Slovenska slovnica v Ijudski šoli. Za učiteljski zbor spisal L. Knific. Govor je pač naj lepši dar božji. Kdo bi bil vendar tako zanikern, da bi ta dar, ki mu ga je stvarnik sam podelil, ne likal po vsi svoji nioči? Kako nepopoln, kako ponianjkljiv je ta poduk, ki ga otrok dobiva od svojih siar.sev, se naj bolj in naj ložeje razvidi iz različnih narečij ali dialektov, ki se nahajajo med nami. V^zemimo o teai samo silni razloček med Teržičani in med dolenskimi Belimi Krajnci za Gorjanci in dalje ob Kopi. Teržičaui govore narečje namešano s tujimi besedami, in še to tako nepravilno in po nikakoršni slovnici. Beli Krajnci pa govore nasproti Gorencem tako čisto slovenščino, da se nioraš euditi. Vsak učitelj gotovo ve, da se Ijudstvo sploli ali narod posebej s tem naj bolj odlikuje in omikuje, da si jezik po vsi moči izobražuje. Ako se pa hočc kdo še kakega drugega jezika priučiti (jtej je res: ,,Kolikor jezikov znaš, toliko Ijudi veljaš"), si pa mora naj popred materinskega praviloaia po slovnici priučiti. Vsak jezikoslovec to reč terdi in tudi naj novejše postave zahtevajo, da vsa narodna plemena v deržavi so enakopravna, ter imajo pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti. Dalje tudi deržava postavno pripoznava enakopravnost vseh dcželskih jezikov v šoli, v uradu in javnem življenji. Ako tedaj (ej važni stvari priterdijo učenjaki, jezikoslovci in pedagogi vsi (glej posebno Vernalekena!), ali se bode polem še kak učitelj ustavljal ti pametni in modri (irjatvi sedanjega časa? Ko spoznamo potrebo omenjega poduka, preiskujmo in prelehtujmo še korist njegovo! Nikakoršen šolski nauk ne more se pred slovniškim s pridom uriti, ker učenec v tem času ne zna rabiti oblik jezikovih na nobeno stran. Kako se s takim podukom bistri um in spomin in kako se mladina na vse strani izobražuje s tem naukotn, je sploh znano. Da se to na zgledu pokaže (ker besede mičejo, zgledi pa vlečejo), naj navedera le ,,,spisje" v ljudski šoli. Pri tem poduku se raora, kar se je ustmeno obravnavalo, tudi pismeno izdelovati, da se more doseči poglavitni namen, namreč, svoje misli tudi pismeno izrazovati in drugim sporočevati. Kaka mešanca bi pa bila, ko bi učitelj dopuščal, da bi se zapisovalo tako, kar učenec po svoji zmožnosti od doma more vedeti! Potreba je tedaj, kakor ribi vode, da se pomaga, kjer ne gre, da se popravlja, kar je slabo rečenega ali izdelanega, da se dodaja, kjer pomanjkuje i. t. d. To je prav za prav slovniški poduk, kolikor ga je pri malih treba. Posebno je pri kazavnem poduku zadosti priložnosti, da si učenci sami popravljajo poniote po navodu učiteljevem ali pa jim jih učitelj popravlja ustmeno ali pa pismeno pri nalogah. Da se pa more tirjati, je pa treba tudi dajati. Da bi pa učitelj zmiraj popravljal, to pa ne more biti, sej (udt učitelj učencev nima zmiraj pri sebi. Tedaj je silno potreba, da se učencem, ki znajo dobro brati, kažejo tudi dobra pravila z zgledi in nalogami, da se po njih lahko ravnajo ter podučujejo. Tako ,,slovnico" t. j. tako knjigo, ki ima obilno potrebnega slovniškega gradiva v sebi, pa že tudi v slov. jeziku imamo. Sl. ministerstvo za uk in bogočastje jo je tudi dovolilo in c. k. vlada na Kranjskem jo je priporočila za šolsko rabo. Tudi ni predraga za učence (velja v platnenem herbtu vezana le 30 soldov). Ta slovnica naj bi se rabila v I. razredu 2. polleta tako, da bi jo imel učitelj v roki in v glavi se ve da tudi; učenci pa bi se naj ložeje reči iz nje učili, in sicer tako, da ne bi vedeli, da se je uče. Naloge iz nje naj izdelujejo po navodu učiteljevem, in sicer brez bukev. — V II. razredu naj bi imeli bukve, in naj bi jemali bolj lahke reči iz nje. V III. razredu še bolj popolnoma. V IV. razredu pa naj vso sploh ponavljajo, in učitelj naj kaj prideva iz Janežičeve slovnice itd. Da se pa slovniški poduk dopolnuje, je pa potreba dalje tudi, da učitelj, in kjer jih je vec, da vzajemno popravljajo pomote, ter tako likajo in čistijo mili jezik slovenski.