Obljuba dela dolg. 1 Lancovo je vas na desnem bregu gorenske Save blizo Kadolice. Na strani od vasi stojf lepa cerkviea sv. Lamberta. Pred sto letimi bil je tu večji gozd, kakor sedaj, ko vaščani bolj obdelujejo polje in travnike. Na koncu lancovske vasi bila je bovna hišica in okoli nje mali vert. Tu je ži-vela ubožna vertnarjeva vdova s svojo šestnajst let staro hčerko Nežico. Njuna hiša je bila en del prisfcave bližnjega Pustega grada, kamor ste hodili na grajščinsko polje delat. Hčerka Nežica je oskerbovala domači vertec in po-sebuo rada gojila lepe cvetice, ki jili je po svojem rajnkem očetu podedovala. Stara resnica je, da, kdor irna rad cvetice, ima navadno tudi dobro serce. Taka je bila tudi Nežica — nedolžna iu pohlevna kakor njene ljubke cvetice. Toda tudi med najmimejše cvetice se rado vrinp, bodeee ternje, ki vertnarja rani. Tako je bilo tudi tukaj. Nežiiia mati po uekem prehlajenji liudo zbole, in se uležejo, da več ne vstanejo. Uboga deklica inilo joka pri smertaej postelji svoje ljubeznjive matere, ktera jej z zadnjimi močmi še tako-le naroča: ,,Ljuba Ne-žica! vidiin, da bode kmalo bila moja zadnja uva, in pojdein k rajnkemu očetu. Spolnila si že 16. leto, in že veš, kaj je prav in Ijubo Bogu in Iju-dem. Živi tato, kakor sem te vselej učila. Ostarti vedao dobra, poblevna in nedolžna iakor tvoje cvetice na vertu tako dolgo, da prideš za menoj v pvelepi rajski vertec. — Še nekaj te prosim, ljuba moja bcoika, obljubi mi, da mi spolniš! Vsako leto na vernih duš dan deni na moj grob najlepšo cvetico, ki jo bodeš še imela v vertu, ter moli za mč, in jaz te bodem bla-goslovila in za te pri Bogu prosila." — Nežica obljubi to, in s solzami moči merzla materna lica. Mati so umevli. Dve leti ste rninule in Nežica je bila še vedao živa podoba svojih le-pih cvetic v vertu. Po maternej smerti služila je pri oskerbuiku grajske pri- 2* — 20 — stave in je vedno prav skerbno gojila svoje cvetice, a kterimi je že dvakrat lepšala mili materni gvob pri lancovskej cerkvi. Bliža se že tretje leto praznik vseh svetnikov, in Nežica hrani svoji zadnji dve cvetici za vernih duš dan. Ena je bila lepo razcvetena, druga pa lepo napočena. Ravuo na delapust k vsem svetim, ko je Nežica pri svojih ljubili cvetkah in misli na obljubo, ki jo je obljubila materi, stopi k Djej v vevt grajski sluga in jej sporoči, da gospa grofioja v gradu želi za drugi dan najlepšo cvetico, ki je v Nežičnem vertu. Ena teh dveh vertnic je bila lepo razčvetena, druga pa je obetala za drugi dan svoje novo cvetje; tedaj Nfižica lahko vstreže svojej grajskej gospej, pa tudi ostaue zvesta svojej obljubi o matemeui grobu. Sluga gre z naročilom, da pride drugi dan t. j. na praznik vseh svetnikov po vertaico, ki se bode do zjutraj razpustila, ia jo ponese v lončku svojej gospej. Jutro pride, pa prav temačen, uioker jesenski daa. Nežica gre zgodaj gledat svoji vertnici, in glej! — ena je bila popolno obletena, draga pa je bila v najlepšeni cvetji. Kaj bi storila deklica v zadregi! Slugu je oblju- — 21 — bila cvetico, in na drugi strani jo je vest opominjala na materno ljubezen. Ljubezen zinaga. Eavuo zvoni k svetej rnaši. Nežica serčno vzame lonček z edino svojo prelepo cvetico, nese jo k cerkvi na pokopališče, postavi jo na materni grob, ter zraven poklekne in pobožno moli. Prav milo jej je pri sercu; aolzč se jej utrinjajo in tekd na poraščeno materno gomilo — in lepše in jasnejše poje jej cerkveni zvon kakor glas matere, ki blagoslavlja svojo zvesto hčerko. Ko Nežika pride od cerkve domii, čaka jo že grajski sluga in tirja naročeno cvetico, ker hoče jo dobro plačati. ,,Vidite, gospod", pravi Nežika, ,,ena včerajšnih cvetic se je po uoči obletela, drugo pa nisein mogla dati, ker sein jo že drugam obljubila. Prosim, povejte gospej grofinji, da mi ni bilo mogoče njenej želji vstreči, ker mogla sem spolaiti obljubo, ktero sem rajnkej materi obljubila. Pravična gospa me zavoljo tega ne bodo grajali." — ,,Dobro", pravi sluga, ,,povedal bodem tako pleinenitej gospej, toda pri-pravite se na odgovor; tako žalenje ni kar bodi si mala stvarica." čez eno uro potem, ko sluga odide, pride grajski vavpat po Nežico, da naj gre nemudoma ž njiiu v grad. Nežica sp. sicer vstraši, vendar se precej napravi in gre pogumno s Uapcem v grad k milostivej gospej. ,,Ti si me Tikanila, prederzna deklica", pravi nevoljna gospa, ,,zakaj lni nisi prodala obljubljene cvetice, potrebovala jo bi bila danes za neki grob na pokopališči." Nežica jotaje odgovori: ,,N4, milostiva gospa, nisem vas hotla ukaniti, spolnila sem le obljubo, ki sem jo svojej rajnkej materi na smertnej postelji obljubila, ker vem, obljuba dela dolg." Deklica pri-poveduje potem vse, kako so jej mati naročili in da jej je spolnitev materne obljube zeW zeW pri sercu. Grajska gospa odkritoserčno deklico prav rada in radovedno posluša, in jej potemreče: ,,Dobra deklica si, ker spoštuješ svojo mater in natanko spol-nuješ njena zadnja uaročila. S tem si se mi zel<5 prikupila. Jaz seni vdova in nimam svojih otrok; pridi k meni v grad, vzamem te za svojo hčer." Nežica se kleč^ zahvaljuje svojej dobrotnici, toda grofinja jo vzdigne, objame in jej pravi:,,Od danes si moja ljuba hčer, Bog te je pripeljal k meni, ker te blagoslavlja za tvojo zvesto materno lju-bezen." Nežica pred najubožnejia je sedaj najsrečnejša deklica tega kraja. Materni blagoslov prinesel jej je veliko srečo na tem svetu. A. P.