VARIACIJE
Niko   Grafen,auer
1
Počasi kot mrtvaške veke zapira noč tiha obličja stvari. Ostanem sam. S slepim obrazom čakam na robu sna, za sivo vodo.
Počasi kot kembelj zvona
se v senci dneva prebuja ptica.
S perutmi omejuje smrt. Njen krik
dolgo kroži v zenitu.
Počasi kot s temnega dna vstane soj. Sneg veje v hladni senci gore. Nič ni mogoče razpoznati: stvari s svojo senčno stranjo pojo.
Počasi kot v smrti se njihova čeljust razmika. Sam s slepim obrazom čakam na robu sna, za sivo vodo.
716
Na dnu, med tihim srečavanjem senc stojim. Tema me ovija kot voda. Daleč so siva pobočja samote.
Pod trudnimi prsti, med stolpi gora, se kot zastava razvija jesen. Gozd skriva v sebi zrcalo odmeva. Daleč pobliskava beli ščit snega.
Molk je med ptiči na obličju sna. V temi imajo krila iz mrtvih obrazov. Negibno prežijo na sivem obodu noči. Sam stojim v soju njihovih srepih oči.
3
Hodim v mraku z licem kakor za sivim zastorom dežja. Bela stena sanj me osvetljuje. Dolge sence vstajajo ob nji.
V  gostem blesku voda, kot nad prepadom, nemo stojijo negibna drevesa.
Od daleč, z drobnim vzgibom vetra, prihaja šum visoke gore.
V  sebi kot črni kamen sna ziblje ptico.
V  temi kot ob sivi peruti
se tiho vzravnam. V tišini zadaj jo slišim, kako poje.
4
Sama si v senci noči kot ob vodi, v kateri se tvoja podoba nenehno pregiba. Stojiš v razkošnem okviru svojih sanj. Temna perut me pred tabo zakriva.
717
2
Pridi, dolgo sem te v noči iskal. Zvenenje pod mojimi prsti se mehko dotika samotnih zracal, ki drhte. V njih se srečujeva nemo kot mrtve stvari.
Ko pade senca, se razbeživa. Potem se dolgo brez upanja, kakor z visokih stolpov čez rob sveta zro najine oči.
5
Ob stenah, v belem pramenu svetlobe bežim kot po dnu strašnih sanj. Spreminjam se v temnem obličju voda. Za mano, v noči, se moja senca zrcali.
Bežim po gladkem očesu sveta.
Kače plešejo v moji glavi.
Kot temno zrcalo se bliža mrak.
Vanj so z najtišjo stranjo prikovane stvari.
Sam iščem ob zidu, ki pod rokami neslišno zveni. Daleč je še do konca. Z druge strani kakor s stolpa sneži. Bežim po srepem očesu sveta.
6
Padam kot v grobnici s čelom
ob gladki steni črne gore. V moji senci
počasi sneži. Nagnjen nad molk
kot nad prepadom, padam v temi.
Mrtve stvari so merilo sveta. Dolgo kot v tihem obredu sem čakal pred njimi. V soju noči mi zaslanjajo beli obraz. Nihče me ne vidi.
Z najtišjo stranjo^ živim v ogledalu, nagnjen nad mrak, ki je v njem, kot nad vodo, z utrujenim licem sam padam v temi.
718
7
Glas, pred katerim sem bežal ob robu noči kot ob zrcalu, glas gore, ki jo zaslanja negibna perut, oddaljen in tih. kakor smrt —
sam stojim v noči, da ti med sencami vrnem odmev. Odvrgel sem temni naličnik sanj, ki se zdaj mrzlo zrcali v temi. Na moj obraz dolgo bleščeče prši.
Pod mozaikom mrtvih stvari čakam z licem, nagnjenim nad tišino, kakor se človek v snu nagne nad nepregledno vodo.
Glas, pred katerim sem bežal ob robu noči kot ob zrcalu, glas gore, v temi izzveneva. Strnjene v krog žarijo nad mano ptičje oči.
719