GEOGRAFSKI OBZORNIK PODOR NA MANGARTU Mauro Hrvatin in Miha Pavšek UDK 911.2:551.43(497.12), UDK 551.43(497.12) PODOR NA MANGARTU Mauro Hrvatin, Geografski inštitut ZRC SAZU, Gospo- ska 13, Ljubljana, Slovenija, Miha Pavšek, Geografski inštitut ZRC SAZU, Gospo- ska 13, Ljubljana, Slovenija V prvih dneh novembra smo v nekaterih slovenskih dnevni- kih lahko prebrali novico o podoru v južni steni Mangarta. Glede na novinarsko poročanje smo se resno zbali, da se utegne četrta najvišja gora v Sloveniji sesuti v grušč in prah. Kako močno so novinarji pretiravali, je pokazal terenski og- led, ob katerem smo ugotovili, da Mangart še vedno stoji. Podobnih podorov je bilo v preteklosti in jih bo tudi v prihod- njosti še veliko, saj so nepogrešljiv del geomorfološkega do- gajanja v visokogorju. Pogorje Mangarta obsega približno deset kilo- metrov dolg mejni greben med Slovenijo in Italijo, ki se od Vevnice (2343 m) prek Malega Mangarta (2333 m) in Hude škrbine dvigne do Velikega Man- garta (2679 m). Zahodno od najvišjega vrha se raz- gibano sleme s številnimi vršiči in vmesnimi škrbina- mi ter prevali nadaljuje prek Skale (2133 m) in Skutnika (1 865 m) vse do globoko zarezanega pre- vala Predel (1 156 m). Obsežna pregrada Mangarta tvori mogočen masiv, v katerega se zajeda z juga dolina Loške Ko- ritnce, s severa Mangartska dolina in Remšendol, z zahoda pa Jezerska dolina. Po grebenu poteka po- membno razvodje med jadranskim povodjem, kamor sodi dolina Koritnice, in črnomorskim, ki mu pripa- dajo ostale, prej naštete doline. V ledeniško dolino Loške Koritnice se z Mangar- ta spuščajo strma travnata pobočja, ki jih mestoma prekinjajo prepadni skalni skoki in številne hudour- niške grape ter žlebovi. Izjemo predstavlja nekoliko položnejša dolinica Mangartskega potoka, po kate- ri so leta 1938 speljali gorsko cesto na Mangartsko sedlo (2050 m) in je še danes cesta, ki se v Sloveni- ji vzpne najvišje (4). V Mangartsko dolino, ki je poznana po slikovi- tih Belopeških jezercih, pada široka severna stena Mangarta. Mnogi jo glede na razsežnost in lepoto radi primerjajo z nam bolj znano Triglavsko steno. Geološka zgradba Mangarta je nenavadno pe- stra. Vršna gmota Velikega Mangarta je iz zgornje- triasnega apnenca, ki gradi tudi večino preostalih vi- UDC 911.2:551.43(497.12), UDC 551.43(497.12) THE MANGART ROCK FALL Mauro Hrvatin, Geografski inštitut ZRC SAZU, Gospo- ska 13, Ljubljana, Slovenia, Miha Pavšek, Geografski inštitut ZRC SAZU, Gospo- ska 13, Ljubljana, Slovenia At the beginning of November some newspapers had repor- ted that a rock fall occurred on the mountain Mangart in the western part of the Julian Alps, NW Slovenia. According to these reports we were seriously afraid that the fourth highest mountain of Slovenia would be soon reduced to scree and dust. After a field overview it turned out, that the journalists reports was exaggerate. The Mangart rock fall is just the re- sult of usual geomorphological activity in the high mountain environment. šokih vrhov Julijskih Alp. Zahodno in južno od osred- njega vrha pa se razmere kaj hitro močno zaplete- jo. Na zelo kratki razdalji se na površju zvrstijo raz- lične kamnine mezozojske starosti: zgornjetriasni gre- benski in plastoviti apnenci, različni jurski apnenci in laporni apnenci z rožencem in manganovo primes- jo ter zgornjekredne apneno-lapornate plasti rdeč- kaste »scaglie« (1). Vzrok za nenavadno kamninsko pestrost ozem- lja tiči v tektonski zgradbi. Območje Mangarta na- mreč predstavlja primer luskaste zgradbe, ki je ve- zana na dinarski in prečnodinarski prelomni sistem. V tem delu Julijskih Alp se podobne tektonske enote z luskasto zgradbo pojavljajo še južno od Vršiča, v Bavšici, pri Vrsniku in na Čistem vrhu (1). Pogorje Mangarta je izjemno pomembno z vidi- ka edinstvene flore in favne. Med rastlinami posebej izstopa plazeča sretena, ki z živorumenimi cvetovi krasi melišča in skalne razpoke. Njeno edino naha- jališče v Sloveniji je že v prvi polovici 19. stoletja odkril znani naravoslovec Henrik Freyer. Svojevrst- no posebnost predstavlja tudi edino visokogorsko gnezdišče planinskih hudournikov, ki so poiskali za- vetje v spodmolih Rdeče skale (6). Vršna skalna kopa Velikega Mangarta zavzema osrednje mesto v slikovitem gorskem masivu, ki se dvi- ga nad zatrepom doline reke Koritnice, ki jo imenuje- mo po največjem naselju tudi Loška Koritnica. Moč- nejša poselitev doline je prav tako, kot v bližnji Trenti in Rabeljski dolini, povezana z začetki rudarstva in fužinarstva ob koncu 16. stoletja. K osnovnim, agrar- 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Sveži odlomi in prašna sled v osredju jugozahodne stene Velikega Mangarta kažejo na nedavne podore. (Foto: M. Pavšek.) nim težnjam, ki so spodbujale stalno poselitev posa- meznih dolinskih predelov, je pripomogla tudi lega ob pomembni prometni poti prek Predela. Ta pove- zuje alpsko in mediteransko območje in je znana že iz ilirskega, keltskega in rimskega obdobja (2). Začetki rudarstva in fužinarstva ter z njimi pove- zani prometni tokovi so v dolini spodbudili nastanek obeh naselij. Po videzu jih lahko štejemo k obcest- nim razpotegnjenim naseljem. Posebej zanimiv je Log pod Mangartom. Prvotno naselbino (ime!) sestavlja- jo tesno ob cesti nanizane hiše, v katerih so bila nek- daj gostišča in furmanski domovi (2). Višjeležeči Str- mec na Predelu je bil le vmesno počivališče med str- mejšim in položnejšim delom predelske ceste. Prebivalci Loške Koritnice so bili do nedavnega tesno povezani z obratovanjem rudnika svinca v so- sednji Rabeljski dolini. Ta je v mnogočem prispeval k temu, da naselja v dolini niso doživela podobne Slika 3: Zahodna stena Velikega Mangarta se strmo dviga nad melišči, ki postopoma zapolnjujejo krnico Prodi. (Foto: M. Hrvatin.) usode, kot večina drugih v stranskih dolinah in na višjeležečih pobočnih policah Zgornjega Posočja. Le- ta 1903 so iz rudnika do Loga pod Mangartom izvr- tali 4,5 km dolg predor Stoln za odvod vode, med pr- vo svetovno vojno pa je skozenj vozila tudi električna železnica (4). Kmalu zatem so za potrebe rudnika zgradili na reki Koritnici tudi manjši hidroelektrarni. Prometno in strateško najpomembnejša točka v dolini je ob njenem spodnjem koncu pri Klužah, kjer se pred izstopom v Bovško kotlino dolina povsem zo- ži. Ob tamkajšnjih koritih so že od poznega srednje- ga veka dalje stale različne utrjene zgradbe, ki so varovale in omogočale prehod prek tega izpostav- ljenega mesta. Trdnjavi na Klužah se je v začetku 19. stoletja pridružila še druga tik pod Predelom, ki naj bi zaustavila prodor francoskih vojakov proti Ko- roški. Dolina Koritnice je bila v zadnjih stoletjih ved- no na obrobju različnih držav. V vojnah je bila za- 12 GEOGRAFSKI OBZORNIK radi svoje prehodnosti prizorišče nekaterih najhujših spopadov. Pred stalno poselitvijo so izkoriščali dolinske, za pašo primerne površine, predvsem prebivalci Bovca in okoliških vasi Bovške kotline, za katere so bili to pašniki (2). Iz teh planin so se kasneje razvila nase- lja. S stalno poselitvijo se je povečala tudi potreba po novih pašnih površinah, ki so segale čedalje viš- je v visokogorske predele. Na območju Mangarta sta ohranjeni dve večji pla- nini, in sicer Koritniška (1040 m) ter Mangartska (1300 m). Obe sta ovčji in, v nasprotju z ostalimi pa- šnimi planinami v Zgornjem Posočju, še vedno živi. Koritniška leži na prisojni pobočni polici ob vznož- ju Mangarta, nad zatrepom Loške Koritnice. Bližina Loga pod Mangartom je omogočila, da planina ni propadla, čeprav se je število ovac močno zmanjša- lo. Obstoj Mangartske planine pa je povezan pred- vsem z gradnjo in v zadnjem času obnovo ceste, ki vodi na Mangartsko sedlo. V letošnjem letu je bilo na planini, ki je znana po odličnem ovčjem siru, okrog 150 ovac. Pasejo jih na visokogorskih pašnikih za- hodno in jugozahodno pod vršno skalno kopo Man- garta. Ledinska imena teh pašnikov (Gladki rob, Pro- di, Na jami, Jaričica in najbolj prisojna Planja) ka- žejo na njihovo funkcijo in rabo tal, ali pa se nave- zujejo na oblike površja. Prvi obiskovalci visokogorskih predelov nad Loš- ko Koritnico so bili domačini - lovci in gozdarji, kma- lu pa so tudi tu iskali rudna nahajališča. Vse bolj so zahajali v ta odmaknjeni konec tudi občudovalci in raziskovalci gorskega sveta. Domačini, pogosto v vlo- gi gorskih vodnikov, so jim postopoma odkrivali še zadnje skrite kotičke. Tako je ostala pokrajina v dolini v glavnem neo- krnjena. Danes so odprte vse možnosti za razvoj turiz- ma, katerega glavno gonilo je bližnji Bovec. Celotna dolina Koritnice je v Triglavskem narodnem parku, območje okrog Mangarta pa v njegovem ožjem, naj- strožje zavarovanem območju. Številne in raznovrst- ne rekreacijske dejavnosti in možnostii ogleda lokal- nih kulturno-zgodovinskih in etnoloških zanimivosti so v zadnjih letih povzročile pravi turistični razcvet. Dolina Koritnice se spreminja in razvija, močne- je predvsem v zadnjem desteletju. V prihodnje bo mo- ral razvoj temeljiti predvsem na pokrajinski atraktiv- Slika 4: Kamninska pestrost na Mangartu je posledica luskaste tektonske zgradbe. V ospredju je Rdeča skala, v spodmolu na desni pa vhod v Mangartsko jamo. (Foto: M. Hrvatin.) 13 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Rdečo skalo na jugozahodnem robu Jaričice gradijo vijoličnordeči lapornati apnenci, za katere uporabljamo tudi izraz »scaglia«. (Foto: M. Hrvatin.J nosti teh predelov, ob tem pa bo potrebno upošte- vati tudi stalno prisotnost raznovrstnih naravnih ne- sreč, ki ogrožajo ta predel slovenskih Alp. V zadnjih dneh oktobra 1995 sta se v vršnem delu jugozahodne stene Velikega Mangarta sprožila dva podora, nekoliko manjši v petek 27. oktobra in večji v nedeljo 29. oktobra. V dnevniku »Delo« je nekaj dni kasneje izšel članek s senzacionalnim naslovom »Go- ra Mangrt se podira«, v katerem avtorica navaja, da je bil prvi mangartski podor nekajkrat večji od obeh trentarskih podorov v pobočjih Osojnika (3) in Bere- bice (5). Mangarstsko sedlo in bližnja pobočja naj bi bila prekrita s kar petimi centimetri podornega prahu. Podorni bloki so se sprožili od 120 do 150 m pod vrhom Velikega Mangarta na nadmorski višini okrog 2550 m, nad že omenjenimi travnatimi strmalmi, ki jih imenujejo domačini s skupnim imenom Planja. Pod odlomnim mestom so kar tri izrazite, prek 100 m vi- i Slika 6: Onstran Mangartskega sedla se proti severozahodu odpira pogled na Karnijske in Ziljske Alpe ter zasnežene Visoke Ture. (Foto: M. Pavšek.) soke skalne stopnje, ki jih prekinjata vmesni polici. Spodnja polica (Na lopi) je širša in položnejša od zgornje (Na drnu), na obeh pa se je začasno zau- stavil del kamnitega drobirja. Pri padanju so se podor- ni bloki namreč večinoma raztreščili v droben grušč. Ob tem se je dvignil mogočen oblak prahu. Zaradi prevelikega strmca se podorni grušč ni zau- stavil ob vznožju ostenja, temveč se je v obliki kam- nitega plazu valil dalje po Velikem žlebu proti Loš- ki Koritnici skoraj do Strmce, kjer stoji lovska koča. Veliki žleb se začenja na sedelcu med travnato pla- njavo Jaričico in vršno kopo Velikega Mangarta na nadmorski višini okrog 2200 m in se spušča proti do- lini prek številnih skokov in zavojev, zaradi katerih je le manšji del grušča dosegel iztek žleba. Podor lahko razdelimo na tri odseke: • zgornji del (od 2550 do 2000 m), ki sega od od- lomnega mesta do vznožja jugozahodnega oste- 14 — GEOGRAFSKI OBZORNIK nja in ima povprečni naklon prek 55°, z izjemo vme- snih polic, kjer je nekoliko manjši; • srednji del (od 2000 do 1550 m), ki obsega zgor- nji, strmejši del Velikega žleba do gozdne meje (1550 m) z naklonom med 30° in 35° ter • spodnji del (od 1550 do 1250 m), ki obsega spod- nji, položnejši del Velikega žleba vse do njego- vega izteka; naklon v tem delu ne presega 30°. Po grobi oceni, do katere smo prišli na osnovi te- renskega ogleda, je podor na Mangartu le malo več- ji od zadnjega trentarskega pod Berebico (5) in mno- go manjši od podora v Osojniku (3). V vršnem delu jugozahodnega ostenja je moč opa- ziti sledove starejših odlomov, ponekod pa previsne razpokane skalne gmote še vedno »visijo v zraku«. Zato lahko že manjša motnja poruši krhko ravnotež- je ter povzroči krušenje ali podiranje. Bližnje ledin- sko ime Za hudo steno nam le še potrjuje naše dom- neve o starejših skalnih podorih v tem delu mangart- skega ostenja. Na odlomnem mestu so v kamnini tudi kovinski minerali, na kar nas opozarja značilna rdečerjavka- sta barva na mestu odloma. Prisotnost železovih mi- neralov je opazna tudi ob markirani, tako imenova- ni slovenski poti, ki vodi na Veliki Mangart z naše strani. Pogostost strele ob poletnih nevihtah zaradi izpostavljenosti vrha še dodatno prispeva k prepe- revanju kamnine in labilnosti tega ostenja, v katerem lahko pričakujemo nove odlome in podore tudi v pri- hodnje. 7. Jurkovšek, B. 1987: Osnovna geološka karta SFRJ, 1:100.000. Tolmač listov Beljak in Ponteba. Beo- grad. 2. Melik, A. 1962: Bovec in Bovško. Geografski zbornik 7. Ljubljana. 3. Orožen Adamič, M. 1990: Podor v Trenti. Ujma 4. Ljubljana. 4. Orožen Adamič, M., Perko D., Kladnik D. 1995: Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. 5. Pavšek, M. 1994: Skalni podor v Trenti. Ujma 8. Ljubljana. 6. Skoberne P. 1988: Sto naravnih znamenitosti Slo- venije. Ljubljana. Slika 7: Pogled s travnatih vesin Planje pod Velikim Mangartom proti jugozahodu v dolino Loške Koritnice, globoko vrezane med Loško steno in Jerebico (2126 mj, ki povezuje Mangartsko skupino s Kaninskim pogorjem. V dnu ledeniško preoblikovane doline leži Log pod Mangartom. (Foto: M. Hrvatin.] 15