Tone Turičnih
POGOVORNA METODA PRI POUKU SLOVENŠČINE
Solo je treba približati življenju! Taka in podobna gesla je slišati na vsakem sestanku, ki ima tako ali drugačno zvezo s šolo ali s šolstvom. Mnogokrat je ta trditev vržena v tri dni in zaradi mode med stanovsko in nestanovsko poslušalstvo, le redkokdaj pa ima stvarno in bogato ozadje, katerega ostvaritev bi pomenila res novo stopnjo v tem zbližanju.
To velja tudi za slovenščino. Zahteva, da je treba pouk materinega jezika na osnovni šoli približati vsakdanji potrebi (po vsebini in načinu posredovanja), ni več nova, zato že mnogi učitelji slovenščine, ki ugotavljajo iz dneva v dan
239
porazno znanje slovenskega jezika pri mladih ljudeh, zaskrbljeno iščejo novih poti iin možnosti, da bi izboljšali in spremenili svoje delo. Temelj in pobudo takega iskanja pa je najti v spoznanju, da le tisti način dela, ki aktivira razpoložljive otrokove duševne sile, pelje do bogatega uspeha.
In učni pogovor? Ta oblika dela združuje obe navedeni zahtevi. Mnogi jo sicer pretiravajo in hočejo vsako snov posredovati po tej poti in po isti šabloni, kar je odločno zgrešeno, vendar je res, da se da mnoga snov obdelati tako, na učencem dostopen, nazoren in zanimiv način. Dejstvo je, da je pogovor temeljna oblika občevanja isn sporazumevanja med ljudmi. Zakaj bi to ne moglo biti tudi v šoli? Seveda ima šolski pogovor jasno in natančno določen cilj.
Mimo tega mora biti snov v večjem ali manjšem obsegu znana vsem udeležencem pogovora; učiteljeva naloga pa je še, da ve, kolikšen je ta obseg in kaj je treiba dopolniti, da bo postavljeni cilj dosežen — z drugo besedo: vedeti mora, da je pot pouka zaobjeta v trikotu: praksa — zakonitost — uporaba.
Tak način dela pa seveda zahteva od učitelja mnogih naporov, spretnosti in sposobnosti, ki zagotavljajo šolskemu pogovoru zaželen uspeh: zavzetost za snov, spretnost vodenja, obvladovanje discipline v razredu, tovariško avtoriteto, kjer so združeni strogost, spoštovanje in ljubezen do učencev, obsežno znanje itd., v nasprotnem primeru pa se lahko pogovor sprevrže v anarhijo ali v klišejsko monotono vpraševanje in odgovarjanje (ikot prvošolski »celi stavki«), kar postane kmalu dolgočasno in zoprno ter zato ne more biti osnova dobremu pouku in trajnemu znanju. Dobro izveden učni pogovor sili učenca k aktivnosti, saj mora razmišljati, sklepati, ocenjevati, primerjati, razčlenjevati, povezovati, izločati in posploševati, po drugi strani pa zahteva od njega vztrajnosti, kar je spet v skladu z razvojem otrokovih pozitivnih moralnih lastnosti.
Iz navedenega sledi, da je učni pogovor tista oblika šolskega dela, ki upošteva pri posredovanju učne snovi vsa učna načela in jih neprisiljeno vsklaja s snovjo samo ter na tej osnovi odkriva bogastvo resnic, spoznanj, čustev in odnosov, med katerimi se bo gibalo izobraževanje in vzgajanje.
Razen tega učni pogovor nehote močno poudarja učenčevo osebnost in individualnost, posebno, kadar imamo pred sabo razviharjeno in neuravnovešeno dobo predpubertetne mladine ali pa plašne in sramežljive dijaike, ki jih moramo stalno spodbujati. Učencem godi tak odnos. To je pomembna pridobitev, saj s prijateljsko besedo laže utremc pot skozi težave tega obdobja.
V tej zvezi moramo poudariti, da mladina prav tega obdobja mnogokrat išče človeka, ki bi vanj lahko zaupala — in kdo naj bo to, če ne starši in učitelj! Resnica je tudi, da je sodobni predpubertetni rod mnogo bolj zrel, če hočete, za svoja leta starejši, kot je bila, recimo, prejšnja generacija.
Uvod je sicer nekoliko preobsežen, splošen in teoretičen, vendar je bilo potrebno navesti ta spoznanja kot utemeljitev, ki govori v prid uvajanju številnih oblik učnih pogovorov v šolo. Obenem smo že povedali, da se vse trditve nanašajo tudi na slovenščino, ali bolj natančno: slovenščina je poklicana, da to učno metodo vsestransko uveljavi in da na tej podlagi močno poseže v oblikovanje jezikovnega zaiklada, mišljenja in čustvovanja mladega človeka.
Cilj pouka slovenščine v osnovni šoli je, da učence naučimo pravilnega in jasnega pismenega in ustnega izražanja. Ob tem pa se moramo zavedati tudi vzgojnih cujev. To so sicer znana dejstva, vendar smo si jih priklicali v spomin zato, da bi laže razvili misli o učnem pogovoru.
Da je način ustnega in pismenega izražanja pri posamezniku podoben, ni treba posebej poudarjati, saj oboje izvira iz iste duševnosti in torej ne more
240
biti daleč vsaksebi. Bolj natančno: način mišljenja in čustvovanja odloča o izbiri izrazov in fraz, o ritmiki in melodiki stavkov itd. In kadar pišemo, se navadno molče sami s sabo pogovarjamo, saj je slušna oblika stavkov tesneje zvezana z mišljenjem kot pismena (potrdilo za to so številna napačna priliko-vanja v pisavi: teško, vrapci itd.). Če sta pismeno in ustno izražanje tako tesno zvezana, lahko z oblikovanjem enega oblikujemo tudi drugo in obratno.
Tudi med mišljenjem in izražanjem je podobno razmerje: mišljenje določa izražanje, obogateno izražanje in znanje o njem pa oblikuje in disciplinira mišljenje. In z vajami v govoru najuspešneje vzpostavljamo in utrjujemo te zveze — učenci pod strokovno kontrolo razvijajo in vadijo svoje govorne sposobnosti! — in prav zato bi pogovor moral postati pri slovenskem jeziku temeljna oblika dela, saj nudi mnogo priložnosti, da otrok pride do besede.
S tem je že tudi povedano, da mora imeti vsebina pogovora primerno obliko; pri šolskem delu smo pozorni na oboje, se pravi: čim bolj nazorne in slikovite podobe bo dijak imel in čim več izrazov bo v zvezi s snovjo poznal, tem bolj bo oblika njegovega ustnega izražanja, s tem v zvezi pa tudi pismenega, dognana. Le po tej poti se bo mlad človek naučil lepe govorice.
Ustno izražanje obvladamo pred pismenim, saj je v naši naravi. Začeti moramo torej tam: kar si povedal, zapiši! Toda zdaj se pridružijo še nekatere ovire: pravopis in pismena oblika itd. Tudi tu napravi vaja mojstra!
Iz povedanega sledi, da bomo najčešče uporabljali pogovor pri ponavljanju, utrjevanju in razvijanju učne snovi.
Oglejmo si primer! Dijakom dela postavljanje vejic precejšnje preglavice. Ne morejo in ne morejo zadeti v pravo. S samim dokazovanjem in citiranjem slovničnih zakonov ne pridemo daleč! Ce pa organiziramo pouk tako, da učenci dokazujejo, se odnos do snovi bistveno spremeni. To lahko storimo s pogovorom. Učitelj, ki bo z vprašanji vodil pogovor, bo le usmerjal razpravo na pravo pot, učenci pa bodo morali sami sklepati in prebrskati znanje, da bodo prepričljivo dokazali svoje trditve. Kadar se zatakne, mora pač učitelj rešiti situacijo.
Zelo priljubljeno obliko razčlenjevanja in dokazovanja lahko predstavljajo »pasti«. Učitelj pri pisanju na tablo napravi tu pa tam namenoma kako napako (izpusti vejico!). Prvič učenci tega ne bodo opazili in bo moral sam opozoriti na svojo napako. Ko se bo to večkrat ponovilo, bodo začeli dijaki kritično spremljati vsako pisanje na tabli. Z utrjevanjem znanja vzgajajmo tudi samodejavnost učencev!
Ali: Beremo odlomek iz Desetega brata, kjer nastopi Martinek proti Mihi izpod Gaja. Zakaj bi ne mogli učenci sami dognati, da je Martinek pošten in Miha oderuh in da je med obema veliko socialno nasprotje: Martinek je berač, Miha pa bogataš. Družbene razmere so na dlani! In zakaj bi jih dijaki na podlagi že znanega ne odkrili? Pisatelj je tu opisal resnično življenje. Tudi pojem realizma lahko pojasnim^o po tej poti. In dalje! Kakor hitro Martinek prisilno spravi Miho iz gostilne in ko steče beseda o zakladu, to že ni več resnično, pač pa — romantično. Potem se Martinek laže? Kje je njegova poštenost? Ali ne podpira vraževernosti ljudi? Ali pa bi jim le kot bogat revež morda rad pomagal? Itd. Ob tem si bodo dijaki oblikovali odnos do človeka! Ali: V pogovoru, kjer imajo »glavno besedo« učenci, razčlenimo dober in slab spis, poiščimo tudi napake v zgradbi, v upravičenosti misli itd. Postopoma, v daljšem razdobju, odpravljamo napako za napako, vadimo pisanje v uradnem in privatnem slogu itd. Poleg znanja bo dijak razvijal tudi sposobnost discipliniranega mišljenja!
241
Iz tega lahko zaključimo, da se bomo pogovarjali o vsem, kar učenci poznajo ali o čemer imajo tako ali drugačno mnenje (upoštevati moramo razvojno stopnjo): o slovničnih zakonih, knjigah, sestavkih, filmih, šolskih nalogah, kritikah, načinu izražanja, plakatih, napisih, obrazcih. Neznano ali manj znano snov bomo seveda razvijali. Kot že rečeno, pa moramo ob vsakem pogovoru upoštevati izobrazbene in vzgojne cilje svojega predmeta, pridobivanje znanja in oblikovanje etičnih in estetskih vrednot pri posameznem učencu.
Jasno je, da vsaka snov zahteva drugačno pogovorno pot in da enostranska uporaba postane neučinkovita. Najpogostejše oblike bodo: pogovor med razredom in učiteljem o vseh mogočih problemih od popravka napačnega stavka na tabli do domače naloge; pogovor med učencem in razredom od opazovanja pokrajine do poročila o nekem dogodku itd.
Prijeten je tudi pogovor, ko učenci nastopajo v vlogah radijskih reporter j ev, novinarjev, umetnikov, profesorjev. Spet pa lahko pogovor pri tej uri predstavlja obliko ugotavljanja dejstev, pri oni poglabljanja in iskanja, pri tretji dopolnjevanja in razčiščevanja. Skratka, veliko možnosti! Da delo še bolj poživimo, lahko kdaj uporabimo magnetofon.
Naj še za to navedemo zgled! Učenec obnavlja berilo pred magnetofonom. Ta napravi natančen zapis. Reproducirani tekst napišemo na tablo brez ločil z vsemi napakami. Zdaj morajo dijaki utemeljiti pravilne oblike in zveze, postaviti ločila, skratka, tekst spraviti v red. Glede vsebine morajo dognati, ali so zajeti vsi elementi zgodbe, kaj manjka, kaj je nebistveno in kako bi to popravili. Ko je sestavek v vsebinskem oblikovnem pogledu v redu, naj ga nekaj učencev glasno prebere, nato ga razred eventualno prepiše, nazadnje pa mora prizadeti učenec brez vseh pripomočkov sestavek obnoviti v novi obliki. Berilo mora biti kratko ali pa mora imeti izrazito zgodbo.
Učenci bodo poleg znanja, kako mora biti obnova zgrajena, v tej uri ponavljali pravopis, si pridobili kak nov izraz in spoznali, da je odkrivanje napak težavno in da jih je še težavneje popravljati, skratka pridobili si bodo misel, da mora biti kritika konstruktivna. To bi bil vzgojni cilj.
Tako bo ura slovenščine postala ura sproščenega govora (to zahtevo smo že brali na straneh naše revije!) in zaželenega pisanja, učitelji pa bomo svojo nalogo dostojno opravili. To bo za nas tudi največje priznanje.