DELO rWi ŽIVLJENJE glasilo delavcev delovne organizacije alpina £iri letnik 20 številka-^ /f/\ žiri, november 1983 Kako bo v prihodnje Navadno se proti koncu leta napiše tudi nekaj o planu, ponavadi za naslednje leto. Kdo bi utegnil pomisliti, da se s planiranjem ukvarjamo samo ob izteku poslovnega leta. Prav v tem času tečejo priprave za sprejem planov za leto 1984. Ko govorimo o planiranju, imamo v mislih praviloma večletno obdobje. Že če izhajamo iz ene od definicij planiranja, da je to odločanje danes s posledicami v prihodnosti, lahko ugotovimo, da se posledice odločitev, uresničujejo na daljši rok. Tako je pri nas uzakonjen srednjeročni plan za petletno obdobje, v izdelavi pa je tudi dolgoročni plan do leta 1995 oz. 2000. Tudi DO Alpina je nosilec dolgoročnega plana, o katerem velja spregovoriti nekaj besed. Že samo dejstvo, da se danes Alpina približuje proizvodnji 2,000.000 parov letno, da polovico proizvodnje izvozimo na konvertibilno področje in da tu združuje delo preko 1800 ljudi, narekuje, da izdela dolgoročni plan in se tako načrtno razvija. Obutvena industrija je ena tistih, kjer je težko natančneje začrtati dolgoročni razvoj (kot na primer v energetiki, itd.), opredeliti pa je treba tista področja, ki so razvojno najpomembnejša. Na teh potem tudi slonijo odločitve. Razumljivo je, da je tveganje pri dolgoročnem planu neprimerno večje kot pri planih na krajše časovno obdobje, s tem pa tudi odgovornost toliko večja. Težave pri izdelavi dolgoročnega plana predstavljajo tudi nezadostni podatki, na podlagi katerih bi z večjo zanesljivostjo planirali in težko je najti uporabljive rešitve (analogije) za zanesljive smernice razvoja. Dolgoročni koncept razvoja ne nastane naenkrat, temveč dlje časa. Zato tudi aktivnosti izdelave dolgoročnega plana tečejo že drugo leto in se bodo nadaljevale še v prihodnje. Tudi sam plan je razdeljen na več faz, od koncepcije razvoja kot prvega dokumenta, do samega plana kot zadnjega. Trenutno je pred nami izdelava analize razvojnih možnosti, iz katere tudi povzemamo nekaj najvažnejših stvari. Alpina je v dosedanjem razvoju dosegla pomemben razvoj na vseh področjih, kljub temu proizvodnja še vedno ostaja delavno intenzivna. (Pomeni, med drugim, da je še veliko odvisno od dela naših rok). Največji problem v zadnjih letih predstavlja oskrba s surovinami in repromateriali. Pri izdelavi dolgoročnega plana DO ne moremo mimo dolgoročnih ciljev razvoja jugoslovanske družbe, ki jih lahko opredelimo v naslednjih točkah: — razvoj socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov — dinamični gospodarski razvoj na ustaljenih osnovah ob skladnejših odnosih v tokovih družbene reprodukcije ter spreminjanja gospodarske strukture — izboljšanje življenjskih in delovnih razmer ter rast življenjskega standarda delovnih ljudi in občanov. Glede na to, da je v Jugoslaviji veliko pro- (Nadaljevanje na 2. strani) ISKRENE ČESTITKE f OB DNEVU REPUBLIKE! f X' X> Sarajevo 84 Olimpijske novice Dne 6. in 7. oktobra 1983 se je v Sarajevu mudil predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, gospod JUAN ANTONIO SAMA- RANCH. Pregledal je prizorišča olimpijskih tekmovanj, novinarsko veselje, kjer bo prebivalo 5.500 predstavnikov sredstev javnega obveščanja in Olimpijsko vas. Tek-movališča so pripravljena in čakajo prvi sneg. Press center na Sken-deriji ima 760 delovnih mest za novinarje, 246 telefonskih kabin, 145 teleprinterjev in 10 tele-foto naprav, tako da bodo novinarji resnično imeli dobre pogoje za svoje delo. Predsednik Samaranch je izjavil, da je zelo zadovoljen s pripravami in je poln hvale na račun organizacijskega komiteja in prebivalcev mesta Sarajeva. Dne 7. oktobra je bil odprt tudi hotel Holiday Inn, v katerem je 714 ležišč in je zadnji novozgrajeni objekt v funkciji zimskih olimpijskih iger. V tem hotelu bo nameščena tzv. Olimpijska družina, v katero štejejo vse organizatorje in funkcionarje Mednarodnega olimpijskega komiteja. Marija Košir dogovarjamo se ~ dogovoriti smo se Poslovanje kar uspešno Prizadevanju na vseh področjih, predvsem pa v sami proizvodnji, se ob pregledu finančnih kazalcev poslovanja za prvih devet mesecev že izkazujejo v pozitivnem gibanju le-teh. Skupno je bilo izdelano 17 % več obutve kot v lanskem enakem obdobju. Iz tabele je razvidna naša poslovna usmeritev pri posameznih vrstah obutve; pri smučarski in tekaški obutvi ostati na lanskoletnih količinah, proizvodnja gojzarjev šivane in planinska lepljena obutev se popolnoma ukinja, povečuje pa se proizvodnja razne športne obutve in ženski programi. Stalni napori so usmerjeni v zagotovitev specializacije po proizvodnih linijah in s tem izkoristiti prednosti, ki jih omogoča taka proizvodnja. Produktivnost je porasla iz 23 tisoč nadur v lanskem za 4,5 %, vendar del tega povečanja odpade tudi na proizvodnjo, ki je potekala izven rednega delovnega časa. Povečanje nadurnega dela je devetmesečju na 55 tisoč nadur, kar je posledica samoupravnih odločitev o delu v prostih sobotah in skrajšanju kolektivnega do- Kako bo v prihodnje (Nadaljevanje s 1. strani) izvajalcev obutve in da na domačem tržišču ne bo dovolj surovin, bo tudi v prihodnjih letih nujen uvoz, zlasti osnovnih surovin — to je kož. Zaradi težav, ki nastajajo pri povezovanju reproverige, zaradi nizkega deleža razpoložljivih deviz (tudi na dolgi rok), ostajajo surovine in repromaterial eden najpomembnejših omejitvenih dejavnikov. Po posameznih področjih so cilji razvoja naslednji. V proizvodnji moramo doseči dokončno specializacijo po programih, maksimalno izkoristiti kapaciteto, z vlaganjem v opremo pa doseči ustrezno tehnološko opremljenost. Takim usmeritvam proizvodnje mora slediti tudi prodaja, kar pomeni prodajo takega obsega proizvodnje, kot so zmogljivosti (kapacitete). Najmanj 50 % celotnega fizičnega obsega proizvodnje se mora plasirati na tržišče s konvertibilnim načinom plačevanja. Pri tem je treba doseči, da bomo množino obutve izvažali direktno in ne preko posrednikov. S takim izvozom bi morali zagotoviti ustre- zna devizna sredstva za uvoz materiala in opreme, kajti z uvozom je treba računati tudi na dolgi rok. Investicije bodo usmerjene predvsem v razvoj tehnologije in s tem izboljšanju produktivnosti in povečanju izvoza. Manj bomo investirali v objekte in podobno. Enako velja za investicije v MPM, kjer samo večanje števila prodajaln ni pravilna orientacija. Posebna pozornost bo posvečena kadrovski politiki, saj prav ustrezni kadri zagotavljajo uresničitev zastavljenih ciljev. Temu ustrezno mora biti opredeljen tudi razvoj organizacije, od katere v marsičem zavisi učinkovitost poslovanja. Na področju družbenega standarda so v preteklosti bili doseženi določeni uspehi, zlasti na področju reševanja stanovanjskih vprašanj. Tako politiko bo treba nadaljevati tudi v bodoče in jo razširiti še na ostala področja, saj sc posredni učinki vlaganja na tem področju večji kot si včasih predstavljamo. Tone ENIKO TABELA 1: Proizvodnja v devetih mesecih 1983 po vrstah obutve, količinsko VRSTA OBUTVE 1983 K°H£iNA 1982 Smučar, obutev 170.718 172.884 Gojzer šivan 1.630 30.470 Plan. lepljeni 15.959 — Tekaška obutev 234.928 227.398 Trim, surf, nog. 246.826 80.661 Apreski 138.895 124.152 Ženski nizki 168.457 178.977 Ženski visoki 212.943 108.503 Sandali_195.621 265.653 Skupaj_1.385.977_1.188.698 TABELA 2: Prodaja v devetih mesecih 1983 v parih v 000 din PRODAJNA IND 1QR„ IND * "P®1- POT 1983 83/82 1983 83/82 P __vred. MPM 1.231.934 117 1.148.499 171 79,2 Gros. pr.ob. 60.701 76 85.115 81 26,4 Gros. prod. pl. — — 2.740 54 — IZVOZ OBUTVE 878.268 140 826.222 177 80,7 Skupaj_2.170.903 123 2.062.576 165 73,8 _ 1983 1982 Indeks zaloge materialov 489.191 247.225 198 zaloge gotovih proizvodov 225.563 137.702 164 zaloge nedokončane proizv. 131.777 78.759 167 zaloge v MPM_564.051 454.038 124 Skupaj zaloge:_1.410.582 917.724 154 TABELA 3: Celotni prihodek in njegova delitev v devetih mesecih leta 1983 v DO Alpina ELEMENT DO ALPINA CELOTNI PRIHODEK Amortizacija Skupaj porablj. sredstva DOHODEK Del za DSSS Del za obresti Ost. obv. iz dohodka ČISTI DOHODEK Del za OD Del za rezervni sklad Del za poslovni sklad Del za skupno porabo — stan. del — splošni del 1983 IND 3.980.057.934 165 51.684.918 154 3.289.094.975 170 690.962.959 143 60.450.963 141 66.860.343 262 98.189.718 142 465.461.935 135 344.657.956 133 16.226.513 144 61.394.751 167 43.182.715 113 19.452.687 138 23.730.028 98 Z zbora delavcev v Gorenji vasi dogovarjamo se - dogovorili smo se pusta in tako zagotoviti zadostno količino obutve za izvoz ob dogovorjenih rokih. Na tem področju doslej nismo imeli večjih težav, kar nam potrjuje pravilnost in pravočasnost odločitev. Popravki norm so bili izjedeni v mesecu maju, povprečen doseg norm za ta mesec je znašal 116,6%, v mesecu septembru pa smo že spet nad povprečnim dosegom meseca februarja. Vse kaže na to, da bomo do konca leta zagotovo presegli povprečni doseg pred regulacijo norm. Izgleda, da naše strokovne službe, katerih glavna naloga je postavljati izdelavne čase posameznim fazam izdelave v proizvodnem procesu, ne morejo brzdati norm v dogovorjenih (normalnih) okvirih. Prodaja na vseh področjih kaže na uspešno prodajno leto. V naših prodajalnah je bilo prodano za 17 % več parov obutve kot v enakem lanskem obdobju. Količinski delež Alpinine obutve se še naprej zmanjšuje, glede na to, da je prva proizvodnja za izvoz. Tako je postala že stalna praksa, da proizvodnja za MPM kasni, ali pa posamezni artikli niso izdelani v zadostni količini. V prodajalnah je bilo od skupno prodanih 1.231.000 parov Alpinine obutve 394.300 parov, kar je 32 % od skupne količine. Na zahodno tržišče smo izvozili skoraj 716.000 parov obutve, kar je vrednostno 5,8 milj. $. Količinsko je povečanje kar za enkrat, vrednostno pa za 28 %. Vrednostno se je izvoz povečal manj zaradi preskrbe z materiali preko začasnega uvoza posameznih materialov, ki je ob izvozu ne izkazujemo v realizaciji. Ti materiali so namreč last kupca, katerega nam posreduje le v predelavo. Izvoz na vzhodno tržišče pa je bistveno manjši kot v lanskem devetmesečju — 162.882 parov obutve. Zaloge gotovih proizvodov se, glede na intenzivnost izvoza in izdobavo v prodajalne, zmanjšujejo. Vrednostne zaloge v maloprodajni mreži so 24 % večje od lanskih, kar je s stališča finančne likvidnosti pozitivno. Vse oblike zalog v DO so iz lanskoletnih 91,8 milijard starih din porasle na 141,0 starih milijard, t. j. višje so za 54 %. Ob devetmesečju finančni podatki ter kazalci izvedeni iz vrednostnih podatkov poslovnega uspeha kažejo na to, da se realno nahajamo približno na nivoju lanskega devetmesečja. Indeksi porasta vseh kategorij celotnega prihodka in njegove delitve so pozitivni, med 130 in 170, vendar je tu potrebno upoštevati porast cenovnih kategorij kot posledica visoke inflacije. Skratka ugotavljamo, da so ob nadaljnjem slabšanju gospodarskih pogojev potrebni iz leta v leto večji napori, da bi se zadržali realni poslovni rezultati iz predhodnega leta. Rast porabljenih sredstev, t. j. stroškov poslovanja je hitrejša (indeks 170) od rasti celotnega prihodka. To pomeni, da so cene surovin in materialov hitreje rasle, kot smo to predvideli v naših prodajnih cenah. Poleg tega v letošnjem letu pokrivamo visoke tečajne razlike, ki nastopajo pri devizah, ki smo jih odkupili pri banki, nismo pa jih uspeli vrniti. Ta razkorak v rasti celotnega prihodka in stroškov se bo do konca leta zmanjšal, ker je v maloprodaji pričela prodaja jesenske obutve, katerih cene že vsebujejo dejansko rast cen materialov, ne bo pa v celoti odpravljen. Franci MLINAR Gostje prihajajo, z leve proti desni: predsednik SO Sk. Loka Matjaž Cepin, sekretar RS ZS Slovenije Zdravko Krvina, predsednica medobčinskega sveta ZS za Gorenjsko Ivanka Sulgaj, predsednik ZSJ Stojče Stojčevski in član predsedstva ZSJ Lojze Fortuna, ki ga bo v kratkem zamenjal naš rojak Zdravko Krvina Stojče Stojčevski v Alpini 21. oktobra nas je obiskal predsednik sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Stojče Stojčevski. Spremljali so ga član predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Lojze Fortuna, sekretar republiškega sveta zveze sindikatov Zdravko Krvina in predsednica medobčinskega sveta Zveze sindikatov za Gorenjsko Ivanka Šulgaj. Pridružili pa so se jim tudi predstavniki družbeno-političnega življenja občine in sicer predsednik občinske skupščine Matjaž Cepin in predsednik oz. sekretar občinskega sveta zveze sindikatov Skofja Loka Niko Sedej in Srečko Erznožnik. Ta obisk je soupadal z zveznim delovnim tekmovanjem jugoslovanskih čevljev, ki se je v teh dneh odvijalo v Kranju in ki ga je odprl sam predsednik zveznih sindikatov. V Alpini so se gostje zadržali na krajšem pogovoru s predstavniki sindikata in de- lovne organizacije, pri čemer so se zlasti zanimali za družbenoekonomski položaj in razmere, ki vladajo v tem trenutku. Kako potekajo prizadevanja v smeri stabilizacije, je bilo eno osrednjih vprašanj. Gostje so z zadovoljstvom ugotovili, da v Alpini že več let brez stabilizacijskega načrta delujemo v smeri večjega izvoza na zahod, saj smo na primer v letu 1981 izvozili 20 % celotne proizvodnje na to tržišče, lani 40 %, letos pa bo to že 50 %, čeprav se pogoji poslovanja iz dneva v dan zaostrujejo. Beseda je tekla o nekaterih ključnih vprašanjih, kot so: pomanjkanje deviz, saj vemo, da lahko le-te koristimo le dobrih 47 % ustvarjenih sredstev, rabili pa bi jih 65 %. Drug problem je pomanjkanje surovin in repromateria-lov. Ob tem pa je zanimivo, da je uvoženo usnje trikrat cenejše kot domače. Tretje vprašanje pa je zastarela oprema, saj je 85 % le-te knjigovodsko že odpisane, saj smo jo v 4 letih uvozili le za 100.000 dolarjev. Toda v tem pravzaprav nismo zahtevni, saj bi že s približno 700.000 $ vsaj za nekaj let za sila rešili vprašanje opreme. Lojze Fortuna se je v razgovoru zavzel za večje prizadevanje, da bi zmanjšali inflacijo in da se bodo smotrneje rešila vprašanja v zvezi z izvozom oz. uvozom. Izredno pomembno je, da bolj ofenzivno usmeritev naše družbe tudi uresničimo. To pa pomeni, da bodo k tem morali spodbujati tudi vsi ukrepi odgovornih družbe- nih dejavnikov. Pomembno je, da se širijo tudi možnosti uvoza, saj sicer ni možnosti za nadaljnji razvoj. Zelo kritično so spregovorili o negativnih pojavih v naši družbi, o neutemeljenih investicijah, še posebno pa izrednem bohotenju admini-striranja in birokratskih odnosov do reševanja težav. Pri tem se je predsednik občinske skupščine Matjaž Cepin zavzel za politiko, da bi boljšim izvoznikom na zahod, ki jim dohodek pravzaprav oblikuje svetovno tržišče, omogočili bolj prost uvoz. Predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije se je s tem strinjal in izrazil zadovoljstvo, da je kolektiv Alpine med temi najuspešnejšimi in zaželel še naprej tako uspešno delo vsem delavcem. Razgovor so sklenili z mislijo, da je dobro, da je začela prevladovati misel, da je treba predvsem ustvarjati, šele potem lahko govorimo o delitvi na vseh ravneh. N. P. dogovarjamo se - dogovorili smo se Naši uspešni Na pobudo Zveze sindikatov Jugoslavije, da Slovenija organizira 2. proizvodno delovno tekmovanje v proizvodnji obutve, je organizacijo prevzela Planika iz Kranja. Vse republike so v Kranj 21. oktobra pripeljale po eno ekipo za izdelavo moške ter eno za izdelavo ženske obutve. Samo AP Kosovo in SR Črna gora sta imeli samo ekipi za izdelovanje moške obutve. Tako se je v 14 ekipah zbralo 98 tekmovalcev. Že na samem začetku so se obnavljala poznanstva, saj je bilo mnogo tekmovalcev že lansko leto v Borovu. Po prejšnjih dogovorih RO sindikata so slovensko ekipo za izdelavo ženske obutve sestavljali tekmovalci iz DO Planika, Peko, Tovarne usnja Slovenj Gradec in Cicibana. Ekipo za izdelavo moške obutve pa tekmovalci iz Peka, Tovarne usnja Slovenj Gradec in Alpine. Prvi dan je bilo tekmovanje v odkrivanju napak na strojih, pismeni del iz spoznavanja samoupravljanja in stroke. Ko so bili zvečer znani rezultati tega testa, smo bili vodje ekip in tudi tekmovalci kar malo razočarani, saj smo pričakovali več. Trenutno pa je bila zelo dobro uvrščena tekmovalka za modeliranje v ženski ekipi. Videli pa smo, da bo šlo naslednji dan zares, saj je tudi praktični del tekmovanja prinašal dve tretjini točk. Zvečer smo se zbrali v domu JNA, kjer je bila uradna otvoritev. Tekmovanje je odprl predsednik predsedstva ZS Jugoslavije Stojče Stojčevski, KUD Sava pa je pripravilo lep kulturni program. V soboto zjutraj smo vsi nestrpno pričakovali začetek tekmovanja. Tekmovalci so se preselili v obrate na svoja delovna mesta. Že začetek je potrdil, da gre tu za sekunde in čim manj napak. Modelirji so morali v čim krajšem času prerisati model, ki je bil v stekleni vitrini. Obenem pa so morali narediti še en model po svoji zamisli. Sekalci zgornjega in spodnjega usnja so tekmovali posamezno, eden za drugim. Žirija je upoštevala čas in odkrite napake v usnju, ki so bile umetno narejene. Prešivalke so tekmovale vse skupaj, in sicer dve za eno ekipo. Možna je bila primerjava z nasprotnicami, vendar so vse preveč hitele, tako da tega nisem opazil. Treba je bilo sešiti 2 para zgornjih delov. Tudi v montaži sta bila dva tekmovalca skupaj v ekipi, tako da sta si pri delu pomagala. Vendar pa je tu na- enkrat delala samo ena ekipa. Sestaviti je bilo treba 3 pare čevljev kompletno s podplati in 3 pare brez, tako da je žirija lahko odkrila morebitne napake tudi tu. Ko je bilo tekmovanje opoldne končano, smo bili kaj različno razpoloženi. Nekateri so bili veseli, drugi malo zaskrbljeni. Po kosilu nas je organizator povabil na ogled Brda pri Kranju. Tamkajšnji upravnik nam je pokazal, kje je tov. Tito bival, ko je bil tu. Potem smo se odpeljali še na blejski grad, kar je bilo za tekmovalce iz ostalih republik lepo doživetje. Zvečer smo se spet zbrali v domu JNA, kjer je bila podelitev priznanj. Odlično se je odrezala ekipa za izdelavo ženske obutve, saj je zmagala. Tekmovalci po posameznih disciplinah pa so osvojili naslednja mesta: — modeliranje 1. mesto — sekanje zg. delov 4. mesto — šivanje 4. in 6. mesto — sekanje sp. delov 2. mesto — montaža 3. in 4. mesto Vsi tekmovalci so dosegli lepe rezultate, zlasti še, če upoštevamo samo praktični del tekmovanja. Malo manj je bila uspešna ekipa za izdelavo moške obutve, zasedla je 5. mesto, po disciplinah pa naslednja: — modeliranje 4. mesto — sekanje zg. delov 4. mesto — šivanje 7. in 13. mesto — sekanje sp. delov 7. mesto — montaža 3. in 12. mesto Ekipno pa je tu prehodni pokal prejela SR Srbija. Po prijetnem zabavnem programu smo si rekli — nasvidenje prihodnjič v Beogradu, kjer bo organizator Industrija obutve Beograd. Na koncu naj še povem, da so pred tem povsod, razen v Sloveniji izvedli republiška tekmovanja. Nekateri celo večkrat. Mislim, da smo mi imeli utemeljene razloge, da tega izbirnega tekmovanja nismo izvedli. Srečko kavclc Prijeten pomenek nekdanjih sodelavcev: Josip Slemenšek, Ivan Capuder in Karlo Komac Iz naših prodajaln — Beograd I Prodavnica Beograd I je otvorena 1954. godine sa veoma malom površinom. Posle par godina se pristupi-lo zajedno sa »Jugopetrolom« na izgradnju novog lokala u kome je otvorena prodavnica 26. oktobra 1959. Prodavnica je radila sa slabim prometom sve do 1973. godine. Tada je otvorena »Beogradjanka«, največa robna kuča u Beogradu, koja se nalazi uz našu prodavnicu. Promet se od tada iz godine u godinu osetno poveča-vao, tako da očekujemo ove godine oko 65 milij. prometa. Po prometu Beograd I se nalazi na trečem mestu za prvih devet meseci ove godine. Adaptacija prodavnice je vršena 1974. godine, ko-jom se nije mnogo dobilo u prostoru, kako prodajnom tako i skladišnom. Sada je potrebno izvršiti malu adap-taciju sa minimalnim ulaganjem, a efekat bi bio veliki na uslove rada s samim tim i na promet. Pošto prodavnica nema skladišnog prostora, prinudjeni smo da koristimo skladište pod zakup, koje je udaljeno od prodavnice 14 km za smeštaj robe. Sada nam se ukazala prilika da kupimo magacin u bližini prodavnice pod veoma povoljnom uslovima, kojim bi dobili trajno reše-nje za sve prodavnice u Beogradu. Naš kolektiv, koji broji 13 članova, ponosan je na svoje rezultate rada, koje ustvaruje pod dosta teškim uslovima. Drugarski pozdrav od kolektiva prodavnice Beograd I. • Kako ustvarjamo Prodajalna Zagreb I. jalne, da tudi drugim delavcem lahko približamo nove dosežke v razvoju prodajne mreže in pa seveda mnenja samih prodajalcev, in kar je prav tako pomembno, tudi vtise naših kupcev, ki ta dan obiščejo našo prodajalno. Prodajalna Zagreb I je na zares zelo prometni točki. Že dolgo pred otvoritvijo so mnoge glave radovedno kukale v prodajalno. Zanimanje za našo obutev je tako veliko, da ljudje še vedno do-(Nadaljevanje na 6. strani) otvoritvi je spregovoril vodja MPM Ivan Capuder Takole izgleda prodajalna znotraj Slavi ca Navračič, prodajalka, ki je v prodajalni že od leta 1958 in Josipa Vrbanc, prodajalka, ki je tu že od leta 1957, in sta torej doživeli vse organizacijske spremembe, sta nekoliko nezadovoljni, zlasti s tem, da so prodajalci in kupci zaradi ozke prodajalne praktično med seboj pomešani. Tudi organizacijo same prodajalne in skladiščnega prostora bi po njunem mnenju morali izboljšati, da bo strežba lahko hitrejša in promet večji. Zunanjost prodajalne Zagreb I. Radovednežev je bilo kar veliko Karlo Komac je bil prvi poslovodja naše prodajalne Spomladi, ko je naša maloprodajna mreža praznovala svojo 30-letni-co, se s Karlom Komacom nisem srečal. Zato sem izkoristil priložnost, ko so v Zagrebu odprli prenovljeno prodajalno na Ilici, in pokramljala sva o časih, ko se je trudil, da bi odprli prvo prodajalno Alpine — v Sarajevu leta 1953. »Takrat Alpina po imenu še ni bila tako poznana, kot je sedaj, mnogi pa so slišali za Žiri, saj so ži-rovski čevljarji že pred vojno tudi v Bosno pošiljali čevlje. V zvezi z otvoritvijo prve prodajalne so se dogajale prav zanimive stvari, tudi težav ni bilo malo. V lokalu so prej prodajali krste in brez zvez s predsednikom občine bi do prodajalne težko prišli. Izkoristili smo dvodnevno praznovanje Dneva republike in v izložbi pripravili posebno reklamo. Postavili smo maketo smučarske skakalnice, z napisom: najboljši skok z Alpina čevlji. Zvočnike, ki so bili postavljeni ob praznovanju, smo prav tako izkoristili, da je napovedovalec vsakih 15 minut opozoril, da Alpina odpira novo prodajalno. Tako je bila v prodajalni taka gneča, da sam dolgo časa nisem mogel vanjo, »bilo je za-ista mnogo sveta,« se spominja Karlo Komac. Pri otvoritvi sta bila navzoča tedanji direktor Tone Peternelj in Edvard Strlič. Sedaj, ko se spominjam vsega tega 30 let nazaj, mi je prijetno, takrat pa sem zaradi vseh težav pred otvoritvijo shujšal za šest kilogramov,« je zaokrožil svoje spomine naš prvi poslovodja, ki je z oseminsedemdesetimi leti še čil in zdrav. N. P. vendarle obnovljena 3. novembra so na Ilici 47 v Zagrebu vendarle odprli prenovljeno prodajalno, ki je bila zaradi obnavljanja zaprta kar 5 mesecev. Po predračunu naj bi adaptacija stala okoli 1,2 milij. din. Vse kaže, da podražitve celotne prenove tudi ne bo, in bo ta obetajoča prodajalna, ki meri 198 m1 v zadnjih dveh mesecih poslovala z vso paro. Projekte za obnovo je izdelal ing. arh. Krešimir Iva-niš z arhitektonske fakultete v Zagrebu, izvedbena dela pa je prevzelo zelo solidno gradbeno podjetje Center iz Našic, ki se je uveljavilo že pri gradnji naše prodajalne v Našicah. Kot se seveda spodobi, se v takih primerih pridružimo delavcem maloprodajne mreže ob odpiranju proda- Q sipini! Q • Kako ustvarjamo • Prodajalna Zagreb I vendarle obnovljena (Nadaljevanje s 5. strani) Naš prvi kupec je bil Dragomir Jaič iz Dugog Sela: Oglasil sem se predvsem slučajno. Presenečen sem in vesel. Hitim v šolo. Marija Papec: Ce le morem zavijem v vašo prodajalno. Tu dobim, kar sicer iščem po vsem Zagrebu. Stjepan Novoselac: upam da bomo opravičili investicijo Darinka Kukič, ki je po rodu Slovenka iz Prlekije, živi pa v Osijeku: V Zagrebu sem se ustavila le za nekaj ur. Že zaradi patriotizma sem prišla v vašo prodajalno. Zadovoljna sem s postrežbo in izbiro, pa tudi s prodajalno, ki je res sodobna. Marinko Ceronja, prodajalec: Tudi podrobnosti, kot ventilacija, razsvetljava, izložbe in podobno, so pomembne za uspeh prodajalne Drago Rajkovič, predstavnik izvajalca: Problem so bili detajli; tudi z materiali smo imeli težave, saj marsičesa ni dobiti, ali pa so dolgi dobavni roki. Največ težav pa seveda povzročajo dodatne zahteve. Sicer je bilo naše sodelovanje s kolektivom prodajalne izredno. Ivan Capuder, vodja MPM: Čeprav smo predvidevali, da bomo odprli prodajalno že v začetku septembra je tudi ta čas zelo primeren, saj se vidi po prometu. Letos seveda plana zaradi zakasnitve in obnove ne bodo dosegli, za naslednje leto pa lahko predvidevamo izdaten porast prometa. Milorad Sakan, prodajalec: Promet je zares lep. Najbolj ljudje vprašujejo po pancerjih SR 84 in Pro lady's. Stjepan Novoselec, poslovodja: Upam, da bomo opravičili investicijo. Važno je, da bomo zdravi. Prodajalna je seveda ozka, posebno, če je taka gneča, tudi ogledala nekoliko begajo, delo je malo oteženo, pa mislimo, da bo že šlo. Dr. Brnčičeva: Vse mi je zelo všeč, posebno to, da prodajate tudi obutev, ki ustreza bolnim nogam. Tega ne dobite nikjer drugje v Zagrebu. besedno čakajo, da prodajalno odpremo. Prodajalno je odprl vodja maloprodajne mreže Ivan Capuder, ki je ocenil, da je ta prodajalna nov, velik dosežek naše prodaje in izrazil upanje, da bodo delavci prodajalne s svojim delom opravičili investicijo. Posebej toplo je med gosti pozdravil nekdanjega poslovodjo prodajalne Zagreb I Josipa Slemenška in sploh prvega poslovodja naše prodajalne, ki je bila odprta leta 1953 v Sarajevu, Karla Ko-maca. Izmed ostalih gostov je otvoritvi prisostvoval le predstavnik izvajalca Drago Rajkovič. Reka ljudi je po tem dobesedno zalila podolgovato prodajalno, ki je vsa obložena z ogledali. Prav to dejstvo je še poudarjalo gnečo in malce zbegani prodajalci so imeli zares čez glavo dela. Nova prodajalna, drugačna postavitev, novi skladiščni prostori in končno dejstvo, da so bili prodajalci nekoliko iz vaje, saj ves čas adaptacije niso delali, je stopnjevalo utrujenost osebja, ki je v sedmih urah ustvarilo kar za 70 milijonov din prometa. Start je bil torej uspešen. Ugodne novosti in seveda slabosti se bodo seveda še pokazale. Kar se bo pokazalo kot dobro, bo treba izkoristiti, kar je slabost bo nujno v okviru možnosti tudi izboljšati. Zanesljivo se bo to izplačalo. Gre za poslovno izredno obetajoč vozel, saj bo po mnenju nekaterih prodajalna že naslednje leto ustvarila 15 milijard starih dinarjev prometa. N. P. • Kako ustvarjamo V Gorenji vasi v pričakovanju nove gradnje »Upamo, da bodo načrti v zvezi z gradnjo v Gorenji vasi uresničeni,« je začel vodja obrata Vinko Bogataj. »Razmere so se ponekod v delavnici in skladišču poslabšale, gneča nas vedno bolj pesti. Ponekod je sedaj že tako zatrpano, da bi bilo veliko težav, če bi na primer prišlo do požara. Na drugi strani pričakujemo še večje povpraševanje po delu, zlasti potem, ko bo rudnik urana začel z delom s polno paro. Kot je predvideno, bi v naših bodočih prostorih z dograditvijo lahko delalo okoli 300 delavk in delavcev. Če bo do tega prišlo, bomo sekalnico preselili v dosedanjo šivalnico in sprostili tudi skladišče, kjer so sedaj razmere res nemogoče. Ob teh pogojih bomo dosegli nekaj podobnega, kot je na Colu, s tem pa bomo lahko izdelali veliko več gornjih delov, ki nam jih tako primanjkuje. Drugače se v Gorenji vasi ni veliko spremenilo. Nekaj delavk se je zaposlilo v Ži-reh, nekaj tudi drugje. Zaenkrat še nimamo težav s pomanjkanjem delavcev zaradi upokojitev, kot se to kaže v Žireh. V okoliških vaseh se je povečal interes za delo pri nas, kar zanesljivo narekujejo tudi bolj zaostrene splošne družbene razmere,« je končal svoje razmišljanje Vinko Bogataj. Pogovorili smo se tudi z nekaterimi drugimi delavkami in delavci. Nadja Košir: Pri ABC Šk. Loka sem se izučila za prodajalko. Imeli so jih preveč in ostala sem brez zaposlitve, pa sem se poleti zaposlila v Alpini. Sedaj sem se že privadila delu, ki mi kar dobro gre, saj normo tudi presežem. Če bi se ponudila prilika, bi se v tem delu še usposabljala. Ko je ponoči voda vdrla skozi ostrešje in namočila tla in spodnje škatle, so končne posledice izgledale takole Gneča je v Gorenji vasi res na vsakem koraku Pavla Stanovnik: Rada delam to delo; razmere me ne motijo. Tu delam že 22 let in drugo leto se bom upokojila. Kar dolgčas mi bo. Minka Končan: Tudi jaz sem se zaposlila avgusta. V začetku mi delo ni šlo, tudi veselja nisem imela; sedaj je že bolje. Tako upam, da bom normo kmalu bolje dosegala. Drugače pa se za šolanje v tej stroki ne bi odločila. Francka Pustovrh: V tovarni sem že 23 let in sem med najstarejšimi. Tukaj na kontroli je prač treba pregledati vse kot je treba, včasih je treba tudi kaj zamenjati ali popraviti. Moram reči, da največ napak naredijo mlajše delavke, ki se še niso povsem prilagodile. Mislim pa, da se je potrebno stalno truditi in se uspo- sabljati, tudi sama, na primer, sem šele ob delu hodila v šolo in opravila izpit za kvalifikacijo. Vse pa je odvisno od volje in zavesti. Marija Pajer: Pri dajanju na tekoči trak je kar veliko dela. Paziti je treba, da je vse v redu in pravočasno. V teh neprijetnih razmerah v delavnici, ko ni nobenih pravih preho- dov in prostora, je to še toliko težje. To je bilo nekaj bežnih utrinkov iz Gorenje vasi. Prav gotovo bi lahko tudi drugi delavci v obratu predlagali ali povedali še marsikaj. Upamo predvsem, da jim bo uspelo čimprej doseči, da se bo gradnja nove proizvodne hale res pričela in prepričan sem, da bodo delovni razultati še večji in razpoloženje še boljše. N. P. razgovor za urednikovo mizo — razgovor na temo: KAKO SO V TEM MANDATU ZAČELE Z DELOM KOMISIJE PRI SVETU KS ŽIRI. V razgovoru so sodelovali: Tone ENIKO — predsednik komisije za kulturo, Janez BIZJAK — predsednik komisije za šport, Ana LOŠTRK — potrošniški svet, Slavka MLINAR — predsednica komisije za zdravstvo in socialno varstvo in Branko FILIPIČ — predsednik komisije za prometno varstvo. Razgovor je vodil Nejko PODOBNIK, zapiske je uredila Anuška KAVČIČ. Kakšna so programska izhodišča vaše komisije pri svetu KS in kako ste jih začeli uresničevati? ■■■■■■■ i' . mmm 1 ' ..... M K : ■". .".■ ■■ .MHBmB . M mm j rw& P^afe o .T ■ ■KH ~ M Mh ji Tone ENIKO: Ta komisija ima pravzaprav naslov komisija za kulturo, prosveto in izobraževanje ter varstvo kulturnih spomenikov, čeprav se dejavnost več ali manj odvija na kulturnem področju in na področju varovanja kulturne dediščine, nekaj manj pa na področju prosvete, vzgoje in izobraževanja. Kot izhodišče dela komisije jemljemo srednjeročni plan KS, čeprav se je ta komisija v tej sestavi konstituirala šele letos, prej pa je to področje pokrivala komisija v drugem sestavu. V srednjeročnem planu je v rubriki za kulturno dejavnost zapisano, da je potrebno krajanom omogočiti, da izpovedo, opredelijo, in izoblikujejo svoj osebni in skupni interes do knjige, glasbe, likovnosti, filma, gledališča, plesa, radiotelevizi-je, dnevnega in periodičnega tiska, kulturne dediščine itd. Da bi se vsa ta dejavnost uresničevala, je plan opredelil posamezne aktivnosti tudi v okviru dejavnosti in sicer še posebej so opredeljene tiste dejavnosti, ki so oz. morajo ponovno oživeti, tako na področju DPD Svobode, v okviru muzejske dejavnosti, knjižničarstva, na področju spodbujanja kulture, med- tem ko plan sam ne opredeljuje tistih dejavnosti, ki že dalj časa uspešno delujejo in naj bi svojo dejavnost samo kvalitetno in tudi vsebinsko bogatile. Te stvari pa smo zapisali zato, da bi jih tudi uresničili. Tu je bilo poudarjeno, da je potrebno ponovno obuditi delo v DPD Svoboda, ki je pred leti povsem zamrlo, tako na področju kino sekcije, dramske dejavnosti, mladinske glasbene dejavnosti in predvidena je bila ustanovitev mešanega pevskega zbora. Prav tako bo treba v okviru spomeniške dejavnosti poskrbeti za obnovo prostorov v stari šoli, obnoviti arhiv, izdelati posnetke tistih stavb in predelov Žirov, ki bi jih prenovili. V okviru mu-zejsko-spomeniške dejavnosti so bila opredeljena tudi nekatera druga manjša dela, v okviru knjižničarstva je bilo določeno povečanje števila knjig. Za to skrbi knjižnica Ivana Tavčarja Škof j a Loka, kakor tudi za ureditev čitalnice. Predvidena je bila tudi nastavitev kulturnega ani-matorja. Lahko ugotovimo, da so se te stvari že pričele uresničevati. Komisija naj bi bila kulturni dejavnosti le v pomoč in ni nikakršen nosilec dejavnosti same. Tu gre bolj za povezovalno delo in pomoč. Torej izhodišča so se že kar precej uresničila; na primer na področju godbeno-pevske dejavnosti stvari tečejo že dalj časa ustaljeno in v zvezi s tem ni nikakršnih problemov. V okviru DPD Svobode je bila predvidena obnova in oživitev dejavnosti in imenovali so nov izvršni odbor, tako, da so se razmere izboljšale, tako v pogledu likovne dejavnosti, kino dejavnosti, dramska dejavnost se prav tako prebuja, mladinska glasbena sekcija deluje in mešani pevski zbor je ustanovljen. V okviru DPD Svoboda je bila ustanovljena tudi literarna sekcija, ki pa je pravzaprav doživela največji razmah z izdajo Žirovskega ob-časnika v kratkem času pa izide tudi prva knjiga založena v Žireh, to je pesniški prvenec Franca Kopača, ki ga je založil Občasnik, in tu je narejen največji kakovostni korak v kulturni dejavnosti v zadnjem času. V okviru muzej ske-spome-niške dejavnosti je največji problem prostor v stari šoli, ki je delno namenjen zbirkam, delno pa so tu stanovanja. Dokler ne bo možno dobiti prostorov, v katerih so sedaj stanovanja, muzejska dejavnost nima nobenih možnosti za nadaljnje delo in širitev zbirk. Poseben problem pa se pojavlja v okviru prenove starih vaških jeder in posameznih znamenitih stavb, kjer razen posnetkov, ni storjenega še nič. Opredelitev, da bi z nastanitvijo kulturnega animatorja poživili kulturno življenje v kraju, je bila tudi uresničena, saj je to delo prevzel človek s primerno usposobljenostjo. Janez BIZJAK: Komisija za šport in rekreacijo pri KS Žiri deluje še osmo leto in ima v svojem srednjeročnem programu tudi začrtane določene naloge, ki jih več ali manj izvajamo. Kar zadeva rekreacijo v glavnem teče tako, kot je bilo zastavljeno: dejavnost smo celo še razširili. Več težav je z objekti, kar je in ostaja problem že dolga leta. Po anketi, ki je bila izvedena, je bilo ugotovljeno, da bi ljudje najraje videli, da bi zgradili kegljišče. Toda vsi vemo, da smo sedaj v časih, ko so investicije izredno omejene in sredstva, ki so za to namenjena pri TTKS Škofja Loka, čakajo na boljše čase. Kar zadeva organiziranost športne dejavnosti v kraju, so se stvari v zadnjem času popravile in tudi dejavnosti vkraju je že več. Upamo, da bomo do novega leta ustanovili v kraju tudi enotno športno društvo, saj priprave na to že tečejo. V kratkem naj bi bil ustanovni občni zbor, ki bi to združenje dejansko ustanovil. Sigurno bo pri tem delu pomembno vlogo imela tudi naša komisija. S tem bi pridobili možnost boljše organizacije, imeli bomo večje možnosti za pridobitev finančnih sredstev, itd. V to združenje bi se lahko vključevalo še več rekreacijskih skupin; s tem pa bo delo lažje in bolj poenostavljeno. Kar zadeva športne organizacije v kraju, smo bili mnenja, da njihovega dela ne bi smeli prekinjati in ne bi smeli vztrajati, da bi se na vsak načian vključili, čeprav bi to možnost seveda imeli vsi. Kar zadeva nadaljnji razvoj, naj povem, da smo že pred leti dali predloge, katera področja v kraju naj bi ostala zaščitena za športno dejavnost, vendar to ni teklo tako, kot smo si zamislili. Prva večja napaka je bila narejena, ko smo dovolili postaviti razdelilno transformatorsko postajo na najlepši kraj, ki bi mu lahko rekli celo »žirovski športni eldorado,« kjer bi bila ena najlepših lokacij za športne dejavnosti. Nekatere se bodo sicer še vedno lahko odvijale tudi na tem področju, toda to ni najbolje. Tako smo iskali nov prostor, kjer bi lahko še bolj dolgoročno (za 50 ali celo 100 let naprej) načrtovali športno dejavnost in nekoč zgradili športni center, ki ga že dalj časa načrtujemo. Seveda bi te objekte gradili etapno in prvo bomo morali narediti nogometno igrišče, ki bo z izgradnjo industrijske cone, izgubilo svoje prostore, in tega bi uredili na področju v Maršaku, kjer se predvideva izgradnja centra. Nejko Podobnik: Kako ocenjujete sodelovanje s športnimi organizacijami v kraju in sodelovanje s sindikalnimi organizacijami? Janez BIZJAK: V začetku smo na sestanke naše komisije vedno vabili tudi športne referente sindikalnih organizacij delovnih organizacij. Nekateri so se sestankov udeleževali, nekateri pa ne, v glavnem pa sodelovanja nikdar nismo odklanjali, vrata so vsakomur odprta in če razgovor za urednikovo mizo — razgovor ima kdo kakršnokoli idejo, naj se obrne na komisijo, lahko tudi za pomoč. Saj smo se na komisiji dogovorili na primer, da za kakršnokoli prireditev gre, so za posamezne tekme zadolžene športne organizacije, ki imajo ustrezne sodnike, organizatorje prireditev, objekte, garderobe, ipd. Menim pa, da bi sodelovanje med sindikati in komisijo v kraju, moralo biti še bolj okrepljeno. Ana LOŠTREK: Najprej moram povedati, da potrošniški svet, katerega član sem šele v tej mandatni dobi, še ni izdelal plana dela, pač pa lahko povem, da trenutno nismo v prijetnem položaju glede preskrbe prebivalstva nasploh, čeprav v Sloveniji, kakor tudi v našem kraju, ne v taki meri, kot v nekaterih drugih republikah. Vemo, da pri nas teče preskrba vseskozi brez uvedbe bonov, kar je pravilno, saj vsi odgovorni za preskrbo bolj skrbijo, da to teče v redu. Vendar menim, da je naloga potrošniškega sveta, da vzpostavi najširše stike 1 našimi potrošniki, hkrati pa tudi s prodajalnami, njih poslovodji in prodajalci, ker je le na tak način lahko potrošniški svet obveščen, kaj je možno in kaj v teh razmerah ni možno. Če želimo doseči to, se bomo morali člani potrošniškega sveta, vsak v svojem okolišu, posvetovati. Seveda pa bi o preskrbi lahko razpravljali tudi na zborih občanov. Tudi tu bi lahko obravnavali težave, ki se pojavljajo. Za usklajeno delo v teh časih, bi prav gotovo kazalo, da bi potrošniški svet večkrat poklical na svoje seje tudi poslo- vodje prodajaln, da bi tudi oni povedali svoje težave glede dobav. Vedeti moramo, da so Žiri na takem koncu, kjer blago dostavljajo nazadnje, kar seveda pomeni, da so težave še toliko večje. Naloga potrošniškega sveta je, da bi se čimbolj zavzemal za pravilno oskrbo in tudi v takih razmerah, ko lahko tudi zaradi »potrošniške mrzlice«, nekaj na tržišču manjka. S tega stališča bi potrošniški svet lahko tudi vzgajal potrošnike. Prav bi bilo, da bi potrošniki imeli vsaj za 14 dni zalog najosnovnejših živil in potem v takšnih situacijah ne bi bilo tako velikega navala na prodajalne. Lahko trdimo, da v Žireh osnovnih artiklov ni manjkalo daljše obdobje, to se je pojavljalo le občasno in je trajalo največ nekaj dni. Če bi torej prebivalci imeli take zaloge vsaj za 14 dni, ne bi b'lo problema. Prav bi bilo, da bi potrošniški svet v nekaterih primerih sodeloval tudi z inšpekcijskimi službami, čeprav menim, da se naše trgovine, kar zadeva cene, pravilno obnašajo, vendar če bi se pokazala potreba, bi bilo prav, da potrošniški svet sodeluje tudi s temi službami. Na sestanku, ki smo ga imeli, smo sklicali tudi poslovodje prodajaln in posvetovali smo se, kako tečejo dobave in ostali problemi. Tako sem se tudi danes, v pripravi na ta razgovor, oglasila v nekaterih naših prodajalnah in se pogovorila s poslovodji, kako teče oskrba. Vsi, s katerimi sem govorila, so bili za tako sodelovanje. Če potrošniški svet ne ve za težave, ki jih imajo trgovine, je le-te težko razložiti potrošnikom. Vemo, da za preskrbo niso vedno krivi le poslovodje ali njihove uprave, temveč naj-• eekrat na to vplivajo drugi dejavniki, čeprav menim, da je založenost prodajaln pogosto odvisna tudi od spretnosti, zavzetosti in sposobnosti poslovodij. Prepričala sem se, da so tudi trgovci ugotovili, da sedanji položaj v trgovini zahteva prijaznost in boljše sodelovanje s potrošniki, ker se že čuti, da kupna moč pada, zlasti pri tistem blagu, ki ni neobhodno potrebno. Takšno stanje pa vodi našo trgovino in njihove delavce do drugačnih boljših oblik poslovanja. Na drugi strani pa, smatram, da je potrebno tudi s strani potrošnika doseči ne- ko zmernost in splošno osveščenost oz. razumevanje, kaj se da in kaj se ne da. Slabost je tudi v tem, ker trgovine v Žireh nimajo večjih skladišč, da bi si lahko oskrbele nekoliko večjo zalogo, ki bi odvrnile prevelik naval, hkrati pa so vse trgovine vezane na silno hitro obračanje zalog, zato tudi vsi artikli, ki postanejo še bolj zanimivi zaradi morebitnih podražitev ali zaradi trenutnega pomanjkanja, hitro zmanjkajo in v takšnem kraju, kot so Žiri, je možno, da nekaterih stvari zmanjka v enem dnevu ali še prej. Skratka s potrošniki bi morali še več sodelovati in do sedaj so se le posamezni potrošniki obrnili na potrošniški svet, na primer glede peke kruha, in v tem primeru smo posredovali, da je bila informacija objavljena po lokalnem radiu, hkrati pa smo takrat tudi Objavili, naj se potrošniki ustmeno ali pismeno obračajo na krajevno skupnost, kjer bi predsednik in ostali člani sveta, dobivali pripombe, napotke, predloge, ali karkoli, da bi lahko potrošniški svet bolj učinkovito deloval. Kateri so trenutno najtežji problemi na področju kulture in področja dela komisije in kako jih nameravate razreševati? Tone ENIKO: Glede na to, da smo se znašli v krizi, ki jo pogosto imenujemo gospodarska kriza in rešujemo samo gospodarstvo, bi posebej poudaril, da gre pri nas za širšo družbeno krizo, zato bo treba posegati tudi na druga področja. Ko so se pogoji za pridobivanje in razdelitev dohodka pred leti povsem spremenili, je bilo potrebno spremaniti in dopolniti srednjeročne plane in tako je prišlo tudi do precejšnjih problemov zaradi pomanjkanja sredstev za samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti. Tu je bila kulturna dejavnost od vseh dejavnosti, potisnjena najbolj v ozadje. Mislim, da smo takšno politiko sprejeli nekoliko preveč lahkomiselno, saj bomo dolgoročno verjetno čutili določene posledice te usmeritve. S tem, ko so se sredstva zmanjšala, bodo tudi za dejavnost v krajevni skupnosti, pritekala vedno manjša sredstva, SIS kulturne skupnosti pa najprej poskrbi za profesionalno dejavnost v občini, šele potem je na vrsti amaterska dejavnost po vsej občini, za katero pa je namenjeno malo finančnih sredstev. Da pa ne bi obstali le pri ugotavljanju pomanjkanja, smo zavzeli stališče, da bomo v okviru možnosti skušali narediti največ, kar je možno. Precej se bo torej potrebno nasloniti na lastne sile in na lastna sredstva v okviru krajevne skupnosti. Pri kulturni dejavnosti je pomemben tudi prostor. Danes imamo v Žireh več takšnih prostorov. Naj najprej omenim Družbeni dom Partizan, za katerega lahko re-čemo, da več ali manj že služi svojemu namenu, s tem, da računamo, da bi veliko dvorano usposobili, da bi ob posebnih prilikah pripravili razne razstave, za katere trenutno v Žireh nimamo primernega prostora. Potem imamo tu še osnovno šolo, kjer se lahko odvijajo nekatere kulturne dejavnosti, in sedaj so stvari z dograditvijo prizidka že povsem urejene. Končno imamo tu še dvorano DPD Svoboda. Ko smo pred leti izdelali program kulturne dejavnosti DPD Svoboda, je bilo to vezano tudi na najnujnejšo obnovo dvorane, ki je v zelo neprimernem stanju in lahko se celo zgodi, da jo bomo morali preko zime zapreti. Novi odbor je dejavnost Svobode oživil in zbral precejšnje število ljudi, ki se za to dejavnost zanimajo. Glede na to, da smo v letošnjem letu praznovali 40-letnico osvoboditve Žirov in je bilo mišljeno, da bo glavna proslava 23. oktobra v dvorani DPD Svobode, so bila vsa sredstva, ki so bila za to namenjena, odobrena za Erenovo dvorane v tem letu. lo je za ureditev vhoda, sanitarij, strehe, izolacijo in ogrevanje, torej najnujnejše. Do tega iz znanih razlogov ni prišlo, zato je sedaj obnova predvidena v naslednjem letu, kar mogoče niti ne bi bilo tako tragično, če dvorana ne bi bila v tako slabem stanju, da ji preti zaprtje. Odločitev slabše vpliva na dejavnost Svobode, ki je računala na to adaptacijo in na resnično rast obujene dejavnosti. Naslednji prostor kulturne dejavnosti je stara šola, v kateri je že urejena muzejska zbirka in prostor za stalno galerijo. Muzej ima s tem zagotovljene osnovne pogoje (Nadaljevanje na 10. strani) razgovor za urednikovo mizo — razgovor za delo, medtem ko velik del gradiva leži v prostorih stare šole in nima možnosti za širitev. Tu bo nujno potrebno pridobiti ustrezen prostor. Gre tudi za celotno ureditev stare šole in okolice, da bi lahko uredili še kakšno dodatno stalno zbirko, za ohranitev zbirk, ki so v muzeju že razstavljene in da bi ohranili kulturno dediščino v takšni obliki, kot je prvotno bila. Eden največjih problemov je ponovna oživitev in obnova starih vaških jeder in posebnih stavb. Za to je izdelana ustrezna dokumentacija, ustanovljen je bil odbor za prenovo, ki pa nima nobenih sredstev in pristojnosti za kakršnekoli posege na tem področju, zato bo nujno sprejeti za to določene ukrepe, za kar je svoje stališče sprejela že tudi komisija. Na zborih občanov v okviru KS naj bi se opredelili za politiko v naslednjem srednjeročnem obdobju. Če pa se odrekamo zgodovini, je vprašljiva lastna prihodnost in s tem, ko bi pokazali malo več smisla za preteklost, bi lažje udejanjali kulturno dejavnost v sedanjosti in tudi prihodnosti. Posebna naloga, ki se pred nas postavlja in je bila predvidena že v letošnjem letu, vendar so se stvari zataknile, je postavitev doprsnega kipa rojaku Maksi-mu Sedeju, kjer bodo tudi potrebne določene akcije, zlasti glede lokacije, pri čemer bo nosilec akcije muzejsko društvo, postavitev pa bo omogočila širša družbena skupnost. Janez BIZJAK: Najprej bi opozoril na vprašanje finančnih sredstev. Ne morem reči, da imamo dovolj denarja za našo dejavnost, na drugi strani pa tudi ne moremo trditi, da nam ga manjka. Za najosnovnejšo dejavnost, ki jo imamo v programu, je sredstev kar dovolj. S športnim združenjem, ki ga nameravamo ustanoviti, pa bi lahko prišli tudi do večjih finančnih sredstev. Kar pa zadeva športne objekte, sem že omenil, da je trenutno problem kegljišča; to bi morali zgraditi in predvideti tudi izdelavo načrtov za center, ki bi ga gradili v Maršaku. Ostali objekti, kar jim imamo v kraju, trenutno zadostujejo potrebam, posebno če računamo še na objekte, ki smo jih pridobili z dograditvijo osnovne šole. Tako se bo kvaliteta dela in možnost za razne športne dejavnosti povečala. Upamo, da sedaj do večjih prostorskih problemov ne bo prihajalo. Glede balinišč, ki jih gradijo posamezna društva v kraju menim, da je pristop pravilen, da so vzdrževana in prav gotovo potrebna in zanimiva oblika rekreacije predvsem starejših krajanov. Tudi izgradnji balinišča pri upokojencih ne nasprotujemo, saj bo to nova poživitev delovanja doma upokojencev in menim, da je takšne akcije v kraju treba pohvaliti, seveda pa tudi sodelovati pri načrtovanju. Mislim namreč, da bi se v kraju morali dogovoriti, kje, kaj in kdaj kakšno stvar zgraditi. Trenutno je največji problem postavitev skakalnice, ker brez plastike vemo, da napredka ni, in ureditev novega nogometnega igrišča. To bo potrebno rešiti najkasneje v naslednjem srednjeročnem obdobju. Glede trim steze pa je bilo dogovorjeno, da bi bila last krajevne skupnosti, vzdrževal pa naj bi jo Remont, isto velja za igrišče Jezera. Kajti za vzdrževanje objektov dobimo premalo sredstev od TTKS, saj nam le-ta komaj zadostujejo za redno dejavnost. Vemo, da pripravljamo tudi smučišča, kar je pomembno in treba bo kakšen dinar nameniti tudi za to zelo razširjeno obliko zimske rekreacije Žirovcev. Vsi pa vemo, da so želje in potrebe eno, možnosti pa drugo, zato se bomo morali dogovarjati kaj je najbolj potrebno oz. kaj lahko naredimo. Tone ENIKO: Glede na to, da imamo v Žireh radio, mislim, da bi morali prav na področju kulturne dejavnosti ta medij neprimerno bolje izkoristiti, kot ga izkoriščamo sedaj, seveda da se stvari na področju radijske dejavnosti uveljavljajo, so možnosti tu še precejšnje; tako da se na radiu ne bi omejevali zgolj na poročanje o kulturni dejavnosti in o javljanju s kulturnih prireditev in da bi to postala tribuna za razreševanje vprašanj kulture, ki so v določenem času najbolj aktualna. Kje so pomanjkljivosti v žirovski ponudbi? Kaj svetujete? Ana LOSTRK: V tej zvezi bi nanizala nekaj misli, čeprav bi težko odgovorila, kje so pomanjkljivosti v žirovski ponudbi. Mislim, da problemi nastajajo prav zaradi premajhnih skladišč trgovin in pa tudi premajhnih obratnih sredstev, ki jih dovoljuje »uprava« koristiti prodajalnam. Če bi bilo to bolje rešeno, potem, kljub temu, da več stvari primanjkuje, bi bila ponudba lahko boljša. Vemo pa, da ponudba šepa zlasti v železnini, ker ni na zalogi veliko artiklov, na primer: bele tehnike, elektromateriala, težko se dobi kuhinjska posoda, ni strešne kritine, barv, lakov, radioaparatov, koles, sploh pa nobene pločevine, kar je osnova za razne proizvode. Prav tako je slaba oskrba s kozmetiko, ni čokoladnih izdelkov, ali pa so zelo redki, ne nekaterih začimb, nasploh primanjkuje vseh vrst krmil za živali, kar me zelo čudi, z ozirom na naš agronomski potencial. Slaba je oskrba tudi s piščanci. To dobijo le nekatere trgovine, mesnice le po nekaj gajb, kar pa za takšen kraj, kot so Žiri, ne pomeni veliko. Tudi ponudba mesa je zelo ozka in tu dobijo mesnice samo stegna, pleče in križ; tako da oskrba v tem pogledu zelo šepa. Hkrati bi ob tem poudarila še to, da so ostali mesni izdelki izredno slabe kakovosti, čeprav je izbira le-teh še kar zadovoljiva. Tako na primer šunkarica sploh ne zasluži več tega imena. Salame so tudi izredno drage, kvalitetne pa niso. V manufakturi primanjkuje zaves, tudi spodnjega moškega, ženskega in otroškega bombažnega perila ni; vse to pa je v primerjavi z lanskim letom tudi 100 % ali še več dražje. To lahko občutimo in ugotovimo prav vsi potrošniki; s tem se seveda kupna moč zmanjšuje. Mislim, da bi bilo prav, da se poslovodje in tudi njihove uprave še bolj prizadevno zavzemajo za pravočasno nabavo vseh možnih vrst blaga, ker tudi ponudba trgovskih potnikov ni več tako pogosta in raznovrstna. V zdajšnji situaciji, ko blaga včasih primanjkuje, pa lahko opazimo še to, da je postala vaška trgovina zelo zanimiva tudi za meščane, ki pridejo na deželo tudi zaradi tega, da kupujejo že tako majhno zalogo teh artiklov. Kaj predlagate ostalim dejavnikom v kraju, da bi dosegli večjo učinkovitost na vaših področjih? Ana LOSTRK: Predlagam predvsem večjo poglobljenost potrošniškega sveta, kljub temu, da ima sila ozke pravice in da bi odigrali pravo vlogo na tem področju, v pomoč potrošniku in trgovini sami. Prav tako pa naj bi se tudi potrošnik bolj odzival, lahko tudi preko medijev obveščanja, preko radia, časopisa Delo-ži-vljenje, ipd., seveda z dobrim namenom reševanja te problematike v kraju. Tone ENIKO: Ostalim dejavnikom predlagam spoznanje, da je kulturna dejavnost enakovredna ostalim dejavnostim in da se je ne da meriti količinsko in da je treba vsebino na kulturnem področju prepustiti dejavnikom; v našem primeru gre večina za amatersko dejavnost, ki pa je v pretežnem delu že profesionalno vodena in to je izredno pomembno, zato bo na tem področju potrebno tako nadaljevati. Tem dejavnikom moramo omogočiti, da bodo svojo dejavnost tudi izvrševali, torej tistim, ki so poklicani omogočimo tudi izvoljenost. 1. Branko FILIPIČ: Že samo ime komisije pove, da je njen program predvsem izboljšanje prometne varnosti v Žireh. Komisija predvsem razpravlja o vprašanjih in pripravlja predloge svetu krajevne skupnosti.. Razumljivo je, da komisija v svetu predstavlja en naš član, ki zastopa stališča. Moram reči, da smo delo kar dobro zastavili in pri tem vzpostavili dobro sodelovanje z razgovor za urednikovo mizo — razgovor Avtomoto društvom, Društvom šoferjev in avtomeha-nikov in postajo milice. Povezani smo tudi s svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, ki se v okviru občine ukvarja s podobnimi vprašanji, kot naša komisija v krajevni skupnosti. Konkretno smo delo zastavili nekoliko izven teoretičnega plana, saj smo več tednov zaporedoma sodelovali pri prizadevanjih za usposobitev traktoristov. Ogledali smo si tudi kraj in prometne razmere, ugotavljali pomanjkljivosti v prometni signalizaciji in druge stvari, ki_ ogrožajo prometno varnost Žirovcev. Za leto 1983 smo si zastavili načrt, da to nekako uredimo in moram reči, da nam je to tudi uspelo. Nekoliko tudi po zaslugi letošnjega praznovanja 40-letnice osvoboditve Žirov, saj smo prav zato uspeli že spomladi urediti prometno signalizacijo (na primer prehode za pešce), medtem ko so se druga leta ta dela opravljala šele jeseni. Postavljeno je tudi precej novih smerokazov. Vse to kar precej stane, saj so vse ceste stvar krajevne skupnosti, označevanje regionalne ceste, ki pa ni posebno zahtevno, je stvar drugih. Ostale pa so seveda še nekatere pomanjkljivosti. Med njimi bi omenil nepreglednost zaradi živih mej; težave so tudi tam, kjer ni prometnih znakov, prav tako je prometna varnost ogrožena, ker še ni pločnikov in podobno. Ugotovili smo tudi, da mnogo kolesarjev, ki so v zadnjem času vedno bolj številni, nima ustrezno opremljenih koles, zlasti v pogledu varnosti. Samo med učenci šole je imelo le 35 % ustrezno opremljena kolesa izmed 120 pregledanih. Kot pa kaže, se tudi tu stvari izboljšujejo, saj imamo sedaj v Žireh servis in popravljalnico koles. V šoli je prometna vzgoja dobro razvita in lahko rečem, da so učenci, ko dokončajo osemletko, primerno osveščeni, kar zadeva prometno varnost. Toda skušnjava se pojavi takrat, ko mladi začnejo voziti z mopedi in tudi težjimi motorji. Takrat pogosto pozabijo na vse, kar so se naučili. Omenil bi, da v republiškem merilu teče velika akcija, da bi čimveč ljudi namestilo kresničke, kar bi zanesljivo povečalo varnost pešcev. Za prihodnje leto pa načrtujemo še pomoč in nasvete pri opremi koles, če bodo seveda za to vsi pogoji. Gre namreč za to, da bi tisti kolesarji, ki imajo primerno opremljena kolesa, dobili ustrezne nalepke. Opažamo, da tudi drugi udeleženci v prometu ne upoštevajo razmer tako kot bi morali. Podnevi se to ne opazi, medtem ko ponoči, na primer traktoristi in vprege, nimajo ustrezne signalizacije. Če govorimo o vključevanju ostalih dejavnikov v prometno varnost, lahko zatrdim, da se že kar dobro angažirajo. Poizkušali bomo poleg akcij v osnovni šoli, ki so dokaj pogoste, tudi v oddajah na radiu Žiri opozarjati na novosti v prometu in na vse tisto, kar mora vedeti udeleženec v prometu. Prepričan sem, da bomo s tesnim sodelovanjem vseh, ki se s temi dejavnostmi v kraju ukvarjajo, uspešno opravili svojo nalogo in zastavljene načrte. Zaključek: Komisije so torej večinoma kar uspešno štartale. Morda še tu in tam ni načrtnega dela; čutiti je pomanjkanje povezovanja in opredeljena vloga vseh, ki bi lahko karkoli pripomogli k hitrejšemu napredku. Tudi čas in razmere nas učijo, da se bomo morali zanesti \nredvsem na lastne si- le, dobro voljo in znanje, združevanje interesov in sredstev. Tudi sodelovanja med krajani in komisijami bo moralo biti več. Da bi to dosegli pa se moramo pogovarjati o problemih in se seznanjati. Pa seveda še to: kar se zmenimo, tudi napravimo — in ljudje bodo imeli vedno več zaupanja. Slavka MLINAR: Naša komisija za zdravstvo in socialno skrbstvo je do sedaj imela dve seji. Moram reči, da smo se od izvolitve največ ukvarjali s socialnimi vprašanji, ki pa se dostikrat povezujejo z zdravstvenimi. Predvsem smo le lotevali konkretnih akcij, socialne pomoči, in tudi takih dejavnosti, kot je na primer srečanje najstarejših krajanov. Pogrešam še večje sodelovanje z delovnimi organizacijami, čeprav smo tu že dosegli prve uspehe, zlasti pri sodelovanju s sindikatom in kadrovsko službo Alpine. V prihodnje bomo več pozornosti namenili načrtnemu delu, tako na socialnem, kot zdravstvenem področju. Evidenco o vprašanjih pravzaprav že imamo, sedaj nas čaka kar odgovorno delo, katerega rezultati se ne pokažejo čez noč. Z njimi je rasla Alpina Polde Klemenčič ni izšel iz čevljarskih vrst, kot je večina naših dosedanjih sogovornikov. Toda delal je na področju, ki je za uspešno delo delovne organizacije prav tako pomembno — to je v vzdrževalnih obratih. »Začel sem v dretami — leta 1950,« pripoveduje, »medtem ko sem se prej dosti ukvarjal s te-sarjenjem, kasneje sem nekaj časa opravljal še druga dela; bil sem čuvaj, zunanji delavec in delavec v mizarski delavnici, kjer sem opravil tudi izpit za kvalifikacijo. Izdeloval sem lesene členke, ki so jih potrebovali pri čevljih in sam sem dal pobudo, da sem te členke izdeloval po normi. Tisti čas so bili pogoji dela seveda mnogo slabši, kot sedaj in nabral sem se revmatizma, ki me seveda pesti. Tudi delovnih sredstev in opreme je bilo manj. Pogoji dela in splošno telesno zdravje so botrovali temu, da sem se leta 1971 moral invalidsko upokojiti.« Od tedaj naprej se je Polde oprijel domačih del in svoje zemlje. »V začetku smo jo imeli zelo malo, pozneje smo še nekaj dokupili,« da imajo sedaj okoli 6 hektarov, tako da je dela dovolj. »Že leta 1943, ko smo gradili hišo, smo se dela trdo oprijeli, čeprav sem jeseni istega leta odšel v partizane v Prešernovo brigado. Sedaj so me leta začela ovirati tudi že pri delu, vendar kolikor morem še delam. Z Alpino posebnega stika nimam več. Vem, kaj se dogaja, toda tudi na srečanja pred Novim letom nisem več redno prihajal. Toda leta, ki sem jih preživel v Alpini, so mi ostala v prijetnem spominu in letos, če bo prav, se bom s sodelavci spet srečal,« je končal Polde, ki je 5. novembra slavil svojo sedemdesetletnico. Upamo, da bo še dolgo lahko obdeloval svojo zemljo, če je že nehal tesariti. Tekst: Nejko Podobnik Foto: Brigita Grošelj Važno je da vemo • Važno je da vemo • Važno je da vemo Pred olimpijsko sezono ^ Vse bližje smo za nas najpomembnejši smučarski^ sezoni doslej, z vrhom — olimpijskimi igrami v Sarajevu, največjim športnim dogodkom v Jugoslaviji nasploh. V zimskih športih do nedavnega nismo pomenili veliko, le kdaj pa kdaj se je kak posameznik uspel prebiti blizu deseterice: Zaje in Ankeletova v Grenoblu, Štefančič in Pudgar v Sapporu, toda Lake Placid že predstavlja polno uveljavitev našega alpskega smučanja, s Križajem na četrtem, Strelom na osmem in ^Frankom na dvanajstem mestu v veleslalomu.__ Benedik in Čižman na startu Kaj lahko pričakujemo v Sarajevu? Igre bi dobile svojo pravo vrednost šele z uspehi naših tekmovalcev, drugače bodo to olimpijske igre organizatorjev in funkcionarjev. Dobro se zavedamo, da veliko spet ne moremo pričakovati. Žal imamo samo alpske smučarje in skakalca Ulago, pa mogoče še Tepeša. Drugje bomo več ali manj statisti ali celo le začetniki. Če si pobliže ogledamo cilje alpskih smučarjev po srednjeročnem načrtu »Bele knjige«, potem ima načrtovano medaljo Križaj v slalomu, Franko in Strel naj bi se zanjo borila v veleslalomu. Od tekmovalcev Alpine realno pričakujemo nastop Benedi-ka v veleslalomu, kjer naj bi se uvrstil do desetega mesta, in Petroviča v slalomu do 15. Možnosti ima še Čižman v veleslalomu, uvrstil naj bi se med prvih dvajset. Boj med štiri, ki lahko zastopajo našo državo pa bo verjetno prevelik zalogaj. Prvo in drugo mesto je seveda razervirano za Strela in Franka, Križaju seveda prav tako gre mesto med štirimi veleslalomisti, saj mu proga na Bjelašnici še posebno ustreza in naj bi se zato tudi uvrstil tja do osmega mesta, Benedik do desetega in Kuralt do dvanajstega mesta. Najbolj verjetna veleslalomska ekipa je po FIS listah in trenutni formi: Strel, Franko, Križaj, Benedik. V slalomu Križaj še vedno nima konkurence, kot že rečeno, naj bi se boril za medaljo, ob odsotnosti Stenmarka lahko kandidira tudi za naj-žlahtnejšo, če bo le v formi in bo psihično prenesel najtežje breme v svoji karieri. Kuralt in Cerkovnik naj bi bila v deseterici, Petrovič do 12. mesta. Treningi tečejo po programu. Pojavljajo se manjše zdravstvene težave. Strel, Franko, Grega Benedik bi moral na operacije kile, vendar pred olimpijskimi igrami Mojca Dežman; cilj, uvrstitev med 10 na svetovnem prvenstvu to ne pride v poštev. Za to bo .čas pomladi, upajmo, da ne bo prišlo do poslabšanja. S čevlji je zadeva za vse tri urejena, za vsakogar so seveda posebej prilagojeni glede nagiba, kantinga, trdote, pozicij zaklopk in drugo. Glede polnenja notranjih čevljev s poliuretanom, se je pokazalo, da mora biti školjka močno ohlajena, poliure-tan pa segret nad 20 °C. Na ta način je reakcija optimalna, ob pritisku, ki nastane Filip Gartner cilju Rok Petrovič med vožnjo na treningu — glavni trener pri nameščanju fotocelice na Dekleta pri odbojki; od leve: Peharčeva, Dežmanova, Kli narjeva in Tometova Danilo Vodovnik, pomočnik trenerja med vrtanjem za kol luknje Važno je da vemo • Važno je da vemo • Važno je da vemo Grega Benedik ob slalomskem kolu Katja Lesjak v veleslalomu Japonec in video kamera — vedno nerazdružljiva Boris Strel na startu slaloma in pogled na enega od mnogih terenov na ledeniku v Hintertuxu pa se školjka pri sobni temperaturi razširi. Školjka se potem, ko čevelj sezujemo, povrne v prvotno obliko, na snegu, kjer je mraz, pa otrdi in pritisk, predvsem na gležnje se močno poveča. Seveda je podobnih izkušenj cela vrsta, kar nas pouči, da visoko kvalitetnih čevljev ne moremo prodajati v vsaki špecariji, ampak v posebej za to usposobljenih trgovinah. Bojan Križaj v cilju slaloma treninga v Hintertuxu in tretji v veleslalomu, naj bi osvojil dve medalji, Robič naj bi se plasiral do 10., Žan pa do 15. mesta. Ženska reprezentanca je doživela veliko sprememb, od katerih je najpomembnejše to, da so v trinajsterici štiri naše: Klinarjeva, Ber-gantova, Dežmanova in Les-j a kova. V smuk ekipi po odhodu Grašiča k vojakom, nimamo predstavnika. Vendar ne morem iz svoje kože, da ne bi rekel, da je to veliko razmetavanje denarja. Dva Brani-kovca Planinšec in Dolinšek sta enostavno meni nič, tebi nič, nehala. Smukač je pravzaprav le Pleteršek, toda če se zavemo naše revščine glede prog in denarja, ki je potreben za uspeh v smuku, potem je logično, da uspeha ni pričakovati. Tudi bogatejši Skandinavci so opustili smuk. Med trinajsterico mladincev opremljamo kar sedem tekmovalcev: Nagliča iz kranjskega Triglava, Potočnik, Čuješ in Cebulj so iz Fužinarja, Bergant iz Olim- pije, Markič iz Tržiča in Flaj-šman iz Novinarja. Od trinajstih mladink vozijo za Alpino: Bokalova iz Alpetourja, Štancarjeva Novinar, Lea Dežman Triglav in Kunčeva z Jesenic. Tudi med pionirji je cela vrsta perspektivnih tekmovalcev: Grašič — Alpetour, Gosar — Kranjska gora, Bo-rovinšek — ETA, Grilc — Triglav, Dodig — V. Vodnik, Miklavc — Alpetour, Jovan — Radovljica, Pušnikova — Mežica, Kotnikova — Kranjska gora, Narobetova in Štembergerjeva — Olimpija, Hafnerjeva in Lesjakova iz Alpetourja ter Dolžanova iz Kranjske gore. Opremljamo še nekaj cicibanov. Toda vse to se je nam že izplačalo, saj smo imeli razmeroma srečno roko. Poglejmo, kdo vse je bil že slovenski prvak, enkrat ali večkrat: Benedik, Petrovič, Čižman, Lavtižar, Robič, Žan, Dežmanova, Kunčeva, Flajšman, Grašič, Gosar, Grilc, Pušnikova, Kotnikova, Jazbec in Košir. Janez ŠMITEK Če se povrnem k reprezentancam, potem naj povem, da je v B moški ekipi ostalo po starem. Med deveterico so naši: Lavtižar, Robič, Žan. Slednja naj bi poleg Petroviča nastopila na svetovnem mladinskem prvenstvu v začetku marca v ZDA. Petrovič, lanski prvak v slalomu Markuz Sunberg, finski re-prezentant z Alpino, sicer imnazijec v Tarnabyju na vedskem, od koder je doma tudi Stenmark Važno je da vemo • Važno je da vemo • Važno je da vemo [ks^mife) mmm Irma Dolenec — referentka za delovna razmerja V mesecu oktobru je sklenilo delovno razmerje 13 novih delavcev, z delom pa je v tem času prenehalo 16 delavcev. V TOZD Proizvodnja so nastopili delo pripravniki Miroslav Podobnik, Nada Celeč, Mojca Blaznik in Borut Strel, Terezija Puc pa v obratu Col. V delovni skupnosti skupnih služb so pričeli z delom pripravnica Tatjana Pogorelec, Ida Možina in Mihaela Gladek v kuhinji, in Janez Novak v skladišču. Delovno razmerje v TOZD Prodaja so nastopili Danica Pušnik v prodajalni Maribor, Željko Marjanovič v prodajalni Sarajevo I, Nenad Sladoje v prodajalni Sarajevo II in Snežana Sekulič v prodajalni Subotica. Z delovnim razmerjem v TOZD Proizvodnja so prenehali Milan Poljanšek, ki je delal med počitnicami, Metod Nediževec, Stanislava Poljanšek, Anton Tavčar, Stanislava Remic, Milan Fortuna, Maks Plesec, Roza-lija Poljanšek, Marko Ba-rukčič, Stanislav Štremfelj, Marko Mlinar, Marija Orož, Dragica Kristan, iz obrata Gorenja vas pa Silvestra Bogataj in iz obrata Col Pavla Petrovčič in Marija Vidmar. V pokoj odhajajo Dolgoletnim sodelavcem: Stanislavi Poljanšek iz šivalnice, Stanislavi Remic, Dragici Kristan in Maksu Plescu iz prikrojevalnice ter Mariji Orož iz lahke montaže ob odhodu v pokoj želimo predvsem še mnogo let trdnega zdravja, dobrega počutja v domačem krogu ter lepe spomine na delovna leta v Alpini! Od odhodu v pokoj na sprejemu pri direktorju, z leve: Maks Plesec, Albin Velkaverh, Iva Velkaverh, Stanislava Poljanšek, Marija Praprotnik in Ida Kacin v Priznanja krajevne skupnosti Anton PETERNELJ-Igor Že med vojno je v letih 1942 in 1943 prihajal v Žiri, saj je bil član PK za Gorenjsko. Spodbujal in pomagal je žirovskim aktivistom in s tem prispeval k utrjevanju OF na našem področju. Po vojni je bil naš okrajni odbornik in republiški poslanec in se kljub težkim razmeram zavzemal tudi za razvoj Žirov. Podprl je tudi Alpino v najbolj kritičnih časih in s tem pomembno prispeval k razvoju našega kraja, za kar zasluži posebno priznanje. Vinko GOVEKAR V času druge svetovne vojne se je kot simpatizer OF prav kmalu znašel med sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja na Žirovskem. Leta 1944 je že postal član rajonskega in nato okrajnega odbora OF, kjer je bil odgovoren za partizansko šolstvo v Žireh, oz. v vsem takratnem okraju. Po končani vojni je svoje organizacijske sposobnosti usmeril v obnovitev in gospodarski razvoj domačega kraja. Vse svoje moči je s svojimi sodelavci in s pomočjo političnih organizacij v kraju, uporabil za združitev žirovskih čevljarjev v zadrugo, katera se je kasneje preimenovala v Tovarno športnih čevljev Žiri in postal tudi prvi direktor sedanje Alpine. Kasneje se je posvetil pisanju kronoloških zapisov dogajanj v Žireh in okolici v času narodnoosvobodilne vojne, s čimer je mnogo prispeval k ohranitvi tradicij in spominov NOB. Janez HABJAN Za delovanje v organizaciji ZRVS in krajevni samoupravi ter svojem strokovnem področju. Več let je bil aktiven in delaven član štaba CZ pri KS Žiri, član sveta KS in član odbora za LO in DSZ. Sodeluje v vrsti drugih samoupravnih organih v KS in raznih samoupravnih interesnih skupnostih v občini in s tem prispeva k razvijanju samoupravne in socialistične družbe. Svoje poklicno delo terenskega veterinarja v KS Žiri uspešno opravlja že od leta 1962. Knjižne nagrade pa so prejeli: Esad BILJALI za zavzeto delo v Turističnem društvu Mirko NAGLIC za dolgoletno uspešno delo v gasilski organizaciji Rudolf KRISTAN za vsestransko družbeno aktivnost in Janez LAZAR zaradi skrbnega vzdrževanja poti. Gostje so se zanimali tudi za naše delo v proizvodnji To je naš kraj • To je naš kraj • To je naš kraj Gradimo skladišče vnetljivih snovi dopisujte ■j (■ l^Sarajevo čaJ »DELO-ŽIVIJKNJK« je glasilo ALPINE, tovarne obutve Žiri, Strojarska ul. 2, n. sol. o., ki ima v svoji sestavi: TOŽI) Proizvodnjo, TOZD Prodajo in Delovno skupnost skupnih služb. — Ureja ga uredniški odbor: Anica Govekar, Rado Kavčič, Anton Eniko, Helena Kavčič, Marjan Pišljar, Anuška Kavčič — tehnični urednik, Nejko Podobnik — glavni in odgovorni urednik. — Izhaja mesečno, naklada 2100 izvodov. Fotografije: Bri-gita Grošelj. Tisk TK Gorenjski tisk, Kranj