Ljubljana, december 2019 Arheološka obvestila. Glasilo Slovenskega arheološkega društva, številka 36, leto 2019. Odgovorna oseba izdajatelja: Predrag Novaković, predsednik SAD. Uredništvo: Matija Črešnar, Luka Gruškovnjak, Tamara Leskovar, Tina Milavec, Daša Pavlovič, Luka Pukšič, Brina Škvor Jernejčič, Manca Vinazza. Izdajateljski svet SAD: Matija Črešnar, Januš Jerončič, Marjeta Šašel Kos, Tina Milavec, Predrag Novaković, Peter Turk, Milan Sagadin. Znanstveni in strokovni prispevki v reviji so recenzirani. Recenzenti: Andrej Gaspari, Helena Grčman, Andrej Magdič, Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, Marko Štepec, Seta Štuhec. Naslov uredništva: Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, p. p. 580, SI-1001 Ljubljana (01 241 1558). Grafična zasnova: Ranko Novak. Naslovnica: Predrag Novaković. Jezikovni pregled: Nina Krajnc (slovenščina), Jezikovne storitve Peresce (angleščina). Stavek: Andrej Preložnik. Tisk: Collegium graphicum. Naklada: 300 izvodov. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Imetniki moralnih in avtorskih pravic so posamezni avtorji. Tisk so finančno podprli: Ministrstvo za kulturo RS in Oddelek za arheologijo FF UL. 5 Uvodnik Uredništvo 7 Kratek teoretski pregled vpliva procesov tvorjenja in geomorfologije tal na arheološki zapis A short theoretical overview of influences soil formation and soil geomorphology have on the archaeological record Luka Gruškovnjak 47 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Archaeological Heritage in the 21st century: opportunities and challenges Dimitrij Mlekuž Vrhovnik 59 Arheologija težavne dediščine in izkopavanje množičnega grobišča iz druge svetovne vojne pri Zakrižu Archaeology of difficult heritage and excavation of a Second World War mass grave near Zakriž Uroš Košir, Petra Leben Seljak 93 Tridimenzionalni model kot orodje za računanje prostornine posod A 3D model as a tool for the vessel’s capacity measuring Manca Vinazza 99 Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2018 Komisija za nagrado in priznanja SAD 105 In memoriam Lev Klejn Predrag Novaković Arheo 36, 2019, 5 1.20 Predgovor, spremna beseda Uvodnik Drage bralke, dragi bralci, ob lovljenju koraka s časom in novim predsednikom Slovenskega arheološkega društva je pred vami še ena, tokrat že 36. številka revije Arheo. Glasilo Slovenskega arheološkega društva. Čeprav v nekoliko krajši obliki, a zato nič manj raznoliki in zanimivi, nas preko analiz in obdelave različnih vrst dediščine popelje od nastajanja arheološkega zapisa v tleh vse do priložnosti in izzivov, ki jih dandanes dedišči­na predstavlja in postavlja. Prispevki tako prepletajo raz­lične poglede na kulturno dediščino, na njeno vrednost in pomen ter ponovno kažejo na širino, ki jo stroka premore Luka Gruškovnjak nam v svojem prispevku o arheo­logiji in tleh sistematično predstavi procese tvorjenja in geomorfologije tal, ki igrajo pomembno, s strani arhe­ološke stroke morda včasih nekoliko prezrto vlogo pri nastajanju, opazovanju, dokumentiranju in interpretaciji arheoloških kontekstov. Prispevek poda teoretski pregled za arheologijo najpomembnejših vrst procesov in njihov pomen za oz. vpliv na arheološki zapis ter tako predsta­vlja izhodišče za ovrednotenje arheoloških ostankov v kontekstu tal in razmislek o njihovih možnih nastankih. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik v prispevku o priložnostih in izzivih arheološke dediščine v 21. stoletju dediščino obravnava kot konstrukt, prepoznavanje vrednosti kate­rega v prvi vrsti zahteva produkcijo primernega znanja. Le-to temelji na krožnem zbiranju podatkov o arheolo­ških sledovih in upravljanju teh podatkov v centrih kal­kulacije, ki poskrbijo za množenje znanja o dediščini. Hkrati izpostavi, da je pri pretvorbi arheoloških sledov v dediščino in njihovi ohranitvi kot takih ključno defi­niranje njihovega pomena in vrednosti. Slednje namreč predstavlja temelje varovanja dediščine ob načrtovanju sprememb v krajini, pri čemer se bo dobro konstruirana dediščina znotraj delujočega sistema norm lahko varova­la tudi sama. Uroš Košir in Petra Leben Seljak s primerom anali­ze posmrtnih ostankov in osebnih predmetov prikritega množičnega grobišča pri Zakrižu v okolici Cerkna odpi­rata temo težavne dediščine 20. stoletja. Četudi se obrav­nava teh relativno mladih materialnih ostankov v svojem bistvu ne razlikuje od obravnave materialnih ostankov starejših obdobij, kopica drugih, pri starejši dediščini pogosto neobstoječih virov, vendarle omogoča vstop na globljo, v arheološki dediščini le redko dostopno ravan. Prispevek tako preko natančne analize različnih vrst po­datkov izpostavi doprinos obravnave tovrstne dediščine k razumevanju neznanih, nedokumentiranih ali prikritih dogodkov nedavne zgodovine. Neposredno aplikativen prispevek Mance Vinazza pred­stavlja tridimenzionalni model kot orodje pri računanju prostornine posod. Avtorica uporabnikom približa posto­pek hitre in preproste izdelave modela, ki nudi osnovo za izračun prostornine posode. Tako predstavi hitrejšo, a po natančnosti primerljivo alternativo klasičnim metodam računanja prostornine, ustrezno potrebam za primerjalne študije in interpretacije Med društvenimi temami tokrat predstavljamo nagra­jence Slovenskega arheološkega društva za leto 2018, številko pa zaključuje kratko posvetilo znamenitemu ruskemu arheologu Levu Klejnu, ki je umrl novembra 2019. Arheo s Klejnom vežejo posebne vezi, saj je ravno njegov članek odprl prvo številko naše revije leta 1981. S prispevki nekoliko skromnejša, morda na prvi pogled brez prave rdeče niti zasnovana, a vsebinsko bogata in, upamo, širšemu krogu bralcev zanimiva 36. številka Ar­hea na eni strani izpostavlja strokovne in ideološke pro­bleme razumevanja različnih vrst dediščine, s katerimi se srečujemo, ter na drugi strani ponudi nekaj rešitev njiho­ve obravnave. Verjetno boste bralci posamezne prispevke razumeli in se do njih opredelili različno, a verjamemo, da bo to bolj kot konflikt vzpodbudilo razmislek in disku­sijo ter privedlo do novih idej, pogledov, znanj in rešitev. Uredništvo Uvod Arheološki zapis predstavlja kompleksen preplet ostan­kov preteklih človeških aktivnosti in naravnih procesov, vključenih v njegovo formacijsko zgodovino. Ta je se­stavljena iz odložitvenih in poodložitvenih procesov, pri čemer slednji vplivajo na to, da arheološki zapis praktič­no nikoli ne odraža izvornega stanja ostankov človeških aktivnosti, ki jih preučuje arheologija, temveč stanje, ki je do različnih mer preoblikovano z naravnimi procesi in kasnejšimi človeškimi aktivnostmi v pokrajini, ki nanj vplivajo in ga spreminjajo vse do trenutka njegovega opazovanja kot arheološkega konteksta (sensu Schiffer 1972, 157; isti 1973, 55; isti 1983, 676–678). Zato je pred poskusom interpretacije ostankov aktivnosti in vedenja preteklih ljudi nujno potrebno prepoznavanje poodloži­tvenih procesov, ki so spremenili in preoblikovali njiho­vo izvorno stanje. Med tovrstne procese, ki skoraj brez izjeme vplivajo na preoblikovanje arheološkega zapisa, sodijo procesi tvorjenja in geomorfologije tal. Pretekle aktivnosti ljudi so se namreč odvijale na površju tal, ostanki, ki pričajo o njih, pa so bili med svojo formacij­sko zgodovino sprva izpostavljeni procesom, ki delujejo na njihovem površju, procesom, ki so jih pokopali, in procesom, ki potekajo pod površino oz. v tleh. Slednji so še posebej pomembni za razumevanje podpovršinskega arheološkega zapisa ter s seboj nosijo močne implikacije tako za metodologijo njegovega raziskovanja in doku­mentiranja kot tudi za njegovo končno interpretacijo. Iz teh razlogov sledi kratek teoretski pregled vpliva ne­katerih osnovnih procesov tvorjenja in geomorfologije tal, ki lahko na različne načine vplivajo na ohranjanje, uničevanje ali preoblikovanje arheološkega zapisa. V prvem delu je predstavljena razlika med plastmi, ki so posledica dogodkov ali procesov odlaganja, ter plastmi, ki so posledica tvorjenja tal, saj je razlikovanje med temi ključno pri uporabi stratigrafskega načela superpozicije, ki za vse vrste plasti ne velja. V drugem delu so predsta­vljeni nekateri osnovni procesi tvorjenja in geomorfolo­gije tal. Obravnavani so: (1) horizontacija, ki vpliva na nastanek plasti, ki niso posledica odlaganja in za katere stratigrafska načela ne veljajo; (2) nekateri procesi pedo­turbacije, ki povzročajo mešanje gradiva v tleh, s poudar­kom na njihovem vplivu na grobe fragmente, med katere sodijo tudi arheološki artefakti; ter (3) vpliv dodajanja ali odstranjevanja gradiva na površino ali s površine tal. Pri predstavitvi teh procesov so uporabljene hipotetič­ne ilustracije presekov, ki predstavljajo poenostavljene konceptualne slikovne ponazoritve procesov, namenjene lažji vizualizaciji nekaterih možnih scenarijev njihovega vpliva na arheološki zapis. V tretjem in zadnjem delu je predstavljen koncept arheološkega zapisa v kontekstu tal, ki se razlikuje od stratigrafskega konteksta. Povzeti so nekateri možni razlogi za pojavljanje arheoloških ostan­kov v različnih delih tal, izpostavljena pa je tudi proble­matika uporabe načel arheološke stratigrafije v primeru tovrstnih kontekstov. Na koncu sledi predstavitev kon­kretnih primerov treh arheoloških najdišč z območja Slo­venije, ki ustrezajo nekaterim teoretsko predstavljenim scenarijem formacije arheološkega zapisa pod vplivom procesov tvorjenja in geomorfologije tal oz. različnim kontekstom arheoloških ostankov v tleh. Plasti, sedimenti in talni horizonti Plasti v plašču nevezanega gradiva nad trdno kamnino, znotraj katerega se nahajajo arheološki konteksti, so vse­prisotne, zato je njihovo prepoznavanje ključno tako za geološke, geomorfološke, pedološke kot tudi arheološke raziskave. Pri tem lahko plasti definiramo kot vsa bolj ali manj ploskovna telesa nevezanega gradiva, ki so v gro­bem vzporedna s površjem ter bolj ali manj jasno zame­jena z drugačnim gradivom pod in nad njimi (sensu Phil­lips, Lorz 2008). Nastanek na ta način široko definiranih plasti je lahko različen in prepoznavanje njihovega izvo­ra in načina nastanka je ključno za njihovo pravilno in­terpretacijo. Najpomembnejše za arheologijo je razliko­vanje med plastmi, ki so posledica dogodkov odlaganja, in plastmi, ki postopoma nastajajo na mestu ter tvorijo regolit in tla (slika 1). Arheološka interpretacija plasti se namreč zanaša na načela arheološke stratigrafije, pogoj za uporabo katerih so plasti, nastale z odlaganjem (glej Harris 1979; isti 1989, 29–53; Davies 2015, 3), zato ne morejo biti uporabljena v primeru regolita in tal11 Davies (2015, 6) na primer med »pozitivne aktivnosti«, ki ustvar­jajo arheološko stratigrafijo, napačno (!) prišteva tudi razvoj talnih horizontov. (Phil­lips, Lorz 2008, 144–146). Regolit (slika 1a) predstavlja plašč preperelega gradiva kamnine in tal na mestu, ki leži nad trdno neprepere­lo skalno osnovo (Gregorich et al. 2001, 297; Huggett 2007, 89) in je razdeljen na več plasti. Najglobljo pred­stavlja območje razpokane kamnine, ki predstavlja prvi izraz preperevanja. Nad njo leži saprolit, ki predstavlja že bolj razpadlo in rahlo gradivo, ki še vedno ohranja pr­votno strukturo kamnine. Saprolit se spreminja v mobilni regolit (slika 9), ki je popolnoma ločen od preperele ka­mnine pod njim in katerega sestavine se premikajo tako vertikalno kot lateralno. Mobilni regolit je s tlotvornimi procesi še nadalje razdeljen na plasti, ki tvorijo tla (An­derson, Anderson 2010, 162–163). Vse plasti tako nasta­lega regolita so počasi in sočasno nastajajoče, zato strati­grafsko načelo superpozicije zanje ne velja. Ko so sestavine regolita, nastale na mestu, odstranjene, premeščene in odložene na drugi lokaciji, govorimo o premeščenem regolitu oz. klastičnih sedimentih22 Klastični sedimenti so najbolj pogosta vrsta sedimentov, ki je za ar­heologijo tudi najpomembnejša, medtem ko poznamo tudi kemične in biogene sedimente, ki na tem mestu niso obravnavani (Goldberg, Macphail 2006, 11, 27; Huggett 2007, 89–90). (sliki 1b in 9). Ti so na novo mesto premeščeni z delovanjem te­žnosti, vode, vetra, ledu ali drugega vektorja premikanja in na različne načine odloženi, na primer kot koluvij, alu­vij, eolski pesek, ledeniški til ipd. Ker vektor premikanja po definiciji ni omejen le na naravne sile in procese, tem­več je lahko tudi antropogen, se v to kategorijo uvrščajo tudi antropogeni sedimenti (slika 3) (Stein 1987, 339; Harris 1989, 47–48; Schaetzl, Anderson 2005, 32, 171; Huggett 2007, 89; Howard 2017, 3, 43). Za vse plasti, odložene na tak način, ki še ohranjajo strukturo odlaga­nja, velja stratigrafsko načelo superpozicije. Tako na mestu preperela kamnina kot klastični naravni ali antropogeni sedimenti, ki se nahajajo na površju in blizu površja, so izpostavljeni pedogenetskim proce­som, ki tvorijo tla. Tako predstavljajo matično podlago, iz katere in hkrati v kateri nastajajo in se razvijajo tla. Ta so sestavljena iz več plasti, imenovanih horizonti (ali gradniki) (slika 2), s čimer so jasno ločeni od plasti, ki niso posledica pedogeneze. Vsaka tla so sestavljena iz različnega števila v globino zaporednih horizontov, ki so med seboj genetsko povezani, saj nastajajo v medsebojni odvisnosti s pedogenetskim spreminjanjem matične pod­lage v plasti z različnimi fizikalnimi, kemičnimi in biot­skimi lastnostmi (Holliday 1990, 527; Tandarich et al. 2002, 338; Schaetzl, Anderson 2005, 36; Phillips, Lorz 2008, 145; Vrščaj 2013, 318, 321; Vidic et al. 2015, 19, 41). Ker so horizonti genetsko povezani, njihovo zapo­redje ne predstavlja zaporedja odlaganja in tako strati­grafsko načelo superpozicije zanje ne velja (Finkl 1980, 171; Creemens, Harth 1995, 26; Holliday 2004, 83). Ker tla predstavljajo kontinuum v pokrajini33 Glej npr. pedološko karto Slovenije (Vidic et al. 2015). in podlago večine človeških aktivnosti, se večina arheoloških kon­tekstov nahaja v tleh ali na njihovi površini (Goldberg, Macphail 2006, 42). To pomeni, da je večina le-teh iz­postavljena pedogenetskim in geomorfnim procesom, ki vplivajo na stalno nastajanje in spreminjaje tal ter po­sledično tudi arheološkega zapisa. Ti procesi tako pred­stavljajo vseprisotne naravne poodložitvene formacijske procese arheološkega zapisa (Schiffer 1972; isti 1983; Gruškovnjak 2017a, 29–37), za ustrezno preučevanje ka­terega je potrebna določena mera njihovega razumevanja in prepoznavanja na terenu. Tvorjenje in geomorfologija tal Procesi tvorjenja in geomorfologije tal so za razumeva­nje arheološkega zapisa še posebej pomembni, ker lahko zabrišejo ali celo uničijo stratigrafijo naravnih ali antro­pogenih sedimentov, vplivajo na premikanje najdb in drugih grobih fragmentov ter prispevajo k pokopavanju, izpostavljanju ali uničevanju arheološkega zapisa. Procesi, vključeni v pedogenezo oz. tvorjenje tal, se lahko delijo v dve skupini. Prvo skupino predstavljajo procesi, ki povzročajo horizontacijo, drugo pa procesi, ki le-tej nasprotujejo in povzročajo homogenizacijo44 Srečamo lahko tudi izraz haploidizacija (angl. haploidisation) (Johnson, Watson-Stegner 1987). . Horizontacija se nanaša na proanizotropične pogoje, de­javnike in procese, ki povzročajo anizotropijo (red, ne­naključnost, sortiranje) in na matično podlago delujejo tako, da jo spreminjajo v profil z genetskimi horizonti. Homogenizacija se nanaša na proizotropične pogoje, de­javnike in procese, ki delujejo v smeri izotropije (nereda, kaosa, naključnosti) in s tem nasprotujejo horizontaciji, povzročajo poenostavljene profile ali uničujejo horizon­te. Pri slednjih gre predvsem za geomorfne procese erozi­je in odlaganja na nestabilnih površinah ter pedoturbacije oz. mešanja (Johnson, Watson-Stegner 1987, 356–357, Tab. 1–2; Blume et al. 2016, 294). Pri tem pa je treba dodati, da z vidika arheologije, ki jo zanima stanje pr­votne odložitve gradiva, tako procesi horizontacije kot pedoturbacije ne glede na to, ali delujejo v smeri reda ali nereda, povzročajo mešanje izvornega stanja. Tako hori­zontacija kot pedoturbacija namreč povzročata zabrisa­nje ali uničevanje prvotnega stanja arheološkega zapisa (Holliday 2004, 263). Pri tem horizontacija vpliva le na fino frakcijo, medtem ko pedoturbacija lahko vpliva tudi na grobo frakcijo. Horizontacija Tla se načeloma tvorijo v nevezanih matičnih podlagah na stabilnih površinah, ki so bile dovolj dolgo izposta­vljene zraku in podvržene naboru raznovrstnih procesov, zaradi katerih prihaja do dodajanja in odstranjevanja gra­div, premeščanja gradiv znotraj profila ali transformacij gradiv na mestu (Simonson 1959, 153; Schaetzl, Ander­son 2005, 36; Weil, Brady 2017, 85–87). Z osnovnimi modeli razvoja tal je pedogeneza najpogosteje predsta­vljena s procesi, ki delujejo na gradivo matične podlage in ga s časom55 Za ocene časa trajanja za nastanek nekaterih tipov tal glej npr. Alexandrovskiy (2007). vedno bolj preoblikujejo in prerazporedijo v t. i. genetske horizonte. Glavna sila, ki poganja te pro­cese, je voda, ki infiltrira z vrha tal in pronica navzdol skozi profil. Tako procesi pedogeneze delujejo od zgoraj navzdol in spreminjajo matično podlago, stopnja spreme­njenosti in globina, do katere spreminjanje seže, pa čez čas naraščata (slika 1). Ob odsotnosti procesov, ki temu nasprotujejo, je pedogeneza tako progresivna in povzro­ča poglabljanje profila in njegovo horizontacijo (John­son, Watson-Stegner 1987, 349; Almond, Tonkin 1999, 2). Z dozorevanjem tal horizonti postajajo vedno bolj številni in različni drug od drugega (Weil, Brady 2017, 88, Figs. 2.36, 2.39). Horizontacija tako povzroča plastenje pedogenega na­stanka, katerega prepoznavanje med arheološkimi raz­iskavami je ključno. Horizonti, ki niso prepoznani kot taki, bodo namreč lahko zmotno interpretirani kot stra­tigrafska sekvenca plasti, vezanih na zaporedne dogodke odlaganja. To lahko privede do raznovrstnih napak pri razlagi dogajanja na najdišču. Horizonti, razviti na nasu­tju gomile, so lahko na primer interpretirani kot dogodki, vezani na njeno gradnjo, horizonti, razviti v zapolnitvi jarka ali jame, pa kot dogodki zapolnjevanja in podobno (prim. Phillips, Lorz 2008, 152). Nadalje, v primeru, ko tla nastajajo na stratificirani matični podlagi, horizonta­cija povzroča progresivno destratifikacijo prvotnih plasti, vezanih na odlaganje. Na arheološkem najdišču tvorjenje tal tako uničuje njegovo prvotno stratifikacijo. Artefak­ti v temu procesu podvrženih plasteh bodo izgubili svoj prvotni stratigrafski kontekst in se bodo namesto tega nahajali v kontekstu tal. Edini podatki o prvotni relativ­ni stratigrafiji, ki se bodo ohranili, bodo v tem primeru zastopani z lego artefaktov v tleh. Prvotna stratigrafija najdišča bo ohranjena le pod spodnjo mejo tal, torej v območju, ki še ni bilo podvrženo intenzivnim spremem­bam s pedogenetskimi procesi (slika 3) (prim. Wilkinson 1990, 91–92, Fig. 2; Sherwood 2013, 518, Figs. 10–86; 10–133; Howard 2017, 165–168). Pedoturbacija Pedoturbacija je navadno opisana kot mešanje gradiva enega ali več talnih horizontov z različnimi procesi, ki v različnih merah skoraj stalno potekajo in vplivajo na potek pedogeneze. Vendar pa ti ne povzročajo le mešan­ja (proizotropični procesi), temveč tudi sortiranje (pro­anizotropični procesi) gradiva, kar je pogosto odvisno od tega, katero velikostno frakcijo delcev opazujemo. Mnoge oblike pedoturbacije namreč mešajo fino frakcijo in hkrati sortirajo in ustvarjajo red v grobi frakciji. Če v mešanje niso vključeni grobi fragmenti, kot so kamenje in arheološki artefakti, lahko na primer pride do tvorjenja plasti oz. horizontov grobih fragmentov, ki so posledica bioturbacije, ali do površinskih pokrovov, ki so posledica krioturbacije in peloturbacije (Johnson et al. 1987, 278–279; Schaetzl, Anderson 2005, 240; Blume et al. 2016, 308; Fey, Schaetzl 2017, 10). Za arheologijo imajo pro­cesi pedoturbacije zelo močne implikacije. Na eni strani lahko mešanje fine frakcije povzroči zabrisanje ali celo popolno uničenje prvotne stratigrafije in njeno transfor­macijo v eno samo enotno plast. Na drugi strani pomeni, da grobi fragmenti, kot so kamenje in arheološki arte­fakti, ne predstavljajo statičnih sestavin sedimentov ali tal, temveč so znotraj njih lahko premeščeni, premešani in sortirani. Poznavanje pedoturbacije tako ni ključno le pri preučevanju talnih horizontov, temveč tudi pri preu­čevanju pred-obstoječe stratigrafije v arheologiji in se­dimentologiji (Wood, Johnson 1978; Schaetzl, Anderson 2005, 239; Blume et al. 2016, 308). Bioturbacija Bioturbacija verjetno predstavlja najpomembnejšo sku­pino pedoturbacijskih procesov, ki jih je treba upoštevati v arheologiji, saj jo povzročajo vseprisotni živi organiz­mi. Ti s svojim biomehaničnim delovanjem lahko ustvar­jajo ali uničujejo horizonte ter povzročajo premikanje grobih fragmentov navzdol, navzgor ali lateralno. Bio­turbacija tako zajema tako faunaturbacijo, ki jo povzro­ča delovanje živali, kot floraturbacijo, ki jo povzročajo rastline (Wood, Johnson 1978, 318–333; Johnson 2002, 7; Schaetzl, Anderson 2005, 247–262). Glavni produkt bioturbacije je tvorjenje t. i. bioplašča, ki predstavlja vrh­nji del tal oz. A horizont, nastal primarno zaradi procesov bioturbacije. Slednje je mogoče grobo razdeliti na štiri različne razrede procesov, ki so posledica različnih vrst organizmov (Johnson et al. 2005a, 38, Tab. 1; Johnson et al. 2005b, 19, 21, Tab. 1). Biopremeščanje navzgor vključuje premeščanje gradiva iz bioplašča ali izpod njega v bioplašč ali na njegovo po­vršje. V ta proces so vpleteni predvsem nevretenčarji in nekateri mali vretenčarji, njegovo prisotnost pa na po­vršju navadno opazimo v obliki zelo majhnih do velikih gomil, npr. glistin, krtin ali mravljišč. V primeru majhnih organizmov, ki mešajo le drobno frakcijo, gre navadno za proanizotropično sortiranje gradiva, medtem ko v pri­meru velikih vretenčarjev, ki kopljejo in rijejo po zemlji, biopremeščanje navzgor povzroča proizotropično meša­nje in homogeniziranje talnih horizontov (Johnson et al. 2005a, 38–39). Biomešanje vključuje vsa mešanja in premeščanja gra­diva tal in sedimentov, ki jih povzročajo živi organizmi. Gre predvsem za mešanje znotraj bioplašča, v katero je vpletena večina organizmov v tleh kot tudi izrutje dreves. Proces biomešanja je odgovoren za večino zabrisanosti ali uničenosti prvotne strukture ali stratifikacije matične podlage ali pred-obstoječih talnih horizontov. Prisotnost tega procesa je na površju prav tako vidna v obliki različ­nih gomil, znotraj tal pa v obliki številnih biopor, bioka­nalov in rovov (Johnson et al. 2005a, 39). Biomotnje površja se nanašajo na motnje, ki jih na površ­ju poleg izrutja dreves povzročajo predvsem vretenčarji. Pri tem gre za vse vrste motenj in poškodb, ki jih povzro­čajo praskanje, valjanje, kopanje, ritje in teptanje živali, do vključno antropogenih motenj, kot je na primer oranje (Johnson et al. 2005a, 39). Večanje volumna se nanaša na premikanje, rast, izločanje in odmiranje organizmov in/ali njihovih rastnih struktur v tleh, znotraj ali pod bioplaščem. Večanje volumna pov­zročajo na primer rast in odmiranje korenin in micelijev, kopičenje mrtvih ali odvrženih delov teles in/ali prebav­nih produktov (Johnson et al. 2005a, 38). Koncept bioplašča in procesov, vpletenih v njegov na­stanek, ima močne implikacije za arheologijo. Bioplašč namreč predstavlja visokoenergijsko in dinamično povr­šinsko plast tal, na površju le-te pa so se odvijale številne pretekle aktivnosti ljudi. Mnoga arheološka najdišča so tako prvotno nastala na površju bioplašča in/ali bila med svojo formacijsko zgodovino močno podvržena z njim povezanim procesom faunaturbacije in floraturbacije. Faunaturbacija Med pomembne dejavnike nastajanja bioplašča sodijo deževniki, katerih vpliv na arheološki zapis je že dolgo poznan66 O vplivu deževnikov na arheološki zapis je že leta 1881 pisal Char­les Darwin v knjigi The Formation of Vegetable Mould Through the Action of Worms with Observations on their Habits (Atkinson 1957, 219; Johnson 2002, 7–8; Feller et al. 2003, 38–39). (npr. Atkinson 1957). Med svojim premikanjem v tleh deževniki zauživajo, prebavljajo in na površju ali pod površjem izločajo fino mineralno frakcijo tal ter s tem povzročajo njeno premeščanje na površje in mešanje pod površjem. S svojo stalno aktivnostjo tako lahko spre­menijo strukturo A horizonta v granularno, ki je v celoti sestavljena iz njihovih izločkov. V Evropi najpogostejši vrsti predstavljata Lumbricus terrestris, ki živi v stalnih vertikalnih rovih in izloča predvsem na površju, ter Allo­bophora caliginosa77 J. K. Stein (1983) v svojem pregledu omenja podvrsto Aporrechtea trapezoides, na tem mestu pa je uporabljeno poimenovanje Allo­bophora caliginosa (glej Briones 1996). , ki živi predvsem v zgornjih 10–30 cm tal, koplje horizontalne rove in izloča predvsem pod površjem (Stein 1983, 278–279; Canti 2003, 136–141; Weil, Brady 2017, 495–497, Figs. 11.10–11.11). Znotraj območja svojega delovanja lahko deževniki, še posebej vrste, ki izločajo predvsem pod površjem, za­brišejo meje talnih horizontov in arheološke stratigrafije ali v določenih okoliščinah88 Gre za okoliščine, ki povzročijo, da deževniki ne uporabljajo stalnih rovov, temveč jih pogosteje menjajo. Razlogi za take okoliščine so nejasni (Canti 2003, 136–139). celo povzročijo njihovo po­polno premešanje in uničenje. Tako se na arheološkem najdišču (slika 4) na primer lahko popolnoma uničijo pr­votne hodne površine in z njimi povezane antropogene plasti, zgornje dele vkopov ter pokopana tla pod man­jšimi gomilami in nasipi. Naselbinska najdišča zaradi svoje obilice organskega gradiva, s katerim se hranijo deževniki, lahko predstavljajo celo preferenčne lokacije njihovega delovanja (Atkinson 1957, 225–227; Langma­id 1963; Rolfsen 1980, 117; Stein 1983, 280; Canti 2003, 142; Tryon 2006). Delovanje deževnikov je tudi splošno prepoznano kot razlog za pokopavanje arheološkega zapisa, predvsem grobih fragmentov. Zaradi kopanja rovov okoli grobih fragmentov, kot so kamni in artefakti, sesedanja rovov in stalnega premeščanja fine frakcije na površje ti gravita­cijsko tonejo navzdol in postanejo pokopani. Z delovan­jem tega procesa artefakti postopoma tonejo do končne globine, ki je povezana z globino intenzivnega delovanja deževnikov oz. faunaturbacije, saj so v proces vključe­ne tudi druge vrste živali (termiti, mravlje, glodavci, krti ipd.), ki kopljejo in delajo rove v tleh (sliki 4 in 5). Na maksimalni globini faunaturbacije grobi fragmenti posta­nejo koncentrirani v obliki t. i. kamnitih in/ali artefaktnih linij oz. plasti99 Vzroki za nastanek kamnitih linij so nekoliko sporna tema, saj ima­jo le-te lahko različne geneze in so tako predmet ekvifinalnosti (glej npr. Mercader et al. 2002, 71–74, 91–94). , ki dajejo napačen vtis dogodka odložitve, paleopovršine in/ali kulturne plasti. Znotraj tovrstnih plasti so tako lahko premešani artefakti različnih časov­nih obdobij, ki so bili dovolj dolgo izpostavljeni procesu tonjenja, medtem ko artefakti, ki še niso dosegli končne globine, lahko ohranjajo svojo relativno superpozicijo (slika 4) (Atkinson 1957, 221–225; Wood, Johnson 1978, 321–328; Rolfsen 1980, 119; Stein 1983, 280; Johnson 1989; Johnson, Balek 1991; McBrearty 1990; Vermeer­sch, Bubel 1997, 126; Leigh 1998; Johnson 2002, 8, 24, Figs. 5A, 6–9; Balek 2002, 43; Van Nest 2002, 62–63, 77, 79; Peackok, Fant 2002; Canti 2003, 139–142; Johnson et al. 2005a, 40, Tab. 1; Johnson et al. 2005b, 21–22, Tab. 1). Hitrost tonjenja artefaktov s tem procesom je zelo spremenljiva, tako kot tudi globina, do katere potonejo. Zelo hitro lahko potonejo predvsem majhni artefakti, ki so poleg tega lahko podvrženi tudi lateralnim premikom, medtem ko so artefakti z velikimi površinami lahko celo dvignjeni, če deževniki izločajo pod njimi (Vermeersch, Bubel 1997, 126–127; Canti 2003, 141–142; Hanson et al. 2009, 243–245). M. Canti (2003) na primer globino grobo ocenjuje na povprečno 10–25 cm in poudarja, da je ob primernih pogojih končna globina lahko dosežena že samo v dveh desetletjih1010 Hitrost procesa tonjenja navzdol je dovolj velika, da morajo njegov vpliv upoštevati tudi kriminalisti, ki preučujejo dogodke, ki so se zgodili pred 6–12 meseci (Hanson et al. 2009, 245). . Poleg tega poroča, da je in­tenzivnost izločanja deževnikov na površju povezana z zbitostjo tal, ob prisotnosti katere se le-to močno poveča (Canti 2003, 141). Posledično so naselbinska najdišča s svojimi močneje zbitimi hodnimi površinami lahko ob­močja povečane intenzivnosti delovanja procesa pokopa­vanja zaradi deževnikov. Tipično naselbinsko najdišče, podvrženo predvsem faunaturbaciji zaradi delovanja deževnikov, bo sestavl­jeno iz plitvih ostankov jam, ohranjenih le v območju B horizonta, naravno formirane plasti premeščenih in po­mešanih artefaktov različnih obdobij tik nad B horizon­tom oz. na dnu A horizonta ter morebitnih nivojev arte­faktov znotraj A horizonta, ki še niso potonili do končne globine. Vse antropogene plasti, hodni nivoji preteklih časovnih obdobij in plitve ostaline, kakršna so ognjišča, bodo odsotni (slika 4). Čeprav k procesu pokopavanja arheološkega zapisa in premeščanja artefaktov navzdol poleg deževnikov lahko prispevajo tudi večje živali, pa je njihov vpliv na premikanje artefaktov v tleh bolj kaotičen in lahko tudi nasprotuje procesu tonjenja navzdol. Med tovrstne živali se uvrščajo npr. glodavci, krti, zajci, jazbeci, lisice, div­ji prašiči ipd., ki po zemlji delajo rove, brloge, kopljejo jame, praskajo, izkopavajo korenine ipd., sem pa bi lah­ko uvrstili tudi delovanje človeka (Johnson et al. 2005b, 22–21, Tab. 1). Način premikanja in velikost fragmentov, ki se premikajo, sta pogojena z vrsto, velikostjo ter nači­nom ritja in kopanja živali. Med najširše razširjenimi in pogostimi dejavniki so mali glodavci in krti, ki rijejo po tleh, pri čemer delajo rove in gradivo tal lahko prinaša­jo na površje v obliki gomil. Zaradi njihovega delovanja so grobi fragmenti v tleh lahko podvrženi veliko večjim premikom v večje globine, navzgor proti površju ali na površje, kot tudi lateralno. Na arheoloških najdiščih nji­hovo delovanje povečuje globino, do katere se pojavljajo najdbe, povečuje velikost območja, na katerem se raz­prostirajo najdbe, ter zmanjšuje povprečne gostote arte­faktov tistih velikosti, ki so lahko transportirani znotraj njihovih rovov. Artefakti, ki so manjši od premera ro­vov, so v primeru prisotnosti živali, ki na površju delajo gomile, lahko premeščeni tudi na površje. Kljub tem motnjam se splošni vzorci relativnih globinskih razmerij pojavljanja artefaktov in njihove superpozicije na najdiš­ču lahko ohranijo (slika 5) (Rolfsen 1980, 116; Bocek 1986; Balek 2002, 42, 46; Johnson et al. 1987, 283–284; Araujo, Marcelino 2003). Floraturbacija Veliki fragmenti, vključno z arheološkimi artefakti, lah­ko na površje pridejo tudi z izrutjem dreves, ki predstavl­ja najbolj preučevano obliko floraturbacije in pomemben vzrok za premik tudi zelo velikih skal in kamnov na površje (Schaetzl, Anderson 2005, 243). Gre za proces, pri katerem se drevo izruje in v celoti podre z večino ko­renin. Nekateri ta proces imenujejo tudi arboturbacija. Glavni mehanični faktorji, ki vplivajo na izrutje dreves, so veter, sneg in led, medtem ko glavne fiziološke fak­torje predstavljajo plitva ukoreninjenost, odmiranje in razkrajanje korenin ter slabljenje korenin zaradi bolezni, požara ali staranja. Glavni vpliv na to, ali se bo drevo iz­koreninilo ali prelomilo, imajo lastnosti lesa; v splošnem se pogosteje lomijo listavci, medtem ko je izkoreninjan­je pogostejše med iglavci (predvsem med rodovi Picea, Abies in Pinus). Poleg tega na pogostost izkoreninjanja v določeni pokrajini vplivajo še številni drugi faktorji, kot so pobočje, odcednost tal, globina tal itn. (Schaetzl et al. 1989, 2–3, 6–7). Izrutje dreves lahko poškoduje in premakne precejšno količino gradiva tal. Pri tem na nekdanjem mestu korenin pogosto nastane jama, zraven nje, kjer gradivo odpade s korenin, pa gomila. S tem se talni horizonti ali stratifi­cirane plasti lahko upognejo, premešajo ali celo povsem preobrnejo (slika 6). Tako v gozdovih nastane značilna topografija jam in gomil, ki tipično zavzema 10–50 % gozda. Nekateri so proces izrutja poimenovali celo na­ravno oranje. Izrutje dreves povzroči vertikalno razprši­tev grobih fragmentov, med katere sodijo tudi artefakti. Tisti, ki so bili skupaj z delom tal dvignjeni na površje, so lahko premešani in pokopani z zemljo, odpadlo s korenin, posledica česar je večja vsebnost grobih fragmentov v zgornjem delu tal. Grobi fragmenti se koncentrirajo pred­vsem na območju gomile; arheološke plasti z artefakti so z izrutjem lahko premešane in/ali pokopane na območju gomil. Zaradi spiranja finejših frakcij s korenin in/ali go­mile grobi fragmenti sčasoma postanejo koncentrirani na površju v obliki zaostale koncentracije, ki se lahko ohrani tudi po tem, ko morfologija jame in gomile na površju ni več vidna (slika 6) (Wood, Johnson 1978, 332–333; Schaetzl 1986; Schaetzl et al. 1989, 3–5, Figs. 1–2, Tab. 1; Schaetzl et al. 1990, 278–282; Vermeersch, Bubel 1997, 125; Phillips 1999, 122–123; Schaetzl, Anderson 2005, 244, 261–262; Fey, Schaetzl 2017, 3). Izkorenin­janje dreves ima tudi velik vpliv na premikanje gmot; na pogozdenih pobočjih naj bi to bil najpomembnejši dejavnik premikanja velikih količin gradiva navzdol po pobočju (Schaetzl 1986, 181; Schaetzl et al. 1990, 285; Norman et al. 1995). Izrutje dreves je običajen in zelo široko razširjen proces v vseh gozdovih tako zaradi katastrofalnih dogodkov, ki lahko vplivajo na celoten gozd, kot zaradi vseprisotnega stalno potekajočega izruvanja posameznih dreves. Tako lahko časovno in prostorsko diskontinuiran proces skozi daljše obdobje zajame zelo velik del pokrajine (Schaetzl 1986, 181; Schaetzl et al. 1989, 5–6, 7, Tab. 2; Schaetzl et al. 1988, 166–167; Schaetzl, Anderson 2005, 244). Za srednjeevropske bukove gozdove je bilo splošno ocen­jeno, da zaradi izrutja umre tretjina vseh dreves; proces celotno površino gozda zajame v razponu 900–1400 let, na isti lokaciji pa se ponovi v razponu 500–3000 let. Vztrajanje mikrotopografije gomil, ki so posledica izko­reninjanja, naj bi se običajno gibalo med 500–2000 leti; v srednjeevropskih bukovih gozdovih je bilo ocenjeno na povprečno 1700 let, medtem ko najstarejši znani primer tovrstne gomile izhaja iz ZDA in kaže na njeno vztrajanje več kot 6000 let (Šamonil et al. 2013, 127, 133; Šamonil et al. 2015, 589; Šamonil et al. 2016, 55–56). Proces izrutja dreves ima za arheologijo močne impli­kacije. Zdi se namreč, da arheologi pogosto domnevajo dobro ohranjenost najdišč na območju gozdov, saj ti niso bili podvrženi kultivaciji1111 Hkrati s tem gre pogosto tudi za domnevo, da so se površine, ki niso bile podvržene moderni kultivaciji, nekako izognile antropogene­mu spreminjanju in poškodbam, med drugim kljub dejstvu, da se je površina obdelovanih zemljišč v modernem času precej skrčila (Padgett 1994, 37). , ki je splošno prepoznana kot proces, ki močno poškoduje in uničuje arheološki zapis v tleh, ter je bila ne nazadnje pomemben dejavnik pri sploš­ni razširitvi metode arheološkega površinskega pregleda (glej Gruškovnjak 2017a, 25, 37–42; isti 2017b, 113, op. 35). Vendar pa kaže, da so gozdna območja v časovnem okviru okoli dveh tisočletij lahko v celoti naravno »pre­orana« in zelo močno poškodovana. To med drugim lah­ko vodi do povečanih koncentracij grobih fragmentov na površju, zaradi česar bi morali gozdovi imeti dober po­tencial za uporabo metode površinskega pregleda. Antropoturbacija Bioturbacija oz. faunaturbacija bi lahko zajemala tudi vse pretekle in sedanje dejavnosti človeka, ki motijo tla. Toda ker so ljudje največji dejavnik pri mešanju talnega gradiva, še posebej v sedanjosti, so vse oblike mešanja, ki jih povzroča človek, opredeljene kot antropoturbacija. Ta vključuje oranje (slika 7) in melioracijo kmetijskih zemljišč, raznolika urbana izkopavanja in zasuvanja, rudarjenje ter številne načine izrabe zemlje, ki pospešu­jejo erozijo (Schaetzl, Anderson 2005, 293; Fey, Scha­etzl 2017, 3, 7). V primeru multiperiodnih arheoloških najdišč in arheoloških najdišč dolgega trajanja je treba računati na veliko stopnjo antropoturbacije, povzročene s številnimi različnimi vrstami aktivnosti med dolgotrajno uporabo ali ob ponovni uporabi najdišč (prim. slika 4). Argilaturbacija Argilaturbacija1212 Pri Blume et al. 2016, 309–310 srečamo izraz peloturbacija. (lat. argilla = glina) se nanaša na pona­vljajoče se krčenje in nabrekanje razteznih glinenih mi­neralov zaradi sušenja in vlaženja, ki se odvija v z glino bogatih tleh. Ob suhih pogojih se tla krčijo, zaradi česar se v njih pojavijo razpoke, ki so lahko do 2,5 m globoke in široke nekaj centimetrov, vanje pa pada rahel mate­rial, ki se kruši z njihovih sten. Ob vlažnih pogojih tla nabrekajo, zaradi česar se razpoke zaprejo, poleg tega pa prihaja do potiskanja grobih fragmentov navzgor, lahko pa tudi lateralno. Pogosto ponavljanje tega procesa vodi do močnega mešanja spodnjih in zgornjih delov tal, za­radi česar prihaja do homogenizacije talnega profila ter posledičnega uničenja kakršnih koli arheoloških plasti in relativnih stratigrafskih odnosov, ki so lahko obstajali. Mnogi večji fragmenti, ki so bili dvignjeni zaradi poti­skanja glin, ob sušenju ne morejo pasti nazaj v razpoke, saj so te premajhne. Tako postanejo skoncentrirani na po­vršju, medtem ko tisti, ki lahko padejo v razpoke, krožijo znotraj profila. S tem slej ko prej pride do tega, da grobo gradivo v tovrstnih tleh leži nad finejšim, na površju pa se pojavljajo koncentracije kamenja, med katerimi so po­gosto tudi arheološki artefakti, ki nimajo več nobene po­vezave s prvotnimi konteksti odložitve (slika 8) (Duffield 1970, 1056, 1059–1060; Yaalon, Kalmar 1972, 236–238; Wood, Johnson 1978, 352–358; Johnson et al. 1987, 282; Nyssen et al. 2002; Holliday 2004, 276; Schaetzl, Ander­son 2005, 277–285; Blume et al. 2016, 309–310). Tla, v katerih je ta proces dominanten, se uvrščajo v sku­pino tal, imenovano Vertisols. Ta so bila pogosto opisa­na kot tla, ki se sama orjejo, požirajo ali obračajo. Na območju Slovenije tovrstna tla nimajo tipičnih predstav­nikov, najbližja pa najdemo na Madžarskem, v Italiji in na Balkanu. Nabrekanje in krčenje pa poteka tudi v tleh z vertičnimi (lat. vertere = obračati), protovertičnimi in argičnimi horizonti, ki ne ustrezajo vsem merilom za Vertisols, medtem ko je arheološki zapis v njih lahko pre­mešan na podoben način (Morris et al. 1994, 42; Morris 2002, 46; Holliday 2004, 275; Schaetzl, Anderson 2005, 282; Tóth et al. 2008, 56, Map 4.23; Buol et al. 2011, 385–395; FAO 2019, 27, 77–78, 203–205). Krioturbacija Do mešanja gradiva tal in vertikalnega premeščanja gro­bih fragmentov navzgor lahko prihaja tudi zaradi krio­turbacije. Ta zajema mnoge različne procese, povezane z zmrzovanjem tal, ki so izredno pomembni pedogenetski in geomorfološki procesi v arktičnih, subarktičnih in bo­realnih območjih ter v visokogorskih območjih. Vendar pa je krioturbacija pomemben dejavnik tudi v večini ob­močij srednjih geografskih širin oz. v vseh območjih, ki so sezonsko podvržena ciklu zmrzovanja in odtajanja tal. To lahko povzroča dvigovanje grobih fragmentov skozi tla navzgor ter uničevanje horizontacije tal ali arheološke stratifikacije (Johnson, Hansen 1974, 81; Wood, Johnson 1978, 333–334, 341, Tab. 9.4; Holliday 2004, 279; Scha­etzl, Anderson 2005, 263). Zaradi krioturbacije se pokopani grobi fragmenti premi­kajo navzgor, če je v tleh prisotna vlaga in zmrzovanje dosega njihovo globino. Količina in hitrost zmrzovalnega dvigovanja je odvisna od številnih dejavnikov in njihovih kompleksnih medsebojnih odnosov (Johnson, Hansen 1974, 96). Med drugim pomembno vplivata velikost in orientacija, saj se intenzivneje dvigujejo fragmenti z viš­jo efektivno višino1313 Efektivna višina vključuje orientacijo predmeta in odnos med nje­govo višino in širino. Predmeti, ki so v tleh orientirani z dolgo stra­nico pod večjim kotom, imajo večjo efektivno višino (Johnson et al. 1977, 134). , pri čemer se hkrati premikajo v ve­dno bolj vertikalen položaj, s čimer se njihova efektivna višina povečuje. V arheoloških kontekstih to pomeni, da bodo procesu močneje podvrženi poševno orientirani ar­tefakti v plasteh, medtem ko bodo vodoravno ležeči arte­fakti s hodnih površin minimalno podvrženi dvigovanju z zmrzovanjem. Na diferencialno dvigovanje arheološke­ga gradiva v tleh bodo vplivale tudi razlike v njihovih materialih, zaradi katerih imajo različno toplotno prevo­dnost. Proces dvigovanja bo močneje in bolj enakomerno vplival na predmete z dobro toplotno prevodnostjo (npr. kamen, kovina), medtem ko se bodo predmeti s slabšo toplotno prevodnostjo (npr. les, oglje) dvigovali veliko bolj diferencialno. Fragmenti blizu površja bodo podvr­ženi hitrejšemu dvigovanju kot globoko pokopani, ker pa je dvigovanje kumulativno, bodo dlje časa pokopani fragmenti bolj premeščeni. Zmrzovanje tal ima torej po­tencial, da arheološke artefakte v tleh ali sedimentu preo­rientira in dviga navzgor, kar lahko zmanjšuje veljavnost principa njihove stratigrafske superpozicije (Johnson, Hansen 1974, 96; Johnson et al. 1977, 143–146; Wood, Johnson 1978, 338–341; Schaetzl, Anderson 2005, 264–266, Fig. 10.19). Zaradi zmrzovanja in odtajanja pa se ne premikajo le po­kopani grobi fragmenti, temveč tudi površinski. Eksperi­menti so namreč pokazali, da se zaradi zmrzovanja dis­tribucija površinskih arheoloških artefaktov postopoma razpršuje; nekateri artefakti so lahko znatno premaknjeni že samo v nekaj letih (Bowers et al. 1983; Hilton 2003). Geomorfni procesi Geomorfni procesi močno vlivajo tako na tvorjenje tal kot arheološkega zapisa, zato je zmožnost prepoznavanja območij erozije, transporta in odlaganja gradiva kot tudi območij brez erozije in odlaganja predpogoj za preuče­vanje katere koli pokrajine ter tal in arheološkega zapisa v njej. Prepletanje geomorfnih in pedogenih procesov, ki je v veliki meri pogojeno s topografijo (slika 9), bo namreč v veliki meri določala naravo, ohranjenost in va­riabilnost arheološkega zapisa tako na nivoju pokrajine kot posameznih najdišč (Ferring 1986; Waters, Kuehn 1996,485; Mandel, Bettis 2001, 181–183; Barton et al. 2002, 186–187; Stafford, Creasman 2002; Goldberg, Ma­cphail 2006, 59–60, 73). Na stabilnih površinah bo arheološki zapis najmočneje podvržen spremembam s procesi pedogeneze, ki povzro­čajo horizontacijo, saj so tla na takih lokacijah dobro in globoko razvita (slika 3). Ob odsotnosti odlaganja antro­pogenih sedimentov bo pokopavanje arheološkega zapi­sa plitvo in prvenstveno posledica bioturbacije. Zaradi majhne stopnje ali odsotnosti sedimentacije bodo ostanki človeških dejavnosti zaporednih faz pomešani v obliki palimpsesta in skoncentrirani v območju A horizonta, za­radi česar lahko pričakujemo večjo gostoto artefaktov in nejasne prostorske vzorce (slika 4) (Ferring 1986, 264–265; Leigh 1998; Mandel, Bettis 2001, 175, 185; Balek 2002; Van Nest 2002; Holliday 2004, 142–143). Na erozijskih površinah bo vpliv odstranjevanja gradiva na arheološki zapis povezan predvsem z močjo erozij­skih procesov. Erozija, ki je posledica površinskega odto­ka vode in delovanja vetra, postopoma znižuje površino, zaradi česar bodo tla plitva in slabo razvita. Zaradi povr­šinske erozije meje horizontov stalno migrirajo navzdol, A horizont postopoma nastaja v prejšnjem B horizontu, slednji pa v še nespremenjeni matični podlagi pod njim (slika 10: t2–t3, t5–t6). Zaradi stalnega odstranjevanja finih delcev, s čimer se lahko uničujejo morebitne arheološke plasti na takih lokacijah, bo površje postalo obogateno z grobimi fragmenti v obliki zaostale koncentracije ali karpetolita (slika 10). V takih razmerah bodo arheološki artefakti zaporednih faz skoncentrirani in v obliki pa­limpsesta pomešani na površju. Tako lahko pričakujemo veliko gostoto površinskih artefaktov in nejasnost pro­storskih vzorcev. Na drugi strani lahko močni erozijski pojavi, kot je premeščanje gmot, z enim samim katastro­falnim dogodkom odstranijo cela telesa tal in morebitne­ga arheološkega zapisa (slika 10: t3–t4) ter njihovo gradi­vo vseh velikosti premestijo daleč po pobočju navzdol. Tako premeščeno arheološko gradivo ne bo vsebovalo nobenih vzorcev, povezanih z njegovo izvorno odložitvi­jo (Birkeland 1984, 184; Ferring 1986, 264–265; Bintliff, Snodgrass 1988, 508–512; Schaetzl, Anderson 2005, 169, 456). Na depozicijskih površinah zaradi procesov odlaganja gradiva površje postopoma raste navzgor. Na razvoj tal in ohranjanje arheološkega zapisa na takšnih površinah močno vplivata hitrost in količina dodajanja sedimenta. V splošnem dodajanje zavira pedogenezo in s pokopa­vanjem površine pripomore k ohranjanju arheološkega zapisa, saj ga ščiti pred erozijo, aktivno bioturbacijo in drugimi motnjami, prisotnimi na površju ali blizu po­vršja. Arheološki zapis na tovrstnih lokacijah bo strati­ficiran, saj bo dogajanje različnih faz med seboj ločeno zaradi sedimentacije (sliki 11 in 12). Po posameznih nivojih lahko pričakujemo boljšo ohranitev prostorskih vzorcev in manjše gostote artefaktov, kot če bi prišlo do njihovega pomešanja v obliki palimpsesta. Depozicijske pa niso le tiste površine, ki prejemajo gradivo zaradi na­ravnih geomorfnih procesov, temveč gre lahko tudi za naravno stabilne površine, na katerih je glavni dejavnik sedimentacije človek, ki odlaga antropogene sedimente. Intenzivno in dolgo časa poseljena najdišča, med kateri­mi ekstremen primer predstavljajo urbana najdišča, bodo tako dobro in jasno stratificirana ter minimalno pedoge­nizirana, medtem ko bodo kratkotrajna ali enofazna naj­dišča na stabilnih površinah verjetneje popolnoma pedo­genizirana (Ferring 1986, 264–265; Mandel, Bettis 2001, 187; Holliday 2004, 143; Schaetzl, Anderson 2005, 169). Površinski dodatki gradiva Ob površinskem dodajanju gradiva na konstrukcijskih površinah lahko pride do več različnih scenarijev (sliki 11 in 12), ki so pomembni tako z vidika tvorjenja tal kot z vidika razumevanja arheološkega zapisa na tovrstnih površinah. Scenariji so odvisni predvsem od razmerja med hitrostjo in količino dodajanja gradiva ter hitrostjo pedogeneze na površinah, ki rastejo navzgor in so tako zaznamovane z različnimi vrstami kumulativnih talnih profilov. Rast tal navzgor se nanaša na naravne ali antropogene dodatke mineralnega in organskega gradiva na površje tal, zaradi katerih ta postajajo debelejša. Tovrstna rast navzgor je lahko razvojna ali zavirajoča. Pri razvojni ra­sti je površinsko dodajanje dovolj počasno, da ga pedo­geneza dohiteva in dodatke vključuje v talni profil. Pri zavirajoči rasti pa gre za debele in navadno hitre dodatke gradiva, ki jih pedogeneza ne uspe vključiti v obstoječi profil. Tako tla postanejo pokopana in razvoj se ponovno začne na tem novem sedimentu. S tovrstnim nenadnim pokopom je pogosto lahko povezana tudi erozija zgornjih delov pokopanih tal (Johnson 1985, 30; Johnson, Wat­son-Stegner 1987, 355–357, Fig. 1, Tab. 1–2; Cremeens, Harth 1995, 24; Almond, Tonkin 1999, 2–3; Holliday 2004, 91; Schaetzl, Anderson 2005, 456; Schaetzl 2013, 149–150; Lowe, Tonkin 2014, 34–35, Fig. 1). Razvojna rast s kumulativnim B horizontom Pri razvojni rasti, katere rezultat je kumulativni B hori­zont1414 V angleški literaturi (npr. Schaetzl, Anderson 2005, 456–460) je proces imenovan developmental upbuilding ali developmental upbuilding without cumulisation. (sliki 11a), je dodajanje gradiva na površje tal po­časnejše od hitrosti, s katero jih vanje lahko asimilirajo pedogenetski procesi, in tako talni profil počasi migrira navzgor. Z dodajanjem sedimenta na površje se A horizont sprva odebeli, vendar pa dinamično pedogenetsko ravno­vesje njegovo debelino omejuje na okoli 20–50 cm. Spo­dnji deli A horizonta se namreč postopoma spreminjajo v B (ali E) horizont. Do rasti B (ali E) horizonta navzgor pride, ker spodnji del A horizonta postane tako globok, da so njegove izgube organskega gradiva hitrejše od do­datkov preko rastlin in vmešavanja površinskih organskih snovi. Tako mnoge značilnosti horizonta počasi izginjajo zaradi pridobivanja novih značilnosti spodnjega horizonta. Pod trenutnim A horizontom so bili tako vsi deli nekdanjih tal podvrženi procesom, značilnim za A (ali E) horizonte, čemur so sledili procesi, značilni za B horizonte. S tem B horizont počasi raste navzgor in postaja za dane razmere nadpovprečno debel. V primerih takih tal so spodnji deli talnega profila tudi bolj prepereli kot običajno, saj so bili nekoč bliže površju, kjer je preperevanje bolj intenzivno (Birkeland 1984, 184; Almond, Tonkin 1999, 3; Schaetzl, Anderson 2005, 458; Jacobs, Mason 2005, 103; Buol et al. 2011, 340; Eger et al. 2012, 499, Fig. 4). Razvojna rast s kumulativnim A horizontom Če je hitrost sedimentacije enaka hitrosti pedogenetske asimilacije novega gradiva, se razvije preodebeljen A horizont (slike 11b).1515 V angleški literaturi (npr. Schaetzl, Anderson 2005, 456–460) je proces imenovan cumulisation, katerega rezultat je cumulic A hori­zon ali cumulic soil. Poleg hitrosti pedogenetske asimi­lacije pri tem zelo pomembno vlogo igra tudi biološko aktivna travnata površina. Korenine trav se hitro razširijo v novo tanko plast sedimenta in ga s svojim razpadanjem v njem melanizirajo1616 Temnenje A horizonta poteka s procesom melanizacije, pri katerem na površini agregatov in mineralnih delcev nastajajo s humusom bo­gate prevleke, ki horizontu dajejo temnorjavo do črno barvo (Schae­tzl, Anderson 2005, 47, 356–357, Tab. 12.1). in vključujejo v A horizont. Enako pomembno je, da je na travnatih površinah bioturbacija dovolj hitra in obsežna, da nov sediment vmešava v profil hkrati s tem, ko se v njem odvija melanizacija. Spodn­ja meja A horizonta se počasi premika navzgor, vendar ne tako hitro kot njegova zgornja meja, zato B horizont navzgor ne more rasti enako hitro, kot raste A horizont. Tako se razvije nadpovprečno debel A horizont, pod njim pa debel, a šibek in lahko prekinjen B horizont, ki ohran­ja temno barvo in granularno strukturo A horizonta, ali pa AB horizont (Birkeland 1984, 185; Schaetzl, Anderson 2005, 458–459; Jacobs, Mason 2005, 97–100; Schaetzl 2013, 149). Pokop tal Če so dodatki sedimenta hitrejši od procesov tvorjenja tal, pedogeneza ne more dohitevati rasti navzgor. V primeru hitrega in postopnega dodajanja se A horizont začne debeliti, toda njegov zgornji del v novem sedimen­tu ni tako temen kot spodnji, saj melanizacija v novem sedimentu ne dohiteva sedimentacije (slika 12: t1–t3). Spodnji del A horizonta in B horizont tako kmalu po­staneta reliktna. Na tej točki tla postanejo pokopana, v svežem sedimentu pa se začno tvoriti nova tla (slika 12). Novo nastajajoči A horizont je tanjši in svetlejši, medtem ko se močni B horizont ne more razviti, saj hitrost sedi­mentacije presega hitrost tvorjenja B horizonta. V prime­ru nenadnega pokopa z veliko količino sedimenta pa bo meja med pokopanimi tlemi in novim sedimentom jasna in ostra. Pri takih nenadnih pokopih lahko pride tudi do erozije zgornjih delov tal, ki se kaže v odsotnosti A (in E) horizonta. Če ima dejavnik pokopa, kot je na primer poplavna voda, zadostno energijo, lahko pred pokopom odstrani zgornje gradivo A (in E) horizonta (slika 12: t3–t4), ki je navadno bolj rahel, medtem ko je B horizont, še posebno iluvialni, bolj kompakten in odporen na erozijo. Vendar pa je odsotnost A (in E) horizonta v pokopanih tleh lahko tudi navidezna in rezultat procesov po pokopu, zaradi katerih A (in E) horizont postane težko prepozna­ven ali preoblikovan zaradi tvorjenja novih tal (slika 12: t5–t6). Najboljši kazalec prisotnosti ali odsotnosti erozije pred pokopom je stik med pokopanimi tlemi in novim se­dimentom. Površina, ki je bila pred pokopom erodirana, bo imela zelo ostro in včasih nepravilno mejo. Brez ero­zije hitro pokopana površina bo imela prav tako relativno ostro mejo, vendar pa bo ta na nivoju nekaj milimetrov prehodna (Holliday 2004, 91, 285; Schaetzl, Anderson 2005, 459; Schaetzl 2013, 149). Površinski dodatki in arheološki zapis Vsi trije scenariji kumulativnih tal so z vidika arheolo­škega zapisa zelo pomembni. Prva dva scenarija, zna­čilna za nizkoenergijske depozicijske površine, prispe­vata k pokopavanju arheološkega zapisa, kar načeloma pozitivno vpliva na njegovo ohranjanje in stratifikacijo. Toda ker je pokopavanje počasno, bo ta kljub temu lahko precej močno preoblikovan s površinskimi in pedogenet­skimi procesi. V primeru razvojne rasti s kumulativnim A horizontom (slika 11b) se bo arheološki zapis, ki je bil nekoč odložen na površju, nahajal izključno v preo­debeljenem A horizontu in bo izpostavljen dinamičnim procesom, značilnim za ta površinski del tal. V primeru razvojne rasti s kumulativnim B horizontom (slika 11a) pa bodo arheološki ostanki sprva podvrženi procesom A horizonta in kasneje podpovršinskega B horizonta, v katerega bodo postali vključeni. Za oba horizonta je značilna izguba strukture matične podlage, del katere so lahko tudi antropogeni sedimenti, ki bodo tako zabrisa­ni ali uničeni. V obeh primerih bo relativna stratifikacija lahko vidna le ali predvsem na podlagi morebiti ohranje­nih različnih nivojev artefaktov in/ali drugih obstojnejših ostalin. Nivoji različnih faz se bodo tako nahajali znotraj enotnega preodebeljenega B ali A horizonta, zato zanaša­nje na razlike v teksturi in barvi plasti z namenom prepo­znavanja stratigrafije najdišča ne bo učinkovito (Holliday 2004, 94, 142). Prisotnost pokopanih tal v stratigrafski sekvenci najdi­šča (sliki 2c in 12) je zelo pomembna. Pokopana tla na­mreč kažejo na daljše obdobje stabilnosti površja, ki je potrebno za tvorjenje tal. Pri tem stopnja razvoja odraža relativni čas trajanja, zato šibko razvita tla nakazujejo kratke intervale stabilnosti in pedogeneze, medtem ko močno razvita tla odražajo dolge intervale. Pokopana tla, še posebej dobro razvita, tako lahko vsebujejo palimp­sest ostankov zaporednih faz aktivnosti preteklih ljudi, ki bodo zgoščeni v območju A horizonta in močno preobli­kovani z zanj značilnimi dinamičnimi procesi. Na drugi strani pokop z novim sedimentom odraža nestabilnost površine, spremembo v okoljskih pogojih ter v primerja­vi s tvorjenjem tal veliko krajše časovno obdobje. V do­ločenih pogojih, še posebej ob katastrofalnih dogodkih, se namreč odložitev velikih količin gradiva lahko odvije zelo nenadno. Pokopavanje pripomore k ohranjanju arhe­ološkega zapisa in njegovi stratifikaciji. Prepoznavanje erozije, do katere v določenih pogojih lahko pride pred pokopom, je zelo pomembno, saj je bil z njo lahko uni­čen in odstranjen arheološki zapis, nastal pred odložitvijo novega sedimenta (slika 12a: t3–t4). Zaradi erozije pred pokopom lahko pride do spajanja B horizonta pokopa­nih tal in B horizonta tal, nastalih v novi matični podlagi (slika 12a: t4–t5). Prepoznavanje take situacije je za strati­grafsko sekvenco ključno, saj spojena horizonta nista so­časna oz. genetsko povezana, zato zanju velja načelo su­perpozicije. Na drugi strani do spajanja lahko pride tudi z zabrisanjem pokopanega A horizonta s procesi tvorjenja novih tal (slika 12a: t5–t6) (Cremeens, Harth 1995, 21; Holliday 1988, 530; 2004, 91, 141–143, 285). Arheološki ostanki v kontekstu tal Dinamični procesi, vključeni v tvorjenje in geomorfolo­gijo tal, katerim je povržena večina arheoloških najdišč, močno vplivajo na ohranjanje in preoblikovanje arheolo­škega zapisa po njegovi prvotni odložitvi in povzročijo, da se arheološki ostanki nahajajo v kontekstu tal. Odnos med časom preteklih aktivnosti, sedimentacijo in razvo­jem tal na najdišču določa lastnosti tovrstnih kontekstov, kot so globina pojavljanja arheoloških ostankov, njihov položaj v odnosu do talnih horizontov in stopnja njihove preoblikovanosti s procesi horizontacije, pedoturbacije in geomorfnimi procesi. Ker ima vsak izmed talnih hori­zontov svoje specifične kemijske in fizikalne lastnosti, ki vplivajo na ohranjanje različnih vrst materialov, je odnos med arheološkimi ostanki in talnimi horizonti pomemben tudi s tega vidika. Za razumevanje arheoloških ostankov v kontekstu tal je zato potrebno dokumentiranje lastnosti tal, stopnje njihovega razvoja, sedimentacije na najdišču in pojavljanja arheoloških ostankov znotraj talnega profi­la (Anderton 2000; Mandel, Bettis 2001, 186–188; Frol­kin, Lepper 2001, 259; Holliday 2004, 263–264). Arheološki ostanki v kontekstu glavnih talnih horizontov V primeru preteklih aktivnosti na površini tal lahko ve­čino arheoloških ostankov pričakujemo znotraj površin­skega A horizonta. Ker gre za izredno dinamičen horizont s predvsem veliko biološko aktivnostjo, lahko pričakuje­mo močno preoblikovanost ostankov z bioturbacijo, ki povzroča pokopavanje grobih fragmentov in mešanje fine frakcije. Zato grobi fragmenti sčasoma postanejo skoncentrirani v spodnjem delu A horizonta, sedimenti in ostanki zemljenih struktur pa popolnoma homogeni­zirani (slika 4). Kot površinski horizont tal je A horizont tudi najbolj podvržen delovanju zmrzovanja in odtaja­nja, ki prav tako uničuje integriteto prvotne odložitve. Grobi fragmenti, kot so artefakti, so v A horizont lahko vključeni tudi iz spodnjih delov tal, od koder so lahko premeščeni z zmrzovalnim dviganjem, faunaturbacijo (slika 5), izrutjem dreves (slika 6) ali antropoturbacijo, kot sta oranje (slika 7) ali kopanje (slika 4). Na površi­nah, ki stalno prejemajo dodatke gradiva, ki vodijo v ra­zvoj kumulativnega A horizonta (slika 11b), bodo prvotni konteksti odlaganja arheoloških ostankov nekoliko bolje ohranjeni, saj so prej zaščiteni pred raznolikimi dinamič­nimi procesi površja. Vendar pa lahko v tem primeru pri­de do mešanja z ostanki, odloženimi na drugem mestu in premeščenimi z dejavnikom sedimentacije (slika 7). Ob prisotnosti erozije, ki povzroča migracijo površine in mej horizonta navzdol, pa lahko arheološki ostanki v A horizontu izvirajo tudi iz nekdaj globlje ležečih oz. po­kopanih delov arheološkega zapisa (slika 10) (Birkeland 1984, 120; Flegenheimer, Zárante 1993, 98; Cremeens, Harth 1995, 29–30; Balek 2002, 41–43, 46, 48; Holliday 2004, 266–267, 283). E horizont1717 Za opis značilnosti glej Foth 1990, 17; Schaetzl, Anderson 2005, 48; FAO 2006, 68–69; Buol et al. 2011, 46; Vidic et al. 2015, Tab. 3.1; Weil, Brady 2017, 90; Soil Survey Division Staff 2017, 95. se razvija v spodnjem delu A horizonta, zato ga lahko dojemamo kot podaljšek le-tega, ki je bil pod­vržen zelo intenzivni eluviaciji. Tako je treba računati na predhodne preobrazbe, vezane na dinamiko A horizonta (Schaetzl, Anderson 2005, 48). Z razvojem horizonta so morebitni ostanki stratifikacije in zemljenih struktur, se­stavljenih iz fine frakcije, dokončno uničeni, ostane pa le sloj odpornih mineralov v velikosti peska in melja. V njem se lahko pojavlja kamnita ali artefaktna linija, ki je kot posledica bioturbacije nastala na dnu A horizonta, vendar pa bodo okolje E horizonta preživeli le najbolj odporni artefakti (Johnson 1993, 71; Holliday 2004, 267; Johnson et al. 2005b, 20). V primeru preteklih aktivnosti na površini razvitih tal bodo dovolj globoko vkopane strukture lahko ohranje­ne le v območju B horizonta (slika 4). Te kot tudi se­dimenti in zemljene strukture, ki predstavljajo matično podlago, v kateri se razvija B horizont, bodo izpostavlje­ni progresivnemu uničevanju. Vsem B horizontom1818 Za opis značilnosti glej Foth 1990, 14–17; Schaetzl, Anderson 2005, 48–50; FAO 2006, 69; Buol et al. 2011, 46; Vidic et al. 2015, Tab. 3.1; Blume et al. 2016, 295; Weil, Brady 2017, 87–88, 90–91; Soil Survey Division Staff 2017, 96. je namreč skupno uničenje prvotne stratifikacije, razen v primeru zelo močnih kontrastov v litologiji, kot so plasti grobih fragmentov med plastmi finih delcev (sliki 1b in 3). Na dolgi rok tako lahko pričakujemo le ohranitev od­pornih grobih sestavin, kot so nekatere vrste artefaktov. Med pomembne procese, vezane na nastajanje B hori­zontov, sodi kopičenje gline in drugih snovi, izpranih iz nad njimi ležečih horizontov. Povečevanje količine gline vodi h krčenju in nabrekanju ter tvorjenju strukture tal, kar močno moti vzorce prvotnega odlaganja in stratifi­kacije (slika 8). Za arheološke artefakte ima lahko zelo škodujoč vpliv iluvialno izločanje železovih oksidov v spodičnem B horizontu, značilnem za podzole. Nihanje talne vode med C in B horizontom, katerega posledica so redoksimorfne značilnosti (marmorizacija, železovi in manganovi oksidi idr., glej npr. Schaetzl, Anderson 2005, 496–499, Tab. 13.3) (slika 2b), pa povzroča degradacijo keramike, razpadanje organskih ostankov ter zabrisanje mej stratigrafskih plasti in arheoloških ostalin (Gvirtz­man et al. 1999, 116; Holliday 2004, 267–269; Schaetzl, Anderson 2005, 48, 353, 496–499, Tab. 13.3). Prisotnost artefaktov v B horizontu je lahko posledica več različnih scenarijev. Artefakti so lahko starejši od B horizonta in predstavljajo sestavine matične podla­ge naravnih ali antropogenih sedimentov, v kateri so se kasneje razvila tla (sliki 3 in 10). Artefakti so lahko bili povezani tudi s površino šibko razvitih tal v začasno sta­bilni pokrajini, ki so bila zaradi sedimentacije pokopana in zabrisana s pedogenezo novih tal (slika 12: t5–t6). Po­dobno velja tudi v primeru rasti tal navzgor z razvojem kumulativnega B horizonta, v katerem artefakti lahko predstavljajo ostanke, odložene na preteklih pokopanih površinah (slika 11a). Artefakti so lahko tudi mlajši od tvorjenja horizonta in so vanj vstopili zaradi bioturbacije, na primer zaradi delovanja živali, ki kopljejo rove, ali zaradi premikanja po kanalih odmrlih korenin. V primeru erozije pred pokopom lahko nastane zaostala koncentra­cija artefaktov (prim. slika 10), ki se po pokopu nahaja na meji med spodnjim B horizontom starejših tal in zgor­njim B horizontom mlajših tal (Cremeens, Harth 1995, 30; Holliday 2004, 287). V nasprotju z ostalimi talnimi horizonti C horizont1919 Za opis značilnosti glej Schaetzl, Anderson 2005, 50–51, Tab. 3.1; FAO 2006, 69–70; Buol et al. 2011, 46; Vidic et al. 2015, Tab. 3.1; Weil, Brady 2017, 92; Soil Survey Division Staff 2017, 97. predstavlja pedogenetsko nespremenjeno oz. minimalno spremenjeno gradivo. V območju C horizonta bo prvotna stratifikacija ohranjena in arheološki ostanki bodo vezani na prvotno odlaganje (sliki 1b in 3). Eventualno so lah­ko bili grobi fragmenti, kot so artefakti, vanj premeščeni tudi zaradi pedoturbacije v času šibko razvitih tal z A–C profilom in bili kasneje izolirani zaradi rasti tal navzgor (Cremeens, Harth 1995, 31). Tla in arheološka stratigrafija Koncept arheoloških ostankov v kontekstu tal se razli­kuje od koncepta arheološkega stratigrafskega konteksta in predstavlja problem pri arheološkem stratigrafskem načinu izkopavanj, uporabi načel arheološke stratigrafije in Harrisove matrike (glej Harris 1979; isti 1989). Arhe­ološka stratigrafija je namreč konceptualno sestavljena iz dogodkov odlaganja, gradenj, uničenj, kopanja, erozije ipd. ter daljših časov trajanja, ki jih lahko predstavlja­jo interfacije, npr. hodne površine kot ene izmed naj­pomembnejših enot arheološke stratigrafije (glej Harris 1989; Davies 2015). Pri tem koncept arheološke stra­tigrafije ne vključuje transformacij tovrstnih ostankov na mestu z dolgotrajnimi procesi tvorjenja tal, katerih rezul­tat so arheološki ostanki v kontekstu tal. Odstranjevanje stratigrafskih enot v obratnem zaporedju njihovega nastajanja temelji predvsem na podlagi opa­zovanja razlik v teksturi, barvi in sestavi plasti ter na podlagi opazovanja njihovih tridimenzionalnih oblik in mej, medtem ko sami artefakti pri tem naj ne bi bili ključnega pomena (Harris 1979; Brown, Harris 1993, 10). Stratigrafske enote plasti in interfacij, zastopanih z njihovimi zgornjimi mejnimi površinami, določajo stra­tigrafski kontekst artefaktov v ali na njih, superpozicija stratigrafskih enot pa določa relativne časovne odnose med njimi. Talni horizonti, ki se med seboj razlikujejo glede na barvo, teksturo idr., imajo prav tako videz plasti v superpoziciji, vendar niso posledica odlaganja. Meje med njimi ne predstavljajo interfacij, poznanih v arheo­loški stratigrafiji, načelo superpozicije pa zanje ne velja. Talni horizonti namreč predstavljajo dolgotrajne procese in so, če pripadajo istim tlom, časovno sočasni, medtem ko artefakti v njih ne predstavljajo istega časa kot tla oz. horizonti, v katerih se nahajajo. Ob prisotnosti tal tako pri arheološkem opazovanju na terenu kot pri procesu izkopavanja ključno postane opazovanje pojavljanja ar­tefaktov (ter drugih vrst grobih fragmentov in obstojnih arheoloških ostalin) v kontekstu tal, saj so ti potencialno lahko edini, ki na pedogeniziranem arheološkem najdiš­ču še pričajo o prisotnosti interfacij, ki z opazovanjem sestave matrice, v kateri se nahajajo, niso več prepoznav­ne. Na drugi strani zaradi nekaterih poodložitvenih pedo­genih (npr. biturbacija) ali geomorfnih (npr. erozija) pro­cesov nivoji artefaktov in nivoji, na katerih se pojavljajo sledovi drugih arheoloških ostalin, npr. jam, ne odražajo več površin oz. interfacij, na katerih so bili odloženi ali s katerih so bile jame skopane. Prepoznavanje prisotnosti poodložitvenih procesov na najdišču je tako ključno z vi­dika same metodologije izkopavanja ter načinov opazo­vanja in dokumentiranja, s čimer je pogojena tudi končna interpretacija. Dokumentiranje in interpretiranje arheološkega zapisa z načeli arheološke stratigrafije po Harrisu je izjemno učin­kovito (in ključno) v primerih izrazito antropogenih sek­venc, kakršne srečamo predvsem na urbanih najdiščih, na kakršnih so bila njena načela tudi razvita (Brown, Harris 1993, 7, 15, 16; Stein 2000, 31–32). V bolj na­ravnih okoliščinah, kjer najdišč ne sestavljajo le antro­pogene dejavnosti, temveč pomemben del arheološkega zapisa tvorijo tudi pedogenetski in geomorfni procesi, pa lahko striktno sledenje načelom arheološke stratigrafije privede do napak v interpretaciji. Na takšnih najdiščih, ki so vseprisotna, je potreben izrazito interdisciplinaren pristop, v katerega so vključena tudi geološka in pedolo­ška opazovanja (Brown, Harris 1993, 15). Ob prisotnosti prepletanja antropogenih in naravnih procesov je namreč treba jasno ločiti med tem, katere lastnosti na najdišču odražajo procese naravne sedimentacije in erozije, kate­re pedogenetske procese in katere aktivnosti človeka, saj vseh ni mogoče interpretirati z uporabo enakih stratigraf­skih načel. Najdišča, na katerih se prepletajo antropogeni in naravni procesi, tako zahtevajo različne načine opazo­vanj in prepoznavanje vsaj treh različnih vrst stratigrafij, ki predstavljajo različne nabore podatkov o najdišču. To so litostratigrafija, pedostratigrafija in arheološka stra­tigrafija (Courty et al. 1989, 31–32, Fig. 3.3; Goldberg, Macphail 2006, 28, Fig. 2.1) (slika 13, tabela 1). Na eni strani je treba prepoznati litološke ali litostratigraf­ske enote (glej Gasche, Tunca 1983, 327–329; Stein, Hol­liday 2017, 34–35), ki odražajo sedimentacijo na najdišču in možne spremembe v sedimentacijskih okoljih ali pro­cesih sedimentacije čez čas. Pri tem so procesi odlaganja lahko naravni ali antropogeni, različne enote odlaganja pa podvržene načelu superpozicije (slika 13a). Vendar pa bodo te v naravnem okolju do takšne ali drugačne mere neizogibno preoblikovane s procesi tvorjenja tal. Tla s svojimi horizonti predstavljajo eno samo pedo­stratigrafsko enoto, saj so horizonti znotraj njih sočas­ni. Njena zgornja meja ustreza vrhu najvišjega talnega horizonta, njena spodnja meja pa dnu najnižjega talnega horizonta, navadno B horizonta, medtem ko je C horizont iz tega pogosto izključen (Finkl 1980; Cremeens, Harth 1995, 18). Če se v profilu pojavlja več pedostratigrafskih enot, zanje velja načelo superpozicije, ki odraža zapored­je obdobij stabilnosti v pokrajini in obdobij nestabilnosti med njimi, med katerimi je prišlo do odlaganja (sliki 2c in 13b: II). V primeru, ko C horizont ne predstavlja pre­perele skalne osnove oz. saprolita, gre za sediment ali sedimente, ki so lahko stratificirani in tako opisani kot li­tostratigrafske enote (slika 1b). Na arheološkem najdišču so to lahko tudi antropogene plasti, ki še niso bile podvr­žene pedogenezi (slika 3). V takem primeru plasti v ob­močju C horizonta ne predstavljajo matične podlage, v kateri so nastala tla nad njimi. Če so se tla razvila znotraj več litoloških enot, je njihova nekdanja stratigrafija lahko prepoznana v obliki litoloških (kamninskih) nezveznosti. To so torej deli tal, ki se niso razvili v enotni matični podlagi, temveč v več različnih matičnih podlagah, kot so na primer stratificirani sedimenti različne sestave. Vendar pa je meje med temi pri makroskopskem opazovanju na terenu lahko težko prepoznati, če nanje ne kažejo razlike v grobih fragmentih (sliki 1b in 3). Ob prisotnosti litolo­ških nezveznosti so pri pedološkem opisu profila talnim horizontom dodane predpone arabskih številk, na primer B, 2B, 3B itd., pri čemer B označuje B horizont, razvit v najvišje ležeči matični podlagi, 2B označuje B horizont, razvit v pod njo ležeči matični podlagi itd. (Schaetzl, An­derson 2005, 37; Ahr et al. 2017). V tem primeru vsak izmed tako označenih horizontov označuje prisotnost litostratigrafije, ki je bila preoblikovana in zabrisana s procesi pedogeneze (slika 13b: I). Ostanki človeških aktivnosti oz. antropogeno odlaganje gradiva se lahko ujema z litološkimi nezveznostmi, do česar bo prišlo predvsem v primeru izrazito antropogeno odloženih plasti, ki so si po sestavi različne (npr. sek­vence urbanih najdišč, naselbin tipa tell ipd.). Vendar pa se znotraj večjih naravnih litostratigrafskih enot2020 V smislu enot, ki pripadajo enotnemu naravnemu sedimentacijske­mu okolju, medtem ko so te lahko sestavljene iz hierarhije manjših plasti, ki lahko predstavljajo posamezne depozicijske dogodke (npr. posamezne poplave) (Gasche, Tunca 1983, 328–329; Stein 1990, 514–516), ki pa bodo ob prisotnosti tvorjenja tal verjetno zabrisane ali uničene. in pe­dostratigrafskih enot lahko pojavljajo tudi različni nivoji arheoloških ostankov (slika 13c, tabela 1). V primeru, ko gre za ostanke prvotne odložitve, ti označujejo pretekle površine, na katerih so se odvile aktivnosti ljudi, in pred­stavljajo posebno vrsto nezveznosti, ki jih lahko imenu­jemo arheološke nezveznosti (glej npr. Fedele 1984, 12). Pri tem gre lahko za nivoje s katero koli vrsto arheoloških ostankov oz. posledic dejavnosti človeka na mestu (npr. artefakti, antropogeno odložene plasti, kurišča, jame ipd.). Arheološki ostanki predstavljajo nezveznosti, prisotne le na arheoloških najdiščih oz. območjih s sledovi pre­teklih aktivnosti ljudi v pokrajini. Pri geološkem ali pe­dološkem opazovanju, ki temelji na opazovanju profilov navadno izven takih območij, tovrstni tipi podatkov o preteklih pokrajinah, ki so relativno finega prostorskega in časovnega merila, niso prisotni. Prav tako pa tudi pri opazovanju profilov na arheoloških najdiščih številne arheološke nezveznosti ne bodo prisotne ali opazne bodi­si zaradi svojih majhnih razsežnosti bodisi zaradi drugih lastnosti (npr. nivo z redko distribucijo ali le posamez­nimi koncentracijami artefaktov je v profilu težko ali ni razpoznaven). Zato so številni tipi arheoloških nezvez­nosti lahko zaznani le z opazovanjem v tlorisu tekom na­tančnih arheoloških izkopavanj. Toda zaradi preoblikovanja s poodložitvenimi geomor­fnimi in pedogenimi procesi vsi nivoji arheoloških os­tankov ne predstavljajo nujno prvotnih površin preteklih aktivnosti ljudi in tako ne morejo biti obravnavani kot arheološke nezveznosti. Nivo z ohranjenimi ostanki jam ali jarkov, katerih zgornji deli so bili uničeni z bioturbaci­jo (slika 4) ali erozijo (slika 10), na primer ne ustreza več površini, s katere so bili izkopani, in tako ne predstavlja arheološke nezveznosti. Podobno kamnita/artefaktna li­nija/plast, ki je posledica erozije tal, ne predstavlja povr­šine odlaganja in tako ne predstavlja arheološke nezvez­nosti, temveč kamninsko nezveznost (slika 10). Na drugi strani pa kamnita/artefaktna linija/plast, ki je posledica bioturbacije, ne predstavlja niti arheološke niti kamnin­ske nezveznosti, temveč pedološko nezveznost (slika 4) (Ahr et al. 2017, 2, 4), za katero načelo superpozicije ne velja. Za ustrezno interpretacijo arheološkega zapisa je tako potrebno prepoznavanje poodložitvenih procesov, ki zahteva interdisciplinarni pristop ter vključuje opazova­nje in dokumentiranje tako geogenih in pedogenih kot antropogenih procesov in fenomenov. Tak pristop je na eni strani ključen za pravilno interpretacijo podatkov o preteklih aktivnostih človeka in razumevanje njihovega okoljskega konteksta, kar sodi med cilje arheološke vede. Na drugi strani arheološki podatki lahko ključno prispe­vajo k preučevanju procesov in fenomenov, s katerimi se ukvarjajo naravoslovne znanosti, kakršni sta geologija in pedologija. Arheološki zapis v pokrajini tako predstavlja »naravni laboratorij«, ki brez interdisciplinarnega pristo­pa ostaja neizkoriščen, medtem ko so po vsakem posegu številni podatki, koristni več strokam, izgubljeni. Primeri nekaterih opisanih scenarijev formacij arheoloških najdišč V nadaljevanju sledi kratka predstavitev treh najdišč z območja Slovenije, ki predstavljajo potencialne primere nekaterih izmed opisanih scenarijev arheoloških ostan­kov v kontekstu tal. Najdišča so bila izbrana na podlagi podatkov v njihovih objavah in/ali poročilih o izkopa­vanjih. Na podlagi teh se zdi, da je situacije na najdi­ščih mogoče razložiti z nekaterimi izmed obravnavanih procesov in scenarijev arheoloških ostankov v kontekstu tal. Vendar pa predstavljene razlage niso gotove, saj bi bile za rekonstrukcijo formacijske zgodovine najdišč po­trebne natančne interdisciplinarne analize. V tem smislu predstavljeni primeri na eni strani kažejo na potencial­no razlagalno moč teoretsko predstavljenih modelov, na drugi strani pa služijo kot opozorilo, da je brez interdisci­plinarnega pristopa pravilno razumevanje in razlaganje arheoloških kontekstov lahko oteženo. Cogetinci pri Lenartu in pokopana tla Na arheološkem najdišču Cogetinci pri Lenartu (slika 14), ki leži na vznožju pobočja, je bilo prisotno naslednje zaporedje plasti (slika 15a). Površinska rjava plast SE 1 (debelina od 0,14–0,40 m) je predstavljala ornico, v ka­teri so se pojavljale redke, izključno novoveške najdbe. V spodnjem delu vznožja pobočja se je pod njo naha­jala svetla rumeno rjava meljasto ilovnata plast SE 2, interpretirana kot osnova, v katero je posegla kmetijska obdelava in ni vsebovala najdb. Pod njo se je nahajala rumenorjava meljasto ilovnata plast SE 7, ki je bila inter­pretirana kot kulturna plast in je vsebovala izključno poz­norimske najdbe. Pod njo je bila kulturno sterilna rumena meljasto ilovnata plast SE 231, interpretirana kot geološ­ka osnova, katere zgornja meja je ustrezala poznorimski hodni površini. V njej so bile prepoznane jame za kole objektov, odpadne jame in jame z ostanki lončarskih peči (slika 15b), ki skupaj predstavljajo ostanke podeželske lončarske delavnice s konca 4. in prve polovice 5. st. n. št. (Horvat 2013, 11–12, 88). Opisano situacijo plasti je mogoče razložiti kot sekvenco dveh pedostratigrafskih enot. »Kulturna plast« SE 7 pred­stavlja A horizont, plast SE 231 pa B horizont pokopanih tal. Ti skupaj predstavljata eno samo pedostratigrafsko enoto. Ta tla so bila pokopana z gradivom, na katerem so začela nastajati nova tla, v času izkopavanj diferenciirana na Ap (SE 1) in B, BC ali C (SE 2) horizont, ki skupaj prav tako predstavljata eno samo pedostratigrafsko enoto. Pokop tal v spodnjem delu najdišča, ki je izoliral in zaščitil nivo s poznorimskimi ostanki, je verjetno po­vezan z erozijo in poškodbo ostankov v zgornjem delu najdišča. Tam pokopan A horizont s poznorimskimi najdbami ni bil ohranjen, sodobno oranje pa je poseglo direktno v SE 231 (Horvat 2013, 12). Tla na najdišču so torej časovno transgresivna, kot je splošno značilno za tla vzdolž pobočij (slika 9). Z vidika formiranja odkritega arheološkega konteks­ta na najdišču interpretacija zgornje meje pokopanega B horizonta (SE 231) kot poznorimske hodne površine predstavlja problem. B horizont je namreč podpovršinski talni horizont in tako ne more predstavljati hodne povr­šine, zato je morala biti situacija tal v poznorimskem obdobju drugačna od odkritega konteksta. Postavlja se torej vprašanje, ali nivo, interpretiran kot hodna površi­na, zares ustreza površini poznorimske aktivnosti in tako predstavlja arheološko nezveznost? V primeru, da ustre­za poznorimski hodni površini, bi bilo po opustitvi lon­čarskega obrata treba domnevati scenarij razvojne rasti tal navzgor s kumulativnim B horizontom (slika 11a). Zgornja meja B horizonta pred opustitvijo se je namreč morala nahajati pod hodno površino oz. površino tal. Na drugi strani bi situacijo arheoloških ostankov v kontek­stu tal na tem najdišču razložilo tudi preoblikovanje s procesi v bioplašču. Dejstvo, da so se vse poznorimske najdbe nahajale na dnu pokopanega A horizonta (SE 7)2121 Podatek je posredovala izkopavalka M. Horvat. , bi namreč dobro ustrezalo takšnemu scenariju (slika 4). V tem primeru zgornja meja pokopanega B horizonta, v katerem so bili ohranjeni ostanki jam in direktno na katerem so bile odkrite najdbe, ne bi predstavljala arhe­ološke, temveč pedološko nezveznost. V tem primeru bi se poznorimska hodna površina verjetno nahajala nekje znotraj pokopanega A horizonta ali bi bolj ali manj ustre­zala njegovi zgornji meji. To bi pomenilo, da so bili mo­rebitni ostanki, kot so zemljeni tlaki ali ognjišča, kot tudi zgornji deli jam homogenizirani in uničeni s procesi bio­turbacije, ki so povzročili, da so najdbe potonile na dno A horizonta. Vedenje o tem, kateri izmed možnih scenarijev velja na tem najdišču, bi pripomoglo k razumevanju po­odložitvenih sprememb, integritete odkritih ostankov in ocenjevanju izgube podatkov, do katere je prišlo med for­macijsko zgodovino odkritega arheološkega konteksta. Nedelica pri Turnišču in bioplašč Multiperiodno najdišče Nedelica pri Turnišču (slika 16) se nahaja na blagi longitudinalni sipini, ki jo je odložila reka Mura. Sipina je sestavljena iz peščenega do peščeno muljastega proda, odloženega v rečnem kanalu, in pešče­nega sedimenta, odloženega ob občasnih poplavah (Ver­bič 2006, 2; Šavel, Sankovič 2013, 6–7). V geološkem poročilu (Verbič 2006) so bile vzdolž večine sipine zabe­ležene tri glavne plasti, ki so lahko interpretirane v smislu pedostratigrafije (sliki 17a in 18a). Nad peščenim pro­dom (4*) se nahaja rumenkasto do rdečkastorjav prodnat peščen mulj z železovimi oksidi in sledovi psevdoogle­jevanja (3*), ki ustreza Bg horizontu. Muljasto pešče­na plast nad njim, bogata s humusom, ki ji daje temno sivkasto rjavo barvo (2*), pa ustreza A horizontu. Plasti predstavljata tla, ki so se razvila na sedimentih longitu­dinalne sipine, in tako eno samo pedostratigrafsko enoto. Tla so bila pokopana, na kar kaže svetlejša barva vrhnje plasti (1*), ki predstavlja moderno ornico ali Ap horizont in s tem še eno pedostratigrafsko enoto. Na samem vrhu sipine je bila situacija nekoliko drugačna (slika 18b). Pokopani A horizont (2*) se je nahajal neposredno nad peščenim prodom (4*) in ponovno pod svetleje obarvano ornico (1*) (Verbič 2006, 2–4; Šavel 2007, 6–7). Da imamo na najdišču opravka s pokopanimi tlemi pod moderno ornico, je bilo predlagano že v geološkem po­ročilu (Verbič 2006), vendar pa podatek v končno objavo najdišča ni bil vključen (Šavel, Sankovič 2013). Znotraj pokopanega A horizonta (2*) so arheološka izkopavan­ja v različnih delih izkopa zabeležila več različnih stra­tigrafskih enot (npr. SE 125 in 4) (slika 18). Vse so ena­ke teksture in temno rjavkaste ali rjavo črne barve, med njimi ni sporočenih nobenih kontaktov ali stratigrafskih odnosov in zdi se, da so bile določene predvsem zaradi lateralnih razlik v pojavljanju grobih fragmentov, tj. ar­tefaktov in prodnikov. V primeru prisotnosti prodnikov so bile interpretirane kot naplavinske plasti, v primeru pojavljanja artefaktov pa kot kulturne plasti. Tak primer je »bronastodobna kulturna plast« SE 88, ki je vsebovala ogromno količino bronastodobne lončenine, vključno s šestimi celimi posodicami, kot tudi nekaj kamnitih in ke­ramičnih orodij. Poleg tega je plast vsebovala tudi starej­še železnodobno, rimskodobno, zgodnjesrednjeveško in srednjeveško lončenino. Na nivoju plasti je bilo zaznanih več bronastodobnih in modernih jam, poleg tega pa je plast »prekrivala« druge bronastodobne jame kot tudi zgodnjesrednjeveško jamo in časovno neopredeljeno jamo (Šavel, Sankovič 2013, 12, 58, 92–93, 95–96). Če SE 88 razumemo kot depozicijsko plast, predstavlje­na situacija, v kateri bronastodobna plast prekriva mlajšo jamo in vsebuje zbir najdb različnih obdobij, ne bi bila smiselna oz. takšna interpretacija ne bi bila mogoča. Z vidika arheoloških ostankov v kontekstu tal pa je situaci­jo mogoče razumeti. Mešan zbir artefaktov različnih ob­dobij je mogoče razumeti kot posledico bioturbacijskih procesov v A horizontu. Cele bronastodobne posodice in ogromna količina bronastodobne lončenine ter prime­ri bronastodobnih orodij v SE 88 so brez dvoma vezani na odlaganje na nivoju poselitve v času bronaste dobe, medtem ko majhno število mlajših artefaktov lahko ra­zumemo kot infiltrirane najdbe, ki so verjetno predvsem posledica bioturbacije (sliki 4 in 5). Vendar pa pri tem ni jasno, ali bronastodobne najdbe predstavljajo arheološko nezveznost ali pa mešan zbir najdb, dokumentiranih kot SE 88, morda predstavlja artefaktno linijo. Ostanki nekaj majhnih celih posod verjetno nakazujejo na arheološko nezveznost in hkrati na to, da so se nivoji aktivnosti kas­nejših obdobij, na katere nakazujejo mlajše infiltrirane najdbe, ter nivoji zgodnjesrednjeveške in srednjeveške poselitve, na katere nakazujejo odkriti naselbinski ostan­ki, morali nahajati višje v profilu. Da so se cele bronasto­dobne posodice lahko ohranile, so namreč morale biti zaščitene s pokopom, saj sicer ne bi preživele antropotur­bacije zaradi aktivnosti in ponovne poselitve v kasnejših obdobjih. Vendar pa ni jasno, kje so se nahajali nivoji teh kasnejših aktivnosti in poselitve, saj plasti ali koncentra­cije artefaktov, ki bi bile lahko interpretirane kot možne arheološke nezveznosti, vezane nanje, niso bile odkrite. Zelo verjetno je, da so se nahajali v dometu oranja in bili z njim uničeni. Tudi zabeleženo situacijo ostankov jam je mogoče razu­meti v kontekstu tal in skozi procese v A horizontu, ki po­vzročajo zabrisanje delov vkopov znotraj njega (slika 4). To bi razložilo, zakaj je bila zgodnjesrednjeveška jama odkrita pod bronastodobnimi naselbinskimi ostanki ozi­roma na nivoju Bg horizonta, medtem ko je morala biti skopana z nivoja, ki se je nahajal višje od bronastodobnih artefaktov v SE 88. Splošno je bila po celotnem najdišču večina vkopov zaznana šele na nivoju Bg horizonta (sli­ka 17b–c). V večini primerov je to najlažje razložiti kot posledico procesov mešanja v bioplašču oz. A horizontu. Dolenji Podboršt pri Trebnjem in razvojna rast tal navzgor Na večjem delu najdišča Dolenji Podboršt (slika 19a–b) je bilo zabeleženo naslednje zaporedje plasti (slika 20a). Apnenčasto skalno osnovo je prekrivala plast rdečkasto rumene ilovice (SE 1003), opredeljene kot rdeča kraška tla ali terra rosa, ki je bila v delu najdišča odstranjena z erozijo. Nad njo je ležala litostratigrafsko enotna plast (SE 1002 + 1001) rumenkasto rjave meljaste gline, nasta­la s počasnimi procesi koluviacije in aluviacije, brez opa­zne sedimentne stratifikacije. Površinska temno sivkasto rjava meljasto glinena plast (SE 1000, deb. 0,25–0,35 m) je predstavljala rušo in ornico (Verbič 2013, 7–13; Ma­saryk 2013, 31). Del koluvialno-aluvialne plasti, ki je bil dokumentiran kot SE 1001 (večinoma deb. 0,25–0,75 m, v delu pa do 1,36 m), je vseboval arheološke artefakte, ki segajo od starejšega paleolitika do novega veka, pri čemer prevla­dujejo bronastodobne najdbe. V nekaterih delih je bilo opazno, da odlomki keramike prevladujejo predvsem v zgornjem in spodnjem delu plasti, medtem ko so v sre­dnjem delu redkejši. Znotraj plasti so se v dveh koncen­tracijah oglja in več različno velikih koncentracijah lon­čenine odražali različni nivoji, ki v delih brez prisotnosti teh grobih fragmentov niso bili razpoznavni. Večje kon­centracije lončenine so se pojavljale predvsem v spodnjih delih plasti in nekatere med njimi so vsebovale izključno bronastodobne fragmente lončenine, med katerimi so mnogi pripadali istim posodam. Večji kosi lončenine so večinoma ležali v vodoravni legi. Tudi vkopi jam in ene peči so bili prepoznani na več različnih nivojih znotraj plasti. Večje število jam je bilo zaznavnih šele na nivoju SE 1002 (slika 20a), medtem ko so bile nekatere zaznane šele na nivoju SE 1003. V vseh primerih gre za ostanke spodnjih delov jam, medtem ko njihovi zgornji deli in ni­voji, s katerih so bile skopane, niso bili prepoznavni (sli­ka 20b). To ne velja le za vkope starejših obdobij, temveč tudi za jarek za telefonski kabel, skopan in zasut v 50. letih 20. stol. (!). SE 1002 se od SE 1001 razlikuje pred­vsem po tem, da ne vsebuje najdb, z izjemo infiltriranih. Celotna tla na najdišču so namreč bila močno prepredena z rovi in gnezdi malih sesalcev (slika 20a–b), ki so pov­zročali premeščanje najdb. V zapolnitvah njihovih rovov znotraj SE 1002 so bili tako občasno najdeni fragmenti lončenine, običajno v navpični legi, katerih izvor je bil pripisan plasti SE 1001. Številni kosi lončenine so kaza­li poškodbe, ki so jih s kremplji povzročili mali sesalci (slika 20c), v splošnem pa je bila vsa lončenina močno preperela (Masaryk 2013, 7, 12–13, 22, 24–25, 29, 31, 32–34, 100–103, op. 23; Masaryk et al. 2013, 45–46). Značilnosti na najdišču ustrezajo modelu formiranja z razvojno rastjo tal s kumulativnim B horizontom (slika 11a) v kombinaciji s faunaturbacijo malih sesalcev (sli­ka 5) in morebitnimi drugimi pedoturbacijami, o katerih so razpravljali že izkopavalci (Masaryk 2013, 100–103; Verbič 2013, 13). Zgornji deli vkopov so bili verjetno sprva zabrisani s procesi formiranja bioplašča (slika 4), in še nadalje s procesi, značilnimi za B horizont (SE 1001 in 1002), ki se je zaradi počasne sedimentacije debelil navzgor. O tem, kako hitro lahko potekajo procesi, ki zabrišejo meje vkopov, pa priča omenjeni moderni jarek za telefonski kabel. Zaradi stalne postopne sedimentacije je navzgor rastoči B horizont zajel arheološke ostanke, odložene na preteklih površinah, zato so se znotraj nje­ga lahko ohranili različni nivoji najdb. Kaže, da so bile koncentracije bronastodobnih najdb relativno intaktne, čeprav so bile pred vključitvijo v B horizont verjetno podvržene procesom v bioplašču in tako niso nujno pov­sem ustrezale nivoju preteklih površin, na katerih so bile odložene, medtem ko je faunaturbacija s strani malih se­salcev na premeščanje in poškodbe nekaterih najdb vpli­vala vse do časa izkopavanj.2222 Pred pričetkom izkopavanj je bila na najdišču prisotna obsežna ko­lonija poljske voluharice (Microtus arvalis) (Masaryk 2013, 100). Zaključek Večina arheoloških ostankov se nahaja v kontekstu tal, zato med posegi v podpovršino arheologi skoraj vedno opazujemo tla, vendar pa jih navadno ne vidimo in do­kumentiramo kot takšna. To ima lahko velike negativne posledice za naše razumevanje arheološkega zapisa, ki je med svojo formacijsko zgodovino stalno izpostavljen procesom tvorjenja in geomorfologije tal. Pričujoči čla­nek je zato poskusil teoretično obravnavati posledice, ki jih lahko imajo nekateri izmed teh procesov na arheolo­ški zapis. Na podlagi te obravnave je mogoče izpostaviti nekaj glavnih zaključkov. Vse plasti, ki jih opazujemo in dokumentiramo med ar­heološkimi izkopavanji, niso nujno posledica odlaganja. Načela arheološke stratigrafije in arheoloških stratigraf­skih izkopavanj v obratnem zaporedju odlaganja zato ne morejo biti univerzalno uporabljena v primeru vseh plasti, razločenih na podlagi njihove sestave, teksture in barve. Ti principi so lahko uporabljeni le v primeru geogenih in antropogenih plasti, ne pa tudi talnih horizontov, ki se prav tako lahko manifestirajo kot razločne plasti. V primeru najdišč, ki so bila preoblikovana s procesi tvorjenja tal, se arheološki ostanki ne nahajajo v stratigrafskem kontekstu, ki ga navadno sestavljajo plasti in interfacije oz. mejne površine med njimi. Namesto tega se nahaja v kontekstu tal, v katerih plasti niso vezane na odlaganje, meje med njimi pa ne predstavljajo interfacij. V takšnih primerih je opazovanje teksturnih in barvnih razlik matrice pomemb­no za prepoznavanje talnih horizontov, za katere veljajo načela pedostratigrafije in ne litostratigrafije in arheološke stratigrafije. V njih se lahko pojavljajo različni nivoji ar­heoloških ostankov ali zabrisane arheološke stratigrafije, ki jih je mogoče razpoznati predvsem na podlagi distribu­cije vključkov oz. grobih fragmentov. Talnih horizontov tako ne smemo dojemati in izkopavati kot celih teles se­dimentov. Izkopavanja v kontekstu tal namesto tega zah­tevajo natančna počasna izkopavanja in opazovanja, ki so osredotočena predvsem na opazovanje distribucij grobih fragmentov, pri čemer so bile tudi te lahko močno preobli­kovane ali povzročene s procesi v tleh. Prepoznavanje in dokumentiranje tal in arheoloških ostankov v kontekstu tal je pomembno za razumevanje nekaterih vrst formacijskih procesov arheološkega za­pisa. V tem prispevku so bili nekateri scenariji vpliva teoretsko obravnavanih procesov na arheološki zapis prikazani s pomočjo hipotetičnih shematskih ilustracij njihovih posledic na arheološke ostanke. Te bi se lahko izkazale kot uporabne pri začetnem ovrednotenju dolo­čenih vrst kontekstov arheoloških ostankov v tleh. Ven­dar pa je vsaka izmed ilustracij osredotočena na en sam proces, medtem ko je arheološki zapis v realnosti izpo­stavljen naboru različnih procesov, kar privede do veliko bolj kompleksnih situacij. Poleg tega veliko število pro­cesov in možnih scenarijev na tem mestu ni bilo obrav­navano. Nadalje je treba upoštevati tudi možnost ekvifi­nalnosti, saj lahko različni nabori procesov privedejo do podobnih kontekstov arheoloških ostankov v tleh. Ilu­stracije različnih scenarijev so tako namenjene predvsem kot pomoč pri razmišljanju o možnostih, medtem ko so dejanski formacijski procesi lahko vedno razvozlani le s pomočjo interdisciplinarnih znanstvenih raziskav. Literatura / References AHR, S. W., L. C. NORDT, R. J. SCHAETZL 2017, Lithologic discontinuities in soils. – V / In: Richardson, D., N. Castree, M. Goodchild, A. Kobayashi, W. Liu, R. A. Marston (ur. / eds.), International Encyclopedia of Geography: People, the Earth, Environment and Tech­nology. Chichester, Hoboken, 1–8. ALEXANDROVSKIY, A. L. 2007, Rates of soil-forming processes in three main models of pedogenesis. – Revista Mexicana de Ciencias Geologicas 24/2, 293–292. ALMOND, P., P. TONKIN 1999, Pedogenesis by up­building in an extreme leaching and weathering envi­ronment, and slow loess accretion, south Westland, New Zeland. – Geoderma 92, 1–36. ANDERSON, R., S. ANDERSON 2010, Geomorphol­ogy: The Mechanics and Chemistry of Landscapes. – Cambridge, Cambridge University Press. ANDERTON, J. B. 2000, The Soil-Artifact Context Model: A Geoarchaeological Approach to Paleoshore­line Site Dating in the Upper Peninsula of Michigan, USA. – Geoarchaeology: An International Journal 14/3, 265–288. ARAUJO, A. G. M., J. C. MARCELINO 2003, The Role of Armadillos in the Movement of Archaeological Mate­rials: An Experimental Approach. – Geoarchaeology: An International Journal 18/4, 433–460. ATKINSON, R. J. C. 1957, Worms and Weathering. – Antiquity 31, 219–233. BALEK, C. 2002, Buried Artifacts in Stable Upland Sites and the Role of Bioturbation: A Review. – Geoarchaeol­ogy: An International Journal 17, 41–51. BARTON, C. M., J. BERNABEU, J. E. AURA, O. GAR­CIA, N. La ROCA 2002, Dynamic Landscapes, Artifact Taphonomy, and Landuse Modeling in the Western Med­iterranean. – Geoarchaeology: An International Journal 17/2, 155–190. BINTLIFF, J., A. Snodgrass 1988, Off-Site Pottery Dis­tributions: A Regional and Interregional Perspective. – Current Anthropology 29, 506–513. BIRKELAND, P. W. 1984, Soils and Geomorphology. – New York; Oxford, Oxford University Press. BLUME, H. P., G. W. BRÜMMER, H. FLEIGE, R. HORN, E. KANDELLER, I. KÖGEL-KNABNER, R. KRETZSCHMAR, K. STAHR, B. M. WILKE 2016, Scheffer/Schachtschabel Soil Science. – Heidelberg, Springer. BOCEK, B. 1986, Rodent Ecology and Burrowing Be­haviour: Predicted Effects on Archaeological Site Forma­tion. – American Antiquity 51/3, 589–603. BOWERS, P. M., R. BONNICHSEN, D. M. HOCH 1983, Flake Dispersal Experiments: Noncultural Trans­formation of the Archaeological Record. – American An­tiquity 48/3, 553–572. BRIONES, M. I. J. 1996, A taxonomic revision of the Allolobophora caliganosa complex (Oligochaetea, Lum­bricidae): a preliminary study. – Canadian Journal of Zoology 74, 240–244. BROWN III, M. R., E. C. HARRIS 1993, Interfaces in archaeological stratigraphy. – V / In: Harris, E. C., M. R. Brown III, G. J. Brown (ur. / eds.), Practices of archaeo­logical stratigraphy. – London, Academic Press, 7–20. BUOL, S. W., R. J. SOUTHARD, R. C. GRAHAM, P. A. MCDANIEL 2011, Soil Genesis and Classification (6. izd. / ed.). – Chichester, Wiley-Blackwell. CANTI, M. G. 2003, Earthworm activity and archaeo­logical stratigraphy: a review of products and processes. – Journal of Archaeological Science 30/2, 135–148. CREMEENS, D., J. HARTH 1995, On Chronostratigra­phy, Pedostratigraphy, and Archaeological Context. – V / In: M. E. Collins, B. J. Carter, B. G. Gladfelter, R. J. Southard (ur. /eds.), Pedological Perspectives in Ar­chaeological Research, Soil Science Society of America Special Publication 44, Madison, Soil Science Society of America, 15–33. COURTY, M. A., P. GOLDBERG, R. MACPHAIL 1989, Soils and micromorphology in archaeology, Cambridge Manuals in Archaeology. – Cambridge, Cambridge Uni­versity Press. DAVIES, D. 2015, Stratification Theory. Applied Ar­chaeology Series, Guide 40. – Dunbar, BAJR. DUFFIELD, L. F. 1970, Vertisols and Their Implications for Archaeological Research. – American Anthropolo­gist, New Series 72/5, 1055–1062. EGER, A., P. C. ALMOND, L. M. CONDRON 2012, Upbuilding pedogenesis under active loess deposition in a super-humid, temperate climate – quantification of de­position rates, soil chemistry and pedogenic thresholds. – Geoderma 189–190, 491–501. Food and Agriculture Organisation of the United Nations 2006, Guidelines for Soil Description (4. izd. / ed.). – Rome, Food and Agriculture Organisation of the United Nations. Food and Agriculture Organisation of the United Na­tions 2019, Mednarodni klasifikacijski sistem za po­imenovanje tal 2014. Mednarodni klasifikacijski sistem za poimenovanje tal in izdelavo legend na zemljevidih tal. Posodobitev 2015 [prevod B. Repe], Mednarod­na poročila za talne vire 106. – Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. FEDELE, F. G. 1984, Towards an Analytical Stratigra­phy: Stratigraphic Reasoning and Excavation. – Strati­graphica Archaeologica 1, 7–15. FELLER, C., G. BROWN, E. BLANCHART, P. DELE­PORTE, S. S. CHERNYANSKII 2003, Charles Darwin, earthworms and the natural sciences: various lessons from past to future. – Agriculture, Ecosystems and Envi­ronment 99/1–3, 29–49. FERRING, C. R. 1986, Rates of Fluvial Sedimentation: Implications for Archaeological Variability. – Geoar­chaeology: An International Journal 1/3, 259–274. FEY, M. V., R. J. SCHAETZL 2017, Pedoturbation. – V / In: Richardson, D., N. Castree, M. F. Goodchild, A. Ko­bayashi, W. Liu, R. A. Marston (ur. / eds.), International Encyclopedia of Geography, 1–11. FINKL, C. 1980, Stratigraphic Principles as Related to Soil Mantles. – Catena 7/1, 169–194. FLEGENHEIMER, N., M. ZÁRATE 1993, The Archae­ological Record in Pampean Loess Deposits. – Quater­nary International, 95–100. FOTH, H. D. 1990, Fundamentals of Soil Science (8. izd. / ed.). – New York, John Wiley & Sons. FROLKIN, T. A., B. T. LEPPER 2001, Geomorphic and Pedogenic Evidence for Bioturbation of Artifacts at a Multicomponent Site in Licking County, Ohia, U.S.A. – Geoarchaeology: An International Journal 16/3, 243–262. GASCHE, H., Ö. TUNCA 1983, Guide to Archaeostrati­graphic Classification and Terminology: Definitions and Principles. – Journal of Field Archaeology 10/3, 325–335. GOLDBERG, P., R. I. MACPHAIL 2006, Practical and Theoretical Geoarchaeology. – Malden, Blackwell Publishng. GREGORICH, E. G., L. W. TURCHENEK, M. R. CARTER, D. A. ANGERS (ur. / eds.) 2001, Soil and En­vironmental Science Dictionary. – Boca Ranton, CRC Press. GRUŠKOVNJAK, L. 2017a, Arheološki površinski pregled – osnovni koncepti in problemi. – Arheo 34, 23–77. GRUŠKOVNJAK, L. 2017b, Arheološki površinski pregled v luči najnovejše diskusije - Poročilo s konfer­ence »Finds in the Landscape. New Perspectives and Results from Archaeological Surveys. / Funde in der Landschaft. Neue Perspektiven und Ergebnisse archäolo­gischer Prospektion«. – Arheo 34, 105–121. GVIRTZMAN, G., M. WIEDER, O. MARDER, H. KH­ALAILY, R. RABINOVICH, H. RON 1999, Geological and Pedological Aspects o fan Early-Paleolithic Site: Re­vadim, Central Coastal Plain, Israel. – Geoarchaeology: An International Journal 14/2, 101–126. HANSON, I., J. DJOHARI, J. ORR, P. FURPHY, C. HODGSON, G. COX, G. BROADBRIDGE 2009, New Observations on the Interactions Between Evidence and the Upper Horizons of the Soil. – V / In: Ritz, K., L. Dawson, d. Miller (ur. / eds.), Criminal and Environmen­tal Soil Forensics. London, Springer, 239–251. HARRIS, E. C. 1979, The laws of archaeological stratig­raphy. – World Archaeology 11/1, 111–117. HARRIS, E. C. 1989, Principles of archaeological stra­tigraphy (2. izd. / ed.). – London, Academic Press. HILTON M. R. 2003, Quantifying Postdepositional Re­distribution of the Archaeological Record Produced by Freeze-Thaw and Other Mechanisms: An Experimental Approach. – Journal of Archaeological Method and The­ory 10/3, 165–202. HOLLIDAY, V. T. 1988, Genesis of Late-Holocene Soil Chronosequence at the Lubbock Lake Archaeological Site, Texas. – Annals of the Association of American Ge­ographers 78/4, 596–610. HOLLIDAY, V. T. 1990, Pedology in archaeology. – Ar­chaeological Geology of North America, Centennial Spe­cial Volume 4, 525–540. HOLLIDAY, V. T. 2004, Soils in Archaeological Re­search. – Oxford, Oxford University Press. HORVAT, M. 2007, Poročilo o arheološkem zaščitnem iz­kopavanju na arheološkem najdišču »Cogetinci« (Neob­javljeno poročilo / Unpublished report, hrani ZVKDS, OE Maribor). – Lenart. HORVAT, M. 2013, Cogetinci pri Lenartu, Arheologija na avtocestah Slovenije 37. – Ljubljana, Zavod za varst­vo kulturne dediščine Slovenije. HOWARD, J. L. 2017, Anthropogenic Soils. Progress in Soil Science. Cham, Springer. HUGGETT, R. J. 2007, Fundamentals of Geomorphol­ogy (2. izd. / ed.). – London, CRC Press. JACOBS, P. M., J. A. MASON 2005, Impact of Holo­cene dust aggradation on A horizon characteristics and a carbon storage in loess-derived Mollisols of the Great Plains, USA. – Geoderma 125, 95–106. JOHNSON, D. L. 1985, Soil thickness processes. – V / In: Jungerius, P. D. (ur. / ed.), Soils and Geomorphol­ogy, Catena Supplement 6. – Cremlingen, Catena-Verlag, 29–40. JOHNSON, D. L. 1989, Subsurface Stone Lines, Stone Zones, Artifact-Manuport Layers, and Biomantles Pro­duced by Bioturbation via Pocket Gophers (Thommomys Bottae). – American Antiquity 54/2, 370–389. JOHNSON, D. L. 1993, Dynamic denudation evolution of tropical, subtropical and temperate landscapes with three tiered soils: Towards a general theory of landscape evolution – Quaternary International 17, 67–78. JOHNSON, D. L. 2002, Darwin Would Be Proud: Bio­turbation, Dynamic Denudation, and the Power of The­ory in Science. – Geoarchaeology – An International Journal 17, 7–40. JOHNSON, D. L., C. BALEK, 1991, The genesis of Quaternary landscapes with stone-lines. – Physical Ge­ography 12/4, 385–395. JOHNSON, D. L., J. E. J. DOMIER, D. N. JOHNSON 2005a, Animating the biodynamics of soil thickness us­ing process vector analysis: A dynamic denudation ap­proach to soil formation. – Geomorphology 67/1–2 Spec. Iss., 23–46. JOHNSON, D. L., J. E. J. DOMIER, D. N. JOHNSON 2005b, Reflections on the Nature of Soil and Its Bio­mantle. – Annals of the Association of American Geog­raphers 95/1, 11–31. JOHNSON, D. L., K. L. HANSEN 1974, The Effects of Frost-Heaving on Objects in Soils. – Plains Anthropolo­gist 19/64, 81–98. JOHNSON, D. L., D. R. MUHS, M. L. BRANHARDT 1977, The Effects of Frost-Heaving on Objects in Soils, II: Laboratory Experiments. – Plains Anthropologist 22/76, 133–147. JOHNSON, D. L., D. WATSON-STEGNER 1987, Evolution model of pedogenesis. – Soil Science 143/5, 349–366. JOHNSON, D. L., D. WATSON-STEGNER, D. N. JOHNSON, R. J. SCHAETZL 1987, Proisotropic and proanisotropic processes of pedoturbation. – Soil Science 143/4, 278–292. LANGMAID, K. 1963, Some Effects of Earthworm In­vasion in Virgin Podzols. – Canadian Journal of Soil Sci­ence, 34–37. LEIGH, D. S. 1998, Evaluating Artifact Burial by Eolian versus Bioturbation Processes, South Carolina Sandhills, USA. – Geoarchaeology: An International Journal 13/3, 309–330. LOWE, D. J., P. J. TONKIN 2014, Unravelling upbuild­ing pedogenesis in tephra and loess sequences in New Zeland using tephrochronology. – V / In: Gilkes, R., N. Prakongkep (ur. / eds.), 19th World Congress of Soil Science, Soil Solutions for a Changing World, 1–6 Au­gust 2010, Brisbane, Australia. – Crawley, International Union of Soil Science. MANDEL, R. D., E. A. BETTIS III 2001, Use and Analysis of Soils by Archaeologists and Geoscientists: A North American Perspective. – V / In: Goldberg, P., V. T. Holliday, C. R. Ferring (ur. / eds.), Earth Sciences and Archaeology. – New York, Kluwer Academic/Plenum, 173–204. MASARYK, R. 2013, Dolenji Podboršt pri Trebnjem, Arheologija na avtocestah Slovenije 43. – Ljubljana, Za­vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. MASARYK, R., B. ŠTULAR, P. VOJAKOVIĆ, I. BELJKANOV ZIDANŠEK 2013, Najdbe in vzorci. – V / In: Masaryk, R. 2013, Dolenji Podboršt pri Trebnjem, Arheologija na avtocestah Slovenije 43. – Ljubljana, Za­vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 42–56. MCBREARTY, S. 1990, Consider the Humble Termite: Termites as Agents of Post-depositional Disturbance at African Archaeological Sites. – Journal of Archaeologi­cal Science, 17/2, 111–143. MERCADER, J., R. MARTÍ, J. L. MARTINEZ, A. Brooks 2002, The nature of ‚stone-lines‘ in the African Quaternary record: archaeological resolution at the rain­forest site of Mosumu, Equatorial Guinea. – Quaternary International 89/1, 71–96. MORRIS, M. W., J. T. AMMONS, P. SANTAS 1994, Evidence for Subsurface Translocation of Ceramic Ar­tifacts in a Vertisol in Eastern Crete, Greece. – V / In: Goodyear, A. C., J. E. Foss, K. E. Sassaman (ur. / eds.), Proceedings of the Second International Conference on Pedo-Archaeology. April 6–9, 1994, Anthropological Studies 10. – South Carolina, Columbia, 41–51. MORRIS, M. W. 2002, Soil Science and Archaeology: Three Test Cases from Minoan Crete, Prehistory Mono­graphs 4. – Philadelphia: Institute for Aegean Prehistory; Oxford: Oxbow. NORMAN, S. A., R. J. SCHAETZL, T. W. SMALL 1995, Effects of slope angle on mass movement by tree uprooting. – Geomorphology 14/1, 12–27. NYSSEN, J., J. MOEYERSONS, J. POESEN, M. HAILE, J. A. DECKERS 2002, Argillipedoturbation and the development of rock fragment covers on Vertisols in the Ethiopian Highlands. – Belgeo 2, 183–194. PADGETT, T. J. 1994, Bioturbation to Bulldozers: The Myth of Undisturbed Sites and Its Implications in Cultur­al Resource Studies. – V / In: Goodyear, A. C., J. E. Foss, K. E. Sassaman (ur. / eds.), Proceedings of the Second International Conference on Pedo-Archaeology. April 6–9, 1994, Anthropological Studies 10. – South Carolina, Columbia, 35–39. PEACOCK, E., D. W. FANT 2002, Biomantle Formation and Artifact Translocation in Upland Sandy Soils: An Example from the Holly Springs National Forests, North Central Mississippi, U.S.A. – Geoarchaeology – An In­ternational Journal 17, 91–114. PHILLIPS, J. D. 1999, Earth Surface Systems: Complex­ity, Order and Scale. – Malden, Blackwell. PHILLIPS, J. D., C. LORZ 2008, Origins and implica­tions of soil layering. – Earth-Science Reviews 89/3–4, 144–155. ROLFSEN, P. 1980, Disturbance of Archaeological Lay­ers by Processes in the Soil. – Norwegian Archaeological Review 13/2, 111–118. SCHAETZL, R. J. 1986, Complete soil profile inversion by tree uprooting. – Physical Geography 7/2, 181–189. SCHAETZL, R. J. 2013, Catenas and Soils. – V / In: Shroder J., G. A. Pope (ur. / eds.), Treatise on Geomor­phology Vol 4: Weathering and Soils Geomorphology. – Amsterdam, Elsevier Academic Press, 145–158. SCHAETZL, R. J., S. ANDERSON 2005, Soils: Genesis and Geomorphology. – New York, Cambridge Univer­sity Press. SCHAETZL, R. J., S. F. BURNS, D. L. JOHNSON, T. W. SMALL 1988, Tree uprooting: review of impacts on forest ecology. – Vegetatio 79, 165–176. SCHAETZL, R. J., S. F. BURNS, T. W. SMALL, D. L. JOHNSON 1990, Tree uprooting: Review of types and patterns of soil disturbance. – Physical Geography 11/3, 277–291. SCHAETZL, R. J., L. R. FOLLMER 1990, Longevity of treethrow microtopography: implications for mass wast­ing – Geomorphology 3/2, 113–123. SCHAETZL, R. J., D. L. JOHNSON, S. F. BURNS, T. W. SMALL 1989, Tree uprooting: review of terminolo­gy, process and environmental implications. – Canadian Journal of Forest Research 19/1, 1–11. SCHIFFER, M. B. 1972, Archaeological Context and Systemic Context. – American Antiquity 37/2, 156–165. SCHIFFER, M. B. 1973, Cultural formation processes of the archaeological record: applications at the Joint site, East-Central Arizona (Neobjavljena doktorska dis­ertacija / Unpublished doctoral dissertation, University of Arizona). – Arizona. SCHIFFER, M. B. 1983, Toward the Identification of For­mation Processes. – American Antiquity 48/4, 675–706. SHERWOOD, S. C. 2013, A geoarchaeological study of the mound a stratigraphy. – V / In: Anderson, D. G., J. E. Cornelison, S. C. Sherwood (ur. / eds.), Archaeological Investigations at Shiloh Indian Mounds Vol. 2 of 2. – Tal­lahassee, National Park Service, Southeast Archaeologi­cal Center. SIMONSON, R. 1959, Outline of Generalized Theory of Soil Genesis. – Soil Science Society of America Journal 23/2, 152–156. SOIL SCIENCE DIVISION STAFF 2017, Soil Survey Manual, Agriculture Handbook No. 18. – Washington, United States Department of Agriculture. STAFFORD, C. R., S. D. Creasman 2002, The Hidden Record: Late Holocene Landscapes and Settlement Ar­chaeology in the Lower Ohio River Valley. – Geoarchae­ology: An International Journal 17/2, 117–140. STEIN, J. K. 1983, Earthworm Activity: A Source of Potential Disturbance of Archaeological Sediments. – American Antiquity 48/2, 277–289. STEIN, J. K. 1987, Deposits for Archaeologists. – V / In: Schiffer, M. B. (ur. / ed.), Advances in Archaeological Method and Theory, 11, 337–395. STEIN, J. K. 1990, Archaeological stratigraphy. – Geo­logical Society of America Centennial Special Volume 4, 513–523. STEIN, J. K. 2000, Stratigraphy and Archaeological Dating. – V / In: Nash, S. E. (ur. / ed.), It‘s About Time: A History of Archaeological Dating in America. – Salt Lake City, University of Utah Press, 14–40. STEIN, J. K., V. T. HOLLIDAY 2017, Archaeological stratigraphy. – V / In: Gilbert, A. S. (ur. / ed.), Encyclo­pedia of Geoarchaeology. – Dordrecht, Sprimger Neth­erlands, 33–39. STRAFFIN, E. C., M. D. BLUM, A. COLLS, S. STOKES 1999, Alluvial stratigraphy of the Loire and Arroux riv­ers. – Quaternaire 10/4, 271–282. ŠAMONIL, P., P. DANĚK, R. J. SCHAETZL, I. VAŠÍČKOVÁ, M. VALTERA 2015, Soil mixing and genesis as affected by tree uprooting in three temperate forests. – European Journal of Soil Science 66, 589–603. ŠAMONIL, P., R. J. SCHAETZL, M. VALTERA, V. GOLIÁŠ, P. BALDRIAN, I. VAŠÍČKOVÁ, D. ADAM, D. JANÍK, L. HORT 2013, Crossdating of disturbances by tree uprooting: Can treethrow microtopography per­sist for 6000 years? – Forest Ecology and Management 307, 123–135. ŠAMONIL, P., M. VALTERA, R. J. SCHAETZL, D. ADAM, I. VAŠÍČKOVÁ, P. DANĚK, D. JANÍK, V. TEJNECKý 2016, Impacts of old, comparatively stable, treethrow microtopography on soils and forest dynamics in the northern hardwoods of Michigan, USA. – Catena 140, 55–65. ŠAVEL, I. 2007, Poročilo o arheloškem zaščitnem izko­pavanju na arheološkem najdišču Nedelica na trasi AC Beltinci–Lendava (MP03/2) (Neobjavljeno poročilo / Unpublished report, ZVKDS, OE Maribor). – Maribor. ŠAVEL, I., S. Sankovič 2013, Nedelica pri Turnišču, Arheologija na avtocestah Slovenije 39. – Ljubljana, Za­vod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. TANDARICH, J. P., R. G. DARMODY, L. R. FOLLM­ER, D. L. JOHNSON 2002, Historical Development of Soil and Weathering Profile Concepts from Europe to the United States of America. – Soil Science Society of Amer­ica Journal 66/2, 335–346. TÓTH, G., L. MONTANARELLA, V. STOLBOVOY, F. MÁTÉ, K. BÓDIS, A. JONES, P. PANAGOS, M. VAN LIEDEKERKE 2008, Soils of the European Union, JRC Scientific and Technical Report 46573. – Luxembourg, Office for the Official Publications of the European Union. TRYON, C. A. 2006, The Destructive Potential of Earth­worms on the Archaeobotanical Record. – Journal of Field Archaeology, 199–202. VAN NEST, J. 2002, The Good Earthworm: Hoe Natural Processes Preserve Upland Archaic Archaeological Sites of Western Illinois, U.S.A. – Geoarchaeology: An Inter­national Journal 17, 53–90. VERBIČ, T. 2006, Poročilo o geološkem ogledu arhe­ološkega najdišča pri Nedelici (Neobjavljeno poročilo / Unpublished report, ZVKDS, OE Maribor) – Ljubljana. VERBIČ, T. 2013, Geomorfologija in geološke razmere na najdišču. – V / In: Masaryk, R. 2013, Dolenji Pod­boršt pri Trebnjem, Arheologija na avtocestah Slovenije 43. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slo­venije, 6–13. VERMEERSCH, P. M., S. BUBEl 1997, Postdepositio­nal Artefact Scattering in a Podzol. Processes and Con­sequences for Late Palaeolithic and Mesolithic Sites. – Anthropologie 35(2), 119–130. VIDIC, N. J., T. PRUS, H. GRČMAN, M. ZUPAN, A. LISEC, T. KRALJ, B. VRŠČAJ, J. RUPRETH, M. ŠPO­RAR, M. SUHADOLC, R. MIHELIČ, F. LOBNIK 2015, Tla Slovenije s pedološko karto v merilu 1 : 250 00 / Soils of Slovenia with soil map 1 : 250 000, JRC Scientific and Technical Report 25212. – Luxembourg, Office for the Official Publications of the European Union. VRŠČAJ, B. 2013, Tla ali prst? Prispevek k razpravam o rabi izrazov ‚tla‘ in ‚prst‘ v slovenskem poljudnem in strokovnem izrazoslovju. – Acta Agriculturae Slovenica 101/2, 317–328. WATERS, M. R., D. D. KUEHN 1996, The Geoarchae­ology of Place: the Effects of Geological Processes on the Preservation and Interpretation of Archaeological Re­cord. – American Antiquity 61/3, 483–497. WEIL, R. R., N. C. BRADY 2017, The Nature and Prop­erties of Soils (15. izd. / ed.). – Boston, Pearson. WILKINSON, T. J. 1990, Soil development and early land use in the Jazira region, Upper Mesopotamia. – World Archaeology 22/1, 87–103. WOOD, W. R., D. L. JOHNSON 1978, Disturbance Pro­cesses in Site Formation. – V / In: Schiffer, M. B. (ur. / ed.), Advances in Archaeological Method and Theory 1. – Saint Louis, Elsevier Science, 315–381. YAALON, D. H., D. KALMAR 1972, Vertical move­ment in an undisturbed soil: Continuous measurement of swelling and shrinkage with a sensitive apparatus. – Ge­oderma 8, 231–240. The archaeological record represents a complex inter­twinement of past human activities and natural processes involved in its formation history. Post-depositional pro­cesses involved in this history are responsible for the fact that the archaeological record almost never corresponds to the original state of deposition by human action but is reworked and transformed through various natural pro­cesses and subsequent human activities which are affect­ing and changing it up until the moment of its observa­tion as archaeological context. The majority of archaeological contexts are located with­in the soil, therefore processes of soil formation and soil geomorphology play an important role in their formation history. They can work to blur or even destroy original stratigraphy, and move and displace artefacts, as well as bury, expose, or destroy the archaeological record. Be­cause of these effects processes of soil formation and soil geomorphology are crucial for the understanding of the archaeological record and bear strong implications for the methodology of both its research and recording as well as its final interpretation. When observing, excavating, and interpreting archaeo­logical contexts, it is crucial to differentiate between depositional layers and layers formed in situ, through weathering and soil formation, because the same strati­graphic principles cannot be applied to them (Figure 1). The principle of superposition can, for example, be ap­plied to naturally or anthropogenically deposited sedi­ments, but not to layers such as soil horizons which are genetically linked and contemporaneous (Figure 2). Soils forming in a stratified parent material will progressively cause its destratification as the soil progressively deepens and soil horizons become more differentiated and better expressed (Figure 1b). On a stratified archaeological site, for example, the original sediment stratigraphy will be preserved only below the pedon, while within the soil some data about the original relative stratigraphic rela­tions may be preserved only in the positions of artefacts or other durable coarse fragments in soil context (Figure 3). Major reworking which may result in destratification of the archaeological site can also be caused by differ­ent soil mixing processes, i.e. pedoturbations. However, these do not only affect the fine fraction but coarse frac­tion as well. Coarse fragments such as artefacts may become translocated, mixed, or sorted in different ways (Figures 4–8) which may cause the formation of subsur­face layers, as in the case of bioturbation (Figure 4), or surface covers, as in the case of cryoturbation and argil­liturbation (Figure 8), consisting of coarse fragment as­semblages not related to their primary deposition. Geomorphic processes also strongly influence both soil and archaeological record formation. The interplay be­tween geomorphic and pedogenic processes, which is in large part determined by topography (Figure 9), will de­termine the nature, completeness, and variability of the archaeological record both on the scale of the landscape as well as individual sites. On stable surfaces, the archae­ological record will be most strongly subjected to pedo­genic processes causing horizonation (Figure 3), and the burial and homogenisation of surface archaeological remains will primarily be achieved through bioturbation (Figure 4). On erosional surfaces, the influence of remov­als on the archaeological record will be mainly condi­tioned by the strength of erosional processes. In the case of gradual soil erosion, the borders of soil horizons will constantly migrate downward, causing gradual destruc­tion of the buried archaeological layers while the surface may become enriched with coarse fragments in the form of a surface lag concentrate or carpetolith (Figure 10). On depositional surfaces the conditions for the preserva­tion of archaeological record are most favourable, while the relationship between the rate and amount of additions and the rate of pedogenesis will determine the way the archaeological record is incorporated into the upbuilding soil profile (Figures 11 and 12). Different processes of soil formation and soil geomor­phology may essentially result in archaeological remains becoming part of soil context. The concept of archaeo­logical remains in soil context differs from that of ar­chaeological stratigraphic context and represents a prob­lem for the application of archaeological stratigraphic excavations, principles of archaeological stratigraphy, and the Harris matrix. This is because the archaeological stratigraphy is conceptualised as composed especially of sequences of events and does not include in situ trans­formations by sin- and post-depositional processes of soil formation. Recognition of these is thus crucial from the point of view of the excavation methodology itself as well as types of observations and recordings used which also condition the final interpretation of the site. Differentiation between features and properties resulting from geogenic, pedogenic, and anthropogenic processes and events is needed because all of these cannot be in­terpreted with the use of the same sets of stratigraphic principles. Therefore, sites formed by a mix of these processes require recognition of at least three different types of stratigraphies which represent different sets of information about them. These are lithostratigraphy, pe­dostratigraphy, and archaeological stratigraphy (Figure 13; Table 1). Three sites from Slovenia are briefly presented as exam­ples where the situations observed could be explained by some of the presented processes resulting in archaeologi­cal remains in soil context (Figures 14–17). They point to the potential explanatory power of the theoretical models presented as well as serving as a reminder that without an interdisciplinary approach, the formation of excavated archaeological contexts may not be properly understood and interpreted. The discussions of processes and accompanying hypo­thetical illustrations in this paper should prove useful in the initial evaluation of archaeological remains in soil contexts and in theoretical thinking about how they may have been formed. However, the actual formation pro­cesses that resulted in the observed archaeological soil contexts can only be deciphered through interdisciplin­ary research. Arheo 36, 2019, 7–46 1.01 Izvirni znanstveni članek Kratek teoretski pregled vpliva procesov tvorjenja in geomorfologije tal na arheološki zapis A short theoretical overview of the influence soil formation and soil geomorphology have on the archaeological record © Luka Gruškovnjak Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, luka.gruskovnjak@ff.uni-lj.si Izvleček: Večina arheoloških kontekstov se nahaja v tleh, zato procesi tvorjenja in geomorfologije tal igrajo pomembno vlogo v njihovi formacijski zgodovini in imajo pomembne implikacije za načine opazovanja in dokumentiranja kot tudi interpretiranja arheoloških kontekstov. Z namenom demonstracije teh implikacij je v prispevku podan kratek teoretski pregled nekaterih vrst procesov, ki se za arheologijo zdijo najpomembnejši. Spremljajo ga hipotetične risbe presekov, ki temeljijo na predstavljeni teoriji in na poenostavljen način prikazujejo nekatere možne posledice preoblikovanja arheološkega zapisa z obravnavanimi procesi. Pregled se v prvem delu osredotoča na razliko med sedimenti in talnimi horizonti, ki je ključna pri uporabi stratigrafskega načela superpozicije. Drugi del je posvečen vplivu, ki ga imajo na ohranjanje, uničevanje in preoblikovanje arheološkega zapisa procesi horizontacije, pedoturbacije ter dodajanja ali odstranjevanja gradiva na površino ali s površine tal. V tretjem delu je obravnavan koncept arheoloških ostankov v kontekstu tal, ki se razlikuje od stratigrafskega konteksta. Izpostavljena je tudi problematika uporabe načel arheološke stratigrafije v primerih takšnih kontekstov. Predstavljeni so trije primeri arheoloških najdišč z območja Slovenije, ki prikazujejo potencialno razlagalno moč predstavljenih hipotetičnih scenarijev in hkrati problematiko interpretiranja arheoloških ostankov v kontekstu tal brez analize vpliva tvorjenja in geomorfologije tal na njihovo formacijo. Obravnava procesov s spremljajočimi hipotetičnimi ilustracijami lahko predstavlja uporabno izhodišče za začetno ovrednotenje arheoloških ostankov v kontekstu tal in razmislek o njihovih možnih nastankih. Vendar pa so dejanski formacijski procesi, ki so privedli do arheoloških ostankov v kontekstu tal, lahko razvozlani le s pomočjo interdisciplinarnih raziskav. Ključne besede: arheološki zapis, tla, horizonti, pedogeneza, pedoturbacija, geomorfologija tal, stratigrafija, formacijski procesi Abstract: The majority of archaeological contexts are located within the soil; therefore, processes of soil formation and soil geomorphology play an important role in their formation history. These processes also have important implications for the ways of observing and recording as well as understanding and interpreting these contexts. In order to demonstrate their implications, a theoretical overview of some of those processes which seem most important for archaeology is given in this paper. This is accompanied by hypothetical profile depictions based on the presented theory in order to illustrate in a simplified manner some possible outcomes of the discussed processes reworking the archaeological record. The first part discusses the difference between sediments and soil horizons, distinguishing between which is crucial for the use of the stratigraphic principle of superposition. The second part focusses on how processes of horizonation, pedoturbation and additions or removals of material to or from the soil surface affect the preservation, destruction, or reworking of the archaeological record. The third part discusses the concept of an archaeological record in soil context which differs from the stratigraphic context and stresses the problem of applying the laws of archaeological stratigraphy to such contexts. Three examples of archaeological sites from Slovenia are described which demonstrate the potential explanatory power of the discussed hypothetical scenarios. At the same time, they demonstrate the problem of interpreting archaeological remains in soil context without the analysis of how soil formation and soil geomorphology have affected their formation history. The discussions of processes and accompanying hypothetical depictions in this paper should prove useful in the initial evaluation of archaeological remains in soil contexts and in thinking about how they may have been formed. However, the actual formation processes which resulted in the observed archaeological soil context can only be deciphered through interdisciplinary research. Keywords: archaeological record, soil, horizons, pedogenesis, pedoturbation, soil geomorphology, stratigraphy, formation processes Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Slika 1. Hipotetični profil razvoja tal s pedogenezo, ki poteka od zgoraj navzdol: (a) na matični podlagi kamnine, ki prepereva na mestu (po Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 3.2–3.3; Weil, Brady 2017, Figs. 2.26, 2.36) in (b) na matični podlagi aluvialnih stratificiranih sedimentov (po Foth 1990, Fig. 2.4; Straffin et al. 1999, Fig. 2; Mandel, Bettis 2001, Fig. 7.1; Holliday 2004, Fig. 5.5; Weil, Brady 2017, Fig. 2.26). Legenda: t = čas opazovanja. Figure 1. Hypothetical profile of soil development by top-down pedogenesis: (a) on a rock parent material weathering in situ (after Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 3.2–3.3; Weil, Brady 2017, Figs. 2.26, 2.36) and (b) on a stratified alluvial sedimentary parent material (after Foth 1990, Fig. 2.4; Straffin et al. 1999, Fig. 2; Mandel, Bettis 2001, Fig. 7.1; Holliday 2004, Fig. 5.5; Weil, Brady 2017, Fig. 2.26). Legend: t = time of observation. Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... (a) (b) (c) Slika 2. Primeri profilov (a) izpranih tal (foto: R. Turniški), (b) oglejenih tal (foto: P. Lap in D. Sagadin) in (c) pedostratigrafske sekvence pokopanih tal (foto: R. Turniški). Figure 2. Profile examples of (a) a leached soil (photo: R. Turniški), (b) a gley soil (photo: P. Lap and D. Sagadin) and (c) a pedostratigraphic sequence of buried soils (photo: R. Turniški). Arheo 36, 2019, 7–46 Slika 3. Hipotetični profil stratificirane matične podlage na sliki 1a z dodanimi arheološkimi artefakti. Primer stratificiranega multiperiodnega arheološkega najdišča, ki je po opustitvi progresivno destratificirano zaradi tvorjenja tal. Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. Figure 3: Hypothetical profile of stratified parent material from Figure 1a, with added archaeological artefacts. The case of stratified multiperiod archaeological site, which after abandonment is being progressively destratified through pedogenesis. Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods. Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Slika 4. Hipotetični profil multiperiodnega arheološkega najdišča, podvrženega procesom formiranja bioplašča. Artefakti, odloženi na površini naravnih tal (t1 in t2) ali v času poselitve (t3 in t5) postopoma tonejo navzdol, dokler ne dosežejo dna A horizonta, kjer so pomešani v obliki kamnite/artefaktne linije/plasti. V času poselitve najdišča so nekateri starejši artefakti zaradi antropoturbacije (npr. kopanja) premeščeni tudi navzgor. Po opustitvi so naselbinski ostanki (npr. ostanki jam, kurišč, zemljenih tlakovanj in ruševin lesenih stavb) sčasoma popolnoma homogenizirani znotraj A horizonta (t3–t4 in t5–t6) (izdelano po literaturi, citirani med besedilom). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. Figure 4. Hypothetical profile of a multiperiod archaeological site subjected to the process of biomantle formation. Artefacts deposited on the natural soil surface (t1 and t2) or during occupation (t3 and t5) sink downward until they reach the bottom of the A horizon where they are mixed within the stone/artefact line/layer. During the occupation of the site, some older artefacts are translocated upwards due to anthroturbation (e.g. digging). After abandonment occupation remains such as pits, fireplaces, earthen floors and rubble of wooden constructions will be completely homogenised within the A horizon (t3–t4 and t5–t6) (after literature cited in the text). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods. Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Slika 5. Hipotetični primer arheološke stratigrafije, podvržene faunaturbaciji malih sesalcev, ki rijejo po tleh. Artefakti, ki so bili na površju (t1, a4), so potonili na dno novonastalega A horizonta. Motnjam so bili podvrženi vsi nivoji in artefakti so bili premeščeni v vse smeri. Zaradi mešanja se je začelo zabrisovanje mej med plastmi (po Johnson et al. 1987, Figs. 12–13; Araujo, Marcelino 2003, Figs. 2, 8–11; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 13.59). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. Figure 5. Hypothetical example of archaeological stratigraphy affected by faunalturbation by small burrowing mammals. Artefacts which were located on the surface (t1, a4) have sunk to the bottom of the newly formed A horizon. All levels have been disturbed and artefacts translocated in all directions. Due to mixing the boundaries between layers have started to blur (after Johnson et al. 1987, Figs. 12–13; Araujo, Marcelino 2003, Figs. 2, 8–11; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 13.59). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods. Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Slika 6 (s. 16). Hipotetični primer izruvanega drevesa, kjer pride do premika večjega volumna tal z arheološkimi ostanki in nastanka značilne mikrotopografije jame in gomile (t1–t3). V zapolnjeni jami in gomili se začne novo tvorjenje tal (t4–t6) (za konkretne primere glej Schaetzl 1986, Figs. 2–3; Schaetzl, Folmer 1990, 3; Šamonil et al. 2013, Fig. 5; Šamonil et al. 2016, Fig. 2), kar velja za vse gomile, jame in druge podobne ostaline. Gomila sčasoma erodira, medtem ko se jama postopoma zapolnjuje z gradivom iz okolice (t5–t6). Erozija gomile ustvarja koncentracijo artefaktov in drugih grobih fragmentov na površju v obliki zaostale koncentracije (t6) (po Schaetzl et al. 1989, Fig. 1–2; Norman et al. 1995, Fig. 2; Schaetzl, Folmer 1990, Figs. 1, 4). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. Figure 6 (p. 16). Hypothetical example of treethrow effects. Tree uprooting results in the displacement of a larger volume of the soil with archaeological remains and in the formation of a characteristic pit-and-mound microtopography (t1–t3). New soil formation begins in the pit fill and mound (t4–t6) (for concrete examples see Schaetzl 1986, Figs. 2–3; Schaetzl, Follmer 1990, 3; Šamonil et al. 2013, Fig. 5; Šamonil et al. 2016, Fig. 2), which also has implications for all mounds, pits and similar features. With time the mound is eroding while the pit is filling with materials from its surroundings (t5–t6). The erosion of the mound leads to the formation of a concentrated scatter of artefacts and other coarse fragments on the surface in form of a lag concentrate (t6) (after Schaetzl et al. 1989, Figs. 1–2; Norman et al. 1995, Fig. 2; Schaetzl, Folmer 1990, Figs. 1, 4). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods. Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... t1 t2 Slika 7. Premeščanje tal z oranjem (oblika antropoturbacije) je pogojeno z mikrotopografijo in vpliva na pokopavanje, izpostavljanje, uničevanje in preoblikovanje arheološkega zapisa. Na mikrotopografskih vrhovih in njihovih pobočjih lahko pričakujemo poškodovan in izpostavljen arheološki zapis, na območjih na površju izpostavljenega B horizonta je arheološki zapis lahko že povsem uničen in odstranjen, medtem ko v mikrotopografskih nižinah lahko pričakujemo večjo gostoto najdb, premeščene najdbe in pokopavanje (po Weil, Brady 2017, Fig. 17.50). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. Figure 7. Translocation of soils by tillage (form of anthroturbation) is conditioned by microtopography and results in burial, exposure, destruction, and reworking of the archaeological record. On microtopographic summits and their slopes we can expect damaged and exposed archaeological record, in areas of B horizon the exposed record may already have been destroyed and removed, while in microtopographic lows, we can expect higher artefacts densities, transported and burried artefacts (after Weil, Brady 2017, Fig. 17.50). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods. Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Slika 8. Hipotetični primer učinka argilaturbacije na premikanje arheoloških ostankov v tleh z vertičnimi lastnostmi. Preperel drobir skalne osnove je prekrit z dvema plastema glinenega sedimenta, na površini katerih so odloženi artefakti (t1–t3). Zaradi argilaturbacije pride do popolnega premešanja fine frakcije, premeščanja arheoloških ostankov navzgor in njihovega velikostnega sortiranja (t4–t5) (po Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 10.46). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. Figure 8. Hypothetical example of the effects of argilliturbation on movement of coarse fragments in soils with vertic properties. Subaerially exposed debris of the weathered bedrock is covered with two layers of clay sediments, on the surface of which some artefacts are deposited (t1–t3). Argillaturbation leads to complete mixing of the fine fraction, translocation of coarse fragments upwards and their size sorting (t4–t5) (after Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 10.46). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods. Arheo 36, 2019, 7–46 Slika 9. Razmerje med topografijo in geomorfnimi procesi, prikazano z modelom petih elementov pobočja v kateni odprtega prispevnega območja. Stolpci nakazujejo razmerja med lastnostmi tal in geomorfnimi procesi vzdolž pobočja. Puščice nakazujejo glavne smeri premeščanja sedimenta z vodo in gravitacijo (koluviacija po pobočju navzdol, rinjene in lebdeče plavine dolvodno ter aluvialno odlaganje lebdečih plavin preko rečnega kanala). Časovno transgresivna narava geomorfnih površin (stabilnih, erozijskih in depozicijskih) ter pozicije vsake izmed površin ob času1 (t1) in času2 (t2) so na desni nakazane s prekinjeno in polno linijo (po Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 13.2, 13.4, 13.10; Schaetzl 2013, Fig. 3). Figure 9. Relationship between topography and geomorphic processes illustrated with the model of five slope elements in an open drainage catena. The bars indicate relationships between soil characteristics and geomorphic processes along the slope. Arrows indicate the general directions of sediment transport by water and gravity (colluviation downslope, bedload and suspended load downstream, and overbank deposition of suspended load or alluviation). The time-transgressive nature of geomorphic surfaces (stable, erosional and depositional) is indicated on the right by the dotted and full-line and the position of each surface at time1 (t1) and time2 (t2) (after Schaetzl, Anderson 2005, Figs. 13.2, 13.4, 13.10; Schaetzl 2013, Fig. 3). Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Slika 10. Hipotetična sekvenca erozije tal na arheološkem najdišču na šibko razvitih tleh, ki migrirajo navzdol v stratificirane plasti najdišča. Postopna erozija tal povzroča izpostavljanje arheoloških artefaktov različnih faz na površju v obliki zaostale koncentracije (t1–t3 in t4–t6), medtem ko bodo močnejši erozijski dogodki odstranili del tal skupaj z arheološkimi artefakti (t3–t4) (po Johnson, Balek 1991, Figs. 1–4). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij; e = erodirana površina. Figure 10. Hypothetical sequence of soil erosion at an archaeological site on weakly developed soil migrating downward into the stratified material. Gradual soil erosion causes archaeological artefacts of different phases to be exposed on the surface in the form of a lag concentrate (t1–t3 and t4–t6), while stronger erosional events will remove part of the soil together with archaeological artefacts (t3–t4) (after Johnson, Balek 1991, Figs. 1–4). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods; e = eroded surface. Arheo 36, 2019, 7–46 Slika 11. Hipotetičen profil arheološkega zapisa, podvrženega razvojni rasti tal s kumulativnim B (a) ali kumulativnim A (b) horizontom. Artefakti, odloženi v različnih obdobjih in dodatki naravnega ali antropogenega, so v prvem primeru najprej vključeni v A horizont, kasneje pa v navzgor rastoči B horizont, v drugem primeru pa v navzgor rastoči A horizont. Sčasoma bodo vsi pokopani nivoji postali del preodebeljenega B ali A horizonta in bodo lahko zaznani le na podlagi lege artefaktov znotraj njega (po Holliday 2004, Fig. 5.9; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij. Figure 11. Hypothetical profile of the archaeological record subjected to developmental soil upbuilding (a) and cumulisation (b). Artefacts deposited in different periods as well as natural and anthropogenic sediment additions become incorporated into the A horizon and later into the upbuilding B horizon in the first case, or, in the second case, into the upbuilding A horizon. With time, all buried levels will become part of the overthickened B or A horizon and will be discernible only through artefact positions within it (after Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods. Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Slika 12. Hipotetična sekvenca pokopanih tal na arheološkem najdišču. Začasno kumulativni A horizont (t1) je pokopan z večjim volumnom sedimenta, na katerem se v kratkem obdobju stabilnosti razvije le šibek A horizont (t1– t2). Sledi postopno nanašanje tankih plasti sedimenta, ki sprva vodijo v kumulativno rast A horizonta, ki pa kmalu postane pokopan, na stratificiranem sedimentu pa se razvijejo nova tla (t2– t3). Ta so kasneje pokopana z debelo plastjo sedimenta, pred odložitvijo katerega erozija odnese A horizont skupaj z arheološkimi ostanki (t3– t4). Z razvojem novih tal sčasoma pride do spojitve novega in pokopanega B horizonta (t4– t5). Tla so kasneje pokopana z novim sedimentom in z razvojem novih tal na njem (t4– t5) je A horizont pokopanih tal transformiran v B horizont novih tal (t5– t6) (po Johnson, Balek 1991, Figs. 1–4; Holliday 2004, Fig. 5.9–5.10; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78; Lowe, Tonkin 2014, Figs. 1, 3). Legenda: t = čas opazovanja; a = artefakti različnih obdobij; e = erodirana površina. Figure 12. Hypothetical sequence of buried soils at an archaeological site. Temporarily cumulic A horizon (t1) is buried by a thick layer of sediment on which only a weak A horizon forms during a short period of stability (t1– t2). This is followed by a sequence of thin sediment depositions which cause temporary cumulisation of the A horizon which then becomes buried and new soil forms on the stratified sediments (t2– t3). This is later buried by a thick layer of sediment, before the deposition of which erosion occurs and removes the A horizon together with the archaeological remains (t3– t4). With new soil development, the new and the buried B horizons eventually become welded together (t4– t5). The soil is later buried with new sediment and the development of the new soil in it gradually transforms the buried A horizon into the B horizon of the new soil (t5– t6). (after Johnson, Balek 1991, Figs. 1–4; Holliday 2004, Fig. 5.9–5.10; Schaetzl, Anderson 2005, Fig. 12.78; Lowe, Tonkin 2014, Figs. 1, 3). Legend: t = time of observation; a = artefacts of different periods; e = eroded surface. Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Slika 13. Hipotetični primer istega profila z vidika (a) litostratigrafije (b) pedostratigrafije in (c) arheološke stratigrafije v kontekstu tal. Načelo superpozicije velja za sekvenco litostratigrafskih enot (a) in sekvenco pedostratigrafskih enot (b: II), ne pa za posamezne horizonte znotraj njih (b: I). V primeru, da bi bili horizonti interpretirani kot stratigrafska sekvenca (c: I), bi to privedlo do napačnega razumevanja geološkega, pedološkega in arheološkega zapisa na lokaciji. Pri ustrezni arheološki razdelitvi profila (II) je na podlagi arheoloških ostankov (IIc) mogoče prepoznati več preteklih površin (IIb) in več faz sedimentacije (IIa) kot pri opazovanju izključno geoloških in pedoloških lastnosti profila. Pri interpretaciji (tabela 1) arheološkega zapisa je treba upoštevati vse tri načine opazovanja (a, b in c: IIa–c) (po Courty et al. 1989, Fig. 3.3; Goldebrg, Macphail 2006, Fig. 2.1). Figure 13. A hypothetical example of the same profile in terms of (a) lithostratigraphy, (b) pedostratigraphy, and (c) archaeo­logical stratigraphy in soil context. The principle of superposition applies to the sequence of lithostratigraphic units (c) and the sequence of pedostratigraphic units (b: II), but not to individual soil horizons within them. Interpreting them as a stratigraphic sequence (c: I) would lead to misunderstanding of the geological, pedological, and archaeological record at the location. In the case of an appropriate archaeological differentiation of the profile (II), archaeological remains (IIc) allow additional past surfaces (IIb) and phases of sedimentation (IIa) to be discerned in comparison to those reflected in lithostratigraphic and pedostratigraphic characteristics of the profile. In the interpretation (Table 1) of the archaeological record all three ways of observation must be taken into account (after Courty et al. 1989, Fig. 3.3; Goldberg, Macphail 2006, Fig. 2.1). Tabela 1 (s. 29). Razlaga arheološkega zapisa hipotetičnega profila na sliki 13c: IIa–c. Opazno je, da lahko kompleksnosti, ki jih v zapis vnašajo naravni geomorfološki in pedološki procesi, kljubujejo stratigrafskim načelom superpozicije (glej SE 23, 12, 11, 10). Zaporedne številke stratigrafskih enot (SE) so vezane na časovno interpretacijo zapisa. Nekatere SE, ki odražajo aktivnosti človeka (slika 13c: IIc), se ne nahajajo več na površinah oz. nivojih, kjer so se te dejansko odvijale. Vsaka izmed faz aktivnosti človeka je poenostavljeno označena le z eno številko SE, medtem ko bi bila večina dejansko sestavljena iz več različnih enot, vezanih na različne tipe ostankov vsake faze. Table 1 (p. 29). Interpretation of the archaeological record of the hypothetical profile in Figure 13c: IIa–c. It can be seen that the complexities introduced into the record by geomorphic and pedogenic processes may defy the law of superposition (see SU 23, 12, 11, 10). The sequence of stratigraphic unit (SU) numbers relates to the temporal interpretation of the record. Some SU reflecting human activities (Figure 13c: IIc) no longer correspond to the surfaces or levels on which these actually took place. Each phase of human activities is labelled in a simplified manner with only one SU number, while most of them would actually be composed of several different units, related to different types of remains of each phase. Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Slika 14. Geografski položaj najdišča Cogetinci pri Lenartu. Figure 14. Geographic position of the site Cogetinci near Lenart. Arheo 36, 2019, 7–46 (a) (b) Slika 15. Cogetinci pri Lenartu (a) Profil plasti na vznožju pobočja (Horvat 2007, sl. 3). Vidna je ornica ali Ap horizont (SE 1), nastala na koluviju (SE 2 + 1), ki je pokopal rimskodobna tla (SE 7 oz. Ab horizont in pod njo SE 231 oz. Bb horizont). (b) Ostanki jam lesenih objektov in peči lončarske delavnice iz k. 4. in 1. pol. 5. st. n. št., ohranjeni na nivoju B horizonta (Horvat 2013, sl. 17). Figure 15. Cogetinci near Lenart (a) Profile of layers at the footslope (Horvat 2007, sl. 3). Ploughzone or Ap horizon (SU 1), formed on colluvium (SU 2 + 1), which buried the soil (SU 7 or Ab horizon and SU 231 or B horizon under it) dating to the Roman period. (b) Remains of pits for wooden structures and pottery kilns preserved within the zone of the B horizon and belonging to a potter’s workshop from the end of the 4th and 1st half of the 5th century AD (Horvat 2013, sl. 17). Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Slika 16. Geografski položaj najdišča Nedelica pri Turnišču. Figure 16. Geographic position of the site Nedelica near Turnišče. (a) Slika 17. Nedelica pri Turnišču. (a) Presek na vznožju longitudinalne sipine (Verbič 2006, sl. 2). Vidne so plasti, ki predstavljajo ornico oz. Ap horizont (1*), pokopan A horizont (2*), pokopan Bg horizont (3*) in na dnu sonde peščeno muljast prod (4*). (b) Plitvi ostanki bronastodobnih jam, ohranjeni v Bg horizontu (pod SE 88 oz. pokopanim A horizontom), medtem ko so njihove meje v A horizontu zabrisane ali uničene (Šavel, Sankovič 2013, 79). (c) Plitvi ostanki jam bronastodobnega lesenega objekta, ohranjeni v območju Bg horizonta (Šavel, Sankovič 2013, 80). Figure 17. Nedelica near Turnišče. (a) Profile at the footslope of the longitudinal bar (Verbič 2006, sl. 2). Layers represent­ing the ploughzone or Ap horizon (1*), buried A horizon (2*), buried Bg horizon (3*) and sandy muddy gravel (4*) are visible. (b) Shallow remains of Bronze Age pits, preserved within the buried Bg horizon (under SU 88 or the buried A horizon), while their boundaries in the A horizon are blurred or obliterated (Šav­el, Sankovič 2013, 79). (c) Shallow remains of pits belonging to a wooden Bronze Age structure preserved within the buried Bg horizon (Šavel, Sankovič 2013, 80). (b) (c) Arheo 36, 2019, 7–46 (a) (b) Slika 18. Nedelica pri Turnišču. Primerjava geološkega (levo) (Verbič 2006, 2–3, sl. 3, 6) in arheološkega (desno) (Šavel, Sankovič 2013, 18, sl. 21–22) opisa profila na vznožju (a) in vrhu (b) longitudinalne sipine. Figure 18. Nedelica near Turnišče. Comparison of the geological (left) (Verbič 2006, 2–3, sl. 3, 6) and the archaeological (right) (Šavel, Sankovič 2013, 18, sl. 21–22) description of the profile at the footslope (a) and summit (b) of the longitudinal bar. Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... (a) (b) Slika 19. (a) Geografski položaj najdišča Dolenji Podboršt pri Trebnjem in (b) njegova lega pod konvergentnim pobočjem (Verbič 2013, sl. 4). Figure 19. (a) Geographic position of the site Dolenji Podboršt near Trebnje and (b) its location under a convergent slope (Verbič 2013, sl. 4). Arheo 36, 2019, 7–46 (a) Slika 20. Dolenji Podboršt pri Trebnjem. (a) Presek glavnih plasti na najdišču (Verbič 2013, sl. 16). Vidne so plasti ornice oz. Ap horizonta (SE 1000), litostratigrafsko enotna aluvialno/koluvialna plast (SE 1001 + 1002), ki predstavlja preodebeljeni B horizont z več nivoji arheoloških ostankov znotraj SE 1001 ter erodirana in pokopana kraška tla na apnencu (jerovica oz. terra rosa) (SE 1003). (b) Plitvi ostanki jam, prepoznani na nivoju SE 1003, z vidnimi sledovi bioturbacijskih procesov oz. rovov malih sesalcev (Verbič 2013, sl. 17). (c) Poškodbe, ki so jih mali sesalci s kremplji povzročili na površini lončenine (Masaryk et al. 2013, sl. 42). Figure 20. Dolenji Podboršt near Trebnje. (a) The position of the site under a convergent slope (Verbič 2013, sl. 4). (c) Profile of main layers at the site (from Verbič 2013, sl. 16). Layers of ploughzone or Ap horizon (SU 1000), lithostratigraphicaly uniform alluvial/colluvial layer (SU 1001 + 1002), representing an overthickened B horizon with several levels of archaeological remains within SU 1001, as well as an eroded and buried Terra Rosa soil (SU 1003) are visible. (b) Shallow remains of pits recognised on the level of SU 1003 with visible remains of bioturbation of small mammal burrows (from Verbič 2013, sl. 17). (c) Damage caused by small mammal claws on the pottery surface (from Masaryk et al. 2013, sl. 42).. (b) (c) Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 7–46 A short theoretical overview of the influence soil formation and soil geomorphology have on the archaeological record (Summary) Kratek teoretski pregled vpliva procesov ... Arheo 36, 2019, 47–58 1.01 Izvirni znanstveni članek Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Archaeological Heritage in the 21st century: opportunities and challenges © Dimitrij Mlekuž Vrhovnik Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo in Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, dmlekuz@gmail.com Izvleček: Arheološka dediščina je konstruirana. Da lahko prepoznamo njeno dediščinsko vrednost in to vnesemo v dialog s širšo skupnostjo, moramo najprej producirati znanje. Dediščino tako konstruiramo skozi cikle akumulacije, ki jih v zadnjem času vodi lok raziskav preventivne arheologije. Dediščino konstruiramo s pomočjo inskripcijskih naprav (kot so senzorji za daljinsko zaznavanje, geofizikalni senzorji in podobno). S cikli akumulacije upravljajo centri kalkulacije, kjer se znanje o dediščini množi. Kot ključni center kalkulacije smo vzpostavil informacijski sistem dediščine, kjer so na standardiziran način shranjeni podatki o arheoloških sledovih, odkritih skozi lok raziskav. Center kalkulacije množi naše znanje o arheološki dediščini. Velika količina arheoloških sledov se spreminja v novo kvaliteto. Ne moremo več govoriti o izoliranih najdiščih, temveč o celotnih krajinah; arheološki sledovi sestavljajo kontinuum, ki prekriva celotno Slovenijo. Vse te sledove je nemogoče varovati izolirano in s prepovedmi. Varujemo jih lahko le kot del krajine, z načrtovanjem sprememb. Da pa bi arheološki sledovi postali in ostali dediščina, jih moramo ovrednotiti, jim dati pomen in vrednost. Le tako jih lahko zastopamo pri načrtovanju sprememb v krajini. Dovolj dobro konstruirana dediščina se bo (znotraj delujočega sistema norm, ki to omogoča) lahko varovala tudi sama. Ključne besede: arheološka dediščina, preventivna arheologija, študije znanosti in tehnologije, arheološki potencial, daljinsko zaznavanje, informacijski sistemi Abstract: Archaeological heritage is constructed. In order to recognise its value and communicate it to the wider community it has to be first constructed through a process of knowledge production. It is constructed through cycles of accumulation, driven by the research arch within development-led archaeology. Archaeological heritage is constructed using inscription devices, such as remote sensing sensors and geophysical equipment. Cycles of accumulation are managed through centres of calculation where knowledge is multiplied. We established the centre of calculation in the form of an information system of archaeological traces, where all data on archaeological traces is stored in a standardised way in one place. The centre of calculation is multiplier of knowledge about archaeological heritage. An enormous quantity of archaeological traces is transformed into new quality. Instead of a number of isolated sites, we are dealing with a landscape, a continuum of traces covering the whole of Slovenia. All those traces cannot be protected as isolated entities using restrictions. They can be protected only as a part of the landscape, by management of landscape change. Archaeological traces become heritage when they are evaluated, assigned value and meaning. Only in this way can they be represented in landscape change management. Well-constructed heritage will protect itself (within the functional system of norms). Keywords: archaeological heritage, development led archaeology, science and technology studies, remote sensing, information systems Arheološka dediščina je konstruirana11 Besedilo je nastalo iz predstavitve na posvetu Arheološka dediščina Slovenije od osamosvojitve – varovanje in prezentacija, 22. novem­bra 2018, ki sta ga organizirala Razred za zgodovinske in družbe­ne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Slovensko arheološko društvo. Arheološka dediščina ni dana vnaprej, ne obstaja kar sama po sebi ali sama zase, temveč jo konstruiramo. Konstruiramo jo skozi lok raziskav, vrednotenja in ko­munikacije. Arheološka dediščina se razlikuje od drugih vrst dediščine. Arheološki sledovi so že po svoji defini­ciji fragmentirani, izolirani, zakriti in slabo prepoznav­ni. Da sled postane arheološka dediščina, moraj skozi dolg proces identifikacije, registriranja, dokumentiran­ja, interpretacije, vrednotenja in komunikacije. Še več, medtem ko nas renesančna slika nagovarja sama, s svoj­imi likovnimi, simbolnimi in afektivnimi kvalitetami, so arheološke sledi v osnovi mutaste. Grbine v reliefu so lahko samo grbine, da pa lahko o njih govorimo kot o sledovih prazgodovinske naselbine, jih je potrebno naj­prej prepoznati, raziskati ter ugotoviti njihov kontekst in povezavo z drugimi arheološkimi sledovi. Arheološke sledi so v osnovi promiskuitetne, gredo z vsakim, ki jih želi uporabiti v svoji interpretaciji. Grbine, ki smo jih prepoznali za ostanke prazgodovinske naselbine, so brez težav lahko tudi venetska utrdba ali staroversko svetišče. Slabo konstruirana dediščina, brez trdnih argumentov, je lahko plen alternativnih pojasnitev. Le proces raziskav in proces produkcije znanja ustvarjata močno ogrodje, ki omogoča, da iz arheoloških sledov konstruiramo dedišči­no, ki temelji na dokazih, sklepanju in znanju. Arheolo­ška dediščina tako zahteva mnogo več dela, da postane dediščina, kaj šele dobro konstruirana dediščina. Prav zato so raziskave ključen del konstruiranja arheolo­ške dediščine. Šele ko so arheološke sledi dovolj dobro raziskane, interpretirane in ovrednotene, jih je moč ko­municirati kot dediščino. Razen v redkih primerih zelo očitne dediščine dediščinske kvalitete konstruiramo sko­zi znanstvene raziskave. Procesi prepoznavanja dediščine so historično kontin­gentni. Vpeti so v širše teoretske, družbene ter ideološke kontekste razmislekov in idej, kaj dediščina je, kako jo prepoznati in kako jo varovati. Ti razmisleki postavl­jajo okvir za razumevanje in konstruiranje arheološke dediščine. Katero arheološko sled prepoznamo za arheo­loško dediščino in katero ne, je odvisno predvsem od ma­terialnih možnosti, razmislekov, doktrin, teorij in seveda družbenih potreb in želja. Arheološka dediščina je tako tudi produkt svojega časa. Če je varovanje arheološke dediščine prej temeljilo na reševanju posameznih izoliranih redkih in izjemnih spo­menikov, pomembnih najdb in najdišč, se je v zadnjih desetletjih letih uveljavil princip preventivne arheologije (ang. development led archaeology), ki temelji na pred­postavki o arheoloških sledovih kot omejenem viru, ki ga je treba vzdržno upravljati, predvsem z načrtnim izo­gibanjem posegov v prostor ob prostorskem načrtovanju. Arheološkim sledovom zaradi čedalje intenzivnejših posegov v prostor, ki zaznamujejo antropocen, grozi, da bodo uničeni, predelani ali prekriti (Soli 2011). Take razmere zahtevajo tudi drugačne načine varovanja arhe­ološke dediščine, saj je »reševanje«, torej dokumentiran­je sledov med posegi v prostor, neproduktivno tako za dediščino kot za investitorje. Začetki koncepta preventivne arheologije v Sloveniji se­gajo v pozna osemdeseta leta, ko je slovenska arheologi­ja razvila vrsto konceptualnih in metodoloških novosti, predvsem v neinvazivnih metodah opazovanja pokrajine, kot so sistematični površinski pregledi, aerofotografija in geofizika. Nove ideje in metode so bile prvič uporabljene v praksi varovanja dediščine na velikem projektu gradnje avtocest, kar je povzročilo dramatično povečanje števila in gostote novih najdišč, torej arheološke dediščine. Iz­kušnje varovanja arheološke dediščine na projektu grad­nje avtocest so pomembno prispevale tudi k spremembi doktrine in organizacije varovanja arheološke dediščine. Prav izkušnje, ki jih je slovensko varovanje arheološke dediščine pridobilo pri projektu avtocest, so vodile v ob­likovanje prakse preventivne arheologije, njeno imple­mentacijo v zakonodajo in k ustanovitvi Centra za pre­ventivno arheologijo (Djurić 2007). Ta razvoj je posledica širših sprememb v razumevanju arheološke dediščine in vloge arheologije v njeni produk­ciji. Sprememba doktrine se kaže v malteški konvenciji o zaščiti arheološke dediščine, sprejete leta 1992, in nje­nem ratificiranju v Republiki Sloveniji leta 1999. Glavni poudarki konvencije – vključitev arheoloških raziskav v proces prostorskega načrtovanja in princip »onesnaževa­lec plača« (ang. polluter pays) tam, kjer je s posegom arheološka dediščina ogrožena – predstavljajo tudi te­melje preventivne arheologije. Preventivna arheologija tako pomeni konceptualno no­vost, ki arheološke raziskave umesti v postopek načrto­vanja posegov v prostor. Arheološka dediščina postane lastnost prostora, arheologija pa postane eden izmed partnerjev pri načrtovanju prostorskega razvoja. Dediščino produciramo skozi cikle akumulacije Pogoj, da nekaj prepoznamo, ovrednotimo in komuni­ciramo kot arheološko dediščino, je torej znanje, ki ga produciramo skozi lok raziskav. Proces varovanja arhe­ološke dediščine je tudi proces produkcije znanja. In če reflektiramo procese produkcije znanja, predvsem skozi perspektivo študij znanosti in tehnologije (ang. Science and Technology Studies, STS), lahko prepoznamo nekaj ključnih torišč procesa konstruiranja dediščine. Eden ključnih vidikov produkcije znanja so cikli akumu­lacije. Znanje nastaja skozi slojenje, dodajanje in mno­ženje. Tako se recimo v kartografiji cikel akumulacije začne s tem, da v neznan del sveta pošljemo raziskoval­ca. Raziskovalec se vrne s zapiski in karto območja. Na­slednji raziskovalec se tja ne odpravi golih rok, temveč je že opremljen s karto, ki jo je izdelal prvi raziskovalec. Domov se vrne z novo, izboljšano in natančnejšo karto. Na kup kart dodamo novo. Znanost, tudi arheologija, ni nič drugega kot ponavljajoči se cikli akumulacije (Latour 1987, 225). V preventivni arheologiji so cikli akumulacije forma­lizirani skozi lok raziskav, od predhodnih raziskav do izkopavanj. Lok raziskav vzpostavlja različne oblike, statuse ali agregatna stanja dediščine. Praksa preventiv­ne arheologije tako temelji na loku čedalje intenzivnejših raziskav, ki se delijo v tri faze. V prvo fazo spadajo ra­ziskave za oceno arheološkega potenciala (ang. archae­ological potential assesement), ki jim sledijo raziskave za določitev vsebine in sestave najdišča, šele nato sledijo izkopavanja. Raziskave za oceno arheološkega potencia­la so običajno ekstenzivne, pokrivajo velike površine z metodami, ki ne zahtevajo velikih časovnih in finančnih vložkov na enoto površine. Ključna novost je koncept arheološkega potenciala, to­rej potenciala prostora, da vsebuje arheološko dediščino. Arheološki potencial je razumljen kot nekaj, kar (še) ni arheološka dediščina, niti še ni arheološka sled, temveč ima potencial, da to (še) postane. Arheološki potencial torej (še) ni arheološka dediščina. Arheološkega potenciala ne moremo preprosto enačiti s konkretnimi arheološkimi sledovi, kot so najdbe ali strukture. Karta arheološkega potenciala potemtakem ni karta arheoloških najdišč, niti karta arheoloških sledov. Arheološki potencial govori zgolj o lastnosti prostora, da tam so arheološki sledovi, ki bodo morda postali arheo­loška dediščina, morda pa tudi ne. Arheološki potencial je tako korak na poti k aktualiziranju arheoloških najdišč, arheološke dediščine. Neaktualiziran potencial se upira aktualizaciji ter zahteva napor, delo in raziskave, da se aktualizira (Mlekuž et al. 2016, 8). Ideja potenciala seveda ne zanika dejstva, da konkretni fizični sledovi v pokrajini obstajajo pred raziskavami. Da pa ti konkretni fizični sledovi postanejo arheološka dediščina, jih moramo najprej odkriti, prepoznati, ana­lizirati, interpretirati ter ovrednotiti njihove dediščinske lastnosti. Arheološki sledovi se bodo aktualizirali šele skozi raziskave, ko bodo sledovi dejansko odkriti, ko prepoznamo njihovi obseg, stratigrafska razmerja med njimi in podobo. Ideja potenciala tako predpostavlja, da se arheološki potencial v procesu raziskovanja aktualizira v konkretne arheološke ostaline oz. arheološka najdišča. Aktualizirano arheološko najdišče lahko razumemo kot arheološke ostaline, kjer poznamo njihov obseg, struktu­ro, stratifikacijo, kronologijo in najdbe. Temelj za oceno arheološkega potenciala predstavljajo kabinetne raziskave, predvsem t. i. »historična analiza«, torej kompilacija in kritičen pretres obstoječih podat­kov, dostopnih v arheološki literaturi, pa tudi v »sivi literaturi«, kot so razna neobjavljena poročila, elaborati in ekspertize, pa tudi druge omembe v javnih medijih, v ustnem izročilu, toponomastiki in podobno. Pomembna inovacija preventivne arheologije v Sloveniji je sistematično apliciranje metod daljinskega zaznavan­ja, ki omogočajo, da lahko od daleč opazujemo površje Zemlje. Sem uvrščamo aerofotografijo, satelitske pos­netke, lasersko snemanje, termično snemanje ipd. Prostorski obseg metod za ugotavljanje arheološkega po­tenciala je celotno območje Slovenije, kljub temu, da je v praksi omejeno na območja posameznih projektov. Prav zato je ključno standardizirano vzorčenje, ki omogoča primerljivost rezultatov posameznih projektov. Metode za ugotavljanje obsega in strukture arheoloških sledov so intenzivnejše od metod za ugotavljanje arheo­loškega potenciala; njihov namen je natančneje oprede­liti arheološke sledove, in sicer v smislu njihove starosti, ohranjenosti, funkcionalnosti, strukture, obsega in strati­fikacije. Prostorski obseg raziskav je običajno omejen na območja s povišanim arheološkim potencialom. Mednje uvrščamo predvsem intenzivne terenske preglede (od­prtih in zaprtih površin), geofizikalne raziskave, vrtanje jedrnih vrtin, kopanje ročnih testnih sond in strojne izkop testnih jarkov. Izbor posameznih metod je odvisen od razmer in pričakovanih rezultatov, vendar pa je, podobno kot pri metodah za ugotavljanje arheološkega potenciala, ključno standardizirano vzorčenje, ki omogoča kvantita­tivne primerjave med raziskavami in integriranje razis­kav na prostoru celotne države. Skozi tovrstne raziska­ve se arheološki potencial lahko aktualizira v konkretne arheološke sledove, ti pa v dediščino. Arheološka izkopavanja povzročijo uničenje materialne integritete arheoloških sledov. Gre za najzapletenejšo, najintenzivnejšo, najdražjo in najbolj invazivno arheo­loško metodo, ki zahteva velike organizacijske in logi­stične vložke, producira velike količine podatkov, ki zah­tevajo kompleksno in zahtevno poizkopovalno obdelavo in interdisciplinarno sodelovanje specialistov iz mnogih področij. Prav zaradi svoje destruktivnosti in cene naj bi bila izkopavanja le izjemoma uporabljena metoda, pred­vsem v primerih, ko se uničenju arheoloških sledov ne da izogniti; že konvencija iz La Valette priporoča ohranjanje arheoloških sledov in situ22 Kar v slovenski arheološki dediščinski stroki pogosto razumemo kot prezentacijo ostankov za vsako ceno, tudi kot tujke v novem okolju, ne pa ohranjanje celote v originalnem kontekstu, z izogiban­jem posegov v sledove, kar je v duhu malteške konvencije. . Kljub temu so arheološka iz­kopavanja v praksi še vedno pomembna in pogosto upo­rabljena metoda. Arheološko dediščino produciramo z inskripcijskimi napravami Drug pomemben vidik produkcije znanja je – če se vr­nemo k primeru iz kartografije – da se raziskovalci iz daljnih dežel vračajo s zapiski, načrti in kartami. Ko gledamo znanstvenike, tudi arheologe pri delu, večino časa namenijo izdelovanju zapisov, slik, podob, grafov, načrtov, obrazcev, skic, fotografij itd. Skratka, večina časa je namenjena kodiranju resničnosti in manipuliranju s temi kodami. Temu v žargonu študij znanosti in tehno­logije rečemo inskripcije (Latour 1987, 63). Inskripci­je so vsi zapisi (besedila, zemljevidi, skice, ilustracije, grafi, fotografije, oblaki točk …), ki nekatera razmerja realnega svetu zapišejo in tako utrdijo in stabilizirajo, ve­čino pa zanemarijo. Bruno Latour inskripcije opiše kot nespremenljive in mobilne (ang. immutable mobiles), saj omogočajo potovanje in razširjanje informacij (zato mobilne), ki pa kljub temu ostajajo koherentne (zato nespremenljive). Tako je moč tloris arheološkega najdišča razmnožiti, po­manjšati, kombinirati z drugimi načrti, kar z najdiščem samim ni mogoče storiti (tudi zato, ker kot koherentna materialna entiteta ne obstaja več). Tloris je moč vstaviti kot ilustracijo v knjigo, moč ga je poenostaviti in primer­jati z ostalimi tlorisi najdišč ter tako tudi najdišči samimi. Kljub manipulacijam ohranja koherentnost originalne si­tuacije, oblike in prostorska razmerja med elementi, kot so meje stratigrafskih enot, položaj artefaktov ipd. In­skripcije v nasprotju z realnimi pojavi omogočajo, da jih sestavljamo, soočamo, kombiniramo in poenostavljamo. Na ta način sestavljamo čedalje bolj abstraktne hibride, ki so rezultat spreminjanja, pretvorbe, poenostavljenja in kombiniranja čedalje večjega števila inskripcij. Temu Bruno Latour pravi kaskada inskripcij (Latour 1990). Proces produkcije znanja je tako proces ustvarjanja in­skripcij, kombiniranje, soočanje in sestavljanje inskripcij v čedalje bolj abstraktne in univerzalne inskripcije. Z vsakim korakom transformacije tako izgubljamo »lo­kalnost, partikularnost, materialnost, multiplilost in kontinuiteto« – kar so značilnosti materialnega sveta – vendar v zameno dobimo »kompatibilnost, standardiza­cijo, besedila, možnost računanja, razširjanja in relativno univerzalnost«, kar so kvalitete dokumentacije. Proces ustvarjanja inskripcij je tako proces, ko iz opažanj in sti­ka z realnostjo ustvarjamo znanje (Latour 1999, 70). Drugi vidik produkcije inskripcij je uporaba inskripcij­skih naprav (Latour 1987, 67). Kot vsi artefakti so tudi znanstveni zapisi, inskripcije, sestavljene s pomočjo stro­jev, naprav. Stroji, inskripcijske naprave, igrajo ključno vlogo pri stiku raziskovalca z realnostjo, saj pogojujejo, kaj zapišemo, kaj stabiliziramo in kako. Orodja, inskrip­cijske naprave, v resnici določajo, kako se soočamo z re­alnostjo. Orodja, kot so meter, spektrometer, ali recimo Munslove tablice, nam omogočajo, da zapišemo vidike realnosti na bolj ali manj univerzalen način. V resnici je razlika med znanstvenikom in neznanstvenikom prav v uporabi orodij, inskripcijskih naprav. Inskripcijske naprave omogočajo opazovanje pojavov, ki jih zgolj z našimi telesi ne moremo zaznati, in formalizirajo opa­zovanje, najpogostejše skozi matematizacijo, torej kvan­tifikacijo in transformacijo pojava v matematični prostor. Te naprave in orodja spremenijo konkreten materialen pojav v množico koordinat. Arheološki sledovi so pogosto nevidni, fragmentirani, pokopani. Za njihovo odkrivanje in identifikacijo po­trebujemo inskripcijske naprave, ki pogosto določajo, katere in kakšne sledove zaznamo, ter kateri postanejo dediščina. Izbor in uporaba orodij pogosto določa naše razumevanje arheološke dediščine. Tako recimo z geo­fizikalnimi metodami zaznamo popolnoma druge vidike arheoloških sledov kot npr. z laserskim skeniranjem in drugimi metodami daljinskega zaznavanja. Metode daljinskega zaznavanja so hiter, sistematičen, neinvaziven in relativno dostopen način pridobivanja po­datkov o arheoloških sledovih v krajini. Sem uvrščamo aerofotografijo, satelitske posnetke, lasersko sneman­je, termično snemanje … Opazovanja iz zraka so hiter, sistematičen, neinvaziven in relativno poceni način pri­dobivanja podatkov o arheološkem potencialu krajine. Predvsem aerofotografija je metoda, ki že od dvajsetih let prejšnjega stoletja pomembno prispeva k odkrivanju novih arheoloških najdišč in razumevanju časovne glo­bine krajine. Aerofotografija temelji na opazovanju zna­kov, kot so različne barve tal (barvni znaki), razlike v rasti posevkov (vegetacijski znaki) in senc (topografski znaki), ki lahko kažejo na arheološke sledi pod površjem (Grosman 1998). Žal aerofotografija v Sloveniji ni nikoli imela velikega vpliva na arheološko prakso in varovanje dediščine. Razlogov je več. Prvi je, da je večina Slovenije – okoli 60 % – prekrita z gozdom, kjer so tla zastrta z vegetacijskim pokrovom. Za sistematično opazovanje so najbolj primerne velike površine, posejane z monokulturami, kjer lahko opazujemo pokrajino kot celoto in kjer lažje zaznamo razlike v barvi ter teksturi tal in posevkov med morebitnimi arheološkimi strukturami in okolico. V Sloveniji, za katero so značilni razgibana topografija, heterogena geološka podlaga in razdrobljena zemljiška razdelitev z različnimi posevki ter raznolikimi cikli rasti, je opazovanje vegetacijskih in barvnih znakov oteženo. Tako ni nenavadno, da so edini pomembni uspehi aero­fotografije v Prekmurju, kjer je pokrajina primernejša za opazovanje (Kerman 1999). Zato je v Sloveniji izredno uspešna metoda zračnega laserskega skeniranja (ZLS) površja. Besedna zveza la­sersko skeniranje opisuje vsako tehnologijo, ki natančno in pogosto meri razdaljo od naprave do cilja s pomočjo laserja. Te meritve zbere kot množico koordinat ali ob­lak točk, iz katerega je moč pridobiti podatke o obliki predmeta, ki ga skeniramo. Zračno lasersko skeniranje, pogosto se uporablja izraz lidar (LiDAR, Light Detection and Ranging), je metoda daljinskega zaznavanja, s katero je moč zelo natančno izmeriti zemljino površje. Laser, nameščen na letalu ali helikopterju, z laserskimi žarki osvetljuje zemljino površje, kjer se odbijejo do sprejem­nika. Iz časa potovanja laserskega pulza od oddajnika do sprejemnika se izračuna razdalja do tal. S pomočjo diferenčnega globalnega pozicijskega sistema (GPS) in inercijskih merilcev pa se izračuna trirazsežne koordina­te, izmerjene točke na Zemljinem površju. Naprava na letalu pošilja do več sto tisoč pulzov laserskega žarka na sekundo, kar omogoča zelo hitro pokrivanje velikih površin (Optiz 2012). Lidar se je zaradi svoje zmožnosti opazovanja tal pod gozdnim pokrovom izkazal kot izredno uspešna metoda. Velike površine, ki so bile prej nedostopne za sistema­tično opazovanje, so postale vidne. Gozdovi so prostori, kjer so zaradi omejenih človeških posegov arheološki sledovi zelo dobro ohranjeni. S tehnikami daljinskega zaznavanja smo odkrili in na­tančno dokumentiramo množico novih sledi človeških aktivnosti v preteklosti, kot so ugreznjene poti, kulturne terase, groblje, parcelne meje, apnenice, kopišča, kam­nolomi, polja in podobno. Vsi ti sledovi niso arheološka najdišča v klasičnem pomenu besede, vsaj kot jih je ra­zumela dosedanja praksa varovanja arheološke dediščine ne. Zdi se, da je krajina polna teh sledov (Mlekuž 2013). Dediščino produciramo v centrih kalkulacije Ključna prizorišča produkcije znanja so t. i. centri kal­kulacije (ang. centers of calculations), koncept, ki ga je Bruno Latour razvil v temeljnem delu STS, Science in action iz leta 1987 (Latoure 1987, 215). Centri kalkulaci­je so točke, od koder se sprožajo cikli akumulacije in kjer se pridobljene inskripcije kopičijo. Centri kalkulacije so bodisi posamezniki, institucije, države ali celo regije, ki sistematično omogočajo, organizirajo in usmerjajo cikle akumulacije. Če se vrnemo k primeru iz kartografije, ima center kalkulacije pregled nad belimi lisami na zemlje­vidu, odloča, kam bo poslal raziskovalce, ter sestavlja in dopolnjuje zemljevide. Centri kalkulacije kombinirajo pridobljene inskripcije, združujejo in množijo informa­cije, iz pridobljenih inskripcij ustvarjajo nove, bolj ab­straktne in bolj univerzalne inskripcije ter znanje. Centri kalkulacije so tako prizorišča, kjer se znanje multiplicira skozi cikle akumulacije. Če so bili pred uveljavitvijo konceptov preventivne arheologije osrednji centri kalkulacije predvsem znanstvene in raziskovalne inštitucije, ki so koordinirale večje cikle akumulacije arheološkega znanja, kot sta bila npr. projekt arheološke topografije Slovenije ali projekt arheologije na avtocestah, se z uvedbo preventivne arhe­ologije to spreminja. Uvedba preventivne arheologije v varovanje arheološke dediščine je pomenila tudi revolu­cijo za disciplino samo. Če je bila pred desetletji arheolo­gija predvsem akademska veda, je z uvedbo preventivne arheologije le-ta postala glavno torišče arheološke prak­se. Preventivna arheologija tudi organizira in izvaja veči­no ciklov akumulacije v arheologiji. Pregled arheoloških raziskav v zadnjem desetletju pokaže, da je večina arhe­oloških raziskav v kontekstu preventivne arheologije; čistih raziskovalnih raziskav je le še peščica. Predhodne arheološke raziskave so tako poglavitni vir arheoloških informacij, večina arheoloških raziskav pa je vpeta v cikle akumulacije loka raziskav, ki ga poganja predvsem prostorsko načrtovanje. Vpeljava in razvoj preventivne arheologije v slovensko prakso varovanja arheološke dediščine sovpada tudi z vpeljavo novih geoinformacijskih tehnologij. Obvlado­vanje velikega števila informacij in velikih območij ra­ziskav zahteva uporabo modernih računalniških orodij, predvsem geografskih informacijskih sistemov (GIS) in podatkovnih zbirk. Le tako je moč veliko količino inskripcij, pridobljenih na različne načine, z različnimi metodami, v različnih obdobjih, itd. združevati, nadgra­jevati ter dolgoročno vzdrževati in upravljati. Center za preventivno arheologijo ZVKDS je razvil informacijski sistem, kjer združuje vse informacije o arheoloških sledovih in posegih na območju Slovenije33 V tem se razlikujejo od Registra kulturne dediščine, ki vsebuje po­datke zgolj o registriranih enotah dediščine, torej o že konstruirani dediščini. . Informacijski sistem obsega več podatkovnih zbirk (sli­ka 1). Prva je katalog najdišč, kjer se zbirajo predvsem informacije, zbrane skozi kabinetne raziskave arhivskih virov, in trenutno vsebuje okoli 12.000 lociranih enot znanih, uničenih in potencialnih arheoloških najdišč, omenjenih v različnih virih. Zbirka arheoloških najdišč nadgrajuje projekt arheološke topografije Slovenije in je nastala tudi z združevanjem drugih podatkovnih zbirk (kot sta npr. Arkas, zbirka Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, in Register nepremične kulturne dediščine). Na­slednja zbirka vsebuje digitalizirane načrte obsega in strukture kompleksnejših najdišč (npr. Emone in Celeie) in obsežnejših arheoloških sledov, kot so rimske ceste ali sistem Claustra Alpium Iuliarum, in temelji na ob­javljeni ter sivi literaturi. Evidenca arheoloških raziskav dokumentira obseg in vrsto vseh arheološkega posegov, dokumentiranih s poročilom oziroma pisnim virom, in trenutno obsega okoli 6.000 vnosov. Poleg osnovnih in­formacij o vrsti posega, času, izvajalcu in prostorskem obsegu raziskave vsebuje tudi povezavo na digitalizirano poročilo. Evidenca arheoloških raziskav omogoča sle­denje arheološkim raziskavam in posegom na prostoru Slovenije, načrtovanje novih raziskav in omogoča večjo odzivnost v postopkih varovanja kulturne dediščine. V informacijskem sistemu zbiramo tudi rezultate siste­matičnega arheološkega interpretiranja zračnega laser­skega skeniranja in interpretacije cikličnega aerosnema­nja Slovenije. Začetki sistematičnega pregleda posnetkov zračnega la­serskega skeniranja za Slovenijo v Centru za preventivno arheologijo ZVKDS segajo v leto 2016. Pred tem je bila interpretacija omejena na območja posameznih prostor­skih načrtov ali so bila snemanja namenjena razvoju me­todologije in interpretacije. Interpretacije posnetkov da­ljinskega zaznavanja predstavlja kartiranje površinskih obliki jarkov, nasipov, opuščenih poti, nekdanje zemlji­ške razdelitve, raznih ostankov struktur, gomil itd. Karti­rani sledovi so klasificirani v nekaj kategorij, interpreti­rani in postanejo standardizirani vnosi v informacijskem sistemu (slika 2). Informacijski sistem dediščine temelji na dejstvu, da se standardizirane inskripcije združujejo in kombinirajo v novo znanje. Informacijski sistem arheološke dediščine omogoča pregled nad obsegom, gostoto in vrsto arheo­loških sledov, intenzivnostjo raziskav ter omogoča vizu­alizacije arheološkega potenciala in različne vrste – tudi zelo kompleksnih poizvedb. Informacijski sistem arheološke dediščine omogoča na­črtovanja novih ciklov akumulacije in upravljanje s ar­heološko dediščino Slovenije. Postal je ključno orodje varovanja dediščine, osrednje orodje centra kalkulacije in orodje, skozi katerega produciramo novo znanje o ar­heološki dediščini v Sloveniji. Kvantiteta inskripcij prinaša novo kvaliteto arheološke dediščine Informacijski sistem arheološke dediščine je center kal­kulacije arheološke dediščine v 21. stoletju. Vzpostavitev tega centra kalkulacije je prinesla nove, nepredvidljive posledice za razumevanje arheološke dediščine. V de­setih letih se je v informacijskem sistemu nabralo preko 80.000 različnih vnosov, število informacij o arheoloških najdiščih se je povečalo za nekaj redov velikosti (slika 3). Priča smo pojavu, ko se kvantiteta arheoloških sledov, rezultat desetih let ciklov akumulacije centra kalkulacije CPA, spreminja v novo kvaliteto, če se izrazim po heg­lovsko. Kaj je ta nova kvaliteta? Z ekstenzivnimi metodami, predvsem s tehnikami dal­jinskega zaznavanja, odkrijemo in natančno dokumen­tiramo množico novih sledi človeških aktivnosti iz pre­teklosti, kot so ugreznjene poti, kulturne terase, groblje, parcelne meje, apnenice, kopišča, kamnolomi, polja, groblje in podobno. Vsi ti sledovi niso arheološka najdiš­ča v klasičnem pomenu besede, vsaj kot jih je razumela dosedanja praksa varovanja arheološke dediščine ne. Gre za sledove aktivnosti v krajini (Mlekuž 2014). Krajina ni več prazen prostor med najdišči, temveč je polna teh sledov. Pravzaprav vsi ti sledovi sestavljajo krajino. Arheološka dediščina ne nastopa več kot mno­žica izoliranih točk ali kot izolirana območja v praznem prostoru, temveč kot kontinuum arheoloških sledov, ki z različnimi gostotami pokriva območje Slovenije. Ne gre več za posamezna najdišča, temveč za celotne krajine. Množica izoliranih sledov je postala nova kvaliteta, kra­jina (slika 4). Krajina je polivalenten termin z mnogimi pomenski­mi odtenki44 Pregled različnih koncipiranj krajine najdemo v Wylie 2007. Prim. tudi Mlekuž 2014; 2017. . V tem kontekstu se je najbolje nasloniti na definicijo krajine, kot jo ponuja Evropska konvencija o krajini, in sicer »območje, kot ga zaznavajo ljudje in je dosežek delovanja in medsebojnega vplivanja naravnih in človeških dejavnikov«. Arheologija kot veda o dolgo­ročnih spremembah lahko v mnogočem prispeva k razu­mevanju, kako je delovanje ljudi v preteklosti oblikovalo sedanjost. Arheološki sledovi nastopajo v različnih razmerjih do kot so npr. Kras ali gozdovi, ki jih kasnejša raba tal ni uničila, prekrila ali predelala (Mlekuž 2015). Individualno varovanje vseh teh sledov je v veliki veči­ni primerov neproduktivno. Ne le zato, ker je teh sledov preprosto preveč in bi njihovo varovanje pomenilo, da varujemo ogromne količine spomenikov. Temveč pred­vsem zato, ker jih z njihovim individualnim varovanjem izločimo iz konteksta krajine, jih zamrznemo in zapremo. Z individualnim varovanje tako tudi zmanjšamo njihovo izpovednost, saj so same zase manj pomembne kot ses­tavni deli celote, krajine. Spremembe, posegi in preoblikovanja so sestavni del krajin. Kulturne krajine so kulturne ravno zaradi dolge zgodovine sprememb, posegov in preoblikovanj. Krajina priča o preteklih spremembah, krajina so materializirane spremembe, krajine so spremembe, ki se materializirajo. Krajine pa so tudi prostori, kjer živimo, delamo, bivamo ljudje in druga bitja, kjer se prepletajo in soočajo mnogi interesi. O krajinah ne odločamo samo tisti, ki jih varu­jemo, ampak tudi tisti, ki jih želijo spremeniti. Varovanje arheološke dediščine mora biti tako del demokratičnega procesa. Glavni instrument varovanja tako ne more biti zgolj omejevanje, temveč pozitivno prostorsko načrto­vanje. Pogoj za ustrezno, celostno varovanje dediščine, je znanje. Brez poznavanja in razumevanja sledov, njih­ovega nastanka ter načinov, kako se so preoblikovali in se navezali na starejše sledove in značilnosti, je vsako varovanje nemogoče. Vendar tudi to ni dovolj; potreb­no je argumentirano pokazati na dediščinske pomene in vrednosti krajine, ki jih želimo ohraniti. Dediščino definira njen pomen Arheološka dediščina ni zgolj skupek prepoznanih arhe­oloških sledov, ali zgolj arheološki zapis, ki ga ob raz­iskavah ustvarjamo, ali vsota vsega znanja, ki smo ga sproducirali skozi lok raziskav. Tisto, kar dela arheolo­ško dediščino – dediščino, je pomen, ki ji ga pripisujemo, njena vrednost55 Za slovensko perspektivi vrednotenja dediščine glej Pirkovič 1987. Glej tudi Debeen et al. 1999. . Vrednosti ali pomen določamo lahko le v kontekstu širše družbe, njenih potreb, vprašanj, dilem in priložnosti. Vrednotenje tako zahteva tudi občutljivost na probleme družbe in razumevanje družbene vloge di­scipline (Smith 2006, 16). Produkcija dediščine je tako predvsem produkcija pomenov in vrednosti, je proces vrednotenja arheoloških sledov. Arheološko dediščino produciramo v družbenem procesu selekcije in komuni­kacije znanja, ki smo ga konstruirali okoli arheoloških sledov. Seveda ima arheološka dediščina vedno tudi in­herentno znanstveno vrednost, vrednost, da z njeno po­močjo razumemo preteklost, odgovarjamo na znanstvena vprašanja, ampak ali je to dovolj? Družbena vloga arheologije se spreminja; arheologija ni več le veda, ki se ukvarja z akademskim preučevanjem preteklosti, temveč disciplina, ki aktivno sodeluje v de­mokratičnem procesu pri sprejemanju odločitev o arhe­ološki dediščini, pa pri tudi posegih v prostor in razvoju države. Glavni produkti discipline niso več monografske objave posameznih problemskih področij, temveč po­ročila, dokumenti, ki omogočajo določevalcem spreje­mati odločitve o posegih v prostor. Vloga dediščinskih organizacij ni zgolj v prepoznavanju in zaščiti, temveč predvsem v prepoznavanju vrednosti dediščine v procesu razvoja krajine in interaktivnega komuniciranja prepo­znanih vrednot s širšo javnostjo. Dediščine ni moč varo­vati zgolj s prepovedmi. Dediščino je moč varovati pred­vsem z argumenti, zakaj so posamezni vidiki dediščine dovolj pomembni, da jih je vredno ohraniti in usmeriti prostorski razvoj tako, da v njem ostanejo. Zato mora biti dediščina dovolj dobro konstruirana. Katere pa so lahko vrednosti in pomeni arheološke de­diščine66 Poleg tistih, ki jih navaja Pirkovič 1987, 33. ? Arheologi lahko pokažemo na veliko časovno globino krajine, na množico sledov, ki so pozabljeni, spregledani in ignorirani, a sestavljajo krajino in prispe­vajo k njeni identiteti. Lahko pokažemo tudi na dejstvo, da so nekatere krajine dobile obliko in osnovne poteze že globoko v preteklosti. Po drugi strani lahko pokažemo na dolgo trajanje, časnost in počasne ritme, ki so preobliko­vali in definirali krajino ter ki jo definirajo še danes. Ar­heologi lahko pokažemo na kontinuitete in spremembe, ki so se zgodile v preteklosti, lahko prepoznamo prostore stabilne poselitve in veliko bolj dinamične prostore, kjer se poselitev menja, prekinja in zaustavlja. Tretji vidik, na katerega lahko pokažemo, je drugač­nost, razlika. Arheologija kot veda o drugačnih drugih lahko pokaže na popolnoma drugačne rabe prostora, na prisotnost antropološko drugih, ki so živeli – morda na radikalno drugačen način – na istem delu Zemljinega po­vršja kot mi. Arheologija lahko pokaže na možnost dru­gačnega razvoja krajine in zgodovine, na kontingentnost zgodovinskega razvoja in sedanjosti ter na možnost radi­kalno drugačnih oblik življenja. Na ta način arheološka dediščina igra emancipatorno in celo disruptivno vlogo, predvsem na trenutnem vlaku smrti poznega kapitalizma, kjer urok neoliberalne ideologije onemogoča kakršno koli alternativno vizijo prihodnosti. To seveda zahteva drugačne pristope k varovanju arheo­loške dediščine. Ključen je prehod od varovanja izolira­nih najdišč k varovanju krajine kot celote. Tu se uvelja­vljajo pristopi, kot so historična karakterizacija krajine (ang. historical landscape characterisation) (Fairclough 2006) ali biografije krajine (Roymans et al. 2009). Ti pristopi temeljijo na ideji, da je moderna kulturna kra­jina rezultat tisočletij človeškega delovanja in soočenja z naravnim okoljem ter vključuje ne le arheološka naj­dišča, temveč tudi sisteme poljske razdelitve, komunika­cij, virov, vzorcev, izrabe prostora itd. Krajina je celovit in sestavljen prostorski sistem, v katerem se prepletajo naravne in kulturne komponente. Je rezultat interakcije med naravnimi procesi in zgodovinskim razvojem. Kra­jine so tako eden najpomembnejših zapisov človeškega delovanja v preteklosti in hkrati življenjski prostor, kjer so se soočali interesi, nameni, volja in moč mnogih ude­ležencev. V krajine ljudje zapišejo svojo identiteto in ži­vljenjsko zgodbo, po drugi strani pa kraji in krajine igrajo aktivno vlogo pri njihovih lastnih biografijah v različnih časovnih merilih. Konservatorska stroka mora biti sposobna prepoznati in argumentirati vrednosti, ki se skrivajo v krajini. Prav tako moramo vedeti, da vseh arheoloških sledov ne mo­remo ohraniti. Prepoznati moramo, kateri so dovolj po­membni, da je zanje vredno zastaviti znanstvene in druž­bene argumente. Tako konservatorji nastopajo predvsem v vlogi usmerjevalcev razvoja in kulturnih posrednikov, zastopnikov dediščine v procesu sprejemanja odločitev o razvoju krajin77 Čemur Pirkovič 2012, 5 pravi »dinamično usmerjanje sprememb«. . Dolgoročno najbolj vzdržen in produkti­ven način varovanja krajin predstavlja izobraževanje in seznanjanje ljudi z njihovo globino in kompleksnostjo, torej komunikacija dediščinskih vrednot. Tu seveda so­delujemo z drugimi strokami, kot so krajinska arhitek­tura, arhitektura, etnologija itd. Arheologi lahko v kraji­ni prepoznamo časovno globino, pokažemo na skrite in spregledane vidike ter ponudimo alternativne zgodbe o razvoju krajine, seveda na podlagi konkretnih znanstve­nih dokazov in raziskav, kar ločuje arheologijo od dru­gih, vse bolj agresivnih glasov in pobud, ki želijo dati dediščini svoje pomene. Če je dediščina dovolj dobro konstruirana, se lahko varuje sama Če se vrnemo na izhodiščno tezo, arheološka dediščina ne obstaja sama po sebi, temveč je konstruirana skozi procese raziskav, vrednotenja in komunikacije. Spremin­ja se tudi definicija arheološke dediščine. Dediščina ni več skupek izoliranih spomenikov, temveč postane del krajine. Kot taka je arheološka dediščina pogosto v toriš­ču mnogih nasprotujočih se interesov. Če želimo dedišči­no ohraniti, je naša naloga prepoznati in argumentirati njene vrednosti in pomene. Le tako jo bomo lahko zasto­pali v demokratičnem procesu odločanja o razvoju kra­jin. Naša naloga je torej dediščino konstruirati čim bolj trdno in to znanje širiti tako, da postane del širše zaves­ti skupnosti. Tedaj, ko ljudje nekaj prepoznajo za svo­jo dediščino, kot ostanke preteklosti, ki imajo vrednost in pomen, bo dediščina imela dovolj zaveznikov, da jo branijo pred nasprotnimi interesi. Ko je dediščina dovolj dobro konstruirana, dovolj trdno sestavljena in aktuali­zirana, dovolj dobro skomunicirana in zastopana, se bo (znotraj delujočega sistema norm, ki to omogoča) lahko branila tudi sama88 Podobno tezo, sicer drugače argumentirano, postavlja tudi Soli 2011. . To je izziv, ki nas čaka v 21. stoletju. Literatura / References DEEBEN, J, B. J. GROENEWOUDT, D. P. HALLE­WAS, W. J H. WILLEMS 1999, Proposals for a Practi­cal System of Significance Evaluation in Archaeological Heritage Management. – European journal of Archaeol­ogy 2/2, 177–199. DJURIĆ, B. 2007, Preventive Archaeology nad Archaeo­logical Service in Slovenia. – V / In: Bozóki-Ernyey K. (ur. / ed.), European preventive archaeology: papers of the EPAC Meeting, Vilnus 2004. – Budapest, National Office of Cultural Heritage, 180–186. FAIRCLOUGH, G. 2006, A New Landscape for Cultural Heritage Management: Characterisation as a Manage­ment Tool. – V / In: Lozny, L. R (ur. / ed.), Landscapes under pressure. Theory and practice of Cultural Heritage Research and Preservation. – New York, Springer, 5–74. GROSMAN, D. 1998, Arheološka aerofotografija. – V / In: Krevs M. (ur. / ed.), GIS v Sloveniji. – Ljubljana, ZRC SAZU, 253–263. KERMAN, B. 1999, Settlement structures in Prekmurje from the air. – Arheološki vestnik 50, 333–347. LATOUR, B. 1987, Science in action: How to follow scientists and engineers through society. – Cambridge, Harvard University Press. LATOUR, B. 1990 Visualisation and cognition: drawing things together. – V / In: Kuklick H. (ur. / ed.), Knowl­edge and Society: Studies in the sociology of Culture Past and Present. – Greenwich, Jai Press, 1–40. LATOUR, B. 1999, Pandora’s Hope: Essays on the Real­ity of Science Studies. – Cambridge, Harvard University Press. MLEKUŽ, D. 2011, Zmeda s krajinami : lidar in prakse krajinjenja. – Arheo 28, 87–104. MLEKUŽ, D. 2012, Messy landscapes: lidar and the practices of landscaping. – V / In: Opitz R., D. Cowley (ur. / ed.), Interpreting archaeological topography: air­borne laser scanning, 3D data, and ground observation. – Oxford, Oxbow, 102–116. MLEKUŽ, D. 2013, Skin deep: LiDAR and good prac­tice of landscape archaeology. – V / In: Corsi C. (ur. / ed.), Good practice in archaeological diagnostics : non-invasive survey of complex archaeological sites. – Cham, Springer, 113–129. MLEKUŽ, D. 2014, Arheologija in varovanje krajin. – Varstvo spomenikov 47/48, 147–161. MLEKUŽ, D., G. RUTAR, B. NADBATH 2016, Kakšne barve je tema? Učinkovitost ugotavljanja arheološkega potenciala. – Arheo 32, 7–21. MLEKUŽ, D. 2015, Oblike prazgodovinske poljske raz­delitve na Krasu. – Kronika 63, 675–690. MLEKUŽ, D. 2017, Zapletene krajine so demokratične krajine. – V / In: Terčon, N., V. Vidrih Perko (ur. / eds.), Muzeji, dediščina in kulturna krajina. I. mednarodni kongres slovenskih muzealcev. – Radovljica, Slovensko muzejsko društvo, 41–46. OPITZ, R. 2012, An overview of airborne and terrestrial laser scanning in archaeology. – V / In: Opitz R., D. Cow­ley (ur. / eds.), Interpreting archaeological topography: airborne laser scanning, 3D data, and ground observa­tion. – Oxford, Oxbow, 13–31. PIRKOVIČ, J. 1987, Vrednotenje kulturne dediščine. – Varstvo spomenikov 29, 29– 39. PIRKOVIČ, J. 2012, Arheološko konservatorstvo in varstvo nepremične kulturne dediščine (Neobjavljeni priročnik / Unpublished manual, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani). ROYMANS, N., C. VAN DER HEIJDEN, K. BOSMA, J. KOLEN 2009, Landscape Biography as Research Strategy: The Case of the South Netherlands Project. – Landscape Research 34, 337–359. SMITH, L. 2006, Uses of heritage. – London, Routledge. SOLI, B. 2011, Some Reflections on Heritage and Ar­chaeology in the Anthropocene. – Norwegian Archaeo­logical Review 44/1, 40–80. WYLIE, J. 2007, Landscape. – Routledge, London. Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Arheo 36, 2019, 47–58 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Arheo 36, 2019, 47–58 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Slika 1. Nekaj vizualizacij podatkov iz informacijskega sistema arheološke dediščine CPA: a) arheološka najdišča, b) arheološki posegi, c) sistematično kartirani posnetki ZLS ter d) »bele lise« (svetlo) in arheološko bolje poznana območja v Sloveniji (temneje). Figure 1. Some visualisation of the data from the archaeological heritage information system of the Centre for Preventive Archaeology (CPA): a) archaeological sites, b) archaeological intervention, c) systematically mapped records of the airborne laser scanning (ALS), and d) »white spots« (light) and archaeologically better known areas in Slovenia (dark). Arheo 36, 2019, 47–58 Slika 2. Standardizirane inskripcije sistematičnega kartiranja posnetkov ZLS v informacijskem sistemu arheološke dediščine CPA. Figure 2. Standardised inscriptions of the systematically mapped ALS records in the archaeological heritage information system of the CPA. Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Slika 3. Registrirane enote dediščine (a) in kartirani arheološki sledovi v okolici Tabora pri Vrabčah (b). Figure 3. Registered heritage units (a) and archaeological mappings in the vicinity of Tabor near Vrabče (b). Arheo 36, 2019, 47–58 Slika 4. Dobro ohranjena fosilna prazgodovinska krajina okoli gradišča Tabor pri Vrabčah. Figure 4. Well-preserved prehistoric fossil landscape around the hill fort Tabor near Vrabče. Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Arheo 36, 2019, 47–58 Arheološka dediščina v 21. stoletju: priložnosti in izzivi Arheo 36, 2019, 59–92 1.01 Izvirni znanstveni članek Arheologija težavne dediščine in izkopavanje množičnega grobišča iz druge svetovne vojne pri Zakrižu Archaeology of difficult heritage and excavation of a Second World War mass grave near Zakriž © Uroš Košir Avgusta, raziskovalna in storitvena dejavnost d. o. o., u.kosir87@gmail.com © Petra Leben Seljak Zasebna raziskovalka Izvleček: Prispevek obravnava arheologijo težavne dediščine 20. stoletja na primeru raziskave prikritega množičnega grobišča pri Zakrižu v okolici Cerkna, kjer je marca 1945 partizanska vojska usmrtila 22 ali 23 oseb. Analize odkritih predmetov so omogočile poimensko identifikacijo ene izmed žrtev, obenem pa rezultati nakazujejo na žrtve različnih vojska; med žrtvami so bili verjetno tudi civilisti. Tekom raziskave je bila opravljena tudi antropološka analiza posmrtnih ostankov, ki opredeljuje spol, starost in telesno višino žrtev ter osvetljuje morebitne patološke spremembe. Ključne besede: Zakriž, težavna dediščina, druga svetovna vojna, množična grobišča, prikrita grobišča, analiza predmetov, antropološke analize Abstract: The article addresses the topic of archaeology of difficult heritage on the basis of concealed mass grave excavation at Zakriž near Cerkno (Slovenia), where the partisan army executed 22 or 23 persons. Analysis of small objects discovered there contributed to the identification of one of the victims and revealed affiliation of the victims to different armed forces. Some finds indicate the possibility of civilian victims as well. Anthropological analysis of human remains was also conducted, providing insights into sex, height, and age of the deceased. Keywords: Zakriž, difficult heritage, Second World War, mass graves, concealed mass graves, finds analysis, anthropological analysis Arheologija težavne dediščine Človeška zgodovina je zaznamovana z nasiljem že od pojava prvih orožij od paleolitika dalje (Carman 2013, 26; Carman, Harding 2006; Fernández Götz, Roymans 2017), arheologija pa se pogosto ukvarja z nasilnimi de­janji človeštva in z njihovimi posledicami (glej npr. Ke­eley 1996; Carman 1997; Martin, Frayer 1997; Carman, Harding 2006; Raaflaub, Rosenstein 1999; Osgood et al. 2000; Osgood 2005). Mlajši kot so arheološki ostanki na­silja, tem bolj postajajo občutljiva tematika tako v stroki kot v javnosti. Arheologija se v zadnjih nekaj desetletjih vedno pogosteje posveča modernim konfliktom, med ka­terimi prevladujejo predvsem raziskave prve svetovne vojne (glej Saunders 2000; isti 2002; isti 2003; isti 2004; isti 2010; Faulkner, Durrani 2008; Robertshaw, Kenyon 2008; Desfossés et al. 2009; Osgood, Brown 2009; Ni­colis et al. 2011) in druge svetovne vojne (Moshenska 2007; isti 2010a; isti 2010b; Carr 2010a; isti 2010b; Glass 2012; Rowe 2012; Banks et al. 2017; Seitsonen 2018; Seitsonen, Koskinen Koivisto 2018), precej pozornosti pa je posvečene tudi obdobju hladne vojne (Schofield et al. 2002; Cocroft, Wilson 2006; Schofield, Cocroft 2007; Maus 2012; Powell 2012). Arheološko preučevanje mo­dernih konfliktov ima svojo zgodovino tudi v Sloveniji. Ostaline bojišč, pokopališč, množičnih grobišč, taborišč in vojnih zločinov so obenem primeri težavne dedišči­ne11 Pojem težavna dediščina izvira iz angleškega poimenovanja dif­ficult heritage, v slovenskem prostoru pa se zaenkrat večinoma pojavlja predvsem v muzejskih kontekstih (novejša zgodovina in človeški posmrtni ostanki). , ki velikokrat zahteva drugačne pristope kot preostala dediščina. S težavno dediščino so pogosto povezana ra­znolika osebna in kolektivna čustva, ideološke in poli­tične napetosti, zaradi česar je njena interpretacija lahko izredno kočljiva (Zalewska et al. 2017, 16). Kot pravi Sharon Macdonald, avtorica knjige Difficult Heritage, je težavna dediščina lahko kočljiva, saj lahko razdirajo­če vpliva na sedanjost in morebitno temačno prihodnost (Macdonald 2009, 1). Obenem izraz »težavna dediščina« ne sme zavajati in napeljevati, da gre za dediščino, ki bi bila zaradi svoje »težavne« narave odrinjena na rob ali močno zanemarjena. Na splošno lokacije bojišč, pokopa­lišč, množičnih grobišč, taborišč, pomorov in drugega te­rorja postajajo turistične atrakcije, del tako imenovanega temačnega turizma (Gosar 2015, 17; Gosar et al. 2015). Težavne dediščine se dotikajo tudi številne zgodovin­ske, antropološke, interdisciplinarne in arheološke razi­skave po celem svetu. Raziskave koncentracijskih in uje­tniških taborišč, zaporov (npr. González Ruibal 2011; isti 2012; Theune 2013; Košir 2017b; Kobiałka et al. 2017), mest množičnih pobojev (npr. Godziemba Maliszewski 2017) in množičnih grobišč (npr. Siemińska 2017) nam prinašajo vpogled v pogosto prezrte in prikrite dogodke modernih konfliktov. Tudi na območju Slovenije je veliko težavne dediščine, njen precejšnji delež predstavljajo prikrita grobišča iz obdobja druge svetovne vojne in povojnega časa. Gre za posamezne in množične grobove, katerih lokacije v bivšem političnem sistemu niso bile obeležene oziroma so bile načrtno prikrite širši javnosti in zamolčane (glej Ferenc 2012, 7). Zagotovo velja, da raziskave prikritih grobišč še danes razdirajo javnost, mnenja arheologov o tovrstnem početju pa so deljena. Poudariti je treba, da ravno arheologija pomembno prispeva k poznavanju te težavne dediščine, saj s svojimi pristopi omogoča kako­vostne in verodostojne podatke o žrtvah ter o dogodkih iz tako nedavnega, a za mlajše generacije oddaljenega obdobja. Raziskave prikritih grobišč v Sloveniji Z bližanjem razpada nekdanje Jugoslavije so začele na dan prihajati tudi zamolčane žrtve komunizma, po letu 1991 pa se je pojavilo množično gibanje za obuditev imen teh žrtev (Velikonja 2008, 50). Leta 1990 je bila ustanovljena prva Komisija za reševanje vprašanj prekri­tih grobišč, leta 1991 pa so bili prvič obravnavni ostanki žrtev povojnega nasilja (Balažic 2008, 45; Ferenc 2012, 16). Inštitut za sodno medicino je 6. 6. 1991 na lokaci­ji Zakovški gozd pri Zaplani izkopal posmrtne ostanke pobitih oseb, njihov izkop pa je odredilo Temeljno so­dišče v Ljubljani (Balažic 2008, 45). V takratnem času so izkope večinoma odrejala sodišča (1994 – Temeljno sodišče Kranj, 1996 – Okrajno sodišče Celje) ter nekatere občine (1996 – občina Koper) (Balažic 2008, 45–46; Fe­renc 2012, 16–17). Pri delu s posmrtnimi ostanki iz pri­kritih grobišč je prišlo do razmejitve med delom vladne komisije in Inštitutom za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani (Jamnik 2008a, 84). Vladna komi­sija se je pri svojih prvih raziskavah opirala na izkušnje Inštituta za sodno medicino, ki so jih pridobili v Celju, Mariboru in Slovenski Bistrici (1996, 1999, 2001) (prav tam, 86). Poleg izkopov sta potekala tudi sistematično dokumentiranje in evidentiranje grobišč. Do leta 2007 je bilo na primer evidentiranih 57 lokacij, izmed katerih je bilo nekaj medvojnih (Jamnik 2008b, 100), leta 2011 pa je bilo evidentiranih že več kot 600 grobišč (Jamnik 2011b, 75). Pavel Jamnik je kot glavni namen ob odkritju in evidentiranju grobišč izpostavil ugotovitev identitete žrtev (Jamnik 2008b, 100), kar se je izboljšalo predvsem po letu 1995 z začetkom uporabe DNK analiz (Balažic 2008, 45). S tovrstnimi analizami so pri nas prvič uspe­šno identificirali posmrtne ostanke šele leta 2002. Šlo je za primer na Jelovici ubitega Franca Šolarja, ki so ga svojci lahko pokopali po 59 letih (Ferenc 2012, 18). Ekshumacije, ki so se večinoma22 Redki prekopi žrtev revolucionarnega gibanja so bili opravljeni že tekom vojne, kot npr. prekop žrtev v Jelendolu 3. 10. 1944 (Ferenc 2012, 7). začele izvajati po osa­mosvojitvi Slovenije leta 1991 (glej Ferenc 2012), so bile opravljene po različnih metodoloških pristopih. Leta 2003 je bila opravljena prva ekshumacija (lokacija Je­lenca pri Šmarjeti) po načelih forenzične antropologije z izkopom po arheološki primerljivi metodi (Jamnik 2008a, 87; Ferenc 2012, 18–19). Raziskave so šle korak dlje po letu 2005, ko so si člani Kriminalistične policije in Vladne komisije v Bosni ogledali izkopavanja mno­žičnega grobišča iz vojne na Balkanu. Jamnik opisuje, da so bile raziskave primerljive arheološkim metodam dela z geodetsko umestitvijo trupel in pripadajočih predme­tov (Jamnik 2008a, 87). Do takrat so pri nas izkopavalci večinoma sproti pobirali odkrite kosti in niso imeli vpo­gleda v celoto, skelete pa so sestavljali ob najdišču, če je bilo to mogoče (Jamnik 2008a, 175; isti 2008c, 87). Pri tem je bila ponekod mogoča določitev spola, staro­sti ter časa in načina smrti (Jamnik 2008a, 175). Metodo raziskav pri večini prikritih grobišč se večinoma opisu­je kot »arheološkemu delu podoben prekop« (Jamnik 2008c, 91), ki je posledica Jamnikove pobude Inštitutu za sodno medicino v okviru že prej omenjenega izkopa na grobišču Jelenca pri Šmarjeti na Dolenjskem (Jamnik 2008a, 177–178). Prelomno je bilo tudi leto 2006, ki ga dr. Mitja Ferenc opisuje: Leto 2006 je bilo zaznamovano s pomembnim akcijskim premikom, ko gre za raziskavo grobišč. Do tega leta smo namreč lokacije le evidentirali in na posameznih krajih uporabljali besede domnevna grobišča, domnevno število žrtev. Vladna komisija se je namreč odločila, da bo z arheološkimi in antropološkimi raziskavami poskušala dobiti čim več podatkov ob preko­pu posameznega grobišča in poskušala v največji možni meri posmrtne ostanke identificirati (Ferenc 2008; nav. v Dežman 2008, 412). Istega leta so potekale tudi prve raziskave arheoloških ekip pod vodstvom Draška Josipoviča. Dela so potekala na lokaciji Lovrenška grapa (2006), kasneje pa tudi na lokacijah Škofjeloški grad in Žovšče nad Puštalom pri Škofji Loki, Podlipoglav (vse 2007), Lokavec pri Ajdo­vščini (2008), Matjaževa jama pri vasi Pevno (2009) in Mozelj na Kočevskem (2009) (Dežman 2008, 375; Josi­povič 2011). Pomembno je tudi sodelovanje antropolo­ginje Petre Leben Seljak z arheologi na lokacijah Konfin I, Lovrenška grapa pri Škofji Loki in na Škofjeloškem gradu (Leben Seljak 2008, 120). Na tem mestu je po­trebno izpostaviti prelomno leto 2009 in odkritje posmr­tnih ostankov v Barbara rovu v Hudi Jami (Ferenc et al. 2011), ki je povzročilo nekajletno prekinitev ekshumacij iz prikritih grobišč. Od tedaj do danes, predvsem pa v letih od 2015 naprej, so bile opravljene številne raziskave prikritih grobišč, ki so jih izvedle arheološke ekipe različnih izvajalcev (npr. Barbara rov v letu 2016/2017, Cerklje ob Krki, Košni­ca, Iška, Cuzakov travnik v Kamniku, Macesnovec pri Kamniški Bistrici, Mačkovec itd.). Raziskave v zadnjih letih postopoma stremijo k bolj strokovnemu delu, ki zagotavlja čim bolj kakovostno in natančno dokumenti­ranje odkritij ter analizo posmrtnih ostankov in odkritih predmetov, čeprav delo še vedno večinoma zajema izkop po arheološki primerljivi metodi. Cilji raziskave so pred­vsem ekshumacija posmrtnih ostankov, ugotovitev spola, starosti in števila žrtev ter njihova morebitna identifikaci­ja, ki lahko pogosto temelji na odkritih predmetih. Ekshumacija grobišča pri Zakrižu je potekala po takšni metodi, ki pa je kljub nekaterim pomanjkljivostim pri­nesla dobre rezultate, ki omogočajo osvetlitev samega poboja, zakopa žrtev, njihovo pripadnost in celo identi­fikacijo. Tu gre predvsem za natančno analizo odkritih predmetov, ki zanesljivo prispeva k prepoznavi pripa­dnosti žrtev različnim oboroženim formacijam, kar lahko predstavlja izhodišče za nadaljnje postopke identifikaci­je, kot je to prikazano v končnem delu besedila. Predstavljena raziskava obenem prikazuje potencial ar­heološke obravnave modernih konfliktov in težavne dediščine, ki s pomočjo različnih virov (v prikazanem primeru arheoloških, ustnih in zgodovinskih) omogoča osvetlitev in razumevanje nedavnih dogodkov, ki so po­gosto odrinjeni iz kolektivnega spomina. Zgodovinsko ozadje dogodkov pri Zakrižu Nekaj informacij o dogodku pri Zakrižu lahko povzame­mo iz zapisanih ustnih virov. Po dostopnih podatkih naj bi ob gozdni poti, ki vodi prek severozahodnega pobo­čja Velikega Kovka (839 m) iz Zakriža proti Ravnam pri Cerknem, 21. ali 22. marca 1945 partizani postrelili 22 ali 23 oseb. Šlo naj bi za ujetnike, privedene iz zapora v Cerknem, ali osebe, pridržane na prisilnem delu (Splet 1). Napis na spominskem obeležju, postavljenim ob cesti nad grobiščem, navaja, da so bili tu 23. marca 1945 usmr­čeni Jože Aljančič, Jože Hlebčar in Ivo Ovsenek (vsi iz Zvirč), Jože Blažič iz Kovorja, Franc Sušnik iz Suhe in France Frelih iz Topolj (slika 1). Poleg poimenovanih še­stih Slovencev je na spomeniku še napis 22 zamolčanih žrtev. Iz zapisanega lahko sklepamo, da gre za 6 znanih in 22 neznanih oseb. Nekaj več informacij podaja Jože Aljančič, sin umorje­nega Aljančiča iz Zvirč (glej Aljančič 2003; isti 2009). Aljančič že na začetku svojega prispevka govori o 22 osebah, med katerimi je bil tudi njegov oče. Na podla­gi zapisanega velja razmisliti o sporočilu zapisanega na spominskem obeležju, ki v resnici govori o 22 umorje­nih osebah, in ne 28, kot se lahko sklepa na prvi pogled. Avtorji spomenika so verjetno med zamolčane žrtve pri­šteli tudi vse poznane, ki pa so bili v povojnem obdobju zamolčani. Po Aljančičevih podatkih so bili tu umorjeni že prej omenjeni Jože Aljančič (roj. 1901), Jože Hlebčar (roj. 1906), Ivo Ovsenek (roj. 1928), Jože Blažič (roj. 1928) in Franc Sušnik (roj. 1925), ki naj bi bil hlapec pri Mlinarju na Suhi, doma pa iz okolice Kamnika ali celo iz Poljanske doline (Aljančič 2009). Jože Aljančič in Jože Hlebčar sta bila od leta 1943 naprej del partizanske Gospodarske komisije, ki je delovala v Kovorju. Po nastanku postojanke Gorenjske samozaščite (nem. Oberkrainer Selbstschutz, tudi Gorenjsko domo­branstvo; glej Kokalj Kočevar 2017, 306; Nose 2017, 283–312) v Kovorju so domobranci izvedeli za povezavo Aljančiča in Hlebčarja s partizani, posledično pa sta bila postavljena pred izbiro med begunjskim zaporom ali pri­družitvijo h gorenjskim domobrancem. Hlebčar je postal kuhar, Aljančič pa je popravljal čevlje. Takoj po novem letu 1945, ko sta prišla domov na dopust, so ju pričakali partizani in ju odpeljali skozi Drago pod Stol k Kokr­škemu odredu. Po tednu dni so ju odpeljali prek Krope in Jamnika na Primorsko. Po pričevanjih naj bi ju imeli zaprte v Cerknem, kjer sta čez dan z drugimi zaporniki čistila trg. Ujetnike naj bi v Zakriž pripeljali pred zadnjo nemško hajko33 Verjetno mišljena spomladanska ofenziva konec marca 1945 (Früh­lingsanfang in Winterende) (Zupanc 1973, 386). , kjer so jih zaprli v senik nad vasjo. Takrat sedemletni Anton Peternelj se spominja zaprtih ljudi, ki so prosili za hrano. Ujetnike so odpeljali po cesti v grapo, kjer so jih postrelili. Domačini so v strahu pred Nemci trupla sprva prekrili z listjem, zaradi lisic in drugih živali pa naj bi jih pokrili še z zemljo (Aljančič 2009), čeprav se je tekom raziskave izkazalo, da so bili večinoma prekriti z nametanim kamenjem. Po pisanju Aljančiča naj bi bilo sicer kamenje, ki je pokrivalo grobišče, nasuto šele pred leti, ko so širili zgornjo cesto, ki vodi v Ravne. Ob raz­iskovanju usode svojega očeta je Jože Aljančič izvedel, da naj bi partizani nad pot namestili mitraljez, s katerim so jih postrelili na gozdni poti. Ob tem naj bi ušel Lojze Štucin iz Zakojce, ki je stekel po bregu navzdol. Razlog za njegovo prijetje je bil pobeg iz partizanskih vrst, po katerem se je skrival doma (Aljančič 2009). Zanimiv je tudi podatek o dveh skupinah usmrčenih, ki ga podaja Aljančič: Govorijo, da sta bili dve skupi­ni. Dva dni prej naj bi pripeljali iz Cerknega tiste, ki so jih uradno obsodili na smrt. Obležali naj bi v grapi na naslednji parceli. Celo peljali so me tja, a groba nismo našli. Čudno je vseeno, ko smo za naše izvedeli takoj. Na spodnjem robu velikega jesena (javorja, op. avt.), ki raste sredi grobišča naših, se je prej videla lobanja, tudi otroci, ki so hodili tam okrog, pripovedujejo o kosteh, ki so se belile med listjem. Na drugem prostoru pa ni nič in morda tudi nič ni bilo. Bukev, na katero smo vrezali zače­tnice naših umrlih, je gospodar posekal, javor pa pustil v spomin na mrtve (Aljančič 2009). Ekshumacija posmrtnih ostankov Lokacija grobišča Zakriž je bila potrjena leta 2015 z de­tektorskim pregledom (Bremec 2016, 33), v letu 2016 pa je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (od­govorno za ekshumacije prikritih grobišč) naročilo eks­humacijo posmrtnih ostankov, ki jo je opravilo idrijsko arheološko podjetje Avgusta, d. o. o. Posmrtni ostanki so bili po končani raziskavi oddani v za to urejeno kostnico v Škofji Loki, predmeti pa so bili v letu 2018 še vedno v začasni hrambi izvajalca izkopa. Grobišče je na strmem pobočju parcele št. 256/24, k. o. Zakriž, med 8 do 15 metrov pod gozdno potjo, ki vodi prek severozahodnega pobočja Velikega Kovka (839 m) iz Zakriža proti Ravnam pri Cerknem. Na pobočju sta bili opazni izrazitejši kamniti groblji, locirani pod in nad gorskim javorjem, pod katerim se je nahajala manj­ša marmorna plošča za odlaganje sveč (slika 2). Tu so bili posamezni deli človeških posmrtnih ostankov opazni tako rekoč na površini oz. med večjimi kamni. Ob čišče­nju površine so bili drobci kosti odkriti tudi na območju nad javorjem, kar je nakazovalo obseg samega grobišča, poleg izpovednosti že omenjenih kupov kamenja. Po odstranitvi marmorne plošče za odlaganje sveč na spodnjem delu grobišča in plasti nasutega kamenja so se na globini okoli 30 cm pokazali človeški posmrtni ostan­ki, še plitveje pa je bil opazen prvi par okovanih vojaških čevljev, ki so bili še vedno na nogah pokojnika. Po od­stranitvi kamnov in koluvialnih plasti smo naleteli na sla­bo ohranjene skelete in posamezne kosti, med katerimi je bilo večje število predmetov, ki so pripadali pokojnikom. Že takoj je bilo opazno, da trupla niso bila pokopana v grobno jamo ali na kakršen koli način zložena, ampak so bila zavaljena po pobočju in plitvo zasuta. Na to je naka­zovala lega skeletov, ki jih zaradi medsebojnega preple­tanja in ponekod zelo slabe ohranjenosti ni bilo mogoče individualizirati. Skupina odkritih posmrtnih ostankov pod javorjem je bila označena kot »skupina 1« oz. »za­hodna skupina«. Na območju nad javorjem so bili ob odstranjevanju ka­mnitega nasutja ravno tako odkriti posmrtni ostanki, ki so se nahajali na globini med 20 in 30 cm pod površjem. Takoj je bilo opazno, da gre za vsaj dva nivoja skeletov, ki so se medsebojno prekrivali, ponekod pa jih je ločeva­la tanjša plast kamnov. Posmrtni ostanki so bili označeni kot »skupina 2« oz. »vzhodna skupina«. Po končanem či­ščenju skeletov je bilo razvidno, da posmrtni ostanki niso bili načrtno položeni ali zakopani, saj so naključno ležali po površini. Večji del trupel se je ustavil na kupu večjih kamnov, ki so ležali na pobočju. Prek posmrtnih ostan­kov je bila nato nametana oz. zvaljena večja količina kamnov. Za razliko od zahodne skupine skeletov je bila pri vzhodni skupini individualizacija mogoča, čeprav so bili posmrtni ostanki nepopolni in delno premešani. Med njimi je bila odkrita večja količina predmetov. Glede na pričevanja je zasipavanje usmrčenih oseb trajalo več dni, trupla pa so bila zato izpostavljena zunanjim vplivom. Med skeleti so bili na več mestih odkriti ostanki mušjih bub, ki nakazujejo, da trupla niso bila takoj pokopana oz. popolnoma zakrita. Po ekshumaciji posmrtnih ostankov je bilo nad »vzho­dno skupino« skeletov očiščeno še pobočje v površini 16 m2. Pri odstranjevanju kamnov so bile odkrite posa­mezne človeške kosti, ki so bile premešane s kamnitim nasutjem, vmes pa so se nahajali posamezni predmeti. Na podlagi odkritega je bilo mogoče sklepati, da se na večjem območju nad grobiščem nahaja vsaj en človeški skelet, ki je bil plitvo zakopan tik pod nekdanjo potjo. Glede na odkrite najdbe in posmrtne ostanke le-ta ver­jetno ni v anatomski legi, temveč so kosti raztresene na večjem območju, zaradi česar nismo uspeli odkriti več delov skeleta. Skupno so bili odkriti posmrtnih ostanki vsaj 21 oseb, odkritih pa je bilo tudi 479 predmetov. Antropološka analiza je bila opravljena na lokaciji eks­humacije po mednarodno priznanih standardnih metodah (Cox et al. 2008; Cox, Mays 2000; Scheuer, Black 2000; Burns 1999; Reichs, Bass 1998; Hillson 1996; Işcan, Kennedy 1989; Krogman, Işcan 1986; Ferembach et al. 1980; Steele 1976; Ubelaker 1974; Martin, Saller 1957). Glavna naloga je bila ugotoviti število žrtev ter njihov spol, določena pa sta bila tudi okvirna starost in telesna višina (izračunano po metodi Manouvrier). Obenem so bile zabeležene morebitne posebnosti, ki bi lahko po­sredno pripomogle k identifikaciji žrtev (npr. patološke spremembe, kazalci telesne aktivnosti in stanje zobovja). Zahodna skupina posmrtnih ostankov Posmrtni ostanki so se nahajali na majhni površini, ve­likosti okoli 2 × 1,3 m (prib. 2,2 m2; sliki 3 in 4). Le-ti so bili močno premešani in fragmentirani, v anatomski legi pa je bil le njihov manjši del (npr. medenica in noge skeleta na skrajnem zahodnem robu). Kosti so bile na­lomljene ali polomljene, kar je najbrž posledica poodlo­žitvenih procesov in zasipavanja s kamni. Ker individu­alizacija okostij v danih pogojih ni bila mogoča, je bilo število žrtev določeno po antropološki metodi določanja minimalnega števila skeletov. Vse najdene kosti so bile razvrščene po tipu in lateralnosti, dolge kosti okončin in nekatere kosti stopal (petnice in skočnice) pa so bile pre­štete. Minimalno število okostij je določeno po številu tistih kosti, ki jih je bilo največ. Minimalno število skeletov Med posmrtnimi ostanki je bilo največ nadlahtnic (hu­merus). Cela je bila samo ena kost, distalnih delov pa je bilo več kot proksimalnih. Število nadlahtnic je bilo zato določeno po številu ohranjenih distalnih delov. Teh je bilo 17: 6 desnih in 8 levih, 3 fragmenti pa so bili po late­ralnosti nedoločljivi. Število humerusov ustreza najmanj 9 okostjem. V kolikor pa bi bili vsi trije po lateralnosti nedoločljivi humerusi levi, bi bilo okostij lahko 11. Ostalih dolgih kosti okončin in kosti stopal je bilo nekoli­ko manj kot nadlahtnic. Njihovo število ustreza minimal­no 7 ali 8 okostjem (tabela 1). Dejansko število okostij bi bilo lahko nekoliko višje, saj tudi tu nobena kost ni bila popolnoma cela; število posameznih kosti je bilo določe­no na osnovi distalnih ali proksimalnih delov, odvisno od tega, katerih je bilo več. V takšnih primerih lahko pride do podcenjenega števila kosti in okostij. Kljub temu lah­ko na osnovi ohranjenih fragmentov in ujemajočih ali ne ujemajočih se prelomov zatrdimo, da stegnenic zagotovo ni bilo več kot 18, kar ustreza 9 okostjem. Enako kot postkranialne kosti so bile tudi lobanje ohra­njene fragmentarno. Število fragmentov je ustrezalo naj­manj 6 lobanjam. Prešteti so bili deli čelnic (pars orbita­lis os frontale: 4 leve in 3 desne), zatilnic (protuberantia occipitalis os occipitale: 4), senčnic (processus masto­ideus os temporale: 5 levih in 4 desne), zgornjih čelju­stnic (maxilla: 6 desnih in 6 levih) in spodnjih čeljustnic (mandibula: 1 cela, 5 levih ramusov, 1 desni ramus in 5 obradkov). Na osnovi odkritih kosti lahko ugotovimo, da je bilo v zahodni skupini posmrtnih ostankov najmanj 9 okostij. Težavo pri določanju dejanskega števila okostij oziroma števila žrtev predstavljata fragmentarna ohranjenost ko­sti in dejstvo, da posmrtni ostanki niso bili zakopani v izkopano grobno jamo. Odvrženi so bili na površje, kar je botrovalo izgubi nekaterih kosti zaradi poodložitvenih procesov. Ohranile so se samo tiste kosti, ki so bile zasute s kamenjem na površini dobrih dveh kvadratnih metrov. Na takšni površini in globini okoli 0,5 m ni mogoče zako­pati 9 trupel, zato je prvotno območje depozicije moralo biti večje. Nekatere kosti manjkajo, zagotovo je premalo lobanj in mečnic, pa tudi kosti dlani in stopal. Določe­ni deli teles verjetno niso bili dovolj zasuti s kamenjem; lahko so jih odnesle živali ali erozija (voda, posipanje zemlje). Izključen ni tudi premik posameznih kosti iz vzhodne skupine posmrtnih ostankov, ki so se nahajali na pobočju nad zahodno skupino. Zaradi naštetih razlogov lahko obstaja možnost, da je bilo na lokaciji zakopanih več kot 9 žrtev, kot jih je bilo določenih na osnovi ohra­njenih kosti po metodi minimalnega števila skeletov. Starost ob smrti Pri vseh dolgih kosteh in kolčnicah je bila osifikacija za­ključena, kar pomeni, da so bile vse žrtve starejše od 20 let. Med vsemi kostmi najpozneje zakosteni sternalni del ključnice. Ohranjenih je bilo 14 sternalnih delov, sklepna površina pa je bila ohranjena pri sedmih. Pet jih je bilo v fazi III (nad 25 let), dva pa v fazi II (20–22 let). Vsaj ena oseba je bila torej v zgodnjih 20. letih svojega življenja. Poleg ključnic je pripadala mladi osebi tudi edina cela mandibula, pri kateri rahla obraba zob ustreza starostni kategoriji 17–25 let (ohranjenih je 14 od 16 zob, desni M3 ni izrasel, levi M2 je izpadel pred smrtjo; obraba po Brothwellu M1 = 1, M2 = 1, M3 = 1). Zobje ostalih žrtev, kolikor je bilo pač ohranjenih, kažejo nekoliko močnejšo obrabo, ki ustreza starosti 25 do 40 let. Spol Vsi posmrtni ostanki, ki jim je bilo mogoče določiti spol, so pripadali moškim. Najbolj zanesljiv pokazatelj spola so kolčnice (os coxae). Med osmimi levimi kolčnicami je bilo 7 moških in 1 domnevno moška, med šestimi de­snimi pa 5 moških in 1 domnevno moška. Beseda »do­mnevno« je uporabljena pri kolčnicah, ki so bile preslabo ohranjene za zanesljivo določitev spola. Pri stegnenicah je bil kot kazalec spola upoštevan vertikalni premer ka­puta (mera F 18 po Martinu). Merljivih je bilo 15 kapu­tov (7 levih, 6 desnih, 2 nedoločljiva), vsi pa so sodili v razpon mer, značilnih za moški spol (tabela 2). V dvomih bi bili lahko le pri najbolj gracilnem femurju (premer ka­puta 44 mm), ki bi lahko pripadal tudi ženski zelo krepke telesne konstitucije. Tretji kazalec spola je bila maksimalna dolžina skočnice (talusa). Vse merljive skočnice (7 levih, 5 desnih) so bile po velikosti sodeč moške, saj ženske običajno niso daljše od 52 mm. Posebnosti Pri nobeni kosti ni bilo vidnih patoloških sprememb. Med posebnosti lahko uvrstimo kovinske prevleke na zobeh, ki so bile odkrite pri dveh levih zgornjih čeljustnicah, to­rej pri dveh osebah. V enem primeru je imel prvi sekalec (I1) prevleko iz kovine srebrne barve, v drugem primeru pa je vrzel treh ante mortem izpadlih zob (C – PM2) pre­moščal mostiček iz kovine zlate barve. Analiza odkritih predmetov Predmetov, ki so pripadali osebam zahodne skupine, ni bilo mogoče pripisati posameznim posmrtnim ostankom, v nekaterih primerih pa jih je bilo mogoče združiti v skupke, ki so bili najverjetneje last ene osebe. Skupno je bilo odkritih 205 predmetov, med katerimi prevladuje kovinsko gradivo. Najštevilčnejši so predvsem osebni predmeti in deli obla­čil, od katerih so se ohranili različni gumbi. Med njimi jih največ lahko povežemo z uniformami nemških oborože­nih sil (T. 4). Gre predvsem za gumbe vojaških suknji­čev in hlač (T. 4: 16–19), nekaj gumbov pa gre pripisati različnim kosom spodnjega perila, srajcam in civilnim oblačilom (T. 4: 5–11). Izmed delov oblačil so se ohra­nile tudi hlačne spone, med najdbami pa sta bili še sponi s plašča z delno ohranjeno tkanino rjave barve (T. 4: 1, 2) in spona hlačnega pasu (T. 3: 15). Glede na število gumbov nemških suknjičev lahko predvidevamo, da so ti pripadali najmanj dvema uniformama (odkritih 19 gum­bov). Število gumbov na suknjičih nemških oboroženih sil (nem. Wehrmacht) se je razlikovalo tako glede na model in rod vojske kot tudi glede na namembnost uni­forme. Paradni suknjič (nem. Waffenrock) je imel večje število gumbov kot bojne uniforme (nem. Feldbluse) ali vadbeni suknjiči (nem. Drillichrock), vsekakor pa lahko glede na ostale najdbe predvidevamo, da nobena izmed žrtev ni bila oblečena v paradno uniformo. Vojska (nem. Heer) je uporabljala bojne suknjiče z 10 (model 1944), 11 (modela 1936 in 1940) ali 12 velikimi kovinskimi gumbi (modeli 1941, 1942, 1943; Recio Cardona, Gon­zález Sánchez 2002, 98–107). Poleg standardnih nem­ških vojaških gumbov (T. 4: 18) so bili odkriti tudi gum­bi, ki so se praviloma uporabljali na letnih in vadbenih suknjičih. Tovrstni gumbi na uniformo niso bili prišiti, temveč pričvrščeni s kovinsko varovalko v obliki neskle­njenega obročka (T. 4: 19). Glede na njihovo število (5 primerkov) so pripadali vsaj enemu suknjiču iz tanjšega, letnega materiala, tkanega v vzorcu ribje kosti. Ravno tako lahko na podlagi števila gumbov sklepamo, da sta vsaj dve osebi nosili hlače nemškega izvora, vsaj ena oseba pa je imela na oblačilu prišite civilne gumbe (T. 4: 5). Vojaško poreklo lahko pripišemo še paroma okovanih vojaških čevljev, ki sta jih dve izmed žrtev imeli še vedno na nogah. Da gre med žrtvami tudi za osebe, ki so bile v službi nemških oboroženih sil, nam dokazuje odkritje treh pre­poznavnih ploščic (nem. Erkennungsmarke). Na dveh ploščicah sta prepoznavni le številki vojakov 1069 (T. 3: 8) in 1627 (T. 3: 5). Za razliko od prvih dveh je tretja ploščica dobro ohranjena (T. 3: 6), na njej pa je mogoče prepoznati napis 314 2LSB/903. Lastnik ploščice z oseb­no številko 314 je bil pripadnik 2. stotnije 903. bataljona deželne brambe (nem. Landesschützen-Bataillon 903). Med odkritimi najdbami izstopa pravokotna pločevinasta škatlica, v kateri so bili shranjeni obešanka s ključem ter nemški odlikovanji (slika 5). Gre za črni ranjeniški znak (nem. Verwundetenabzeichen in Schwarz) in pehotni ju­rišni znak (nem. Infanterie Sturmabzeichen). Prvega so prejeli vojaki (kasneje tudi civilisti), ki so bili enkrat ali dvakrat ranjeni (ali utrpeli omrzline) na bojnem položaju ali v zračnem napadu, drugo odlikovanje pa je bilo pode­ljeno vojakom, ki so sodelovali v treh jurišnih napadih v različnih dneh (Kokalj Kočevar 2017, 212–213). Po pra­vilih bi odlikovani vojak moral obe odlikovanji nositi na uniformi, v obravnavanem primeru pa ju je lastnik zaradi neznanega razloga pospravil. Najmanj številen sklop predmetov tvorijo ostanki voja­ške opreme. Odkriti so bili trije gumbi, ki jih lahko po­vežemo z nemškim krušnjakom (nem. Brotbeutel) (T. 4: 3), izključena pa ni njihova sekundarna uporaba. K vsaj enemu nahrbtniku lahko pripišemo kovinske obročke za zapiranje nahrbtnika z vrvico (T. 4: 4), med vojaško opre­mo pa sodijo še ostanki vsaj treh žlic, ki pa niso primarno vojaškega izvora (T. 1: 7). Med najzanimivejše najdbe lahko vsekakor štejemo aluminijasto menažko vojske Kraljevine Jugoslavije, ki ima na svoji površini dodan tolčen napis TUJEGA NOČEM, SVOJEGA NE DAMO ŠUBIC SLAVKO (sliki 6 in 7). Najdba nakazuje na priso­tnost žrtve, ki je bila del partizanskega gibanja, dodaten indic pa so tudi trije pločevinasti gumbi s slabo vidnim napisom proizvajalca B. HAM iz Birminghama na zadnji strani gumba (T. 4: 14). Gre za gumbe angleške unifor­me, t. i. battledress (Doyle, Evans 2009, 36). Tovrstne uniforme so bile v uporabi partizanov, dobivali pa so jih z zavezniško pomočjo. Redkeje so prišle v roke pripadni­kom Gorenjske samozaščite, čeprav so poznani posame­zni primeri vojakov, ki so nosili angleške suknjiče (glej Nose 2017, 301). Med najdbami je potrebno izpostaviti tudi del verige s ključavnico (obešanko), ki je zapeta na način, da veriga oblikuje zanki. V kolikor gre za namenski način takšnega zapenjanja, gre lahko predvidoma za improvizirane lisi­ce, s katerimi je bila vklenjena vsaj ena izmed žrtev. Med posmrtnimi ostanki so bili najštevilnejši oseb­ni predmeti, ki segajo od novcev in svetinjic do pripo­močkov za osebno higieno in kadilskih pripomočkov. Odkriti skupek nemških novcev je verjetno pripadal eni osebi, z eno osebo pa lahko povežemo tudi žepni nož in vžigalnik (T. 1: 6), ki sta bila odkrita ob nogah enega izmed skeletov. Med žrtvami zahodne skupine sta vsaj dve osebi kadili pipo, na kar nakazujeta odkrita ustnika (T. 1: 3, 4). Ena oseba je pipo uporabljala dlje časa, kar je razvidno iz močne obrabe ustnika (T. 1: 3). Kadilske navade neznanega pokojnika potrjuje še kovinska tobač­nica z rastlinskim motivom (T. 1: 5). Z osebno higieno so povezani številni predmeti, kot so plastična škatlica za shranjevanje brivnika nemškega proizvajalca Rotbart (T. 1: 1), slabo ohranjena britev, glavnika iz celuloida (T. 2: 1) in bakelita (T. 2: 2) ter ogledalo (T. 2: 3). Del pred­metov lahko umestimo med tiste najbolj osebne, ki niso bili predpisan del opreme vojakov. Sem sodita žepni uri (T. 2: 4, 5), verižica za uro, slabo ohranjen rožni venec in štiri svetinjice (T. 3: 1–4). Dve nosita nemške napi­se, obe pa sta posvečeni Mariji (T. 3: 2, 3). Ena izmed teh je povezana z nemškim mestom Birkenstein44 Nemško mesto blizu avstrijske meje, okoli 60 km jugovzhodno od Münchna. , sodeč po napisu And.[enken] an Birkenstein. U. L. Frau v.[on] Birkenstein, Bitten für Uns! (T. 3: 3). Tretja svetinjica je močno poškodovana in podobe niso ohranjene (T. 3: 1), pri zadnji pa gre za osemkotno emajlirano ploščico s po­dobo Marije in latinskim napisom Sancta Maria Mater Dei Ora Pro Nobis! (T. 3: 4). Večina odkritih predmetov nakazuje na žrtve nemške na­rodnosti oziroma na osebe, ki so bile del nemških oboro­ženih sil, z izjemo nekaterih civilnih gumbov in menaž­ke, ki jo lahko povežemo s slovenskim partizanom. Vzhodna skupina posmrtnih ostankov Območje, na katerem so se nahajali posmrtni ostanki, je bilo precej večje kot pri zahodni skupini in je merilo oko­li 5,7 × 2 m. Skeleti so bili v anatomski legi in zasuti s kamenjem, vendar je del kosti manjkal oziroma posame­zne kosti niso bile več v anatomski legi (npr. skelet št. 1 v jugozahodnem delu ni imel kosti leve roke, leve goleni in stopal). Posmrtni ostanki so ležali v dveh nivojih. Na površini je bilo 7 skeletov, pod njimi pa še 4. Večina dolgih kosti je bila nalomljenih ali polomljenih, verjetno zaradi zasutja s skalami in poodložitvenih procesov (sliki 8 in 9). Minimalno število skeletov Posmrtni ostanki so bili individualizirani, vendar pri vseh skeletih v razpoložljivem času ekshumacije to ni bilo mo­goče storiti v popolnosti (slika 10). Zlasti v spodnji plasti posmrtnih ostankov je bilo nemogoče določiti, katerim nogam in hrbtenici pripadajo določene roke in lobanja. Število skeletov je bilo določeno na podlagi števila spo­dnjih delov postkranialnega skeleta (medenica in kosti nog), ki so se ohranili in situ. Večina skeletov je imela kosti obeh nog, vendar ne vsi. Nepopolni so bili skele­ti št. 1 (manjkala leva tibija in stopali), št. 2 (manjkali stopali) in št. 11 (manjkala leva tibija in večina levega femurja). Pri skeletih v zgornji plasti je bilo še možno ugotoviti, katerim »nogam« (ledveni del hrbtenice, me­denica, stegnenice, golenic in mečnice) pripada določen zgornji del skeleta (kosti rok in lobanja). Pri štirih skele­tih iz spodnje plasti to ni bilo mogoče. Posmrtni ostanki so bili namreč nametani na kup v različnih položajih, ne­katere kosti pa so bile tudi premaknjene, ker so zdrsnile v prazne prostore med večjimi skalami. Skupno so bili ekshumirani posmrtni ostanki 11 oseb. Starost ob smrti Pri desetih skeletih je bila osifikacija zaključena, kar po­meni, da so bili starejši od 20 let. Eno okostje je pripada­lo starejšemu mladostniku, staremu okoli 19 let (skelet št. 5: vidna linija rastnega hrustanca na kaputu femurja; di­stalni epifizi femurjev in proksimalni epifizi tibij še nista zrasli z diafizami). Glede na obrabo zob je bil en moški star okoli 25 let (skelet št. 3), eden pa nad 30 (skelet št. 1). Mlad je bil tudi moški z zlato zobno krono (glej po­sebnosti). Ostalim točnejše starosti ni bilo moč določiti, ker niso imeli ohranjenih zob ali pa le-teh ni bilo mogo­če povezati z določenim skeletom. Ostali kazalci starosti (npr. sternalni del reber, facies symphyseos os pubis) žal niso bili dovolj dobro ohranjeni. Nobena izmed žrtev ni bila zelo stara, saj na sklepnih površinah vretenc in dol­gih kosti ni bilo videti degenerativnih sprememb. Spol Vse žrtve so bile moškega spola. Vsi skeleti so imeli ohranjeno medenico in na vseh kolčnicah so bili izraženi tipični moški spolni znaki. Tudi vse merljive stegnenice in skočnice so bile po parametrih uvrščene v razpon mer, značilnih za moške (F 18 in talus, glej tabela 3). Posebnosti Pri nobeni kosti ni bilo opaženih nobenih patoloških zna­čilnosti. Kot pri zahodni skupini posmrtnih ostankov so bila tudi tu prisotna zobozdravstvena popravila. Pri enem izmed skeletov je bila opazna zlata zobna krona. Lobanje ni bilo mogoče povezati z ostalimi posmrtnimi ostanki, zato ni jasno, kateremu skeletu je pripadala. Ohranila se je mandibula z levo maksilo, zlata krona pa je bila na zgornjem levem PM2. Moški je bil mlad: leva M3 in M3 sta v prodoru, obraba zob je zelo rahla (Brothwell: M1 = 2, M2 = 2, 17–25 let). Glede na vidne sive zalivke na petih kočnikih lahko sklepamo, da je redno obiskoval zo­bozdravnika. Skelet št. 4 je imel zobno protezo za zgor­nje zobe. Proteza iz roza plastike ima 3 umetne sekalce iz belega materiala. Moški je sprednje zobe verjetno izgubil zaradi poškodbe, npr. udarca. Parodontoza je manj verje­tna, saj je imel v levi maksili še prisotne kočnike. Analiza odkritih predmetov V kontekstu vzhodne skupine posmrtnih ostankov je bilo odkritih 270 predmetov, med katerimi jih lahko 69 po­vežemo s posameznimi skeleti. Predmeti, povezani s po­samezniki, so večinoma opisani v naslednjem sestavku. Na podlagi odkritih gumbov nemških vojaških suknjičev lahko sklepamo, da so bile vsaj štiri osebe oblečene v nemške uniforme, ravno tako pa so bili odkriti še gumbi z vojaških hlač. S hlačami so povezane še manjše spo­ne in del pasne spone z napisom proizvajalca Thalysia iz Leipziga (T. 8: 43). Nekaj gumbov lahko povežemo s spodnjim perilom (T. 8: 48, 49, 50), trije gumbi pa so predvidoma pripadali civilnim oblačilom (T. 8: 56). Med gumbi izstopata primerka s hlač vojske Kraljevine Ju­goslavije (T. 8: 173). Oba imata slabo ohranjen napis v cirilici ....... ... (Beograd UVO). Gumba lahko povežemo s civilisti, morda celo s partizani. Med ohra­njenimi predmeti je bil tudi gumiran, verjetno vojaški plašč (slika 11). Da so bili med žrtvami tudi posamezni pripadniki nem­ških oboroženih sil, nam potrjujejo tri odkrite prepoznav­ne ploščice; dve izmed njih lahko povežemo s posame­znimi posmrtnimi ostanki. Ploščica, ki je ni bilo mogoče povezati s posameznim skeletom, ima ohranjene oznake W.B.K. Cottbus 33 0 (T. 6: 6). Pripadala je pripadniku nabornega štaba okrožja Cottbus (nem. Wehrbezirkskom­mando Cottbus), mesta na vzhodu Nemčije. Vojak je imel osebno številko 33 in krvno skupino 0. Med najdbami so bili še posamezni deli vojaške opreme, kot so npr. alumi­nijast lonček (nem. Trinkbecher) nemške čutare modela M31 (Feldflasche Modell 1931) (T. 8: 1), zavoj nem­škega povoja prve pomoči ter kovinske spone in usnjeni deli vojaških torbic ali nahrbtnikov, med katerimi imajo nekatere italijansko poreklo. Vojaškega izvora sta še žli­ci italijanskega (T. 7: 2) in nemškega porekla. Nemška zložljiva žlica z vilicami ima na ročaju vilic vpraskani inicialki W G (T. 7: 1). Italijanske predmete je mogoče povezati predvsem z do­mobransko in partizansko vojsko. Med predmeti, ki jih lahko povežemo s partizani, so tudi štirje rjavi plastični gumbi (T. 8: 3), ki jih lahko pripišemo britanski vojaški uniformi (battledress) modela 42, kar morda nakazuje na še eno partizansko žrtev. Med skeleti so bile odkrite tri posode, aluminijasta in dve emajlirani, izmed katerih je bila ena izdelana v celjski tovarni emajlirane posode A. Westen. Aluminijasta posoda nosi žig z napisom Al­luminio Puro Excelsior, na njeni površini pa je opaziti dve manjši luknji. Gre za poškodbi, morda nastali zaradi izstreljenih krogel nabojev. Kot v primeru zahodne skupine so pri vzhodni najštevil­nejši ravno osebni predmeti, ki jih lahko razdelimo na ti­ste, ki so del vojaške opreme, in ostale osebne predmete. Največ jih je mogoče povezati z osebno higieno, kot so zobna ščetka (T. 5: 2), okroglo ogledalce (T. 5: 4), ška­tlica za brivski čopič (T. 5: 6), tuba zobne paste Blendax (T. 5: 1), del glavnika (T. 5: 3), del tube z oznako No 4711 priznanega proizvajalca dišav iz Kölna (T. 5: 5), brivnik z britvicami (T. 5: 7) in škarjice za osebno higieno (T. 7: 4). Med bolj osebne predmete lahko prištejemo žepni nož, ustnik za cigarete (T. 6: 5), tobačnico in denarnico (T. 7: 4), najbolj osebni pa so poročni prstan z gravuro T G 7.8.37. (T. 6: 2), zapestnica iz tanjše verižice, sveti­njica Brezjanske Marije (T. 6: 3) in kovinska priponka s kartonastim centralnim delom, na katerem je bila morda verska podoba ali fotografija (T. 6: 4). Svetinjica ima na sprednji strani napis MARIA POMAGI PROSI ZA NAS!, na zadnji strani pa napis MARIA POMAGI NA BREZ­JAH. Črka G je na obeh straneh slogovno zanimiva, saj ima namesto vodoravne črte znotraj črke na spodnji stra­ni manjši repek. Slogovno identičen napis lahko zasledi­mo tudi na svetinjici drugačne oblike, ki je bila odkrita leta 2017 v grobu Rominje pri Gornjem Igu (Košir, Le­ben Seljak 2018, 91). Svetinjice z identičnim napisom se sicer pojavljajo že v 19. stoletju, pojavljajo pa se tudi v prvi polovici 20. stoletja (Knez 2001, 200, 208, 233). V sklop osebnih predmetov sodi tudi skupek predmetov, ki je vseboval prstan iz rumene kovine (T. 9: 3), švicar­ski zlatnik iz leta 1912 z vrednostjo 10 frankov (T. 9: 5), nemški srebrnik z vrednostjo 3 mark iz leta 1913 (T. 9: 4) in medaljon s cvetličnim motivom (T. 9: 7). Kot pri zahodni skupini skeletov je bila tudi tu odkrita krajša veriga s ključavnico, domnevno povezana z zve­zanimi žrtvami. Žičnatih zank ali drugih pripomočkov za vezanje ni bilo odkritih. Predmeti, povezani s posamezniki S posameznimi skeleti je bilo mogoče povezati 69 pred­metov. Večji del predmetov je nedvomno pripadal posa­meznim pokojnikom, nekateri skupki predmetov ali po­samezni predmeti pa so bili odkriti v neposredni bližini, ob, nad ali pod posmrtnimi ostanki. Glede na njihovo lo­kacijo so bili predmeti pripisani posameznim posmrtnim ostankom, kar pa v vseh primerih verjetno ne pomeni, da so jim zagotovo pripadali za časa življenja. Tu gre pred­vsem za osebne predmete in dele vojaške opreme. K skeletu št. 1 lahko pripišemo le del glavnika, k ske­letu št. 2 pa hlačni gumb z nečitljivim napisom. Poleg skeleta št. 3 je bila emajlirana skleda z oznako AW 16, proizvajalca A. Westna iz Celja. Nad samim skeletom je bil odkrit trodelni nemški jedilni pribor, ki zajema žlico, vilice in odpirač za konzerve, poleg pa so bili še usnjeni deli vojaške torbice italijanskega porekla. Med skeleto­ma št. 2 in št. 3 sta bili locirani britvi in brivski čopič, predmetov pa ne moremo zagotovo pripisati ne enemu, ne drugemu skeletu. Za skelet št. 4 lahko trdimo, da gre za pripadnika nemških oboroženih sil, natančneje veterinarskega nadomestnega oddelka št. 18 (nem. Veterinär Ersatz Abteilung 18), na kar nakazuje odkrita prepoznavna ploščica z oznakami 1. VET. ERS. ABT. 18 A 573 (T. 10: 4). Vojak je imel krv­no skupino A, njegova osebna številka pa je bila 573. K istim posmrtnim ostankom lahko pripišemo še britev (T. 10: 1), škatlici z britvicami (T. 10: 2, 3), ostanke lesene embalaže, škatlico z brivskim čopičem (T. 10: 6), ogle­dalo, glavnik (T. 10: 5), italijansko žlico, tubo z napisom LEO (verjetno proizvod laboratorija Leowerke), fragment ogledala, ostanke kartonaste embalaže, del usnjenega etuija in gumb nemške uniforme, neznani gumb, gumb iz biserne matice za srajco ali spodnje perilo in spono (slika 12). V okolici skeleta so bili odkriti še nekateri predmeti, ki pa jih ne moremo povezati z istim skeletom. To so pro­teza, brivski čopič z napisom J.H. Vulcanized, kovinski obroček (verjetno del ustnika pipe), zobna ščetka z napi­som Satyr 298 Leopold Ellmstelner Kaumberg, ustnik za pipo, del žlice, gumb in vrhnji del tube. V primeru skeleta št. 5 gre ravno tako za pripadnika nem­ških oboroženih sil, saj je bila ob posmrtnih ostankih od­krita prepoznavna ploščica z nečitljivimi podatki (T. 9: 2). Vidna je le osebna številka vojaka 136. Poleg so bili še žlica, škatlica, hlačni gumb in gumba uniforme. Ob skeletu št. 6 so bili odkriti glavnik v štirih fragmentih, gumb, deli naramnic (T. 11: 1–3), brivski čopič, spona in del pločevinaste škatlice, pod skeletom pa še steklenička z oznako 100 (T. 11: 4) in bakelitna škatla za smodniško polnjenje nemških lahkih havbic kalibra 10,5 cm, mo­delov 16 in 18 (T. 11: 5). Pokrov iste škatle z napisom Kart. Vorl. l.F.H. 16/18 (nem. Kartätsche Vorlauf leichte Feldhaubitze 16/18) je bil odkrit nekoliko nad zahodno skupino skeletov (T. 1: 2), kar nakazuje na premikanje predmetov zaradi poodložitvenih procesov. K skeletu št. 7 spadata le dva gumba, pod njegovimi no­gami pa so se nahajali pokrov aluminijaste italijanske me­nažke, del tkanine, spona, ostanka grobo pletene tkanine, usnjena paščka in naramnica oprtača ali del naramnic. Pod nogo skeleta št. 9 so bili odkriti bakelitna škatla za maslo in mast (nem. Fettbüchse) (T. 9: skelet 9: 6), trije nemški gumbi, hlačni gumb, roženi gumb in gumb civil­nega izvora. Ob skeletu so bili še že prej omenjeni švi­carski zlatnik za 10 frankov iz leta 1912 (T. 9: 5), nemški srebrnik za 3 marke iz leta 1913 (T. 9: 4), prstan iz ru­mene kovine z manjšim kamnom (T. 9: 3) in dvodelni medaljon s cvetličnim ornamentom (T. 9: 6). Posmrtni ostanki nad vzhodno skupino Nad vzhodno skupino posmrtnih ostankov so bile odkrite naslednje kosti: del prsnice (sternum), del roke (hume­rus, radius in ulna) ter kosti leve goleni (tibia, fibula). Odkrite kosti so pripadale najmanj enemu skeletu, od­rasli osebi nedoločljivega spola. Posmrtni ostanki so se nahajali na različnih lokacijah, kar kaže na poodložitvene procese, tekom katerih so se deli skeleta raznesli na večjo površino. Med posmrtnimi ostanki so bili odkriti pet ita­lijanskih nabojev kalibra 6,5 × 52 mm z oznakami C. A. B–41 (letnik 1941, proizvajalec Pirotechnia di Bologna, oznaka inšpektorja Alfreda Cavallija), ustnik za cigarete in del spone. Možnosti identifikacije Identifikacija usmrčenih oseb v Zakrižu je mogoča na več različnih načinov in z različnimi stopnjami verje­tnosti. V nekaterih primerih gre za (morebitno) imensko identifikacijo posameznikov, v drugih pa le za ugotavlja­nje pripadnosti vojski ali njihovi nacionalnosti. Dokonč­na in najbolj zanesljiva identifikacija bi bila opravljena z DNK analizami, vendar je sprva potrebna interpretacija narodnosti žrtev. Glede na ustne vire in napis na spomeniku ob grobišču naj bi bili tu ustreljeni Slovenci Jože Aljančič, Jože Hleb­čar in Ivo Ovsenek (vsi iz Zvirč), Jože Blažič iz Kovor­ja, Franc Sušnik iz Suhe in France Frelih iz Topolj. Iz nekaterih do sedaj poznanih primerov ekshumacije žrtev pobojev je jasno, da ustni viri niso vedno natančni ali zanesljivi. Drugi način identifikacije predstavlja analiza odkritega materialnega gradiva, ki kaže na pripadnost posamezni vojski ter morebitno prisotnost civilnih oseb. V prid temu govorijo nekateri gumbi, verjetno civilnega izvora, in par civilnih čevljev. Vsaj šest oseb je bilo v službi nemških oboroženih sil, kar nakazuje šest odkritih prepoznavnih ploščic. Na treh so bili napisi dobro vidni, podatki iz nemškega registra nabornikov (nem. Deutsche Dienststelle) pa obstajajo za dva posameznika. Ti podatki se nanašajo na vojaka št. 314 iz 2. stotnije 903. bataljona deželne brambe (nem. Landesschützen-Bataillon 903) (T. 3: 6) in na vojaka št. 573 iz veterinarskega nadomestnega oddelka št. 18 (nem. Veterinär Ersatz Abteilung 18) (T. 10: 4). V času pisanja pričujočega besedila nemške in­štitucije, odgovorne za hrambo tovrstnih podatkov o po­sameznih vojakih, kljub obvestilu o odkritju posmrtnih ostankov in prepoznavnih ploščic, še niso posredovale podatkov o identifikaciji. Za pripadnika nabornega štaba okrožja Cottbus (nem. Wehrbezirkskommando Cottbus) v arhivu (Deutschen Dienststelle – WASt) ni ohranjenih nobenih personalnih evidenc (T. 6: 1). Preostale tri pre­poznavne ploščice v času pisanja prispevka še niso bile deležne konservatorsko-restavratorskih postopkov. V primeru ohranjenih napisov bi le-te omogočile nadaljnjo identifikacijo. Odkriti sta bili tudi dve svetinjici v nemškem jeziku in slovenska svetinjica (T. 6: 3), ki prav tako lahko naka­zujejo na narodnost žrtev. Glede na gumbe nemških uni­form (T. 4: 16–19; T. 8: 5) lahko sklepamo, da je 7 oseb nosilo nemška vojaška oblačila, pripadnost posamezni vojski pa je na podlagi tega nemogoča, saj so nemške uniforme nosili tudi pripadniki Gorenjske samozaščite in partizani. Poimensko navedeni Slovenci, zapisani na bližnjem spomeniku, naj bi bili pripadniki omenjene veje domobranstva. Z njimi morebiti lahko povežemo tudi dele italijanske opreme, ki ni bila v uporabi nemških enot oziroma le izjemoma. Med najdbami izstopata gumba s hlač vojske Kraljevine Jugoslavije (T. 8: 4); njihova upo­raba s strani gorenjskih domobrancev ali nemške vojske ni verjetna. Morda gre za ostanke hlač civilne osebe ali celo partizana. Gumba sta bila odkrita v vzhodni skupi­ni posmrtnih ostankov. Na isti lokaciji so bili odkriti še štirje gumbi britanskega suknjiča (T. 8: 3), ki so jih ve­činoma uporabljali partizani, kar nakazuje na morebitno partizansko žrtev v vzhodni skupini posmrtnih ostankov. Dodatni pokazatelj tega bi bili lahko tudi predmeti ita­lijanskega porekla, ki so bili v večji meri uporabljeni s strani partizanov. Dokazi o vsaj eni partizanski žrtvi so bili odkriti tudi v zahodni skupini posmrtnih ostankov. Partizanu so zelo verjetno pripadali pločevinasti gumbi britanskega bat­tledressa (T. 4: 14), zagotovo pa menažka kraljevine Ju­goslavije z dodanim napisom TUJEGA NOČEM, SVO­JEGA NE DAMO ŠUBIC SLAVKO. Menažka je bila last Stanislava Šubica, rojenega 16. oktobra 1923 na Uncu in živečega v Kranju (naselje Čirče) (Splet 2; Jan 1980, 522). V knjigi Pomniki narodnoosvobodilnega boja v ob­čini Kranj je naveden v seznamu padlih borcev, talcev in drugih žrtev okupatorjevega terorja, padel pa naj bi 31. marca 1945 na Primorskem (Pomniki 1975, 226). V knjigi Kokrški odred I je naveden v seznamu borcev 1. in 3. čete 2. (Kokrškega) bataljona Kokrškega odreda, kjer piše, da je bil Stanislav (Slavko) Šubic, s partizanskim imenom Amor, justificiran kot gestapovec – raztrganec (Jan 1980, 522). Šubic ni padel v borbi pri Trstu, kot je to npr. navedeno v popisu žrtev (interno gradivo Inštitu­ta za novejšo zgodovino), ampak ga je skupaj z drugimi ujetniki likvidirala partizanska vojska pri Zakrižu. Kako je iz Kokrškega odreda, ki je imel operativno ozemlje od Stola in Kamniških planin do Save (Jan 1980, 13), prišel v Zakriž, zaenkrat ni znano, verjetno po podobni ali celo isti poti kot v prispevku omenjeni pripadniki Gorenjske samozaščite. Zaključek Antropološke analize posmrtnih ostankov in arheološke analize odkritih predmetov iz množičnih grobišč 20. sto­letja nam omogočajo vpogled v starostno in spolno struk­turo žrtev ter vzroke in načine njihove smrti, obenem pa nam ponujajo podatke o njihovi narodnosti in pripadnosti k različnim oboroženim silam ali civilnemu prebivalstvu. Analiza predmetov iz grobišča Zakriž je omogočila iden­tifikacijo ubitega partizana Stanislava (Slavka) Šubica – Amorja, ki ga je partizanska vojska ubila zaradi do­mnevnega sodelovanja z okupatorjem. Možnost identifi­kacije imata tudi lastnika prepoznavnih ploščic, za katere obstajajo arhivski podatki, z vsaj še štirimi žrtvami pa sta pripadala k nemškim oboroženim silam. V prihodno­sti se nadejamo pridobitve podatkov iz nemškega regi­stra nabornikov, ki bodo omogočili identifikacijo obeh posameznikov. Glede na odkrito materialno gradivo lahko sklepamo, da je bilo med 21 odkritimi žrtvami vsaj šest pripadni­kov nemških oboroženih sil, vsaj en civilist in morebi­ti dva partizana, na podlagi drugih virov pa naj bi bilo ubitih tudi šest poimensko znanih pripadnikov Gorenjske samozaščite. Arheološka obravnava žrtev druge svetovne vojne in povojnega obdobja, ki zagotovo predstavljajo primer težke dediščine, se v svojem bistvu ne razlikuje od arhe­ološke obravnave posmrtnih ostankov iz prazgodovine, antike, srednjega veka ali katerega koli obdobja, saj je vsako arheološko preučevanje materialnih ostalin /… / namenjeno tako pridobivanju novih spoznanj o preteklo­sti kakor tudi ohranjanju materialne dediščine človeštva (Predovnik 2008, 83). Ravno arheologija nam omogoča odgovore na številna vprašanja, saj za obravnavano te­matiko ne obstaja veliko verodostojnih virov, ki so pogo­sto vsebinsko pomanjkljivi in netočni, celo nasprotujoči (glej tudi Little 2007, 29, 62; nav. v Predovnik 2008, 83). Enako kot lahko ugotovimo spol, starost, telesno višino, morebitne bolezni, poškodbe in načine smrti pokojnikov iz antike ali srednjega veka, lahko do enakih ugotovitev pridemo tudi pri posmrtnih ostankih iz obdobja 20. sto­letja. Tu gremo lahko še korak dlje, saj lahko z uporabo arheologije, antropologije, zgodovinopisja in naravo­slovnih analiz nekatere žrtve celo poimensko identificira­mo, kar je pri obravnavi starejših obdobij izredno redko. Posmrtni ostanki žrtev vojn se v svoji biti ne razlikujejo ne glede na prostor in čas, temveč razlike nastajajo le v glavah posameznikov, bodisi iz verskega, ideološkega ali kakršnega koli drugega vidika. Arheološka obravnava modernih konfliktov je v zadnjih desetletjih v evropskem in svetovnem merilu v velikem porastu, za tem trendom pa stopajo tudi raziskovalci z območja vzhodne Evrope (glej Košir et al. 2019). Enako se v slovenski arheologiji kaže povečanje interesa za ar­heologijo modernih konfliktov in arheologijo 20. stoletja (npr. Gaspari et al. 2010; Mlekuž et al. 2016; Košir 2011; isti 2012; isti 2017a; isti 2017b; Košir et al. 2014; Košir et al. 2016; Saunders et al. 2013), obenem pa se ob nara­ščanju števila raziskav, ki se dotikajo tovrstnih tematik, pojavlja problematika objavljana rezultatov raziskav, kot je pričujoče besedilo, saj osrednja slovenska arheološka revija ne objavlja prispevkov, ki obravnavajo arheologijo obdobij po srednjem veku. Arheologija modernih konfliktov, ki se pogosto dotika težke dediščine, je arheologija o naših nedavnih predni­kih, ki so pogosto še vedno v živem spominu, kljub »mla­dosti« pa nam materialni ostanki, vključno s posmrtnimi ostanki padlih in ubitih, doprinašajo k razumevanju pri­kritih, nedokumentiranih in neznanih dogodkov nedavne zgodovine. Katalog najdb Večino najdb ni bilo mogoče pripisati posameznim ske­letom, še posebej v spodnji (zahodni) skupini skeletov, kjer njihova individualizacija ni bila mogoča. Nekatere najdbe v zgornji (vzhodni) skupini žrtev je bilo mogo­če pripisati posameznim skeletom, čeprav je v nekate­rih primerih predvsem zaradi medsebojnega prekrivanja skeletov in verjetnega odmetavanja predmetov čez trupla v času zakopavanja zagotovo prišlo do mešanja predme­tov, ki so pripadali različnim osebam. Pri predmetih so večinoma podane tri osnovne dimen­zije, v kolikor je poudarjena druga ali posamezna mera, je le-ta označena s primerno oznako. Prepisi napisov na predmetih so podani v poševni pisavi. Okrajšave: d. = dolžina, š. = širina, v. = višina, deb. = debelina, O = premer Fotografije predmetov: Uroš Košir. Risbe predmetov: Marko Zorović, Uroš Košir. Tabla 1 1. Škatlica za brivnik z napisom Rotbart Mond Extra; rjav in bel bakelit (10,2 × 5,4 × 3,9 cm). 2. Pokrov škatle za smodniško polnjenje nemške lahke havbice kalibra 10 cm, letnik 1943, napis na zunanji strani Kart. Vorl. l.F.H. 16/18; rjav bakelit (O 11,7 cm; v. 2,7 cm). 3. Ustnik pipe za kajenje; močno obrabljen; črn bakelit (5,4 × 1× 0,7 cm). 4. Ustnik pipe za kajenje; črn bakelit (9,3 × 1,4 × 0,65 cm). 5. Cigaretnica z ročno izdelanim motivom črt, kroga in vejic na sprednji strani (9,7 × 6,9 × 2 cm). 6. Vžigalnik; odkrit skupaj z žepnim nožem (št. 40) in neznanim predmetom (št. 41) (6,5 × 3,2 × 1,4 cm). 7. Žlica; 2 dela (18 × 3,7 cm). Tabla 2 1. Glavnik; celuloid (11,6 × 2,8 × 0,3 cm) – odkrit sku­paj z ogledalom T. 2:3. 2. Glavnik; črna umetna masa; (10,2 × 2,9 × 0,4 cm). 3. Ogledalo; pravokotno z zaobljeno zgornjo stranico in kovinsko obrobo (10 × 6 × 0,9 cm) – odkrit skupaj z glavnikom T. 2:1. 4. Žepna ura v ovitku iz blaga (?) (6,9 × 5,7 × 2,1 cm, O 5,4 cm). 5. Žepna ura z verižico (5,6 × 5 × 0,8 cm, O 5 cm). Tabla 3 1. Svetinjica; močno korodirana; aluminij (2,3 × 1,45 cm). 2. Svetinjica Marije; nemški napisi; aluminij (2,95 × 1,55 cm). 3. Svetinjica Birkensteinske Marije; napis And. an Bir­kenstein in U. L. Frau v. Birkenstein, Bitten für Uns!; aluminij (2,6 × 1,9 cm). 4. Svetinjica Marije; napis Sancta Maria Mater Dei Ora Pro Nobis!; emajlirana kovina (2,6 × 2,2 × 0,2 cm). 5. Prepoznavna ploščica; močno korodirana slabo ohranjenim napisom [nečitljivo] 17, druga stran [ne­čitljivo] 1627; cink (6,6 × 4,9 cm). 6. Prepoznavna ploščica; napis 314 2LSB/903; cink (7 × 5 cm). 7. Pasna spona; oznaka proizvajalca na zadnji strani; ponikljana pločevina (4,8 × 3,4 × 0,9 cm). 8. Prepoznavna ploščica; čitljiva le številka vojaka 1069; cink; odkrita skupaj s predmetoma št. 36 in 37 (7 × 5 cm). Tabla 4 1. Spona; sprijeta z blagom (7,1 × 4,2 cm). 2. Spona; sprijeta z blagom (6,25 × 4,1 cm). 3. Gumb krušnjaka in šotorskih platen; nemški; cink (O 1,7 cm). 4. Kovinski obročki nahrbtnika; cink (O 1,9 cm). 5. Gumb z narebrenim robom; civilni; črn bakelit (O 2,3 cm). 6. Gumb; roževina (O 1,73 cm). 7. Gumb; cink (?) (O 1,54 cm). 8. Gumb srajce; civilni ?; siv bakelit (?) (O 1,5 cm). 9. Gumb spodnjega perila; rumeno-belo steklo (O 1,45 cm). 10. Gumb spodnjega perila; belo steklo (O 1,05 cm). 11. Gumb spodnjega perila; belo steklo (O 1,05 cm). 12. Gumb, pritrjen na tanjšo žico (O 1,7 in 1,4 cm). 13. Gumb; neznana snov (O 2,1 cm). 14. Gumb uniforme (battledress); Velika Britanija; pločevina; slabo viden napis B. HAM (O 1,7 cm). 15. Gumb, verjetno civilni; rjav bakelit (O 2,8 cm). 16. Gumb; nemški; temno sivo-rjav bakelit (O 2,3 cm). 17. Hlačni gumb; nemški; pločevina (O 1,7 cm). 18. Gumb uniforme; nemški; cink (O 1,9 cm). 19. Gumb letnega suknjiča; nemški; cink in železo; (O 1,9 cm), kovinski obroček za pritrditev gumba (O do 2,4 cm). Tabla 5 1. Tuba zobne paste; znamka Blendax; ohranjena kar­tonasta embalaža; različni napisi v nemškem jeziku (9,8 × 3 × 1,8 cm). 2. Zobna ščetka; prosojna oranžna umetna masa (16,4 × 1,45 × 1,8 cm). 3. Del glavnika, črna umetna masa (3 × 2,9 × 0,35 cm) . 4. Ogledalo; okroglo (O 5,9 cm). 5. Del tube za kremo; znamka No 4711 (3,2 × 2,5 × 2,4 cm). 6. Škatlica brivskega čopiča; ponikljana pločevina (v. 7,8 cm, O 3,05 cm). 7. Britev; napis APOLLO D.R.G.M.; cink in bakelit (8,5 × 4,45 × 2,8 cm). Tabla 6 1. Prepoznavna ploščica; oznake W.B.K. Cottbus 33 0; aluminij (7 × 5 cm). 2. Poročni prstan; žig A.G. DRPa; gravura T G 7.8.37.; pozlačena kovina ? (O 2,2 cm). 3. Svetinjica brezjanske Marije; aver: Maria pomagi prosi za nas!; rever: Maria pomagi na Brezjah; alu­minij (2,6 × 2,1 cm). 4. Priponka s sliko ali fotografijo; podoba ni ohranjena; kovina in karton (2,8 × 2,1 cm). 5. Ustnik za cigarete; črn bakelit (7,7 × 1 × 1 cm). Tabla 7 1. Zložljiv jedilni pribor; nemški; na ročaju praskani inicialki W G; aluminij (15,3 × 4,7 cm). 2. Žlica; žig Alluminio Puro R.E.; italijanska; aluminij (18,1 × 4,2 cm). 3. Škarjice; železo (9,1 × 4,85 cm). 4. Denarnica; rjavo usnje (11,2 × 7,3 cm). Tabla 8 1. Lonček čutare M31; oznaka proizvajalce SEL40; aluminij (9,5 × 8,9 × 6,1 cm). 2. Gumb s črtastim vzorcem; civilni; temno rjav bakelit (O 2,2 cm). 3. Gumbi uniforme (battledress); Velika Britanija; rjav bakelit (O 1,75 cm). 4. Hlačni gumb; Kraljevina Jugoslavija; napis ....... ...; cink (O1,7 cm). 5. Gumb s kape; nemški; cink (O 1,25 cm). 6. Gumb spodnjega perila; belo steklo (O 1,4 cm). 7. Gumb spodnjega perila; belo steklo (O 1,2 cm). 8. Gumb spodnjega perila; rumeno-belo steklo (O 1,1 cm). Tabla 9 1. Jedilni pribor (žlica, vilice, odpirač za konzerve); nemški (do 19,5 × 4,6 cm). 2. Prepoznavna ploščica (nečitljivo in 136 ?) (7,5 × 5,5 cm). 3. Škatla za maslo in mast Fettbüchse (O 10,5 cm). 4. Nemški srebrnik Drei Marke Deutsches Reich 1913 (O 3,3 cm). 5. Švicarski zlatnik 10 FR 1912 Helvetia (O 1,9 cm). 6. Škatla za maslo in mast Fettbüchse (O 10,5 cm). 7. Obesek s cvetličnim motivom (4,1 × 3,1 × 0,6 cm). Tabla 10 1. Britev (8,25 × 4,4 × 2,4 cm). 2. Škatlica z britvicami (4,9 × 2,6 × 1,3 cm). 3. Škatlica z britvicami (4,7 × 2,6 cm). 4. Prepoznavna ploščica s pritrjenim ključem; cink in železo. Napis: 1. VET. ERS. ABT. 18 A 573 (7 × 5 cm). 5. Glavnik; bakelit (11,6 × 3,5 × 0,4 cm). 6. Škatlica z brivskim čopičem; ponikljana pločevina (7,8 × 3 cm). Tabla 11 1. Glavnik (4 deli) (ca. 13 × 2,8 × 0,3 cm). 2. Gumb (O 1,9 cm). 3. Deli naramnic; umetna masa (4,1 × 2,7 in 3,8 × 2,2 cm). 4. Steklenička z oznako 100 (12,7 × 5,1 × 3,5 cm). 5. Bakelitna škatla za smodniško polnjenje nemške lah­ke havbice kalibra 10 cm – spada k pokrovu odkritem nad zahodno skupino (T. 1:2) (O 11,6 cm; v. 8,2 cm). Arheologija težavne dediščine ... Arheo 36, 2019, 53–92 Slika 1. Spominsko obeležje nad grobiščem Zakriž pri Cerknem (foto: U. Košir, 2016). Figure 1: Memorial above the burial ground Zakriž near Cerkno (photo: U. Košir, 2016). Arheologija težavne dediščine ... Slika 2. Pogled na strmo pobočje, na katerem se je nahajalo grobišče (foto: U. Košir, 2016). Figure 2: View of the steep slope on which the burial ground was located (Photo: U. Košir, 2016). Arheo 36, 2019, 59–92 Slika 3. Zahodna skupina posmrtnih ostankov (foto: M. Pečovnik, 2016). Figure 3. Western group of the remains (Photo: M. Pečovnik, 2016). Arheologija težavne dediščine ... Slika 4. Izris zahodne skupine posmrtnih ostankov ter ob njih odkritih kovinskih in usnjenih osebnih predmetov (izris: U. Košir, 2018). Figure 4. Outline of the western group of the remains with metal and leather personal items discovered next to the remains (Outline: U. Košir, 2018). Tabela 1. Število kosti in minimalno število okostij iz zahodne skupine žrtev na grobišču v Zakrižu. Table 1. Bone count and minimum number of individuals from the western group of victims at the Zakriž burial ground. Arheo 36, 2019, 59–92 Tabela 2. Vertikalni premer kaputa stegnenic in maksimalna dolžina skočnic iz zahodne skupine posmrtnih ostankov v Zakrižu Table 2. Vertical diameter of caput femuris and maximum length of talus from the western group in Zakriž. Arheologija težavne dediščine ... Slika 5. Pravokotna pločevinasta škatlica, v kateri so bili shranjeni obešanka s ključem in nemški odlikovanji (foto: U. Košir, 2016). Figure 5. Rectangular tin box storing hanger with a key and German decorations (Photo: U. Košir, 2016). Arheo 36, 2019, 59–92 Slika 6. Aluminijasta menažka vojske Kraljevine Jugoslavije, ki ima na svoji površini dodan tolčen napis (foto: U. Košir, 2016). Figure 6. Aluminum mess tin of the army of the Kingdom of Yugoslavia with embossed inscription on the surface (Photo: U. Košir, 2016). Slika 7. Napis na aluminijasti menažki (izris: M. Zorović, 2017). Figure 7. Inscription on the aluminum mess tin (Outline: M. Zorović, 2017). Arheologija težavne dediščine ... Slika 8. Pogled na območje, na katerem so se nahajali posmrtni ostanki vzhodne skupine (foto: M. Pečovnik, 2016). Figure 8. View of the area where the remains of the eastern group were located (Photo: M. Pečovnik, 2016). Slika 9. Del posmrtnih ostankov vzhodne skupine in ob njih ležeči predmeti (foto: U. Košir, 2016). Figure 9. Part of the remains from the eastern group with items discovered next to the remains (Photo: U. Košir, 2016). Arheo 36, 2019, 59–92 Slika 10. Izris vzhodne skupine posmrtnih ostankov ter ob njih odkritih osebnih predmetov (izris: U. Košir, 2018). Figure 10. Outline of the eastern group of the remains with personal items discovered next to the remains (Outline: U. Košir, 2018). Arheologija težavne dediščine ... Tabela 3. Vzhodna skupina posmrtnih ostankov v Zakrižu. Mere stegnenic (femurjev) in skočnic v mm: F 2 = naravna dolžina femurja, F 18 = vertikalni premer kaputa femurja, talus = maksimalna dolžina skočnice. Table 3: Eastern group of the remains in Zakriž. Dimensions of femur and talus in mm: F 2 = functional length of femur, F 18 = vertical diameter of caput femoris, talus = maximal length of talus. Arheo 36, 2019, 59–92 Slika 11. Gumiran vojaški plašč (foto: M. Pečovnik, 2016) Figure 11. Rubberized military coat (Photo: M. Pečovnik, 2016).. Arheologija težavne dediščine ... Slika 12. Skupek osebnih predmetov ob skeletu št. 4 (foto: U. Košir, 2016). Figure 12. Assembly of personal items next to skeleton no. 4 (Photo: U. Košir, 2016). Arheo 36, 2019, 59–92 Arheologija težavne dediščine ... Arheo 36, 2019, 59–92 Arheologija težavne dediščine ... Arheo 36, 2019, 59–92 Literatura / References ALJANČIČ, J. 2003, Pet tržiških mož pod Vrhom Križa. – Zaveza: glasilo Nove slovenske zaveze 13/4, 46–49. ALJANČIČ, J. 2009, Pet tržiških mož pod Vrhom Križa. – V / In: Zaveza 51, Nova slovenska zaveza, Ljubljana, 4.2 (elektronska izdaja). – URL: http://www.zaveza.si/zaveza-t-51/#index.xml-body.1_div.4_div.2 (13. 9. 2016). BALAŽIC, J. 2008, Sodelovanje Inštituta za sodno me­dicino pri raziskavah posmrtnih ostankov žrtev vojne in povojnih pobojev. – V / In: Dežman, J. (ur. / ed.), Po­ročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005 – 2008. – Ljubljana, Družina, 43–48. BANKS, I., E. KOSKINEN KOIVISTO, O. SEITSO­NEN, Public engagements with Lapland‘s Dark Herita­ge: Community archaeology in Finnish Lapland. – Jour­nal of Community Archaeology & Heritage 5/2, 128–137. BREMEC, R. 2016, Poročilo o arheološkem rekogno­sciranju prikritih grobišč v RS. Arheološke raziskave na evidentiranih lokacijah. – Kranj. BURNS, K. R. 1999, Forensic Anthropology Training Manual. – New Jersey, Routledge. CARMAN, J. 1997, Material Harm: Archaeological Stu­dies of War and Conflict. – Glasgow, Cruithne Press. CARMAN, J. 2013, Archaeologies of Conflict. – Lon­don, Bloomsbury. CARMAN, J., A. HARDING 2006, Ancient Warfare: Ar­chaeological Perspectives. – Sutton, History Press. CARR, G. 2010a, The Archaeology of Occupation and the V-sign Campaign in the Occupied British Channel Is­lands. – International Journal of Historical Archaeology 14, 575–592. CARR, G. 2010b, The archaeology of occupation, 1940–2009: a case study from Channel Islands. – Antiquity 84, 161–174. COCROFT, W., L. WILSON 2006, Archaeology and Art at Spadeadam Rocket Establishment (Cumbria). – V / In: Schofield, J., A. Klausmeier, L. Purbrick (ur. / eds.), Re-mapping the Field. New Approaches in Conflict Archae­ology. – Berlin, Westkreuz-Verlag, 15–21. SCHOFIELD, J., W. COCROFT 2007, A Fearsome Heritage. Diverse Legacies of the Cold War. – Walnut Creek, Routledge. COX, M., S. MAYS 2000, Human Osteology In Archae­ology and Forensic Science. – London, Greenwich Me­dical Media. COX, M., A. FLAVEL, I. HANSON, J. LAVER, R. WE­SSLING 2008, The Scientific Investigation of Mass Gra­ves: Towards Protocols and Standard Operating Proced­ures. – Cambridge, Cambridge University Press. DESFOSSÉS, Y., A. JACQUES, G. PRILAUX 2009, Gre­at War Archaeology. – Rennes, Editions Quest-France. DEŽMAN, J. 2008, Tranzicijska pravičnost. – V / In: Dežman, J. (ur. / ed.), Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005 – 2008. – Družina, Ljubljana, 251–428. DOYLE, P., P. EVANS 2009, The British Soldier in Europe 1939 – 1945. – Ramsbury, Marlborough, The Crowood Press. FAULKNER, N., N. DURRANI 2008, In search of the Zeppelin War. The Archaeology of the First Blitz. – Stroud, Tempus. FEREMBACH, D., I. SCHWIDETZKY, M. STLOU­KAL 1980, Recommendations for Age and Sex Diag­noses of Skeletons. – Journal of Human Evolution 9, 517–549. FERENC, M. 2008, Raziskava prekritih grobišč. – Rokopis. FERENC, M. 2012, Prekopi žrtev iz prikritih grobišč. – Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete. FERENC, M., M. ALIĆ, P. JAMNIK 2011, Huda jama: skrito za enajstimi pregradami: poročilo 2. – Ljubljana, Družina. FERNÁNDEZ GÖTZ, M., N. ROYMANS (ur. / eds.) 2017, Conflict Archaeology: Materialities of Collective Violence from Prehistory to Late Antiquity. – Themes in Contemporary Archaeology 5, London. GASPARI, A., J. MILJEVIĆ, B. MUŠIČ 2010, Razis­kave razbitine lovskega letala Supermarine Spitfire F.IX MJ116 iz 73. skupine RAF ob Ižanski cesti v Ljubljani / Research on the wreckage of Supermarine Spitfire F.IX MJ116 of RAF no. 73 Squadron near Ižanska cesta in Ljubljana. – Arheo 10, 57–72. GLASS, E. 2012, ‘Hitler Loves Musso’, and Other Ci­vilian Wartime Sentiments: the archaeology of Second World War air-raid shelters and their graffiti. – V / In: Saunders, N. J. (ur. / ed.), Beyond the dead horizon. – Oxford, Oxbow books, 130–145. GODZIEMBA MALISZEWSKI, W. 2017, Babi Yar & Rep‘yahiv Yar. Reconsiliation of 1942 GX Luftwaffe Air Photos with horizontal 1941 Wehrmacht Imagery taken by Johannes Hahle. – V / In: Zalewska, A. J. M. Scott, G. Kiarszys (ur./ eds.), The Materiality of Troubled Pasts. Archaeologies of Conflicts and Wars. – Warszawa, Sz­cecin: Department of Archaeology, Szcecin University, Roadside History Lessons Foundation, 41–54. GONZÁLEZ RUIBAL, A. 2011, The Archaeology of In­ternment in Francoist Spain (136-1952). – V / In: Myers, A., G. Moshenska (ur. / eds.), The Archaeology of Intern­ment. – New York, Springer, 53–74. GONZÁLEZ RUIBAL, A. 2012, From the Battlefield to the Labour Camp: Archaeology of Civil War and Dicta­torship in Spain. – Antiquity 86/332, 456–473. GOSAR, A. 2015, The Concept of Dark Tourism. – V / In: Gosar, A., M. Koderman, M. Rodela (ur. / eds.), Dark Tourism. Post-WWI Destinations of Human Tragedies and Opportunities for Tourism Development. – Proceed­ings of the International Workshop, Koper, University of Primorska Press, 17–20. GOSAR, A., M. KODERMAN, M. RODELA (ur. /eds.) 2015, Dark Tourism. Post-WWI Destinations of Human Tragedies and Opportunities for Tourism Development. – Proceedings of the International Workshop, Koper, Uni­versity of Primorska Press. HILLSON, S. 1996, Dental Anthropology. – Cambridge, Cambridge University Press. IŞCAN, Y. M., K. A. R. KENNEDY 1989, Reconstru­ction of life from the skeleton. – New York, Wiley-Liss. JAMNIK, P. 2008a, Prikrita množična grobišča v Slove­niji. Koliko je arheološkega dela pri izkopih grobišč in ugotavljanju njihovega obstoja? – Prispevki za novejšo zgodovino XLVIII 2/2008, 173–186. JAMNIK, P. 2008b, Ugotavljanje identitete žrtev iz brezna pri Konfinu I. v arhivskih virih. – V / In: Dežman, J. (ur. / ed.), Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005 – 2008. – Ljubljana, Družina, 99–118. JAMNIK, P. 2008c, Metodološki okviri izvedbe sodno odrejenih ekshumacij ter sondiranj in prekopov, izvede­nih v okviru vladne komisije. – V / In: Dežman, J. (ur. / ed.), Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za re­ševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005 – 2008. –Ljubl­jana, Družina, 83–92. JAN, I. 1980, Kokrški odred I. Narodnoosvobodilni boj pod Karavankami. – Ljubljana, Partizanska knjiga. JOSIPOVIČ, D. 2011, Prispevek arheologa pri izkopu prikritih grobišč v letih 2006–2009. – V / In: Dežman, J. (ur. / ed.), Poročilo 3 : Resnica in sočutje : prispevki k črni knjigi titoizma: poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2009–2011. – Ljubljana, Družina, 473–502. KEELEY, L. H. 1996, War Before Civilization: The Myth of the Peaceful Savage. – Oxford, Oxford University Press. KNEZ, D. 2001, Svetinjice iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije. / Pilgrimage Badges from the collections of the National museum of Slovenia. – Etnolog 12, 369–371. KOBIAŁKA, D., M. KOSTYRKO, K. KAJDA 2017, In­conspicous and Forgotten Material Memories of the First World War: The Case of a POW camp in Czersk, Poland. – V / In: Zalewska, A., J. M. Scott, G. Kiarszys (ur. / eds.), The Materiality of Troubled Pasts. Archaeologies of Conflicts and Wars. – Warszawa, Szcecin: Department of Archaeology, Szcecin University, Roadside History Lessons Foundation, 23–39. KOKALJ KOČEVAR, M. (ur. / ed.) 2017, Mobiliziranci v nemško vojsko z Gorenjske v letih 1943–1945. – Razpo­znavanja 32. – Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino. KOŠIR, U. 2011, Rombon – arheologija visokogor­skega bojišča soške fronte 1915 – 1917 (Neobjavljeno diplomsko delo / Unpublished dissertation, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo). – Ljubljana. KOŠIR, U. 2012, Potencial arheologije prve svetovne vojne na območju soške fronte / The Potential of First World War Archaeology on the Soča Front. – Arheo 29, 53–64. KOŠIR, U. 2017a, Arheologija soške fronte (Neobjavlje­na doktorska disertacija / Unpublished doctoral disserta­tion, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo). – Ljubljana. KOŠIR, U. 2017b, Sounds of horror: sensorial experi­ences of a Gestapo prison, Begunje (Slovenia). – V / In: Saunders, N. J., P. Cornish (ur. / eds.), Modern con­flict and the senses. – London; New York, Routledge, 256–271. KOŠIR U., M. ČREŠNAR, D. MLEKUŽ, G. RUTAR 2016, Integrated archaeological research as a part of mo­dern conflict archaeology : what we have learned from the conflict landscapes of the Upper Soča Valley (Wes­tern Slovenia). – Schild von Steier 27, 108–118. KOŠIR, U., M. ČREŠNAR, D. MLEKUŽ (ur. / eds.) 2019, Rediscovering the Great War: Archaeology and Enduring Legacies on the Soča and Eastern Fronts. – Material Culture and Modern Conflict Series. – London, Routledge. KOŠIR, U., P. LEBEN SELJAK 2018, Poročilo o ekshu­maciji posmrtnih ostankov z grobišča Romov v Iški [ID 35] in v Gornjem Igu (neobjavljeno poročilo / unpub­lished report, ZVKDS, OE Ljubljana. – Idrija. KOŠIR U., D. MLEKUŽ, M. ČREŠNAR 2014, The use of modern technologies for documenting and interpreting conflict landscapes: case study of the Bovec area (Po­sočje region, Slovenia). – V / In: Jankovič Potočnik, A., M. Zupančič, A. Marn (ur. / eds.), Handbook of typical historic technologies of fortress constructions : saving of European cultural heritage fortified monuments in Central Europe. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine, 62–68. KROGMAN, W. M., M. Y. IŞCAN 1986, The Human Skeleton in Forensic Medicine. Springfield, Charles C Thomas. LEBEN SELJAK, P. 2008, Antropološke analize povoj­nih grobišč: Konfin I. – V / In: Dežman J., (ur. / ed.), Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševan­je vprašanj prikritih grobišč: 2005–2008. – Ljubljana, Družina, 119–132. LITTLE, B. 2007, Historical Archaeology: Why the Past Matters. – Walnut Creek, Routledge. MACDONALD, S. 2009, Difficult Heritage. Negotiating the Nazi past in Nuremberg and beyond. London; New York, Routledge. MARTIN, D. L., D. W. FRAYER (ur. / eds.) 1997, Trou­bled Times: Violence and Warfare in the Past. – Amster­dam, Gordon and Breach. MARTIN, R., K. SALLER 1957, Lehrbuch der Anthro­pologie I. – Stuttgart, Fischer. MAUS, G. 2012, Landmark, Symbol, and Monument: public perceptions of a Cold War early warning site in Germany. – V / In: Saunders, N. J. (ur. / ed.), Beyond the dead horizon. – Oxford, Oxbow books, 203–216. MLEKUŽ, D., U. KOŠIR, M. ČREŠNAR 2016, Land­scapes of Death and Suffering: Archaeology of Conflict Landscapes of the Upper Soča Valley, Slovenia. – V / In: Stichelbaut, B., D. Cowley (ur. / eds.), Conflict Land­scapes and Archaeology from Above. – Surrey, Rout­ledge, 127–145. MOSHENSKA, G. 2007, Unearthing an air-raid shelter at Edgware Junior School. – London Archaeologist 11/9, 237–240. MOSHENSKA, G. 2010a, Charred churches or iron har­vest? Counter-monumentality and the commemoration of the London Blitz. – Journal of Social Archaeology 10/1, 5–27. MOSHENSKA, G. 2010b, Gas masks: material culture, memory, and the senses. – Journal of the Royal Anthro­pological Institute (N.S.) 16, 609–628. NICOLIS, F., G. CIURLETTI, A. De GUIO (ur. / eds.) 2011, Archeologia della Grande Guerra: atti del conve­gno internazionale: 32/34.06.2006 / Archaeology of the Great War: proceedings of the International conference. – Trento, Soprintendenza per i beni librari, archivistici e archeologici. Settore beni archeologici, 27–35. NOSE, A. 2017, Domobranci, zdravo – Bog daj. Proti­komunistične enote na Slovenskem 1942–1945. – Ljubl­jana, Modrijan. OSGOOD, R. 2005, The Unknown Warrior. An Archaeol­ogy of the Common Soldier. – Stroud, Sutton Publishing. OSGOOD, R., S. MONKS, J. TOMS 2000, Bronze Age Warfare. – Stroud, Sutton Publishing. OSGOOD, R., M. BROWN 2009, Digging up Plugstreet. The Archaeology of a Great War Battlefield. – Yeovil, Haynes. POMNIKI 1975, Pomniki narodnoosvobodilnega boja v občini Kranj. – Kranj, Zveza borcev NOV SR Slovenije. POWELL, L. 2012, America’s Nuclear Wasteland: con­flict landscape, simulation, and ‘non-place’ at the Nevada Test Site. – V / In: Saunders, N. J. (ur. / ed.), Beyond the dead horizon. – Oxford, Oxbow books, 27–35. PREDOVNIK, K. 2008. Nova obzorja: arheologija mlajših obdobij / New Horizons: Archaeology of the Later Periods. – Arheo 25, 81–88. RAAFLAUB, K., N. ROSENSTEIN 1999, War and So­ciety in the Ancient and Medieval Worlds. – Cambridge, Cambridge University Press. RECIO CARDONA R., A. GONZÁLEZ SÁNCHEZ 2002, German army uniforms. Heer 1933 – 1945. – Mad­rid, Accion Press. REICHS, K. J., W. M. BASS 1998, Forensic Osteolo­gy: Advances in the Identification of Human Remains. – Springfield, Charles C Thomas Press. ROBERTSHAW, A., D. KENYON 2008, Digging the Trenches. The Archaeology of the Western Front. – Barn­sley, Pen & Sword Archaeology. ROWE, P. R. 2012, Churchill’s ‘Silent Sentinels’: an ar­chaeological spatial evaluation of Britain’s Second World War coastal defences at Weymouth, Dorset, c. 1940. – V / In: Saunders, N. J. (ur. / ed.), Beyond the dead horizon. – Oxford, Oxbow books, 188–202. SAUNDERS, N. J. 2000, Bodies of Metal, Shells of Memory. ‘Trench Art’, and the Great War Re-cycled. – Journal of Material Culture 5/1, 43–67. SAUNDERS, N. J. 2002, Excavating Memories: Archae­ology and the Great War, 1914–2001. – Antiquity 76/1, 101–108. SAUNDERS, N. J. 2003, Trench Art. Materialities and Memories of War. – Oxford; New York, Berg. SAUNDERS, N. J. (ur. / ed.) 2004, Matters of Conflict. Material culture, memory and the First World War. – London; New York, Routledge. SAUNDERS, N. J. 2010, Killing Time. Archaeology and the First World War. – Stroud, The History Press. SAUNDERS, N. J., N. FAULKNER, U. KOŠIR, M. ČREŠNAR, S. THOMAS 2013, Conflict Landscapes of the Soča / Isonzo Front, 1915–2013: Archaeological-Anthropological Evaluation of the Soča Valley, Slo­venia / Pokrajine konfliktov soške fronte, 1915–2013: arheološko-antropološko ovrednotenje Posočja. – Arheo 30, 47–66. SCHEUER, L., S. BLACK, S. 2000, Developmental Juvenile Osteology. – London, Academic Press. SCHOFIELD, J., W. G. JOHNSON, C. M. BECK (ur. / eds.) 2002, Matérial Culture: the archaeology of twenti­eth century conflict. – One World Archaeology 44, Lon­don; New York, Routledge. SEITSONEN, O., V. HERVA, K. NORDQVIST, A. HER­VA, S. SEITSONEN 2017, A military camp in the middle of nowhere: mobilities, dislocation and the archaeology of a Second World War German military base in Finnish Lapland. – Journal of Conflict Archaeology 12/1, 3–28. SEITSONEN, O. 2018, Digging Hitler’s Arctic War. Ar­chaeologies and Heritage of the Second World War Ger­man Military presence in Finnish Lapland. (neobjavljeno diplomsko delo / unpublished dissertation, University of Helsinki, Faculty of Arts, Department of Cultures). – Helsinki. SIEMIŃSKA, D. 2017, Archaeological Studies on World War II Totalitarianism in the Yard of a Mediaeval Hill Fort in Volodymyr-Volynskyi, Ukraine. – V / In: Za­lewska, A., J. M. Scott, G. Kiarszys (ur. / eds.), The Mate­riality of Troubled Pasts. Archaeologies of Conflicts and Wars. – Warszawa, Szcecin: Department of Archaeology, Szcecin University, Roadside History Lessons Founda­tion, 99–120. STEELE, D. G. 1976, The Estimation of Sex on the Basis of the Talus and Calcaneus. - American Journal of Phys­ical Anthropology 45, 581–588. THEUNE, C. 2013, Archaeology and Remebrance: The Contemporary Archaeology of Concentration Cam­ps, Prisoner-of-War Camps, and Battlefields. – V / In: Mehler, N. (ur. / ed.), Historical Archaeology in Central Europe. – Rockville, Society for Historical Archaeology, 241–259. UBELAKER, D. H. 1974, Reconstruction of Demo­graphic Profiles from Ossuary Skeletal Samples. – Smithsonian Contributions to Anthropology 18, 1–79. VELIKONJA, T. 2008, Farne spominske plošče. – V / In: Dežman, J. (ur / ed.), Poročilo Komisije Vlade Re­publike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: 2005 – 2008. – Ljubljana, Družina, 49–54. ZALEWSKA, A., J. M. SCOTT, G. KIARSZYS 2017, Introduction: Materiality of Troubled Pasts. Archaeolo­gies of Conflicts and Wars. – V / In: Zalewska, A., J. M. Scott, G. Kiarszys (ur. / eds.), The Materiality of Troubled Pasts. Archaeologies of Conflicts and Wars. – Warszawa, Szcecin: Department of Archaeology, Szcecin Universi­ty, Roadside History Lessons Foundation, 11–20. ZUPANC, C. 1973, V boju za svobodo. – V / In: Planina, F. (ur. / ed.), Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. – Železniki, Muzejsko društvo v Škofji loki, 367–389. Spletna vira / Web sources: Splet 1 / Web 1: http://www.geopedia.si/?params=L7387#T105_L7387_F7387:181_x430312_y112192_s13_b4 (2. 1. 2018). Splet 2 / Web 2: http://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=84790 (17. 1. 2018). Arheologija težavne dediščine ... Arheo 36, 2019, 59–92 Arheologija težavne dediščine ... Arheo 36, 2019, 59–92 Arheologija težavne dediščine ... Tabla 1. Zakriž. 1, 3, 4 = M. 1 : 1; 2, 5, 7 = M. 1 : 2. Arheo 36, 2019, 59–92 Tabla 2. Zakriž. 1, 2, 4-5 = M. 1 : 1; 3 = M. 1 : 2. Arheologija težavne dediščine ... Tabla 3. Zakriž. 1-8 = M. 1 : 1. Arheo 36, 2019, 59–92 Tabla 4. Zakriž. 1, 2 = M. 1 : 2; 3-19 = M. 1 : 1. Arheologija težavne dediščine ... Tabla 5. Zakriž. 1, 3-7 = M. 1 : 1; 2 = M. 1 : 2. Arheo 36, 2019, 59–92 Tabla 6. Zakriž. 1, 5 = M. 1 : 1; 2-4 = M. 2 : 1. Arheologija težavne dediščine ... Tabla 7. Zakriž. 1-4 = M. 1 : 1. Arheo 36, 2019, 59–92 Tabla 8. Zakriž. 1-8 = M. 1 : 1. Arheologija težavne dediščine ... Tabla 9. Zakriž. 1-2 = M. 1 : 2; 3-6 = M. 1 : 1; 7 = M. 2 : 1. Arheo 36, 2019, 59–92 Tabla 10. Zakriž. 1-6 = M. 1 : 1. Arheologija težavne dediščine ... Tabla 11. Zakriž. 1-5 = M. 1 : 1. Arheo 36, 2019, 93–98 1.04 Strokovni članek Tridimenzionalni model kot orodje za računanje prostornine posod A 3D model as a tool for measuring a vessel’s capacity © Manca Vinazza Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, manca.vinazza@ff.uni-lj.si Izvleček: V prispevku predstavljamo način uporabe tridimenzionalnega modela kot orodja za računanje prostornine posod. Po zaslugi različnih računalniških programov lahko s pomočjo vektorske risbe notranjosti posode hitro in preprosto izdelamo 3D model, na osnovi katerega izračunamo prostornino. Glede na primerjave z drugimi metodami izračuna prostornine je obravnavan način dovolj hiter in natančen ter kot tak primeren za uporabnika. Ključne besede: lončenina, prostornina, tridimenzionalni model, AutoCAD program Abstract: In this contribution, we are presenting the method of using a 3D model as a tool for measuring a vessel’s capacity. Thanks to a variety of computer programs, we can form a 3D model based on a vector drawing of the interior of the vessel, and quickly and easily measure its capacity. Compared with other methods, the presented method is quick and precise enough to measure capacity, and as such convenient for the user. Keywords: pottery, capacity, 3D model, AutoCAD programme Uvod Prostornina posode je ena izmed številnih tem znotraj raziskav keramične produkcije. V preteklosti se je izdela­va in uporaba lončenine večkrat interpretirala in razlaga­la brez natančnega poznavanja in razumevanja posame­znih postopkov znotraj keramične operacijske sekvence. Prav zato ima v zadnjih letih prostornina posod v okviru raziskav namembnosti lončenine precejšno vlogo (Skibo 2013, 27). S pomočjo izračuna prostornine posod se lah­ko približamo odgovorom na različna vprašanja, vezana npr. tako na produkcijo, distribucijo ali porabo preteklih družb kot tudi na posledice njihove ekonomske organi­zacije (Velasco, Felipe, Celdrán Beltrán 2019, 1). Če je bila pot do izračuna prostornine posamezne posode še do nedavnega zapletena in dolgotrajna (prim. Senior, Birnie 1995), nam različna digitalna orodja danes celoten posto­pek neprimerljivo poenostavijo in pohitrijo. V prispevku predstavljamo postopek izračuna prostornine posamezne posode, izveden na osnovi tridimenzionalnega modela, izdelanega s pomočjo AutoCAD 2017 programa. Možnosti računanja prostornine posode Danes poznamo tri osnovne načine računanja prostornine posod: neposredno merjenje, dvoravninsko geometrično metodo izračuna in računanje prostornine na osnovi 3D modela notranjosti posode. Neposredno merjenje prostornine Neposredno merjenje izvajamo neposredno na samem predmetu opazovanja, pri čemer napolnimo posodo z do­ločenim materialom, kot so npr. destilirana voda, manj­ši plastični delci, različna zrna/žita itd. (Senior, Birnie 1995, 321–322). Neposredno merjenje prostornine je najbolj natančna metoda, vendar je problematična z vi­dika stopnje ohranjenosti keramičnega zbira, saj imamo le izjemoma na voljo v celoti ohranjene posode (Vela­sco Felipe, Celdrán Beltrán 2019, 1–2). Obenem lahko z uporabo različnih materialov za polnjenje posode ori­ginal poškodujemo ali ga celo kontaminiramo, kar je z vidika potencialnih nadaljnjih analiz ter dejstva, da gre za muzejski predmet, odsvetovano. Dvoravninska geometrična metoda izračuna prostornine Dvoravninska geometrična metoda je najbolj razširjen način računanja prostornine. Vse od 50. let 20. stoletja je doživela veliko nadgradenj ter številna preverjanja in primerjave. Osnovna ideja tega načina je segmentacija profila risbe na različna geometrijska telesa in računa­nje prostornine posameznih teles s pomočjo posameznih matematičnih formul. Končni rezultat predstavlja sešte­vek vseh posameznih prostornin. Slednje lahko izvajamo ročno, vendar so bili kasneje razviti tudi posamezni ra­čunalniško podprti izračuni (prim. Juhl 1995, 48–68). V začetnih študijah so posodo razdelili na več različnih ge­ometrijskih teles, npr. krogla, polkrogla, elipsa, valj, sto­žec itd., ter sešteli posamezne prostornine (Shepard 1956, 233–234). Kot pomanjkljivost tovrstnega pristopa se je izkazalo dejstvo, da gre za idealizirane približke (Senior, Birnie 1995, 322; Velasco Felipe, Celdrán Beltrán 2019, 2). Sledila je nadgradnja metode, in sicer segmentacija profilov posod na posamezne enako visoke oblike, tj. va­lje (stackes cylinder) (Rice 1987, 221–222), ter kasneje še ključna nadgradnja, tj. segmentacija profilov posod na posamezne prisekane valje (bevel-walled cylinder) (Se­nior, Birnie 1995, 324–330; Thalmann 2007, 431–432). Končni seštevek je pri teh metodah natančnejši, saj se z obliko prisekanega valja bistveno bolj približamo pro­filu posode. Ne glede na število segmentacij gre vedno za približek, saj obliko potisnemo do roba profila risbe posode. Od vseh geometričnih računskih metod pa je ta najbolj natančna. Na začetku je terjala veliko časa, ven­dar so to pomanjkljivost odpravili s pomočjo računalni­ško podprtih izračunov (Velasco Felipe, Celdrán Beltrán 2019, 2–3). Računanje prostornine na osnovi 3D modela notranjosti posode Izračuni na osnovi 3D modela notranjosti posode so da­nes na določenih točkah avtomatizirani, njihove lastno­sti delovanja pa so testirane s pomočjo metode končnih elementov (Finite Element Method simulations) (Heim et al. 2007; Vila Socias et al. 2007; Velasco Felipe, Cel­drán Beltrán 2019, 1). Za izračun prostornine lahko upo­rabimo različne programe, kot so npr. AutoCAD (Sopena Vicién 2006), Rhinoceros (Zapassky et al. 2006) ali od­prtokodni program Blender (Sánchez Climent, Cerdeno Serrano 2014). Vsem tem programom je skupna potreba po vektorski risbi, ki jo uporabimo za izpeljavo 3D mo­dela notranjosti posode, iz katerega izračunano prostorni­no (Velasco Felipe, Celdrán Beltrán 2019, 3). Čas, ki ga potrebujemo za izračun prostornine v teh programih, je primerljiv oz. gre za minimalne razlike. Velasco Felipe in Celdrán Beltrán sta tako na podla­gi dvoravninske geometrične metode kot na osnovi 3D modelov notranjosti posod izračunala prostornine 40 po­sodam, ki so bile izdelane prostoročno, na lončarskem kolesu ali industrijsko, ter jih medsebojno primerjala. Iz­kazalo se je, da so povprečna odstopanja vrednosti izra­čunov pri obeh načinih zanemarljiva, pri čemer je malen­kost natančnejši izračun na osnovi 3D modela. Ključno razliko je odigral potreben čas, pri čemer se je izračun na osnovi 3D modela izkazal za 4- do 5-krat hitrejšega (Velasco Felipe, Celdrán Beltrán 2019, 5, 8, 10). Stanje v Sloveniji Zanimanja za izračun prostornine posod ter študije, izpe­ljane na osnovi prostornine posod, so pri nas le redki. Po­udariti velja primer funkcionalnih raziskav neolitskega posodja na Ljubljanskem barju (Mlekuž et al. 2013, 138–139) ter analizo pitosov in skled na osnovi segmentacije profilov posod, deljenih na posamezne enako visoke va­lje na primeru Monkodonje (Hellmuth Kramberger 2017, 314–315). Večji poudarek na prostornini posod srečamo v študijah Andreja Pleterskega (Pleterski 2008, 101), ki uporablja program za izračunavanje prostornine posod z izvihanim ustjem. Slednjega je razvil Vid Pleterski in je prosto dostopen na spletni strani Inštituta za arheologi­jo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Splet 1). Program izračuna prostornino po formuli za izračun vo­lumna vrtenine. Ta deluje po principu seštevanja prostor­nin vrtenin posameznih manjših odsekov krivulje. Gre za dele od ene do druge izračunane točke. Z interpolacijo po vseh delih krivulje profila izračunamo še vmesne točke, potrebne za izračun volumna (Pleterski 2010, 185). Pro­gram je uporaben le za posode z izvihanim ustjem. Postopek izvedbe 3D modela in izračun prostornine Ker so rezultati raziskave, ki sta jo izvedla Velasco Felipe in Celdrán Beltrán, pokazali na številne prednosti in vi­soko zanesljivost metode izračuna prostornine posode v AutoCAD okolju, smo se odločili, da predstavimo izved­bo postopka. Samo metodo je sicer razvila María Cruz Sopena Vicién (Sopena Vicién 2006). Postopek je deljen na tri korake. Priprava vektorske slike Osnovo za izvedbo postopka predstavlja vektorska dvo­dimenzionalna risba posode. Vektorsko risbo izvedemo v AutoCAD programu11 Za študente in učitelje je program AutoCAD prosto dostopen na os­novi registracije na njihovi spletni strani (Splet 2). (slika 1a), lahko pa jo tudi pre­prosto uvozimo (preuporabimo) PDF format, če smo vektorizacijo že izvedli v drugem programu (npr. Adobe Illustrator22 V programu Adobe Illustrator lahko vektorsko risbo neposredno izvozimo kot .dwg file. , CorelDRAW, Inkscape). Pri tem moramo biti pozorni, da so mere vektorskega zapisa uvoženega pred­meta iste ter da so vse linije polilinijske (polyline). Če ni tako, uporabimo ukaz _PEDIT za pretvorbo v polilinije (polyline). Za izdelavo 3D modela notranjosti posode potrebujemo notranjo linijo preseka in zgornjo linijo, ki jo narišemo od roba ustja do sredine in povežemo z dnom (slika 1b). Izdelava 3D modela Pri tem koraku uporabimo dva ukaza. Najprej _REVOL­VE, s katerim zavrtimo predmet za 360° in dobimo vr­tenino, ter _SOLID, da ustvarimo 3D telo (slika 2). Če linije niso povezane, nam 3D modela ne bo uspelo iz­delati, zato je pred ukazom _SOLID potrebno uporabiti ukaz _JOIN. Izračun prostornine 3D model je izdelan, sledi le še izračun prostornine. Pri tem uporabimo ukaz _MASSPROP. V novo odprtem oknu se nam prikaže poročilo (slika 3). Podatek o pro­stornini, ki je naveden v kubičnih metrih, le še pretvori­mo v litre (0,001 m3 = 1000 cm3 = 1 l) in dobimo končni izračun. V našem primeru znaša prostornina lonca 19 litrov. Prednosti in slabosti Glavna prednost predstavljenega postopka je potreben čas, v katerem pridemo do končnega rezultata. Na ta na­čin lahko hitro in preprosto izpeljemo izračune tudi na bi­stveno večjem številu posod, kar nam posledično omogo­ča vzpostavitev baze podatkov za nadaljnje študije tako na mikro kot na makro ravni. S potrebo po vektorskem izrisu risbe predmeta dodajamo vrednost in raznolikosti uporabe arheološke vektorske risbe predmetov v primerjavi z rastrskim prikazom. Obenem lahko na isti način izdelamo tudi 3D model ce­lotne posode in ga uporabimo za potrebe prezentacije kulturne dediščine v okviru muzejske dejavnosti ali dru­gih izobraževalnih vsebin ter kot nadomestek za izdelavo rekonstrukcij in replik. S tem se izognemo vključenju originalnih odlomkov posod za dopolnitev rekonstruk­cije. Eno izmed konservatorsko-restavratorskih pravil veleva, da manj kot polovice ohranjenega predmeta ne dopolnjujemo (Šubic Prislan 2003, 10). Samo repliko lahko izdelamo tudi iz drugih materialov, npr. mavca, ki ga kasneje s pomočjo različnih barv približamo original­nemu izdelku (slika 4). Glavno slabost izračuna prostornine na osnovi 3D mode­la predstavlja dejstvo, da pri izdelavi vrtenine program deluje tako, da dobimo pravilno okroglo obliko. S tem predpostavimo, da je bila posoda v osnovi pravilne okro­gle oblike, kar za prostoročno izdelane posode le redko velja. Znotraj debate o računanju prostornine posod je ta problematika prisotna že vse od predstavitve dvoravnin­ske geometrične metode izračuna. To velja tako za se­gmentacijo profilov posod na različne geometrične obli­ke kot za segmentacijo profilov posod na enako velike prisekane valje. Rodriguez in Hastorf sta na primeru pro­storočno izdelanih posod pokazali, da dobimo pri računa­nju prostornine manjšo napako, če predpostavimo, da je posoda elipsasta (Rodriguez, Hastorf 2013, 1183–1184). Med seboj sta primerjali dvoravninsko metodo računa­nja prostornine na osnovi segmentacije profilov posod na različne geometrične oblike in na osnovi segmentacije profilov posod na posamezne enako visoke valje (stackes cylinder) (Rodriguez, Hastorf 2013, 1186). Presenetljivo je bil natančnejši prvi način izračuna s 15–18 % odstopa­njem, medtem ko je pri drugem odstopanje znašalo kar 26–29 % (Rodriguez, Hastorf 2013, 1186). Poudariti velja, da avtorici pri izračunu nista uporabili načina, pri katerem profil posode razdelimo na prisekane valje in za katerega velja, da je najbolj natančen. Zato je končni rezultat pomanjkljiv in zavajajoč. To nas ponovno privede do potrebe po predstavitvi metodologije dela. Ta primer nam lahko služi tudi v premislek o tem, ko­likšna napaka je za raziskovalca še dopustna. Kolikšna natančnost je potrebna za računanje prostornine posod? Ali nam npr. končni rezultat dopušča deset oz. dvajse­todstotno napako? Desetodstotna napaka pri loncu s pro­stornino 16 litrov pomeni, da se prava prostornina giblje med 14,4 in 17,6 litri, medtem ko znaša razpon pri skledi s prostornino 2 litrov med 1,8 in 2,2 litra. Obenem pa je potrebno poudariti, da dejanska prostorni­na posode ni enaka uporabljeni prostornini posode, zato se dejanska izraba prostornine posode lahko spreminja v več odstotkih (Pleterski 2010, 186). Zaključek Namen prispevka je predstaviti način računanja pro­stornine posod na osnovi 3D modela notranjosti posode in ga zaradi preproste računalniške izpeljave poskušati približati uporabnikom. Danes so na voljo številna raču­nalniška orodja, ki nam omogočajo različne obdelave, izpeljave, izračune itd. S preprostimi rešitvami lahko na­domestimo potreben čas in posledično analiziramo večje število vzorcev. Z večjim številom vzorcev lahko vzpostavimo osnovno izhodišče za nadaljnje študije in klasifikacije, na podla­gi katerih lahko prepoznamo vedenjske vzorce. Slednji so lahko posledica preteklih dejavnosti, s tem pa se lažje približamo nematerialnim vidikom preteklih družb (Ar­nold 1985, 234). V zadnjih 50 letih je prišlo do številnih dopolnitev in nadgradenj načina računanja prostornine posod. Na vo­ljo so številne razprave o primerljivosti in primernosti računanja prostornine. Izkazalo se je, da so odstopanja minimalna, zato se nam zdi predstavljen način računanja prostornine na osnovi 3D modela notranjosti posode pri­meren in uporaben. Dobljeni rezultati ustrezajo potrebam za primerjalne študije in nadaljnje interpretacije. Literatura / References ARNOLD, D. E. 1985, Ceramic theory and cultural pro­ces. – Cambridge; New York, Cambridge University Press. HELLMUTH KRAMBERGER, A. 2017, Monkodonja. Knjiga/Teil 2/1. Istraživanje protourbanog naselja bro­čanog doba Istre. Knjiga 2/1. Keramika s brončanodob­ne gradine Monkodonja – Tekst / Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Die Ke­ramik aus der bronzezeitlichen Gradina Monkodonja – Text, Monografije i katalozi / Monographien und Katalo­ge 28/1. – Pula, Arheološki muzej Istre. JUHL, K. 1995, The Relation between Vessel Form and Vessel Function. A Methodological Study, AmS-Skrifter 14. – Stavanger, Arkeologisk museum i Stavanger. MLEKUŽ, D., N. OGRINC, M. HORVAT, A. ŽIBRAT GAŠPARIČ, M. GAMS PETRIŠIČ, M. BUDJA 2013, Pots and food: uses of pottery from Resnikov prekop. – Documenta Praehistorica XL, 131–146. PLETERSKI, A. 2008, Kuhinjska kultura v zgodnjem sre­dnjem veku / Küchenkultur im Frühen Mittelalter. – Lju­bljana, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC. PLETERSKI. V. 2010, Program za izračun prostornine loncev. – V / In: Pleterski, A. (ur. / ed.), Zgodnjesrednje­veška naselbina na Blejski Pristavi: tafonomija, predmeti in čas / Frühmittelalterlische Siedlung Pristava in Bled: Taphonomie, Fungegenstände und zeitliche Einordnung, Opera Instituti Archae ologici Sloveniae 19. – Ljubljana, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC. RICE, P. 1987, Pottery analysis. A sourcebook. – Chica­go; London, The University of Chicago Press. RODRIGUEZ, E. C., C. A. HASTORF 2013, Calcula­ting ceramic vessel volume: an assessment of methods. – Antiquity 87/338, 1182–1191. SÁNCHEZ CLIMENT, A., M. L. CERDENO SERRA­NO 2014, Propuesta metodológica para el estudio volu­métrico de cerámica arqueológica a través de programas free-software de edición 3D: el caso de la necrópolis cel­tibérica del área mesetena. – Virtual Archaeology Review 5/11, 20–33. SENIOR, L. M., D. P. BIRNIE 1995, Accurately estima­ting vessel volume from profile illustrations. – American Antiquity 60/2, 319–334. SHEPARD, A. O. 1956, Ceramics for Archaeologist. – Washington D. C., Carnegie. SKIBO, J. M. 2013, Understanding pottery function. – New York, Springer. SOPENA VICIÉN, M.C. 2006, La investigación arque­ológica a partir del dibujo informatizado de cerámica. – SALDVIE 6, 13–27. ŠUBIC PRISLAN, J. 2003, Keramika. – V / In: Milić, Z. (ur. / ed.), Priročnik. Muzejska konservatorska in re­stavratoska dejavnost. – Ljubljana, Skupnost muzeje Slovenije. THALMANN, J. P. 2007, A seldom used parameter in pottery studies: the capacity of pottery vessels. – V / In: Bietak, M., E. Czerny (ur. / eds.), The Synchronization of Civilizations in the Eastern Mediterranean in the Second Millenium B.C. III. Österreichische Akademie der Wis­senschaften, Wien, 431–438. VILA SOCIAS, L., A. HEIN, V. KILIKOGLOU, J. BUXEDA GARRIGÓS 2007, Disseny amforal i can­vi tecnologic al voltant del canvi d‘era: L‘aportació de l‘Analisi d‘Elements Finits. – Empúries, 27–38. VELASCO FELIPE, C., E. CELDRÁN BELTRÁN 2019, Towards an optimal method for estimating vessel capacity in large samples. – Journal of Archaeological Science 27, 101966. ZAPASSKY, E., I. FINKELSTEIN, I. BENENSON 2006, Ancient standards of volume: Iron Age pottery (Israel) as a case study in 3D modelling. – Journal od Archaeological Science 33, 1734–1743. Spletna vira / Web sources: Splet 1 / Web 1: http://iza.zrc-sazu.si/prostornine.html ( 2. 10. 2019). Splet 2 / Web 1: https://www.autodesk.com/education/free-software/autocad (2. 10. 2019). Tridimenzionalni model kot orodje za računanje prostornine posod Slika 1. Vektorska risba posode (a) in notranji profil leve polovice posode, ki jo potrebujemo za izdelavo 3D modela (b). Arheo 36, 2019, 93–98 Slika 2. Vrtenina notranjosti posode (levo) in 3D model (desno), ki predstavlja osnovo za izračun prostornine. Slika 3. Izračun prostornine na osnovi 3D modela. Tridimenzionalni model kot orodje za računanje prostornine posod Slika 4. Rekonstrukcija pekve, izdelane iz mavca (izdelava: J. Lorber, Posavski muzej Brežice, foto: M. Vinazza, 2019). Arheo 36, 2019, 93–98 Tridimenzionalni model kot orodje za računanje prostornine posod Arheo 36, 2019, 99–104 1.25 Drugi sestavni deli Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2018 Komisija za nagrado in priznanja SAD Komisija za nagrado in priznanja Slovenskega arheolo­škega društva v sestavi Janka Istenič, Borut Križ in Uroš Bavec je na podlagi pisnih predlogov za leto 2018 pode­lila eno zahvalno listino, dve priznanji, eno častno član­stvo in eno nagrado za življenjsko delo. Svečana podeli­tev je bila 11. 12. 2019 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo Ministrstvu za kulturo za finančno podporo. Zahvalna listina je oblika nagrajevanja posameznika ali skupine izven stroke, ki na svojem področju pripo­morejo k večjemu obisku prireditev, k napredku, pred­stavitvi in medijski prepoznavnosti arheološke stroke. Zahvalno listino SAD prejme posameznik, skupina ali pravna oseba, ki deluje v Republiki Sloveniji ali tujini. Za leto 2018 zahvalno listino prejmeta Tatjana Kordiš in Osnovna šola Stična. Tatjana Kordiš je spodbudila Osnovno šolo Stična, da je v zadnjih treh šolskih letih izvedla obsežne interdisciplinarne šolske projekte, ime­novane »prazgodovinski dan«, z naslovi Virsko mesto - Po sledeh kneginje Virne, Po sledeh virskih železarjev in Prikaz obrti in stavbarstva. Vsebino in potek prazgo­dovinskih dni so zabeležili v šolskem glasilu. Priprava prazgodovinskega dne na Cvingerju in z njim povezano delo zaposluje učence in učitelje celo šolsko leto. K iz­vedbi »prazgodovinskega dneva« na pomladansko sobo­to povabijo zunanje sodelavce, geologe, arheologe, zoo­arheologe, demonstratorje različnih ročnih spretnosti in posameznike, ki se ukvarjajo s predstavljanjem dedišči­ne. Kavčeva domačija in okoliški prebivalci sodelujejo in spodbujajo dogajanje. S svojo dejavnostjo sta ga. Kordiš in OŠ Stična nedvomno prispevali k prepoznavnosti ar­heologije v Sloveniji. Priznanje SAD za izjemen enkratni dosežek s podro­čja arheologije lahko prejme arheolog ali skupina arheologov za pomembne stvaritve v preteklem kole­darskem letu in sicer za: razstave, konservatorske do­sežke, poljudne publikacije, vključevanje arheoloških spomenikov v turistično ponudbo in večanje ugleda slovenske arheologije doma in v tujini, ter za znan­stvene ali strokovne publikacije in uveljavitev novih metod v arheologiji, realizirane v zadnjih treh kole­darskih letih. Priznanje SAD za enkraten izjemen dosežek v letu 2018 na področju arheologije prejme Arheološki raziskovalni konzorcij za Ljubljano, ki je med arheološkimi raziska­vami na Gosposvetski cesti v Ljubljani posvetil posebno pozornost sistematičnemu obveščanju najširše javnosti o poteku in izsledkih izkopavanj. Posebno delovno mesto v ekipi so namenili službi za stike z javnostmi; to delo je opravljala arheologinja Mojca Fras. Konzorcij je komu­niciral z javnostmi preko spletne strani (Ne)odkrita arhe­ologija Ljubljane, družabnih omrežij, televizije, radia in tiska doma in v tujini. Posebej velja izpostaviti objavo v reviji National geographic Slovenija in v spletni različici ameriške izdaje te revije. Poleg tega so za okoli 700 obi­skovalcev organizirali javne vodene oglede izkopavanj. Priznanje SAD za enkraten izjemen dosežek v letu 2018 na področju arheologije prejmeta arheologa dr. Boštjan Laharnar iz Narodnega muzeja Slovenije in mag. Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja ter oblikovalka, arhitektka Ana Hawlina za arheološko razstavo Ko stari bogo­vi obmolknejo: Šentviška planota v arheoloških dobah. Razstava je bila na ogled v Tolminskem muzeju med 21. decembrom 2018 in 3. aprilom 2019. Njena tema je bila arheološka preteklost Šentviške planote, ki je bila bogato gospodarsko zaledje železnodobnega naselja v Mostu na Soči. Pomemben del razstave je bil namenjen predstavi­tvi predkrščanskih kultnih središč na najdiščih Berlotov rob in Vrh gradu. Pri izvedbi razstavnega projekta so k sodelovanju pritegnili Civico Museo di Antichita Johann Joachim Winckelmann iz Trsta, ki hrani velik del arhe­ološkega bogastva iz Posočja, med drugim tudi grobne najdbe z najdišča Šentviška Gora, ki ga je leta 1890 del­no raziskal Carlo Marchesetti. Razstava je zato – poleg predmetov iz Tolminskega muzeja in Narodnega muzeja Slovenije – vključevala tudi najdbe s Šentviške planote iz tržaškega muzeja, ki pred tem slovenskim arheolo­gom niso bile poznane. Inovativna razstavna podoba je zasluga arhitektke Ane Hawlina. Z ambientalno posta­vitvijo arheoloških najdb in naravnega okolja z bukovi­mi gozdovi in kraškimi elementi je odlično predstavila staro kultno krajino. Razstava je bila osrednji dogodek Tolminskega muzeja v letu kulturne dediščine. Ob raz­stavi je izšel katalog v slovenskem jeziku, pri katerem sta sodelovali tudi tržaški arheologinji Anna Crismani in Marzia Vidulli. Izdana je bila tudi zgibanka v sloven­skem in italijanskem jeziku. Zaradi velikega zanimanja bo razstava v letu 2020 gostovala v Koroškem pokrajin­skem muzeju, Pokrajinskem muzeju Koper in Narodnem muzeju Slovenije. Častno članstvo je najvišja oblika nagrajevanja vseh, ki so s svojim delom, pomočjo, darovanjem in sodelo­vanjem s posamezniki ali inštitucijami s področja ar­heologije v Sloveniji pripomogli k delovanju, razvoju, priznanju in ugledu slovenske arheologije doma in v tujini. Častno članstvo SAD prejme posameznik ali skupina, ki deluje/jo v Republiki Sloveniji ali v tujini. Častno članstvo Slovenskega arheološkega društva prej­me dr. Brigitta Mader, dunajska arheologinja, jeziko­slovka in zgodovinarka, sodelavka Inštituta za orientalno in evropsko arheologijo (OREA) pri Avstrijski akademiji znanosti za objavo znanstvene monografije Die Prähi­storische Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 1878-1918. Monografija obsega preko 600 strani ter vključuje skrbno pregledane in citirane ar­hivske vire ter več kot 200 prvič objavljenih risb, skic in delov rokopisov. Avtorici je uspelo zelo živo predstaviti kompleksne zgodovinske okoliščine zadnjih desetletij 19. stoletja, za katera sta bili značilni uveljavitev pozi­tivistične znanosti in evolucijske znanstvene paradigme, ter ustanovitev Prazgodovinske komisije, njene cilje, strategijo delovanja in glavne protagoniste. Zgodovinski pregled ni relevanten le za Dunaj in Avstrijo, temveč tudi za ostale dežele avstrijskega dela monarhije in še pose­bej za slovensko ozemlje, saj sta bili prav ustanovitev in delovanje Prazgodovinske komisije velika spodbuda za znanstveno raziskovanje arheološke preteklosti pri nas. Brigitta Mader je zelo nazorno pokazala dinamične in zapletene odnose med dunajskimi in deželnimi znan­stvenimi in kulturnimi ustanovami. Ti so bili v veliki meri odvisni od osebnih odnosov, ki se kažejo iz ob­sežnih korespondenc med vpletenimi raziskovalci. V monografiji so obširno predstavljeni glavni protagoni­sti tedanjih arheoloških raziskav na ozemlju današnje Slovenije, Ferdinand von Hochstetter, Rudolf Hoernes, Josef Szombathy, Karl Dežman, Ludwig Karl Moser, Alfons Müllner, Jernej Pečnik, Simon Rutar, Walter Schmid in Ferdinand Schulz. Najobsežnejši del knjige je katalog najdišč avstrijskega dela monarhije, ki so jih sodelavci Prazgodovinske komi­sije izkopavali med letoma 1878 in 1918. Kako pomemb­no je bilo območje današnje Slovenije za avstrijsko arhe­ologijo pred prvo svetovno vojno, nazorno kaže podatek, da je od 105 arheoloških najdišč, katerih izkopavanja je (so)financirala Prazgodovinska komisija, kar 46 na pro­storu današnje Slovenije. Za vsako od predstavljenih naj­dišč so navedeni osnovni topografski podatki, čas, potek in vodja raziskav, rezultati, gradivo, arhivski viri in ob­jave. Za celo vrsto najdišč so prvič obširno predstavljeni doslej neznani ali le delno znani raziskovalni in arhivski podatki ter dragocene skice in načrti izkopavanj. Slednji so pomembni za razumevanje strukture in stratigrafije najdišč, številni tlorisi gomil nudijo odličen vpogled v lego grobov, skice najdb pa imajo pomembno dokumen­tarno vrednost in služijo preverjanju stanja danes poško­dovanih ali celo izgubljenih predmetov. Monografija Brigitte Mader je izjemno dragocen in sko­raj neizčrpen vir novih ali doslej slabo znanih podatkov o številnih arheoloških najdiščih Slovenije, predvsem na Dolenjskem in Notranjskem, zato je za slovensko arheo­logijo nepogrešljiva. Nagrado SAD za življenjsko delo prejme arheolog za vrhunske stvaritve s področja arheologije, ki so pri­spevale k razvoju slovenske arheologije in njenemu ugledu doma in v tujini. Nagrado za življenjsko delo prejme izr. prof. dr. Bojan Djurić. Bojan Djurić je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani umetnostno zgodovino in arheolo­gijo ter študij leta 1975 zaključil pod mentorstvom Jožeta Kastelica z diplomskim delom Antični mozaiki na oze­mlju SR Slovenije. Objava te naloge v 27. številki znan­stvene revije Arheološki vestnik iz leta 1976 še danes predstavlja temeljno delo na področju raziskav antičnih mozaikov pri nas. Po diplomi se je izpopolnjeval v tujini, v Varšavi, Rimu in na Dunaju. Leta 1991 je doktoriral na Filozofski fakulteti pod mentorstvom Jožeta Kastelica z disertacijo Noriško-panonska proizvodnja nagrobnih spomenikov in trgovina z marmornimi izdelki. Leta 1978 se je zaposlil kot asistent za klasično arheologi­jo na Oddelku za arheologijo Filozofski fakulteti, kjer je – s prekinitvijo med letoma 1988 in 1993, ko je imel status samostojnega delavca v kulturi – ostal do upokojitve leta 2018. Leta 1993 je bil izvoljen v naziv docenta, leta 2004 pa v naziv izrednega profesorja za klasično arheologijo. S svojim znanstveno-raziskovalnim delom se je izkazal kot prodoren iskalec novih raziskovalnih smeri in pristo­pov, ki jih je zasnoval že v svojem doktorskem delu in z njimi presegel v klasični arheologiji takrat še prevladujo­čo in splošno uveljavljeno umetnostno-zgodovinsko me­todo. Njegove raziskave so bile usmerjene v obravnavo materialov rimskega kamnoseštva in kiparske produkcije v povezavi z ikonografskimi študijami ter v ekonomske in socialne vidike tovrstne proizvodnje v rimskem im­periju. Njegove razprave prinašajo nova spoznanja za razumevanje rimske antike na območju vzhodnoalpskih, panonskih in balkanskih provinc. S svojimi raziskavami se je tudi mednarodno uveljavil. Kot gostujoči profesor je predaval na arheološkem inštitutu graške univerze. Sodeloval je na številnih mednarodnih kongresih ter vo­dil mednarodne projekte ali pri njih sodeloval. Posebej velja omeniti njegove raziskave rimskih kamnolomov v Podpeči ob robu Ljubljanskega barja, na Pohorju in v Dardaganih (v Bosni in Hercegovini), raziskave o rabi in izvoru kamna kamnitih spomenikov v rimskih mestih Slovenije, Hrvaške, Srbije, Romunije in Madžarske. Leta 2003 je prevzel pripravo objave rimskih skulptur z oze­mlja Slovenije v okviru mednarodnega projekta »Corpus signorum imperii romani«. Bojan Djurić je predstavnik Slovenije v mednarodnem združenju »Europae Archae­ologiae Consilium« in član več mednarodnih strokovnih združenj (Association pour l‘etude de la mosaique an­tique, Association Internationale d‘ Archeologie Clas­sique in Association for the Study of Marble and Other Stone in Antiquity). Drugo področje strokovnega delovanja Bojana Djurića predstavlja njegov angažma na področju varstva arheo­loške dediščine, natančneje pri vzpostavljanju sodobne preventivne arheologije. V tem skoraj dvajset let dolgem in še ne povsem zaključenem procesu je bil glavni »ide­olog« in promotor novih oblik in praks v organizaciji varstva arheološke dediščine. Že na samem začetku »av­tocestnega projekta« v zgodnjih 1990. letih je prevzel ko­ordinacijo Skupine za arheologijo na avtocestah Slove­nije (SAAS), kjer je učinkovito povezoval in usklajeval prizadevanja strokovnjakov iz akademske sfere, Zavoda za varstvo kulturne dediščine in številnih slovenskih mu­zejev. Razvil je novo doktrino arheološke varstvene pra­kse in jo suvereno uveljavil pri najvišjih vladnih telesih, agencijah in nenazadnje tudi v zakonodaji. Sam je ak­tivno sodeloval pri vseh bistvenih dejanjih, s katerimi je bila utemeljena sodobna preventivna arheologija v Slo­veniji, od aktov, ki so (preventivne) arheološke raziska­ve uvrstili med obvezne študije vpliva fizičnih posegov v prostor, preko aktualnega Zakona o varstvu kulturne dediščine (2008) in Pravilnika o arheoloških raziskavah (2013) do reorganizacije Zavoda za varstvo kulturne de­diščine in ustanovitve Centra za preventivno arheologi­jo. Zavedanje o pomenu njegovega dela in vlogi, ki jo je imel v nastajanju preventivne arheologije, so sodelavci z ZVKDS pokazali z izdajo zbornika leta 2012 v čast nje­govi šestdesetletnici. Nujno je omeniti tudi njegovo uredniško in prevajal­sko dejavnost. Bil je glavni in odgovorni urednik zbirke »Arheologija na avtocestah Slovenije«, v kateri je doslej izšlo več kot 50 monografij. Bil je pobudnik in preva­jalec vrste arheoloških strokovnih knjig in člankov, ki so imeli daljnosežne učinke na razvoj arheološke stro­ke na Slovenskem. Poleg tega je bil med iniciatorji re­vije Slovenskega arheološkega društva »Arheo« in med letoma 1981–1984 njen prvi glavni urednik. Štiri leta, 1985–1988, je bil glavni urednik Arheološkega pregleda, revije Zveze jugoslovanskih arheoloških društev. Izdelal je njen nov vsebinski in grafični koncept, ki je to revijo uvrstil med takrat najbolj atraktivne arheološke publi­kacije v Evropi. Hkrati je bil urednik ali sourednik šte­vilnih drugih knjig, med katerimi izstopajo izbrana dela Jožeta Kastelica, knjiga o arheoloških najdiščih, odkritih pri izkopavanjih avtocest z naslovom »Zemlja pod va­šimi nogami« in zbornik »Akten des IV. Internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens«. Med letoma 2011 in 2019 je bil predsednik Slovenskega arheološkega društva. Bojan Djurić je s svojim zavzetim delom pustil globoko sled v slovenski arheologiji, saj je bistveno pripomogel k njeni visoki kvaliteti, zato mu SAD podeljuje nagrado za življenjsko delo. Slika 1. Tatjana Kordiš in predstavniki OŠ Stična. Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2018 Slika 2. Mojca Fras, Arheološki konzorcij. Arheo 36, 2019, 99–104 Slika 3. Mag. Miha Mlinar, Ana Hawlina in dr. Boštjan Laharnar. Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2018 Slika 4. Dr. Brigitta Mader. Arheo 36, 2019, 99–104 Slika 5. Izr. prof. dr. Bojan Djurić. Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2018 Arheo 36, 2019, 105–106 1.25 Drugi sestavni deli In memoriam Lev Klejn © Predrag Novaković Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, predrag.novakovic@ff.uni-lj.si 7. novembra 2019 je v 92. letu starosti v Sankt Peterburgu preminil Lev Klejn, ruski arheolog izjemnega mednaro­dnega slovesa. Lev Samuilovič Klejn (... .......... .....) se je rodil 1. julija 1927 v Vitebsku, v današnji Belorusiji. Na Leningrajski državni univerzi je študiral pri znamenitih strokovnjakih, arheologijo pri Mihailu Artamonovu, rusko jezikoslovje pa pri Vladimirju Pro­ppu. Iz arheologije je diplomiral l. 1951. Po diplomi je bil najprej zaposlen kot učitelj, na začetku 60. let pa se je zaposlil na Arheološkem oddelku Fakultete za zgodovino Leningrajske univerze, kjer je leta 1968 doktoriral, nato pa čez osem let dobil tudi profesorski naziv. Na omenje­nem oddelku je ostal do začetka 80. let, ko je bil zaradi svoje izrazito liberalne drže in kritičnosti do sovjetskega akademskega sistema (in režima nasploh) na montiranem procesu obsojen na osemnajst mesecev zapora zaradi protidržavnega oz. nemoralnega delovanja. Takrat so mu odvzeli tudi vse akademske naslove in pravice. V ruski akademski svet se je lahko vrnil šele v času perestrojke. Leta 1995 je postal profesor na katedri za filozofsko an­tropologijo sanktpeterburške univerze in predavatelj na novoustanovljeni Evropski univerzi v Sankt Peterburgu, ki jo je tudi sam pomagal ustanoviti. Po upokojitvi leta 1997 je bil naslednja štiri leta izredno dejaven kot gostu­joči profesor na številnih univerzah v ZDA in Evropi, med drugim je gostoval tudi v Ljubljani. Znanstveni opus Leva Klejna je enostavno nemogoče predstaviti v kratkih besedah. V svoji več kot šestdese­tletni karieri je objavil okrog 500 del, od tega kakih 20 monografij, od katerih jih je večina bila prevedena v tuje jezike. Njegova bibliografija11 Glej: https://web.archive.org/web/20110819122035/http://klejn.ar­chaeology.ru/rus/bibl_klejn_2.html za bibliiografijo do leta 2010. vključuje razprave iz teo­retske arheologije in epistemologije, arheološke metodo­logije, zgodovine arheološke vede, prazgodovinske štu­dije o kulturi Tripolje, kulturah grobnih jam in katakomb, Skitih, Sarmatih, Indoevropejcih, kot tudi srednjeveške študije o Slovanih, slovanski mitologiji, Normanih, Vi­kingih in Varjagih. Velik izziv so tudi njegove homerske študije, kot jih je sam označeval, kjer je predlagal drugač­no interpretacijo trojanskega mita. Njegovo bibliografijo dopolnjujejo tudi razprave o estetiki, glasbi in antropo­logiji, posebno mesto pa zaseda knjiga ............ ... (Sprevrnjeni svet v slovenskem prevodu iz leta 2001), v kateri je podal biografsko motivirano antropolo­ško in sociološko analizo okoliščin v sovjetskih zaporih. V mednarodni arheologiji bo Lev Klejn ostal najbolj znan po svoji zapuščini na področju arheološke teorije in epistemologije, kjer bi težko našli bolj plodnega avtorja. V intervjuju, objavljenem v naši reviji Arheo, je rekel, da ga je teorija zanimala že od samega začetka in da se mu zdi, da je ravno preko teorije prišel v arheologijo. Od leta 1970, ko je v mednarodnih krogih pritegnil pozornost s kritiko antimigracionizma Colina Renfrewa v prestižni reviji Current Anthropology, kjer je čez sedem let za­slovel s svojo Panoramo teoretske arheologije, je Lev Klejn v naslednjih tridesetih letih izgradil sloves neiz­ogibnega sogovornika pri vseh pomembnih diskusijah v arheološki teoriji. Skorajda ni bilo teoretskega področja, kjer ne bi objavljal svoje ideje, kritične misli ali pole­miziral z drugimi arheološkimi teoretiki. Njegov domicil v Leningradu bi marsikdo, ki pozna razmere v nekdanji Sovjetski zvezi, lahko razumel kot oviro zaradi takratne dokajšnje izolacije družboslovnih in humanističnih ved od zahodnega sveta, težjega dostopa do tuje literature, finančnih težav ipd. Lev Klejn je presegal takšne razmere in se pokazal kot izjemno natančen, mogoče celo najbolj­ši poznavalec arheološke teoretske in epistemološke pro­dukcije »zahodne«, predvsem anglo-ameriške in nemške arheologije. Čeprav je bil osebno izrazito nenaklonjen sovjetskemu režimu, ga to ni oviralo, da ne bi objektivno analiziral dosežke sovjetske arheologije in bil med pr­vimi, ki je »zahodu« predstavil do tedaj skoraj neznano sovjetsko arheološko teoretsko bibliografijo, s čimer je do določene mere relativiziral težo t. i. paradigmatskih obratov v anglo-ameriški arheologiji. Čeprav se nikoli ni imel za marksista, je vseeno pokazal pomemben poten­cial in tudi dosežke marksističnega pristopa v arheolo­ški teoriji. Ravno to, da je bil Klejn odličen poznavalec svetovne arheologije, predvsem pa izostren teoretik, ki ni neposredno izhajal oz. se naslanjal na določeno teoret­sko tradicijo, mu je omogočilo neodvisno kritično držo in prodornost tudi v svetovnem merilu. V slovensko arheologijo je Klejn vstopil leta 1981. Pre­vod njegove Panorame teoretske arheologije je prvi čla­nek, s katerim se je pričela revija Arheo. To vsekakor ni bilo naključje, temveč povsem logičen izbor takratnega uredništva, ki je tudi v slovenski arheologiji želelo spro­žiti diskusijo o pomenu arheološke teorije; za ta namen bi težko našli bolj ustrezno izhodiščno besedilo. V slo­venskem jeziku sta pri založbi Studia humanitatis bila objavljena prevoda dveh njegovih najpomembnejših mo­nografij iz »sovjetskega« obdobja, leta 1987 Arheološki viri (............... ........., Leningrad 1978), leto kasneje pa še Arheološka tipologija (Archaeological typology, Oxford 1982). Kasneje, leta 1992 je v Arheu izšel tudi krajši intervju z njim, ki ga je v Berlinu pri­pravila Biba Teržan. V njem je Klejn nekoliko natančne­je predstavil svojo »revizionistično« izkušnjo in pregon takratnih sovjetskih oblasti, posebej pa se je zahvalil slovenskim arheologom za pozornost, ki so jo namenjali njegovim delom. V Ljubljano je prišel leta 1998 kot go­stujoči predavatelj in v daljši seriji predavanj predstavil glavne elemente svojega pristopa k pomembnim kon­ceptualnim vprašanjem aktualne arheologije (arheološka taksonomija, pogoji za ugotavljanje migracij v arheolo­škem zapisu, arheološka semiotika…). V spomin se nam je posebej vtisnilo njegovo predavanje o semiotični ana­tomiji mita o Troji. Leta 2001 je bila pri založbi *cf v slovenskem prevodu izšla še tretja Klejnova monografija, tokrat povsem drugačnega značaja, pa vendarle značil­no klejnovska – Sprevrnjeni svet - antropološka analiza sodnega pregona proti njemu in zaporniške skupnosti, v kateri je prestajal kazen. Pomemben dodatek v knjigi je bibliografija Leva Klejna do leta 2000. Zadnji prevod, kjer smo slovenski arheologi posredno sodelovali, je na­stal v okviru projekta BIHERIT, ki je bil namenjen iz­gradnji materialne in konceptne infrastrukture za študij arheologije v Bosni in Hercegovini in kjer je v založbi Univerze v Sarajevu izšlo Klejnovo delo Vrijeme u ar­heologiji (B.... . .........., Sankt Peterburg 2009). Leto pred smrtjo je Klejn v Sankt Peterburgu objavil svo­je zadnje delo ......., ............. .......... . .. ...... (Dialogi. Teoretska arheologija in ne samo to), s katerim je želel narediti sklepno dejanje o svojem arheo­loškem delu. Poleg povzetkov njegovih najpomembnej­ših monografskih del so v knjigi na več kot 250 straneh objavljeni tematsko zelo različni dialogi s 36 domačimi in tujimi arheologi (med povabljenimi sogovorniki sem bil tudi sam), v katerih je Klejn želel povzeti svoj znan­stveni credo in intelektualno zapuščino. Lev Samuilovič Klejn. In memoriam Lev Klejn