KOROŠKI Leto XXXVI, I RAVENSKIH ŽELEZARJEV Ravne na Koroškem, 4. septembra 1986 Cena 20 din A* ti *: SAMO Z DELOM SE BOMO IZKOPALI IZ TEŽAV Š m Naš spomin 1 Gregor Klančnik Spomenik prijatelju in oblikovalcu Raven Dne 5. junija 1986 je bil pred upravnim poslopjem železarne odkrit spomenik Francu Leskošku-Luki. Lukov prispevek k razvoju koroških fužin je tak, da zasluži trajno zahvalo. Ravne na Koroškem vedno bolj izstopajo kot pomembno slovensko in jugoslovansko gospodarsko, kulturno, športno in splošno družbenopolitično središče. Dogodki republiškega in tudi državnega značaja se vrstijo drug za drugim. Potem, ko sta 28. maja Radio Ljubljana in Radio Sarajevo z Raven jugoslovanskemu avditoriju oddajala vzajemni zabavni program »Haj-de, da se družimo«, se je od 5. do 7. junija v Mežiški dolini zbral delavski cvet slovenskih kovinarjev. Na memorialu Franca Leskoška-Luke so se livarji, ključavničarji, strugarji, rezkalci, orodjarji, varilci, brusilci, kovači, elektrikarji in avtomehaniki pomerili za prvenstvo Slovenije, mladi rod je manifestiral svojo sposobnost. Ta dogodek ni bil edini, ki je zanimanje javnosti te dni usmeril na Ravne. V navzočnosti koroških fužinarjev, najsposobnejših kovinarjev Slovenije in številnih gostov, je 5. junija ob pol šestih popoldne predsednik slovenskih sindikatov Miha Ravnik pred poslovno zgradbo železarne odkril doprsni kip Francu Leskošku-Luki, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. Spomenik Franca Leskoška-Luke na Ravnah bo odslej fužinarje in obiskovalce sedanje in poznejših generacij spominjal na delež tega revolucionarja, ki ga je delavcem prispeval za nacionalno in socialno osvobajanje na Slovenskem in vsej Jugoslaviji ter zlasti na njegov neposreden vpliv pri skokoviti rasti in uveljavljanju ravenske železarne in kraja Ravne na Koroškem po osvoboditvi. Ker prav za Korošce najpomembnejši Lukov delež pri odkrivanju spomenika ni bil dovolj poudarjen, bom izrabil priložnost in njegove zasluge opisal. Franc Leskošek-Luka se je rodil 9. decembra 1897 v Celju in umrl 1983. Po vajeniški dobi v strugarski stroki je kot pomočnik delal v Avstriji, na Češkem, na Poljskem in v Nemčiji. V prvi svetovni vojni je bil avstrijski vojak, bil pa je tudi koroški borec. 2e leta 1926 je postal član KPS, leta 1937 pa sekretear CK KPS. Leta 1934 so ga izbrali za sekretarja Zveze kovinskih delavcev Slovenije in leta 1935 za predsednika strokovne komisije. Oblast se ga je bala kot sposobnega in doslednega borca za delavske pravice, zato so ga večkrat aretirali, dokler se leta 1940 ni umaknil v ilegalo. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil prvi komandant partizanskih enot Slovenije in aktivist OF. Po osvoboditvi je v prvi slovenski vladi bil minister za industrijo in rudarstvo, zatem v zvezni vladi minister težke industrije, član zveznega izvršnega sveta. Bil je član politbi- roja CK KPJ, rezervni general podpolkovnik, narodni heroj in član sveta federacije. 2e med narodnoosvobodilnim bojem je Luka opravljal priprave za hiter zagon industrije po osvoboditvi domovine. Imel je posebno razvit čut za kadre, ki jih je že vnaprej razporejal na delovne dolžnosti v miru. Tudi sam sem se že maja 1945 moral vrniti v 2elezarno Jesenice, v kateri sem bil kot konstruktor zaposlen od leta 1936. Na novi dolžnosti pomočnika delegata ministrstva za industrijo in rudarstvo Slovenije sem večkrat moral v Ljubljano in sem se srečeval z ministrom Francem Lesko-škom-Luko. Bil je velik, močan, njegova klena in odločna beseda pa je bila taka, da ga je vsak spoštoval. Več pa je grozil kot dejansko kaznoval. Z Jesenic nisem dolgo obiskoval ministrstva v Ljubljani. 16. februarja 1946 se je delegat MIR dr. Miha Potočnik iz Ljubljane vrnil z novico: »Kotnik gre v Beograd, ti pa v Guštanj, Luka te je odredil za upravnika Jeklarne na Ravnah«. Moja ponižna prošnja, da bi še ostal na Jesenicah, ministru ni prišla v roke. Samo Gustelj Kuhar, brat Prežihovega Voranca, me je tolažil: »Guštanj je trideset let za nami, nekoga navadi in čez dve leti se vrni.« Zgodilo pa se je obratno, on je prišel za mano. Mahorčič, ki je bil do tedaj delegat MIR v Guštanju, me je kmalu prišel na Jesenice priganjat, Luka pa mi je pred odhodom rekel: »Jeklarna na Ravnah je zastarela, v Guštanju je pa dosti nemčurjev, tvoja naloga bo, da boš odpravil hitler-janske usedline in tovarno razvijal v pomembni člen slovenske industrije, na Koroškem ne bo tovarna, tam bo apoteka, proizvodnja in predelava žlahtnih jekel.« Taka je bila torej Lukova opredelitev, nikjer je nisem dobil napisane, pa vendar je bila tako trdna, da je tudi informbiro-jevski časi niso omajali. Iz strateških razlogov je bil na začetku nove Jugoslavije za izgradnjo nove industrije in rudarstva določen sredinski del države, zlasti Bosna, obstoječe tovarne so pa imele nalogo izrabljati svoje proizvodne zmogljivosti za obnovo in razvoj dodatne industrije. Veliko je bilo zato potrebno iznajdljivosti, poguma in tudi tveganja pri vsaki investicijski naložbi. 2e leta 1946 smo se lotili gradnje dodatne hale jeklolivarne. Jeklena litina je bil takrat najbolj iskan izdelek, zato ni bilo naključje, da je železarna Guštanj neposredno prišla v besedilo prve petletke, in sicer z ambiciozno zahtevo 10.000 ton odlitkov letno. Vse naše predloge za širjenje proizvodnih zmogljivosti in gradnjo objektov družbene ravni je Luka vedno podpiral. Dokončanja hiš, ki so jih na Sejmišču začeli graditi že Nemci, smo se lotili že leta 1946, za nova stanovanjska poslopja sem načrt izdelal sam, leta 1947 pa smo začeli graditi stanovanjsko sosesko na Čečovju. Leskošek je rad prihajal v Guštanj. 2e v bivši Jugoslaviji je kot osrednji sindikalni funkcionar hodil bodrit koroške fužinarje, po osvoboditvi pa se je njegova misija kakovostno popolnoma spremenila. Razvoj je bil prva njegova preokupacija. Ko sem bil nekoč pri njem v Ljubljani in ga nagovarjal za sredstva, potrebna za odpravo stanovanjske krize, mi je odgovoril: »Stanovanjske krize nihče ne bo odpravil, ljudje trajno zahtevajo višjo stanovanjsko raven.« 2ivljenje mi je to Lukovo filozofijo potrdilo. Najprej smo reševali tiste brez stanovanja, zatem tista v barakah, sledil je pritisk tistih v starih perzonalih. Ko sem prišel na Ravne, je tovarna štela 450 delavcev, s povečevanjem proizvodnje pa se je to število stalno povečevalo. 2e jeseni 1946 smo ustanovili industrijsko šolo, ki je orala ledino in sejala nov kvalificirani rod, trden temelj sodobne industrije. Celotna okolica in severovzhod sta bila vir učencev, grofovska vila prva šola, Rimski vrelec pa prvi internat. Če bi takrat namesto industrijske šole ustanovili usmerjeno srednješolsko izobraževanje, bi bila danes 2elezarna Ravne daleč za doseženim. In tudi na 10. srečanju kovinarjev Slovenije v tekmovanju za memorial Franca Leskoška-Luke ne bi od 14 zvrsti 2elezarna Ravne odnesla štirih prvih mest, vsa ostala industrija Slovenije pa 10. Pamet bi na Ravnah morala biti prisotna tudi pri oblikovanju srednjega usmerjenega izobraževanja. 2e kmalu po osvoboditvi smo na Ravnah začeli strukturno bogatiti proizvodni program; izdelke iz navadnih jekel: krogle za mline, podkve in osi za kmečke vozove smo nadomeščali s kvalitetnejšimi izdelki, strukturo jekla pa plemenitili. Potem ko smo si v Kragujevcu leta 1948 sposodili 18 tonsko elektro obločno peč, je v koroških fužinah prvič priteklo elektro jeklo, in ne samo to, pogumno smo se lotili celo naj višjega žlahtnega reprezentanta, izdelave brzoreznega jekla, ki se je v smislu specializacije z Jesenic preselilo na Ravne. Kovačnica je bila pogoj tega viso-kovrednega izdelka, zato ni bilo naključje, da je prva leta 1949 dobila novo jekleno halo in primerne žerjave. Med tem ko so se dvigali stebri in nad glavami nosili vezniki in nosilci, pa so kovači na tri šihte brez zastoja kovali dele za jugoslovansko gospodarstvo in tudi za narodno obrambo. Gustelj Kuhar je nekoč rekel: »Obrato-vodja je zato, da se jutri naprave bolje vrtijo.« Ker se sedaj vsaka malenkost dodatno nagrajuje, kaže, da je na Ravnah ta zahteva opuščena. Vprašati bi se bilo treba tudi, kdo je kriv za tako stagnacijo v proizvodnji brzoreznih jekel. Visok obisk v železarni leta 1953. Klančnik Leskošku, Kardelju in Kraigherju razlaga proizvodnjo Luka je bil sprotno obveščen za vse posege v proizvodne obrate. Imel pa je navado, ki jo je s pridom lahko uporabljal v Litostroju, kjer so gradili na odprtem Polju, da je snoval nove pravokotne hale, za stare proizvodne lope pa si je preveč pogumno predstavljal hitro odstranitev. Njegove zamisli smo zato postavljali na realnejša tla, saj smo morali tovarno postopoma razvijati ob neprestani rasti proizvodnje. Lukova širokopoteznost nam je najbolj prišla prav leta 1949, ko smo snovali novo jeklarno z jeklolivarno. Iz Beograda smo dobili zahtevo, da moramo povečati zmogljivost jeklolivarne s podaljškoma obstoječih dveh lop jeklarne čez cesto proti ravenskemu parku. Mi smo nalogo zasnovali z gradnjo nove jeklene hale od zahodne strani čez vrt prek grofovske vile, stanovanjske hiše in upravnega poslopja do obstoječe jeklarne. Z generalno direkcijo črne metalurgije smo prišli v navzkrižje, ki ga je rešil tedanji minister težke industrije Franc Leskošek-Luka. Prvega maja leta 1952 je stekla prva šarža iz 4-tonske elektro peči v novi hali. Lukova vloga je bila na Ravnah vidna tudi potem, ko ni bil več neposredno zadolžen za gradnjo jugoslovanske težke industrije. Redno smo ga obiskovali, na Ravnah je bil vedno zaželen gost, njegova napotila pa vedno dobrodošla. Le pri postrežbi je bila potrebna previdnost. Cenil je le domače jedi, zelje s kračo, ajdove žgance in podobno. Mi smo pri tem običajno imeli srečno roko. O prihodu sem obvestil Breclja, ki je vedno oskrbel tisto, kar je imel Luka rad. Njegova žena Micka pa mi je povedala naslednjo anekdoto: »Ko sem se omožila, me je Lukov brat vprašal: ,Kako shajaš z njim, mi smo veseli, da smo se ga znebili/ ,Oh‘, sem rekla, ,vsako jutro ga vprašam, kaj želi za kosilo, pa ga ubogam in je zadovoljen. Nekoč sem ga pozabila vprašati in napravila sem kruhove cmoke z zeljem. Luka se vsede k mizi in zarohni: ,Kaj si pa danes skuhala za enega hudiča!* ,Luka, ti kar jej, boš videl, da so dobri,/ sem odgovorila. Ko je jedel, sem ga vprašala: ,A ne, da so dobri,/ on pa je zopet zarohnel: »No, saj so dobri, ampak okrogli niso./« Tudi pri enem od zadnjih obiskov na Koroškem je bil s kosilom, in to pri Toniju v Kotljah, zelo zadovoljen, posebno še s sirovim zavitkom. In ker je šofer pozabil en kos zavitka vzeti s seboj, ga je kregal do Ljubljane. Problem smo rešili tako, da smo mu poslali celo ploščo sirovega zavitka. Z velikim užitkom je na Ravnah jedel tudi govejo juho, ki je morala rezance imeti tanke kot šmis. Piščance je jedel samo tiste s kmečkega dvorišča. Luka je na Ravnah z enako vnemo skrbel za metalurško kot za mehansko predelovalno dejavnost. Večkrat je ponavljal: »Ravenčane imam rad, ker me ubogajo, zato pa tudi napredujejo, Jeseničani pa mislijo, da se svet okrog njih vrti.« Bil je velik zaščitnik svojih ljudi, ni dovoljeval, da bi se vtikali v njegove zadeve. Ko si komandir ravenske postaje milice leta 1949 ni dal dopovedati, da ne more brez razloga hoditi po tovarni, zlasti pa ne nagovarjati delavce za vstop v milico, sem to ob prvem obisku potarnal Luki. Rekel je, naj ga pokličem na razgovor, na moje telefonsko povabilo pa je odgovoril: »Meni naloge lahko dajejo samo moji nadrejeni«. Tudi opozorilo, da je Franc Leskošek član politbiroja CK KPJ, ni zaleglo. Luka je takoj poklical Majhna v Maribor in zahteval, da komandir takoj pride v železarno. Res je kmalu prišel, in to s psom, Leskošek pa ga je pustil najmanj uro čakati. Ko mu je dovolil sprejem, ga je vprašal, kaj je. Ta je odgovoril, da je komandir milice. Luka pa je rekel: »Ti nisi pravi miličnik, s kakšno pravico ti železarje nagovarjaš, da bi šli v milico, ali se ne zavedaš pomembnosti guštanjske nroizvodnje jekla.« Komandir se je poskušal opravičevati, vendar brez uspeha. Po zelo kratkem postopku je mesto komandirja prevzel Franc Levar. Drugi dokaz, kako je Luka cenil in ščitil svoje ljudi, je bil 17. novembra 1952, ko sem bil na odprtem partijskem sestanku v Titovem domu obtožen pomanjkanja partijskega refleksa in bil zaradi tega skupaj z drugimi tovariši izključen iz KPS. Slediti bi morala zamenjava direktorja Železarne Ravne. Ko je za ta dogodek zvedel Franc Leskošek-Luka, je bil zelo hud. Krivil je domačine, zakaj so dovolili, da se drugi vtikajo v njegov revir. Ko sva ga s predsednikom delavskega sveta Viktorjem Krivcem obiskala, je rekel: »Klančnik bo šel za direktorja Tovarne dušika Ruše, Korošci pa imejte, kar hočete.« Tok dogodkov so potem obrnili ravenski fužinarji, ki so s 1600 podpisi zahtevali, da ostanem na Ravnah, kar je Luka kljub temu, da je že speljal postopek zamenjave in imenoval Toneta Šturma za novega direktorja, z zadovoljstvom sprejel. Šturm mi je že po zaključku razširjene seje delavskega sveta, ki je tudi bila v Titovem domu, rekel: »S teboj so napravili pravo svinjarijo, ne pridem na Ravne.« Organizatorjem »viharja na Ravnah« Luka nikoli ni odpustil, zlasti zaradi neznačajne poti, ko so me z izključitvijo iz KPS hoteli odstraniti iz železarne. Zaradi Lukove intervencije mi na rehabilitacijo ni bilo treba dolgo čakati. Veliko delo je bilo takrat na Ravnah že opravljeno. Železarna je imela oblikovan jasen koncept razvoja, zgrajeno novo jeklarno z jeklolivarno, posodobljeno kovačnico, obsežno mehansko obdelovalnico, spremljajoče energetske naprave, industrijsko šolo, s stanovanjskimi bloki pozidano Čečovje in sanirano grajsko poslopje s študijsko knjižnico in delavskim muzejem. Ekonomski položaj železarne je bil ugoden, organi delavske samouprave pa so uspešno in složno opravljali svoje delovne in samoupravne dolžnosti. In na isti dan, ko je ob skromni svečanosti stekla prva šarža iz SM peči v novi jeklarni, je kot strela z jasnega od strani priletel udarec, ki ga nihče ni pričakoval. Vse je bilo pripravljeno od zunaj, razveseljivo pa je bilo, da nihče med tistimi iz železarne, ki so akcijo podprli, ni bil domačin. V soboto, 24. oktobra 1953, je bil na Ravnah pomemben dogodek. Na večer pred domačim praznikom se je v novem Domu železarjev na svoji slavnostni seji zbral ljudski odbor mestne občine. Koroški fu-žinar je 29. 11. 1953 v št. 11—12 o tem pod naslovom »Nova kronika našega kraja« med drugim napisal naslednje: »Pričakovali pa smo še en obisk. In ko je prišel »naš minister«, kakor tu že vsi od kraja imenujemo člana Izvršnega sveta FNRJ tov. Franca Leskoška, je doživel tak pozdrav, da ga je moral biti vesel. To ljudstvo ve in ne pozabi, kaj je storil za naš kraj. Prišel je v to oddaljeno komuno, ki jo je pomagal graditi gospodarsko in značajno vkljub temu, da je bil še bolan, zato ga imamo še rajši.« Predsednik mestne občine Ivan Kokal je začel sejo, povedal osnovo, pomen in namen prireditve in ustanovitve praznika ter v imenu občinske skupnosti prebral naslednji sklep: »Ljudski odbor mestne občine Ravne na Koroškem ima izredno čast, da upoštevajoč velike zasluge ministra tovariša Franca Leskoška, sedanjega člana Zveznega izvršnega sveta, za izgradnjo socializma in posebej še za izgradnjo težke industrije in zboljšanja živ- 1954. Po obisku v tovarni razgovor v Domu železarjev. Od leve proti desni: Svetek, direktor Železarne Štore, Hafner, direktor izgradnje Železarne Zenica, Grega Klančnik, edini še med živimi, Leskošek-Luka, član Izvršnega sveta FNRJ, Lučovnik, direktor Rudnika svinca in topilnica Mežica ljenjskega standarda delovnih ljudi v našem kraju izda diplomo o imenovanju tovariša Leskoška za častnega občana mestne občine Ravne na Koroškem,« ter ob prisrčnem pozdravu vseh izročil tovarišu ministru diplomo prvega častnega občana našega kraja. Ljudski odbor je za to priliko ustanovil tudi novo »kroniko« mestne občine v okusni opremi in s starodavnim občinskim grbom; na prvih straneh je natisnjeno naslednje pisanje: »Začnemo pisanje kronike našega kraja, najprej, kar vemo, imenovanega 1248, v letu 1361 že znanega trga, z oblastjo od Poljane do Dobrij, z magistratom in sodnikom, s tržnimi pravicami, kakor pripovedujejo cesarske listine, ki jih imamo od leta 1536. O Smihelci 1473 so se Turki hudo podili mimo na Kotlje, strah deklet, kakor šleski konjeniki, ki so po Tridesetletni vojni taborili tod okoli. Tomaž Hren je šel skozi naš oppidum na Uršljo goro, Valvasor pa je narisal kraj s Spodnjim gradiščem in podobe okolnjih graščin: ravenske, javorniške, šratneške, podgorske in dobske; stare guštanjske tedaj že ni bilo več. Začnemo to pisanje s spominom na naše prednike, ki so celo tisočletje, ko je vladal tod meniški fevdalec in za njim nemški kapitalist, uporno branili zvestobo ponižanemu slovenskemu rodu in jeziku. V hotuljskih ravnicah in tolstovrških odorih so znojili to zemljo in v pradavnih žeb-ljarnah in kovačnicah v Strojnski Rijeki in ob Mežici na Ravnah. To so bili naši kovači in fužinarji, ki so dali našemu kraju življenje in rast. Na začetku osemnajstega stoletja si jih je udinjal baron Schlangen-berg-Gajčnik, 1807 grof Thurn; po dvanajst ur so delali na dva pasa, trde šihte, trdo jeklo, sebi v čast, grofu v žep. S kvalitetnimi izdelki svojih vajenih fužinarjev je naša železarna prebredla krize 19. stoletja, ki so zrušile druge koroške železarne eno za drugo; ravensko jeklo je slovelo po Evropi, po Bližnjem in Daljnem Vzhodu. Ko se je začel v svetu delavski razred organizirati, so bili naši fužinarji med prvimi v fronti socialistov. Tako je naš kraj učakal prvo svetovno vojno, leto 1918, Jugoslavijo, borbo Malgajeve čete proti avstrijski volkswehrovski reakciji iz Celovca in konec nemškega grofovstva. Toda jugoslovansko zastavo je na ravenskem gradu izobešal nemški grof, ki je bil pokupil slovenske kmečke zemlje toliko, da je lahko z Raven po svojem jahal do Železne Kaple; na železarni pa je izobešal jugoslovansko zastavo nemški direktor, ki je izbijal iz delavskega zaslužka dividende gospodom delničarjem. Leta 1920 je organiziral Prežihov Voranc, naš veliki pisatelj in podoba našega delovnega ljudstva, prvo celico Komunistične partije in ustvaril revolucionaren kvas med nami. Vkljub krizi na kmetih in depresiji v železarni se nihče iz jedra našega ljudstva ni vdal omamam hit-lerizma, ki so vabile izza meje. Med naše fužinarje je prihajal Franc Leskošek, učil je in koval srca za silni čas preizkušnje in dovršitve, ki se je začel, ko so Hitlerjevi nasilniki 1941 vdrli v deželo. Začnemo pisanje te kronike na današnji dan za prvi občinski praznik, ki ga obhajamo ob desetletnici partizanskega tabora v Kotljah. Tedaj, na 27. dan in poslednjo nedeljo oktobra 1943, v času, ko so hitler-jevci sežigali naše domove in trebili naše ljudi, jih streljali, obešali, obglavljali, križali in utapljali, tedaj so se zbrali pogumni med našimi občani — železarji, drvarji, hlapci in dekle, bajtlarji in kmetje — in so se na Matjaževo besedo zakleli. Smrt fašizmu — svobodo ljudstvu! Ta zakletev, ki jo je devetdeset naših krajanov s svojo krvjo potrdilo, je vodila naše borce in terence, aktiviste Osvobodilne fronte in naše ljudstvo. Zmagovita narodnoosvobodilna borba in ljudska revolucija je pometla s tujo gospodo, predstavnico nemškega imperializma, in odpravila položaje izkoriščevalcev. Naš kraj je zadihal iz ljudske duše. Centralni krmilarji so zaupali tradiciji naše železarne. Franc Le-skošek-Luka, zvezni minister za težko industrijo, je poznal svoje fužinarje. Pet- letni plan je velel: železarni na Ravnah je treba zagotoviti, da poveča proizvodnjo jeklene litine. Mogočno je zaplapolalo življenje. Dne 9. septembra 1950 so prevzeli delavci železarno v svojo upravo. Silovita rast je pognala. V osmih letih, od osvoboditve do danes, je bilo ustvarjeno več kot prej v stoletjih: zgrajena je težka kovačnica s 600-tonsko stiskalnico, nova jeklarna z desettonsko SM in štiritonsko elektro pečjo, ter z visokofrekvenčnimi pečmi; energetska naprava: pet generatorjev, dva parna kotla, dva kompresorja; skladišče starega železa z žerjavno progo; normalni in ozki tiri; daljnovod 110 kW; odpremno skladišče; skladišče modelov; trafo-posta-ja; zgrajenih je 210 družinskih stanovanj s kopalnicami, trije samski domovi z 244 posteljami — gradnja se še nadaljuje; kraj ima popolno gimnazijo in študijsko knjižnico, industrijsko šolo, moderne gostinske in družabne prostore; snuje se Delavski muzej in stalno polpoklicno gledališče »Svobode«; stalež delavstva se je povečal od okrog 450 pred vojno na približno 1800. Ko je leta 1952 dobil naš kraj častni naziv »mestne občine«, si je izbrisal nemško fevdalno ime Guštanj in si je nadel ime svojih ravenskih fužin: Ravne na Koroškem. Naši fužinarji, prekaljeni ko jeklo v borbi in delu, družijo ljudstvo naše občine, in skupnost, ki je dozorela v desetih letih po hotuljskem taboru, je tako trdna, da našemu ljudstvu nikdar več tujec ne more biti gospodar. Zavarovana je v bratstvu narodov naše Federativne ljudske republike Jugoslavije pod vodstvom predsednika maršala Tita. Odpiramo danes, na večer pred prvim občinskim praznikom, to knjigo: naj jo polnijo zapisi srečnih dogodkov za naše ljudstvo in naše drage Ravne. Na dan 24. oktobra 1953.« Veliko se je od tistih časov, ko je Franc Leskošek-Luka postal častni občan ravenske občine, spremenilo. Obseg te družbenopolitične skupnosti se je razširil na celotno ozemlje Mežiške doline, železarna pa je dobila take dimenzije, da je njeno nadaljnje širjenje na Ravnah že problematično. Kljub znatnemu povečanju lahko ugotovimo, da je osnovna koncepcija razvoja: strukturno plemenitenje proizvodnje jekla in širjenje metalurške ter mehanske predelave jekla, ostala nespremenjena. Na tej poti je Železarna Ravne prehitela druge v družbenem proizvodu in akumulaciji v slovenskih železarnah prevzela vodstvo in si zagotovila tudi plodno prihodnost. Posodabljanje proizvodnih postopkov in naprav ter neprestano povečevanje povprečne dejanske vrednosti izdelkov mora biti kažipot, ki jo je že pred 40 leti zarisal Franc Leskošek-Luka. DELU ČAST IN OBLAST Tone Sušnik Prevalje in okolica (literarno zgodovinska podoba) Uvod Prihajamo z ravenskega mesta in ko se grajski plato sprevrže na zahod, z naseljem J a n e č e , smo pravzaprav v prevaljskem območju, smo že v D o b j i v a s i in tu se začenja naše potovanje, ki nato zajema Z a -9 r a d , Faro, središče Prevalj, Bri-ojevo goro, Stražišče, Breznico, Suhi v r h. Za perzonali se poslovimo. Nekoč so bila od Poljane do Dobrij tri jezera, ko se je tajal in odtajal led. Največje je bilo prevaljsko — guštanjsko jezero, čez Pet kilometrov dolgo, pet izrazitih teras je ostalo: javorniška planota, terasa na čečovju, terasa gradu in »gimnazije«, Dobje, in končno barbarska planota. Ljudska pripovedka hrani spomine na to jezero: na Temeljnovem vrhu je bil grad, 9rajske hčere Marija, Barbara, Rozalija so se nekoč vozile po jezeru, prihrumel je vihar in so utonile. Dva na smrt obsojena sta si odkupila življenje s tem, da sta razbila Votlo peč in je steklo jezero. Na mestih, kjer je našel hčere, je postavil cerkev »pri devici Mariji na jezeru« na Fari, cerkev svete Barbare, za Rozalijo pa je bilo prostora le za kapelico pod Barbaro. (Dr. F. Kotnik: Štorije I, Družba sv. Mohorja na Prevaljah, 1924; Kotnik govori o vidri, ki je zglodala Votlo peč, ima še dve inačici, dr. F. Sušnik govoril o dveh ujetnikih.) Ni še dolgo, kar je od cerkve svetega Antona do Brančurnika zorelo žito na obeh straneh ceste in na platoju Dobjega dvora: potem se je ustoličil Gradis, se širila železarna in nastajala so naselja. I. DOBJA VAS IN ZAGRAD 1- Meža in Dobje. Ime so reki verjetno dali Kelti, ki so še Pred Rimljani bivali tod. Verjetno so rekli reki Meghias, die Harnerin po nemško, to je reka, ki odplakuje nesnago (po Kranz-mayerju). Po slovanskih jezikovnih zakonih je dalo logično Meža. Možne so tudi drugačne razlage. Meža je tekla po sredini kotline in delala rokave, predvsem pa je morala biti čista, saj je moralo biti dosti rib v njej. Leta 1685 se je župnik Device Marije nad Guštanjem (= Fara, Prevalje!) Gašpar Pillath razhudil nad grajsko gospodo v Pliberku in branil svoje pravice: »... dass jeder, wer Pfahrer alda ist, mag zu sein und seines Pfahrhoffs nettdurfft, al so offt er will, in Landtgericht daselbe fischen. Geben Closter Eberndorff Dominica misericordiae A. 1416.« (iz kronike prevaljške fare). Leta 1840 so Mežo potisnili pod breg in jo zajezili z nasipom fužinarske žlindre. Dobje, Dobji dvor. Valvasor ga imenuje Ayh, torej Dob, Hrast. Je res ime od doba — hrasta? Lahko je tudi v zvezi z besedo dobra, kar pomeni eine vvasserreiche Ge-gend(?). Poleg gradišča omenja Valvasor še razvaline starega gradu. V Valvasorjevem času je bil lastnik Jurij Krištof Jabornig. Med zadnjimi lastniki je bil gradbenik Madille (Italijan po rodu), graditelj nove prevaljške cerkve 1890, od njega pa je kupil Jožef Ple-šivčnik iz rodu Plešivčnikov iz Plešivca za Uršljo goro. Po vojni (1945) je postalo splošno ljudsko premoženje. Zdaj je plato pozidan. Prežih je Lušina sem postavil. Kmetija nad »gradičem« je verjetno povezana s starim gradom: Nadvar — nad dvorom. Plato je zdaj naselje osebnih hiš. 2. Sledovi Rimljanov Na Dobjem so našli glinast vrček iz rimskih časov in vemo, da je tod šla rimska cesta, mimo Colatia (približno na mestu Starega trga pri Slovenjem Gradcu proti Viru-nuu (pod Štalensko goro nad Gospo Sveto na Koroškem), glavnemu mestu rimske province Norikum. Na tej poti je nad tovarno celuloze ob Meži stala rimska postaja, mu-tatia (= menjališče konj) z mavzolejem. Ko so po letu 1840 potisnili Mežo pod hrib, je počasi »odkrivala« in leto za letom napla-kovala marmorne plošče, reliefe, kipe. Mnogo kamnov so raznesli kmetje, več dragocenosti so odnesli v celovški muzej: torzo rimskega oficirja v svečani obleki in z odlikovanjem leva — dvojčka so našli po drugi svetovni vojni in je v Mariboru — in še nekaj drugih reliefnih podob; nekaj lepih reliefov si je postavil v park grof Thurn, med drugimi reliefi Venere, v vsej gracioznosti, pa tudi lastnik Rimskega (od tod ime!) vrelca za mikavno reklamo, »Delo izpričuje odlične kamnoseke, ki so to bogastvo sklesali iz pohorskega marmorja.« (S. Pahič v knjigi 72. let Raven, str. 25). Ime postojanke ni znano. Od tod je tudi tako imenovana Brančurni-kova klop, ki je v bistvu del sarkofaga (grobnice) — drugi del je v celovškem muzeju — ki stoji pred gostilno. Rimske spomenike, razkropljene v okolici, bodo v študijski knjižnici zbrali in jih razgrnili obiskovalcem. S to postojanko (iz 3. stoletja n. e.) je morda povezano ime katastrske občine Zagrad, za gradom torej, za utrdbo, za razkošno stavbo. Zanimiv namig je ime kmetije Temelj (nad današnjim pokopališčem), Temeljnovega vrha. Ljudska etimologija ponuja zvezo z gradom iz štorije o jezeru. 3. Barbara in pokopališče Na platoju stoji gotska cerkev svete Barbare, zavetnica deklet, kasneje tudi rudarjev. Urbarji omenjajo cerkev leta 1614, freske glavne ladje — odkrili in restavrirali so jih leta 1959 — so veliko starejše. Stranska oltarja sta iz 17. stoletja in sta baročna, okna in oboki so gotski. Freske so zaživele v vsej svežini ob restavriranju, naslikani so evangelisti z vstalim Kristusom. V bregu pod cerkvijo nad cesto je votlina svete Rozalije, prvotno je bil kip lesen, po vizitaciji leta 1695 so ga zamenjali s kamnitim kipom. Za cerkvijo je novo pokopališče za Ravne in Prevalje (1963). Osrednjo mesto ima grobišče padlih 1941—1945, načrtovala sta ga ak. kipar Batič in inž. arh. Franci Mezner. Na pokopališču sta pokopana dr. F. Sušnik in Suhodolčan. FARA 1. Kraj Ko še ni bilo Prevalj — samo katastrska občina je obstajala — se je kraju reklo Farna vas (Vas), Gemeinde Pfarrdorf, fari, cerkvi pa so rekli St. Maria in Gutenstein, Devica Marija na jezeru, Devica Marija nad Gušta-njem, ecclesiam St. Mariae in Gutenstein; Guštanj je namreč vsaj že od 13. stoletja dalje imel svojo gospoščino, graščake in sodno oblast. Zanimivo pa je, da Guštanj ni imel vse do leta 1861 — razen v jožefinskem času nekaj let — svojega župnika, bili pa so benefi-ciati. Domnevajo (po Singerju!), da je cerkev stala vsaj že od leta 1154, vzporedno se je razvijal kraj, vas; dotlej so pokopavali v Libeliče (sosednja prafara je bila šmartinska, Hotuljce so n. pr. pokopavali v Šmartin / Šmartno). Gotova je letnica 1335. Patriarh Ogleja v nekem dokumentu omenja faro sv. Marije v Guštanju. Ker pa govori o novi zasedbi fare, sklepajo, da je fara nastala konec 13. stoletja, vsekakor pa v začetku 14. stoletja. Fara — vas je bila in je še danes gruča hiš, pretežno trdnih posestnikov in gostiln — to je staro jedro vasi, cerkev, župnišče, mežnarija. 2 Cerkev Današnja cerkev je iz leta 1890, zamišljena za 5000 prebivalcev, še za rastoče železarne. Gradil jo je župnik dr. Anton Miiller (1843—1911), bil je na Fari od leta 1883 do 1894, umrl kot stolni prošt v Celovcu. Cerkev je grajena v baročnem stilu, oltar pa je v renesančnem stilu, strop je poslikan. Od nekdanje — stare cerkve, romanske in v gotskem stilu prenovljene je le še nekdanji glavni oltar pod sedanjim zvonikom. Gradil jo je mojster Madille, lastnik Dobjega takrat, on je tudi gradil novo župnišče. S pripravami je pričel Anton Kesnar, dokončal njegov naslednik Matej Riepl, iz Srednjih Trušenj pri Velikovcu. Med farskimi župniki izstopa Gašpar (Kas-par) Pillath (1644—1706); pokopan je ob guštanjski cerkvi sv. Egidija, nagrobnik je v cerkvi, verjetno je na njem reliefna podoba — klečečega ■— župnika. Z bratom Jakobom sta bila velika dobrotnika dijaštva, saj sta ustanovila več štipendij. Prva listina je datirana 1. januarja 1700, »v zahvalo do- Prevalje z železarno okoli leta 1890. Levo so »personali« in naprej stari del železarne (1835). V ozadju levo pod Brinjevo goro nova železarna (od leta 1855—1899) brotnikom, ki so ga za časa študija podpirali.« (Zadnji štipendist je bil Prevaljčan Franc Sušnik /dr.!/, dijak celovške gimnazije, dobival 220 K letno /1914—1917/.) Je tudi podpornik poučevanja v Guštanju. 3. Na starem farskem pokopališču Ob cerkvi je grob kaplana Antona O I i b a -na iz Moravč (1824—1860). Bi! je spreten pesnik, zlasti je prozo pisal v lepi slovenščini; objavljal v Novicah, Drobtinicah, Slovenski Bčeli; Prešeren mu je dal Poezije v jezikovno popravo. (Omenja ga SBL!) Dr. Josip šaši (1883 v Slovenjem Plaj-berku — 1961) iz Roža, je prišel na Prevalje in se tu udomil in se vračal na Prevalje, je priložnostni pisec, dr. Ramovšu je pomagal zapisovati rožansko narečje. Pavel Košir (1878 v Logi vasi — 1925 na Prevaljah), nadučitelj in okrajni šolski nadzornik, je zbiralec ljudskega blaga, napisal je krajše delo Ljudska medicina na Koroškem (ČZN, 1922), potem pa je izšla v knjižni izdaji v sodelovanju Moderndorferja leta 1926. Bil je tudi vzoren sadjar, (lit.: SBL) 4. Mežnarija in šola Prvo poročilo o šoli na Fari imamo z dne 7. januarja 1819, prave podpore pa šolstvo ni bilo deležno, prebivalstvo v večini z domačim župnikom ni bilo izobraževanju otrok naklonjeno. S pomočjo dekana in šolskega nadzornika (to je bilo združeno) iz Dobrle vasi — patronat prevaljške fare — Valentina Miklauca in redkih domačinov so uspeli preuredil mežnarijo v šolo. 24. novembra 1819 je pričel s poukom Georg Bohm. Naslednje šolsko leto je prišel učit Johan Kovač in ostal 24 let. S šolskim zakonom o obvezni šoli leta 1869 je šola na Fari postala podružnica nekdanje železarniške šole, ki je postala matična šola, na Fari pa je postala dvojezična — utrakvistična — šola. Z novo državno ureditvijo jeseni 1918 ukinejo šolo na Fari. Znani sta bili organistovski družini: Piko in Lampret. Janez Piko je bil iz znane družine organistov, šolmaštrov, pevcev, kulturnikov iz Žarazbora — iz tega rodu so črnski or- ganisti in prosvetaši, pevska družina Golakov (Piko!) iz Jamnice pri Šentanelu. Janez je bil prvotno organist v Javorju in je tam učiteljeva!; potem so bili Lampreti iz Podgorja pri Slovenjem Gradcu, stari Pankracij je čuval slovensko besedo, da je kot večna lučka brlela v cerkvi pri pesmi in molitvi med vojno vihro 1941—1945; sinova Franci (1920) in Lojzij sta ponesla lepoto slovenske besede prek domačih obzorij; Franci je komponiral za filmske obzornike in za filme, Lojzij (1931) ohranja slovensko besedo med zdomci (v Kolnu). 5 Mohorjeva Konec julija 1919 se je morala izseliti Mohorjeva družba iz Celovca. Prevaljčani so jo gostoljubno sprejeli: v bivši mežnariji in šoli so si uredili upravne prostore (plošča!), tiskarno in skladišče so dobili v opuščenih prostorih nekdanje železarne (Stare sledi, spominska plošča!). In tako je prihajal na Prevalje uglajeni — takega imajo v spominih Prevaljčani — pisatelj Fran Šaleški Finžgar. 6. Literati Fare Leopold Suhodolčan, pisatelj in pedagog, ravnatelj osnovne šole na Prevaljah, urednik Založbe Borec, poročil se je s far-čanko Marijo Osojnik (šteklnova p. d.). Rodil se je v Žireh 1928, umrl na Golniku 1980, pokopan pri Barbari (Prevalje). Suhodolčan je bil plodovit in večstranski pisatelj. Pisal je o sodobnih družbenih problemih v podeželskih trgih in mestih (zbirka novel Človek na zidu /1960/, zb. novel Dobrijska balada /1967/, romana Svetlice /1965/, Bog ljubezni /1968/); segel je tudi po vojni tematiki (roman Najdaljša noč, 1975), ljubezenski roman Trenutki in leta (1979) in drugi. Po smrti je izšel roman Snežno znamenje (1981). Zelo brana je njegova mladinska proza. Nekaj naslovov: Deček na črnem konju (1961), Skriti dnevnik (1961), Rdeči lev (1968), Rumena podmornica (1969), Naočnik in očalnik (1973), Piko Dinozaver (1978), po smrti še Pri nas in okoli nas (1981). Napisal je tudi več mladinskih iger. Študijska knjižnica na Ravnah je pripravila Bibliografijo Leopolda Suhodolčana, sestavila jo je Marija Suhodolčan (1980). Vinko Ošlak (1947), domačin, trenutno živi v Celovcu (MDI). Je pesnik in publicist. V njegovi liriki odmevajo sodobni moralni problemi (Pesniški listi — 1972, Proletarska lirika — 1973, Seizmograf čutov — 1977). Piše premišljajoče traktate. Za mladino je mikavna knjiga Pogovori pod šotorom, poljudno paberkovanje o filozofskih pojmih. Tudi prevaja. Franci Pečnik (1948 na Ravnah) živi na Fari, je skromen, tih pesnik, ki vse preveč pušča v predalih svoje refleksivne izpovedi in svoje prefinjene impresivne slike trenutkov, svoje hai-kuje. Izdal je knjige: Obmežje (1973), Hai-ku (1976), Avtobusna postaja (1976). Jur Juriča n (1952, domačin), profesor sociologije, literat, bil je obetaven pesnik in esejist; objavljal je domalega v vseh slovenskih revijah. Izšla je pesniška zbirka Preprostost in naključja (1975). Pripravljena je že druga zbirka — žal še v predalu. Marija Osojnik-S uhodolčan, šteklnova (1929), bila je od začetkov v študijski knjižnici na Ravnah (1949), sestavljalka domačijske bibliografije, ohranjevalka domačega izrazoslovja in običajev. Pomembne so njene bibliografije o dr. F. Sušniku, L. Suhodolčanu, K. Prušniku itd. Milko Sparemblek (1928 na Fari), baletnik in koreograf; svojo pot je začel v Zagrebu, predvsem pa je bil uspešen v Parizu, nekaj let je bil tudi direktor Baleta Metropolitan, zdaj je koreograf v Zagrebu. PREVALJE 1. Zgodovinski oris Prevalje so »primer velike tvornosti, slavnih izdelkov, tehniških odkritij, odsev in odmev evropskih in svetovnih gospodarskih in političnih procesov, blagoslova in kletve fužin in jam, lesov in pušč v planinah; zorenja in polnote časa, kakor ni tako očitne v nobeni drugi slovenski pokrajini«. Doktor Franc Sušnik je snoval roman o Prevaljah in rodov z Uršlje gore. »Oj, Prevalje, ljube Prevalje! Ni vas kaj prida, ne zemlje, ne ljudi. V vegvastem kotlu je svet peščen in prodnat; nasut s kamenjem Meže in žlindre ugaslih fužin. Z garami in koši smo samotež navlekli odejo prsti; zdaj že rodi našo pogačo: fižol in repico.« Le škoda, da »Lubenčev Urh« ni končal »bukve o prevaljškem popisovanju ... o devetih znamenjih Antikristovih, ki je to prvo v teh Cimermastrovih lepih kelnarcah, to drugo v teh nemških šolnikih, to tretko v teh prevzetnih pavrih, ki tujemu klobaso postrežejo, domačemu še mošta ne natočijo — in to zadnjo in to deveto v tem mešniku, ki je imel en pravi žegen za te gospodarje in krivi žegen za knape in delavce.« »Prosperity«, je dejal ...baron Rosthorn in naredil Prevalje. Zgodovina Prevalj je pravzaprav zgodovina železarstva. Ime kraja »Prevalje« se je uveljavilo z železarno. Ime so prevzeli po katastrski občini Prevalje, od leških cerkva, mimo kmetij Ladra in Popove, vse na levi strani leškega grabna (potoka), čez hrib k Meži. Ime bo po vsej verjetnosti od korena preval, prevaliti. Cinkarno sta postavila Rosthorna v K. O. Prevalje, potem preide Pionirski pevski zbor osnovne šole Fr. Goloba Prevalje. Moški pevski zbor Vres, Harmonikarski orkester z Raven ime na naslednje obrate, oziroma na ves kraj. In uradno so se rodile Prevalje. Leta 1823 sta brata Franc in Avgust Rost-horn — po očetu iz Lancashira na Angleškem — postavila cinkarno. Svet je bil prijazen, vode za pogon zadosti, ljudje mirni in pridni. Odkupila sta rudarske pravice od Blaža Mayerja, ki je odkril premogovniške sloje na Lešah. čez dobrih deset let so se preusmerili v železarstvo: pudlali so, valjali, kovali. To se je začelo leta 1835. Kmalu so zaslovele Prevalje po vsej Evropi, odkrili so uporabo rjavega premoga za pudlanje. Ravnatelj S c h I e g e I je ponesel čast svojo in Prevalj še z drugimi patenti. Leta 1838 se ?ačne znamenito obdobje Prevalj, izdelovati so začeli železniške tirnice. Povečali so železarno z livarno, postavili opekarno za ne-Pregorno opeko in še druge delavnice. Delavci so se najprej usipali z bližnjih bregov, zlasti z uršljegorskih, kjer je bil les (gozd) gost in v lepi rasti, da je grofa Thurna (na Ravnah!) zamikalo to zeleno bogastvo in »reševal« je freto za freto ( = manjše posestvo); s Suškega, Macigoja, Obretana ... so šli v dolino v delavske kvartirje (stanovanja). Železarna je postavila bolnico (kjer je danes kmečka zadruga), šolo (danes je tam Inštalater), ki pa je bila čisto nemška, delavski otroci so dobivali knjige in zvezke zastonj. Slovenske pa so bile »Postave za tajiste de-lavze pri fushini, ktere na dan, ali po shihte delajo. Zhas sa delo se sazhne ob shestih sjutra, ino terpi do sedmeh s’vezher«. Sledijo si postava za postavo: ... sa zeli shiht pokasnan ali postrafan biti ... Vojstro sa-Povedano je u fushino ... Vojstro je sapo-vedano... Misli delavez, da mu je skos strafo kriviza sgodila, taku ima pravizo se zhes to u kazelio sa pritoshit. Usakemu se hozhe tamkaj svojo pravizo dajati, samo, zhe je res dolshen, more sa to she entoliko-vezhno strafo terpeti. ...« (Postave so v delavskem muzeju na Ravnah). Postave so iz leta 1852. Taka je bila pravica za delavstvo. Leta 1863 je stekla železnica skozi Prevalje. Usodo in rast, kasneje pa tudi propad, so Prevalje delile z železniškimi družbami: leta 1869 se železnica pridruži koroškemu koncernu Huttenberger Eisenvverksgesel-schaft, leta 1881 se ves koncern pridruži k Alpinen Montangeselschaft. Postavili so plavž na koks, Bessemerjevo jeklarno, pod postajo na nasipu iz žlindre, na »hohofnu«. V času razcveta je bilo zaposlenih tudi do pettisoč delavcev! Delavci so prihajali tudi s štajerskega, iz Furlanije, z Zgornje Koroške, iz Rezije; so se pa v drugem, tretjem rodu krvno premešali in se do danes asimilirali. Raslo pa je tudi število gospode, ki je oblikovalo družbeno in politično klimo kraja. Ob koncu stoletja je visoka računica rekla »bussines«, in so prečrtali Prevalje. Demon-taža železarne se je začela leta 1897. Deželni poslanec Franc Grafenauer je brezupno reševal pred deželnim zborom. Mnogi delavci, tudi z družinami, so odšli za stroji v Donavvitz, drugi so šli dalje in v šir, tudi v Ameriko. Leta 1899 je bila doigra-na pretresljiva tragedija prevaljškega prebivalstva. Zadnji dimnik so podrli leta 1935. Tako je bilo na Prevaljah in se še do danes niso ponovno postavile. Ostale so gostilne, pivska navada tudi, pa preklinjanje prav tako! Zgodovinskih znamenitosti na Prevaljah pravzaprav ni. Stara je Ahačeva hiša, že davno pred železarno, tu so se ustavljali po-stiljoni in prevozniki. Se je pa »zgodovinsko« zapisala v kraj: na sinsveti (dan mrtvih, 1. novembra 1918. leta, ob zlomu Avstro-Ogrske) so gostilno zasedli leški knapi in gospoda se je prestrašila revolucije. Poklicali so Malgaja in njegove fante, da so vzpostavili red in mir. »Da se v tem času vzdrži red in mir, se je za Mežiško dolino ustanovil Narodni svet s sedežem v Prevaljah.« O tem priča spominska plošča na gostilni (svojčas hotel) »Lahovnik« (pred vojno je bil lastnik Franc Lahovnik, prevaljški župan — slovenski! — še v času K. u. K. — AO!) Prevalje so z Mežiško dolino dodelili k Jugoslaviji del Koroške ob mirovni pogodbi 1919. Prevalje so se po vojni zelo slovensko utrdile s slovenskimi uradniki (nekaj časa je bil sedež glavarstva na Prevaljah), sodniki in advokati, učitelji in duhovniki. Z Lešami so bile Prevalje kulturno, politično in narodnostno zelo aktivne in so še zlasti pred drugo svetovno vojno bile po vsej verjetnosti vodilni kraj Mežiške doline. Mohorjeva je gotovo prispevala svoj kulturni delež kraju (na Prevaljah je bila od leta 1919 do 1927). Leta 1936 so se Prevalje ponovno »stresle«: Ko je propadel leški premogovnik, je prišlo vse premoženje starih Prevalj na dražbo (kakih 10 kmetij in 50 hiš — približno, njiv, polj, vrtov, gozdov), časniki so pisali: Prevalje na razprodaj, Prevalje na dražbi. Pravda se je vlekla do leta 1940. Domači fant, Lešan Jože Jurač (1908) je napisal povest o teh dogodkih — Kraj umira. Ni velika umetnina, je pa svojski dokument. Prevalje pa so se še tretjič stresle: napad in zasedba nacistične Nemčije aprila 1941. Na Prevalje je prišla nemška vojska na veliki četrtek, 9. aprila. Nacisti so z domačo peto kolono že ob prihodu prinesli dolg spisek zaznamovanih za izselitev v Srbijo: v Varvarin, Rakovac, Probištip ... To je bila prva »rasna« delitev. Približno sto so jih selili že aprila 1941. Poleti 1941 so že postrelili prve talce s Prevalj: Anton Jerič, Jurij Mesner, Franc Štern, Henrik Zagernik, Franjo Golob. Spomin nanje je na spominski plošči na tovarni papirja pod Barbaro, spomin na Goloba pa je na osnovni šoli Prevalje, se tudi po njem imenuje. Mnogo jih je pomrlo v taboriščih in so jih pobili po ječah, veliko jih je padlo v enotah NOB. Trepetaje so spremljali Prevaljčani maja 1945, ko so se valili skozi bežeči nemški vojaki, za njimi pa ustaši, trepetaje so prisluhnili streljanju na Poljani. Po vojni (1945) je bila prva alternativa za gimnazijo na Prevaljah, pa je tehtnica pre-vagala za Guštanj (Ravne!). Ne bomo naštevali drobnih pridobitev. Na Trgu ob avtobusni postaji stoji spomenik žrtvam vojne 1941—1945, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. 2. Ustvarjalci s Prevalj Franc S c h I o g e I (1851—1920) se je rodil na Prevaljah, bil je akvarelist in ilustrator. Friderik Gornik (1877 na Prevaljah — 1943 na Dunaju), kipar in keramik; oče Janez Gornik je prišel iz Ribnice na Dolenjskem, mati je bila Ehleitnerjeva s Fare (gostilna na Fari, danes pri Krištanu). Jože Zazula (1870 v Idriji — 1944 v Srbiji), literat, pribežal s Primorske, se za kratek čas ustavil na Prevaljah in si tu našel ženo, Hvalijevo Trezo, ter se kmalu odselil v Maribor. Na Prevaljah je zasnoval list Vrh razglednika, izšel je le en zvezek, sam je v njem objavil venec sonetnih vencev z akrostihom, posvetil ga je ženi. Objavljal je tudi v Mladiki. Dr. Franc Sušnik (1898—1980) je naj-markantnejša literarna in kulturna osebnost Prevalj. Rodil se je 14. novembra 1898 na Farni vasi 93, zdaj je to Na Produ, sin Štefana, delavca s Suškega (ded Matevž Sušnik je še bil zadnji lastnik tega gruntiča, leta 1868 ga je prodal grofu Thurnu), mati Jožefa (Pepa), nezakonska hči, zelo zgodaj osirotela, je bila z Breznice nad Prevaljami, živela je s svojim očetom Jožefom Ivartnikom, valjarskim mojstrom v prevaljški železarni. Jožefa in Štefan sta se poročila 30. januarja 1898 in se kmalu po poroki naselila v hiši na Farni vasi 93. Najstarejši je bil Franci, sledila pa so sama dekleta — pet. V osnovno šolo je hodil na Prevaljah, v delavsko, čisto nemško, kjer so dobivali delavski otroci zastonj knjige in zvezke. S podporo župnika Kesnarja je šel v gimnazijo v Celovec, od 4. letnika je dobival Pillathovo štipendijo (220 K letno), v sedmi gimnaziji je moral v vojsko — najprej na Reko v oficirsko šolo, nato pa na rusko fronto. Tik pred razsulom monarhije 1918 je prišel domov in bil priča nemirov na Prevaljah. V imenu Narodnega sveta za Mežiško dolino (sestal se je pri Lahovniku, slovenskem županu, pri postaji, tam je na hiši spominska plošča) je šel mirit knape, ki so se zbrali v Ahačevi gostilni. Sodeloval je v bojih za Koroško in šel študirat germanistiko in jugoslovansko književnost v Ljubljano in Zagreb. Promoviral je leta 1924 v Zagrebu. Bil je v Murski Soboti, najdalj pa je poučeval oziroma ravnateljeval v Mariboru in bil tam med vodilnimi kulturnimi delavci. Bil je kritik, esejist, pisal podlistke, slike o Koroški, Prekmurju. Poročil se je s Tončko Plešivčnik, po očetu iz rodu Plešivčnikov izza Uršlje gore, s Plešivca, mati pa je bila Pikova, organista. Za doto je dobila hišo na Farni vasi 95. Med vojno je bil zaprt in interniran v Dachauu. Po vojni je ustanovil dvoje kultur nih žarišč na Ravnah: gimnazijo leta 1945 in študijsko knjižnico 1949. S tem je prižgal krajem med Peco, Uršljo in Pohorjem luč slovenske kulture. Bil je žagarjev nagrajenec. Bibliografijo je objavila Marija Suhodolčan. Najpomembnejše delo je Pregled svetovne literature, Maribor 1936, po smrti so izšli fragmenti poglavij iz svetovne književnosti (1983). Iz prevaljškega sveta so zlasti sledeča dela: izbor koroških zapisov In kaj so ljudje ko lesovi (Obzorja, 1968), Prevaljska legenda (Slovenec, 193 .). Veliko člankov je posvetil Prežihovemu Vorancu in Koroški. Ožbi Lod ra nt (1899—1981), s Farne vasi 96 (Na Produ), učitelj in nadzornik, pisec spominov, objavljal je v raznih časnikih (Slovenec, Koroški fužinar). Ljuba Prenner (1906 — pri Repniku, zdaj st. čibronova na Prevaljah — 1977 v Slovenj Gradcu in tu pokopana, po rodu iz Šmiklavža pri Slovenj Gradcu), pravnica, pisala je prozo, zlasti pa drame, napisala je librete za opero Prešeren (Skladatelj D. Švara). Franjo Golob (1913 na Prevaljah — Na Produ — 1941 ustreljen kot talec), akademski slikar. Mapa lesorezov Nmav čez izaro (1937) na verze ljudskih pesmi, so lirsko ubrani, v študijski knjižnici na Ravnah sta lep portret Popovega terca (olje) in slika Rudarja (olje). Jože Lod ra n t (1926 na Strojni), duhovnik, pisec mnogih člankov, pri Mohorjevi je izšla knjiga, potopis Okoli sveta (1984). Dr. Janko Sušnik (1927 v Mariboru), docent medicine dela in pisec mnogih znanstvenih del iz fiziologije, dober portretist, tudi s pisanjem se je ukvarjal (novele, premišljevanja), žal pa ni objavljal. Stanko Lodrant (1927 na Prevaljah), profesor kemije, prejemnik Žagarjeve nagrade, rezbar, akvarelist, citraš, piše za Koroški fužinar in Planinski vestnik. Dr. Franc Sušnik (1930 na Prevaljah), redni profesor na biotehnični fakulteti, pisec mnogih razprav iz svoje stroke, botanike (citologije), snovalec modernega pouka biologije (pripravlja tudi učbenike), strokovnjak za zdravilne rastline. Franc Boštjan (1930 na Prevaljah), živi na Janečah (Ravne), zapisovalec v sliki in barvi domače zemlje in ljudi. Alojz Lebič (1934 na Prevaljah) iz umetniško nadarjene družine (oče — učitelj je bil dolga leta pevovodja, nečak Janez L. je slikar) je znan slovenski skladatelj, profesor na PA. Zlasti je znana skladba Karant. Dr. Ivan Rebernik (1940 na Prevaljah), sin čevljarja, bibliotekar — strokovnjak na Gregorijani (Vatikan) v Rimu. O Karlu Doberšku bomo spregovorili v poglavju o Lešah. 3. Nova poimenovanja Prevalj Dr. Franc Sušnik je značilno poimenoval prevaljške soseske: Na desnem bregu Meže so Stare sledi (začetki industrije — cinkarne, delavske hišice, najstarejši perzonal »preganthaus«, tiskarna Mohorjeve) Glavarstvo (okrog direktorjeve hiše, kasneje uradi glavarstva), Nicina (zaradi lege); na levem bregu so Perzonali (ime zakoreninjeno v ljudski govorici), Trg (trgovsko središče, zlasti novejše), Zgorni kraj (v stari mapi iz leta 1827 je Zgorna Was), Prisoje (zaradi lege), Ugasle peči (pod železnico, tu so bile peči, plavži), Na postaji, Fara (staro jedro), Polje (okrog nove šole), Pod Gonjami (Gonje, tod so svojčas gonili živino in v ljudski govorici živi stara beseda > delnic. Obnovili in modernizirali so talilnice železa v Volš-pergu in ker je takrat okoli vseh železarskih središč primanjkovalo oglja in lesa, sta uspela prepričati delničarje, da so Prevalje perspektivne za železarstvo. Opuščena cinkarna je imela zelo ugodno lego in znatno vodno moč, ki so jo cenili na 300 kubičnih čevljev na sekundo in 26 čevljev padca. Rudnik na Lešah so raziskali ter ugotovili, da ima 50 mio centov (2.8 mio ton) zalog premoga, in pričeli so z gradnjo. Železarna je bila zgrajena v nepolnih dveh letih. Leta 1835 je imela šest pud-lovk, štiri varilne peči, valjarno in potrebno število kovaških ognjišč, težkih kladiv in pomožnih delavnic. Surovo železo naj bi presnali z leškim premogom, kar pa zopet ni šlo tako, kot so si zamišljali. Delničarji so iskali mnenje uporabe premoga za presnanje pri priznanih metalurških strokovnjakih, pa so bila vsa negativna. Prevladalo je prepričanje, da so šli Rosthorni predaleč in leta 1837 so se delničarji odločili, da jim za vrednost delnic, ki so jih imeli Rosthorni, prepustijo železarno na Prevaljah in leški rudnik premoga, medtem ko si talilnico v Volšpergu zadržijo. Rosthorni pa niso popustili. S pomočjo sposobnega ravnatelja železarne — Schle- IVarijuoi« 8***4 JU* -.... b» **£«»»»* . ''-X. ■*v "‘t v > Z Prevalje nekoč, opisanih je nekaj sedanjih imen za boljšo orientacijo ' rt fr/j/šwr ' yu/// Pl\\IUVDOnF (»IMHCiuTI«' linriillicii liliiitontiiflor-lifiMS , /it:7//' /J/r//////f/ *tdo 1865 / 0/7///S Mnpna kopija iz leta 1927. Vrisana je samo stara železarna ob Meži z železniško progo. Lokacija nove železarne je samo začasna! gla so delali poizkuse in z uporabo premoga popolnoma uspeli v letih 1840—41. Cel kontinent je bil obveščen o uspehu, ki je bil za tehnični razvoj železarstva izredno pomemben. Marsikatera železarna je visela na nitki obstoja zaradi kronične- j ga pomanjkanja suhega lesa in oglja. Prevaljska železarna je pridobila na slovesu in njen novi način kurjave so prevzele vse ostale železarne. Disciplina je bila v fužinah zelo stroga. Ohranile so se »POSTAVE« iz leta 1852, ^ v katerih je v 19 poglavjih napisano vse, kaj se ne sme delati med delovnim časom in kake kazni so za kršitelje: V členu 1 piše: da se čas za delo prične ob šestih zjutraj in traja do sedmih zvečer. V členu 4 piše: »Kteri pet minut po na-znanenju z zvonem se pri svojem delu ne najde, bode pervikrat za šiht, drugikrat za celi šiht pokaznovan ali poštrafan in tretjič bode vsak tak iz gospodovega dela odpuščen. 1.1. d. Največji sloves pa je doživela železarna na Prevaljah s tem, ko je prva začela av-stro-ogrski monarhiji izdelovati tirnice za železnice. V letih 1838 do 1855 so izdelali 1,398.622 centov tračnic, obročev in osi. Po kvaliteti izdelave v Evropi ni imela konkurence, čeprav so bili inozemci pri izdelavi tirnic daleč pred njo. V teh letih so bile iz prevaljskih tračnic zgrajene naslednje železniške proge: — C. Kr. državne železnice — Ferdinandova severna železnica — proga Dunaj—Gloggnitz — Ogrska centralna železnica — proga Mohač—Pečuh — premogovnik Hrastnik in dr. Da bi si Rosthorna zagotovila stalno dobavo surovega železa, sta leta 1844 prodala 50 %> vrednosti železarne pomembnemu plavžarskemu podjetniku na Koroškem, baronu von Dickmann-Secherau. Železarna se je neprestano širila in prostora na desnem bregu je pričelo zmanjkovati. Leta 1853 so sklenili, da prično z gradnjo nove železarne na desnem bregu, tam, kjer je sedaj športno igrišče. Opremili so jo z najnovejšo opremo za tiste čase. Vpeljali so parna kladiva, plinsko kurjenje peči, livarno, da so mogli ulivati do 30 ton težka udarjala za kladiva, ki jih zaradi slabih cest in mostov ni bilo mogoče pritovoriti do Prevalj. Nova železarna je bila dograjena v rekordnem času leta 1855. Ustanovitelj prevaljske železarne Avgust Rosthorn ni doživel pričakovanega razvoja Prevalj. Umrl je leta 1843, star samo 53 let. Nova železarna je obsegala sedem pudlovk in sedem varilnih peči. V valjarni so bile dve valjčni progi, dve parni kladivi, tri kladiva za ravnanje vročih osi in dvojna krožna žaga. Priključena je bila stavba za adjustiranje tirnic s tremi vijačnimi stiskalnicami, tremi vrtalnimi, enim luknjalnim in rezkal-nim strojem. Merila je 47 sežnjev v dolžino in 90 sežnjev v širino. Z nasipom in ozkotirno železnico je bila povezana s staro železarno ob Meži, kjer so še naprej izdelovali polizdelke. V adjustirnici je ravnal tračnice oče dr. Sušnika, ki se je rad pošalil, da je bil njegov oče že v prejšnjem stoletju ravnatelj. Modernizirana železarna je prinesla v Mežiško dolino novo življenje in blaginjo ljudstvu. Od nje so živeli obrtniki, trgovci in okoliški kmetje. Prodajali so ji jamski les, oglje in apno, ter delali usluge s prevozi. Kazalo je, da je med vsemi koroškimi železarnami njen obstoj najbolj zagotovljen, in vendar jo je doletela zla usoda, ki je kljub tehničnemu pionirstvu, zakladom kuriva in surovin, ter kljub kvalitetnemu delu ni bilo mogoče preprečiti. Velik problem je bil transport, ki jih je stal ogromno denarja. Vsak dan je bilo na cesti do 150 parov konj, ki so vozili iz Lollinga surovo železo, do Maribora in Celovca pa prevažali železne izdelke. Ce je bil vodostaj Drave ugoden, so železne izdelke zaradi nižje cene transportirali do Maribora na splavih. Na cesarski dvor so pošiljali delegacije, ki so prosile, naj zgradijo železniško povezavo Maribor—Prevalje—Celovec, kajti takrat je bila gradnja železnic še pod cesarsko upravo, vendar uspeha razen obljub ni bilo. USODNA NAKLJUČJA POVZROČIJO PREOBRAT, ki je vplival na delo in obstoj prevaljske železarne. — Leta 1858 je avstrijska vlada prodala svoje pravice do gradnje železniških prog privilegirani »Družbi južnih železnic«, — Družba južnih železnic je dobila monopol za vse glavne železniške proge in povezave, ki se bodo gradile. — Dobila je tudi daljnosežne carinske olajšave za uvoz železniškega materiala. — Zavlačevala je z gradnjo železniške povezave Maribor—Prevalje—Celovec. Koroške železarne so pričele z gradnjo na lastne stroške, vendar so zaradi visokih stroškov omagale ter bile prisiljene koncesijo gradnje odstopiti Rothschildovi skupini. — Po vojnem porazu v Italiji je izgubila Avstrija leta 1859 Lombardijo, kjer se je gradilo največ železnic, in leta 1866 še Benečijo. S tem je bil italijanski železarski trg za izvoz zaprt. — Leta 1867 je bil Dunaj prisiljen, da da samostojnost Ogrski, ki je takoj pričela z vsemi sredstvi pospeševati svojo železarsko industrijo. — V dobi forsirane gradnje železnic se je podražil investicijski material. Narastle so cene surovin in mezde. Železniške družbe so zahtevale in dosegle brezcarinski uvoz tirnic. Od leta 1866 do 1874 so jih na ta način uvozili 10,313.928 centov. — Prevalje so dobile železniško povezavo šele leta 1863. Med tem časom so ostale železarne na Gornjem Avstrijskem, ki so imele ugodne železniške zveze, še povečale svoje zmogljivosti ter z njimi krile vse potrebe po železniških tirnicah. — V letih 1874—1876 je nastala kriza in gradnja železnic ter uporaba železa sta padli tako nizko, da sta dve večji valjarni lahko zadostili vsem potrebam. — Edina možnost, da bi se prevaljska železarna obdržala, je bila v rokah Družbe južne železnice, če bi se ta povezala s prevaljsko železarno. Ta priložnost je bila zamujena že leta 1858, ko si je Družba južne železnice zagotovila privilegije in pravice, da lahko vodi svojo neodvisno industrijsko politiko in si postavi lastno valjarno in martinarno, kar je tudi storila (v Gradcu). — V tem času se je tehnologija pridobivanja jekla po svetu močno izboljšala. Malim železarnam v idiličnih dolinah se je vse slabše pisalo. Bile so pred odločitvijo, da se modernizirajo ali pa zaprejo vrata. Na Prevaljah so poskušali z raznimi združevanji ponovno zaživeti, vendar brez perspektivnega uspeha. Leta 1869 je nastal koncern Hiittenber-ger Eisenwerks gesellschaft IJEG. V tem času so zgradili na Prevaljah visoko peč-plavž na boks, ki je bil prvi te vrste v alpskih deželah, ter Bessemerjevo napravo. Plavž se je pokazal kot zgrešena investicija, saj so morali tovoriti boks iz Češke. Leta 1879 je prišlo do ponovne pregrupa- cije koroških železarn. HEG je pristopila k Alpski montanski družbi, ki je poznala kritičen položaj HEG in jim zato priznala le 50 "/o imenske vrednosti. V letih 1884—1885 so napravili s prevaljsko železarno zadnji poizkus, da jo usposobijo za nadaljnjo konkurenco. Preuredili so jo za valjanje težkih profilov in pločevine, vendar vsa modernizacija ni pomagala. Naročil je bilo vedno manj. Delali so samo še občasno. Stalež delavcev je v zadnjem desetletju 19. stoletja nihal med 480 do 830 delavci. O svoji usodi železarna ni mogla odločati sama. Alpinska rudarska družba je medtem prenesla težišče proizvodnje valjanih izdelkov v Donavvitz. Leta 1896 so ustavili plavž, Bessemer-jevo napravo in reverzirno valjarno in nato leta 1899 še vse ostale obrate, kar je bil konec prevaljske železarne. Se uporabne stroje in naprave so demontirali ter prepeljali v Donawitz. Z njimi je odšlo s težkim srcem mnogo delavcev. Propad železarne je močno pretresla ves kraj in dolino. Poleg delavcev je zadel tudi obrtnike, voznike in kmete. Povsod je usahnil vir dohodkov, ki ga je dajala industrija. Tudi premogovniku na Lešah je pošla sapa, saj je izgubil svojega glavnega odjemalca. Stavbe so razprodali, dimnike podrli in tam, kjer je bil nekdaj po Evropi znan metalurški center Prevalje, so ostale ruševine. V teh časih je nastala pripovedna pesem o prevaljskih fužinah, ki so jo peli ob redkih kozarčkih v gostilni pri Stefanu pa tudi drugod. Prepis rokopisa, najdenega pri »Kamer-niku«: 1. Ljuba prevaljska fužina, kako mirno zdaj počiva. To pa nihče nič ne ve, zakaj delati ne sme. 2. Prevaljanarji so se štimali, ko so delat spet začeli. Oj oj, oj oj, kak pa zdaj bo, ko drugič dela nimajo. 3. Velika plačila so imeli, Nobl sukne so nosili. Kater je imel že denarja kaj, je lahko peljal dekle v raj. 4. Radi so se tudi ženili, K hčeram kmetskim so hodili. Vsak bi bil rad dekle imev, Kam jo bo pa zdaj de v. 5. Babe so se tud tak nosile, kakor gospe so hodile. Košate janke gor na rit, da jim birtiha treba ni. 6. Kramarji so se tud smejali, Ker so lahko vse prodali. Kader je bil geld tag tam, Se je znašel vsak kramar tam. 7. Po petnajst pračav so kupovali, Vse so gor na rit nabasali, Zdaj pa janke skrivajo, Ker dedi dela nimajo. 12. Dabi bli zdravi in veseli, Kedar bomo to pesem peli. Kateri bo to pesem pel, Zato greha ne bo imel. 8. Eni so vsaj to storili, Da se niso oženili, Kateri pa oženjen ni, Se jim lahko ven smeji. 13. Štirje smo tam skupaj stali, ko smo to pesem pisali, kir bi bil rad vedel to, bi bil pa prišel tedaj sem. 9. Žalostno je serce moje, Ko pogledam znance svoj e. Vsaki bara sem no tej, Kej bom dobil delo zdej. 14. Babe so tud zravno stale, in so se na glas smejale, Tri babe in en majhen pub nas je blo glav vseh vkup. 10. Iz celega serca vam to voščim, Saj nobenega ne fauš’am, Bog le daj en taki čas, Dosti dela spet za vse. 15. Luka Štefan je pa pisal, se je smejal ino kisal, dobre volje in vesel, in tabak je zraven kadil. 11. Kovači so tudi tako djali, ko smo pesem to skvadali. Toto sem zložil jaz, da nam bo za kratek čas. 16. Ko je to pesem že popisal, je en malo že zbrisal, je pa rekel, zdaj le cu, smo pa kar zapeli jo. Franc Telcer utiesKa Na povabilo organizacijskega odbora iz Goradža se je spominskega pohoda po poteh slavnih enot v bitkah na Sutjeski ude- ležila tudi Gorska reševalna služba Prevalje s tremi gorskimi reševalci. Pohod je bil že enajstič, mi pa smo se ga udele- Počitek železarjev na vrhu Kordeževe glave na Peci ..v'-.'-. Pomenek v dolinici pod vrhom Pece žili že šestič. Naša navzočnost na tem pohodu je postala že tradicionalna. Sodelujemo zaradi prijateljstva na samih pohodih, kakor tudi zato, ker je potrebna varnost, pomoč pohodnikom. Letošnji pohod je bil od 6. do 11. junija, udeležilo se ga je 210 pohodnikov. Pokroviteljstvo pohoda je prevzela druga dalmatinska proletarska NO udarna brigada ter enote iz Niša in Kruševca. Hodili smo po slavnih bojnih poteh druge dalmatinske brigade v peti sovražni ofenzivi. Navzoči so bili predstavniki osnovnih šol iz Kruševca, Niša, Kraljeva, Beograda, Maribora in Goražda, predstavniki preživelih borcev Druge dalmatinske udarne brigade, novinarji, RTV Sarajevo in Niš ter uslužbenci notranjih zadev. Številno sta bili zastopani enoti JLA iz Niša in Kruševca z oficirji in drugimi pripadniki armade. Komandant pohoda je bil kapetan 1. razreda Slobodan Milenkovič s svojim starešinskim štabom iz kasarne vojne pošte Niš. Za vse pohodnike je dobro skrbela intendantska služba (prehrana, razvrstitev, prevozi). Vsi udeleženci pohoda so bili enotno uniformirani, preskrbljeni z vso potrebno opremo za prenočevanje, za primere slabega vremena kakor tudi s prehrano. Gorski reševalci naše postaje so skrbeli za varno hojo, za organizacijo pohodnih smeri in za splošno počutje pohodnikov. Program pohoda je bil enak dosedanjim, pomagal naj bi krepiti in razvijati prijateljske in bratske odnose med šolami in kraji ter enotami, ki nadaljujejo tradicije iz NOB. Pohod je bil razdeljen na več etap, tako da smo obhodili dolgo pot od vasi Kopači, skozi Goražde, v idilično dolino kraja Mra-tinje ob umetnem jezeru, do Suhe Gore, čez sedlo Dragaš do Tjentišta. Pohod smo morali zaradi slabega vremena, dežja, preusmeriti na bližnjice in se predčasno vrniti v Tjentište, kjer smo si ogledali znameniti spomenik, kostnico, spominsko hišo-muzej in druge znamenitosti. Zadnji dan pohoda smo izrabili še za obisk znamenitega kraja Suhe, nadalje smo se povzpeli na Ozren, na kraj, kjer je bil ranjen maršal Tito. Spotoma smo se ustavili tudi na zgodovinskem kraju, kjer je padel in je pokopan narodni heroj Sava Kovačevič. Na vseh spominskih krajih, kot so grob Nurije Pozderca, spomenik na Tjentištu in grob Save Kovačeviča, je brigada položila vence, vojaki pa so izstrelili častno salvo. Pri vseh pomnikih so preživeli borci, udeleženci velike bitke na Sutjeski, govorili o bojih in svojih doživljajih. Akoravno nas je spremljalo slabo vreme z dežjem, ni manjkalo dobre volje, vesela pesem je odmevala po mokrih stezah in cestah. Pohod smo zaključili v mestu Goražde, kjer nas je pri kulturnem domu pričakovala velika množica meščanov. Sledil je še krajši kulturni program in po pozdravnih nagovorih je bil pohod končan. Napovedani čas odhoda se je zavlekel, saj ni bilo konca stiskanja rok, ljubljenja in obljubljanja, da se še vidimo. Jokaje so se vsi objemali, pisali naslove na gole roke, ni bilo več slišati vesele pesmi. Ne samo mladina, tudi ostali so nemo opazo- vali poslavljanje. Prijateljskih vezi, stkanih na pohodu, ne bo mogoče pretrgati. Enajsti pohod po poteh slavnih enot NOB se je končal z velikim zadovoljstvom vseh sodelujočih. Zlatka Strgar Zbornik Pohorjem Po enajstletnem premoru je izšla tretja »krajinska« knjiga Med Peco in Pohorjem 3. Na 337 straneh je štirinajst besedil, ki vsebinsko segajo od geologije do zgodovinopisja: O naravnih danostih Koroške krajine in njihovi problematiki govori Ivo Štrucl. Iz razprave zvemo najprej nekaj o nahajališčih kovin, v nadaljevanju pa avtor ugotavlja, da zanimive nekovinske mineralne surovine niso nikoli naletele na pravi odziv industrije in gospodarstvenikov; navedba o prizadetosti naših vodnih virov je nedvoumno svarilo našemu gospodarstvu. Številke in tabele so zapomnjenju vedno pretežke, zato pa toliko manj iz njih povzete ugotovitve kot v prispevku Mateje Mešl — Prebivalstvo in poselitev v občinah Koroške krajine, kjer avtorica navaja spremembe v zadnjih dvajsetih letih in ob tem ugotavlja, kako bi bilo treba ravnati v prihodnje za skladnejši demografski razvoj. Vida Potočnik v tekstu Gospodarstvo v občinah Koroške krajine predstavi precej tabel in številk, ki prevedene v besedilo povedo, da ostaja regija še vedno pod povprečjem razvitosti v primerjavi z drugimi slovenskimi, da zaostajamo v storitveni dejavnosti, in da bo zato treba še bolj premišljeno odločati v stvareh, ki trajno vplivajo na življenje in delo ljudi. Anton Pratnekar je pri nas postal znan z zamislimi o proizvodnih celicah (več člankov o tem je bilo objavljenih v Informativnem fuži- Ekipa gorske reševalne službe s Prevalj se je potrudila, da je svoje naloge opravljala v zadovoljstvo vseh. Vodstvo pohoda nas je javno pohvalilo in izrazilo željo, da bi sodelovali tudi v prihodnje. narju). V prispevku Proizvodne celice na Koroškem predstavlja metodo, po kateri je možno organiziranje kovinsko-predelovalne in druge industrije v vaseh, zaselkih in na kmetijah. Naš strokovnjak za računalništvo Jože Šegel v članku Razvoj računalniško podprtih informacijskih sistemov v Koroški krajini podaja značilnosti in razvoj uporabe računalnikov v krajini. Janko Sušnik v razpravi Kako zelena je (bila) moja dolina — ekološki problemi pokrajine med Peco in Pohorjem opozarja na stanje v Mežiški dolini, kjer je onesnaženje okolja največje, na način, ki bi moral onečiščevalce zbosti od srca do pameti, enako kot tekst Andreja Šertela — Gozdovi umirajo, ki ne more in najbrž niti noče skriti prizadetosti ob vse večji bolehavosti naših gozdov; ta se utegne sprevreči v resno katastrofo, če ne bomo brž kaj ukrenili. Alojz Krivograd je o delavskem gibanju v Mežiški dolini pisal že v drugi knjigi in delo v tretji zaključuje. Mnoge podrobnosti imajo še toliko več čara, ker je obravnavano obdobje 1936 do 1941, čas, ki ni ne predaleč ne preblizu, pa še o naših ljudeh. Risto Stojanovič je orisal zadnje vojaške akcije na območju Mislinjske in Mežiške doline in zamejske Koroške leta 1945 — na pragu svobode. Franc Ivartnik bo mlajšo generacijo seznanil, da je bila včasih v Črni bolnišnica, srednjo in starejšo pa spomnil na punt ob njeni ukinitvi. Med Peco in 3 je pred nami Franc Valentar Delo OŠ Prežihov V orane v šolskem letu 1985/86 Zanimivi so tudi drugi podatki, saj avtor govori o zdravstvu v naših krajih od konca prve vojne do danes. V pisanju o alpinizmu na Koroškem v letih 1937—1985 Mirana Kodrina je čutiti osebno naklonjenost do obravnavanega predmeta, ki se bo zlahka prenašala na vsakogar, ki mu je ta dejavnost blizu. Miroslav Osojnik skuša v Kulturni podobi Koroške krajine zaobjeti vse od pojma kulture, umetnosti in umetnikov do tiska in Vorančeve poti — mogoče za enega avtorja preveč snovi. Tone Golčer in Tone Sušnik pišeta o štiridesetletnem razvoju srednjega šolstva na Ravnah in v krajini. Seznam maturantov Ravenske gimnazije 1976 do 1984 sega od 189. do 215. strani. Tak seznam je vsako leto objavljen dvakrat: V maturantskem Vresju in v Koroškem fužinarju. To bi moralo zadostovati. Bibliografija Marije Suhadolčan sega od 217. strani do kazala na strani 335. Tako je torej gradivo v tretji knjigi. Kljub temu, da se menjajo uredniki, založnice (to je založila Kulturna skupnost Ravne) in deloma tudi uredniški odbor, v vsebini od knjige do knjige ni velikih sprememb. Prvotno zasnovani koncept ostaja približno enak v vseh treh knjigah, in bralcu se zdi, da so ga čas in razmere že dokaj prerasle. Snovalci in izdajatelji četrte knjige bodo morali imeti o tem resen pomenek. Če že mora biti izid knjige povezan s kako večjo obletnico, je pri nas res ni težko najti prej ko v desetih letih. Izidi v krajših presledkih pa bi tudi knjigi morali dati drugačno podobo. Zasnovana širše: bolj v odsev vsega življenja na Koroškem, z aktualno in kritično vsebino, bi med bralci našla še več poti. V železarni so mladi sociologi in psihologa opravili javnomnenjsko raziskavo. Njeno objavo v knjigi bi širši koncept zagovarjal. 2e samo v železarni je precej strokovnjakov, v krajini pa tudi znanstvenih delavcev, ki bi v taki knjigi mogli najti drugačno mesto kot v skopem bibliografskem zapisu. Konec koncev pa izdati knjigo v času, ko so tudi pri nas že znani samizdati in številni rokopisi nimajo niti drobnega upanja, da bi izšli v knjigi, ni majhna reč. Ta je dobra, bodi zato četrta še boljša. Zlatko Škrubej ^D^aq,a Sva besede nežne šepetala, se še spomniš ti na lanski maj, v ljubezni sva si upanje dajala, vedno tega spomnim se nazaj. A med naju je prišla ovira in nekdo se tretji vmešal je, srce bilo polno je nemira, v hipu se podrlo mi je vse. A spet hitro sama si ostala, zlahka bi pridobil te nazaj, a za vedno tujca sva postala, ne povrne nama spet se maj. Hura! Počitnice! Je res, da je vsega konec? Je mogoče, da so za nami vsi turobni dnevi učenja, skrbi, kontrolnih nalog ...? Leto dni smo dan za dnem krepili svoje znanje v obrabljenih šolskih klopeh, grizli svinčnike ob težkih nalogah, pa tudi smeha ni manjkalo. Veseli in zadovoljni (nekateri tudi ne preveč) zapuščamo za nekaj časa šolo, učitelje, sošolce, s katerimi smo prebili toliko časa. Samo golo učenje?? O, to pa ne. Imeli smo vrsto krožkov, v katere smo bili vključeni skoraj vsi učenci šole. Vsak se je po svoje trudil, da bi izboljšal delo v krožkih, da bi tudi sam prispeval nekaj za napredek. Svoje znanje smo preverjali na tekmovanjih, od koder smo prinašali nagrade, pohvale in priznanja. Ko na koncu leta pregledujemo svoje delo in dosežke, smo še sami presenečeni. Toliko različnih stvari se je zgodilo med letom! In če še kdo misli, da je šola samo pouk, naj pride v našo šolo! Potem ne bo več mislil tako. Zadovoljni odhajamo na počitnice, prepričani, da bomo prihodnje leto še boljši in dosegli še več! Ocenjujemo, da je učni uspeh centralne šole in podružnične osnovne šole Strojna dober. Razred bodo ponavljali le tisti učenci, ki niso osvojili minimalnega znanja, ki je pogoj za uspešno delo v Te uvodne misli so razmišljanja učenke 7. razreda Ingrid Mager, urednice šolskega glasila Samorastniki; zapisala jih je v 5. številki glasila ob koncu šolskega leta 1985/86. Osnovna šola Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem s podružnično osnovno šolo Strojna je imela v preteklem šolskem letu 27 oddelkov, od tega 25 na centralni šoli in 2 kombinirana oddelka na podružnični šoli Strojna. Na centralni šoli smo imeli še tri oddelke podaljšanega bivanja za učence od 1. do 4. razreda. Centralno šolo na Ravnah je obiskovalo 729 učencev od 1. do 8. razreda, podružnično šolo Strojna pa 21 učencev. Na Strojni nismo imeli učencev v 1. razredu. Na OS Strojna smo imeli organizirano tudi malo šolo (en oddelek) s skrajšano obliko, ki je vključevala 5 otrok. Od 729 učencev centralne šole je razred uspešno končalo 709 učencev, 18 učencev bo razred ponavljalo, en učenec 8. razreda ima popravni izpit iz dveh predmetov, ena učenka 8. razreda je bila neocenjena zaradi bolezni. naslednjem razredu. Največ ponavljalcev je v prvem in sedmem razredu. Od 10 učencev prvega razreda, ki so dosegli nezadostni splošni uspeh, so kar štirje učenci razvrščeni in bodo nadalje- Dosežen uspeh učencev centralne šole: Razred Štev. uč. Raz. zaklj. z uspehom Niso izde- lali Ima popravni izpit (neocenjen) odi pdb db zd Skupaj % 1. 108 46 23 22 7 98 90,7 10 — 2. 96 30 26 27 11 94 97,9 2 — 3. 99 28 41 24 6 99 100 — — 4. 96 29 35 22 10 96 100 — — 5. 93 20 32 21 20 93 100 — — 6. 79 21 28 17 12 78 98,7 1 — 7. 77 20 14 24 14 72 93,5 5 — 8. 81 18 24 31 6 79 97,5 — 1(1) Šola: 729 212 223 188 86 709 97,3 18 2 % 100 29,1 30,6 25,8 11,8 97,3 — 2,5 0,3 Dosežen uspeh učencev podružnične šole Strojna: Raz. z aklj. z uspehom Razred Štev. uč. odi pdb db zd Skupaj delal 1. 2. 3 — 1 1 — 2 1 3. 3 — 2 1 — 3 — 4. 3 1 1 1 — 3 — 5. 2 — 1 1 — 2 — 6. 5 2 1 1 1 5 — 7. 3 — — 1 2 3 — 8. 2 1 —■ 1 — 2 — Šola 21 4 6 7 3 20 1 Pionirji Sole sprejemajo kurirčkovo torbico vali šolanje na osnovni šoli s prilagojenim programom. Tudi ena učenka drugega razreda OŠ, ki je dosegla nezadostni splošni uspeh, bo jeseni razvrščena na OŠ Juričevega Drejčka. Ostalih šest učencev prvega razreda, ki bodo razred ponavljali kljub intenzivni pomoči, ni uspelo osvojiti znanja, ki je potrebno za nadaljevanje dela v drugem razredu. Po številu nezadostnih učencev izstopajo še učenci 7. razreda. Nezadostni uspeh ima kar 5 učencev, od tega so trije zaključili šolsko obveznost in ne nameravajo nadaljevati šolanja v osnovni šoli. Kvaliteto uspeha predstavljajo učenci, ki so dosegli odličen, prav dober in dober uspeh. Teh učencev je 623 ali 85,5 % vseh učencev na šoli. Odličen in prav dober uspeh je doseglo 435 učencev ali 59,7 % vseh učencev. Ugotavljamo, da se število učencev na centralni šoli iz leta v leto povečuje. V treh letih je skupno število učencev naraslo za približno 100 učencev. Oddelki od prvega do petega razreda so številčno izredno močni, saj je povprečje po 32 učencev na oddelek. V preteklem šolskem letu smo s skrajnimi organizacijskimi napori uspeli organizirati pouk v eni izmeni. Na podružnični osnovni šoli Strojna število učencev iz leta v leto pada. V preteklem šolskem letu prvič po dolgih letih nismo imeli nobenega učenca v prvem razredu. Število učencev bo po zbranih podatkih padalo tudi v prihodnje. DEJAVNOSTI OB POUKU Rezultati celoletnega dela šole in uresničevanje programa življenja in dela osnovne šole so zlasti odraz pouka, dopolnilnega in dodatnega pouka, fakultativnega pouka ter interesnih dejavnosti ob pouku. Imeli smo organizirana vsa področja dela in dejavnosti, še zlasti pa so bile načrtovane in izpeljane interesne dejavnosti na centralni šoli in na podružnični šoli Strojna. Pionirji in mladinci so se s svojim programom dela ob pomoči mentorjev vklju- čili v tekmovanja DPI pod geslom PIONIRJI, VESELO NA DELO! V okviru tega tekmovanja so učenci šole osvojili posebno nagrado (med nagrajenimi je bila naša šola edina v občini). Likovni krožek je v okviru istega tekmovanja prav tako prejel nagrado. Obe osrednji organizaciji učencev Pionirski odred Karla Prušnika-Gašperja in OO ZSMS sta si zastavili zahteven in obsežen program deia, ki sta ga v celoti realizirali. Učenci šole so tekmovali za tri vrste bralnih značk in jih skupno osvojili 436 na centralni šoli in 14 na podružnični šoli Strojna. 338 učencev šole od 3. do 8. razreda je tekmovalo v Veseli šoli; trije so se prebili skozi tri tekmovanja in so sodelovali na republiškem tekmovanju. Mladi matematiki so tekmovali za Vegova priznanja. Dva tekmovalca sta osvo- jila srebrno Vegovo priznanje. V Mariboru se je udeležilo tradicionalnega srečanja Prežihovih šol 14 učencev in 5 učiteljev naše šole. MČ RK so izpeljali mnoge humanitarne akcije. Organizirali so sprejem in srečanje z gojenci za delovno usposabljanje iz Črne na Koroškem, zbirali sekundarne surovine, oblačila, prodajali propagandni material, obiskali dom starostnikov v Crnečah, sprejeli prvošolčke v svoje vrste ter izvedli še mnoge druge drobne, a pomembne naloge. PM KUD Pionirsko-mladinsko kulturno-umetniško društvo šole je razvejano kot košato drevo. V okviru društva so delovale naslednje sekcije: mladinski in otroški pevski zbor, novinarski, pravljični, dramski, literarni krožek s svojim glasilom Samorastniki, likovni in lutkovni krožek, folklorna skupina, šolski radio in bralna značka. Pevska zbora sta sodelovala na vseh šolskih prireditvah, na občinski reviji otroških pevskih zborov in mladinskih zborov in na nekaterih prireditvah v kraju. Dramska skupina je v preteklem šolskem letu pripravila enourno igrico »Hiša tete Barbare«, s katero je sodelovala na občinski in regijski reviji Naša beseda. Igrico si je ogledalo skupaj nad tri tisoč gledalcev. V začetku šolskega leta so mladi igralci pozdravili prvošolčke in njihove starše z igrico »Krojaček hlaček«. Uredništvo šolskega glasila je izdalo pet številk glasila Samorastniki. Šolski radio je živel s šolo vse šolsko leto, saj ni minil dan, da se ne bi v jutranjih urah oglasil avizo šolskega radia in za njim bogate oddaje. S člani šolskega radia so neposredno sodelovali mladi novinarji, ki so pripravljali intervjuje, predstavljali utrip življenja in dela na šoli in zunaj nje. Svoje prispevke so pridno pošiljali v uredništva raznih revij in časopisov, kjer so jih večino objavili. Likovni krožek je prejel za aktivno sodelovanje v okviru tekmovanja v JPI posebno . Šola v naravi — priprava na tekmo Udeleženci šole v naravi pred bivakom, ki so ga naredili sami nagrado. S svojimi likovnimi izdelki so sodelovali v mnogih natečajih, kot so: Borba, delo, sadovi, Kostanjevica, Šoštanj itd. Šola je bogatejša za sliko na steni hodnika s prizorom iz črtice Solzice. ŠŠD »PIONIR« Šolsko športno društvo Pionir je bilo uspešno tudi v preteklem šolskem letu. 2e šesto leto zapored je osvojilo zlato plaketo ŠŠD, ki jo podeljuje republiški center za ŠŠD. V okviru ŠŠD so delovale naslednje športne panoge in sekcije: rokomet, košarka, plavanje, atletika, moderna ritmična gimnastika, planinstvo, taborništvo, namizni tenis in šah. Mladi športniki šole so tekmovali na občinskih in regijskih tekmovanjih. Uspešni so bili v atletiki, rokometu, košarki in zlasti v šahu. Vse leto so v jutranjih urah potekala medrazredna tekmovanja v odbojki, med dvema ognjema, v rokometu in košarki. Razredi kot celota in posamezniki so tekmovali za najboljši športni razred in za najboljšega športnika in športnico šole; pri tem tekmovanju so bili pomembni športni rezultati in učni uspeh. Vsi učenci od 1. do 8. razreda so tekmovali za športno značko. V mesecu juniju se je dvodnevnega planinskega izleta na Peco udeležilo 27 učencev 7. in 8. razreda. Izvedli smo atletski mnogoboj med OŠ Prežihovega Voranca in COŠ Koroški jeklarji Ravne na Koroškem. Skupni zmagovalec je bila naša šola. ŠOLSKA ZADRUGA MRAVLJA V šolski zadrugi delujejo interesne dejavnosti, ki imajo značaj proizvodnega dela, družbenokoristnega dela in akcije, to so: šolska hranilnica, tkalski krožek, krožek ročnih spretnosti, mladi čebelarji, zelene straže, vrtnarsko-cvetličarski krožek, šiviljski krožek (v dveh skupinah), proizvodno-tehnični krožek v dveh skupinah. Zelene straže so vodile akcijo zbiranja odpadnega papirja, saj so ga učenci zbrali nad 20 ton in s tem opravili več kot 4000 delovnih ur. Učenci šole so skrbeli za urejenost okolice šole, parka in tudi notranjosti šole. Krožek šivanja in krojenja je vodila zunanja mentorica, ki je prihajala iz Tekstilne tovarne Prevalje v času svojega rednega dela. V tkalski krožek so bile vključene samo učenke, ki so se naučile osnov tkanja. Stkale so osem preprog. Krožku sta pri delu pomagali dve učenki Sš TNPU Ravne — pedagoška usmeritev. Mlade čebelarje vodi zunanji mentor, zagnani čebelar Jože Orešnik. Dva učenca sta se udeležila republiškega tekmovanja mladih čebelarjev in osvojila 15. mesto od 48 tekmovalnih skupin iz vse Slovenije. Čebelarji skrbijo za 4 panje čebel in so letos pridelali čez 60 kg medu. Za šolsko hranilnico je skrbelo 12 učencev. Delali so vsak dan pred poukom in v glavnem odmoru. Med varčevalce je bilo sprejetih 105 prvošolčkov. Na šolskem vrtu pridelujejo mladi vrtičkarji različno zelenjavo, ki jo prodajajo šolski kuhinji. Letos je bilo delo moteno zaradi posledic jedrske nesreče v Černobilu. KLUB MLADIH TEHNIKOV Dejavnosti kluba mladih tehnikov so v tem šolskem letu nekoliko nazadovale, saj se je obseg dejavnosti v primerjavi s prejšnjimi leti zmanjšal. Bili smo tudi manj uspešni pri pridobivanju zunanjih mentorjev. Najaktivnejši so bili mladi prometniki ki so delali v štirih sekcijah, tehnični krožek na nižji stopnji, računalniški krožek za učence 4. razreda, manj aktiven je bil krožek za višjo stopnjo. Uspešen je bil tudi proizvodno-tehnični krožek, ki je deloval v dveh skupinah. Mladi fotografi so delali v foto krožku. Za učence od 2. do 5. razreda smo izvedli kolesarski izpit. Junija je bila akcija »Z varnim kolesom v promet«. Mladi prometniki šole so ob raznih akcijah in pri- reditvah v šoli ali v okolišu šole skrbeli za varnost učencev pri prečkanju ceste. Na nižji stopnji sta bila zlasti uspešna tehnični krožek in likovni krožek. Maja je šola pomagala organizirati regijsko tekmovanje mladih tehnikov. Organizator tekmovanja je bila OZ teh-nično-kulturnih dejavnosti Ravne. PODRUŽNIČNA OSNOVNA ŠOLA STROJNA Tudi na podružnični osnovni šoli Strojna potekajo mnoge dejavnosti ob pouku. Učenci lahko sodelujejo v petih dejavnostih. Praktično je vsak učenec šole vključen v dve dejavnosti. Obrambni krožek vodi zunanji mentor z obmejne enote na Strojni. Poleg obrambnega krožka delajo še vrtnarsko-cvetličarski krožek, krožek ročnih spretnosti, kole- Mladi planinci šole na Peci sarsko-prometni in tehnični kružek. Vse krajevne proslave pripravljajo učenci šole ob sodelovanju tovarišic. Učenci OŠ Strojna so sodelovali tudi v nekaterih akcijah na centralni šoli. V šolskem letu 1985/86 so s šolo tesno sodelovali in ji pomagali pri izpolnitvi nalog, zastavljenih z letnim delovnim programom: Železarna Ravne, Koroški zdravstveni dom, SŠ TNPU Ravne, TT Prevalje, OŠ Juričevega Drejčka Ravne, Glasbena šola Ravne, Osrednja knjižnica dr. Franc Sušnik Ravne z likovnim salonom in delavskim muzejem, Taborniški odred Koroški jeklarji Ravne, KO RK Ravne, ŠD Fužinar, ZKO Ravne, ZTKO Ravne, OIS Ravne, KP Prevalje, lovci, gozdarji in še mnogi drugi. Vsem, ki ste prisluhnili našim potrebam in nam pomagali pri ustvarjanju boljših razmer za učno-vzgojno delo, se zahvaljujemo. Posebno zahvalo izrekamo vsem našim neumornim sodelavcem, zunanjim mentorjem in staršem. Ivan Kušnik Osnovna šola Franja Goloba Prevalje v šolskem letu 1985/86 Na centralni šoli smo imeli 26 oddelkov rednega pouka, 3 oddelke izobraževanja odraslih in 2 oddelka podaljšanega bivanja, ki sta gostovala v družbenem domu. Na podružničnih šolah — Leše 2 kombinirana oddelka, 1. 2. ter 3. in 4. razred, enako v Šentanelu, na Holmcu pa še en oddelek male šole, ki je bil v organizaciji celodnevne osnovne šole. Dosežen je bil naslednji učni uspeh: -O > o g (0 ro o > S Q) o o N (0 s »S >(/) D ■o N o o c/> ~Q 'E .tl .o o 1. a 26 25 96,2 1 3,8 b 26 25 96,2 1 3,8 c 27 27 100 — — 2. a 23 23 100 — — b 21 19 90,5 2 9,5 c 23 21 91,3 2 8,7 3. a 26 26 100 — — b 24 24 100 — — c 23 22 95,6 1 4,4 4. a 27 26 96,3 1 3,7 b 31 30 96,8 1 3,2 c 26 25 96,2 1 3,8 5. a 27 25 92,5 2 7,5 b 27 25 92,5 2 7,5 c 28 28 100 — — č 26 25 96,1 1 3,9 6. a 31 28 90,3 3 9,7 b 30 30 100 — — c 32 28 87,5 4 12,5 7. a 28 26 92,8 2 7,2 b 26 24 92,3 2 7,7 c 25 25 100 — — č 25 25 100 — — 8. a 28 26 92,8 2* 7,2 b 29 23 79,3 6* 20,3 c 26 25 96,1 1* 3,9 Skupaj 691 656 94,9 35 5,1 * popravni izpit V junijskem roku je opravilo popravni izpit 6 učencev iz 8 . razredov. Oddelek za odrasle V šolskem letu 1985/86 smo vpisali v 7. in 8. razred 47 kandidatov. vsi 5. r. 6. r. 7. r. 8. r. 7. a 19 2 6 11 — b 18 5 2 10 — 8. a 10 — — — 10 Skupaj 47 7 8 21 10 Pouk smo organizirali vsak 2. teden, glede na delovne izmene v železarni. Pouk je potekal od ponedeljka do petka vsak dan 4 šolske ure. Glede na strukturo vpisanih smo se odločili za večerno predmetni tečajni pouk, da kandidati čim več pridobijo v šoli. Začeli smo s tečaji slovenščine, matematike, zgodovine, kemije in biologije, estetske vzgoje. (Slovenščina in matematika sta tekli ves čas, ostali predmeti pa so imeli več ur in po končanem enem se je začel pouk drugega.) Navedeni tečaji so opravljeni, tudi preverjanje znanja. Za jesen sta ostala le še dva predmeta v 7. razredu: zemljepis in fizika, v 8. razredu zgodovina, fizika in temelji samoupravljanja. Uspeh kandidatov: v 7.a je opravilo izpite — 13 kandidatov (od teh 7 še za 5., 6. razred) v 7. b je opravilo izpite — 11 kandidatov (od teh 8 še za 5., 6. razred) v 8. a je opravilo izpite — 7 kandidatov. Zaradi letnih oddihov smo s poukom prekinili in bomo nadaljevali v 7. b in 8. a — 8. septembra, v 7. a pa 15. septembra. o u c >1-4 13 "O o o. razred število učencev izdelalo o o ni izdel. o o Leše 1. 8 7 87,5 1 12,5 2. 8 8 100 — — 3. 11 11 100 — — 4. 8 8 100 — — Skupaj 35 34 97,1 1 2,9 Šentanel 1. 4 4 100 2. 3 3 100 — 3. 6 6 100 — 4. 2 2 100 — Skupaj 15 15 100 — Holmec 1. 6 5 83,3 1 6,7 2. 6 6 100 — — 3. 6 6 100 — — 4. 4 4 100 — — Skupaj 22 21 95,5 1 4,6 Veselje v belem Prispevek kulturne skupnosti k okolici šole Na Holmcu je obiskovalo malo šolo 8 otrok. Učni uspeh je v primerjavi z lani nekoliko nižji. Ko smo analizirali vzroke za tak uspeh, smo ugotovili, da stopnjevanje nizkega znanja iz razreda v razred pripelje do tega, da je pač potrebno eno leto ponavljati razred, snov se utrdi *n nadaljevanje je šele potem uspešno. Pa tudi premajhno zanimanje staršev za uspeh njihovega otroka v šoli je razlog za slabši uspeh. Zato, dragi starši: ŠOLSKA VRATA SO VAM VEDNO NA STEZA! odprta. Pri uvajanju naravoslovnih dnevov tudi na predmetni stopnji potrebujemo sodelovanje raznih strokovnjakov in delavcev s področja naravoslovja. Tu smo že Povezani z lovci in geologi. Za uspešno izvedbo teh dni na predmetni stopnji bomo še potrebovali sodelovanje gozdarjev, ribičev itd. Fakultativni pouk smo organizirali iz gospodinjstva za učence 8. razredov ter drugi tuji jezik — nemščino za učence 3. in 4. razredov. Iz 3. razredov je obiskovalo nemščino 27 učencev, iz 4. razredov 12. Število učencev, ki so začeli obiskovati fakultativni pouk nemščine v 3. razredu, se je v 4. razredu zmanjšalo na manj kot polovico. To pa ni namen fakultativnega pouka (čeprav so starši v celoti pokrili stroške), temveč bi naj večina učencev, ki so se za fakultativni pouk nemščine odločili v 3. razredu osnovne šole, vztrajali do 8. razreda, kljub temu, da bodo v 5. razredu pričeli še z angleškim jezikom. V juniju so učenci 3. razredov opravljali kolesarske izpite. Pri praktični vožnji sta nam pomagali AMD Ravne in Postaja milice Ravne. Učenci 4. razredov so opraviti tečaj plavanja v bazenu DTK na Ravnah ob pomoči PK Fužinar. Učenci 5. razredov so bivali teden dni v Šentanelu — na naši podružnici, kjer so se udeležili zimske šole v naravi. Pri tem so nam pomagali SK s Prevalj, Gorska reševalna služba, postaja Prevalje in KS Šentanel. Letos smo tako obliko zimske šole v naravi organizirali že drugič, sodeč po navdušenju učencev in staršev bo postala stalna. Za učence 7. razredov smo s pomočjo šolske ambulante organizirali tečaj prve pomoči. 25 let bralne značke V maju je naša šola praznovala pomemben jubilej. 21. maja je poteklo 25 let od prve podelitve bralnih značk na naši šoli. Takrat je prejelo Prežihovo bralno značko 10 učencev. Letošnjo jubilejno podelitev bralne značke smo proslavili skupaj z dnevom mladosti v Prežihovih Kotljah. Šola in okolje Ob volitvah smo se z učenci vključili v raznašanje vabil in urejanje volišč. Vključili smo se v praznovanje krajevnega praznika. Ob tej priložnosti so člani Zveze borcev učencem pripovedovali o uporniški skupini Štern—Zagernik. Koroški zdravstveni dom se je vključil v zdravstveno vzgojo naših učencev pri pouku. Posebno vrednost pri povezavi šole z okoljem imajo zunanji mentorji. Na centralni šoli so vodili: Franc Dobnik — obrambni krožek, Milan Ročnik — čebelarski krožek, Alojz Rotar — konstrukcijski krožek, Tilka Viderman — vrtnarski krožek, Matjaž Vogel — računalniški krožek, Dožica Ažnoh — tečaj prve pomoči, Ciril Rupar — filmski krožek in Zvonko Ortan — spremljevalec folklorne skupine. Na podružnici Leše so vodili: Rudi Mlinar — dramski krožek, Blaž Pavlinec — otroški pevski zbor in Friderik Praznik — prometni krožek. V organizaciji COŠ na Holmcu sta vodila: Gvido Vodeb — tehnični krožek in Stanka Počivalnik — ročnodelski krožek. Na podružnični šoli v Šentanelu je Mirko Marin vodil vrtnarsko-sadjarski krožek. Učenci so imeli možnost delati še v mnogih krožkih, ki so jih vodili še naši učitelji, prav tako še v klubih, društvih in organizacijah na šoli. Zato tudi uspehi niso izostali. Šolsko športno društvo je ponovno osvojilo zlato plaketo v tekmovanju za najbolj množično in samoupravno organizirano ŠŠD. Šolska hranilnica je ob 10-letnici delovanja prejela priznanje Ljubljanske banke. Ob 40-letnici delovanja Gorske reše- Pred umivanjem zob valne službe, postaje Prevalje, je naša šola prejela njihovo plaketo. Učenci so med šolskim letom sodelovali še v najrazličnejših akcijah, srečanjih in tekmovanjih. Zbrali so 20 ton starega papirja, osmošolci pa so si z delovnimi akcijami zaslužili za zaključni izlet. 8. b razred je prejel od Železniškega gospodarstva Ljubljane nagrado: potovanje z vlakom do Pulja in nazaj. To nagrado so si prislužili z uspešnim sodelovanjem v literarnem in likovnem natečaju, ki ga je razpisalo omenjeno železniško gospodarstvo. Dva naša učitelja, Anton Robar in Marjana Močilnik, sta potovala z vlakom Bratstva in enotnosti po lugoslaviji. Po vrnitvi sta to potovanje predstavila učiteljskemu zboru in učencem. Menim, da je bil to lep prispevek pri vzgoji učencev k enakopravnosti naših narodov in jugoslovanskemu patriotizmu. Kakor vsako leto se je tudi letos od nas poslovila ena generacija osmošolcev. V vseh letih šolanja so bili odlični naslednji učenci: 8. a razred Ajd Lilijana Koren Mateja Košuta Tanja Merc Bojan Skrinjer Katja Šipek Špela 8. b razred Burdzi Betka Cigler Darjan Rudi Mlinar Koraki i. Človek naredi nešteto korakov, ne da bi si jih vsaj približno zapomnil ali ohranil v spominu. Zgodi pa se ti tudi, da se ti nekatere stopinje vrežejo globoko v podzavest, da jih leta dolgo nosiš globoko v sebi. Če bi me kdo vprašal, katere so te stopinje, kateri so ti koraki, ki se nočejo izgubiti iz moje podzavesti, bi ne imel težkega dela. To so sledi mojih težkih čevljev, ki so že davno izgubljene med sivimi skalami, med peskom dolgih melišč, po travnikih, polnih gorskega cvetja... Kako enkratne korake sem imel priložnost narediti po poteh, zaznamovanih z rdeče belim krogom... II. Polnoč je. Nemir, ki ždi v meni, mi ne da spati. Četudi se dobro zavedam, da bom naslednjo noč v kakšni prezasedeni koči še kako potreboval teh nekaj ur spanja, ki jih sedaj tako neumno zapravljam. Toda pomagati se ne da, tako je skoraj vedno, kadar se odpravljam v gore. Vsake pol ure slišim, kako nekje na drugem koncu hiše odbije ura. Zato mi sploh ni treba čakati, da bi se oglasila moja budilka. Že pol ure prej sem vstal ter še enkrat premislil, ali je v mojem zajetnem na- Danijel lanez Grešovnik Primož Ivartnik Mateja Kert Metka Perše Sonja 8. c razred Gošar Sergeja Havle Marija levšnikar Simon Poberžnik Sašo Peneč Urška Ratej Borut Strmčnik Sonja Za trud in uspeh čestitam učencem in želim, da še naprej krepite ugled naše šole. Ker je šolska zadruga med šolskim letom uspešno delovala, potrebna pa bodo dela na vrtu in okolici naše šole tudi v letnih počitnicah, smo organizirali dežurstvo učencev. Zato se je vsak učenec odločil, da bo v počitnicah en dan prišel v šolo in pomagal urediti, kar bo pač tisti dan potrebno. Ob zaključku šolskega leta, ko smo načrtovali organizacijo pouka za naslednjo šolsko leto, smo se ponovno srečali z našo že dolgoletno prostorsko stisko. Vendar nas tokrat obdaja optimizem, da bo v bližnji prihodnosti že drugače, saj je v intenzivni pripravi izdelava in pridobivanje dokumentacije za dograditev šole in telovadnice. Pridobitev prepotrebnih dodatnih prostorov in s tem prehod na enoizmenski pouk bo gotovo za nas največji praznik. ■ IVI ■ v tišini hrbtniku resnično vse, kar bom potreboval na turi. Večkrat ga potežkam. Že tu sredi kuhinje spoznavam, kako me bodo naramnice nekje v strmini neusmiljeno rezale v ramena. Kako rad bi segel vanj in nekaj pustil doma, pa vem, da si tega ne smem privoščiti. Že res, da bom na koncu svoje ture spoznal, da tega ali onega nisem potreboval. Res pa je tudi da se bom spomnil prihodov domov, ko sem še kako bridko obžaloval, ker v njem ni bilo še tega in onega. Zato se kaj hitro otresem misli, da bi si na ta način olajšal pot. Čevlji na nogah se me oprimejo, da začutim njihove znane objeme. Vse v hiši je tiho. Zena in otroka spijo zgoraj v spalnici, medtem ko sem sam preživel noč kar v dnevni sobi, da bi jih ne motil s svojim odhodom. Rad bi sicer še stopil gor in se poslovil od njih, saj se v meni čisto nehote zdrami rahla tesnoba. Sila, ki me tako vleče tja proti vrhovom, me opominja tudi na mnoge korake, ki so mi še komaj našli varen oprimek na planinskem brezpotju. Potem me kazalca le opomnita, da je treba na pot. III. Po kratki vožnji s Prevalj do Raven premišljujem, ali bosta moja sopotnika Danilo in Marjan točna. Deskanje Oba sta točna. Nasmejani Marjanov obraz me najde in že sva sredi klepeta o poti, ki je pred nami. Glasna sva, da nama prisluhne marsikdo v avtobusu. Nekateri naju gledajo z zanimanjem, drugim je na obrazu brati rahlo zavist, da niso tudi oni zbrali toliko poguma in volje, da bi se podali proč z asfaltnih poti v kraljestvo tišine. Tam, kjer se ti prikradejo v srce nepozabni občutki, ko poln tihe sreče zreš v vrhove pred seboj. Včasih sem takole v avtobusu občutil kar nekaj ponosa, ko so se sopotniki ozirali vame. Počasi pa je to že postala navada, a se le nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi nekaterih besed spregovoril glasneje, kot bi jih moral. Saj bi si še kako želel, da bi tudi v teh slučajnih sopotnikih zbudil dovolj veliko radovednost, da bi tudi kdo med njimi stopil na poti, zaznamovane z rdečo belim krogom. Želel bi si, da bi kdo med njimi vsaj enkrat zrl v zahajajoče sonce tam za veličastno gmoto Jalovca. Počasi se umirimo in tonemo v sladko pričakovanje, avtobus pa požira kilometre proti Ljubljani. IV. V Ljubljani se vsi snidemo. Dogovorjeno smo imeli, da nas bosta tu počakali tudi Marjanovi znanki iz Maribora in Velenja. Nada iz Maribora je pripeljala svojega desetletnega sina. Nasmejani smo in neučakani. Mene še posebej vleče ven iz mesta, saj mi vrvež na ljubljanski avtobusni postaji le še krepi željo po čistem gorskem zraku. V tem pravzaprav nisem edini. Med množico okrog sedmice (table nad avtobusom) jih je največ z nahrbtniki in vsi si vidno oddahnemo, ko se ob nas zrine avtobus. Vse oživi in nahrbtniki se med veselimi dovtipi kmalu znajdejo v prtljažnikih, mi pa v avtobusu. Eni na sedežih, drugi stoje se kmalu spopademo z vročino. Besede počasi potihnejo. Neka čudna, skrivnostna tesnoba je med nami. S pogledi lovim na svoji desni strani vrhove Kamniških planin, za njimi pa včasih ugledam tudi vrhove Karavank. Koliko spominov se zdrami v meni, ko drsim s pogledom čez vitki vrh Storžiča in se kot avtobus oddaljujem od njega čez Tolsti vrh na Križ-ko goro in tam nekje v nižini, kjer se začenja Dobrača, zaslutim Tržič. Molčim in skušam odtrgati pozabi čim več utrinkov, od katerih so nekateri že dodobra zabrisani v množici podobnih, močnejših in bolj doživetih. V. Jesenice . . . Mojstrana. Hitro se znajdemo v vasi. Kmalu bo šlo zares. Ob samopostrežni trgovini se ustavimo in si dokupimo še vse, kar nam manjka. Ta kratka pot od avtobusne postaje do trgovine je bila tudi dobra priložnost, da se bolje spoznamo. Nada in njen desetletni sin sta mi pravzaprav že dobra znanca od Krna do Črne prsti. Marijo spoznavam prvič. Tiho je in dobim vtis, da je nekak samotar. Spomnim se tur, ki sva jih v veliki večini opravila z Marjanom sama. Obide me tiha sreča, ob spoznanju koliko lepega sva doživela. Občutek je tako močan, da mi je kar žal, ker tudi tokrat nisva sama. Ne morem se znebiti občutka, da nas je preveč in da bomo zaradi tega imeli na poti cel kup težav. Iz Mojstrane do Aljaževega doma v Vratih je dvanajst kilometrov. Pot te vodi v osrčje gora in je kljub mogočnim vrhovom vse naokrog še prem ilo planinska, da bi človek, ki hrepeni po stopinjah navkreber, lahko bil zadovoljen z njo. Zato se drugi začno ozirati za prevozom, ki bi nas v tej opoldanski pripeki čim hitreje odpeljal pod vznožje Triglava. Odpravimo se po cesti proti goram. Nekako ne ujamemo pravega koraka. Z Marijo se kaj hitro oddaljiva od ostalih. Marjan ostaja zadaj z Nado. Kaj hitro ugotovim, da sta Nada in njen sin že sedaj utrujena. Zaskrbi me, kako bo šele v strminah proti Luknji. Pogledam nazaj, vsi se mi zdijo brezskrbni, zato se tudi jaz pomirim. Mimo naju z Marijo se izmuzne taksi. Skupina za nami ga ustavi. Zdaj morava tudi midva teh nekaj korakov nazaj do taksija. Tam so se že pogajali za ceno. Ko sem slišal, da bi vožnja teh nekaj kilometrov stala dobrih 300 tisočakov, in to v letu 1985, sem se kar oddaljil od avtomobila. Drugim pa se je zdela vožnja preveč mikavna in navsezadnje smo se dogovorili, da bova z Marjanom nadaljevala peš, ker vseh tako ni mogel peljati. Bila pa sva vesela, ker so vzeli v avto vsaj najina nahrbtnika. VI. Ura hitre, a zelo prijetne hoje je za nama. Pred nama je sredi kotanje, obrobljene z visokimi vrhovi, Aljažev dom v Vratih. Ob domu zagledava Danila samega. Na vprašanje, kje sta ženski in mali Sašo, nama odgovori, da jih je poslal naprej proti Škrlatici. Onemiva. Jaz mu niti ne verjamem, saj se je že večkrat takole pošalil. Odidem v kočo, ter se odžejam in pogledam malo naokrog, kje bi jih našel. Ni jih. Vrnem se pred dom in Marjan mi že kar nekako jezno pojasni, da je tokrat vse res, kar nama je Danilo rekel, in da ga je že poslal za njimi. Treba je pojasniti vsem tistim, ki še niste hodili okrog Triglava, da vodi od doma v Vratih več različnih poti. Tako se tudi proti Škrlatici da priti po vsej treh poteh. Ker smo bili tisti dan pozni, je razumljivo da smo morali odgnati misel, da bi lahko prišli še tisti dan na vrh in se potem spustili v kotanjo na Kriške pode in prenočili v Pogačnikovem domu. Večina planincev je izbrala pot proti Luknji (starodaven prelaz med Vrati in Trento) in se tu pridružila slovenski planinski poti, ki se tu spusti s Triglava in te čez Bavški Gamsovec popelje k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. V domu, ki mimogrede povedano, leži v najlepšem delu Julijcev, lahko prespiš in se drugo jutro brez odvečne prtljage podaš proti Škrlatici. Tura na Škrlatico ti vzame kar dan (izvzeti so planinski dirkači), zato navaden planinec tudi drugo noč prespi v Pogačnikovem domu in se potem odpravi naprej, v veliki večini primerov po poti, zaznamovani s številko 1, (Slovenska planinska pot) čez sedlo pod Razorjem, proti Prisojniku, tu pa, odvisno od sposobnosti, na Prisojnik ali pa lepo okrog po pobočju Prisojnika do domov na Vršiču. Toliko za kratko pojasnilo. Slišiva, kako Danilo nekje v gozdu kliče v pobočje pod Stenarjem. Mene skrbi ura. 2e več kot dve je. Četudi mi Marjan zagotavlja, da je do Pogačnikovega doma največ pet ur, se me po-lašča občutek, da je to za nas kot skupino občutno premalo. In sedaj še ta nepredvideni postanek. VIL Čez eno uro, ko so se kazalci pomaknili že proti tretji uri in so se z vrha Triglava že začenjale spuščati sence proti domu, smo se le odpravili naprej. Mimo spomenika partizanom gornikom smo šli, ne da bi se ustavili, saj je bila okrog njega prava množica ljudi in mnogi so se ob njem tudi fotografirali. Mi za kaj takšnega nismo imeli časa, četudi bi prav rad segel v nahrbtnik ter naredil nekaj posnetkov, ki bi me še dolgo spominjali na vse te lepote. Počasi nam gre, silno počasi. Nekaj časa grem naprej in jih počakam, pa spet uidem in tako ponovim še večkrat. Ko pridemo do melišča, me mine potrpljenje. Zaženem se v pesek kar počez in se hitrih, prožnih korakov vzpenjam proti prevalu, ki ga ves čas poti tako lepo vidimo pred seboj. Hitim, kolikor mi dopuščajo moči, dobro vem, da bom zgoraj na prevalu imel čas dolgo počivati. Pa tudi preskusiti se hočem. Kmalu pošteno sopem, potne kaplje se mi nabirajo na čelu, vendar ne odneham, ampak trmasto rinem naprej po grušču, ki se mi nagajivo vsiplje izpod nog ter me tako ovira, da se pot kljub navidezni bližini še kar precej vleče. Še sreča, da je pot ves čas v senci. Pogled mi včasih objame severno steno Triglava, molče jo občudujem, v njej iščem ple- zalne smeri, a razen Sfinge in Čopovega stebra ne znam ločiti ostalih delov stene. Od časa do časa pa se ozrem tudi na pot, ki sem jo že prehodil. Sedaj me resno skrbi, ko vidim, kako globoko spodaj so še vsi ostali. Še nekaj minut in v Luknji sem. Obsije me sonce, okrog pa rahlo zapiha veter ter me opomni, da moram zamenjati prepoteno srajco. Lep je svet okrog mene. Občudujem dolino Vrat, s pogledom se vzpenjam po dobro vidni poti, ki drži iz doline Vrat proti Staničevemu domu. Če pa se obrnem, mi pogled zajame planine nad dolino Trente. Prepričan sem, da bi marsikoga ganila vsa divja lepota tega našega koščka zemlje. Za nameček pa lahko pred seboj slutim vrh Triglava, ki se skriva za grebenom, po katerem vodi najbolj izpostavljena pot na njegov vrh. Seveda pa velja posebna pozornost tistemu delu poti, ki nas še čaka. Vrh Bavškega Gamsovca, kamor se bo treba povzpeti, je še kar precej daleč .. . zato zopet stopim na rob skale in pogledam, kako daleč so že prišli ostali. Kmalu odkrijem, da je tudi Danila minilo potrpljenje in da tudi on hiti po melišču proti meni. VIII. Danilo mi pove stvari, ki me zaskrbijo. Nada je kljub šele začeti poti tako utrujena, da hodi silno počasi. Tedaj me prvič prešine misel, da bi Marjan naredil najbolje, če bi se vrnil z Nado in Sašem nazaj v Aljažev dom v Vratih. Ko pa malce pomislim, si moram priznati, da bo to že sam najbolje vedel, saj se po izkušnjah nikakor nisem mogel meriti z njim. Danilo mi ponudi čutaro, ld jo seveda sprejmem in odpijem nekaj požirkov. Pri tem se spomnim, da imam svojo čutaro kar prazno, ker se mi je zdelo odveč, da bi jo napolnil, saj sem bil prepričan, da to pot ne bom potreboval pijače. Toda če bi prej spodaj stopil do potoka in si jo napolnil, bi zdaj tega prav gotovo ne obžaloval, saj me je hitra hoja pošteno utrudila. Tako se mi je že večkrat zgodilo, da sem trpel žejo zaradi pretirane bojazni, da bi obremenjeval svoj nahrbtnik. Res včasih ne veš, kaj bi bilo bolj pametno. Biti žejen pa je marsikdaj huda reč; kdor si tega ni skusil, temu bi zaman razlagal, kakšne pobožne želje se tedaj pojavljajo po možganih in kaj vse tedaj vidijo oči. Tudi košarka postaja priljubljena Ko pripeka Z Danilom skleneva, da bi bilo najpametneje, če bi se odpravila naprej in se potem s Pogačnikovega doma vrnila ter pomagala Marjanu in Nadi, tako da bi fantu in Nadi nesla nahrbtnik. Na list papirja napiševa svojo odločitev in že se zaženeva v strmino proti vrhu, ki ga lepo vidiva pred seboj. Danilo jo ubira po strmini, da ga komaj dohajam. Mlad je in poln energije. Mene pa . . . no ja, ne daje ravno, a za dirkanje tudi nisem več najbolj. Preveč neenakomerno sem to poletje razporejal svoje moči, do lenarjenja do pretiranih naporov, in sedaj pač plačujem davek za to. Napor, ki ga pred Danilom nočem priznati, mi malce zamegli vse lepote, ki se z vsakim korakom kvišku odpirajo pred nama. Lepa, prelepa pot je proti vrhu. Dvigava se proti nazobčanim stenam med Pihovcem in Bavškim Gamsov-cem, potem se čez skale povzpneva na travnat rob in pod nama, zazija prepadna stena, ki se navpično spušča proti meliščem v dolino Vrat. Prizor, v katerem ti nehote zastane dih. Potem je tu še Triglav, vedno pogosteje se oziram, da se napijem te lepote. To je obenem tudi izgovor za kratek postanek. Kako enkraten pogled. Veličina triglavske severne stene pride šele tu prav do izraza, vidim kočo na Kredarici... vrh Triglava pa se mi zdi tako blizu, da bi kar stegnil roko in se ga dotaknil. Večerno sonce riše pošastne dolge sence že više nad dolino Vrat, tja proti Rjavini. Obstaneva na sedlu tik pod vrhom Bavškega Gamsovca. Molčiva. To je treba doživeti. Skromna so moja prizadevanja, da bi lahko opisal vse lepote, ki jih človek vidi od tod. Tega niso zmogli mnogi veliki mojstri peresa. Ob tem se spomnim, kako sem občudoval Mlakarjeve potopise, kako čudovito je znal opisati nekatere poti.. . potem pa sem se sam našel na teh poteh in sem videl, da je bilo mnogokrat še lepše, še čudovitejše. Tedaj sem pač spoznal, da ti tudi tako čudovito napisana knjiga ne more pričarati vsega, kar lahko sam doživiš. Zato se tudi sam ne bom predrznil, da bi začel opisovati vse tiste lepote, ki so jih tisti trenutek gledale moje oči, preveč jih je in tej nalogi ne bi bil kos. Spomnim pa se, da sem si tisti hip še kako zaželel, da bi mnogi, ki jih ni bilo z menoj, vsaj enkrat v svojem življenju stopili v ta svet tišine in se napili iz tega studenca lepot, ki jih ne bi nikoli pozabili. Vzameva si čas in približno pol ure počivava. To je v tistem veličastnem svetu le bežen hip, le sonce, ki vedno bolj leze proti Jalovcu, naju spomni na pot, ki jo še imava pred seboj. Spomni pa naju tudi na vse ostale, ki sva jih pustila za seboj in ki zaradi naporov ne doživljajo vseh teh lepot tako, kot jih midva. Naprej morava, četudi bi še kako rada ostala, saj se oba zavedava, da je človek le redkokdaj sredi takšnih lepot. Počasi se spuščava. Sonce je počasi zahajalo za Mangrt, iz dolin se je začel plaziti mrak, zgoraj pa so se v poslednjih sončnih žarkih kopali vrhovi Prisojnika, Razorja in Škrlatice, in sploh mi ni bilo treba spraševati, od kod ime tej gori, že sam pogled je zadoščal. Globoko spodaj vidiva spodnje Kriško jezero in le nekaj stran na majhni vzpetini zapaziva Pogačnikov dom. Oceniva, da bova v eni uri pri domu. To pa je tudi čas, ko se bo tudi tu zgoraj znočilo. 2e zaradi tega morava pohiteti. Ko bova midva pri domu, bodo vsi ostali morda šele tu na vrhu. Danilo je imel s seboj baterijo, jaz ne in ugotavljal sem, da sem kljub veliki skrbi pri pripravi nahrbtnika pozabil na ta del opreme. Spuščava se vedno hitreje. Pot je sicer kar precej izpostavljena, a dobro varovana, zato si to lahko privoščiva. Ko prispeva na sedlo, nama tabla pove, da bi lahko sem prišla tudi naravnost iz doline Vrat. Tedaj nam ne bi bilo treba premagovati višine Bavškega Gamsovca. Vsekakor bi bila ta pot v tistem primeru boljša. Meni in Danilu pa ni bilo žal, da sva šla čez luknjo, saj bi tedaj ne videla vsega tega, kar sva občudovala zgoraj na vrhu. Nimava časa, da bi razglabljala, kaj bi bilo bolje in kaj ne, sivina mraka, ki se je vedno bolj plazila tudi že med razdrapanimi skalami, s katerimi so pokriti Kriški podi, naju je opominjala na nalogo, ki sva jo še imela pred seboj. Pot se kakor potoček vije med skalami in le s težavo še iščeva rdeče bele kroge ter jim zvesto slediva. Sreča je, da so planinska znamenja posejana tako na gosto, saj ne bi bilo prijetno, če bi zašel tu med temi žlebiči in stolpiči, ki kot labirint obdajajo pot. V mraku je bilo videti vse še mnogo bolj divje kot podnevi. Le nekaj metrov še in že sva pri domu. Na robu Kriških podov sva, od tod lahko že vidiva daleč spodaj v dolini Soče nekaj osamljenih luči. V koči je veliko planincev. Prvo, kar storiva, je, da si potešiva žejo, potem pa se z upravnikom dogovoriva za prenočišče. Bolj na tesnem bomo, a to sem že slutil, zato se zaradi tega ne jezim. Čez nekaj minut se zaženeva nazaj po poti. Nekaj časa še dohitevam Danila, potem tudi meni začne zmanjkovati moči. Temno je že, imamo pa to srečo, da je nebo jasno in da košček zadnjega krajca vsaj za silo razsvetljuje pot. Ko se oči navadijo na temo, lahko pot nadaljujeva kar brez baterije. Danilo me nekajkrat še počaka, potem pa mu svetujem, da naj kar pohiti, ker pač nimam toliko moči kot on, noge me namreč že pošteno bolijo. Sledim mu, kolikor hitro morem. Blizu table sem, dobre pol ure od doma, ko srečam Saša in Marijo, ki sta pohitela naprej, medtem ko sta Nada in Marjan še daleč zadaj. Prevzamem Marijin nahrbtnik, ona si nadene Sašinega in počasi odidemo nazaj proti domu. Sledimo enakomernemu brundanju agregata, ki ob domu proizvaja elektriko. Pot se mi zdi dolga, vleče se med temnimi skalami, težak nahrbtnik me neusmiljeno reže v rame. Marija in Sašo molčita. Vem, kako sta tudi onadva izmučena. V koči, kjer se končno znajdemo, preteče kar precej časa, da se jima vrnejo izgubljene moči. Marija mi pove, kakšne težave je moral premagovati Marjan, da so se sploh pririnili na vrh. Nekaj časa je nesel svoj nahrbtnik, ga odložil in se vrnil nazaj po Nadinega in tako vse do vrha. Rad bi kaj pripomnil, pa se spomnil na trenutke iz svojih prvih tur, ko sem bil tudi sam nekoč tako ubupno utrujen in izčrpan, da sem se komaj prebil do varnega zavetja koče. Vendar bi še kako rad rekel Mariji in Marjanu, ki sta čez uro le prispela v dom, da ne bi smela tako nepripravljena, takoj z morja, v gore na tako zahtevno turo. Sprašujem se, kaj bo jutri. Ko na ležiščih počasi tonemo v globok spanec, nam Marjan pove, da bomo pot nadaljevali po planinski poti, označeni s številko ena in da bo naš prvotni cilj Škrlatica moral pač počakati na drugo priložnost. Preden zaspim, me malce stisne pri srcu, ker sem si tako želel na njen vrh. Obenem pa se zavedam, da sem del skupine in da bo Škrlatica pač, kot je že leta in leta, počakala na neki drug čas, ko bom zrl z njenega vrha. Takšni večeri po naporni hoji so kljub temu, da nisi doma v svoji postelji, vseeno lepi. Naslednji večer smo prenočevali že na Vršiču. Pot, ki smo jo prehodili, je bila zelo lepa. Marjan in Danilo sta mi sicer ušla čez Prisojnik, mene pa sta določila, da sem spremljal ženski in Saša po spodnji, varnejši poti. Ker pa sem tisto drzno pot čez pobočje Prisojnika že imel za seboj, sem molče sprejel zaupano nalogo in vse varno pripeljal do Vršiča. MISLI Usoda nam podeljuje sorodnike, prija-jatelje izbiramo sami. DELILLE Igranje je zame ventil. Kdo ve, kje bi sicer pristal: v zaporu ali v norišnici. KINSKI Zenske ljubijo premagance, vendar jih varajo z zmagovalci. WILLIAMS Franc Telcer 40 let Gorske reševalne službe na Koroškem V soboto, 10. maja 1986, je slavila Gorska reševalna služba na Koroškem — postaja Prevalje 40-letnico dela in obstoja. Proslava je bila v okviru občinskega praznika Ravne na Koroškem v Družbenem domu na Prevaljah. Slavili niso samo gorski reševalci, ampak so ob njih slavili ta delovni jubilej vsi občani in krajani Mežiške doline. Ob predstavnikih družbenopolitičnih organizacij občine Ravne na Koroškem, delavcih in predstavniki organizacij združenega dela je bila zelo številno zastopana mladina, navzoči so bili še predstavniki telesnokul-turnih organizacij, organi ljudske obrambe in civilne zaščite, predstavniki organov za notranje zadeve in zastopniki JLA. Na proslavi so bili tudi predstavniki komisije za Gorsko reševalno službo Slovenije in gorski reševalci iz vseh postaj gorske reševalne službe širom Slovenije. Prišli so tudi gorski reševalci iz železne Kaple in Predstavniki Zveze koroških partizanov iz Celovca. Zelo številni so bili zastopniki pobratenih občin iz čačka, Varvarina, Probištipa, Gareš-nice, Suve Gore in Goradža. Na proslavi so bili tudi prebivalci iz oddaljenih krajev naše občine, izpod Pece, Raduhe in Uršlje gore, od povsod, kjer nas poznajo in kamor mi zahajamo. Po nastopu pihalnega orkestra s Prevalj in moškega pevskega zbora Vres, je gorski reševalec Zdravko Moličnik pozdravil občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo dvorano. Predsednik občinske skupščine Ravne na Koroškem Maks Večko je v svojih izbranih besedah orisal pomen gorske reševalne službe v naših krajih in čestital vsem reševalcem za njihovo delo in skrb za občane, ki našo pomoč potrebujejo. Načelnik Gorske reševalne službe Prevalje je v svojem govoru orisal delo v 40-letni dobi, od skromnih začetkov mimo vseh prizadevanj za vzgojo in rast naše gorske reševalne postaje, njenih članov in za preskrbo z raznim materialom. Govoril je o skrbi za človeka v naravi, vzgoji in preventivnem delu — od šolskih otrok pa do vseh onih, ki nas potrebujejo. Spomnil je tudi na gorske reševalce, ki so žrtvovali zdravje in celo življenje za ljudi, ki so nas klicali na pomoč. Spomnil se je tudi onih, ki so dolgo pred nami opravljali naše poslanstvo. Zahvala je veljala tudi vsem onim, ki so nas podpirali in nam stali ob strani ter nam pomagali na različne načine. Načelnik komisije za Gorsko reševalno službo Slovenije Danilo Skerbinek je prevaljski postaji in reševalcem čestital za njihovo uspešno in plodno delo. Napovedovalki — učenki osnovne šole Franja Goloba s Prevalj — sta s pomočjo voditeljice programa s svojimi zvenečimi glasovi in izbranimi besedami dajali poudarek celotni proslavi. Ganljiv je bil nastop pionirskega pevskega zbora in folklorne skupine z osnovne šole Franja Goloba. Nepozaben je bil nastop harmonikarjev kulturno-umetniškega društva Svoboda z Raven na Koroškem. Po določenem sporedu so nastopali še moški pevski zbor Vres, godbeniki in mladinki s flavtama. Proslava se je bližala vrhuncu, to je razvitju prapora Gorske reševalne službe — postaje Prevalje, ki je prvii v Sloveniji. Predsednik Občinske skupščine Ravne na Koroškem Maks Večko je ob navzočnosti praporov planinskih društev iz Mežiške doline svečano razvil prapor gorskih reševalcev, ki je eden najlepših med vsemi lepimi. Mogočno je prapor zanihal levo in desno v rokah predsednika občine, ki ga je v svečani tišini, ko so bile vse oči nazvočih uprte v razviti prapor, predal načelniku postaje prevaljskih gorskih reševalcev. Po svečani zaobljubi: Koroški gorski reševalci obljubljamo, da bomo prapor čuvali in pod njegovo postavo ohranjali in razvijali humane vrednote naše samoupravne socialistične družbe, je prapor prevzel postajni praporščak, reševalec Rok Zagernik. Ob svojem 40-letnem jubileju je postaja podelila plakete — kot skromno oddolžitev za vse dobro številnim svojim dobrotnikom in sodelavcem. Plakete so bile podeljene: — vsem družbenopolitičnim organizacijam v občini — organizacijam združenega dela — svojcem umrlih članov-reševalcev in zaslužnim članom — posameznikom, ki so prispevali svoj delež za vzgojo in rast postaje — vsem postajam Gorske reševalne službe in komisiji za Gorsko reševalno službo Slovenije — vsem onim, ki so nam v dolgi dobi pomagali pri našem delu ter nas podpirali in z nami sodelovali. Ob koncu jubilejne proslave so se vsi gorski reševalci naše postaje zbrali ob praporu in prejeli jubilejne plakete. Častni predsednik ZTKO Občine Ravne na Koroškem Gregor Klančnik je čestitai gorskim reševalcem in jim preda! priznanje ZTKO Ravne na Koroškem za zasluge pri razvijanju telesne kulture v Občini Ravne na Koroškem. Predsednik občinske konference SZDL Ravne na Koroškem Tone Rane je Gorski reševalni službi Prevalje čestital za njeno delo v imenu vseh delovnih ljudi občine Ravne na Koroškem V prijetnem razpoloženju vseh navzočih je bila slovesnost praznovanja 40-letnice Gorske reševalne službe na Koroškem — postaja Prevalje zaključena. Gorska reševalna služba — postaja Prevalje je ob svojem jubileju pripravila tudi razstavo v preddverju Družbenega doma. Ta je bila za vse obiskovalce zelo zanimiva. V slikah je bilo prikazano naše delo, razstavljena vsa naša priznanja in odlikovanja. Razstavljen je bil ves tehnični material, ki ga uporabljamo pri reševanju, zaščitna oprema, kakor tudi vsi pripomočki za dajanje prve pomoči. Razstava je bila odprta tri dni in si jo je ogledalo veliko ljudi, predvsem šolska mladina s svojimi vzgojitelji. Ob jubileju smo izdali slavnostni bilten, v katerem so poleg pozdravnih besed predsednika občinske skupščine Ravne na Koroškem Maksa Večka, predsednika ZTKO Slovesna zaobljuba po prevzemu praporja Gorske reševalne službe na Koroškem — postaja Prevalje Ravne na Koroškem Jožeta šaterja in načelnika komisije za Gorsko reševalno službo Slovenije Danila Skerbinka, opisana tudi zgodovina postaje Prevalje, seznam vseh reševalcev, postaje in spomin na one, ki jih ni več med nami, nasveti našega postajnega zdravnika za primer snežnega plazu. Vse priobčene slike so z našega reševalnega dela pri vzgoji in reševalnih akcijah. Izdali smo tudi posebne jubilejne značke. Gorska reševalna služba na Koroškem — postaja Prevalje z vsemi svojimi člani reševalci je tako prikazala svoje dolgoletno delo in poslanstvo, ne samo vso skrb za sočloveka, kadar je pomoči potreben, temveč tudi vso vnemo v preventivnem delu in skrbi za vse, ki zahajajo v naš planinski svet. Ob skrbi človek-človeku za zdravo počutje številnih planincev po našem gorskem svetu, za varno počutje prebivalcev, ki žive v planinskih predelih naše občine, hočemo naše delo nadaljevati, se vzgajati, izobraževati in krepiti naše znanje in vrste. Družba in delovni ljudje nam izrekajo priznanje, da smo potrebni in cenijo naše delo. To nam je največje plačilo in spodbuda za prihodnost. Slavnostni govor načelnika Zbrali smo se na nenavadnem zboru. Navajeni smo, da nas kličete vi in potrebe; Na današnji zbor pa smo vas klicali mi, koroški gorski reševalci. Skupno z vsemi krajani, občani, gosti in povabljenci, prijatelji narave, delavci združenega dela, mladimi in starimi med koroškimi vrhovi in dolinami, hočemo praznovati 40. obletnico delovanja Gorske reševalne službe na Koroškem, postaja Prevalje. Bilo je 1. maja 1946, ko smo na Prevaljah ustanovili Gorsko reševalno službo, in ta dan štejemo za rojstni dan našega organiziranega delovanja. Štirideset let, ki so potekla hitro in neopazno, vendar za nas, gorske reševalce in za našo življenjsko družbeno rast uspešno. Od skromnih začetkov v številu in opremi smo se razvijali in krepili ob vseljudski potrebi, razumevanju in podpori, tako da smo danes priznani kot javna služba, potrebna vsem našim družbenopolitičnim ustanovam, telesni kulturi, zdravstvu, predvsem našim delovnim ljudem in mladini pri njihovi vzgoji za življenje v naravi. Ob vse večjem razvoju naših industrijskih krajev in rasti prebivalstva je začelo vedno več ljudi zahajati v planinski svet iskat razvedrila, zdravja in svežega zraka. Vedno več mladih se je vključevalo v alpinistične odseke, si urilo svoje moči v neprehodnih stenah in grapah. Planinstvo je postalo množično. Vsemu temu je sledila nuja po organizirani gorski reševalni službi. V njeno delovanje so bili pritegnjeni mladi alpinisti, ki so čutili nagnjenje do izobraževanja, predvsem pa so imeli v sebi human čut pomagati, kadar je potrebno. Naša gorska reševalna služba se je v letih usposobila, ob nakupu sodobne tehnične reševalne opreme, da je danes dobro izurje- na skupina v vseh posebnostih gorskega reševanja. V vseh minulih letih smo čutili veliko potrebo po izobraževanju in usposabljanju. Vse naloge smo ob podpori naših oblasti in delovnih organizacij uspešno izpolnjevali ob zavesti in nesebični misli pomagati in se razdajati za dobro ljudi in njihovih življenj. Veliko smo pomagali ob različnih naravnih silah v letnih in zimskih časih, varovali smo življenjski prostor in imetje, varovali smo ideje naše samoupravne socialistične ureditve. Številni so bili klici na pomoč iz raznih planinskih predelov podnevi in ponoči. Ko je zapadel visok sneg, smo gazili in utirali snežne poti pomoči potrebnim. V spominu nam je primer, ko smo morali v visokem snegu, ko je odpovedala vsa mehanizacija, odtrgati na smrt bolno mater iz srede jokajočih otrok in jo odnesti do doline. Kadar je bilo treba iskati pogrešane, izgubljene, smo bili pripravljeni. Vedno smo aO LET GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE NA KOROŠKEM si prizadevali čimpreje priti do ponesrečenca in ga rešiti. Vselej smo si tiho, brez vsakega hrupa, zadajali na ramena težko opremo, se izgubili v noč, nastajajoč ali ugašu-joč dan in hiteli na kraje, kjer so čakali pomoči. Reševalne akcije smo vodili ponoči in podnevi, tudi po več dni, v razmerah, življenjsko nevarnih tudi za reševalce. Veseli smo bili ob vsakem uspešnem delu, potrti, ko je bila naša pomoč prepozna. Z besedo in preventivnim delom radi zahajamo med vse ljudi, od šolskih otrok do ostalih, da jim dajemo življenjske napotke za srečno in varno počutje v naravi. Tega je bilo mnogo v naši delovni dobi, kar pričajo ustna in pisna izročila. Vse delo opravljamo zavestno, v dobri volji, brez vsakega plačila ali nagrade, v pomoči človek-človeku. To nam je največje zadoščenje in kažipot za nadaljnje delo. Družba nam je dala najvišje priznanje in zavest, da smo potrebni. Upošteva naše delo in sodeluje z nami, kjerkoli se pojavimo. Med štiridesetletnim delom je bilo veliko veselih, nekaj pa tudi žalostnih dni, ko smo ob skrbi za varnost ljudi na akcijah ali vajah izgubili nekaj tovarišev iz vrst gorskih reševalcev, ki so tvegali življenje ali zdravje. Ob misli nanje z našim delom nadaljujemo, kot da so še vedno med nami. Nepozabna so imena: Zdenko Štern, Maks čas, Ernest Vauh in Milan Kolar. Tudi Roman Jurhar, ki je dobil trajne poškodbe na naših vajah, je v spominu z nami. Spomnimo se tudi onih tovarišev, ki so davno pred nami bili v službi gorskega reševanja na našem terenu. Eden od njih je Matija Apohal. Ob našem štiridesetletnem jubileju se zahvaljujemo vsem, ki so nam pomagali pri dolgoletnem uspešnem delu in skrbi za pomoč ljudem, ki so nas potrebovali. Hvala vsem gorskim reševalcem naše postaje za njihovo požrtvovalno in humano de- lo. Hvala vsem obveščevalcem našega področja, visokogorskim kmetijam, vsem organom za notranje zadeve in vsem, ki so pomagali izvajati dežurno preventivno službo na naših smučiščih. Za današnji izredni zbor, ko proslavljamo obletnico in razvitje prapora naše službe, se v imenu vseh gorskih reševalcev na Koroškem zahvalim vsem, ki ste nas podprli in nam pomagali, da je naša slavnost dobila tako veličastno podobo. Hvala vsem in na srečna svidenja. Delovne in druge samoupravne skupnosti, ki so finančno podprle praznovanje 40-IetnL ce Gorske reševalne službe na Koroškem — postaje Prevalje: Darovalci spominskih trakov za prapor Gorske reševalne službe: — Občinska skupščina Ravne na Koroškem — Slovenske železarne — Železarna Ravne — Komisija za Gorsko reševalno službo pri Planinski zvezi Slovenije — Sekretariat za ljudsko obrambo občine Ravne na Koroškem — Občinski štab za teritorialno obrambo občine Ravne na Koroškem — Občinska konferenca SZDL Ravne na Koroškem — Zveza telesno kulturnih organizacij občine Ravne na Koroškem — Občinska zveza sindikatov Ravne na Koroškem — Železarna Ravne TOZD Družbeni standard — Konferenca sindikata Železarne Ravne — Turistično društvo Črna na Koroškem — RTV Ljubljana TOZD Oddajniki-Zveze — Tovarna pohištva Pameče — Nama — Ljubljana, TOZD Ravne na Koroškem — Rudnik Mežica — TOZD Metalurgije Žerjav — Rudnik Mežica — TOZD Eimont Mežica — Občinska zdravstvena skupnost Ravne na Koroškem — Gradis — gradbena enota Ravne na Koroškem — TOZD Stavbenik Prevalje — Vatrostalna Zenica — delovišče Ravne na Koroškem — Lovska družina Prežihovo — Kotlje — Lovska družina Jamnica — Prevalje — Lovska družina Mežica — Delavci Kovinotehne Prevalje — Planinsko društvo Mežica — Planinsko društvo Črna na Koroškem — Planinsko društvo Prevalje — Planinsko društvo Ravne na Koroškem — Stanislav šardi, Ravne na Koroškem — Ivan školnik, Mežica Finančna sredstva so še prispevali: — Občinski odbor RK — Ravne na Koroškem — Občinski svet ZSS — Radlje ob Dravi — Sekretariat LO občine Radlje ob Dravi — OSS — SDK — Ekspozitura Ravne na Koroškem — SOZD Koroško zdravstvo — Koroški zdravstveni dom Ravne na Koroškem — Rudnik Mežica — TOZD Tovarna opreme Mežica — Lovska družina Pogorevc — črna na Koroškem — Lovska družina Koprivna—Topla—Črna na Koroškem — Lovska družina Bistra, Črna na Koroškem — Gradbeno podjetje Radlje ob Dravi — Stroj, Radlje ob Dravi Pravljice, pripovedke, bajke, basni in vsemogoče zgodbe imajo v vseh časih vsi narodi sveta. Vsebinsko je ta zvrst kulturne dediščine različna, vsa pa ima skupen, vzgojni motiv: zmaga dobrega nad hudim. Vzrok za nastanek tega ljudskega izročila je stiska, ki spremlja človeka že od takrat, odkar se razumsko zaveda. Že pračlovek je imel strah pred nadnaravnimi bitji, podivjanimi naravnimi silami, divjimi živalmi, pred nevarnimi elementi, kot sta ogenj in voda; končno tudi pred sočlovekom, ki mu je bil lahko tekmec ali sovražnik. Ta »dediščina« je spremljala človeka tudi še potem, ko je prispel na višjo razvojno stopnjo, otresti se je ni mogel niti tedaj, ko je že živel v urejeni in organizirani človeški družbi. To je spremljalo človeštvo v vseh dobah, sicer pa kar lepo priznajmo, da nosimo v sebi delček tega tudi mi, čeprav se ponašamo, da živimo v atomski dobi! Vse to je bilo povod, da je človekova domišljija spletla številne pravljice, pripovedke in zgodbe, ki si jih ljudje pripovedujejo iz roda v rod; zakoreninile so se tako močno, da jih ne more izbrisati niti sodoben način življenja, ko sta znanost in tehnika na tako visoki stopnji. To tudi ni cilj nikogar, saj to je kulturna dediščina vsakega naroda. Zrelost otrok je čedalje bolj zgodnja. Lahko trdimo, da so zdaj že predšolski, ali vsaj otroci prvih razredov bolj razgledani, kot smo bili mi, ko smo zapustili šolske klopi. Nasploh je mentaliteta ljudi na visoki ravni, na življenje gledamo bolj stvarno, kar smo spričo razmer tudi primorani. Pričakovati bi bilo, da je svet pravljic in pripovedk minil, vendar ni tako. Veliko bolj »osveščeni« otroški svet še vedno za- — Gorenje Muta — HYPOS — Muta — Carinarnica Dravograd — LB Temeljna koroška banka Slovenj Gradec — Lesna Slovenj Gradec, TOZD Gozdarstvo Črna na Koroškem — Lesna Slovenj Gradec, TOZD Blagovni promet — Občinski komite ZKS Ravne na Koroškem — TIO TOZD Konfekcija Otiški vrh — TIO TOZD Barvarna Otiški vrh — Bolnišnica Slovenj Gradec — Konferenca sindikata železarne Jesenice — Vzgojno varstvena ustanova Ravne na Koroškem — Komunalno podjetje Prevalje Vsem, ki ste nam ob naši jubilejni prireditvi praznovanja 40-letnice Gorske reševalne službe na Koroškem — postaja Prevalje, pomagali s finančnimi sredstvi, z nakupom številnih spominskih žebljičkov, tudi onim, ki ste nam pomagali pri naši proslavi, nam svetovali in tudi aktivno sodelovali, se iskreno zahvaljujemo gorski reševalci s Prevalj. Hvala vsem za vse. maknjeno posluša dogodke iz pravljičnega sveta, pa naj prihajajo iz ust babice ali radijskega napovedovalca; z zanimanjem gleda tudi mali zaslon, če je kaj takega na programu. Priznajmo, tudi mi odrasli radi poslušamo, beremo ali gledamo dogodivščine, za katere dobro vemo, da so le sad človekove domišljije. Kako smo kot otroci uživali ob pripovedovanju pravljic in zgodb! Radi smo poslušali to, čeprav nas je bilo včasih tako strah, da si nismo upali pogledati niti skozi okno, kaj šele, da bi stopili v temno noč. Iz ljudskih zgodb so nekateri pisatelji napisali zanimiva literarna dela. Spomnimo se samo Josipa Vandota, ki ga je ubila zločinska okupatorjeva roka! Ustvaril je lik Kekca — junaka, čigar dogodivščine smo že šolarji tako radi prebirali, v zrelih letih pa radi gledamo to filmsko upodobitev. Ob vrtenju teh zgodbic so bile svoj čas polne kino dvorane, zdaj, ko nam lahko to dostavijo tudi na dom, gotovo ni pri ponovitvah Kekca noben TV sprejemnik zaprt. Za dobro je vsak človek sprejemljiv. Nekateri trdijo, da so vzgojni tudi kavbojski filmi, saj na koncu vselej zmaga pravica. S tem se ne strinjam, kajti to je prepoceni in lažna vzgojna metoda, skovana na terorju, trdi pesti in pištoli! V ljudski domišljiji so nekoč živela tudi bajna, mistična bitja. To so bili škrati, prav majhni, bradati, predvsem pa zelo dobri možički, ki so ponoči in na skrivaj pomagali kmečkim ljudem pri raznih delih na polju. Rojenice in sojenice so bile navzoče pri rojstvu in so napovedovale usodo novorojenemu. Dalje so obstajale tudi Žalik žene. Od kod to čudno ime, mi ni znano. Zunanji videz rojenic in sojenic mi ni znan. Medtem ko škrati na pogled niso bili preveč simpatični, so bile Žalik žene prave lepotice. To očarljivo mistično bitje je krasila vitka postava, snežno bel obraz, lepa, dolga obleka, predvsem pa dolgi, do tal segajoči zlati lasje. Tudi Žalik žene so pomagale pri delu na polju, dajale so tudi dobre strokovne nasvete. Prav vse pravljice in pripovedke imajo enak začetek: nekoč je bil, v neki daljni deželi, bil je nekoč kraj, neki revni oče je imel tri sinove in podobno. Pri vseh sta nedoločena kraj in čas dogajanja. Pri Žalik ženah pa so nekatere zgodbe bolj določene, saj imenujejo kraj, čas je seveda zakrit. H Kavšaku v Javorju so hodile Žalik žene pomagat delati na polju; ko so pa enkrat pri žetvi zalotili deklo, ki si je pljunila na roke, jih ni bilo več. Še bolj določno (in seveda bolj verjetno) kroži taka zgodbica v našem kraju. K 2a-žetu pod Brinjevo goro je redno hodila Žalik žena. Ta sicer ni pomagala pri delu, MDA Ivarčko 1986 Ajnžik: Žalik žene 'S Delovna kača pač pa je dajala gospodarju strokovne nasvete, kar je delala tako, da se je vlegla k njemu v posteljo potem, ko je gospodinja vstala. Njeni dolgi lasje so menda vedno viseli iz postelje in ležali na tleh. Nikar nobenega pohujšanja, saj to je delala z vednostjo same gospodinje! Ta dobra žena je gospodarju svetovala, kdaj in kaj je treba sejati, dajala mu je tudi druge strokovne nasvete, ki so pri kmetovanju še kako potrebni. Zgodba pravi, da so takrat pri Žažetu zelo dobro gospodarili, čeprav je Žalik žena svetovala tudi kaj nemogočega. Tako je neko dolgo zimo, ko se je bilo bati, da ne bo prezimilo ozimno žito, rekla gospodarju, naj na tej njivi takoj vseje bob. Njivo je še pokrival sneg, držal je sren, in ko je sejal bob, se je zaradi strmine kotalil na rob. Sosedje so imeli Zažeta za norega, toda tisto leto mu je bob obrodil kot še nikoli. Človek ga večkrat kaj polomi, da sam ne ve, kdaj in kako. To se je zgodilo tudi takratni Zažetovi gospodinji, čeprav je bila zelo pametna in razumna žena, saj ni poznala nepotrebnega ljubosumja. Pravzaprav ni mislila nič slabega, le dobro je hotela in vendar, storila je napako. Nekega jutra je namreč prišla tiho v kamro in popravila dolge lase v posteljo. To je Žalik ženo tako užalilo, da je ni bilo več k hiši. Iz tega sledi, da so tudi mistična bitja, prav kakor mi, navadni zemljani, imela svoje kaprice. Od tistih dob so si pri Zaže-tu morali sami pomagati, kot so vedeli in znali. Da ne bom delal krivice sedanjemu rodu pri Zažetu: tudi ti dobro kmetujejo — kljub temu, da Žalik žene ni več na spregled. To zgodbo sem čul že kot otrok. Seveda sem takrat to verjel, pozneje pa spoznal, da je to le sad človekove domišljije; nikoli pa si nisem mogel misliti, da bom to kdaj še podoživljal. Da bom mogel to pojasniti, je potrebne še nekaj razlage. * * * Lani nas je pestila huda suša. Vzela nam je dobršen del otave, otaviča, paše in silaž-ne koruze. Z veliko težavo smo spravili iz zemlje krompir, naj večji problem pa je bil s setvijo ozimine. Setve žita se nekateri kmetje še držimo, čeprav je pred leti kmetijska strokovna služba svetovala, da jo v naših hribovskih predelih opustimo v korist živinoreje, ki je v naših razmerah za nas najbolj zanimiva in donosna. Nekateri kmetje so šli v to panogo specializirano, drugi so dali živinoreji večji poudarek, zaradi kolobarja pa sejejo še nekaj poljščin. V širino s tem itak ne moremo iti že zaradi tega, ker se z mehanizacijo ne dajo obdelovati vse njive. Praksa zadnjih let kaže, da v sedanjih neurejenih tržnih razmerah specializirano kmetijska proizvodnja ni zanimiva, to je prisililo tudi močne proizvajalce mleka in mesa, da še posejejo kakšno njivo. Setev in žetev sta z mehanizacijo nekoliko olajšani, pri mlačvi pa je še vseeno treba požreti nekaj prahu. Vse to se pozabi, če je kašta saj za silo polna, prijetno je tudi monotono klopotanje mlina; kaj pa pomeni hleb domačega kruha na mizi, pa ni treba posebej omenjati. Močna suša je torej zelo omejila jesensko setev. Nekateri so posejali samo krom- pirišča, ki jih je bilo mogoče še nekako preorati, drugi so pustili setev lepo na miru. Z veliko težavo, vztrajnostjo in zamudo je meni uspelo, da sem posejal načrtovano površino. Cel teden sem se guncal na traktorju in požgal več kot sto litrov nafte, vendar sem bil zelo zadovoljen, ker mi je setev uspela. Če ne seješ, ne moreš imeti niti trošta, so modrovali naši predniki. Načrtovani površini jesenske setve se je pridružila še ena njiva. Za zeleno krmo sem konec avgusta posejal njivo rži. Ker zaradi suše ni odrasla, smo jo popasli, saj zaradi trdih tal krave niso naredile nobene škode. Po paši je rž zopet pognala in takrat sem se odločil, ne da bi kakorkoli tvegal: rž bomo pustili za žetev. To smo utemeljevali z dejstvom, da so nekoč v novnah sejali ozimino tudi že v poletnih mesecih. Naš plan jesenske setve je bil torej precej prekoračen, s čimer smo bili zelo zadovoljni. Poljedelca spremlja skrb od setve do žetve. Tokrat se je ta skrb začela zelo zgodaj. Sveti Martin naj bo suh, da pozimi raste kruh! je znan ljudski pregovor. In prav ta Martin ga je najprej polomil. Tega dne je namreč padel prvi sneg, kar ne bi bilo že tako hudo, saj je imel še dovolj časa, da bi skopnel. Vendar ni. V deželo je kar čez noč prišla prava zimska podoba; ne preveč debela snežna odeja ni kopnela, čakala je na drugi sneg. Sneg svetega Andreja ni prida odeja, sto dni leži in žito mori. To je že drugi svetnik, ki pogosto straši prizadevne poljedelce. Minuli sveti Andrej je imel zares v redu odejo, ki se nikakor ni hotela toliko razgrniti, da bi mogle pravkar ozelenele njive še enkrat zejeti sapo, preden bi se pogreznile v zimsko spanje. V januarju sneg in mraz, da poka, bo v jeseni sadje, vino in moka. Tako smo pobirali stare ljudske napovedi, ki prerokujejo slabo ali dobro letino. Januarja ni bilo veliko snega, tudi mraz ni bil najhujši, vendar kopnega ni hotelo biti niti za en dan. Sneg smo dobivali po obrokih, ko je bila snežna odeja že tanka, je zapadel novi. Da bi bila možnost za dobro prezim-ljenje žita še manjša, zemlja sploh ni pre-mrznila, kajti prvi sneg je padel na talo, pod snežno odejo pa zemlja ne zmrzne več. Da bi hitro prišla močna odjuga, smo si želeli! Če ne prej, bo ta prišla na Venart-nico, ki prinese baklo v sneg, smo upali in si želeli. Namesto bakle je ta prinesla nov sneg. Nasul ga je celo sveti Jožef, ki je tudi znanilec vigredi. Skoraj sem pozabil na dvojno pošiljko snega, ki smo jo dobili o pustu. Bilo je kot zacoprano. Svetniki vigredniki so minevali drug za drugim, sonce je bilo že močno, ptice so postajale glasne in vsi koledarji so kazali na vigred, toda ta je odlašala, kot npr. pristojne službe z izdajo gradbenega dovoljenja. »Snežne razmere: Vogel 140 cm, Krvavec 50, Velika planina 55, Rogla 40, Pohorje 30 cm snega, in tako dalje. To so podatki od včeraj, sveže podatke vam bomo sporočili do konca jutranje oddaje.« To so bile čez pol leta vsakodnevne litanije RTV Ljubljana. Kolikšna skrb za vsak cm snega, niti besedice pa ne o tem, kaj se pod to tako opevano snežno odejo dogaja! Medtem ko je ogromna večina državljanov uživala radosti zimske idile, je nad kmetij ci ves čas ležala nekakšna mora, kajti taka dolga zima lahko samo še poslabša ne samo kmetov, ampak tudi naš celotni, ne preveč trden gospodarski položaj. Ker smo imeli pri nas posejane razmeroma precej ozimine, smo seveda tudi mi težko čakali na prve kopnice. Bolj ko je šlo proti vigredi, bolj so mi šla na jetra poročila o snežnih razmerah. Misel, da bo treba žitu nekako pomagati, je bila pri meni vsakodnevna. Valjenje snega more človek pospešiti samo s tem, da snežno skorjo prehodi, jo potrosi z zemljo ali s pepelom. V ta namen smo zbirali pepel že od začetka kurilne sezone, v primernem trenutku sem ga trosil po njivi spoštljivo kot umetno gnojilo, ko pa ga je zmanjkalo, sem trosil zemljo. Snežna odeja je imela tako močno skorjo, da me je zdržala s polno samokolnico zemlje vred. Sonce je bilo že zelo močno, na snežni odeji je izzvalo brez števila kristalov, ščemelo je, jemalo je vid. Jemalo mi je tudi trošt, ki sem ga imel od stežavne setve. Pri napornem in enoličnem delu je najbolje, če se ukvarjaš s kakšnimi fletnimi mislimi; s tem ti hitreje mine čas in vsaj malo pozabiš na težave, ki te tarejo. Po naključju sem se spomnil na Zažeta in na njegovo Žalik ženo. Kako tudi ne? Saj sem bil v podobnem položaju kot nekdaj Zaže: kaj storiti, če bo zima pobrala ozimino? Na Zažeta me je spominjal tudi sren, ki je zdržal bob, mene pa je s polno samokolnico zemlje vred; tudi jaz sem delal prav tako tvegano delo, in končno, gledal sem lahko proti Žažetu, saj se od nas tja lepo vidi. V sklopu vseh teh okoliščin se mi je prikradla misel oziroma želja, kaj ko bi se tudi k meni vlegla Žalik žena in mi dala nasvet, kaj naj naredim. Bil je namreč že zadnji teden v marcu, ozimina bi morala že zeleneti, pokrival pa jo je debel in trd snežni sklep! Ima sploh pomen, da trosim zemljo, saj bom njivo najbrž moral preorati za novo setev?! Odgovor na to bi mi lahko dala samo Žalik žena, zato sem si jo zaželel. Verjemite mi, da pri tem nisem imel v mislih nič pregrešnega (če ima kdo ležanje z žensko za greh). Pred menoj je bila samo skrb za kruh, ta pa je bila tako močna, da sem si zaželel nekaj, kar sploh ni bilo uresničljivo. Na vsem lepem se mi utrne druga, bolj stvarna misel. Zakaj bi si želel nekaj, kar ni mogoče, ko pa poznam žensko, ki res obstaja in je zmožna dajati kmetijske nasvete. Pospeševalka pri kmetijski zadrugi je in je celo diplomirani agronom! Na žalost sem moral tudi to misel takoj opustiti, kajti možnost, da bi mi prišla ta dajat nasvet v posteljo, se mi je zdela enaka tisti, kot če bi sredi današnjega sveta, ko nihče noče verovati v nič, pričakoval prikazen mistične Žalik žene. S tem ni bilo torej nič. Vendar sem hotel te brezplodne želje še nekako koristno uporabiti: z njimi lahko malo ponagajam ženi, se mi je porodila poredna misel. Sicer pa pred njo nikoli nimam skrivnosti, zato sem imel za dolžnost, da ji to povem. Začel sem zelo previdno. Najprej sem ji povedal zgodbo o Žalik ženi in Zažetu, kar je seveda že čula, vendar je za uvod treba osvežiti spomin. Tu sem se brez potrebe odkaš-ljal in počasi nadaljeval: če bi še obstajala Žalik žena, kaj bi rekla ti, če bi prišla k meni v posteljo in mi pametno svetovala? Korajžno sem ji povedal tudi glede naše brhke pospeševalke. »Celo noč se naj obe tevhata zraven tebe, samo da bi kaj pomagalo!« mi je brez zadrege odgovorila žena, ki ne pozna ljubosumij a. To je bil torej že tretji neuspeh zaporedoma! Bo neuspeh tudi trošenje zemlje, me je skrbelo. Sneg na njivi pšenice smo prvega aprila pregazili na drobno. Končno so se pokazale prve kopnice, vidno so se večale in tudi Ošven, ki je bil dobrega pol leta odet v belo, se je za prvomajske praznike oblekel v zeleno. Vigred je bila torej tu, s tem pa še ni bilo konca skrbi za žito. Dnevno sem hodil po posevkih in ugotavljali stanje. Kazalo je slabo, vendar sem takoj potrosil dušično gnojilo. Bilke na rži so bile v večini odgni-te, na pšenici, kjer sem zaradi nižinske lege imel najmanj upanja, so bile sicer zdrave, toda redke. Minila sta še dva tedna negotovosti, pogosto sem brskal po posevkih: še vedno sem imel upanje, ki pa je bilo vsak dan manjše, kajti močno se je začel razraščati plevel. Naposled sem se odločal: njivo rži, ki je imela zaradi zelo zgodnje setve največ možnosti za ugodno prezimljenje, sem preoral za koruzo, drugi posevek sem rešil s tem, da sem vmes posejal j aro rž, v pšenico pa sem vsejal deteljo. Tukaj sem ga polomil, kajti zaradi detelje nisem smel škropiti proti plevelu, ki ga ne uniči nobena, še tako huda zima. Plevel je kmalu prerastel redko pšenico in oviral rast mlade detelje. Spet smo bili pred odločitvijo: žrtvovati vprašljivi pridelek pšenice na račun detelje ali obratno? Odločili smo se za prvo, pri čemer je bilo nekaj prednosti: pokošena pšenica s plevelom vred je bila odlična za siliranje, mlada detelja je dobila, »po hitrem postopku« možnosti za nemoteno rast, pravočasno smo uničili tudi zorenje plevela. S tem sem se nekako potolažil, kajti vsa ta navlaka, ki je prej dušila pšenico, je zdaj koristna snov za silos. Pri tem delu so mi prišli na misel ti verzi: Zebrat, slak, turica, med njimi redka je pšenica; ne morem jaz veselja skriti, ker vse to končalo bo — v kravji riti. V tej na hitro zloženi kitici res ni nobene umetnosti, pove pa pomembno resnico. S tem je bilo pravočasno uničeno brez števila semen plevela, ki bo izgubilo kalji-vost najprej v vrenju silosa, potem pa v prebavilih prežvekovalcev! Tako je torej kmetovanje. Garaš, trudiš se, povzameš vse sodobne agrotehnične ukrepe, toda vmes poseže višja sila, ki ti prekriža vse račune. Večkrat pomislim: ko bi tisti čas, ko sem sejal ozimino, brezdelno posedal, bi bil na istem, kajti prihranil bi stroške za drago seme in gorivo. Vendar, če ne seješ, ne moreš imeti niti trošta! Jesenska setev je spet pred durmi. Skrb za kruh se bo pričela od kraja. Kako ravnati, da bo prav, da ne bomo delali napak? Ker današnji Žalik žena niti k Zažetu ne zahaja več, smo primorani ravnati se po nasvetih, ki nam jih dajejo kmetijski strokovnjaki bodisi v sredstvih javnega obveščanja ali neposredno (pospeševalci, pospeševalke) pri kmetijski zadrugi! Predvsem pa se bomo morali upreti na lastne izkušnje! Slab teren Mojca Potočnik Je dolg, ki ne bo nikoli poplačan. To je dolg do slovenskih mater, ki so rodile v letih pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. V težkih razmerah so rodile in vzrejale številne otroke in tako v kratkem času obnovile svoj narod, ki je med Hitlerjevo morijo utrpel hude izgube, tako človeške kot materialne. Ta generacija številnih otrok je zmogla obnoviti povsem uničeno narodno gospodarstvo in razviti industrijo. Dolga do svojih mater pa ni poplačala in ga ne bo, ker je videla samo njihovo žrtev in trpljenje, ob tem pa neznanje in nezmožnost, da bi zmanjšale število rojstev, ne pa njihovega zgodovinskega poslanstva. Ta in naslednje generacije slovenskih otrok so videle v številnih otrocih samo zlo in so tako omejile število rojstev, da so po nekaj desetletjih postarale svoj narod in že v precejšnjem odstotku prepustile skrb za svojo socialno varnost na stara leta pripadnikom bratskih narodov, ki se še razmnožujejo (v dobesednem pomenu) in z viškom delovne sile zapolnjujejo slovenski narodni primanjkljaj. Je pa še en dolg — moj dolg do svojih ljudi, do ljudi, ki so obkrožali mojo mladost in me s svojim tihim zgledom učili modrosti življenja. Ta dolg, menim, morem vsaj delno poravnati, zato to razmišljanje namenjam eni izmed njih, Lešnikovi mami, ki je zaradi daleč naokrog najštevilnejše družine doživela v svojem življenju nič koliko očitkov in zasramovanj. Naj ji bo teh nekaj besed dobrodošlo spremstvo čez prag v osmo desetletje njenega življenja. Lešnikova mama Avguština Pisar, rojena Rebernik, se je rodila v avgustu 1916. leta, sredi prve svetovne vojne, kot deveti otrok najemnika na šteknečem na Tolstem vrhu. Lastnik posestva je bil Sušnik iz Črneč, znan po tem, da slo bila njegova lovišča vse od Črneč do Trotovega križa. V najem je dal samo polje, gozd je izkoriščal sam. Najemnina je bila tako Visoka, da so morali trije (oče in dva sinova) vse leto voziti les s konji, da so mu jo mogli plačati. Doma so pridelali premalo, čeprav je delala vsa družina. Jesti pa so le imeli dovolj, saj se je na Šteknečem kopišču vsako leto sušilo po 300 kop žita, redili pa so po dvajset glav živine. Kruha je bilo dovolj za domače in za vse, ki so zašli k hiši. K Šteknetu pa so tedaj ljudje radi prihajali, kajti brat Miha je igral na harmoniko in ko je on zajuckal in raztegnil svoje mehe, ni bilo daleč od veselice. Mladih, ki so se radi veselili, v tistih časih v tem vrhu tudi ni manjkalo. Danes je Lešnikovi mami težko gledati, ker to lepo posestvo sameva prazno, po nekdanjih njivah, sedaj pašnikih, pa se podi živina od vsepovsod, tudi z veliko slabših posestev, kot je Štekneče. Hiša in gospodarska poslopja propadajo, v njeni mladosti pa je sicer izkoriščevalski gospodar imel vsaj to dobro lastnost, da je skrbel za popravilo le-teh. Z leti so se Guštini (po domače) bratje in sestre razšli na nove domove, tudi zanjo je prišel čas, da gre. Lahko ji ni bilo, saj se je poročila, ko je že divjala vojna, na novem domu pri sosedu Lešniku pa ni bila zaželena. Nemci tudi njeni družini niso dali miru. Moža so ji zaprli že konec 1943. leta. Šla je in pokleknila pred gestapovci v Dravogradu, da so ji ga, materi z majhnimi otroki, vrnili. On je šel potem v partizane, njo pa so marca 1945 zaprli s petimi otroki vred (najmlajši je bil star komaj mesec dni). V celovške zapore so čez teden dni pripeljali še moževo mater in očima. Selili bi jih bili v Nemčijo, da ni bil na vratih konec vojne, proga je bila razstreljena, k njihovi rešitvi pa je pripomogla še bolezen otrok, ki so vsi zboleli na prebavilih. Iz Celovca so jih Nemci poslali k njenemu bratu na Muto, grede pa so se še lahko ustavili doma. In tu so dočakali osvoboditev. Ko se je tudi mož vrnil od partizanov, sta znova zagospodarila na Lešnikovem. Bilo je težko, saj se je vrnil bolehen, zdravje pa mu je kmalu začela krhati še pijača. Leta po vojni so bila težavna za vse kmete, še toliko težja so bila za Lešnikove, saj je bila njihova hiša polna majhnih otrok. Toda kljub temu, da je bila na mizi velikokrat samo polenta ali repa, je zraslo vseh dvanajst in danes si vsi pošteno služijo kruh. In čeprav si lahko pogosteje, kot jim jo je mogla speči njihova mama, privoščijo tudi pogačo, vedo, da je bil in je njen kruh najboljši. Življenje Lešnikove mame ni bilo lahko, vsako desetletje je bilo zaznamovano s svojim križem. Kljub temu se zdaj, ko si nalaga osmi križ, ne pritožuje. Zadovoljna živi s sinom in snaho, s katero se lepo razumeta, in z njunimi otroki, veseli se vnukov in tudi že pravnukov. Še vedno dela na polju in od časa do časa speče kruh, dober, kakor ga zna samo mati. V zadovoljstvo ji je tudi skromna pokojnina z borčevskim dodatkom. In zdaj je zadnji čas, da utemeljim naslov. Čeprav si jih je zaslužila bolj kot marsikdo, ji zvezd na njene prsi ne morem pripeti — v nobeni komisiji za odlikovanja nisem. Toda saj njene zvezde že svetijo. Prižgale so se v mnogih prečutih nočeh ob majhnih otrocih in zdaj žarijo v njihovih srcih, v vsakem po ena — njenih dvanajst zvezd. Koliko smo danes naredili?! Mgr. Milan Švajger 1 Jože Studenčnik | Stanje t ehnik e na podi *očju horizontalnega j kontim lirnei m ulivanj; a jekla in možnosti j vključitvi C e v n; NMMHM 5 o idaljnji ra • zvoj Železarne Ravne [ 1. UVOD Smelo zastavljen dolgoročni razvoj železarne s poudarkom na postopnem povečanju finalizacije našega jekla zahteva prilagajanje metalurških izdelkov glede namembnosti, kakovosti in predvsem gospodarnosti. Pod naslednjim razumemo čim cenejši vložek za tozde mehanske predelave ob primerni kakovosti, kar se izraža v končni ceni in konkurenčnosti na tržišču. Razvoj metalurške proizvodnje v prihodnje ne predvideva povečanja zmogljivosti, ampak predvsem odpravljanje ozkih grl, tehnološke nadomestitve za doseganje primerne kakovosti izdelkov, preusmeritev v višji vrednostni program, zmajnšanje proizvodnih stroškov predvsem glede energije in ne nazadnje nadaljnje izboljševanje delovnih razmer. Razvoj je treba obravnavati vsaj za zaokroženo tehnološko področje celovito, saj ima npr. razvoj valjarne vpliv tako na nadaljnji razvoj jeklarne kot jeklovleka in celo pogojuje časovno usklajenost. Kljub zaključeni »modernizaciji« jeklarne z zgraditvijo modernih naprav za izvenpenečo ali ponovčno tehnologijo beležimo na starih elektroobločnih pečeh, ki jih preusmerjamo v talilne agregate, visoke specifične porabe električne nergije in grafitnih elektrod, kar nam zmanjšuje dohodek in intenzivnost nadaljnjega razvoja. Kvalitetno izdelano jeklo po VAD in VOD postopku pride v fazi ulivanja v koki le v dotik z livnim sistemom, kjer se prepogosto onesnaži z nekovinskimi vključki ali nezaželnim vodikom, s čimer so pozitivni učinki ponovčne tehnologije v veliki meri zmanjšani. Zato sestavljajo danes moderne mini jeklarne visokoproduktivne UHP peči kot talilni agregati z nizko specifično porabo električne energije in elektrod, naprave za izvenpečno obdelavo jekla in kontinuirne livne naprave. Od vseh treh naštetih sklopov smo v naši jeklarni realizirali le enega, ostala dva pa nas čakata v srednjeročnem obdobju. 2. HORIZONTALNO KONTINUIRNO ULIVANJE Kontinuimo ulivanje vedno bolj izpodriva ulivanje v kokile. V ZRN ta čas že okoli 80 %> jekla odlivajo po kontinuirnem postopku, na Japonskem celo 90 %>. To so uspeli zaradi visoke tehnične zrelosti postopka in velikega zmanjšanja proizvodnih stroškov. Kljub temu je postopek konti-nuirnega ulivanja doživel v razvoju velike a) Osciliranje razdelilnika in I d) Nagnjen livni stroj s prrttinja-kokile + vlek žile jočim izvlečenjem zi le (Tulce her- razdelihik izvlecni kokila b) Oscihranje kokile + vlečenje e.) Izvlečenje dveh zil iz ene oscilirajoče kokile (Gonzont) &_ 21 '777777^77 c.) Oscilirajoče ali prekinjajoče izvlacenje zile f-) Prekinjajoče odmikanje •mai' kokile (Techmcom) //s/ Slika 1. Shematični prikaz razvoja HCC naprav spremembe predvsem zaradi naslednjih razlogov: — Klasična kontinurirna naprava je velika, zahteva visoka investicijska vlaganja in je toga v obratovanju. Zato so iskali investicijsko manj zahtevne livne stroje, fleksibilnejše in s tem uporabne tudi za male jeklarne. Te zahteve izpolnjujejo horizontalni kontinuirni postopek, ki ga s kratico imenujemo HCC (Horizontal Con-tinusous Casting). — Za določeno vrsto jekel in dimenzij je ekonomičneje livno žilo v isti liniji (»in line«) in brez dogrevanja izvaljati. Neposredna povezava med livnim strojem in valjarno ni možna, ker je livni stroj prepočasen. Cilj je torej hitrejši livni stroj, kjer doseže livna žila hitrost, enako hitrosti prvega valjarskega ogrodja. Tem zahtevam ustreza postopek kontinuirnega litja s potujočim kristalizatorjem. — Masovna jekla želimo liti v čim tanjše profile, ker zadošča manjša stopnja predelave — s tem prihranimo stroške valjanja. 2.1 Razvoj kontinuirnega postopka ulivanja s horizontalno ležečo kokilo Horizontalno ulivanje v ožjem smislu razumemo kot postopek, kjer žilo — gredico izvlečemo iz horizontalno ležeče kokile in med njima nastopi relativno gibanje. Napajanje iz razdelilnika jekla dosežemo s tlakom. Kokila — kristalizator je običajno iz grafita, ki ima to slabo lastnost, da zaradi topnosti v železu jeklo naogljičuje. Vodilni proizvajalci naprav že razvijajo različne kombinirane kokile. Razvoj HCC postopka je pojasnjen na sliki 1. Najprej je oscilirala kokila z razdelilnikom, žila pa je potovala s konstantno hitrostjo (ukrajinski raziskovani inštitut), slika la. Potem je oscilirala samo kokila in razdelilnik je miroval, slika lb. Tu so nastopile težave tesnjenja med kokilo in razdelilnikom. Pri večini današnjih HCC naprav oscilira žila, slika lc. Tu že nastopi varianta z rahlo nagnjeno kokilo, slika ld. Rusi propagirajo Gorizontov koncept, slika le. Jeklo ulijemo v sredino kokile, ki oscilira, in izvlačimo dve žili na obeh koncih kokile. Watts postopek (Tehnicon) na sliki lf prikazuje pomikanje kokile od žile, tekoče jeklo pa doteka skozi votlo žilo, katere obod je strnjen. Tabela 1 Boschgot- thardshtitte (Siegen) Armco Inc. (Baltimore) Thome Ind. (Pariš) Krupp stahl (Siegen) Cheperral (Dallas) VEW (Kapfen- berg) Ni pon Kokan (Keihin) Seoul Steel (Inchon) Kobe Steel (Taka sago) dustries (Anagasakl) Sumitomo Metal In- Kavvasaki Heavy lindustries (Yashlyo) Tip Technika Guss Technika Guss VVertli + lastna gradnja Krupp, poskusna naprava SCE, poskusna naprava Vost/35hler poskusna naprava Davy-Lowey NKK Davy-Loewy NKK Kobe poskusna naprava Sumitomo Technika Guss Začetek obratovanja 1980 1984 1976 1982 1984 1984 1983 1983 1981 1979 1982 Velikost razde-lilnisa (t) 7 7,5 4 1,3 ; 3 oscilira 30 2.5 5 2 3 0,6 3; 1,5 število žil 1 2 3 1 1 1 1 2 | 1 1 1 1 Presek žile (m) 150—200 0 100—200 kv. 26—70 0 100 kv. 80 do 200 0 130 X 175 100 kv. 110 kv 114—250 kv. 80—330 0 100—180 kv. 180 0 110—150 kv. 110—180 0 147—328 0 50—96 0 120 kv. 40 X 200 Dolžina naprave s 40 55 n. p. 27 37 n. p. 70 55 20 30 32 Kristalizator doižina (mm) baker 120 baker baker 600 baker 300 baker 100 + 200 baker baker 300 ali 450 baker 300 ali 450 baker 450 baker 350 baker Ločilni obroč BN BN n. p. BN BN BN Si3 N4-BN Sialon SI3 N4-BN BN, SI3 N4 -F BN Sialon BN Hlajenje za krlstali-zatorjem Grafitna cev 1100 Grafitne plošče Verjetno grafitna cev Hlajenje z brizganjem 1 Cu-plošča + 2 grafitni plošči 3 X 600 Grafitno plošče 1000, brizganje Hlajenje z brizganjem Hlajenje z brizganjem Hlajenje z brizganjem Hlajenje z brizganjem Grafitne plošče oz. grafitna cev Izviečnl stroj Istosmerni motor 3 pare kolutov In Demag preprijemni stroj Istosmerni motor 3 pare kolutov n. p. Hidravlični motor, 2 para kolutov Istosmerni motor, 2 paro kolutov Istosmerni motor Hidravlični motor, 2 para kolutov Hidravlični motor, 2 para kolutov Istosmerni motor, 1 par kolutov Hidravlični motor, 2 para kolutov Istosmerni motor, 2 para kolutov Litje jekel Nelagirana, srednje le-girana in nerjavna Nerjavna Ledeburitna Cr-Jekle za mlinske krogle C-Jekla, nerjavna, orodna, super zlitine Flnozrnata konstrukcijska jekla Neleglrano, srednje legi rana konstrukcijska avstenltna, feritna, ledeburitna C-Jekla, nerjavna, super zlitine C-Jekia, nizkolegi- rana C-jekla, nerjavna Nerjavna Nizkolegl- rana C-jekla, nerjavna Prva proizvodna naprava je začela obratovati 1. 1969 pri General Motorsu. V Zahodnem svetu razvijajo in gradijo HCC na-prave: Tehnica Guss (ima know-how General Motorsa) — Krupp — Demag — Vost-Alpine — Danieli (ima know-how Tulacher-meta) — Steel Casting Engeneering — Davy Loewy — Nippon Kokan (ima know-how Davy-Loewyja) — Kobe Steel — Sumitono Metal Industries in — Kawasakd Heavy Industries. Naprave, ki so trenutno v obratovanju in njihovo obratovanje potrjujejo lastniki, so zbrane v tabeli 1. Razvoj horizontalnega kontinuirnega ulivanja pospešujejo mnoge prednosti, ki jih ima ta postopek v primerjavi s konvencionalnim kontinuirnim ulivanjem. Ker je naprava razmeroma nizka, jo lahko postavimo v obstoječe hale. Razen tega je naprava enostavna, npr. ogrodja podpornih valjačnic, zaradi česar so investicijski stroški nižji. Ker se žila ne upogiba, lahko lijemo tudi krhka in na razpoke občutljiva jekla. Sprememba formata litja je enostavna, kar zahteva zelo malo ali skoraj nič sprememb na valjčnicah. Ker sta razdelilnik in kristalizator povezana, ne potrebujemo zaščite curka pri jeklih, kjer je to sicer nujno potrebno. Kot smo že omenili, obratujejo danes v glavnem naprave, koncipirane po sistemu na sliki lc, kar bo v nadaljevanju tudi opisano. 2.2 Tehnika horizontalnega kontinuime-ga ulivanja Slika 2 prikazuje shemo naprave za horizontalno kontinuirno ulivanje jekla. Nad Ponovca Razrezna naprava Sekund, hladilna cona / , „ r-W , Hlad ima miza Slika 2. Shema HCC naprave a.) b) c.) d.) drsno^ zapiralo Nippon Kokan Technica Guft Sumi torno Meto! UN11M grafitno -Samoto« obroč Slika 3. Različna izvedba povezav med kokilo in razdelilnikom Voda Kokila Talina Razdelilne Slika 4. Sekundarno hlajenje za kokilo s pritisnjenimi grafitnimi ploščami razdelilnikom visi ponovca. Kristalizator oziroma kokila je pritrjena na razdelilnik. Sledijo valjčnice s sekundarno hladilno cono, izvlečni stroj, razrezna naprava in hladilna miza. Na različnih mestih se lahko uporablja elektromagnetni mešalec. Kokila oziroma kristalizator iz bakra ali bakrove zlitine je prek dveh ali treh vmesnih delov »prečni kamen«, »livna šoba«, »prehodni kos«) pritrjen na razdelilnik (slika 3). Med livno šobo in prehodnim kosom je lahko drsno zapiralo. Livno šobo oziroma prehodno cev zaključuje ločilni obroč (Breakring, Brechring, Abreissring), predstavlja pri HCC napravah karakterističen sestavni element. Izdelan je iz silicijevega nitrida Si:sN/,, borovega nitrida BN, mešanice SinN/, + BN ali sialona SisAlONv. Pri ruskih napravah uporabljajo grafitizirano keramiko. Ločilni obroč predstavlja neke vrste umetni meniskus, na katerem se prične tvorba žilne lupine. Od ločilnega obroča se zahteva, da 12 o o. o.L- l pavza -Ciklu* r 1 / r “--F^pfcino gibanje l.fl m /mm 1 zik /0 ! 1 1 .... OJ 0,2 O? , 0* 0? Čas « sek. E E 12 1 bj Vlek - pomik rnzaj- pa ... 7 _ Ciklus Pomik nazaj. 1 / 1 PopnJ 1. no gibanje Bm/min Z lit 1 0,1 0.2 0,3 0,4 as Cas v sck 16 E E 12 £ o O s lir ajofa 1 kokila 1 1 Relativno . 1 gibtjnje^ Cik lus / 1,8 m /min ' I orni k zik , . Giba nje kokik ir"— 0 i \ a 2 A a 3 J / Slika 5. Različni načini pomikanja žile pri HCC postopku se žilna lupina lahko loči od njega, da ne reagira s tekočim jeklom, da ima nizko toplotno prevodnost, visoko odpornost proti temperaturnim spremembam in visoko obrabno trdnost. Razen tega se mora obroč dobro obdelovati za čim boljše prileganje v kokilo. Borov nitrid, silicijev nitrid in sialon izpolnjujejo nekatere teh zahtev. Visoke cene teh keramik in omejena vzdržnost obročev so predstavljala visoko stroškovno obremenitev tega postopka. Medtem so se cene znižale, kakovost se izboljšuje in razvili so tehniko večkratne uporabe obročev. Trenutno znašajo stroški ločilnega obroča pri litju okroglih formatov 3 do 4 DM/t. Takoj za ločilnim obročem obdaja žilo kokila, hlajena z vodo. V nasprotju s konvencionalnim kontinuirnim litjem tu mazanje z livno žlindro ali oljem ni možno. Hlajenje kokile je pri postopkih Davy-Leowy, Nippon Kokan, Sumitomo, Kobe in Krupp enako kot pri konvencionalnem kontinuirnem litju — z brizganjem vode, slika 2. General Motors je razvil in po njem so prevzeli Technika-Guss, Demag, Vost-Alpine in Steel Casting Engineering način hlajenja, kjer sorazmerno kratki ko-kili sledi hlajenje z grafitnimi ploščami. Ta »sekundarni hladilnik« se sestoji pri novih napravah iz več segmentov. Grafitne plošče so pomične in jih vzmet pritiska na žilo (slika 4). Preprečitev predora taline in dobro površino gredice dosežemo s koračnim izvla-čenjem žile iz kokile. Žilna lupina mora pred izvlačenjem za določeno dolžino iz kokile mirovati, oziroma med kokilo in žilo ne sme biti relativnega pomikanja, da se lahko lupina zdebeli, kolikor je potrebno. Pri najenostavnejšem pomiku se žila izvleče za določeno dolžino, nato pa določen čas miruje (način: pomik — pavza), slika 5a. Ta postopek se uporablja pri napravah Kobe in Sumito. Pri drugem načinu imamo princip vlek — pomik nazaj — pavza, kot pri valjanju brezšivnih cevi s pilger valji (slika 5b). Ta postopek uporablja na primer Tehnica Guss. Tu nastopa še variantni vlek — pavza — pomik nazaj in vlek — pomik nazaj — vlek, kjer ni več pavze. Slednji način uporabljajo pri Nipon Kokan. Pri tretjem načinu na sliki 5c izvlačimo žilo s konstantno hitrostjo, kokila pa oscilira siinusoidno. Ta postopek so uporabili pri prvem ruskem konceptu na sliki la. Tu nastopijo težave zaradi osciliranja velike mase razdelilnika. Te težave so nedavno rešili pri napravi tipa Krupp. Na sliki 5c predstavlja poševna premica hitrost žile in sinusoida pomikanja kokile. Razlike obeh gibanj da relativno gibanje žile napram kokili. To gibanje je zelo podobno načinu vlek — pomik nazaj — pavza, kot na sliki 5b. S primerno izbiro amplitude sinusnega nihanja kokile lahko dosežemo relativno gibanje brez pomika nazaj, podobno kot na sliki 5a. Slika 6 kaže strjevanje na sprednjem delu kokile pri izvlačenju po načinu vlek — pomik nazaj — pavza po sliki 5b. Leva stran slike predstavlja ločilni obroč, spodnja stran pa bakreno kokilo. Profil krivulje da debelino strjene lupine. Pri 0,08 s (slika 6 a) se je iz vlačenj e ravno začelo. Segment lupine predhodnega ciklusa se je 24 trdna lupina '0/fc*,v1*k ® w5sS\\\W\\w\w \\v^ kokila 0,12 »,v*k 0 j 0«1t pomikom nazaj I 0 0 '| 0 2 A 0,22 % ,po pomiku nazaj 0,30 *, konec pavze ♦ 6 ) «1 Mesto Hladen zvar Slika 6. Strjevanje v kokili med izvlečenjem po načinu vlek — pomik nazaj — pavza po sliki 5 b ravno ločil o ločilnega obroča in v vmesnem prostoru med obročem in segmentom se strjuje nov material. Odvod toplote poteka proti kokili, obroču in segmentu lupine tako, da se tvori kontura lupine prek vogalov. Levi del lupine se med izvlačenjem drži ločilnega obroča, desni del pa potuje s segmentom predhodnega ciklusa. Na najtanjšem delu se oba dela lupine razvlačita drug od drugega. Tu prihaja v dotik s kokilo tekoča kovina in se začne strjevati. Slika 6b kaže obliko lupine nekoliko pozneje med vlečenjem in slika 6c v točki mirovanja pred začetkom pomikanja nazaj. Med pomikanjem nazaj krčimo najtanjše mesto lupine in ga s tem zgostimo, slika 6d. Med pavzo lupina raste in doseže končno enakomerno debelino. Pri ponovnem vlečenju ločimo segment lupine od ločilnega obroča in postopek se ponovi. Sedaj si laže predstavljamo, da mora biti za tvorbo pravilnega profila lupine način izvlačenja precizno kontroliran. Ce so vlek, pomik nazaj in pavza napačno določeni ali neprecizni, nastopi tvorba močnih robov na tankem delu lupine ali pa se segmenta nezadostno zvarita. Oboje poslabša površino gredice. Nadalje lahko pride do preboda taline, če se lupina pri naslednjem potegu ne loči od ločilnega obroča, ampak se odtrga na najtanjšem delu. Mesto trganja potuje potem proti robu kokile. Slika 7 kaže primer nastavitve pomika nazaj in pavze, če želimo zmanjšati takšno trganje. Hitre spremembe gibanj povzroča delovanje masnih sil, kar lahko povzroči tresljaje in tvorbo praznih prostorov. To se dogaja v področju malih pomikov pod 1 mm v kratkih časovnih intervalih znotraj sekunde. Pri večini livnih strojev izvlačijo žilo s pomočjo narebričenih valjčnic. Medtem, ko se ena valjčnica vrti, druga s pomočjo hidravlike pritiska na žilo. Ena valjčnica v paru je gnana, druga pa prosto tekoča. Za pogon se uporabljajo istosmerni ali hidravlični motorji. Slika 8 kaže primerjavo med želenim in dejanskim pomikom žile nazaj pri izvlečenem stroju starejše izvedbe. Velike razlike med želenim in dejanskim pomikom do 100% izvirajo iz reduktorja 1.0 e E S0*5 E o O- 0 « l 4 r — Dobra livno! 15< 2, A | D ciklus./ m« 25 m /min 8_ . i c 1 Ftag > i žoke — i l » ^ t 0 50 10( ) 150 w 20 0 25 >0 Cas v ms Slika 7. Preizkušen program za nastavitev pomika nazaj in pavze pri načinu vlek — pomik nazaj za (150 ciklusov/min., hitrost litja 2,25 m/min.) pav- in zato novejši izvlečni stroji nimajo reduktorjev. Hidravlični sistemi imajo prednost zaradi enostavnosti, toda tudi ti imajo večinoma reduktorje. Težave nastopijo tu pri krmiljenju ventilov zaradi temperaturne občutljivosti. Firma Demag je raz- De jonski pomik nazaj v mm 3. S 3 O —* K 0 C i** . 0*0■■ 1 \ Slika 8. Primerjava meti željenim in dejanskim pomikom žile nazaj vila povsem drugačen sistem izvlečnega stroja, ki ima namesto valjčnic preprije-majoče čeljusti. Prednost teh je v večji stični površini z žilo, zaradi česar so od-tiski v žili manjši. 2.3. Kakovost horizontalno odlitih konti-nuirnih gredic Površina gredice, ki je pri določenih jeklih izrednega pomena za nadaljnjo toplo predelavo, ima pri horizontalnem kon-tinuirnem ulivanju karakteristične označbe, slika 9. Te nastanejo med novim in starim segmentom (slika 6) kot hladen zvar (»coldshuts«, >vprimary witness mark«, »Hubmarkierung«), ki predstavlja ravno linijo, razen na tanjših mestih robov, kjer se izoblikujejo nepravilne linije (»Nehtstel-le«, »Kristallisationsmarken«, »Schweis-stelle«, »Secondarywitness mark«, »hot tear«). Slika 10 kaže strjevalno makrostrukturo od površine gredice proti sredini. Jasno se vidi, da dendriti na mestu kristalizacijske označbe (hladen zvar) potekajo vzporedno s površino žile, ker se kristalizacija začne na ločilnem obroču oziroma segmentu lupine predhodnega ciklusa. V hladnem zvaru lahko nastopajo segregacije in razpoke. Slika 11 kaže, da lahko globino hladnega zvara in razpok zmanjšamo s povečanjem frekvence oscilacije žile. To je razumljivo, ker višja frekvenca zahteva krajši čas ciklusa; temu primerno tanjša je debelina strnjenega segmenta in višja temperatura površine. Po raziskavah Nippon Kokan lahko razpoke praktično eliminiramo. Globino hladnega zvara lahko zmanjšamo z elektromagnetnim mešanjem v ko-kili ali z zvišanjem temperature pregretja, kar na drugi strani vodi k zmanjšanju hitrosti strjevanja. Slika 9. Medsebojna odvisnost izvlečne frekvence, globine hladnih zvarov in razpok na površini gredice Slika 12 kaže vpliv pregretja taline na globino površinskih napak gredice. Slika 10. Strjevalna struktura vzdolž pomika gredice, jeklo Č 4578 (PK 19), 0 96 mm E E > -SC I C JZ -Se »n c > o a o c 5 o o ladni zvar Razpoke Po Tanaka 50 100 150 Izvlecna' frekvenca v min"! Slika 11. Izgled površine kontinuirne gredice odlite na HCC napravi Naslednjo veliko površinsko napako pri kontinuirnih gredicah predstavlja prelita površina (»Ueberlaeufer«, »lapped skin«), kot kaže slika 13. Nastane tako, da steče tekoče jeklo v špranjo med kokilo in žilo zaradi krčenja lupine žile. Koniciteta ko-kile je izjemno pomembna za odpravljanje tovrstne napake, prav tako pa izrabljenost ločilnega obroča (slika 14). Popačenje formata žile (romb pri kvadratu, oval pri okroglem), ki je pogosto povezano z vzdolžnimi razpokami, se pojavlja tako pri horizontalnem kot konvencionalnem kontinuirnem ulivanju. Zmanjšamo ga s prilagoditvijo konicitete kokile krčenju žile, s pravilnimi radiusi pri štirioglatih formatih, z zvišanjem nivoja taline v razdelilniku (ferostatični tlak) in z metalurškimi prijemi, kot je npr. znižanje pregretja taline. Kakovost notranjosti horizontalno odlite kontinuirne gredice se kaže v tvorbi lun-kerjev in centralne poroznosti ter s tem povezane makro segregacije (centralne segregacije. V-linije), enako kot pri konvencionalni kontinuirni gredici. Znižan ferostatični tlak ne vodi k povečanju centralne poroznosti. Metalurška os žile (linija zaključka strjevanja) lahko leži ekscentrično. Kolumnama strjevalna struktura nastane zaradi naravne konvekcije, t. j. dvigovanja vroče taline. Globulitni kristali se odsedajo in s tem povezane segregacije so pri horizontalnem kontinuirnem ulivanju močneje izražene. Slika 15 kaže strukturo žile z močno izraženimi sedimentacijskimi segregacijami. Z odsedanjem globulitov, ki imajo manjšo koncentracijo legirnih elementov, in z izpodrivanjem preostale taline navzgor dobimo na spodnji strani žile negativne in zgoraj pozitivne segregacije. Pri elementih, ki imajo koeficient porazdelitve blizu 1, kot npr. Cr, so segregacije nepomembne. Praviloma segregacij z enim samim elektromagnetnim mešalcem ne zmanjšamo (sl. 16). Za preprečitev njihovega nastanka potrebujemo več mešalcev vzdolž žile, tako da globulite v celotni dolžini žile, kjer se pojavlja v sredini tekoče jeklo, držimo v lebdečem stanju. Specifične izceje pri horizontalnem kontinuirnem litju so tako imenovani črni pasovi, ki predstavljajo ekscentrično obogatenje vzporedne osi žile. Stopnja čistosti je pri horizontalno odliti kontinuirni gredici slabša zgoraj kot spodaj, ker se oksidni vključki zbirajo v zgornjem delu (slika 17). Z dobro dezoksida-cijo jekla, izdelanega po ponovčni metalurgiji in s preprečitvijo reoksidacije med litjem lahko dosežemo izjemno čistost jekla. Primer kaže spodnja krivulja na sliki 17 b. Tipične napake so tudi podpovršinski mehurčki, ki so močneje izraženi pri jeklih z visoko vsebnostjo Mn in Cr. Istočasno je opažena povečana obraba BN-ločilnega obroča. Delno se da vplivati na količino mehurčkov s spremembo cikla izvlačenja. 2.4. Zrelost HCC postopka za prakso V tabeli 2 so navedene prednosti in slabosti horizontalnega kontinuirnega litja. Stroški ločilnega obroča ne predstavljajo večje obremenitve, predvsem pa ne pri okroglih profilih. Veliko obremenitev v primerjavi s konvencionalnim kontinuir-nim ulivanjem predstavlja kristalizator — kokila zaradi hitre obrabe, ker mazanje z žlindro ali oljem ni možno. Tu potekajo intenzivne raziskave. Za kvalitetno površino in preprečitev predorov mora biti način izvlačenja žile strogo kontroliran, kar je težko doseči. Določeno prednost in boljšo prihodnost imajo napram valjčnicam preprijemajoče čeljusti. Nastavitev izvlečenega ciklusa je pri izvlečnih strojih, ki so oddaljeni od kokile. zaradi prenašanja napak težja. Rešitve so verjetno v enostavnejših konceptih, ki jih uporabljajo pri konvencionalnem kontinuirnem litju. Tam namreč potuje žila s konstantno hitrostjo, občasno pa poseben stroj na kokili za trenutek spremeni smer gibanja. Kljub znanim problemom je postopek horizontalnega kontinuirnega ulivanja že danes zanimiv za manjše jeklarne in je stroškovno ugodnejši kot 10 20 30 40 50 60 70 Pregretje v °C Slika 12. Vpliv pregretja na globino hladnega zvarka Slika 13. Tipična prelita površina Indeks izrabljenosti ločilnega obroča Slika 14. Soodvisnost med prelito površino in izrabo ločilnega obroča Slika 15. Gredica 0 150 mm z nesimetrično razporejenimi globuliti, jeklo Č 4972 (PK 924) Tabela 2: Prednosti in slabosti HCC naprave prednosti slabosti Manjši investicijski stroški zaradi: — manjše hale, predvsem višine — enostavnejša gradnja, predvsem podpornih valjčnic Mnogostranost in fleksibilnost postopka zaradi: — livnosti krhkih in na razpoke občutljivih jekel, ker se žila ne upogiba — možnost litja jekel z Al in Ti brez zaščite curka kot pri konvencionalnem litju — hitrejša menjava formata, ker so na valjčnicah potrebne minimalne spremembe Visoki stroški obratovanja zaradi — obrabe kokile Visoka občutljivost postopka zaradi — težavne nastavitve cikla izvlačenja, ker koncept iz vlečnih strojev ni dokončno razvit brli pasovi Srdimcntaucijskc izceje beli pasovi 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100 110 120 130 140 zgoraj Oddaljenost od površine v mm spodaj Slika 16. Vsebnost C po preseku HCC žile 0 150 mm mešane z elektromagnetnim mešalcem a.) □ Horizontalno litje ■ Vertikalno litje o E 51 > i/l v TJ £ > o j* MJ •5. r > o-d ■■■■■■ >86 fcM Oddaljenost od površine zgoraj v mm spodaj ♦-* l/l o 100 1 E 51 O. 80 > > 60 I- A0 o t 20 <_) 0 100 ' 200 260 Oddaljenost od površine zgoraj v mm spodaj Slika 17. Nesimetrična porazdelitev makro vključ-kov in kisika v horizontalno kontinuirni gredici je v tem primeru na prvem mestu valjarna. Glavnino jekla dobiva iz jeklarne II in ga bo tudi v prihodnje. Delno bodo uporabljali kontinuirno odlite gredice v EP2 obratu za elektrode, kot EM vložek za pre-taljevanje v indukcijskih pečeh, manjši del za GFM kovaški stroj in mogoče v obliki predkovanih ali predvaljanih gredic za potrebe kovaških krčilnih strojev. Valjarna, kot naj večji odjemalec jekla iz jeklarne, je sedaj opremljena z valjar-skimi ogrodji težke proge, kjer so vložek ingoti V 20 in V 13, srednje proge, ki dobiva vložek s težke proge v obliki gredic dimenzij do kv. 160 mm, in lahke proge za izdelavo žice do najmanjše dimenzije 0 8 mm. Ogrevne zmogljivosti peči za gredice bodo po zgraditvi nove koračne ogrevne peči v prihodnje zadostne, prav tako se bodo z zgraditvijo konti peči povečale zmogljivosti toplotne obdelave. Povečati nameravajo zmogljivosti lahke proge z zgraditvijo vmesne konti proge med srednjo in lahko progo, kar mora v končni fazi povečati zmogljivost valjarne od sedanjih 100.000 ton srednjih in lahkih profilov letno na 130.000 ton letno. Za to proizvodnjo bo imela valjarna na razpolago okoli 174.000 ton vložka iz jeklarne, kar je za predvideno proizvodnjo že premalo. Zadostno količino vložka je možno zagotoviti z uvedbo kontinuirnega ulivanja in brez povečanja zmogljivosti jeklarne, saj dodaten vložek pridobimo s povečanjem iz-plena od tekočega jekla do gredice za več kot 10%. Omenjeni razlogi, kvalitetni program in potreben prostor narekujejo postavitev HCC naprave v ulivališče jeklarne II. Količinski premik proizvodnje valjarne je zasnovan na potrebah internih dobav lahkih profilov jeklovleku, povpraševanju na jugoslovanskem tržišču in možnosti večje prodaje na konvertibilnem tržišču. Torej načrtovano povečanje proizvodnje temelji predvsem na lažjih profilih, ker je v končni fazi modernizacije predvideno valjanje do dimenzije 0 5,5 mm. To je izrednega pomena za nadaljnjo hladno predelavo z vlečenjem zahtevnih visoko legiranih jekel brez vmesnega žarjen j a. Kaj smemo pričakovati od uvedbe horizontalnega kontinuirnega ulivanja jekla: 1. najmanj 10 odstotno povečanje izple-na od tekočega jekla do gredice 2. prihranek energije, ker odpade ogrevanje ingotov in valjanje v gredice 3. enakomernejšo kakovost izdelkov 4. odpravo težkega fizičnega dela v uli-vališču jeklarne 5. zmanjšanje zasedenosti livnih žerjavov, ker ni potrebno držanje ponovce med litjem 6. tehnologija ulivanja bo računalniško vodena in 7. zaposlovanje strokovnejših kadrov in manjšo fluktuacijo zaradi privlačnosti del. ulivanje v kokile. Raziskave kontinuirnega ulivanja so trenutno zelo intenzivne. Imajo namen odpraviti dosedanje probleme. Naša naloga je spremljati razvoj, da bi lahko pravočasno uvedli HCC postopek v jeklarni II. 3. VKLJUČITEV HCC POSTOPKA V SMERNICE RAZVOJA ŽELEZARNE Ce govorimo o kontinuirnem ulivanju jekla, moramo poleg jeklarne upoštevati predvsem nadaljnjo toplo predelavo, kjer LITERATURA: 1. Interna dokumentacija in naloge 2. Prof. dr. inž. Klaus Schvverdfeger: Neue Stranggiessverfahren fur Stahl: Stand des Horizontalstranggiesses, Stahl und Eisen 106 (1986) Nr. 1. Alojz Germ SADOVNJAK PRIJATELJSTVA Občina Ravne na Koroškem je pobratena z občino Čačak v SR Srbiji, KS Črna na Koroškem pa je pobratena s KS Zaočani iz občine Čačak. Sodelovanje KS Črna na Koroškem in KS Zaočani se je v šestih letih zelo poglobilo in postaja vse bolj raznovrstno. Vsako leto se srečujemo krajani Črne s krajani Zaočanov. Ta srečanja so v Črni in v Žaočanih. Medsebojno sodelovanje je letos dobilo še novo obliko. Na pobudo Zike Zivanoviča, našega prijatelja in predsednika KS Zaočani, je medsebojno sodelovanje dobilo novo, konkretno obliko: v šolskem sadovnjaku smo posadili 88 dreves. Dogovor o spominskem nasadu »88 sadnih dreves« je bil sprejet že jeseni leta 1985. V Čačku že 60 let deluje svetovno priznani sadjarski inštitut. Ta ustanova je vzgojila mnoge nove vrste sadja, ki so visoko rodne in jih srečujemo na vseh sadjarskih območjih v Jugoslaviji in tudi v mnogih deželah Evrope. Da so to povsem novo vzgojene sadne vrste, nam dokazujejo njihova imena, npr. čačanska rana, čačanska lepotica, čačanska najbolja, šumadinka, čačanski rubin, leskovačka, čadel (čačanski delišes), oreh ibar in ovčar. Tudi po vodilnem strokovnjaku dr. inž. Asenu Stančeviču se imenuje češnja ase-nova rana. Sadjarski inštitut Čačak je pod vodstvom dr. inž. Asena Stančeviča in dipl. inž. Vojina Bu-garskega pripravil načrt za sadovnjak. Tovariš Zika in oba agronoma so pripeljali sadike v Črno. 23. aprila 1986 so učenci, člani šolske zadruge, pod neposrednim vodstvom strokovnjakov iz Čačka na področju Spodnjega Javorja, nad bivšo »gozdno upravo«, posadili 88 sadnih dreves (jablane, hruške, češnje in višnje, slive, orehe). Akcijo sajenja je organizirala šola v sodelovanju s KS Črna in KZ Trata, hlevski gnoj je podaril kmet Pongračič iz Črne. Tako je pri nas nastal sadovnjak »88 sadnih dreves za tovariša Tita«. Skrb za spominski nasad je prevzela osnovna šola v Črni, pionirska šolska zadruga. Tovariš dr. inž. Asen Stančevič nam je poslal natančna navodila za negovanje sadnih dreves. Ta skrb je za nas velika obveza in dolžnost. Prepričani smo, da bomo s sodelovanjem KZ Trata vzorno skrbeli za spominski nasad sadnega drevja. Čez dve leti pa lahko pričakujemo že prve sadove. Ta sadovnjak je prva etapa bodočega tesnejšega sodelovanja KS Črna s sadjarskim inštitutom iz Čačka. Na njihovo pobudo in glede na naše klimatske razmere bomo v Črni in okolici dobili še več sadik različnega sadnega drevja, celo maline in jagode. Na ta način bomo popestrili domače sadjarstvo, z novimi vrstami pa bomo dosegli tudi boljši in večji pridelek. To je lep primer prijateljskega sodelovanja dveh KS. To sodelovanje ni forumsko, ampak te- melji na sodelovanju občanov, ki se medsebojno obiskujejo. Drug drugemu ponudimo in damo to, kar pač zmoremo. Tudi letos nas bodo za turistični teden obiskali gostje iz pobratene KS Zaočani. To bo srečanje prijateljev, ali kot pravijo Srbi, »pobratimov«. Zaključna dela pri sajenju: od zgoraj levo — v kapi — tov. Žika Živanovič, v ozadju Alojz Germ, v plašču in klobuku dr. inž. Vojin Bugarski, v kapi, med učenci — voznik avtomobila. Avtor fotografije je Rado Vončina ;>S' te.-!- H™ - 2 Dragica Zavratnik PREKMURJE Kako sladka je tekočina tvojih upanj. Kako velika je noč nad ravnino. Kako veliko dlan ima lahko človek, ki hoče živeti, dajati in ljubiti, a je simbol smrti. Kako velika je noč nad ravnino. Po opravljenem delu Tim j Sla je m Kresna noč, noč sanjskih upov, čaranj za srečo, pogled v prihodnost je bila v srcu mnogih v tem letu hladna, pusta in brez prelestnega občutka. Beli cvetovi so se razcveteli, a mnogi jih niso vzeli v roke, da iz njih zvedo: »Se bodo vrnili, bodo še videli domače trate, čutili objem domačega okolja?« Sedela je mati ob oknu s pogledom, zazrtim v temo. Od časa do časa je v temi zasvetila drobna iskrica kresničk. V materini notranjosti je vstajala drobna iskrica upanja — še je živ, in ko jo je rahlo spreletelo po telesu, si je dejala: »Zdaj misli name.« Spomini so se utrinjali drug za drugim. Videvala je pred seboj mnoge matere, katerim je kot babica stregla ob porodu, videla je njihov srečni smehljaj ob rojstvu novih bitij. Spomnila se je svoje sreče, le da nocoj z bolestno mislijo: »Vzeli so mi ga, zaprli med zidove.« V spominu je obudila vso prehojeno pot, od trenutka, ko je bil kot sad ljubezni zajokal, ko ga je privijala k prsim, da je jemal iz njih sok življenja. Rastel je njen sin. Izučil se je za urarja in bil srečen v svojem poklicu. V njegovo mišljenje je vcepila zavest, da je sin delavke. Vzgojila ga je v ljubezni do domače zemlje, do domačih navad. Življenje je teklo njemu in njej mirno in ubrano. Od življenja ni iskala ničesar več, bila je v svoji skromnosti zadovoljna z vsem, kar ji daje. Vse se je pretrgalo v njej, kot mnogim, s prihodom okupatorja. Čutil je njen sin dolžnost do domovine, ni mogel iztrgati korenin, ki so ga vezale na domače okolje. Domovino so prodali tisti, ki so v njej iskali le koristi. On in še skupina mladih je stopila v akcijo. Našel se je izdajalec, ki je prodal svojo čast in poštenje za svoje trenutne koristi. Upornike so zaprli v zapore v Begunje. Postali so brezimni ljudje, le številke. Nad njimi gospodarijo ljudje, katerih simbol je smrt; ne samo na kapah, temveč tudi v dejanjih. Tudi izdajalec si je oblekel črno SS oblačilo in zdaj mu je malo mar, če trpijo njegovi vrstniki. Sonce na višku moči ne more pregreti zidov zaporov, v nje se je zagrizel mraz in po stenah solzi vlaga. Po vsem prestanem postajajo telesa zapornikov brezčutna, le duh v njih je neuklonljiv. Kaj malo mislijo na svojo rešitev, saj je vse brez trohice upanja, a misli so uporne in iščejo poti tja med domače gore, v dolino pod Peco. Henrikove misli so pri materi, rad bi ji povedal, česa ga tu krivijo. On ne čuti nobene krivde. Mar ni bila njegova dolžnost, da se bori za domovino kot član delavskega razreda, da se bori za obstoj naroda, ki mu pripada. Še najbolj skromna bitja se uprejo nasilju. Kaj dela mati? On ve, da jo je prizadelo, saj sta se v življenju tako razumela. Zdaj čuti bolj kot kdaj prej, da je ona enakih misli in da je tudi ona neuklonljive volje prestajati težko in najtežje. Čeprav skromna, je v njej ponos, ki ji brani, da bi povedala, kaj ji razjeda notranjost. Stisnil bi ji roko in jo objel, tako pa jo objemajo le njegove misli. Na usta mu prihaja beseda »mati«. Jutranja zarja je pordečila gore, v dolini se je pričelo svitati. Mati je še vedno pri oknu, zazrta v daljavo in v svoji notranjosti v preteklost. Mirno je bilo življenje v domačem kraju, ljudje so se med seboj razumeli, vse do tedaj, ko je vdrl okupator, ki je zasejal sovraštvo, ki rojeva zločine. Odtrgali so družine z domov, jih odpeljali v neznano. Urbanove in njegove in še vrsto njemu podobnih. Morda so vsaj skupaj, pa čeravno v bedi in z bolečino pregnancev. Zakaj niso tudi nje s sinom peljali kamorkoli, samo da ne bi bila ločena, tako pa negotovost in skrb razjedata njeno notranjost. Kaj bo prinesel rojevajoči se novi dan — bo še težji od včerajšnjega? Šla bom k njemu, hočem ga videti in z njim govoriti. Zavedala se je ponižanj, ko bo morala prositi, da ji dajo dovoljenje za potoyanje, da ji dovolijo obisk. Pa če jo še tako ponižajo, ljubezen do njega je večja, v njej kipi materinski čut. Ze se je videla ob njem, zazdelo se ji je, da čuti toplino stiska rok. V njej je neomajna volja premagati vse ovire. Prva pot, ki jo je opravila še istega dne, je bila do župana. Sprejel jo je hladno. Povedala je, kako si želi obiskati sina. »Izdaja dovoljenja ni v moji pristojnosti, nič ni odvisno od mene, o tem bodo drugi odločali. Samo težave si delate, če ni kriv, bo prišel tako domov, sicer pa je bilo prej misliti, ne pa sedaj.« Hotela je zakričati, da je pravica braniti svoje, ki je sedanje sovraštvo ne trpi, a je pogoltnila slino, v kateri se je utopila tudi beseda. »Pojdite na Gestapo, oni vedo, kdo lahko ugodi vaši želji.« Naslednje dni je mati hodila od urada do urada. Imela je občutek, da jo vsi gledajo kot zločinko. Povsod so jo odpravili z očitki, kako lahkomiseln je njen sin, naj se mu kar zahvali za to, kar doživlja. Eno je bilo skupno pri vseh, ki jih je obiskala, bil je hlad, bilo je brezčutje do matere, ki se bori za skromno pravico, da vidi sina. Nihče ji ni nudil pomoči. Oni s klukastimi križi so jo srečevali s prezirom, drugi so se v strahu za svoje življenje zaprli v svoje domove. Ce jo je srečal kdo od zavednih domačinov, jo je le na kratko ogovoril in še se je ozrl, če ga kdo ne vidi. Še bolj je čutila, kako je sama in nima nikogar, ki bi ji izrekel skromno besedo upanja. Srečevala pa je nekatere mlade, pozdravili so jo po domače. Še so sinu podobni, pošteni. Ta ugotovitev ji je bila skromna uteha za njeno bolečino. »Vrnil se bo in spet bo ob njej.« Poklicali so jo na občino. »Dobili boste dovoljenje za potovanje v Begunje.« Obrisala si je solzo, ki je pritekla iz oči, zdelo Marija Mauko Trimov test (Prosto po Prešernu) Je moder, kdor se s trimom ukvarja, nihče oslov mu ne kaže, trim krepi telo njegovo, trim moči mu nove daje. In prijetno ga počutje spremlja pri njegovem delu, ves ponosen in korajžen v bodočnost zre veselo. se ji je, da prihaja iz globine nekdanja sreča. V drugi polovici avgusta je šla na pot. Vlak je drdral po Koroški. Bilo ji je, ko da čuje pesem o sinu. V Celovcu je pri znancih prespala, bolje, prebedela noč. Naslednjega dne je po nekaj zapletih med potjo končno stala pred velikim belim po-slopjem v Begunjah. Ustavil jo je stražar: »Was Wuntschen Sie?« »Obiskat sem prišla sina Henrika.« »Haben Sie Papiere?« »Ja, ja, imam dokumente.« Pozvonil je. Na vratih se je pojavil človek v civilni obleki. Z mrkim pogledom je prebral papirje in na njegovih ustih je opazila zaničljiv nasmeh. »Niste prišli ob pravem času, vaš sin in še nekateri so poslani na delo za več dni. Vaš sin bo kmalu prost. Ce mu imate kaj izročiti, lahko oddate pri nas.« Kot mrzel tuš so bile besede, ki so na mah podrle vse upe, da vidi sina. Še je hotela spregovoriti. Zgrabilo jo je v grlu, v sebi je občutila slabost, da bi se skoraj zgrudila. »Pojdite lepo domov, mi vas bomo obvestili, kdaj lahko spet pridete, vaš naslov pa itak imamo.« S tresočo roko je dala stražarju zavojček. Vsa razdvojena v sebi je ponavljala besede: »Vaš sin je poslan na delo — na kakšno delo? Kmalu bo spet prost,« je bilo izrečeno ne- Mariji Mauko čestitamo k 80-letnici t prepričljivo, tako da so se vzbudili v njej dvomi. Ko je opotekaje odšla, se je ozrla v bele zidove, v katerih odločajo o življenju in smrti poštenih slovenskih ljudi. Ko se je vozila domov, je premišljevala o vsem, kar je doživela tega dne. Spomnila se je vseh podrobnosti, spomnila se je tudi, da ko je zapuščala Begunje, je slišala streljanje. »Ne, ni mogoče — to so samo vaje, ki .lih imajo Nemci tudi v našem kraju.« Zla slutnja je bila v njej vedno bolj moreča. 20. avgusta 1941 je bil ustreljen njen sin. Namesto obvestila, da lahko obišče sina, je prejela obvestilo o njegovi smrti. Ni klonila v bolečini. Šla je mati na pot, kot mnoge slovenske matere. Vse je nepozabna žrtev za svobodo in mi smo dolžniki. Tim Novi red Čas prinaša spremembe, vendar teče nezadržno naprej. Okupacija dežele se je kazala v najrazličnejših oblikah. Še niso bili povsem zadovoljni privrženci novega reda s tem, da so dosegli izgnanstvo slovensko zavednih družin, napoti so jim bili še nekateri domačini. Ljudje v kraju niso kazali posebnega navdušenja za hitlerjanstvo, z izjemo onih, ki so se že pred zasedbo opredelili za nacionalsocializem, čeprav tudi sami niso bili povsem na čistem, kaj prinaša novo življenje. Prenehala je družabnost, prejšnjo veselost sta zamenjali molčečnost in nezaupanje. Na trgu pred cerkvijo so novi oblastniki postavili veliko razglasno desko. Na vrhu je bil iz lesa izrezan napis NSDAP Ortzgruppe Schwarzenbach, okrašen s kljukastim križem. Tu boš zdaj občan čital, kako se moraš ravnati, da ne prideš v nasprotje z novim redom. Iz zvočnikov, ki so jih obesili na hiše ob glavni ulici, je vsak dan bučno donela pesem »Wir marschiren«. Vmes so bila poročila, kako uspeva bliskovita vojna na vzhodni fronti. V šolski dvorani je bil sestanek, na katerega so bili krajani vabljeni s posebnimi vabili. Po slavnostnem govoru, ki ga je v slabi nemščini opravil krajevni vodja nemške stranke, so povabljenci prejeli izkaznice in značke »Karntner Volksbun-da«. Na sestanku so bili med povabljenimi tudi taki, ki niti besedice izgovorjenega niso razumeli in tudi niso doumeli, zakaj vse to. »So pa res lepi tile,« je menila natakarica Urška, »la, ja, zdaj smo ta prave Korošice,« je pridjala žena Blokleiterja. »Tudi v našo žensko organizacijo Frauenschaft se lahko vpišeš.« Tega Urška, sedaj Uršula, ni napravila, saj nima časa in tudi same take so tam, ki jim ni treba delati, imajo pa vsega polno rit. V večini so bile žene novih funkcionarjev, obrtnikov in vaških veljakov, ki so dobro živeli poprej in so se znali tudi sedaj zasukati po novem vetru. V gostilni, katere lastnika so Nemci izselili, so ženske nove organizacije uredile otroški vrtec »Kinder garten«. Med seboj so tekmovale v skrbi za mladi rod, da bo pravilno vzgojen v novem duhu — za veliki Reich. »Naj kar svoje vzgajajo,« si je upala izreči ženica, katere sorodnike so odpeljali na tuje. »Prej sem dobivala mleko za otroke pri Urbanovih, sedaj pa prosjačim pri bližnjih kmetih. Dajo ti mleko, a največkrat za tobak. Še sreča, da mož ne kadi.« Na oglasni deski je bil razglas, da bo pri šoli tega in tega dne »Apel«, katerega se naj udeležijo vsi polnoletni možaki. »Kaj hudiča je zdaj to?« sta se pogovarjala soseda, ki sta si bila v marsičem zaupna. »Pa ja ne bo štelnga.« To ne, pač pa vpis v polvojaške formacije SA, SS in druge. Imeli te bodo stalno na vajetih. Navedenega dne se je zbralo le majhno število občanov. Večinoma so prišli iz strahu, da ne bi imeli posledic, če se ne odzovejo. Kot zmešan je letal sin fa-liranega trgovca ob pogledu na maloštevilne udeležence. »Komu bom komandiral, če jih pa ni?« Vpisali so jih v SA. Dva, ki sta se prostovoljno javila, pa celo v SS. Spet je bila govoranca, kako častno je služiti velikemu Reichu in Fuhrerju. Stali so v zboru. Večini je bilo žal, da so sploh prišli. Nekateri so že načrtovali, kako se bodo otresli pravkar zapisane obveznosti. »Obleke bomo delili na prihodnjem apelu, katerega se morate udeležiti vsi! Heil Hitler!« Vrstili so se razglasi, ki so oznanjali nove obveznosti. Dekleta, starejša od 16 let, bodo morale opraviti delovno obveznost »Arbeitdienst«. Poslane bodo v posebne ustanove, v glavnem pa na kmete v Avstrijo. Nekatere bodo obveznost opravile v domačem kraju. Tako so razne članice Frauenschafta dobile brezplačne služkinje. Za gospe v organizaciji so bila gospodinjska dela prenaporna, imeti pa so morale tudi več časa za nove naloge. Na mah so postale »prave gospe«, čeprav nikoli niso mogle zatajiti pred krajani svojega delavskega porekla. Ko je bil drugi »apel«, sedaj že SA-jevcev, je od vpisanih manjkala skoraj tretjina, zato pa so navzoči morali opraviti temeljito vežbanje. »Ali si kaj zmatran po tej prekleti vaji?« je nagovoril Rok Mirka. »Zmatran glih nisem, da pa nas imajo taki butlni, ki niso bili sami nikoli vojaki, me pa jezi. In ti bodo imeli komando.« »Imajo zasluge še iz Kulturbunda in so ravno prav ,mahnjeni',« je pridjal Rok. V jami rudnika se novi red bistveno ni razlikoval od prejšnjega. Zamenjali so vodilne ljudi. Po opravljenih popravilih poškodovanih naprav je delo steklo. Pri delu so bili ljudje molčeči, delali so brez pravega elana. Marsikateri rudar, ki je pošteno mislil, je čutil krivico, prizadeto rudarskim družinam, ki so jih pregnali. Niso obžalovali ljudi, ki so jim prej komandirali, niso pa mogli razumeti, zakaj so pregnali take, ki jim je enako trdo delo zagotavljalo vsakdanji kruh. Čeprav jih je delo s kamnom in rudo napravilo trde, so bili v svoji notranjosti občutljivi za krivice. V zunanjih obratih podjetja je bilo drugače. Med zaposlenimi v delavnicah so bili tudi taki, ki so računali, da je zanje priložnost, da se dvignejo, da dobijo po- ložaje. Za novi red zaupljivi ljudje so si zadali nalogo, da spremljajo delo tistih, ki niso zagreti za spremembe. »Koliko imaš na šiht? Prekleto, oni s kljukastim križem, ki je zanič za vsako delo, ima 5 mark 60 fenigov, tebi so pa določili 4 marke 80 fenigov.« »Veš kaj, Zdravko, zato me ne bo vzel hudič. Sovražim Nemce in te preklete marke, a družina mora živeti.« »Bodi priden,« je dodal Zdravko in vedela sta, da sta oba istih misli. »Im namen des Vaters,« je začel molitev duhovnik, ki so ga poklicali iz Celovca, da opravi krščanski pogreb. Vi-sočnica se ni mogla zadržati in je začela »Oče naš.« Vsi so molili z njo. Župnik je prekinil z nemško molitvijo. Po dolgem času je bila maša, pa tudi ta v nemščini. Odkar je spomladi umrl Bog, niso zvonili. Danes je pri maši zvonil mali zvon, to je spominjalo vernike na čas, ko so še častili Boga z domačo besedo in pesmijo. Orgle na koru so ostale neme, bila je le tiha maša zadušnica. V cerkvi je bil hlad, ki ga je še povečalo vzdušje ob nemških besedah duhovnika. V klopeh so manjkali znanci, njih ne bo, saj jih je pregnal novi red. Hitro je bil opravljen cerkveni obred in ljudje, v večini ženske, so se razšli. Navadi, da po maši moški pokramljajo o svojih težavah in uspehih, so se odrekli. Nobeden ni zavil v gostilno. Te so bile sedaj za sestanke vodilnih v vasi, pa še za nekatere obrtnike in Hitlerjevo mladino. Na stenah so bili zemljevidi. Z zastavicami na bucikah so označevali kraje, kamor je prodrla nemška »VVermaht«. Hitler na sliki je bil v vsej svoji kaplar-ski veličini in s srepim pogledom prisoten med sestankujočimi. Na pošti so novi uslužbenci že znali nekaj nemščine, ki je pa v glavnem niso uporabljali, saj bi pri večini ljudi bila hladno sprejeta. Vaja z žogo Bil je tudi novi pismonoša. Bil je prvič v službi, prvič v uniformi. Njemu je dal novi red več, kot je ob svoji nepopolni osemletki pričakoval od življenja. Kadar je potrkal na vrata naslovljenca, je zmeraj strumno pozdravil: »Heil Hitler.« Da bi se v svoji drži pri pozdravljanju še bolj izpopolnil, se je na poti v Koprivno ustavljal in dvigal roko v novi pozdrav. Pa so dejali Koprivci: »Pozdravlja smreke.« Ko je to zvedel, se je nekoliko ohladil. V kraj je prišel nemški šolski upravitelj, učitelj v tem kraju v času Avstro-Ogrske. leseni bo pouk, da izvedejo odredbo, da se v dveh letih morajo vsi naučiti nemščine. Albin Ošep-Belko Ko prebiram opise dogodkov iz NOV v Vestniku koroških partizanov ali Koroškem fužinarju, me vsebina nekaterih avtorjev opogumlja, da tudi jaz nekaj napišem. I. Po decembrski ofenzivi 1944 oziroma po preboju iz obroča na Veliki planini smo prve dni meseca januarja 1945 taborili v Gradišnikovi bajti v Matkovem kotu. Nekega dne je prispela vest, da so prišli Nemci iz Luč v Solčavo in da nameravajo naprej v Logarsko dolino, ter v Matkov kot. Bila je sobota zvečer. Komandir Pavle mi je dejal, da moram naslednji dan zgodaj v patruljo proti Solčavi in da se naj ne vrnem s pavšalnim poročilom. Tako sem se v nedeljo zjutraj sam podal na pot ter se najprej ustavil pri Pod-brežniku v Logarski dolini z vprašanjem, kaj je novega. Odgovor je bil: »Nemci so prišli v Solčavo in nameravajo naprej proti Logarski.« Koliko jih je in kdo jih je videl, je bila neznanka, temveč le »tako pravijo«. Razumljivo, da takšno poročilo ne bi ugajalo komandirju Pavletu, zato je bila moja naslednja postaja Klemenškova žaga, kjer so na moje vprašanje enako odgovorili kot pri Podbrežniku. Pripomnili so še, da sta šla Jože in Mirko molit v solčavsko cerkev. Bila mi je sicer uganka, da bi se v Solčavo podala, če so tam Nemci, kajti na splošno so se takrat (vsaj za delo sposobni) vsi moški Nemcev izogibali. Tako sem pač pot nadaljeval in ob srečanju z Mirkom in Jožetom Klemenškom ob Jamnikovi drči mi je slednji na moje vprašanje drzno odgovoril: »Ce jim hočeš priti v roke, le pojdi naprej.« Razumljivo, da sem bil ogorčen in potrt zaradi takšne vzvišenosti, vendar sem pot previdno nadaljeval in ko sem prispel do Krznarja (hiša je stala kakih 10 m od ceste), je gospodar Janez skozi okno nad mano zakričal: »Beži, da te Nemci ne dobe.« Odgovor na vprašanje pa je bil enak prvemu pri Podbrežniku: »Tako pravijo.« Zato sem pot nadaljeval in pri Lašekarju me je že Kresijska Franca od hiše na cesto opozarjala na nevarnost. Pri Icmankovi žagi me je na cesto prišla rotit žagna Mica, kot smo jo po domače imenovali, na Smetnikovem logu pa Herletova Lina. Zal so bili odgovori na Ob izseljevanju je bil na spisku tudi zdravnik. Moral je v Šlezijo, le ženo, ki je bila tudi zdravnica, so zaradi krajevnih potreb pustili doma. Osebje v bolnici je v glavnem ostalo isto. Za upr&vitelja je bil poslan zdravnik iz Avstrije, član NSDAP. Uvidel je, da večina ljudi ne zna niti toliko nemščine, da bi povedali, kje in kaj jih boli. Začel se je učiti slovenskih besed. Seveda ta njegova odločitev ni bila najbolje sprejeta pri domačih navdušencih stranke. Povsod »novi red«, le v notranjosti slovenskih ljudi je ostalo tisto pristno, vezano na stoletja življenja v teh krajih, in to se je oglašalo vedno bolj. moja vprašanja od vseh treh podobni prvemu »tako pravijo«. Zato sem pot le še nadaljeval do takratnega našega doma Mostnarja, in ko sem vstopil v hišo, se je mati domala od strahu zgrudila, sklenila roke in me roteče prosila: »Beži, da te ne bodo dobili, nam hiše požgali ter nas odgnali,« nato pa mi je s prstom pokazala proti Grabnarju. Tako sem se na lastne oči prepričal, da je bilo okrog Grabnarjevega poslopja vse polno Nemcev, ter takoj sklonjen odšel iz hiše nazaj na cesto in po njej, dokler me ni teren zakril. K opisanemu potovanju naj pripomnim, da bi bilo v primeru, ko bi se moral umakniti ali bežati, vprašanje, kako, kajti snega je bilo toliko, da je po glavni cesti vodila le ena sama ozka gaz, vse misli na stranske poti pa so bile izključene. In ko sem se vrnil v tabor k našim ter komandirju Pavletu poročal, kako so me ljudje med potjo proti Solčavi spremljali z opozorili in da sem končno Nemce sam videl, me je sicer pohvalil, vendar hkrati tudi opozoril, da bi se v takih okoliščinah le lahko zadovoljil z bolj pavšalnim poročilom. Sicer pa je bil to tudi razlog, da smo se vsi skupaj takoj zatem podali na Koroško. II. Konec januarja ali v začeteku februarja 1945 smo bili v Koprivni. Naša naloga je bila s pomočjo radiooddajne postaje obveščati Glavni štab Slovenije o položaju na Koroškem, vendar smo bili onemogočeni, ker je bil naš radiooddajnik od decembrske ofenzive deponiran v planini pri Knezu nad Solčavo. Takrat je bila v Koprivni tudi radijska ekipa pod vodstvom Jerka, ki je imela svoje stvari deponirane tam kot mi. Zato sta se vodstvi obeh ekip dogovorili, da gremo »naše« stvari skupaj iskati, in sicer iz vsake ekipe po dva. Za vodja te štiričlanske skupine je bil določen tedanji vodnik Drago FINŽGAR. Pot do cilja mi je bila dokaj dobro poznana, zato sem predlagal, da pri Strgarju pod Olševo zavijemo navzdol, prečkamo cesto Solčava—Logarska dolina, se povzpnemo čez Gmajno naravnost na Planino, kar bi bilo sicer spričo obilnega snega dokaj naporno, pa vendar za takratne raz- Reševanje ponesrečenca v steni mere še najkrajša in najbolj varna pot. Toda kaj, ko Drago iz bojazni ni pristal, temveč je vztrajal, da je treba to s pomočjo aktivistk izposlovati. Tako smo najprej poskusili pri kmetu Ošovniku — Johanovi Ivanki, ki nam je pomoč takoj odklonila. In kaj sedaj? Večina kmetij je bila požganih, ljudje odgnani, zato nam je preostala le še zelo dolga pot v Matkov kot do Gradišnika. Tam so bile takrat tri lepe mladinke: Ivanka, Kristina in Nežka, a niti ena toliko korajžna, da bi nalogo prevzela, toliko bolj zato, ker je bilo na cesti med Logarsko in Solčavo mogoče vsak čas srečanje z nemško policijo, razen tega je pot na Planino vodila mimo policijske postojanke. Toda, ker sem bil rojak iz Solčave in sva z Ivanko celo eno leto skupaj delala pri Gradišniku, se je ona končno zaradi mene odločila, da pojde do Mostnarja (1 km od Solčave proti Logarski, kjer je bila takrat naša hiša) obvestit eno od mojih sester, da pride k meni v Gradiše. Rečeno, storjeno. Po predhodnem dogovoru sta se moji sestri Lizika in Micika podali na dolgo, naporno in zelo nevarno pot. Nerodnost pa je bila v ne dovolj preciznem dogovoru, ali morda v delni krivdi kmeta Kneza, da sta prvič v košu na sankah pripeljali le naš aparat in del opreme druge ekipe. Zato je bilo treba njuno nevarno pot še enkrat ponoviti. Ker je bila takrat v Solčavi ponovno policijska postojanka, smo se med čakanjem na sestri, vsi zvrstili na stražarstvu — izvidništvu. Tako je ob neki priložnosti s straže pritekel Ciril ves vznemirjen, rekoč: »Po jezeri navzgor prihaja kolona« (takšen je krajevni naziv), in že sta on ter Drago izginila kot »kafra«. Z Milanom sva ostala sama za ograjo nad njivami ob robu gozda ter previdno opazovala, kdaj se bo pojavila švab-ska kolona, kajti misel na partizansko kolono je bila za tamkajšnje in takratne razmere resnično izključena. In kaj sva dočakala? Očitno je stražar imel privide, da je moškega s sankami za sabo zamenjal za kolono. Tako sva bila z Milanom primorana, da se ne bi razgubili, poiskati še Draga in Cirila, ki sta panično zbežala. A PANIKA NI PREVIDNOST kljub temu, da sem teren dokaj dobro poznal, sva s kolegom šele po daljšem ter napornem iskanju našla bežeča tovariša na Perkovih njivah. Ko smo se zatem vsi štirje vračali (Drago je bil zaradi strahu precej zadaj) ter prispeli h Gradišniku in se lahko dokončno prepričali, da sta bila panika ter beg brez kakršne koli objektivne osnove, sem si dal duška, predvsem na račun Draga v navzočnosti vseh treh deklet. Pozneje sta srečno prispeli tudi sestri z dokončno opravljeno nalogo, vendar ne Lojzka Pavlin-Cvetka brez vznemirjenosti, kajti precejšen del poti na cesti ju je spremljala policija. Sreča pa je bila v tem, da so se policisti zadovoljili le z odgovorom, kaj vozita v košu na sankah, ne da bi vanj pogledali. Naj končam z mislijo, da v prvem primeru panike ni bilo, kajti sicer bi utegnilo biti usodno moje pavšalno poročilo za celotno stanje naše ekipe. V drugem primeru pa je bil nepotreben paničen beg, čezmeren napor mojih sester, zlasti pa izpostavitev življenjski nevarnosti. Avtobus prvič pri Jeklu v Koprivni Krajevni odbor Združenja borcev NOV Kotlje ima v svojem letnem delovnem programu tudi enodnevni rekreacijski izlet. Vsa leta doslej smo obiskovali razne kraje širom Slovenije in si ogledali njihove znamenitosti. Letos pa smo se odločili, da obiščemo našo partizansko Koprivno in partizanske domačije pod Olševo. Za dan izleta smo izbrali 4. julij — dan borca. Dva polna avtobusa sta ob 7. uri krenila iz Kotelj, v pomoč pa nam je priskočila še LESNA Slovenj Gradec — TOK Gozdarstvo Ravne z dvema osebnima avtomobiloma. Pred spomenikom na Pristavi pri Črni nam je potek znamenite borbe koroških partizanskih enot v avgustu 1944, orisal Ivan STEHARNIK-Džok, komandant II. bataljona VKO, nato pa nas je pozdravil še Ivan ROŽANC, predsednik krajevnega združenja borcev NOV Črna na Koroškem. Okrog 9. ure smo prišli pred podružnično šolo Koprivna, kjer smo položili venec pred spominsko ploščo in se poklonili spominu padlih in umrlih borcev na tem območju. Pozdravila sta nas prizadevna predsednica Krajevnega združenja borcev Koprivna, Marija KOGEL-NIK in tajnik Filip POLANSEK. Tu nas je že čakala požrtvovalna in delavna skupina gostincev Merxa — tozda Gostinstvo Ravne na Koroškem, pod vodstvom Draga Delaluta. Postregli so nas s klobaso, žemljo in čajem. Nato smo nadaljevali pot do Šumela in se na križpotju podali po cesti, ki pelje proti Solčavi. (Ta cesta bo še letos poimenovana v »Cesto koroških partizanov«.) Cesta je lepa in dovolj široka, le ponekod jo je načelo neurje. Pri kmetu HADERLAPU smo se za trenutek ustavili in se ozrli na kmetije okrog Sv. Jakoba. Razgled je bil ob tako lepem vremenu prečudovit in enkraten. Pot nas je vodila dalje do kmeta Zg. OŠOVNIKA, kjer smo bili po stari kmečki navadi postreženi s kruhom in medom. Tu nas je pričakal tudi Anton Ikovic iz Solčave in napravil nekaj fotografskih posnetkov za spomin. Ker je teren strm 'in cesta ozka, sta lahko avtobusa obrnila le pri Sv. Duhu nad Solčavo. Tu smo imeli kratek postanek in se v koči pod Olševo okrepčali s pivom. Prijetnega razpoloženja ni manjkalo, kar se je izrazilo tudi v petju ljudskih in partizanskih pesmi. Ko smo se vračali, smo se spotoma oglasili še pri domačiji Robnik, kjer pa nismo našli nikogar doma. V sončnem popoldnevu so bili vsi na travniku precej niže od doma. Tod sta namreč košnja in spravilo sena sedaj v največjem razmahu. Kar naenkrat smo bili spet v dolini Koprivne in zavili smo proti Lužam, do kmeta JEKLA, ki je po višini druga najvišja slovenska kmetija (prva je Bukovnikova pod Raduho). Cesta je lepa in dovolj široka, le nazadnje je malo ožja, kar pa naših prizadevnih šoferjev ni nič kaj motilo. 2e smo bili na prostranem dvorišču pri Jeklu. Tu šele zadihaš pravi gorski zrak, ki te vsega pravzame in omami. Na pragu hiše so nas pozdravila vsa tri gostoljubna Jeklova dekleta: Ančka — gospodinja, Katrca in Gretka. Z njihovih obrazov je bilo razbrati zadovoljstvo, da smo se jih spomnili in obiskali. Popoldan je minil v izrednem razpoloženju vseh navzočih. Po izdatnem okrepčilu — partizanskem golažu, je nastopila moška ekipa v streljanju z zračno puško, ženska ekipa pa z metanjem mikade. Nato je bila razglasitev rezultatov in podelitev pokalov. Prvo mesto pri moških je dosegel naš Volanov Polda (Leopold Gorenšek), pri ženskah pa Kotnikova Ančka (Frančiška Knez). Naš iznajdljivi in prizadevni predsednik je že dolgo časa premišljeval, kako bi člane na tem izletu čim bolj zadovoljil in presenetil. Zato je pripravil seznam vseh v mesecu juliju rojenih. Največ je bilo seveda Ančk — vsah skupaj pa kar enajst. Vsak je dobil kot skromno darilo steklenico rebule, okrašeno s pristnim gorskim cvetjem. Sledil je srečelov. Dobitke zanj so prispevali udeleženci izleta, nekaj pa jih je predsednik tudi »nafehtal« po podjetjih. Vsaka srečka je bila polna, zato jih je tudi kar naenkrat zmanjkalo. Dobitki so bili bogati in tudi koristni. Jeklova Ančka je povedala, da je za njihovo domačijo naš obisk še prav poseben dogodek, saj sta tokrat na njeno dvorišče prvič pripeljala dva avtobusa. Zato ju je bilo treba po stari navadi »krstiti«. Krst sta opravila predsednik Karel Polanc in direktor TOK Gozdarstvo — Jože Logar, v vlogi »botre« pa je nastopila Ančka, ki je avtobusa in šoferja izdatno poškropila z vinom. Vmes je igral priznani hotuljski trio, ki je tudi sicer ves popoldan skrbel za dobro razpoloženje izletnikov. Po partizanskem golažu so nam postregli še z dvema izdatnima dobrotama — pečenima na žaru. Za poslastico pa je bilo še dva jerbasa krapov, ki so jih spekle naše požrtvovalne kmečke gospodinje iz Podgore. Popoldan je v veselem razpoloženju tako hitro minil, da je bila ura kar naenkrat 21, ko smo se zadovoljni, s prijetnimi občutki namenili proti domu. Vsak je imel kaj povedati. Prav posebno pa smo občudovali Ančkine rože, ki jih je Na zmagovalnih stopničkah Štefanija Smonkar Boj za življenje Tisto leto — prvo po svobodi — so bila dekleta zelo razigrana in razposajena, seveda niso smela manjkati na domačih zabavah. Zabava po žegnanju, ali po domače gav-da, se je zavlekla pozno v popoldan. Vesela družba mladih, med njimi je bila tudi Štefana, se ustavi pri kmetiji. Pri »vodnjaku« se vsi žejni odžejajo. Potegnejo iz starega »vrelca« vodo, ki je bila neverjetno hladna, se malo odpočijejo in nadaljujejo pot domov. Naslednji dan so domači želi pšenico. Za malico so imeli prekajeno surovo slanino, ki zlasti Stefani ni šla v slast. Košček, dva je zaužila ... Kmalu jo je začela boleti glava, bruhala je. Ni več vzdržala. Šla je v posteljo. Mamo je prosila za lonček vročega mleka, češ: »Malo sem prehlajena, jutri bo že dobro.« Začelo jo je žejati: »Antonija, lepo prosim,« je moledovala sestro, »pojdi v šti-belc, tam na oknu ima oče grčo mošta, sem jo prinesi!« Pohlepno se je nasrkala mošta in nekaj časa ležala nepremično. Ko jo je mati zvečer vprašala, kaj bo jedla, je zopet prosila za mošt. . . Obležala je. Ležala je mesec — ležala dva! Paratifus. — Začel se je boj za življenje. — Temperatura narašča, deklico vznemirja vsak manjši ropot: »Oh, ati koraka kot kakšen vojak,« toži materi, ki zaskrbljeno večkrat stopi k bolni hčerki. »Ti, Antonija, zakaj se tako gledaš v ogledalo,« se jezi, ko sestra stopi k polici... Jezijo jo muhe, težko jih odganja! Prestavijo jo v štibelc. Tam leži, tu in tam ji bratec in sestrica odganjata z vejico nadležni mrčes. Zvečer mama sloni ob njeni postelji — da ji čaja. Štefano vpraša, če lahko gre spat v svojo posteljo v kuhinjo. »Pojdi, mama, saj bom spala.« Vročična bolnica zadremlje. Blodi: Sanja, da leži v mrtvašnici na pokopališču! Nekako zleze z mrtvaškega odra, si ogrne belo rjuho in leze čez pokopališče po stezi domov. To, da se ogrne z rjuho, počasi vstane in leze, se tudi v resnici zgodi. Mati malo zadremlje — takrat pa začuti, da nekdo krili z rokami po njej. Prestrašena plane pokonci. Ob njej stoji v belo rjuho zavita Štefana, ki zaprosi: »Mama, zraven vas bom«. Mati jo položi v svojo posteljo. Zaskrbljena hiti v bajtico k Malki, očetovi sestrični, kliče in prosi jo polna hiša, in skrb zanje. Pa delo na veliki kmetiji, ki je imela včasih polno ljudi, danes pa je sama za vse. Ne moreš verjeti, da je usoda za nekatere tako kruta! Ob koncu smo si dejali: takih izletov si še želimo! za pomoč. Pripravita obkladke. V hladno vodo s kisom namakata krpe in z njimi ovijata nogi in roki. Deklica blodi. »Ne bom imela copat,« se brani... Vročica narašča, noče padati. Oče se odloči za bolnišnico. Vpreže konja, na voz jo naložijo na slamnjačo bolnico in z Malko jo odpeljeta. Dolga je pot s konjem, tri ure. Dekle gori. Hudo jo boli okrog pasu, duši jo, samo malo, slabotno diha. Malka pogleda včasih nazaj na njo. Z očetom sedita spredaj. Štefana pa ima občutek, da jo nekdo trdo grabi — neznan moški se skriva pod slamnato blazino! Kadar se Malka nasmehne njej,, je prepričana, da se zarotniško spogleduje z neznancem! »Lulat!« — z voza hoče. Ima namen zbežati. Ko ji oče in Malka pomagata stopiti z voza na tla ob cesti, se z vso silo opoteče, skočiti hoče v Mežo, češ, da je vroče, da se gre kopat. Trnovje in šibovje jo zadržita. Noče več na voz. Oče poklekne pred svojega otroka, pred svojo prvorojeno deklico, in jo ves solzan prosi: »Ubogaj atija pa pojdi nazaj!« Noče, še moleduje oče: »Zlato uro ti bom kupil, Štefana, če boš ubogala«. Privoli, ampak Malka ne sme na voz; on mora stopati spredaj ob konju! V bolnišnici je ne marajo. Nalezljiva bolezen! Nazaj. Oče se odloči. Peljeta jo k zasebnemu zdravniku. Leži v nezavesti. Od časa do časa se osvesti. Zdravnik maje z glavo. »Povejte resnico, doktor«, prosi obupani oče, »ali je še kaj upanja?« »Vse je odvisno od njene narave,« pove. »Bom prišel k njej na dom.« Ko Štefana odpre oči, ji vlije v usta nekaj požirkov prave kave! Bil je že mrak, ko oče in Malka pripeljeta domov na smrt bolno hčer. Mati vsa v skrbeh priteče k vozu. Ko jo odnesejo, bolnica sliši: »Lahko noč.« Prepričana je, da se je tako oglasil moški, ki je bil skrit pod slamnjačo. V resnici pa je bil prišel nečakinjo pogledat stric Folti. Tako je deklica ležala ure in ure v nezavesti. Sošolke so jo opazovale od daleč, ali skozi okno ali odprta vrata. Roj muh se je pasel na deklici, kadar se je mati ali kdo drug od domačih oddaljil od nje. Kadar je cerkveni zvon zazvonil za žensko, so bili vaščani prepričani, da je zazvonil njej, Štefani. Na vasi so imeli svojo postojanko vojaki. Le ti so pred boleznijo prihajali na kmetijo. Poznali so Štefano. Ko je bila deklica pri zavesti, je opazila pri oknu vojaka, ki se je prišel poslovit. Odhajal je domov. Štefana zasliši, ko vojak vpraša mater: »Kako je Štefanki?« Zaskrbljeno zadrhti njegov tihi glas. Mati pa: »Bog nam pomagaj, umrla bo naša hčerka, molite zanjo!« trepetaje zaprosi vojaka, ki si briše oči. Deklica pa se bori. . . V njej kriči — ne... ne bom . . . nočem — in se zopet pogrezne v temo. Več kot šest tednov se je mlado življenje borilo s smrtjo. Zmagala je trdna narava. Deklici je začela temperatura počasi padati. Od vsepovsod so ji nosili »sirotko«. Le to je rada pila za neznosno žejo, ki jo je mučila. Ko pa se je bolezen počasi umaknila, je dobila apetit do sadja. Ravno tako kot prej sirotko so ji sosedje prinašali sadje in knjige, ki jih je začela brati. Dokler je bila na smrtni postelji, ni slišala prepirov med očetom in materjo, tako se je sedaj, ko je zaslišala rohnenje očeta v kuhinji, zelo razžalostila. Zajokala je tako pretresljivo... klicala mamo. Ni je bilo. Pritekla je teta Lucija in jo tolažila. Deklica, še vsa slabotna, je bila hudo prizadeta. Dva meseca sta minila, ko se je neki popoldan Štefana začela oblačiti. Poletje se je že prevesilo na jesen. Sestra in še neko dekle sta želi ajdo, kakor je zvedela od matere. Očetovo dolgo jopo in debelo krilo si je oblekla in zlezla Na nožni pogon na zrak. Zunaj je ob pipi nagnila glavo in pila, pila vodo tako željno kot še nikoli v življenju. Voda je bila čudovit napoj, to je šele takrat ugotovila . . . Leze po žarah gor do njive . .. težko pride do žanjic. Malo postoji, posedi. Glava je vsa omotična. Leze nazaj, naredi nekaj korakov in se ji zapletejo noge. Pade. Teta Lucija jo dvigne in nese nazaj v posteljo. Ignac Zdovc Dolgo so se ji zapletale noge. Leva^ vsa lesena, ji je celo zatekala. Hodila je okrog zdravnikov, ki so ji povedali, da se bo sčasoma mogoče le uredilo .. . Zopet je zmagala čvrsta narava. Po letu dni je zopet lahko zaplesala in se veselila življenja. In zapeli so sestre in bratje — pesem za pesmijo se je vrstila . . . Na vasi so govorili: »Gremo na zare poslušat, kako lepo pojejo pri kapelici . . .« Težko prehojena pot Jožeta Vrabiča-Boja Decembra lani sem obiskal prijatelja, za katerega sem vedel, da je težko bolan. V toplo zakurjeni kuhinji je Joža ležal na kavču in vnuček mu je delal kratek čas. Zanimalo ga je vse, kar se je dogajalo okoli njega. Jožetu Vrabiču-Boju so morali v slovenjegraški bolnišnici zaradi hude tromboze leta 1983 odrezati levo nogo. Zdaj je povsem odvisen od svoje žene Tončke. Dnevno pa ga obiskujejo njegovi otroci z vnuki, ki so mu v pravo veselje, saj ga tako zamotijo, da pozabi na svojo bolezen in bolečine. Jože Vrabič se je rodil 16. februarja 1924 v Cvelbarjevi bajti in izhaja iz družine pokojnih Antona in Jerice Vrabič. V družini je bilo 6 otrok, ki jih je oče s slabim zaslužkom težko preživljal. Pred tem je bil oče za hlapca na Flo-rinem v Topli. Tu je tudi spoznal Burjakovo Jerico in sta se leta 1923 poročila. Jože je doraščal najprej v Cvelbarjevi bajti, pozneje v Burjakovi bajti, po domače pri Kozarju. Ljudsko šolo je obiskoval v Črni vseh osem let. V takratnih razmerah se mu ni izpolnila želja, da bi se izučil za mizarja. Jože se je kot 15-letni fant zaposlil pri rudniških gozdnih delavcih. V letu 1941 je dobil zaposlitev v jami Helena v Podpeci. Tu je delal do 13. januarja 1943, nakar so ga Nemci mobilizirali najprej v arbeitsdienst. Po treh mesecih pa so ga vzeli v redno nemško vojsko v Mitten-wald v Avstriji. V mesecu maju 1943 je dobil tri dni dopusta in doma s pomočjo Ivana Burjaka prišel 24. maja v partizane. Dodelili so ga v drugi vod prve Koroške čete, vodnik je bil Ciril. V tej četi se je bojeval in bil na položajih od Kaple, Smrekovca, Pece do Uršlje gore. V mesecu decembru 1943 je odšel s skupino 96 borcev na Pohorje, kjer so takrat ustanavljali Zidanškovo brigado. Jože je bil eden izmed tistih koroških borcev, ki je prišel v to pohorsko brigado. V njej se je bojeval po vsem Pohorju do sredine julija 1944. Kot eden najpogumnejših borcev je bil izbran, da gre v podoficirsko šolo na Dolenjsko. S skupino izbranih borcev je odpotoval po Savinjski dolini in se tam priključil Tomšičevi brigadi, ki je tudi potovala na Dolenjsko. V Savinjski dolini pri Lepi njivi so jih iznenada napadli Nemci in vse se je razbilo. V skupini so bili poleg Jožeta še Gregi Burjak-Jur, Vergilij Vogelnik, Franc Kamnik in Strmčnikov Rudi. Pri tem napadu so se umikali proti Koroški, ter čez nekaj dni našli Koroški odred. Dodeljeni so bili 2. bataljonu, ki ga je takrat vodil komandant Modras (Albert Konečnik). V tem bataljonu je bil Jože do meseca septembra 1944, ko je bil v borbi pri Prosencu ranjen v trebuh. Premestili so ga v pokretno bolnico v bližini Solčave. Čez nekaj tednov, ko si je nekoliko opomogel, je na svojo zahtevo odšel nazaj v drugi bataljon, ki se je takrat zadrževal pri kmetu Lesjaku v Koprivni. Zaradi še ne zaceljene rane ga je komandant Modras poslal na zdravljenje domov. Oče in brat Ivan sta mu naredila bunker doma v svinjaku. V tem bunkerju si je Jože zdravil rano 14 dni, nakar se je zopet javil v bataljonu. Dodeljen je bil za komandirja kurirske postaje 0 — 3. Komandant kurirskih postaj za Koroško Rudi Košak mu je dal v upravljanje naslednje kurirske javke: v Solčavi pri Macesniku, v Podpeci pri Žačnovem križu in v Topli pri Burjakovem mlinu. Kurirska postaja 0 — 3 pa je bila na meji med Koprivno in Toplo na Burjakovem vrhu. Na tej kurirski postaji je bilo skupaj pet kurirjev, med njimi: komandir — Jože Vrabič-Boj, Ivan Knežar, Gregi Burjak-Jur, Franc Puc in Franc Fajmut. Tu so kurirji opravljali svojo dolžnost vse do konca vojne. Po končani vojni so bili ti kurirji med prvimi partizani, ki so prišli v Črno. V Črni je Vrabič postal namestnik komandirja milice in je to dolžnost opravljal do julija 1945. Nato je bil premeščen v Maribor, kjer je prevzel dolžnost komandanta milice za mesto Maribor. Za vojaške in politične sposobnosti so mu podelili vojaški čin kapetan I. razreda. Odlikovan je bil s številnimi odlikovanji v borbah in za delo po vojni. Ko so bili rudniški delavci demobilizirani, je bil tudi Jože Vrabič-Boj demobiliziran iz milice. Ponovno se je zaposlil pri mežiškem rudniku, v jamskem obratu Helena. Najprej je opravljal delo jamskega kopača. Nato je napredoval v jamskega nadzornika. Zadnji dve leti pred upokojitvijo pa je bil vršilec dolžnosti poslovodja v obratu Helena. Od leta 1945 pa do leta 1950 je bil kot kopač devetkrat udarnik. Po upokojitvi je deloval v raznih političnih in drugih organizacijah. Dalj časa je bil predsednik krajevnega združenja borcev NOV v Črni. Ko so mu leta 1983 zaradi težke bolezni odrezali levo nogo, je ostal privezan na bolniško posteljo. Leta 1946 se je poročil s Tončko Kalčič in ima v zakonu dve hčerki in štiri sinove. Vse je spravil do poklica s svojo plačo. Ko je povedal svojo življenjsko zgodbo do konca, sem mu stisnil roko ter zaželel srečo in veliko poguma. Dragica Zavratnik (Spoznanje Čutim, da me v prsih nekaj žge. Čutim, da bi morala nekaj vedeti. Vem, da bi morala to povedati. Vem, da je spoznanje tragedija. Čutim utrip srca. Pogledam na uro. Takrat sc zavem nečesa čudovitega, a nadvse bolestnega Šank za planince Ignac Zdovc Iz življenja Franca Trosta-Ota Ob novem letu sem obiskal Francija Trosta-Ota. Ko sem vstopil, se je sukal pri štedilniku, in si pripravljal neko zdravilo s čajem. »Vidiš, dragi Ignac,« mi je dejal, »ko smo stari in onemogli, se kratkočasimo samo še s pripravo zdravil.« Franci namreč boleha za močno sladkorno boleznijo in zelo je srečen, če ga kdo obišče. Zena Slavka mu dela družbo, kolikor ji dopušča čas, ker je zaposlena in povrhu ima še toliko dela po stanovanju. Tudi otroci ga radi pridejo obiskat, če že ne drugače, vsaj ob nedeljah, mi je zaupal Franci. Ko sem ga poprosil za pogovor, se me je nekam prestrašil in videti je bilo, da je zelo živčen. »Ne bom se mogel vsega spomniti,« mi je dejal, toda zbral se je in začel opisovati svojo težko življenjsko pot. Priroda je spala pa zopet je vstala, in prišla je zala preljuba pomlad. V lepi, sončni vasici, v Šentjanžu nad Vuzenico, mu je stekla zibelka 24. marca 1922 pri kmetu Bučeniku. Oče in mati sta imela majhno kmetijo in v družini je bilo osem otrok, šest fantov in dve dekleti. Franci je bil najstarejši in kar kmalu, ko je začel trgati hlače v šolskih klopeh, je moral doma pomagati očetu pri kmečkih opravilih. Ko je Franci končal osnovno šolo, je moral s trebuhom za kruhom, ker doma ni bilo dovolj živeža za vse. Franci je dobil delo kot furman pri kmetu Vidmarju v Ribnici na Pohorju. Pri tem kmetu je služil vse do leta 1941, ko se je začela vojna. V letu 1941 se je zaposlil pri gradnji centrale v Dravogradu. Tu je bil zaposlen do konca leta 1942, ko je 6. decembra moral v nemško vojsko. Kot nemški vojak je bil Franci najprej na Češkem in pozneje v Franciji v Marseillu. Tu je dobil dopust. Doma je dobil zvezo s partizani in v mesecu juniju 1943 je postal aktivist OF na Pohorju. V skupini aktivistov so bili tudi Ivo Sker-lovnik, sekretar za pohorsko področje, Ivan Po-lenik, Edi Zvancer, Ivan Keber in drugi, katerih imen se več ne spominja. Postojanka aktivistov OF za Pohorje je bila pri Zvikartovi žagi. Ta postojanka je bila pozneje izdana Nemcem, ki so ob nenadnem napadu ujeli v njej nekaj aktivistov. Takrat je bil ujet tudi Ivan Polenik, ki so ga Nemci potem ustrelili v Mariboru. Takoj po izdajstvu pri Zvikartovi žagi se je Franci še z nekaterimi borci pridružil Pohorskemu bataljonu. V mesecu novembru 1943 pa se je ta bataljon priključil Zidanškovi brigadi. V Zidanškovi brigadi je bil Franci v I. bataljonu do konca avgusta leta 1944. Sodeloval je v številnih bojih po vsem Pohorju in okoliških vaseh. V začetku meseca septembra 1944 pa so ga premestili v Šercerjevo brigado, kjer je bil pomočnik mitraljezca. V mesecu novembru 1944 je bil v Dramljah pri Graški gori ranjen v desno koleno. Soborci so ga odnesli s položajev na varno ter prepeljali v partizansko bolnico Jur-klošter pri Planini. V tej bolnici je bil vse do osvoboditve. Po vojni pa je moral zdravljenje nadaljevati v vojaški bolnici v Ljubljani. V letu 1946 je bil odpuščen iz bolnice. Zaposlil se je kot stražar v železarni Muta. To delo je opravljal do leta 1949, nakar se je zaposlil pri rudniku Mežica tudi kot stražar. Pozneje je delal še na drugih delovnih mestih vse do leta 1970, ko je moral v invalidski pokoj. Fantič res pride pod kamrco stat, začne na polkne zelene rožlat. Vstani gor, ljubica, sveti mi lunica lepše kot sonce podnev. Milan Potočnik Do Vesevkove domačije na Ludranskem vrhu vodi več poti. Ena pelje po dolini Bistre mimo Pudgarskega in Najevske lipe, od tod pa še približno 1 km navzdol. Druga pot vodi proti Javorju, se pri naselju »Na Jasi« odcepi od glavne poti v desno in zopet te pot pripelje pod Stanetovo kmetijo do Najevske lipe. Tretja pot pa sledi Javorškemu potoku do Male Črne, tu se odcepi v desno, na Prhaniji ponovno v desno in nato po nekaj ovinkih naravnost do Vesevka. 2e na dvorišču takoj opaziš izjemen red in čistočo. Nikjer nobene navlake. Vsaka stvar, od največjega kmetijskega stroja do najmanjšega orodja, pa najsibo na dvorišču, na skednju, v delavnici, ali na hiši, ima svoj prostor. Gospodar Pavli pravi: »Za vsak predmet, ki ga rabim, vem, kje je. Po vsaki uporabi pa ga tudi takoj vrnem nazaj na staro mesto.« Človek bi pomislil, da so ljudje pri Ve-sevku nehote sužnji te redoljubnosti. Vendar ni tako. Sami pravijo, če se reda navadiš, se ga mimogrede tudi držiš. Na lepem, pred leti obnovljenem pročelju hiše opaziš dve letnici; na desni strani obokanega, bolj nizkega in širokega vhoda v hišo je letnica 1749, na levi strani pa 1765. Hiša s precej debelimi zidovi je zidana iz kamna. Domnevajo, da je bila sprva lesena, nato pa so jo postopoma obnavljali. Na vsak obnovljeni del pa so vstavili tudi letnico obnove. Na glavnih vhodnih vratih, ki so jih pred leti zamenjali, je bil napis: »Philip Vsevk« in letnica 1766. Vrata, ki so jih po zamenjavi skrbno shranili, so bila popolnoma lesena, tudi tečaji. Zaklepala so se od znotraj z lesenim zapahom. Šele pozneje je sedanji gospodar vstavil železno ključavnico. Prav tako ni bilo vratnih podbojev, zato je pozimi vdiral v vežo strupen mraz. Sedanja, nova vrata so s podboji in zastekljena. Veža je sedaj svetla in topla, v poletnem času pa primerno hladna; v njej ob toplih dnevih obedujejo in malicajo, namesto v vroči kuhinji. V letu 1950 se je Franci poročil s Stanislavo Stropnik. Uredila sta si lepo stanovanje v Rudarjevem in v zakonu se jima je rodilo troje otrok. Dva sinova in hči. Zaradi težke rane v partizanih in močne sladkorne bolezni je Franci danes težak bolnik. Vso skrb in nego mu daje žena Slavka. Franci Trost-Oto je bil odlikovan z medaljo za zasluge za narod, ordenom za hrabrost in še s posebnimi odlikovanji vsake brigade. V letu 1944 so mu Nemci izselili očeta in mater, sestro Urško in brata Avguština. Zaprti so bili v taborišču Sterntal, današnje Kidričevo. Spomladi leta 1945 so zavezniška in partizanska letala bombardirala to taborišče in vsi iz družine Trostovih so z drugimi zaporniki zbežali v gozdove Pohorja, kjer so dočakali dan svobode. Nad vhodnimi vrati je še relief sv. Florjana, ki gasi gorečo hišo, pod njim pa prav tako napis »Philip Vsevk«. V prostorni kmečki sobi v hiši je stropni tram z letnico 1761. Tistega leta so namreč obnovili ostrešje — rušt — na hiši. Baje so za plačilo tega opravila prodali toliko pšenice, da so lahko plačali stroške obnove. V bližini te stanovanjske hiše stoji manjša hiša, ki je bila verjetno zgrajena za preužitek — avcih — sedaj pa služi v glavnem za delavnico. Na tej hiši pa je letnica 1799. Sedanji lastniki Vesevkove kmetije se pišejo Osojnik. To je že tretji rod Osojnikov. Kot je povedal gospodar Pavli, je prišel njegov dedi, ki je bil sin kmeta Naj-brža v Podpeci, k Vesevku okrog leta 1875. Pri Vesevku so sicer imeli tri otroke, vendar je nekega leta razsajala bolezen, ki so ji pravili »krofna bolezen« (verjetno je bila to davica ali škrlatinka). Zaradi te bolezni so v enem tednu umrli vsi trije otroci v starosti 22, 25 in 30 let. Ker so Vesev-kovi ostali brez naslednika, so vzeli k sebi svojega nečaka — Pavlijevega dedi j a. Pri Najbržu v Podpeci je bilo namreč več otrok: eden je gospodaril doma, ta je pozneje prodal Najbrževo posestvo Rudniku, eden je bil Božič — pozneje Pod-kržnik v Javorju, eden je bil Ivad na Tolstem vrhu nad Ravnami, eden je bil Pristav na Lešah, ena od hčerk se je poročila k Puklnu v Javorje, ena pa je ostala samska. Še sedanjemu rodu je ohranjeno izročilo, kako je prvotni Vesevk preizkušal prišleka — Pavlijevega dedija, ko je ta prišel k njim. Po dvorigču oziroma drugih krajih posestva mu je nastavljal razne predmete, kot npr. koš, vile ali grablje, in ga skrivoma opazoval, kako bo reagiral. Ali se bo predmeta izognil, ali ga bo odnesel na njegovo mesto. Ko se je pozneje »ta mladi Vesevk«, poročil, je zanimivo to, da je prišla nevesta k njim »v svate« in ne nasprotno, kot je navada. V »oglede« jo je pripeljala mati. Pri Vesevkovih na Ludranskem vrhu ’>w. Reševalec — letalec na vajah Menda je ponekod že takrat vladala enakopravnost. Sedanji gospodar Pavli je eden tistih letnikov, katerim za časa okupacije ni bilo dano, da bi mirno opazovali svetovno dogajanje. Januarja 1943 je dobil poziv za nabor v nemško vojsko. K sreči je imel ravno takrat zlomljeno nogo. Zaradi tega mu je bilo služenje v nemški vojski odloženo za šest mesecev. Kot pa se je izkazalo pozneje, so ga Nemci izgubili iz evidence in ga niso več klicali. Pavli, kakor vsa Vesevkova družina, pa so bili že v prvih letih okupacije seznanjeni z narodnoosvobodilnim gibanjem. Bili so zavedni ljudje. Pri njih so se že poleti 1942 oglašali prvi partizani. Verjetno so bili to sploh prvi partizani na Koroškem. To je bil tako imenovani »Štajerski bataljon«, ki se je zatekel v območje Smrekovca, Ludranskega vrha in Bistre. Vesev-kovi so jim nudili vsestransko pomoč. Poleti 1944 pa se je tudi Pavli odločil, da se jim pridruži. 18. junija 1944 je vstopil v prvi bataljon Koroškega odreda. Ze po osmih dneh partizanstva je doživel prvi ognjeni krst, ko so napadali Rečico v Savinjski dolini. Takšnih borb je bilo seveda še več. Pozneje je bil v III. bataljonu. Kot se spominja, sta bila njegova komandanta Džok in Falent. Ker je bil domačin in je poznal koroške hribe, ga je pritegnil pozneje v svojo enoto Miha Hace-Matija, načelnik obveščevalne službe za Koroški odred. Njegova pota so sedaj vodila tokraj in onkraj Pece, do Železne Kaple, Pliberka in drugod. Srečeval se je z Nemci, čestokrat padel v zasedo, vendar jo je povsod srečno odnesel. Nikoli pa ne bo pozabil dogodka, ki se mu je pripetil 10. decembra 1944. leta. Takrat je namreč prišel v njihovo postojanko višji načelnik obveščevalcev, ki je kontroliral obveščevalno službo na Koroškem. Kot spremljevalca na njegovih pohodih sta mu bila dodeljena Pepi Delalut in Pavli. Omenjenega dne so se vračali iz mežiškega področja skozi Podpeco — mimo Najbrževega, Štoparjevega — in se končno ustavili na Bricmanovem, kjer je bil Pepi doma, da se malo odpočijejo in posušijo. Bil je namreč globok sneg. Po krajšem postanku, ko so se ravno začeli odpravljati, pa plane v sobo neka 12-letna deklica in prestrašeno zavpije, da so zunaj Nemci. Vsi trije so bliskovito zgrabili svoje stvari in orožje ter se pognali iz hiše. Bernot in Pepi pri zadnjih, stranskih vratih, kjer je bil blizu gozd, Pavli pa pri glavnem vhodu. Ze na pragu je treščil v oboroženo postavo, takoj nato pa se je znašel med samimi policisti, ki jih je bilo polno dvorišče. V bliskovitem vrvežu, ki je v hipu nastal, se mu je v obupnem suvanju posrečilo, da se je izvil iz grabežljivih rok, ki so hlastale po njem, in iz njihovega kroga. Streli so zaprasketali, on pa se je že kotalil po globokem snegu po hribu in končno med žvižganjem krogel ves zasopihan dosegel gozd. Rinil je dalje. Tu je bilo nekoliko laže, saj je bilo manj snega kot zunaj na planem. Streljanje je ponehalo. On pa je drvel naprej, da bi prišel čim dalj od prizorišča, ki bi lahko bilo zanj usodno. Ves onemogel se je sesedel na tla. Ko se je polagoma oddahnil, se mu je pogled ustavil na puški, ki je ves čas ni izpustil iz rok. Na več mestih, posebno kopito, je imela sledove krogel nemškega orožja. Nato je zapazil v nahrbtniku, ki ga je postavil poleg sebe, luknje. Ko ga je razvezal in vzel iz njega kočo in plašč, je padlo na tla nekaj krogel. Globoko je vzdihnil. Nahrbtnik mu je rešil življenje. Pozneje se je zvedelo, da je takrat na Bricmanovem padel tudi nemški policist, ki so ga v nastali zmedi Nemci sami zadeli. Razjarjeni, ker so jim ušli partizani, pa še sami so imeli žrtev, so zgrabili soseda, ki je bil tam na kolinah, češ, da je on ustrelil policista. Hoteli so se maščevati nad njim, vendar so ga pozneje izpustili. Več uspeha pa so imeli policisti še isti dan na Pečnikovem, kamor so pot nadaljevali. Tudi tam so presenetili partizane. Domačin Franc Mlačnik-Burgas na begu ni imel sreče, temveč je padel smrtno zadet. Tedaj se je Pavli nenadoma spomnil na svoja tovariša — Pepija in Bernota. »Kje sta ostala?« »Ali sta imela tolikšno srečo kot on?« »Če sta srečno ušla, se bodo itak sestali v Topli, kjer so imeli skupen cilj, bunker.« Zložil je prestreljeno kočo in plašč nazaj v nahrbtnik in se podal naprej. Se ves pod vtisom minulega dogodka je previdno koračil po dolini Tople. Oziral se je proti bunkerju, kateremu se je približeval, ko je zagledal na nasprotnem bregu kolono postav. Tedaj pa je že za-drdral nemški »Šarec« in sneg okrog njega se je zaprašil. Hitro je skočil v zavetje, med smreke, ki so bile ponovno njegova rešitev. Končno je prispel v njihov bunker, ki pa je bil prazen. Tudi on ga je hitro zapustil. Ko se je tako umikal po znani poti više v gozd. je nenadoma ves vesel zagledal svoje tovariše iz bunkerja. Pojasnili so mu, da so zvedeli za Nemce, ki so prihajali iz Železne Kaple, zato so raje bunker zapustili. Najbolj varno je le v gozdu. Pavli jim je povedal, kaj je doživel, obenem pa izrazil bojazen za Bernota in Pepija. Vendar sta oba po krajšem času srečno prispela. Pavli še sedaj, kljub zagotovljenemu nasledstvu, krepko drži vajeti gospodarjenja v svojih rokah. Pri kmetovanju uporablja sodobno mehanizacijo, kolikor jo je pač na hribovitem terenu sploh možno. A vseeno se še drži starih tradicij. Seje vse vrste žita, kot nekoč njegovi predniki: rž, pšenico, ječmen, oves. To se danes že na mnogih kmetijah opušča. Žito melje v mlinu, ki je še na vodni pogon, kar je tudi redkost. Tudi v zimskem času ne miruje. Poleg popravil in obnove kmečkega orodja se rad »poigra« z izdelavo miniaturnega starega kmečkega orodja — za spominke. Vsako delo mu gre dobro od rok. Toliko torej o Vesevkovih z Ludranskega vrha, nekdanjih in sedanjih. Če se boste kdaj oglasili pri njih, gotovo ne boste ušli njihovi gostoljubnosti, ki je še pristna, tradicionalno kmečka in ne diši po komer-cializmu, ki se v današnjem času kmetom že nekako vsiljuje. Oba, Pavli in njegova žena Rozka, sta pred nekaj leti praznovala 60 let starosti. Obema želimo še mnogo zdravih let ter da bi tudi na svoje naslednike prenesla tisto gostoljubnost in redo-ljubnost, ki je pri Vesevkovih že tradicionalna. Ajnžik Brunčurnikova hči Strežno osebje v trgovski, gostinski in turistični stroki, kot tudi mnogi drugi uslužbenci v raznih ustanovah, nimajo preveč zavidljivega položaja, saj so neprestano na udaru. Stranke namreč vselej pričakujemo od njih prijaznost, vljudnost, in da nam poleg svojih uslug privoščijo še prijazen nasmeh. To ni tako enostavno, dostikrat je to prava umetnost, kajti vsak človek ima kdaj kakšen slab dan, ko je nervozen ali raztresen; se ne ujame niti s samim seboj, kaj šele s sočlovekom! Pravijo, da je en sam prijazen nasmeh, če si slabe volje, plemenito dejanje. Tega morajo biti torej zmožni vsi, od katerih zahtevamo »pravilen« odnos do strank! Ta kritika je često preveč posplošena, kajti priznati moram, da tudi mi kot stranke nismo vselej preveč vzorni!! Tudi v naši socialistični samoupravni družbi, kjer zasebna iniciativa ne pride toliko do izraza, se najdejo mnogi, ki znajo biti do strank vljudni in prijazni. Tega ne gre oporekati nobenemu na naši zadrugi, gozdni upravi, tudi drugod se najdejo taki, s katerimi je prav fletno imeti opravka. Na primer prodajalka v trgovini Slovenija avto v Dobji vasi! Z nasmehom znajo postreči tudi v slaščičarni in bifeju na Prevaljah ter pri Brigiti v Strojnski Reki. Da se prav razumemo. Naštel sem primere, kjer sem to doživel, zato ni rečeno, da drugod tega ni. Fahro Handanovič »Smrt predsednika hišnega sveta« popestrila kulturno življenje Gledališka skupina KUD Bratstvo Ravne na Koroškem deluje od ustanovitve društva, to je od leta 1981. Dolgoročni program skupine je predstaviti dela vseh republik in pokrajin in na ta način opravičiti ime društva Bratstvo. Del tega programa smo že uresničili z deli iz SR BiH, Srbije in Hrvatske. V sezoni 1981/82 se je gledališka skupina uspešno predstavila z delom Branka Čopiča: Vuk Bubalo ter ob 15 predstavah v Sloveniji sodelovala tudi na tradicionalnih travniških gledaliških svečanostih v Travniku, v SR BiH. V sezoni 1983/84 smo gledalce zabavali s komedijo Dragutina Dobričanina Čovek s Marsa na Ravnah, v Dravogradu, v Štorah, v Titovem Velenju. Strokovna ocena komisije Zveze kulturnih organizacij Slovenije je skupini omogočila, da tudi s tem delom nastopa v Travniku. Uspehi v minulih sezonah so motivirali igralce — entuziaste, da si v sezoni 1985/86 postavijo višje cilje in se lotijo dela pod strokovnim vodstvom profesionalnega režiserja Bojana Čebulja. Takšna oblika gledališkega izpopolnjevanja jamči, da lahko svoje kulturne potrebe zadovoljimo na dokaj višji kakovostni ravni. Zato smo izbrali sodobno delo hrvatskega pisatelja Iva Brešana: Smrt predsjednika kučnog savjeta. Sodobna tematika, režija in realizacija predstavljajo posebno kulturno doživetje. Pri izvedbi igre je sodelovalo 24 članov: 15 igralcev, 4 člani tehnične ekipe, profesionalni režiser in lučni mojster, pa še 3 člani za občasne naloge. Ob tem pa je pomembno, da so bili nosilci organizacije tega dela člani (10), ki so sodelovali že prej. 14 članov pa je bilo treba pridobiti na novo. S postavitvijo nove igre smo začeli šele sredi gledališke sezone, zato se je bilo treba dela lotiti zelo intenzivno. Od prvih bralnih vaj pa do premiere sta minila le dobra dva meseca, v naslednjih dveh pa smo imeli že 9 predstav. Seveda pa za skupino ni bilo toliko pomembno število predstav kot število obiskovalcev, ki jih je bilo skupaj čez 1600. To pomeni, da je slovensko občinstvo sprejelo skupino za svojo, kar pa je za igralce največji uspeh in nagrada za trdo delo. Ob svoji ljubiteljski dejavnosti pa se je skupina aktivno vključevala v kulturni utrip širšega slovenskega prostora, saj smo se udeležili zaključnega področnega srečanja gledaliških skupin v Hotinji vasi pri Mariboru, letne skupščine slovenskih gledališčnikov v Novem mestu (udeležbo je omogočila ZKO občine Ravne na Koroškem), prav tako pa smo aktivno vključeni v program in delo ZKO. V počastitev občinskega praznika smo s predstavo sodelovali na kulturnih prireditvah v Mežici, za kar smo prejeli zahvalo predsednika skupščine občine Ravne na Koroškem. Na področnem tekmovanju amaterskih gledaliških skupin v Mariboru smo si tudi prislužili prvo PRIZNANJE za gledališko dejavnost. V sezoni 1986/87 bo skupina nadaljevala z nastopi in tako izpolnila zastavljeni program dela, vzporedno pa se bomo lotili nove igre. Poleg tega, da je skupina vzpostavila stike s predstavniki Zveze kulturnih organizacij in z gledališkimi skupinami iz več občin Slovenije, smo naredili še korak naprej in dali pobudo, da tradicionalna srečanja med Amaterskim pozorištem iz Travnika in gledališko skupino KUD Bratstvo z Raven na Koroškem preidejo v pobratenje. Pri delu gledališke skupine je dosežen osnovni namen delovanja, to je množičnost in popularizacija za vključevanje novih članov. Skupina združuje člane, jih spodbuja in organizirano uvaja v gledališko dejavnost. Pri mladih razvijamo karakterne vrline, kot so občutek za delo v skupini, disciplina, točnost in tovarištvo. Čeprav ne omenjamo težav, seveda nismo brez njih, vendar jih z dobro organiziranostjo, s sodelovanjem z ZKO, s KUD Marjan Mauko Kar za debelo knjigo se je zbralo dogodkov, vezanih na alpinizem na Koroškem med leti 1937 in 1980. Sizifovo delo, bi lahko rekli. In skala je obstala na vrhu strmega hriba. Dobra tri leta je več avtorjev garalo, dobesedno tako. Saj si je nemogoče zamisliti kaj drugega. V bistvu je koroški alpinizem delo alpinističnih odsekov v Mežici, na Prevaljah, v Crni in na Ravnah. Povrhu še KAO — koroški alpinistični odsek. Torej je bilo treba pregledati vse arhive za ta leta. In še več. Tu so Planinski vestnik, časopis Delo, Koroški fužinar, srečanje na Raduhi in anketni listi. Lahko torej rečem, da so avtorji opravili veliko delo. Pošteno so se potrudili, da bi zajeli vse, kar se le da. Ko sem zapisal, da je to Sizifovo delo, sem mislil na to, da je tiskanih samo 50 izvodov knjig, čeprav smo ena najbolj bogatih občin v Sloveniji. Naslovna stran je zelo posrečena. Likovno stilizira alpinizem. V levem gornjem kotu je klin z vponko, skozi katero visi konopljena vrv in obroblja vse štiri strani. Prekinjena je v desnem kotu spodaj, kjer je s šrafiranimi pokončnimi črkami izpisan naslov (beseda pod besedo, isto letnici). No, za avtorja ne zveš, in to je največja hiba te knjige. Niti za enega avtorja ne zveš. Obupno. Toliko dela in truda so posamezniki vložili v nekatera poglavja, in niti enega avtorja ni. Reševanje ponesrečenca — človek človeku Prežihov Voranc in ob moralni pomoči naših ustanoviteljev uspešno rešujemo. S svojo zavzetostjo in raznolikostjo smo člani dokazali, da kljub oddaljenosti od domačega kraja, v novem in drugačnem okolju, z vsestransko pomočjo domačinov lahko ohranimo materin jezik, gojimo svojo kulturo in tako obdržimo nacionalno identiteto. Za traktat o imenih plezalnih smeri si mislim, da je isti, kot je v Planinskem vestniku. Pa ne gre, da bi kar sam določal, kdo je kaj napisal. Ce so že grešili, naj še greh priznajo. Upam, da se bodo po tem mojem pisanju oglasili vsi, ali pa vsaj eden za vse. Velika škoda je, da ni nobenega slikovnega materiala. Res je, da je alpinistu pri rednem plezanju skoraj nemogoče posneti dovolj kakovostno sliko. Fotografija je navadno tako nemogoča, da nič ne pove o resnični situaciji. Tako pridejo v poštev le take, ki so več ali manj spozirane. Ko je pri plezanju res težko, ni časa za fotografiranje. Vseeno bi morali avtorji najti način in nekako le zbrati in objaviti slikovno gradivo. Saj bi to bilo tako rekoč spotoma. 1 udi slike s poklicnimi napakami. Navsezadnje so spozirane fotografije tudi dokument nekega časa. Vrnimo se spet h knjigi. Prvi naslov jo O namenu raziskovalne naloge, ki govori o načinu in o tem, kako je delo nastalo. Ne pove pa, kdo ga je financiral in kako so prišli do ideje, da so se lotili tega velikega in prepotrebnega dela, ki je po vrhu še nehvaležno. V javnosti se ni pojavilo niti kratka notica. Tudi če bi »-njih delo" raztrgali, bi po mojem imeli neko zadoščenje. Alpinizem na Koroškem 1937-1980 Drugi podnaslov: Razvoj svetovnega alpinizma je prirejen po Z. Smerke: Plani-narstvo i alpinizam (1974). Tudi drugi podnaslov je iz iste knjige. Razvoj slovenskega alpinizma bi po mojem lahko priredili po delu Toneta Strojina »Oris zgodovine planinstva«, ki je izšel že leta 1970. Druga izdaja je izšla leta 1978. Nedvomno je to delo bolj primerno za povzetek. Med drugim je omenjen prvi spis v slovenskem jeziku, kjer o svoji »Turi na Triglav« poroča Jakob Dežman svojemu učitelju Valentinu Vodniku in nosi datum 29. 9. 1808. Mislim, da bi, ko bi pregledali stare Planinske vestnike, našli dovolj snovi za zanimiv članek s tem naslovom. Morda bi našli tudi tisto parolo: »Kaj nam pa morejo? Nič.« Ta parola je bila dolga leta vodilna gonilna sila v planinah. Ali pa tisto, kar je zapisala neka Angležinja, da imamo Slovenci nekaj dispozicij, ki jih drugi nimajo. Kratke plezalne smeri, v katerih se planinci izbrusijo v alpiniste. Zato tudi takšni uspehi v višjem gorstvu. Morda tudi o prvi opisani in vrisani plezalni smeri. Po podatkih iz Planinskega vestnika je to dr. Tuma »Čez Triglavsko steno«. Zal ni vseh številk Planinskega vestnika v Študijski knjižnici na Ravnah. Če ni prvi, je vsaj eden izmed prvih. Izmed Korošcev pa je nedvomno prvi Drago Zagorc (slej Planinski vestnik G-1984, stran 288); foto Rado Vončina: »Severna stena Male Raduhe«. Smeri je vrisal in opisal Drago Prane Telcer Član poslovodnega odbora Železarne Ravne mag. Jože Zunec je v svoji pozdravni poslanici, natisnjeni v spominskem biltenu, slovenskim železarjem napisal: Tokrat bo goro Peco zavzela drugačna vojska, ne Matjaževa, temveč množica žele-zarjev in kovinarjev. Ni se zmotil. Še na hobenem planinskem pohodu ni bilo zbranih toliko slovenskih železarjev kot v soboto, 24. maja 1986, na pohodu iz Šmihela čez Peco v Toplo. V megleno jutro so vozili avtobusi, zajedeni do zadnjega stojišča, čez Holmec v Šmihel. Številni pa so prišli čez Ljubelj 'h tako se je zbrala ob spodnji postaji sedežnice številna druščina delavcev zdru-Zenega podjetja Slovenske železarne. Na-vdušeni nad lepotami koroške pokrajine s° drug za drugim izginjali na sedežih hitre sedežnice nad smreke in macesne. Vožnja le slehernega navdušila ob pogledih na lepote spomladanske narave. Živo rdeči vres, Posejan po travnatih jasah, je privlačil Poglede, rumeni ženitelj je spremljal pohodnike na zadnjem delu vožnje. Smejočih obrazov so sestopali s sedežev in sprejemali spominsko značko in bon za malico. k*olge kolone pohodnikov so se pomešale jned seboj. Sprva sami Ravenčani, ker so bdi pač prvi na vrsti, nato še ostali žele-^rji- Po smučarskih terenih in stezah so bdi kaj kmalu prvi že na vrhu Kniepso- Zagorc. Drago Zagorc je tudi prvi, ki mu je uspelo narisati Prusikov vozel (vse faze). To bi bilo vse, kar bi lahko poočitali avtorjem. Prav vzorno je podana zgodovina posameznih alpinističnih odsekov in KAO, kakor tudi posameznikov. Podnaslov: »Literarni prispevki, v katerih so popisani koroški avtorji.« V bibliografiji so ti avtorji: (niso vsi) Drofelnik E., Falle M., Ficko P., Gorjanc J., Havle J., Klančnik G., Kodrin J., Krivograd I., Kolar R., Komprej I., Komprej Ivanka, Krevh V., Lačen M., Lodrant J., Lodrant M., Lo-drant O., Lodrant S., Oderlap I., Pungartnik S., Pušnik Fe., Pušnik Fr., Radovič I., Rigl M., Skudnik J., Strnad S., Šipek M., Telcer F., Visinski M., Vončina S., Vošank M. To je pravzaprav študija o koroških piscih, ki so svoje alpinistične dogodivščine in misli spravili na papir. Na kratko ni mogoče povedati vsega o vseh poglavjih knjige Alpinizem na Koroškem 1937— 1980. Kot sem zapisal, je to Sizifovo delo, saj je preteklo spet nekaj let in tako to začeto delo ne bo nikoli končano. Verjamem, da bo ta generacija našla moči in nadaljevala z začetim delom in da bo nove generacije vzgojila v tem duhu. Delo bo tudi lažje, ker je dokumentacija bolj popolna. S tem delom je Koroška več kot dostojno predstavila svoj alpinizem. In če nam uspe, da jo izdamo na pravem papirju in s pravimi slikami, bo to ena od redkih knjig, ki bo predstavljala Koroško. vega sedla, kjer so se ustavili, da so se razgledali proti Kordeževi glavi. Na prijazni ravninici, od koder je bil viden vrh Pece, na drugi strani pa vrh na avstrijski strani, smo opravili obmejne formalnosti. Prijazni organi notranjih uprav, ki opravljajo obmejno službo, so bili presenečeni zaradi množice pohodnikov. Izrazi navdušenja nad planinsko pokrajino, planinsko potjo in drugimi lepotami so se kar vrstili. Še hočemo na to pot, je bilo slišati iz številnih ust. Vrh Pece je bil oblegan skoraj dve uri. Megleno vreme, vmes tudi nekaj padavin, je pohodnike priganjalo, da se niso dalj časa zadrževali na samem vrhu in so pospešili korak. Velika gneča je bila pri planinskem domu, kjer se je vsak želel okrepčati in si odpočiti. Koča je bila veliko premajhna za vse. Votlina kralja Matjaža še ni videla toliko obiskovalcev. Po stezi proti Topli je šlo hitreje, priganjal je dež, svoje je storila tudi strma steza, nekaj tudi želje po malici in okrepčilu. Od daleč je bilo že slišati vesele in poskočne glasove ansambla Veseli kovinarji. Na prostoru ob bivši karavli so pohodnike pričakali veselega obraza sodelavci tozda družbeni standard in vse zadovoljivo postregli z okusnim in zadostnim okrepčilom. Spočetka je bilo resno, nekateri so bili malo utrujeni, nekateri so se zopet bali, Želczarji na sedežnici da se bo vsak čas ulil dež, šaljivi nastopi Pečolarjevega Edija in Janka Kralja pa je sprožil val dobre volje in smeha. Zadonele so vesele polke, koračnice in valčki, vse se je zavrtelo, zavriskalo, pretrgana je bila zadržanost in nevolja, postalo je veselo, kakor je lahko samo na pohodih slovenskih železarjev. Čas je naenkrat hitel prehitro. Veliko skupnih želj je ostalo še neizpolnjenih, marsikateri pogovor še nedokončan. Izza Pece so se začeli valiti črni oblaki, ki so napovedovali nevihto. Stiski rok, pozdravljanje in klici »na svidenje na Kamniškem sedlu« so bili zadnje dejanje planinskega pohoda slovenskih železarjev: iz Šmihela čez Peco v Toplo. Letošnjega prvega planinskega pohoda se je udeležilo 723 pohodnikov-delavcev Slovenskih železarn. Suzana Praper čJ) o let na nC9C Dragi, poletna noč nemudoma prihaja k nama, v naročje najino se bo spustila in dahnila svoj napoj. Morda bo zopet to napoj ljubezni, sreče, ki spojeni jo uživajo sproščeno tudi v hrupu težkih teh peči in prahu rdečkastega sija. Želela sem si tvojega objema, prižela s slastjo bi se k tebi, a besede govorijo, da dani se, dan prihaja. Dragi, poletni dan nemudoma odhaja s tabo, ne pušča mi napoja sreče, ne čustev ljubezni lepe, ostal mi je le hrup in rdečkast dim iz dimnikov tovarne. Pohod slovenskih železarjev iz Šmihela čez Peco v Toplo KAJ JE TO KRAVA? No, pa se pogovorimo o kravi. Zakaj pa ravno o kravi, ste se prav gotovo začudili. Ko pa kravo poznamo tako dobro, da je kar težko najti in imenovati človeku bolj poznano žival. Skušajte si predstavljati zoološki vrt, kjer bi bile na ogled krave, koze, svinje itd. Saj tega ni nikjer. Pač, tudi takšen živalski vrt obstaja, in sicer v Zahodni Nemčiji. Meščani, posebno otroci, ga navdušeno obiskujejo. Za mnoge med njimi je namreč to edini način, da se spoznajo z živalmi, ki so koristne za kmetijsko gospodarstvo. Še bolj zanimive rezultate je dala anketa, ki so jo pred kratkim izvedli med učenci šol mesta Bostona v ZDA. Pokazalo se je, da večina otrok sploh nima pojma, da obstaja med mlekom in kravo kakršna koli zveza. Mislili so, da mleko, ki ga prodajajo v tako pisani embalaži po trgovinah, proizvajajo v tovarnah tako kot coca colo. Mogoče je bil to le osamljen primer, res pa je, da tudi mnogi odrasli prebivalci velikih mest veliko več vedo, na primer, o življenju delfinov kot pa o domačih živalih, zahvaljujoč katerim imajo na mizah ne samo mleko, pač pa tudi meso, maslo, sir in smetano. Kravo je ustvaril človek. V začetku 17. stoletja je bil ubit zadnji na zemlji živeči divji tur. To je bila velika in mogočna žival, ki je od pam-tiveka živela skoraj na vseh kontinentih. Toda prišel je čas, ko so za njimi ostale le njihove podobe na starih viteških grbih in znamenjih. Ta žival, glejtje, je bila prednik današnjega goveda, velikega in po vsem svetu razširjenega domačega goveda. Skupaj z izumrlim turom so do sedemnajstega stoletja živeli in obstajali tudi njegovi manjši divji sorodniki, katere je človek, seveda ne kar tako brez koristi, vzel pod svojo zaščito. Udomačevanje sorodnikov tura se je začelo v Indiji že pred kakimi 8000 leti. Tam so, kakor nam je znano, krave še danes svete, po božje čaščene živali. Če so se divje živeči turi v teku tisočletij le malo spremenili, tega o njihovih udomačenih sorodnikih ne moremo govoriti. Kajti s selekcijo in življenjskimi razmerami, s klimo in drugim, se je v teku časa formiralo kar najboljše, plemenito in človeku koristno domače rogato govedo različnih pasem. Danes obstajajo štiri različne osnovne podvrste domačega goveda: 1. evropsko govedo stepnih in ravninskih predelov 2. dolgorogo evropsko govedo planinskih in gozdnih predelov 3. kratkorogo centralnoazijsko govedo in 4. južnoazijsko in severnoafriško grbasto govedo — zebu. Mleka pa je taka krava dajala komaj dovolj za prehrano svojega potomstva. Revolucijo je v govedorejo prinesla šele križanje. Prav v osemnajstem stoletju je namreč angleški naravoslovec Robert Berktvell odkril postopek, ki so ga naposled imenovali inbrin ding. Srž tega postopka je v tem, da plemenjaka, ki ima kakršnokoli zanimivo ali koristno lastnost, križamo z njegovimi bližnjimi sorodniki z namenom, da dobimo potomce, pri katerih bodo te posebne lastnosti plemenjaka še bolj pov-darjene. Razvoj je šel še dalje in prišli so še do drugih načinov dela v zvezi z oplemenjevanjem. Rezultat vsega tega dela je, da imamo današnjih že kakih 960 različnih pasem domačega rogatega goveda. Današnja moderna krava, v mislih imamo tipično žival, daje 15 do 20 1 mleka na dan. Najboljše živali ga dajejo tudi ena in pol do tri in celo štirikrat več na dan. In to 280 do 320 dni na leto. Med različnimi podvrstami domačega goveda so opazne razlike, končno pa se zelo razlikujejo tudi od svojih prednikov. Pred dvatisoč leti, na primer, so bile krave znatno višje, kakor so danes. Molzli so jih stoje, ne tako kakor danes, ko to delamo sede na nizkem stolčku. Bili pa so tudi časi, ko se je domače govedo zmanjševalo. Tako je domače govedo, na primer v 18. stoletju, v nekaterih deželah Evrope po rasti in teži doseglo komaj rast in težo današnjega teleta. Krave najboljših pasem dosegajo v starosti 3 do 4 let težo 500 do 600 kg, nekatere pa tudi do 1000 kg. Kot »mlečna tovarna« sedanja krava služi tudi 12 do 13 let od svojega 20 let dolgega življenja. Pri stari kravi molznost pade, to pa zato, ker se ji zaradi neprestanega žvečenja s časom obrabijo zobje. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da krava po pravilu poleg vsega, kar smo povedali, prinese vsako leto enega telička, redkeje po dva še manj redko pa po tri do sedem telet naenkrat. Znano je tudi, da se kmečkim družinam, ki so imele kravo, še bolj pa tistim, ki so imele po dve do tri krave, ni bilo treba bati za hrano in za to, kako bodo preživele. Ruski kmetje so že iz pradavnine kravo ljubeče imenovali mati hranilka in jo tako imenujejo še danes. Čisto na drugem koncu našega planeta, v Vzhodni Afriki, pa imajo črnci plemena Va-tutsi pregovor: »Razen kralja na svetu ni ničesar pomembnejšega kot krava.« O kravi je zakoreninjenih in obstaja tudi nemalo napačnih predstav. Ljudje so prepričani, da bik ali krava pobesni, če vidi kaj rdečega. Toda toreador bi mirno lahko dražil bika s platnom poljubne barve. To pa zato, ker ne biki ne krave ne razlikujejo barv med seboj. Edino belo barvo vidijo bolj kot druge. Vonj je pri kravi razvit slabše kot pri drugih živalih. Kljub temu pa je dovolj močan, da krava prav po vonju spozna svoje tele tudi izmed tisoč drugih. Ali drugi primer: prej da začne krava jesti travo na pasišču, zmeraj natančno obvoha zemljo. Zares zemljo in ne travo. In če ji vonj pove, da so bila med travo sveže natrosena umetna gnojila ali druge podobne snovi, se ne bo pasla oziroma ne bo jedla trave. Nimajo prav tisti, ki trdijo, da za kravo ni nič boljšega kot jedilna sol. V resnici vsi travojedi, tudi krave, pohlepno ližejo sol, toda samo tedaj, kadar jim je v organizmu primanjkuje. Kadar pa je kravi dana možnost, da sama izbira med slanim, kislim, grenkim in sladkim, se pokaže, da je krava sladkosnedna. Eno najbolj stereotipnih mnenj o kravi pa je, da je okorna. Okoren si kot krava. Toda, ali sploh veste, o kaki kravi govorite. Saj nekatere z lahkoto preskočijo poldrugi meter visoko ograjo. Njena višina v kolku pa znaša 120 do 130 cm. V primeru nevarnosti pa doseže hitrost tudi do 40 km na uro. V sovjetskih cirkusih imajo atrakcijo, kjer krave igrajo nogomet, se vozijo s skirom in predvajajo celo balet. »Dereš se kot krava«, govore o kakšnem ne-melodičnem monotonem petju. Tako govorijo in ponižujejo kravo. Toda njeno oglašanje se nam samo zdi enolično. Saj se v tem njenem jeziku da razlikovati kar 11 smiselnih melodij. Na primer, če krava kliče svojega telička, uporablja več različnih intonacij, ki jih teliček odlično razume. Toda to še ni vse. Krava je tudi muzikalna. Točno loči glasbo po ritmu. Kadar zveni glasba bolj narahlo in tiho, takrat pridejo krave tik do izvora muzike in poslušajo. Danes ni malo pastirjev po svetu, ki izkoriščajo to glasbeno nadarjenost krav in s pomočjo glasbe zberejo čredo, ki se jim je razbežala po pašniku. Nekoč so sovjetski znanstveniki, ki preučujejo obnašanje živali, naredili tak preizkus: 40 krav so navadili prihajati na molžo tako, da so vsaki po vrsti zaigrali drugačno melodijo in jo tako povabili na molžo. Melodijo je bila dolga le po dve do tri note. Čez 10 do 15 dni ni niti ena krava zamenjala svojega povabila. No, da se razumemo. Glavna sposobnost krave pa ostane dajanje mleka. Stari pregovor, ki velja po vsem svetu, pravi da »krava pri gobcu molze«. Žival, ki z apetitom in dobro izkorišča krmo, nam bo dajala tudi dovolj mleka. Pri tem pa nista pomembni le količina in kakovost hrane, pač pa tudi razmere in okolje, v katerem krava je. Krava ni tako neobčutljiva in mirna, kakor je videti na prvi pogled. Radovedna je in se zelo zanima za vse, kar je novega okrog nje. I Veseli kovinarji pri svojem opravilu Njen živčni sistem se, kar je zanimivo, zelo hitro vzburi in razdraži. V teku tisočletij se je krava pasla v manjših čredah, navajena je bila mirno muliti travo in ob določenem času oditi k reki ali jezeru in se do trebuha potopiti v vodo, poležati nekaj časa v vodi, nekaj časa v travi. Kazalo je, da je ta žival simbol največjega miru in pokoja v naravi. Kako se počuti krava v naših modernih hlevih iz betona, sredi množice strojev in naprav, ki ne morejo biti absolutno brezšumni, in glavno, kar je, sredi množice sebi enakih. Zakaj, vedeti moramo, da dandanes tudi že skoraj najmanjša farma šteje po 50 glav govedi. Obstajajo pa farme, ki so veliko večje, saj štejejo več sto ali celo več tisoč živali. Na vprašanje odgovarja krava s svojo molznostjo. Molznost je dobra le tedaj, kadar smo upoštevali vse njene najmanjše potrebe. Zelo majhen, toda lasten prostor je dovolj, da se krava počuti mirno in spokojno. Vsako vznemirjenje se takoj odraža pri molznosti. Če je treba kravo premestiti z enega stojišča na drugo, vseeno je, če je to povsem blizu ali če smo ji zamenjali sosedo, že pade molznost, tudi do 10°/o. Opazili so tudi, da živali laže prenašajo majhne spremembe v svojem okolju, če jih opravimo zvečer, ne pa zjutraj ali popoldne. Noč in tema pomagata kravi, da se v spremembo laže vživi. Pa tudi napajanje ima svoj namen. Krava ne bo dala maksimuma mleka, če se ni napila in napojila po svoji želji. Vode potrebuje zelo veliko, to je 90 do 130 litrov na dan. To pa zato, da ima dovolj sline, ki ji je nujno potrebna za prežvekovanje. Za prežvekovanje namreč porabi 80 do 100 litrov vode. Napajalniki za kravo morajo biti takšni, da lahko pije počasi, z vmesnimi predahi in brez motenj. V kakršnem koli okolju in v kakršnih koli razmerah krava živi, eno je treba vedeti, krava bo vedno ostala čredna žival. Zato ni pomembno samo, da jo nakrmimo, ampak ji moramo dati tudi takšne možnosti za življenje, da ostanejo medsebojni odnosi med živalmi v čredi normalni. Velikega pomena je tudi velikost kravje črede. Z vidika ekonomistov in industrijske tehnologije prinaša največje dohodke čreda, ki šteje 50 do 100 glav. Temu pa oporekajo etologi in priporočajo črede, ki štejejo največ po 25 krav, kajti v nasprotnem primeru nastanejo v čredi neizbežni spori. Stvar je namreč v tem, da se v vsaki na novo sestavljeni čredi krav že drugi dan pojavi voditeljica, ostale članice pa se razporedijo po rangu. Skrivnost tega pojava še do danes ni povsem raziskana. Ko priznava voditeljico, se obnaša vsaka skladno s svojim rangom oziroma položajem v čredi. Kadar pa šteje čreda več kot 25 glav, takrat si živali niso več zmožne zapomniti vseh individualnih lastnosti vseh soto-varišic in položaja, ki ga zavzemajo v čredi. Tedaj se za vodstvo črede ne začne potegovati le ena krava, pač pa več skupaj, in prično se spori in sovražnosti ki se poznajo predvsem kot živčnost in nervoznost živali. Posledica pa je tudi 30 do 40 °/o manjša molznost krav v čredi. Zato je »duševni mir« za krave prav tako pomemben, kot dobra krma in voda za pitje. Na zemlji živi danes že okolic 1200 milijonov glav domačega rogastega goveda. Od tega je nad 200 milijonov krav. Tako povprečno ena krava pride na 23 ljudi. Je to veliko ali malo? Po podatkih FAO (Mednarodne organizacije za prehrano) povprečno pride na vsakega človeka na zemlji letno 31 kg mesa in mesnih izdelkov, od tega 10 kg govedine. Mleka in mlečnih izdelkov pa 95 kg. Norme, ki jih za zdravo prehrano priporoča znanost, pa znašajo: 82 kg mesa in mesnih izdelkov ter 405 kg mleka in mlečnih izdelkov na osebo letno. Čisto razumljivo je, da si zato vsaka država želi povečati svojo čredo govedi. Toda krava je od krav razlikuje. Izkušnje ekonomsko razvitih držav kažejo, da je najboljša rešitev problemov prehrane v reji visoko produktivnega plemenitega goveda. Čeprav med kravami molznicami ne prirejajo tekmovanj, so imena nekaterih najboljših le znana živinorejcem po svetu. Rekord SZ pripada trenutno kravi po imenu Volga, črne lisaste pasme iz sovhoza Rusija (Ural). V 305 dneh tretje laktacije je dala 17.517 1 mleka s 4,2 o/o tolšče (skupaj 736 kg mlečne maščobe). Največja dnevna molža je 77 1 mleka. Svetovni rekord pa pripada zaenkrat kravi Ubre Blanka s kmetijskega gospodarstva »La Viktorina« na Kubi. V 305 dneh tretje laktacije je ta krava dela 24.268,9 1 mleka s 3,8 % tolšče (to je 922,21 kg mlečne maščobe). Povprečna dnevna molža pri trikratni molži je bila 97,57 1 mleka. Ubre Blanka je bila rojena od bika plemenjaka holsteinske pasme kubanske selekcije in matere križanke zebu goveda. Rekorderka je na redkost zelo milega in mirnega karakterja. Pripis prevajalca: Kljub temu, da se nam zdi, da o kravah in plemenitem domačem govedu že toliko vemo, ali bolje rečeno, že vse vemo, je ta zapis po svoje tako zanimiv in prinaša toliko novega in zanimivega, da se mi je zdelo vredno, da ga prevedem. Prevedem pa tudi zato, da ga bodo prebrali tudi drugi, ki mislijo prav tako, kot sem sam mislil, namreč, da o kravah že vse vemo. Iz ruščine prevedel Rok Gorenšek Ivan Hamun Naša Koroška Med gorovjem, med potoki mi živimo, vendar lepšega si kraja nikdar ne želimo. Ko zapoje ptičji 'rod in gozd zažubori, najboljša to budilka je, ki zjutraj me zbudi. Po gozdu vodi mene pot v službo in nazaj, povsod me spremlja ptičji spev, saj to je pravi raj. Ko utrujen z dela vrnem se, pred hišo obsedim in spet poslušam ptičji rod, veselo tu živim. Če pa je čas, v hribe grem, zavriskam vrh planin, sem srečen, da sem tu doma, da sem Koroške sin. LJUBLJANA Gracioznost Srečanje Prežihovcev v Mariboru Pet šol v slovenskih krajih nosi ime Prežihovega Voranca: v Mariboru, Bistrica v Prekmurju, v Ljubljani, na Jesenicah in na Ravnah ter dve zamejski šoli: v Dolini pri Trstu in v Doberdobu. Učenci in učitelji teh šol se srečujejo vsako leto v drugem kraju. Letos so pripravili srečanje prežihovci iz Maribora. Z naše šole se je udeležilo tega srečanja štirinajst učencev in pet učiteljev. Do Maribora smo prijetno potovali z vlakom. Gostitelji so nas prijazno sprejeli na šoli. Obdarili so nas s klobučki, broškami in prospekti mesta. Skupaj smo si ogledali znamenitosti mesta: pokrajinski muzej, akvarij, stari del mesta v obnovi — Lent, spomenike NOB. Popoldne so nas prevzeli učenci, pri katerih smo bili gostje. Proti večeru smo se zbrali v domu JLA na skupni prireditvi. Program je bil pester, saj se je predstavila vsaka šola z neko posebnostjo iz domačega kraja. Presenečenje smo doživeli naslednji dan v dvorani Tabor. Poslušali smo koncert ansambla Čudežna polja in gledali nastop plesne skupine. Po koncertu nam je ostalo le še nekaj uric do slovesa. Preživeli smo jih vsak po svoje s svojimi gostitelji. Srečanje je bilo prijetno in koristno, saj smo spoznali lepote in znamenitosti mesta Maribora in stkali nove prijateljske vezi z mladimi prežihovci. Veselimo se že prihodnjega leta, ko bo srečanje prežihovcev zopet pri nas. Po zapisu udeležencev srečanja pripravili člani novi-narsko-dopisniškega krožka osnovne šole Prežihovega Voranca, Ravne na Koroškem Darjan Cigler Preizkušnja (Izposojeno iz Vigredi — glasila OŠ Franja Goloba, Prevalje) Sedim in zrem v tekmovalca, ki se pripravlja na tek z ovirami. Pogledam na uro. »Kaj, še štiri ure do mojega nastopa«, si rečem in živčno vzdihnem. Ob meni je prijatelj, ki tudi čaka na skok v daljino. Že se pogovarjava in se smejeva ter navijava. Končno je mimo dopoldanski del tekmovanja. Uroš in Štefi sta se že rešila svojega nastopa. Kar dobro sta se odrezala. Spet pogledam na uro. Celi dve uri sta še ostali do začetka skoka v daljino. Kaj bi počel medtem? Na srečo je tu trener in nas odpelje na kosilo. Po jedi se vrnemo. Trebuh je poln, živčnost manjša. Ostalo je ravno prav časa, da se oblečem v trenerko in se razgibam. S Stojanom se preoblečeva in že se segrevava ter delava razne vaje. »Morava si izmeriti zalet,« me opomni Stojan. V odgovor mu pokimam in že si izmerim svojih 32 korakov. Sedaj je treba opraviti še nekaj skokov, da se prepričam, če je zalet dobro zmerjen. Toda tu je še 27 tekmovalcev, ki bi tudi radi naredili nekaj preizkusov. Veliko je prerivanja in tudi grde besede posegajo vmes. Opravim dva skoka. Trener mi zadovoljno prikima in mi nekaj svetuje. Usedem se in čakam na svoj prvi skok. Končno zaslišim svoje ime. Vstanem, si slečem trenerko, stopim na začrtano mesto. Malo se pogugam na petah in že se zaletim proti odskoku, hitrost se mi veča iz koraka v korak. Pritečem do deske in se odrinem. Švignem skozi zrak in poletim daleč v pesek. Nasmejim se pri sebi, sodnik dvigne rdečo zastavo in zraven poudari: »Prestop«. Pogledam ga — kot zloglasna meduza iz grških bajk — ter se otresem peska. Trener mi spet svetuje. Zalet si povečam za stopalo. In sedaj spet čakanje. V vodstvu je fant, ki skače pred mano, s 636 cm. Že sem pripravljen na drugi skok. Dober zalet, odriv ... Lepa daljava, toda malo manjša od prve. Hiter pogled na sodnika. Ta dvigne belo zastavo. Namerjeno 628 cm. Zadovoljno pokimam. Moj novi osebni rekord. Prebijem se na drugo mesto. Malo potrpljenja in tretji skok. Lepa daljava, toda prestop. Konec 3. serije. Sodniki izberejo 9 najboljših. Seveda sem med njimi. Začetek 4. serije. Skačem zadnji od deveterice. Zaletim se, toda spet prestop. Na voljo imam še dva preizkusa, ampak tudi peti ni kaj prida. Možnost za zmago se je še bolj oddaljila. Sedaj pa zadnji, odločilni. Fant, ki vodi, ves napet stoji in gleda, kako bom skočil. Začnem teči. Lepo stopnjevanje ..., toda pogledam na odrivno desko, začnem daljšati korake in ... s skokom ni nič. Moj nasprotnik si olajšano oddahne. Malo razočaran se oblečem v trenerko in grem na razglasitev. Polona Čarf Nikoli ni prepozno Moja babica je stara 66 let in stanuje v Mežici. Njena strast so otroci, prašički in šport. Da, pri 66 še zelo navdušeno spremlja šport. Najraje ima košarko in smučanje. Navija za Cibono in prav smešno je videti, ko njene temne oči napeto zrejo v ekran in se ne zmeni za nič okrog sebe. Ko je košarkarska tekma, je to najbolj razburljiv dogodek in nihče je ne spravi izpred ekrana. Za vse okoli sebe je slepa in gluha. Navdušuje se za Dražena in pravi: »Simpatičen fant, ki odlično igra. V obrambi in napadu je odličen, vendar ga zaradi enkratnega igranja večkrat suvajo in brcajo in mora na taka dejanja opozoriti s padcem!« Ded se niti najmanj ne zanima za šport in pravi: »Ko babica gleda in razpravlja o športu, je za vse drugo slepa in se takrat raje umaknem in vzamem v roko knjigo, saj so knjige moja strast!« Sinovi in hčere se ji smehljajo, jaz pa sem nanjo ponosna, saj ni prav vsaka babica tako poučena in navdušena za šport. Ded ima rad knjige, ki babice sploh ne zanimajo, babica pa šport, ki je dedu povsem tuj. Pri smučanju je zbrano prižeta na svoj stol z mehko podlago in opazuje drseča telesa med vraticami. Pri srcu ji je Rok, ker smuča neverjetno, všeč pa ji je tudi Nilson. Res ne vem, zakaj ravno Jonas, babi pa se skriv- nostno nasmiha in pravi: »Niti sama ne vem točno, zakaj ravno on, vendar obožujem njegov stil!« Večkrat sem ga že opazovala, vendar se mi njegov stil ni zdel nič nenavadnega. Kdo ve, mogoče jaz nimam smisla za opazovanje, ali pa babi gleda skozi čarovna očala. Z vsakomer se rada pogovarja o najnovejših športnih dosežkih in rezultatih. Na športnike gleda kot na velike garače in kadar komur spodleti, sočutno ogleduje poraz in tiho sedi sama v naslonjaču, če pa kdo zasmehovalno izreče besede na račun poraženca, se razburi in »nehvaležnež« bo imel velika ušesa. Babi pravi: »Ob športu se sprostim in pozabim na težave. Zame je najlepša oblika sprostitve in prostega časa«. Tako o športu naša babica. Vesela šola Tudi v letošnjem letu smo se zelo množično udeležili tekmovanja v znanju iz Vesele šole. Veliko se nas je uvrstilo iz razrednega na šolsko tekmovanje. Tudi tam smo se dobro odrezali in 22 nas je odšlo na občinsko tekmovanje, ki je bilo 18. maja 1986 na osnovni šoli Franja Goloba na Prevaljah. V petek, 18. maja, smo se z avtobusom odpeljali na Prevalje. Na šoli so nas lepo sprejeli. Da bi premagali strah, so nam v začetku pripravili kulturni program. Pozdravil nas je tovariš ravnatelj. V spomin smo dobili značke in fotografijo Leopolda Suhodolčana. Občinska zveza prijateljev mladine pa je vsakemu podarila kemični svinčnik. Nato smo odšli v razrede in začeli s tekmovanjem. Precej smo se namučili, saj so bila vprašanja dokaj težka. Po končanem tekmovanju smo dobili malico. Med čakanjem na rezultate smo si pripovedovali šale. Sledila je razglasitev rezultatov. Nagrade in diplome je podeljeval Primož Suhodolčan. Kljub težkim vprašanjem smo sošolke iz 6. b razreda osvojile prva tri mesta. Inga VODNJOV-ŠIPEK, 6. b Osnovna šola Prežihov Voranc Ravne na Koroškem MISLI Petindevetdeset odstotkov ljudi sploh ne ve, kaj se dogaja, trije odstotki razumejo, dva odstotka pa povzročita, da se kaj zgodi. SHARIFF Ko človek prekorači štirideseto leto, opazi, da se je njegov svet podrl, sam pa je preživel ruševine. MALDEN Psihiater živi na račun ljudi, ki ne morejo opraviti s svojo preteklostjo, sedanjost pa si grenijo z bodočimi skrbmi. SELLERS Alojz Krivograd STAVKA KAMNOSEKOV V JOSIPDOLU IN HUDEM KOTU LETA 1938 UVOD V pričujočem sestavku1 bomo orisali stavko 1 Stroške, ki so nastali pri tem delu, je poravnala Občinska raziskovalna skupnost Ravne na Koroškem, in se ji za to ob tej priložnosti zahvaljujem. kamnoseških delavcev v Josipdolu in Hudem kotu na Pohorju leta 1938, njen potek, vzroke ‘n značilnosti. Ostalo bo odprtih še precej vprašanj, na katera za zdaj še ni možno odgovoriti zaradi pomanjkanja virov in tudi zato, ker ni razčiščeno marsikatero vprašanje bodisi lokalnega bodisi širšega pomena. Kamnoseški delavci, ki jih je bilo vsaj 300, so bili zaposleni v treh kamnolomih, katerih lastnika sta bila Antun Res iz Zagreba in inž. Milan Lenarčič. V Josipdolu je bila meja n>ed obema lastnikoma označena baje z enim samim kolom. Lenarčič je imel še kamnolom v Hudem kotu. Antun Res je zaposloval v prvi Polovici leta 1938, torej tik pred stavko, 160. Lenarčič pa 140 delavcev. Seznamov za to leto ni bilo možno najti. Viri, ki so nastali v Ribnici in na okraju Dravograd, sicer dosledno omenjajo, da sta oba zaposlovala po 140 delavcev. Podatek v arhivu Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (Arhiv Slovenije) pa Pravi, da je leta 1938 Antun Res zaposloval 160 delavcev. Za Lenarčiča v tem arhivu ni Podatkov za tisti čas. Če je Lenarčič imel 140 ljudi, potem bi bilo v kamnolomih 300 zaposlenih. To število potrjujejo številna orožniška Poročila iz Ribnice. Vsi skupaj so enotno nastopili proti lastnikoma marca 1938. Zahtevali so kolektivno pogodbo in višje plače. Ker lastnika nista hotela privoliti v njihove zahteve, so začeli stavkati 4. avgusta istega leta In je skupna stavka trajala do 10. oktobra; delavci pri Lenarčiču so stavkali vse do 4. novembra. Ker jih je že prej odpustil, skoraj ni možno ugotoviti, kdaj se je stavka končala. VIRI Literature o tej stavki praktično ni. Omenja jo le France Filipič v svojem sestavku v zborniku Radlje skozi čas, ki je izšel leta 1984. Največ arhivskih virov je v fondu okraja Dravograd, in sicer v fasciklih za leto 1938 in 1939, ki ležijo v Pokrajinskem arhivu Maribor. Posamezni dokumenti in zapisi se najdejo tudi v fondih Delavske zbornice, Inšpekcije dela pri banovini in Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Prve hrani arhiv Inštituta Za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, za drugi dve ustanovi pa Arhiv Slovenije. Nekaj drobcev je tudi v fondu sodišča Maren-berg (Radlje), ki je spravljen v Pokrajinskem arhivu Maribor. Pri delu z arhivalijami smo imeli dve poglavitni težavi: prvič neurejenost fondov, kajti urejeni so le do prve stopnje, tj. da so dokumenti evidentirani in urejeni kronološko. Druga težava pa je, da v fondih manjka dosti dokumentov, največkrat najpomembnejši. Tako stanje so povzročili dogodki druge svetovne vojne. V zmedi zadnjih dni stare Jugoslavije se je z arhivalijami marsikaj zgodilo, potem so jih v roke dobili okupatorji, takoj po osvoboditvi pa pristojni in nepristojni ljudje, oboji so z njimi ravnali mačehovsko, kakor se dogaja tudi še danes. Arhi-Valije podzveze Zveze gradbenih delavcev Jugoslavije za Slovenijo in lokalne organizacije v Ribnici so zginile kakor skoraj vsi dokumenti takratnih strank in sindikatov. Naslednji vir je takratno časopisje. Ta vir ima osnovno pomanjkljivost, da so podatki nezanesljivi, ker so prikrojeni interesom časnika in avtorjev. Za obravnavani predmet je najpomembnejša socialistična Delavska politika ter liberalni glasili Večernik v Mariboru in Slovenski narod. Na razpolago so bile še žive priče. Vsega skupaj sem ugotovil samo pet še živečih udeležencev stavke. Govoril sem s tremi, ki so navedli nekaj dragocenih dejstev. To so bili kamnoseki Ivan Ditinger, Ivan Račnik in Ernest Vobovnik. Vsi trije so že v visoki starosti in njihovi spomini so že obledeli, zlasti še na stavko, ker so čez dve leti sledili razburljivi in nevarni dogodki druge svetovne vojne oziroma NOB. Kot je že v uvodu rečeno, o tej stavki še ni vse povedano, vsekakor pa bo kdaj pozneje treba oceniti, kaj je pomenila v takratnem stavkovnem gibanju v slovenskem prostoru. Morebiti se bo pa do takrat o njej našel še kak do zdaj neznan vir. VZROKI Vzroke za stavko je treba iskati v bednih razmerah kamnosekov in pomožnih delavcev v pohorskih kamnolomih. Zaslužki so bili takile: poprečna mesečna plača delavca v Josipdolu je bila leta 1938 757,25 din,1 eksistenčni minimum, ki je veljal za tisto leto, pa je bil 804 din, za štiričlansko družino pa 1905 din.2 Seveda je v poprečju preračunan za vso takratno Slovenijo. Eksistenčni minimum je tista količina potrebščin, ki so nujne za kolikor toliko normalno življenje, preračunano na denarno vrednost. Za zaslužke v Josipdolu imamo na razpolago časopisno poročilo, ki smo ga citirali pod črto, spominska pričevanja treh udeležencev,3 ki so bila zapisana leta 1983, in vprašalno polo za Resov kamnolom iz leta 1938 v arhivu Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fasc. 309/9 (Arhiv Slovenije). Čeprav omenjeni viri že po svoji naravi ne morejo biti stoodstotno zanesljivi, vendar malenkostne razlike med njimi potrjujejo, da so podatki o plačah v Josipdolu leta 1938, kot jih navaja citirani časopis, resnični ali vsaj zelo blizu resnici, in sicer: Vrsta delavcev ^luž. Dnevni zasluž. Mesečni zasluž. Ricar 3,93 31,50 819 leta 1938 2 do 2,50 din, včasih pa tudi 3 din. Cepilec Snažilec 3,12 25,— 650 Nakladalec, delavec, ki odvaža material 3,— 24,— 624 Kovač 4.50 36,— 936 Udeleženec stavke Ernest Vobovnik je navedel avtorju 1983. leta naslednje zaslužke: tujci, imenovani »Hrvati«, to so bili tisti, ki so bili doma izven občine, so dobili na uro Domačini so zaslužili 3 do 3,50 din. Tisti, ki so delali na akord, pa so v poprečju prišli na uro 4 do 4,50 din. To so bili ricarji in cenilci, minerji pa so zaslužili po 5,50 din. Ivan Račnik je istega leta povedal, da je na dan zaslužil 30 din, torej na uro 3,75 din, najboljši na so dobili 40 din oziroma 5 din na uro. Ivan Ditinger na je pravil, da ie delal pri minercih in je dobil na uro 3.50 din. Snominjal se je. da so delavci, ki so ročno vrtali, dobili od metra za vrtino 8 cm premera 100 din, za 6 cm premera pa 60 din. V osmih urah pa so trije ročno zvrtali vrtino 8 cm premera 110 do 120 cm in so prišli na 4,50 din na uro. Po navedbi omenjenih kamnosekov je bil poprečni zaslužek 3,90 din. Moramo pa 'dodati, da je veliko število delavcev imelo nizek zaslužek. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 13. IX. 1938 navaja, da je 93 dninarjev — tj. nekvalificiranih delavcev — dobilo na uro le 3 dinarje. Poročilo istega orožništva pravi, da je nri Lenarčiču možno zaslužiti največ 1200 din, običajno 700 din, v najslabših razmerah pa 300 din. torej le 1.43 din na uro. Tudi na te številke ne smemo priseči, lcajti plačilnih list nimamo pri roki. Zdi se, da so orožniki s temi podatki pritiskali na okrajno glavarstvo, naj ukrene nekaj v korist delavcev. V že omenjeni Resovi vprašalni poli je navedeno, da so pri njem zaslužili kvalificirani delavci 4 do 6 dinarjev na uro, nekvalificirani pa 3 do 4 din. (Lenarčičeve vprašalne pole za to leto ni.) Ta navedba je netočna že zato, ker je uslužbenec podjetja sam napisal podatek v polo za tisto leto, ko se je stavka pripravljala ali pa je že izbruhnila in je lastnik želel prikriti nizke mezde. Razen tega so delavci zahtevali, kakor bomo še videli, za kvalificirane s prakso nad 3 leta 5,50 din, za one do 3 leta prakse 5 din, za nekvalificirane pa 4 din. čudno bi bilo, da bi se kamnoseki tako uporno borili za tisto, kar že imajo, odnosno za tisto malenkost, ki jim je še manjkala do njihove zahteve. Zategadelj teh podatkov nismo upoštevali v navedeni razpredelnici zaslužkov v Josipdolu. Res je, da je leta 1938 poprečni mesečni zaslužek (757,50 din) kamnosekov v Josipdolu bil nekoliko višji od slovenskega poprečnega zaslužka 644,80 din in poprečnega zaslužka delavcev, zavarovanih pri SUZOR4, ki je znašal 619,32 din. Na območju dravograjskega okraja so slabše zaslužili tekstilci v Otiškem vrhu, in sicer le 650 din5, medtem ko so v Tovarni lepenke in lesovine grofa Thurna na Prevaljah zaslužili 854,88 din6, v železarni Ravne pa kar 1042,10 din na mesec7. Podatkov za druga podjetja nisem imel pri rokah. Najbrž v nobenem podjetju niso dosegli priznanega eksistenčnega minimuma za 4-člansko družino, medtem ko so za samca presegli v tovarni lepenke na Prevaljah in v ravenski železarni (glej tabelo I). Plače v železarni na Ravnah in v mežiškem rudniku so veljale za ugodne, kljub temu so le maloštevilni delavski družinski poglavarji dosegli eksistenčni minimum za svojo družino. Čeprav eksistenčni minimum ni bil dosežen, so le za silo shajali s svojim zaslužkom. To lahko razložimo s tem, da je eksistenčni minimum, ki ga je uveljavila Delavska zbornica v Sloveniji, bil ugodnejši od jugoslovanskega (primerjaj na tabeli II) in je večina delavcev v naših krajih imela dodatne vire prehranjevanja in pridobivanja kurjave. Najrevnejše družine so šoloobvezne otroke dajale služit na kmete ali kam drugam. Z odhodom otroka se je zmanjšal pritisk na družinsko blagajno. Dodatni viri za pridobivanje hrane so bili vrtičkarstvo, re- Ribič ja malih živali (prašičev, zajcev, kokoši itd.), »sabekarstvo«, tj., da so delavci pri kmetih sejali krompir, fižol in morda še kaj, pri njih so dobivali drva za kurjavo in tudi ozimnico. Seveda so vse to morali odslužiti. Najtemnejša beda pa je zagrnila tiste družine, kjer je bil doma alkoholizem. O razširjenosti tega pojava v naših krajih za tisti čas ni na razpolago stvarnih podatkov. Do sedaj smo govorili le o poprečjih, toda povsod so bile skupine delavcev, ki so se mo- rale zadovoljiti z bednimi mezdami. V Josip-dolu, kjer je bilo nezadovoljstvo naj hujše, se je mezda gibala po posameznih vrstah delavcev od 624 do 936 din na mesec. Za tekstilno tovarno Ornik-Mitrovič v Otiškem vrhu imamo podatke, da je 80 % delavcev zaslužilo na mesec do 600 din, 8 % delavcev od 600 do 700 din, 12 % pa 700 din.8 V tovarni lepenke na Prevaljah so pomožni delavci dobili na mesec 728 do 832 din, delavke pri vseh delih pa le 592,80 din.0 TABELA I Poprečne plače Eksistenčni minimum za Slovenijo Podjetje Leto Urna plača Dnevna plača Mesečna plača T Za Za 4-član. Leto , samca družino Kamnolomi Josipdol 1938 3,63 29,12 757,25 Tekstilna tovarna Otiški vrh 1936 3,12 25,— 650,— Papirnica Prevalje 1937 4,11 32,88 854,88 Železarna Ravne 1937 5,01 40,08 1042,08 1936 740 1722 Slovenija 1938 3,10 24,80 644,80 1937 781 1828 Delavci, zavarovani pri SUZOR 1938 2,97 23,82 619,32 1938 804 1905 TABELA II EKSISTENČNI MINIMUM v količini živil na mesec za 1 delavca Jugoslovan- V Sloveniji, ski, ki ga je ki ga je pri- upoštevala pravila Del. Inšp. dela zbornica Pšenična moka št. 2 3 kg 8 kg Koruzni zdrob 3 kg 2 kg Kruh 9 kg Riž 3 kg 1 kg Testenine V* kg 1 kg Krompir 4 kg 10 kg Fižol 4 kg 2 kg Zelje 2 kg — Špinača 4 kg — Solata 1 kg — Sladkor 1 kg 1 kg Goveje meso 1 kg 3 kg Svinjsko meso — 1 kg Svinjska mast 2 kg 1 kg Jajca 2 kosa 10 kosov Mleko 10 1 10 1 Olje — 0,5 1 Sadje — 2 kg Žitna kava — 0,7 kg Sol — 0,3 kg Delavska zbornica v Ljubljani je k minimumu za odraslega moškega prištevala še obleko: vsakih 5 let eno moško suknjo, vsako leto 1 obleko, 4 srajce, 4 spodnje hlače, 6 parov nogavic, 2 para čevljev in klobuk. Za ženo so računali 80 % eksistenčnega minimuma in za 2 otroka prav tako 80 %. V železarni Ravne so vsi nekvalificirani prejemali na mesec od 728 do 832 din, kvalificirani od 832 do 936 din, torej še kar ugoden zaslužek za takratne razmere, toda nekatere vrste delavcev, kot npr. nosači železa, pa le 520 do 832 din, delavke v skladiščih 624 do 728 din, mladoletni pa prvo leto le 520 din. Kajti tudi v takih podjetjih, kot je bila železarna Ravne, kjer so bile plače najugodnejše, so bile skupine z ubornimi dohodki.10 Dodati moramo, da so na številnih delovnih mestih, v nekaterih podjetjih pa skoraj na vseh, imeli akordne zaslužke, tj. plačo od opravljenega dela oziroma od števila izdelkov. Kolikor je kdo zaslužil, je bilo odvisno od delovnih razmer in od sposobnosti posameznika. Tako se je zgodilo, da je neki delavec v Josipdolu leta 1938 zaslužil maja 460, junija 490, julija pa 650 din,11 kar je bilo daleč pod najnujnejšimi potrebami. Pomožnih delavcev je bilo v Josipdolu 93, to je skoraj tretjina vseh delavcev, in ta je imela najnižjo plačo — 3 din na uro — ali pa 624 din na mesec. Akordni zaslužki so v teh kamnolomih Vaja s trakom običajno nihali od 300 do 1200 din na mesec. Za mesec julij, torej tik pred stavko, navaja poročilo konkretne podatke, da je delavec Ignac Plevnik z akordnim delom zaslužil 446,27 din, Maks Kutin pa 1465 din. Tovrstni zaslužki so bili odvisni od kakovosti kamna in spretnosti delavca. Pri urnem zaslužku so bili plačani le delovni dnevi, prazniki ali slabo vreme ni bilo upoštevano.12 K vsemu temu moramo prišteti tudi to, da so delovne razmere v kamnolomih že zaradi narave dela izredno težke. Kake posebne tehnike takrat niti ni bilo, podvrženi so bili vsem vremenskim neprilikam in pod trajnim pritiskom lastnikov in polirjev. Večina njih je bivala v stanovanjih, ki so bila v lasti inž. Milana Lenarčiča, lastnika dveh tukajšnjih kamnolomov. V trgovinah so se čedalje bolj zadolževali, saj so orožniki poročali, da so kamnoseški delavci dolgovali domačim trgovcem 300.000 din, gostilničarjem 12.000 din.13 Te številke so vsekakor pretirane. Stanovanja so bila v tistem času sploh slaba, posebej pa še delavska, mnogokrat tudi skrajno bedna. Kamnoseki iz Josipdola so stanovali po kmečkih bajtah kot »ofarji"> številni pa v Lenarčičevih hišah, ki so jih morali sami vzdrževati, material pa kupovati pri njem. Nekatere bajte so bile že napol podrte, pa so v njih še vedno bivale delavske družine. Za neko tako podrtijo je moral Lenarčiču odslužiti mož 20, žena pa 25 delovnih dni na leto.14 Orožniško poročilo navaja, da je bilo treba za stanovanje z eno sobo, kuhinjo in drugimi pritiklinami odslužiti na leto 12 dni pri kmečkem delu. K stanovanju je spadal še vrt in drva, ki jih je moral sam napraviti in pripeljati domov na svoje stroške.15 Na nobeno od teh dveh poročil glede številk se ne moremo zanesti, vendar je tak način plačevanja stanarine bil tudi za tisti čas neprimeren in je lahko pomenil dodatno izkoriščanje delavca. Mnogokrat so bili samski delavci še na slabšem. Očividec opisuje samsko sobo nad kovačijo v josipdolskem kamnolomu takole: »Stene temnorjave. Kdo ve, kdaj so bile zadnjič beljene. Ob stenah štiri postelje, če smemo tako imenovati iz surovih desk zbita ležišča. V vsaki postelji je po nekaj slame, ki je pogrnjena s preostanki starih vreč. To so rjuhe. Za pokrivalo pa služi raztrgana odeja. Razen tega je v sobi še klop in miza, oboje tako črno kot pod in stene.«10 Pomemben element za ugotavljanje materialnega položaja delavcev so cene potrebščin v domačem kraju. Toda zaenkrat ni podatkov, kakšne so bile maloprodajne cene v Dravski dolini v tistem času ali konkretno v trgovini v Ribnici. Poznamo cene samo za meso in drva. Na razpolago so maloprodajne cene za predmete, ki so bili vključeni v jugoslovanski eksistenčni minimum in ga je upoštevala Inšpekcija dela pri banovinski upravi.17 Cene so za leto 1937 in 1939. Ker so bile zbrane v Ljubljani, veljajo le za tam, kajti v posameznih slovenskih pokrajinah so se zelo razlikovale. Saj je kolektivna pogodba18 za gradbince 1 Delavska politika 17. IX. 1938, št. 92, str. 4. 2 Dr. Franc Kresal, Pregled razvoja delavske zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med vojnama. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 19f>8—1909, str. 174. 3 Ivan Ditinger, Ivan Račnik in Ernest Vobovnik. 4 SDZOR — Središnji ured za osiguranje radnika v Zagrebu, ki je pokrival večji del Jugoslavije, saj je leta 1938 pri njem bilo zavarovanih 749.202 delavca. Delavska politika, 1. X. 1938, št. 98, str. 4. 5 Dr. France Kresal, Tekstilne stavke v Mariboru. Večer, 20. VI. 1974, št. 167. * Kopija kolektivne pogodbe delavcev Tovarne lepenke in lesovine na Prevaljah z dne 20. maja 1937 v Delavskem muzeju Ravne. 7 Kopija kolektivne pogodbe delavcev v železarni Ravne z dne 10. avgusta 1937 v Delavskem muzeju Ravne na Koroškem. 8 Dr. France Kresal, Tekstilne stavke v Mariboru. Večer 1974, Št. 167, str. 3. • Kopija kolektivne pogodbe Tovarne lepenke na Prevaljah v Delavskem muzeju Ravne. 10 Kopija kolektivne pogodbe Železarne Ravne z dne 10. VII. 1937 v Delavskem muzeju Ravne. 11 Delavska politika, 8. IX., št. 88, str. 4. 12 Pokrajinski arhiv Maribor, fond okraja Dravograd 1939, orožniško poročilo z dne 13. IX. 1938. Zapisnik posvetovanja v Ribnici z dne 29. IX. 1938, oboje ovoja 1088/39, 3. šk. (za nadalje PAM, f. o. Dr.). 13 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. 14 Delavska politika 1938, št. 84, str. 4. 15 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. 10 Delavska politika 1938, št. 89, str. 4. '7 Arhiv Slovenije, fond Inšpekcija dela, fasc. 15/VI, ovoj 1937—1938, dok. F in ovoj 1939, dok. F. OOHAČi COSTi !! LJUBLJANA - DUNAJ z dne 26. maja 1937 takratno Slovenijo razdelila na štiri plačilne razrede. V I. je spadalo mesto Ljubljana, v III. pa območje takratnega dravograjskega okraja, ki je obsegal Mežiško in Dravsko dolino do Brezna. Najvišje cene so bile v I. razredu, najnižje pa v IV. razredu, zato je pogodba predlagala naj višje Plače za Ljubljano, najnižje pa npr. za Prekmurje. Za dravograjski okraj so bile predlagane za 13% nižje od onih v slovenski prestolnici. Tega sicer ne gre jemati matematično, vendar moramo upoštevati ta podatek z manjšim odstopanjem. Tudi v tistih časih s° se cene hitro spreminjale od tedna do tedna, od kraja do kraja in od trgovca do trgovca. Za nekatere vrste blaga so bile dokaj stabilne. Večkrat je v virih poudarjeno, da so bile cene v Ribnici na Pohorju v trgovinah viSje kot v dolini, kar je za ta čas razumljivo zaradi oddaljenosti od železnice, kupcev pa je bilo tudi dosti. Torej ljubljanske maloprodajne. cene najbrž niso bile veliko višje od onih v Ribnici. Za izračunavanje cen blaga za leto 1938 smo vzeli poprečje cen iz leta 1937 in 1939 (glej tabelo III). Torej je moral dati delavec v Jo-sipdolu s poprečno plačo 757,25 din za količino hrane, ki jo je predvideval jugoslovanski eksistenčni minimum (glej tabelo II), 270*40 din ali 35 % mesečnega zaslužka. Za živila, ki jih je predvideval eksistenčni minimum Delavske zbornice v Ljubljani pa 193,05 din ali 25,50 % mesečne plače. S tem je bila pokrita le osnovna hrana, o začimbah in o drugem tu ni bilo govora. S to vsoto je bilo možno kupiti hrano le za enega človeka. Za tiste z družinami je borba za kruh bila veliko trša. Seveda ostale nujne potrebščine: obleka, obutev, kurjava in druge stvari so bile izvzete iz teh številk. Dodajmo še to, da je leta 1938 v Mežiški in Dravski dolini 1 m3 drv na drobno stal 110 din, 1 kg mesa pa 10 do 13 din.19 Da je v tistem času bil življenjski minimum v Sloveniji višji od zgorajšnje vsote za hrano, in sicer 804 din, je odgovor v tem: delavska zbornica Slovenije je namreč pri sestavljanju upoštevala življenjske razmere v našem narodnostnem območju (glej tabelo II). K vsemu navedenemu moramo še omeniti specifične razmere, ki so vladale v tej pohorski grapi. Lastnika kamnolomov sta bila tu vsemogočna in sta si dovoljevala razne samovoljnosti. Npr. Antun Res je delavca odjavil pri bolniški blagajni za čas, ko je ta odslu-ževal pri kmetu stanovanje ali kaj drugega, prispevke pa je ravno tako pobiral.29 Pri inž. Lenarčiču so ravno leta 1938 večkrat delali nadure zaradi obilnih naročil, vendar jim zanje ni dal zakonitega 50-odstotnega dodatka.21 Oba lastnika sta se izogibala izplačevanju Odškodnine tistim, ki so morali iti na orožne vaje, čeprav je zakon to predpisoval. Kdor je zakonito odškodnino zahteval, so mu sicer izplačali, istočasno pa izročili delovno knjižico, kar je pomenilo, da je odpuščen. (Povedal nekdanji kamnosek Ivan Ditinger.) TABELA III ^rste in količina živil po jug. eksistenčnem minim. Živila Riž Moka Testen ine Koruzni zdrob Kruh Krompir Gtah* fižol želje Špinača Solata Sladkor Meso Mast Jajce Mleko CENE V LETIH 1937—1939 Cene po enotah (kilogram, kos ali liter) Cene za skupno količino Količina 1937 1938 1939 1937 1938 1939 3 kg 11 12,10 13,25 33 36,35 29,75 3 kg 3,35 3,30 3,25 10,05 9,90 9,75 Vskg 12 13,70 15,35 6 6,80 7,65 3 kg 2,80 2,60 2,35 8,40 7,70 7,05 9 kg 4,40 4,40 4,40 39,60 39,60 39,60 4 kg 1,25 1.40 1,55 5 5,60 6,20 4 kg 8,10 7,70 7,35 32,40 30,90 29,40 2 kg 3,35 3,20 3,10 6,70 6,45 6,20 4 kg 6,75 6,90 7 27 27,50 28 1 kg 7,90 7,20 6,50 7,90 7,20 6,50 1 kg 15,50 15,65 15,85 15,50 15,65 15,85 1 kg 13,50 13,60 13,75 13,50 13,60 13,75 2 kg 18 19,75 21,50 36 39,50 43 2 kosa 0,80 0,85 0,90 1,60 1,70 1,80 10 lit. 2,05 2,20 2,30 20,50 22 23 Skupni znesek za mesec 263,15 270,40 277,50 Na razpolago smo imeli le cene za 1937. in 1939. leto, za leto 1938 pa je izračunano poprečje obeh cen. Veljajo sicer za Ljubljano, smo jih pa uporabili za pojasnjevanje materialnega položaja delavcev v ribniških kamnolomih. Dopusta tu sploh niso poznali, za odsluže-yanje stanarin in drugih uslug pri kmetih jim le podjetnik že po tradiciji priznal brezplačni dopust. (Povedal Ivan Račnik.) Vse to je kamnoseke v Josipdolu spravljalo v vedno večjo stisko, in edino rešitev so videli v kolektivni pogodbi, ki se je že uveljavila v nekaterih podjetjih. Pravna osnova je bila v Uredbi osrednje vlade o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, Poravnavanju in razsodništvu od februarja 1937. leta.22 Neugoden za delavce je bil 9. člen te uredbe, kjer je zapisano: »Kolektivne pogodbe se smejo sklepati ali za posamezna podrtja ali za posamezne stroke.« Torej le »smelo«, ni pa bilo obvezno sklepati pogodbe. Videti je, da so tudi zaradi te določbe kamnoseki izgubili dvomesečno bitko z lastniki kamnolomov. PRIPRAVE NA STAVKO 2e marca 1938 so kamnoseški delavci v Josipdolu predložili osnutek kolektivne pogodbe lastnikoma kamnolomov inž. Milanu Lenarčiču in Antunu Resu iz Zagreba, toda oba sta predlog odklonila, češ, to ne pride v poštev zaradi konkurence kamnolomov iz Bosne in Srbije.23 Kakšen je bil ta osnutek oziroma kolektivna pogodba v celoti, ne vemo, ohranjena sta le dva fragmenta dveh variant brez datumov.24 Iz obeh fragmentov je videti, da je kolektivna pogodba oziroma predlog bil osnovan na podlagi Kolektivne pogodbe stavbinskega delavstva v dravski banovini z dne 26. maja 1937. Iz drugega dokumenta25 vemo, da so delavci zahtevali predvsem tri stvari: 1. Povišanje plače za približno 30 % (izračuni kažejo, da je verjetno šlo za 24 %) 2. Izvajanje socialne zakonodaje 3. Sklenitev kolektivne pogodbe, ki bi jim zagotovila zahtevi pod točko 1 in 2. Ker je bil ves boj usmerjen na zagotovitev kolektivne pogodbe, ki je bila zasnovana na Kolektivni pogodbi stavbinskih delavcev iz le 1937, poglejmo v osnovnih črtah, kaj zagotavlja le-ta: Delovni čas: Delovni čas traja 10 ur oziroma največ 60 ur tedensko. Angleška (prosta) sobota se uve- ljavlja tam, kjer to zahteva dve tretjini delavstva, v tem primeru je tedenski delovni čas 56 ur. Za nadurno delo dobi delavec zakoniti 50-odstotni pribitek, za nočno delo pa 109-od-stotni pribitek, nočni delovni čas je od 22. do 5: ure zjutraj. V nedeljah in praznikih delo počiva, kolikor pa je treba delati, se plača 50-odstotni pribitek na normalno plačo. Tudi 1. maj je dela prost. (Zakonitih praznikov je bilo takrat za 14 dni v letu, število se je pa zmanjšalo za toliko, kolikor jih je padlo na nedeljo.) V kopiji kolektivne pogodbe, ki so jo pripravili za delavce v Josipdolu, se določila o delovnem času razlikujejo v tem: tu je predviden 8-urni delovni čas, ki je bil v Josipdolu že uveljavljen za osnovi zakona o delavski zaščiti iz leta 1922. Za nujne primere v praznikih in nedeljah se plača pribitek 100 %, nočni čas je od 21. do 5. ure zjutraj. V prvi pogodbi piše, da začetek in konec delovnega dne določi podjetje, v josipdolskem osnutku pa ga določi podjetje sporazumno v delavskimi zaupniki. Mezde: Sestavljalci pogodbe so vse takratno slovensko ozemlje razdelili na razrede od I do V. Urne plače za stavbince po razredih so bile naslednje: Mezdni razred KV delavci po 3 letih od izučitve KV delavci do 3 let po izučitvi NK delavci I. 5,50—5,75 4,75—5,25 3,25—3,75 II. 5,25—5,75 4,50—5 3 —3,50 III. 5 4,25 2,75—3,25 IV. 4,50 3,75 2,50 V. 3,75 3 2,50 (Urne mezde v tej tabeli so imeli za minimalne. Zato so delavci v Josipdolu zahtevali za kamnoseke, ricarje, kovače in cepilce s 3-letno prakso in več 5,50 din, za prakso do 3 let 5 din, za snažilce 4 din in za nekvalificirane 3,50 din na uro).20 Mezde se plačujejo po urah in akordih. 18 Takrat Izdana v brošurci, 1 izvod v PAM, f. o. Dr. 1939, ovoj 1088/39. 19 PAM, f. o. Dr. 1938, št. dok. 1065/38. M Povedal kamnosek Ernest Vobovnik 30. III. 1983. !1 Povedala Ivan Ditinger 5. III. 1983 in Ivan Račnik 4. IV. 1983. “ Službeni list dravske banovine, 20. II. 1937, 15. kos (številka), str. 114. PAM, f. o. Dr. 1939. Kopija poročila okrajnemu glavarju in Inšpekciji dela pri banovinski upravi z dne 24. VI. 1938, 3. šk. ovoja 1088/39. Prav tam, kopija drugega fragmenta na stalni razstavi v o. š. Ribnica na Pohorju, originala nisem našel. Čolnar V fragmentu osnutka pogodbe, kot so jo predlagali v Josipdolu, je navedeno, da minimalne mezde služijo za bazo pri določanju akordnih zaslužkov, ki se določajo sporazumno z delavskimi zaupniki. Delavcem, ki so plačani po akordu, podjetje jamči minimalno mezdo, ki je določena po tej pogodbi. Pogodba slovenskih stavbincev določa izvolitev delavskih zaupnikov po zakonu. (Vemo, da v kamnolomu Antuna Resa sploh ni bilo delavskih zaupnikov.) Obe pogodbi določata obojestransko 14-dnevni odpovedni rok. V prvi pogodbi je zapisano, da mora delodajalec sprejemati na delo predvsem ljudi iz kraja in okolice, v »pohorski« pa, da je treba upoštevati tiste, ki so že bili zaposleni v obratu. Prva pogodba dopušča organiziranje delavcev v dovoljene sindikate. Delavcem pri obdelavi kamna mora podjetje priskrbeti zaščitna očala (česar pri pohorskih kamnolomih sploh ni bilo). Kaj je še bilo zapisano v predlogu kolektivne pogodbe kamnosekov, ne moremo vedeti, ker imamo za sedaj le dva lista, kot je bilo že povedano. Sestavilo pa jo je gotovo tajništvo Zveze gradbenih delavcev Jugoslavije za Slovenijo v Ljubljani. Kolektivno pogodbo slovenskih stavbincev so podpisali predstavniki štirih dovoljenih sindikatov, in sicer: Zveza gradbenih delavcev Jugoslavije, to je bil sindikat, ki je združeval gradbince socialiste in komuniste, saj je bil njegov tajnik Ignac Tratar, takrat član CK KPS. Jugoslovanska strokovna zveza, v njej so bili krščanski socialisti. Zveza združenih delavcev, to je bila slovenska podružnica Jugorasa (Jugoslavenski rad-nički savez) tj. fašističnega sindikata. Narodna strokovna zveza, sem so se vključevali pristaši nekdanje liberalne stranke, takrat Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS), ki je bila v Sloveniji zelo šibka. Takrat so bili tukajšnji delavci organizirani v sindikatu Zveze gradbenih delavcev Jugoslavije (ZGDJ) kot podružnici podzveze za Slovenijo, ki je imela svoj sedež v Ljubljani. Konec marca ali v začetku aprila so izbrali nov odbor svoje lokalne organizacije, in sicer: predsednik Anton Ambrož, podpredsednik Peter Pungartnik, blagajnik Edi Grubelnik, namestnik Ivan Strmčnik, tajnik Jožef Ričnik in njegov namestnik Anton Tomažič, odborniki: Andrej Uran, Andrej Praprotnik in Ivan Korat. Za kontrolo pa sta bila izbrana Franc Tomažič in Anton Snežič.87 Ta odbor je vztrajal skozi vse obdobje stavke. V okviru lokalne organizacije so zborovali 24. aprila v gostilni Viktorja Pura in so med drugim razpravljali tudi o kolektivni pogodbi. Prisostvoval je okrožni tajnik ZGDJ za severno Slovenijo Alojz Horvat. Navzočih je bilo 50 ljudi.88 Na naslednjem sestanku 20. maja so spet razpravljali o kolektivni pogodbi, ki jo je tolmačil Ignac Tratar, tajnik podzveze ZGDJ za Slovenijo pred 108 udeleženci. Nameravali so jo dati v podpis meseca junija. Po sestanku so delavci med seboj govorili, da bodo stopili v stavko, če pogodba ne bo sprejeta.89 Videti je, da delavci, predvsem pa sindikalno vodstvo v Ljubljani (Ignac Tratar) in Mariboru (Alojz Horvat), niso mislili na stavko, ampak so upali, da bodo spor rešili po mirni poti. Misel na stavko, če ne bodo uspeli, je najprej vzklila med kamnoseki. 2e 25. maja je Delavska zbornica30 v Ljubljani poslala dopis okrajnemu glavarju v Dravogradu, v katerem zahteva, naj pripravi ustno poravnavo, kot to zahteva 15. člen uredbe o določanju minimalnih mezd od februarja 1937,31 kajti velika možnost je, da se spor nevarno razširi. Delavci so namreč 20. maja sklenili, da bodo vztrajali tako dolgo, dokler se mezde in delovne razmere ne uredijo s kolektivno pogodbo, položaj se jim je namreč zaradi draginje zelo poslabšal. Predlagala je še, naj se poravnalnega sestanka udeležijo inž. Milan Lenarčič in Antun Res kot delodajalca, predstavnik podzveze ZGDJ za Slovenijo, ki bi predstavljal delojemalce, in še predstavnik Zveze industrialcev iz Ljubljane in Delavske zbornice. Do poravnalnega sestanka je prišlo 23. junija in so se ga udeležili: Matija Šega, predstavnik okrajnega glavarja kot vodja sestanka; Ivan Zapečnik iz Podvelke, predstavnik podjetja Antuna Resa in solastnik kamnoloma; Alojz Čeh iz Maribora kot predstavnik Delavske zbornice; Ignac Tratar iz Ljubljane kot predstavnik podzveze ZGDJ za Slovenijo; Edmund Grubelnik iz Ribnice, delavski zaupnik iz Lenarčičevega kamnoloma; Peter Orter iz Ribnice, delavski zaupnik iz Lenarčičevega kamnoloma; Alojz Skutnik iz Ribnice, predstavnik delavcev iz kamnoloma A. Resa; Rihar Kozjek, Franc Hrastnik, Anton Kremžar in Otmar Prevolšek, vsi predstavniki delavcev iz kamnoloma A. Resa. Na tem sestanku, ki je bil v občinski pisarni v Ribnici, je Ignac Tratar povedal, da so delavci obeh kamnolomov predložili osnutek kolektivne pogodbe lastnikoma že marca 1938, vendar sta oba odklonila osnutek odnosno razpravo o njem z izgovorom, da zaradi velike konkurence kamnolomov iz Bosne in Srbije ni možno povišati mezd ali pa sklepati kolektivne pogodbe, dokler se razmerja med delodajalci in delojemalci ne uredijo po vsej državi na enak način. Ivan Zapečnik, ki je predstavljal svojega solastnika Antuna Resa iz Zagreba, je izjavil, da sicer načeloma ni proti kolektivni pogodbi, toda ne more ničesar dokončnega reči, dokler se ne bo posvetoval s solastnikom in družabnikom. Inž. Lenarčiča sploh ni bilo, s telegramom se je opravičil, da je na zdravljenju v Varaždinskih Toplicah in da sploh ne ve za kak spor.38 Predstavnik Delavske zbornice Alojz Čeh je nato prebral kolektivno pogodbo, »ki jo je svoj čas delavstvo predložilo« lastnikoma kamnolomov. Sporazumeli so se za nekaj sprememb, določila o višini urnih in akordnih plač pa ostanejo odprta, dokler lastnika ne povesta svojega stališča. Nazadnje so sklenili, da se poravnava preloži za 14 dni, nanjo bosta povabljena oba lastnika, delo v kamnolomih pa bo teklo pod sedanjimi pogoji, »čeprav plače, ki sicer dosegajo minimalno mezdo po uredbi, ne zadoščajo za eksistenčni minimum delavcev«. Tako se zaključuje zapisnik, ki so ga podpisali vsi prisotni.33 Na sestanku se je pokazala igra lastnikov tj. izgovarjanje na razmere na jugu države, sprenevedanje in ignoriranje. Lenarčič je celo kršil 15. člen uredbe o minimalnih mezdah, ki pravi: »Poravnalne obravnave se morata udeležiti obe stranki...« Cilj lastnikov je bil zavlačevati in izčrpavati delavce. Oblasti Pa so začele igro na to karto, da so lastnikom spregledale kršitev zakonov, do delavcev Pa so jih strogo upoštevale. Na intervencijo podzveze ZGDJ za Slovenijo je prišlo do drugega poravnalnega sestanka 25. julija. Udeležili so se ga Rudolf Smerdu, okrajni arhivar kot vodja razprave, Ivan Zapečnik, predstavnik solastnika Antuna Resa, inž. Lenarčič, Alojz Horvat, predstavnik ZGDJ in Anton Ambrož kot predstavnik lokalne podružnice ZGDJ. Najprej je spregovoril Lenarčič in takoj v začetku povedal, da vztraja na svojem stališču, ki je bilo navedeno na sestanku 23. junija glede konkurenčnosti kamnolomov na jugu. Najbolje bo, da dobesedno po zapisniku navedemo, kaj je še povedal: »...kamnolomi na jugu ne poznajo bolniške blagajne in se delavstvo prijavlja le izjemoma bolniški blagajni, delavstvo se avl-žira (opozori, op. A. K.) o prihodu revizorjev in ob tej priložnosti občasno zapušča obrat 2. davek na poslovni promet (2,5 % od fakture) se šele sedaj polagoma uvaja, a ne povsod 3. plačilo nadur se dosledno ne vrši 4. davek na pridobnino so v praksi pavšali' zirali z malenkostnim zneskom 5. paragraf 219 obrtnega zakona se v obče ne pozna (določila o zaščiti delavcev, op. A. K.) 6. omejitev delovnega časa v praksi obče ne obstaja 7. akordne stavke (osnove) za ricarje se računa za delo na kamnu pod steno, ne pa od stene oddaljenem mestu 8. barak se dosledno ne postavlja 9. akordne cene so nižje kot današnje tukaj. Apelira na delavske organizacije, da te neprilike izenačijo, ker bi sicer enaki obrati v Sloveniji iz konkurenčnih razlogov morali ustaviti obratovanje. Delodajalske organizacije so storile vse, kar je bilo v njihovi moči, da se ti nedostatki odstranijo. Izjavlja pa, da ni proti sklenitvi kolektivne pogodbe in jo celo pozdravlja, prej pa morajo biti konkurenčne razmere izenačene v konkurenčnih področjih.«34 Okrožni tajnik ZGDJ za severno Slovenijo Alojz Horvat je odgovoril, da obžaluje, ker so na jugu take razmere. Tega so krive oblasti, ker jim ni do tega, da bi zakone uresničevale. Organiziranje delavstva je onemogočeno, ker se vsak boji za svoj dnevni zaslužek. Sploh pa ne vidi v teh razmerah nobenih razlogov, zakaj ne bi sklenili kolektivne pogodbe. Po podatkih Delavske zbornice razmere na jugu sploh ne vplivajo na konkurenco v Sloveniji- m Na spodnji postaji sedežnice v Pliberku Lenarčič je nazadnje pristavil, da zaradi takega razumevanja razmer ne more dalje razpravljati, in za njega je razprava končana, Prosi pa za nadaljnji postopek na osnovi uredbe o minimalnih plačah. S tem se je Ivan Za-Pečnik takoj strinjal in sestanek so končali. Nismo preverjali, če so bile Lenarčičeve navedbe resnične, to niti ni pomembno za nas. Lejstvo je, da je onemogočil pogovor o konkretnih zadevah v kamnolomih, s tem pa je odigral svojo vlogo in kocka je padla. ZAČETEK STAVKE IN ZASEDBA KAMNOLOMOV Takoj po neuspelih pogajanjih 25. julija le vodstvo sindikata stavbinskih delavcev (ZGDj) v Ribnici in v Ljubljani pripravilo v*e potrebno za stavko, saj druge možnosti Piso imeli. Ustanovili so stavkovni odbor in Priskrbeli letake,35 da so jih 4. avgusta, ko so kpčeli stavkati, delili med ljudi. Dne 29. julija so kamnoseki zborovali in izglasovali stavko30 ter jo čez pet dni tudi začeli. Toda že v začetku niso bili enotni, večina je bila za stavko, del pa jih je bil proti, stavkali so pač zato, ker so se bali večine. Več kot polovica je bila samskih, večji del teh je bil med stavko pasiven in niso hodili na stražo.37 V četrtek, 4. avgusta, so delavci Prišli na svoja delovišča pod vodstvom Anto-Pa Ambroža, Josipa Ričnika, Aleksandra Pe-ca, Petra Pungartnika in Ignaca Tratarja. Zasedli so kamnolome in niso pričeli dela. plani stavkovnega odbora so se začeli pogajati z inž. Rupretom Broetom, Lenarčičevim Predstavnikom, toda vse to je bilo le izgubljanje besed. Delavci so ostali ves dan v kam-Polomih in žene so jim prinesle kosilo kot običajno. Vozniki so prišli po kamen, stavkajoči jim ga niso dovolili naložiti, in so se Vrnili prazni. Na zalogi je bilo kamna po takratnih cenitvah približno 135 vagonov v Le-Parčičevem kamnolomu in 94 vagonov v kam-Polomu Antuna Resa. Ponoči je stražilo v vsakem kamnolomu Po 10 mož. Vsak dan so bili prisotni orožniki Iz Ribnice, komandir postaje Franc Gorjan je Pozneje potihoma opozarjal stavkovni odbo-Pa nevarnosti, ki jih je pripravljala oblast. Lrugi dan je Ignac Tratar povedal orožnikom, da sporazumno z delavstvom in po navodilih iz Ljubljane ne bodo dovolili odvoza obdelanega kamna in tudi ne, da bi kdo delal v kamnolomih. Ker je bilo predvideno, da b spet čez kak dan odvažali kamen, je orožniški narednik prosil za pojačanje dveh mož. Lenarčič je bil od prvega avgusta na potovanju, Res pa v Zagrebu, in med lastniki in delavci ni bilo nobenih stikov. Delavci so rned ljudi delili že omenjene letake,30 v katerih je bilo zapisano: »Leto za letom se je slabšal življenjski položaj delavstva v kamnolomih na Pohorju. Do leta 1937 zniževanje delavskih plač, od lani dalje vsled občutne draginje prav onih potrebščin, ki jih mora delavec kupovati za preživljanje sebe in svoje družine. Poleg tega so se silno poslabšali tudi sploš-hi delovni pogoji, tako da se danes zahteva od delavca skoro nemogoča storitev. Nekdaj cenjeni in primerno plačani kamnoseški delavec je dandanes potisnjen na najnižjo stopajo, čeravno opravlja eno najtežjih in najnevarnejših del. Brez dvoma je poslabšanje zaslužkov neugodno učinkovalo na celoten živelj na Pohorju. Vendar je delavstvo trpelo mirno in Upalo, da se bodo razmere s časom le začele Popravljati v njegovo dobro. To se ni zgodi- lo. Nasprotno, življenje delavstva v kamnolomih in njegovih družin je postalo končno nevzdržno. Delavci so lezli v dolgove, ker so morali živeti. Vsak je z bojaznijo zrl v ne-sigurno bodočnost. V takih težkih razmerah je kamnolomsko delavstvo v Ribnici na Pohorju začelo misliti na samopomoč in samoobrambo svojega nadaljnjega obstoja. Predložilo je potom svoje strokovne organizacije podjetjem Anton Res in drug ter inž. Lenarčič svoje želje za zahteve po vsaj minimalnem zvišanju zaslužkov, kakor ga je bilo deležno delavstvo vseh drugih strok. Ze začetkom 'aprila 1.1. so podjetja dobila stavljene delavske predloge, a so brezobzirno odbila vsako razgovarjanje glede zvišanja delavskih mezd — izgovarjajoč se na konkurenco iz južnih krajev. Ta izgovor je neosnovan, kajti od dobav kamnitih izdelkov v letu 1937, ki so znašale v Sloveniji samo po železnici prevožene, nad 22.000 ton, so podjetja na Pohorju dobavila 90°/o. Ze iz tega je razvidno, da so podjetja imela možnost vsaj do neke mere ugoditi delavstvu. Ko so bila 23. junija in 25. julija 1.1. izvršena oblastvena posredovanja in ko so vsi drugi poskusi za ureditev tega spora propadli, se je delavstvo odločilo za svoje skrajno sredstvo — za stavko. Težka je bila odločitev, a v skrajni sili je bila nujna. Delavstvo se zaveda svoje odgovornosti, zato je ta njegov korak tem bolj premišljen. — Ono je odločeno braniti svoje interese in vztrajati, četudi za ceno največjih žrtev. Zavedajoč se, da ne sme ostati v tem boju osamljeno, se delavstvo obrača na vso javnost, na obrtnike, trgovce, kmete in na vse prijatelje delavske stvari z apelom: Naklonite nam Vaše simpatije, dajte nam moralno podporo in če bo potrebno — tudi materialno! Cujte klic naših žena in otrok po kruhu! Stojte nam ob strani! — Delavski razred ne pozablja na one, ki mu v sili niso odrekli opore! V nadi, da ta apel ne bo glas v prazno, stopa delavstvo kamnolomov v Ribnici na Pohorju z dnem 4. avgusta 1938 s polnim zaupanjem v svojo upravičeno borbo. ZVEZA STAVBINSKIH DELAVCEV (SGRJ)* Podružnica v Ribnici na Pohorju« Dne 6. avgusta je okrajni glavar poslal orožniški postaji v Ribnici posebno navodilo.30 V njem pravi, da morajo posebej nadzorovati gibanje in sestajanje delavcev. Ze posebej je treba opozoriti delavske zaupnike, da ni dovoljeno omejevanje telesne svobode (lastnikove namreč, op. A. K.) in razpolaganje z lastnikovim materialom, zato je treba straže opustiti. Vsakega, ki se ne bi pokoril, je treba prijaviti in bo kaznovan s 1000 din globe ali 20 dni zapora. Prepovedani so vsi neprijavljeni sestanki in agitiranje, da bi v stavki vztrajali. Zato je treba prijaviti delavca Mlakarja, ker je kršil predpise. Nedovoljeno je razširjati letake. V primeru odpora aretirati vnete agitatorje in najdrznejše »št ra j kače« ter jih privesti na sodišče ali na okraj. Nazadnje pa je še dodano: »Uporaba sile ali orožja je dovoljena le v najskrajnejšem slučaju... Na vsak način ni rabiti orožja proti zasedbi kamnoloma, pač pa naj podjetje prijavi sodišču ...« Iz teh navodil je jasno, da so oblasti hotele, in tako je tudi bilo, pritisniti na delavce in jim onemogočiti kakršnokoli delovanje, edino sama prekinitev dela jim ni bila prepovedana. Torej takratne predpise so izkoristili proti stavkajočim do kraja. Obsojali so jih na kazni, kot bomo še videli. Medtem pa so lastniki lahko nekaznovano kršili zakone. Res pa je, da so se oblasti vzdržale nasilja z orožjem in so se raje posluževale sodišča, kot je pokazal razvoj dogodkov. Slovenska javnost je bila o stavki zadovoljivo obveščena. Res so o tem pisali le nekateri časopisi. Dne 1. avgusta je mariborski Večernik, glasilo liberalcev, poročal, da je bil večji sestanek, ki ga je vodil Alojz Horvat, v gostilni Viktorja Pura dne 29. julija in da so sklenili stavkati. Nazadnje je dodal: »... vendar je upati, da bo prej ali slej prišlo do podpisa kolektivne pogodbe, ki jo delavstvo terja.« Drugi dan po stavki je poročal samo to, da se je stavka pričela. Medtem ko je Delavska politika (št. 74, str. 3), tj. glasilo socialistov, ki je izhajalo v Mariboru, navedla, da so delavci že marca istega leta predložili osnutek kolektivne pogodbe lastnikom. Poravnalni sestanek 23. junija je bil neuspešen, 25. julija je Lenarčič odklonil kolektivno pogodbo. Nazadnje je pristavila: »Delavstvo je dalo izraza svojim težnjam na zborovanju v petek dne 29. julija.« Slovenski narod, glasilo naslednikov starejše struje liberalcev, je šele 16. avgusta prvič pisal o stavki in še nekajkrat pozneje, medtem ko je ljubljansko Jutro vztrajno molčalo morebiti zato, ker je bil mariborski Večernik izdaja Jutra. Klerikalni Slovenec je le enkrat zabeležil notico konec septembra, češ stavka je končana in veliko delavcev bo ostalo brez dela, krivdo je sicer pripisal de- lodajalcem. Edino Delavska politika se je bolj intenzivno ukvarjala s stavko in problemi kamnosekov. V omenjenih dveh liberalnih glasilih je bilo le nekaj sestavkov, ki pa so skušali biti objektivni, razen Lenarčičevih dopisov. V domačem okolišu kamnoseki v moralnem pogledu niso bili osamljeni. Ribniški župan je poročal: ». .. z delavci simpatizirajo vsi delavski sloji občine, tako nekateri kmetje, obrtniki, ker vidijo v tem pravično akcijo delavstva . . .«40 Tudi v slovenskem prostoru je stavka naletela na širok odmev, predvsem pri delavskih množicah in nekaterih posameznikih iz meščanskih vrst, saj so dobivali denarno pomoč iz različnih krajev Slovenije, kot bomo še videli. Poročilo41 z dne 7. avgusta pravi, da delavci stavkajo, nekaj jih je v kamnolomih, drugi pa so na svojih domovih. Prejšnji dan je Ignac Tratar odpotoval v Ljubljano, Alojz Horvat pa je prišel iz Maribora in baje orožnikom izjavil, da bodo straže odstranili, brž ko bodo lastniki prevzeli orodje, za katerega so delavci zadolženi. Kamnosek Rihar Kozjek je delil že omenjene letake in orožniki so mu jih zaplenili. Zanimivo je, da so domači orožniki bili za to, da se stavka konča v korist delavcev, iz njihovih poročil veje naklonjenost do njih in v poprej omenjenem poročilu je zapisano: »... ima radnika koji su mnogo siromašni i žive u bednom stanju sa svojom porodicom, koji su bez svakih sredstava za život.« Naslednjega dne, tj. 8. avgusta, so se delavci zbrali v kamnolomih, da bi preprečili odvoz kamna. Prišel je tudi Lenarčič in izjavil, da ne nasprotuje, če delavci odvoz zadržujejo, ker kamna ne potrebuje, tudi nima nič proti, če so delavci v kamnolomih, samo da ne povzročajo škode. Delavci so bili s tem zadovoljni. Kot je videti, so se razšli po svojih domovih zaradi Lenarčičeve izjave, ne pa zaradi ukaza orožniške patrole, kot piše v orožniškem poročilu. Lenarčič se ni pogovarjal z delavci. Orožnikom je najbrž izjavil, da se mora prej sporazumeti z nekimi podjetniki, potem bo šele videl, katere zahteve lahko sprejme, katerih pa ne. Na koncu poročila je zapisano: »Radnici štrajkači su potpuno mirni i pokorni.. ,«42 Zanimivo je orožniško poročilo43 iz Ribnice z dne 9. avgusta, ker nam daje dokaj jasno podobo dogajanja in razpoloženja v Josipdo-lu. V obeh kamnolomih je stražilo po 6 delavcev. Delavci stražijo še dalje, ker se še niso razdolžili za orodje. Lastnika nista nasprotovala zasedbi, ker sta bila prepričana, da bodo delavci zapustili delovišče prostovoljno, predno bo prišlo do sporazumevanja. Zahtevali bodo, da se odstranijo iz kamnolomov in jih bodo prijavljali oblastem, kar se je pozneje tudi dogajalo. Poročilo še pribija, da je po razpoloženju kamnosekov in vodstva videti, da bodo tako dolgo vztrajali, dokler ne dosežejo pogodbe. Toda, kot smo videli, vodstvo stavke je že bilo nekoliko razrahljano. Ta dan je bila napovedana že tretja poravnava za 12. avgust, ki se je pa inž. Le- 25 Arhiv IZDG v Ljubljani, fond Delavska zbornica. Izkaz o stavki v Josipdolu 1938. 23 Ta podatek je iz zapisnika o posvetovanju med predstavniki delavcev in oblasti v Ribnici. PAM, f. o. Dr. 1939. 3. šk. ovoj 1088/39. 27 PAM, f. o. Dr. 1938. 22 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Prijava sestanka podružnice ZGDJ v Ribnici okrajnemu glavarju z dne 21. IV. 1938. 22 Prav tam. Prav tam. Delavske zbornice so bile ustanovljene po vsej državi, tako tudi ljubljanska z uredbo vlade 1921. Imela je 40-člansko skupščino, ki so jo izvolili zavarovani delavci, izvršni odbor in tajnika. Njena naloga je bila ščititi gospodarske koristi delavstva, sodelovati z zakonodajalci in posredovati v sporih med delodajalci in delavci. 21 Službeni list dravske banovine 20. II. 1937, 15. kos (štev.), str. 114. 12 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Brzojavka z dne 23. VI. 1938. 21 Prav tam. Zapisnik poravnalnega sestanka z dne 23. VI. 1938 in Poročilo okrajnega glavarja banski upravi z dne 24. VI. 1938. 31 Prav tam. Zapisnik poravnalnega sestanka z dne 25. VII. 1938. as prav tam, letak »Apel na javnost«. « Prav tam. Dopis lokalne organizacije ZGDJ olcr. glavarju z dne 4. VIII. 1938, Večernik 1938, št. 172, str. 2. Delavska politika 1938, št. 74, str. 3. " Povedal Ernest Vobovnik. Teniških igrišč je premalo narčič ni udeležil. Pred tem pa je še zagrešil morebiti višek nesramnosti, namreč 10. avgusta je okrajnemu glavarju poslal »Opozorilo«, v katerem pravi: »Da prestane daljno slepomišenje in varanje javnosti objavlja ... podjetje povprečne zaslužke večine posameznih kategorij delavcev...« Potem pa je navedeno: ricarji poprečno zaslužijo na uro 5,46 din, kamnoseki 6,14 din, cepilci na stroju 6,42, kovači pa 6,87 din. S temi namišljenimi zaslužki je prehitel železarno Ravne, ki je morebiti najbolje plačevala delavce,44 saj je njeno poprečje bilo 5,01 din na uro. Prehitel je same kamnoseke, ki so hoteli nižjo plačo za 28 %>. Torej je po Lenarčičevem razlaganju prišlo tako daleč, da so »moderni sužnji« zahtevali nižje plače, kot so jih imeli, kakor je zapisala Delavska politika.45 Za julij sploh še ni izplačal zaslužkov, medtem ko je Res to zadevo z delavci uredil.40 Po zadnjem neuspelem sestanku 12. avgusta, ki se ga Lenarčič ni udeležil, je stavkovni odbor pod vodstvom Ignaca Tratarja sklenil naslednje: 1. Lastniki imajo v bodoče prost dostop v kamnolome kot doslej 2. Delavstvo ne bo proti nikomur in v nobenem primeru nastopalo agresivno 3. Delavstvo do nadaljnjega tolerira obstoječe stanje. V dopisu, v katerem so poročali okrajnemu glavarju o tem sklepu, so še zapisali, da so krajevne oblasti (ribniški župan Janko Za-bovnik morebiti tudi orožniki) zagotovile, da izgotovljenega materiala ne bodo odvažali, dokler ne bo pogajanj. Dodano je še, da so delavci zelo nerazpoloženi do Lenarčiča, ker je ponovno ignoriral pogajanja in še ni izplačal julijskega zaslužka. Lastnika sta se izgovarjala, da se ne moreta pogajati, dokler imajo delavci nezakonito zasedene kamnolome in ne dovolijo odvažati kamna.47 Stiska in negotovost delavcev je bila vedno hujša. Tisti, ki so delali pri Lenarčiču, so dobili julijski zaslužek, zdi se, na intervencijo oblasti, šele 20. avgusta.48 Dva dni pred tem je Ivan Zapečnik, družabnik Antuna Resa, razglasil delavcem vseh treh kamnolomov, da so odpuščeni, ker so samovoljno zapustili delo in še do sedaj niso pričeli delati. Predstavnika obeh podjetij sta predala delovne knjižice na občinski urad v Ribnici. Lenarčič 30 in Res 140.49 Zato trgovci niso več dajali živil na upanje. Orožniki v Ribnici so se upravičeno bali izgredov in so okrajnega glavarja prosili, naj svetuje lastnikom pogajanja ali pa jih prisili, naj javno povedo, da ne morejo popustiti. Okrajni glavar je čez nekaj dni ostro odgovoril na sklep stavkovnega odbora, češ, da je zasedba kamnolomov nezakonita in preprečevanje odvoza je možno tako dolgo, dokler lastniki v to privolijo. Zakone morajo upoštevati, če hočejo kaj doseči. Dajanje protizakonitih navodil je kaznivo. Orožniki morajo vsak nezakonit primer javiti.50 Torej je šlo za odkrito grožnjo. Stavka se je nadaljevala in delavci so stražili dalje. Dne 18. avgusta ob 16. uri je prišel med kamnoseke poslanec za okraj Dravograd na listi Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS) Karel Doberšek, ki so ga počakali pred gostilno Alojza Petruna, kjer je imel stavkovni odbor svojo pisarno. Zbralo se jih je menda kakih sto, ki so ravno dobivali pomoč ZGDJ. Ni imel govora, niti jih ni pozval na zborovanje, čeprav se je že prej najavil stavkovnemu odboru. Zanimal se je za plače pred stavko, za njihove dolgove pri trgovcih, c prehrani in o stanovanjih, nasploh o vzrokih stavke in o zahtevah kamnosekov. Odpravil se je v Josipdol, da bi si ogledal delavska stanovanja.51 Pred tem je naročil delavcem ali pa morda stavkovnemu odboru, naj ne opustijo straže in ne dovolijo odvažati kamna, dokler lastniki ne privolijo v zahteve in ne podpišejo pogodbe. Tega dne je Alojz Horvat kot vodja strokovnega odbora obljubil orožnikom, da bodo opustili straže, brž ko bo Lenarčič izplačal julijski zaslužek. Toda vodstvo stavke na Do-berškovo pobudo obljube ni držalo in delavci so dalje stražili ter ovirali odvoz materiala.52 Medtem je banska uprava pozvala okrajnega glavarja v Dravogradu, naj osebno posreduje med sprtima strankama in naj obe strani toliko popustita, da bo sploh lahko prišlo do pogajanj ter da bodo spor mirno rešili. Do takega poizkusa je prišlo šele 21. septembra, toda lastnika sta ignorirala napovedani razgovor.53 Poglejmo, kaj je delal Karel Doberšek v Ribnici. Ne vemo, na čigavo pobudo se je odločil pomagati kamnosekom, morda je to bila čisto njegova osebna odločitev. Kot smo že videli, je proučeval razmere, v katerih so živeli delavci z družinami in jih nagovarjal, naj vztrajajo pri stavki. Okrajnemu glavarju je poslal, kolikor vemo, dva dopisa,54 v katerih pravi: »Lenarčič daje številne izjave, toda ne upošteva državnih oblasti in je brez socialnega čuta. Nobeno drugo podjetje ne zna tako izkoristiti delavstva kot njegovo. Delavstvo je predolgo čakalo, da si izbojuje primitivne človeške pravice.« Svojčas da so živeli v ugodnejših gmotnih razmerah. Sedaj so delavci pri trgovcih zadolženi z nad pol milijona dinarjev. (O višini dolgov, ki so jih imeli delavci pri trgovcih, ni zanesljivih podatkov). Ribnica daje 80 °/o granitnih izdelkov na slovenski trg, zaslužek podjetnikov je bil 100 do 200 odstotkov. Temu nasproti postavlja Zadrugo kamnosekov v Ribnici — imela je kamnolome v Hudem kotu, v katerih je bilo zaposlenih 20 ljudi — kjer imajo delavci soliden zaslužek, čeprav mora jemati kamnolome v najem in Lenarčič ji občutno konkurira. Nadalje pravi, da je Lenarčič v tisku (Ve-černik, Slovenski narod) objavil zaslužek nekaterih kategorij delavcev v svojem podjetju. To ni nič drugega kot varanje javnosti, samo nekaj delavcev se je približalo tistim zaslužkom, ki jih je navedel, in to z akordnim delom. Velika večina pa je imela daleč nižje mezde. (Lenarčič je navajal nam že znane urne zaslužke: ricarji 5,46 din, kamnoseki 6,14 din, cepilci na stroju 6,42 din in kovači 6,87 din). Avtor nadaljuje: Ricarji bi npr. na mesec zaslužili 1.092 din, zadnja dva meseca pa so najboljši delavci zaslužili okrog 600 din. Prehrana delavske zakonske dvojice pa pride v Ribnici na 598 din. Treba bi bilo tudi ugotoviti, če se res zakonito odteguje za bolniško blagajno in za davke. O socialnem skrbstvu ni treba zgubljati besed. Delavec se ne reši iz teh razmer, če ne gre iskat dela kam drugam. Dva delavca sta ga že šla iskat v Nemčijo, tudi drugi mislijo iti za njima. Neki obrtnik je dejal (Doberšku namreč): »Hitler bi ne dopustil takega izkoriščanja.« Z mnenjem o Hitlerju je dregnil v vprašanje takratne nacistične propagande pri nas in takratnega mednarodnega položaja. Jugoslavija je namreč na severu mejila na Hitlerjevo Nemčijo. Predstavniki oblasti in lastniki kamnolomov so s svojim obnašanjem popol- noma ignorirali to dejstvo. O tem bomo še spregovorili nekaj besed. Tudi drugi Doberškov dopis okrajnemu glavarju moramo upoštevati, saj je tu navedel celo vrsto stvari, ki jih ne najdemo v drugih dokumentih, npr. razglase lastnikov za zdaj poznamo le iz njegovega dopisa. Dobesedno navaja Lenarčičev razglas z dne 22. avgusta, kjer podjetnik pravi tole: »Ce trgovci prenesejo tako velike kredite, eden prenese celo 140.00 din, ki ga daje delavcem. Potem so trgovski zaslužki prekomerni in zaradi tega se delavci pritožujejo zaradi draginje. Mogoče je tukaj tudi vir demagoškemu simpatiziranju in podpiranju nezakonitih podvigov...« Dalje pravi, da je pripravljen ustanoviti konzumno trgovino, da bi pomagal delavstvu in tudi nudil lokal in potreben kredit. To ponudbo je poslal tudi ribniški občini in je še ošvrknil predsednika Janka Za-bovnika, češ, da ni prebral njegove objave o zaslužkih tukajšnjih delavcev in je zaradi tega bilo slišati njegove neprimerne izjave. V drugem razglasu je pozival revne otroke, naj se oglasijo v »obilnem številu«.v pisarni njegovega podjetja. Doberšek je odsvetoval, da bi delavci svoje otroke pošiljali tja. Tretji razglas pa je pozival stavkajoče, naj si pravočasno poiščejo delo, in to še pred zimo, ker bo podjetje obratovalo v manjšem obsegu. Potem je še izjavil: »Ako ga oblast prisili, da 38 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 4. VIII. in 5. VIII. Dopis Granitoioma Antun Res v fondu za leto 1938, št. d. 8703/38, izpoved Ednesta Vobovnika. * Savez gradevinskih radnika Jugoslavije. 88 Prav tam, koncepti dopisov okrajnega glavarja z roko pisani z dne G. VIII. 1938. 40 Prav tam. Zapisnik občinskega odbora Ribnica z dne 9. VIII. 1938. 11 Prav tam. Orožniško poročilo okrajnemu glavarju. 42 Prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 8. avgusta 1938. « Prav tam. “ Kopija kolektivne pogodbe železarne Ravne iz leta 1937 v Delavskem muzeju Ravne. 15 Delavska politika 25. VIII. 1938, št. 82, str. 4. PAM, f. o. Dr. 1939. Dopis podružnice ZGDJ okr. glavarju z dne 13. VIII. 1938. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 14. VIII. 1938. 47 PAM, f. o. Dr. 1938. Orožniško poročilo z dne 22. VIII. 1938, št. 8702/38. 18 Prav tam. ‘* PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. DoberškoV dopis okrajnemu glavarju z dne 24. VIII. 1938. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 27. VIII. 1938. Delavska politika 1938, št. 88, str. 4. s" Prav tam. Navodilo okrajnega glavarja orožnikom v Ribnici z dne 15. VIII. 1938. 81 Prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 19. VIII. 1938; orožniško poročilo z dne 26. VIII. 1938 V lase. 1938, ovoj 8702/38. 82 PAM, f. o. Dr. 1938, ovoj 8702/38. Orožniško poročilo iz Ribnice okr. glavarju z dne 22. VIII. 1938. 81 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Dopis banske uprave okr. glavarju z dne 20. VIII. 1938. 84 Prav tam. Dopis z dne 21. in 24. avgusta 1938. Spokojnost hiora pričeti obratovati, bo to storil nekaj časa, a nato obrat ustavil«. Doberšek pripominja, da gre za kartel pohorskih lastnikov kamnolomov, kar je jasno videti iz dogajanja, saj sta oba lastnika delala sporazumno. Dalje ugotavlja na osnovi proizvodnih stroškov v kamnoseški zadrugi v Ribnici, da je imel Lenarčič vsaj 1.000 din dobička od vagona izdelanega kamna, mesečno Pa je proizvedel 30 vagonov materiala. Letno je plačeval 43.000 din davka od poslovnega Prometa in ima 120 zaposlenih (Dejansko jih je imel 140). Poleg tega je posedoval še žago s štirimi stroji in gostilno. Kamnoseška zadruga zaposluje 20 ljudi, na mesec izdela sedem vagonov izdelkov in za prvo polletje }938 je plačala davka 4.137 dinarjev. Navedel je še, da Lenarčič odpusti delavca, ako zahteva več kot 6-dnevno bolnino. Tako je delavec Maks Kutin imel bolnine za 42 dni, kar je zneslo 900 din, pa se ni upal terjati te vsote, da ne bi zgubil zaposlitve. Dopis je končal z ugotovitvijo, če delavec zboli, si mora denar sposoditi, če hoče preživeti bolezen. Oba njegova dopisa in še druge akcije so naletele na gluha ušesa pri okrajni gospodi, kot se je kmalu pokazalo. Doberšek je med stavko večkrat prišel v Ribnico in se je zvečer vračal, le nekajkrat je Prespal v Ribnici pri Mejačevih. Sestajal se ■ie samo s stavkovnim odborom, nikoli ni nastopal pred večjo skupino, to pa zato, da ga oblasti ne bi prijemale. Dajal je navodila, kako naj se stavkajoči obnašajo, da ne bodo kršili zakonov. Opozarjal jih je tudi na pravice, ki so jih po takratnih zakonih imeli. Poudarjal je, da morajo stražiti zaradi kakih Provokacij.55 Poleg tega je Karel Doberšek poslal nekaj Poročil o stavki v Delavsko politiko in Slovenski narod. Angažiral se je tudi pri pomoči stavkajočim delavcem. V časopisih je izšel razglas slovenski javnosti, naj pomaga gladu-jočim otrokom pohorskih kamnosekov. Člani odbora, ki je vodil to akcijo, so bili: Karel Doberšek, Janko Zabovnik — ribniški župan, Viktor Pur — trgovec, Herman Lesjak — član občinske uprave in Alojz Petrun — trgovec.58 Večino časa je prebil med stavkajočimi in jih bodril, prepričan, da bodo s stavko in preprečevanjem odvoza materiala prisilili lastnike k popuščanju. Ker so oblasti dosledno ščitile koristi lastnikov, so se takoj spravile nad njega. Saj je že prvi ali drugi dan, ko je prišel v Ribnico, imel opraviti z orožniki.57 NASTOP BANOVINSKE UPRAVE, SODNO PREGANJANJE KAMNOSEKOV IN POMOČ STAVKAJOČIM Konec avgusta so se oblasti odločile likvidirati stavko tako, da so vplivale »na obe sporni stranki«.58 Oba lastnika so previdno nagovarjali, naj nekako privolita v razgovore, toda proti stavkajočim, njihovim vodjem in tako tudi proti Doberšku so začeli ostre kazenske postopke. Že 27. avgusta sta bila predana sodišču v Radljah Alojz Horvat in Karel Doberšek, ker sta »kršila« kazenski zakonik.58 Dne 31. avgusta je banska uprava naročila okrajnemu glavarju, naj Alojza Horvata občutno kaznujejo z globo, Karla Doberška pa je treba poklicati in mu pojasniti, da kot poslane u ni dovoljeno nagovarjati delavce na nezakonita dejanja80 (mišljena je zasedba kamnolomov). Za dan 9. septembra je bil poklican na zaslišanje, verjetno pa je 20. septembra na radeljskem sodišču tekel postopek proti njemu. Tu je izjavil, da je prišel v Ribnico na prošnjo Delavske zbornice v Ljubljani, da bi proučil razmere v Josipdolu in vzroke stavke. Ni nagovarjal delavcev na zasedbo kamnolomov, ker so ti že bili zasedeni, je pa odobraval tako dejanje. Dejal je še, da mora prej odobriti postopek narodna skupščina. S tem postopkom je kratena pravica in svoboda narodnega predstavnika. To izjavo je svojeročno podpisal.81 Iz dokumentov ni videti, da bi ga kaznovali. Tudi ni videti, kdaj je nehal obiskovati Ribnico. Oblasti so ga imele za enega izmed glavnih krivcev, da se je stavka za delavce slabo končala, ker jih je pač nagovarjal na nezakonito ravnanje. Medtem je njegovemu nasprotniku, mogočnemu lastniku kamnolomov inž. Lenarčiču bilo omogočeno vsakršno početje. Okrajnemu glavarju je pisal, da se proti njemu širi gonja med ljudstvom in v časopisju, in da bi govorice ovrgel, mu je poslal »... spisek zaslužkov, kakor so bili v resnici doseženi meseca julija 1.1. s strani večine kamnoseškega delavstva«. Priložil je tudi odprto pismo proti Doberšku in ga dal obesiti v okolju, kjer je ta deloval.82 Priloženi »spisek« zaslužkov03 ne ustreza resnici ali pa samo deloma, z njim je želel preslepiti oblast, češ, poglejte, koliko nekateri zaslužijo, povrhu pa še stavkajo. Poprečni urni zaslužek posameznih kategorij kvalificiranih delavcev se ujema s tistim, ki jih je že prej objavil slovenski javnosti,84 o čemer smo že govorili. V »spisku« je vrsta elementov, ki dišijo po slepomišenju, glavni je ta, da so delavci zahtevali za 20 “/o nižjo mezdo, kot jo je Lenarčič tu navedel, kar smo že tudi omenjali. V pismu je zapisal: »...Odkar ste se tu pojavili, so se poostrili simptomi novega socialističnega reda, naraslo je nasilje in teror, straže so po vojaško organizirane, tuj imetek je ostro zaseden in čujejo se glasovi o kolektivizaciji. Zanimivo bo, kako bo javnost reagirala na ta pojav ... podjetje ne more in ne namerava zopet početi s kamnolomskim obratom, kakršen je bil...« Tega samopašnega inženirja niso razkrinkale samo besede, ampak tudi njegova dejanja, ko je dosledno odklanjal razgovore z delavci in ignoriral pozive oblasti. Rekli smo že, da so se oblasti odločile prekiniti stavko na Pohorju. Zato je banovina 20. avgusta pozvala okrajnega glavarja: »... se vam naroča, da tudi s svojo osebno intervencijo poskušate vplivati na obe sporni stranki, da od svojih zahtev vsaj toliko popustita, da bo dana možnost za pogajanja in da se bo rešil spor v sporazumu.«65 Čez enajst dni (31. avgusta) je banovina spet pozvala86 okrajnega glavarja Ivana Mi-lača, naj sam gre v Josipdol in poizkusi mirno rešiti spor. Delavcem je treba predočiti, da so oblastva storila vse, kar so mogla, za mirno rešitev spora. Tolerirala so nezakonito zasedbo in preprečevanje odvoza kamna. (Kar je sicer bilo res.) Če delavci ne bodo opustili zasedbe, jim bodo izrekli občutne kazni, ker kršijo znano uredbo iz leta 1937. Po teh pozivih je okrajni glavar šele 5. septembra poslal v Ribnico svojega uslužbenca Matijo Šego, da je delavcem vpričo predsednika občine in orožniškega komandirja sporočil zahtevo banovinske uprave. Tu je ugotovil, da kamnoseki nočejo zapustiti kamnolomov. Prosili so, naj oblasti še dalje posredujejo med njimi in podjetniki. Pritisk banovine in tudi ministrstva za notranje zadeve je bil vse močnejši, naj se stavka čimprej konča. Vzrok tega je bila, kot ka- že, čehoslovaška kriza, ki se je septembra istega leta hitro stopnjevala do vrelišča. Zato je banovina zahtevala občutne kazni in skrajšane roke za plačevanje glob nepokornim kamnosekom in vodjem stavke. Dne 20. septembra je načelnik Inšpekcije dela pri banovini dr. Hubad ukazal okrajnemu glavarju, da mora sam v Ribnico in posredovati med podjetniki in stavkajočimi.87 Obotavljivi glavar je sklical razgovor za 21. september v prostorih občine v Ribnici88 in se ga je tudi sam udeležil. Toda lastnikov po stari navadi ni bilo na spregled. Preden bomo spregovorili o rezultatih tega sestanka, ki je imel določen pomen za nadaljnji potek stavke, moramo posvetiti nekaj besed dogodkom v Ribnici, kaznovanju delavcev in pomoči, ki so jo dobivali stavkajoči. Dne 29. avgusta sta prišla v Ribnico kaplan Franc Lampreht, takrat provizor pri Miklavžu pri Slovenj Gradcu, in Vladimir Gal, znan »komunist«, ter sta se sestala z Alojzom Horvatom, Antonom Ambrožem in Ernestom Vobovnikom v gostilni Viktorja Pura. Drugo jutro ob 7. uri so odšli Lampret, Horvat in Gal v kamnolom in se tu vsi trije skupaj oglasili pri vsakem stražarju in se z njim nekaj časa tiho pogovarjali. Še isti dan sta odpotovala Lampret in Gal.80 Na čigavo pobudo in zakaj sta prišla med stavkajoče, iz dosegljivih dokumentov ni bilo razvidno. V začetku septembra je pripotoval v Ribnico upokojeni podpolkovnik Rudolf Mihelčič kot predstavnik borze dela iz Ljubljane in je iskal 40 kamnosekov, ki bi hoteli iti delat v Nemčijo. Prek omenjene ustanove je koroško podjetje Marna-Kalk und Kunststein in Gumern pri Beljaku iskalo 40 delavcev, veščih kamnoseških del. Prijavilo se jih je 20, in s temi je sklenil pogodbe ter jih poslal oblastem. Sami pa so zaprosili za potne liste.70 Približno čez 10 dni je okrajni glavar poročal, da delavci ne mislijo odpotovati, pač pa so prosili, da bi oblasti omogočile boljši zaslužek v Ribnici. Upali so, kot je zapisal glavar, da se bo zanje spor ugodno rešil. Pripomnil je še, da je okrajno glavarstvo storilo vse, kar je moglo, da bi se spor zgladil. Delavci imajo zasedene kamnolome, da bi prisilili lastnike h kolektivni pogodbi, lastniki pa to odklanjajo, češ, kamnolomi so nezakonito zasedeni. Meni, da stvar lahko premakne z mrtve točke le Inšpekcija dela pri banovini.71 Kljub željam, da bi stavko sporazumno končali, so oblasti s kaznimi pritiskale na stavkajoče in s tem zaostrile odnose in še opogumile oba trmasta podjetnika. Vse do konca avgusta se oblasti niso posluževale kazni za stavkajoče, dne 31. avgusta pa je banovina zahtevala občutno globo za Horvata, zaslišanje Karla Doberška in kazensko postopanje proti delavcu Antonu Sterna-du. Oorožnikom je okrajni glavar naročil, da je treba vse kršitelje, tj. stražarje, sproti javljati.72 Kljub vsemu stavkajoči niso zapustili kamnolomov in so izjavili, da bodo žene stražile, če bodo njih zaprli.73 66 Povedal Ernest Vobovnik. 58 Slovenski narod 1938, št. 197, str. 2. tT PAM, f. o. Dr. 1938. Orožniško poročilo z dne 22. VIII. 1938, št. 8702/38. ss PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Dopis banske uprave okr. glavarju z dne 20. VIII. 1938. " Prav tam. Koncept dopisa okrajnega glavarja notranjemu ministru in banski upravi ter orožniško poročilo, vsi z dne 13. IX. 1938. “ Prav tam. Dopis banske uprave okrajnemu glavarju z dne 31. VIII. 1938. 81 PAM, f. o. Dr. 1938. Kazenska preglednica z dne 20. IX. 1938, št. 10911/38. 82 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Lenarčičev dopis okrajnemu glavarju z dne 29. VIII. 1938. «> Prav tam. 81 Slovenski narod 1938, št. 188, str. 2. 05 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Dopis banske uprave okr. glavarju z dne 20. VIII. 1938. o« Prav tam. 87 Prav tam. Dopis banske uprave z dne 15., 20. in 21. septembra 1938. 68 Prav tam. Koncept obvestila občini Ribnica. 88 Prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 30. VIII. 1938. 10 Prav tam. Koncept poročila okrajnega glavarja banovini z dne 6. IX. in Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 13. IX. 1938. 71 Prav tam. Koncept poročila okrajnega glavarja banski upravi in ministrstvu za notranje zadeve z dne 20. IX. 1938. 72 Prav tam. Poročilo okrajnega glavarja banski upravi in ministrstvu za notranje zadeve z dne 31. VIII. 1938. 75 Prav tam. Orožniško poročilo z dne 7. IX. 1938. Prvo skupino delavcev so ribniški orožniki prijavili 7. septembra in jih napotili na sodišče v Radlje pod grožnjo, da bodo plačali 200 din globe, če se tam ne zglasijo. Med prijavljenimi so bili Karel Gradišnik, Luka Na-vodnik, Ivan Ladinek, Karel Hriberšek, Karel Horvat, Edvard Drame, Franc Drame, Rudolf Javornik in Viktor Miklavc.74 Vsakega izmed teh — ni dokazov, da bi bila med njimi Karel Horvat in Edvard Drame — je sodišče v Radljah obsodilo 12. septembra na 500 dinarjev globe ali 10 dni zapora. Na enako kazen je bil obsojen še Karel Urnaut. Pritožili so se sicer banski upravi, da niso dobili pisne razsodbe in da se jim zdi kazen krivična.70 Nisem našel kakega odziva na to pritožbo, to je tudi razumljivo, saj so ravno banovinski funkcionarji ukazali, da jih je treba kaznovati. Vsi so bili obsojeni zaradi tega, ker so kot stražarji preprečevali odvoz kamna. Alojzu Horvatu, okrožnemu tajniku ZGDJ v Mariboru, so prisodili 1.000 din globe ali 20 dni zapora. Obtožili so ga, da je delavce nagovarjal na nezakonita dejanja.70 Dne 13. in 14. septembra so orožniki iz Ribnice prijavili 16 stavkajočih, ker niso zapustili kamnolomov. Povedali so, da straže ne bodo opustili in ne dovolili izvoza kamna, dokler ne bodo lastniki privolili v njihove zahteve. Med prijavljenimi so bili Franc Bla-zovnik, Ignac Vršič, Miha Krevh, Karel Vodušek, Konrad Vinšek, Ivan Račnik, Ivan Albreht, Friderik Grubelnik, Miha Praprotnik, Franc Drame, Anton Cas, Rudolf Perc, Jožef Vratar, Franc Črešnik in Karel Hribovšek. Okrajnega glavarja je 15. septembra pozvala banovina, naj izreka stavkajočim ostrejše kazni. 2e čez pet dni lahko preberemo v poročilu iz Dravograda, da so obsodili 15 kamnosekov na 1.000 din globe ali 20 dni zapora, če je ne plačajo v 15 dneh.77 Medtem je tudi Alojz Horvat bil kaznovan, kot piše v poročilu, s 1.000 din globe ali 20 dni zapora in so ga izgnali v Maribor, od koder je potlej vodil stavko.78 Kdaj so ga izgnali, ni moč ugotoviti, vemo pa, da ga 22. septembra ni bilo več v Ribnici. So še trije seznami sodišču prijavljenih stražarjev v kamnolomih, ni pa dokazov, ali so bili tudi obsojeni. Dne 16. septembra so orožniki prijavili Andreja Odra, Ferdinanda Potočnika, Leonarda Miklavca, Karla Gradišnika, Karla Hriberška, Rudolfa Perca, Jožefa Vratarja, Konrada Vinška, Ivana Albrehta in Ferdinanda Grubelnika. Čez tri dni pa so zasačili kot stražarje Antona Ovčarja, Kristijana Urnauta, Jakoba Najžarja, Josipa Plevnika, Andreja Odra, Franca Voha, Ruperta Bre-zočnika, Avgusta Maričnika, Gregorja Ciglerja in Karla Gradišnika. Na tretji seznam z dne 23. septembra so prišli Karel Gradišnik, Luka Navodnik, Ivan Ladinek, Franc Nunčič, Franc Blazovnik, Miha Krevh, Gregor Cigler in Ivan Junker.79 V vseh poročilih iz Ribnice in tudi na seznamih je zapisano, da bodo kamnoseki stražili tako dolgo, dokler ne dosežejo kolektivne pogodbe. Red in mir sta ohranjena. Ti in drugi zapisi, ki so jih zabeležili posamezni predstavniki oblasti, dokazujejo visoko zavest in korektno zadržanje kamnosekov. Niso povzročali nemirov, niso kršili takratnih predpisov, edino to, da so stražili že izdelan kamen in ga niso dovolili odvažati. V tem trdem boju za kolektivno pogodbo kamnoseki v Josipdolu niso bili osamljeni, ampak so uživali simpatije in moralno podporo domače javnosti v ribniški občini, kot je že bilo povedano, pa tudi širše slovenske javnosti, zlasti še slovenskega proletariata. Dokaz za to je zbiranje denarne pomoči. O tej pomoči vemo danes le toliko, kar je zapisala Delavska politika.80 Kakor pravi orožniško poročilo, so kamnoseki ravno dobivali pomoč ZGDJ 18. avgusta, Zmagovalke ko je prišel v Ribnico Karel Doberšek.81 Takoj nato je bil ustanovljen petčlanski odbor : za pomoč »gladujoči deci« pohorskih kamnosekov.82 O njegovi ustanovitvi je že bilo govora. Ta odbor je gotovo pripomogel, da je pomoč pritekala iz precejšnjega dela Slovenije. Darovalci so bili posamezniki in organizacije. Med posamezniki naj omenimo Dober-ška, ki je daroval 500 din. Dalje so še prispevali šentmiklavški župnik Lampret 200 din, Viktor Pur 100 din, dr. Vilfan z Jesenic 353 din in še vrsta drugih. Do 17. septembra je 44 darovalcev poslalo 5.405 dinarjev, med njimi so bili posamezniki | in organizacije. Do 1. oktobra so zbrali že 16.866,50 din. Med darovalci so bili številni posamezniki iz Maribora in tudi iz drugih krajev. Med organizacijami naj omenimo: ZGDJ v Ljubljani, občina Šoštanj, Zveza rudarjev Jugoslavije v Kočevju in Hrastniku, Splošna delavska zveza Ruše, občina Koroška Bela, Delavska politika iz Maribora in Vzajemnost Zabukovica. Kolikor nam je znano, so do 13. oktobra zbrali 21.776,75 dinarjev. Med darovalce so se uvrstili stavbinci iz Ljubljane, Petrovč, Medvod, Kranja in Trbovlja, mizarji iz Ljubljane, delavci tovarne Eifler, oblačilci iz Ljubljane, Avtomontaža Ljubljana, železničarji iz Dravograda, Ptuja, Brežic in Maribora, obe kurilnici v Ljubljani, rudarji iz Brestanice in Mežice ter Zveza kovinskih delavcev Jugoslavije iz Celja. Manjšo vsoto po poslali tudi naši izseljenci iz Francije. Koliko je sploh bilo poslane pomoči, najbrž ne bo možno nikoli ugotoviti. Pomembno je bilo, da se je uveljavila delavska solidarnost in da kamnoseki niso bili osamljeni. To jih je opogumljalo, da so vztrajali v stavki, ki ji ni bilo videti konca. Brez te pomoči ne bi zmogli vztrajati tako dolgo. POSREDOVANJE OKRAJNEGA GLAVARJA IN PORAZ STAVKAJOČIH Poglejmo rezultate razgovorov, ki so potekali 21. septembra v občinskih prostorih v Ribnici. Seveda inž. Lenarčič in Ivan Zapeč-nik, predstavnik Antuna Resa, po svoji stari navadi nista bila prisotna. Imela sta opravke izven okraja, kot je zapisano v zapisniku. Prisotni so bili naslednji delavski predstavniki: 1. Anton Ambrož, predsednik podružnice ZGDJ v Ribnici 2. Peter Pungartnik, ricar pri Lenarčiču —■ delavski zaupnik 3. Josip Ričnik, ricar pri Lenarčiču — delavski zaupnik (Oba sta zastopala kamnoseke pri Resu, kajti v tem kamnolomu ni bilo delavskih zaupnikov) 4. Alojz Skutnik, ricar 5. Franc Tantegel, ricar in kamnosek 6. Franc Veis, kamnosek prj Lenarčiču in odbornik podružnice ZGDJ v Ribnici 7. Viktor Sobol, cepilec na stroju v Lenarčičevem kamnolomu 8. Karel Gradišnik, ricar pri Resu 9. Peter Stepišnik, kamnosek in ricar pri Resu Predstavnika oblasti sta bila Ivan Milač, okrajni glavar, in Janko Zabovnik, predsednik občine v Ribnici. Imela sta nalogo posredovati med delojemalci in delodajalci ter doseči sporazum. Delavski predstavniki so povedali, da bodo šli na delo pod temi pogoji: 1. Skleniti tako kolektivno pogodbo, kot jo je predložil Ignac Tratar, tajnik podzveze ZGDJ za Slovenijo 71 Prav tam. Orožniško poročilo z dne 7. IX. 1938. 75 PAM, f. o. Dr. 1938. Pritožba banovini št. 9306/38. 78 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Koncept poročila okrajnega glavarja. 77 Prav tam. Dopis banske uprave okrajnemu glavarju z dne 15. IX. 1938 in Koncept poročila okrajnega glavarja z dne 20. IX. 1938. 78 Prav tam. Koncept dopisa okrajnega glavarja banski upravi in ministrstvu za notranje zadeve z dne 22. IX. 1938 in brzojavka banske uprave z dne 24. IX. 1938. 711 PAM, f. o. Dr. 1938. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 17., 21. in 25. IX. 1938, ovoj 9787/38. 80 Delavska politika 17. IX., l.X„ 13. X. in 15. XI. 1938. 81 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 19. VIII. 1938. 82 Glej opombo 56. 2. Zahtevali so plače: a) za kamnoseke, minerje, ricarje, kovače in cepilce z več kot 3 leti prakse 5,50 din na uro, b) za delavce enake kvalifikacije do 3 let prakse 5 din na nro, c) za snažilce 4 din na uro in č) za težake (nekvalificirane) 3,50 din na uro 3- Ne bodo trpeli, da bi lastniki izvajali Proti njim kake maščevalne ukrepe (da bi jih ne sprejemali na delo) Okrajni glavar jih je opozoril, da z zasedbo kamnolomov kršijo predpise. Predstavniki kamnosekov so odgovorili: Stavko so začeli zakonito, niso kršili zakonov in red se je ohranil. Delavci so obdržali orodje zato, ker lastniki to dopuščajo. Povedali so, da orodja ni treba vrniti, dokler se ne poravna spor z lastniki. Proti zasedbi kamnolomov lastnika ne nasprotujeta in ne zahtevata odvažanja Izdelanega kamna. Dodali so še, da izgovori Podjetnikov na razmere v Bosni ne držijo, in navedli so nekaj dokazov: Kamnosek Ivan Malec iz Konjic je pisal iz kamnoloma Jablanica pri Mostarju, da je zaslužil avgusta 1.700 din, Franc Tantegel je povedal, da je nekoč, ko je tam delal, zaslužil tudi do 2.800 din. Pri Lenarčiču je možno največ zaslužiti 1.200 din, običajno 700 din, v najslabšem primeru Pa le 300 din na mesec, s tem še en sam ne niore živeti. Na koncu so izjavili, da pod sedanjimi pogoji ne bodo šli na delo in bodo vzdržali s podporami kot doslej. Poskušali hodo dobiti delo v domači kamnoseški zadru-§1 ali izven okraja, pa tudi v Jablanici, kjer so razmere ugodnejše. Končni zaključek razgovora je bil, da bodo (okrajni načelnik) oba lastnika povabili pozneje, njima predočili zahteve ter vplivali nanju, da zahteve tudi sprejmeta.83 Iz zapisnika je videti, da so delavski predstavniki odločno postavili svoje zahteve in Povedali, da bodo vztrajali do zmage. O višinah plač v bosanskih kamnolomih lahko opravičeno dvomimo, možno je, da so dosegli take zaslužke, ampak je vprašanje, za kako ceno, delo je bilo akordno. _ Toda že 24. septembra je banovina naročila okrajnemu glavarju, naj dovoli Alojzu Horvatu, ki je bil izgnan iz Ribnice, da se lahko vrne, ker bo potreben pri razgovorih. Kajti drugi dan bo odpotoval v Ribnico tajnik ZGDJ za Slovenijo Ignac Tratar.84 Res, dne 26. septembra sta prišla v Ribnico inž. Lenarčič in Ignac Tratar, verjetno je Pritisnila banovina, saj poročila govore, da le Tratar prispel zato, da bi stavko pripeljal h koncu zaradi težkih zunanjepolitičnih razmer.85 Tiste dni je bila kriza okoli Čehoslova-ške na višku. Kljub vsemu je Lenarčič trmoglavil dalje in na okraju je povedal, da kolektivne pogodbe ne bo podpisal pod nobenim Pogojem. Tudi obrata ne bo obnovil v tem obsegu, kot je bil do sedaj. Delal bo poizkusno s stroji in bo zaposlil manj delavcev. Pozimi ne bo obratoval kot doslej, kamnolom bo le sezonski. Predvidoma bo delo začel, ko bo končana stavka.86 Razplet stavke je prehajal v zaključno fazo in živčnost se je stop-ajevala pri vseh, ki so bili zapleteni v ta sPor; o tem pričajo tudi protislovna poročila, ki jih imamo na razpolago. Na dogajanje v ribniški grapi je vedno bolj pritiskala čehoslovaška kriza, kajti 5 km severno na kobanskih vrhovih je tekla meja s Hitlerjevim rajhom. Tu na pohorski strani Pa ni bil pripravljen nihče popustiti. Kamnoseki niso imeli v čem popuščati, lastniki hoteli v svoji slepoti do kraja izkoristiti težak položaj delavcev in zunanjepolitično krizo države. Oblasti so stale v glavnem ob strani, zainteresirane samo za to, da se stavka vendar že konča. Vodstvo sindikata (ZGDJ) v Ljubljani in Delavska zbornica pa sta bili za popuščanje in za takojšnji konec stavke. Torej je v tem trenutku bilo vodstvo na strani oblasti. Ribniški kamnoseki so ostali osamljeni in do skrajnosti izčrpani. Dne 27. septembra je Ignac Tratar, tajnik ZGDJ za Slovenijo, vodil razgovore s kam-hoseki z namenom, da bi čim prej prenehali stavko. Koliko je bilo prisotnih in kje so zborovali, ni znano. Ni možno natančno ugotoviti, do kakih sklepov so prišli. Po orožniškem poročilu87 je Tratar dosegel, da so straže ukinili, obljubili predati orodje in prositi Podjetnika za delo pod istimi pogoji, kot so bili prej. Če so vedeli za Zapečnikovo izjavo, da bo njegov solastnik Res zaposlil le 100 delavcev, 40 pa jih bo ostalo brez dela, Lenarčič pa namerava zaposliti 40, ostalih 100 pa odsloviti, je gornji sklep razumljiv. Kljub temu, da je Zapečnik obljubil nekoliko povišati plače, kakor dodaja omenjeno poročilo. Slovenski narod in Večernik sta 29. septembra povzela to poročilo in zapisala, da je Zapečnik obljubil višje plače. Ignac Tratar je 1. oktobra v Slovenskem narodu zanikal, da bi bil vplival na delavce, naj gredo na delo pred sporazumom. Lenarčič in Zapečnik sta izjavila, da nista proti pogajanju, ni pa bilo govora o zvišanju plač. Delavci so privolili v predajo orodja, ko je bilo zagotovljeno, da bo prišlo do pogajanj konec tekočega tedna. Če pa bodo pogajanja odlagali, ne ve, kako se bo izteklo. Dodal je še: »Neutemeljeno pa je upanje na kapitulacijo delavstva.« Istega dne je Delavska politika zapisala, da bodo delavci vztrajali pri stavki, dokler ne bo podpisana kolektivna pogodba in sprejete minimalne zahteve. Klerikalni Slovenec (30. septembra) je samo tokrat omenjal stavko in zapisal, da so se 26. septembra delavci v Josipdolu odločili končati stavko. Omenja napovedano odpustitev delavcev ter dodaja: »Vsekakor bi bil to znova hud udarec za delavstvo.« Nadaljuje, da bo drugo leto veliko javnih del in bo šlo veliko granita, ». .. pa bi bila omejitev dela vsekakor nepotrebna.« Zdi se, da Tratarjevo pisanje ni bilo nič drugega kot želja, da bi v javnosti popravil vtis. Kljub temu, da je banovina prepovedala sodno preganjanje stavkajočih in ustavila kazenske postopke,88 so bili kamnoseki potisnjeni v obupen in negotov položaj in niso imeli več kaj zahtevati. Z napovedjo obeh lastnikov, da bosta odpustila del delavcev, jih je ostalo na cesti polovico tj. 140 (Res je napovedal, da jih ne bo sprejel 40, Lenarčič pa 100). Dejansko so sedaj bili razdeljeni na dva enaka dela, na tiste, ki bodo verjetno ostali, in na tiste brezposelne. Nihče izmed njih ni vedel, v kateri skupini je. Zima pa je bila pred vrati. Neodgovorni lastniki in predstavniki oblasti so lahko v tem trenutku zlomili odpor stavkajočih. Gotovo je le to, da so 27. septembra kamnoseki sklenili umakniti straže iz kamnolomov, da bi omogočili začetek pogajanj. 3. oktobra89 ni bilo več straž, stavkali pa so še dalje. Tega dne je prišlo v kamnolomu do incidenta. Delavca Stefan Kolar in Egidij Tis-ljerič sta šla na delo in sta spuščala kocke po žlebu na progo, ob 10. uri ju je Matija Veis opozoril, da stavka še traja, in sta se odpravila domov. Srečale so ju kamnoseške žene Frančiška Veis, Ana Pungartnik, Marija Javornik, Ida Ričnik, Antonija Trdin, Zofija Nunčič in Antonija Najžar ter so ju začele psovati in vpiti, da jim odžirata kruh. 5. oktobra je z dovoljenjem oblasti zborovalo 1500 delavcev iz obeh kamnolomov v gostilni Viktorja Pura, da bi se končno odločili prenehati stavko. Zborovanje je sklicala delavska zbornica iz Ljubljane.90 Njen predstavnik Stanko Jurij je rekel, da je rezultat negativen predvsem zaradi nezakonite zasedbe kamnolomov. Dalje je poročal o pogojih, ki jih je postavil Ivan Zapečnik za sporazum kak dan prej. Sporazum naj bi urejal delovni čas, obračunavanje mezd in njih izplačevanje, način postopka za izvolitev delavskih zaupnikov, določilo o sprejemanju in odpuščanju delavcev in določila o mezdah. Loči urne zaslužke pri delu na prostem in akordne zaslužke v utah pri strojih. Zahteval je nov način dela, pri katerem bi potreboval le 100 delavcev, 45 bi jih pa odpustil. Povedal je še, da je Ivan Zapečnik ponudil, naj delavci sami prevzamejo kamnolom, obdelani kamen pa je pripravljen odkupiti za 100 do 120% višjo ceno, kot je bila označena produkcijska cena v Delavski politiki. Tu je bila navedena proizvodna cena za vagon malih kock 1.427,58 din, čisti dobiček pa 1.872,42 din.91 Nadaljeval je, da se Lenarčič izgovarja na doznevno izjavo v Ljubljani, da ne bo privolil v nobeno kolektivno pogodbo, ker so v ponedeljek (3. oktobra) baje delavske žene hotele zasesti kamnolom in ovirati odvoz kamenja. Nazadnje je predlagal, naj z manjšo spremembo sprejmejo Zapečnikovo ponudbo. Gradnja koče na Kamniškem sedlu v ozadju Planjava Predstavnik ZGDJ (verjetno Tratar) je dodal, da so cene za kamen pomanjkljive in naj ne sprejmejo kamnoloma v svojo režijo. Predstavniki delavcev so predlagali, naj bi v Re-sovem kamnolomu pričeli delati, ko bodo urne in akordne zaslužke povišali za 10—15%. Ta predlog pomeni popuščanje, prvotna zahteva je bila 24% povišanje mezd, kot je že bilo omenjeno. Nadalje so zahtevali, če ne drugače, naj se delavcem, ki delajo na akord, garantira polna urna plača. V bodoče naj bi zaposlovali le domače ljudi. Na koncu so zahtevali, da je treba z obema lastnikoma skleniti pogodbo ali pa ne bodo šli na delo. Zborovanje je zaključil Stanko Jurij, predstavnik Delavske zbornice, s pozivom, naj v bodoče premislijo, od oblasti delavstvo nima »pričakovati nikake pomoči več«, če ne pride do pogodbe. Na tem zborovanju niso izoblikovali stališča do Lenarčiča.92 Za to zborovanje je značilno, da so očitali delavcem nezakonita dejanja, jim grozili, češ, oblastva ne morejo za vas kaj več storiti. Delavska zbornica in podzveza ZGDJ za Slovenijo sta popustili na minimum. Delavci sami so že tudi postavljali minimalne zahteve. Najbolj pogumni ali pa najbolj obupani so zahtevali pogodbo z obema lastnikoma ali pa ne bodo šli na delo. Njima nihče ni očital, čeprav sta lahko nezakonito ogrožala obstoj delavcev, in njima je bilo dovoljeno dlakocepiti celo v času najtežje zunanjepolitične krize, kot je bila takrat. Ali je Zapečnik mislil resno s ponudbo, da naj delavci sami pre- 81 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Zapisnik razgovora v Ribnici z dne 21. IX. 1938. 84 Prav tam. Zabeležba brzojavke z dne 24. IX. 1938. ss prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 27. IX. 1938. 8» prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 26. IX. 1938, na hrbtni strani z roko pisan zapisnik o pogovoru Lenarčiča na okraju z dne 26. IX. 1938. 87 Prav tam. ss prav tam. Brzojavka okrajnemu glavarju z dne 29. IX. 1938. 89 Prav tam. Kopija poročila okrajnega glavarja banovinski upravi z dne 5. X. 1938. 00 PAM, f. o. Dr. 1938. Orožniško poročilo iz Ribnice, št. 10276/38. 91 Delavska politika 17. IX. 1938, št. 38, str. 4. 92 PAM, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Koncept poročila okrajnega glavarja banski upravi z dne 5. X. 1938. 93 Prav tam. 94 Prav tam. Brzojavka z dne 6. X. 1938. 95 Prav tam. Poročilo okrajnega glavarja z dne 7. X. 1938 in Orožniško poročilo z dne 7. X. 1938. 98 Prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 10. X. 1938. Delavska politika 1938, št. 102, str. 4. 97 Prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 2. in 14. XI. 1938 in Dopis banske uprave z dne 7. XI. 1938. vzamejo kamnolom, ali pa je bil to le manever, je zaenkrat težko ugotoviti. Takoj po zborovanju, ki se je končalo ob 11. uri, sta šla predstavnik Delavske zbornice Stanko Jurij in predstavnik okrajnega glavarja Matija Šega k Zapečniku, da dokončno pripravijo sporazum. Zapečnik je vztrajal, da naj delavci sami prevzamejo kamnolom. Obveljal je predlog Delavske zbornice, da se nekoliko zviša akordni zaslužek tistim delavcem, ki izdelujejo male kocke. Dogovorili so se, da bo pogodba veljala čez dva dni.93 V petek, 7. oktobra, je bil ponovno sklican sestanek s kamnoseki, ki se ga je udeležilo 120 ljudi. Dan prej je banov tajnik telefoniral na okraj, naj se tega sestanka udeleži predstavnik okraja in intervenira v prid delavstvu. Udeležil se ga je Matija Šega.94 Alojz Horvat je na sestanku povedal, da so 5. oktobra z Zapečnikom dosegli delovni sporazum, ki ureja delovni čas, prejemke, odpovedni rok in ostalo. Prebral je osnutek pogodbe in pojasnil, da uspeh ni popoln, vendar so dosegli, kar je bilo mogoče. To naj bo v bodoče spodbuda za složno delo. Prisotni so osnutek sprejeli. Še isti dan so delavski predstavniki podpisali pogodbo in se z Zapečnikom dogovorili, če jo še Res podpiše v soboto, bodo v ponedeljek, 10. oktobra, postopoma začeli delo.95 V ponedeljek, 10. oktobra, je bila kolektivna pogodba podpisana in v Resovem kamnolomu je začelo delati 30 delavcev, v naslednjih dneh pa še 70, brez dela je ostalo 40 kamnosekov.90 S tem se je stavka le deloma končala, kajti delavci v Lenarčičevih kamnolomih so še dalje stavkali. Lenarčič je podpisal kolektivno pogodbo šele 1. novembra. Privolil je v malenkostne izboljšave. Ni naveden podatek, za koliko in kaj je izboljšal, verjetno gre za zaslužek. Pri njem je začelo drugi dan delati le 32 delavcev, čez nekaj dni pa še osem, sto jih je ostalo brez dela97 in s tem brez denarja za življenje. Poročila o sklepanju pogodbe z Lenarčičem so zelo skopa. Stavka je bila dokončno zaključena, to lahko označimo tudi za dokončno odpustitev polovice zaposlenih v kamnolomih. VZROKI PORAZA IN POSLEDICE Na koncu moramo ugotoviti, kaj so kamnoseki zgubili s to stavko, kaj so sploh pridobili in kaj je pripeljalo do takega razpleta. Spričo dejstva, da so stavkajoči še 21. septembra zahtevali za cepilce kamna, kamnoseke, minerje, ricarje in kovače s prakso nad 3 leta 5,50 din na uro, za enake kvalifikacije do 3 leta prakse 5 din, za snažilce 4 din in nekvalificirane 3,50 din,98, s kolektivno pogodbo niso dobili ničesar. Ta zahteva je pomenila v poprečju povišanje mezde za 87 par ali 24 »/o. Res jim je pogodba prinesla urejanje odnosov med delodajalcem in delavci in so se v bodoče lahko na njo sklicevali, toda to je veljalo le za polovico stavkajočih, ki so še obdržali zaposlitev. Za zdaj ne vemo, kakšne so bile določbe kolektivne pogodbe, ker ne poznamo originalnega teksta. Pri Resovem kamnolomu je bilo deležnih nekoliko višjih zaslužkov 5—10 %>," za majhen del kamnosekov, namreč za tiste, ki so izdelovali male kocke. Za Lenarčičevo podjetje ne vemo, koliko delavcev je bilo deležnih kakšnih sprememb. To so bile pridobitve, ki so bile v bistvu nične. Kaj so pa zgubili? Tisti polovici, ki je še obdržala delo, se mezde praktično niso povišale. Druga polovica, 140 mož (pri Resu 40 in pri Lenarčiču 100), je ostala, kakor smo že rekli, brez dela, s tem pa je zgubila vse. Ostali so brez zaslužka, brez zdravstvenega in starostnega zavarovanja, bili so pahnjeni v najhujšo bedo tik pred zimo. Tisti pri Resu so zgubili dvomesečni, oni pri Lenarčiču pa trimesečni zaslužek, in zadolženost se je povečala. To pohorsko grapo sta zajela obup in splošna beda. Zato ni čudno, da se je že prej, preden se je stavka končala, prijavilo v Mariboru 100 kamnosekov iz Josipdola, da bi se izselilo z družinami vred. Najbrž so hoteli v Nemčijo. ZGDJ v Mariboru (verjetno Alojz Horvat) jim je svetovala, naj ostanejo doma.100 V tako nemirnih časih, kot so bili takrat, je bilo vsako izseljevanje tvegano. Videti je, da je bila stavka za delavce izgubljena že v svojem začetku. Uredba vlade o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodni-štvu101 je predpisovala, da se morata v primeru spora delodajalec in delojemalec obrniti na oblast, ki odredi obravnavo; če ta ne uspe, pa se obrneta na razsodišče, ki je sestavljeno iz predstavnikov oblasti in obeh sprtih strank. Torej so podjetniki lahko zavlačevali in si s tem pridobili čas, da so se lahko pripravili. Stavka pa je lahko bila uspešna le, če je naenkrat izbruhnila.102 V tukajšnjem primeru se je spor začel že marca 1938, sledili sta dve poravnavi 23. junija in 25. julija, nato so šele stopili v stavko (4. avgusta). Zato je bilo dovolj časa, da sta oba lastnika pravočasno ukrepala in vztrajala do popolnega poraza-kamnosekov. Iz pričujočih virov ni videti, ali sta tako ravnala zaradi denarnih koristi ali zaradi človeške zlobe in trmoglavosti. Iz poteka dogodkov in posledic ni razbrati, da bi se jima tako ravnanje splačalo. Za oba najbrž kamnolom ni bil glavni vir dohodkov, in sta lahko vztrajala pri svojem. V tej igri zavlačevanja in slepomišenja je glavno vlogo odigral inž. Milan Lenarčič. Ignoriral je poravnalne sestanke, kadar pa se jih je udeležil, se je cinično izgovarjal na vsemogoče vzroke, glavni pa je bil, da imajo delavci nezakonito zasedene kamnolome. Antun Res se je držal ob strani, Ivan Zapečnik, njegov solastnik, se je v glavnem ravnal tako kot Lenarčič in gotovo sporazumno z njim. Oblasti so bile ob strani, največkrat kot opazovalec, sicer so res dopuščale po uredbi o minimalnih mezdah z dne 20. II. 1937 nezakonito zasedbo kamnolomov, niso pa ničesar storile, da bi lastnike pripravile na resne pogovore. Izrazito nedejaven je bil okrajni glavar Ivan Milač, v Josipdol je pošiljal le svoje uslužbence. Lenarčič in Zapečnik sta večkrat kršila 15. člen že omenjene uredbe, ki pravi, da se morata poravnave udeležiti obe strani. Za lastnika v tem primeru predpisi niso bili obvezni. Konec avgusta se je banovina, verjetno na zahtevo Beograda, odločila končati stavko tako, da je okrajnemu glavarju priporočila kaznovanje trmastih kamnosekov in voditeljev stavke ter pripraviti lastnike do popuščanja, da bi podpisali kolektivno pogodbo. Lokalne oblasti (Ivan Milač) so bile uspešne pri obsojanju delavcev na kazni, ne pa v tem, da bi pripravile oba lastnika na razumen kompromis. Čisto na koncu je sicer banovina in tudi notranje ministrstvo v Beogradu zahtevalo konec stavke v korist delavcev, toda brez uspeha. Stavko je praktično vodilo vodstvo ZGDJ v Ljubljani (Ignac Tratar) in v Mariboru (Alojz Horvat), ki se je pokazalo večkrat popustljivo skupaj z Delavsko zbornico, zlasti na koncu, ko jim je šlo le za to, da bi končali stavko. Res so dosegli kolektivno pogodbo, ki pa ni prinesla ničesar. Težko je zdaj reči, ali ni vodstvo, ki je vendarle bilo izkušeno, napačno ocenilo položaj. Če bi prej izpraznili kamnolome in se začeli pogajati, bi morda le preprečili odpust polovice delavcev. Ali ni morda že 18. avgusta bila bitka za delavce izgubljena, ko sta gospodarja izjavila, da ne nasprotujeta zasedbi kamnolomov? Kamnoseki in vodstvo je s tem šlo na limanice. Lastnika sta takrat verjetno že imela jasne račune. Na ta vprašanja ni bilo možno odgovoriti. Kakšno vlogo je odigral Karel Doberšek, ni povsem jasno. Vprašanje je, zakaj je prišel in na čigavo željo? Ali je res, da ga je prosila Delavska zbornica, kot je sam povedal na sodišču? Na kakšen način je hotel pomagati stavkajočim? Iz njegovih akcij, ki jih poznamo, je videti domnevo, da kot poslanec lahko posreduje med delavci in oblastmi. Proučeval je socialne razmere stavkajočih in vzroke njih nezadovoljstva ter rezultate posredoval okrajnemu glavarstvu in javnosti prek časopisja. Vztrajal je pri zasedbi kamnolomov. Za takratni sistem je bil to jalov posel, ker so obla- Spomenik na Tjentištu. Simbol legendarnih partizanskih bitk na Sutjeski sti ščitile podjetnika, kot smo že videli. Kdaj in zakaj je zapustil Ribnico, iz dostopnih virov ni videti. Oblasti so ga obtoževale, da je kriv na nadaljevanje stavke, ker je hujskal delavce, naj vztrajajo pri zasedbi kamnolomov. Ostalo je odprto vprašanje, kaj je poskušalo ob tej stavki storiti takratno vodstvo KPJ. Ignac Tratar je bil takrat član CK KPS. S kakšnim navodilom in na čigavo pobudo sta prišla med kamnoseke Lampret in Gal, ki sta vendarle bila predstavnika ilegalne komunistične stranke. Na ta vprašanja bo lahko odgovoriti z nadaljnjim proučevanjem virov. Posebnosti tega dogajanja so bile naslednje: Nekaj posebnega je bilo že to, da sta dva podjetnika imela kamnolome skupaj in ju je ločil baje le en kol. Gotovo je, da sta ravnanje do delavcev usklajevala, da najbrž nista bila medsebojna konkurenta. Druga posebnost je bila ta, da so oboji delavci enotno nastopali, lastnika pa proti njim. Dne 20. avgusta sta skupaj razglasila stavkajoče za odpuščene. Ko so bili oktobra že do kraja izčrpani, so popustili Resovi, ker je bil prej pripravljen končati stavko. Naslednja značilnost je bila izjemna vztrajnost kamnosekov, dokajšnja brezbrižnost oblasti in popolna neodgovornost obeh lastnikov. Zdi se, da so ju bolj vodila čustva kot hladen računarski razum. Posebnost je bila tudi to, da so kamnoseki bili skozi vso stavko in še po njej, rekli bi, disciplinirani oziroma mirni. Orožniška poročila in noročila okrajnega glavarja vztrajno podčrtujejo, da je bil ohranjen red in mir. Nad vsem tem pa je visela zunanjepolitična nevarnost, tj. čeho-slovaška kriza. Gotovo so te dogodke v Josip-dolu in v Ribnici izkoristili nacisti onstran meje in njihovi simpatizerji v Dravski dolini. Za kamnoseke je bilo najhujše to. da je večina ostala brez dela tik pred zimo. Orožniško poročilo103 z dne 24. oktobra pove o njihovem trudu na vse načine, da bi se nekako rešili. Kamnoseška zadruga v Ribnici je spreiela 10 delavcev. Ce bi dobila posojilo, bi jih lahko zaposlila še 20. Posojilo je iskal Karel Doberšek, sedaj že bivši poslanec nekje na Hrvaškem. Ali ga je našel, ne vemo. Razmišljali so o kamnolomu Jakoba Urbanca v Lehnu, kjer bi se lahko zaposlilo 20 ljudi. Približno 20 jih 08 Glej opombo 83. Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, fond Delavska zbornica, fasc. 31, mapa II. io° pam, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. Dopis ministrstva za notranje zadeve z dne 7. X. 1938. 101 Službeni list dravske banovine, 20. II. 1937, str. 114. >0: Neodvisnost, 1. V. 1937, št. 17, str. 2. joi pam, f. o. Dr. 1939, 3. šk. ovoj 1088/39. 3e nameravalo odpotovati v Jablanico v Bosni. V dokumentih ni podatkov, da bi se od tega kaj uresničilo. Koliko od njih je poskušalo iti na delo v Nemčijo ali koliko jih je šlo, o tem nisem na-šel stvarnih podatkov. Dva sta odšla v Nemčijo (k rajhu priključeno Avstrijo) nezakonito, in so ju vrnili.104 Kot smo že rekli, Lenarčič je 1. novembra Podpisal kolektivno pogodbo, ki delavcem ni Prinesla ničesar. Delo je začel 4. novembra in y enem tednu je zaposlil 40 delavcev. Sto jih Je ostalo brez dela. Dne 28. decembra je kamnolom zaprl, češ, da je sezonski obrat, ki Pozimi ne dela.105 Začel je delati šele 1. mar-ca 1939 in v 8 dneh je sprejel 50 delavcev, več Pa jih ni mogel, kot pravi poročilo, ker ni Imel naročil.1011 Pri Resu je delalo okoli sto ljudi in je nameraval pozimi ustaviti delo za dva meseca, ker je delal na zalogo.107 Zato sta se predsednik lokalne organizacije ZGDJ v Ribnici Anton Ambrož in delavec Peter Pungartnik obr-n'la na občino in povedala, da bo Res 17. decembra odpustil vse delavce. Občina se je obrnila na banovino z dopisom, kjer pravi: Ker so delavci »... popolnoma izčrpani se Prosi naslov, da vpliva pri granitolomu Antun Pes i drug, da bi se z delom preko cele zime rmdaljevalo.. ,«108 Dne 19. decembra je podjetje prenehalo de-jati zaradi hudega mraza in velikih zametov, kot pravi v svojem dopisu okrajnemu glavarju.109 Kakor je videti, so čez nekaj dni nadaljevali delo zaradi toplejšega vremena in tudi Koradi posredovanja okrajnega glavarja. Iz Poročil ni videti, če so ustavili obratovanje ali ne. V drugi polovici januarja so že delali,110 toda le s 60 delavci, pozneje naj bi Postopoma povečali zaposlenost.111 Največja brezposelnost je bila decembra, ko so ostali brez dela tudi gozdni delavci. Viri navajajo, da je bilo v tej mali občini takrat -00 sposobnih moških brez dela in seveda brez dohodkov za življenje.112 Res je bilo, da so kamnolomi vsako zimo skrčili obratovanje zaradi mraza in snega, toda tokrat bi vsak rad delal kljub zimskim nadlogam, samo da bi kaj zaslužil. Tudi podjetnika sta prišla v težave in sta se sklicevala, da nimata naročil m da ne moreta zaposliti več delavcev. Kljub temu, kar se je zgodilo, Lenarčič ni opustil svoje prakse. Dne 8. novembra 1938 je Poslal okrajnemu glavarju nekako »opozorilo«, češ, ker se širijo o stavki »tendenciozne« v®sti, daje v njem »dejansko« sliko zaslužkov v svojem kamnolomu.112 Navedenega opozorila nisem našel. Dne 18. marca 1939 je spet opozarjal okrajnega glavarja, da se v Reso-^em kamnolomu širijo vesti, da bodo delavci, ko bodo podjetniki imeli dovolj naročil/ sto-Pili v stavko. Te govorice so lahko bile resnične. Dalje opozarja na sestanek, ki ga je 2GDJ sklicala v gostilni Antona Poka v Lehnu, in ga je vodil »pokretač zadnje stavke« Alojz Horvat. Ob tem prosi, da glavar prepreči vsako rovarjenje. Firma ne more ob takem stanju sprejeti dobav, brez njih pa ne more zaposliti delavcev. Na tem sestanku je pilo o stavki rečeno le to, da stavka ni uspela, ker kamnoseki niso bili složni.114 Posledica nesrečne stavke ni bila samo ta, ^a je ostalo polovico delavcev brez dela (kajti do decembra 1938 je odšlo v druge kraje samo 17 kamnosekov), ampak je povzročila med njimi razprtije in zgubili so politično voljo. V prvi polovici 1939. leta lokalna organizacija ZGDJ sploh ni mogla sklicati občnega zbora Zaradi nesklepčnosti. Orožniki so sporočili za lastnike in oblasti najbrž veselo novico, da •. ta organizacija sedaj sploh nima članstva«.115 Vse do 1941. leta ni več dokumentov 0 lej organizaciji. Ob tej veliki nesreči za kamnoseke so obla-SH od njih zahtevale dlakocepsko upoštevanje zakonov. Ker je podjetje odpovedalo zaposlitev vsem delavcem, »... torej tudi delavskim jmupnikom, zato je potrebno, da se izvolijo, kadar začne podjetje obratovati, povsem novi Zaupniki in sicer bo moral- izvesti volitve nov volilni odbor, sestoječ se izmed nadaljnjih ZaPoslenih delavcev«.116 V tem primeru je šlo za zaupnike v Lenarčičevem kamnolomu, kajti v Resovem zaupnikov sploh ni bilo. Toda oblasti niso zahtevale volitev v Resovem podjetju, kajti ostale so zveste svoji miselnosti in praksi. '»< prav tam. Koncept poročila okrajnega glavar-ja z dne 25. X. 1938. 105 Prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 22. XII. 1938 in 12. 1. 1939 ter dopis banske uprave z dne 7. XI. 1938. i°o prav tam. Poročilo orožnikov iz Ribnice z dne 8. III. 1939. 107 Prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 14. XI. 1938. los prav tam. Prepis dopisa obč. Ribnica banski upravi z dne 10. XII. 1938. 109 prav tam. Dopis z dne 19. XII. 1938. no prav tam. Dokumenti z datumi 2.1., 10.1. in 38. I. 1939. 1,1 Prav tam. Koncept dopisa okrajnega glavarja z dne 14. II. 1939. us prav tam. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 14. II. 1939. us prav tam. 1.4 Prav tam. Lenarčičev dopis okrajnemu glavarju z dne 18. III. 1939. 1.5 Prav tam, 16. šk. ovoj 7679/39. Prijava lokalne organizacije ZGDJ v Ribnici. Orožniško poročilo iz Ribnice z dne 16. VI. 1939. 110 Prav tam, 8. šk. št. d. 3213/39. Dopis banski upravi (inšp. dela) z dne 17. II. 1939. LETEČI INTERVJU Stanko Arnšek Odhajanje Skozi priprla jutra tavajo moji dnevi počasi v dolino. Cez oslepele spomine otroštva in čez mrtve ajdove njive hodijo med breje jeklene, pošasti po obljube. Žareča griva dimaste žrebice mi vsak dan znova zareže tenko tenko nitko čez oči in oznojeno kladivo mi kuje tuje misli v srce. Doma pa zelene besede trav na vrateh umirajo nepokošene in vetrove veje jokaje rebrijo sleme na hiši in bratovo pismo iz Nemčije pravi: »Morda se vidimo spomladi ...■«? Na tnalu pred hlevom očetovi žulji okorno drobijo poslednjo jesen. V izbiri pod staro podobo jagode mrtvega molka počasi štejejo materin koščeni molk. Mimo domačije je šla zadnja bela nevesta in stari oreh za mostovžem je za vselej skril v svoja čakajoča nedra zibelko nerojene ljubezni. Skozi priprta jutra tavajo moji dnevi v dolino ... (Izposojeno iz Vigredi — glasilo OŠ Franja Goloba, Prevalje) Katja Skrinjer (8. a) in Grega Koren (7. a) sta člana pionirske smučarske državne reprezentance. Pozimi vaju malokdaj srečamo na šoli! Oba: Nič čudnega, saj se potepava po Avstriji, Italiji in tudi po domačih smučiščih, kjer trenirava. Kako usklajujeta pouk, učenje in treninge? Katja: Težko je. Pri nekaterih predmetih ne bom ocenjena. Včasih prebedim tudi pol noči ob knjigi, Grega: In še ocene niso takšne, kot bi rada. Kako dolgo že živita tako dvojno življenje. Katja: Smučam že 9 let. Grega: Jaz pa 8. Kaj vaju je navdušilo za ta šport? Katja: Ne vem. No, govorili so, da sem talent, pa sem poizkusila. To je postalo moje veselje in začela sem resno trenirati. Grega: Najprej je trenirala moja sestra. Spremljal sem jo na treningih in začel tudi sam. Kako se počutita na startu? Oba: Napeta sva. Kakšne so vajine želje? Grega: Da bi se uvrstil v mladinsko reprezentanco in čez nekaj let, upam, v tekmovanje za svetovni pokal. Katja: čim več uspehov. Špela, 8. a Ivan Hamun Spomin na sina Sedi za mizo stara mati, album v rokah drži, gleda slike dragocene, ob njih pa briše si oči. Gleda sliko sina; z njim sta zadnjič se objela, ko je odhajal v partizane, ji zadnjič je podal roko. Iz borbe hude se ni vrnil, ga zadela je granata, grob njegov je daleč v hribih, krije ga zelena trata. Ko spet album svoj zapira, spomin na sina ji ostane, v mislih z njim je, in ni sama, na to pa vedno je ponosna, da je mati borca, partizana. Odbor društva Sokol Mežica. V sredini starosta Rudolf Galob Silvo Žunko Razmišljanje ob nekem slovesu Zopet je, kot že tolikokrat to pomlad, zajokal navček pri Sv. Barbari. Stopal sem v dolgi vrsti za pokojnikovo krsto in ker sva bila čisto na koncu dolge kače, sva si s sopotnikom izmenjala tu in tam kakšno besedo. Tako na splošno o pokojniku, o obredu, kateremu sva bila pravkar priča, malo o vremenu, tako kot pač govoriš z naključnim znancem. In ko smo še vedno vijugali med grobovi, nama pa je že zmanjkalo tem, me je nenadoma prešinil spomin na obred pred mrliško vežico. Oglasil se je bobenček in prekinil poslavljanje od pokojnika, pihalni orkester je zaigral žalostinko, pevci so zapeli, naposled pa je kaplan priprosil njegovi duši večni mir in pokoj. Zebranje in »amen« in s tem je bilo vsega konec. Istočasno pa sem se spomnil na pogreb »velmoža« iz naše fabrike, govor v njegov spomin in »posmrtno čaščenje«, ki se je razvleklo v debelo uro, zastave in venci organizacij. In nato človek nehote naredi primerjavo, konec koncev pa pride do spoznanja: Poglej, kaj imaš, ko 40 let delaš v jeklolivarni in čistilnici, potem, ko si delal po 24 ur na dan, potem, ko si delal sobote in nedelje. Pa ne zase, kajti penzija ti je bila presneto skromna, ampak za našo fabriko. Malo je takih! Toda ob tvojem slovesu ni bilo niti enega tvojih, čeprav bivših »predpostavljenih«, ki bi ti morda rekel: »Hvala ti za tvoje delo, pravzaprav za tvoje življenje, ki si ga podaril fabriki.« Nikogar ni bilo, čeprav dvomim, da so prav vsi prezrli osmrtnico, če že niso bili obveščeni in na-prošeni. Tudi o tem sem potem spregovoril s sopotnikom in tudi on se je strinjal s tem. Še več, tudi on je navedel podoben primer. In ko sem potem, zvečer doma, premišljeval o tem, mi nikakor ni šlo v glavo, da je delo človekovih rok, tisto pravo, garanje, danes tako malo cenjeno, pa čeprav so časopisi in razni govorniki polni besed o tem, da naj ravno delo in spet delo prinese današnjemu človeku blagostanje in uspeh naši družbi. Štefan Lednik Rudolf Galob (Mežiški šolnik, narodni delavec in čebelar) 4. februarja 1986 smo se na pokopališču Mirje v Mežici poslovili od Rudolfa Galo-ba, dolgoletnega upravitelja osnovne šole v Mežici. Luč sveta je ugledal 18. aprila 1900 v Brnci, v spodnji Ziljski dolini na Koroškem. Mladostna leta so mu tekla v znani zavedni kmečki Markovi hiši v rojstnem kraju. Oče mu je prišel na Brnco iz sosednjih Malošč, kjer je bil doma pri domačiji Trupej, visoko v Karavankah, pod Trupeje-vim poldnem. Predniki rodovini so menda bili s Hrvaške, od koder so se pred davnimi leti priselili sem gor. Domačija pri Trupeju je bila vseskozi narodnostno trdna. V prevratnih dneh, po koroškem plebiscitu, je tu našel zavetišče tudi župnik iz Marije na Zilji, pisatelj Ksaver Meško, ko je moral spomladi 1919 zbežati pred podivjanimi Volkswehrovci. Od Trupeja so ga spremili pri njegovem begu čez Karavanke na jugoslovansko stran. Ob drugi preizkušnji čez dve desetletji je hiša dala znanega partizana Janeza Galloba-Trupeja, ki je bil celo izvoljen za člana pokrajinskega odbora OF za slovensko Koroško. Ko sva nekoč pred leti govorila z Rudolfom Galobom, sem ga pobaral, ali ne izvira morda njegov priimek — ki so ga v uradnih papirjih zapisali tudi Gallob — iz imena Golob, mi je pritrdil. Do spremembe je menda prišlo pač zato, ker so v narečju Golob izgovarjali po domače kot Gavob. Torej z v namesto 1 in s poudarkom na drugem zlogu. Ko so nekdaj priimke zapisovali v matične bukve, so pač v, ki se v nemščini izgovarja kot f, zapisali bolj blagoglasno nazaj v 1. In tako je iz Goloba nastal Gallob. Življenje v spodnji Zilji je bilo v tistih časih po Majarju »Ziljskem« in ob Grafe-r.averjih, ko je mladi Rudolf odraščal, narodnostno zelo razgibano. Tudi njemu se je ob tem izoblikoval klen, narodno zaveden in napreden značaj. Med prvo svetovno vojno se je vpisal na celovško učiteljišče. Od 1. aprila 1919 do odhoda jugoslovanske uprave iz plebiscitne cone A, 27. oktobra 1920, je učiteljeval v Kotmari vasi. V predplebiscitnih in plebiscitnih dneh je sodeloval pri kulturnem in političnem delu. V Kotmari vasi je bil med ustanovitelji narodne straže. Pripovedoval mi je, kako je nekoč kot kurir nosil neko pomembno zaupno pošto iz Celovca po nemški zasedbeni coni do Brež, kjer je imel tedanji predsednik Narodnega sveta za Koroško dr. Janko Brejc svoje posestvo. Ker so ga mnogi Volkswehrovci poznali in ga imeli slabo zapisanega, je bila ta pot prav razburljiva in nevarna. Po amnestiji mednarodne plebiscitne komisije, ki naj bi »odrešila« vse za sodelovanje v preteklih plebiscitnih borbah in spopadih, se je lahko vrnil v svoj rojstni kraj Brnco. Tu je čakal na učiteljsko službo kjerkoli na Koroškem. Prošnjo za nastavitev je vložil novembra 1920, negativno rešitev z Dunaja pa je dobil šele oktobra 1921. Zaradi tega je bil prisiljen prositi za jugoslovansko državljanstvo. Nato je v Ljubljani najprej končal šolanje na učiteljišču, česar v Celovcu ni mogel storiti, saj so ga s tamkajšnjega učiteljišča vrgli. S 1. novembrom 1921 je bil nameščen za učitelja na osnovni šoli v Mežici, v kraju, ki mu je postal drugi dom za naslednjih šest in pol desetletij, vse do smrti. Tu je na šoli delovalo že več učitelj ev-beguncev s Koroške, ki za njih nova republika Avstrija ni imela več kruha. Med njimi upravitelj osnovne šole J. Feinig in znani socialist in delavski buditelj Vinko Modern-dorfer, oba rojaka iz Ziljske doline. Rudolf Galob se je takoj po prihodu v kraj močno vključil v kulturno, politično in društveno delo. Bil je eden ustanoviteljev telovadnega društva Sokol, njegov vaditelj in večletni starosta. Sodeloval je pri Planinskem društvu, pri njem je bil tudi tajnik leta 1930 ustanovljenega zimskošportnega odseka. Omeniti je, da pripada Galobu tudi primat prvega mežiškega smučarja, saj je že 1. 1921 prinesel s seboj par vojaških smuči, ki jih je bil kupil v Celovcu. Ves čas pred drugo svetovno vojno je vzdrževal tesne stike s koroško stranjo onstran meje, predvsem s pevci iz domače Brnce, ki so v Mežici večkrat gostovali) pa s Foltijem Hartmanom, libuškim in pli-berškim pevovodjem, in še z drugimi. Pri njem so se oglašali še drugi narodni in kulturni delavci, kot npr. učitelj Aicholzer, dr. Fellacher, dr. Šašel itd. Po odhodu Feinige iz Mežice je postal Rudolf Galob 1. 1932 upravitelj osnovne šole, kar je ostal vse do upokojitve leta 1955, z izjemo okupacijskih let 1941—1945. Poleg poklicnega dela na osnovni šoli in v otroškem vrtcu, ki ga je tudi oskrboval, ter poleg političnega in kulturnega dela, Se je s posebno vnemo posvetil izobraževanju tako mladih kot starejših v vrtnarstvu, sadjarstvu, zlasti pa v čebelarstvu. P° slednjega je imel sploh posebno naravno nagnjenje, saj je že njegov oče bil znan čebelar. Ob dobro urejenem šolskem vrtu je vodil tudi praktično delo vrtnarskih, sadjarskih in čebelarskih krožkov. Tesno čebelarsko zvezo je gojil z Gregorjem Pustnikom, nekdanjim starejšim čebelarjem s trdne Pustnikove kmečke domačije. Gregor je že v dobi stare Avstrije imel čez sto panjev čebel. Izumil je tudi nekakšen svoj panj, ki ga je razstavljal na raznih čebelarskih razstavah od Dunaja do Prage in ga je tudi uspešno prodajal. Čeprav brez posebnih šol, je Gregor Pust-nik, po pripovedi Galoba, celo dopisoval tu in tam v razne čebelarske liste. Rudolf Galob je aktivno sodeloval tudi v raznih učiteljskih strokovnih združenjih. Pri tem je tesno sodeloval s prevaljskim Učiteljem Karlom Doberškom, ki se je poleg »politike« pečal precej tudi s sadjarstvom. Pa s Petrom Močnikom, vnetim Učiteljem in čebelarjem iz Libelič, ki je Postal leta 1924 šolski nadzornik. Takoj po vdoru nemških okupatorjev so 8a gestapovci aretirali že v petek, 11. aprila 1941 popoldne, obenem z mežiškim dekanom Janezom Hornbockom, ostalimi duhovniki iz doline in nekaterimi drugimi vidnejšimi javnimi delavci. Do 17. aprila 1941 so bili vsi skupaj zaprti na Prevaljah, Pato pa prestavljeni v Celovec. Ko so Nemci 4. in 5. julija 1941 izseljevali v Srbijo Prve družine, so bili na seznamu tudi Ga-lobovi, vendar so po posredovanju znancev Začasno utekli tej usodi. 9. avgusta 1941 jo bil Rudolf Galob prepeljan iz Celovca v taborišče Št. Vid nad Ljubljano, od koder Paj bi bil z družino vred izseljen v drugem valu v Bosno. Vendar do teh izselitev v Rosno ni prišlo, ker so se spodaj že pojavljali partizani in borbe. Ko so 27. avgusta 1941 Nemci izpraznili taborišče v Št. Vidu, Se je lahko vrnil v Mežico, vendar v pričakovanju izselitve v Nemčijo, kamor so jeli leta 1942 preseljevati slovenske družine iz koroške onstran meje. Do konca okupacije je nato opravljal pobožno pisarniško delo na mežiški občini. Cbenem je pomagal pri domačem gospodarstvu, saj so pri hiši, kamor se je priže-P’l (Guttenberger), imeli poleg trgovine še P^anjšo krajevno elektrarno, mlin in cirkuško za drva. Ro osvoboditvi, maja 1945, je nekaj časa deloval kot tajnik in blagajnik na občini Priroma pri takratnem ljudskem odboru, t ri OF je prevzel funkcijo kulturno-pro-Svetnega referenta. S 1. junijem 1945, ko s° se šolski prostori že nekoliko sprostili Šiaštva, je zopet prevzel mesto upravite-Ja osnovne šole. Tedaj je bila v Mežici tudi Pkinjena meščanska šola, delujoča od leta *926. Mesto nje pa je bila ustanovljena Pižja gimnazija. Leta 1955 so se s šolsko Reformo nižje gimnazije ukinjale, ustanav-hale pa so se osemrazredne osnovne šole. ^ako tudi v Mežici. Njen ravnatelj je po-stal Pavel Planinšek, Rudolf Galob pa je st°pil s 1. julijem tega leta v pokoj. Ven- dar je zaradi pomanjkanja učiteljev poučeval na šoli še nekaj let honorarno. Po upokojitvi se je zopet z vso vnemo posvetil čebelarstvu. Dolgo je vodil v kraju čebelarsko družino, jih pomagal ustanavljati še po drugih krajih. Precej je predaval daleč naokrog in sodeloval je v raznih čebelarskih združenjih. Za svoje neumorno delo je prejel »zlato čebelo«, priznanje Čebelarske zveze Slovenije. Tudi v tem obdobju je aktivno sodeloval pri kulturno-prosvetnem delu, večkrat je bil odbornik KLO Mežica, član organizacije zveze borcev itd. Kot njen član je poslednja leta večkrat razočaran omenil krivico, da mu ni bilo priznano svojstvo »koroškega borca«, čeprav sicer ni bil pod orožjem pri Malgaju ali pri Maistru, a je vseeno sodeloval pri narodni straži ter opravljal mnoga odgovorna in nevarna opravila v obdobju bojev za Koroško. Velika množica ljudi je prihitela na mežiško pokopališče, da se poslovi od svojega nekdanjega učitelja in sodelavca pri neštetih krajevnih dejavnostih. Vrsta govornikov je osvetlila njegovo bogato življenjsko pot in se mu zahvalila za dolgoletno plodno delo, tako v času bojev za Koroško in ob plebiscitu kot pri delu na mežiški šoli in pri delu za splošen napredek kraja, domovine in vse skupnosti. Akordi rudniške godbe so izzveneli in mladi pevci iz njegove nekdanje šole so mu v poslednje slovo zapeli med drugim tudi pesem »Rož—Podjuna—Zila«. Tako so simbolično poudarili sklenjeno življenjsko pot, ki se je pričela pred 86 leti ob Zili, v Brnci pod Dobračem, končala pa se je prav tako na ljubljenih koroških tleh, v Mežici, pod Matjaževo Peco. Peter Čas Ivanu Lipovniku Skoro bo minilo 53 let, odkar ti je stekla zibel na tej lepi, vzorni Lipovnikovi domačiji. Ze kot otroka, leto in pol starega, te je doletela kruta usoda. Izgubil si ljubečo roko materino. Mati ti je zapustila polovico Lipovnikovega posestva. Ob vzgoji očeta in njegove druge žene Ančke si srkal sadove te zemlje, z njo odraščal, jo že v rani mladosti začel rahljati in ceniti. Odra-stel si na njej v nepremagljivega delavca. Leta 1959 si si izbral nevesto na oni strani hriba, pri Grilu na Libeliški gori. Pripeljal si jo na Lipovnikov grunt. Oče Ivan je takrat že bolehal za zahrbtno boleznijo in jeseni leta 1959 tudi podlegel. Prepustil je krmilo tebi, ti pa si se s svojo pridno ženo Katrco še bolj zagnano lotil obnove in ustvarjanja lastnih ciljev. Ciljev in želja v krogu svoje družine. Nisi poznal 7- ali 8-umega delavnika, delal si 16, včasih še več ur na dan. Večkrat pa ti je še ostala želja po večjem učinku. Ne vem, Anzi, koliko delovnih let bi ti lahko prisodili, trdo si začel delati že kot otrok, po mojem najmanj dve polni pokojninski dobi, vendar tvojih sanj in hotenj je bilo še veliko. Rodili so se vama štirje otroci, tri hčere in sin, ki bi moral zdaj stopiti v zakonski stan. Veliko slavje se je pripravljalo, vsi smo se veselili, najbolj pa seveda ti, saj bi ženo svojega edinega sina, kateremu si mislil zapustiti, ko bi prišel čas za to, svoje delovno mesto, toplo sprejel. Veliko si ustvaril, mislim, da ni treba tega posebej omenjati, in kot dobrega človeka te poznajo širom po Koroški, zato pa še marsikdo ne more dojeti, da te ni več. Vedno sem se razveselil telefonskega klica, če si bil ti na liniji. V ponedeljek pa nisem mogel dojeti sporočila, da se je ati obrnil s traktorjem. Vprašal sem, če se je močno poškodoval, pa sem dobil odgovor: »Konec je.« Težko si danes predstavljaš navezanost, kakršno sva gojila midva, saj v bloku, v mestu, že skoraj sosed soseda ne pozna, čeravno ju loči le stena. Spoznal sem te, ko sem bil še predšolski otrok. Tudi tvoj in moj oče sta si bila zelo dobra, večkrat sta se obiskovala, vedno sem spremljal očeta. Tako sva postala tudi midva dobra prijatelja. Občudoval sem Ivan Lipovnik tvojo nadarjenost in tvoje spretne prste, ko si kot samouk tipkal po harmoniki. Še vedno si rad potegnil meh, prišel si večkrat k meni na kakšna družabna srečanja. Zdaj, te dni, ko sem bil pri tebi na domu, sem opazoval ljudi, ki so neprenehoma prihajali in odhajali, videl sem, kaj si pridobil s svojo plemenitostjo. Tvoje zadnje prebivališče v hiši je bilo zasuto s cvetjem, nešteto grenkih solz je bilo pretočenih. Najbolj grenke pa bi bile tvoje, Anzi, ko bi se zavedal, da zapuščaš svoje najdražje, zlasti pa svojo najmlajšo hčer Anico. Anzi, veliko načrtov si še imel, vendar jih ne boš mogel uresničiti. Vsi se zamišljamo nad tvojo usodo, s strahom ogledujemo strmine, obžalujemo tvojo nesrečo in se bojimo podobnih tragedij. Ajnžik Nova žrtev traktorja Pri sodobnem kmetovanju smo hribovski kmetje izpostavljeni veliko težjim razmeram kot ravninski. Že sama proizvodnja v hribih je dražja, delo neprimerno bolj oteženo in tvegano, kajti na nitki dostikrat ne visi samo materialna vrednost, naprava, stroj, ampak tudi najdragocenejše: življenje! Največkrat življenje mladega, aktivnega in dela voljnega človeka! Nepogrešljiva kmetijska mehanizacija vedno znova terja svoj krvni davek. Samo v naši občini se smrtno ponesreči letno en traktorist. To je v sodobnem kmetijstvu težak in zelo boleč problem. Brez sodobne mehanizacije v kmetijstvu ne gre, ta pa je v hribovitih predelih tako tvegana. Proizvajalci traktorjev se sicer trudijo, da prilagajajo ta vozila strmim terenom, toda v celoti je to nemogoče, kajti strmina je bila in bo ostala strmina. Pri delu s tem delovnim strojem moraš biti previden že na ravnem in lepem svetu, toliko bolj pa to velja za strmino. Ni treba, da je traktorist raztresen ali šur-jast, zadostuje en sam nepravilen, nepremišljen, prepozen ali prehiter ukrep, in usoda voznika je zapečatena! Ob izgubi človeka na izgubo traktorja niti ne pomislimo več. Dokazano je, da se največ nasreč s traktorjem pripeti na mestu, kjer traktorist ni bil prvič, iz česar sledi, da gre za popuščanje pozornosti. Torej človeški faktor! Nikoli ne bomo zvedeli, katero od teh napak je naredil rajni Lipovnik. Vemo, da je bil zelo priden, pravi garač, ne moremo mu pa očitati neprevidnosti. Seno je nosil domov. Kot dobremu živinorejcu mu je bilo veliko do tega, da spravi čim prej pod streho suho seno, poleg tega so se pri hiši pripravljali na vesel dogodek, ki naj bi bil konec tedna. Tistih nekaj hektarjev ravnine, ki jo premore Tolski vrh, je že davno pozidane, drugače je celoten zaselek hribovit. Največja strmina je na Spodnjem Tolstem vrhu, kjer naklon spominja na streho. Ljudje, ki živijo tod, pač ne smejo imeti vrtoglavice. Pogled z Dobrij ti daje misliti, da je na tem bregovju uporaba kmetijske mehanizacije nemogoča. Vendar jo tam kmetje uporabljajo, ker hočejo iti v korak s časom. Če bi bil tako skrbno obdelan tudi vsak košček zemlje v ravninskih predelih, bi bila naša država močan izvoznik hrane! Na vrhu tega pobočja leži znana kmetija Lipovnik. To lepo slovensko ime predstavlja oboje: hišno ime in priimek, kar pomeni, da je rod zelo star. Hiša je znana po izjemno pridnih ljudeh, ki pa so tudi zelo prijazni in gostoljubni. Kdo ni poznal rajnega Lipovnika, tega zmeraj nasmejanega in tako ponižnega človeka? Prav prijetno se je bilo pogovarjati z njim, najraje je govoril o kmetovanju, za politiko se ni zanimal. Posebno mu je ležala živinoreja, saj je bil tiste sorte živinorejec, za katere pravimo, da mu živina stori. Uspevala pa mu je zato, ker je imel do nje veliko veselje in ljubezen. Iz teh bregov je letno oddal po pet, šest kapitalno spitanih bikov! Lipovnikov grunt je z njim v trenutku izgubil dobrega gospodarja, njegova družina skrbnega in ljubečega moža, očeta, živina pa rejca, ki bo težko nadomestljiv! Kmetijska zadruga Prevalje in TOK gozdarstvo Ravne pa sta izgubi- li vestnega kooperanta, ki je svoje obveznosti vselej redno izpolnjeval. Hvaležen spomin na njega bo v vsej bližnji in daljni soseski še dolgo živel! Nobena nesreča ni zadnja!! Rok Gorenšek Zvodnikova mama Hotuljci smo onemeli v žalosti. Srca in duše nam je napolnila bridka misel, da so se raskave, žuljave roke Zvodnikove mame, ki so toli-kerim ljubeče postregle s kruhom in moštom, klobasami in drugimi dobrotami, ustavile in omahnile. Oči, ki so nas tolikokrat tako prijaz- Helena Trup — Zvodnica no in ljubeče pogledale, so osteklenele in se zaprle za vedno. Noge, ki so zmeraj tako neumorno hitele, so otrpnile in obmirovale. Usta, ki so nas vedno tako prijazno in toplo vabila k sebi, so se zaprla in onemela. Srce, to vroče, materinsko, zmeraj skrbeče in ljubeče srce je izgorelo, oddalo zadnjo, poslednjo kapljo krvi, obmiro-valo in se ustavilo za vedno. Ostali smo sami. Zvodnikove mame, te dobre kmečke, slovenske matere, take, ki o njih pravi pesnik, da so dobre kot kruh, svetle kot sonce, ni več med nami in je nikoli več ne bo. Rajna Zvodnica, Helena Trup, rojena Novak, se je rodila 2. aprila 1904 pri Jakobu na Tolstem vrhu v družini, kjer je bilo 7 otrok, šest sester in en brat. Še v otroških letih se je spoznala s kmečkim delom. Najprej kot pastirica. Pozneje kot mlado dekle pa kot dekla. Služila je tudi v gostilni pri KRIŽANU, TEDANJEM VASTNU V KOTLJAH, in na Brezju (Pirkofu). Od tam pa ni daleč k Zvodniku, zato jo je kmalu našel Kotnikov sin Jakob Trup, sedanji Zvodnik. 14. februarja 1927 sta se v hotuljski cerkvi poročila. Razen prave medsebojne ljubezni nista od kraja imela skoraj ničesar. Niti poštene strehe nad glavo ne. Pri Zvodniku tedaj še ni bilo te lepe hiše, ki stoji danes. Tam je tedaj stala le strgana kašča in na pol podrt hlev. Imela sta samo eno posteljo, ki sta jo potiskala iz kota v kot, kadar je ponoči deževalo, pač tja, kjer je manj teklo skozi streho. Gospodarske razmere | takrat so bile slabe. Prihajala je gospodarska | kriza, kruha ni bilo, denarja še manj. Ljudje so se bili prisiljeni zadolževati. Petrolej za razsvetljavo so kupovali le po osminki litra. Toda z vztrajnostjo, pridnostjo in delavnostjo se jima je stanje počasi izboljšalo. Izboljšalo pa se je predvsem po zaslugi rajne Zvodnikove mame, ki je skoraj 60 let resnično podpirala cele tri vogale pri hiši. Rodila in vzgojila je pet otrok. Pridna in delovna kot čebela je skrbela za gospodinjstvo v hiši in na polju. Svinje, krave, vse je bila njena skrb. Vmes pa je prišla še druga svetovna vojska, in pomoč Zvodnikove hiše NOB in partizanom. Nenehna skrb in delo. Pri vsem tem pa je Zvodnikova mama daleč naokrog slovela po svoji prijaznosti in gostoljubnosti. Vsakdo, kdorkoli je prišel k hiši, je bil deležen te enkratne, prave slovenske, slovanske gostoljubnosti. Skrbi in dela zanjo takorekoč do njenega poslednjega diha vkljub 82 letom starosti ni zmanjkalo. Še do odhoda v bolnišnico 14 dni pred smrtjo je sama molzla krave, krmila svinje, kuhala in skrbela za bolnega moža, prav tako pa tudi za ljudi, ki so prihajali k hiši. Človek kar ne more prav verjeti, kako je vse to zmogla, saj je bila videti krhka, drobna ženička. In vendar je vse sama opravila in postorila. Za moža, ki so I mu morali odvzeti nogo, pa je še posebno ljubeče skrbela, mu stregla in ga negovala. Zato ni čudno, da je tako rekoč izgorela in se do zadnje kaplje krvi razdala za Zvodnikovo domačijo in svojo družino. Poleg obilice skrbi, dela in trpljenja pa je življenje naklonilo rajni Zvodnikovi mami tudi nekaj veselja in radosti. Otroci, vnuki in pravnuki, ti so bili njeno veselje. Ko so zgradili nova poslopja, napeljali elektriko, vodovod, se je veselila. Posebno srečna in vesela pa je bila februarja 1977, ko sta z možem čila in zdrava praznovala zlato poroko, 50-letnico srečnega zakona. Škoda, le še 9 mesecev ji je še manjkalo, pa bi lahko praznovala biserno poroko. Prepri' čani smo, da z njeno smrtjo spomin na Zvodnikovo mamo, na njeno dobroto, pridnost in gostoljubnost ne bo zamrl. Spominjali se je bom° in si jo skušali jemati za vzor, posebno v težavah. Zakaj Zvodnikova mama nam je zares lahko vzor. Fotografije so prispevali: Helena Merkač (naslovna fotografija), Franc Telcer, Silvo Jaš, Štefan Lednik, Miran Cas, Franc Ocepek, Marjan Maulto, Rudi Vončina, Jože šegi, OŠ Prežihov Voranc, OŠ Franjo Golob, Gregor Klančnik, Franc Gornik, Rok Gorenšek in Fotoarhiv Koroškega fužinarja. Izdaja delavski svet Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Silva Sešel, Jože Kert, Fanika Korošec, Rudi Mlinar, Jože Šater, Mitja Šipek, Maks Večko, Dušan Vodeb Jože Zunec. Glavni in odgovorni urednik-Jože Šater. Telefon 861 131, interni 497. Lektor Marija Potočnik. Tiska ČGP Večer, Maribor. V svetu Koroškega fužinarja so poleg članov uredniškega odbora tudi: Stanko Bodner, Jurij Glavica, Ivan Leitinger, Filip Jelen, Marija Kolar, Janez Mrdavšič, Franc Rotar 1** Ivan Žunko. Glasilo je po 7. točki prvega odstavka 30, člena zakona o obdavčenju proizvodov storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SR®’ 421/72 prosto plačila prometnega davka.