Materini jezik v Ijudski šoli. Mnogo jih je, ki menijo, da otrokom ni treba učiti se materinega jezika, ker ga že od doma znajo; a to je zelo kriva misel. Ako se jezik v šoli pravilno ne pili, ne more nikoli povzdigniti se do višje stopnje. Dolžnost vsakega učitelja je tedaj, da v šoli skerbi za izobraževanje materinega jezika. To naj se godi že pri pervencih v pervera razredu, in to toliko bolj, ker tu se otroci na pervi stopnji uče prav govoriti in pisati. Ako se ta nauk v pervem razredu zanemari, se pozneje težko popravi, zakaj pervi vtisi jezikovih izrazov so naj globokeji, od tod tudi toliko krajnih narečij (lokalizmov v jezikn). Pred vsem drugira se mora otroku buditi občutek" za lepi govor. Ta pa se budi in vterja s tem, da učitelj sam lepo govori in učencem popravlja slabe besede in izgovore in da hvali pravilno govorjenje. Ves slovnični nauk se v tem razredu naslanja na kazavni nauk in na nauk pri branji in pisanji. Kazavni nauk budi sicer duha — a jezika ne izobražuje, če se ž njim ne združuje nauk v jeziku, je tedaj le nauk na pol. Pri kazavnem nauku naj učitelj pazi na te-le točke: 1) Pri govorjenji naj učitelj pri začetku rabi gole in sploh kratke stavke, posebno ker so taki lastnina slovenskoga jezika. Varuje naj se razširjenih in dolgih zapletenih stavkov. Skušnja učf, da otroci ložeje in lepše izgovarjajo zložene stavke (priredne in podredne) kakor pa take, v kterih se osebek in povedek določujeta in opisujeta z mnogimi določili. 2) Kar otroci izgovarjajo, morajo tudi razumeti; tedaj naj se jim zaumki za vsako besedo posebej popred dokažejo, preden se od njih tirja, da o tem kaj govorč. 8* 3) Otroci se morajo v posamesnih oblikah v jeziku tako dolgo vaditi, da sami morejo ž njimi gospodariti. Težavne oblike v slovenskem jeziku so pri nas p. končnice el in il, potem dvojina in pravilna raba doveršivnih in nedoveršivnih glagolov, — kakor tudi razloček v jeziku pri živih in neživib stvareb — kar se v šoli večkrat napačno sliši p.: koga delaš, koga ješ? Takih nepravilnih oblik naj se učitelj, kar more, sain ogiblje — potem pa tudi od učencev tirja, da pravilno govore, in to je v pervih razredih zelo važna reč. 4) Učitelj naj gleda, da učenci posamne glase, pa tudi zloge in besede v stavku prav naglašajo. Tega je posebno v slovenskem jeziku treba, ker se po slabem naglašanji to pa uno večkrat dvoumi. Treba pa je tudi paziti, da se naglaševanje ne zavija po kakem kraji. Prednost naj se daje vselej tistemu naglasu, ki se opira na naj imenitniši besedni del, na koreniko, kar se tudi naj bolj vjema z ostalimi slovanskimi narečji, p. lepe cčrkve, ne: lepe cerkve i. t. d. Pri branji naj učitelj pervega razreda pred vsem drugim pazi, da 1) otroci čerke prav izgovarjajo, in da tudi v posamesne samoglasnike prav naglašajo. Tega naj učitelj učence najpred vadi v vajah pred pervimi vajami (Voriibungen). Slovenska abeceda t. j. latinica nima dovolj samoglasnikov za tolikanj slovenskih glasov, torej nima vsakemu glasu posebnega glasa, kar močno ovira prava izreko. Pravo mesto slovenskim samoglasnikoin je za soglasniki; čist samoglasnik kot sprednik je v slovenščini redka prikazeu, in to še celo pri lastnih imenih n. pr.: Anton, Andrej, Adam (tudi Adam, Ana) itd. Učitelj naj učencem narekuje besede, v kterih se nahaja zategnjeni ali polnoglasni a, kterega na polna usta izgovarjamo, n. pr.: žaba, jagnje, rana, čast, dan i. t. d., a ima svoj čist glas kot sprednik (t. j. pri besedab spredaj) sarao še: a, ako, ali, ampak, in v nekterih ptujih besedah, n. pr.: angelj (angelus). aj z drugimi čerkami, n. pr.: a in j = aj. Tu naj otrokom narekuje več besedi s to končnico, n. pr.: čuvaj, strežaj . . . in naj pove, da tu končnica iij kaže služeče ali delajoče osebe, pa tudi daljavo med dvema ali več stvarmi n. pr.: lučaj, stežaj, streljaj. (To naj tudi pojasnuje z risanjem ali drugačnim kazanjem.) ak. a združen s k = ak imenuje moške osebe, n. pr: junak, grajščak, možak, poštenjak, rejak, veljak, vojščak, siromak . . . pa tudi živali moškega spola (samce), n. pr.: gosjak, sernjak, lesjak . . . pa tudi denarje, n. pr.: štertak, petak, desetak, stotak . . . an. Z končnicami an imenujerao moške osebe po njih domovanji t. j. kje so doma, n. pr.: Ljubljančan, Celovčan, Goričan, Bečan, Celjan, Pražan, Rimljan, meščan, teržan, vaščan, gorjan . . .; an pa tudi kaže, ktere vere je kdo, n. pr.: kristjan, luteran, mohamedan, — pa tudi, kaj kdc dela, n. pr. tlačan, pa kakšen je kdo, n. pi\: moder — modrijan; potem tudi nektere živali in rastline in druge stvari n. pr.: puran, jablan, serpan, perstan. ar kaže moške osebe po njih rokodelstvu in opravilu, n. pr.: mesar, ovčar, volar, vratar, zlatar, zvonar, tesar, tiskiir, zidar, dervar . . . Taka imena se vadijo v kratkih stavkih pri kazavnem poduku. aš iu až. Tudi aš kaže na človeka, ki je to ali se peča s tem, n. pr.: kočijaž, mejaš, velikaš, plemenitaš. ava kaže na djanje, ali obširne prostore ali obilnosti, n. pr.: pisava, vezava, ravnava, deržava, dobrava, planjava, kurjava. To kaže tudi končnica nja, n. pr.: košnja, nošnja, prošnja, skušnja, vožnja. jak kaže shrambe, n. pr.: svinjak, čebelnjak, golobnjak, ovčjak, vodnjak, žlicnjak. ad kaže množine, n. pr.: červad, zelenjad . . . ka kaže manjšc stvarf, n. pr.: mainka, Minka, ženka, nriška, nitka, piščalka. Take vaje dajejo učitelju mnogo gradiva za perve vaje v govorjenji in o pravem naglaševanju — učencem in vsej šoli pa dovolj mikavnega, spodbudnega in kratksčasnega učila. (Daije siedi.)