REZIJAN.
Zložil Jo s. Lovrenci č.
Pritisnil je z nogo in žilavi jermen leseno kolo
primoral je v leno vrtenje in ž njim
zasukal se brus je, njegov pobratim,
in zgubljal se s hitrico krogov v nevidnost in varal
A ni všel Rezijanu: jeklo je vzel v roko             [oko.
pritaknil ga kamenu in na široko
so  iskre-kresnice rogaje se  solncu letele
in pesem  do  mozga pele . . .
Gospoda so mimo šli. In o ti moj
Nervozen izraz so dali obrazu,
premišljen korak nožic  njih in nog
prešel je v hitrejši tempo,  da bi se mrazu
plebejstva,  zvenečemu v pesmi Rezijana,
odtegnil,
pobegnil.
Še več:  v  omedlevico padla bi  kurtizana,
da laket ji  mehek ni  čutil opore,
zverižen v  finesi z laktom bonvivana,
ki misli galantno je svoje dame zaslutil
in se  nosljajoče razljutil:
Da v našem stoletju še s tem se nas dražiti more !-------
Noga Rezijanova
se je pregibala
tiho, prav tiho,
kakor bi zibala, a jeklo  je  s  kamenom pelo  in pelo in iskre žarelo od svežega jutra do trudne noči.
Od svežega jutra do trudne noči so hrepenele, domov  so  želele Rezijanu  oči:
0  zemlja,  o  žemljica rodna v  daljavi, uboga si revica in skalovita
in majhna, z gore te pogled moj preplavi,
a žemljica, sreča je v tebi,  ko dva zaživita
v ljubezni in ž njo sta priklenjena nate,
na lastni svet, na ped zemlje gorate! . . .
Za me, siromaka, nisi imela
o žemljica, zemlja, ne  ene pedi,
ljubezen samo  si mi v  srcu  spočela
in moje roke si navadila dela,
da v svetu
priboril  dekletu
in sebi bi srečo in leta vesela!  — —
0  Rezija,  Rezija,  majčica rodna v  daljavi:
moj kamen že dosti je jekla nabrusil
in dosti težav sem okusil —
več daleč ni čas, ko srce te pozdravi!
Ped zemlje, da hišico nanjo postavim, boš morala dati,
ped zemlje ob njej, da bom njivico mogel skopati,
ped zemlje,  da nanjo  ovčice bom mogel poslati!
O  žemljica,  žemljica,  ko bom na svojem,
zavriskam,  zapojem,
in ljubljeno dekle,  ki čakalo name je leta in leta
in niso  ljubezni mu vkradla,  dasi  kot  zakleta
počasi so tekla,
z veseljem
k oltarju popeljem,
in bova si rekla:
Jaz ženin sem tvoj  — jaz tvoja nevesta!
O sreča,   in v večnost si bodeva zvesta!  —  —
Noga Rezijanova
se  je pregibala
tiho,  prav tiho,
kakor bi  zibala, a jeklo  je  s  kamenom pelo  in pelo in iskre  žarelo od svežega jutra do trudne noči!
^O^
PISMO OČETU.
Zložil Bogu mil Gorenjko.
O oče moj, brez mene boš oral,  sejal, ko prišla bo pomlad sred trat —
Pa oče moj, oj obraz tvoj je  kakor prst in poln je gub.
prav kot je vrst in brazd na njivi, o  in lasje že vsi so sivi!
Pa nočem te vprašati jaz, kdo  kriv je  gub in sivih las, ker dobro vem, o oče moj!
SVATBA.
Zložil M. O-a.
Svatba vesela ..
Pomlad nevesta, solnce je  ženin, rože  družice, ptički  so  godci, gore  in doli, gozdje  in njive, vrti in lože svatje brhki. . .
Ju-ju-ju-juhu!
O  kako rad bi bil na  tej   svatbi radosten  gost, ko bi še enkrat bila za par  dni lepa družica — moja mladost!