ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 9. aprila 1992
Leto II, št. 7
Cena 10 forintov
Premalo je, če meni ni vseeno...
str.2
Če bi gimnazijo dokončala
str. 6
Vüzen je - Húsvét
Tak čtemo v pesmi, štere naslov je Vüzen (Stopinje 1979). Pesniki se je to naše domače imé posebno lepo vidilo, čüto je, da tisti ü žari kak erdéče vogelje, da je svetli, pa tudi e je sveteo. Kak čisto inači čütimo, či pravimo ali čüjemo: vazam, nékak kmično, skoro čarno. Što ima dobra vüja za poslüšanje, tistomi glasi spevlo, popevlo, imajo svojo farbo.
Vüzen pravijo najvekšemi krščanskomi Svetki tüdi sosedni Slovenci v Slovenskih goricaj, na Mürskon poli — takzvani Prleki (ár gučijo: prle), gde tüdi gučijo naš ü, či gli so negda na Vogrskon pisali, da se mi med Mürov pa Rábov ločimo od vsej drügih po ton, ka samo mi imamo ü! Dale na jug Slovenije, v Beloj krajini na horvackoj meji pa pravijo že: vuzam, v Kosteli na Kočevskom: vezom, v Istri: vazem. Tüdi na primorskom Krasi so inda pravili: uézem. Tüdi v sosednom Medžimurji pa v Hrvatskom Zagorji pravijo: vüzem. Inači je hrvački pa tudi srbski kniževno: uskrs, ka je novejše ime pa pride od uskrsnuti, tö je : uživiti, zdginoti se. Tomi je sorodno rususki i v drügih istočno slovanskih jezijaj: vaskresenije — gorstanenje. Tak zovejo tüdi v svojih jezikih nedelo pa je čüdno bilo v brezbožnom režimi, da so gučali stalno to reč za ime dneva v tjedni, štera pomeni: gostanenje Kristušovo!
Pa ka pomeni ta reč: vüzen. Že davno so strokovnjaki povedali, da je to stara reč, štero so indašnji, davni Slovenje (Slovani) izgovarjali: v-zem, samo da v
našem tisti to nemremo tak natiskati, kak v znanstvenih delaj: za v se pove takzvani polglasnik, kak zamuknjeni e, pa ravnotak na konci za m. Iz toga polglasa se je
sledi razvio ali e (vezom) ali a ali u, tak kak napriliko v reči den, stero so nigda zgovárjali d-n, dnes pa ali den (tak tüdi češki, slovaški, podobni polski) ali dan
(tak slovenski). Iz u je pri nas nástao ü, zato - vüzen. Pride od v-zéti, (v)zemen. V kniževnoj reči imamo podobno: od-vzem, pri-vzem. Gda so ešče čütili, ka je
sprva reč pomenila, te so znali, da je to bio po dugom posti, gda so ne jeli mesá pa ne bélili z mastjov — vzem, vzetje mesá. Tisti den, gda so pred postom meso püstili, ne več jeli, so zvali ponekédik na Slovenskom, Horvačkom: meso-pust, sledi samo kračiše pust. Pa tak pravijo ešče povečini Slovenci. Mi smo pa vzeli nemško reč fasching (fašing), pa gučimo: fašenik, fašnik, fajnšček itd. Večina Slovencov pa dnes ne pravi: vüzen, vezom, vazam, liki: velka noč (ne šürki e kak v reči: tele, mela, liki dugi vozki é kak: mér, čemér), pišemo književno: vélika noč, pa pomali večina glüha, postaje za jezik i pravi: velíka (naglaša i). Da pa pravi Slovenci od nigda gučimo: velki zvon, vélki keden, velki četrtek, velka meša — pa tak znova vidimo, kak smo kniževnomi jeziki blüzi po pravilnom izgovori.
V naslovi članka je zapisano: hús-vét. Zakaj? Vej pa tak znamo, ka je vüzen Vogrski húsvét. Ja, samo ka ste ne pomislili (Vogri pa to nemrejo znati), da je vogrska reč po Slovenskoj napravlena, gda so ešče Slovenje gučali: meso-v-zem.Tak je v vogrskoj reči jasno mogoče čütitit prvi pomen nase reči: vüzen.
Vse to sem napiso, ár sem v Vogrskom kalendari čteo čüdno mišlenje odked je reč vüzen. Pa šče to bi rad povedo: ne pišimo pa ne gučimo od Vogrov prevzéto: slávski namesto slovenski. Nega  več nikše Slávije, prek mejé tüdi slovenski gučijo, pišejo pa knižno slovenščino!
V. Novak
Vüzen! Goréče, erdéče žarí tvoje imé -kak ogen na vélko soboto pri cérkvi, kak kres po brigáj, pri goricaj!
Vüzen.. . kak remenica erdéča, s čarnin popisana!
ŽELIMO VAM VESELE VÜZENSKE SVETKE
2
Pisali ste mi
PREMALO JE, ČE MENI NI VSEENO, KAJ SE DOGAJA V PORABJU
SPOŠTOVANI GOSPOD VENDEL MUKIČ, prek časopisa — Vašega našega, mojega — Vam sporočam, da sem dobil Vaše dolgo in zanimivo pismo. Za začetek mi dovolite nekaj pojasnil, in sicer se že skoraj eno leto odpravljam k Vam na obisk, vendar mi še ni uspelo, da bi se srečala. Na neki način Vas poznam po pisanju, osebno pa nisem čisto prepričan, če sva se kdaj srečala, najverjetneje pa sva se.
DRUGO. KAR VAM MORAM PRIZNATI, je,  da sem v svoji zmedenosti, ki je menda značilna za večino novinarjev, Vaše pismo nekam založil. Prepričan sem, da pisma nisem izgubil, ampak je nekje med kupi mojih papirjev. Ko bo tole pisanje že natisnjeno, bom tudi Vaše pismo našel. Toda urednici sem obljubil, obljubo pa je potrebno držati, da Vam napišem odgovor že v tej številki, zato se bom držal predvsem osnovnega sporočila iz Vašega pisma. In tretje, kar moram napisati uvodoma, je, da se nimam za pristojnega za reševanje konkretnih manjšinskih problemov v Porabju ali kjerkoli drugje, marveč je moje zanimanje za ta vprašanja novinarsko, ne politično in praktično. Kar se tiče porabskih Slovencev, vas obiskujem od jeseni leta 1969.
IN ZDAJ K VSEBINI oziroma rdeči niti Vašega pisma. Pišete, da niste zadovoljni s položajem porabskih Slovencev, pa tudi z delom Zveze Slovencev da niste najbolj zadovoljni in še marsikaj Vas moti. Lahko mi verjamete, tudi jaz nisem zadovoljen s položajem porabskih Slovencev, razlika med mano in Vami je, da sem prepričan, kako za položaj manjšine ni kriva ali odgovorna mlada organizacija Zveza Slovencev, ampak prejšnja in sedanja madžarska politika in odnos matič-
ne Slovenije do svojih rojakov ob Rabi.
SPOŠTOVANI VENDEL MUKIČ! Zelo mi je žal, da Vam ne morem odgovoriti na kratko in konkretno, marveč moram po dolgih in zapletenih ovinkih, za katerimi bi želel skupaj z Vami najti cilj: pomoč porabskim Slovencevm. Prepričan sem, kljub svojemu optimizmu glede položaja manjšin, da je čas tako krut in da se tako
hitro odmika, kakor še nikoli doslej. Veste, kako težko je v madžarskem gospodarstvu in koliko Ijudi je že moralo in koliko jih bo moralo na cesto tudi v Monošrru, kljub novi moderni tovarni, ki jo je prišel odpirat sam ministrski predsednik. Kako naj zdaj mladi slovenski družini, ki se tolče za vsakdanje preživetje, nekdo razlaga pomembnost in pripadnost slovenstvu. Ste se morda kdaj vprašali, zakaj tako malo porabskih Slovencev govori svoj jezik, ste se vprašali, zakaj v Monoštru ni skoraj nikjer slovenske besede, čeprav je skoraj vsak deseti prebivalec Slovenec.
VERJAMETE Ml LAHKO, da Zveza Slovencev
želi izboljšati položaj manjšine. O tem, ali ima pri načrtovanju svojega dela vedno srečno roko, nočem razsojati, ampak prepuščam oceno Vam in porabskim Slovencevm. Prepričan pa sem, da je največ nalog v šolstvu, zato se bom k tej temi vrnil v eni prihodnjih številk Porabja. Morda tedaj, ko se bova že srečala in pogovarjala.
Vesel sem vašega pisma in hkrati žalosten, ker dobimo v uredništvo Porabja premalo kritičnih in drugih pisem. Veselimo se slehernega sporočila, ki je povezano z življenjem porabskih Slovencev.
NATANČNEGA VZROKA, zakaj pišete meni, seveda še ne vem, o tem se bova pogovorila kmalu pri Vas doma. Morda ste mi pisali zato, ker Vam je znano, da sem nekako soustvarjal "nove odnose v Porabju". Vse od tedaj, ko sem si 27. septembra leta 1990 ob štirinajstih in sedemindvajset minut v beležnico zapisal, da bodo na Gornjem Seniku ustanovili Zvezo Slovencev. Podobnih podrobnosti se mi je od leta 1969, odkar prihajam v Porabje, nabralo nešteto. Ko sem sprejel povabilo ene od slovenskih revij, naj strnem svoje vtise iz Porabja za njene bralce, sem se nameraval lotiti naloge ravno z opisovanjem osebnih vtisov in spominov. Obljubo sem moral za zdaj prelomiti! S tem sem želel samo povedati in potrditi, kako mi ni vseeno, kaj se v Porabju dogaja, kaj se bo zgodilo. Zatrdim Vam lahko, da tudi v Zvezi Slovencev niso ravnodušni, imajo načrte, vedo, da morajo čimprej spremeniti sedanje razmere, zato si želijo kar največ pomoči vseh, ki jim lahko pomagajo.
Pozdravljeni, Vaš
Ernest Ružič
Kljub velikemu napredku, številnim novostim, pa ne samo po tako imenovanih demokratičnih spremembah na Madžarskem, je še zmeraj izjemno veliko zahtevnih nalog, ki bi se jih nekdo moral lotiti. Vendar je težko določiti, kdaj in kje je ta "nekdo"? Ali je to Zveza Slovencev, so to župani tistih občin, v katerih živi manjšina, so to učitelji, ki poučujejo slovenske otroke tudi v slovenskem jeziku, so to starši, ki so pozabili, da bi bilo lepo, če bi otroci znali besede svojih babic in dedkov, so to vsi Porabski Slovenci. . .? Je treba iskati uresničevalce perečih nalog v Sombotelu, na županiji ali v političnih strankah, v Budimpešti, kjer zavlačujejo s sprejemom manjšinskega zakona in kjer pripravljajo nov šolski zakon, ki bo opredeljeval tudi izobraževalni sistem manjšin na Madžarskem...?
Predlogi za obnovo narodnostnega šolstva
V Budimpešti je pred nedavnim zasedal narodnostni oddelek Madžarskega pedagoškega društva. Razpravljali so o tem, kako bi se dalo obnoviti narodnostno šolstvo. Predloge, ki so jih posredovali tudi ministrstvu za prosveto in šolstvo, je sestavilo predsedstvo omenjenega društva.
Predlagali so, naj se spremeni financiranje šolstva, in sicer naj ministrstvo poveča pripsevek za učence, ki so pripadniki narodnostnih skupnosti (od vrtca do srednje šole). Študentje pripadniki narodnosti na visokih šolah in univerzah naj bi dobivali višje štipendije. Učitelji, ki poučujejo materni jezik ali v maternem jeziku, naj dobivajo dodatek iz državnega proračuna. (Predlog velja tako za vzgojiteljice v vrtcu kot za univerzitetne profesorje.)
Vsak študent, pripadnik kakršnekoli narodnosti, bi moral vsaj en semester študirati v svoji matični državi, učitelji in profesorji vsaj dva semestra. Stroške študija naj bi plačalo ministrstvo. Naj se zagotovi tudi šolanje srednješolcev v matični domovini.
Z denarjem so povezana tudi naslednja vprašanja:
—	izdaja učbenikov in učnih pripomočkov,
—	študijske poti učiteljev in profesorjev.
Kakšno naj bi bilo narodnostno šolstvo?
Po ocenah pedagoškega društva narodnostna šola v maternem jeziku še ni aktualna (ali že ni aktualna?!).
Za to obdobje je najbolj sprejemljivo dvojezično šolstvo tam, kjer živi manjšina strnjeno. Na območjih, kjer živijo manjšine raztreseno, naj se poučuje materinščina kot predmet.
I. P.
Murska Sobota
ZAČETEK KONKURENČNOSTI V ZAVAROVALNIŠTVU
Na Lendavski ulici so pred kratkim odprli nove prostore soboške območne enote Zavarovalnice Triglav. Tisti, ki so si poslopje ogledali od zunaj in od znotraj, zatrjujejo, da bolj razkošne palače v prekmurski metropoli še ni bilo. V Zavarovalnici pa pravijo, da je nova poslovna zgradba rezultat dela več generacij zavarovalniških delavcev, verjetno pa še bolj tistih, ki so bili desetletja primorani plačevati zgolj enemu zavarovalniškemu sistemu v Sloveniji.
Slavnostni govornik ob otvoritvi je bil predsednik slovenske Gospodarske zbornice Feri Horvat, pripravili pa so tudi kakovosten kulturni program z nastopom Slovenskega okteta in igralca Evgena Carja.
Na novinarski konferenci so najvišji predstavniki Zavarovalnice Triglav našteli številne novosti. Povedali so še, da se postopno začenja tudi konkurenčnost v zavarovalništvu, saj imajo zdaj v Sloveniji osem zavarovalnic. Niso pa pozabili dodati, da je Zavarovalnica Triglav res največja, tako kot gora, po kateri ima ime.
eR
Porabje, 9. aprila 1992
3
Kalendar (15)
DOLENJI SENIK -1883
Gospaud TRSTENJAK je z Gorenjoga na Dolenji Senik potüvau s poštarskimi kaulami, šteroga je vozo mladi moški Jožef Bočkor. Na Dolenjom Seniki so iže nej bile tak razlüčane kak na Gorenjom. Depa tü je tö samo malo iž mélo raure. Tistoga ipa je v vesi živelo 700 lüdi. Slovenge i Nemci. Slovenge so vsi znali nemški tö. Slovenski podje so se radi ženili z Lamicami (Nemkami). Senčarski pavri so radi ojdli kipüvat v Gradec. V cerkvi so meli vsik-
šo tretjo nedelo nemško mešo, ovak pa slovensko. Plebanuš je büu Števan ŽEMLJIČ (1870-91), šteri je v slovenske, nemške pa vogrske novine tö piso, pa je brano pravice naši Slovenov.
TRSTENJAK se tauži, ka na Dolenjom Seniki samo eno domačo slovensko
pesem znajo (Marko skače, Marko skače po zelenoj travi). Lidgé so največ svete pesmi spejvali. Gvante so si že tö kipüvali (pisane pa redečefarbe), nej so doma par kalci dali platno rediti pa s tistoga šivali. Ženske so nosile sive šecline, bejli vacelejgov pa več nej. Mlade dekle so si eške po staroj navadi duge pantlike plele v kite. Tak duge, ka so njim do križa segale.
Senčarski pavri so bili sarmacke. Konja niške nej
emo, günce tö samo par lüdi. Orali pa vozili so s kravami. Krave so poganjali. Na Dolenjom i Gorenjom Siniki so živeli sarmacke pa eške po bregaj, zato so pri ramaj nej meli velko čistaučo. Sausadge so ji dražili: "Ka vam je voda pogorejla?"
Marija Kozar
Zveza Slovencev je povabila na pogovor župane porabskih vasi, da bi se dogovorili o sodelovanju s samoupravnimi organi.
Sodelavci zveze so seznanili navzoče z delovanjem v lanskem letu. Lani je zveza pomagala raznim inštitucijam v slovenskih vaseh z 2,4 milijona forintov. Letošnji proračun predvideva približno isto vsoto.
V Števanauvca živéjo Ištván Svetec, steri so že Večkrat delali v drudji rusagaj. Kak je kaj bilau v Siriji pa v Algeriji?
"1957. sam začno delati kak vrtalec (fúros). V službo sam na Várpalota mogo odti, Tauga reda sam štja nej bijo vönavčani za vrtalca. Putejn sam se začno včiti. Tri lejta sam se včijo, tak ka sam par tejn štja delo tü. Etak sam napravo izpit (vizsga) 1960. leta. Od tistogamau delam toj. Edan tjedan delam, drudji tjedan sam pa doma."
Ka ištjete v zemlej, pa kak globoko vrtata?
"Vaudjaldja (premog), olaj, sau, ranč ka tarbej. Največkrat tri-stiristau mejtra globoko vrtamo."
Čöjo sam, ka v drudji rusagaj (državah) ste tü delali. Bi mi prajli, gde ste bili pa ka ste tam delali?
"1974. sam üšo najparvin v drudji rusag delat. Štirdja smo mogli v Sirijo titi sau iskat. Kaulak dvejstau mejtrov globoko je bilau sau. Tau smo mogli, ziskati pa Pogledniti, ka kak je kusta plast (réteg). Najparvin je malo špajsno bilau, zato, ka sam dja samo slovenstji pa vogrstji vedo goučati. Tam v Siriji pa arabščino gučijo. Dva delavca sam daubo, steriva sta od tistac bila pa sam z njimi mogo delati. Dja sam delo z mašini oni
so mi pa pomagali, če kaj zdigati tarbelo. Daubo sam edan slovar pa ka je sploj potrejbno bilau, tiste par rejči sam se navčo. Najlagovejša je tam vanej döjn
tista vročina bila. Vsakši den 54—56° C bilau. Brezi srajca smo nej mogli vö na sonce titi, zato ka tak nagnauk bi dola zgoreli. V tau vročini je samo toj pa tan rasla trava. Žalejzdja, ka je na zamlej bilau, tisto smo samo z rokajci mogli držati. V tau vročini smo dvanajset vör delali vsakši den. Štja soboto pa nedelo smo nej meli. Mašini so v noči pa vodne šli, zato ka smo se manjavali. Vačer smo se mogli gora zravnati, zato ka samo 15° C bilau."
Meli ste kakšo ižo, gde ste leko spali pa pučivali?
"V kontenera smo spali, toj smo meli vönaprajto ižo.
Bijo edan šator, v tistom je nam tjöjo sakáč. Na šestdeset kilomejtra je bijo
edan Varaš od tistac smo vozili vodau, kröj, mesau pa tisto, ka ranč te tarbelo."
Petnajset mejsacov ste bili vanej, tau je že zavolé
doudji cajt. Meli sta cajt spoznati, kakšo je tisto lüstvo?
"Tisto lüstvo, kak sam dja vido, bola vtjüp darži, kak mi. Z drugoga kraja pa sploj z drugoga sveta so, Večkrat boga molijo. Da smo delali vsakši zranjak, podné, pa vačer so si obraz pa rotjé zaprali. Proti Mekka so se obarnili, dola so pokleknili pa so tam molili."
Potejn ste dumau Prišli pa sta doma delali?
"Domau sam prišo pa sam toj na Vogrskom delo deset lejt. 1974. leta sam pa v Algerijo üšo delat. Tam sam bijo devet mejsacov. Edan delavac je bate-
žan grato pa na mesto tistoga sam üšo dja. Vcuj k cüglom (opeki) smo ilujco iskali, sletkar pa bejli ci-ment. Töj je že baukša bilau, zato ka smo samo vodné delali, vačer nej. Dapa vročina štja lagovejša bila kak v Siriji. Vodné 63° C je bilau. Prvi tjedan je sploj lagvi bijo. Dočas, ka sam se nej vcujzéjo, sam mislo, ka mo mogo titi domau. Töj smo sakáča nej meli. Sakši drudji den je drudji tjöjo. Sparvoga je bilau tak, ka se je nej posrečilo, dapa pomalak smo se navčili."
Če bi vas štja gnauk prosili, aj deta v nikši drudji rusag delat, šli bi?
"Nej, več nej. Steri petdeset lejt miné, tiste že ne pelejo tavö. Dapa če bi leko, te bi tü nej üšo. Dojšlo je."
K.H.
Porabje, 9. aprila 1992
4
VEČ IZJEMNIH LIKOVNIH DOGODKOV
Pomembno mesto v sombotelskem Spomladanskem festivalu je pripadlo tudi prekmurskim likovnim ustvarjalcem oziroma tamkajšnjemu likovnemu dogajanju.
V elitni Sombotelski Galeriji sta odprti dve izjemni razstavi, in sicer prvič narejen izbor iz del devetnajstih lendavskih mednarodnih kolonij in pregledna razstava del akademske slikarke Suzanne Kiraiy-Moss. Razstavi bosta odprti do 19. aprila, medtem ko so razstavi del grafika Štefana Galiča in slikarja Endreja Gonterja že zaprli. Ob pregledni razstavi lendavskih kolonij so organizirali tudi simpozij, na katerem so iz različnih zornih kotov ovrednotili ta pomembna likovna in širša kulturna srečanja v Lendavi.
94,6
Tisti, ki poslušate Panonske odmeve in nasploh Radio Murska Sobota oziroma Murski val, kot ga imenujemo po novem, ste že slišali, da je prišlo do spremembe. Panonske odmeve lahko poslušate poslej v nedeljo ob 18.00. Oddaja je zdaj tudi nekoliko daljša, saj traja skoraj eno uro (vsme so poročila) do 19. Drugi del bo izpolnjevala predvsem glasba. Kakšno melodijo pa si boste lahko izbrali tudi poslušalci v Porabju. Zato nam lahko pišete na naslov Murski val, Titova 29, 69000 Murska Sobota, Slovenija, s pripisom za Panonske odmeve.
In zdaj naj razložim še naslov. 94,6 je nova UKV frekvenca Murskega vala. Meritve so pokazale, da je v Porabju v glavnem dobro slišna, nekaj težav je le na Dolnjem Seniku, v Slovenski vesi in Monoštru. Sicer pa boste Panonske odmeve lahko tako kot doslej poslušali tudi na starih dveh frekvencah: UKV 87,6 MHz in srednji val 648 Khz.
VARMEJA PȀ FŐISPÁN (2)
Napisali smo v naslovi članka dve reči, šterivi se skoro vsaki den med vami rabita (nücata), pa skoro nišče ne ve, ka izvirata iz naših Slovenskih reči. Prva je vármegye, napisao pa sem varmeja, kak so pred 70-80 leti pisali v naših novinaj tisti slovenski dühovniki, ki so znali, da je megye slovenska reč. Gda so v januari 1919 sestavili prekmurski dühovniki načrt (plan) slovenske avtonomije, če bi ostali v vogrskoj državi, so zahtevali, naj se za Slovensko okroglino ali krajino, kak so zvali svoj kraj med Mürov i Rábov, ustanovi slovenska varmeja (vármegye). Dnes že malo Što od mlajših zna i guči to reč, liki samo megye právi. Právo ime pa je vármegye i v Somboteli so izhajale novine Vasvármegye, v šterin se je naš dr. Franc lvanocy boro za slovenske pravice, za ime Szlovén (proti Vend). Právo ime je ešče dnes Vasvármegye i samo splošna manjóst je začnola reč vár izpüščati pa dnes že ne vejo, da je Vasvár bio središče, glavno mesto té županije, štera se je po njem imenüvala - tak kak po kraji Zalavár — Zalavármegye, samo sledi Zalamegye.
Poglednimo, ka pravi zgodovinska kniga UngerSzabolcs, Magyarország története (1979), str. 18:
"A
megyerendszert István király szláv közvetítéssel vette át, Nagy Károly örökségéből. Maga a megye szó is szláv, határt jelent (vagyis a megye középpontjában álló var határát, uralmi körzetét jelzi).
— Slovenski: "Ureditev županij (komitatov) je kralj Stefan prevzel s slovanskim posredovanjem iz zapuščine Karla Vélikega. Tudi Sama beseda megye je slovanska, pomeni mejo (pravzaprav označuje mejo gradu v središču županije, območje	zemljiškega
gospostva)." Dodajmo ešče to, da je kralj sv. Stefan ustanovlao tüdi prve püšpekije i so ta cerkvena območja (ozemlja, meje) tüdi označevali "egy házmegye". To pa nema nikakše zveze z vár-
megye. Megyéspüspök je teda redni škof, ki vodi škofijo (ar so tüdi drüge vrste škofije).
Želem povedati — morao bi to že davno — pa predložiti vsem, ki pišete: ne pišimo pa ne gučimo več nesmiselnoga: Železna županije, ár Vasvármegye nema nikše zveze z železom, samo Vasvár má v imeni vas — železo. Pišimo: županija Vas, Zala (ne zalska).
Kniezsa nam pove, da je megye bio zapisano 1055. v pomeni: határ, ednok tüdi megya istoga leta. Celó v pomeni fárni (županijski) ednok v XV. veki ednok: meges pap! Vár-megye je ohranjeno zapisano od 1517. dale. Kniezsa misli, da je reč prevzeta iz starocerkvenoslovanskoga jezika ali staroslovanskoga medja, iz česa je nastalo slovenski meja. Iz pomena "meja" se je v vogrščini razvio pomen: okraj, komitat (grofija). Razvoj je teda:
Vasvar megye — Vasvár határa — a határvonal által bezárt terület — közigazgatási egység (és ekkor: Vas vármegye —
dve réči!). Iz toga so kajkavski Horvati (od Müre do Slavonije) prevzeli: varmedja. Nastanola pa je tüdi reč: mesgye, mezsda, mezsde v pomeni meja, posebno med dvema nezoranima táloma (deloma) zemlé.
Pri nas smo v Vogrskom časi, pred 1919 pravili za vármegye to isto reč, ništerni pa tüdi vármegyőv pa je takša prišla tüdi v Flisarov vogrsko-slovenski slovarček. Varmejo pa smo že omenili. Inači je bilo pri Horvataj, ki so bili zdrüženi z vogrskov državov pa je "Horvátország" bio tüdi razdeljeni na megye, ki so jim pravili županija, ár je na čeli nje bio vélki župan — főispán. Nemški so njim pravili Komitat, ár so v začetki to bile grofije, na čeli je bio grof, latinski: comes. Oba izraza so prevzeli tüdi Slovenci, ki so pisali v književnom jeziki pa jiva ešče dnes rabimo.
V naslovi smo tudi zapisali: főispán, ár to reč
bár starejši bole poznajo, kak če bi zapisali samo: ispán. Főispán (velki župan) je bio na čeli, vodja vármegye — županije, navadno kakši plemenitaš, ki je to bio bole po čésti, delo vodstva pa je opravlao alispán (podžupan). To je bilo do 1950. leta. Bio je v državi tüdi
nádorispán = paltin, (“Magyarország legmagasabb főméltósága 1848-ig, a király helyettese", Kniezsa).
To je iz slovanskoga nadvorj-župan. Fó-pa alispán pa izhajata iz slovanskoga župan. V začetki je to bio zapovednik kraleskoga grada, njegove vojske, grof. Zato se tüdi zvao várispán. Pisali so ispán že 1269, espán, spán, ispály. Sledi so tak zvali načelnika županije, komitata (lat.
comes comitatus, nemški: Obergespan). Špan so pri nas pravili tüdi oskrbniki grajskoga ali drügoga Vekšoga posestva (imánja), v evangeliomi je: meo je eden gospod špána....
Vilko Novak
Materna rejč (7)
TRDI ORI
Kak vejte, nej je vse gnako žmetno, ka če človek dé (gre) gor na pod (podstrešje) po falát šunke ali pa more en žmeten žakeu pšenice gor nesti. Ranč tak je gé pri glasaj tö.
Povejmo za glas a je zadosta, ka se človeki malo zejva (zeh), pa že vöskauči z grla. (Samo probajte, če ne date valati.) Za glas h pa se je tarbej že malo bole cüjpripraviti. Najmenje karšlati (kašljati) je potrejbno, ka več nej tak naleki kak zejvati.
Tau Zdaj zato pripovejdam, ka naš Porabski guč tö nema najraj glas h. V Slovenskoj knjižnoj rejči pa more biti. Mi pravimo, ka iža, knjižno je hiša, mi pravimo čer, knjižno hčer, pri nas vala v knigaj hvala ptt. Tak ka dosta takši Porabski rejči geste, gde samo cüj tarbej djati té glas, pa te včasik knjižne besede gratajo z naši rejči: gra — grah, lapec — hlapec, laden — hladen, lipati — hlipati, lače — hlače, lejv — hlev, rbet — hrbet, ram — hram, ren — hren, ori — oreh. Depa zatogavolo zato nej tarbej tak misliti, nej, ka če mi te glas neškemo, ka je te naš guč menje vrejden. Nikak nej. Zemimo napriliko samo tau, ka zamé eden najlepši jezikov na svejti, francuski jezik tö nin pa nin nema té glas. Litero h má, samo glas h ne. Doj ga spišejo, samo ga ne izgovarjajo. Zato pa je tarbej velkoga francuskoga pisatala tak zvati ka Victor Hugo (izgovarjamo: ügo, nej pa Hugo). Uni povejmo dojspišejo rejč Hongrois, ka znamanüje Vogrin, izgovarjajo pa "ongroa", brezi h. (Tau Zdaj njajmo, ka na konci tisti s tö pozabijo vöpovedati.)
Tau ka neškemo te glas, je vendrak zato tö, ka smo se od vogrske rejči navčili. Kak vejte, če je litera h na konci rejči, te go Vaugri največkrat tö ne izgovarjajo: méh, céh (izgovarjajo se: mé, cé.). Tau nikak tak more biti, kak gda je slovenski misijonar Friderik Baraga üšo v Meriko. Dugo dugo je tam živo nad Indijanci, pa je naslejdnje sploj takši grato — eške po obrazi — kak Indijanci. Zaman je emo nasé djano püšpecki gvant.
Te pa namesto vala — hvala, ka ste si zeli tri minute cajta za rubriko o našoj maternoj rejči.
Fr. M.
Porabje, 9. aprila 1992
5
S kauli v šaulo
Vsakši zranjak Vidim, ka se mlajši z busom parpelajo v Števanuvca v šaulo. Popodneva pa pride po njé pa je pela v Andovca. Tau je nej furt etak bilau. Paut je tü nej takša bila kak zdaj. Dja sam štja pejštji odo po njej v šaulo. Na ausmo smo odli, dapa v sedmoj je že tarbelo titi, aj ne zamidimo. Skur štiri kilomejtra dalač je šaula od na-
šoga bargá. Najvekša baja je tista bila, ka je paut furt blatna bila. Dočas, ka smo taprišli, smo tak vögledali kak bujctji. V zijma je lagvo bilau, da je nam vetar snejg v obraz neso. Bilau je, ka smo do kolen v snejgi odli. Dočas, ka smo v šaulo prišli, crejvldja so se cejlak prejk zmočala. Sreča, ka sam samo tri lejta odo pejstji, po tistim so nas že z kauli pelali v šaulo. Djaustji Rudi so meli konja pa oni so nas vozili.
Zdaj, da je že skur dvajsti lejt minaulo, tak gučijo o tom:
"Starištja so prosili župana, aj nika vözbrodi, ka je mlajšom teško pejštji odti v šaulo. V vesi autonov nej trno bilau, tak ka so kaula ostala. Župan je prišo k meni pa ma proso, aj vozim mlajša v šaulo. Tak sam je začno voziti. Zazranka na ausmo sam je pelo pa Popodneva na štrto sam üso po njé. V djasén pa spartulejt s kauli, v zima, da je snejg bio, te pa s sanami."
Tjelko mlajšov sta vozili?
"Več kak daset je bilau. Bili so takši, steri so že zazranka v pau sedmoj pri nas bili. Pomagali so konja nutra vpregati. Tisti, steri je najrpvi bio, tisti je leko cügla držo. Gda je dež üšo, te sam na kaula punjavo emo gora potegnjano pa smo tak šli. Tak je šlau tau dočas, ka bus nej začno voziti."
"Furt sva rada mela mlajša. Bilau, ka so Vačer do šesta pri nas bili," pravi Trezka, Rudiva žena. "Da konac bilau šauli, te so mlajši rauža parnesli Rudi na pa tak so ma zahvalili."
"Osam lejt sam vozo mlajša prejk v Števanuvca. Malo je zato dosta bilau. Štja Zdaj poznam
na rutjej. Dostakrat sam cejlak tapozébo dočas, ka sam v Števanuvca pa nazaj prišo. Zvöjn tauga so zato lejpi cajti bili. Če bi ma štja gnauk prosili, aj vozim mlajša v šaulo, gvüšno, ka bi vaselo pravo: "Pelo mo je."
K.H.
Na füzenski pondejlek je loško vcuj šlau...
Indašnoga svejta so lüdjé dosta gučali od čüd. Tistoga reda se je dosta čüd godilo, če je rejsan tak bilau.
Da sam dja mala bila, stari lüdje so eden za drugim parpovejdali vsefale čüde. Moj dejdek so mi dosta parpovejdali. Med tistimi cüdami se mi je najbole ta vidla.
Že več kak 100 lejt je, ka so moj dejdek na djagarijo (na lov) šli. Tistoga reda so lüdje sami vözostrejlali divjačino. Istina ka je divjačina nej telko kvara delala, med gauštjami so meli lüdje njive pa so pauvali.
No, moj dejdek so na vuzenski pondejlek večer djajat šli. Strašno lepau je mejsec svejto, fanj (h)ladno, čisto vrejmen je bilau. Moj dejdek so pükšo meli
na plečaj, odijo po gauštja ta pa nazaj, ištjejo edno takšo mesto, gde si dojležejo pa Odkec se lepau vidi. Prauto Sakalauvec se vzemajo, znajo, ka tam med gauštjami gesta eden lejpi velki travnik. Tam so se radi zavci zdaržavali.
Da so ta Prišli, mejsec je eštja lepše svejto, tak je sveklau bilau, kak vodné. Tam, gde je malo strmo bilau pa odkec se je cejli travnik lepau vido, so si moj dejdek dojlegli na črvau (trebuh), pükšo so začnili nabijavati. Samo edno cejv so nabili, tak so si mislili, nej gvüšno, ka kaj pride. Ležijo na črvej tak 10 minutov, da gnauk samo vidijo, ka na travniki telko zavcov geste, ka je vse puno. Oči si brišajo, glavau si šlatajo, če je rejsan istina, ka so tü na-
zauči, če je rejsan istina, ka oni vidijo. Kakoli, nej je sen, istina je. Zdaj pa nega cajta tadale premišlavati. Tü je prilika, Zdaj leko dojzostrejlajo zavca.
Pükšo na drugo cejv tü nabijajo, Zdaj cilajo med nji, ta, gde je na küpa največ bilau. Obadvej caví potegnajo, tak je vdarila pükša, ka se je čülo na daleč. Pa Zdaj?
Dejdek so že pükšo stéli (hoteli) nalečüvati, ka do go znauva nabili, da vidijo, joj sveti Baug, ka vidijo? Zavci, šteri so bili na travniki, se vzemejo, stanejo na dvej nogé, pa déjo prauto dejdeki. Dejdek so s psaum šli djajat. Pes je zdaj nej leto vkuppobrati strejlano divjačino, liki cvilo ja pa je leto domau tak, kak če bi ga s pükše stanili. Moj dejdek so tü nej ovak naprajli. Vzemejo pükšo, obernéjo se pa tak letijo domau, kak morajo. Nazaj pa za nikše pejnaze ne poglednajo. Da so parletéli domau, so nej cajt meli v gang po stumbaj gor titi. Skočili so prejk gantjina okna, zravan not v ižo. Pükšo taličijo na sartejo pa not v postalo, dunjo na glavau pa do zranka so nej smeli gorpogledniti.
Da so mati Zazrankoma (zjutraj) v ižo prišli, so se parstrašili, mislili so, ka so dejdeka bujli, ka ga nindar ne vidijo, pükša pa na sartela. Da so se dejdek naprej potegnili, te so svoji materi parpovejdali kak so zopojdli. Mati so pa etak prajli: "Ti bedak! Ti ne vejš, ka na vüzenski pondejlek nej slobaudno djajati, sploj pa nej zavca. Baug te je pokaštigo.
I. Barber
Mejsec
APRIL
Rejč april je iz latinskega Aprilis. Ta pa iz rejči aperire, štero pomeni "oprejti odpirati". V tom mejseci se odpirajo rauže, bombriki na drejvaj, vse zeleni. V starom Égipti so tak mislili, ka v spartolejtki pride sveti bik APIS, pa oplodi zamlau po cejlom svejti.
Slovensko ime za april je MALI TRAVEN, pri nas v Porabji pa VELKI TRAVEN. Tau pa nej zato, ka pri nas je té mejsec že vek-
ša trava, kak indrék na Slovenskom, liki zato, ka smo mi slovenska pa vogrska imena vküpzmejšali. Od decembra do aprila nücamo svoja imena, od majuša do novembra pa smo od Vaugrov na pausado zeli.
Aprila so naši starci že fejst skrb meli vrejmen. "Ka mali traven pokrmi (zrasté marca), tisto velki traven zej (mraz aprila), so gučali stari. Če pa deš dé na velki petek, te de sad červivi. Na djürdjovo (24. IV.) je najbaugše kukarco saditi, ka te lejpa kukarca zrasté. Na markovo (25. IV.) tarbej tikvine koškice graubati, te dosta tikvi zrasté, pa de fejst teko oli na trej kralovo. Samo naj nam Vidova megla krü na zej.
Marija Kozar
ALI BO KDAJ NA GORNJEM SENIKU
SLOVENSKI ŽUPNIK?
2. aprila je delegacija porabskih Slovencev obiskala ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Razlog obiska je pereč problem, in sicer bogoslužje v maternem jeziku za Slovence na Madžarskem.
Predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök in predsednik cerkvenega odbora na Gornjem Seniku Štefan Győrvari sta seznanila gospoda nadškofa s položajem cerkve v Porabju in ga zaprosila za pomoč. Od smrti gospoda Janoša Kuharja so tudi na Gornjem Seniku vsi obredi v madžarskem jeziku. Občani pa bi želeli imeti vsaj del obredov v maternem jeziku. Tudi zaradi tega so zgradili novo župnišče.
Gospod nadškof je- bil vesel porabskega obiska, kajti, kot je povedal so ga obiskali že Slovenci iz Avstrije in Italije, zato ga veseli, da je lahko sprejel tudi Slovence iz Porabja. S problemom na G. Seniku je bil seznanjen in je obljubil podporo pri reševanju le-tega.
Delegacija se je ustavila tudi pri pomožnem škofu mariborske škofije dr. Jožetu Smeju, ki dobro pozna Porabje in tudi omenjeno problematiko.
Med pogovorom v pristni prekmurščini je povedal, da bo problem končno rešen le takrat, če bomo med Porabci našli kandidata za dušnega pastirja, ki bi študiral v matici. Kot začasna rešitev bi prišla v poštev (po odprtju prehoda Martinje-G. Senik) pomoč župnika iz Prekmurja. Je pa še tretja možnost, in sicer vrnitev enega od slovenskih župnikov , ki delujejo v drugih župniščih na Madžarskem, v domače Porabje.
SAKALOVCI -
NAJBOLJ OGROŽENA VAS V PORABJU
Ob koncu marca je bilo v Železni županiji registrirano 9400 brezposelnih, od teh 300 z visoko izobrazbo, 786 pa mladih, ki še niso bili zaposleni.
Tudi v slovenskem Porabju je iz dneva, v dan več brezposelnih. Če primerjamo število brezposelnih s številom prebivalstva, je najbolj ogrožena vas Sakalovci, kajti tukaj je brez dela 30 Ijudi (400 prebivalcev). Na Gornjem Seniku nima dela 31 Ijudi (850 prebivalcev), na Dolnjem Seniku 15 (470 prebivalcev), v Števanovcih in okolici pa 10 Ijudi (620 prebivalcev).
Porabje, 9. aprila 1992
6
ČE BI GIMNAZIJO DOKONČALA...
Margita Grabler bi nam Porabskim Slovencem leko bila na velko pomauč. "Samo ka ta vrajža politika je dosta vse zapravila," pravi njeni mauž János Grabler.
Margita se je narodila v Slovenskoj vesi, po menja je bila Margita Dončec. Tistoga reda se je eštja dalo v Mursko Soboto titi v gimnazijo. Skončala je 7. klas osnovne šaule, da je čüla, ka bi leko üšla v Mursko Soboto v slovensko gimnazijo. Njena padaškinja Terezija Bedič je tü volau mejla za tau, tak ka so dekle samo tau čakale, ka njim starišje tau dopistijo. Bila je velka radost, da so starišje tak skončali, ka dekline dajo v Mursko Soboto.
Margita se etak spominja na tisti cajt: "Velko veselje je bilau tau nama z Terezijov. Istina ka sve se malo bojale tü, zatok ka sve müve samo po domače znale slovensko. Dapa kak je mladi človek? Puno veselje! Samo sve tau na pameti mele, ka ve müve ta po svejta pa ve tau pa tisto vidle. Prav sve mele. Nigdar ne pozabim, kak so nas lepau sprejeli (fogadtak). Včasik sve dobile štipendijo (ösztöndij) pa internat tü. Lepau je bilau. Da sve pa prišle v gimnazijo na prvo vöro, žalost nika sve nej razmele. Včili smo se slovenščino, pa vse ka včijo v gimnaziji. Eštja smo se cirilski tü včili pisati. Nej je dugo bilau, ka sve že lepau pisale pa gučale slovenski. No naše radost je nej dugo držala. Spartoletje, na Vüzen sve prišle domau na počitnice. Tanazaj sam pa jaz več nej mogla. Že so zapirali granico, potni list si nej mogo dobiti, etak so ma pa starišje več nej pistili, ka pa ka več nemo mogo domau. Etak sam ranč prvo leto nej mogla cejlak vözprajti. Kak je moj mauž pravo, vrajža politika mi je vkrajvzela priliko za včenjé. Pa itak, tisti 7-8 mejsacov je v mojom življenji nepozableno. Mladi človek se brž leko jezik navči. Ranč ne smejm broditi na tau, ka sam zgübila! Malo mi je ležej, če si brodim na tau, ka je moja čerka Gitta učiteljica gratala pa zna slovenski jezik tü."
Tau ka ste vi znali slovenski, vam je na hasek
bilau?
"V mojom žitki je furt na hasek bilau. Samo dvej anekdote vam povem zatau.
Gnauk sam se pelala s cugom v Austrijo k svojimi oči. V kabini sta dva gučala nemški, dva pa slovenski. S Slovencemi sam se fajn mejla. Na tistoj dugoj pauti — če bi nej znala slovenski — bi leko samo v luft gledala kak bedak.
Gnauk pa moj mauž prišo domau z dela, on je v židanoj fabriki delo. Tistoga reda — 1950. leta — so začnili nika modernizirati fabriko, so za küriti valaun nauva kala (peč) parpelali iz Jugoslavije. Navola je samo tau bila, ka so je nej vedli vküppostaviti, zatok ka so nej vedli taparšteti papir, šteri je za tau bijo. Mauž je pravo svojmi šefi, ka on namé not parpela, dja mo gvüšno vejdla taparšteti. Tak je bilau. Te so pa kala lepau
vküppostavili, pa so mi trnok lepau zavalili. Možej so pa prajli, ka je leko Ponosen (büszke) namé."
Mauž János Grabler poslüša nas, pa Vidim, ka Večkrat nika šče prajti. Gospaud Grabler, v vašom živlenji ka je tau znamenüvalo, ka sta
vi Slovenko za ženo vzeli, vi ste pa Vogrin?
"Morem povedati, ka od tistogamau, ka sva vküper, so ma skurok furt parganjali zatau, ka je ona Slovenka. Tau je pa bilau za politike volo, ka so se sausedne države nej razmele. Margitin oča so odskočili v Austrijo že te, da sva eštja nej bila oženjeniva. 1949. leta sva se ženila, dapa eštje 1975. leta so itak furt pardišali za nami. Tau sam pa nej zatok pravo, ka bi dasvejta tau v oči vrgo Margiti. Müva se sploj lepau mava, kakoli ka sva doste zmetnoče mogla trpati. Moji sinauvje so eštje štrafani bili zatau. Najvekši sin je pricajti (pravočasno) zvedo, ka de samo takšo sodaško slüžbo leko emo, ka de mogo delati. Gez sam tü mogo 29 mejsacov sodak biti, delati sam mogo. Pükše sam nej daubo v roké. Na, moj sin je tau nej mogo požrejti, odskočo je on tü. Zdaj v Australiji živé. Eštja gnesdén zna sloenski, pa ga strašno boli srcé za daum."
Vi ste točkar prajli, ka ranč ne smejte broditi na tau, ka ste zgübili s tem, ka ste nej meli priliko za včenjé. Da ste več nej šli nazaj v Mursko Soboto, Zakoj ste se nej tadale včili tü doma?
"Naša daržina je raznok spadola. Sestra je odišla v Jugoslavijo, eštje gnesdén je v Maribori. Oča mi je odskočo.
Spoznala sam se z možaum pa sam se oženila. Da so moji vrstniki končali gimnazijo, sam že mati bila. Samo je tau sreča, ka se z možaum dobro razmejva. 3 svojo mlajšov pa mojga mlajšoga brata sva z možaum gorzranila. Nauvi
ram sva zidala brez posojila (kölocsön). Zdaj sva Obadva v penziji, dapa dosta delava. Gez štrikam, goblene delam, mauž — on je mizar — pa malo z lesaum dela. Nemo prajla, nej mi je vseedno da brodim na Ireno pa llono z naše vesi. One so se vönavčile, njin je ležej. Gvüšno, ka bi gez tü leko bila vönavčita.
Zdaj si samo tau mislim, naj mava zdravje, da va eštja dugo leko med svojimi mlajši, med svojo daržino. Našo živlenje je sploj ovakšo bilau, kak gnesdén naši mlajšov. Nas so starišje navčili na poštenost, na potrplenja. Mi smo tak živeli. Zadovolni smo mogli biti s tistim,
ka je bilau. Gnesden je pa svejt bogati, dapa tak mislim, če so bogatejši, düšno živlenje, poštanjé je pa vse menja. Tak smo vendar s svojim maternim jezikom tü."
V tej dnevaj sam čüla, ka da se potem znauvič dalo v Mursko Soboto v gimnazijo titi. Istina, ka smo na tau — na žalost — skurok petdaset lejt mogli čakati. Vüpajmo, ka so eštja ostali med nami takši, steri štjejo titi v slovensko gimnazijo. Tau se tü vüpajmo, ka ne zopodijo tak kak Margita. Nedo zapirali, bole opirali granico.
I. Barber
NAŠE PESMI (21)
Edna ftica priletejla
Edna ftica priletejla, lejpa bejla pisana.
Ona prinesla veseli glas, kaj pojdem jaz lubici spat.
Prejk trej bargauv, prejk trej dolauv, prejk štiraj zeleni travnikov, prejk štiraj zeleni travnikov, sam (j)odo jaz lubici spat.
Tak dugo tak dugo sam odo za njauv, kak ribice plavajo za vodauv, kak ribice plavajo za vodauv, tak dugo sam odo za njauv.
Na pauti sva se srečala, prelejpo sva se pozdravila, tak skuznatne bile so naja oči, nad nama več lübezni nej.
Zdaj pa zbaugom Micika, i tvoja bejla postelca.
Kelkokrat sva vküp spala, alˊ zdaj pa nigdar več.
Zdaj pa (j) nigdar več, ali zdaj pa (j) nigdar več, ne bodeš moja žena več.
Zagvüšno si mi obečala, ka (j) bodeš menpočakala.
Ména nej vidla več, si drügo zbrala, zbrala je.
Namé se čisto spozabˊla je.
Te sem pa (j) prišo nazaj domau, pa (j) sam jo pito ali kak si kaj.
Meni se tak godi, kak tistoj rauži, raužici, štero mi rani  mraz vmori.
Gorenji Sinik —mkm—
Porabje, 9. aprila 1992
7
OTROŠKI SVET
Na tekmovanje v deklamiranju smo se že dolgo pripravljali. Najprej smo tekmovali na svoji šoli. Tisti, ki je lepo deklamiral pred šolsko žirijo, je šel naprej v Monošter. Pred nastopom smo z učiteljico vadili pravilen izgovor in poudarke.
Prišel je veliki dan. Zjutraj smo se zbrali. V Monošrru nas je čakala učiteljica Klara. Tekmovanje se je začelo ob pol devetih. Vsakdo je imel številko, ki je pomenila vrstni red nastopa. Vsak se je pripravil z obvezno in izbrano pesmijo. Deklamirali smo po skupinah. Najprej so nastopali mlajši učenci, potem pa srednja skupina od 5. do 6. razreda, nato smo prišli na vrsto mi, skupina od 7. do 8. razreda. Po deklamiranju se mi je odvalil s srca velik kamen. Čutila sem, da sem kar dobro deklamirala, brez napak. Medtem ko so nas pogostili s sendviči in osvežilno pijačo, je žirija ocenila naš nastop.
Končno se je žirija odločila, saj smo rezultate že nestrpno čakali. Tisti, ki smo dosegli prvo, drugo ali tretje mesto, smo dobili za nagrado lepe knjige. Z naše šole nas je bilo več nagrajenih, zato smo zelo ponosni. Vesela sem, da sem na tej prireditvi slišala lepe slovenske pesmi. Upam, da nas bo vsako leto več, ki bomo "gojili" slovensko besedo.
Gabrijela Časar OŠ Gornji Senik
Tako lahko barvamo jajčka
Surovo jajce ovlaži, tako se ga bo čebulna lupina bolj držala. Med jajce in čebulo
lahko daš zelen list regrata peteršilja ali kak druge rastline. T ako ovito jajce daš v nogavico in kuhaš deset minut. Lahko pa jajce zaviješ v čebulni olupek, potem
pa vse skupaj zaviješ še z alufolijo.
To so pisana jajčka. Vsa-
ko jajce je drugačno, temnejša so pa tista, ki jih oviješ z več listi čebule.
Adrijan Takač, 6.r., OŠ Gornji Senik
Torbica
pripoveduje
Ime mi je Šolska torba. Rodila sem se v tovarni. Tam so se rodile tudi druge torbe. Ko sem bila dovolj velika, so me peljali v trgovino. Tam sem dobila ceno. V trgovini sem bila všeč Andreji, ki me je kupila. Andreja sedaj nosi v meni knjige. Včasih pa me tudi zakotali po hribu navzdol. Zato sem že strgana in bom morala kmalu med smeti.
Andreja Nemet, 3.r., OS Gornji Senik
To je danes direndaj, direndaj kot le še kdaj: riba je na grm zletela, krta je z vejevja snela, miška je lovila mačko, snedla mačko mehkotačko, polžek zajca je dotekel, vse ga je iz kože slekel, žaba v štorkljo se zagnala, s kljunom vred jo pozobala, bolha v slona je skočila, revežu vso kri je spila, jaz sem v levje žrelo švignil, zob mu izdrl, kot bi mignil, pa sem vendar cel in čil — danes prvi je april.
VEŠ-VEM
Prve slovenske knjige
Morda že veste, da prve slovenske knjige niso bile natisnjene v Sloveniji. V tistem obdobju je bila pomembna nemška dežela. Že v prvi polovici 16. stoletja so bile nemške dežele ne samo središče tiskarstva, ampak se je tam začelo reformacijsko in protireformacijsko gibanje, ki je s svojimi dokaj revolucionarnimi zahtevami rušilo dotedanje dogme, tudi cerkvene.
Martin Luter je proti takim dogmam nastopal prav s knjigami. Te knjige pa niso bile več latinske, ampak so jih pisali v jezikih, ki so jih govorili in razumeli tudi zelo preprosti ljudje.
Luter je 1522. leta prevedel iz latinščine v nemščino takratno pobožno besedilo — biblijo ali sveto pismo. V naslednjih desetletjih so ga začeli posnemati drugi protestantski duhovniki in nekateri posvetni izobraženci. To so bili tudi predstavniki manjših narodov, ki do takrat še niso poznali in ne imeli knjig v svojem jeziku. Med takimi pisci je bil tudi pridigar Primož Trubar.
Primož Trubar je leta 1550 prevedel v slovenski jezik prvo knjigo, in sicer Katekizem. Trubar ga je dal tiskati na lastne stroške v okrog 1000 izvodih, v Tubingenu. Tam je v istem obdobju izšel tudi Abecednik. To je bila zelo pomem-
bna knjižica, čeprav ne zelo debela. Namen Abecednika je bil, da bi se mladi Slovenci s pomočjo te knjige lahko hitro naučili brati in pisati v slovenskem jeziku.
Tako Trubarja s tema dvema knjigama in drugimi, ki jih je napisal pozneje, štejemo za utemeljitelja slovenske književnosti in seveda prvega pisca slovenske knjige. Ko se je Trubar leta 1560 vrnil iz pregnanstva v Nemčiji v Ljubljano, se je močno zavzemal za ustanovitev prve slovenske tiskarne.
Prva knjiga v slovenščini
Jezus Sirah, ki jo je prevedel Jurij Dalmatin, je bila natisnjena leta 1575 v Sloveniji v tiskarni Janža Mandelca.
Trubar, Dalmatin, Krelj, Bohorič in drugi protestantski pisci so tako polagali temelje naše slovenske književnosti.
Od teh prvih tiskanih slovenskih knjig so minila stoletja. Od prvih Trubarjevih in drugih knjig se jih je v originalu ohranilo zelo malo, Katekizma na primer samo en izvod. Razvoj tiskarstva v zadnjih desetletjih pa nam omogoča, da naredimo natančne posnetke takih knjižnih redkosti. Takšne posnetke starih knjig imenujemo repriti ali faksimile.
Porabje, 9. aprila 1992
DEZINFORMACIJE
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 498 dni, mejnega prehoda pe še ni.
Boste uganili? - Eltalalja?
O mejnem prehodu G. Senik-Martinje smo že toliko pisali, da ste se najbrž naveličali te teme. Vseeno smo se odločili, da se spet "pozabavamo" s tem mejnim prehodom. Politiki s te in one strani meje obljubljajo, da se bo letos "buma" odprl. In kdaj? To pa poskusite uganiti! Tisti, ki bo uganil ali pa se bo datumu najbolj približal, si bo prislužil nagrado, ki naj bo zaenkrat še skrivnost. Rešitve nam pošljite na naslov uredništva (Monošter/Szentgotthard Deak F. u. 17.) v SIoveniji na Murski val, Titova 29, Murska Sobota (s pripisom "MARTINJE—G. SENIK).
A Felsőszölnök — Martinjei határátkelőről már annyiszor írtunk, hogy kedves olvasóink valószínűleg unják már. De azért még egy viccet megengedünk magunknak az átkelő rovására. Mindkét ország politikusai ígérik, hogy az átkelőt még ebben az évben megnyitják. Hogy mikor? Hár éppen ez az, amit ki kell találniuk! Aki eltalálja a pontos dátumo vagy időpontban a legközelebb lesz hozzá, ajándékot kap. Hogy mit? Az egyelőre maradjon titok.
A megfejtéseket kérjuk küldjék a szerkesztőség címére: (Szentgotthárd, Deák F. u. 17.), Szlovéniában Murski val, (Titova 29, Murska Sobota) MARTINJE—G. SENIK jeligére
DATUM:
DATUM:
NIKA ZA SMEJ
ZAUB
Feri pa Djauži sta dobriva pajdaša. Feri vsefele Vesele stvari pripovejda Djaužini, on ga samo Žalostno gleda. Feri ma pravi: "Ka mene tak Žalostno gledaš? Ka se ti ne vidi?"
"Ej samo njaj, ka me tak zaub boli!"
Na drugi den se pa najdeta. "No te ešče itak zaub boli?" "A, Zdaj me že samo mesto böli na drugom kraji!" "Kak je pa to leko?" ga pita. "Samo pa njaj! Včera vačer so se v krčmi Ciganji svadili in so se zbili. Nasrečno sem gez tüdi daubo in so mi zdravi zaub vövdarili. Zdaj me pa na obedvej strani bolita."
Elizabeta Časar-Krajcar
ZNANJE JE OBLASTI
Dva padaša sta se srečala v Somboteli. Obadva cajt mata, da malo kaulagvrat poglednata.
Rudi je sploj spoznani v Somboteli, vsakšo zidino, vsakšo paut pozna. Ranč sta na srejda Sombotela, da Rudi pita svojga padaša Petra: "No Peter, znaš, kakša zidina je tau?" Peter pa pravi: "Vrag vej, ka pa namé briga." Rudi ma pa pravi: "Vejš tau je Muzej Smidt. Zamerkaj si, ka boš dargauč vedo."
Deta tadala, Rudi že pá spitava Petra. "Peter! Znaš gde Zdaj stojiva?" Peter pa pravi: "Vraga Znam. Tak sam ti pravo, ka namé tau dosta ne briga." Zdaj pa Rudi pravi: "Gledaj na pravo.
Tista lejpa, moderna zidina je sombotelska galerija. Lüstvo je dosta pejnaz vküpzdavalo pa so go tak zozidali. Tau boš dargauč leko vedo. Zamerkaj si. Vejš, moj padaš Peter! Škoda, ka ne Odiš v šaulo. Če bi v šaulo odo kak dja, te bi tau znau. Namé je nej vtraga po dela v šaulo ojdti. Tebi je tü tam."
Šetata se tadale. Zdaj naš Peter etak pravi svojmi padaši Rudini. "Rudi! Gledaj naprej. Vidiš tistoga z bajüsami, steri tü po pauti prato naja dé?" Rudi pravi: "Vidim ga, kaj ga pa nej vido, vaj sam pa nej slejpi! Pa ka je te tau, ka té tü dé . Ka tau namé briga?"
"Vej ti dja povejm, ka te briga," pravi Peter. "Tačas, ka ti v šaulo Odiš po vačaraj, tačas on tvojo ženo bauža. Dobro si ga Pogledni, ka boš dargauč vedo!"
NIKA ZA ŠPARANJA
Naš Vince pa Hugo sta strašno špravniva pa si etak prpovejdata:	"Hugo, ti
kadiš, ka se najbole vözplača?" Hugo pravi: "Dja cigare kadim."
Vince pa pravi, ka on pipo kadi, zatok ka je tau bola fal (poceni). Hugo ma pa Zdaj pravi: "Nauri si, kak bi s pipov bola fal bilau. S cigarami je najbola fal, zatok ka samo te kadim, gda mi Sto ponüdi. Tebe pa s pipov nišče ne ponüdi."
I. Barber
Stare navade okoli ženitve v slovenskom Porabji
Kak sprotoletje v naravi (a term észetben), takšna je poroka pri mladima zaročencema (jegyespár), začetek nauvoga živlenja.
Pripravlate na gostüvanje se začne z zvačinstvom. Prvi družban dé k povablenim in je pozove na gostüvanje. S sebov nese čutoro (kulacs) vina in v rauki rožno palico. Na tau palico povableni zvežejo šaupe (trakove), s tem zahvalijo povabienje in oznanijo, da pridejo na gostüvanje. Zvač celo daržino ponidi z vinom, naj že naprej pidjéjo na zdravje mladoporočencem in ne šanjalivajo trud na gostüvansko pripravlenje.
"Kak more pozavati zvačin svate na gostüvanje?" Tau sam štela v knjigi Welisch "Sztarasinsztvo in zvacsinsztvo". (Izdano v Monoštru v leti 1911).
". .. Zato sze i po meni date zvani naprej imanüvane nadele, na eden mali falácsec krüja i na par kupic vina, sterim je Goszpod Bog nyé blagoszlovo.
Zato sze nemate znikim vözgo-varjati, nego szi krédi drzste trde mosnyé, glaszne guté, friške paté i osztre nozsé."
"No tak dragi moji prijátele, nikaj sze ne bojte, ár i nász tüdi Goszpod Krisztus blagoszlovi. Mamo zgrábleno edno szinico, stero devet bab zse tri dni szkübé, sterim pérjom okoli rama nasztelemo, kaj csi bi steri szpadno, tak na méko szpádne. Meszá mámo csüda, ednoga bika szmo edno leto krmili na ednom erzsenom betvi privezanoga i onoga szmo bujli. Sztrejlili ednoga brvé i kak szmo ga vdiljak po poli vlekli, brazda sze escse vidi i tam zdaj Dóbeo (potok) tecsé na onom meszti. Gori szmo ga raszpravili, szala je meo teliko, ka szmo nej vedli kam zsnyim. Pridócsa edna deklicska, vu förtoj je pográbila, je odneszla, ino je tam v edno lesnyekovo liscsanye sztránila, prisla edna mravla pa je vsze pojela."
Mislim, ka zvač od sküble-
nje sinice in od krmlanje bika na ednoj betvi, guči samo zavolo šale, za dobro voljo pri pripravleni na gostüvanje.
Gda ženin pride k hiši sneje, njemi sranijo nevesto. Kažejo se njemi lepe posvabice in druge lepe ženske, naj si odberé med njimi. No, zato njemi starišin vsigdar pomaga, če dugo ne najde svojo nevesto.
Ka mo Zdaj pisala, tau je že sploj stara šega: Gda dé poročni sprevod (esküvoi menet), najnaprej eden deček Črno kokauš nese. Črna kokauš spominja na edno vsemogočno žival (állatra), stera bo obranila mladoženca in novi dom od vsega hüdoga.
Po poroki (esküvő) pride gostüvanje, jestvina in pitvina. Jutri mlado ženo čakajo naloge (feladatok) katere potrdijo, ka je flajsna (pridna.) Iz najbližnjega vrelca mora friško vodau prinesti, tak, naj gosti ne zemejo vpamet. Ižo mora zamesti tak, naj gosti ne zemejo vpamet. Najlepši kolač kraja ali perec nesejo na brejg, ga pistijo dol, če je mlada žena flajsna, ga mora vloviti.
Té in drage stare Vesele, gostüvanske šege že samo stare knjige, mogoče stari Ijüdjé čuvajo v spomini.
Elizabeta Časar-Krajczar iz Števanovec
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17.,
p. p. 77, tel.: 94/80-767 Cena:	\
posamezna številka 10 forintov oz. SLT, celoletna naročnina 260 forintov oz. SLT
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo