---- 270---- 0 prihodnji uravnavi slovenskih dežel. Iz Gorice smo prejeli sledeči zelo važni dopis: 0 V Gorici 17. avgusta. Rim, Pariz in — Kar min! Tako smo nedavno v nekem dunajskem časniku brali, češ, da ta 3 mesta so — rekel bi — kovačija najnovejše zgodovine, da so kraji, kjer se pletejo in godijo reči, ki svet preobra-zujejo. Namesto „Karmina" pa denimo raji Gorico, kajti, kar je general Moring z laškim generalom Pe-titti-om v Karminu govoril in kar je v nedeljo 12. julija t. 1. ob 6. uri zvečer dognal, je bilo vse popred v Gorici — v glavnem stanu nadvojvoda Albrehta —zmenjeno in naročeno. Gorica se je skoz nekaj tednov malo da ne s častjo zgodovinske pomenljivosti ponašala; bila je središče silovitih vojskinih priprav, ka-koršnih nismo tukaj na pragu italijskih vrat še nikdar doživeli, pa tudi takošnih, kakoršnih je malo ktero drugo mesto kedaj skupaj videlo. Človek bi skor ne veroval, da je res, kar se je 3. julija t. 1. pri Kraljičinem gradeu na Češkem zgodilo. Se niso preroške črke A. E. L 0. D- obledele; še je Avstrija svoji nalogi kos, samo da — samo da spregledajo vsaj zdaj enkrat tam gori na Dunaji in da spoznajo, kodi daje treba voziti, in kak6 krmiti, da se jim državni voz vnovič in tu gotovo za vselej ne zvrne. ------ 271 ------ In lejte! ravno nekaj sem spadajočega, nekaj novo uravnavo naših dežel zadevajočega sem hotel sprožiti. Došel nam je te dni iz glavnega stanu tii v Gorici glas, da misli visoka vlada vse primorske dežele — Gorico, Trst, Istro s Kranjsko vred v eno samo skupino z enim samim namestniitvom in enim samim skupnim de-zelnim zborom v Trstu združiti. Kaj mi Slovenci k temu porečemo? Moja misel je ta, da nimamo nikacih pravih vzrokov, da bi se temu vladinemu namerjanju ustavljali. Ako pomislimo, koliko stroškov mali zbori deželam prizadevajo, in da — ker imajo premalo denarnih pripomočkov — velicih občno-koristnih naprav ustvariti ali zdatno podpirati ne morejo, in da njih glas na državni vagi malo ali nič ne zdd, zato nam ne bode menda težko iznebiti se kakoršnih si bodi muh, sebičnih ali tesnosrčnih želj, ki bi nas utegnile pri presojanji te zadeve motiti. Res, da bi Ljubljana, Gorica in Poreč svojih domačih zborov več ne imeli, in Ljubljana tudi namestnije ne; pa to nič ne de, da li bi glavna in naj viša dva namena dosegli: mogočnejše, gotovejše, toraj zdatnejše pospeševanje slovenstva inveče pa cenejše doseženo materij a In o blagostanje. Kar slovenstvo tiče, smo preračunili, da — če vlada politiško bandero količkaj po novem vetru zasukne — utegnemo Slovenci že po sedanjem volitnem redu v zboru večino imeti. In kakošni sklepi bi bili to! kak upi ji v bi imele naredbe dveh tretjin (?) Slovencev in sorodnih Istrijanov ne le na ostalo tretjino štajarskih in koroških Slovencev, temuč na ves primorski laški rob! Naši Lahi, se ve, da bi — če se že mora taka združba napraviti — Kranjsko radi izklenili, in, samo — z Istrijo združeni, skupni zbor radi v Gorici imeli; al nam, Slovencem, ne more taka ožja združba po volji biti, ker bi nam manjkalo dovoljnega korektiva za italijanstvo. Prosimo toraj vlade, da, če res kaj tacega misli, naj bi nas od Kranjskega nikar ne ločila, in to tem manj, ker, kakor se kaže, ko bo meja med Avstrijo in Italijo ustanovljena, še precej Lahov več dobimo. Trdijo namreč, da sedanja demarkacijska črta, z majhnimi premembami, tudi potle prava meja ostane. Po takem bi bilo zraven 30.000 be-nečanskih Slovencov blizo ravno toliko Lahov naši goriški deželi pridruženih — Lahov, kteri imajo več mest in trgov in utegnejo toraj ne davno potrjeno popravo goriškega volitnega reda, ako bo tudi pri njih veljavnost imel, zopet podreti. Videant consules! Naloga je jasna in važna: Vlada mora sebi v prid slovenstvo podpirati, če hoče kedaj pravo naturno mejo med Avstrijo in Italijo imeti. — Tako prijateljski dopis. — „Novice" so dozdaj molčale o notranji politiki, nekaj zato, ker nas je bila trdna volja, ogibati se vsega, kar bi utegnilo vnemati domači prepir, dokler je bil sovražnik pred durmi, in nekaj zato, ker smo si bili v svesti, da vlada v hrumu orožja in vojske nima časa poslušati druzih reči. Danes je to drugače. Orožje miruje. Cas notranjega dela se začenja. In res prašanje notranje prenaredbe, notranje sprave postaja tako silno, glasno in splošno, da seno d& več preslišati, niti odkladati. Pričajo nam to tudi drugi časniki. Zatorej se udeležimo tudi mi drage volje dela, kterega blagi namen je, zaceliti rane, ki jih je vsekala krvava vojska, storjene zgube, kolikor mogoče, nadomestiti, in podslopje avstrijske države postaviti na podstavo tako močno in trdno, da ga nobena sovražna nevihta več ne omaje. Prijateljski dopis praša, kaj porečemo Slovenci o nakani, da bi se združilo Primorsko, Istra in Kranjsko v eno skupino pod onim c. kr. namestništvom in z enim deželnim zborom v Trstu? — Mi po svojih mislih odgovarjamo nato, da bi nam taka uredba vsikakor ljubša bila, kakor naše sedanje stanje, ko smo na istem prostoru, če privzamemo še benečanske Slovence, podrobljeni in raztrgani pod tri c. k. namest-ništva in na štiri deželne zbore. Po drugi strani smo pa vendar spet tega trdnega prepričanja, da ta prena-redba, čeravno mnogo boljša od dozdanje, ne bi zadostovala niti A v s trii niti nam Slovencem. Zakaj? Ako se hoče napredovanju italijanizma po naši slovenski zemlji že enkrat trden jez postaviti, — ako se hoče za prihodnje čase odvrniti nevarnost, da bo Talijan zahteval Gorico , Trst, Istro , kosove Kranjskega in Bog vedi kaj še, an češ, da je laška zemlja, ker se ondot laško govori in misli, potlej je zadnji čas, da se prej ko mogoče, obudi, osvesti in utrdi slovenska narodnost. Bolj ko zid in trdnjava bo mejo varoval slovenski narod, ko se zave in prepriča, da braneč svojo zemljo brani svoje pravice in svojo narodnost. Brez skrbi toraj rečemo, da je povzdigniti in na vso moč podpirati slovenstvo, ki je sedaj toliko važen faktor Avstrii, vladi sami največa korist, pa tudi živa in silna potreba. Nespametna, neprevidna in neavstrijska politika prejšnjih avstrijskih ministrov je kriva, da se je talijanstvo povsod ob jadranskem morji razširilo in globoko v sla-venska tla svoje korenine zarinilo. Slavenstvo je poleg njega slabelo, hiralo, ginilo. Koliko časa, trdne volje in truda bo pač treba, predno se ta škoda poravnd in vsi nasledki one pogubljive politike odpravijo ! Ali se bo pa dalo vse to doseči po poti, ki jo prijateljski dopis omenja? Ne verjamemo. Slovenski narod je, to se ne dd tajiti, najmanji in najslabeji med vsemi avstrijskimi, pa kar je še huje, mnogoletno zatiranje in potujčevanje, potem politično drobljenje je storilo, da je še temu majhnemu telesu mnogo udov otrpnilo, in svojo narodno svčst izgubilo. Ker je bil zatrt narodni jezik, prvi in neobhodno potrebni pomoček vsakemu izobraženju, zaostal je narod tudi v dušnem razvitku. In kaj so nasledki vsega tega? Mlačnost, razprtija med rojaki samimi, nevednost in uboštvo ljudstva. Ako vlada Slovence iz tega žalostnega stanja hoče kedaj izkopati, treba, da se vsem Slovencem nakloni stališče, da brez zadržkov in ovir morejo delati na blagor in napredek svojega naroda. Ali je pa to mogoče, če koroški in štajarski Slovenci ostanejo, kakor so, v vekoviti manj-ščini, brez ravnopravnosti, na dvoje raztrgani, od svojih slovenskih bratov ločeni? Kranjski Slovenci bi res pomoči dobili v skupini s primorskimi in istriskimi; al sprejeti bi morali med-se tudi obilo Lahov in Lahonov, ki bi gotovo na vso moč naravne slovenske prizadeve zadrževali. Ali bo tedaj mogoče brez pripomoči koroških in štajarskih Slovencev tako hitro in tako krepko napredovati, kakor zahtevajo okolnosti avstrijske države in slovenske narodnosti? Nikakor ne. — Tudi se nam ne dozdeva, da kakor koli bi Trst bil pravo mesto za središče slovenski skupini. Trst je zgolj le trgovsko mesto; njemu je mar le za denar in dobiček; prebivalci so se poprijeli z večino laškega jezika, laške šege in navade; lega mu je na kraji slovenskega sveta. To je spoznala vlada že davno; naredila ga je „reichsunmit-telbar", dala mu je posebno stališče, da njegov mestni zbor je tudi deželni zbor. Gotovo tega ni storila brez važnih vzrokov. Vse te okolnosti se nam tedaj vsaj za zdaj ne zdijo ugodne, da bi se tamkaj razvijalo politično in slovensko-narodno življenje, da bi tamkaj zborovali zbori našega naroda. Zgodovina nam kaže, da stoletja so se deželni zastopniki iz Istre, Trsta in Pri-morja shajali v Ljubljano zborovat, zakaj se ne bi tudi v prihodnjič? Ljubljana je po legi in naravi pa tudi po misli in čutu slovensko središče, ali naj ne bi tudi ostala? ----- 272 ----- Zastran enega načela so vsi slovenski domorodci ene misli, namreč, da je neobhodno potreba združite vse Slovence veno politično in upravno skupino (grupo). Prašanje je le, po kterem poti in kako? Nočeno pred-tekati z odgovorom, ker smo živo prepričani, da smejo na to presila važno vprašanje le vsi Slovenci po natančnem, vsestranskem premisleku odgovarjati na postavni poti; vendar nam bodi dovoljeno, da v omenjenih dveh ozirih neke reči že zdaj v poseben prevdarek priporočamo. Lansko leto so bili večina naših domorodcev za notranje-avstrinsko skupino. Grlavno vodilo pri tem jim je bilo po eni strani želja združiti vse Slovence pod eno upravo in v en tak zbor (Grenerallantag), v kterem bi ne bili v vedni manjšini; po drugi strani pa misel, da v okolnostih, kakoršne so bile, ni mogoče predrugačiti posameznim deželam njihove podobe in historičnih mej. Al od tistih malov se je v Evropi mnogo mnogo premenilo. Razpadla je nemška zaveza; strašna vojska je razdjala do čisto historične tradicije, ki so se zdele nedotakljive; izdeja narodnosti, brez obzira na stare meje in historične deželne obraze je zavladala po Nemškem in Laškem; vse to ni brez vpliva tudi na naše cesarstvo. Ali se ne nahajamo v čisto drugem položaji memo lani? Dobro bo tedaj treba prevdariti, ali bodo hoteli koroški in štajarski N e m ci odločiti se od svojih avstrijskih rojakov, in stopiti se Slovenci v notranje-av-strijsko skupino? In če ne bi hoteli, kar je zelo verjetno, ali pojdemo mi ž njimi vred v nemško? Menda še menj. Pa če bi se koroški in štajarski Nemci tudi spustili v našo družbo, je pomisliti, kar so že lani mnogi vredni domorodci ogevarjali. Ti Nemci z malimi izjemki so se pokazali v letošnjih deželnih zborih trde protivnike naše narodne ravnopravnosti, gluhe in brezobzirne proti vsem slovenskim zahtevam. Ali bi v taki .družbi, če pomislimo, da bi vlekli z Nemci tudi vsi slovenski odpadniki, ne bilo Slovencem jako težavno stanje, večen boj in prepir? Ali se je nadjati, da bi naš toliko zanemarjeni, zaostali in oslabljeni narod v takih okolnostih vspešno napredoval? To vse bo treba natanko pretehtati in prevdariti. Zatoraj na noge rojaki: premišljujte! Obračamo se pa tudi do naših slovanskih bratov na jugu in severji, naj nam pomagajo po veljavnih potih, naj nam svetujejo; zakaj naše zadeve se tičejo najživeje tudi njih ter Avstrije, da bode po zadovoljnosti vseh svojih narodov močna in edina.