Dobrovoljna beseda do naših deželanov po
Slovenskem.
Znano je, da na tukajšnem vertu c. k. kmetijske družbe stoji že nekaj let tolikanj potrebna učilnica umnega pod-kovstva in živinozdravstva in pa živinozdravilnica , v kteri se uči v domačem jeziku.
Ako premislimo , koliko raznih bolezen je , ki ubogo, nam tolikanj koristno živino po deželi vseskozi napadajo in tudi morijo, in da ga skor ni umnega, izučenega človeka, da bi prav vedil, kaj je v tacih potrebah storiti; — ako premislimo, kako neumno, vsi zdravi pameti nasproti se dostikrat v tacih okolišinah uboga živina gaji; — ako premislimo , da posestniki revne bolne živine ob pomanjkanji izučenih pomočnikov so prisiljeni svoje zaupanje vzeti k ljudem, ki se nikjer in nikoli učili niso, in zatorej kaj ta-cega tudi ne morejo znati; — ako vse to in škodo, ki iz tega izvira, premislimo, pravim, nas mora serce boleti. Ne damo suknje delati nevednemu krojaču, boje da bi nam je ne skazil; ne škornjic nevednemu kerparju, da bi nam nerodnega obuvala ne napravil, — živino pa, ki je veliko več vredna, ki je dostikrat naše naj večje premoženje, ki naše nar težje dela opravlja, ki nam polje orje, ki nam kruh prideljuje, zaupamo nevednim ljudem, ki se niso nikoli nič učili, kakor jo pačuhiti in mazačiti po svojem kopitu brez pravega spoznanja ljubezni, brez prave vednosti zdravniške !!
Kako zlo je tedaj želeti, da bi iz vsake, saj večje fare po deželi kak brihten mladeneč prišel semkaj učit se umnega živinozdravstva. Naj bi srenjski župani z duhovnimi gospodi in s kantonsko gosposko vred poskerbeli, vsako leto poslati semkaj v živinozdravniško šolo takih mladenčev, kteri bi za to bili, ktere bi veselilo in bi glavo imeli se kaj tacega učiti. V dveh letih se bojo veliko koristnega in potrebnega naučili v tem in zraven tudi v poglavitnih podlagah umnega kmetijstva, v sadjoreji, v reji murbinega drevja in svilnih (zidnih) č e r v i č e v in več druzih gospodarju potrebnih reči, če znajo le pisati in brati, če tudi le samo v domačem slovenskem jeziku. Stroški niso veliki; da zamore učenec le ob svojem živeti, stanovanje plačati in potrebne bukve si kupiti, je dosti, ker ves nauk se deli vsem učencem brez vsega plačila. Gotovo bi srenje ali soseske le same sebi dobroto naklanjale, ako bi vergle tiste goldinarje skupaj, ki jih potrebuje učenec v Ljubljani, da bi pripravne fante, to je, fante okoli 18 let, ki imajo bistro glavo, so pridni in poštenega, čednega obnašanja, pošiljale v šolo. Taki v šoli dobro izučeni bi jim vedili potem svetovati v mnogih potrebah in nadlogah. Ce bi oteli gospodarju le eno kravo ali enega konja, bi jim bilo že s tem desetkrat pove r njeno, kar so morebiti pripomogli mladenču za šolo. Da bo pa tudi v ti šoli iz-ucen človek, če .bo kdaj gospodar, si sam sebi dobro pomagal, pa tudi s svojimi sveti si marsikaj prislužil, je očitno kot beli dan, zakaj to je gotovo, da mora kdo že prav neumen biti, ako išče sveta in pomoči pri moj stru-skazu, namesto da bi ga šel iskat k mojstru.
Na družbenem vertu na Poljanah v Ljubljani.      Zalokar.
List 63.