Poštnina plačana v gotovini, VERSKI LISTMLADINO * 1941-XIX01042-XX * .12ws£~ 0lpošif&m MALEGA DEZU£ Predragi moji inladi prijatelji! Zaradi divje svetovne vojne je poštni promet med državami zelo zastal, če se ni popolnoma ustavil. »Pošta malega Jezusa« pa se nikakor ne sme ustaviti, ampak mora iti tudi v tekočem šolskem letu prav živahno svojo veselo pot. Brez vas, dečki in deklice, pa to ne gre. Zato vas precej v začetku prav prijazno prosim, da mi pišete. Pišite mi mnogo in mnogokrat. Izprašujte me za svet, ker vem. da je mnogo stvari, ki jih ne razumete dobro; jaz vam bom pa z veseljem odgovarjal, vam delil nasvete, vas tolažil in bodril. Popišite mi, kako vas je Jezus varoval s svojo nebeško Materjo zlasti v počitnicah, kako vam gre v šoli, kateri predmeti vam delajo največ težav, kako spolnjujete »Jezusove dneve«, kolikokrat prejemate svete zakramente, opišite mi naslovno stran »Lučke« lin še mnogo drugega. Na vsa pametna pisma bom prav rad odgovarjal. Resnično lepa pisma bom pa tudi priobčil. »Pošta malega Jezusa« naj pripomore k vašemu duhovnemu izpopolnjen ju in k vaši izobrazbi. Moja najiskre-nejša želja je, da postanete sleherni mesec svetejši in boljši, pa tudi učenejšd. Zato pa vzemite junaško pero v roke in pišite! Urednik. LETO VII. SEPTEMBER 1941-XIX ŠTEV. 1 Pivek Janez: Z veselim srcem na delo! Prijetne počitnice so za vami in spet vas čaka resnobno delo. Na novo pokrepčani ste se vrnili k svojim šolskim dolžnostim. Pričetek šolskega leta je resen in pomemben dogodek. Zato pričnemo novo šolsko leto s službo božjo, da si izprosimo blagoslova iz nebes. Dober otrok se šole veseli, ker se zaveda, da se mora mlad pridno učiti, če hoče skozi življenje srečno hoditi. S kakšnimi mislimi naj torej prestopite ob pričetku šolskega leta prag svojih šolskih učilnic? Predvsem se morate iskreno zahvaliti Bogu, vašemu dobremu nebeškemu Očetu. Njemu gre zahvala za vse, kar ste in kar imate. Ljubi Bog vas je poklical v življenje, da se veselite zdravja in bivanja na naši prelepi zemlji. Še več: On vas je pri krstu sprejel za svoje prave otroke. Dal vam je dobre katoliške starše, ki skrbe za vašo vzgojo in se trudijo, da bi ostali čednostni in pošteni in bi se enkrat po končani življenjski poti srečno preselili k Njemu v nebesa. Posebej pa se Bogu zahvalite za vse počitniške radosti, za ves prijeten počitek, ki je bil potreben, da ste si pridobili novih moči za šolsko delo. Zahvalite se Bogu tudi za to, da ste sploh smeli zopet vstopiti v šolo. Mnogim vašim sovrstnikom letos to ne bo mogoče. In to je nad vse žalostno; kajti za otroka je in ostane poglavitno: učenje, ki ga usposobi za življenje. Zato vam šolsko delo ne sme biti v breme, temveč v blagoslov. Ker ste se ob pričetku šolskega leta Bogu zahvalili za vse dobrote in milosti, vas pa mora obenem prevzeti čustvo hvaležnosti. Ker si ti, o Bog, z mano tako dober, ti hočem pa tudi jaz ostati ves čas življenja nad vse hvaležen. Primerno je tudi, da ob pričetku novega šolskega leta prosite Boga odpuščanja za vse dosedanje napake, za nepokorščino, za lahkomiselno življenje in za zlorabo dragocenega časa. V zakramentu pokore boste očistili svoja srca, izruvali iz njega plevel, ki je med počitnicami morda pričel bohotno poganjati, da bodo vaša srca zopet kakor sveže gredice polne dehtečega cvetja lepih čednosti. Pa ne samo Bogu, primerno je, da se oddolžite tudi njegovim namestnikom, staršem in vzgojiteljem s tem, da obnovite trden sklep, vestno porabiti čas za učenje, s svojim zglednim življenjem pa staršem in predstojnikom napravljati obilo veselja. Potrebno pa je končno, da si vašemu delu izprosite blagoslova božjega. Kaj pomaga vsa pridnost in vestnost, če nebeški Oče vašega dela ne blagoslovi. Vse je odvisno le od božjega blagoslova. Prosite blagoslova zase, da morete napredovati pri učenju in v čednostih, prosite pa tudi, naj Bog blagoslovi vaše starše in vzgojitelje, da vas bodo mogli voditi po pravi od Boga začrtani poti in enkrat k Njemu pripeljali. Pri vsem tem pa naj vam bo za zgled Jezus, Sin božji. Hotel je priti na svet kot majhen otrok, da bi vsi otroci na njegovem zgledu videli, kako je treba preživeti mlada leta v neprestanem marljivem delu. Zato pa: z veselim srcem na delo v novem šolskem letu! Zgodbe naše ljube Matere! Marijo je Bog sani napovedal. Ljubi otroci! Živimo v času strašni; svetovne vojne. Kar na zemljevid poglejte, pa se boste prepričali, da vojna res divja po vseh celinah sveta, da je torej res svetovna vojna. Dan za dnem umirajo ljudje v hudih mukah, živim pa se krči srce od žalosti, da toliko ljubljenih oseb izgublja življenje, sami pa svoje premoženje. Vojna je res huda nesreča iu strašna božja kazen za naše grehe. Tako strašno hudo je bilo pri srcu tudi Adamu in Evi tisti dan, ko sta v raju grešila, pa sta s tem nehala biti ljubljena božja otroka in sta postala sužnja samega hudobnega satana. Hudobni duh ju je zapeljal v greh zato. ker sovraži Boga in sovraži vse ljudi. Sovražil je tudi naše prve starše in jiin bil nevoščljiv njihove sreče v raju. Zdaj pa je svoj namen dosegel: zapeljal jih je v greh. Kolikšna nesreča je greh: prej sta bila Adam in Eva kraljevska otroka, zdaj pa sta postala bedna sužnja peklenske kače — satana! Ker pa je Bog neskončno dobrotljiv in usmiljen, je že prva dva človeka v raju potolažil z obljubo, da bo njuna nesreča nekoč minila, pa tudi nesreča njunih potomcev, in spet bodo lahko postali otroci božji, če bodo hoteli. Saj veste, kakšne besede je govoril kači satanu: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo... Ti boš njeno peto zule/.ovalu (da bi jo pičila). Ona pa bo tebi glavo strlu!«. Bog torej ni dovolil, da bi satan Izaija Jeremija z izvirnim grehom umazal Marijino dušo, kakor je umazal duše vseh drugih ljudi. Bog ni dopustil, da bi se Zmaj mogel kdaj pobahati nasproti Jezusu: »Preden je Marija postala tvoja mati, je bila moja sužnja; moja lastnina je bila, preden je postala kraljica angelov.« Odrešeniku Jezusu je dobri Bog ustvaril tako mater, ki je vsa lepn, vsa čista, brez izvirnega greha in brez vsakega osebnega greha — Brezmadežna! Suženj biti, je velika nesreča, kaj šele, če moraš biti suženj strašnega satana. Da bi človeški rod v satanovem suženjstvu ne obupal, je Bog prerokom stare zaveze zapovedal, naj ljudi tolažijo, da bo prišel Odrešenik, ki bo zdrobil suženjske okove in ljudi spet naredil za božje otroke. Ti preroki pa so poleg tega povedali mnogo lepega tudi o Jezusovi materi. Modri kralj in prerok Salomon je globoko razumel nesrečo greha, pu je v tej žalosti naenkrat zagledal iz temne noči žareti tako lepo Ženo, da je ves navdušen vzkliknil: »hdo je ta, ki prihaja k ukor nul a ju joču jutranja /.ur ju, lepa kakor luna, krasna kakor sonce, pa tudi strašna kakor urejena bojna orsta?... Kdo je tu. ki se doitfn iz puščave kakor dišeč oblak mire in kadilu in sleherne I ralj Salomon dišave? ... Kdo je tu, ki plava semkaj iz puščave in kur prekipeva od sreče in blaženostiP« Kajne, otroci, mi danes lahko odgovorimo na Salomonovo vprašanje: Ta mogočna, prelepa in blažena žena je božja Mati in naša ljuba Mati Marija! Skrivnostno pa lepo je o Mariji govoril tudi prerok Izaija: »Glej. Devica bo spočela in sina rodila, ki se bo imenoval Emanuel, to je Bon z nami,« To še pravi: Bog bo čudež naredil nad Marijo; samo ona med vsemi ženami sveta bo obenem dekle in mati, bo prejela devištvo in materinstvo, zato da bo najlepša po duši in po telesu. To vse pa ji bo dal Bog zato, ker jo je določil za mater Boga Sina, našega ljubega Odrešenika Jezusa Kristusa. Joj. kako se je začudil šele prerok Jeremija, ko. mu je v prikazni Bog razodel, da bo Odrešenik sam Bog, Odrešenikova mati pa človek, žena. Takole pravi Jeremija: >Gospod je nekaj novega ustvaril na zemlji/« Da, res je to bilo nekaj čisto novega, bil je čudež božje dobrote, da je hotel Bog na tak lep način zvezati nebo in zemljo, božanstvo in človečanstvo. Od rešenik je Bog in človek, človek pa je postal s pomočjo blažene Device Marije. Kako bi je ne ljubili? P. Krizostom Angelska glavica Tvoja glavica se zdi kot rožnonadahnjena zarja. Kot angelček božji si, ki gleda pobožno z oltarja. Fantič moj, ti sam ne veš, kako te je Stvarnik obdaril, kako te je lepega n ljubezni neskončni ustvaril. V laskih sonce ti gori, na ustnicah roža trepeče, o očeh ti nedolžnost spi; znanilka je angelske sreče. Šmarnice ti krog čela coeto ... Le angelček božji bi mogel imeti tako telo. In dušica tvoja! Kakšno bogastvo se v njej razgrinja! Na božjo neskončno Lepoto me tiho spominja. K. S. Antič: Punčka iz voska *Minka, Minka!« priteče Zofka lepega dne k služkinji, »pridi brž in mi odpri zavoj, ki mi ga ie ata poslal iz. mesta! Mislim, da je v njem voščena punčica, saj mi jo je obljubil. Brž, brž, lepo te prosim!« Minka je odložila ročno delo in odhitela z Zofko v predsobo. Na stolu je bila lesena škatla. Odprla jo je in Zofka je res zagledala lepo voščeno punčko svetlih in lepo skodranih laskov. Kriknila je od veselja in jo hitro hotela pograbiti, čeprav je bilo punčkino telo še zavito v papir. »Potrpi vendar malo! Saj vidiš, da je še povezana!« »Pa vrvico pretrgaj ali pa pregrizni! Hitro, hitro!« Minka pa vrvice ni ne pretrgala ne pregriznila, ampak lepo vzela škarje in jo prestrigla, odvila papir in tako je Zofka le prišla do svoje punčke, lepe, da takšne še nikoli ni videla. Lica je imela rožna in na vsakem jamico. Oči so bile sinje in blesteče. Vrat, prsi. in roke, vse je bilo iz voska, srčkano in precei debelušno. Obleka pa je bila preprosta: krilo iz perkala z venčki, sinji pas, bombažne nogavice in črni šolnčki iz lakastega usnja. Zofka jo je kar naprej poljubljala, stiskala k sebi ter vsa iz sebe skakala in plesala. Nien petletni bratranec Pavle, ki je pogosto prihajal na obisk, je pritekel pogledat, zakaj je ZofKa tako vesela. »Pavle, poglej, kakšno lopo punčko mi je poslal ata!« »Daj mi jo malo, da si jo ogledam!« »Ne, ti bi jo razbil.« »Saj bom pazil in ti jo takoj vrnil.« Zofka inu jo da, pa mu še naroča, naj dobro pazi, da mu ne pade na (la. Pavle jo obrača na vse strani, si jo pozorno ogleda, potem pa jo vrne Zofki ter zmajuje z glavo. »Kaj pa se ti ne zdi prav?« »Ni dosti trdna. Zato se bojim, d,a jo boš kmalu razbila.« »Brez skrbi. Tako zelo bom pazila nanjo, da je nikoli ne bom razbila. Mamo grem prosit, naj povabi Milko in Magdo, da jima bom lahko pokazala svojo srčkano punčko.« Naslednji dan je Zofka svojo punčko skrbno počesala in oblekla, ker imeli sta priti njeni prijateljici. Zdela pa se ji je precej bleda. Najbrž jo zebe, noge ima mrzle ko led. Dejala jo bom malo na sonce, naj Milka in Magda vidita, da zanjo lepo skrbim.« Nesla jo je torej na okno, kjer je toplo sijalo sonce. »Kaj pa delaš pri oknu, Zofka?« jo vpraša mama. »Punčko moram malo pogreti, tako jo zebe.« »Le pazi, da se ti ne stopi!« »Oh, kaj še! Kje neki? Saj je trda ko les.« »Vročina jo bo zmehčala, potem boš pa imela.« Zofka pa mami ni hotela verjeti. Položila je punčko na žgoče sonce. Kmalu se je od zunaj zaslišal velik hrušč. Prišli sta na obisk Zofkini prijateljici. Stekla jima je naproti. Pavle ju je že pozdravil in zdaj so vse križem klepetajo prihruli v sobo. Čeprav se jima je hudo mudilo, da bi videli novo punčko, sta vendar Milka in Magda gospo Rogljevo, Zofkino mamo, najprej lepo pozdravili. Potem šele sta stekli k Zofki, ki je držala punčko v rokah in bila vsa žalostna. Mugda je punčko pogledala in brž rekla: »Saj je slepa, oči nima!« "Res škoda, ko je drugqče tako lepa!« pravi Milka. »A kako je oslepela? Saj je prej gotovo imela tudii oči?« Zofka ni odgovorila. Gledala je punčko in se glasno razjokala. »Saj sem ti pravila, da se ji bo kaj primerilo, če boš gnala svojo trmo in jo tiščala na sonce,« pravi mama. »Se sreča, da se obraz in roke niso mogle tako hitro stajati. No, nehaj že jokati, Zofka, saj sem jaz spretna zdravnica, morda bom punčki vrnila pogled.« "Ne bo šlo, mama, oči so nekam izginile.« Mama je smehljaje se vzela punčko in jo malo potresla. Slišali so, kakor da v punčkini glavi nekaj ropota. »Oči ropotajo,« pravi mama. »Vosek okoli oči se je stopil, pa so ji padle v glavo. Ja/, pa jih bom dobila nazaj. Slecite jo. jaz bom pripravila zdravniško orodje.« Brž so se lotili dela. Zofka ni več jokala, ampak nestrpno čakala, ali se bo operacija posrečila. Mama je prinesla škarje, punčki prestrigla sešiti hrbet in oči so ji padle v naročje. Prijela jih je s kleščicami in jih vtaknila nazaj v očesne dupline. Da pa ne bi spet padle ven, jih je s stopljenim voskom od znotraj zalila. Počakala je toliko, da se je vosek strdil, potem pa je punčki glavo prišita nazaj in zašila sparani hrbet. Otroci so operacijo gledali tako napeto, da se še ganili niso. Hudo jih je skrbelo. Ko je pa Zofka videla, da je punčka spet zdrava in prav tako lepa ko pred nesrečo, je planila k mami in jo vsa srečna začela objemati in poljubljati. >Hvala vam, mamica, hvala! Bog vam povrni! Obljubim vam, da vas bom za naprej zmerom ubogala, zmerom!« Hitro so punčko spet oblekli, jo posadili v stolček in jo nesli na vrt, da se naužije zraka in sprehodi. Precej časa je še živela. Zofka je zanjo zelo skrbela in jo zelo ljubila. Lepoto pa je punčka dan za dnem vse bolj izgubljala. Nekega dne se je namreč Zofka domislila, da bi kazalo punčko umiti, saj vse otroke umivajo. Vzela je torej vode, gobo in milo ter jo začela krepko umivati. Umila jo je tako temeljito, da je izgubila vso barvo: ustnice in lica so obledela, kakor da je hudo zbolela. Pa je taka tudi ostala. Zofka je jokala, a punčka je ostala bleda. Spet se je Zofka nekoč spomnila, da bi bilo gotovo dobro, če bi punčki obnovila frizuro. Močno je segrela klešče za lase, da bi frizura gotovo dobro držala, da bi bila trajna. A železo je bilo preveč razbeljeno in laski so se prežgali. Punčka je izgubila vse lase in dobila plešo. Zofka je bridko jokala, a punčka je ostala plešasta. Zofka se je tudi mnogo bavila z vzgojo svoje punčke. Hotela je, naj se otrok nauči telovaditi. Privezala jo je za roke na drog in jo poganjala. Nitka pa je bila prešibka, pretrgala se je, punčka je telebnila na tla in si zdrobila roko. Mama je skušala roko popraviti, voska pa je bilo premalo in od tedaj je punčka imela eno roko krajšo. Zofka je točila grenke solze, ena roka pa je le ostala krajša. Nekoč je Zofki šinilo v glavo, da bi njeni punčki topla kopel za noge dobro dela, saj si jo tudi odrasli radi privoščijo. Nalila je torej vrele vode v skledo ter punčki noge postavila vanjo. Punčka se je tako dobro ogrela, da so se ji noge stopile in ostale v skledi. Spet se Zofka cmeri za dve mili Jeri, a punčka je le ostala invalid brez nog. Ker je tolikokrat imela z njo smolo, Zofka svoje punčke ni več ljubila. Saj je pa tudi res postula že grda in prijateljici sta se ji smejali. Nazadnje jo je Zofka hotela naučiti še plezanja. Privezala jo je na vejo, naj si le sama pomaga naprej. Nit pa se je pretrgala, punčka je padla na tla, priletela z glavo na kamen in si jo zdrobila v tisoč koscev. Zdaj se Zofka ni več jokala, ampak prijateljici povabila, naj prideta na pogreb njene rajne punčke. Lenkino maščevanje (Zgodba v slikah.) 1. Kdo more popisati velikansko veselje Lenke in To-mažka, ko sta dospela s počitniško kolonijo v Dalmacijo. Nepopisno lepo je bilo, ko sta sc z drugimi otroki kopala v topli morski vodi, ko sta lovila ribe, se sprehajala ali igrala na obrežju. 2. Lenka in Torna/ek sta zelo dobra otroka, zato jih imajo vsi radi. Samo Jane/, jih ne mara, ker jima je zelo nevoščljiv. Hodi vedno sam zase in nagaja otrokom, kjer koli more. Če ga kdo prijazno vpraša, mu ne odgovori. 3. Ko se je Lenka igrala ob šotoru, se jii je Janez tiho približal in ji z vso silo stopil na roko. Deklica je bridko zajokala. Janez pa se je surovo zadrl nanjo: »Ali moraš ravno tam roko držati, kamor jaz stopim?« in je odšeL Ažmanov: Moje življenje Zdi se mi, dn čisto sam prek širnega morja veslam. V katero koli stran mi zre oko — povsod, kot neizmerna morska plan ose polno božjih je dobrot. Vsepovsod na vsako stran obdaja me ljubezni boi je neizmerni ocean. A. G.: Si'ce ii dam Pred tvoj oltar, Devica mila, lučko drobno sem prižgal, da bi Dedno ti svetila 7. žarom čistim kot kristal. Še več bi dal ti, o Devica — veš, kako ubog sem sam — ' dobra Mati in Kraljica, res ne vem, kaj naj ti dam. Pač — nekaj mogel še bi dati: svoje drobčkuno srce. Dvigni ga deviška Mati o svoje lilijske roke! Albinu Zakrajšek: Zgodba o ministrantu Tončku Ob široki državni cesti so stali bogati domovi gruntar-jev, trgovcev, gostilničurjev in drugih premožnejših tržanov. Kakor razkropljene ovce in kot da bi se sramovale svoje revščine, so čepele v hribu in na klancu pod sivimi kraškimi skalami hišice bujturjev in gostučev. Nad vsemi je počivala mehka junijska noč, pruvična gospodarica revežev in bogatašev, ter božala s prijetno poletno toploto rosne nageljne, ki so cveteli na nizkih oknih in se kosali z zelenjem rožmarinov, dehtenjem vrtnic in žarom potonik, ki so se stezale skozi ozko ograjo, kakor boječi in radovedni otroci, ki zagledajo berača, pa se skrijejo zu grm ali za plot in se vprašajo: »Bog- ve, če ni to divji mož, ker ima tako velik koš?« pu so veseli, ko gre naprej in v svoji otroški preprostosti ne pomislijo, du siromak komuj sebe preživlja — kam bi z otroki? Ko so se oglasili prvi petelini, je zaškrtal ključ v cerkvenih vratih. Nekaj odraslih postav je izginilo v zvonik. Tam so počakali na dogovorjeno znamenje. Na bližnjem hribu je zdaj pa zdaj zahreščala veju. Iz hoste se je čul pritajen vrisk ali skovik sove in žvižg kragulju. Tedaj so se oglasili možnarji z močnim pokanjem, da se je stresel ves hrib. Takrut je v zvoniku odgovorilo; z jasnim glasom je zapelo in zuvriskalo do neba. Sladlka melodija se je pretakala iz lin po dolinah in nežno, božajoče, kakor materina roka, objemala cvetoče vrtove, prostrane senožeti, rodovitna polja in temne gozdove, ki so obkrožali sotesko, kakor zvesta straža. Na pobočjih nizkih gričev so šumele črne smreke; na pustih goličavah šo samevali bori-modrijani in prisluškovali vrvenju studenčkov in drhtenju svetlih brez. Tisoči jasnih ptičjih glasov je spremljalo pesem zvonov. Na obzorju so veslali oblaki in se leno razrivali, kot da hočejo narediti prostor novemu dnevu. Pritrkavanje je utihnilo. Čez hip se je oglasil veliki zvon in mogočno oznanil sveto jutro. V koči ob potoku je stara Jera prebudila' rejenčka Tončka. »Hej, zaspane, zbudi se, sveto jutro zvonil« in začela s počasnim glasom: '»Sveti božji angel Gabrijel je Devici Mariji prinesel češčenje usmiljenega Jezusu — je •spočela od svetega Duha, češčena Mariju.« Tonček je spal na klopi ob peči in dremaje odgovarjal: »Sveta Marija...« Ko sta odmolila, je stara Jera odšla v kuhinjo; mimogrede je. še sunila Tončka pod rebra: »Ministrant ne sme §reslišati jutranjega zvonjenja, danes še celo ne, ko je veto Telo in je tako streljalo, da bi se skoraj hrib podrl. Tebi bi menda lahko streho odneslo nad glavo, pa se ne bi zbudil!« »Nič se ne 'kregajte, mati, saj je ni odneslo!« se je obrnil Tonček na drugo strun in zaspal. Spal je, dokler ga ni nagajiv sončni žarek podrezal v oko. »Da bi te šment! Tebe je gotovo poslala mati Jera,« se je razhudil Tonček, se obrnil in skočil s trde klopi. Šel je po prstih skozi vežo, smuknil čez prag in se začudil: »O, kaj je res že tako visoko sonce? Danes je pa pridno, ali sem pa jaz tako prešmentano zaspan, da se mi še sedaj zdleha — aaau!« si je zakril usta z roko in počasi stopal proti bistremu potoku. Zajel je vodo v prgišče in jo vrgel čez glavo, da mu je droben dež pršil na obraz. »Hej, zaspanček, ali sem te?« je vzkliknil zmagoslavno, ter si umival roke in obraz z mrzlo vodo. »Joj, kako je škoda tak lep dan spati, pa ti zveže preklicani zaspanček veke s tisoč drobnimi nitkami in ti zvleče oči skupaj, potem pa glej, če moreš; ni druge pomoči zoper njega, kakor mrzla voda v temle potoku, ampak ta ga temeljito prežene.« Svetle kapljice so pršele Tončku iz rok in padale nazaj v potok ter se veselo objemale s sestricami. Modrooke spominčice so ogledovale svetle bisere, s katerimi jih je okrasila noč. Rosne trave so se prepirale med seboj in se igrale z drobnimi žarki sonca, ki je bogato vsipalo zlato luč na prostrane travnike. Murnoki so godli meol travo in se prehitevali, da se je culo, kot bi kdo igral na kitaro, pa bi iž same razigranosti neurejeno brenkal po strunah, rod nebom so žgoleli ptički in se veselo pomenkovali o soncu, črvičkih, mladičkih in še Bog ve o čem! Zluti križ je blestel vrh farnega zvonika. Pod njim se je bahavo šopiril petelin in Tončku se je zdelo, da hoče reči: »Kdo izmed mojih živih tovarišev je že kdaj poletel tako visoko kot jaz, ki me zjutraj sonce najprej pozdravi in se z zadnjim žarkom poslovi od mene? Za tovarišice imam lastovice, ki mi vsako leto prineso pozdrave iz daljnega juga! Jaz noč in dan mirno stojim na straži, če šviga blisk ali udarja grom in pada sneg ali toča! Oni plašljivci pa pred vsakim dežjem oeže v kurnik!« Ponosno je nastavljal sončnim žarkom svoja zlata peresa in pozabil, da je njegov poklic, opominjati farane: »Čujte in molite!« Tonček se je smejal bahavemu petelinu, soncu in svojim mislim, ter je zavriskul iz polnega grla: »Juhuhu!« Na prag je stopila Jera. »O ti nepridiprav, kdaj si pa vstal? Prej te ni bilo za vzdramiti, zdaj te ne bo za ugnati! Pojdi jest in se napravi k procesiji!« Tonček se je spomnil svoje matere, ni vedel, kakšna je bila, samo tega se je spominjal, da je bila neizrečeno dobra in prijazna, da so jo nekega dne položili na bel oder in potem v črno krsto, jo zabili, da je čudno odmevalo po hiši. In tega se je še nejasno spominjal, da je hotel, naj mati vstane ter mu da vsaj enega zlatega angelčka, ko jih ima toliko okrog sebe. Pa so vzeli možje mater in angelčke in vse zagrebli v globoko jamo. Njega so tolažile ženske, ko je jokal in potem ga je vzela k sebi mati Jera, ki je imela kočo, vrtiček in njivico. Poleti je hodila na dnino in jemala Tončka s seboj. Ko je bil večji, je pome- taval krompir in koruzo. Enkrat je pri sosedu stresel v razor polno vrečico turšce. Domači sin Jaka mu je zato priložil krepko zaušnico. »Av,« je zuvpil Tonček in se vzdrumil iz misli. »Mati Jeru, zakuj me vlečete za ušesa, saj že grem!« Planil je po ozki stezici do koče. Kot bi trenil je sedel za mizo, se pokrižal in nadrobil črnega kruha v skledico toplega kozjega mleka. »Veste, mati Jera,« je hitel praviti, ko je stopila za njim v izl>o. »Zdajle grem še pomagat Marijino kapelico krasit. Mežnurjev Tinče mi je rekel, da naj pridem. Kozi boste pa vi dali jesti, saj sem včeraj nabral dosti vej. Pa nekaj potonik bom utrgal, saj jih bo še dovolj ostalo — ne? Tako lepo bodo stale v vazi na vsaki strani monštrance. Okrog Marije pa bele lilije iz Šimčevega vrta — kot v nebesih! Prav zares!« »1, pa jih utrgaj v božjem imenu, glej, da prideš pruvi čas nazaj! Ali bo danes več ministrantov?« »Štirne!« Tinče in jaz bova nosilu kadilnici. Šimčev Jožek in Franček bosta zvončkala med procesijo. Zbogom mati!« je porinil pruzno skledico od sebe in odhitel na vrtiček. Natrgal je šop temnordečih cvetov ter stekel z njimi čez ozke njive do kapelice ob poti. Pri nji je bilo polno žensk in otrok. Murija je vsa lepa stula med belimi, modrimi in rdečimi rožami. S stropa so se vili zeleni venci. Ob poti so stali jesenovi in brezovi mlaji. Tinček in Tonček sta potaknila potonike v že prenapolnjene vaze. Tinčkovu mati je pri-neslu svečnike in zataknila vanje sveče. »Tuko, zduj pu bo, kaj otroci?« »Lepo, lepo!« so pritrjevali otroci in hiteli ogledovat še ostale kupelice. Četa kodrolascev in kratkohlačnih bosopetcev je šla v neurejeni procesiji od znamenja Srca Jezusovega še h kapelici svetega Križu in h postavljenemu oltarju ob visoki hiši na križišču. Soglusno so sklenili, da je najlepšu Mariju z Jezuščkom, ker so jo oni pomaguli krasiti. Ura je bila osem. »Tonček, ali greva uro zvonit!« povabi Tinček. Zu njima se vsuje še ostala otročud. Vrh grička stoji praznično okrašena cerkev in čaka na verno ljudstvo. Pod zvonikom vise tri vrvi. Zu najd'ebelejšo zgrabi kopica otrok in se vleče zanjo za lase in ušesa. Tinček razpodi otroke, spretno obesi vrv na kavlje in migne Tončku. Oba v hipu stečetu po stopnicah navzgor in zakleneta vrata zu seboj. Potegneta za vrv, da kar zagrmi v zvoniku, kakor odmev oddaljene nevihte. Nato se oglasi z jasnim glasom veliki zvon. »Kako lepo poje danes!« pravi Tonček. »Paglavca, kdo vama je ukuzal hoditi sem gor! Naj mi kdo vtakne nogo v luknjo, pa bo lepo šepal v procesiji!« »Veste ata,« se opravičuje Tinče, »vsi otroci so se obesili za vrv, da nisva mogla zraven, sva šla pa gori!« »No, je že dobro, že, le nehajta in domov pojdita. Glejta, da prideta pravi čas nazaj!« Tinče in Tonček stečeta vsak na svojo stran. Tončka že čaka mati Jera nu pragu: »Kod se pa potepaš, ali bi res rad mašo zamudil?« »Uh, danes sem povsod kregan, kamor se obrnem,* zagodrnja Tonček in smukne v izbo. Brž se pražnje obleče. »Mati!« zakliče v Vežo. »Ali ste dali zajčkom jesti in kozi?« »Seveda sem dala, zastran tebe bi itak vse lahko poginilo, zajčke sem ven izpustila, zdaj jih pa lovi, koder veš in znaš.« Tonček gre gledat v hlevček; zajčki so vsi notri in se goste s sladko deteljo. Mati Jera ga nalašč draži, samo da ga bo lahko spet kregala, ker hodi v praznični obleki v hlev — o, pa ne bo nič. Tonček si zajčke lahko od daleč ogleda; sicer je pa že čas iti v cerkev. »Glej, da se boš lepo obnašal,« še zakliče Jera za njim. Tonček ne sliši več. Skozi vas po Tinčka, nato pa v cerkev. V zakristiji ju že čakata Šimčeva dva v lepih ministrantskih oblekah. Zvonovi pritrkavajo, ljudje se vsipajo v cerkev. Tinček in Tonček si zapenjata rdeče ovratnike, danes bo Tonček za velikega ministranta. Vesen totfifefe Naloga. »Peter, povej po pravici, kdo ti je sestavil nalogo?« — »Moj očka, toda jaz sem mu pomagal.« Tudi on ne ve. Učitelj: »Janez, ali bi mi mogel povedati, koliko je petkrat štiri.« — Janez: »Zal, tega tudi jaz ne vem.« *■ Sproščen bik dirja po vasi. Prestrašen fant zbeži v trgovino in vzklikne: »Oprostite, bik prihaja.« Boleči zob. Mihec: »Včeraj nisem mogel priti v šolo, ker me je bolel zob.« — Učitelj: »Ali te danes zob še boli?« — Mihec: »Ne vem, ker ga je vzel gospod doktor s seboj.« Hitra pomoč. Francka: »Mama, miš je utonila v mleku.« — Mama: »Ali si jo potegnila ven?« — Francka: »Ne. Pograbila sem mačko in jo vrgla v mleko, da bo tam ulovila miš.« Učitelj: »Ali ima vsaka zamenjava slabe posledice?« — Učenec: »Ne. Še ni dolgo tega, ko je moj oče zamenjal mene in brata. Tepen je bil brat namesto mene.« NAS! RAJNI PRIJATELJČKI Anici Klanšek v slovo (ob odprtem grobu deklamirala součenka Kirar Katica): Anica, preden se ločimo zdaj, ti zadnje pozdrave pošiljamo v raj. Z nami si rasla in sc veselila. Zakaj si se vendar od nas zdaj ločila? V zemljici hladni počiva telo, a dušica bela je k Bogu zletela v nebo. O! Bogu dopadla je dušica sveta, zato ti prikrajšal življenja je leta. Glej, kako težko Je mami, očetu! Zakaj si pustila jih same na svetu? V nebesih pri Jezuščku prosi zdaj, mala, da mama in atek ne bosta jokala. In tudi me tvoje sestrice ljubeče, kako smo želele ti zdravja in sreče. Pa tudi vseh bratcev in sestric sc spomni in nas ne pozabi v molitvici skromni! Ti si že srečna pri Bogu doma. Izprosi še nam tolažbo z neba! t Zmoli za vse rajne »Lučkarjec in »Lučkaricec: I očennš, 1 zdravamarijo in Gospod daj jim večni pokoj! lezusDin dnevi Predragi moji Lutkarji! Nikar ne mislite, tla letos naša »Lučka« ne bo imela priloge »Jezusovi dnevi«. Brez teh si našega drobnega lističa niti misliti ne morete. V prihodnji številki začnemo z njimi, ker je za september že prepozno. Napravi že kar danes* najtrdnejši sklep, da boš letos v izpolnjevanju »Jezusovih dni« zares marljiv. Vsak večer, preden greš spat, vzemi v roke svinčnik in zaznamenuj v lističu odkrito vse, kakor ti narekuje vest. Vem, v začetku ti to ne bo lahko; stalo te bo precej premagovanja. Toda zaradi Jezusa se zataji in ne opusti tega opravila prav noben več«r. Gospod Jezus bo delal s teboj čudovite stvari in ti boš postal že v svoji najnežnejši dobi pravi svetnik. Dnevi tvojega življenja bodo postali Jezusovi dnevi. Vsak mesec ti bom posebe povedal, v kakšen namen daruj vse svoje žrtvice, zatajevanja in ves trud. ki ga imaš z izpolnjevanjem »Jezusovih dni«. Če bi se ti zaradi tvoje gorečnosti kdo posmehoval — pomisli samo na strahoto današnje vojne, ki jo lahko prikrajšaš s svojo sveto vnemo. Noben posmeh naj te ne plaši. Glej samo na Jezusa, ki bo tega tvojega dela zelo vesel. Na delo! Pogumno in vneto izpolnjuj Jezusove dneve«, da boš sebe posvetil im pomagal trpečemu človeštvu! Urednik. I Sihatcif Lučko« izdaju in tisku Ljudska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Jože Kramarič). — Stane zu vse leto r> lir. Urednik: Gen. lektor P. Krizostom Sekovanič C). I1'. M.. Ljubljana, Marijin trg 4. — Uprava: Ljubljana, Kopitarjeva 2. IT. Ničman. — Izhaja mesečno.