Jos. Repina: Ob  Balkanu.
435
Iz domovine. VIII. (Sličica Barage.)
Al«
»Veš, go-spodine, to se je takole dogajalo: Gospodine Jules mi je velel, da naj preišcem   še
jedenkrat slehernipro-
storcek  v votlini. Rav-naje   se   po
njegovem povelju sem skrbno in marljivo vse pretaknil in tako tudi dospel pred to dupljo. Iz nje mi je nakrat udaril vnos duh rakije. Segel sem hitro z roko noter, a ničesar ne otipal. ,Bre!' sem si mislil. ,Prazno ni, drugače bi ne merišilo po raki ji!' ter se z obema rokama in z glavo porinil v ožino; a kakor sem tipal in tipal, vse zastonj. ,Ne, odjenjam pa ne!' — in potisnil sem se še dalje. Sedaj sem držal v roki mehko tkanino, a v njej začutil nekaj trdega. Vesel sem se hotel pomakniti nazaj, a nikakor ni šlo; v svojem navdušenju nisem pazil, in sedaj me je tesno oklepalo trdo kamenje. Rinil sem torej za žive in mrtve, zraka je bilo čimdalje manj, — slednjič sta mi vendar vidva prišla na pomoč." „Pa Česa se nadejaš v culici?" »Zaklada!"
„Toda,  Če diši po raki ji r" „Hm!«
„Razveži vendar."
Slušal je.    Iz rute je najprvo zažarel   lepo rmen kos ovčjega sira,  katerega je  položil za-kladokop   Ilija   ne   baš   z duhovitim  obrazom poleg   sebe, zatem   kos   Črnega   kruha, — zamolkla   kletvica   iz Ilijinih ust, — zatem   kos bivolske klobase — Ilija močno zija, — zatem v zavitku turški leščniki, zvani festek, —  Ilija je videti  ves   zmešan, ¦—  zatem   nekaj   svežih sliv. —   Ilija   obupno   gleda,  —   in   nazadnje velika ploščnata Čutara, imenovana butilka ali buklija, Čez polovico   napolnjena z rmenkasto tekočino:   —  Ilija glasno zavriska in vihti steklenico  v desnici: ;; Gospodine!" „No?" ;;Rakija!« „Mesto zaklada?" „Da, da." „Si  silno  vesel?"
„Silno."  In smejal se je po celem životu. „In zraven  cel zajutrek?" „Tudi."
„Zapuščina Taraleževa." O'"
„Kaj pa! Ta jedila je bil naložil Taraležu trojanski  mehandžija za odhodnico."
„In ta jih je tu tako skrbno skril?"
„Skrbno? Slučajno jih je potisnil malo globlje nego je morda namerjal."
„In sedaj?"
„So tvoja."
„Res?"
„Seveda.  Saj  si jih ti našel."
»Gospodine, silno sem žejen in lačen."
„Verjamem; jaz tudi."
„Ali hočemo zajutrkovati?"
„Sedaj ni prilike in tudi ne Časa: odriniti nam je."
„Samo požirek rakije!"
„To smeš."
»Gospodine, moj nos!"
„Kaj je ž njim?"
„Je izvrsten!"
Meže" je odmašil steklenico in požrl jedenkrat, dvakrat, trikrat globoko, prav globoko.
Dobri mož je pri svoji rakiji pozabil na vse; rakija mu je bila — sosebno sedaj, ko od sinoči ni imel ničesar v ustih, — ljubša kot vsi zakladi celega sveta. Da jo je uduhal iz zamašene Čutare in povrh v precejšni daljavi, je bilo občudovanja vredno. Francoz, videč, kako dobro se počuti Ilija, je takoj privlekel iz notranjega žepa steklenico pristnega francoskega cognaca, in vsi trije smo si sedaj „vezali dušo".
Na uho nam je zdajci zagrmel strel, prihajajoč od površja zemlje.
»Kaj pa je to?" vprašal je Jules, zamašivši zopet steklenico. »Strel iz samokresa.'"
„Pedro nas opominja, da se požurimo", sem odgovoril.   »Nevoljen je, ker mora Čakati."
»Bien. Bomo nakrat opravili. Ravnali se bomo po  moji  metodi;  že veste,  kaj  mislim s  tem."
Pospravili in pobrali smo po votlini vse, kar je   bilo   kake  vrednosti  (izvzemši kopalno
Iz domovine. IX. (Sličica Barage.)
28'