f Miha Vrbič K večnemu počitku je legel šolski, prosvetni in gospodarski delavec tovariš Miha Vrbič. Njegova smrt je presunila vsakega, ki ga je poznal. Vsak je imel občutek, da se je zrušilo v večnost nekaj velikega, kar je no silo pečat zdravja, zrelosti in večne mladosti. 73 let starega tovariša Miho je zgrabila smrt tako nenadoma in tako nepričakovano, da je obstal vsak... obstali so tovariši, obstala je njegova sodraška dolina. Pokojnik je preživel pol stoletja v Sodražici in dobra štiri desetletja je vzgajal mladino. O njegovem delu v tem času bi se dalo napisati več debelih knjig, toda tudi tedaj ne bi mogli vsega zajeti. Povsod je prijel za delo, povsod je bil prvi, nikjer ni odpovedal. Zato lahko trdimo, da je sedanji kulturni nivo sodražke doline le njegovo delo. Zdrav in čvrst kakor hrast, poln življenske sile in sposobnosti za delo je veroval, da bo učakal visoko starost. Sto let! je bil njegov cilj. Prav je imel, kajti kdor ga je videl in poznal način njegovega življenja, je uvidel, da govori mož resnico. To je bil tudi vzrok njegove neomejene delavnosti in veselosti, s katero je delal. Tovariš Miha je pa veroval tudi v poslanstvo učiteljskega poklica, cenil je mesto, ki ga je zavzemal kot učitelj in vzgojitelj med narodom. Sam je bil učitelj, učiteljskemu stanu je posvetil tudi dve svoji hčerki. V šoli je bil tovariš Miha odličen učitelj in vzgojitelj ter velik prijatelj mladine. — »Zdrava mladina, zdrav narod!« To je bilo njegovo geslo za delo v šoli. Med šolsko mladino je iskal talente, katere je potem dvignil. V vrste teh spada tudi naš pokojni veliki slavist dr. Ivan Prijatelj. Iz njegove šole je vedno vela otroška veselost in smeh. Učiteljstvu je bil prijateljski predstojnik in dober svetovalec, vedno je delal s svojim učiteljstvom za dvig in napredek sodraške šole. Marsikateri učitelj se mora zahvaliti prav pokojniku za svoje sposobnosti za pedagoško delo. Tovariš Miha je vzgojil učitelje, ki so se zavedali svoje naloge, njegovi učitelji so bili dobri šolski in prosvetni delavci. Njegovo delo je tem laže uspevalo, ker so ljudje sodražke občine razumeli pomen šole. Izkustva s krošnjo po svetu so bila vzrok, da so z velikim veseljem podprli vsako žel.jo tovariša Mihe Vrbiča. Pa tudi v izvenšolskem delu je bil vedno prvi. Za lepo petje, za čebelice, za umno sadjastvo, v gospodarstvu, in za vse, kar je narodu koristilo, se je navduševal pokojni tovariš Miha. Večina sedanjih posestnikov in kmetovalcev sodražke občine — njegovi bivši učenci — so se stalno zatekali k njemu po nasvete. V svoji večni mladosti je žarel, ko je gledal napredek svojih učencev. Tovariš Miha je bil eden izmed tistih učiteljev, ki je dosledno zasledoval življenje in uspehe svojih učencev in nad tem užival. Pet desetletij je tovariš Vrbič delal tako. Pet desetletij delil narodu svoje zrele nasvete in pet desetletij je bil vodnik Sodražanov. S svojo krepko roko je posegel tako krepko v razvoj sodražke doline, da bo ostal njegov spomin v srcih hvaležnih Sodražanov za večne čase. Nebo se je solzilo, ko je legel v grob, solzili so se njegovi tovariši iz sodražke doline, ki so v velikem številu prihiteli k njegovemu pogrebu. Ob grobu sta se poslovila od njega tovariš Perko ter pokojnikov učenec dr. Ivan Lovrenčič. Zalost je objela vso sodražko dolino, ko se je poslavljala od svojega dobrotnika. Tovariš Miha! Počivaj v miru! V. R.