Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne ir ... sprejemajo. '.:." Za odgovor znamka 15 vin. = Izhaja vsako soboto. = Štev 18, *a leto .... K 8 -pol leta ... „ 4 - Četrt leta . 2- Posiam&gna številka 20 v. ~ Inserati po dogovoru. V Ljubljani, v soboto 9, marca. Leto 1918. Zagrebška izjava. 1. Sakupljeni nakon razprave o opdem političkom i narodnovn položaju složni so u tom, da je nuždna koncentracija svih stranaka i grupa, koje, stoječi na stanovištu narodnoga jedinstva te oslanjajuči se o načelo narodnoga samoodredjenja, traže svoju narodnu, nezavisnu, na demokratskim temeljima uredjenu državu S H S (Slovenaca, Hrvata i Srba.) » ^ Ta izjava je bila sklenjena na zagrebških posvetovanjih dne 2. in 3. marca 1918. Podpisali so jo : Iz Hrvatske in Slavonije: Dr. Ante Pavelič, Cezar Akačič, dr. Fran Barac, dr. Srdjan Budisavljevič, dr. Bogdan Bradaška, dr. Lazar Car, Dragotin pl. Hrvoj, Ivica Kovačevič, Vojislav Kampf, dr. Peter Majer, Ivan Peršič, dr. Zivko Petričič, Valerijan Pribičevič, Jovo Mio-dragovič, dr. Svetozar Ritig, Ferdo Rožič, Luka Starčevič, Stjepan Stepinac, dr. Janko Šimrak, dr. Nikola Winter-halter ter zastopniki socialnodemokratske stranke Vitomir Korač, Rudolf Centolič, Stjepan Batt. Iz Slovenije : dr. Anton Korošec, dr. Izidor Cankar, dr. Albert Kramer. Iz Bosne in Hercegovine: Danilo Dimovič, Gjuro Dzamonja, dr. Kosta Majkič, dr. Jožo Sunarič, Vojislav Šola. Iz Dalmacije: dr. Melko Čingrija, dr. Mate Drinko-vič, Ivo de Grisogono, dr. Ivo Krstelj, dr. Jožo Smod-laka, Kerubin Segvič, dr. Angjelinovič. Iz Istre: dr. Mate Laginja, Vjekoslav Spinčič, Ivan Mandič, dr. Gj. Červar. Iz Medjimurja: dr. Ivan A. Novak. Glas vpijočega v puščavi... „Poslušajte glas človeštva, glas pameti, glas krščanstva, glas sv. očeta, glas narodov, ki so dali svoje življenje za hrambo svoje domovine, ne pa za svoje ali tuje osvojevalne namene. Sloviti katoliški profesormednarodnega prava Lammaschv gosposki zbornici. Hamškl ni@I.«. . . . nam je prinesel mir", je brzojavil nemški cesar. Te besede se bodo zarezale globoko v spomin in srce ne samo nemškemu ampak vsem narodom sveta, r6di!e pa ne bodo v narodih veselja, mirne zadovoljnosti in občutka, da je konec prelivanja krvi. Toda to dobro ima ta beseda nemškega cesarja, da je resnična. Svojčas so govorili o svobodi za velike in male narode, o trajnem prijateljstvu vseh, priznali so načela brez aneksij, brez odškodnin, samoodločbe narodov, sprejeli so papežev predlog za mir sporazuma, in danes . . . mir meča, mir nemškega meča, tedaj nemški mir. Rusija na tleh, 50 milijonov njenih narodov razkosanih v več državic, nekaterih njih ostane nemški vojak, v druge pride nemški policaj, zopet v dve drugi nemški princ. Niti nemški narod v svoji ogromni večini se ne veseli tega miru meča, kako bi se tega meča veselili drugi narodi, kajti kar meč ustvari, meč tudi razdere, tedaj nemški mir — krvava vojna, sedaj še hujša na zahodu, čez nekaj let gotova tudi na vzhodu. Mi se tega miru ne moremo veseliti navzlic obljubam o ukrajinskem žitu. zakaj toliko smo zvezani z Nemčijo, da bo sovraštvo vzhoda veljalo tudi nam. Naš zunanji minister ni mogel doseči mira sporazuma, — kajti ko je Rusija bila najbolj na tleh in brez moči, ni zmagala plemenitost, ampak nemški meč. In vendar, zakaj se ni sklenil mir sporazuma ko so se mirovni delegati takoj v začetku zbližali tako, da je ves svet zaupno čakal in hrepenel, da bo izgovorjena odrešilna beseda. Samo eno je bilo po- trebno in to je bilo: priznati tedaj še ruskim narodomf v zasedenih krajih pravico samoodločbe, če bi Nemčija to bila storila, bi s tem vsem nasprotnikom izbila najhujše orožje: nezaupljivost v nemške vojne in mirovne cilje. Izginila bi bila tako grozeče in strahotno naslikana pošast pruskega militarizma, vsi,, narodi bi bili videli, da nemškim besedam odgovarjajo tudi nemška dejanja. Ali se vodilni nemški državniki zavedajo, kakšna velikanska izguba je ta izgubljena vera ? Z mečem nemški narod ne pride ne do miru ne do ljubezni. človeštva — lii stare zgodovine Balkana. ŠPARTA ALI ATENE? D — Ena izmed balkanskih državic je tudi Grčija s svojim glavnim mestom Atenami. Ko o drugih državicah Balkana še davno ni bilo ne duha ne sluha (znano je, da so si Srbi. Hrvatje in Bolgari začeli snovati svoje države šele od 7. stoletja po Kr. dalje), že v 7. stoletju pred Kr. je v Grčiji mogočno plalo politično živijenje. Dve mesti sta tekmovali za nadvlado nad vsemi Grki: Šparta in Atene, oboji so bili Grki, a Sparta dorskega, Atene jonske plemena. Sparta je bila aristokratska od pete do glave vojaška državica: vsa vzgoja mladine je bila vojaška, smoter vsega življenja jim je bila vojna, zmaga. Jedro špartanske državice je tvorilo dva tisoč vojnikov, odbranih od rodbin plemičev, gra-ščakov; ta — za naše pojme neznatna — vojska je strahovala, ker dobro organizirana in disciplinirana, ves peloponeški polotok in vso Grčijo. Ta peščica je najprej r'oma vladala nad približno 50.000 okoličanov (periojki) in 175.000 h e 1 o t o v (to so bili vojni vjetniki ali pa prvotni prebivalci, od dorskih privandrovcev podjarmljeni in zasužnjeni, politično brezpravni), ki so kot tlačani obdelovali polje in robotali gospodi. V mirnih časih so se plemiči — vojniki neprestano vežbali v orožju in se utrjevali; mlajši izmed njih so imeli še posebno nalogo, skrivaj paziti na vsak korak helotov in takoj naznanili gosposki vsako sumljivo gibanje in težnje po svobodi. Za najlepši čas so pa smatrali čas vojne: to je bil za tisto gospodujočo kasto pravi praznik! Za umetnost, za duševno prosveto ni Sparta storila skoro nič, bila je v tem oziru le dobra odjemalka: tisti donski grajšeaki (primerjali bi jih lahko s srednjeveškimi vitezi — roparji) so pri gostijah in pojedinah na svojih gradovih radi poslušali jonske rapsode (narodne pevce), ki so jim prepevali ob spremljevanju javorovih gosli junaške pesmi Homerove. (Tako so v Erceg-Bosni slepci — guslarji turškim pašam in begom pevali jugoslovanske narodne pesmi.) Ves drugačen je bil jonski rod, ki je bival v Atenah : tu se je razvila d e m o k r a c i j a , saj tuje tudi domovina te besede! -Demokratos, moč ljudstva — zlasti v dobi od 1. 480—430 pred Kr., v najlepšem pomenu besede. V tistih petdesetih letih je atenska demokracija pokazala, kaj premore narod, ako se sam pametno vodi in vlada: stalnega vojaštva v Atenah niso poznali, pač pa so cvetele vse umetnosti, vse vede, pa tudi trgovina, obrti; blagostanje je bilo splošno. Takrat so zidali najlepše templje bogovom, ki jih samo v razvalinah še občudujemo, takrat so živeli najslavnejši slikarji in kiparji (Fejdija). takrat je bila na vrhuncu dramatska umetnost (Aj-shilos, Sofokles, Evripides); takrat je živel in deloval Sokrates, oče grške in vse svetovne filozofije; vse to je žilo in klilo v demokratičnih Atenah, v zlati dobi atenske demokracije! Pa žal! 1. 431 pred Kr. se je med Šparto in | Atenami vnela nesrečna peloponeška vojna,, ki je i trajala domala 30 let: vojaška organizacija Šparte je \ končno zmagala nad nesrečno demokracijo atensko, ki se je bila počasi izprevrgla žal v anarhijo in de-magoštvo in v izdajalcu Teramenu dobila svojega Trockega, ki je Sparta nee m pripravil pot in odprl vrata v mesto. Atene so bile ponižane do črne zemlje. Zmagovalci so hoteli nesrečno mesto do tal porušiti, za vse veke, in mestni svet spremeniti v pašnik. Tedaj pa se je vendar v zboru zmagovaleev našel nekdo, ki je imel s premagancem sočutje. Zastopnik državice Fokide je namreč prečital genljiv odstavek iz Evripidove žaloigra „Elek're" in vprašal: „Ali ne zasluži mesto, ki je vsem Helenom podarilo kulturo, boljše usode?" In tako so Špartanei Atene samo zasedli . . . Po dolgotrajni vojni sta bili obe stranki politično, državno popolnoma oslabljeni; politična svoboda Grkov je 1. 338 pred Kr. legla v grob — vedno. z a In kakšna je bila daljnja usoda teh dveh mest, teli dveh državic? Vojaška Šparta je popolnoma izginila s pozorišča; danes se komaj ve, kje je nekdaj stala; in Atene? Atene niso pravzaprav nikoli prenehale živeti: ko so izgubile politično moč, so v tem večji meri pokazale svojo kulturno moč in vlekle nase vedoželjno in lepote žejno mladino iz vsega sveta, zlasti iz Rima v dobi največjega sijaja tega mesta; ostale so tiho vseučiliško mesto do 1. 527 po Kr, ko je cesar Justinijan dal zatvoriti vse poganske šole vzhodnega rimskega cesarstva. Pa samo nekaj časa je nehala svetiti luč iz Aten. In danes? A!i se ne učimo od Aten vedno znova, kaj je umetnost, kaj je vzor stavbarstva, kiparstva, dramatike? Ali nam niso grški misleci še vedno neprecenljiv vir resnega modroslovja ? Katero je torej postalo večno. Šparta ali Atene ? Ares (bog vojne) ali Atena (božiča modrosti, pro-svete) ? Ni torej to trajno, kar ustvari surova sila orožja, ampak to, kar ustvari duh človeški v mirnem tekmovanju duševnih sil svojih. In to nas tolaži. Maše znanstvene naloge. Dr. J. Socijalist dr. Karol Renner je v ravnokar izdani knjigi o samoodločbi narodov izrekel ostro obsodbo avstrijskih političnih in gospodarski ved, da so dozdaj rravno v najtežavnejših bojih skoraj popolnoma odpovedale. Naj navedem doslovno: *„Niti pravna* veda niti politična iuanost v ožjem smislu ni doslej izpolnila zadostno svojih nalog. Izgubljajoč se v historizmu in pozitivizmu se omejuje pravna veda na zgodovinsko razlago danega prava, odpove pa popolnoma, kadar gre za nastajajoče in to, kar naj se ustvari. Njen ponos ni babištvo pri preporodnih bolečinah ampak vestni mrtvaški ogled razpadlega - Tudi politična znanost je pri nas predolgo pre-zirla narodna vprašan ja in se peča šele v najnovejšem času z njimi. Državnopravna vprašanja, problemi zveznih držav so nepretrgoma na dnevnem redu. Državnopravna veda pozna celo kopo ustavnih oblik za zvezne države, enkrat bi se vendar izplačalo vprašati: če bi postalo vprašanje resno, katere oblike bi bile primerne, kakšnih uspehov bi si lahko obetali država in narodi od te ali druge oblike? Če nemška enotna država umira, ali ni mogoče, da se dvigne na temelju narpdnih državnih tvorb zvezna avstrijska država, ki bi imela vsaj kot zveza nemški značaj? Zelo čudno je, da je dozdaj naša tako izredna evropska državna tvorba nudilia državnopravni vedi tako malo spodbude. Pri nas je postala znanost nepolitična in morda tudi radi tega politika tako neznanstvena. Nevoljno čuvajo strokovnjaki obledeli zvezek svojih predavanj in prepuščajo stvarem svoj tek. Opravičuje jih seveda nestrpnost neveduežev, nevednost, ki je postala na takozvani zdravi razum ponosna. Znanost je pri nas nehala bili bojevita, kar je njen poklic, kakor je poklic luči, da sveti". Če je vzbudila naša službena državnopravna veda toliko prezirljive nevolje pri politiku, ki je, čeprav | socialni demokrat vendar obenem tudi izraziti Nemec, kaKor ga dovolj označi že ravnokar navedeni izrek, kaj naj potem režemo žele slovanski juristi ? Ali naj popisujemo čustva mladih nadarjenih pravnih poslušalcev pri predavanjih dunajske državno pravne šole, kadar ta pesktaša avstrijsko-ogrsko nagodbo predočiti ket edia® naravna posledieo in večne slave ter časti vredno krene eelega državno pravnega razvoja vseh aarodov naše monarhije, ko sa pri tem vsem talen-tiranejšim poslušalcem nehote vzbuja občutek, da so ogerski politiki z brutalno silo za lase privlekli pragmatično sankcijo kot pravno podlago in opravičilo za novo revolucionarno tvorbo. Na koncu imajo profesorji mirno zavest, da so pri razlagi avstro-ogrske nagodbe, hrvaško-ogerske nagodbe ter značaja hrvaške države izpolnili svojo dolžnost kot znanstveniki in zraven kot dobri državljani, mladi juristi pa občutek, da so v začetku pridobljeni državnopravni osnovni nauki prišli na praktično preizkušnjo v Prokrustovo postelj. V začetku svetovne vojne so naši plitvi politiki kazali s ponosom na našo monarhijo kot že preizkušeni vzorec, kako naj se uredi narodno razmerje v Evropi bodočnosti. Toliko časa že traja vojna, da jih je temeljito osmešila Če ne bomo vpoštevali klica narodov ob dvanajsti uri, nas bo Evropa prisilila, da bomo po njenem vzorcu uredili narodne razmere doma. Dr. Renner govori samo o državnopravni in politični vedi. Tudi narodno gospodarska veda stoji pred svetoyno vojno osramočena. Veda je poklicana kazali razvoju pot daleč preko pragozda, med svetovno vojno je razvoj napravil orjaški skok in očitno se je pokazalo, da je veda že dolgo časa svetila samo nazaj. Ko se je nemški narod osamosvojil in začel gradi i močno državo, je našel tudi primerne narodno gospodarske znanstvenike, ki so dolgo dobo razvoja gradili trdno znanstveno podlago. Izprevideli so, da so nauki angleške šole za narodno državo v začetku razvoja neprimerni, nesmotreni, ločili so se od nje ter osnovali posebno strogo narodno šolo narodne gospodarske politike. Do zadnjega so krepko svetili krepkemu razvoju in razmahu. Naši avstrijski znanstveniki so preveč paberkovali. Sicer pravi nemški, pesnik, da kadar kralji zidajo imajo paberkovalci dovolj opravila Zato so si naši narodnogospodarski učenjaki izvolili boljši del, ker paberkovali so vsaj za kralji, naših državnopravnih tvorb pa niso ustvarjali uin-stveni kralji . . . V začstku se je naš narod zavedel jezikovno. Takrat je jezikoslovje veljalo kot narodna veda v ožjem smislu. Z jugoslovansko deklaracijo je naro > pokazal, da se je zavedel kot narod tudi politično in gospodarsko. Sedaj bo imela politična in narodno gospodarska veda prvo besedo. Gorje nam, če s -bomo takoj v začetku lotili tavanja po megli brez luči, ki sveti v daljavo. Plitvi avstrijsko nemški napuh nam tako rad med drugimi dobrotami nemškega raja očita nemško znanost, ki smo jo kot vsiljeni pritepenci črpali na nemških univerzah, ker kdo bi pri takih stvareh mislil na skupno državo. Ali je sad spoznanja z nemškega drevesa res tako visoke cene ? ^e bi samo to imeli v torbi za na pot v lastno državnost, slaba bi nam predla! Nase vseučiliško vprašanje stopa z majniško deklaracijo v nov stadij. Ne potrebujemo univerze samo iz gmotnega razloga, ne iz razloga narodne samozavesti, ne radi sovražnosti tujih profesorjev in šolskih tovarišev, potrebujemo ga, Ker je luč nemške avstrijske znanosti preinedla, prebrljava, da bi dobro svetila svojemu lastnemu narodu, kaj šele vsem narodom v monarhiji. Na jugu je toliko solnca, toliko svetlobe žejnih oči, tako se nam hoče širokega obzorja! Naročajte in širite naš list! LISTEK. Slepci I E S SKRB ZA SLOVENSKE SLEPCE — USTANOVITEV SLOVENSKE KNJIŽNICE ZA OSLEPELE. Dne 1. marca 1918 je imela gosp. M i n k a S k a b e r n e t o v a , c. kr. vadniška učiteljica v fizikalni dvorani tukajšnjega c. kr. učiteljišča važno javno predavanje. Obiskano je bilo zelo dobro. Zbralo se je pri tej prireditvi nad 200 rodoljubnih dam in tudi nekaj gospodov. Glavni namen predavanja je bil po eni strani vzpodbuditi slovensko javnost k sočutnemu zanimanju za naše slovenske oslepele vojnike, naj-bednejše žrtve sedanje vojne, po drugi strani pa seznaniti slov. ženstvq, z nalogami in načrtom tritedenskega tečaja za priučitev branja in pisanja po Braillovi metodi za slepce in o prireditvi slovenske knjižnice za oslepele. Predavanje je bilo pojasnjevano slepimi slikami, ki jih je projiciral gospod profesor, c. kr. glavni učitelj Josip Verbič. V svojem široko zasnovanem referatu se je pečala gospodična najprvo z vzgojo slepih otrok v zavodih za oslepele, kjer se trudijo merodajni čini-telji s pomočjo države in privatnih dobrotnikov preskrbeti slepcem potrebno samostojnost potom temeljne izobrazbe v raznih strokah. Na ta način je dana slepcu polagoma možnost, da postane tudi on koristen član človeške družbe, da se celo povspne do lastne eksistence. Vzgoja za delo obvaruje slepega nesrečnika škodljive brezposeln sti, ki je dostikrat vir vse duševne bede in srčnega gorja, ki obhaja odraslega nedelavnega slepca. Statistika je pokazala, da je imela Kranjska 1. 1910 342 slepcev, med njimi 57 takih, ki so sodili v šole Toda med 57 ni bilo niti enega, ki bi iskal izobrazbe v zavodu in od tam pot v življenje. Dasiravno obstojajo za kranjske slepce razne ustanove v svrho izobrazbe v zavodih, jih Kranjci niti uporabljati ne marajo. Uživanje teh u tanov je zvezano s pogojem, da se mora slepi otrok izobrazovati v tujih zavodih, ki jih na Slovenskem še ni. Oddaljenost kraja, tuj jezik in razne druge ovire privedejo stariše do zaključka, otroka obdržati doma. Otrok pa, ki je bil odgojen tako daleč od doma in se učil le v tujem jeziku, se je odtujil domu in materinščini. Kako naj najde stik z lastnim narodom, ko poteko izobraževalna leta! / Vse drugače bi bilo to, ako bi obstojalo v Kranjski sami slovensko vzgojevališče za oslepele otroke. Ako je sklad, ki se zbira v deželnih blagajnah za zgradbo zavoda slepih otrok še premajhen, naj si šteje slovenska javni st v svojo dolžnost, podpirati to zbirko s svojimi sredstvi, da se skoro odpre šola in dom slovenski slepi deci na domačih tleh in s tem pripomore celokupnemu narodu slovenskemu do novega višjega kulturnega sredstva. Samo vzgojevališče pa še nikakor ne zadostuje! Temu priklopljeno mora biti tudi zavetišče, oziroma zaposlovalnica za odrasle in tudi za pozneje oslepele nesrečnike, ki so vsled telesne oslabelosti ali drugih ovir primorani iskati zavetja v skupnem domu. Zavod z zavetiščem v Ljubljani, z domačimi oskrbovalci, učitelji in zdravniki naj bo torej središče in pribežališče v težkih urah za vse slovenske slepce jugoslovanskih pokrajin avstro-ogrske države. Kolike koristi in važnosti bi bil zavod na domačih tleh ravno za sedanje žalostne čase, za one nesrečne rojake, katerim je kruta vojna vzela dragoceni dar vida. Kolika beda, kakšno strašno gorje mori nesrečnika, ko se zave v bolnici iz svojih bolečin in premišljuje svojo žalostno usodo. Njegov edini cilj, da mu še enkrat z-isije le žarek luči, se ni uresničil, kljub vročim molitvam, kljub vsem poizkusom zdravniške vede i Umevno je, da Slepec v svoji duševni razdvojenosti ne more jasno misliti na svojo pri-hodnjost in dobrobit svoje rodbine. Tu naj poseže javnost vmes! Vojno pomožna društva v zvezi z merodajnimi vojaškimi in c vilnimi državnimi in deželnimi činitelji in mi vsi "drugi naj si štejemo v sveto dolžnost pomagati onim, ki so izgubili svoj vid, ko niso stali samo na braniku države, temveč branili tudi vsakemu posamezniku njega dom pred strašnimi posledicami vojne! Privatno delovanje nima namena odvzeti državi njenih dolžnosti. Državna pomoč nastopi v materi-jalnih podporah, ki pa ne morejo biti tako velike, da bi popolnoma zadostovale vsem ciljem posameznika! Nastopiti mora od naše strani ona oskrba, ki jo narekuje čut hvaležnosti vsakemu rodoljubnemu in pošteno čutečemu srcu. Slepca je treba prepričati, da more kot slepca živeti. Pri tem seveda ne smemo postopati vstdej enako, temveč se moramo ozirati na njegovo individualnost, na njegovo duševno zmožnost, ročno pripravnost, na njegov prejšnji poklic. Glavni smoter oskrbe je misel, pripraviti oslepelega vojnika na stopnjo samostojnosti delazmožnega koristnega člana človeške družbe. V ministerstvu notranjih del se je zasnoval vojnopomožni urad za zbiranje sklada v prid oslepelim vojnikom vse monarhije. Na Dunaju je bilo ustanovljeno društvo »Kriegsblindenheun-statten", ki je v veduem stiku z vojnopomožnim uradom v minist. notranjih del. Glavni smoter tega društva je, preskrbeti lastna domove slepcem, katerih duševno in telesno stanje to dopušča in ob enem priporoča jih izpustiti iz zavoda za slepe. Društvo „Dobrodelnost" v Ljubljani, v zvezi s .Slovenskim odborom ia invalide" si je nadelo nalogo ustvariti eksistenco invalidom — slovenskim fantom v moralnem in tudi še v materijalnem oziru. To nalogo uspešno izpeljati, bo pa mogoče le tedaj, ako ju bo podpirala javnost. Skrbimo za naše slovenske fante, postavimo jim domovja, zbirajmo svote za nakup hišic in posestev, ker ta pomoč iz dosedaj navedenih virov ne bo zadostovala. Zlasti vojni dobiček naj bi pripadel v 1 izdatni meri vojnim invalidom! Slepca prepričati o tem, da bo tudi on še ehkrat zmožen za dflo, je težavna stvar. Marsikateri, ki je bil poprej zelo delaven človek, si ne more predstavljati, da bo r mo.^el še kedaj napraviti kaj koristnega. Drugi zopet je popolnoma opustil misel na vsako delo, njegova samozavest je v duševni bolesti toliko trpela, da se zanaša le na milosrčnost drugih ljudi, oprijeti se hoče leeraške palice! Jugoslavija, Avstrija in Italija. V zadnjem času razširja avstrijski korespon-denčni urad skoraj dnevno vesti, da je Italija dobila zagotovilo od entente, da sme ugrabiti mnogo naših jugoslovanskih zamlja, kakor Goriško - Gradiščansko, Trst, Istro in Dalmacijo z otoki. Pred dnevi je biio citati celo doslovno besedilo dotične londonske pogodbe, kjer so podpisani poslaniki Rusije, Angleške, Francoske in Italije. Nam Jugoslovanom ni treba, da nam korespon-denčni urad in za njim ostali dunajski šmokovski listi povejo, kaj imamo pričakovati od drugih,' kajti jasno vemo, da nam naše Jugoslavije nihče ne bo zgradil, ampak da si jo moramo le sami izvojevati. Še bolj zanimivo se nam zdi, da avstrijska publicistika ali na mig od zgoraj nočemo ra/iskn-vati — ravno v takih trenotkih počenja svariti Jugoslovane pred entento, ko se nahaja kaka avstrj-ska vlada v skripc;h in upa s tem slepilom privabiti Jugoslovane, da se odrečejo, svojim določno začrtanim ciljem in da nudijo oni vladi, ki enako z vsemi svojimi prednicami sistematično ugonabljajo jugoslovanski narod, zaslombo in pomoč. Pri teh intrigah stopa na čelu „Neu;' Freie Presse , koji se do pred kx-atkim še veleizdajalski Jugoslovani sedaj smilimo in nas očetovsko svari, o a ne nasedemo italijanskim vabam, naj Jugoslovani skupno z ostalimi Slovani od znotraj Avstrijo zrevo-lucijoniramo, kajti v istem trenutku ko nas v Rimu žele sopomagalcem, so si že naše pokrajine zagotovili za svojo združeno Italijo. Mi Jugoslovani pa odgovarjamo na to, da vemo, da nas Nemci in Italijani v enaki meri sovražijo in gledajo na vsako priložnost, kr.ko bi nas uničili, a vedo naj, da bo poslednji Jugoslovan branil do zadnje kaplje krvi svojo domovino, ki ne bo ne pod nemškim ne pod italijanskim pokroviteljstvom, ampak svobodna in demokratična pod vodstvom nas Jugoslovanov. Osojak. Iz zgodovine Jugoslovanov. Par dogodkov iz jugoslovanske zgodovine bomo napisali, t kih, ki niso vseobče znani; ne tiste izvolitve leta J 527 in pa pragmatične izjave iz leta 1712 ali pa nagodbč leta 1867 in 1868. Š — Prihajali so Jugoslovani zmeraj kot pešci, oboroženi s kopji in sulicami, vešči vojske na vsaki zemlji. Najprvo so zasedli vzhodni del Balkana, potem zahodni, prišli so sem leta 548 in v Draču pozdravili Adrijo. Leta 595 se borijo že z Bavarci, 1. 600 je vsa Istra njihova, za časa cesarja Heraklija (640 42) so gospodarji vse nekdanje rimske Dalmacije. Leto 615 je leto njihove najširše razsežnosti, takrat si osvojijo Salono, Solin pri Splitu. To in pa zmaga nad Obri jim izroči gospodstvo Ilirije, dočim se mora naš severni del razen onih let Samovega vladanja pokoriti Obrom in drugim. Ilirski Jugoslovani so se tako hitro okrepili iu organizirali, da so že I. 6 4 2 p r i r e d i 1 i pomorsko ekspedicijo proti Langobardom v južni Italiji in izkrcali svoje čete pri Jipontu ob Garganskigori. Langobardskivojvoda Ajo pride tja in jih hoče vreči v morje, a pri nas oku na slovanski tabor pade v jarku pred njim. Pa pride Radoaldo, sin fur lanskega vojvode Gizulfa, da maščuje Aja. Doma se je bil naučil slovanskega jezika, pomaga si z njim in začne pogajanja z Jugoslovani v njihovem jeziku. Premoteni od domače besede ne pazijo dosti, Lan-gobardi jih zavratno napadejo, nekaj pobijejo, druge pa zapodijo nazaj čez morje na obalo dalmatinsko. Zelo verojetno je, da so šli Slovani nad Lango-barde na prigovarjanje iz Carigrada; vendar pa nam je ta ekspedicija dokaz, da so bili že takrat pomorska sila kakor to velja tudi za pozneje, ko so se spet borili ob italski obali, proti Benetkam in južni Italiji. Seveda označujejo beneški zgodovinarji vse to le za navadne roparske pohode, a že to, da jih tolikokrat omenjajo in sicer ne sramotilno, nam kaže tedanjega Jugoslovana na morju. * Ko so prišli Slovani v Ilirijo, so ustanovili župe ali županije in sicer so bili merodajni zemljepisni oziri: ena župa je obsegala kako porečje, druga gorsko enoto, tretja se je naslanjala na morje ali pa na kako večje mesto. Razne župe so se razvile pozneje v majhne države, tako citamo imena: Dio-klija, Humska zemlja, Travunija, Paganija, Neretva, Konavlje i. dr. Nobenega natančnega popisa iz onih časov nimamo ; 7. in 8. stoletje nam ue da nobenega pisanega vira, ne domačega in ne tujega, tiele deseto stoletje rodi krasno delo cesarja Konštatina Porfirogeneta. Nekaj pa izvemo tudi iz arabskih virov. Arabci so bili najboljši zemljepisci tedanjih časov; kar vemo npr. o Rusih, je skoro vse arabsko. Grki so imenovali vse ozemlje od Zadra pa do Rodop in Soluna Sclavonia in Sclavenia. To ime je ostalo. Poznejši hrvaški ban se je imenoval „Banus totius Sclavonie — ban vse Slovenije, hrvaški kralj pa „Re Sclavorum" — kralj Slovenov. Do 18. stoletja je rabil hrvaški sabor pečat, izgotovljen 1. 1497, z napisom »bigiiium nobilium regni Sclavoniae" — pečat plemenitašev slovenskega kraljestva. Beneška „Riva degli Schiavoni" — breg Slovencev — nam še danes govori o tem imenu. * Hrvatje so imeli pozneje večjo državo, imenovano v prvih letih 10. stoletja: kraljestvo Dalmacije in Hrvaške. Veliko nam pove Konstantin Porfirogenetes o kralju Krešimiru, ki ima veliko moč na suhem in na morju. Enega njegovih naslednikov, Petra Velikega, sta uvaževala oba soseda na zahodu in vzhodu, Benetke in Carigrad. L^l078 piše sam: Vsemogočni Bog je razširil našo državo na morju in na suhem. Splitski arhidiakom Toma nam pozneje opiše tudi meje te države; obsegala je nekdanjo južno Panonijo, rimsko Dalmacijo in se je tudi v naših severnejših krajih dotikala morja. Krasno se je država razvijala. Pa pride prokletstvo. Nesreča hoče, da se poroči kralj Zvonim ir, ljubljenec papeža Gregorja VIL, z Lepo, sestro ogrskega kralja Ladislava in umre brez naslednika. Plemeni taši hoče jo sami vladati, vdova kraljeva se pa obrne na svojega brata, brat porabi ugodno priliko, se vmeša, nastane vojska. Pobotajo se šele z Ladislavovim naslednikom Kolomanoin. Koloman in dvanajst hrvaških zastopnikov napravijo pogodbo. Hrvatje se zavežejo priznati Kolomana in njegove pravne naslednike za svoje kralje, a pod pogojem, da ti upoštevajo in uvažujejo neodvisnost kraljestva Hrvaške in Dalmacije od kraljestva ogrskega. Tako pride hrvaško-dalmatinsko kraljestvo v zvezo z ogrsko vladarsko rodovino s pravno zajamčenim značajem neodvisnosti. Adrija in njena pristanišča. S. — Severni deli Evrope imajo po svojih rekah veliko lažji dohod do morja kakor pa južni. A na jugu se morje veliko bolj zajeda v trup Evrope kakor na severu, to povzroči zoženje celine in pa hitrejše približale severu. Prvo zoženje opazimo na Francoskem, geog af Vidal de la Blache je po pravici govoril o „deželi med dvema morjema". Marseille je posredoval že od starih časov sem stike med jugom in severom Evrope, od njega gori je šla rimska kultura v notranjo Francijo in Nemčijo. Genova nima tako izrazito ugodne lege, svet za Marseille je odprt, za Genovo zaprt. Vendar se pa ravno za Genovo gorovje tako zniža, da je prehod lahek; in v dolini Pada pride skupaj več cest, ki se strnejo v točki nad Genovo kot najbližji morju. Do morja na severu je pa od Genove še vedno dalj kakor pa od tretje evropske zožitve, povzročene po zajedanju A d rije. Od Trst i do Stetina je samo 850 km, stara pot gr£ tod gori, Alpe ostanejo na levi, Karpati na desni, Feničani so jo uporabljali, Grki in Benečani itd. Edina težkoča je Kras, on dela sitnosti. Prihodnja zožitev, od Odese do Rige, je pa spet 1200 km široka, vrhtega oddaljena od evropskega središča in zato ne takega pomena. Važnost Adrije je s tem označena, na njenem koncu so najsevernejše točke Sredozemlja, najbližji stik z življenjem Srednje Evrope. Smer Adrije od severo-zapada proti jugovzhodu nam samaobsebi kaže pot v dežele najstarejše kulture, Grško, Sirijo in Egipet in takorekoč po njenem podaljšku. Rdečem morju, v kulturne dežele Zadnje Azije, v vzhodno Afriko in pa v Avstralijo. Sicer je s tem deloma ovirana pot skozi Gibraltar, a sedanji čas take ovire lahko premaga. Vpoštev pride v Adriji promet od ene obale do druge, torej poprek, in pa po dolžni promet v prej označeni smeri. Poprečnega ni dosti, Apenini na eni strani, Kras na drugi gredo vsporedno z obalo, padajo skoro naravnost v morje, Italija gleda rta zahod, zaledje Krasa ; roti Savi. Vendar je pa kraško ozemlje bolj ugodno, ker so gorske vrste večkrat pretrgane, nastanejo vrzeli, ki vodijo v notranjost, nastanejo pristanišča. Podolžni promet pa ima poleg teh majhnih vrzeli svoj začetek gori na severu, v Benetkah, Trstu in na Reki. Neugodna zveza z zaledjem je vzrok, da so pristanišča Dalmacije in vzhodne Italije toliko manj važna kakor ona na severu; ta so pa zopet različna, kakor je pač lega in obala. Jugoslovanska adrijanska obala ima dvojen značaj: naplavine od laške meje do Tržiča tvorijo manjši delj, večji del od tod do konca Dalmacije je pa strm; obala se tukaj že dolgo časa znižuje, morje obliva nekdanje dele celine; ostali so le gorski grebeni kot otoki in polotoki, doline so pa zalite in tvorijo krasne fjordom podobne zajede. Najlepši tak zaliv je pač Kotorska boka. A kot trgovsko pristanišče ne pride prav nič v - poštev. 1000 do 1200 m visok gorski zid jo zapre, zadaj je pa zaledje brez prihodnjosti. Zato je tudi umljivo, zakaj je ona ozka obala tam doli imela navadno drugega gospodarja kakor pa notranji svet. . Boljši je Dubrovnik. Mesto samo sicer nima dobrega pristanišča, rodovitni del okoli njega je ozek, zaledje je pusta planota, dvigajoča se polagoma do 100 m. A komaj 3 km proč je izvrsten zaliv, tam se je razvil Gruž. Tako je globok, da niso mogli napraviti molov, samo obrežni zid. Izhod je na vs« strani prost, proti Neretvi sicer čez planoto, a ni daleč tja. Gruž je bil pred vojsko najvažnejša končna točka bosanske železnice, izvoz lesa in rudnin precejšnjega pomena. Tudi z Apulijo je bila trgovina velika; tam se namreč Apenin odmakne in nastane večje in boljše zaledje. Promet iz Dubrovnika v notranjost gre sicer po strmih cestah, pa mora nastati, ker je dalje proti jugu gorski greben še višji. Kakovost te obale tukaj in pa one severno od izliva Neretve poveča važnost izliva te edine večje vodne ceste našega Krasa. To tem bolj, ker pridemo iz njenega porečja v ono Donave čez en sam prelaz, sedlo sv. Ivana (967 m). Znani geograf Aleksander Supan je imenoval to sedlo Brenner hrvaških dežel, da bo imel torej isto vlogo na Krasu, kakor jo ima Brenner v Alpah. A je več neprilik. Pristanišče Metkovič je 20 km oddaljeno od izliva, leži med močvirji in je majhno; Neretva ima ob zalivu polno blata in če že pridemo do morja, nam dolgi polotok Plješec zapre pot proti jugu in jugozapadu. Zato so mislili na zgradbo novega trgovskega pristanišča Neum-Klek ob obali nekoliko proč od izliva Neretve. Zaliv je izvrsten, največje ladje bi lahko pristale. Samo ovira Plješca bi še ostala in večkrat žc so mislili prerezati njegov prav ozki vrat pri Stonu. Ravno te neprilike so pomagale dvigniti Gruž. Tak zid kot ha jugu se dviga iz morja tudi na severu, samo še bolj neposredno in strmo. Vele bi t. Do 1800 m visoko gredo vrhovi, tik ob obali se svetijo niegove apnene stene, 700 m do 1400 m visoki so prehodi v Liko in Krbavo, strmi so ovinki cest, z velikansko silo pada burja v morje, ga razburka in otežkoči dohod do malih pristanišč. Senj in drugi pristani so bolj znani kot pribežališča in skrivališča morskih roparjev kakor pa kot trgovišča. Tudi na jugu ni dosti boljše. Kjer je malo pe-ščenca ob obali, vidimo nekaj rodovitnega sveta, a pristanišča so nezavarovana, zveza z zaledjem težka. Tudi otoki nimajo ugodne obale. Boljše je tam, kjer visoki breg ne gre v isti srn; ri kot morje ali pa kjer se morje zajeda v poprečnem in nato v podolžnem zalivu, tako da pride bregu v hrbet. Tako pristanišče ima Mali Lošinj, Baker, Čres in pa Šibenik ob izlivu Krke, ki je tukaj že zelo široka, kot kakek podaljšek morja. Vhod je ozek, pristanišče izvrstno, pripravno za največje ladije. Samo pravega zaledja ni, kakor sploh v severni Dalmaciji, dežela je revna, širše zaledje pa spet zapira Velebit. Zader nima kot trgovišče prav nobenega pomena, je samo umetno politično središče in bo izgubil še to veljavo. Edino važno pristanišče srednje^ Dalmacije je Split, njegov pomen bo rastel. Že sedaj ima 31.000 prebivalcev in promet po morju obsega že skoro tri milijone ton; uporabljene so seveda dose-daj večinoma le v obrežni plovbi, a številka je kljub temu zelo visoka. Pristanišče je dobro in zavarovano proti široku po treh otočkih in velikem lomilcu valov, okolica zelo rodovitna. Tudi zaledje je bolj odprto kakor drugje, vidimo vrzeli v grebenu; pridemo do reke Cetine in od tu dalje nas bo peljala že davno projektirana proga v Bosno. Seveda ne bo vse tako kot bi si želeli; med dvema rodovitnima pasovoma — med bližnjo splitsko okolico in pa oddaljenimi boljšimi deli Bosne — se rasprostira pas Krasa, skrajno nerodoviten. A misliti moramo na prihodnjost, na pogozdovanje, uporabo vodnih sil, namakanje, industrializacijo, itd. in tudi ta pas bo izgubil svoje grozote. Druga proga bo šla pa preko Knina na Hrvaško, in po dolenjski črti do nas. Bo velikanskega pomena, zlasti za osebni promet. Kako hitro bomo v Dalmaciji, iz puste zime pridemo v nekoliko urah na najlepše in podnebno brezprimerno lepe bregove Adrije. Split ima veliko bodočnost. (Pridejo še drugi članki.) Spomnite se invalidov! Narodno gospodarstvo. Narodnogospodarske drobtine IX. M. H. — Če proučujemo denarni položaj različnih držav, si pač mislimo, da bo ureditev finančnih razmer po voj.ki ne*aj posebno težavnega. Pa ne bo. 0 kaj zares težavnega bo pa ureditev ženskega vprašanja. To vprašanj: se rešuje li tisočletja, pa še ni rešeno šn tudi tako hitro ne bo rešeno. Je pač toliko utemeljenih različnih idej in naziranj, toliko nasprotujočih si znanstvenih in zgodovinskih resnic, toliko vsakovrstnih biologičnih, socialnih in cerkvenih momentov, ki morajo priti pri rešitvi tega vprašanja v pošiev, če hočemo djstči stvarne in zadovoljujolče uspehe. Načelo: „žena bodi možu povsem enakopravna v zasebnem in javnem življenju", bi žensko vprašanje enostavno in h tro reš lo. Ampak taka rešitev bi bila nenaravna in drzna in tu ii ne v interesu — žene. Demokratična bi taka rešitev tudi ne bila, ker pome-nja demokraiizem zmago osebnosti. Pri reševanju ženskega vprašanja moramo torej vsekako računati tudi z oitbnostjo žene. De ovanje in čuvstvovanie žene je osredotočeno od nekdaj v u aterinstvu, v vzgoji otrok; mož pa je prevzel nase skrb za prehrano in varstvo družine. S tem je bil podan in za večno določen od Stvarnika samega cilj obema spoloma in tema ciljema so se prilagodili in morali prilagoditi duševni in telesni naperi in odpori, duševne in telesne zmožnosti obeh spolov. Delokrog matere je bil manjši, enostavnejši, nežnejši, manj ne a: en,> zahteval je torej manj duševnih in telesnih sil, pa morda več srca in čustva. Delukrog moža je bil vseskozi širši, težav ejši, navar-nejši. Tako je moralo priti, da so se tekom tisočletij duševne in ti esne moči moža primeroma bolj živahno razvijale, oae žene pa zaostajale. Ta osebna lastnost žene se pri reševanju ženskega vprašanja ne sme prezreti. V kohko naj se upošteva ta osebna lastnost žtne. je -a zopet odvisno od vprašanja, kako bodi stališče žene v bodočnosti: ali naj žena ostane v družinskem krogu ali naj stopi v javnost in prevzame del boja za obstanek. V prvem slučaju bi ostale spolne razlike. V zadnjem slučaju bi se spola, kar se tiče duševnih in telesnih sil, tekom stoletij več ali manj zjednačila. Gotovo bi pa neka razlika tudi V tem slučaju še ved-j no obstajala, namreč tista razlika, ki je prvotna, od Stvarnika določena. Nasprotno bi pa gotovo žena, ki se je podala v boj za obstanek, duševno napredovala, ker je znanstvena resnica, da duševne možnosti ne odpise le od količine, marveč v prvi vrsti od ustroja možgan . .. Za ženo je torej vprašanje bodočnosti: družina i ali javnost. Katera teh d\eh struj je bolj naravna in priporočljiva? Katera vstreza v ečii meii osebni prostosti in osebnosti? Od vsakega teh vprašanj odvisi rešitev ženskega vprašanja. Kdaj in pa zakaj je stopila žena iz družine v javnost? V dobi imperializma, ki je učil, da tvori moč države število ljudi, je povzročil kapitalizem ono nenaravno stanje, da se veliko žena ni moglo več pos etiii materinstvu in družinskemu krogu: morale so, če tudi nerade, prevs. ii boj za obstanek. Kapitalizem je tako temeljito izrabljal delavca,/da isti s zaslužkom ni mogel več preživljati sebe in svoje družine. Pomagati so mu morali pr delu žena in otroci. K3pital in industrija sta torej vzela ženi mirno zavetje v družini in jo izročila burnim valovom življenja, boja za obstanek. Zato, nenim, da je žena v javnem b ju a obstanek nekaj pris ijenega, nenaravnega .... B;stvu demokratizaia je gotovo blažje, da ostane žena družini, da posega kar najmanj mogoče v javno življenje in to le v potrebi. Menim tudi, da pride osebnost žene najbolj do veljave v družini in da se osebnost žene najlažje varuje v družini, v materinstvu v . Ce bi odločevala žena sama o kvoji bodočnosti bi se najbrž ne odločila za dolžnosti kateregakoli javnega poklica, ampak za dolžnosti družinske matere. Prav ker ne more zatajiti svoje ženske osebnosti. S tem bi bila dana smer rešitve ženskega vprašanja v pravi demokratični državi. Prezreti pa ne smemo dejstva, da se je število ljudi na zemlji v zadnjih sto letih podvojilo. In današnje število se bo vkljub svetovni vojski v kakih osemdesetih letih podvojilo. Neizogibne posledice temu bodo, da bo marsiktera žena morala poseči v boj za obstanek... Po teh splošnih izvajanjih naj narišem na kratko stališče žene v bodoči demokratični državi: Enakost žene in moža v zasebnem in javnem pravu. Vojska je tu že marsikaj zjednačila, marsiktero zastarelo določilo bo pa še moralo pasti. S tem bo Javnost naj skrbi za to, da se vojak iz bolnice ne povrne takoi domov! Slepec naj pride v zavod, kjer se pečajo strokovnjaki tudi s povrnejo oslepelimi ter jih pripravljajo na njihov stari ali pa nov poklic. S težkim srcem zapuste bolnico ter se podajo v t u j ^avod za slepce, Od tamošnjega bivanja pričakujejo le novih težav in novega trpljenja! Prvi čas bivanja v zavodu je namenjen za orientacijske vaje, ki privedejo polagoma slepca do velike samostojnosti. Zgled drugih, ki že dolgo biva o v zavodu pripomore do tega, da se vzbudi tudi novoprišlecu želja po blagonosnem delu! Slepci se priučijo raznim primernim obrtim, pletenju navadnih košev, košaric in drugega finega pletenega blaga, izdelovanju krtač, pletenju stolov, uglaševanju glasovirjev, slednje ako imajo veselje do glasbe in dober posluh ter primerno ročno spretnost, izobraževanje v ra/.njh glasbenih strokah pa gojijo učitelji le tedaj, če je posluh posebno dober in je bila predizobrazba že na zelo visoki stopinji. Naši fantje gojijo glasbo le bolj za kratek čas. Posebno radi igrajo na harmoniko. Z velikim veseljem opravljajo razna poljska in vrtnarska dula. Poleg resnega dela' je v zavodu skrbljeno za marsikatero razvedrilo. Čitanje časopisov je tudi na dnevnem redu! Kako hvaležni so vsakemu, ki jim pride čitat! Čitanje je za slepca najlepša zabava. Da jim pa ni treba biti odvisnim od nas, je tudi skrbljeno! Naučiti se čitanja in pisanja prir jenega nalašč za slepce je ena izmed najvažnejših točk v slepčevi izobrazbi. Naučiti se mora takoj slepec one.pisave, ki jo more citati sam. Knjige, moralno in duševno bodrilo, vir zabave in vede so pripravljene v taki pisavi. — Tu ne gre več za znamenja, ki jih čitamo mi polno-čutni, temveč za črke, sestavljene iz vzbočenih pik. Šic-pec jih zaznava s tipanjem. Gospodična predavateljica nam je orisala kratko zgodovino o iznajdbah raznih priprav, s katerimi je bilo mogoče slepcu či-tati in pisati brez tuje pomoči. Pomudila se je v svojih izvajanjih dalje časa še pri dandanes rabljivi pisavi za slepce, ki jo je izumil pravzaprav Francoz Barbier v začetku 19. stoletja ter upeljal sistem s pikami, ki je bil precej težaven. 16 letni slepec, gojenec pariškega zavoda za slepe Louis Braille je Barbierjeve poizkuse preuredil v enostavno pisavo s pridvižnimi pikami, ki je najbolj prijala slepim in se razširila povsod ter dobila tudi njegovo ime. Braillovi pisavi služi za osnovo skupina 6 pik, ki so razvrščene v dveh navpičnih vrstah po tri ali pa v treh vodoravnih vrgtah po dve piki. Z različnimi kombinacijami teh pik je Braille določil znamenja za črke, številke, ločila, in celo note v glasbi. Slepec se mora najprvo popolnoma naučiti čitanja, ki dela dostikrat velike težave, zlasti pozneje oslepelemu. Njegovi prsti, so vsled težkega deia manj sposobni za tipanje črk. Nauči se pa čitanja vsak, ki ima dosti volje zato. Celo analfabete je že pripravila naša vrla sestra Klara Vrhunc v „Odilien-heim-u" do tega! Pri pisa ju uporablja slepec posebno tablico, ki itna dve platnici, ena ima udrtine, druga omrežje, ki služi za uravnavo vrst in obrazcev. Med obe pride papir Slepec piše kot tiskar, od desne na levo ter uporablja kovinasto pisalo, ki zapušča v papirju vglobine, oziroma vzbočine. Naši slepci pišejo tudi s pisalnim strojem, ki piše Biaillovo pisavo ali pa tudi našo latinico. Vzporedno z razvijanjem pisave se je spopolnjeval tudi knjigotisk. Ustvarjali so bogate knjižnice za slepe, ki so pa imele vendar največ rokopi.ov. Tiskane pike so zelo ostre in utrujajo slepčeve prste. Tiskalni stroj zopet proizvaja prenizke izbočine, ki jih slepec komaj občuti. Najbolj mu prijajo rokopisi v Braillovi pisavi. — Za tako prirejevanje knjig je pa treba mnogo denarja in pa veliko vztrajnega dela. Ker pa draginja ovira vsak napredek, je treba pomisliti, kako je odpomoči temu nedostatku. Tu je prišla dobrodelna javnost na pomoč. Oklici v dnevnikih so poživljali ljudi, ki razpolagajo z mnogo prostim časom, na preurejevanje knjig v pisavo za slepce. In res so se našli dobrotniki, ki so tudi hoteli položiti svoj dar na oltar požrtvovalno za slepca, zlasti tedaj, ko niso mogli ravno z gmotnimi sredstvi dejanski podpirati ubogih nesrečnikov. Za to delo so se oglasile po največ izobražene dame, tudi iz najboljših krogov. Vsaka izmed onih. ki hoče pisati knjige, se mora učiti poprej čitanja in pisanja po Braillovi metodi, poznati mora vse posebnosti o razdelitvi prostora, o okrajšavah in vseh uvedenih znakov. Naši slovenski slepi rojaki so si zaželeli slovenskih knjig. Vsi hrepenijo po tem, da bi jim kdo odprl pogled v svet. Kak vir zabave in vede bi jim nudile knjige pisane v materinščini. Kako bi se naslajali na lepih mislih naših slov. pesnikov in pisa-| teljev. Po zavodih ni slovenskih knjig za slepce. ; Tudi mi jih nimamo! Hitimo na delo za procvit narodne prosvete! Nikakor nam ne sme zadostovati, če je eden ali drugi izmed teh rojakov zmožen že od poprej tudi kakega drugega jezika — da bere in piše v tem drugem jeziku — da ima tudi v tem drugem jeziku pisane knjige za slepce na razpolago. Treba je v tem oziru splošne enake duševne oskrbe za vse slov. vojake brez izjeme. V večji meri je v tem oziru že pripravila temelj v zavodu „Obdilienhe m" v Gradcu, sestra Klara Vrhunc, s tem, da je naučila izročene ji slov. vojake branja in pisanja po Braillovi metodi v slovenskem jeziku. Naša narodna dolžnost pa je osnovati vsem Slovenskim invalidom slepcem knjižnico v materinščini. V ta namen se bo v tečaju, ki ga je priredila gosp. Skaberne z dovoljenjem c. kr. dež. šol. sveta v okrilju »Slovenskega odbora za invalide , pripravilo in poučevalo o vsem potrebnem, da se bodo naše rodoljubne dame posvetile nalogi, ki je velika in tudi trudapolna! Naloga ne zahteva toliko materi-jainih, kakor osebnih in duševnih žrtev onih, ki nameravajo kaj storiti. Enalto kakor državne oblasti nemorejo same spisali učnih knjig za nas, tako se tudi v našem področju ne smemo omejiti samo na državno pripomoč. Treba^ je osebnega kulturnega dela, ki bo v našem slučaju temelj nove slovenske kulturne ustvaritve — slovenske knjižnice za slepce — vojnike! Slovensko ženstvo se je navdušeno odločilo, da se posveti temu kulturnemu delu in se je odzvalo v velikem številu na vabilo za tečaj. 106 dam se uči čitanja in pisanja v tečaju, ki se je moral radi prevelikega števila slušateljic razdeliti na dve skupini. priznano, da je delovanje žene v družini najmanj toliko vredno, kakor delovanje moža izven iste, da sta mož in žena enakovredna. Ženo prihodnjosti je treba izobraziti. Kar je zagrešila na ženski vzgoji preteklost, mora popraviti bodočnost. Globokim vrlinam ženskega čuvstva, se bo tako lepo podalo resno znanje v vseh strokah, ki so količkaj v zvezi z ženskim delovanjem v družini. In teh je veliko. Izobrazba žene bo splošna in strokovna, bo obvezna. Izginila bo žena preteklosti, nevedna modna igračica, stopila bo na plan ljubka žena tovarišica, resna — mati vzgojiteljica. Ne bo je več žene preteklosti, ki je iskala sreče po neokusnih modnih Ustih, plitvih salonih, v kavarniškem dimu, žena prihodnjosti bo našla srečo v umevanju moževe duše v krogu zdravih otrok, katerim bo znala vcepiti v mlado dušo pravo ljubezen za vse najvišje in dobro, pravo ljubezen do naroda in domovine, pravo seme pravih kulturnih vrlin ... To čudo bo izvršila dobra splošna in strokovna ženska izobrazba. Poklic žene-matere bo tudi za naprej vzgoja otrok, ampak ne kot postranski, marveč kot edini, glavni in izključni poklic. Ponos moža in blagor človeštva zahteva, da se žena - mati popolnoma posveti vzvišenim dolžnostim družine. Kadarkoli opravlja žena-mati kak postranski poklic, vselej ga opravlja na škodo vzgoje otrok. Za vsako stvar je našla vojska manjvredno nadomestilo, ma-terne vzgoje pa ne morejo nadomestiti niti oni umetni odbori, ki jih je zasnoval naš birokratizem za reševanje mladine. Pomilovanja vredni so otroci, za katere morajo skrbeti sodišča. Zato je najboljša skrb za mladino: skrb za ženo - mater, za starše . . . Drugim ženam naj se dovolijo javni poklici, pa v kolikor je mogoče omejenem številu in pa le taki, ki so združljivi z žensko osebnostjo, ženskim čuv-stvovanjem in žensko dostojnostjo. Dotaknem naj se še najbolj kočljive zadeve: političnih pravic žene po vojski. Na Angleškem je bila pred vojsko osebna prostost visoko cenjena, pa tudi tam ni uživala žena vseh političnih pravic. Nisem tak, da bi ženski splošno odrekal to. Nasprotno. Žena mora priti do besede vselej, kadar se gre za ženska vprašanja in vsa ona vprašanja, ki segajo v delokrog žene pa tudi vselej, kadar se gre za splošne življenske narodne zadeve, kakor je, recimo, za nas Jugoslovane jugoslovanska deklaracija. Tudi bi ne bilo prav odrekati ženi volilno pravico samo zato, ker je žena, ali zahtevati od žene, da voli po možu ali pooblaščencu. To je vsekakor zastarelo jerobstvo. Zdi se mi pa na dru^i strani tudi neokusno siliti ženo v volilne boje. Kjer je združena volilna pravica s poklicem ali lastnino, se radi spola ne sme delati razlika, nasprotno bi se pa za zakonce mogel najti tak način izvrševanja volilne pravice, ki ne bi mogel kaliti zakonske edinosti . . . Težavna so vprašanja, pri katerih reševanju naj bi sodelovala tudi žena. Želeti bi bilo, da se otvori v »Jugoslovanu", ki postaja polagoma znanstvena revija, v teh vprašanjih in o ženskem vprašanju vobče stvarna debata. Pojmi naj se razbistre, čim prej tem bolje. Novi premogovni zakon. Š. -- Pred par dnevi je predložila vlada zbornici načrt, kako izpremeniti rudarski zakon iz 1. 1854. 0 prvih poskusih slišimo že 1. 1907, potem se vleče stvar daije, 1. 1914 je v dobrem tiru, tedaj gre pa parlament domov. Že pred vojsko so vzbudile vladne predloge mnogo pozornosti, med vojsko je pa stopilo to vprašanje v najsprednejše ospredje, saj je preskrba s premogom ena glavnih gospodarskih skrbi. Ker je v naših deželah dosti premoga, si poglejmo načrt. Po novi postavi ima pravico iskati premog in ga pridobivati le država; ta pa to pravico lahko začasno in proti odškodnini podeli drugim. Dosedaj so bile vse te pravice skoro izključno v rokah zasebnikov, ki so gledali seveda izključno le na svojo torist, ne pa na splošnost. Nova postava podeljuje pravico iskanja zasebnikom samo za določen rok, jo kojega preteku sme edinole država kopati premog. Dosedaj je bilo tako: kdor se je oglasil do 20. januarja 1909, je dobil pravico za 10 let, po tem dnevu pa samo za tri mesece. Vsled spremenjenih razmer — pomanjkanje delavskih moči iti orodja itd. — so pa skrčili prvi rok na osem let, drugega pa podaljšali na dve leti. Začne se pa takrat, ko prenehajo izredne razmere, povzročene po vojski. Važna je sprememba glede obsega pode- 1 t v e. Dosedaj so podelili eni osebi največ okoli 36 ha površine, pod katero se nahaja premog; po novi postavi pa dobi država in pod gotovimi predpogoji tudi dežele premogove sklade z 200 ha površine, celo s 600 ha, če je sklepati na nadaljno razsežnost. Pogoji za podelitev so bistveno ugodnejši cot dosedaj. Nasprotno so pa druge naredbe strožje kakor so bile prej. V splošnem meri postava na to, da bo delovanje v osemletnem prehodnem roku živahnejše in bo produkcija premoga večja. Važna novost je tudi ta, da se sme država po-astiti proti primerni odškodnini premogokopov oz. rudokopov, kijih je posestnik opustil oziroma, ki so mu jih odvzeli. V členu 3 je cela vrsta novih določb glede pravic, ki jih daje država deželam. Vzrokov za ta ukrep je dosti, predvsem glavni namen načrta: okrepiti skupnogospodarsko produkcijo s pomočjo večjih upravnih enot. Zato se dovoljujejo deželam tudi izjeme, ki jih ima sicer le država. Zakaj sem Jugoslovan! a— V prvi vrsti zalo, ker pogrešamo Slovenci *e preko tisoč prave domovine. Naša domovina je žalostna; opel jo je Jenko: »Kako rod za rodom gine, To povest je domovine, Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane. Mi pa hočemo domovino, pravo domovino; domovino, ki jo bomo mi ljubili, drugi spoštovali. To bo Jugoslavija, kakoršno je, proglasil Jugoslo anski klub ■ majniški deklaraciji. Spanjolec, Francoz in drugi ' )'je so bili navduš ni za svoj narod." Zato ljubim tudi jaz svoj narod: ljubim njegov jezik, njegovo prostost, njegovo bodočnost. Ker pa smo Slovenci tako majhen narod in smo vrhu vsega obkoljeni od treh mogočnih sovražnikov, ki nas hočejo uničiti in bi torej po človeški razsodnosti v tem obupnem boju ne mogli dolgo vztrajati, zato zahteva naš kategoričen imperativ, da moramo imeti poroštvo za samostojno življenje : to jamstvo nam nudi samo Jugoslavija. Zato sem Jugoslovan. Koroška in deklaracija. Celovec, 7. marca 1918. O.— Koroška se je začsla deklarirati. Pet občin se je zadnji čas izjavilo za deklaracijo, druge jim bodo pa še sledile. Iz slovenskega dela dežele prihajajo o razpoloženju ljudstva za deklaracijo vseskozi ugddne vesti. Ljudstvo dobro umeva pomen deklaracije, ki se je začela prijemati tudi že enega dela zaslepljenih bratov, nernškutarjev. Ponekod pa je strah pred rekvizicijami in nagajanjem od strani oblasti še tako velik, da. si ne bodo upali dati duška svojemu prepričanju. V Smihelu pri Pliberku je deklaracijo podpisalo 812 ljudi. V neki nemškutarski občini vse hiše razen župana, učitelja in gozdarja! Deželna vlada Koroška je hotela s sito zatreti deklaracijsko gibanje. Samo en vzgled iz Šmihela pri Pliberku, odkoder nam poročajo: »Dne 19. svečana je prišel k tukajšnjemu kaplanu orožnik in je zahteval popisovalne pole za jugoslovansko deklaracijo. Kaplan je bil mnenja, da je treba vprašati župnika. Prišla sta oba v župnišče. Župnik zahteva od orožnika, da pokaže ukaz od oblasti. O.ožnik: »Tega ne pokažem — to je uradna tajnost." župnik na to: »Potem pa tudi ne dobite pol." Preden je odšel orožnik, je še namigaval na neprijetnosti, katere lahko zadenejo duhovnika in na veleizdajal-stvo. Dne 23. svečana sta pa že dva orožnika čakala pri kaplaniji na kaplana, ki je bil še v cerkvi. Ko je prišel iz cerkve, sta zahtevala podpise, sicer imata izvršiti hišno preiskavo. To sta tudi izvršila, pa nista mogla dobiti popisovalnih pol. Ker ni bilo vspeha, šla sta k župniku. Orožnik Mohar je pokazal pooblastilo od c. kr. okr. sodišča v Pliberku, da — ako ne dobita zlepa popisovalnih pol — izvršita hišno preiskavo pri kaplanu in župniku. Izvršila sta res pri župniku delno hišno preiskavo, pa pol nista dobila. Drugi dan je že prišlo od c. kr. okr. sodišča v Pliberku za kaplana, župnika in Bia-žejenega fanta iz Letinj povabilo, da imajo dne 4. sušca priti k sodišču, da jih zaslišijo z ozirom na § 58 c (veleizdaja) in § 65 a (motenje javnega miru) kazenskega zakona. A en dan pred zaslišanjem pa je zopet prišlo od istega souišča naznanilo, da je zaslišanje preklicano. To je golo dejstvo. Opozoriti je treba, da so orožiki predvsem zahtevali — podpise, ne pa besedila, katero so ljudje podpisali! Ker je pa sodišče zaslišanje preklicalo, sledi, da je podpisovanje jugoslovanske deklaracije n nabiranje podpisov povsem dovoljeno in nikaka kazniva reč. Toraj na delo! Vsak zaveden Slovenec in zavedna Slovenk naj prej ko mogoče podpiše jugoslovansko deklaracijo. Na svoji zemlji hočemo biti svoji gospodje ! — Taka poročilo iz Šmihela. Zanimivo pa je, da je istočasno, ko je uprizorila gonjo zoper deklaracijsko gibanje deželna vlada koroška, izšel od nemškega Volksrata za Koroško na nasprotne občine poziv, da naj podpišejo predloženo tiskajo izjavo, naslovljeno na ministrskega predsednika ia jo pošljejo načelniku Volksrata vitezu Maksu pl. Burgerju v Celovcu. Izjava, ki na jo podpišejo na sprotne občine je silno ldaverna in obsega pravzaprav te-le tri točke: 1. Proti državnim interesom je, ako bi morska obal prišla v čisto slovensko upravno okrožje. 2. Nemci, ki že stoletja stanujejo med Slovenci, bi se poslovenili. 3. Odločno se zavarujejo zoper »raztrganje" (!)_ Koroške, kjer da Slovenci po pretežni večini žive v sporazumu z Nemci. —• To je stara laž, ki jo Nemci ob vsaki priliki pogrevajo in na Dim - j naprodaj nosijo. Značilen je pa zlasti zadnji odstavek, ki se glasi: „Ako panslavistični krogi Jugoslavijo zahtevajo z ozirom nato, da so se slovenske čete v sedanji vojni brez ugovora dobro držale, kot plačilo, bodi pribito, da so se te čete borile pod nem. častniki in da so nemške čete alpskih dež 1 svoje gotovo Sijajne čine smatrale samoumevno dolžnost mpram cesarju, državi ia domovini. Hr-iber vej?-k zasluži odliko anie, toda ..-• srne dobiti takega o 3!' c an > s katerim bi se žrtvovalo bodočnost našega nemškega nsroda v južni Avstriji." To je mišljenje Nemcev. Volk sit, pa koza cela. Kakor je Jugoslovanski klub znal parirati nakano dežeine vlade in j bilo preganjanje Slovencev zavoljo deklaracije kn.alu vstavljeno, tako bomo z ali nakane nemškega Volksrata parir ti. Ljudstvo ima do-vo j starih fraz nemške gosp .de in heče svobode. Pismo iz Slov. Štajerske. Maribor. 7. marca 1918. | a,— Eden naših narodnih voditeljev se je pred dnevi izr zil: »Deklaraciji si imamo zahvati, da je narodna zavest in zaupanje na boljšo bodočnost našega naroda prispela na višek, na katerem je danes. Noben shod, noben še tako navdušeno pisan članek, noben govornik ne bi mogel dati slovenskemu ljudstvi; na Štajerskem takega navdušenega veselja za našo svobodo, za našo Jugoslavijo kakor jo je napravila naša deklaracija. In res, vsepovsod, kamor prideš, slišiš same navdušene izraze za narod, za uje-dinenje vsega jugoslovanskega plemena. Vse kipi v narodni zavesti, navdušenosti. Z veseljem moramo povdarjati, da so se po deklaraciji ravno nižji sloji prebudili iz narodnega spanja. Priporočal bi ..Resni čaijjem", da bi se prepričali, kako prihajajo preprosti hlapci, dekle, služkinje, viničarji, dninarji in drugi delavci in so polni nav lušenja za Jugoslavijo. Naravnost čuditi se moramo, kake fantazije nastajo v priprostih slojih o naši bodočnosti. Pride priprost hišnik k meni pa mi pravi: »Veste kaj? Pa, če bo cesar Karel naš kralj in cesarica Žita naša jugoslovanska kraljica, kar tako revni ju ne bomo posadili na jugoslovanski prestol. Zapišite v kakšne cajtenge, da bi že sedaj začeli ofrati za zlato krono za Karla in Žito. Pa jugoslovanski tron mora biti lepši kot madžarski ali pruski. Jaz bi kar dal 200 K od mojih prihrankov in moj sosed je rekel, da bi kar celo vojno posojilo (1000 K) daroval za lepo kraljevsko oblačilo za našega kralja.- Žito pa bi gotovo naše babnice še lepše oblekle kot so jo prevzetne Madžarke" . . . * £ Nemci se silovito jezijo nad nami. Za nedeljo 10. t. m. sklicujojo protestni shod privandranih Svabov, odpadnikov in zagrizenih Nemcev v Št. Ilju v Slov. gor. Govoril bo posl. Malik. Med Nemci je raširjena govorica, da pridejo Spielfeld, Ormož, Lip-!,ica. Gomilica, Zeleni Travnik, Lučane, Arvež, Stras in Radgona pod Jugoslavijo. Strah je prepojil celo nasprotno gardo. Ves Slov. Štajer se pripravlja na Žalec. Dne 17. marca bo namreč tam velik manifestačni shod za Jugoslavijo. Govorita dr. Korošec in dr. Ravnihar. Tudi po drugih krajih se naznanjajo shodi. Poslanec Brenčič zboruje dne 10. t. m. pri Sv. Barbari v Halozah blizu »Šlajerčevega" pašalika, oče Pišek gre dne 19. t. m. navduševat Konjičane, in dne 24. t. m. bodo zborovali Jugoslovani v Kamnici pri Mariboru. * V Slov. Goradcu pobirajo nemškutarji podpise proti Jugoslaviji. V rokopis se jim je vrinila gotovo neljuba pomota, ko pravijo, da energično protestirajo .proti Jugoslaviji pod habsburškim žezlom." Pismo iz Zagreba. Z n g r e b 7. marca. V hrvatskem saboru se zopet ponavlja rezprava o finančni nago d bi z Ogrsko. Par govorov proti, nekoliko sofizmov Sob rske večine za — in finančno suženjstvo se podaljša. Hivatski avtomni proračun znaša po madžarskih računih 20 rniljonov primanjkljaja. V razmerju z madžarskimi bi hrvatski dohodki morali prinesti 120 miijonov kron. pod madžarskim prubstvom pa prinašajo komaj 40 rniljonov, čeprav znaša b »atska a-t -mna potreba 70 rniljonov K. Poslanca Peršič i i Lorkovič sta v tem vprašanja imela v saboru govorniški dvoboj. • Na hrvatski univerzi v Zagrebu je prišlo m?d posameznimi skupinami do prepira radi pros te stoletnice Preradovičevegu rojstva. F;sitkovci besnijo, ker je bil na vseučilišču kot dijaški govornik izvoljen Srb, disciplinirani katoliški „DjmagOjCi" pa so radevoljc. pnzn,i i to volitev in so samo ugovarjali, ker je bil izvoljen — ateist. — Pojav »Hrvatske Njive«, ,hrvatski ga tiskarskega zavoda" in razmere v »Hrvatskem pnrudoslovnern društvu" bodo prisilili katoličane, da brezobzirno in energično odbijejo načrte liberalcev, ki tudi v teh usodnih časih nočejo mirovati. Katoliške Slovence opozaijam tud na dopis v splitskem katoliškem „Ddua", z dne 28. februarja, kjer piše odiičen dalmatinski politik: .Prebral sem uvodnik v zadnji številki »Dana" pod naslovom: „Siedi harmonije — črna disonanca". Stališče katoličanov je popolnoma pravilno, ko nasprotujejo proti organizaciji liberalcem na temelju, ki bi bn liberalni i bodo pričeli Nemci in sicer v treh smereh: Calžis, Pariz in pa Verdun. Za slučaj nemške tfenzive so si napravili novo, do 400.000 mež broječo rezervno armado. Anghži so namreč svojo fronto podaljšali na 200 k do St. Quei;tina Ra-ipoh ž-pvih je biio zato zopet nekaj francostuh čet in te tvorijo n-ivo . rmado Poveljnik vseh vojsla na zah< du je sedaj francoski generaj F- ch. podrepni so u u tudi Ang:ež' in Amer kanci in pa neposredno tudi ona nova armada. Amerikance so vpostavili na dveh bojiščih v Šampanji in pa v Flandriji. Prihodnje dneve bomo morali v zgodovmi zelo krvavo podčrtati. Politika, MIR Z RUSIJO IN ROMUNIJO, -š - N beden ga ni veset .ne tukyj in De Um, tudi v Bevolinu ne. Ko se je Rusija izjavila za podajama o miru, smo neprestano zatrjevali, da mora biti to mir sporazum-Ijjenja, brez aneksij. Vsem je bilo jasno, d3 moramo v bodočnosti s tako močnim sosedom kakor je Rusija živeti v pravem miru, ki ne p »zna nobene mržrijc, nob nega užaljenega ponosa. Ko so pa N- mci zač li korakati naprej, ttdaj ko je žv Rusija demobiliziiala, ni prišlo v pošt; v prejšnje naziranje, nemški meč je imel samo napis: „vae vietis" — gorje premaganim! Ubranili so se zaenkrat tudi ruske soseščine, namera-viio ustvarti cel obroč obrobnih d živ mi d seboj in Ru -'jo, takim državam pravijo: Puffcrstaaten. S-»mo-odiocba narodov, to gesl i naj velja za tiste države, za dosedaj ruske držeie namreč, doma seveda o tem ni govora Samoodločba narodov dokler so N mci tatnl An ni to največja ironija? Sedaj jih samo še to skrbi, kateri nemški pr nc bo zasedel ta ali oni prestol. Z.iač luo je tudi to, da je vso akcijo vodila le Nemčija, mi Avstrijci smo gledali le od strani. Z do bo pa tudi sovraštvo padle v prvi vrsti na N. mce. Sovraštvo bo pa ogromno. Kdo je še kdaj slišal, da t sti ki podpisuje mir. protest ra proti njemu, protesti a proti lastnemu podpisu. In Rusi so to storili. Ni čuda, pričakovali so mir sporazumljerija, dobili so mir meča. Izgubili so celo četrtino vsega svojega evropskega ozemlja in tri sedmine svojega evropskega prebivalstva. Niti najmanje ne moremo -dvomiti, da se bodo vse te nove države in državice vedno obračale od Nemčije proč proti vzhodu. Kajti vsem tem narodom se je celo za vlade carizma mnogo, mnogo bolje godilo kakor pa imajo pričakovati od nadzorstva nemških junker-jev. O tem v drugem članku. Mi se že zato ne moremo veseliti tega miru, ker ne prinaša blagoslova, temveč jezo in sovraštvo, namesto mirovnega napredka samo priprave za še strašnejšo vojsko maščevanja. Isti meč je diktiral tudi mir z Rumunijo. Odrezali so jo od morja, peljala jih bo do tja samo Donava, kontrolirana od Bolgarov in pa vladarja Besara-bije. Kdo bo ta ? Nemških princev je zelo veliko. — Ogri zahtevajo sedaj zase vse vrhove in prelaze med Erdeljsko in Rumunijo, meja naj se pomakne globoko doli na rumunsko pobočje. Pravijo: v vojski ne velja sočutje, velja samo sila in od nje podpirana politika. To je vse zelo lepo, a veljati bi morala tudi pamet in pogled v bodočnost. Tega pa sedanji državniki nimajo preveč. Vl^da in jugoslovansko vprašanje. Vlada je dobila več no va štir mesečni proračun in vojne kredite. Rešili so jo nemški soc alni demokratje in — poljska ž hu< ki je s protestom zbežala pred glasovanjem. P oti so s Cehi in Jugoslovani glasovali tudi poljsu socialisti in dva krnela. Veseli in raduj se, od hvaležnosti poskakuj in poj slavo in čast visoki vladi, ponižna jugoslovanska duša, zakaj ministrski predsednik ti je naznanil veliko veselje, kajti rekel je: Jugoslovansko vprašanje moram označiti kot tako, da že sedaj ni več mogoče iti nevidoma mimo njega. Da to vprašanje obstoji, gotovo ne more nihče tajiti." Svojčas bo vlada morala priznati tudi majniško de-klajacijo. Sestre Slovenke! Bratje Slovenci! Kakor plaz, ki se io