PISMA BOHUSA VYBiRALA  FRANCETU BEVKU?
V zapuščini Franceta Bevka se je ohranilo osemindvajset pisem Bohuša Vybirala', ki jih je v Goriškem letniku^ objavil Marijan Brecelj. Zal se do sedaj še niso našli Bevkovi odgovori, tako da nam je zaenkrat dostopna le ena stran te zanimive korespondence. Marijan Brecelj je prikazal osnovne poteze korespondence ter očrtal lik češkega kulturnega delavca', nato za-poredil izvirne tekste z opisom enot* in nadvse natančne faktografske dopolnitve.^ Na koncu je dodal še prevod čeških pisem. Pri urejanju korespondence so upoštevana vsa uveljavljena načela takšnih publikacij, posebno vrednost pa dobiva objava zaradi že omenjene natančnosti in zanesljivosti dopolnitev, ki nam kažejo Marijana Brecelja kot meritornega poznavalca Bevkovega dela, razmer na Goriškem, pa tudi njegovo razgledanost po češkem kulturnem prostoru.
Posamenze enote so v glavnem krajša sporočila^, vendar vsebujejo dovolj zanimivih podatkov. Lok dopisovanja se vzpenja od 22. januarja 1923 do 21. februarja 1935 in doseže kvantitetni vrh štiriindvajsetega in petindvajsetega leta, ko sta oba dopisnika izmenjala veliko gradiva. Kasneje se pojavljajo večji časovni premori, deloma zaradi Vybiralove bolezni, verjetno pa so vplivale tudi Bevkove težave med najhujšim fašističnim terorjem'. Zal se po vojni
niso obnovili stiki, ki bi bili lahko zaradi Bevkovega položaja zelo plodni. Poleg zunanjih okoliščin (npr. politični odnosi med državama) je temu verjetno botrovala Bevkova preobremenjenost z delom, pa tudi znanstvo se je z leti polagoma ohladilo. Ohranjena pisma dopuščajo sklep, da sta se Bevk in Vybiral spoznala ob nekem o-
" Prim, D. N. Ušakov, Rasskaja ortoepija i ee /.a-dači. Russkaja reč', nova serija, 3, Leningrad 192Q str. 5—27.
" Prim. tudi S. P. Obnorskij, Očerfci po morlologii msskogo glagola. Moskva 1953; isti: imennoe sklo-nenie v sovremertnom msskom jazyke I, II. Leningrad 1927, 1931.
' Boliuš Vybiral (1887—1951). Znan češki kulturni delavec, publicist in prevajalec. Prevedel vrsto slovenskih leposlovnih del. Dolgoletni ravnatelj študijske oziroma univerzitetne knjižnice v Oloumou-cu, univerzitetni učitelj za jugoslovanske književnosti, lektor slovenščine. ^ ' Goriški letnik 1974, Zbornik Goriškega muzeja, Nova Gorica 1974, str. 113—132. Naslov publikacije je povzet po Zakrajškovem »Goriškem letniku za čitatelje vsacega stanu«, ki je žal ostal le pri enkratnem izidu 1864. leta. Ta periodikum je prvi izmed dolge vrste podobnih publikacij na Goriškem, ki so imele znanstvene ambicije pri obravnavi lokalnih problemov. ' Str. 113—116. ' Str. 116—125. ' Opombe 18—65,
• Korespondenca obsega 16 dopisnic oziroma razglednic, 7 voščil, 5 pisem.
^ Enota št. 10 je pisana v skrivnostnem tonu in vsebuje vrsto namigovanj. Lahko predvidevamo, da je Bevk prosil Vybirala za diskretnost pri dopisovanju.
231
sebnem srečanju, dopisovanje pa je steklo že pred najstarejšim objavljenim pismom', Vendar se komentarju ne more pritrditi, da je nadaljevanje korespondence v glavnem ohranjeno^. Očitna je praznina vsaj med pismi pred Vybiralovim počitniškim potovanjem po Jugoslaviji in Italiji, saj ni verjetno, da bi češki pisatelj napovedal svoj obisk zgolj z dopisnico iz Maribora, oziroma z omembo možnosti tega srečanj a'*". Slika obeh dopisnikov v Olomoucu iz 1939." leta priča, da se je dopisovanje nadaljevalo tudi še po zadnji enoti.
Ce zanemarimo malenkostne praktične razloge'^, lahko iščemo vzroke sodelovanja predvsem v dveh smereh: Bevk je pritegnil pozornost češkega publicista kot kulturni delavec z območja, ki je zbujalo precejšnjo pozornost mednarodne javnosti med reševanjem sporov o jugoslovanski zahodni meji. Zaradi svojega položaja v goriških kulturnih krogih je bil Bevk naravnost idealen informator o razmerah tistega dela Slovencev, ki je bil odtrgan od matičnega naroda. Seveda pa ne gre zanemarjati tudi čisto osebnih komponent: Vybiral je bil vojak na Soški fronti, predvsem pa je potrebno upoštevati, kolikšen del svojih moči je posvetil popularizaciji tujih literatur v češkem kulturnem prostoru. Seveda pa ga je Bevk zanimal tudi kot pisatelj, saj ga je prvič prevajal že 1916.'^^, torej dolgo pred osebnim srečanjem. V korespondenci so vidni tudi načrti, da bi prevedel kak večji Bevkov tekst, do česar pa žal ni prišlo iz neznanih razlogov. Zanimivo pa je, da se je Vybiral spomnil Bevka še pri kraju dopisovanja s ponudbo, da bi v češčini objavil mladinsko delo.
Objavljena pisma so pravzaprav zanimivejša za češko literarno zgodovino, ker razkrivajo predvsem ozadje pomembnega delovnega področja češkega prevajalca in publicista. Vrednotenje korespondence bo vsekakor zanesljivo šele, ko se bo moglo opreti na ugotovitve češkega literarnega zgodovinarja, posebno, ker kaže, da je delo Vybirala še zelo slabo raziskano'^. Iz dokumentov je namreč razvidno, kako natančno je Vybiral poznal razmere zamejskih Slovencev, predvsem na Goriškem. Posebno ploden je moral biti njegov obisk pri Bevku med počitniškim potovanjem 1924. leta. Gostitelj ga je seznanil z goriškimi kulturnimi delavci, ki se jih je kasneje pogosto spominjal s pozdravi'''. Verjetno ga je Bevk uvedel tudi v krog tržaške Edinosti, saj Vybiral do takrat še ni bil v Trstu, dopisnica iz Benetk pa sporoča
Bevku, da se bosta našla v prostorih Edinosti'^. O globini teh vtisov lahko sklepamo iz kasnejših dopisov, posebno pa iz prošnje, da bi pisatelj razkazal skupini čeških turistov Goriško in spomenik Soške fronte — Oslavijo'^.
V pismih najdemo tudi mnogo drugih podatkov o Vybiralovem sistematičnem zasledovanju življenja zamejskih Slovencev, saj izvemo, da je vsaj nekaj let prejemal Goriško stražo, Mladiko, Jadranski almanah. Čuka, Naš glas, večino koledarjev itd. Bevk mu je v tem času pošiljal večino knjig, ki so izšle v tej sredini, kot je razvidno iz omenjanja pošiljk Goriške mohor-ke. Goriške matice ... Možna je tudi natančna datacija Vybiralovega zanimanja za italijanščino in prvih neposrednih stikov s to kulturo'^. Posebno pomembna pa je korespondenca za proučevanje Vybiralovih metod popularizatorskega dela in njegovega prizadevanja za obogatitev olomouške knjižnice. V enem izmed pisem izvemo celo, da se ni lotil prevajanja drame, če ni našel možnosti za njeno uprizoritev. Pozornost bi veljalo usmeriti tudi na pomen Vybiralovega seznanjanja češke javnosti s takratnim položajem zamejskih Slovencev. Poleg tega pa so ta pisma tudi vir za proučevanje Vybiralovih stikov z ostalim slovenskim prostorom. Večkrat se npr. omenja Res, srečamo podatek, kdo je bil nje-gov gostitelj v Mariboru, izvemo, da je doma izkazal gostoljubje Novačanu itd.'*
Žal korespondenca ne prinaša bistveno novih osvetlitev slovenskega pisatelja. Vir teh podatkov bi našli v Bevkovih pismih in če sodimo po Vybiralovih odzivih, nikakor niso nepomembni. V objavljenih enotah so zanimiva pričevanja o Vybiralovih pošiljkah čeških prevodov in periodike, v kateri so izhajali članki o slovenski
" str. 113. * str. 113.
Prim. enote št, 3, 4, 51 " Str. 113.
" Bevk mu je posredoval znamke, pomagal pri nakupu nekaj drobnarij, bil je njegov gostitelj 1924. leta, ko mu je celo posodil nekaj denarja. Prim. enote št. 3, 7  8, 9, 10 . . .
"a Prvi prevod Bevka je izšel v češčini 4. III. 1916 v Besedy Selskych Listu. " Str. 114.
" Večkrat je omenjen dr. Janko Kralj (1898—1944),
dr. Josip Bitežnik (1891—1960), Veno Pilon . . .
" Prim. enote št. 3 in 6!
" Prim. enote št. 16 in 91
" Prim. enote št. 14 in 151
" Prim. enote št. 16 in 171
232
književnosti. Pogosto Bevk ni prejemal le separatnih odtisov, pač pa celotne številke revij. Tako je imel vsaj občasno neposreden stik s češkim kulturnim življenjem, kajti Vybiral je objavljal v vrsti revij, med drugim tudi v Archi, Evi, Umeleckem listu, Selskych Listu . . . Nekateri teh izvodov so se celo ohranili v Bevkovi zapuščini. Zanesljivo je našel ta tisk ustrezen prostor v publicistiki goriških Slovencev in samo po sebi je razumljivo, kolikšna je bila odmevnost takšnih poročil med publiko. S tem pa dobiva sodelovanje med obema dopisnikoma dodaten, neprimerno večji pomen.
Značilni in tudi upoštevanja vredni so podatki o vlogi Bevka kot posrednika pri nastajanju marsikaterega prevoda, npr. Erjavčevih Slovencev. Bevk je tudi posredoval kontakte s Pregljem, Kraigherjem, Pilonom in drugimi. Podrobnost o posredovanju italijanskih katalogov in celo knjig nam ponazarja pomembno stran Bevkovega značaja. Pisatelj kljub ogorčenemu boju za pravice zamejskih Slovencev ni zašel v nacionalistično ozkost, saj je vedno znal pra-
vilno ceniti tudi umetniške dosežke sosednjega naroda.
Korespondenca nam torej osvetljuje tudi nekatere značajske komponente primorskega pisatelja: nesebično pomoč stanovskim kolegom pri njihovem uveljavljanju v tujini, gostoljubnost, predvsem pa zavzetost pri seznanjanju mednarodne javnosti o položaju takratnih zamejskih Slovencev. Pri tem svojem delu ni zanemarjal niti najmanjše možnosti.
Yybiralova pisma so torej zanimiva predvsem za tistega, ki proučuje češkega publicista in prevajalca, toda pomembna so tudi za poznavalce Bevkovega dela ter za tiste, ki jih zanimajo stiki med Slovenci in Cehi. Korespondenca nam namreč dopolnjuje mozaično sliko bogatega in plodnega področja medsebojnih kontaktov dveh kulturnih področij z novo dimenzijo. Vsekakor lahko upamo, da bo spodbudila raziskovalce k novemu razreševanju problemov, ki jih ti dokumenti odpirajo.
Jan  Z o I t a n
Filozofska fakulteta v Zadru
233