Iztok Osojnik
Ljubljanska simfonija, ljubljanska fuga
P. Celemu
SLONIM NA MOSTU NAD SENO, OPAZUJEM KLOBUK,
ki ga reka počasi txlnaSa na jug.
tam, nekje v srednji Evropi
na izginule ženske stopinje naletava sneg.
zakaj tako? zakaj te sive baročne fasade tako mrko strmijo v razdrapana srca? je tukaj preveč slabega vina, premalo težkega zlatega sonca, premalo srčne brezskrbnosti, ki na ostankih
ostarelega granita priča o zavesti in zrelosti let? o Ljubljana, siva, hladna kot led. a zdaj zbujena. z odpetim oklepom, kot arhivsko vino,
ko Daša zlatolasa čez južni otok bosa po vlažnem pesku teče in morje leno s slinastim jezikom liže najine stopinje, neskončna hvala, Afrodita!
16	LITERATURA
Nebo nad Ljubljano
Po prvi mistični poročni noči v sredo zjutraj je angel spet z mano njegove široke modre peruti so zatemnile nebo
alcolotli imajo velike, prazne oči
komaj opazno se krapi premikajo po vlažnem
mraku akvarija
mesto, mnoge luči, v neki oštariji Jesenin
Majakovski na Francoskem trgu
pred Križankami stoji razkoračen kot
spomenik Borisu Kidriču pred Cankarjevim domom
ptiči, ravnoduSni, v krošnji brez,
butik z nekakšnimi spominki
italijanski turistični avtobus in potem klop
v Tivoliju, blatne poti in spet
globok pogled, slepi pogled
v življenje
visoki čas in visoko nebo
prek I xninovega parka drsim noro tih in pošastno ranjen odprt in bel
svet je velikansko zasneženo okno
in pogled, ki se počasi ustavlja
zdržati z razpetimi perutmi v negibnem trenutku
nad odprtim breznom dneva sredi najvišjega verza
zdržati ljubezensko pesem široka, odprta usta strmeti v golo resničnost
v njene pregibe, v njene bazaltne temelje
oči za zjutraj, za popoldne in za zvečer in tiho nebo
in nezainteresirano mesto in ptiči, ravnodušni do zvezd
Literatura	17
Nevesta
Ljubljana, daljna in sama. Skoraj kot skovikanje skobca nad gmajno. Ali pa je to neka druga Ljubljana, čipka ob zapuščeni reki, temačna čipka,
nič bolj oddaljena od izmikajočega se vesolja kot New York ali univerza, kjer Jackson objavlja slovensko poezijo. Tiha, zgoščena, prepredena z žilicami kostanjev
kakor hotaveljski marmor, skoraj tako tiha kot Krim z drobnimi pikicami galebov, ki kričijo okoli njegovega vrha. Vlažna in podzemna,
neopazno rastoča iz pozabljenih mitov, zagrizena tisočletja v barjansko tkivo primarnega spraševanja, blodnjak popoldanskega sonca in anonimnosti, pobliskavajoče
v posameznostih, kjer s slepimi očmi globoko živi.
18	1. I T E K A T U R A