STOLETNICA GROHARJEVEGA
ROJSTVA, SLIKARSKA KOLONIJA IN
ODKRITJE SPOMENIKA IVANU
GROHARJU
Stoletnica Groharjevega rojstva je bila
v letu 1%7 glavni povod nekaterim kulturnim
vzgibom v Škof ji Loki. ki je po
letu 1965 ostala brez velikih škofjeloških
poletnih prireditev, kakršnih smo bili vajeni
od leta 1963 dalje. Čeprav so škofjeloške
poletne prireditve zamrle, predvsem
gledališki del. če ga sinemo tako imenovati,
pa so prav te prireditve dejansko
pobudnik letošnji Groharjevi slikarski
koloniji, glavnemu delu letošnjega praznovanja
100-letnioe Groharjevega rojstva.
Zaradi kronistične vernosti je prav, da
zapišemo tudi datum in pobudnika slikarske
kolonije v Škof j i Loki. Ob času
prvih poletnih prireditev, še bolj pa
ob času drugih smo načrtovali te prireditve
širše, tako da bi poleg dramskih
predstav in koncertov ter podobnih manifestacij
prirejali še občasne razstave na
gradu v galeriji, ki pa takrat še ni bila
dograjena. Pestrost poletnega vrveža v
Loki pa naj bi poživili tudi v samem
mestu delujoči slikarji in slikarji gostje.
Slikar Ive Šubic je tem načrtom dal
končno obliko, ko je predlagal, naj bi po
vzoru kolonij, ki se jih je sam udeležil,
organizirali slikarsko kolonijo tudi v
Škof j i Loki. Njegov prvi. v rokopisu ohranjeni
osnutek statuta slikarske kolonije je
iz leta 1964 in ga hranimo poleg gradiva,
ki se je nabralo o letošnji koloniji. Ta
osnutek je služil kot predloga tudi slikarski
koloniji v Izlakah in nekoliko spremenjen
ter z naslovom Pravila Groharjeve
slikarske kolonije v Škof ji Loki služi
še danes. Prav ob teh pravilih, ki določajo
tako rekoč vse o koloniji, je potrebno
zapisati tudi to. da je skupščina občanov
letos ta pravila potrdila in ustanovila
Groharjevo slikarsko kolonijo ter
imenovala upravni odbor kolonije. Sredstva
za kolonijo je odobril svet za kulturo,
prosveto in telesno vzgojo pri občinski
skupščini Škofja Loka. odbor za
mednarodno leto turizma pa se je obvezal
prispevati del sredstev, če bi bila
sredstva sveta za kulturo nezadostna.
Pripravljavni odbor je po določilih pravilnika
povabil deset slikarjev za petnajst
dni v Škofjo Loko. Nekateri slikarji niso
imeli časa in so prišli v Loko samo za
sedem dni. Odbor je potem povabil še nekaj
slikarjev v kolonijo samo za sedem
dni. tako da se je v prvi Groharjevi slikarski
koloniji zrvstilo 14 slikarjev: Maksim
Sedej. Dore Klemenčič-Maj. Cita Potokar.
Oton Polak. Tone Leskovšek. Milan
Rijavec. Ive Seljak-Čopič. Nikolaj Omersa.
Marjan Tršar. Marjan Dovjak. Andrej
Jemec. Miloš Požar in gost iz Češke Ivan
Minafik ter predsednik kolonije Ive Šubic.
Razumljivo je. da so bili tudi slikarji
domačini vedno dobrodošli. Največ se je
dela v koloniji udeleževal Franci Novinc.
Boris Jesih pa je ravno takrat kopiral
freske v Bohinju, zadržana je bila tudi
Dora Plestenjak-Slana.
Tu podajati oceno kolonije je še preuranjeno,
kajti prava ocena dela Groharjeve
kolonije bo možna šele po več letih.
Smemo pa povzeti nekatere misli iz letošnjih
ocen in izjav samih slikarjev, ki so
se te kolonije udeležili. Že stara ideja, ki
so jo prvi prevedli v resničnost naši impresionisti,
predvsem Jakopič in Grohar.
je še bolj vzpodbujala k osnovanju slikarske
kolonije v Škofji Loki. Tu sta slikala
v naravi Jakopič in Grohar pred
približno šestdesetimi leti. tu sanjala o
nekakšni slikarski šoli. katere vzor sta
videla v stari in tako rekoč prvi koloniji
v francoskem "mestecu Barbizonu. po katerem
se je tudi Loke oprijelo ime »slovenski
Barbizon . Hotenje letošnje prve
kolonije je bilo tudi ponovno oživljenje
tega imena. Delo impresionistov v sami
Loki in njeni bližnji okolici je ostalo pri
začetkih, tako da načrt, po katerem naj
bi prav Škofja Loka postala središče slikarske
šole. ni bil nikoli uresničen, pač
pa je delo Jakopiča in Groharja ostalo
na samem začetku: bila so to le prijateljska
srečanja in skupno delo. Toda njuna
ideja je še vedno živa in vodstvo kolonije
je njune sanje povzelo. Želimo mestu
vtisniti pečat slikarskega mesta, ohraniti
mu ime slovenskega Barbizona. Zato je
dobila kolonija tudi ime po Groharju in
13» 195
ne samo zaradi proslave tOO-letnice njegovega
rojstva.
Odgovor na vprašanje, ki si ga vedno
znova zastavljamo o pomenu kolonij nasploh
in posebej o Groharjevi slikarski
koloniji, so dali sami udeleženci. Slikarstvo
se je namreč v zadnjih dvajsetih letih
umaknilo med štiri zidove ateljejev in
črpalo likovne ideje zgolj še iz slikarjeve
fantazije, spominskega gradiva ter — ne
preredko — iz dela drugih slikarjev. Doba
kozolčarjev . kakor so zmerjali impresioniste,
in doba slikarjev krajinarjev. ki
so delali pod vedrim nebom, je minila.
Samo redki posamezniki so še delali zunaj
v naravi, pa še ti so neredko iskali motive,
ki so jih potem ahstralurane in Iransponirane
prenašali na platno. Počasi vodi
tak način dela v okostenelost. v neke \ iste
akademizeni. Če pa je narava večni in
neizčrpni vir likovnih idej. omogočajo
prav kolonije slikarjem ponoven stik z
naravo, kjer je ponovno srečanje z njo
važen element, še važnejši pa je intenzivno
delo v pokrajini. Sami slikarji so ob
koncu dela izjavljali, da so po dolgotrajnem
delu v ateljejih presenečeni nad množico
slikarskih problemov, ki jih delo v
naravi odpira. Delo v naravi ni le povratek
k njej. temveč hkrati povratek k
skupnemu jeziku, s katerim se sporazumevata
izpovedovalec — umetnik ter gledalec,
k skupnemu jeziku med ljudmi,
torej ne le k naravi kot objektu upodabljanja,
temveč k človeku, kateremu je
umetnost v prvi vrsti namenjena.
Polemika, ki se je razvila ob tej izjavi
ter pri ugotovitvi tega rezultata slikarskih
kolonij, je ugovarjala, češ da so slikarji
tudi sami dovolj delali v pokrajini.
Toda to delo. kot že omenjeno, nima
skupinskega značaja in mnogo slikarjev
j e v naravi iskalo zgolj efekte, ki so jih
kot kuriozum vnašali v svoja dela. bilo
bi jih pa sram, pokazati sliko — pokrajino.
To so razmišljanja, ki pa bi nas pri
tej kroniki zapeljala predaleč, kajti kot
že rečeno, bo pravo vrednost dela v slikarskih
kolonijah pokazala prihodnost.
Še neka druga misel je. ki pa je povezana
z denarjem, potrebnim za uresničitev
kolonij. Danes so stroški že znani in
ne presegajo 6.000 novih dinarjev, / a ta
denar pa bo ostalo leta 1%8 po razstavi v
galeriji loškega muzeja mestu škofji l.oki
kot gostitelju slikarjev kar štirinajst
umetniških del. Cene slik pa so danes visoke
in tako slikarji s svojimi deli vrnejo
gostitelju še enkrat več. kot pa so znašali
stroški za prvo kolonijo. Gre za neke v členov
način odkupovanja umetniških del. če
gledamo skozi denar na slikarske kolonije.
Prav gotovo pa bodo dela. ki bodo
ostajala v Škofji loki po vsaki koloniji
in razstavi, predstavljala čez nekaj let
pravo bogastvo. Vsak udeleženec kolonije
mora namreč poslati čez leto dni najmanj
dve deli za razstavo. Na razstavi pa bo
komisija odbirala slike, in sicer od vsakega
slikarja po eno. Število slik bo po
petih letih naraslo čez petdeset, kar predstavlja
že pravo bogastvo, hkrati pa se
bo seveda začel nov problem, ki se je po
štirih letih dela kolonije v Izlakah že pokazal.
Tolikšno število del bo prej ali
pozneje zahtevalo poseben prostor za
stalno razstavo. Možno pa je prirejati s
takšnim fondom slik tudi občasne razstave,
vezane na določen motiv. I i problemi
so danes že pred očmi muzeju, ki bo
hranil slike, za končno rešitev pa še ni
odločitve.
Začetek Groharjeve slikarske kolonije
je bil določen na 22. julij 1967. in sicer v
Sorici. slikarjevi rojstni vasi in pred njegovo
rojstno hišo. Na pobudo predsednika
občine tovariša /.dravka Krvine smo že
nekaj mesecev prej pregledali stanje le
stavbe in ugotovili, da je nujno potrebna
popravila. Turistično društvo Sorica in
krajevna skupnost sta se obvezala, da bosta
vodila to delo. seveda s finančno pomočjo
občinske skupščine. Delo je bilo v
redu opravljeno do 22. julija, rojstna hiša
Ivana Groharja prebeljena. spominska
plošča obnovljena in pred vhodom sta
bila postavljena dva mlaja. Okolico rojstne
hiše so počistili in uredili učenci osnovne
šole v Sorici pod vodstvom upravitelja.
Delavci loškega muzeja pa so očistili in
uredili slike v zbirki zgodnjih Groharjevih
del. ki je nameščena v župnišču. Tako
pripravljena je Sorica pričakala goste, ki
so prišli na proslavo 100-letniee Groharjevega
rojstva. Ob is. uri so fanfare naznanile
začetek slovesnosti, nakar je navzoče
pozdravil predsednik krajevne
skupnosti Sorica. podrobneje je o samem
delu govoril neumorni predsednik turističnega
društva Sorica tovariš Nace Frelih.
ki je tudi vodil celotno slovesnost,
napovedoval govornike in bil hkrati še
pevovodja domačemu zboru, ki je med
posameznimi govori zapel nekaj pesmi.
C lani kulturno umetniškega društva
• Ivan Grohar so recitirali nekaj odlomkov
iz Cankarja ter pesem \ojeslava
Moleta o Groharju. V imenu društva slovenskih
likovnih umetnikov je govoril
predsednik akademski slikar Zoran Didek.
ker imamo zapisan samo govor ravnatelja
muzeja Andreja Pavlovca, ki ga
je nekoliko spremenjenega bral tudi ob
196
otvoritvi spomenika Ivanu Groharju, ta
govor objavljamo v celoti:
Spoštovani in dragi gostje, prav lep
pozdrav vsem. ki ste se prišli poklonit
spominu na rojstvo soriškega velikana
Ivana Groharja, ki je tu pred sto leti zagledal
luč sveta in od koder ga je življenje
odplavilo in ga po štirih decenijih
odložilo na Navju v Ljubljani. Svojo umetniško
pot je začel kot samouk in se s te
stopnje povzpel na prestol slovenske
umetnosti kot eden izmed četverice velikanov
slovenskega impresionizma. Toda
v življenju je ostal samouk, kar ga je
vedno znova in znova upogibalo. teplo
in trgalo, mu vzelo ponos in zdravje, ni
mu pa moglo vzeti njegovega umetnostnega
poslanstva, ki ga je izpolnil kljub
kratkemu življenju. In to je tisto: kar
danes slavimo, njegovo neminljivo delo.
v katerega je položil svoje srce. srce velikega
umetnika in človeka. Prav neverjetno
je. da mu prav danes mnogi, premnogi
delajo krivico, skoro enako tisti
izza njegovega življenja. Ne da bi se poglobili
v pesem njegove Pomladi ali Sejalca,
ob vsakem njegovem delu zavistno
vzkliknejo in izrekajo milijonske številke,
ki naj danes predstavljajo vrednost Groharjevih
del. Samo to vidijo v Groharjevih
delih, ne pa tiste pesmi čistega in
trpinčenega slikarjevega srca. ki je tako
visoko nad vsakdanjostjo. Prosim, ne tako
gledati na Groharjevo delo. ne tako vsakdanje,
kakor da smo brez srca in brez
oči. kakor da smo kramarji brez duše zabredli
v globino teme in ne zaznamo več
klica slikarja svetlobe, našega Ivana Groharja.
Morda ga prav v današnjem času še
vedno spremlja samo peščica ljubiteljev,
ki so brez predsodkov in za katere ni
Groharjeva slika samo določena denarna
vrednost, ampak cenijo njegove slike zaradi
mogočne pesmi njegovih barv. ki odzveneva
v srcih gledalcev. Morda je teh
ljudi nekaj več ali nekajkrat več. kot jih
je bilo na pogrebu, morda gledam na to
tudi preveč črnogledo, preveč občutljivo
in prav srečen bom. če se motim, če je
Groharjevih privržencev po srčni strani
še mnogo in mnogo.
Kaj več kot to povedati o Groharju je
težko. Njegovo življenje je popisano prav
do vseh podrobnosti. Enako tudi njegovo
delo. Spomin nanj zamre pa zopet oživi
ob takih prilikah, kakršna je danes, kakršna
je skozi vse letošnje leto. leto Groharjeve
stoletnice rojstva. Obledeli napisi
na ploščah se takrat obnove in skušajmo
obnoviti tudi občutja naših src. Obnovimo
to. kakor skušamo obnoviti tista
prisrčna srečanja impresionistov pred približno
šestdesetimi leti. ko sta se Jakopič
in Grohar srečala v Podroštu. Nato sta
skupaj slikala v okolici Škofje Loke, ki
je tako dobila naslov slovenskega Barbizona.
mesta, kjer se shajajo slikarji, da
bi slikali v naravi. Prav to smo že dolgo
skušali obnoviti in uresničili danes, ko s
to proslavo stoletnice Groharjevega rojstva
pričenjamo tudi prvo Groharjevo slikarsko
kolonijo, prvo delovno srečanje
slikarjev, predvsem mladih, ki naj bi s
skupnim delom v naravi v okolici Loke.
ali v Poljanski dolini ali v Selški dolini
ali tu v Sorici ustvarjali na podoben način,
kakor sta pred tolikimi leti Grohar
in Jakopič utemeljila prvo slikarsko kolonijo.
Spet bomo videli, kakor takrat, na odprtem
polju ali v skritem kotu. slikarsko
stojalo in slikarja pred platnom in v duhu
si bomo hoteli predstavljati sliko izpred
šestdesetih let. ko sta tako stala vsak za
svojim stojalom Jakopič in Grohar.
S to željo se poklanjam spominu velikega
Soričana ob stoletnici njegovega
rojstva.«
Konec kolonije je bil tudi združen s
proslavo, ne v Sorici. temveč v škof ji
Loki v Groharjevem naselju, kjer smo
odkrili spomenik slikarju impresionistu
Ivanu Groharju in tako na najdostojnejši
način končali s praznovanjem 100-letnice
njegovega rojstva. Načrte za spomenik je
naredil inž. arh. Tone Mlakar, doprsni
portret je delo akademskega kiparja Toneta
Logondra. v bron je plastiko vlil
akad. kipar France Rolar. marmornati
podstavek je iz. hotavel jskega sivega marmorja,
ki ga je v podjetju Marmor Ilotavlje
obdelal kamnosek Maks Justin.
črke pa je vklesal Viktor Kosmač. Iz poročila,
ki ga je k načrtu priložil inž. arh.
Tone Mlakar, povzemam nekatere njegove
misli, ki pojasnjujejo, zakaj smo postavili
spomenik, in namen postavitve v novem
naselju. Vsak kraj želi postaviti svojim
zaslužnim rojakom spomenike in tudi v
Škofji Loki je ta ideja že stara, ki pa je
prav ob 100-letnici Groharjevega rojstva
dozorela tako. da se je loška javnost kot
prvemu oddolžila prav temu velikanu
barv in čopiča. Lokacija za spomenik je
bila izbrana v zelenem trikotniku pred
novo trgovino soseske, ki nosi Groharjevo
ime. in za Dolenčevo domačijo, kjer je
Grohar večkrat bival. Hkrati je s spomenikom
obeležena tudi skorajšnja zgraditev
soseske. Spomenik je zasnovan brez
vsake zahteve za veličastno plastično poiavo.
kar naj zasluži predvsem Sorica.
Namen spomenika je le poudariti ime. ki
197
ga nosi ta urbanistični predel — novi del
mesta. Nosilec bronaste plastike je marmornati
lik pravokotnega preseka s poševnim
nastavkom za plastiko. Čelna ploskev
je brušena, vanjo je vklesan napis:
Ivan Grohar (1867—1911). slikar.«
Ostale iri ploskve so grobo obdelane,
pri tleh je podstavek kaneliran.. Danes je
spomenik na nekoliko pustem kraju in se
predvsem bije s fasado nove trgovine.
Toda to bo čez nekaj let drugače, ker je
za spomenikom in pred trgovino ob robu
zelenice predvideno zelenje, ki bo poudarilo
samostojnost plastike, hkrati pa bo
tudi zaseneevalo pročelje trgovine.
Preden opišem sata o odkritje, moram
omeniti reakcije večnih nehvaležnežev, ki
jim je vsaka kulturna dejavnost odveč.
In ubogi Grohar tudi tokrat pri posameznikih
ni bil zaželen, spomenik jim je
bil odveč, čeprav je v ponos in okras
mestu. Stroški zanj pa so minimalni, saj
je stal točno 7.994 novih dinarjev in 64
par. To je odbor Groharjeve slikarske kolonije
poravnal iz preostanka od škofjeloških
poletnih prireditev: kar je odobril
svet za kulturo, prosveto in telesno vzgojo,
clesl pa je prispevalo stanovanjsko
podjetje, ki mu gre javna zahvala, da je
pobudo kulturnih delavcev sprejelo z odprto
roko in tako dejansko omogočilo ali
bolje povedano, dalo podlago za postavitev
spomenika in za vse tiho delo pred
samim odkritjem. Pri tem je omembe
vredna posebnost, da razen seje sveta
za kulturo, prosveto in telesno vzgojo
same priprave in kasnejše delo niso zahtevale
nobene seje. Spomenik je bil odkrit
v nedeljo 6. avgusta ob 18. uri. Slovesnost
so najavile fanfare, nakar sta
govorila Andrej Pavlovee in predsednik
skupščine občine Škofja I.oka Zdravko
Krvina. ki je spomenik tudi odkril.
Z odkritjem spomenika je končala delo
tudi prva Groharjeva slikarska kolonija v
Škofji Loki. končalo se je praznovanje
100-Ietnice Groharjevega rojstva.
Andrej Pavlovee
198