J. NOVAK
PRAVLJICA O SNEŽINKI
»ALI KAJ HOČEŠ, MILICA?« JE VPRAŠALA MATI.
»HOTELA BI VIDETI ZVEZDICE,« JE TIHO ODGOVORILA DEKLICA.
»TEGA NE MOREŠ, DRAGICA,« JE MIRNO DEJALA MATI. »NE SMEŠ VSTATI S POSTELJE, GOSPOD DOKTOR ŠE NE DOVOLI.«
»AMPAK JAZ BI TAKO RADA VIDELA ZVEZDIČE,« JE-PONO-VILADEKLICA.
»POČAKAJ ŠE MALO,« JO JE TOLAŽILA MATI, »SAMO DA BOŠ SMELA VSTATI, PA POJDEVA VEN IZ MESTA IN PREŠTELI BOVA VSE ZVEZDICE, KAR JIH JE NA NEBU.«
POBOŽALA JE RAZPALJENO CELO SVOJE HCERKE IN ŠLA PRILAGAT V PEC. MOJ BOG — JE ŠEPETALA SAMA PRI SEBI — DAJ.-DA MI OTROK OZDRAVI, TAKOLE ME VENDAR NE MOREŠ KAZNOVATI.
ŽE ŠTIRINAJST DNI JE LEŽALA MILICA V VROCICI IN VES CAS SE JI JE BLEDLO SAMO O ENI REČI: ŽELELA JE VIDETI ZVEZDICE. KAKO RADA BI JI MATI USTUEGLA, TODA MILICA NI SMELA ZAPUSTITI POSTELJICE, SKOZI OKNO PA NI BILO VIDETI ZVEZD, KER JE GLEDALA SOBICA PROTI DVORIŠČU Z VISOKIMI STENAMI UMAZANIH HIS.
»ZVEZDICE HOCEM VIDETI, ZVEZDICE!« JE KLICALA MILICA IN MATI PRI PEČI JE SKLEPALA ROKE V TIHI MOLITVI...
PO DVORIŠČU SE JE PODIL OSAMEL VETRCBK IN POGLEDO-VAL V OKNA UMAZANIH HIŠ. ZDAJCI JE UZRL DEKLICO Z RAZ-BELJEMMI LICI IN SLIŠAL, KAKO SI ŽELI ZVEZDIC. SMILILA SE MU JE, A NI VEDEL, KAKO BI JI POMAGAL. ODLETEL JE SPET IN SE DVIGNIL NAD STREHE VISOKIH HIŠ. NEBO JE BILO TAKO TEMNO, DA JE BILO VETRČKA SKORAJ StRAH. ZLETEL JE DALEČ ZA MESTO, KJER NI BILO DIMA, NE OSLEPUJOČIH ULIČNIH SVETILK, TAKO DA JE VIDEL DALEC DO VISOKIH GOR. IN GLEJ, NA GORAH JE SNEZILO, NJEGOV BRAT JE PODIL PO ZRAKU CELO METELICO.
BRRR, TAM MORA BITI MRAZ, SE JE STRESEL VETRČEK IN SE HOTEL VRNITI RAJŠI NA SVOJE DVORIŠČE. A NENADNO SE JE SPOMNIL NA DEKLICO, KI HREPENI PO ZVEZDICAH. KOLIKO JIH ZDAJ PADA
TAMLE NAD GORAMI! KAJ KO BI ENO PRINESEL DEKLICI NA OKNO? NIČ SE NI VEC OBOTAVLJAL — KAKOR BLISK JE ŠVIGNIL NA GORE.
»ZDRAVO, BRAT!« JE ZAKLICAL GORSKEMU VETRIČU, KI SE JE IGRAL S SNEŽINKAMI.     •
»ZDRAVO! KAKO SE TI GODI?«
»IŠČEM LEPO SNEŽINKO. POTREBUJEM JO,« JE KRIČAL VETR-CEK. IN ŽE JE UZRL SNEŽINKO, KI MU JE BILA VŠEC. BILA JE IZREDNO VELIKA IN SE JE KRASNO SVETILA. UJEL JO JE NA SVOJO DLAN.
»LEPA MOJA SNEŽINKA,« JE PRAŠAL, »ALI BI HOTELA STORITI DOBRO DELO?« IN HITRO JI JE POVEDAL O BOLNI DEKLICI, KI HREPENI PO ZVEZDICAH.
»AH, PA ŠE KAKO RADA!« JE DE.TALA SNEŽINKA, »TODA ČE ZLETIM S TEBOJ, BOM GOTOVO POGINILA. NA TVOJEM DVO-RIŠČU JE ZAME PREGORKO, RAZTOPILA BI SE.«
»KAKOR MISLIŠ,« JE REKEL VETRCEK, »TODA POMISLI, DA BI DEKLICA MIRNO ZASPALA, IN VROČICA BI SE ZMANJŠALA.«
SNEŽINKA SE JE ZAMISLILA, POTEM PA POŠEPETALA: »DO-BRO, ODNESI ME TOREJ K TISTEMU OKNU!«
»HURA,« JE VESELO ZAKRIČAL VETRČEK. IN LETEL KAKOR DIVJI PROTI MESTU. »NIČ SE TI NI TREBA BATI,« JE TOLAŽIL SPOTOMA SNE2INKO NA SVOJI DLANI. »TAKOJ TE BOM SPET ODNESEL NAZAJ.«
KO BI TRENIL, SE JE SPUSTIL VETRCEK NA DVORIŠCE MED SIVIMI ZIDOVI TER PRAV OPREZNO POLOŽIL SNEŽINKO NA SIPO MILIČINEGA OKNA. ZDAJCI JE ZAŽARELA V NASPROTNEM OKNU LUČ IN V NJENI ZARJI SE JE ZASVETILA SNE2INKA KA-KOR KRASNA ZVEZDICA. MATI, KI SE JE RAVNO OZRLA OD TEČI, JO JE VIDELA IN HITRO VZELA BOLNO MILICO V NAROCJE.
»MILICA, MILICA,« JE KLICALA VSA VESELA, »POGLEJ NA OKNO!«
MILICA SE JE ZAGLEDALA V BLESTEČO SNEŽINKO IN USTA SO SE JI NASMEHNILA.
»ZVEZDICA,« JE ŠEPETALA, »ZVEZDICA!« IZTEGNILA JE TRE-SOČE SE ROKE PROTI OKNU, GLAVICA SE JE NAGNILA MATERI NA RAMO; ZASPALA JE. MATI JO JE BRŽ POLO2ILA V POSTE-LJICO IN BILA VESELA, DA MILICA PO NESKONČNIH DNEH MRZLICE IN VROCICE ZOPET SPI.
SNEŽINKA SE JE ODTRGALA Z OKNA: TOPLOTA SOBE JO JE SLABILA, ČUTILA JE, DA OMEDLEVA. PREDEN PA JE PADLA NA UMAZANA TLA, JO JE PRESTREGEL VETRČEK, KI JE SKRBNO PAZIL NANJO, TER JO ODNESEL VISOKO V ZRAK. TODA SNE-ŽINKA SE JE ŽE TAJALA.
»VSE ZAMAN,« JE VZDIHNILA, »NA GORE NE PRIDEM VEC«
TODA ZDAJCI JE PLANIL NA DVORIŠČE MRZEL SEVERNIK, VES LEDEN. POBRAL JE SNE2INKO VETRCKU Z DLANI IN JO V DIVJEM LETU ODNESEL ZA MESTO. IN ŽE JE BILA SPET NAD GORAMI, ZLEZLA JE SEVERNIKU S PRSTOV IN HITELA VESELO V NAROCJE SVOJIH DRUŽIC NA VEJI VISOKE JELKE.
VETRČEK JE ZRL ZA SEVERNIKOM IN SE ZADOVOLJNO SMEHLJAL. POTEM SE JE PRITISNIL NA OKNO BOLNE DEKLICE. OB NJENI POSTELJICI JE STAL GOSPOD DOKTOR IN MATI JE VSA SREČNA BO2ALA HCERKO, ZAKAJ  GOSPOD DOKTOR JE DEJAL:
»TAKO, NAJHUJŠE JE MINILO. KO SE NASPI, BO BREZ VROČICE IN V NEKAJ DNEH BO ZDRAVA.«
»JUHUHU!« JE ZAVRISKAL VETRČEK IN SE KAKOR BLAZEN ZAPODIL PO DVORIŠČU...