



BS

S

m

r&n#

Presvd:o S^c|

Srce Jezusovo

kralj in središče vseh src.

Poučna in molitve"- knjižica
za častivce presvetega Srca.

C~ r "'

Sestavil

p. Janez Pristov,

duhovnik družbe Jez.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

oo

Celovec 1908.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.

BS

5

6
,25

S

+■




Presveto

Srce Jezusovo,

kralj in središče vseh src.

Poučna in molitvena knjižica

za častivce presvetega Srca.

Sestavil

p. Janez Pristov,

duhovnik družbe Jezusove.

Izdala in založila

^Družba sv. jVIohorja v Gelovcu.

-<-H+-

Celovec 1908.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja.


j


"VJ



Prvi del.

Pouk o pobožnosti presv.
Srca Jezusovega.

I. Razodetje te pobožnosti.

1. Skrit zaklad.

Tfiji

~ ®=ilo je veliki petek popoldne okoli
tretje ure. Odšli so že farizeji in
množica ljudstva. Postalo je tiho
in samotno na Golgoti. Mati Jezusova,
sv. Janez in svete žene so stale ža¬
lostne pod križem.

Obraz Gospodov je že obledel. Glava, s
trnjem ovenčana, se je že nagnila na prsi
— v smrt, in oči so izgubile svoj sijaj.
Umirajoč je nagnil glavo, kakor da bi hotel
pokazati kraj za rano na desni strani in

6

vojaka poklicati, da pristopi in prebode
njegovo Srce.

»Eden vojakov odpre s sulico njegovo stran
in brž pritečeta kri in voda iz nje.«  (Jan.
19, 34.)

Sulica je morala odpreti njegovo Srce, da
bi nas opozorila na ta sedež ljubezni, na to
skrito delavnico vseh njegovih čednosti in
radi tega tudi najbogatejši vir vseh milosti.

Tukaj na Kalvariji se je odprlo Srce Je¬
zusovo. Odtod so kakor iz svojega vira
začele teči dobrote in milosti presv. Srca,
ki so vedno okrepčevale in napajale izmu¬
čena in žejna srca človeška; odtod tečejo,
kakor neusahljiv studenec vsa stoletja Cerkve
do naših dni.

Seveda v prejšnjih časih pobožnost presv.
Srca ni bila tako razvita kakor dandanes.
Kakor se navadno vse cerkvene pobožnosti
iz majhnega začetka polagoma razvijajo
bolj in bolj, tako se je tudi razvijala prelepa
pobožnost presv. Srca Jezusovega.

V prvih časih se je morala Cerkev boje¬
vati za glavne resnice sv. vere. V teh viharjih
se je utrdila vera v najpoglavitnejše skriv¬
nosti sv. Trojice in božanstva Jezusa Kri¬
stusa. Posebne pobožnosti se takrat niso
mogle razviti. Vendar zasledujemo pobož¬
nost presv. Srca do najstarejših časov.

Neki zgodovinar, ki opisuje (krogi. 177.)
mučeništvo sv. diakona Sankta, vpraša:

10

pravljal je tej pobožnosti pot. Redu Mari¬
jinega obiskovanja, ki ga je ustanovil, je
dal za grb in pečat srce, ovenčano s trnjevo
krono, in nad njim križ. Sestram tega
reda pa je posebno priporočal najljubše
čednosti presv. Srca, krotkost in ponižnost,
sploh skrito življenje Gospodovo. Dovolil
je tudi, da se smejo imenovati hčere evan¬
gelija ali hčere Srca Jezusovega. In res, v
njegovem redu se je pobožnost presv. Srca
začela in gojila. Odtod se je razširila po
celi katoliški Cerkvi, njegov red je bila zi¬
belka te pobožnosti.

2. Blažena Margareta Marija Alakok.

Ko se je torej približal čas, ki ga je Bog
določil po svojih večnih sklepih, da razodene
to pobožnost, je bilo za to že vse priprav¬
ljeno. Koga si bo pač Bog izbral, da uvede
to pobožnost v katoliško Cerkev? Zopet
se je pokazalo, da si izvoli božja
modrost najrajši slabotne in ne¬
znatne ljudi, da izvrši velika dela
v svoji Cerkvi.  Kakor si ni izbral v 13.
stoletju niti svetega Ludovika, francoskega
kralja, niti svetega učenjaka Tomaža Akvin-
skega ali svetega Bonaventure, da uvede
praznik sv. Rešnjega Telesa, ampak ubogo
in nepoznano Julijano v samostanu v Li-
tihu, — ravno tako tudi ni izbral svetega
cerkvenega učenika Frančiška Šaleškega,

12

S studom nad grehom je bilo združeno
hrepenenje po deviški čistosti.

Tako je preživela svoja mlada leta doma
v nedolžnosti in pobožnosti, v 24. letu pa
je stopila v Parč le Monial (Paray le Monial)
v red Marijinega obiskovanja.

Od tedaj je bil Gospod po posebni milosti
vedno pri njej tako, da je čutila njegovo
pričujočnost. Vsled tega je vedno bolj spo¬
štovala božje veličastvo in se bala razžaliti
ga s kakim grehom. Seveda brez človeških
slabosti tudi ni bila; toda to ji je pomoglo
do zaželjene dušne čistosti, po kateri je
hrepenela in jo tudi dosegla. Teh slabosti
in napak se je spovedovala z velikim ke¬
sanjem in obžalovanjem, in se resno in go¬
reče prizadevala, da se poboljša. K temu
ji je na poseben način pomagal Zveličar
sam. Posvaril jo je za vsako napako in
nepremišljenost. Ko enkrat ni bila odkrito¬
srčna, ji je rekel: »Vedi, da sem svet in da
ne morem trpeti madeža; ti moraš torej
v preprostosti srca z odkritosrč¬
nostjo in s čistim namenom hoditi
pred menoj; jaz ne trpim niti naj¬
manjše hinavščine.«  Nekoč je začu¬
tila v sebi neko ničemurnost.  Gospod
jo je takoj grajal rekoč: »O, ti prah in
pepel, kaj imaš, s čimur bi se hvalila?
Sama ob sebi nisi nič; tega ne smeš pozabiti
nikdar.« Najstrože je grajal Zveličar na

13

njej, če ni bila zbrana  in če ni dovolj
spoštljivo molila pred najsv. zakra¬
mentom,  če ni imela pravega, čistega
namena  in če se je pregrešila zoper po¬
nižnost in ljubezen,  zoper pokor¬
ščino  in če se je tudi samo v srcu upi¬
rala poveljem predstojnic.

Da bi njeno srce obvaroval tudi najmanj¬
ših napak, ji je pokazal Gospod v podobi,
kako tudi male pregrehe omadežujejo dušo.
Kako ostudne so tudi najmanjše napake, je
spoznala tako jasno, da se jih je zelo bala
in bila pripravljena, rajša pretrpeti največje
muke, kakor z omadeževano dušo stopiti
pred najsvetejše oči božje. Po teh izrednih
milostih je zadobila tako občutljivo in
nežno vest  in tako čisto srce, da se mo¬
ramo čuditi.

Drugo, kar je Bog izvel v njeni duši, je
bilo popolno zaničevanje sveta in
vsega posvetnega.  Naše srce se le
prerado nagiba k posvetnemu, ljubimo ugod¬
nost, raztresenost, uživanje in čast; radi
imamo, če kdo pokaže svojo ljubezen do
nas. To nam je vse prirojeno. Srce Margare-
tino se je moralo od vsega tega odtrgati,
da je mogla postati vredna oznanjevavka
zakladov Srca Jezusovega. Te milosti za¬
čutila je prvikrat pri prvem sv. obhajilu.
»Prvo obhajilo,« tako piše sama, »je izlilo
na vse male zabave moje dobe tako gren-

14

kobo, da mi niso nič več ugajale, četudi
sem jih v začetku še iskala. Kadarkoli sem
se hotela s prijateljicami malo razveseliti,
sem čutila nekaj v sebi, kar me je odvra¬
čalo in vleklo proč v kak skrit kotiček, in
nisem imela prej miru, dokler nisem poslu¬
šala tega glasu.«

Od tedaj jo je vodil Bog v svoji šoli
vedno dalje, dokler ni svojega srca popol¬
noma odtrgala od vseh posvetnih stvari.
Gotovo ji je bilo to vkljub vsem milostim,
s katerimi jo je Bog obsipal, težavno in
zelo se je morala zatajevati, dokler ni po¬
polnoma iztrgala posvetne ljubezni iz svo¬
jega srca.

Posvetitev, s katero je Margareta oblju¬
bila izpolniti željo in voljo Zveličarjevo, je
spisala s svojo lastno krvjo in se podpisala:
»Sestra Margareta Marija, mrtva za svet«.

Tretje, v čemer je Bog vadil Margareto,
da jo pripravi za njen poklic, je bila lju¬
bezen do križa in trpljenja.  S to
ljubeznijo napolnjuje Gospod vse, katere je
izvolil za velike stvari v svoji sveti Cerkvi.

Hrepeneče želje junaških duš, ki so molile
s sv. Terezijo: »trpeti ali umreti«, in zopet
s sv. Magdaleno Paciško (de Pazzis) »ne
umreti, ampak trpeti«, te želje so gorele
tudi v srcu blažene Margarete.

Posebno močno je zahrepenela po trp¬
ljenju, ko je prejela zakrament sv. birme.

15

»Kako srečna bi bila,« je rekla, »moj ljubi
Jezus, ako bi v moje srce vtisnil podobo
svojih bolečin in svojega trpljenja!« Ko
je bila že v redu, je čutila na vernih duš
dan v sebi veliko kesanje, ker je malomarno
molila in prejemala sv. zakramente, in močno
željo, da bi zadostila za to zanikarnost.
Tedaj ji je dejal Gospod: »Pomisli, da je
Bog, kateremu se hočeš darovati, križani
Bog; zato moraš postati njemu enaka in se
odpovedati vsem zabavam. Zate ne bo več
ure brez križa.«

Iz čiste ljubezni do Jezusa trpeti brez
vsake tolažbe, brez olajšave, brez sočutja
drugih ljudi, da postane tako podobna Kri¬
žanemu — to je odslej edino želela, za to
molila. Če je potem vneta od te želje pro¬
sila trpljenja, ji je Gospod včasih pokazal
velik križ, včasih samega sebe na križu,
rekoč: »Križ, ki te čaka, bo tako težak in
tako velik, da ga ne boš mogla nositi, ako
bi te ne podpirala moja vsemogočna roka.«

V življenju bi. Margarete beremo o pri¬
kazni, o kakršni nam poročajo tudi življenje¬
pisa drugih svetnikov in svetnic. »Nekoč«,
tako piše sama, »sem videla ljubega Zve¬
ličarja. V eni roki je držal podobo, ki
je predstavljala najsrečnejše življenje re¬
dovnice, ki uživa popoln mir, notranjo in
zunanjo tolažbo, ki je vsa zdrava, katero
druge časte in čislajo, sploh, ki ima vsega

16

obilno, kar le ugaja človeški naravi. V
drugi roki je imel podobo življenja, ki je
revno, nizko, polno telesnega in dušnega
trpljenja, življenja, v katerem bi bila poni¬
ževana in zaničevana. Nato mi reče: Izberi
si, kar ti najbolj dopade; a dal ti bom
vendar ravno iste milosti. Nato padem po¬
nižno predenj in rečem: Gospod moj,
nočem drugega, kakor tebe  in  kar
mi  ti  izbereš. A zopet me sili, naj sama
izvolim, in jaz mu zopet odgovorim: Ti mi
zadostuješ, o moj Bog, izberi ti zame, kar
bo bolj v tvojo čast, ne glede na mojo korist
in na mojo željo. Potem mi poda podobo
zatajevanja in trpljenja in reče: Glej, to sem
ti izbral, to mi je najbolj všeč, da se izpol¬
nijo moje namere, in da boš ti meni bolj
podobna. Vzamem torej podobo zataje¬
vanja in poljubim roko, ki mi jo je dala,
čeravno mi je trepetalo celo telo.« Njeno
življenje je bilo res polno vsakovrstnega
trpljenja. Po njenem vstopu v samostan je
sledila bolezen za boleznijo; ena njenih
prednic je rekla, da je bila Margareta v
šestih letih komaj pet mesecev zdrava. Vse
bolezni so se ji poznale na telesu, tako da
na njem ni bilo več zdravega mesta.

Mnogo hujša pa, kakor vse telesno trpljenje,
je notranja dušna bol,  na pr. če te ne
cenijo, če te zaničujejo, preganjajo; in ta
notranja bol postane skoraj neznosna, ako

17

te ponižujejo tisti, od katerih pričakuješ
varstva, pomoči in ljubezni.

Tudi iz tega keliha bridkosti je morala
piti Margareta. Mnogo zaničevanja je pre¬
stala od dveh domačih dekel. Da je njena
plemenita in nežna narava pri takem rav¬
nanju strašno trpela, razumemo, če bi nam
tudi sama tega ne povedala; toda bolj kakor
to nerazumljivo ravnanje služabnic nas pre¬
seneti ljubezen in ponižnost Margaretina.
»Nekaj me je neprenehoma sililo,« tako
piše sama, »njima izkazovati vso mogočo
ljubezen in vljudnost, in nisem imela večjega
veselja, kakor njima storiti kaj dobrega in o
njih dobro govoriti. Nisem bila jaz, ampak
moj najvišji Gospod je bil, ki ni pripustil,
da bi se mene polastila kaka nezadovoljnost,
tožba ali sovraštvo do ljudi.«

Z notranjim trpljenjem je rastel tudi hero-
izem — junaštvo — da je potrpežljivo pre¬
našala trpljenje, ko je stopila v samostan.
Prednice so jo najstrože izkušale, da bi se
prepričale, če je njena čednost in pobožnost
res prava; in ker so se prednice večkrat
menjavale, začela se je izkušnja in z njo
cela vrsta raznih poniževanj vedno iznova.

Da bi se kupica njenega trpljenja napol¬
nila do vrha, je Bog pripustil v njeno iz¬
kušnjo, da je sploh niso prav spoznale;
zato so jo prezirale in zaničevale. Pridelile
so jo za pomočnico sestri, ki je stregla bol-

Srce Jezusovo.

2

18

nikom. Ta je bila zelo živahna in pri svojem
delu hitra; grajala je vedno mirno in tiho
delo Margaretino. Pritoževala se je, da nič
ne dela, in če dela, dela slabo in počasno.

Margareta Marija Alakok.

Zaradi nenavadnih stvari, ki jih je Bog v
nji deloval, so jo imeli večkrat za prena¬
peto in sanjavo. Mnogim so se zdele njene
neprestane molitve, njeno strogo spokorno

10

življenje, njena boječa natančnost v izpol¬
njevanju pravil, njena ponižna preprostost
sumljive ali celo kaznive posebnosti. To
vse je prenašala stanovitno, zelo potrpežljivo
in vdano. Neka gojenka je Margareti rekla:
»Čudim se, da vas tako malo cenijo v samo¬
stanu.« A Margareta ji odgovori: »Ljubo
dete, ti ljudje me poznajo bolje kakor jaz
sama. Zahvali z menoj Boga, ker to je
milost, ki mi jo izkazuje.« Neka sosestra
ji je dejala, da ima gotovo veliko čednost,
ker vse to lahko pretrpi; pa ji odgovori:
»Ljuba sestra, pojdive v cerkev in prosive
tam Jezusa, da nama odpusti najine napake,
molive ob enem tudi za tiste, ki mi dajejo
priložnost, da trpim za Jezusa.«

3. Razodetje pobožnosti Srca Jezusovega.

Bilo je 27. decembra 1673 na dan sv.
Janeza evangelista. Margareta je klečala
pred tabernakljem. Tu se ji prikaže božji
Zveličar in ji pokaže svoje Srce v odprtih
prsih. Bilo je, tako piše Margareta, kakor
v ognju in plamenu, obdano od žarkov,
svetlejše od solnca in prozorno kot kristal.
Rana, ki jo je prejel na križu, se je dobro
videla. Trnjeva krona se je vila okrog presv.
Srca in nad njim se je dvigal križ.

Potem reče Zveličar Margareti: »Moje
Srce je tako polno ljubezni do ljudi,
da ne more več pri sebi zadrževati žarkov

2 *

20

te goreče ljubezni, temveč je prisiljeno, da
jih s tvojo pomočjo razširi in ljudem raz¬
odene, da jih obogati z zakladi, ki so v
tem Srcu. Ti zakladi so milosti zveličanja
in posvečenja, ki edino morejo človeka re¬
šiti iz prepada pogubljenja. Izvolil sem zato
tebe vkljub tvoji nevrednosti in nevednosti,
da boš izvršila ta moj namen; tako se bo
pokazalo tem bolje, da je vse samo moje
delo.«

Leto pozneje (1674) razodel se ji je Zve¬
ličar drugikrat. Tedaj je Margareta čula iz
njegovih ust milo tožbo radi nehvalež¬
nosti ljudi.  Ta nehvaležnost ga boli bolj,
kakor vse, kar je prestal v svojem trpljenju.

Rekel je: »Ako bi ljudje povračevali
mojo ljubezen z ljubeznijo,  bi
se mi malo zdelo vse, kar sem zanje storil,
in želel bi še več storiti zanje. Ali pri
njih najdem le nezvestobo in mlačnost, in
na moja prijazna vabila odgovarjajo mi le
s preziranjem. Tolaži me vsaj ti s tem,
da nadomestiš njih nehvaležnost, kolikor
moreš.« Vsa izven sebe se opravičuje Mar¬
gareta, daje  nesposobna in nezmožna. Toda
Gospod jo pomiri in ji pokaže, kako naj
časti njegovo Srce. Najprej naj prejme sv.
obhajilo, kolikorkrat ji bodo dovolili, potem
naj vsak prvi petek v mesecu pristopi k
mizi Gospodovi, naposled naj v noči od
četrtka do petka med 11. in 12. uro vstane

21

in naj se zedini z njim v molitvi, da utolaži
grešnikom izprosi odpuščenja.

Jezus razodene svoje Srce.

Tretje in glavno razodetje,  ki je
postalo tako znamenito in slavno, in ki se

22

mora smatrati kot glavni začetek javnega
in splošnega češčenja presv. Srca, je bilo
dne 16. julija 1675. Bila je nedelja v osmini
sv. Rešnjega Telesa. Ko je Margareta mo¬
lila pred Najsvetejšim in bila vsa prešinjena
hrepenenja, da povrne Gospodu ljubezen
za ljubezen, je zopet stal pred njo Zveličar
v vidni podobi ter ji rekel: »Ne moreš mi
izkazati večje ljubezni, kakor če storiš, kar
sem že tolikokrat zahteval od tebe.« Potem
ji odkrije in pokaže svoje Srce in pravi:

»Glej to Srce, ki je ljudi tolikanj lju¬
bilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se
popolnoma izcrpilo in žrtvovalo, da jim
pokaže svojo ljubezen. Za plačilo pa
prejemam od večine ljudi le nehvaležnost,
ker se nespoštljivo obnašajo pred menoj,
me božjeropno prejemajo v sv. obhajilu,
ker me zaničujejo in so mrzli do mene
v tem zakramentu ljubezni. Še bolj pa
me boli, da tako delajo duše, ki so meni
posvečene. Zato zahtevam  od tebe, da
bodi prvi petek po osmini sv. Reš¬
njega Telesa poseben praznik v
čast mojemu Srcu.  Ta dan naj prej¬
mejo verniki sveto obhajilo in s slovesno
spravno molitvijo naj vračajo mojemu Srcu
čast, ki so mu jo vzela žaljenja, ki so se
godila, kadar je bilo izpostavljeno na oltarjih.
Obljubujem ti pa, da se bo razširilo moje
Srce in izlilo obilno svojo ljubezen na vse,

23

ki mu bodo izkazovali to čast in se trudili,
da mu jo izkazujejo tudi drugi.«

Boječa redovnica se seveda nemalo pre¬
straši težke naloge, ki je presegala njene
moči, ter odgovori: »O Gospod, na koga se
obračaš? Na ničvredno stvar, na tako
grešnico, da bi že sama njena nevrednost
mogla preprečiti tvojo namero.«

»Ali ne veš — ji odgovori Zveličar — da
izberem slabotne, da osramotim močne, in
da kažem svojo moč najsijajneje v majhnih
in ubogih v duhu.« — »Tedaj pa mi daj« od¬
govori Margareta, »sredstvo, da izvršim, kar
velevaš.«

Nato ji reče Gospod: »Obrni se na mo¬
jega služabnika, patra Kolombiera (de la
Colombičre), 1  ki sem ti ga poslal, in reci mu
v mojem imenu, naj se trudi na vso moč,
da vpelje to pobožnost in razveseli moje
Srce. Naj se ne straši težav, ne bo jih manj¬
kalo; ali pomisli naj, da je vsemogočen, ki
ne zaupa sam nase, temveč vse svoje za¬
upanje stavi v mene.«

Pater Kolombier je prišel leta 1675. na
povelje svojih predstojnikov v Parč le
MoniaJ, kjer je imela družba Jezusova
hišo. Ko mu je Margareta povedala, kaj
Gospod želi, je najprej poizkušal njo in
preiskaval njena razodetja dolgo časa in

Bil je to pater iz družbe Jezusove.

24

zelo skrbno. Ko je jasno spoznal, da ni
goljufana, ampak da jo vodi duh božji, je
najprej samega sebe, svoje zmožnosti in
darove popolnoma in za vselej daroval in
posvetil Srcu Zveličarjevemu. Kmalu je iz-

Pater de la Kolombier.

&

kusil na sebi, kako dobro je zanj, ako časti
presv. Srce: njegovo delovanje je bilo povsod
zelo uspešno. To ga je še bolj utrdilo v
prepričanju, da je ta pobožnost prava in
dobra in da prihaja od Boga.

25

Toda kmalu potem, ko je začel širiti to
pobožnost, so ga poslali predstojniki iz
Parč le Moniala na Angleško. Tako je mo¬
rala Margareta zopet sama delati in se tru¬
diti. Po človeški sodbi ni mogla kot skrita
in slabotna redovnica kaj velikega začeti,
da se razširi ta pobožnost. Zato je izkušala
storiti kaj vsaj v svojem samostanu. Ali
le prekmalu je izkusila, da dela božja na¬
vadno spremljajo težave in nasprotja. Preden
je dosegla svoj namen, je morala hoditi po
dolgem trnjevem potu. Gospod ji je to na¬
povedal, pa tudi pristavil: »Ne boj se, moja
hči, zmagal bom vkljub vsem svojim so¬
vražnikom in vsem tistim, ki mi bodo na¬
sprotovali.«

To jo je potolažilo in ji dalo poguma.
Odslej jo je to navduševalo in izpodbujalo,
da žrtvuje vse moči in zmožnosti svojega
telesa in svoje duše za razširjevanje te po¬
božnosti, — ne samo povelje Gospodovo,
ampak mnogo več želja presv. Srca, da bi
ga ljudje spoznali bolj in bolj.

4. Pobožnost se širi vkljub velikemu
nasprotovanju.

Margareta si je prizadevala razširiti pobož¬
nost presv. Srca najprej v svojem samostanu.
Njeno sveto življenje in posebno njena po¬
nižna in pohlevna pobožnost je zelo pospe¬
ševala to pobožnost pri njenih sosestrah.

26

Toda glej! Prvo nasprotovanje se je po¬
kazalo že med samostanskimi zidovi. Več¬
krat so govorile nekatere sestre zelo ne¬
prijazno o tej novi pobožnosti, ne iz zlobne
volje, ampak ker so se bale, da bi Mar¬
gareta ne varala sama sebe in da bi še
drugih ne zapeljala na kriva pota. Toda to
ni trajalo dolgo; duh Srca Jezusovega je
prešinil kmalu vse prebivavke samostana,
in čim večje so bile v začetku zapreke, čim
občutljivejša so bila poniževanja, ki jih je
Margareta zaradi tega trpela, tem sijajnejši
so bili sedanji uspehi.

Ravno tiste sestre, ki so poprej najbolj
nasprotovale novi pobožnosti, so jo sedaj
najbolj pospeševale. Slikale so se podobe
Srca Jezusovega; 1.1686. se je začela zidati
prva kapelica Srca Jezusovega. Pater Kroazž
(Croiset), Družbe Jezusove, je napisal prvo
učeno knjigo o tem razodetju in tej pobožnosti.

Pobožnost je kmalu prestopila samostanski
prag. Kmalu je bila znana ne le v okolici
Parč le Moniala, ampak tudi daleč črez meje
škofije Oten (Autun). Margareta je vesela
vzkliknila: »Sedaj si ne želim ničesar več,
ker se spoznava Srce Jezusovo, sedaj rada
umrjem.«

Tu se vzdigne močan in srdit sovražnik
zoper razcvitajočo se pobožnost. Začel se je
ljut boj proti njej, ki je trajal več kot sto
let. Že samo to, da ga je pobožnost Srca

27

Jezusovega prestala, dokazuje dovolj, da je
prava in dobra. »Ce je to delo od ljudi, bo
razpadlo; ce je pa od Boga, ga ne morete
razdejati.«  (Dej. ap. 5, 38.)

Ti sovražniki so bili janzenisti, pristaši
krive vere, ki se je pojavila v sredini 17.
stoletja na Francoskem.

»Satan vzbuja to nevihto« — piše blažena
Margareta. — »Jezi se, da je izgubil že
toliko duš, o katerih je menil, da so že
njegove. Zaradi Srca Jezusovega moramo
vztrajati v vseh napadih in v preganjanju.
Govorijo, da se bo prepovedalo vsem
župnikom vpeljati novo pobožnost v svojih
župnijah. Na nekaterih krajih pravijo, da so
to pobožnost naravnost prepovedali. Nadalje
se govori, da ne sme v bodoče noben tiskar
kaj tiskati o tem predmetu. Toda ne čudim
se. Tako trdno upam, da bo Gospod izvel,
kar je začel, da ne bi omahovala, če bi bilo
nasprotovanje tudi še hujše.«

Katoliško ljudstvo ima dober čut za vse,
kar prihaja od svetega Duha. Kmalu je
opazilo, da je ta pobožnost popolnoma kato¬
liška. Povsod se je razširjala vest, da se
je božji Zveličar prikazal neki redovnici in
ji tožil o nehvaležnosti ljudi; premišljevalo
je o tej tožbi in jo našlo opravičeno. Zato
je žalovalo in bilo ginjeno.

In če so janzenisti trdili, da je ta po¬
božnost pretirana in neumevna, je odgovorilo

28

katoliško ljudstvo, da dobro ve, kaj pome¬
nijo besede Zveličarjeve: »Glej to Srce, ki
je ljudi tako ljubilo ....  v zahvalo za to
dobivam od večine ljudi le nehvaležnost.«
Še Indijanci  v gorah države Dakota v
Ameriki so brez težave razumeli, kaj po-
menja srce s trnjevo krono in s križem.
Da, čim bolj so hrumeli sovražniki, da je
ta pobožnost nevarna, tem bolj se je utrje¬
valo prepričanje katoliškega ljudstva, da
mora biti ta pobožnost nekaj velikega in
blagonosnega.

Vkljub vsem zaprekam in prega¬
njanju se je širila bolj in bolj in vne¬
mala povsod ogenj ljubezni.

Vendar zagrizeni janzenisti niso prenehali
s svojimi napadi do 1. 1789. Tedaj pa se je
ta pobožnost nenadoma in hitro rešila tega
sovražnika. Toda vzdignila se je druga moč,
ki ji je imela postati zelo nevarna, d&, po-
gubonosna.

To je bila francoska revolucija,  ki
je sama deloma izvirala iz janzenizma in
njegovega delovanja, ki je bilo naperjeno
proti vsaki zakoniti oblasti.

Tla so bila že izdavna pripravljena. Ne¬
nravnost in nevera sta bili izpodkopali te¬
melje človeške družbe. Tako je umevno,
da je bila revolucija, ki je privrela iz takih
virov, zagrizena sovražnica pobožnosti Srca
Jezusovega.

29

V Parizu je umorila neka deklica krvo-
loka Marata, in njemu v čast so postavili
oltar. Na njem so izpostavili v dragoceni
posodi njegovo srce. Pred njim so gorele
noč in dan svetiljke, in molile so se litanije
srca Maratovega — s katerimi so zlobno
oponašali litanije Srca Jezusovega.

Še več. L. 1794. so ujeli člana mestnega
svčta v Bordo-u (Bordeaux), de la Tuš
(Touche), ker so opazili v njegovi denarnici
podobico Srca Jezusovega. Naslikano je bilo
Srce, obdano s trnjevo krono, prebodeno z
dvema žrebljema, spodaj pa so bile besede:
»Cor Jesu, miserere nobis.« — »Srce Jezu¬
sovo, usmili se nas!« To je bilo dovolj.
Obsodili so ga na smrt, in še tisti dan
obglavili. Njegove zadnje besede so bile:
»Coeur de Jesus!« — »Srce Jezusovo!«

Častivci Srca Jezusovega se niso dali s
tem krutim postopanjem ustrašiti, ampak
so širili pobožnost s tem večjo vnemo. Pri
redovnici Katarini Žusman (Joussement), ki
je bila v Nantu obglavljena, so dobili 250
podobic Srca Jezusovega, ki jih je hotela
razdeliti. Sestra Viktorija od sv. Luka je
morala umreti, ker je bila redovnica in na
sumu, da širi ,praznoverske‘ podobe.

Kraljica Marija Antonija (Marie Antoinette),
hči cesarice Marije Terezije, je bila v ječi,
z njo tudi njen sin Ludovik in hči Eliza¬
beta. Nekega dne pride k njim nenadoma

30

četa sirovih orožnikov, da zaslede pri njih
kaka pisma. Našli so samo nekaj pisemskih
zavitkov, pečatni vosek in — o nevarno
odkritje — podobico Srca Jezusovega z
molitvijo za ubogo Francosko, ki se je gla¬
sila: »In mi ti posvečujemo z gorečo lju¬
beznijo vsa srca tega kraljestva, vso našo
deželo, vse njene prebivavce; sprejmi jih,
vžgi v njih ogenj božje ljubezni, blagoslovi
jih, posveti jih, potem bo rešena cela Fran¬
coska in bo zopet oživela sveta vera.«
Podobica je bila podpisana z besedami:
»Marija Antonija, Elizabeta Marija.« Seveda
je bilo to veliko hudodelstvo!

Kmalu potem so tirali Marijo Antonijo,
najnesrečnejšo vseh kraljic, pred revolucijsko
sodišče. Že naprej je vedela, da jo bo za¬
dela ista usoda, kakor leto poprej njenega
moža, Ludovika XVI. Med drugimi dokazi
za njeno veleizdajo je bil tudi škapulir,
ki ga je prej nosila. Bila je to mala, eno¬
stavna, z roko na papirju narisana po¬
dobica s čipkami. Predstavljala je Srce
Jezusovo, obdano s trnjevo krono in pre¬
bodeno s puščico, nad njim križ; pod njim
pa besede: »Srce Jezusovo, usmili se nas!«

Dne 2. in 3. septembra 1. 1792. so pre¬
pustili odlične duhovnike in može, ki so bili
vneti za monarhijo, besnosti pariške druhali
in jih dali poubiti po ječah in ulicah. Pri
večini umorjenih so našli podobico, ki je

31

predstavljala dve srci z rano, trnjevo krono
ter s križem in z besedami: »Najsvetejši
Srci, branita nas!«

Reka Loar (Loire) in kamenolomi pri
Gigantu in 1’Esperoničru, bi nam mogli
pripovedovati o tisočih in tisočih, ki so bili
žrtva krvoločnega Kariera. Večinoma so
bili starci, žene in otroci. Pa skoraj vsi so
nosili škapulir Srca Jezusovega. Vse to nam
je dokaz, da je groza revolucije tudi sama
provzročila, da se je zatekalo ljudstvo k
božjemu Srcu, iskajoč si tu tolažbe in moči
v težkih časih.

Vandejci (prebivavci okraja Vendče), to
junaško ljudstvo na zahodnem Francoskem,
so se nadejali, da bodo zatrli revolucijo s
silo, in so iskali za to podjetje pomoči pri
božjem Srcu. Pod poveljem Henrika de Roš
Zakelen (de Roche-Jaque!in) je stopala nji¬
hova vojska, obstoječa iz plemenitašev in
kmetov, proti vzhodu. Vsi brez izjeme so
imeli podobico Srca Jezusovega pripeto n?
prsih, da bi jasno pokazali, kje je njih zadnje
upanje in vir njihovega poguma. Prihrumela
je tropa »sankilotov« (tako so se imeno¬
vale za francoske revolucije vojske vzete
iz nižjih slojev ljudstva) pred mesto Sv.
Luka. Prebivavci so se postavili v bran, ali
zaman; morali so pred velikim nasiljem
bežati. Sovražniki so se maščevali s tem,
da so postrelili 425 ljudi, ki so jih ulovili

32

na begu. Med temi je bilo mnogo starčkov
in otrok. Štiri tedne pozneje so jih pokopali
v skupnem grobu. Duhovniki pa so prav
skrbno zapisali njihova imena. L. 1863. so
izkopali njih ostanke. Razen kosti našli so
rožne vence, nekoliko strelnih krogel, ki so
jih ubile, in — škapulirje Srca Jezusovega!

Tako je divjala strašna francoska revo¬
lucija s kruto besnostjo po celi deželi,
umorila najplemenitejše sinove in hčere na¬
roda pod giljotino. Uničila je brezštevilne
blagodejne ustanove, zatrla vse, pa tudi
janzenizem. Toda pobožnost Srca Je¬
zusovega  je  ostala, in ljubezni  do
tega presv. Srca niso mogli zatreti
potoki krvi.  Kakor hitro so časi postali
mirnejši, zacvela je pobožnost na novo.
Pokazalo se je, da je krepkejša od revo¬
lucije.

Sedaj se je mogla ta pobožnost zmago¬
valno razširjati po svetu, po vsej katoliški
Cerkvi. Pobožnost, ki je preživela in pre¬
trpela toliko boja, premagala toliko sovraž¬
nikov, je morala imeti lepo bodočnost.

5. Končna zmaga — delo božje.

Pobožnost Srca Jezusovega se je torej,
kakor smo videli, razširila vkljub sovraštvu
janzenistov in grozovitemu preganjanju od
strani revolucije. Cerkev jo je tedaj dovolila,
pripustila, čeravno ne naravnost pospeše-

33

vala, kakor sploh postopa Cerkev pri po¬
božnostih jako previdno. Častivci presv.
Srca so se trudili, da se uvede praznik Srca
Jezusovega. Ali vse, kar so dosegli v za¬
četku od rimske stolice, je bilo, da je le-ta
potrdila bratovščino Srca Jezusovega in jo
obdarovala z odpustki.

L. 1697. je prosil red obiskovanja Mari¬
jinega apostolsko stolico, da dovoli posebno
sv. mašo za praznik Srca Jezusovega in
cerkvene dnevnice. Toda prošnja ni bila
uslišana; le maša k sv. peterim ranam se
je dovolila za dotični praznik.

L. 1726. so prosili Friderik Avgust, kralj
poljski, Filip V., kralj španski, in škofje kra¬
kovski in marsejski, da bi se smel obhajati
praznik Srca Jezusovega za vso Cerkev s
posebno mašo presv. Srca. Več kot sto nad¬
škofov in škofov, mnogo občin in društev bra¬
tovščine Srca Jezusovega se jim je pridružilo.

Povod tej prošnji je bil, da je bilo mesto
Marseja (Marseille) 1. 1720. čudežno rešeno
kuge. Že je pograbila ta strašna bolezen
40.000 ljudi; bali so se, da bo izmrlo celo
mesto. V tej stiski je sklenil ondotni škof,
posvetiti mesto in vso škofijo presv. Srcu,
da tako izprosi pomoči in rešitve. Štiri
mesece so molčali zvonovi cerkva; sedaj
pa so klicali vse ljudstvo k tej slovesni
posvetitvi. Škofje šel, spremljan od duhov¬
nikov, bosonog z vrvjo krog vratu v pro-

Srce Jezusovo,

3

34

cesiji k oltarju, ki je bil postavljen pod mi¬
lim nebom. Tam je daroval sv. mašo in molil
svečano posvetilno in spravno molitev k
presv. Srcu. Od tega trenotka so ljudje manj
mrli, dokler ni kuga prenehala popolnoma.
Še dandanes obnavlja Marseja vsako leto
to posvetitev. Skoraj vsa večja mesta v
Provansi (Provence) so posnemala ta zgled,
da se obvarujejo kuge; tako Tulon (Toulon),
Ari (Arles), Karpantr (Carpentres), E (Aix)
in Avinjon (Avignon).

Po tem dogodku so zopet prosili v Rim.
Toda še niso bili uslišani. Odgovor se je
glasil, da se mora pobožnost še dalje in
natančneje preiskati.

Okrog leta 1763. so prosili poljski škofje,
poljska kralja Stanislav 1. in Avgust III.,
francoska kraljica Marija Karolina, vojvoda
Klemen Franc Kleve-Berg in 148 škofov in
redovnih generalov apostolsko stolico, da
jim dovoli posebno sveto mašo in brevir
Srca Jezusovega. To pot je bila njih prošnja
uslišana; toda to, kar so želeli, je bilo samo
dovoljeno, ne pa še zapovedano.

Na veliko žalost častivcev Srca Jezuso¬
vega je ravnal Rim prav previdno.

Razodetje Margareti Alakok,njeno življenje,
čudeži, ki so se dogajali po njeni smrti,
posebno pa predmet in bistvo pobožnosti
Srca Jezusovega, vse to so preiskavah zelo
natančno, kakor kake sumljive stvari.

35

Kako naj si to raztolmačimo? Ali so imeli
papeži predsodke? Nikakor ne. Mnogi izmed
njih so bili goreči častivci Srca Jezusovega.
Toda tako postopa Cerkev vedno pri vsaki
novi pobožnosti. Če se ta ne pokaže očitno
kot napačna, dopusti Cerkev, da jo ljudstvo
goji, medtem pa dalje preiskuje. Šele ko
je popolnoma prepričana, da se vse ujema
z načeli in nauki svete vere, in da res duh
božji deluje v srcu ljudstva pri tej pobož¬
nosti, jo uradno in pravomočno potrdi in
priporoči. Cerkev je namreč za to od Boga
pooblaščena; njena sveta dolžnost je pa¬
ziti, da ne dovoli zmot, ki zapeljujejo ljudi
na kriva pota.

V teku časa se je pokazalo vedno jasneje,
da je pobožnost Srca Jezusovega prava in
njeno razodetje resnično. Cerkev je spoznala,
da je božja volja, da se časti presv. Srce
Jezusovo, in od tedaj ni bila apostolska
stolica več tako nezaupna.

Ko so janzenisti v Italiji 1.1794. pobožnost
še enkrat napadli in jo na sinodi v Pistoji
obsodili, je izdal papež Pij VI. bulo (okrož¬
nico): »Auctorem fidei«, ki je za vselej
naredila konec tem napadom in pobožnost
Srca Jezusovega na najslovesnejši način
cerkveno potrdila. To je bilo zadnje sve¬
čano delo umirajočega stoletja v proslavo
Srca Jezusovega, in kakor ognjeni steber
je svetila vernikom, ko so šli skozi rdeče

3 »

36

morje revolucije, kot nosivka novih milosti
za mirnejše čase in kot tolažnica v dnevih
polnih krvi in hudodelstva.

Sedaj je sledila zmaga za zmago. Kralj
Don Pedro in kraljica Marija Frančiška na
Portugalskem sta dala v Lisabonu sezidati
prekrasno cerkev Srca Jezusovega v spravo
za zločinstva, ki so se bila dogodila pod
ministrom Pombalom. — Leta 1796. se je
posvetila vsa tirolska dežela Srcu Jezuso¬
vemu, ki naj jo varuje pred francoskimi
revolucijskimi četami, ki so gospodovale
in plenile po južni Bavarski in severni
Italiji.

Pobožnost je zelo pospeševal papež
Gregor XVI. Ko je prišel Pavel Rikabona
(Riccabona) pred odhodom v Sirijo k papežu,
da čuje njegove zadnje želje in povelja, mu
je rekel le besede: »Promove devotionem
erga Ss. Cor Jesu.« — »Razširjajte pobož¬
nost Srca Jezusovega!«

L. 1850. so sklenili francoski škofje sve¬
čano, na 7 provincijalnih sinodah posvetiti
svoje škofije presv. Srcu, in so prosili takoj
svetega očeta, naj praznik Srca Jezusovega
uvede ne samo kot dovoljen, ampak kot
zapovedan praznik v Cerkvi.

Papež Pij IX. je mogel v začetku svojega
vladanja reči, da ni več škofije na zemlji,
ki še ni  prosila, da se prizna praznik Srca
Jezusovega kot splošen praznik.

37

Leta 1854. je Pij IX. razveselil ves svet,
ko je proglasil brezmadežno spočetje Ma¬
rijino za versko resnico. Črez dve leti je
pa izpolnil najiskrenejše želje katoliškega
ljudstva glede pobožnosti Srca Jezusovega.
Dne 26. avgusta 1856 je določil, naj se
praznuje praznik presv. Srca Jezusovega
po celi katoliški Cerkvi, t. j. vsak du¬
hovnik naj v petek po osmini svetega
Rešnjega Telesa moli brevir in bere sveto
mašo Srca Jezusovega. Tako se je izpolnila
želja, ki jo je izrazil Gospod v Parč le
Monialu. Cerkev obhaja sicer ta praznik
prav slovesno, pa ne kot zapovedan
praznik, zato ta dan vernikom ni treba iti
k sveti maši.

Dne 19. avgusta 1864 je proglasil
papež Pij IX. Margareto Marijo
Alakok za blaženo  — nov dokaz, da je
njeno razodetje resnično; in to pobožnost
vnovič priporoča. Odslej je postal Parč le
Monial, kjer počiva njeno telo, božja pot za
častivce presv. Srca Jezusovega iz vseh
dežel. Dne 29. junija 1873 je prišlo 25.000
romarjev v Parč, vsi so imeli podobico Srca
Jezusovega na prsih. Tukaj na grobu bla¬
žene so zajemali novo ljubezen in navdu¬
šenje za božje Srce, izprosili si blagoslova
zase, za svoje, za svojo domovino.

Rekli smo, da je praznik Srca Jezusovega
1.1856. postal cerkveni praznik. Vatikanski

33

zbor  (1870) je hotel svečanost tega praz¬
nika še povečati.

Večina zbranih škofov je prosila sv. očeta,
naj povzdigne praznik Srca Jezusovega v
praznik prve vrste. Njih prošnjo so pod¬
pisali sledeče leto 1871. nemški katoličani.
V njih pismu se bere: »V teh nemirnih
časih, ko se narodi vzbujajo in države pro¬
padajo, ko ni nikjer varne zaslombe in miru,
mislimo, da ni drugod mirnega zavetišča,
kakor tam, kjer nam Bog sam v svoji do¬
broti in usmiljenju odpira pribežališče in
podaja zdravila za vsa zla: v presv. Srcu, v
katero lahko vstopimo. V to ladjo zavetja
in zveličanja se lahko zateko vsi, ki nočejo
poginiti v skalnatem morju.«

Do 1. 1874. se je posvetilo mnogo škofij
svečano presv. Srcu. Prve so bile škofije
v Belgiji, kmalu so sledile angleške, irske
(tudi vseučilišče v Dublinu) in vseh 50 škofij
v Ameriki. Republika Ekvador (v južni
Ameriki), kateri je bil predsednik znameniti,
izvrstni katoličan Garcia Moreno, je določila
praznik Srca Jezusovega kot narodni praznik,
in postavila vso deželo pod varstvo Srca
Jezusovega.

Za čas kulturnega boja  so pastirski
listi nemških škofov neprenehoma in živo
izpodbujali, naj se pridružijo vsi tej blago¬
dejni in tolažilni pobožnosti. Mogunski škof
Ketteler, duhovit mož, znan po svojem soci-

39

jalnem delovanju, piše: »Prebodeno Srce
Jezusovo je zadnje in najvarnejše zavetje
pri vseh naših bojih, v vseh naših hudih
stiskah. Tukaj naj išče vsaka duša, tukaj naj
išče vsa Cerkev pomoči, tudi, kadar ni najti
nobene druge pomoči več.«

Vlada papeža Leona XIII. je privedla po¬
božnost Srca Jezusovega do najlepše zmage
in slave. Ta papež je povzdignil praznik
Srca Jezusovega v prvo vrsto cerkvenih
praznikov. V nekem nagovoru se je izrazil
tako navdušeno o tej pobožnosti, da še celo
najgorečnejši častivci Srca Jezusovega niso
pričakovali večje priporočitve in toplejše
hvale. Rekel je: »Pobožnost Srca Jezu¬
sovega dandanes lahko imenujemo
posebno (specifično) znamenje prave
Cerkve, ladjo (t. j. up) njenega zve¬
ličanja, zastavo njene bodoče zmage,
temelj vseh naših nad v boljšo
bodočnost.«  (11. okt. 1893.)

Leta 1899. je izdal Leon XIII. okrožnico o
preš v. Srcu Jezusovem in določil, naj se
ves katoliški svet posveti Srcu Jezusovemu.
V nedeljo dne 11. junija 1899 so se vzdi¬
govale molitve celega sveta proti nebu,
z molitvami pa so se posvetila tudi srca
vernih božjemu Srcu, in sicer prostovoljno
in nepreklicno.

Slovensko ljudstvo se je s svetim na¬
vdušenjem odzvalo želji sv. očeta. To po-

40

svetitev ponavljajo pobožni Slovenci prvo
nedeljo v mesecu ali vsaj o prazniku Srca
Jezusovega.

V dunajski stolni cerkvi sv. Štefana pa
so se posvetili naš presvetli cesar Franc
Jožef 1. Srcu božjega kralja Jezusa Kristusa;
njemu so izročili vso avstrijsko državo,
vse podložne narode.

Drugi slovenski katoliški shod v Ljub¬
ljani 1.1900. je postavil na čelo vsem drugim
sklepom kot prvo resolucijo: »Slovensko
ljudstvo, zbrano ob koncu 19. stoletja na
drugem slovenskem katoliškem shodu, se
klanja Kristusu, nesmrtnemu kralju vseh
vekov, in se posvečuje v 20. stoletju nje¬
govemu presv. Srcu.«

Dragi čitatelj, ki se ponašaš, da si ka¬
toličan, Avstrijec, Slovenec, na vsak način
si posvečen presv. Srcu Jezusovemu. Dal
Bog, da bi se posvetile milemu Srcu Zve-
ličarjevemu vse posamezne družine. Tako
bodi ves slovenski narod ena, nepremagljiva
četa pod zastavo Srca Jezusovega!

41

II. Predmet te pobožnosti, ali kaj
častimo?

»Glej to Srce, ki je ljudi tolikanj lju¬
bilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se
popolnoma žrtvovalo, da jim pokaže
svojo ljubezen.«

S temi besedami je Zveličar sam jasno
označil svojo željo, kaj naj častimo pri tej
pobožnosti. Pri onih besedah je odkril svoje
božje Srce, da se je videlo. To srce je bilo
upodobljeno od Svetega Duha v devici Mariji,
je (33 let) s svojo dragoceno krvjo vzdr¬
ževalo telesno življenje Zveličarjevo, na
Oljski gori občutilo celo težo in grenkobo
trpljenja. To je vojak na križu prebodel s
sulico, in še sedaj živi in utriplje v prsih
zmagoslavnega Zveličarja.

Toda ne častimo samo telesnega Srca.
Zveličar nam razodeva še nekaj posebnega;
pravi namreč: »Glej to Srce, ki je ljudi toli¬
kanj ljubilo.« Ljubezen Jezusova je torej
tudi predmet te pobožnosti.

Če torej vprašamo: Ali je hotel Jezus, naj
bi. Margareta časti njegovo telesno Srce,
ki je utripalo in utriplje v prsih Zveličar-
jevih, naj širi slavo onega Srca, ki je bilo
prebodeno na križu? Odgovoril bo vsak:
»Gotovo, ker Zveličar je odkril svoje Srce,
ki je v svojih prsih nanj pokazal in
rekel: »Glej to Srce.« To živo, utripajoče

42

Srce torej spada brez dvoma k predmetu
pobožnosti. In če nadalje vprašamo: Ali je
hotel Jezus, naj Margareta premišljuje in
svetu oznanjuje ljubezen  Jezusovo do
nas? Odgovoril bo zopet vsakdo: »Da, ker
ravno na ljubezen opozarja Zveličar in na-
glaša velikost te ljubezni in hoče, da spo¬
znajo ljudje to njegovo veliko ljubezen. Po
besedah Jezusovih spada torej brez dvoma
telesno Srce in ljubezen Jezusova k pred¬
metu pobožnosti, ki jo je razodel blaženi
Margareti.

Srce Jezusovo se časti kot znak, po¬
doba, znamenje ali »simbol« lju¬
bezni Jezusove do ljudi.  Znak, simbol?
Kaj si mislimo pri tej besedi?

Kaj pomeni večna luč, ki gori noč in
dan pred tabernakljem? Pomeni, da je v
tabernaklju pričujoč Jezus Kristus pod
podobo kruha. Kdorkoli stopi v cerkev
in vidi to luč, ve, da je tukaj v taber¬
naklju pričujoč Zveličar. Kaj je torej večna
luč? Znamenje je, znak pričujočnosti Kri¬
stusove.

Zveličar pa nam je hotel dati tudi zna¬
menje, ki bi nas spominjalo njegove ne¬
izmerne ljubezni do nas. Pa ni hotel vzeti
luči, plamena, četudi bi nam tudi to lahko
kazalo njegovo ljubezen. Tudi ni hotel vzeti
za to križa ali kakega orodja svojega trp¬
ljenja, ampak je vzel svoje lastno telesno

43

Srce, ki je za nas utripalo, na križu bilo
prebodeno, iz svoje rane darovalo za nas
vso svojo dragoceno kri. Ni moral ravno
izbrati svojega Srca; pa, ker ga je izbral,
smemo reči, da je izbral v vsakem oziru
primerno znamenje.

Zakaj prvič  zasluži ta znak sam ob sebi,
da ga molimo,  ker je Srce Zveličarjevo,
z njegovo božjo osebo bistveno zedinjeno,
torej božje Srce in del njegove božje osebe.

Drugič  velja v vseh jezikih srce vedno
za znak ljubezni, ker se kaže ljubezen čutno
v srcu. Vsak, tudi manj olikan narod ve,
kaj pomeni beseda »srce«. Ko govorim o
človekovem srcu, mislim tudi na njegove
dobre in slabe dušne lastnosti, na njegove
vrline ali hudobije, zlasti pa na njegovo
ljubezen ali sovraštvo, sočutnost ali brez¬
čutnost. »Človek brez srca«, pomeni sebič¬
nega človeka, ki ostane neobčuten pri tuji
bedi in bolesti. Na Srce Jezusovo misliti
torej pomeni: misliti na vse, kar je Jezus,
misliti na njegovo božansko dobrohotnost,
s katero je delil in še deli svoje dobrote; na
njegove solze in njegovo kri, na vse, kar je
za nas storil iz ljubezni od jaslic do križa.
Skratka: beseda »Srce Jezusovo* nas ne
spominja samo njegovega telesnega Srca,
temveč tudi njegove ljubezni do ljudi.

Tretjič  je Srce Jezusovo prav primerno
znamenje ljubezni Jezusove, ker ni le utri-

44

palo za nas, ampak ker si je dal Jezus
kot zadnji dokaz svoje ljubezni do nas pre¬
bosti svoje Srce, ko je bil že mrtev. Iz
ljubezni do nas je hotel žrtvovati še zadnje
kapljice svoje Rešnje Krvi.

Torej je popolnoma v duhu sv. Cerkve, da
častimo Srce Jezusovo kot podobo, znak lju¬
bezni Jezusove. Telesno Srce Jezusovo in
ljubezen Jezusova do nas sta v cerkveni po¬
božnosti en sam predmet, tako da se ne more
imenovati in ne misliti eno brez drugega.
Zadostuje imenovati le Srce Jezusovo, da
se spomnimo takoj ljubezni Jezusove.

Ko pa častimo Srce Jezusovo in v Srcu
ljubezen Zveličarjevo, častimo celega Zve¬
ličarja, njegovo božje-človeško osebo, ker
je njegovo Srce zedinjeno z njegovo osebo
in se ne da ločiti od nje. »Vsa čast, vse
molitve, vso ljubezen, ki jo izkazujemo
božjemu Srcu, izkazujemo resnično in isti-
nito Kristusu samemu,« pravi Leon XIII. v
prej omenjeni okrožnici. Srce dobiva ves
pomen in vso čast od božje osebe.

Nevidna  ljubezen božjega Srca se raz¬
odeva vidno  v presv. telesnem Srcu.

Iz starih krščanskih časov imamo sliko,
ki nam predstavlja božjo ljubezen in usmi¬
ljenje. Ta podoba kaže nebeškega Očeta
kot ribiča; ribice v vodi so ljudje, vaba
na trnku pa je sv. človeška narava Kri¬
stusova.

45

V naši pobožnosti je nekaj podobnega.
Srce Jezusovo hrepeni, da bi njegovo lju¬
bezen spoznali, da bi se vnelo naše srce
ljubezni do njega, in da bi postali deležni
njegove božje narave. V ta namen nam
kaže svoje sladko, sveto, ponižno, krotko
in ljubezni polno Srce, obdano z žarki bo¬
žanstva, in nam kliče: Glejte to Srce, ki
vas je tako zelo ljubilo!

Ali je kakšna stvar v nebesih ali na zemlji
bolj vzvišena, bolj ljubezni vredna, kakor ta:
namreč ljubezen Boga-človeka, ki se nam
vidno predstavlja v njegovem presv. Srcu?

Kateri človeški jezik bi jo mogel opisati
in hvaliti tako, kakor zasluži?

To je božja ljubezen, neizmerna, kakor
božja narava sama.

Koliko ljubezni je že tukaj na zemlji! Pa
vzemimo ljubezen vseh ljudi skupaj: ljubezen
očetovsko, materinsko, ljubezen otrok do
staršev in ljubezen zakonsko, ljubezen dru¬
žinsko in prijateljsko. Daši se tisoč- in
milijonkrat nahaja na zemlji, z vso svojo
močjo in prisrčnostjo, je vendar le kakor
kaplja,  ki je padla iz neizmernega morja
ljubezni božje; le iskra  ljubezni, ki je v
Bogu. Ta je izvir in vzor ljubezni človeške.
Od vekomaj je mislila na nas, ljubila nas,
delovala za nas, nji so služile in pomagale
vse druge lastnosti božje: vsemogočnost,
modrost, svetost in usmiljenje.

46

Ljubezen učlovečenega Boga je pa tudi
ob enem človeška ljubezen.  Ljubezen
božja, ki je gorečnejša kakor serafska, ustva¬
rila si je organ (telesni del) iz mesa in krvi,
da nas more ljubiti tudi s človeškim čutom
in sočutjem in z vso nežnostjo, s katero
ljubi materino srce.

V Srcu Jezusovem bije za nas neskončna
božja in človeška ljubezen. To Srce je božje
in človeško srce.

S svojimi učenci je prišel nekoč Jezus
v Betanijo, kjer je stanoval Lazar. Prišel je
namreč sel s poročilom: » Gospod, glej, ki
ga ljubiš, je bolan.«  (Jan. 11,3.) Gospodje
že blizu doma svojega prijatelja, toda hiša
je polna žalosti — Lazarja ni več med
živimi. Tu priteče Marta Gospodu na¬
proti, pade mu jokaje pred noge in reče:
» Gospod, ko bi bil ti tukaj, ne bi bil umrl
moj brat.«  (Jan. 11, 21.) in ko je druga
sestra, Marija, čula, da je Gospod blizu,
mu je šla tudi naproti in mnogo žalujočih
jo je spremljalo. Vsa v solzah se vrže
pred Gospoda in zakliče: »Gospod, ko bi
bil ti tukaj, bi ne bil umrl moj brat.«  (Jan.
11, 32.)

Gospod vidi žalost obeh sestra, vidi bo!
vseh okrog stoječih — bili so ljudje kakor
on — tu ga prevzame sočutje, »zgrozil se
je v duhu«  (Jan. 11, 33), solze mu stopijo
v oči in padejo na lice, tako da reko celo

47

njemu sovražni judje: » Glejte, kako ga je
ljubil«.  (Jan. 11, 36.)

Da, božji Zveličar ima dobro in človeško
čuteče srce. »Glej to srce, ki je ljudi tako
zelo ljubilo!« Naš brat je. In to Srce ima
še sedaj za nas v tabernaklju. Da bi tega
ne pozabili, spomnil nas je s svojim raz¬
odetjem bi. Margareti,da bije v njegovih prsih
še ravno tisto srce, da devetnajst stoletij ni
prav nič izpremenilo njegove ljubezni.

Ravno tako ljubko, kakor njegova lju¬
bezen do nas, je pa tudi znamenje ali
znak,  ki ga je izbral Zveličar, da nam od¬
krije to svojo ljubezen.

»Glej to Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo!«

Častimo pet svetih  ran  Gospodovih.
Kako so lepe, te častitljive, rožnobarvene
rane Zveličarjeve! Srečen, kdor bi jih mogel
poljubiti! Pa odkod prihaja kri, ki teče iz
teh ran in jim daje rdeči sijaj? Od teh ran
vodi skrita pot globlje v sveto človeško
naravo Jezusovo; še je nekaj globokejšega,
nekaj lepšega v našem Gospodu!

Častimo križ,  na katerem je Gospod
izkrvavel. Cela zemlja si je prizadevala, da
bi ga dobila; v tisočerih ostankih, vkovanih
v zlato in drage kamene, so ga raznesli
narodi v svoje dežele.

Častimo trnjevo krono,  žeblje in sulico,
ki je prebodla Jezusovo Srce. V visokih,
krasnih stolnicah so te stvari shranjene.

48

Te zaklade so si priborili križarji, ko so sl
osvojili sveto zemljo. Toda križ in trnjeva
krona, žreblji in sulica — niso srce! Zakaj
pa te tako cenimo? Ker so bili poškropljeni
s krvjo, ki je tekla po žilah Zveličarjevih in
ki jo je prelilo božje Srce.

Naši predniki v 11. in 12. stoletju so bili
navdušeni za Kristusa. Kar celi narodi so
zgrabili meč in kopje, da bi si osvojili sveto
deželo in grob Gospodov.  Redko so
dospeli tja. Kadar se jim je pa posrečilo
dobiti sv. grob v svojo oblast, jim je bilo
to dovolj plačila. In vendar je bil ta grob
prazen; Gospod je od mrtvih vstal.

Kar pa je bilo na Kristusu in v Kristusu
najlepše in najglobokejše, najljubkejše in
najnežnejše, — kar nam vse povč, kar nas
popolnoma zadovolji, tega ni več v grobu,
to živi še vedno v njem, ki je slavno
premagal svet, ki sedi na desnici božji,
to je njegovo božje-človeško
Srce.

Vzdigni svoje oči k tabernaklju, tam je
pričujoče zveličano Srce Jezusovo. Ob enem
pa je ravno to Srce na desnici Očetovi v
nebesih, svetlo kot solnce, čistejše kot svet¬
loba, obsijano z bliščem božanstva, središče
nebeške slave; in trume angelov leže pred
njim na svojih obličjih ter ga molijo: Srce
svojega kralja in svojega Boga, tabernakelj
in zakladnico presv. Trojice.

49

»Hčere sinajske , pridite in poglejte kralja
Salomona s krono, s katero ga je ovenčala
njegova mati dan njegovega zaročenja in ra¬
dosti za njegovo srce.«  (Vis. pes. 3, 11.)

Naša doba ljubi, kar vidi. Tukaj pa, v
presv. Srcu, je ljubezen božja, katere ne opi¬
sujejo suhe besede, ampak kaže telesno,
vidno Srce. Tukaj se ne razodeva Bog-
Jahve, kakor na Sinaju, med bliskom in
gromom, tako, da so Izraelci prestrašeni
rekli Mojzesu: » Govori ti nam in poslušali
bomo; nikar pa naj nam ne govori Gospod,
da ne umremo.«  (II. Mojz. 20, 19.) Nam po-
kazuje ljubeznivi Zveličar — prijatelj člo¬
veškega rodu — svoje Srce in nas vabi k
sebi, rekoč: »Pridite k meni vsi, ki se tru¬
dite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«
(Mat. 11, 28.) Tukaj je ljubezen božja v
človeški, prisrčni ljubeznivosti!

Ljubezen pa zahteva za povračilo zopet
ljubezen. Le ljubezen je plačilo ljubezni.
Spoznajmo ljubezen božjo! Ljubimo božje
Srce! Ni zvestejšega srca kakor je to Srce,
niti v nebesih, niti na zemlji. Srce učlove¬
čenega Boga je zvestejše kakor materina
ljubezen, ker je sam rekel: »Ali more po¬
zabiti žena svoje dete, da bi se ne usmilila
sina svojega telesa? In če bi ga tudi ona po¬
zabila, jaz te ne bom pozabil .« (Iz. 49, 15.)

-+ 5 > 4 >-

Srce Jetusorv.

4

50

III. Namen in nagibi te pobožnosti, ali
zakaj častimo presv. Srce Jezusovo ?

Zakaj je Zveličar razodel to pobožnost?
Kaj naj nas izpodbuja, da bomo prav goreči
častivci presv. Srca?

i. Prvi namen je, vzbuditi v nas ljubezen do
Jezusa.

Odgovor na prvo vprašanje je dal Zve¬
ličar sam svoji učenki Margareti. V nekem
pismu (pismo 59. v zbirki njenih pisem)
pravi: »G 1 a v n i namen te pobožnosti
je, napolniti duše z ljubeznijo do
Jezusa.«  In Gospod je razodel Margareti,
da »se je vsled želje, naj bi ga vsi ljudje
popolnoma ljubili, odločil razodeti svoje
Srce in z njim jim tudi odkriti ves zaklad
ljubezni, usmiljenja, milosti, svetosti in zve¬
ličanja. Vsi, ki bi mu hoteli vrniti ljubezen
in čast, naj bi obogateli s tem obilnim božjim
blagoslovom, ki mu je vir to Srce.«

In zopet na drugem mestu pravi: »da
izkuša s to pobožnostjo zadnjikrat njegova
ljubezen, kristjane nagniti k ljubezni,
in sicer k pravi ljubezni«.

Zveličar nas hoče torej geniti, da ga res
ljubimo, da ga bolj ljubimo, kakor dozdaj,
da bi ne bili tako hladni do njega.

Krščansko življenje ni samo zunanje iz¬
polnjevanje božjih zapovedi, ampak naše

51

srce, naša notranjost mora služiti Bogu
»Sin moj, daj mi svoje srce«,  govori Bog v
sv. pismu. (Preg. 23, 26.) Bog hoče imeti
zase naše srce, t. j. naše prepričanje, naše
misli, naše želje in našo voljo.

Ravno tako je govoril tudi papež Pij IX.,
ko je uvel praznik presv. Srca za vso Cerkev.
To je storil, da »ima krščansko ljudstvo
nov nagib, ljubiti in se vneti za Srce Je¬
zusovo, ki nas je ljubilo in nas očistilo s
svojo krvjo naših grehov«.

Da bi bolj gotovo vnel v nas ogenj svoje
ljubezni, vzbuja v nas hvaležnost  s tem,
da nas opozarja na svoje dobrote. »Glej
Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo, da se je
popolnoma zanje žrtvovalo«; opozarja na
svoje trpljenje,  da s tem vzbudi naše
sočutje;  opozarja na nehvaležnost in
mrzi  o to  mnogih ljudi, da za to od nas
dobi spravo in zadoščenje  za tolike ne-
časti. Hvaležnost, sočutje, zadošče-
vanje,  to so čuvstva po želji Gospodovi
bistveno lastna ljubezni do Srca Jezu¬
sovega. Ta čuvstva mora torej gojiti v
svojem srcu vsak častivec in ljubitelj Srca
Jezusovega.

a)  Hvaležnost.  Kajti »nehvaležnost
ljudi«, toži Zveličar v neki prikazni svoji
učenki »me bolj boli, kakor vse, kar sem
prestal v svoje trpljenju. Če bi mi bili le
količkaj hvaležni, bi za vse, kar sem storil

4 *

52

zanje, ne upošteval, in bi rad trpel zanje
še več, ko bi bilo mogoče.«

Neki prijateljici piše, »naj ohrani presv.
Srcu trdno zvestobo. Ljubi ga kakor svo¬
jega dobrega Očeta, ki te je sprejel v neiz-
rečnih bolečinah na lesu križa za svojega
otroka. Pač je pravično, da si tudi ti po¬
polnoma njegova s tem, da počivaš na
njegovih prsih in mu izročiš vse skrbi za¬
radi sebe.«

b)  Sočutje.  Prisrčno sočutje se mora go¬
tovo vzbuditi v nas, ako premislimo, koliko
je Jezus storil, trpel za nas, kako nam je
odprl vse zaklade svojega Srca, da nas je
povzdignil do časti otrok božjih, kako nas
vedno in vedno obsipa s svojimi milostmi,
kako je pripravljen vsak čas dati nove mi¬
losti, vedno večje in večje, če bi mi hoteli.

c)  Sprava in zadoščenje.  Zato je
zahteval Gospod, da se uvede poseben
praznik v čast njegovemu Srcu, da bi se
s prejemanjem sv. obhajila in s svečano
spravno molitvijo zadostilo za vsa žaljenja,
ki se mu gode, ko je izpostavljen na oltarjih.

»Kaj si ti, o moj Zveličar«, tako zakliče
blažena Margareta v neki prikazni božjemu
učeniku, »kaj si ti vse storil, da pridobiš
srca ljudi! Pa ti jih ne dajo, da, ne redko-
krat te še izganjajo iz njih.«

»Res je, moja hči«, ji je odgovoril Go¬
spod, »moja ljubezen me je silila, da sem

53

vse žrtvoval zanje, a hvaležne ljubezni ne
dobim od njih. Zato hočem, da vsaj ti
zadostiš po zaslugah mojega srca za njih
nehvaležnost.«

»Oltar naših spravnih žrtev  naj
bo presv. Srce, ker to božje Srce lahko
umiri jezo božje pravice, ki smo jo razjezili
z mnogimi svojimi grehi.« (Pismo 110.)

Večkratse je Jezus prikazal Margareti kakor
trpeči Kristus, kot »Ecce homo«, s križem
na rami, v neizrečeno tužnem stanu. Nekoč
je učenki svojega Srca tako-le tožil: »Glej,
kako me mučijo in zaničujejo  greš¬
niki. Ali ni nobenega, ki bi z menoj
žaloval in z menoj delil bolečine,
ko me vidi v tako tužnem stanu  (bili
so ravno pustni dnevi), v katerega me
spravljajo grešniki.«

Da, Jezus v Pilatovi palači je živa podoba
tega, kar delajo nehvaležni ljudje svojemu
najvišjemu Gospodu in največjemu do¬
brotniku.

Kaj torej zahteva Gospod? Da z njim
žalujemo, da mu zadostimo.  — Res je,
Jezus sedaj ne more več trpeti; pa zato so
mu grešniki, o katerih se sedaj pritožuje,
prizadejali tedaj, ko je za nas trpel, v
resnici one bolečine, o katerih govori v
razodetju. Če se oziramo na voljo hudobnih
ljudi, bi Jezusa tudi sedaj tako mučili s
svojimi grešnimi dejanji, ko bi mogel trpeti

54

Tako pravi sv. Pavel, da tisti, ki se odpo¬
vedo krščanski veri, »Sina božjega na novo
križajo in sramote«,  in tisti, ki greše, »teptajo
njega z nogami«.  (Hebr. 6, 6; 10, 29.)

In res, grešnik tudi še sedaj sramoti Boga.
Edino, kar more prejemati Bog, sam ob sebi
neizmerno srečen in blažen, od svojih stvari,
in kar so mu dolžni izkazovati, je zunanja
čast, priznanje, molitev in ljubezen. Če mu
ne dajo tega, mu v resnici delajo krivico,
ga žalijo in sramote. In če zaradi tega toži,
ima popolnoma prav, čeravno ne more več
čutiti bolečine. Kar je rekel po,, preroku,
je razodel tudi bi. Margareti: »Čakal sem,
da bi se komu smilil, pa ni ga bilo; da bi m,e
tolažil, pa ga nisem našel.«  (Ps. 68, 21).
Tako se je nekoč prikazal svoji učenki
in ji rekel: »Nikogar ne najdem v svojem
trpljenju in v svojih bolečinah, ki bi mi
dal prostora, da se odpočijem.« Potem
je zahteval od duš, ki ga ljubijo, da ga
tolažijo v bolečinah in zadoščujejo za kri¬
vice in žaljenja, ki jih dobiva  od ne¬
hvaležnih ljudi.

Pa to je človeku tako rekoč vsadila sama
narava v srce. Kadar eden izmed otrok raz¬
žali očeta ali mater, izkušajo drugi otroci,
da razžaljene starše kolikor morejo raz-
vesele in tolažijo z dobrim obnašanjem.
Ravno tako nas priganja prava ljubezen
do Jezusa, da ga razveseljujemo z fcogo-

55

ljubnimi deli, da ga nekako tolažimo zaradi
žaljenj, ki jih mora še vedno trpeti.

Toda naša dobra dela bodo imela po¬
sebno vrednost pred Bogom le, kadar jih
zedinimo z neizmernimi zaslugami Jezuso¬
vimi. On pa nam daruje celo svoje Srce z
vsemi zakladi svojega zasluženja. To je
neizmerno bogastvo, s katerim lahko po¬
krijemo svojo revščino. Odtod — iz presv.
Srca —• vzemimo torej, s čimer hočemo
Gospoda tolažiti, razveseliti, umiriti tako,
kakor je njemu ljubo, nam pa koristno.

»Ali nisi storil vsega«, je rekla pri neki
prikazni Margareta Zveličarju, »da si pri¬
dobiš človeška srca? A ne dajo ti ga; ženejo
te celo iz njega!«

»Da«—ji  odgovori Jezus, — »moja lju¬
bezen je storila, da sem vse prestal zanje;
pa vendar je nočejo vrniti. Zato želim, da
ti nadomestiš njihovo nehvaležnost. Dal ti
bom svoje Srce.«

To zadoščenje je bistven znak za pobož¬
nost presv. Srca Jezusovega, ki jo je uvel
Jezus po bi. Margareti. Zato je namen vseh
pobožnosti presv. Srca, ki se javno oprav¬
ljajo prvi petek ali prvo nedeljo v mesecu,
ta, da se dd presv. Srcu nekako zadoščenje.
Tudi praznik presv. Srca se največ zato
praznuje v Cerkvi, da se zadosti Jezusu
za vse žalitve, ki jih prejema v presvetem
Rešnjem Telesu.

56

Odtod izvira tudi društvo zadostilnega
sv. obhajila. Razen tega je tudi mnogo
duš, ki žive z molitvijo, delom in trpljenjem
življenje pokore in sprave, in sicer iz čiste
ljubezni do Srca Jezusovega, ki je nasičeno
od nehvaležnih ljudi z zasramovanjem.

2. Drugi namen: Posnemanje čednosti Srca
Jezusovega.

Pobožnost presv. Srca Jezusovega ima še
drug namen.  Jezus ni izrecno razodel
bi. Margareti, da je posnemanje čednosti
njegovega Srca namen pobožnosti božjega
Srca. Vendar je to tesno zvezano. Zakaj,
kdor res ljubi presv. Srce, mu bo izkušal
postati podoben, ga bo posnemal.

3. Nagibi k pobožnosti Srca Jezusovega.

I. Pobožnost sama.

Še vedno jih je mnogo, ki se nočejo spri¬
jazniti s to pobožnostjo. Četudi sije kakor
solnce opoldne in ogreva celo Cerkev, se
vendar odtegujejo njegovemu blagonosnemu
vplivu. In sicer po krivici. Da pridobimo in
navdušimo verno srce za pobožnost presv.
Srca, zadostuje, da pokažemo to pobožnost v
pravi luči. — Poglejmo le njeno zgodovino.

V resnici, zgodovina  njenega postanka
in razširjanja nosi na sebi tako jasne znake
božjega vpliva in božjega delovanja, da se
mora opaziti na njih delo božje roke.

57

Blagoslov, ki ga Siri vsepovsod, je tako
velik in čudovit, da jo moramo prištevati
cerkvenim pobožnostim, ki jih plačuje Go¬
spod Bog najobilneje.

Njen predmet  je tako vzvišen, tako
svet, tako veličasten in ob enem tako lep
in ljubezniv, da si višjega in lepšega ne
moremo misliti. Telesno Srce Jezusovo in
njegova usmiljena ljubezen,  ki je bila
vzrok in nagib vsega dela odrešenja, vseh
skrivnosti njegovega življenja, trpljenja in
smrti, in vir vseh milosti in dobrot, ki jih
dobivamo mi, v  ubogi ljudje, sta predmet te
pobožnosti. Že i m e Jezusovo deluje tako
močno in zmagovalno na pobožnega kri¬
stjana, da je rekel sv. Bernard, da ni lju¬
beznivejše in ne sladkejše stvari, kakor ime
Jezusovo. Mučeniki so se, izgovarjaje to sveto
ime, krepili in navduševali za mučeništvo.
Ali ne bo rodilo v naših prsih enake radosti
in moči Srce  Jezusovo, ki nam predstavlja
neskončno ljubezen Gospodovo do nas?

Vaje  te pobožnosti obsegajo najlepše
čednosti: vero, molitev, zaupanje, ljubezen,
zahvalo, spravo, daritev samega sebe. To so
najlažje, najprijetnejše, najtolažilnejše vaje
bogoljubnosti, ki ob enem na prijeten način
pospešujejo našo popolnost in posvečujejo
nadnaravno duhovno življenje.

Namen  te pobožnosti je najsvetejši in
najplemenitejši, popolnoma vreden srca, ki

58

ljubi svojega Gospoda: ljubezen po-
vračevati  z ljubeznijo in usmiljenemu
Zveličarju zadoščevati  za nehvaležnost
in žalitve. Gotovo je pobožnost tem drago¬
cenejša in popolnejša, čim nesebičnejši je
njen namen. Zato smemo reči, da v tem
oziru pobožnost presv. Srca Jezusovega pre¬
kosi vse druge, kajti njen namen so dejanja
najplemenitejše ljubezni.

Njeni sadovi  so tako bogati, krasni in
izvrstni, kakor jih sploh more imeti kaka
bratovščina. Vzemimo pred vsem le enega,
ki poganja iz te pobožnosti kakor njen
pravi sad: ljubezen do Jezusa Kristusa,
našega Gospoda in kralja, našega večnega
velikega duhovnika. Katero srce bi ne molilo
čestokrat in z gorečim hrepenenjem za dar
najlepše čednosti?

V tej pobožnosti — pravi učeni P. Noldin
— imamo najlažje in najgotovejše sredstvo,
da dosežemo v kratkem času namen svojih
želja in molitev. Po dveh potih — pravi
P. Galifč (Galliffet) — dosežemo ljubezen do
Jezusa Kristusa. Najprej po radodarnosti
božji:  če namreč usliši naše molitve, ali
če nam podari to veliko milost kot nekako
plačilo za bogoljubna dela. Potem tudi po
lastnem sodelovanju:  če rabimo taka
sredstva, ki nam morejo vžgati, ohraniti
ali pomnožiti ogenj ljubezni do Jezusa. Po¬
glavitno sredstvo pa je premišljevanje ne-

59

dosežne popolnosti Jezusa Kristusa, njegove
ljubezni do nas in dobrot, ki nam jih deli
radodarno. Pobožnost Srca Jezusovega pa
nas vodi po teh dveh potih bolj kakor
druge pobožne vaje, kajti nobene milosti
si ne žele častivci božjega Srca bolj, kakor
ljubezni do Jezusa, svojega Zveličarja. Na¬
dalje nam ta pobožnost vedno kliče v
spomin ljubezen božjega Srca in njegove
dobrote. K tej pobožnosti nas tudi vabi

2. Želja Zveličarjema.

Če bi videli kneza, ki stopi iz svoje palače
v vrt in z lastno roko vsadi drevesce in
vsak dan pride, da ga pogleda, zaliva in ob¬
rezuje, ali bi ne mislili: to je gotovo drago¬
ceno drevesce, gotovo je knezu zelo pri
srcu? Ali ni ravno tako s pobožnostjo presv.
Srca Jezusovega? Kristus jo je sam vsadil
v vrt in vzgojil. Sam se je prikazal blaženi
Margareti in ji razodel predmet, nagib, način
in namen pobožnosti, zopet in zopet je
prišel in jo podučil o vsem; z njegovo po¬
močjo se je pobožnost vkljub mnogim in
mogočnim nasprotnikom povsod razširila in
seje priljubila katoliškemu ljudstvu. Gotovo
mu je zelo pri srcu.

Pa razodel nam je tudi svojo željo po¬
polnoma jasno in določno. Opetovano je iz¬
rekel Margareti svojo voljo, naj se časti
njegova ljubezen pod znakom njegovega

60

presv. Srca in vsi naj opravljajo to pobož¬
nost. Očitna želja Gospodova je tudi nag¬
nila sv. Cerkev, da je sprejela in vpeljala
to pobožnost.

Ali je treba še kaj drugega, da se vna¬
memo za pobožnost, kakor gotovost, da
Jezus to tako želi in pričakuje? Ali nam
ni on vse, in ali se nimamo za vse, kar
imamo in pričakujemo, zahvaliti njemu?
Ne zasluži li, da izpolnimo to željo njego¬
vega Srca? »O,« pravi bi. Margareta, »ko
bi vendar mogla celemu svetu povedati,
kar vem o tej ljubeznivi pobožnosti! Povem
pa zaupno, če bi vedela, kako je ta po¬
božnost všeč Zveličarju, bi ne bilo nobe¬
nega kristjana, če še tako malo ljubi, ki bi
je ne sprejel.«

3. Obljube Gospodove.

Da nas Zveličar še uspešneje pridobi za
to pobožnost, je dal častivcem svojega Srca
velike obljube, kakršnih še ni dal nikdar
nobeni drugi pobožnosti.

V spisih bi. Margarete je veliko število
obljub za češčenje Srca Jezusovega.

Vestni in natančni preiskovavci pisem bi.
Margarete delž obljube, ki so raztresene v
njenih spisih, v sledeče vrste:

a)  Za tiste, ki prejmejo na praznik
Srca Jezusovega zadostilno obhajilo
in opravijo javno spravno molitev:

61

»Zato ti obljubim, da se bo razširilo moje
Srce in izlilo obilico svoje božje ljubezni
na vse, ki mu bodo izkazali to čast in
izpodbujali tudi druge k temu.« (Lastno¬
ročni življenjepis II., str. 414.)

b)  Za tiste, ki sploh časte Srce
Jezusovo:

»Obilico vseh darov, ki napolnjujejo nje¬
govo Srce, bo izlil v srca onih, ki ga bodo
častili.« (Pismo 126.)

c)  Za tiste, ki se velikodušno in
za vselej posvete p res v. Srcu, in
to stanovitno izvrše:

»Nihče se ne bo pogubil, kdor pobožno
časti presv. Srce in se mu je posvetil.«
(Pismo 33.)

c)  Za tiste, ki časte podobo Srca
Jezusovega:

Blaženi Margareti je Zveličar obljubil, »da
bo ta podoba prinesla vsakovrstne darove
in milosti, kjerkoli bo izpostavljena v po¬
sebno češčenje.« (Pismo 126.)

»Vse blagodare, ki izvirajo v tem Srcu,
bo delil povsod, kjerkoli se bo izpostavila
ta podoba v povzdigo ljubezni in
češčenja tega ljubezni polnega
Srca.  S tem sredstvom bo razdvojene dru¬
žine zopet združil. Varoval bo tiste, ki so v
stiski; izlil bo sladkost svoje goreče ljubezni
na vsa društva, ki bodo častila to podobo.
Ce so z grehom izgubila njegovo milost, bo

62

odvrnil od njih kazen pravične jeze božje in
jih zopet sprejel v stan milosti.« (Pismo 32.)

d)  Za vse, ki pospešujejo to po¬
božnost:

»Vse one, ki Srcu Jezusovemu na vso
moč izkazujejo svojo ljubezen in čast in jo
širijo tudi pri drugih, bo bogato obdaroval
z nebeškimi zakladi, ki jih najdemo v tem
Srcu.« (Pismo 126.)

»Ti zakladi so tako veliki,« piše bi. Marg.
drugje, »da nimam za to besedi. Le to bi
mogla reči, kar je jasno slišala po sv. ob¬
hajilu o treh osebah, ki so pridno širile
pobožnost: Da, jaz jih bom združil s seboj
v edinosti ljubezni na veke.« (Pismo 82.)

In o nekaterih drugih osebah piše: »Go¬
spod mi je pokazal, da so imena mnogih
zapisana  v njegovo Srce, ker so hrepe¬
neli pospeševati njegovo čast, in da nikdar
ne bodo izbrisana odondod.« (Pismo 34.)

»Za tiste pa, ki se mu v ta na¬
men darujejo in posvete,  da mu  sami
izkazujejo vso čast in ljubezen in skrbe,
da mu jo izkazujejo tudi drugi,« imenuje
bi. Margareta »božje Srce brezdno, ki ima
v sebi za one le zaklade ljubezni in mi¬
losti.« (Pismo 82.)

Malo pred svojo smrtjo je pisala blažena
Margareta patru Kroazetu (Croiset): »Zve¬
ličar je obljubil: Ne bo dopustil,  da
bi bili pogubljeni tisti, ki se mu daru-

63

jejo in posveta v ta namen, da mu na¬
pravijo to veselje (da namreč širijo to po¬
božnost) po svoji zmožnosti in s sredstvi,
ki jih jim bo dal. Varno zavetje jim bo
proti vsem zasedam njihovih sovražnikov,
posebno ob smrtni uri. Sprejel jih bo z
ljubeznijo v to božje Srce in zavaroval njih
zveličanje. Skrbel bo, da bodo posvečeni
in poveličani od večnega Očeta v isti meri,
kakor so se potrudili za razširjanje kra¬
ljestva njegove ljubezni.« (Pismo 100.)
e)  Za redovne osebe:

Tem je obljubilo presv. Srce, »da bo izlilo
sladkost in moč svoje ljubezni na vse re¬
dovne družine, ki ga bodo častile in se izro¬
čile njegovemu posebnemu varstvu. Ohranil
bo vsa srca v edinosti, da bodo vsi le eno
srce z njim; odvrnilo bo od njih kazni božje
pravičnosti in jim podelilo svojo milost,
ako so jo izgubili.« (Pismo 33. in 100.)

BI. Margareta dostavlja, da bodo redovne
osebe »našle v tej pobožnosti pripomoček, ki
bo že sam zadostoval, da se obnovi v manj
gorečih redovih prva gorečnost in natančno
izpolnjevanje pravil. Tiste pa, ki so na
dobrem potu, bo vodil do vrhunca popol¬
nosti.« (Pismo 132.)
f)  Za duhovnike:

»Tisti, ki se trudijo za zveličanje duš, bodo
dobili milost, ganiti tudi najtrdovratnejša
srca, in njih dela bodo imela čudovit uspeh,

64

če bodo le sami polni prisrčne pobožnosti
do tega božjega Srca.« (Pismo 132.)

g)  Za krščansko ljudstvo sploh:

»Zedinil bom zopet razdvojene družine.
Varoval in podpiral bom (Jezus) one, ki so
v potrebi, ako se bodo le z zaupanjem
zatekali k temu Srcu.« (Pismo 32.)

Margareta še dostavlja: »Ljudje med sve¬
tom bodo našli s to pobožnostjo vsako po¬
trebno pomoč za svoje družine, podporo pri
svojem delu, nebeški blagoslov pri svojih
podjetjih, tolažbo v stiskah. Da, v tem
presvetem Srcu bodo našli varno zavetje v
svojem življenju in posebno ob smrtni uri.«
(Pismo 132.)

Omenimo še »veliko obljubo«,  o
kateri bomo pa v IV. poglavju več pisali.
Jezus je rekel bi. Margareti: »V neizmernem
usmiljenju svojega Srca ti obljubim, da bo
podelila moja neskončna ljubezen milost
spokorne smrti tistim, ki prejmejo
sv. obhajilo devet mesecev zapo¬
red vsak prvi petek.  Ne bodo umrli v
moji nemilosti, niti brez svojih zakramentov,
ker bo moje božje Srce v zadnjem trenutku
njih varno zavetje.« (Pismo 82.)

Nekega dne je Gospod dejal slovesno bi.
Margareti: »Jaz sem večna resnica, ki
ne more varati; jaz sem zvest v svo¬
jih obljubah, in milosti, ki sem jih
izkazal  tebi, lahko prestanejo vsako

65

poizkušnjo ali preiskavo.« (Lastno¬
ročni življenjepis. II., str. 343.)

Gospod torej obljubuje milosti v življenju
in še več, v odločilni smrtni uri. In kakor
da bi bilo vse to še premalo, pristavi, da
»svojim milostim ne bo postavil ne
mere ne kraja za one, ki jih bodo
iskali v njegovem preš v. Srcu«.

4. Trpljenje Kristusovo.

Posebno močan nagib, da goreče častimo
presv. Srce, je ljubezen, ki nam jo je Go¬
spod pokazal v svojem trpljenju. Srce
Jezusovo se je prikazalo bi. Margareti s
trnjevo krono in z rano, to je, z znamenji
trpljenja. Kaj to pomeni? BI. Margareta
piše, da ji je Kristus sam razložil pomen;
s tem nam hoče Gospod pokazati, »da je
bila njegova neskončna ljubezen do ljudi
vir vsemu trpljenju, ki ga je za nas prestal.«
(Pismo 126.)

Gospod nas hoče gotovo opozoriti, ne
samo, da je trpel neizrečne dušne in telesne
bolečine, temveč tudi, da je vse rad prestal
iz ljubezni do nas, da je za nas krvavi pot
potil, da je za nas težki križ nesel, da je
za nas bil križan, da je iz ljubezni do nas
prelil svojo dragoceno kri, da nas za to
neskončno ceno odkupi iz sužnosti sata-
nove, g;reha in smrti. Človeško srce se
najhitreje vname za ljubezen, ako vidimo,

Srce Jezusovo.

5

66

da kdo dela fn trpi za nas iz nesebične
ljubezni. V trpljenju se poizkusi ljubezen,
kakor zlato v ognju. »Večje ljubezni nima
nihče, kakor če da življenje za svoje prija¬
telje.«.  (Jan. 15, 13.) Kako bi torej ne častili
Srca, ki je občutilo vso bridkost sramotil¬
nega trpljenja, ki se je čutilo zapuščeno
celo od nebeškega Očeta?

5 . Zaničevana ljubezen.

V sv. Rešnjem Telesu je Kristus resnično
in bistveno pričujoč kot darilno jagnje in
kot hrana dušam — nov, velik dokaz nje¬
gove ljubezni do nas.

Pri sv. maši se polnijo vsako jutro kelihi
na naših oltarjih s krvjo Jezusovo, ki je
vedna daritev nove zaveze.

Pri sv. obhajilu pride božji Zveličar v
naše srce, ter se v tem zakramentu kar
najtesneje zedini z nami. Zato ga imenu¬
jemo zakrament ljubezni.

V tabernaklju naposled biva božji Zveličar
noč in dan pri nas pod podobo kruha.

Mislili bi, da bodo vsi ljudje hiteli k
božjemu Zveličarju v presv. zakramentu, da
ga ljubijo, se mu zahvaljujejo, da z njim
prijazno občujejo.  Njegovo bivanje
med nami v tabernaklju bi moralo biti pri¬
jetno, njegovo kraljestvo na zemlji kraljestvo
hvaležne, srečne ljubezni. Da, tako mislimo.
Toda je li res tako? Glejmo, če se je iz-

67

polnila želja njegova, če je res doživel
mnogo veselja z nami ljudmi.

V treh letih svojega javnega delovanja
se je pritoževal zelo redko, ker ima veliko¬
dušno in močno Srce.

Šele kratko pred smrtjo, ko je šel iz Be-
tanije proti Jeruzalemu in z Oljske gore
gledal lepo mesto s templjem, s stolpi in
z zidovi in s cvetočimi vrtovi, obšla ga je
žalost in notranja bol, videl je že v duhu
rimskega poveljnika Tita, ki je vzel mesto
z naskokom, videl je mrliče na cestah
ležati in celo mesto razdejano in je dal
svoji žalosti duška v besedah: »O, da bi
spoznalo tudi ti, in sicer ta svoj dan, kar je
tvoj mir! Sedaj pa je skrito pred tvojimi
očmi.«  (Luk. 19, 42.)

Kmalu potem ga vidimo na Oljski gori
potrtega od tuge in velike žalosti. Sledeči
dan naj bi žrtvoval svoje mlado življenje
sramotni smrti na križu; to ga je potrlo na
zemljo, in ponižna, vdana tožba je prišla iz
njegovih ust: »Moj Oče, ako je mogoče, naj
gre ta kelih od mene!«  (Mat. 26, 39.)

Zadnjikrat se je pritožil v svoji zapu¬
ščenosti na križu,  ko se je pridružila
vnanjim telesnim bolečinam še dušna osa¬
melost. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil?«  (Mat. 27, 46.) V resnici pa to ni
bila tožba, ampak dokaz njegove ljubezni
do nas; hotel nam je razodeti, da je trpel

5 «

68

tudi notranjo zapuščenost, da nam zasluži
tolažbo za tiste ure, ko smo popolnoma
zapuščeni in potrti.

Božji Zveličar ne toži tako hitro, ne
pretirava. Toda če kdaj toži, potem pazite
in poslušajte njegov glas vsi, ki ljubite
svojega Boga in Gospoda; gotovo je skriv¬
nost polna bridkosti in bolečine.

V Parč le Monialu je Gospod tožil radi
nehvaležnosti in mrzlote ljudi do njega,
zlasti v presv. zakramentu. Ima li vzrok za
to tožbo? Ali ga je odrešeno človeštvo
varalo v njegovih nadah?

Poglejmo sedanji čas.

Sedaj živi okrog 1563 milijonov ljudi na
zemlji. Od teh je 800 milijonov poganov
in 216 milijonov mohamedanov. Kaj so ti
za božjega Zveličarja?

Ne verujejo niti v Kristusa niti v njegovo
odrešenje. Stoje izvun Cerkve, ki edina vodi
v nebesa. Brez zveze z živo trto žive v
tmini nevere. Sv. Rešnje Telo ne najde pri
njih ne vere ne ljubezni.

Ali ni to pretresljiva resnica: dve tretjini
vsega človeštva nista Kristusovi! In to še
v 20. veku, ko je vendar Cerkev razširjena
po vsej zemlji. Ali nas to ne iznenadi?

Ostane še 500 milijonov kristjanov. Pa
tudi ti niso vsi Kristusovi. Mnogo milijonov
je ločenih od Cerkve v grškem razkolu; pred
tristo leti je odtrgala takozvana reformacija

69

zopet mnogo milijonov od Cerkve — mnogo
lepih zemlja in krepkih narodov, tako, da
je sedaj okrog 170 milijonov kristjanov lo¬
čenih od telesa prave Cerkve. Protestantje
nimajo pravih posvečenih duhovnikov, torej
tudi ne sv. maše, ne sv. Rešnjega Telesa in
sv. obhajila.

Kolika bolečina je to za božjega Zveli¬
čarja! A kako je s katoličani?  Otroci
prave Cerkve imamo celo bogastvo milosti
Zveličarjevih; imamo Zveličarja noč in dan
v tabernaklju pri sebi.

Same sebe že smemo strožje soditi. Ali
ima z nami Zveličar mnogo veselja?

V katoliški Cerkvi, v samostanih in izvun
njih, jih je mnogo, ki žive zares sveto. Od¬
mrli so duhu sveta in so dosegli popolno
ljubezen do Boga. Z vsemi močmi hodijo
za Križanim in so radost njegovega Srca.
Tudi je na milijone zvestih duš, ki žive v
resnici krščansko in nikoli ne grešijo smrtno,
se resno bore celo proti malim grehom tako,
da le redkokdaj padejo v popol¬
noma premišljene in prostovoljne
male grehe.  Ti imajo svojo pravo hrano
in svoje pravo življenje, svojo moč in svoje
veselje v presv. Rešnjem Telesu.

Razen tega je še mnogo milijonov kato¬
ličanov, ki sicer pogostoma padejo, ki se
pa vendar vselej vzdignejo, se z Bogom
spravijo v pokori in v sv. obhajilu iščejo

70

pokrepčanja. Potem je Zveličar z njimi zopet
zadovoljen, jih ozdravlja in krepča, in nje¬
gova sv. kri jih bo naposled rešila.

Toda koliko jih je med 270 milijoni kato¬
ličanov, nad katerimi nima Gospod nobenega
veselja!

Tu so tisti, ki imajo le ime katoličana,
ki ne hodijo več v cerkev, razen na kakšno
svatbo ali k pogrebu. Žive v verski malo¬
marnosti in brezbrižnosti; in teh ni malo,
posebno v večjih mestih.

Tu so zopet drugi, ki žive celo leto v
smrtnem grehu;  žive tako, da je sra¬
mota za kristjana; nikakor se ne potrudijo,
da bi se osvobodili greha in utolažili svojo
vest. In vendar pokonča ravno greh kra¬
ljestvo Kristusovo v srcih.

Drugi zopet pristopijo prav redkokrat
k s v. o b h a j i 1 u. Pa če bi vsaj takrat prišli
z ljubeznijo h Gospodu! Toda zakaj pri¬
dejo? Ker se mora  vsaj enkrat v letu
priti! Kako hladne besede: »Ker se mora
priti!« Da, ne prišli bi, ko bi jih ne vezala
k temu Cerkev pod smrtnim grehom in jih
takorekoč vlekla k obhajilni mizi, kakor bi
morali trinogu zadovoljiti. Ali se more to
še imenovati ljubezen do Zveličarja?

Koliko je pa število nevrednih ob¬
hajil?  Kristjani, ki dobro vedo, da ne
smejo v smrtnem grehu prejeti sv. obhajila,
ampak da se morajo prej skesati in izpo-

71

vedati, silijo božjega Zveličarja, da stopi v
njih nečisto dušo in store s hladnim srcem
božji rop. Kakšna trnjeva krona za božje
Srce!

Pa tudi duše, ki so Zveličarju na po¬
seben način posvečene, ga zasramujejo in
zaničujejo.

Nad temi žaluje božji Zveličar v posebni
tožbi: »Kar me pa še mnogo bolj boli, je
to, da še celo meni posvečena srca tako
postopajo z menoj.«

To so v resnici temne sence, ki padajo
na pričujočnost  Jezusovo v tabernaklju.
Le majhen del vsega človeštva pripada
njemu, in med njegovimi koliko mrzlote,
nehvaležnosti, polovičarstva! Ali je to res
vse, kar je dosegel s svojim trudom, s
svojo potrpežljivostjo, s tem, da se je dal
bičati, s trnjem kronati in križati, da je
trpel tri ure na križu tako grozno, in to
vse prostovoljno, le ker nas je ljubil? Ali
je to ves sad, ki so ga obrodili krona,
križ in rana?

Res, ljubezen, ki jo goji Jezus do člo¬
veštva, je nesrečna.

»Možje so zoper mene vstali brez usmiljenja
in niso prizanesli moji duši. Silo so storili,
Jci so se polastili mojega življenja.«  (Brevir
veliki petek.)

72

»Hči mojega ljudstva je neusmiljena kakor
noj v puščavi.«  (Žal. pes. Jerem.)

»In čakal sem, da bi se komu smilil, pa
ni ga bilo; da bi me tolažil, pa ga nisem
našel. Dali so mi za jed žolča, in v žeji so
me napojili s kisom.«  (Ps. 68, 21. 22.)

»O vi vsi, ki greste mimo po poti, ozrite
se in glejte, ali je katera bolečina taka, kakor
je moja bolečina.«  (Žal. pes. 1, 12.)

Ni torej čuda, da je Gospod v novejši
dobi tako očitno raztrgal zagrinjalo svo¬
jega božjega veličastva, da je v Parč le
Monialu rabil novo sredstvo, katero je iz¬
umila njegova iznajdljiva ljubezen ter je v
onem razodetju kakor v šopku cvetlic podal
najlepše dokaze svoje ljubezni, namreč:
Srce, trnjevo krono, križ, rano in
plamen.  Skupno nam predstavljajo »po¬
dobo Srca Jezusovega«,  kakor umo¬
tvor, ki naj bi ganil naša trda srca. To
ljubeznivo in vendar tako tužno podobo
nam je Kristus sam raztolmačil: »Glej to
Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo, da se ni
zbalo ničesar, ampak se popolnoma žrtvo¬
valo in izcrpilo, da jim pokaže svojo lju¬
bezen.«

In potem se je njegova žalost izlila v
bridke besede: »Za plačilo za to dobivam
od večine ljudi le nehvaležnost, ker se ne¬
spoštljivo obnašajo pred menoj, ker me
božjeropno prejemajo v sv. obhajilu, ker so

73

mrzli do mene, ker me zaničujejo v zakra¬
mentu ljubezni.« — »Če bi mi ljubezen po-
vračali le količkaj s hvaležno ljubeznijo, bi
komaj upošteval vse, kar sem storil za¬
nje, in bi hotel še več zanje storiti, če bi
bilo mogoče.«

Spodobi se in pravično je, da obudimo v
svojih srcih sočutje, da uberemo na strunah
svojega srca pesem žalostinko radi te usode
našega dragega Gospoda.

Spodobi se in pravično je, da poslu¬
šamo njegovo bridko tožbo, da jo pre¬
udarjamo in si jo vtisnemo globoko v
svoje srce. Žalovati bi morali kakor nekdaj
prerok Jeremija nad razdejanjem jeruzalem¬
skega mesta in templja.

Za ljubeče srce je dovolj, če ve, da mnogi
Jezusa žalijo. Sicer smo občutljivi in rahlo¬
čutni za svojo lastno bolečino. Če komu
razodemo svojo žalost in težave, hočemo,
da čuti vso težo naše nesreče, da razume
do malega našo bol, da čuti z nami; in
kako nas užali, če se ne izpolni naša nada!

To užaljenje moramo po svoji moči od¬
vrniti od Jezusa. Želimo razumeti njegovo
bol, hočemo z njim imeti sočutje. In to
pričakuje od častivcev svojega Srca.

Ravno  to je posebni duh in značaj
Pobožnosti Srca Jezusovega: za¬
doščenje, ki ga dajemo božjemu
Srcu. Pobožnost Srca Jezusovega

74

je bistveno zadostilna pobožnost.
Ta duh zadoščevanja mora poživljati vse
pobožnosti onega, ki hoče častiti Srce Je¬
zusovo tako, kakor je razodel sam.

Med letom pa so tudi časi, ko ljudje Boga
žalijo bolj kakor sicer, ko se razliva kakor
povodenj grešna razbrzdanost po mestih in
vaseh. To se godi posebno o predpustnih
dneh. Nasprotno pa hite ravno v teh dnevih
katoliški kristjani vseh dežel, možje in žene,
mladeniči in dekleta mnogoštevilno v cerkve,
da obiščejo jetnika ljubezni v izpostavljenem
zakramentu. Obhajilne mize so polne, ure
in ure kleče pred sv. Rešnjim Telesom;
svoj ljubezni žareč obraz imajo uprt v
sv. hostijo, na svojega skritega, dragega,
užaljenega Gospoda in Zveličarja. Povedo
mu, da so ga prišli tolažit, mu izkazovat
svojo ljubezen in razodet svojo žalost radi
žaljenj, ki jih trpi. Povedo mu, da mu ho¬
čejo zadostiti, da bi se radi popolnoma
darovali v goreči pobožnosti in v ljubezni
žrtvovali, kakor žgalen dar, kakor tiho go¬
reča blagoslovljena sveča na oltarju. To
zadoščenje  je krasen pojav katoliškega
življenja. Išči ga zunaj katoliške Cerkve,
išči ga, kjer hočeš, nikjer ga ne dobiš, da,
še razumejo ne, kaj je zadostilna pobožnost.

Kogar ljubezen do Jezusa in lepota nje¬
govega Srca ne more ganiti, da vstopi med
vnete in stanovitne častivce božjega Srca,

75

ta bo vendar gojil to pobožnost iz ljubezni
do samega sebe. Velika je korist, ki jo
prinaša ta pobožnost ne samo posamezniku,
temveč tudi celim družinam, občinam, de¬
želam in državam. Le beri V. poglavje o
sadovih prave pobožnosti do presv. Srca.
Kar želi Kristus od svojih častivcev, je malo
in prijetno; ta mali trud pa poplača z
dušnimi in telesnimi darovi, z velikimi do¬
brotami za čas in večnost. Bodi veliko¬
dušen do Jezusa, gotovo se ti bo izkazal
neskončno radodarnega.

—*££+—

IV. Kako častimo presveto Srce
Jezusovo ?

Komaj se je znalo v katoliški Cerkvi za
pobožnost presv. Srca Jezusovega, že so
iskali verni ljudje načine, kako bi častili to
božje Srce. Kakor priklijejo spomladi iz
rodovitne zemlje mnogovrstne in raznobar-
vene cvetke, tako so se razvile iz pobožnosti
do presv. Srca najraznovrstnejše vaje.

Gospod pa želi in hoče, da ne častimo
tega Srca le z vnanjimi vajami, na pr. da
molimo kake molitvice, litanije, ako no¬
simo njegov škapulir, ali storimo kaj dru¬
gega njemu v čast. To je sicer nekaj do¬
brega, ako storimo iz pravega namena in

76

pobožno, toda to še ni vse. Vse to vnanje
češčenje presv. Srca mora oživljati pravi
duh, prava notranja  pobožnost. Prava
pobožnost do presv. Srca Jezusovega mora
prevzeti vse naše misli, želje, besede, vse
naše trpljenje, vsa naša dejanja, naše srce,
našo dušo, poseči mora v naše celo živ¬
ljenje in delovanje. To notranje češčenje
je pravo, je poglavitno, je bistveno.

1. Kako sploh prav častimo presv. Srce
Jezusovo?

To storimo s tem, da presv. Srce 1. mo¬
limo, ker je božje  Srce; 2. da povračamo
temu Srcu ljubezen za ljubezen,  ker
je najljubeznivejše Srce; 3. da zadostu¬
jemo  temu Srcu, ker ga ljudje tako žalijo;
4. da to Srce posnemamo,  ker je kot
najsvetejše Srce vzor vseh čednosti in vse
svetosti, lzpregovorimo o vsaki točki vsaj
nekaj. Prav častimo presv. Srce Jezusovo
s tem, da ga

1. molimo,  t. j. izkazujemo presv. Srcu
tisto najvišje češčenje, ki gre Bogu samemu,
katerega moramo moliti zato, ker je naj¬
popolnejše bitje, stvarnik, najvišji gospodar
in zadnji cilj vseh stvari. Umevno je torej,
da gre to češčenje presv. Srcu, ako nam
velja Srce Jezusovo isto, kakor volja in
ljubezen božja,  zakaj te dve ste isto kot
božanstvo.

77

Toda tu posebno menimo telesno  Srce
Jezusovo in nadčutno, duhovno  Srce,
v kolikor pomeni voljo in delovanje Boga-
človeka. Pa četudi v tem zmislu vzamemo
Srce Jezusovo, gre temu Srcu ona najvišja
čast, ki jo označimo, ko pravimo, da Boga
molimo.

Pravi častivci pa ne molijo samo presv.
Srca, ampak 2. vračajo Srcu Jezuso¬
vemu ljubezen za ljubezen.

Ljubezen vračamo tistemu, ki nas je prej
ljubil, ki je kaj storil iz ljubezni za nas.
In kaj je storil Gospod Jezus iz ljubezni
do nas? Iz ljubezni do nas postal je revno,
slabo dete; iz ljubezni do nas je hodil po
sveti deželi, učil ljudi, delal čudeže, trpel
uboštvo in zaničevanje, bil za nas kronan,
nesel težki križ, umrl na križu in dal zadnjo
kapljico krvi za naše zveličanje. Iz ljubezni
do nas je postavil zakrament presv. Rešnjega
Telesa, v katerem biva noč in dan v vseh
katoliških cerkvah, po celem svetu, in nas
ljubi sedaj s čisto neomajno ljubeznijo, kakor
pred tisoč leti. In da bi nihče o tem ne
dvomil, je sam razodel bi. Margareti svoje
Srce, rekoč: »Moje božje Srce je tako
polno ljubezni  do  ljudi, da ne more
več v sebi zadrževati plamena svoje
goreče ljubezni.«  In zopet ji reče že
znane besede: »Glej to Srce, ki je ljudi
tolikanj ljubilo . . . .«

78

Ni torej dvoma, da nas je Srce Jezusovo
res ljubilo, in zato zasluži, da vsi, zlasti
pa še častivci presv. Srca, ljubimo to naj¬
ljubeznivejše Srce, in sicer tako, kakor želi
in zahteva. To je jasno povedal Gospod v
svojem življenju: » Kdor moje zapovedi ima
in jih izpolnjuje, ta je, ki me ljubi.«  (Jan.
14, 21.) In zopet: »Ako me ljubite, izpol¬
njujte moje zapovedi.«  (Jan. 14, 15.)

Kdor pa sam res časti in ljubi presv. Srce,
skrbi za to, da ga ljubijo tudi drugi;  skrbi,
da ne delajo prostovoljnih smrtnih grehov,
ampak, da izpolnjujejo božje in cerkvene
zapovedi. Ko torej vidi ljudi, ki žalijo Srce
Jezusovo s smrtnimi grehi, in takih ljudi
ne manjka nikdar, ko vidi, kako so mnogi
mlačni, mrzli in s tem žalijo presv. Srce,
izkuša nadomestiti čast, ki so mu jo vzeli
grešniki. Takrat sam

3. zadostuje presv. Srcu  za vsa ža¬
ljenja, ki jih dobiva presv. Srce, posebno v
zakramentu presv. Rešnjega Telesa.

Nobene stvari ni Gospod Jezus od blažene
Margarete večkrat, odločneje in jasneje za¬
hteval, kakor to, da zadoščuje  njego¬
vemu Srcu za vso nehvaležnost, mrzloto,
zaničevanje in božje rope, s katerimi žalijo
grešniki in drugi mlačneži presv. Srce v
zakramentu ljubezni. To zadoščenje presv.
Srcu je pobožnosti presv. Srca Jezusovega
tako bistveno,  da si brez njega niti misliti

79

ne moremo one pobožnosti presv. Srca, ki
jo je Gospod razodel in po bi. Margareti
vpeljal v svoji sv. Cerkvi.

4. Posnemajo presv. Srce Jezusovo.

1. Bog nas je ustvaril, da se zveličamo,
da pridemo enkrat v sveta nebesa. Zato
je pa treba, da po volji božji živimo in v
milosti božji umremo; ali z drugo besedo,
da se posvetimo. To zahteva tudi Bog od
nas: »To je volja božja, vaše posvečenje .«
(I. Tesal. 4, 3.) Da se pa res posvetimo, da
res sveto živimo, je treba dveh reči: namreč,
da se varujemo  gre  h a,  zlasti smrtnega,
in vsega, kar nas naravnost vodi vanj;
drugič pa, da opravljamo dobra dela in v
svoje srce vsajamo lepe cvetke krščan¬
skih čednosti.

2. In česa naj se učimo od presv. Srca?
Učiti se moramo, posnemati  moramo
njegove čednosti.  Za zgled nam na¬
vede Gospod sicer le dve čednosti, ki sta
mu najljubši, pa učiti se moramo od njega
vseh, saj je njegovo presv. Srce vzor vseh
čednosti, je »brezdno vseh čednosti«, kakor
molimo v litanijah presv. Srca. Presv. Srce
Jezusovo je božje  Srce, kot tako je ne¬
skončno sveto; njegovo Srce je pa tudi
človeško  srce, pa tudi kot tako je naj¬
svetejše izmed vseh src, zato, ker je to
telesno, človeško srce nerazdeljivo združeno
z drugo božjo osebo.

80

Pravi častivec presv. Srca ga torej po¬
snema. Saj je ljubitelju lastno, da izkuša po¬
stati podoben tistemu, katerega goreče ljubi.
Dober, zvest in ljubeč prijatelj misli isto,
kar njegov prijatelj, isto ljubi, kot on, isto
sovraži, kar sovraži on, isto govori, isto
dela, kar dela prijatelj, skratka, dober pri¬
jatelj izkuša biti v vsem podoben svojemu
prijatelju. Ako pa opazi, da sta si v kaki
reči nasprotna, zataji svoje lastno mišljenje
in hrepenenje in se izkuša v vsem prila¬
goditi svojemu prijatelju, da sta oba enega
duha in enega srca; brez tega ni pravega,
trdnega, resničnega prijateljstva. Zato iz¬
kušaj tudi ti kot prijatelj presv. Srca, da
isto misliš, želiš, sovražiš, govoriš in delaš,
kar je mislilo, želelo, govorilo, sovražilo in
delalo božje Srce Jezusovo, izkušaj postati
kolikor mogoče podoben presv. Srcu. To
pa ni drugače mogoče, kakor da božje Srce
premišljuješ, se vglobiš  v to  presv.
Srce.

3. Kako pa boš to storil, me poprašuješ?
Na to ti odgovorim: Poslušaj pridige, ki ti
pripovedujejo, kaj je Jezus govoril, delal
in trpel, vzemi v roke zgodbe sv. pisma
nove zaveze, sv. evangelije in iz njih pre¬
mišljuj besede in dela Gospodova. Iz nje¬
govih besedi in del boš spoznal polagoma
njegovo Srce. Kaj pa storiš, če hočeš spo¬
znati, kakega duha je ta ali oni človek,

81

kako srce ima? Ti paziš na to, kaj govori,
in kaj dela. Zakaj? Ker dobro veš, da se
srce dotičnega najprej in najbolje spozna
iz njegovih besedi, njegovih del, iz njego¬
vega življenja. Saj ti je znan pregovor:
»Česar je polno srce, rado iz ust gre.«
Tako boš tudi ti iz besedi in del Gospo¬
dovih gotovo in najhitreje spoznal, kako je
mislil, kaj je želel, ljubil, kaj je sovražil,
po čemer je hrepenel.

Ko torej premišljuješ Jezusa v bornem
hlevcu kot revno dete, spoznaš, kako je lju¬
bilo uboštvo;  drugič vidiš, kako je to
Srce ponižno in krotko;  kako pri¬
jazno,  ljubeznivo srce je imel do ubogih
ljudi, kako usmiljeno in dobrotljivo
do sirot, bolnikov, posebno do ubogih greš¬
nikov; kako prizanesljivo  svojim so¬
vražnikom, kako jim je odpuščalo vse kri¬
vice in žalitve; kako čuteče  z nadlogami
in potrebami ljudi. Opaziš, kako je lju¬
bilo  to Srce svojega nebeškega Očeta,
kako je delalo samo v čast božjo; kako
ljubilo ljudi,  da je zanje trpelo toliko
hudega, nazadnje celo smrt za zveličanje
njihovih duš; kako je bilo požrtvovalno,
se ni strašilo truda in zaničevanja in brid¬
kosti; kako potrpežljivo  v svojih bole¬
činah in z napakami svojih apostolov in
učencev. Bilo je moško, odločno in
neupogljivo  proti ljudskim sovražnikom,

Srce Jezusovo. 6

82

hinavskim farizejem in pismarjem, odkri¬
valo je njihovo hinavščino, dobro vedoč,
da ga čaka zato preganjanje in celo sra¬
motna smrt na križu. Bilo je zvesto Srce
vsem, na pr. apostolom, četudi so ga vsi
zapustili v trpljenju in na križu. V vseh
svojih besedah in delih kazal je Gospod
to ali ono lepo stran svojega presv. Srca,
zlasti pa v svojem trpljenju in svoji smrti.

Pa tudi še sedaj je ostalo presv. Srce isto,
kakor nekdaj, ima še vedno iste čednosti
v zakramentu presv. Rešnjega Telesa.
Tu živi tiho, skromno, ponižno, potrpežljivo;
živi življenje polno krasote, polno veličine,
polno čednosti, polno vse svetosti. Ali ne
bo to Srce osvojilo tvojega srca, ali ti ne
nagiba, da je posnemaš, da svoje srce
upodobiš po njegovem najsvetejšem Srcu?
Gotovo.

4. Zato pa moraš svoj pogled od Srca
Jezusovega obrniti v svoje lastno srce;
poglej dobro, kakšno je tvoje srce, in našel
boš morda, kako je še vdano jezi, kako je
sovražno, nepokorno, nezmerno, nečisto,
mlačno za svete reči, kako ničemurno, ne¬
potrpežljivo, lažnivo, kako išče le posvet¬
nega, morda celo grešnega veselja, kako malo
ljubi Boga in bližnjega v pravi krščanski
ljubezni, kako malo je podobno presv. Srcu.
Ko tako premišljuješ velik razloček, ki je
med tvojim grešnim, nepopolnim srcem in

83

med najsvetejšim, božjim Srcem Jezusovim,
se ti vzbudi gotovo želja in zazori v tebi
sklep, grehe in napake svojega srca po¬
lagoma odpraviti. Kaj ti je torej storiti?
Pomisli najprej dobro, kateri greh in katera
strast prevladuje v tvojem srcu, katere na¬
pake moraš odpraviti, ki so bile vzrok, da
si tolikokrat, morda celo s smrtnim grehom
žalil presv. Srce. In temu svojemu glav¬
nemu grehu, tej svoji grešni strasti napovej
vojsko na smrt, odločno in pogumno se
vojskuj zoper nje dan za dnevom.

Ce se boš resno in odločno vojskoval, ti
bo gotovo pomagalo tudi presv. Srce, ki je
izvor vseh milosti, tako, da bo tvoje srce
vedno ponižnejše, krotkejše, čistejše, pokor-
nejše, potrpežljivejše, vedno svetejše, dokler
ne bo zelo podobno božjemu najsvetej¬
šemu Srcu, v da boš lahko rekel z apostolom
Pavlom: »Živim, pa ne jaz, ampak Kristus
živi v meni.«  (Gal. 2, 20.) Posnemati presv.
Srce je torej potrebno častivcem presv.
Srca Jezusovega. Res je torej, kar je na¬
pisal veliki učitelj duhovnega življenja:
»Prava čednost in pobožnost bo cvetela
le tam, kjer se res časti presv. Srce Jezu¬
sovo, ne samo pri posameznikih, ampak
v družinah in občinah. Prava pobož¬
nost  je posebno v tem, da posnemamo
čednosti tega ljubeznivega presv.
Srca.«

«*

84

2. Kako častimo presv. Srce?

Ko smo našli, kako sploh prav častimo
presv. Srce, naj naštejemo zaporedoma po¬
glavitne posebne  načine, kako častimo
to božje Srce, in kar začnimo s tistimi va¬
jami, ki jih je Gospod Jezus Kristus sam
hotel od svoje učenke bi. Margarete. Za¬
hteval je od nje trojno, naj a)  obhajamo
praznik presv.Srca, b)  prvi  petek v
mesecu,  in c) častimo podobo  presv.Srca.

a) Prašnik presv. Srcu Jezusovega.

1. Gospod Jezus je zahteval večkrat jasno
in določno, naj se vpelje v cerkvi praznik
presv. Srca. Kako se je praznik začel, nam
opisuje bi. Margareta  tako-le:

»Ko sem bila nekega dne v osmini praz¬
nika presv. Rešnjega Telesa pred najsve¬
tejšim zakramentom, sem prejela od svojega
Boga preobilne milosti njegove ljubezni.
Začutila sem v srcu, naj njemu nekaj po¬
darim in mu vrnem ljubezen za ljubezen.
Nato mi reče: »Z nobeno rečjo mi ne moreš
izkazati večje ljubezni, kakor da storiš, kar
sem že tolikokrat zahteval od tebe.« Nato
ji odkrije svoje Srce in se bridko pritožuje,
da ga hudobneži zaničujejo, žalijo z mrzloto
in z božjimi ropi. Potem pa ji reče: »Zato
zahtevam od tebe, da bodi prvi petek
po osmini praznika sv. Rešnjega

85

Telesa poseben praznik v čast mo¬
jemu Srcu.«

2. To je početek praznika, pa kako ga
obhajajmo?  Tudi to je Gospod sam do¬
ločil. »Ta dan«, reče bi. Margareti, »naj
prejmejo verniki sv. obhajilo  in s slo¬
vesno spravno molitvijo  (prošnjo za
odpuščenje) naj vračajo mojemu Srcu čast,
ki so mu jo vzela žaljenja, ki so se go¬
dila, kadar je bilo izpostavljeno na oltarjih.«

Gospod pa res želi, naj mu izkazujemo
svojo ljubezen s tem, da slavimo poseben
praznik  v čast njegovemu Srcu. O tem
priča jasno to, da je Gospod obljubil
velike milosti  tistim, ki ga tako častijo.

»In jaz ti obljubim«, reče svoji ljubljeni
učenki, »da se bo moje Srce razširilo in bo
bogato obdarilo z milostmi svoje ljubezni
tiste, ki mu izkažejo to čast in se priza¬
devajo, da mu jo izkažejo tudi drugi.«

Akoravno ta dan ni zapovedan praznik,
vendar po želji Gospodovi prejmi ta dan:
a)  sv. obhajilo kot zadoščenje  za vse
žalitve, ki jih prejme to Srce v najsve¬
tejšem zakramentu v osmini praznika presv.
Rešnjega Telesa; b)  moli javno  v cerkvi
z drugimi spravno molitev ali prošnjo
za odpuščenje.  Ako tega ne moreš storiti
skupno in javno z drugimi v cerkvi po sv.
obhajilu, stori ali črez dan, ko obiščeš presv.
Rešnje Telo, ali pa doma.

3. Pa tudi sv. Cerkev  odpre vernikom
na praznik presv. Srca svoj zaklad, in po¬
deli vsem popolni odpustek,  ako gredo
k spovedi in k sv. obhajilu, obiščejo cerkev
ali javno kapelo, kjer se obhaja praznik
presv. Srca Jezusovega, in tam molijo v
papežev namen. Sv. oče Leon XIII. je po¬
delil 28. junija 1889 vsem vernikom, kateri
so na praznik Srca Jezusovega pri božji
službi, ki se vrši pred izpostavljenim
sv. Rešnjim Telesom  vse odpustke,
katere morejo prejeti oni, ki so v osmini
praznika presv. Rešnjega Telesa
pri božji službi.

Da boš pa ta praznik obhajal z večjo
pobožnostjo in da boš imel večje koristi,
zato se nanj pripravljaj s kako tri dnev¬
nico ali devetdnevnico.

4. Devetdnevnica v čast presv.
Srcu.  Tako devetdnevnico opraviš lahko,
kadarkoli hočeš med letom; toda posebno
se priporoča ravno pred praznikom
presv. Srca,  kot izvrstna priprava za ta
praznik.

Ta devetdnevnica  bo presv. Srcu to¬
liko ljubša in tebi tolikanj koristnejša, ko¬
likor bolj izpolniš te-le reči: a)  Bog ne usliši
rad grešnika; zato skrbi najprej, da boš v
milosti božji, t. j. brez smrtnega
greha;  b)  prav posebno se ogibaj vsake
grešne priložnosti;  vojskuj se odloč-

87

neje in vztrajneje proti izkušnjavam. Bodi
ljubezniv z vsakim ter junaško zatajuj sam
sebe; c)  teh devet dni stori kako dobro
delo,  ki ga sicer nisi dolžan storiti. Moli
pogosteje in srčneje za neprijatelje, želi jim
od srca vse duševno in telesno dobro. Ako
moreš komu izkazati kako uslugo, ne opusti
je. Morda lahko koga obvaruješ greha, ali
bližnje grešne priložnosti; o, stori to, in
Srcu Jezusu si napravil veliko uslugo, za
katero ti bo hvaležno. Pazi na svoje oči in
svoja ušesa! Brzdaj svoj jezik in ne govori
nič slabega; c)  ako le moreš, pojdi vsaj
enkrat med devetdnevnico k spovedi  in
sv. ob  h a j i I u; d)  vsak dan moli kako po¬
sebno molitev v čast presv. Srcu, in če
moreš, pred podobo presv. Srca Jezusovega,
na pr. kako posvetilno ali darovalno molitev,
litanije presv. Srca  itd.; e)  pojdi vsak
dan k sv. maši,  ako le moreš.

5. Ker Cerkev podeli popoln odpustek in
s tem vabi vernike, naj praznik presv. Srca
obhajajo kar najslovesneje, in ker je Gospod
sam zapovedal tak praznik, ni čuda, če
verni ljudje povsod ta praznik prav slo¬
vesno obhajajo.

b) Prvi petek v mesecu.

1. Presv. Srce Jezusovo je bilo v petek
na križu s sulico prebodeno, v petek je
prelilo za nas zadnjo kapljico svoje drago-

83

cene krvi, in tako pokazalo svojo neskončno
ljubezen in usmiljenje do nas. Zato je v
pobožnosti presv. Srca Jezusovega petek
posebne važnosti; odkar je pa Jezus raz¬
odel bi. Margareti svoje presveto Srce, je
posebno važen dan pobožnosti vsak prvi
petek v mesecu.

Prve petke v mesecu ji je razodel Go¬
spod najpoglavitnejše stvari glede pobož¬
nosti presv. Srca. Neki prvi petek se ji je
prikazal Gospod in ji ukazal, naj »prejme
vsak prvi petek v mesecu sv. obhajilo.«

Praznovanje »prvega petka« v mesecu
priporočala  je bi. Margareta vsem, ki so
hoteli posebno počastiti božje Srce.

Prvi petek vsakega meseca so prejemale
redovnice v Parč le Monialu že, ko je bila
bi. Margareta še živa, sv. obhajilo  v čast
presv. Srcu. Ta dan so šle nune v procesiji
na samostanski vrt, kjer je bila kapelica
presv. Srca; tam so odmolile spravno mo¬
litev ali prošnjo za odpuščenje, in se vnovič
slovesno posvetile božjemu Srcu. Že takrat
je bilo več kapelic, v katerih se je brala
vsak prvi petek sv. maša, katero so pre¬
skrbeli častivci presv. Srca Jezusovega.

To je tudi nam navodilo, kako naj posve¬
timo vsak prvi petek v mesecu presv. Srcu.

Gospod Jezus sam želi, da se prvi petek
v mesecu obhaja enako, kakor praznik
presv. Srca Jezusovega. Praznik presv. Srca,

89

smo rekli, bodi dan zadoščenja,  prošnje
za odpuščenje za vse žalitve, ki jih dobiva
to Srce v osmini  praznika presv. Rešnjega
Telesa; prvi petek v mesecu pa bodi tudi
dan zadoščenja in spravne molitve
za vsa žaljenja, ki jih prejme Gospod
tekom meseca od nehvaležnih in mrzlih
ljudi, zlasti še od onih duš, ki so se mu
posebno posvetile, ki večkrat prejemajo sv.
obhajilo mlačno ali celo nevredno.

Potem se moli prošnja za odpuščenje
ali spravna molitev za vse žalitve presv.
Srcu; tej sledi posvetitev  presv. Srcu.
Nazadnje želi Gospod, da se ta dan posebno
časti njegovo bridko trpljenje.

2. Kako  pa najbolje zadostimo Gospo¬
dovemu Srcu za te žalitve? Ako prejmemo
v čast presv. Srcu Jezusovemu zadostilno
sv. obhajilo.

To je zahteval Jezus od bi. Margarete.
»Ko je bilo nekoč izpostavljeno presv. Rešnje
Telo«, tako sama pripoveduje, »pride k meni
Jezus, moj učenik, v velikem sijaju, in od-
krivši svoje Srce, mi reče: »Pazi dobro na
moje besede in na to, kar zahtevam od
tebe. Vsak prvi petek  v mesecu prejmi
sv.obhajilo, da mi zadostuješ,  kar
najbolj moreš, za žaljenja, ki sem jih prejel
tekom meseca v presv. Rešnjem Telesu.«

»Neki petek med sv. mašo«, piše bi. Mar¬
gareta, »začutim v sebi gorečo željo, da

90

počastim trpljenje svojega na križu raz¬
petega ženina. Reče mi, naj ga triintrideset-
krat počastim na lesu sv. križa, ki je prestol
njegovega usmiljenja: ponižno naj poklek¬
nem k njegovim nogam in izkušam obuditi
v svojem srcu ista čuvstva, ki jih je imela
Marija devica ob času njegovega trpljenja,
ko je darovala svoje bolečine skupno z bo¬
lečinami Sina božjega nebeškemu Očetu, da
izprosi od njega izpreobrnjenja trdovratnih
grešnikov. — Onim, ki bodo to zvesto oprav¬
ljali, bo milostljiv ob smrtni uri.«

Gospod Jezus Kristus je pri zadnji ve¬
čerji postavil daritev sv. maše, ki bodi vedni
spomin njegovega trpljenja in njegove smrti.
Ako torej Gospod želi, da se spominjaš
njegovega bridkega trpljenja na križu zlasti v
petek, je to popolnoma umevno, ker je Go¬
spod ravno veliki petek toliko trpel za nas.

Razen tega se odmolijo lahko prvi petek
litanije  presv. Srca v cerkvi ali doma.

Tako posvete pobožni častivci presv. Srca
Jezusovega vsak prvi petek v mesecu. To
delajo sicer iz čiste ljubezni do presv. Srca,
da ga tolažijo, da mu nadomeste čast, ki
mu jo jemljč grešniki, nehvaležni in mlačni
ljudje. Ob enem naj ne pozabijo izrednih
milosti, ki jih obljublja Jezus tistim, ki iz¬
kazujejo njegovemu Srcu na omenjeni način
svojo ljubezen.

3. Oglejmo si te milosti.

91

a)  Prva milost je posebna pomoč
ob smrtni uri. Slišali smo bi. Margareto,
ki nam zatrjuje, da bo Gospod milostljiv
ob smrtni uri onim, ki ga bodo vsak petek
triintridesetkrat počastili na križu.

b)  Druga milost je, da si prido¬
bimo preš v. Srce, da usliši naše
molitve.

Ko je o. Kroaze (Croiset) priporočal bi.
Margareti poklic nekega mladeniča v mo¬
litev, mu je odpisala 17. januarja 1690 to-le:
»Ne bom opustila moliti h Gospodu za
mladeniča, o katerem mi pišete, naj ga raz¬
svetli, da spozna, v kateri stan je poklican
po najsvetejši volji božji. Če se vam zdi
prav, glejte, da gre mladenič iz tega na¬
mena v čast presv. Srcu Jezusovemu pet
petkov k sv. obhajilu. In ako se mu pri¬
kupi način vašega življenja, naj se ga oklene
(brez strahu), ker zaupam v milost svojega
Boga, da donese po mnogih borbah lepih
sadov.«

BI. Margareta je rabila navadno ta po-
moček, kadar so ji priporočali, naj moli za
kakega bolnika. Tako je izprosila zdravje
tudi svojemu bratu Jakobu, ki je bil za
smrt bolan.

c )  Tretja milost je moč in tolažba
za žalostna  srca. »Eden izmed vzrokov,
da mi je zapovedal moj božji učenik sv.
obhajilo prvi petek v mesecu, je tudi ta, da

92

sem voljno prenašala težko breme vsako¬
vrstnih bolečin. Zdelo se mi je, da ne morem
več živeti brez trpljenja; toda sama bi bila
gotovo večkrat podlegla, da me ni podpiral
moj božji učenik s svojo močno milostjo.«

4. V Parž le Monialu, v samostanu, kjer
je sveto živela bi. Margareta, se opravlja
pred vsakim prvim petkom v me¬
secu devetdnevnica  z namenom, da
se dobi ta ali ona milost, ki si jo želimo.
Tej devetdnevnici se lahko pridružujejo vsi
kristjani širom sveta. V ta namen se bere
tam vsak prvi petek sv. maša,  in vse
sestre gredo k sv. obhajilu. Vsak dan
devetdnevnice molijo a)  posvetilno molitev,
b)  litanije presv. Srca, c)  molitev sv. Ber¬
narda »Spomni se«. Isto tako darujejo vsak
dan vse notranje duševne poskušnje, ki jih
Bog pripusti, presv. Srcu. Združijo jih z na¬
meni in deli bi. Margarete, da si tako iz¬
prosijo od Boga njeno mogočno priprošnjo
Vse to pa darujejo Bogu zato, da s tem
časte presv. Srce, proti kateremu so ljudje
tako mrzli in brezbrižni.

BI. Margareta je naročala dušam, ki so
z njo prosile Boga kake milosti, naj svoja
dela  vedno združijo z molitvijo.

Vsak dan je bi. Margareta obujala devet
čednostnih dejanj: Štiri dejanja ljubezni,
da s tem počasti gorečo ljubezen presv. Srca,
in pet dejanj ponižnosti,  da nado-

93

mesti tista ponižanja, ki jih je moral Jezus
prestati v svojem trpljenju.

Kadar torej česa potrebujemo, pridružimo
se tudi mi tej devetdnevnici  v Parč
le Monialu. Božje Srce nas bo raje in
hitreje uslišalo, če molimo skupno z nje¬
govimi nevestami in posebno z njegovo
najljubšo učenko — z bi. Margareto.

»Velika obljuba“ ali devet prvih petkov v
mesecu.

Kako ljuba je ta pobožnost prvega petka
v mesecu Jezusu, je pokazal s tem, da je
dal »veliko obljubo«  tistim, ki prejmejo
presv. Srcu v čast zaporedoma devet
prvih petkov  v mesecu sv. obhajilo.

Neki petek med sv. obhajilom je slišala
bi. Margareta iz ust Gospodovih te-le zna¬
menite besede: »V neizmernem usmiljenju
svojega Srca ti obljubim, da bo podelila
moja neskončna ljubezen milost spokorne
smrti tistim, ki prejmejo sv. obhajilo devet
mesecev zapored vsak prvi petek.
Ne bodo umrli v moji nemilosti, niti brez
svojih zakramentov, ker bo moje božje Srce
v zadnjem trenutku njihovo varno zavetje.«
(Pismo 82 .)

To vajo »deveterih prvih petkov v me¬
secu« lahko imenujemo zato po pravici
»milostno devetdnevnico«  k presv.
Srcu Jezusovemu. Ker je med Slovenci še

94

premalo znana, je dobro, da o njej tu go¬
vorimo obširneje. Poglejmo torej najprej

a)  Kaj ti je storiti, da boš deležen te
velike milosti?

1. Prejeti  moraš devet prvih petkov sv.
obhajilo, in sicer pobožno in vredno, t. j. v
posvečujoči milosti božji. Treba je, da se
dobro pripraviš na sv. obhajilo in se po¬
božno po sv. obhajilu zahvališ, in da imaš
trdno, resnično voljo varovati se greha, in
res krščansko živeti. Kdor bi torej prejel
to obhajilo nevredno, t. j. v smrtnem grehu,
ali brez pobožnosti, ne bo deležen obljube,
zakaj Bog plačuje le dobro, ne hudega.
Kdor bi pa celo mislil: »dobro, opravil bom
devet prvih petkov v mesecu, potem se pa
lahko brez skrbi vdam grehu in strastem«,
bi s tako mislijo grešil zoper sv. Duha, in
mesto usmiljenja božjega bi si nakopal le
prekletstvo božje.

To obhajilo prejemaj kot zadostilno
obhajilo, ker ima vsak prvi petek v mesecu
znak zadoščenja, in ker presv. Srcu najbolj
zadostiš, ako prejmeš sv. obhajilo. Milosti,
ki jih je Jezus obljubil za to pobožnost de¬
veterih prvih petkov, nam pričajo, kako ljubi
so mu oni, ki tako obhajajo prve petke.
Dalje je hotel dati Jezus z »veliko obljubo«
le sredstvo, da se pobožnost prvih petkov
kar najbolj razširi.

95

2. Dan, kdaj prejemaj sv. obhajilo, je
prvi petek  vsakega meseca. Ne moreš
torej obhajila odložiti na prvo nedeljo.

Obhajilo moraš prejeti vsak prvi petek
devet mesecev zapored  nepretrgano,
noben prvi petek ne sme izostati. Ako bi
torej ne mogel devet prvih petkov zapored
iti k sv. obhajilu, in bi na pr. izpustil le
en petek, bi moral začeti iznova. Le če
je prvi petek ravno veliki  petek, lahko
ta petek izpustiš, ker sv. Cerkev prepo¬
veduje ta dan prejeti sv. obhajilo. Sicer
ne grešiš, ako teh petkov ne opraviš, zato
ker to ni nikjer zapovedano, ne prejmeš
pa obljubljenih milosti.

Morda je to zate včasih nekoliko težavno,
pa Jezus je Gospodar svojih dobrot, in jih
deli komur, kadar in kakor hoče. Gospod
je gotovo vedel za te težave in zapreke,
toda le tiste poplača, ki so goreči in kaj
žrtvujejo zanj. Večkrat je treba le močne
volje, in vse težave premagaš. Kaj morda
vse storiš za svoje premoženje, za svoje
zdravje? zakaj bi tudi česa ne daroval za
zveličanje svoje neumrjoče duše, ki je vredna
veliko več. Da ti bo vse to Iaglje, poglejva

b)  Kaj obljublja Gospod za pobožnost
deveterih petkov?

1- Nekaj prav velikega, namreč: milost,
da bodo spokorno in srečno umrli.

96

To kažejo besede: »Ne bodo umrli v moji
nemilosti«. Kako to umeti? Lahko se pri¬
meri, — in to se lahko zgodi vsakomur,
ker človeška strast in slabost ste včasih
prav veliki — da kristjan potem, ko je dobro
in pobožno opravil sv. obhajilo deveterih
petkov, postane mlačen, pade zopet v smrtne
grehe, dolgo živi v njih in je v nevarnosti,
da se vekomaj pogubi. Takih se hoče Go¬
spod usmiliti in jim dati milost, da se pred
smrtjo spokorč in umro v milosti božji.

A vsled tega nihče ne sme reči, da se
bo popolnoma, nezmotno  gotovo zveličal,
ako opravi devet petkov. Zakaj ne? Zato,
ker Cerkev to prepoveduje, in ker nikdar
nismo prav neovrgljivo gotovi, da lr smo
zadostilno obhajilo tako prejeli, kakor bi
morali. Pa če prav ne smeš reči, da se boš
nezmotno  gotovo zveličal, vendar lahko
gotoveje upaš, ker je Jezus to obljubil.
Zdravila tudi človeka ne ozdravijo nezmotno
gotovo, vendar jih zato pameten človek
ne prezira.

2. Za spokorno smrt je pa treba na¬
vadno sv. zakramentov.  Zato obsega
ta velika obljuba to, da se bo grešnik pred
smrtjo spovedal  in tako zadobil odvezo
in odpuščenje. Ako to ni mogoče, bo prejel
zakrament sv. poslednjega olja,  ki tudi
odpušča smrtne grehe,  ako ima dotični
vsaj nepopoln  kes, t. j. če se smrtnih

97

grehov kesa zato, ker je greh ostuden, ker
je z grehi izgubil nebesa in zaslužil pekel.
— Ako bi pa vsled kateregakoli vzroka ne
mogel prejeti ne spovedi, ne sv. poslednjega
olja, bo pred smrtjo prejel milost, da se
resnično skesa svojih smrtnih grehov s
popolnim  kesom, da zadobi odpuščenje
grehov in se tako zveliča.

cl Kako so verniki po svetu sprejeli to
»veliko obljubo« ali devetdnevnico?

Od 1. 1875. so oznanjevali to obljubo du¬
hovniki v Belgiji in po severnem Fran¬
coskem. Marsikje v Belgiji  je nastalo
tako navdušenje za sv. obhajilo deveterih
prvih petkov v mesecu, da so najodličnejše
gospodične delile na predvečer pred vsakim
prvim petkom vabilne listke po delav¬
nicah. Seveda so tudi goreči duhovniki
neumorno spovedovali mnogoštevilne spo¬
vedance.

V nekem belgijskem mestu so slišali o
tej veliki obljubi tudi oskrbovavci javnih
svetiljk. Zelo jim je bilo žal, da se je niso
mogli udeleževati, ker so imeli posla s sve-
tiljkami ravno v jutranjih urah. Kaj storč?
Naprosijo duhovnika, da jim je delil sv.
zakramente že ob dveh ponoči; prišli so
vsi v cerkev.

Med V a 1 o n c i (Wallon) v Belgiji je
mnogo ljudi v premogokopih. Tudi ti so

Srce Jezusovo. ?

98

v obilnem številu prejemali sv. obhajilo.
Potem so pa šli zopet navdušeni po goreči
ljubezni Srca Jezusovega v temne podze¬
meljske prostore.

Cerkve so bile prve petke v mesecu tako
polne, kakor na Veliko noč.

Na več krajih v Belgiji se je udeleževala
te pobožnosti tretjina, včasih celo polovica
vseh ljudi, in ne samo navadni, preprosti
'ljudje, ampak iz vseh stanov. Večkrat so
opazili mnogo, včasih 50 vseučiliščnikov
pri mizi Gospodovi.

V Ameriki  vleče ta pobožnost Indi¬
jance skalnatega gorovja več dni daleč
v cerkev, da obhajajo »veliki dan« presv.
Srca, kakor imenujejo prvi petek vsakega
meseca.

Na Španskem  se udeležuje te pobož¬
nosti celo kongregacija (družba) častnikov
vojakov.

Na Portugalskem  pojo med sv. ob¬
hajilom prvi petek v mesecu posebno pesem
o »veliki obljubi«.

In tako je razširjena pobožnost deveterih
petkov v mesecu v severni Ameriki, na
Angleškem, v Avstraliji  in v južni
Afriki.  Posebno pa na Irskem.  P. Kuln
(Cullen) piše: »Povsod obhajajo devet petkov.
— O kaka pobožnost do presv. Srca je
sedaj na Irskem! — Deveteri petki polnijo
naše cerkve z obhajanci.«

99

c) Češčenje podobe presv. Srca Jezusovega.

1. Tretje, kar želi Gospod Jezus od ča-
stivcev presv. Srca, je razen praznika presv.
Srca in prvega petka v mesecu, češčenje
podobe  njegovega Srca. To češčenje je
pobožnosti presv. Srca bistveno. V njem
imamo takorekoč vnanje znamenje,
okoli katerega se vrše posebno pri skupnih
slovesnostih vnanje svečanosti. Po podobah
presv. Srca se nam čutno predstavlja pred¬
met pobožnosti presv. Srca.

Lepe, pobožne in svete podobe provzro-
čajo čiste misli, pobožna čuvstva, svete
želje, ki nas nagibajo k dobrim in svetim
dejanjem. Čutne reči napravijo na človeka
sploh močnejši, bolj trajen vtis, kakor ne¬
vidne duhovne stvari. To dobro ve tudi
Gospod Jezus, ki pozna človeško naravo,
in zato je tudi hotel vplivati po podobi
svojega Srca na čutne ljudi. Zato je želel
od bi. Margarete, da se napravijo take po¬
dobe. Poslušaj, kaj ji govori pri prvem
razodetju 1. 1673.

»Božji Zveličar mi je zatrdil, kako mu
je všeč, ako se časti v podobi svojega teles¬
nega srca, in hoče, naj se javno izpo¬
stavi  ta podoba, da po njej vname mrzla
človeška srca.« (Pismo 128.)

To željo Gospodovo je hitro izpolnila
pokorna učenka presv. Srca. Po njenem

7 «

100

navodilu je napravila prvo podobo presv.
Srca novinka bi. Margarete v samostanu v
Parč le Monialu. Podobico je napravila s
peresom in črnilom na 11 b cm  dolgem in
14 cm  širokem papirju. Hrani se še sedaj
kot svetinja v samostanu reda »Obiskovanja
bi. device Marije« v
Turinu na Laškem.
Po Margaretini želji se
je izpostavila ta podo¬
bica na oltarčku, ko so
v Pare prvikrat (tiho)
obhajali praznik presv.
Srca. Dne 20. julija
1. 1685. se je pred to
Prva podobica presv. Srca. podobo obhajala prvi¬
krat javno  pobožnost božjega Srca, zato
je zgodovinsko važna.

Razen te podobice imamo izza časa, ko
je živela bi. Margareta, še drugo podobico,
ki jo je poslala s posvetitvijo vred 15. sep¬
tembra 1686 v Mulen (Moulin) na Fran¬
coskem, odkoder je prišla v Nevers.

Pozneje so začeli razširjati razne podobc
presv. Srca; kajti kjerkoli se je razširjala ta
pobožnost, tam se je razširjalo tudi vnanje
znamenje te pobožnosti. Dandanes ni skoro
več katoliške cerkve, kapele in hiše, kjer
hi ne imeli podobe presv. Srca. Kiparji in
?!  Varji kar tekmujejo, kdo bi napravil
1 ^šo podobo.

KM

2. Kako naj častim podobo presv.
Srca? Tudi na to kratek odgovor.

Ako da mati svojemu otroku pri odhodu
v tujino svojo podobo, kaj pač s tem na¬
merava? Mati pričakuje, da otrok obesi
njeno sliko na dostojen kraj, da jo ceni,
večkrat pogleda, da se s tem spominja
svoje dobre matere, in da ne omrzne v
svoji ljubezni do nje. Isto želi doseči po po¬
dobah svojega Srca naš Gospod. Hoče, da
podobo njegovega Srca obesimo na dostojno
mesto, da jo večkrat pobožno ogledujemo,
da se od podobe v duhu vzdignemo do osebe
Jezusove same in njegovega presv. Srca, da
se vname zanj naše mlačno in mrzlo srce.

In kako bi se ne vnelo tvoje srce, ako
večkrat pobožno ogleduješ podobo ljubez¬
nivega Srca Jezusovega? Glej na podobi,
kako kaže Gospod na svoje Srce! In kaj
vidiš? Dobro si to oglejI To božje Srce je
prebodeno, obdano s plamenom in žarki
in z mučilnim orodjem, s trnjevo krono in
križem. Kaj ti vse to govori?

Plamen,  ki šviga iz srca, ti govori,
kako goreče nas je ljubil  naš božji Zve¬
ličar in nas še ljubi.

Križ,  zasajen v srce, te spominja naj¬
večjega dokaza njegove ljubezni, da je zate
umrl  na Kalvariji.

Velika rana  v srcu ti glasno pravi, da
je za nas prelil zadnjo kapljico krvi,

102

da so največje hudo smrtni grehi, ki so
mu zadali to rano, in da je njegovo presv.
Srce odprto tudi vsem grešnikom, ki ske¬
sano obžalujejo svoje grehe in se resnično
spokore. Da nam varno zavetje in vir ne¬
skončne dobrotljivosti in usmiljenja, vir
vseh milosti in tolažbe.

Trnjeva krona  ovita okoli srca opo¬
minja, kako smo ga žalili in kako smo mu
nehvaležni  za njegovo ljubezen.

Žarki,  ki se iz srca širijo na vse
strani, pomenijo darove in milosti,
ki jih hoče Gospod dati vsem, ki časte
njegovo božje Srce.

Z roko kaže na svoje srce, kakor da ti
hoče vnovič reči: »Glej srce, ki je ljudi

tolikanj ljubilo.zato pa prejema le

nehvaležnost.«

Podoba presv. Srca, oziroma presv. Srce,
ki ga podoba predstavlja, bodi v tvoji hiši
največji prijatelj,  takrat, ko si vesel,
pa tudi, ko si žalosten, ko ni miru in za¬
dovoljnosti.

Lepo je, če pred to podobo prižgeš kako
lučco, posebno vsak petek, vsako prvo
nedeljo v mesecu, zlasti pa celi mesec junij,
ki je posvečen presv. Srcu. Podobo tudi
lahko okrasiš z lepimi cvetkami. Opravljaj
pred to podobo svoje jutranje, večerne in
druge molitve. Ako tarejo vašo hišo nad¬
loge, skrbi, trpljenje in bolezni, zatecite se

103

vsi k podobi, oziroma presv. Srcu Jezuso¬
vem samemu, in molite skupno in zaupno
v vseh težavah, telesnih in dušnih:

O najslajše, najdobrotljivejše Srce, ti si že
tolikim pomagalo, pomagaj tudi nam, ki k
tebi pribežimo. Tvojemu Srcu izročamo to
nevarnost, to skrb, to zadevo, vate trdno in
neomajno zaupamo. Daj, da bomo deležni
tvojih milosti in obljub.

3. Kako še častimo presv. Srce?

Te tri dosedaj navedene .vaje: praznik
presv. Srca, prvi petek v mesecu
in češčenje podobe presv. Srca  so
gotovo glavne  vaje pobožnosti do presv.
Srca, ker so podlaga vsem drugim vajam, s
katerimi častimo presv. Srce tako, kakor je
sam felel in jih priporočal po bi. Margareti.
Poleg teh treh je pa še mnogo drugih vaj in
načinov, ki so všeč Jezusovemu Srcu in jih
je tudi Cerkev potrdila. Oglejmo si jih.

/. Posvečenje presv. Srcu Jezusovemu.

Da bo stvar jasnejša, jo hočemo raz¬
pravljati redoma in povedati: a)  kaj je to
posvečenje; b)  kakšno bodi in c)  zakaj naj
se posvetimo.

a)  Kaj je to posvečenje?

Posvetiti sploh se pravi, kako stvar tako
izločiti iz posvetne rabe, da služi le svetim

104

namenom. Škof posvet? kelihe, oltarje,
cerkve; s tem jih odloči izključno za božjo
službo. Ko bi se te reči rabile v posvetne
namene, bi se s tem oskrunile. Škof posveti
bogoslovca v mašnika; kot tak mora sam
le Bogu služiti in vernike voditi v nebesa.
Redovnik se z obljubami prostovoljno pod
smrtnim grehom odpove svetu in vsemu
grehu in mora služiti le Bogu, svojo dušo
rešiti s tem, da izpolnjuje evangeljske svete
po redovnih pravilih. Sedaj nam bo jasno,
kaj se pravi posvetiti se presv. Srcu.

Presvetemu Srcu Jezusovemu se posveti,
kdor trdno sklene, voljo božjo (božje in
cerkvene zapovedi, dolžnosti svojega stanu)
izpolnjevati iz ljubezni do presv. Srca Je¬
zusovega, ki nas je neizmerno ljubilo. Ta
posvetitev, ta trdni sklep, ima lahko več
stopinj, kakor je lahko en človek svetejši
kot drugi. Imaš lahko trdno voljo, iz lju¬
bezni do presv. Srca  služiti Bogu vsaj
tako zvesto, da ga ne maraš več žaliti s
smrtnim grehom. Pa me ne smeš napačno
umeti. Trdni sklep, da se hočeš vedno in
povsod varovati vsakega prostovoljnega
smrtnega greha, moraš že tako vedno imeti,
če hočeš Bogu služiti in svojo dušo zve¬
ličati. Ako se pa posvetiš presv. Srcu,
tudi skleneš se varovati smrtnega greha,
toda to skleneš iz ljubezni do presv.
Srca.

105

Bolj se posveti presv. Srcu, kdor se hoče
resno varovati tudi premišljenih malih
grehov. Najpopolneje se posveti, kdor se
hoče pogosteje zatajevati v rečeh, ki niso
prepovedane niti pod malim grehom, in
kdor hoče kaj več storiti, kakor je zapove¬
dano, samo, da ustreže Srcu Jezusovemu.
In kolikor velikodušneje hočeš ustreči željam
Gospodovim, toliko bolj popolna in zaslužna
je tvoja posvetitev.

Res nekaj velikega daruješ Jezusovemu
Srcu s tem posvečenjem, namreč samega
sebe; vendar s tem ne storiš nič novega.
Ali  nisi že tako z vsem, kar si, kar imaš
in kar moreš, lastnina Gospodova?

Jezus je tvoj Gospod in kralj že z dnevom,
ko te je ustvaril, ko te je s svojo presv.
krvjo odrešil v strašnih bolečinah na lesu
sv. križa. Kakor hitro se rodiš in si krščen,
pripadaš njemu kot popolna last. Služiti
jnoraš le njemu, le njegovo sveto voljo, t. j.
izpolnjevati božje in cerkvene zapovedi in
dolžnosti svojega stanu in varovati se smrt¬
nega greha. Ako se mu torej iznova po¬
svetiš, s tem le pripoznaš in z besedo iz¬
rečeš, da mu hočeš storiti prostovoljno
in z veseljem,  kar si že tako dolžan,
namreč le njemu služiti. In tega je Jezus
vesel, ako se mu prostovoljno pokloniš,
kot pametno, prosto bitje, ako se nepri¬
siljeno odločiš sam od sebe zanj, ako ga

106

drage volje pripoznaš za svojega kralja,
Gospoda in Boga.

S tem smo pa že povedali

l)  Kakšno bodi to posvečenje.

1. Bodi prostovoljno;

2. popolno;

Jezus je rekel: »Ljubi Gospoda, svojega
Boga, iz vsega svojega srca, in iz vse svoje
duše, in iz vse svoje misli.«.  (Mat. 22, 37.) On
zahteva celo  srce. »Sin, daruj mi svoje srce.«
Zahteva, da rabiš vse, kar si, kar imaš in
kar moreš, le v čast božjo. Zahteva tvoje
premoženje,  da ga prav rabiš, tvoje oči,
da ne gledajo nič slabega, tvoja ušesa,
da ne poslušajo, tvoja usta, da ne govorč
brezverskih, nesramnih reči, obrekovanja in
opravljanja. Zahteva, da rabiš svoje roke,
noge  v to, za kar so. Zahteva tvojo
pamet,  da misli le dobro, tvojo voljo,
srce, da ne ljubi pregrešnih reči, ampak le
njega, zahteva tvoje delovanje,  tvoje
trpljenje,  zahteva tebe vsega z dušo in
s telesom. Vse to pa daruj presv. Srcu ne
samo z besedo, ampak kaži to v dejanju.
Delaj, kar je Gospodu všeč. Celo tvoje
življenje bodi potrdilo tvojega posvečenja
presv. Srcu.

3. Slednjič pa bodi posvečenje nepre¬
klicno.  Kar si enkrat obljubil presv. Srcu,
ne smeš več preklicati in prelomiti, drugače

107

nisi mož beseda. Kdo spoštuje človeka,
zlasti moža, ako sne dano besedo? Zato
naj ne velja tvoja posvetitev samo za en
dan, en teden, mesec, eno leto, ampak do
groba, zvestoba do presv. Srca bodi trajna
— večna.  Služi presv. Srcu podnevi in
ponoči, ob nedeljah in delavnikih, v postu
in predpustu, v veselju in trpljenju, v živ¬
ljenju in v smrti.

Pa si misliš, to je težko. Saj vem, kakšno
je moje srce; danes se ogreva za Boga in
nebesa, jutri pa zopet išče veselja v min¬
ljivih zabavah, danes eno stvar obsoja, jutri
jo zopet hvali, danes je goreče, jutri zopet
mlačno in mrzlo. Res je to. A vendar je naše
srce večkrat tudi prav močno in zvesto, ako
najde le pravih nagibov.

Zato premišljuj še

Zakaj naj se posvetimo presv. Srcu?

1- Najprej Gospod to sam želi.  To
nam pove zopet učenka njegovega Srca,
bi. Margareta. Prav velikokrat govori o
tem v svojih pismih. Enkrat piše tako-le:
»Kristus Gospod bi se prav zelo veselil,
ako bi mu večkrat popolnoma daro¬
vali  svoje srce in to dejansko izpolnili.«

2. Svojemu bratu pa piše blažena to-le:
»Mislim, da se tisti, ki so se posvetili
presv. Srcu, ne bodo pogubili,  in ne bodo
prišli v oblast hudobnega duha po smrtnem

108

grehu, t. j. ako se izroče temu Srcu povsem
in se prizadevajo, ga na vso moč častiti,
ljubiti in poveličevati s tem, da se popol¬
noma navzamejo njegovih najsvetejših načel.
Pobožni oče de la Kolombier je hrepenel le
po tem, in tako se je povzpel v kratkem
času do tolike popolnosti.«

Torej Srce Jezusovo varuje tiste, ki so
se mu popolnoma posvetili, s svojo milostjo,
da ne padejo v smrtne grehe in se ne po¬
gube.

3. Srce Jezusovo take brani in izliva
nanje vse svoje zaklade. Za zgled ti bodi
bi. Margareta.

Ta ni samo priporočevala drugim, naj
sebe popolnoma posvete presv. Srcu, ampak
se je sama z vsem, z dušo in s telesom,
za vedno, nepreklicno darovala božjemu
Srcu, in obljubila, kar bo v njeni moči,
razširjati povsod pobožnost presv. Srca. To
posvečenje je spisala na list in ga je pod¬
pisala s svojo lastno krvjo: Sestra Marga¬
reta, učenka božjega Srca Jezusovega. In
kaj ji je dal Gospod za to? Govoril ji je
te-le besede: »Podeduj moje Srce in vse
njegove zaklade za čas in večnost; pri¬
volim ti, rabi jih, kakor sama hočeš. Ob¬
ljubim ti, da te le takrat ne bom podpiral,
kadar bode meni manjkalo moči. Na veke
boš moja preljubljena učenka, predmet mo¬
jega dopadenja in žrtva moje ljubezni.

109

Hrepeni vedno le po mojem Srcu; to bo
nadomestilo vse tvoje napake in zadosto¬
valo za tvoje dolžnosti.«

4. Gospod pa ne želi samo, da se mu
posvetiš, ampak ti da sam najlepši zgled
Sam se že takoj, ko pride na svet, daruje.
Sv. Pavel govori o tem, ko je prišel Kristus
na svet, in je rekel: »Daritev in darov nisi
hotel, ampak pripravil si mi telo . . . potem
sem rekel: Glej, pridem, o Bog, da izpolnim
tvojo voljo.«  (Hebr. 10, 5. 7.)

In to voljo je vedno izpolnjeval, saj je
bilo to »njegova jed«; žrtvoval se je popol¬
noma v čast božjo in zveličanje neumrjočih
duš. Daroval je svoje premoženje, svojo
čast, svoje življenje, svojo kri, sebe vsega,
in je bil pokoren Očetu do smrti, do smrti
na križu. Celo njegovo življenje je torej
nepretrgana daritev. In to vse zate, iz
ljubezni do tebe!

Ali je torej preveč, če ti sam sebe popol¬
noma posvetiš presv. Srcu?

5. Pa še nekaj je, kar naj te navduši, da
se posvetiš presv. Srci posebno skupno,
očitno z drugimi.

Poglej le ma.o po svetu in lahko vidiš,
kako se vedno več ljudi vzdiguje zoper Boga
in njegovega maziljenca, Jezusa Kristusa.
Kakor ga Judje niso marali, da bi kraljeval
nad njimi, tako tudi sedaj kriči cela vrsta
izobraženih in neukih ljudi na Jezusa in

110

ga noče za »kralja in središče vseh src«.
Izgnati ga hočejo ti brezbožni iz src ne¬
dolžnih otrok, iz šol, iz družin, iz deželnih
in državnih postav, iz umetnosti, iz slovstva,
hočejo biti brez Jezusa, brez cerkve, brez
duhovnikov, brez Boga. In tega ne delajo
skrito, doma po hišah, ampak javno po
shodih, zborih, slabih knjigah in časnikih;
ni jih več sram, da so zoper kralja Jezusa,
ampak se še s tem očitno bahajo in za¬
smehujejo pokorne ovčice Jezusove. Te pa
ne morejo dalj časa gledati tega bahanja
z nevero, tega kričanja »proč od Cerkve,
od Jezusa, od Boga«, in zato jih žene lju¬
bezen, da spoznajo Jezusa za edinega kralja
vseh src, vseh šol, vseh postav, vseh zborov
in držav, kar pokažejo s tem, da se skupno
z drugimi očitno posvetž presv. Srcu.

Tako se posvete cele družine, cele škofije,
cele države presv. Srcu Jezusovemu. Leta
1899. je pa papež Leon XIII. slovesno po¬
svetil 11. junija ves svet presv. Srcu in ga
tako kot namestnik Kristusov na zemlji
pripoznal za vse ljudi celega sveta, da je
Jezus kralj in središče vseh src, da »mu je
dal ime, ki je nad vsa imena, da se v
imenu Jezusovem pripogiba vsalto ko¬
leno teh, ki so v nebesih, na zemlji in
pod zemljo, in da izpričuje vsak jezik,
da je Gospod Jezus Kristus v časti
Boga Očeta.«  (Filip. 2, 9—11.)

111

2. Zatajevanje samega sebe.

Da vedno to res izpolnjuješ, kar si sklenil
v posvetitvi, se pa moraš zatajevati. Tu
je za pravega častivca presv. Srca mnogo
dela. Saj ima v vseh razmerah, vsak korak,
takorekoč vedno priliko, da se v tej ali
oni reči zatajuje in premaguje. Ob enem
pa lahko pokaže s tem, da prav in močno
ljubi presv. Srce, ker je zatajevanje samega
sebe naši naravi težko in neprijetno.

Častivec presv. Srca se pa seveda naj¬
prej zatajuje v rečeh, v katerih se mora
premagovati kot kristjan že tako. Zatajevanje
samega sebe je sploh bistveno krščanski
veri; torej ne more biti nihče pravi kristjan
in katoličan, kdor se ne premaguje in za¬
tajuje. To zahteva Gospod Jezus od vsa¬
kega: »Kdor hoče priti za menoj, naj zataji
sam sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi
za menoj.<.<  (Mat. 16, 24.)

Torej se mora tudi častivec presv. Srca
zatajevati. Če je pa tako, si morda misliš,
ne vem, kako častivec presv. Srca s tem,
da se zatajuje, časti presv. Srce? Glej, to
je prav lahko. Kar je častivec presv. Srca
že tako dolžan storiti, namreč zatajevati
se, to stori iz ljubezni do presv. Srca,
in s tem časti presv. Srce.

Iz ljubezni do presv. Srca se bojuje zoper
neukročene strasti, na pr. jezo, mesenost,
napuh. Varuje se bližnjih priložnosti, na pr.

112

slabih knjig in časnikov, oseb in hiš; za¬
tajuje svojo radovednost, se premaguje, da
ne govori grdih, nesramnih, brezverskih,
neresničnih, obrekljivih in sovražnih besedi;
premaguje svojeglavnost, uboga svoje starše
in predstojnike itd.

Pravi častivec presv. Srca pa stori še več.
Ne zatajuje se samo v rečeh, v katerih se
mora že tako, marveč prostovoljno
žrtvuje  presv. Srcu še kaj takega, česar
ni dolžan. Odpove se kakemu nedolžnemu
veselju ali kaki zložnosti, katere bi lahko
užival brez greha, ravna se po želji in
volji drugih, ne gleda reči, katere bi smel
gledati, se ne zagovarja, ako ni res po¬
trebno, in še v mnogo drugih rečeh. Vse
to daruje presv. Srcu kot nadomestilo, ob
enem pa opravi kako kratko in prisrčno
molitvico.

Taki častivci presv. Srca so zares blage
duše. Ako delajo tako pogosto in stano¬
vitno, so prišle v popolnosti že daleč.

In če jih zadene kako trpljenje, ne to¬
žijo o tem najprej pri svojih znancih in
sorodnikih, ampak mislijo takoj na božje
Srce, darujejo mu vse kot zadoščenje, in
izkušajo biti vedno tega duha.

Božje Srce Jezusovo se prav gotovo
zelo veseli takih duš, ko vidi, da mislijo
celo v trpljenju in bridkosti bolj nanj,
nego nase.

113

3- Bratožiš£in a presv. Srca Jezusovega.

Kar je za posameznika težko, to je lahko
z združenimi močmi.  To velja tudi
za pobožnost presv. Srca Jezusovega, in po¬
sebno za one vaje, ki bolj zadevajo vnanje
češčenje, in katerih glavni namen je ta, da
z velikim vnanjim  sijajem pospešujejo
pobožnost Srca Jezusovega. V ta namen
pa imamo verska društva in bratov¬
ščine,  katerih je glede na pobožnost presv.
Srca lepo število.

Na prvem mestu je bratovščina  presv.
Srca Jezusovega.

1. Kako je nastala in se Sirila?

Bratovščina sploh ni nič drugega, kakor
prostovoljna družba (društvo) kristjanov za
posebno, Bogu ljubo delo, ki ga človeku
ne  predpisujejo ne božje ne cerkvene za¬
povedi; pač pa je sredstvo,  da se lažje
in bolj izpolnjujejo zapovedi božje.

Da je taka zveza ob enem tudi cerkvena
bratovščina, jo mora cerkveni poglavar,
škof, po določenih pravilih ustanoviti in jo
nadzirati.

Taka cerkvena bratovščina je bratovščina
presv. Srca Jezusovega.

To posebno, Bogu ljubo delo, radi kate¬
rega se udje bratovščine presv. Srca Jezu¬
sovega medsebojno združujejo, je goreče
češčenje presv. Srca Jezusovega.

Srce Jezusovo,

8

114

Bratovščina sega tja do bi. Margarete.
V krogu svojih prijateljic je vsejala seme
raznih pobožnih društev, da bi se častilo,
ljubilo in poveličevalo presv. Srce Jezu¬
sovo. V pismu, ki ga je pisala neki ča-
stivki presv. Srca, kaže svoje veliko veselje
nad tem, da se je v Kutansu (Coutances)
na Francoskem ustanovila bratovščina
v čast presv. Srcu  in da se bo druga
v kratkem ustanovila v Parizu.

Niso še pretekla tri leta po smrti Mar-
garetini (+1690), žeje  bila v samem Pare-u
kanonično ustanovljena »bratovščina presv.
Srca Jezusovega«. Leta 1728. jo je potrdil
papež Benedikt XIII. in ji podelil odpustke.
Leta 1729. je ustanovil sv. Leonard Porto-
mavriški s p. Galife, S. J., v Rimu  samem, v
cerkvi sv. Teodora, novo »bratovščino v čast
presv. Srcu Jezusovemu«. Ta je bila pbvsod
z veseljem sprejeta tako, da jo je povzdignil
papež Klemen XII. v »nadbratovščino«,
t. j. »mater-bratovščino«, da je mogla tudi
izvun Rima pridruževati si enake bratov¬
ščine in jim podeljevati svoje odpustke.

2. Namen bratovščine.

Zadnji namen  bratovščine je: častiti
božje Srce Jezusovo, vračati mu ljubezen
za ljubezen, zahvaljevati se mu, da je po¬
stavil zakrament presv. Rešnjega Telesa, in
zadoščevati mu za mrzloto, nehvaležnost

115

in žalitve, s katerimi mu pogosto plačujejo
ljudje njegovo neizmerno ljubezen v naj¬
svetejšem zakramentu.

Bližnji  namen je pa: s složnim delom
medsebojno se podpirati in pridobiti si pri¬
pravnih sredstev, da se čim bolje doseže
zadnji  namen.

3. Vstop v bratovščino.

Da kdo postane ud bratovščine, se mora
a)  sam osebno  obrniti na duhovnika, ki
je v to pooblaščen, in b)  dd vpisati svoje
ime v imenik bratovščine.

4. Dolžnosti in vaje bratovščine.

Tu izrecno opomnimo, da tu ni govora
o dolžnostih, ki bi vezale pod kakim, tudi
najmanjšim grehom. Kdor bi jih torej nalašč
opuščal popolnoma, nima zato niti naj¬
manjšega greha. Vendar je dobro pomniti,
da ima prav malo ali nobene koristi, kdor
bi se samo vpisal  v bratovščino. Tak
ne dobi niti odpustkov in drugih milosti,
ki jih podaja bratovščina; niti se sme na¬
dejati onih obljub in milosti Jezusovih, do
katerih imajo takorekoč nekako pravico tisti,
ki goreče vrše bratovske dolžnosti.

Brez pomena je torej, če se kdo vpiše
v bratovščino, a noče izpolnjevati njenih
dolžnosti in ne opravljati, kolikor more,
pobožnih vaj, h katerim nas navaja bra¬
tovščina. Te vaje so pa trojne:

s*

116

a)  Če le moreš, pridi vsak mesec prvo
nedeljo v bratovsko cerkev na »bratovski
shod«.

b)  Prejemaj pogosto sv. zakramente, po¬
sebno ob dnevih, ko se morejo dobiti od¬
pustki.

c)  Moli vsak dan (takoimenovane) bra¬
tovske molitve, brez katerih nikakor ne
dobiš vsaj enega dela odpustkov.

. 5. Koristi bratovščine.

Ako vestno opravljaš bratovske dolžnosti,
se smeš nadejati tudi sledečih duhovnih
koristi:

a)  Deležen boš vseh molitev in dobrih
del,  ki jih opravljajo udje bratovščine po
vsem svetu.  V Rimu se berb vsak mesec
tri sv. maše za umrle ude bratovščine.

b)  Deležen boš še posebnih molitev in
dobrih del,  ki se opravljajo v vsaki
krajevni bratovščini pri mesečnih shodih
ali ob drugih prilikah za žive in umrle ude
bratovščine.

c)  Deležen boš mnogih odpustkov.

4. Apostolstvo molitve.

1. Kaj je?

Apostolstvo molitve je zveza (društvo)
kristjanov, ki s svojimi molitvami, deli in
trpljenjem delajo in molijo za ohranjenje

117

in razširjevanje božjega kraljestva na zemlji
in za zveličanje neumrjočih duš, — a vse
to store zedinjeni s Srcem Jezusovim.

Ta zveza (društvo) se imenuje: apostol-
stvo,  ker hoče napraviti iz vseh svojih
udov prave apostole,  ki hočejo delati za
čast božjo in za zveličanje duš.

Imenuje se »apostolstvo molitve«, ker
mu je molitev,  če ne edino, pa vsaj naj¬
poglavitnejše sredstvo, ki ga uporablja.

Zveza je to Srca Jezusovega,  ker se
a)  udje med seboj združijo s presv. Srcem
Jezusovim, ki je pravi vzor gorečnosti in
božji zgled molitve; b)  ker se udje tega
apostolstva prizadevajo, da se razširi če-
ščenje presv. Srca, in da se v človeški družbi
ustanovi in širi njegovo kraljestvo.

2. Namen apostolstva molitve.

Jezus Kristus je prišel na zemljo, da po¬
sreduje med grešnim človeškim rodom in
razžaljenim nebeškim Očetom. Na križu je
daroval sam sebe Bogu, in tako vse od¬
rešil. Pa še sedaj je Jezus Kristus naš
edini in večni duhovnik in posredovavec,
in kot tak po besedah sv. apostola Pavla
»živi vedno, da za nas prosi«.  (Hebr. 7, 25.)
Neprenehoma moli  v nebesih in na naših
oltarjih, da se rešijo duše, spokore grešniki,
ohranijo nedolžni, utrde pravični, ohrani sv.
Cerkev, skratka, da se ohrani in razširi

118

kraljestvo božje na zemlji. — To so naj¬
svetejši in najblažji nameni presv. Srca!
Častivci presv. Srca pa te namene in za¬
deve Jezusovega Srca vzemo za svoje
namene, in združeni s tem Srcem  in
po njegovem zgledu  molijo v namene
Jezusove. Zato se imenujejo apostoli
molitve.

Ali je še kaj višjega, plemenitejšega, bolj
božjega, kakor združeno s presv. Srcem in
po njegovem zgledu delovati za najvišji
namen: da se slavi Bog in zveličujejo ne¬
umrljive duše? Zato je apostolstvo mo¬
litve izmed najboljših in najpopolnejših
pobožnih vaj v čast presvetemu Srcu
Jezusovemu.

3. Kako se je začelo in razširilo apo¬
stolstvo molitve?

V Valsu na Francoskem je 3. decembra
leta 1844. v skolastikatu družbe Jezusove
tamošnji duhovnik p. Frančišek Ksaver
Gautrelet, S. J., zamislil prekrasen načrt.
Zasnoval je med svojimi kleriki molitveno
društvo, ki ga je imenoval: »Apostolstvo
molitve združeno s Srcem Jezu¬
sovim«.  Papež Pij IX. je to apostolstvo
potrdil leta 1866. in ga obdaril z mnogimi
odpustki. Sv. oče Leon XIII. pa je dal 1.1879.
društvu nova pravila, katera je 11. julija
1896 še izpopolnil.

119

Apostolstvo molitve se je izredno hitro
razširilo po vsem svetu in šteje sedaj nad
20 milijonov udov. Tudi po slovenski
zemlji se razvija čedalje lepše.

4. Pobožne vaje in odpustki apostolstva
molitve.

Pobožnim vajam molitvenega apostolstva
prištevamo pred vsem molitve, navzočnost
pri sv. maši in prejemanje sv. zakramentov.
Potem sploh vsako drugo dobro delo: post
(t. j. vsa spokorna dela) in miloščino (t. j.
dela krščanskega usmiljenja) in vsako de¬
janje čednosti; slednjič vsa druga dela, ki
jih storimo iz nadnaravnega namena.

Alolitev vsakdanjega darovanja.

Gospod Jezus Kristus! V edinosti z onim
božjim namenom, s katerim si sam hvalil
Boga na zemlji v svojem presv. Srcu in
ga še sedaj po vsem svetu neprenehoma
hvališ v zakramentu presvetega Rešnjega
Telesa, ti darujem po zgledu presvetega
Srca preblažene, brezmadežne device Marije,
danes in vsak trenutek današnjega dne vse
svoje namene in misli, vsa čuvstva in želje,
vsa dela in besede.

(100 dni odpustka enkrat na dan. Leon XIII.,
19. decembra 1885.)

Posebno pa ti jih darujem za tvojo sv.
Cerkev in nje poglavarja, kakor tudi za

120

vse zadeve, ki so priporočene udom mo¬
litvenega apostolstva v tem mesecu in
današnji dan.

5. Zadostilno  so. obhajilo.

Dodatno k bratovščini presv. Srca Jezuso¬
vega in molitvenega apostolstva naj tu po¬
vemo nekaj o zadostilnem sv. obhajilu.

1. Zadostovati  presv. Srcu si je pri¬
vzelo kot glavni namen »društvo za
zadostilno (spravno) sv. obha¬
jilo«.

Ustanovil ga je 1. 1854. na Francoskem
p. Viktor Drevon, družbe Jez.; od l. 1865.
ima društvo svoj sedež v Parč le Monialu.
Združilo se je namreč več udov bratovščine
presv. Srca Jezusovega v oddelke po 7 ali
30 udov — vsak izmed njih se je zavezal,
da bo prejel določen dan vsakega tedna
ali meseca kar najbolj pobožno sv. obhajilo.
To pa v sledeče namene: 1. da po sv. ob¬
hajilu združeni z blaženo devico Marijo
tolažijo presv. Srce Jezusovo, ki ga ljudje
žalijo v p r e s v. R eš n j e m Telesu;  2. da
ob enem prosijo to Srce za potrebe sv.
Cerkve in papeža; in 3. za izpreobrnitev
grešnikov, za ohranitev in razširjanje sv.
katoliške vere po vsem svetu, posebno pa
v svoji domovini.

2. In gotovo ni primernejšega dobrega
dela, ki bi bolje zadostilo presv. Srcu za

121

vse žalitve, kakor ravno sv. obhajilo.
Izkusimo to razjasniti. Jezus je zahteval
po bi. Margareti od ljudi, da mu povraču-
jejo ljubezen, ker je toliko ljudi nehvaležnih
in mrzlih, s tem, da ga ljubijo. Kako naj
se to zgodi? S tem, da se združijo z Je¬
zusom, ker ljubezen želi združitve.

Jezus pa želi sprave, zadoščenja zlasti za
žalitve, ki jih prejema v presv. Režnjem
Telesu.  Kaj naj potolaži in spravi presv.
Srce? Gotovo tako dobro delo, ki je Jezusu
posebno všeč. Ni pa dobrega dela, ki bi
bilo njemu bolj po volji, kakor to, da prav
pobožno in dobro pripravljen prejmeš sv.
ob h a j i lo.

Kako goreče Gospod želi združiti se z
nami v sv. obhajilu, kažejo jasno besede,
ki jih je govoril bi. Margareti, ki je zelo
hrepenela Jezusa prejeti v sv. obhajilu. To
željo je izrazila tako-le: »Tako koprnim po
sv. obhajilu, da grem rada bosonoga skoz
ogenj, samo da bi bila tako srečna, da se
smem obhajati.«

Po teh besedah se ji prikaže Jezus in ji
odgovori: »Hčerka moja! Tvoje hrepenenje
je tako ganilo moje Srce, da bi sedaj
zaradi tebe postavil zakrament svoje lju¬
bezni, če bi ga ne bil postavil že prej.
Meni je tako všeč, če me kdo želi prejeti
v sv. obhajilu, da se moje oči obrnejo nanj,
in da bi ga rad pritisnil k sebi.«

122

Jasno je torej, da ravno s sv. obhajilom
najbolj zadostimo presv. Srcu za vse ža¬
litve. Seveda to obhajilo ne sme biti mlačno
in mrzlo, brez priprave in zahvale; zakaj
če bi tako prejel sv. obhajilo, bi Jezusovega
Srca ne potolažil, bi mu ne zadostil, marveč
bi ga še žalil vnovič.

6. Sveta maša.

Prav izvrstna vaja, po kateri zadostu¬
jemo presv. Srcu za vse žalitve, je ne¬
dvomno, ako smo v duhu pobožnosti presv.
Srca pri sv. maši.

Pri sv. maši se namreč daruje nebeškemu
Očetu Jezus Kristus sam, ki je z Očetom
enega bistva, ene narave, neskončni Bog,
in katerega zato Oče neskončno ljubi. Zato
ima sv. maša neskončno  vrednost. Po
sv. maši, oziroma po Jezusu Kristusu, se
mi na najboljši način zahvalimo Bogu za
vse dušne in telesne dobrote, ki nam jih
deli vsak dan, vsak trenutek dobrotljiva
roka božja. Po sv. maši izkazujemo Bogu
večjo čast, kakor mu jo dajo vsi ljudje na
zemlji, vse duše v vicah, vsi angeli in
svetniki v nebesih celo večnost. Zakaj?
Ker angeli in svetniki, če so še tako Bogu
ljubi, niso neskončni, ampak ostanejo vedno
le končne, nepopolne stvari, zato morejo
Boga le končno častiti in hvaliti. Pri sv.
maši pa Jezus, neskončni Bog, sam

123

časti in hvali Boga, mu daje neskončno
čast in hvalo. Mi se pa, ako smo pobožni
in zbrani pri sv. maši, združimo z Jezusom,
ki potem tudi v našem imenu kot Bog časti
Boga, in tako dajemo Bogu neskončno
hvalo in čast. Isto velja, ako hočemo po
sv. maši dobiti katerihkoli milosti, ker jih
prosi za nas in v našem imenu neskončni
Jezus.

Sv. maša pa ni le hvalilna, zahvalna in
prosilna daritev, ampak tudi glavno in
bistveno spravna  daritev. Jezus Kristus
je umrl na križu in prelil svojo dragoceno
kri za grehe vseh ljudi, zanje je zadostil
razžaljenemu nebeškemu Očetu, ob enem
pa tudi zaslužil vse milosti, ki jih potre¬
bujemo. Sv. maša je ista daritev, kakor
daritev na križu, samo s tem razločkom,
da se Kristus pri sv. maši daruje nekrvavo,
na križu se je pa daroval krvavo. Glavni
in bistveni značaj sv. maše je torej res
sprava za naše grehe, odpuščanje
naših grehov.

Ker je torej sv. maša spravna  daritev,
je jasno, da po njej lahko zadostujemo presv.
Srcu za brezštevilne in velike grehe, ker
Jezus Kristus, neskončni Bog, sam v našem
imenu mesto nas zadostuje Bogu. Sv. maša
presega vse drugo po svoji neskončni moči
in vrednosti. Vredna je več, kakor vse naše
zasebne molitve. Zato radi hodijo vsi pravi

124

častivci presv. Srca tudi ob delavnikih
k sv. maši, ako le morejo, ne da bi zato
opuščali svojih stanovskih dolžnosti. Ali
bi ne kazalo včasih tudi skrbeti, da se bero
sv. maše v čast presv. Srcu Jezusovemu?

7 . Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa.

Ako smo pri sv. maši, obiščemo Gospoda
Jezusa Kristusa. Po maši pa gremo iz
cerkve k svojim opravilom. Gospod Jezus
pa ostane ves dan in vso noč pod podobo
kruha pričujoč v tabernakljih naših cerkva.
Tu prebiva ne v kaki sliki, ampak resnično
in bistveno. Tu živi in dela za čast božjo
in zveličanje duš. Med nami je na svojem
ponižnem prestolu in deli raznotere mi¬
losti vsem, ki se mu zaupno bližajo. Tolaži
žalostne, krepča slabe, ogreva kot žarka
luč vse, ki tavajo v temi in so mlačni.
Nikdar ne odpusti nobenega brez milosti
in blagoslova. Vedno je pri nas, samo zato,
ker nas neizmerno ljubi. Vse vabi in kliče:
»Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obte¬
ženi, in jaz vas bom poživil.«

Toda ali poslušajo vsi ta njegov glas,
to njegovo vabilo? Za mnoge je ta glas
glas vpijočega v puščavi. Kako sameva le
prevečkrat v tabernakljih naših cerkva. Živi
kakor samotar v pustinji, zaprt je kot jetnik
v ječi. Koliko je kristjanov, ki ga nočejo
poznati, ki ne pridejo nikdar k njemu v

125

cerkev, ki ga ne pozdravljajo, ki beže za¬
mišljeni v svoje posvetne skrbi mimo cerkva,
ki žive, kakor bi zanje ne bilo Jezusa v
tabernaklju. Ta nemarnost boli presv.'Srce,
ne sicer sedaj, ko ne more več trpeti, pač
pa, ko je previdelo na Oljski gori to malo¬
marnost kristjanov vseh časov do konca
sveta. Takrat ga je vse bolelo in žalostilo.
To vse pa vedo častivci presv. Srca, in ker
ga res ljubijo, ga večkrat na dan, kadar
imajo količkaj časa, obiščejo za par tre¬
nutkov.

Sv. Frančišek Borgia je obiskal vsak dan
sedemkrat Jezusa v tabernaklju, da je tako
počastil Gospoda, ki je sedemkrat prelil
svojo dragoceno kri — pri obrezovanju, v
vrtu Getzemani, ko je bil bičan, kronan,
ko je nesel težki križ, ko so ga pribili za
roke in noge, in ko je vojak s sulico odprl
njegovo stran. In pri vsakem obisku si je
izprosil en dar sv. Duha. O kako dragi so
taki obiski presv. Srcu! (Pripravne molitve
najdeš v drugem delu knjižice.)

S. Častna straša presv. Srca.

1. Kako je nastala in se širila?

Blažena Margareta Alakok je bila v redu
(Obiskanja Marijinega 1 . Po njej je postala
pobožnost presv. Srca Jezusovega občna.
Istemu redu pripada tudi č. sestra v samo-

126

stanu Burž (Bourg-en-Bresse, Dep. Ain) na
Francoskem, ki je osnovala »častno
stražo«.  Po božjem navdihu si da nari¬
sati uro. V sredi ure je naslikano Srce
Jezusovo, kakor se je prikazalo bi. Marga¬
reti: v Srcu je rana, obdano je s plamenom
in trnjevo krono, na vrhu stoji križ. Okoli
božjega Srca je razvrščeno v krogu 12 zvezd,
v teh je zapisanih 12 ur. Vsaka ura ima
svoje zaščitnike, s katerimi skupno stražijo
častni stražniki. Od 12—1 z devico Marijo,
od 1—2 s sv. Jožefom, od 2—3 s svetniki,
od 3—4 s serafi, od 4—5 s kerubi, od 5—6
s prestoli, od 6—7 z gospostvi, od 7—8
z močmi, od 8—9 z oblastvi, od 9—10 s
poglavarstvi (prvaštvi), od 10—11 z nad¬
angeli, od 11—12 z angeli. Na to uro so
se vpisale vse sestre tega samostana, in
sicer na praznik peterih ran Jezusovih.
Določile so natančneje namen in uredbo
društva.

Društvo se je širilo zelo hitro. Najprej
na Angleškem, potem v Ameriki, nekaj
mesecev pozneje v Afriki, in kmalu je že
delovalo po vseh petih delih sveta.

Leta 1872. je Pij IX. sam hotel, da se
vpiše njegovo ime na uro; rekel je, da je
njegova največja čast, da je častni stražnik
Srca Jezusovega. 7. aprila 1875 je podelil
bratovščini nove odpustke. 13. junija 1876
je potrdil z novim pismom eno najlepših

128

vaj častne straže, dragoceno darovanje.
Leon XIII., že prej njen ud, povzdigne bra¬
tovščino v Burž-u v nadbratovščino za
Francosko in Belgijo; 12. junija 1879 je
dosegla isto čast za Italijo rimska bratov¬
ščina v cerkvi sv. Vincencija in Anastazija.

2. Kaj namerava častna straža?

Pred več leti je v stolni cerkvi v Orleanu
(Orleans) vsak dan po eno, dve, včasih tri
ure pobožno molil mlad mož v vojaški
obleki. O tem je zvedel njegov stotnik, ki
je bil tudi dober katoličan. Ko je zopet
enkrat stal na svojem mestu, ga stotnik
pokliče in vpraša: »Kaj pa delaš tukaj?«
Vojak odgovori: »Gospod stotnik, dve uri
stražim pred ljubim Bogom v najsvetejšem
zakramentu. Glejte, gospod stotnik, povsod
so straže; v Parizu štiri za gospoda pred¬
sednika; v tem mestu dve pred generalom,
ena pred polkovnikom. Prišedši semkaj
sem si dejal: Ljubi Bog v presv. zakramentu
je vendar veliko več, kakor vsi ti ljudje,
pa nima straže. Zato hočem jaz stražiti
pri njem, kadar sem prost, in povem vam,
da se ne dolgočasim, ker ga ljubim, kakor
ga ljubite tudi vi, gospod stotnik!«

Vsak dan eno uro v cerkvi stražiti pred
tabernakljem, ne zmore vsak človek, a vsaj
v duhu  iti na stražo pred Jezusa, to bi
storil lahko marsikateri. Glej, to je namen

129

častne straže. Udje posvete po dnevu
eno uro presv. Srcu, da tako zadostč za
nemarnost in nehvaležnost mnogih ljudi.

O, kako bo to Srce Jezusovo obilo po¬
plačalo že tu na zemlji, a še bolj v nebesih.

g. Sveta ura.

Pobožnost »svete ure«  nas spominja
smrtne bridkosti in molitve Jezusove na
vrtu Getzemani, kjer je bridko trpel.

Obstoji pa v tem, da se eno uro,  če je
mogoče od 11—12 po noči, od četrtka na
petek vsakega tedna, premišljuje ali ustno
moli v čast njegovemu trpljenju, zlasti pa
smrtni bridkosti na Oljski gori.

Ta pobožnost izhaja tako rekoč iz trpe¬
čega Srca Jezusovega. Nekoč je govoril
bi. Margareti te-le besede: »Vsako noč od
četrtka na petek boš z menoj delila ono
smrtno žalost, ki sem jo hotel občutiti v
vrtu na Oljski gori... vstani med enajsto in
dvanajsto uro po noči, da z menoj opraviš
eno uro molitve, prostrta na tleh. Prvič
zato, da potolažiš mojo jezo z molitvijo za
grešnike, drugič, da vsaj nekoliko osladiš
ono bridkost, katero sem občutil, ko so me
zapustili apostoli. Moral sem jih grajati
radi njihove mlačnosti, da niti eno uro niso
mogli bedeti z menoj.«

Gospod torej goreče želi, da se spominja
bi. Margareta njegove smrtni žalosti in brid-

Srce Jezusovo.

9

130

kosti na Oljski gori. To je tudi delala 12
let do svoje smrti. In ni čuda! Saj je
Gospod ravno tam toliko trpel, da je bila
njegova duša žalostna do smrti! Od vseh
je zapuščen, apostoli spe, katere je opo¬
minjal, naj molijo in čujejo, med tem pa
trpi sam tolike notranje bridkosti in muke,
ki so mu iztisnile iz telesa krvavi pot. Vsi
grehi vseh ljudi do konca sveta, torej tudi
tvoji grehi, so ga mučili tako neusmiljeno.
Kaj je torej čudnega, če želi Gospod, da
se spominjamo tistega njegovega trpljenja
na Oljski gori.

Kaj naj nas posebno nagiba,  da oprav¬
ljamo to uro? Želja zadostovati preš v. Srcu
za nočne grehe.  O Bog, kako strašno
in koliko se greši po nočil  Ali ni grehov,
s katerimi se po noči žali Bog toliko, ko¬
likor je zvezd na nočnem nebu?

Kaj je moralo torej občutiti in trpeti presv.
Srce Jezusovo zadnjo noč pred svojo smrtjo
za grehe, ki se gode po noči?  Ako to
pomislimo, lahko razumemo, zakaj je rekel
Jezus bi. Margareti naj eno uro moli, da
potolaži njegovo jezo.

Vedno je bilo nekaj takih duš, ki so
tako tolažile žalostno Srce Jezusovo. 29.
decembra 1829 je povzdignil papež Pij Vlil.
to vajo v bratovščino.  Sedež ji je v
samostanu reda ,Obiskovanja Marijinega' v
Parč le Monialu na Francoskem. Ud te

131

bratovščine postane, kdor se vpiše v njen
imenik v Parž le Monialu.

S pobožnostjo, ki jo imamo do Srca Je¬
zusovega, ko je bilo v smrtni muki, mo¬
remo izprositi od presv. Srca milost srečne
smrti vsem umirajočim.  In koliko ljudi
umrje po celem svetu! Vsako leto jih umrje
32 milijonov, vsak dan 89.280, vsako uro
3720, vsako minuto 62. Torej okoli 89.000
ljudi gre vsak dan pred strašno sodbo božjo!
Gredo li v večno veselje ali v večno trpljenje?!

Med temi jih je morda na tisoče, ki so
v smrtnem grehu!  In ti so na tem,
da kmalu izdihnejo svojo dušo! Kako bodo
umrli?

Molite za umirajoče, vaši bratje so in
vaše sestre v Kristusu; morda vaši starši,
vaši prijatelji, dobrotniki!

io. Škapulir presv. Srca Jezusovega.

1. Kaj je in kako je nastal?

Imamo dva škapulirja presv. Srca. Eden,
ki je bil do nedavna zelo razširjen, a n i
v strogem pomenu niti  pravi škapulir;
drugi pa — od 4. aprila 1900 — je pravi
škapulir Srca Jezusovega.

Znano nam je že, kako je želel Gospod
od bi. Margarete, naj se izpostavi podoba
njegovega Srca  javno v cerkvah in da
naj jo časte tudi v hišah. Dalje ji je rekel
Jezus, da bi mu bilo drago, če bi videl ta

9 *

132

znak ljubezni (podobo Srca) tudi na srcu
dragih otrok (kristjanov).

Da se je pa pobožnost nositi podobo
presv. Srca vse bolj razširila, je zasluga
sestre Ane Magdalene Remiza (Re-
musat),  redovnice ,Obiskanja Marijinega*.
Leta 1720. je razsajala po južnem Fran¬
coskem strašna kuga, najbolj v mestu Mar-
seji (Marseille). V tem mestu je živela v
duhu svetosti imenovana sestra Ana Magda¬
lena, izredna častivka presv. Srca. Svetovala
je škofu, naj mesto in celo škofijo posveti
presv. Srcu,  da tako odvrne od nesrečnih
ljudi to strašno šibo božjo, kar se je tudi
zgodilo. Kuga je povsem ponehala, in vsi
so imeli to za pravi čudež. V ti skrajnji
sili je sestra Ana Magdalena vsem pripo¬
ročala, naj nosijo na prsih  kakor gotovo
sredstvo zoper kugo podobo  presv. Srca,
uvezeno v belo tkanino z napisom: »Stoj!
Srce Jezusovo je z menoj!«

2. Od 4. aprila 1900 imamo pa pravi
škapulir  presv. Srca  v strogem zmislu.
Ta dan je namreč sv. stolica ta škapulir
izrecno potrdila in mu podelila nove od¬
pustke.

Ta škapulir obstoji iz dveh četverooglatih
malih kosov volnenega sukna bele  barve.
Dva traka ju vežeta. Na enem kosu sukna
je navadna podoba presv. Srca Jezusovega,
na drugem pa podoba matere božje z

133

napisom: »Mater misericordiae«, »Mati
usmiljenja«.  — In ta podoba matere
božje se ni brez vzroka združila s podobo
presv. Srca Jezusovega. Kajti, kakor pri¬
demo samo po Mariji k Jezusu, tudi ne
moremo res ljubiti Jezusa, da bi ob enem
ne ljubili njegove presvete matere, ker je
blažena devica Marija mati Jezusova.

ii.  Ščiti presv. Srca Jezusovega.

Dandanes se vedno bolj in bolj širi brez¬
brižnost glede vere. Vedno več je takih, ki
se vere, življenja po veri sramujejo, ki ne¬
vero očitno zagovarjajo z besedo, po čas¬
nikih, knjigah. To se kaže tudi v njihovih
hišah in sobah. Tam izobesijo slike, ki
predstavljajo samo naravo in dogodke, ki
se vrše v naravi, večkrat pa najdeš celo
pohujšljive podobe.

Enako morajo dobri katoličani in prijatelji
presv. Srca očitno v svojih sobah in hišah
pokazati, da časte in ljubijo presv. Srce.
Zato pribijejo na hišna ali sobna vrata,
znotraj ali zunaj ščit  presv. Srca Jezu¬
sovega.

A kaj je s temi ščiti?

Gotovo so očitno znamenje tako onim,
ki prebivajo v tej hiši, kakor tem, ki pri¬
dejo v tako hišo, da so prebivavci te hiše
pravi kristjani, ki se ne sramujejo svoje
svete vere, da so posvečeni Srcu Jezuso-

134

vemu, Srcu božjemu. Ta znamenja opo¬
minjajo hišne prebivavce krščanskega
življenja.  Prav dobro pomagajo, da več¬
krat na dan povzdignejo svoje srce k Bogu.

Ako jih zadene kaka bridkost in križ, ne
kolnejo, ampak pogledajo ščit  presv. Srca,
ki je na vratih, in vzdihnejo: »Srce Jezu-

Sčit presv. Srca,

sovo, iz ljubezni do tebe!« Ako gredo na
delo, molijo: »Srce Jezusovo, tebi v čast!«
Ako so na tem, da izbruhne jeza, spominjajo
se ščita in podobe Jezusovega Srca na
njem in reko: »Jezus, krotki in iz srca po¬
nižni, upodobi moje srce po svojem Srcu.«
Ako pridejo izkušnjave zoper vero in čistost,

135

pogledajo na Jezusovo verno in čisto Srce,
vzdihujejo in izkušnjava je premagana.

Jezus bo ščitil in blagoslovil take hiše,
ker je to obljubil po bi. Margareti: »Obilno
hočem blagosloviti vsak kraj, kjer se iz¬
postavi in časti podoba mojega Srca.« Sv.
oče papež Leon XIII. je pa podelil 25. junija
1900 svoj apostolski blagoslov vsem, ki
iz ljubezni k presv. Srcu svoje hiše okin-
čajo s takimi ščiti, in to priporočajo tudi
drugim.

12. Mesec junij.

1. Lep mesec majnik je posvečen blaženi
devici Mariji, mesec junij pa, v katerem se
obhaja navadno praznik presv. Srca, je po¬
svečen presv. Srcu.

2. Kako pa opravljaj mesečno  po¬
božnost v čast presv. Srcu?

a)  Pred podobo  presv. Srca, ki jo obesi
na najbolj pripraven kraj (na hišni oltar) in
jo prav lepo ozaljšaj, opravi skupno z drugimi
jutranjo in večerno molitev. Dodaj še kako
kratko molitvico k presv. Srcu, na pr. »Da¬
rovanje«, ali izgovarjaj vsaj lepi vzdihljaj
k presv. Srcu: »Sladko Srce Jezusovo, daj,
da te bom ljubil vedno bolj in bolj.« Moliš
tudi lahko litanije presv. Srca.

b)  Pojdi vsak dan, če le količkaj moreš,
k sv. maši  in jo daruj Bogu: v nedeljo:
za sv. Cerkev in gorečo ljubezen do Boga;

136

— v ponedeljek: za sv. očeta papeža fn
pravo ponižnost; —v torek: za škofe, du¬
hovnike, redovnike in za krotkost; — v
sredo: za izpreobrnjenje poganov, never¬
nikov, krivovercev, razkolnikov in za po¬
trpežljivost; — v četrtek: za izpreobrnitev
grešnikov in za sveto čistost; — v petek:
za razširjanje pobožnosti presv. Srca Jezu¬
sovega in za gorečnost, da pomagaš reše¬
vati duše; — v soboto: za krščanske šole,
društva in bratovščine, in za pokorščino.

c) Zelo koristno je, ako premišljuješ vsak
dan nekaj časa (pol ali četrt ure) ali vsaj
bereš  iz kake knjige o presv. Srcu Je¬
zusovem, na pr. iz te knjižice.

c)  Črez dan pozdravi  večkrat presv.
Srce z raznimi vzdihljaji, na pr. »Sladko
Srce Jezusovo, bodi moja ljubezen.« (En¬
krat na dan 300 dni odpustka.)

d)  Tekom celega meseca izkušaj posne¬
mati  presv. Srce, da si pridobiš njegove
čednosti, zlasti tiste, ki jih potrebuješ: po¬
trpežljivost, krotkost, ljubezen, pokorščino,
čistost, gorečnost. Vsak dan se vadi v
čednosti, ki ti je najbolj potrebna, in moli,
da si jo pridobiš.

e)  Širi pobožnost presv. Srca.

f)  Ako le moreš, se pripravi z devet-
dnevnico  na praznik presv. Srca.

g)  Večkrat v tem mesecu, ali pa vsaj
na praznik presv. Srca  ali nedeljo po

137

prazniku pojdi k sv. obhajilu,  ponovi
posvetitev presv. Srcu in prošnjo za od¬
puščanje.

h)  Starši, duhovniki, sploh vzgojitelji naj
izroče otroke  presv. Srcu, in naj jih pod-
uče, kako naj ga časte in ljubijo.

HH«*-

V. Krasni sadovi pobožnosti presv.
Srca Jezusovega.

O lepih sadovih, ki jih je dosedaj ob¬
rodila ta pobožnost, nam izpričuje mesec
za mesecem več kot 30 »Glasnikov presv.
Srca«, ki izhajajo v najrazličnejših jezikih.
V njihovih predalih je polno zahval za po¬
sebno pomoč, ki jo je izkazalo presv. Srce,
na pr. ko je kdo opravil devetdnevnico ali
naredil kako obljubo, da bo to priobčil v
Glasniku, in sicer najprej v dušnih za¬
devah.

1. Tu se zahvaljuje presv. Srcu žena, ker
je njen mož, ki je bil popolno neveren,
začel zopet moliti,  črez dolgo let zopet
šel k spovedi in da je zopet začel izpol¬
njevati verske dolžnosti. Otroci se zahva¬
ljujejo zato, ker je njih oče, brat, sorodnik,
njihova sestra, sorodnica zapustila grešna
pota. Prijatelji in sorodniki se zahvaljujejo,
da se je njihov znanec povrnil iz krive

138

vere v katoliško Cerkev. Duhovnik se za¬
hvaljuje, da se je v župniji odpravilo veliko
pohujšanje, vpeljalo večkratno prejemanje
sv. zakramentov, da se pridno obiskuje božja
služba.

2. Pa tudi zahval za pomoč v telesnih
in časnih  potrebah najdeš več kot dovolj.
V težavah in potrebah se šele ljudje obra¬
čajo do Boga, do presv. Srca. In to Srce
se pokaže, da je še vedno neskončno usmi¬
ljeno in dobrotljivo.

Večkrat beremo zahvale za tolažbo in
krepilo v trpljenju.  Tolažiti, to zna po¬
božnost presv. Srca, kar dokazuje njena
zgodovina. Tako je tolažila na Angleškem,
zlasti v Londonu, mnogo katoličanov, ko
so jih peljali v smrt. Kmalu pozneje je
tolažila premnoge na Francoskem, ko je
vzdigovala revolucija svojo krvavo glavo.
Kar je bila pobožnost presv. Srca, je tudi
še sedaj: tolažnica  v vsem dušnem in
telesnem trpljenju.

3. Pa ne samo posameznikom prinaša
pobožnost presv. Srca mnogo blagoslova,
ampak tudi družinam.  To nam dokazu¬
jejo razne zahvale. Dalje je Gospod želel,
naj se napravijo take podobe njegovega Srca,
ki bi jih lahko imeli v svojih stanovanjih;
želel je kot dober prijatelj priti v družine.

Framazoni hočejo vzeti katoliškemu za¬
konu zakramentalni značaj, raztrgati ne-

139

razvezljivo zakonsko vez med možem in
ženo, in tako podkopati vse zakonsko, dru¬
žinsko veselje in življenje, in odpreti vrata
vsem grehom zoper čistost.

Zato je treba, da zavladajo zopet v jav¬
nosti glede zakona in družinskega življenja
krščanska, katoliška, vedno resnična načela.
V družine mora nazaj Kristus in njegovo
življenje.

Prav lepo izrazi te sadove lavantinški
knezoškof Dr. Mihael Napotnik,  ko
piše v svojem 20. pastirskem listu z dne
9. junija 1898 o posvetitvi božjemu
Srcu Jezusovemu:  »V tem blaženem
Srcu imajo vsi ljudje svojo spravo, pra¬
vični svojo obljubo, grešniki svoje upanje,
stiskani svojo tolažbo, bolniki svoje zdravilo,
bojevavci svojo moč, umirajoči svoje zavetje,
izvoljeni pa svoje veselje in svojo radost.
Pri tem iz najčistejše ljubezni do človeškega
rodu ranjenem Srcu se učite, kako morate
tudi vi ljubiti in trpeti v boju za Boga in za
njegovo kraljestvo, za cesarja in za domo¬
vino. Vse svoje skrbi in zadeve položite za¬
upno v ljubeče in usmiljeno Srce Jezusovo.«

4. Toda pobožnost presv. Srca Jezusovega
razliva svoj blagoslov še dalje. Glavno
sredstvo je proti vsem zlom  in  pre¬
greham našega  časa.

Oglejmo si le nekoliko naš čas, ljudi, ki
sedaj žive. Ali ne opazimo takoj, da so ljudje

140

dandanes neverni, malomarni in mrzli
za vero  in pravo krščansko življenje?
Mnogo ljudi, zlasti onih, ki so se nekaj več
učili in se ponašajo s svojo znanostjo, uče¬
nostjo, naprednjaštvom, je popolnoma od¬
padlo od vere, očitno se ponašajo z brez-
verstvom in javno napadajo Cerkev, njene
služabnike in njene naprave. Mnogo drugih
še ni popolnoma odpadlo, so pa prav malo¬
marni in brezbrižni za vero in življenje po
veri, mrzli za vsako versko vajo.

Ni čuda, da je to odtujevanje od Boga
vir, iz katerega prihaja mnogo drugega zla
in strašnih zmot.

In kje naj iščemo korenine in vzroka
vsemu temu? Vzrok vseh teh žalostnih
načel in zmot je to, da svet odpada od
Boga, od Jezusa Kristusa,  ki je Od¬
rešenik vsega človeštva.

To spoznajo povsod dobri, odkriti in
razboriti ljudje, zato se sliši povsod klic:
»Nazaj h Kristusu!«  Kristus naj zopet
začne vladati v mišljenju, govorjenju in de¬
lovanju tako posameznika, kakor javnega
življenja. Očitno priznajmo Jezusa za svo¬
jega Boga, njegov nauk za božji nauk,
njegove postave za božje postave, njegove
naprave za božje naprave.

Nazaj h Kristusu se moramo vrniti, njega
se tesno okleniti, ako se hočemo v današ¬
njih dnevih zveličati. Če je pa to res, ni

141

težko umeti, kaj je pobožnost p res v.
Srca Jezusovega za naš čas, za svet.

Ali ni pomenljivo, da nam Gospod ravno
v teh časih odkriva svoje presv. Srce
in nas tako ljubko, s tako nežno silo vabi,
naj ga začnemo zopet ljubiti? Ako izrečeš
besede »Srce Jezusovo«, s tem najkrajše
izpoveš svojo vero, da je Jezus naš Bog.

Ako se svet zopet vrne k Jezusu, k nje¬
govemu presv. Srcu, bodo narodi zopet
srečni. To misel izraža tudi prej omenjeni
pastirski list lavantinskega knezoškofa tako¬
le : »Čim bolj se bo širila in utrjevala ta
pobožnost (presv. Srca Jezusovega), tem
boljši in srečnejši bo postajal svet, tem
bolj bo pojemala in slabela peklenska moč.
Manj bo revščine in siromaštva, manj pre¬
pira in razdvoja, manj malosrčnosti in ob¬
upnosti. Nasproti pa bo več sreče in blago¬
slova, več miru in složnosti, mnogo več
potrpežljivosti v trpljenju in stanovitnosti
v dobrem, in blažena smrt bo delež nešte-
vilnim nesrečnežem, ki so v zmotah. Sto¬
pite torej k sedežu milosti, kakor je že
glasoviti cerkveni učenik sv. Bernard ime¬
noval ljubezni polno Srce našega Odreše¬
nika in Zveličarja.«

Vse to se pa lepo ujema z geslom, ki
si ga je izbral sedanji papež Pij X. v za¬
četku svojega papeževanja: »Restaurare
omnia in Christo  — vse prenoviti v

142

Kristusu.« To bo pomagalo. In čim prej se
vse prenovi v Kristusu, tem bolje za nas,
za vse človeštvo.

»Čim bolj se svet v svojem bogopozabnem
naziranju odvrača od Kristusa«, tako pra¬
vijo na vatikanskem cerkvenem zboru
navzoči škofje, »tem bolj se nagibajo Cerkev
in verniki k Srcu Odrešenika, ki je živo
središče edinosti, vir življenja in ognjišče
božjega plamena, ki ogreva Cerkev.«

Višji pastirji črede Gospodove iščejo le
v presv. Srcu vse sreče, miru in blagoslova
za svoje škofije, za človeštvo. Kaj čuda, če
je vrhovni poglavar sv. Cerkve, Leon XIII.
v svoji okrožnici z dne 25. maja 1899
označil to Srce kot znamenje zmage in miru
dvajsetega stoletja. Piše tako-le: »Ko je v
prvih časih krščanstva vzdihovala Cerkev
pod jarmom cesarjev, se je prikazal na
nebu mlademu cesarju sv. križ; bilo je zna¬
menje in ob enem vzrok velike zmage, ki
so jo kmalu priborili. Pred našimi očmi
glejte drugo, srečo obetajoče, božje
znamenje: najsvetejše Srce Jezu¬
sovo, nad katerim se vzdiguje križ,
ki se blišči v morju plamena! Vanj
moramo staviti vse svoje upanje;
od njega moramo izprositi in pri¬
čakovati zveličanja  sveta.«


Drugi del.

Splošne molitve.

Jutranja molitev.

imenu + Očeta in f Sina in f Svetega
Duha. Amen.

O moj Bog! Molim te v največji poniž¬
nosti. — Verujem v tebe, ker si neskončno
resničen; — upam v tebe, ker si vsemo¬
gočen, neskončno dobrotljiv in zvest; —
ljubim te nad vse, ker si neskončno popoln
in vse ljubezni vreden.

Zahvalim te za vse dobrote, ki si mi jih
kdaj skazal, — zlasti pa, da si me tudi to
noč milostno varoval.

Tebi v čast bodi vse, kar bom danes
mislil in govoril, delal in trpel. — Zato
združim vse to z namenom in zasluženjem

144

Jezusa, Marije in vseh svetnikov, — in
tako združeno tebi darujem. — Želim se
udeležiti vseh svetih maš, ki se bodo danes
darovale, — in vseh odpustkov, ki jih mo¬
rem danes dobiti s svojimi molitvami in
drugimi dobrimi deli.

Trdno sklenem, ogibati se vsakega greha,
posebno pa tistega, ki mi je prišel že v
navado. — Daj mi milost, o Bog, da bom
vestno izpolnjeval ta svoj sklep.

Sladko Srce Jezusovo, daj, da te bom
ljubil vedno bolj in bolj!

(300 dni odp. vsakikrat. — Pij IX., 26. nov. 1876.)

Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje.
(300 dni odp. vsakikrat — Pij IX. 30. sept. 1852.)

Sveti angel varih, moj sveti patron in
vsi svetniki božji, prosite zame.

Oče naš. Češčena Marija. Verujem. Čast
bodi.

Opomba:  Bratovska molitev na čast presv.
Srcu Jezusovemu je v tej jutranji molitvi oprav¬
ljena. Ako utegneš, moli po jutranji molitvi še
kake druge molitve.

Udje molitvenega apostolstva

naj molijo:

Gospod Jezus Kristus! V edinosti z onim
božjim namenom, s katerim si sam hvalil
Boga na zemlji v svojem presv. Srcu in ga
še zdaj po vsem svetu neprenehoma hvališ
v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa,

145

ti radovoljno darujem po zgledu presvetega
Srca preblažene Marije, vedno Device brez¬
madežne, danes in vsak trenutek današnjega
dne vse svoje namene in misli, vsa čuvstva
in želje, vsa dela in besede.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
19. decembra 1885.)

Posebno pa ti jih darujem za tvojo sv.
Cerkev in nje poglavarja, kakor tudi za
vse zadeve, ki so priporočene udom mo¬
litvenega apostolstva v tem mesecu in da¬
našnji dan.

Posvetitev Materi božji.

Češčena Marija.

O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega
darujem; — in da se ti vdanega skažem,
— ti danes posvetim svoje oči, svoja ušesa,
svoja usta, svoje srce, sebe popolnoma
vsega. — Ker sem torej tvoj, o dobra Mati,
varuj me, brani me, kakor svojo last in
posest.

(Ako zjutraj in zvečer moliš eno češčenamarijo
in to molitev, prejmeš 100 dni odpustka. — Pij VIL,
5. avg. 1851.)

Priporočitev angelu varihu.

Angel božji, varih moj,

Po višji dobroti sem varovanec tvoj.
Razsvetljuj in varuj me,

Vladaj in vodi me! Amen.

(100 dni odp. vsakikrat. — Pij VIL, 15. maja 1821.)

Srce Jezusovo.

10

146

Priporočitev svojemu patronu.

O sveti L, ki si mi po božji previdnosti
za variha odbran, prosi zame, da bom po
tvojem zgledu ljubil čednost in se varoval
greha. Pomagaj mi v vseh dušnih in telesnih
nevarnostih, posebno pa ob smrtni uri, da
bom kdaj med izvoljenimi s teboj vred
Boga gledal od obličja do obličja. Amen.

Večerna molitev.

Moj Gospod in moj Bog! — Molim te in
zahvalim za vse dobrote, ki si mi jih tudi
danes skazal na duši in telesu. — Ali sem
pa tudi vsako prav porabil? Ali sem izpol¬
njeval tvoje zapovedi? — Pomagaj mi, da
o tem dobro izprašam svojo vest.

Ali sem opravil dobra dela, kakor mi je vele¬
vala vest? — Ali sem se varoval greha v mislih

— v besedah — v dejanju? — Kako sem se ogibal
onega greha, ki mi je prišel že v navado? — Ah
sem zvesto dopolnil vse dolžnosti svojega stanu?

— Vzdihni in reci:

O moj Bog! — Ti in vsi moji grehi so
mi resnično žal, — ker sem z njimi za¬
služil, da me po vsej pravici kaznuješ. —
Zal so mi, ker sem tebe, svojega najbolj¬
šega Očeta, največjo in preljubeznivo do¬
broto, z njimi razžalil. — Trdno sklenem s
tvojo milostjo svoje življenje poboljšati,
bližnje priložnosti v greh se varovati in nit
več ne grešiti.

147

V tvoje roke, o Bog, izročim svoje telo
in svojo dušo; — tebi priporočim tudi svoje
starše, sorodnike in dobrotnike, žive in mrtve.

Obišči, prosimo te, Gospod, to prebiva¬
lišče — in odženi od njega vsa zalezovanja
hudega duha; — tvoji sveti angeli naj v
njem stanujejo ter nas varujejo v miru, —
in tvoj blagoslov bodi vedno nad nami. Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

O Marija, brez madeža spočeta, prosi za
nas, ki se k tebi zatekamo.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
15. marca 1884.)

Jezus, Marija, Jožef! Vam podarim svoje
srce in svojo dušo.

Jezus, Marija, Jožef! Stojte mi na strani
v zadnjem boju.

Jezus, Marija, Jožef! Naj združen z vami
mirno izdihnem svojo dušo.

(300 dni odpustka vsakikrat, ako se molijo vsi
trije vzdihljaji; 100 dni vsakikrat, ako se moli le
eden. - Pij VII., 28. aprila 1807.)

(Nazadnje poškropi z blagoslovljeno vodo po¬
steljo in sebe, in reci):

V imenu f Očeta in f Sina in + Svetega
Duha. Amen.

Opomin.  Vsaj kratke večerne molitve ne
opusti nikoli. Kadar bolj utegneš, moli tudi del
rožnega venca.

10 *

Prva sv. maša

v praznik presv. Srca Jezusovega.

Mašnih:  V imenu Očeta in Sina in Sve¬
tega Duha. Amen.

— Stopil bom k oltarju božjemu.

Strežnik:  K Bogu, ki razveseljuje mojo
mladost.

M.  Sodi me, Bog, in razsodi mojo pravdo
zoper nesveto ljudstvo; krivičnega in zvi¬
jačnega človeka me reši.

S.  Ker si ti moja moč, o Bog, zakaj si
me zavrgel? In zakaj hodim žalosten, ko
me stiska sovražnik?

M.  Pošlji svojo luč in svojo resnico: da
me popeljeta na tvojo sveto goro in v
tvoje šotore.

S.  In stopil bom k oltarju božjemu; k
Bogu, ki razveseljuje mojo mladost.

M.  Hvalil te bom s citrami, Bog, moj Bog!
Zakaj si žalostna, moja duša, in zakaj me
vznemirjaš?

149

S.  Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil;
on je v pomoč mojega obličja in moj Bog.

M.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

/S. Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
in vekomaj. Amen.

M.  Stopil bom k oltarju božjemu.

S.  K Bogu, ki razveseljuje mojo mladost.

M.  Naša pomoč je v f imenu Gospo¬
dovem.

S.  Ki je ustvaril nebo in zemljo.

M.  Spovem se ... .

S  Usmili se te vsemogočni Bog, odpusti
ti tvoje grehe in privedi te v večno živ¬
ljenje.

M.  Amen.

S.  Spovem se Bogu vsemogočnemu, bla¬
ženi Mariji vedno devici, blaženemu Mi¬
haelu nadangelu, blaženemu Janezu Krst¬
niku, svetima apostoloma Petru in Pavlu,
vsem svetnikom in tebi, oče, da sem grešil
mnogo v misli, v besedi in v dejanju: moj
greh, moj greh, moj preveliki greh! — Zato
prosim blaženo Marijo vedno devico, bla¬
ženega Mihaela nadangela, blaženega Janeza
Krstnika, sveta apostola Petra in Pavla, vse
svetnike in tebe, oče, molite zame pri Go¬
spodu našem Bogu.

M.  Usmili se vas vsemogočni Bog, od¬
pusti vam vaše grehe in privedi vas v
večno življenje.

S.  Amen.

150

M.  Oproščenje, f odvezo in odpuščenje
naših grehov nam daj vsemogočni in usmi¬
ljeni Bog.

S.  Amen.

M.  O Bog, obrni se k nam in poživil
nas boš.

S.  In tvoje ljudstvo se bo radovalo v tebi.

M.  Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje

S.  In podeli nam svoje zveličanje.

M.  Gospod, usliši mojo molitev.

S.  In moje klicanje naj pride k tebi.

M.  Gospod z vami.

S.  In s tvojim duhom.

M.  Molimo.

Odvzemi od nas, prosimo, Gospod, naše
grehe, da bomo vredni, s čistimi srci sto¬
piti k presvetemu mestu. Po Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

Prosimo te, Gospod, po zasluženju tvojih
svetnikov, katerih svetinje so tukaj, in vseh
svetnikov, odpusti milostno vse moje grehe.
Amen.

Vstop.

f Usmilil se bo po obilnosti svojega
usmiljenja; zakaj Bog ne ponižuje iz svo¬
jega srca in ne zametuje človeških otrok;
dober je Gospod tistim, ki vanj upajo, duši,
ki ga išče. (Aleluja, aleluja.)

Ps. 88. Usmiljenje Gospodovo bom opeval
vekomaj, od rodu do rodu. Čast bodi Očetu

151

in Sinu in svetemu Duhu, kakor je bilo v
začetku, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

(V sredi oltarja:)

M.  Gospod, usmili se nas.

S.  Gospod, usmili se nas.

M.  Gospod, usmili se nas.

S.  Kristus, usmili se nas.

M.  Kristus, usmili se nas.

S.  Kristus, usmili se nas.

M.  Gospod, usmili se nas.

S.  Gospod, usmili se nas.

M.  Gospod, usmili se nas.

Slava.

M.  Slava Bogu na višavah, in na zemlji
mir ljudem, ki so dobre volje. Hvalimo te,
slavimo te, molimo te, poveličujemo te,
hvalo ti dajemo zavoljo tvoje velike slave.
Gospod Bog, kralj nebeški, Bog Oče vse¬
mogočni, Gospod, edinorojeni Sin, Jezus
Kristus Gospod Bog, Jagnje božje, Sin
Očetov. Ki odjemlješ grehe sveta, usmili
se nas. Ki odjemlješ grehe sveta, sprejmi
našo prošnjo. Ki sediš na desnici Očetovi,
usmili se nas. Zakaj ti sam si svet, ti sam
Gospod, ti sam najvišji, Jezus Kristus s
Svetim Duhom f v časti Boga Očeta.
Amen.

M.  Gospod z vami.

>S'. In s tvojim duhom.

152

Molitev.

M.  Molimo! Daj, prosimo te, vsemogočni
Bog, da se bomo vsi, ki se radujemo v
presvetem Srcu tvojega ljubljenega Sina
in se spominjamo posebnih dobrot njegove
ljubezni do nas, veselili njih delovanja in
njih sadu. Po istem Gospodu našem, Jezusu
Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj živi in
kraljuje, v edinosti Svetega Duha, Bog od
vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

Berilo.

M.  Berilo iz preroka Izaija. (Pogl. 12.)

Zahvalim se ti, Gospod, zakaj srdit si
bil name, pa tvoja jeza se je obrnila in si
me potolažil. Glej, Bog je moj Odrešenik.
Poln zaupanja sem in se ne bojim: zakaj
moja moč in moja hvala je Gospod, in v
rešenje mi je bil. Zajemali boste z veseljem
vode iz studencev Odrešenikovih. In po¬
rečete oni dan: Hvalite Gospoda in kličite
njegovo ime: pomnite, da je vzvišeno nje¬
govo ime. Pojte hvalo Gospodu, ker je veli¬
častno storil: oznanjujte to po vsej zemlji-
Raduj se in prepevaj, ljudstvo sijonsko,
zakaj velik je v tvoji sredi Sveti Izraelov!

Graduale.

M.  O vi vsi, ki greste mimo po poti,
ozrite se, in poglejte, ali je katera bolečina,
kakor bolečina moja.

153

Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu,
jih je ljubil do konca. Aleluja, aleluja.

Učite se od mene, ker sem krotak in iz
srca ponižen: in našli boste mir svojim
dušam. Aleluja.

(Namesto teh molitev se od prve predpepelnične
nedelje do Velike noči moli:)

Sramočenja je pričakovalo moje srce in
siroščine. In čakal sem, da bi se komu
smilil, pa ga ni bilo; in da bi me kdo to¬
lažil, pa ga nisem našel.

Jaz pa sem črv in ne človek, v zasra¬
movanje ljudem in izvržek človeštva. Vsi,
ki me vidijo, me zasmehujejo; usta odpi¬
rajo in majejo z glavo. Kakor voda sem
se razlil, in vse moje kosti so se razklenile.
Moje srce je sredi mojega telesa kakor
vosek, ki se topi.

(O velikonočnem času:)

Aleluja, Aleluja. Gospod moj Bog, klical
sem k tebi, in ozdravil si me. Rešil si pekla
mojo dušo. Aleluja.

Moj jok si mi premenil v veselje: raz¬
trgal si mojo spokorno obleko in opasal
me z veseljem. Aleluja.

(Sredi oltarja pred evangelijem:)

Očisti moje srce in moje ustnice, vse¬
mogočni Bog, ki si ustnice preroku Izaiju
očistil z žarečim ogljem. Tako očisti mene
s svojo dobrotno milostjo, da bom mogel

154

vredno oznanjevati tvoj sveti evangelij. Po
Kristusu Gospodu našem. Amen.

Veli, Gospod, blagosloviti! Gospod, bodi
v mojem srcu in na mojih ustnicah, da
bom dostojno in spodobno oznanjal njegov
evangelij. Amen.

Evangelij.

Tisti čas so torej Judje, ker je bil dan
pripravljanja, da bi ne ostala trupla na
križu v soboto — bil je namreč tisti veliki
sobotni dan — prosili Pilata, da bi (kri¬
žanim) kosti polomili in da bi jih vzeli s
križa. Vojaki so torej prišli in strli kosti
prvemu in drugemu, ki sta bila z njim vred
križana; ko so pa prišli do Jezusa in vi¬
deli, da je že mrtev, mu niso strli kosti,
ampak eden vojakov je s sulico odprl nje¬
govo stran, in zdaj je pritekla iz nje kri
in voda. In tisti, ki je videl, je pričeval, in
njegovo pričevanje je resnično. (Jan. 19,
31—35).

Vera.

M.  Verujem v enega Boga, Očeta vse¬
mogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh
vidnih in nevidnih stvari.

In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sinu božjega. Ki je rojert iz
Očeta od vekomaj in je Bog od Boga, luč
od luči, pravi Bog od pravega Boga. Ki je
rojen in ne ustvarjen, ter je z Očetom enega

155

bistva: po katerem je vse ustvarjeno. Ki
je zavoljo nas ljudi in zavoljo našega zve¬
ličanja prišel iz nebes. In se je učlovečil
po Svetem Duhu iz Marije device: in postal
človek. Bil je tudi križan za nas pod
Poncijem Pilatom, je trpel in bil v grob
položen. In tretji dan je vstal od mrtvih,
po pričevanju pisma. In je šel v nebesa:
sedi na desnici Očetovi. In bo zopet prišel
v veličastvu, sodit žive in mrtve: in nje¬
govemu kraljestvu ne bo konca.

In v Svetega Duha, Gospoda in oživ-
Ijavca, ki izhaja iz Očeta in Sina. Ki ga z
Očetom in Sinom vred molimo in slavimo,
ki je govoril po prerokih. In v eno, sveto,
katoliško in apostolsko cerkev. Priznavam
en krst v odpuščenje grehov in pričakujem
vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem
veku. Amen.

Darovanje.

M.  Molimo. Hvali Gospoda, moja duša,
in nikar ne žabi vseh dobrot njegovih, ki
z dobrotami napolnjuje tvoje hrepenenje.
(Aleluja).

(Mašnik daruje kruh:)

Sprejmi, sveti Oče, vsemogočni Bog, ta
neomadeževani dar, ki ga jaz, tvoj nevredni
služabnik darujem tebi, svojemu živemu in
pravemu Bogu, za svoje brezštevilne grehe,
žalitve in zamude, in za vse pričujoče, tudi

156

za vse verne kristjane, žive in mrtve, da
bo meni in njim koristil v zveličanje in
večno življenje. Amen.

(Pri vlivanju vode v vino:)

O Bog, ki si dostojanstvo človeškega
bitja čudovito ustvaril in še čudoviteje pre¬
novil, daj nam po skrivnosti te vode in
tega vina, da bomo deležni božje narave
Njega, ki se je ponižal in udeležil naše
človeške narave, Jezus Kristus, tvoj Sin,
naš Gospod, ki s teboj živi in kraljuje v
edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

(Pri darovanju keliha:)

Darujemo ti, Gospod, kelih zveličanja in
prosimo tvojo usmiljenost, naj se vzdigne v
prijetni vonjavi pred tvoje božje veličastvo
v naše in vsega sveta zveličanje. Amen.

V duhu ponižnosti in s skesanim srcem
stojimo pred teboj, Gospod; naj se opravi
naša daritev danes pred tvojimi očmi tako,
da ti bo prijetna, Gospod Bog.

Pridi, posvečevavec, vsemogočni večni Bog,
in blagoslovi to daritev, pripravljeno tvo¬
jemu svetemu imenu.

(Pri umivanju rok. Ps. 25.:)

Umil bom med nedolžnimi svoje roke, in
stal bom pred tvojim oltarjem, Gospod, da
bom slišal glas tvoje hvale in oznanjal vsa

157

tvoja čuda. Gospod, ljubim lepoto tvoje
hiše in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo.
Ne pogubi, o Bog, s hudobneži moje duše
in s krvoželjnimi ljudmi mojega življenja,
v njih rokah je krivica, njih desnica pa je
napolnjena s (podkupljivimi) darili.

Jaz pa hodim v svoji nedolžnosti, reši
me in usmili se me.

Moja noga stoji na pravi poti; v zborih
te bom hvalil, Gospod. Čast bodi Očetu in
Sinu itd. Kakor je bilo itd.

(V sredi oltarja:)

Sprejmi, sveta Trojica, to daritev, ki ti
jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja
in vnebohoda Jezusa Kristusa, Gospoda
našega, in v čast blažene Marije vedno
device, blaženega Janeza Krstnika, svetih
apostolov Petra in Pavla in teh (katerih
svetinje so na oltarju) in vseh svetnikov.
Naj bo njim v čast, nam pa v zveličanje.
In naj prosijo za nas v nebesih oni, katerih
spomip obhajamo na zemlji. Po istem Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

M.  Molite, bratje, da bo moja in vaša
daritev prijetna pri Bogu, vsemogočnem
Očetu.

S.  Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih
rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v
našo korist in v korist vse svoje svete
Cerkve. Amen.

158

Tiha molitev.

O Gospod, varuj nas, ki ti prinašamo
tvojo daritev; in da se pripravijo zanjo
naša srca bolj goreče, nas vžgi s plameni
svoje božje ljubezni. Ki živiš in kraljuješ z
Bogom Očetom v edinosti Svetega Duha,
Bog —

Predglasje.

M.  Od vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

M.  Gospod z vami.

S.  In s tvojim duhom.

M.  Kvišku srca!

8.  Imamo jih pri Gospodu.

M.  Zahvalimo se Gospodu, našemu Bogu.

S.  Spodobno in pravično je.

M.  Res je spodobno in pravično, primerno
in zveličalno, da se ti zahvaljujemo vedno
in povsod: sveti Gospod, vsemogočni Oče,
večni Bog.

Ki si odrešenje človeškega rodu postavil
na les križa: da odondod vstane življenje,
odkoder je izšla smrt, in da bi ta, ki je
na lesu zmagal, bil tudi na lesu premagan:
po Kristusu, Gospodu našem.

Po katerem tvoje veličastvo hvalijo angeli,
molijo gospostva, v trepetu slavijo oblasti;
nebesa in nebeške moči in blaženi serafi z
združenim veseljem preslavljajo. Dovoli,
prosimo, naj z njimi združimo tudi mi svoje

159

glasove, in naj ti v globoki ponižnosti kli¬
čemo: Svet, svet, svet si ti, o Gospod, Bog
vojnih čet. Polna so nebesa in zemlja tvoje
slave. Hosana na višavah. Blagoslovljen,
ki pride v imenu Gospodovem. Hosana na
višavah.

Tiha maša.

Tebe torej, premilostljivi Oče, po Jezusu
Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, po¬
nižno molimo in prosimo, sprejmi in posveti
te darove, ta darila, te svete in prečiste
žrtve, ki ti jih darujemo pred vsem za tvojo
sveto katoliško Cerkev: kateri daj mir, jo
ohrani, zedini in vladaj po vsem svetu;
prosimo tudi za tvojega služabnika, našega
papeža I., našega škofa I., — in za našega
cesarja I., in za vse pravoverne kristjane,
spoznavavce katoliške ter apostolske vere.

Molitev za žive.

Spomni se, Gospod, svojih služabnikov
in služabnic I. in L, in vseh pričujočih, ka¬
terih vero poznaš in veš za njih pobožnost,
za katere ti darujemo, ali kateri ti darujejo
to hvalno daritev zase in za vse svoje, za
odrešenje svojih duš, za upanje zveličanja
in svojega zdravja, in svoje prošnje po¬
šiljajo k tebi, večnemu in pravemu Bogu.

Združeni v občestvo obhajamo spomin
zlasti častitljive vedno device Marije, Matere
Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa,

160

pa tudi tvojih svetih apostolov in mu¬
čencev: Petra in Pavla, Andreja, Jakoba,
Janeza, Tomaža, Jakoba, Filipa, Jerneja,
Mateja, Simona in Tadeja, Lina, Kleta, Kle¬
mena, Ksista, Kornelija, Ciprijana, Lavren-
cija, Hrizogona, Janeza in Pavla, Kozme in
Damijana in vseh tvojih svetnikov: po njih
zasluženju in prošnjah daj, da bomo v vsem
utrjeni s pomočjo tvojega varstva. Po istem
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Prosimo torej, Gospod, sprejmi potolažen
to daritev svojih služabnikov in vse svoje
družine; daj nam v tvojem miru preživeti
dni našega življenja, reši nas večnega po¬
gubljenja in prištej nas v vrsto svojih izvo¬
ljenih. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Stori o Bog, da bo ta daritev v vsem
blagoslovljena, sprejeta, potrjena, dostojna
in prijetna, da se izpremeni v telo in kri
tvojega preljubljenega Sina, Gospoda našega
Jezusa Kristusa.

Izpreminjevanje in povzdigovanje.

Izpreminjevanje je delo Jezusove vsemogoč¬
nosti: mašnik izgovori presvete besede v imenu
Jezusovem, in kruh se izpremeni v Jezusovo telo
in vino v Jezusovo kri. Ko mašnik poklekne, da
počasti Boga na oltarju pričujočega, moli tudi ti
v globoki ponižnosti:

K presvetemu Rešnjemu Telesu:

Molim te, presveto Rešnje Telo Jezusovo,
zame darovano na križu.

161

Jezus, verujem v te.

Jezus, upam v te.

Jezus, ljubim te nad vse.

Bodi milostljiv meni ubogemu grešniku.
Amen.

K presveti Rešnji Krvi:

Molim te, presveta Rešnja Kri Jezusova,
zame prelita na križu.

Jezus, tebi živim.

Jezus, tebi umrjem.

Jezus, tvoj sem živ in mrtev.

Očisti me, Gospod, s svojo krvjo, in
usmili se vernih duš v vicah. Amen.

Po povzdigovanju.

Po tvojem povelju se torej spominjamo
mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo,
o Gospod, svetega trpljenja, vstajenja in
častitljivega vnebohoda istega Kristusa, tvo¬
jega Sina, našega Gospoda, in darujemo
tvojemu prevzvišenemu veličastvu od tvojih
darov in daril čisti dar, sveti dar, brez¬
madežni dar, sveti kruh večnega življenja,
in kelih večnega zveličanja. Ozri se na te
darove s potolaženim in milostljivim oblič¬
jem, in naj ti sveta daritev in brezmadežna
žrtev ugaja tako, kakor so ti bili prijetni
darovi tvojega služabnika, pravičnega Abela,
in daritev našega očaka Abrahama, in ka-
tero je daroval tvoj veliki duhovnik Mel-
kizedek.

Srce Jezusovo.

11

162

Ponižno te prosimo, vsemogočni Bog,
veli, naj se ti darovi prinesti po rokah
tvojega svetega angela na tvoj prevzvišeni
oltar, pred tvoje božje veličastvo, da bomo
vsi, kar se nas bo udeležilo te daritve in
zaužilo presveto telo in kri tvojega Sina,
napolnjeni z vsem nebeškim blagoslovom
in z milostjo. Po istem Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Spomni se tudi, o Gospod, svojih slu¬
žabnikov in služabnic 1. in L, ki so šli pred
nami v večnost z znamenjem vere in po¬
čivajo v miru. — Te in vse, ki počivajo v
Kristusu, sprejmi, prosimo te, Gospod, na
kraj počitka, luči in miru. Po istem Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

Tudi nam grešnikom, svojim služabnikom,
ki zaupamo v tvoje obilno usmiljenje, daj
delež in družbo svojih svetih apostolov in
mučencev, Janeza, Štefana, Matije, Barnabe,
Ignacija, Aleksandra, Marcelina, Petra, Fe-
licite, Perpetue, Agate, Lucije, Neže, Cecilije,
Anastazije in vseh svojih svetnikov; sprejmi
nas v njih družbo ne zavoljo naših zaslug,
ampak zavoljo svojega usmiljenja. Po Kri¬
stusu, Gospodu našem: po katerem vse te
dobrote, o Gospod, vedno ustvarjaš, po¬
svečuješ, oživljaš, blagoslavljaš in nam deliš.
Po njem, z njim in v njem je tebi, Bogu,
vsemogočnemu v edinosti Svetega Duha
vsa čast in slava.

163

M.  Od vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

M.  Molimo. Po zveličalnih zapovedih
opomnjeni in po božjem nauku poučeni si
upamo reči: Oče naš, kateri si v nebesih!
Posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje
kraljestvo; zgodi se tvoja volja, kakor v
nebesih, tako na zemlji. Daj nam danes
naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim
dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo;
temveč reši nas hudega. Amen.

Reši nas, prosimo, Gospod, vsega hudega,
preteklega, sedanjega in prihodnjega, in po
priprošnji blažene in častitljive vedno device
in božje porodnice Marije in svojih svetih
apostolov Petra in Pavla in Andreja in vseh
svetnikov, daj milostljivo mir v naših dneh,
da bomo s pomočjo tvojega usmiljenja vedno
greha prosti in obvarovani vsake zmote.
Po istem Gospodu našem Jezusu Kristusu,
tvojem Sinu, ki s teboj živi in kraljuje v
edinosti Svetega Duha, Bog —

Od vekomaj do vekomaj.

S.  Amen.

M.  Mir Gospodov bodi vedno z vami.

S.  In s tvojim duhom.

Mašnik izpusti odlomek sv. hostije v kelih rekoč:

To združenje in posvečenje telesa in
krvi Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi

11*

164

nam, ki ga prejemamo, v večno življenje.
Amen.

Jagnje božje.

M.  Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
daj nam svoj mir.

Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim
apostolom : »Mir vam zapustim, svoj mir
vam dam«,  ne glej na moje pregrehe, ampak
na vero svoje Cerkve, in utrdi jo po svoji
volji v miru in edinosti. Ki živiš in kra¬
ljuješ Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Gospod Jezus Kristus! Sin živega Boga,
ki si po Očetovi volji s pomočjo Svetega
Duha svet oživil s svojo smrtjo, reši me
s tem svojim presvetim telesom in krvjo
vseh mojih pregreh in vsega hudega; in
daj, da bom vselej zvesto izpolnjeval tvoje
zapovedi, in ne dopusti, da bi se kdaj ločil
od tebe. Ki z istim Bogom Očetom in
Svetim Duhom živiš in kraljuješ, Bog od
vekomaj do vekomaj (Gospod Jezus Kristus).
Amen.

Tvoje telo, ki se ga jaz nevredni drznem
prejeti, naj mi ne bo v sodbo in pogubljenje,
ampak naj mi bo po tvoji milosti v brambo
in zdravilo za dušo in telo. Ki živiš in
kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti Sve-

165

tega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

Obhajilo.

Kruh nebeški bom prejel in klical bom
ime Gospodovo.

Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo
streho, ampak reci le z besedo, in ozdrav¬
ljena bo moja duša. (Trikrat.)

Telo Gospoda našega Kristusa naj ohrani
mojo dušo za večno življenje. Amen.

Kaj naj povrnem Gospodu za vse, kar
mi je dal? Kelih zveličanja bom vzel in
klical ime Gospodovo. Hvalil in klical bom
Gospoda, in varen bom pred svojimi so¬
vražniki. Kri Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa ohrani mojo dušo za večno življenje.
Amen.

Po obhajilu.

Kar smo z usti prejeli, o Gospod, naj
zaužijemo s čistim srcem, in iz časnega
daru nam bodi večno zdravilo.

Tvoje telo, Gospod, ki sem ga zaužil, in
tvoja kri, ki sem jo pil, naj se združi z
mojim srcem, in daj, da ne ostane v meni
noben madež greha, ker so me okrepčale
čiste in svete skrivnosti. Ki živiš in kra¬
ljuješ od vekomaj do vekomaj. Amen.

_ Sramočenja je pričakovalo moje srce, in
siroščine. In čakal sem, da bi se komu
smilil, pa ga ni bilo: in da bi me kdo to¬
lažil, pa ga nisem našel. (Aleluja.)

M.  Molimo. S sladkostjo tvojega miru
in z zveličalnim zakramentom nasičeni, te
ponižno prosimo, Gospod, naš Bog, gani
naša srca ti, ki si krotak in iz srca po¬
nižen, da bomo očiščeni grešnih madežev
zaničevali ničemurnosti sveta. Ki živiš in
kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti Sve¬
tega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

Bodi ti ljubo, sveta Trojica, opravilo moje
službe in daj, da bo daritev, ki sem jo
nevreden daroval očem tvojega veličastva,
tebi prijetna, in meni in vsem, za katere sem
jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna.
Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Blagoslov.

Blagoslovi nas vsemogočni Bog Oče in
Sin in Sveti Duh.

S.  Amen.

Zadnji sv. evangelij.

M.  V začetku je bila Beseda, in Beseda
je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta
je bila v začetku pri Bogu. Vse je bilo po
njej storjeno, in brez nje ni bilo nič stor¬
jenega, kar je storjenega. V njej je bilo
življenje in življenje je bilo luč ljudi. In
luč sveti v temi, pa tema je ni razumela.
Bil je človek od Boga poslan, ki mu je bilo
ime Janez. Ta je prišel v pričevanje, da

167

je pričeval o luči, da bi vsi verovali po
njem; on ni bil luč, ampak je prišel, da je
pričeval o luči. Bila je prava luč, ki raz¬
svetljuje vsakega človeka, ki pride na ta
svet. Na svetu je bil in svet je bil po
njem storjen, pa ga ni spoznal. V svojo
lastnino je prišel, pa njegovi ga niso spre¬
jeli. Kolikor jih ga je pa sprejelo, tem je
dal oblast, da postanejo otroci božji, njim,
ki verujejo v njegovo ime, ki niso rojeni
iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža,
ampak iz Boga. In Beseda je meso postala
(tukaj se poklekne) in med nami prebivala, in
videli smo njeno čast, kakor čast edino-
rojenega od Očeta, polno milosti in resnice.

S.  Bogu hvala.

—i£-W-§t-

Druga sveta maša.

Po p. P. Arnutu (Arnoudt),  S. J.*
Pred začetkom.

O veliki Bog! Ti si izbral ta kraj sebi
v sveto bivališče. Nebeški angeli te molijo
tu s svetim strahom. Jaz nevredni grešnik
bi se ne upal pridružiti se jim, ako bi me
ti ne bil povabil sam. Darujem ti to sveto

* Dr. Jeglič, »Molitvenik presv. Srca Jez.«.

168

mašo na isti namen, ki ga je imel tvoj Sin
takrat, ko je pri zadnji večerji postavil sveto
mašo, in takrat, ko se ti je krvavo daroval
na svetem križu.

Podpiraj me, da bom tako pobožen pri
tej nekrvavi daritvi, kakor je pobožno stala
Marija pod križem, ko je Jezus na njem
krvavel. Daj, da čutim tisto, kar je čutilo
Marijino srce, ko je sulica odprla presveto
Srce umrlemu Sinu.

Začetek.

Mašnik tam-le ob oltarjevih stopnicah
ponižno priklonjen spoznava svojo grešnost.
Ti, o sladki Zveličar, si pa sprejel težo
naših grehov nase ter si jo ponižno nosil
od revnega betlehemskega hleva do Oljske
gore. Tu si prav do tal priklonjen potil
krvavi pot; objokoval si nas, kakor nekdaj
egiptovski Jožef svoje brate, in iz trpečega
Srca ti je priš 1 bridek vzdihlaj: »Moja duša
je žalostna do smrti.«  O smrtno žalostni
Jezusi Tudi moji grehi so žalostili tvoje
presveto Srce. Pa moje srce je tako mrzlo,
da jih še zdaj ne obžaluje dovolj. Poma aj
mi, da se popolno skesam ter se iznebim
vseh madežev. Skesanega in potrtega srca,
o Bog. ne boš zavrgel.

Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij po¬
trlo, usmili se me!

169

Slava.

Slava božjemu Srcu v višavi in mir
ljudem na zemlji, ki so dobre volje! Ti, o
Srce učlovečenega Sina božjega, si prineslo
našim srcem mir, kakršnega ne more dati
svet. Hvalimo te, molimo te, poveličujemo
te, zahvaljujemo te z vsemi pobožnimi člo¬
veškimi srci vred. O srce večno slavnega
kralja, Srce božjega Jagnjeta, ki odjemlješ
grehe sveta, usmili se nas. Le ti si naj¬
svetejše Srce, ki si bilo v najvišjem Go¬
spodu Jezusu Kristusu, ki živi in vlada s
Svetim Duhom v slavi Očetovi vekomaj.
Amen.

Molitev.

O Bog, ki si storil presveto Srce tako
ljubeznivo, dodeli nam, da bomo to Srce
na zemlji tako častili in ljubili, da bomo
z njim vred tebe celo večnost ljubili in
poveličevali. Amen.

List.

O presveto Srce Sina božjega, ki je vodil
preroke in apostole, razsvetljuj me, da bom
Prav umeval, kar so preroki in apostoli
učili in pisali. Vtisni se mi v srce in
spomin, da bom vedno nate mislil, vedno
tebe ljubil ter celo življenje tebi v čast
delal in trpel.

170

Evangelij.

O dobrotno Srce Jezusovo, ki si nas
osrečilo z evangelijskimi nauki. Pomagaj
nam tudi, da bomo tem naukom pokorni,
da bomo torej voljno prenašali križe in
težave, da ne bomo src navezavali na min¬
ljive zemeljske zaklade ter da bomo stano¬
vitno premagovali huda nagnjenja v sebi.
Kako občutljiva, posvetna, poželjiva so še
naša srca; upodobi jih, o Jezus, po svojem
presvetem Srcu in po naukih sv. evangelija!

Vera.

Presveto Srce nezmotljivega Boga, ti si
nam razodelo svete zveličalne resnice in si
ustanovilo nezmotljivo sv. katoliško Cerkev,
da nam iste oznanja. S srcem in jezikom
verujem vse, kar veruje in verovati ukazuje
tvoja sveta Cerkev. Za to pravo sveto vero
sem pripravljem dati tudi življenje, če hočeš
ti tako. Verujem pa to, ker si ti sama
resničnost, in ker tvoj Sveti Duh varuje
sveto Cerkev vsake zmote. Amen.

Darovanje.

Srce Jezusovo, ti si najdragocenejša da¬
ritev. Jaz pa se pridružim tebi in tisti ve¬
liki tvoji ljubezni, ki te je navdajala pri
zadnji večerji in pri krvavi daritvi na križu.
Tako tebi pridružen darujem po tebi svoje
srce in vse, kar sem in kar imam, ne-

171

beškemu Očetu, ničesar si ne pridržim. Pa
ta moj dar ni vreden tvojega Očeta. Ti ga
pa moreš izboljšati. Tako izboljšanega po¬
kloni skupno s svojim neprecenljivim darom
božjemu veličastvu v zahvalo za vse pre¬
jete milosti, v spravo za moje in drugih
grehe, v zadobljenje tistih milosti, ki jih
potrebujem, da bom vekomaj smel biti pri
tebi, o najljubeznivejše Srce!

Preveličastni Gospod nebes in zemlje!
Ker je moje srce tako grešno, bi ti ga ni¬
kakor ne upal ponuditi v dar; le misel, da
je presveto Srce tvojega Sina zmeraj greš¬
nikom usmiljeno odpuščalo in je gotovo
tudi meni dobrotno vse odpustilo ter mi
srce očistilo, le ta misel me je nagnila, da
ti upam darovati tako ubogo srce. Tvoje
naj bo za vselej! Svet in greh naj nikdar
več ne zavladata v njem!

Predglasje.

Zdajle bi tudi jaz rad tako lepo počastil
tebe, o presveto Srce, kakor te vsekdar
vredno časte angeli, svetniki in zemljani,
ki so dobrega srca. Da bom to laže storil,
naj mi srce prevzame ogenj tvojega božjega
Srca in naj uniči v njem vse, kar je v
njem tebi nedopadljivega.

O Jezus, tvoje presveto Srce kar gori
same ljubezni do nas. Moje srce je pa
zmeraj tako mrzlo. Pač pa želi moje srce,

172

da bi te vsaj zdaj jelo bolj ljubiti, da bi
te tu smelo slaviti z nebeškimi duhovi, ki
ti neprenehoma kličejo: Svet, svet, svet je
Gospod Bog. Nebo in zemljo napolnjuje
njegova slava. Zato se veseli moje srce
in duša se raduje v Bogu, svojem Zve¬
ličarju.

Presveto Srce, usmili se dobrotno vseh
živih, za katere sem dolžan moliti. Po¬
množi posebno vsem ljubezen do tebe. Daj,
da bomo vsi, ki nas tu druži sveta lju¬
bezen, enkrat skupno hvalili tvojo dobrot¬
ljivost v nebesih!

Povzdigovanje.

Ljubeznivi Zveličar, zame si se dal po¬
vzdigniti na oltarju svetega križa, zame si
odprl presveto Srce. Ponižno te molim.
Verujem vate, upam vate, ljubim te iz ce¬
lega srca. Presveta kri, ki si tekla iz bož¬
jega Srca v odpuščanje grehov, bodi mi
tisočkrat pozdravljena. Jezus, bodi milost¬
ljiv meni, ubogemu grešniku.

Po povzdigovanju.

Poglej, mili nebeški Oče, na naš oltar.
Na njem je tvoj ljubi Sin. Daritev, ki jo
je opravil na križu, ponavlja, zopet ti da¬
ruje presveto Srce. Sprejmi ta prečisti dar,
to dragoceno zveličansko odkupnino, ki ti
jo je na križu v velikih bolečinah dal Jezus

173

Kristus, ter ti jo zdaj tu po mašnikovih
rokah brez bolečin zopet poklanja v od¬
puščanje grehov. Ozri se na njegovo pre¬
bodeno Srce, čuj njegove srčne prošnje.
Na križu je tako glasno klical k tebi, da
se je zemlja tresla, da so pokale trde skale.
Naj tudi zdaj segajo njegove želje visoko k
tebi, ter naj izprosijo našim trdim, posvetnim
srcem, da jih potrese sveta ljubezen ter se
odpro tvojim milostim.

Spomni se, o Gospod, tudi duš služab¬
nikov in služabnic I. I.; tem so srca že
obstala in v grobeh čakajo poveličanega
vstajenja. Daj tem in vsem vernim mrtvim
po zasluženju večnega mašnika Jezusa večno
veselje. Za vse žive in mrtve molimo skupno
z Jezusom na oltarju:

Oče naš .

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,
usmili se nas!

Obhajilo.

O ljubeznivi Jezus, tebi je v veselje, da
bivaš med nami. Prijazno nas vabiš k ne¬
beškemu kosilu, kličoč nam iz presvetega
zakramenta: Pridite, jejte moj kruh in pijte
vino, ki sem ga vam pripravil. Takoj po

174

smrti si odprl desno stran, da nam je prosta
pot do presv. Srca. Živo verujem, da tu v
podobah kruha in vina živi in bije isto
tvoje usmiljeno Srce; čeprav sem ves grešen,
vendar misleč na veliko usmiljenje tvojega
presvetega Srca, zaupam, da si mi odpustil
vse grehe, ki sem jih tako nehvaležno po¬
navljal. Kako sem mogel biti tako brez¬
srčen, da sem žalil tako ljubeče Srce! Če
bi še enkrat jel živeti, bi tega več ne storil.
Zanaprej pa hočem toliko lepše živeti in
tvojemu Srcu za svojo grešno preteklost
spokorno zadostovati. Skrbno se bom pri¬
pravil na sveto spoved, da se bo potem
moje očiščeno srce sklenilo s tvojim do¬
brotnim Srcem. Za zdaj te prosim, pridi k
meni vsaj duhovno, pošlji mi v revno srce
namesto sebe vsaj ljubezen do svojega pre¬
svetega Srca. O, če bi se ta ljubezen na¬
selila v mojem Srcu, potem bi ne želel
nobenega drugega bogastva več!

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni,
usmili se me!

Po obhajilu.

Ljubeznivi Jezus, ti si prišel zdaj mašniku
v srce in si ga obogatil z nebeškimi mi¬
lostmi. Usmili se še mene: Srce Jezusovo,
bogato za vse, ki te kličejo. O presveto
Srce, bodi bogato še zame! Ti si dobrote
in ljubezni polno. Moje srce je pa tako

175

prazno vsega dobrega; naj pride iz središča
vseh src, iz brezdna vseh čednosti vame
vir življenja in svetosti, vir tolažbe in miru!

Cerkvena molitev.

Presladki Zveličar! Ti si dovolil, da ti
je vojakova sulica prebodla sveto stran;
pri žareči ljubezni tvojega trpečega in na
križu prebodenega Srca te prosim, daj, da
bo moje srce želelo to, kar želi tvoje, vse
hvale vredno Srce, da mi bo jenjalo biti
posvetno, da bo premišljevalo, kako min¬
ljive so vse zemeljske reči, da bo ljubilo
samoto ter bo lepo zbrano, da bom tako
s teboj vred skrito v Bogu živel ter za
vselej v tebi počival. Amen.

Blagoslov.

Moj križani Zveličar! Sveta daritev se
končava. V duhu pokleknem k sv. križu
proseč, da pride iz presvetega Srca blago¬
slov name in na vse. V imenu Očeta in
Sina in Svetega Duha. Amen.

Konec.

O Bog, pomagaj mi, da bo vse moje
današnje dejanje in nehanje dopadljivo presv.
Srcu. Vse, kar bom danes delal in trpel,
polagam v božje Srce tvojemu Sinu. Po
njem, v njem in z njim darujem vse svoje

176

početje v povečanje tvoje časti, v prid sv.
Cerkvi, v blaginjo vsem živim in v to¬
lažbo ubogim dušam v vicah. Ker sem bil
med sv. mašo premalo zbran, naj to na¬
domesti neskončno dobrotno presveto Srce.
Amen.

Tretja sveta maša

v čast presv. Srcu.

(Kakor jo je molila bi. Margareta Alakok.)

Priprava.

O moj Bog, verujem, da si tukaj resnično
pričujoč, prav tako kakor kraljuješ v ne¬
besih; ponižno padem na kolena in molim
z vsemi angeli in svetniki, pripoznam, da
si moj Bog, moj začetek in zadnji cilj!

O preblažena, prevzvišena in najsvetejša
Trojica, v vsej ponižnosti te prosim od-
puščenja za svojo nezvestobo, mlačnost in
malomarnost. Odpusti mi, da sem tolikrat
zlorabila tvoje milosti, da sem tako malo
izkoriščala svete zakramente, odpusti mi
slednjič vse grehe mojega življenja.

Iz ljubezni do tebe, o moj Bog, jih ob¬
žalujem iz vsega svojega srca, in ljubši bi
mi bilo, da bi ne živela, kakor da sem tebe

177

žalila, ki te tisočkrat bolj ljubim nego svoje
življenje. Po neskončnem zasluženju te svete
daritve te prosim, odpusti mi in dodeli mi
milost, prej umreti kakor tebe še kdaj žaliti.

Pristop.

O moj Bog, darujem ti to neskončno
zasluženo daritev telesa in krvi svojega
Zveličarja, da ti s tem zadostim za svoje
grehe, in te prosim novih milosti, da bom
mogla v dobrem stanovitna ostati, da bom
zvesto izpolnjevala tvojo sveto voljo, a za¬
tajevala svojo lastno voljo; dodeli mi živo
vero, trdno upanje in gorečo ljubezen, na
koncu mojega življenja pa pravo kesanje
in srečno smrt.

Darujem ti tudi to sveto mašo, o moj
Bog, za povišanje svete Cerkve, za našega
svetega očeta, za našega cesarja in za vso
posvetno gosposko, za potrebe te dežele,
zlasti za svoje sorodnike in vse znance, za
vse duhovne redove, za to občino, da ji
pomagaš v dušnih in telesnih potrebah.
Daj nam, o Bog, duha prave ljubezni in
ponižnosti! Prosim te tudi za izpreobrnjenje
grešnikov, nevernikov in krivovercev, za
uboge duše v vicah, za vse žalostne in
uboge in za vse umirajoče. O moj Gospod,
združim se z vsemi nameni, ki si jih imel,
ko si postavil to presveto daritev, obrni

Srce Jezusovo.

12

178

zasluženje te svete maše in vseh svetih
maš, ki se bodo danes darovale v prav te
namene, kajti pri vseh svojih prošnjah ne
želim nič drugega, kakor, da se zgodi tvoja
sveta volja, in da pride obilost tvoje mi¬
losti na nas.

Od slave do evangelija
moli litanije presv. Srca Jezusovega.

Evangelij.

Zdaj vstani v znamenje, da si pripravljena ho¬
diti po poti božjih zapovedi in reci:)

Moj Jezus je bil pokoren do smrti, do
smrti na križu.

(Potem se nekoliko prikloni, naredi znamenje
svetega križa na čelo, usta in srce in moli:)

O Bog, bodi v mojih mislih, v mojih
ustih in v mojem srcu, da sprejmem tvoj
sveti evangelij!

(Evangelij na praznik presv. Srca Jezusovega.
Jan. 19,31—35. Glej stran 154.)

BI. Margareta se je med vero  pripravljala za
sveto obhajilo, ako je imela srečo, prejeti telo
Gospodovo.

Če ni šla k sv. obhajilu, je premišljevala do
»Predglasja« ali do »Očenaša« eno skrivnost iz
Jezusovega trpljenja: v nedeljo  molitev Jezu¬
sovo na Oljski gori; v ponedeljek,  kako je
bil Jezus izdan in ujet; v torek,  kako je bil
bičan; v sredo,  kako kronan; v četrtek,  kako
je nosil težki križ; v petek,  kako je bil križan;
v soboto  presveto devico Marijo pod križem.

179

Darovanje.

O moj Bog, darujem ti neskončno zaslu-
ženje Jezusovega trpljenja v tej sveti maši
za svoje zveličanje in zveličanje vsega sveta,
za odpuščenje naših pregreh, v čast tvoji
sveti Materi in vsem svetnikom in v tolažbo
ubogim dušam v vicah.

Med tihimi molitvami  moli
molitev pred podobo Srca Jezusovega.

Povzdigovanje.

Ko mašnik povzdigne sv. hostijo, moli:

O moj Zveličar, v duhu odkritosrčne po¬
nižnosti te molim, in te darujem po duhov¬
nikovih rokah nebeškemu Očetu v spravo
za svoje grehe in za grehe vsega sveta.

Ko povzdigne kelih:

O dragocena kri, razlij se na mojo dušo
*n jo posveti! Naj se ljubezen, ki te je
zame prelila, vžge tudi v mojem srcu in
ga popolnoma očisti!

Po povzdigovanju.

Presladki Jezus, sklenem svojo dušo s
tvojo, sklenem svoje srce, svojega duha,
svoje življenje in svoje namene s tvojim
duhom, s tvojim življenjem in tvojimi na¬
meni; in s teboj združena se darujem ne¬
beškemu Očetu. Sprejmi me, večni Oče, po
zasluženju svojega božjega Sina, ki ti ga

12 »

180

darujem združena z mašnikom in vso sveto
Cerkvijo.

Skrita v njegovih svetih ranah, pokrita
z njegovo krvjo, in ozaljšana z njegovim
zasluženjem, se prikažem pred teboj, in
upam, da me ne boš zavrgel izpred svojega
obličja, temveč da me boš sprejel na svoje
svete rane in mi podelil milost zveličanja.

O moj Bog, zahvalim se ti za vse do¬
brote, za tvoje sveto trpljenje in tvojo bridko
smrt in da si postavil svete zakramente,
zlasti najsvetejši zakrament presv. Rešnjega
Telesa.

Potem moli očenaš. Po očenašu »Posvetitev
presv. Srcu Jezusovemu«.

Duhovno obhajilo.

Večni Oče, darujem ti svoj razum, da
spozna samo tebe. Presladki Jezus, da¬
rujem ti svoj spomin, da bom mislila
samo nate.

Sveti Duh, duh ljubezni, darujem ti svojo
voljo, da jo ogreješ in vžgeš s svojo lju¬
beznijo. Ozaljšaj mojo dušo s svojimi
sedmimi darovi in daj, da bom tvoj čisti
tempelj. Napolni me s svojimi milostmi in
pripravi moje srce, da bom duhovno prejela
svojega Gospoda in Boga.

Jezus, moj Bog, ker sem vsled svojih
pregreh nevredna, da te sprejmem v svoje
srce, zato me sprejmi ti v svoje srce in

181

združi me tako popolnoma s seboj, da me
nobena stvar niti za trenutek ne bo mogla
ločiti od tebe.

Potopi mojo revščino v brezdno svojega
usmiljenja in daj, da bom odslej živela le
od tebe, v tebi in zate.

Pridi torej, ki me edini zadovoljiš, pridi,
vzemi moje srce v svojo posest, saj je tako
popolnoma tvoja last in ne more biti brez
tebe ne za trenutek.

(Tukaj obudi še živo hrepenenje po Jezusu,
njegovi ljubezni; srčno želi, da bi se z njim
sklenil v najsvetejšem zakramentu.)

Zahvalim se ti, moj Zveličar, da si se mi
duhovno daroval. Tudi jaz se ti darujem
brez zadržka, da lahko storiš v meni vse,
kar nameravaš storiti. Uniči v meni samo¬
ljubje, ponižaj vse, kar se vzdiguje in iztrebi
vse popolnoma, kar se ti ustavlja.

O Jezus, tebi živim! O Jezus, tebi umrjem!
O Jezus, tvoja sem živa in mrtva: tvoja
sem za celo večnost!

Sklep.

Tu lahko moliš spravno molitev k presv. Srcu
Jezusovemu.

Po sv. obhajilu.

Spovedne molitve.

Pred spovedjo.

U smiljeni Bog in Oče, ki nočeš smrti
grešnikove, ampak da se spokori in
živi, ozri se milostno name revnega
grešnika. Sedaj hočem zapustiti slaba, grešna
pota, povrniti se k tebi in prejeti zakrament
sv. pokore. Trdno verujem, da je tvoj ljubi
Sin, Jezus Kristus, postavil ta zakrament
v to, da se odpuščajo po svetem krstu
storjeni grehi, in da je izročil oblast, deliti
ta zakrament, duhovnikom svoje sv. Cerkve.
Verujem tudi trdno, da ti, o moj Bog, vsem,
ki se prav skesano in odkritosrčno spovedo
mašniku svojih grehov, in katerim spo¬
vednik odpusti grehe, v istem trenutku od¬
pustiš tudi ti in jim podeliš milost. Pa

183

kako bi mogel jaz revna stvar svoje grehe
prav spoznati, srčno obžalovati in odkrito
povedati, ako me ti ne podpiraš s svojo
mogočno milostjo? Zato prosim ponižno:
Pridi Sveti Duh, ki deliš vso luč in vse
milosti, razsvetli moj um, da prav spoznam,
v kateri reči, kolikokrat in kako hudo sem
grešil; gani moje srce in okrepi mojo voljo,
da se srčno skesam vseh svojih grehov,
odkritosrčno spovem, zanje zadostujem in
se resno poboljšam. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Sveta devica in Mati božja Marija, ti pri¬
bežališče grešnikov, mati usmiljenja, prosi
zame in ne daj, da me pri tem, ko si bom
izpraševal vest, preslepi samoljubje in pre¬
maga napačna sramežljivost.

Vi angeli in svetniki božji, posebno ti,
moj sveti angel varih in vi moji posebni
patroni, molite zame, da se sedaj spovem
tako, kakor si bom želel ob svoji smrtni
uri. Amen.

Izpraševanje vesti.

Ko hočeš iti k spovedi, vprašaj se najprej:

Kdaj sem bil zadnjič  pri spovedi?

Ali je bila spoved veljavna?

Ali sem nalašč (vedoma) zamolčal  kak
smrtni greh?

Ali sem se pri zadnji spovedi svojih grehov
resnično kesal in trdno sklenil,  da jih ne
storim več?

m

Ali sem nevredno (v smrtnem grehu) prejel
sv obhajilo?

Ali sem natančno opravil naloženo pokoro?

Ali sem po svoji moči popravil škodo, ki sem
jo storil bližnjemu na premoženju, na časti?

Potem dobro premisli, kaj si grešil?

1. Pomisli, kaj si grešil zoper božje in cerkvene
zapovedi, ali si storil poglavitne, vnebovpijoče
grehe, grehe zoper Sv. Duha, ali si bil deležen
tujih grehov, ali si izpolnjeval dolžnosti svojega
stanu.

2. Ako si grešil smrtno, izprašuj se o številu
smrtnih  grehov, in o takih okoliščinah,  ki
izpremene vrsto greha.

Pomisli, ali si storil smrten greh vsak dan,
vsak teden, vsak mesec, in kolikokrat na dan,
na teden, na mesec.

3. Ker ni samo to greh, kar storiš v dejanju,
zato še prav skrbno pomisli, ali si kaj pregrešnega
mislil, želel, govoril, pel, poslušal,  ali
si opustil kaj dobrega, kar si bil dolžan storiti.

Pri spovedi moraš povedati vse svoje smrtne
grehe, katerih se še nisi nikdar spovedal. Ne
smeš pa misliti, da je vse smrten  greh, kar
bereš v sledečem izpraševanju vesti. Smrten greh
je, kadar v važni  reči prelomiš ved orna in
prostovoljno  božje ali cerkveni zapovedi ali
dolžnosti svojega stanu. Grehi zoper šesto za¬
poved so pa vsi smrtni, ako jih kdo stori prosto¬
voljno v mislih besedah ali dejanju.

Če ne veš, kaj je smrtni greh, vprašaj spo¬
vednika.

Tako si sam brez bukvic po tem določenem
redu prav skrbno izprašuj vest. Šele potem, ko
ti tvoja vest ničesar več ne očita, vzemi v roko
ta tiskana vprašanja, če misliš, da je res potrebno.
To velja vsem, zlasti pa otrokom.

185

I. Zapovedi božje.

I. Zoper prvo zapoved.

Ali sem se sramoval svoje vere (križa, mo¬
litve itd.)?

Ali sem brezbožno govoril zoper vero, cerkev,
duhovnike? Ali sem take pogovore rad poslušal?

Ali sem tajil kako versko resnico ali prosto¬
voljno o njej dvomil?

Ali sem poškodoval, oskrunil, osramotil Bogu
posvečene osebe ali reči?

Ali sem bral, naročal, posojal veri sovražne
knjige, časnike, spise?

Ali nisem poslušal dalj časa božje besede?
Zanemarjal verski poduk?

Ali sem božjeropno (v smrtnem grehu) prejemal
sv. zakramente? Ali sem ukradel kaj cerkvenega?

Ali sem veroval vražam in imel prazno vero?

Ali sem dalj časa opuščal vsakdanje molitve?
Ali sem jih opravljal prostovoljno raztresen?

II. Zoper drugo zapoved.

Ali sem klel, morda celo Boga, Marijo, svet¬
nike. zakramente, križ itd.?

Ali sem preklinjal samega sebe, starše, otroke,
bližnjega, živali, vreme?

Ali sem kdaj po krivem prisegel, celo pri
sodniji? Ali je vsled tega kdo trpel škodo?

Ali sem Bogu storjeno obljubo prelomil?

Ali sem se norčeval iz svetih reči?

Ali sem lahkomišljeno izgovarjal sveta imena?

III. Zoper tretjo božjo in prvi dve
cerkveni zapovedi.

Ali sem ob nedeljah in praznikih po lastni
krivdi opustil sv. mašo?

Ali sem prišel ob teh dnevih po lastni krivdi
znatno prepozno k sv. maši?

Ali sem drugim brez vzroka branil iti k sv. maši?

185

Ali sem bil v cerkvi prostovoljno raztresen?
motil še druge?

Ali sem od nedeljah in praznikih brez potrebe
opravljal hlapčevska dela? Ali sem jih nakladal
drugim?

Ali sem ostal brez potrebe med sv. mašo zunaj
cerkve, ali celo v krčmi ? še druge odvračal od
cerkve, jih vabil v krčmo?

IV. Zoper četrto zapoved božjo (in dolž¬
nosti svojega stanu).

Za otroke, mladeniče, dekleta:  Ali sem
starše hudo razžalil? Ali sem jim bil v važni
reči nepokoren?

Ali sem jih grdo zmerjal, zaničeval, jezil, ali
celo suval in udaril?

Ali sem jim želel hudo, celo smrt?

Posli in podložni:  Ali sem bil pokoren?

Ali sem delal škodo gospodarju in gospodinji?
ali sem bil zvest v svoji službi?

Ali sem svoje predstojnike ogoljufal, obrekoval,
opravljal?

Za starše in predstojnike:

Ali sem skrbel za telesni in dušni blagor svojih
otrok in podložnih? Ali sem jim dovolil hoditi
v slabo družbo, brati slabe knjige in časnike,
puščal na slabe veselice (pohujšljive plese, k veri
in nravi nevarnim predstavam v gledališče)?

Ali sem jih navajal, da so izpolnjevali verske
dolžnosti ?

Ali sem jih pohujšal z besedo ali dejanjem?

Za m o ž a: Ali sem živel v miru s svojo ženo?
jo celo razžalil? Zapravljal premoženje?

Za ženo:  Ali sem bila pokorna svojemu možu?
Ali sem žalostila svojega moža?

V. Zoper peto zapoved.

Ali sem imel v srcu srd in sovraštvo do koga?

Ali sem koga zmerjal? mu želel kaj hudega?

187

Ali sem bil drugim s slabim zgledom povod,
da so grešili?

Ali sem koga zapeljal v kak greh? V kateri
greh? (na pr. v pijančevanje, nečistost, tatvino,
laž itd.).

Ali sem koga pohujšal?

Ali sem bil nezmeren v jedi in pijači?

Ali sem škodoval sebi ali drugemu na zdravju?
ga tepel, poškodoval? Ali sem druge jezil?

Ali sem bil komu nevoščljiv?

VI. Zoper šesto in deveto zapoved.

Ali sem radovoljno mislil kaj nečistega?

Ali sem radovoljno imel poželenje videti, slišati
ali storiti kaj nesramežljivega?

Ali sem govoril, poslušal, pel kaj nečistega?

Ali sem kaj takega bral, ali drugim dajal brati?

Ali sem gledal prostovoljno kaj nečistega?

Ali sem storil kaj takega? sam ali z drugimi?

Ali sem dopustil kaj nečistega od drugih?

Ali sem hodil v slabe druščine, ki so zame
bližnja priložnost?

Ali sem imel vsled preveč prostega občevanja
z drugim spolom nevarne izkušnjave?

VIL Zoper sedmo in deseto zapoved.

Ali sem vzel tuje blago? Kaj velikega?

Ali sem povrnil ukradene reči?

Ali sem sprejel ukradene stvari?

Ali sem obdržal najdene reči?

Ali sem pri kupčiji, prodajanju goljufal? Veliko?

Ali sem škodoval bližnjemu na njegovem pre¬
moženju ?

Ali sem popravil storjeno škodo?

Ali sem se pregrešil z oderuštvom?

Ali sem poplačal dolgove?

Ali sem komu svetoval, pomagal krasti, delati
škodo, goljufati?

188

Vlil. Zoper osmo zapoved.

Ali sem lagal v važnih rečeh? Ali sem s tem
škodoval drugim?

Ali sem opravljal, napake drugih dalje pripo¬
vedoval brez potrebe, jih povečeval?

Ali sem druge obrekoval? v važni reči?

Ali sem z obrekovanjem, opravljanjem bliž¬
njemu škodoval? ali zelo? sem popravil škodo?

Ali sem rad poslušal opravljanje, obrekovanje?

Ali sem podpihoval?

Ali sem pri drugih brez vzroka sumil kaj hu¬
dega?

2 . Cerkveni zapovedi (3. in 4.)

Ali sem v petkih in druge zapovedane postne
dni jedel meso?

Ali sem si zapovedane postne dni kaj pritrgal
pri jedi?

Ali sem šel vsaj enkrat v letu k spovedi in
ali sem prejel o velikonočnem času vredno sveto
obhajilo?

j. Poglavitni grehi.

Ali sem bil prevzeten, ošaben? — Nevoščljiv?
— Len za Boga, zveličanje?

3 . Tuji grehi.

Ali sem v greh svetoval? v drugih greh pri¬
volil? v greh napeljeval? greha se udeležil? greh
(drugih) zagovarjal? h grehu drugih molčal, ko
bi moral njihove grehe povedati dušnemu pastirju,
staršem, gospodarjem?

Nato se vprašaj, ali je še kaj, kar te vznemirja?

Kes.

1. O moj Bog in moj Gospod, koliko in
kako mnogovrstni so moji grehi, kako kazni

189

vreden stojim pred tvojim neskončnim veli¬
častvom. Najrajši bi se sramote skril pred
tvojim svetim obličjem, bojim se in tre¬
petam pred tvojo jezo.

O Bog, ki si neskončno dobrotljiv in
usmiljen, ne zavrzi me! Ponižno pokleknem
pred tebe in skesano trkam na svoje prsi.
Grešil sem pred teboj in nebesom, in nisem
več vreden, da me imaš za svojega otroka;
zaslužil sem kazni, ki si jih odločil za greh.
Le tvoje usmiljenje, o Bog, me je rešilo,
da nisem že zdavnaj v peklu, ko sem živel
nespokorno v smrtnem grehu. Še je čas,
da se izpreobrnem; zato ga hočem, o moj
Gospod, porabiti! Pred tvojim obličjem se
kesam in se odpovem vsem grehom svo¬
jega življenja.

2. Pa svoje grehe obžalujem še bolj zato,
ker sem bil do tebe, svojega najboljšega
očeta in dobrotnika tako nehvaležen.

Pa moja nehvaležnost je bila še večja,
ako mislim na svojega Zveličarja, tvojega
Sina. Zame si ga daroval, zame se je učlo¬
večil, zame je na zemlji živel, učil, molil,
trpel revščino, zaničevanje, bolečine in celo
smrt. Njegova kri me je očistila v svetem
krstu; po njem sem že tolikokrat zadobil
odpuščanje grehov, tolikokrat me je nasitil
s svojim telesom. In vse eno sem zani¬
čeval njegovo kri, ljubil pa sem greh in
grešne priložnosti.

190

3. In akoravno sem toliko grešil, toliko¬
krat te razžalil, me vendar nisi pahnil od
sebe. Tudi ako bi mi ne bil izkazoval
nobenih dobrot, bi te bil moral ljubiti samo
zato, ker si neskončno ljubezniv in vreden
vse ljubezni; pa vendar te nisem ljubil.
Tako ne bo več! Odslej te hočem ljubiti
s celim srcem, z vso svojo dušo in z vsemi
svojimi močmi, greh pa bom sovražil bolj
kakor vsako drugo hudo, ker ga ti sovražiš,
in ker me loči od tebe, v katerem edino
hočem iskati svoje sreče. Zato te prosim
pri tvoji večni ljubezni, s katero si me ljubil,
daj, da se svojih grehov prav srčno skesam;
okrepi moje sklepe, in dodeli mi, da dobim
se^aj v zakramentu sv. pokore milost in
odpuščenje grehov, da ne bom sodni dan
pred teboj osramočen. Amen.

Sedaj poklekni (v spovednico), pokrižaj se in reci:

»Prosim svetega blagoslova, da se svojih
grehov prav in čisto spovem. Jaz ubogi
grešnik se spovem Bogu vsemogočnemu,
preblaženi devici Mariji, vsem ljubim svet¬
nikom in vam, častitemu mašniku, božjemu
namestniku, da sem po svoji zadnji spo¬
vedi, ki sem jo opravil — (povej, kdaj) —
velikokrat in obilno grešil; posebno pa se
obtožim —«

Nato se spovej svojih grehov; pri smrtnih povej
tudi število in okoliščine, ki greh izpremene v
drugo vrsto greha. Ko si vse natančno in odkrito-

191

srčno povedal, skleni spoved s tem, da še enkrat
mirno, ne samo z ustnicami, ampak v srcu obudiš
kes ali obžalovanje.

Trdni sklep.

Kdor res srčno obžaluje svoje grehe, ki jih je
storil, ima gotovo tudi trdno voljo, da v bodoče
ne bo žalil Boga z novimi grehi.

Trdni sklep je resnična volja,  svoje živ¬
ljenje poboljšati in ne več grešiti.  Trdni
sklep torej ni niti prisega, niti zaobljuba, niti
želja varovati se grehov.

Grešil pa ne boš, če se boš varoval prosto¬
voljnih bližnjih priložnosti.

Skleni še, da boš rad molil, premišljeval štiri
poslednje reči, zlasti pa hodil večkrat pobožno in
vredno k spovedi in sv. obhajilu,  ki je naj¬
boljše sredstvo zoper vse hude izkušnjave.

Zdaj pa obudi srčni kes združen s trdnim
sklepom:

»O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so
mi resnično žal, ker sem z njimi zaslužil,
da me po vsej pravici kaznuješ. Žal so mi,
ker sem tebe, svojega najboljšega Očeta,
največjo in preljubeznivo dobroto, z njimi
razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo
svoje življenje poboljšati, bližnje priložnosti
v greh se varovati in nič več ne grešiti.
—• Prosim, duhovni oče, zveličavne pokore
in svete odveze.«


192

Po spovedi.

Zahvalim se ti, predobri Bog, iz vsega
srca, da si se me zopet usmilil in mi od¬
pustil grehe v zakramentu svete pokore.
Težko breme grehov si mi odvzel in mi¬
lostno si razvezal grešne vezi, ki so me
oklepale. O moj Bog in moja ljubezen!
Hvala in slava ti bodi na veke! Sedaj
sem zopet tvoj otrok, sedaj zopet prebiva
sv. Trojica v meni.

Toda, ti, Gospod, veš predobro, kako
strašno sem slab. Zato mi daj milost, da
se nikdar več ne ločim z grehom od tebe,
da ti ostanem zvest do zadnjega dihljaja.
Sovražim vsak greh in trdno sklenem s
tvojo milostjo, se odslej skrbno varovati
greha, živeti krepostno in sveto, in se ogi¬
bati vsega, kar ti ni všeč in kar me je
tolikokrat zapeljalo v smrten greh.

Marija, ti pribežališče grešnikov, ti ne
zapustiš tistih, ki upajo v tebe! Pomagaj
mi, varuj me, izprosi mi milost, da vztrajam
v dobrem, in ne daj, da tvojega Sina raz¬
žalim še s kakim grehom! Amen.

(Sedaj opravi naloženo pokoro; če ti je pa
spovednik naložil pokoro za več dni, jo opravi,
kakor ti jo je naložil.)

Obhajilne molitve

Pred sv. obhajilom.

0 ožji Zveličar, ki ne prebivaš samo v
zakramentu ljubezni vedno v naši sredi
in se za nas vsak dan daruješ, ampak si tudi
hrana našim dušam, glej, jaz revna stvar,
ki nisem vreden, da pogledaš name, pridem
k tebi, da prejmem zakrament tvojega pre¬
svetega Telesa in tvoje Krvi. Rad bi pri¬
pravil svoje srce v tebi dopadljivo prebi¬
vališče in zadobil potrebne milosti. Ker
pa se dobro zavedam, kako da sem sam
slab, zato te, o dobrotljivi Jezus, zaupno
prosim, razsvetli mojo pamet s svojo božjo
lučjo in vžgi v meni ogenj svete pobož¬
nosti, da se vredno pripravim za ta naj¬
svetejši zakrament in se najožje združim s
teboj, ki si studenec vseh milosti. Amen.

Srce Jezusovo.

13

194

Vera In počeščenje.

O moj Jezus, trdno verujem vse, kar si
razodel; pred vsem verujem, da si res pri¬
čujoč v tem zakramentu pod podobo kruha
in vina, in to ne le v podobi, marveč res¬
nično in bistveno, ne le po darovih milosti
kakor v drugih zakramentih. Pričujoč si
z vsem svojim bistvom, z mesom in krvjo,
z dušo in s telesom, kot Bog in človek.

in to verujem, ker si ti, Sin živega Boga,
to povedal, ko si rekel pri zadnji večerji:
»To je moje telo, to je moja kri«,  in ko si
obljubil: »Moje telo je res jed in moja kri
je res pijača!«

In zato te molim v najglobokejšem spo¬
štovanju, molim te kot svojega Gospoda
in Boga, svojega Odrešenika in Zveličarja.
Molim te, kakor so te molili nekoč pastirčki,
sv. trije kralji, kakor Marija in sv. Jožef,
ki so verovali, da si ti pravi Bog. Molim
te z vsemi angeli, ki obdajajo tvoj taber¬
nakelj; združen z njimi bj rad klical brez
nehanja: Svet, svet, svet! Češčen in hvaljen
naj vedno bo Jezus v najsvetejšem za¬
kramentu!

Ponižnost in kes.

Kako je li vendar mogoče, da se hočeš
združiti z menoj, ti Najsvetejši, z menoj,
ubogim grešnikom? Kakol Jaz naj sprejmem
v svoje srce tebe, Boga vsega veličastva,

195

pred katerim nebesa niso čista, pred ka¬
terim trepetajo angeli? Ti mi hočeš po¬
dariti svoje telo in svojo dušo! Ti, Jezus,
kralj vsega veličastva, želiš biti moja hrana!
Ali nisem revna, omadeževana, pregrešna
stvar, ki je zaslužila tolikokrat tvojo jezo,
tvojo obsodbo?

Naj ti dopade, o Gospod, kesanje in hre¬
penenje mojega srca; nadomesti milostno,
kar primanjkuje moji slabosti; da, pri¬
pravi ti sam moje revno srce, da te prejme
vredno; očisti in posveti ga s svojo vse¬
mogočno milostjo; reci le besedo, in zdrava
bo moja duša.

Upanje.

O najljubeznivejši Jezus! Ti sam si me
hotel poučiti o sadovih tvoje svete mize.
»Kdor ji moje meso«,  rekel si, »in pije mojo
kri, ostane v meni in jaz v njem.«  (Jan. 6,
57.) »Kdor mene je, bo živel zavoljo mene.«
(Jan. 6, 58.) Najzvestejši Bog in Zveličar
moj! Tvoje besede ne morejo nikdar go¬
ljufati. Tvoja dobrota je vedno pripravljena
deliti mi milosti, tvoja moč je tudi tako
velika, da lahko v izobilju izpolnjuješ svoje
obljube. Glej, zato verujem in se trdno
zanašam, da postanem po sv. obhajilu de¬
ležen onih milosti in dobrot, ki si jih ob¬
ljubil. Kaj si hočem želeti višjega in večjega,
nego da ostaneš ti v meni in jaz v tebi?

13 *

196

Česa se hočem bati, če sem združen s
teboj? Ne svet, ne pekel, ne lastna slabost
me ne morejo premagati, ako si ti v meni.
S sv. Pavlom lahko rečem: » Vse premorem
v njem, ki me krepča.«  (Filip. 4, 13.) — Pa
ne le v življenju boš pri meni, temveč
tudi v smrti. Saj si govoril: »Kdor ji
moje meso, in pije mojo kri, ima vemo živ¬
ljenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
(Jan. 6, 55.)

Ljubezen.

O božji Zveličar, kako neizmerna je tvoja
ljubezen do nas! Koliko čudežev delaš ti,
neskončno modri in vsemogočni, da se
nam daješ s svojim mesom in s svojo
krvjo kot kruh večnega življenja! — ln
koliko te je stalo, da si mi pripravil to
nebeško jed! Pripustil si, da so te peljali
kakor jagnje na morišče, da so telo, ki mi
ga daješ v jed, poprej neusmiljeno bičali,
s trnjem kronali, z žreblji prebodli; in kri, s
katero napajaš mojo dušo, si prelil v straš¬
nih mukah do slednje kapljice. In jaz bi
te ne ljubil, bi te ne ljubil odkritosrčno in
neprestano? O moj Zveličar, ljubim te in
te želim ljubiti do smrti. Iz ljubezni do
tebe se hočem premagovati in ti darovati
vse, karkoli hočeš. Ti, ki daš meni svoje
srce, sprejmi v dar tudi moje srce, ki ne
želi višjega in ne pozna večjega hrepenenja,

197

nego ljubiti le tebe z odkritosrčno in zvesto
ljubeznijo do smrti.

Hrepenenje.

O sveta večerja, pri kateri uživamo Kri¬
stusa, kjer se obnavlja spomin njegovega
trpljenja, ter se polni duša z milostmi in
se nam podaje zastava prihodnje slave! —
O moj Jezus, kako se veselim, da se smem
udeležiti te božje gostije! Kakor hrepeni
jelen po čistem studencu, tako hrepeni moja
duša po tebi.

O, pridi torej, kruh angelski, pridi in na¬
siti in okrepi mojo slabotno dušo! Pridi ti,
Jagnje božje, in vzemi od mene grehe in
slabosti!

O Marija, ljuba Mati božja in moja mati,
pomagaj svojemu otrQku v teh najsvetejših
trenutkih. Pokrij ti revščino moje duše z
bogastvom svojih zaslug in čednosti, in iz¬
prosi mi vsaj nekoliko tiste globoke po¬
nižnosti in žareče ljubezni, s katero si ti
tolikokrat sprejela svojega božjega Sina v
zakramentu ljubezni.

Kakor hitro vzame duhovnik ciborij iz taber¬
naklja, bližaj se z največjim spoštovanjem ob¬
hajilni mizi, poklekni pred svojim Zveličarjem in
moli z duhovnikom: .

Vsemogočni Bog naj se me usmili, mi
odpusti moje grehe in naj me pripelje v
večno življenje. Amen. Milost, odvezo in

198

odpuščenje mojih grehov naj mi dodeli vse¬
mogočni in usmiljeni Bog. Amen.

(Jagnje božje.)

Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe
sveta! — O Gospod, nisem vreden, da greš
pod mojo streho, ampak reci le z besedo in
ozdravljena bo moja duša.

(Trikrat.)

(Ko prejmeš sv. obhajilo:)

Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa
ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen.

Po svetem obhajilu.

Počeščenje.

»Našel sem Njega, ki ga ljubi moja duša.«
Zdaj imam tebe, o moj Jezus, v svojem
srcu; zdaj imam tebe, ki si moj Zveličar
in Odrešenik, moj Bog in moje vse. Oj,
odkod tolika milost, da si se hotel ti, moj
Gospod in Zveličar, kot Bog in človek na¬
seliti v majhni hišici mojega srca! Oj bodi
mi tisočkrat pozdravljeni, ti preljubeznivi,
najmilejši Jezus, ti resnično dobri pastir
moje duše! Ves prevzet tvojega veličastva
ponižno molim. Molim tvoje sveto telo in
tvojo sveto kri, ki si mi jih dal v hrano

199

moje duše. O moj Jezus, z otroškim češče-
njem te molim in se hočem z vso ljubez¬
nijo le tebe okleniti vse svoje življenje,
zvesto do smrti. Amen.

(Po sv. Frančišku Ksaveriju.)

Zahvala.

Kako te hočem vredno hvaliti, ti naj¬
dobrotljivejši, najmodrejši, vsemogočni in
vseusmiljeni Jezus! Kako se naj zahvalim
za tvojo neizmerno ljubezen! Oj velike reči
si storil vsem, ki jih hraniš s svojim drago¬
cenim telesom in krvjo in jih napolnjuješ
z zakladi svojega božanstva. Slava, hvala
■n zahvala ti bodi na vekomaj! Amen.

Darovanje.

Ker si se ti, o moj Bog, vsega podaril
meni, se hočem tudi jaz darovati vsega
le tebi. Tebi darujem svoje srce, naj od-
zdaj ljubi le tebe in izvun tebe ničesar
drugače nego le zavoljo tebe. Tebi darujem
svoje telo z vsemi čuti in svojo dušo z
v semi zmožnostmi; odslej naj ne služijo
več grehu, ampak posvečeni naj bodo tvoji
sveti službi in tvoji časti. Tebi se vsega
darujem z vsem, kar sem in kar imam.
Ti gospoduj nad menoj in vsem mojim
kakor nad svojo lastnino, in to, kakor je
tebi najbolj všeč.

200

Sprejmi, o Gospod, v dar vso mojo svo¬
bodo, vzemi moj spomin, moj razum, vso
mojo voljo. Vse kar imam in kar premorem,
si mi podaril ti: tebi vrnem zopet vse in
ti vse izročim, naj vlada popolnoma tvoja
volja v vsem. Le svojo ljubezen mi daj, o
Bog, in svojo milost; potem sem dovolj
bogat, in ne poželim ničesar drugega. Amen.

(Molitev sv. Ignacija. 300 dni odp. Leon XIII.,
26. maja 1883.)

Prošnja.

O Bog mojega srca! Ti veš, kako hre¬
penim biti v zvesti ljubezni le tvoj; tebi je
pa znano, kako sem slab in onemogel, znane
so ti brezštevilne izkušnjave in nevarnosti,
ki mi pretč.

Zato pa ne boš zavrgel mojih ponižnih
prošenj. Saj si se združil z menoj, da
ozdraviš mojo dušo, da jo ojačiš in ohraniš
za večno življenje. Oj, daj tedaj, da zamori
tvoje najsvetejše telo v meni vso poželji-
vost, me obvaruje lahkomišljenosti čutov,
posebno oči in jezika, in odvzemi mi vsako
neredno poželenje po posvetnem veselju.
Očisti mojega duha vseh nečistih misli in
želja; posveti moje telo in ne pripusti, da
bi bil zdaj, ko si ga ti izpremenil v svoj
tempelj, še kdaj oskrunjen z dejanji teme.
— O presveta duša Kristusova, ki bivaš v
meni, ti nisi na svetu iskala drugega, nego

201

da si izpolnjevala voljo nebeškega Očeta:
združi me s seboj, da se loči moja duša
od sveta, njegovih blagrov, njegovega na¬
puha in njegovih nasladnosti; naj poželim
tudi jaz le eno, namreč izpolnitev volje
božje ter hrepenim le po večnem zveličanju
v nebesih. Vlij v mojo dušo one krasne
čednosti, ki dičijo tvoje presv. Srce, po¬
sebno ponižnost in krotkost. — Božanstvo
Jezusa Kristusa, razlij zaklade svoje luči
in svoje milosti v moje revno srce. Po¬
tegni me vsega nase in združi me tako
tesno s svojim božjim Srcem, da ga od
njega ne more več ločiti nobena sila sveta,
ne pekla.

Duša Kristusova, posveti me.

Telo Kristusovo, zveličaj me.

Kri Kristusova, napoji me.

Voda iz strani Kristusove, operi me.

Trpljenje Kristusovo, potrdi me.

O dobri Jezus, usliši me.

V svoje rane sprejmi me.

Od tebe se ločiti ne pusti me.

Pred hudim sovražnikom brani me.

Ob smrtni uri pokliči me,

In k tebi priti pusti me,

Da s tvojimi svetniki hvalim te.

Na vekov veke vse. Amen.

(Odpustek 7 let po svetem obhajilu; drugače
300 dni vsakikrat. Pij IX., 9. jan. 1854.)

202

Molitev pred križem za odpustek.

O dobrotljivi in pre¬
sladki Jezus! Glej, pred
tvojim obličjem se vržem
na kolena in te prosim in
zarotim z vso gorečnostjo
svoje duše: vtisni mi¬
lostno v moje srce ob¬
čutke žive vere, upanja
in ljubezni, resnično ža¬
lost nad mojimi grehi in
trden sklep poboljšanja,
dokler z globokim so¬
čutjem in srčnim žalo¬
vanjem pregledujem tvo¬
jih petero krvavih ran
in v duhu premišljujem
ter si stavim pred oči,
kar je že prerok David
govoril o tebi, rekoč:
»j Boke in noge so mi 'pre¬
bodli, vse moje kosti so
razšteli.«  (Ps. 21, 17. 18.)
(Vsi tisti verniki, ki se skesano spovedd in
prejmejo sV. obhajilo ter molijo to molitev pred
sv. razpelom, zadobe popolni  odpustek, če mo¬
lijo razen tega še v papežev namen, na pr. pet
očenašev pet češčenamarij, pet čast Bogu itd.
Papež Pij IX., dne 31. julija 1858.)

Sklepna molitev.

Gospod, nebeški Oče, večni Bog, z gi¬
njenim srcem te zahvalim, da si me hotel
nasititi, mene, nevredno stvar, z angelskim
kruhom, ki je resnično in živo telo tvojega
edinorojenega. Sina, našega Gospoda in Zve¬
ličarja Jezusa Kristusa. Resnično, neiz¬
merno je tvoje usmiljenje kakor tvoje veli¬
častvo, ki ga ne morem dostojno poveli¬
čevati. Dovoli torej, da se združim s tvojim
preljubljenim Sinom, ki sem ga sprejel, in
da ti darujem njegovo najsvetejše Srce, ki
je zaklad vseh čednosti in zaslug, kot večno
zahvalo in v slavo in poveličevanje tvoje
neizmerne dobrote. Ne glej na mojo ne¬
vrednost Glej na božje Srce, ki je tebi
prijeten dar in dodeli mi, da se udeležim
bogatih sadov presvetega obhajila vkljub
svojim grehom prejšnjih časov in če tudi
je bila nepopolna moja današnja molitev.
Daj, da mi bode ta najsv. zakrament moč
v vseh bojih življenja in tolažba v smrti,
da prav po njem dospem k oni večni ve¬
čerji, kjer si ti sam s svojim Sinom in s
Svetim Duhom izvoljenim svojim popolno
nasičenje, preobilno blaženstvo in nepre-
jenljivo zveličanje. Amen.

Sveti križev pot

sv. Leonarda Porto-Mavriškega.

veti križev pot je pobožnost, pri kateri v duhu
spremljamo božjega Odrešenika ob štirinajstih
postajah, odtlej, ko je bil k smrti obsojen, pa
dotlej, ko je bil v grob položen, ter obenem pre¬
mišljujemo njegovo bridko trpljenje in smrt.

Priprava.

O pridite stvari,

Kaj, glejte, se godi:

Edini božji Sin
Strašno za nas trpi.

Molimo.

Začni, prosimo, Gospod, naša dejanja s
svojim navdihovanjem in spremljaj jih s
svojo pomočjo, da se vse naše molitve in

205

vsa naša dela vselej po tebi začno in po
tebi začeta končajo. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Kesanje.

Usmiljeni Jezus, ljubim te nad vse, ker
si neskončno popoln in vse ljubezni vreden;
iz vsega srca se kesam, da sem te raz¬
žalil, o največja dobrota.

Namen.

Darujem ti ta sveti križev pot v čast
tistega trpljenja polnega pota, po katerem
si hodil zame ubogega grešnika. Prejeti
želim svete odpustke in moliti na vse tiste
namene, za katere so bili podeljeni. O
Jezus, sprejmi jih zame in po rokah Marije
device za uboge verne duše v vicah (zlasti
za ....*)

Daj mi, Gospod, po tem križevem potu
doseči v tem življenju tvojo milost, po
smrti pa večno zveličanje. Amen.

* Naredi namen, en popolni odpustek prejeti
zase, druge vse pa daruj vernim dušam, katerim
želiš pomagati. Lepa navada je, vse odpustke
darovati Mariji Devici, da jih ona obrne v prid
tistim dušam, katerim najbolj želi.

206

1. Razbičan, zapljuvan
In kronan, zasramovan
Pred sodni stol zdaj gre,

Nedolžen v smrt izdan.

Prva postaja.

Pilat obsodi Jezusa k smrti.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odreši!.

Premišljuj občudovanja vredno ponižnost
nedolžnega Jezusa, ko je poslušal in sprejel
krivično sodbo. Vedi, da so hudobije
tvojega jezika  bile tiste lažnive priče,
ki so preslepile sodnika, da je nedolžnega
Jezusa obsodil k smrti. Obrni se torej k
svojemu ljubezni polnemu Bogu in vzdihni
bolj s srcem kakor z usti:

O moj ljubi Jezus, kako neizmerna je
tvoja ljubezen! Torej zame ubogega greš¬
nika se ponižaš, da zavoljo mene greš v
ječo, sprejmeš vezi in udarce in se daš
celo obsoditi k tako sramotni smrti. Oh,
to me mora zadeti v srce in ganiti h ke¬
sanju nad tolikimi grehi mojega jezika;
studijo se mi in bridko jih obžalujem.
Zato bom po vsem tem križevem potu prosil
in klical: Moj Jezus, usmiljenje! Moj Jezus,
usmiljenje!

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

207

II. Glej, križ mu naložč
Na ranjene rame;

Objame ga voljnč
In nese vseh dolge.

Druga postaja.

Jezus vzame križ na svoje rame.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako je dobri Jezus rado-
voljno objel sveti križ, in s kakšno krot-
kostjo je prenašal udarce in žalitve hudob¬
nega ljudstva. Ti pa ves nepotrpežljiv
bežiš pred križem,  kar le moreš. Ali
ne veš, da brez križa ne prideš v nebesa?
Žaluj vendar nad svojo slepoto, obrni se
k svojemu Gospodu in reci:

Ne tebi, o Jezus, ampak meni se spodobi
težki križ, ki so ti ga naložili moji grehi!
Ljubi Zveličar, daj mi moč, da bom voljno
objel vse križe,  ki jih zaslužijo moje
velike pregrehe, daj mi tudi milost, da se
ločim s tega sveta v ljubezni do svetega
križa; goreč od te ljubezni naj tudi jaz
želim, kakor tvoja služabnica sv. Terezija:
Trpeti ali umreti! Umreti ali trpeti!

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

208

III. Opešal je v močeh,

Podrč ga križ, naš greh,

Vtopljen v dolge sveta,

Leži potrt na tleh.

Tretja postaja.

Jezus pade prvič pod križem.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako Jezus, zavoljo izgube
toliko krvi oslabljen, prvič pade pod križem.
Glej, kako ga s pestmi bijejo in z nogami
sujejo. In vendar potrpežljivi Jezus ne odpre
svojih ust, ampak trpi in molči. Ti pa si
že zavoljo lahkih križev nevoljen,
godrnjaš, se pritožuješ in morda celo pre¬
klinjaš! Odpovej se vendar svoji nepotrpež-
ljivosti in svojemu napuhu, in prosi svo¬
jega Gospoda, rekoč:

O preljubeznivi Odrešenik! Glej, pred tvo¬
jimi nogami kleči nesrečen grešnik. Koliko¬
krat in kako hudo sem grešil! O Jezus,
podaj mi v pomoč svojo sveto roko. Po¬
magaj,  da ves čas svojega življenja ne
padem več v smrtni greh,  in da si tako
zagotovim po smrti večno zveličanje.

Oče naš. Češčena Marija.

F. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

209

IV. O žalostni spomin,

Ko Mater sreča Sin,

Bridkosti meč ji gre
Do srca globočin.

Četrta postaja.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, kolika bolečina je presunila srce Jezu¬
sovo, in kolika bridkost je zadela srce Matere
Marije, ko sta se srečala! »O nehvaležna
duša«, — ti kliče žalostna Mati — »kaj ti je
storil moj Sin?« In v bolečinah te vpraša
Jezus: »Kaj ti je storila moja Mati? O za¬
pusti vendar svoj greh, ki je kriv najine
tolike bridkosti!«  Grešnik, kaj praviš
na to? — Vzdihni iz srca in reci:

O božji Sin Marijin! O presveta Mati Jezu¬
sova! Potrt in skesan klečim pri vajinih
nogah. Zakaj jaz sem kriv vajine žalosti;
s svojimi grehi sem brusil meč, ki je ranil
vajini srci. Ves osramočen in skesan

vaju prosim: Odpustita  mi!  Usmi¬

ljenje, o Jezus, usmiljenje, o Marija! Pode¬
lita mi milost, da vaju ne bom žalil nikdar
več, in da bom s sočutjem premišljeval va¬
jino trpljenje in vajine bolečine.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

Tree Jezusovo.

14

210

V. Omaga! Jezus je
Od teže križeve;

O Simon, sprejmi križ,

Gospoda usmili se!

Peta postaja.

Simon iz Cirene pomaga Jezusu
križ nositi.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odreši!.

Premišljuj, da si ti kakor ta Simon, ker
si preveč vdan sladnostim  tega sveta
in zato križa ne nosiš iz ljubezni do Jezusa,
ampak le z nevoljo, ker se ga ne moreš
ubraniti. Vzdrami že vendar svoje srce in
usmili se svojega težko obloženega Gospoda!
Sprejmi radovoljno vse težave, ki ti jih po¬
šilja nebeški Oče, in prizadevaj si, ne samo
potrpežljivo jih nositi, ampak zanje Bogu
tudi hvalo dajati. Moli torej in reci:

O moj preljubeznivi Jezus! Zahvalim te
za premnoge priložnosti, ki mi jih daješ,
da bi mogel zate trpeti in zase kaj
zaslužiti.  O moj Bog, daj mi milost, da
bom vse križe tega življenja po¬
trpežljivo nosil  in si s tem pridobil
večnih dobrot. Daj, da bom tukaj s teboj ža¬
loval, po smrti pa s teboj v nebesih kraljeval.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

211

VI. S prtom Veronika
Obriše Jezusa,

Zato ji dd spomin
Obličja svetega.

Šesta postaja.

Veronika poda Jezusu potni  prt.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Glej in premišljuj na prtu presv. obličje
svojega Zveličarja, in ginjen od ljubezni
do njega si prizadevaj, vtisniti si globoko
v srce njegovo podobo.  Srečen boš,
ako boš živel s to podobo v srcu; in nad
vse srečen boš, ako boš s to podobo v
srcu stopil tudi v večnost. Da boš pa vreden
tolike milosti, se obrni k svojemu Gospodu
in ga prosi, rekoč:

O moj trpeči Zveličar! Prosim te, vtisni
v moje srce podobo svojega svetega obličja,
da bom vedno nate mislil, tvoje
bridko trpljenje imel pred očmi in
obžaloval svoje grehe.  O Jezus, za¬
voljo tebe hočem svojo dušo napolnjevati
z  bridkostjo, in svoje grešno življenje hočem
objokovati do smrti.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

14 *

212

VII. Slabosti ves prevzet
Zveličar pade spet:

Oh, grehi ga teže,

Ki jih ponavlja svet

Sedma postaja.

Jezus pade drugič pod križem

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako Jezus, tvoj Gospod in
Odrešenik na zemlji leži, oslabljen od bo¬
lečin, teptan od svojih soražnikov in zasra¬
movan od razdivjanega ljudstva. Pomisli,
da ga je ponižala tvoja prevzetnost in
vrgel tvoj napuh.  Zapusti vendar svoj
greh in z bridkim kesanjem nad svojo pre¬
teklostjo skleni, da boš v prihodnje poniž-
nejši. Reci s kesanim srcem:

O presveti moj Odrešenik! Vidim sicer,
da pod težkim križem potrt ležiš na zemlji,
vendar te molim in častim, kakor svojega
vsemogočnega Boga. Iz ljubezni do tebe
sklenem, zatirati svojo prevzetnost.
Očisti mi srce vseh ošabnih, častiželjnih in
samoljubnih misli. Podpiraj me s svojo
milostjo, da vse poniževanje sprejmem z
voljnim srcem, in da tako zaslužim, s teboj
povišan biti v nebeškem kraljestvu.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

213

VIII. Usmiljene žene,

Ne jokajte zame,

Le zase in svoj rod
Točite zdaj solze.

Osma postaja.

Jezus tolaži jeruzalemske  žene.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako zelo ti je treba žalovati:
najprej zavoljo Jezusa, ki toliko zate trpi;
in potem še zavoljo sebe, ki si tako ne¬
hvaležen,  da se hočeš le veseliti in ne
nehaš njega žaliti. Kako moreš ostati še
trd, če premisliš, kaj tvoj Odrešenik zate
trpi. Poglej, kako je Jezus milostljiv do
žalostnih žen. Obrni se k njemu tudi ti z
zaupanjem in moli s skesanim srcem:

O moj ljubeznivi Zveličar, zakaj se moje
srce ne razjoka od žalosti! Solz prosim,
o Jezus, solz žalovanja in sočutja,
da dosežem tako usmiljenje, kakor si ga
skazal žalujočim ženam. O Gospod, ozri
se name z milostnimi očmi, da bom po svoji
smrti tudi jaz tebe poln tolažbe mogel
videti.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

214

IX. Zveličar omedli

Pod križem spet leži;

O trdo srce, glej,

Tvoj greh ga žalosti.

Deveta postaja.

Jezus pade tretjič pod križem.

F. Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil

Premišljuj, s koliko bolečino Jezus tretjič
pade pod križem. Glej, kako Zveličarja, to
krotko in nedolžno jagnje, neusmiljeno su-
jejo in semtertja vlačijo. O nesrečni greh,
ki samega Sinu božjega tako grozo¬
vito mučiš!  Grešnik, ali ni tvoj ves
potrti Jezus vreden tvojih solz? Reci torej
z žalostnim srcem:

Vsemogočni Bog, ki držiš s svojim prstom
nebo in zemljo, kdo te je tako neusmiljeno
vrgel? Oh, to so storile pregrehe, v
katere sem se povračal,  in krivice,
ki sem jih ponavljal.  Od grehov ni ne¬
hala moja hudobnost, in tako sem z njimi
množil tvoje bolečine. Toda poglej, o Go¬
spod, zdaj skesan klečim pri tvojih nogah
in s tvojo milostjo trdno sklenem: Nikdar
več ne bom grešil,  moj Bog, nikdar več!

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospodi
O. Usmili se nas!

215

X. Ko  pride na gorb,

Obleko mu vzemb,

In za dolge sveta
Še žolča mu dadb.

Deseta postaja.

Jezusa slečejo in mu ponudijo vina
z žolčem mešanega.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, moja duša, kako Jezusa vsega
ranjenega zdaj še slečejo, in kako mu po¬
nudijo grenke pijače. Poglej, kako Gospod
trpi za tvojo nesramežljivost in ne¬
zmernost.  Ali ga moreš pogledati brez
sočutja?  Poklekni k nogam svojega tako
osramočenega Zveličarja in reci:

O žalostni Jezus, kolik je razloček med
teboj in menoj! Ti si ves ranjen, s krvjo
oblit in poln grenkosti, jaz pa ves v prijet¬
nosti, ničemuren in poln sladnosti ali vsaj
želim tak biti. Oh, jaz nisem na pravi poti!
Moj Bog, daj mi milost, da izpremenim
svoje življenje,  in ogreni mi vse po¬
svetne prijetnosti, da bom namesto njih
odslej želel, okušati le bridkosti tvojega
trpljenja, in da bom tako vreden, uživati
kdaj s teboj nebeško veselje.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospodi
O.  Usmili se nas!

216

XI. Na križ ga položč,

Razpnb roke, noge,

In ostri mu žreblji
Spet rane naredč.

Enajsta postaja.

Jezusa pribijejo na križ.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj neizrekljive bolečine, ki jih je
občutil Jezus, ko so mu na rokah in nogah
meso in žile z žreblji prebodli. Kako je to,
da se tvoje srce -ne potopi v žalosti, ko
vidiš, da tvoji grehi tako neusmiljeno
mučijo Zveličarja!  Žaluj vsaj zdaj
nad svojimi grehi in moli:

O dobrotljivi, zavoljo mene križani Jezus!
Presuni vendar moje trdo srce s sveto lju¬
beznijo do tebe. In ker so moji grehi krivi,
da so ostri žreblji tvoje roke in noge pre¬
bodli ter te pribili na križ, daj mi to milost,
da dušna bolečina prebode tudi moje
srce in na križ pribije vse moje
hude  želje. Naj bom v življenju in smrti
s teboj križan, v nebesih pa s teboj po¬
veličan.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospodi
O.  Usmili se nas!

217

XII. Na križu Bog visi,

In sveta teče kri:

Za nas umira Bog,

Žalujte vse stvari!

Dvanajsta postaja.

Jezus umrje na križu.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Povzdigni svoje oči in premišljuj, kako
tvoj Odrešenik na križu visi in umira. Glej,
kako smrtno bled je njegov sveti obraz.
Poslušaj, kako prosi odpuščenja tistim, ki
ga križajo in žalijo. Skesanemu razbojniku
obljubi sveti raj; svojo mater izroči Janezu
in svojo dušo priporoči nebeškemu Očetu.
Slednjič nagne glavo in umrje. — Tako je
torej tvoj Odrešenik umrl; umrl na križu
zavoljo tebe!  O moja duša, glej mrtvo
obličje Zveličarjevo, in ne hodi proč drugače,
kakor le z globokim kesanjem. Objemi
sveti križ in vzdihni k Jezusu:

O ljubljeni Zveličar! Spoznal sem, da so
moji grehi tebi vzeli življenje. Nisem vreden
tvojega usmiljenja, ker sem te križal. Ali,
koliko tolažbo čuti moja duša, ko slišim,
da na križu moliš tudi za tiste, ki so te
križali! Kaj naj torej storim zate, ki si
toliko storil zame! Glej, moj Bog, zavoljo
tebe odpustim vsem,  ki so me kdaj
razžalili, in želim dobro vsem ljudem.

218

Tako upam, da bom srečno umrl v tvoji
ljubezni, kakor skesani grešnik, ki je umiral
na tvoji desnici in slišal tvoje besede:
Danes boš z menoj v raju.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospodi
O.  Usmili se nas!

XIII. O Mati žalostna,

Ki ljubiš Jezusa,

Objemlješ zadnjikrat
Simi zdaj mrtvega.

Trinajsta postaja.

Jezusa snamejo s križa in položž
Mariji v naročje.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako oster je bil meč bolečin,
ki je prebodel srce Mariji, ko je vzela v
naročje svojega mrtvega Sina. Ko ga je
gledala vsega ranjenega, so se ji ponovile
vse bolečine njenega rahločutnega srca. Ali
kaj je bil ta meč, ki jo je ranil? Greh je
bil, ki je vzel življenje ljubljenemu
Sinu.  Obžaluj torej svoj nesrečni greh,
združi svojo žalost s solzami žalostne Ma¬
tere Marije in reci:

O kraljica mučencev, kdaj bom vreden
prav spoznati tvoje bolečine I Kdaj bom

219

vreden, tvojo žalost v svojem srcu nositi
in s teboj trpetil O nebeška Gospa, izprosi
mi milost, da bom vedno žaloval zavoljo
svojih grehov, ki so tebi prizadeli toliko
trpljenja. Naj s teboj tukaj žalujem in
trpim, upam in ljubim,  potem pav
tvojem varstvu umrjem in pridem v tvojo
družbo.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospodi
O. Usmili se nas!

XIV. Bridko objokovan

Je Jezus v grob dejan;

O grešnik, moli ga,

Tvoj greh je zdaj opran.

Štirinajsta postaja.

Jezusa položč  v grob.

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premišljuj, kako so žalovali in jokali sveti
Janez, Marija Magdalena in vsi prijatelji
Jezusovi, ko je bilo njegovo telo v grob
položeno. Najbolj pa premišljuj, kako ne¬
utolažljivo bridkost je čutilo srce Matere
Gospodove, ko je videla, da nima več lju¬
bega Sina. Ko v duhu gledaš njene solze,
se moraš pač sramovati, da si med svetim
križevim potom kazal tako malo so-

220

čutja.  Vzdrami se vsaj zdaj pri zadnji
postaji! Poljubi spoštljivo kamen svetega
groba, položi v duhu vanj svoje srce in v
bridki žalosti moli k svojemu Gospodu:

O usmiljeni Jezus, ki si hotel iz ljubezni
do mene sprejeti tolike bolečine križevega
pota, molim te v grobu ležečega. Po za-
služenju svojega trpljenja mi podeli milost,
da prejmem za popotnico v večnost — tvoje
presv. Rešnje Telo;  moje zadnje besede
naj bodo: »Jezus, Marija, Jožef«;  in
naj bo, kakor tvoj, tudi moj zadnji vzdihljaj:
»Oče, v tvoje roke izročim svojo
dušo.« Z živo vero, trdnim upanjem in
gorečo ljubeznijo naj s teboj in za tebe
umrjem, da pridem s teboj uživat veselje
od vekomaj do vekomaj.

Oče naš. Češčena Marija.

V.  Usmili se nas, o Gospod!

O.  Usmili se nas!

Sklep. O Jezus, hvali naj

Ves svet te vekomaj,

Po svojem križu nam
Podeli sveti raj.

Molimo.  O Bog, ki si z drago svojo krvjo
svojega edinorojenega Sinu hotel posvetiti
križ v znamenje življenja, prosimo te, daj,
da se bodo vsi, ki se veselč poveličanja
svetega križa, veselili povsod tudi tvojega
varstva. Po Kristusu, Gospodu našem.

0.  Amen.

Razne pobožne vaje.

1. Vzdihljaji k presv. Srcu Jezusovemu.

S ladko Srce Jezusovo, daj, da te bom
ljubil vedno bolj in bolj!

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij IX., 26. nov. 1876.)

Srce Jezusovo v najsvetejšem zakramentu,
ki goriš ljubezni do nas, vnemi naša srca
z ljubeznijo do tebe!

(200 dni odpustka vsakikrat. Leon XIII., 6. f ebr. 1899.)

Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi
moje srce po svojem Srcu.

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij X., 13. sept. 1905.)

Hvaljeno bodi najsvetejše evharistično
Srce Jezusovo!

(300 dni odpustka vsakikrat. Pij X., 12. jun. 1905.)

Božje Srce Jezusovo, izpreobrni grešnike,
reši umirajoče, osvobodi uboge duše v vicah !
(300 dni odpustka vsakikrat. Pij X., 13. jul. 1906.)

222

Sv. Jožef, zgled in varih častivcev presv.
Srca Jezusovega, prosi za nas!

(100 dniodp.enkrat nadan. LeonXIII.,19.dec. 1891.)

Povsod bodi ljubljeno najsvetejše Srce
Jezusovo!

(100 dni odp enkrat na dan. Pij IX., 23. sept. 1860.)

Hvaljeno, moljeno, ljubljeno in s hvalež¬
nostjo češčeno bodi vsaki čas, Srce Jezu¬
sovo v najsvetejšem zakramentu v vseh
tabernakljih sveta do konca dni. Amen.
(100 dni odp. enkrat na dan. Pij IX., 29. febr. 1868.)
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

(7 let in 7 kvadragen za tiste, ki molijo to trikrat
z duhovnikom po sv. maši. Pij X., 17. jun. 1904.)

Srce Jezusovo, zaupam v tebe!

(300 dni odp. vsakikrat; enkrat v mesecu po¬
poln oapustek, ako se moli vsak dan. Pogoji:
Izpoved, obhajilo in molitev v papežev namen.
Pij X., 27. maja 1905. in 5. jun. 1906.)

Hvala, čast in slava božjemu Srcu Jezu¬
sovemu 1

(50 dni odp. enkrat na dan. Leon XIII., 14. jun. 1901.)

Sladko Srce Jezusovo, bodi moja ljubezen!
(300 dni odp. enkrat na dan. Leon XIII., 21. maja 1892.)

Moj Jezus, usmiljenje!

(100 dni odp. vsakikrat. Pij IX., 24. sept. 1846.)

Presladki Jezus, ne bodi mi sodnik, am¬
pak Odrešenik!

(50 dni odp. vsakikrat. Pij IX., 11. avg. 1851.)

223

Jezus, moj Bog, ljubim te nad vse!

(50 dni odp. vsakikrat. Pij IX., 7. maja 1854.)

Hvaljen bodi Jezus Kristus! Vekomaj.
Amen.

(50 dni odpustka vsakikrat, kadar eden pozdravi:
Hvaljen..drugi  pa odzdravi z: Vekomaj. Amen.
Pij IX., 26. sept. 1864.)

2. Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa.

1. Dejanje češčenja presv. zakramenta.

(Od bi. Margarete Alakok.)

Jezus Kristus, moj Gospod in moj Bog!
Verujem, da si resnično in bistveno priču¬
joč v najsvetejšem zakramentu. Prejmi to
dejanje najponižnejšega češčenja namesto
želje, neprenehoma te moliti v presv. zakra¬
mentu in te hvaliti za ljubezen tvojega Srca
do mene. Ne vem te boljše hvaliti, kakor
da ti darujem vsa svoja dejanja češčenja,
vdanosti, potrpežljivosti in ljubezni tvojega
Srca, ki jih je opravljalo v svojem umrlji¬
vem življenju na zemlji, ki jih opravlja
sedaj in ki jih bo opravljalo na veke v
nebesih. Želim ljubiti, hvaliti, častiti tvoje
Srce, kolikor samo morem. Zedinim se s
tisto božjo daritvijo, s katero se ti sam da¬
ruješ nebeškemu Očetu; posvetim ti vse,
kar sem in kar imam; ob enem te prosim,
da pokončaš v meni vse, kar je grešnega,
in ne daj, da se kdaj ločim od tebe. Amen.

224

2. Duhovno obhajilo.

Molitev.

O moj Jezus! Verujem, da si resnično
pričujoč v najsv. zakramentu. Upam v tvoje
neskončno usmiljenje. Ljubim te nad vse;
zato se kesam iz vsega srca svojih grehov
in trdno sklenem nikdar več ne grešiti. Moja
duša hrepeni po tebi. Ker te pa zdaj ne
morem resnično prejeti v sv. obhajilu, pridi
vsaj duhovno v moje srce .. . Objamem te,
o moj Jezus, kakor da si res pričujoč v
mojem srcu, s teboj se popolno zedinim.
Ne daj, da se kdaj ločim od tebe 1

Premili Jezus! Udeležiti se želim vseh
sv. maš, ki se danes bero po celem svetu,
in darujem ti jih z nameni tvojega presve¬
tega Srca. Prosim te, ohrani mi od vsake
sv. maše le eno kapljico svoje krvi v za¬
doščenje za moje grehe.

Dodeli še, da se po zaslugah vsake sv.
maše ena duša reši iz vic, en grešnik iz-
preobrne, in da se zapreči greh, ki najbolj
žali tvoje Srce.

Brez tebe, o mili Jezus, nočem umreti, v
tvojem Srcu pa rad umrjem, kakor, kadar
in kjer je tebi všeč. Amen.

3.  Pozdravljenje presv.  Srca Jezusovega.

(Vsakdanja molitev sv. Jedrti.)

Pozdravljam te, presveto Srce Jezusovo,
Srce mojega Odrešenika, živi in neusahljivi

225

vir veselja in večnega življenja, brezmejna
zakladnica božanstva, žareče ognjišče božje
ljubezni. — Ti si moje pribežališče, moje
počivališče, moje vse. Srce, ljubezni goreče,
vnemi moje srce z ognjem, ki prešinja tebe!
Vlij v moje srce vse one milosti, katerih
vir si ti! Moja duša naj bo neprenehoma
s teboj združena in moja volja naj se v
vsem zedini s tvojo voljo. Le to hočem,
da naj bo tvoja sveta volja edino vodilo in
edini cilj vseh mojih misli, vseh mojih želja,
vseh mojih dejanj. In to trdno upam od tebe.
Amen.

4. Zahvala. (Po sv. Jedrti.)

Ljubezni plamteče Srce Jezusovo! o da
bi te vsi angeli in ljudje hvalili, te zahva¬
ljevali in slavili zaradi one ljubezni, s ka¬
tero si nas vkljub naši nevrednosti ustvaril
in nas vsak dan ohranjuješ; zaradi one
ljubezni, po kateri si nas odrešil s svojo
drago krvjo in nas hraniš s svojim mesom
v najsvetejšem zakramentu in neprestano
bivaš med nami; zaradi one ljubezni, s ka¬
tero si nam podelil toliko milosti in si še
vedno pripravljen, jih deliti; slednjič zaradi
one ljubezni, s katero nas vkljub naši ne¬
hvaležnosti prenašaš tako krotko. — Da,
moj Odrešenik, za vso to ljubezen te za¬
hvalim in ti darujem božja čuvstva tvojega
Srca in slavo, ki se je veseliš od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Srce Jezusovo.

15

226

3. Vzdihi ljubezni k Srcu Jezusovemu.

(Molitev bi. Margarete Alakok.)

O ljubezni plamteče Srce Jezusovo, sve¬
tišče božje, tempelj najvišjega veličastva,
žrtvenik božje ljubezni, ljubezni do Boga in
do nas goreče Srce, molim te, ljubim te,
želim, da bi se moje srce napolnilo ljubezni
in spoštovanja do tebe. Združim se z že¬
ljami tvojega presvetega Srca. Naj vname
tvoja ljubezen moje revno srce, da bom le
zate živel, le tebe ljubil. Pripravljen sem,
rajši umreti, kakor tebe razžaliti!

O moje srce 1 odslej moraš odmreti vsemu
posvetnemu in moraš hrepeneti le po tem,
kar je božjega. O presveto Srce Jezusovo,
združim se s teboj in izročim se ti vsega.
V prihodnje hočem živeti le od tebe, po
tebi in za tebe.

S teboj hočem biti združen, tebi hočem
služiti in ljubezni do tebe goreti, kakor
gori večna luč pred svetim Rešnjim Tele¬
som. Daj mi zate živeti, zate trpeti, zate
umreti.

i. Prošnja sa blagoslov.

O moj Jezus, blagoslovi me z blago¬
slovom svojega ljubečega Srca, iz kate¬
rega je tekel ves blagoslov za nebo in
zemljo. Po tem blagoslovu bodi tvoj
spomin vtisnjen v moje srce, da me vname
z ljubeznijo 1

227

O presveto Srce mojega Odrešenika, ne
prezri moje uboge duše in ne pusti, da bi
se kdaj ločil od tebe. Amen.

2. Vzdihljaji ljubezni k Srcu Jezusovemu.

K tvojemu Srcu pridem,

O najdobrotljivejši Jezus, in te prosim:
Milost tvojega Srca, izpreobrni me!
Bliščoba tvojega Srca, razsvetli me!
Bolečina tvojega Srca, omehčaj me!

Rana tvojega Srca, presuni me!

Kri tvojega Srca, s teboj spravi me!

Voda tvojega Srca, očisti me !

Zasluženje tvojega Srca, posveti me!

Križ tvojega Srca, pokrepčaj me!

Trnjeva krona tvojega Srca, okrasi me!
Usmiljenje tvojega Srca, obdajaj me!

Duh tvojega Srca, poživi me!

Ogenj tvojega Srca, ogrej me!

Plamen tvojega Srca, vžgi me!

Ljubezen tvojega Srca, osreči me!
Veličastvo tvojega Srca, povzdigni me!
Slava tvojega Srca, izpremeni me!
Premišljevanje tvojega Srca, izpreobrni me!
Radost tvojega Srca, razveseli me!

Posestvo tvojega Srca, nasiti me!

V svoje sladko Srce, pogrezni me!

Naj njemu živim in sebi umrjem 1
Da te vedno bolj in bolj ljubim
Tu na svetu in tamkaj v večnosti!

15 *

228

Srce božje, v rane svoje
Skrij za večne čase me!

Kot golobček naj počiva
In sladkost ljubezni uživa,

Moja duša le pri tebi,

Svetu umrje naj in sebi.

Srce božje, v rane svoje
Skrij za večne čase me.

j. Združitev s božjim Srcem Jesusovim.

Neprecenljiva pobožnost Srca Jezuso¬
vega,

Požrtvovalna ljubezen Srca Jezusovega,
Delavna gorečnost Srca Jezusovega,
Zadoščenje Srca Jezusovega,

Zahvaljevanje Srca Jezusovega,

Neomajno zaupanje Srca Jezusovega,
Goreča molitev Srca Jezusovega,

Govoreča molčečnost Srca Jezusovega,
Ponižnost Srca Jezusovega,

Pokorščina Srca Jezusovega,

Mir in krotkost Srca Jezusovega,
Neizrekljiva dobrota Srca Jezusovega,
Neizmerna ljubezen Srca Jezusovega,

Vedna zbranost Srca Jezusovega,
Ljubezniva skrbnost Srca Jezusovega
za izpreobrnitev grešnikov,

Tesno združenje Srca Jezusovega z
nebeškim Očetom,

Občutki, nameni in želje Jezusovega Srca,
združim se z vami!

združim se s teboj 1

229

4■ Klici k Jezusovemu Srcu.

Ljubezen Srca Jezusovega: vžgi moje srce!
Moč Srca Jezusovega: okrepi moje srce!
Usmiljenje Srca Jezusovega: odpusti mo¬
jemu srcu!

Potrpežljivost Srca Jezusovega: prenašaj
moje srce!

Gospostvo Srca Jezusovega: gospoduj nad
mojim srcem!

Volja Srca Jezusovega: razpolagaj z mojim
srcem 1

Gorečnost Srca Jezusovega: použij moje srce!
Brezmadežna devica Marija: prosi za nas
Srce Jezusovo!

5. Darovanje božjega Srca Jezusovega.
Nebeški Oče, darujem ti Srce Jezusa, tvo¬
jega ljubljenega Sina, kakor se je sam da¬
roval. Vzemi ga zame z vsemi občutki in
željami; moja lastnina so, ker se je zame
daroval, in ker naj bodo odsihmal vse nje¬
gove želje edine moje želje. Sprejmi jih v
zadostitev za moje grehe in v zahvalo za
vse dobrote. Sprejmi jih, da mi dodeliš po
zasluženju Jezusovega Srca vse milosti, ki
jih potrebujem, posebno milost stanovitnosti
do konca. Sprejmi jih kot vzdihljaje ljubezni,
hvale in molitve, ki jih darujem tvojemu
božjemu veličastvu, ker po božjem Srcu
te resnično in vredno častimo in molimo.
Amen.

230

6. Molitev k Srcu Jezusovemu.

O presladko Srce Jezusovo, po rokah pre-
blažene device Marije darujem molitve, dela
in trpljenje današnjega dne tebi v spravo
za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu
presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred
pa Bogu Očetu v vse tiste namene, v ka¬
tere se mu ti sam vsak dan daruješ na
naših oltarjih. Amen.

7. Darovanje častne straže.

Božji Odrešenik, moj presladki Jezus!
Darujem ti to uro, v kateri hočem stražiti
pri tebi, in te želim to uro (tu imenuj za¬
ščitnika za to uro) ljubiti, slaviti in tvoje
božje Srce  tolažiti s svojo ljubeznijo.

V ta namen sprejmi vse moje misli, be¬
sede, dela in trpljenje, posebno pa moje
srce, ki ti ga popolnoma posvetim iskreno
te proseč, da ga povsem použiješ v ognju
svoje najčistejše ljubezni.

Povsod bodi ljubljeno najsvetejše Srce
Jezusovo! (100 dni odp. enkrat na dan.)

Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi
moje srce po svojem Srcu!

(300 dni odp. vsakikrat.)

Sladko Srce Jezusovo, bodi moja ljubezen 1
(300 dni odp. enkrat na dan.)

—+S~M~i+—

Male dnevnice

v čast presv. Srcu Jezusovemu,*

ki jih je potrdila sv. apostolska stolica z odlokom
sv. zbora za obrede z dne 26. febr. 1.1901.

Jutrnjice.

F. Gospod odpri moje ustnice,

O.  In moja usta bodo oznanjevala tvojo
slavo.

F. O Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

F. Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

F. Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

* Posebej tiskane se dobe v prodajalni »Katoliškega tiskov¬
nega društva« v Ljubljani, Kopitarjeve ulice.

232

Hvalna pesem.

Odsev Očetove časti,
veselje rajskih visočin,
na križu si umrl trpin,
da grešne bi otel ljudi.

O Jezus, našim dušam slast,
ljubezen razplemžni v nas,
naj srcu tvojemu ves čas
popevamo dostojno čast!

Na veke hvaljeno srce,
za nas v ljubezni plameniš,
v svetišče svoje nas želiš,
oziraj milo se namč!

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem 1

Antif ona.

O sv. Srce Jezusovo, najpokorniše volji
Očetovi, nagni k sebi naša srca, da bodemo
vedno delali to, kar je Očetu všeč.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

0.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti : daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tekč iz
tega najslajšega studenca, obogatč in po-

233

krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Hvalnice.

V. O  Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.
O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«
V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do
nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna  pesem.

Srce, svetišče božje ti,
sam sveti Duh razžaril je,
v Devici te ustvaril ie
iz nje brezmadežne krvi.

Ti si Trojici sveti čast,
moči Očetove spomin,
s teboj je večno združen Sin,
ti Svetega Duha si last.

Ti vernikom si sladek mir,
rešitev grešnega sveta,
zavetje plahega srca,
potrtega tolažDe vir.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti staje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

234

Antifona.

O sv. Srce Jezusovo, ki te žeja po našem
zveličanju, pokliči nas grešnike s pota kri¬
vice, da ne bomo umrli v svojih grehih.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti: daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tek6 iz
tega najslajšega studenca, obogatč in po¬
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Ob prvi uri.

V.  O Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do
nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

235

Hvalna pesem.

Srce, ljubezni spravni dar,
rešenja našega odkup,
zemljanom si edini up,
prihodnjosti jasneje žar.

Ranila te je bridka rez.

Odprto zdaj si večni čas.

Do tebe vabi, sili nas
ljubezni neminljiva vez.

Izlil ti zadnjo kri je meč,
da si očistil duše nam.

O sprejmi zdaj nas v sveti hram,
iz njega nas ne pusti več 1

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

A n t i f o n a.

O sv. Srce Jezusovo, najpopolnejši vzor
čistosti, očisti tudi naša srca, da bodemo
zaslužili, biti tebi podobni.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O. Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti: daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tekd iz

236

tega najslajšega studenca, obogati in po¬
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Ob tretji uri.

V. O  Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.
0.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«
V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.
O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna pesem.

O rani, ranjeno Srce,
ljudi v ljubezni svoji nas!

Z ljubeznijo napoji nas,
kot rosa poživi polje!

V skrivnostnem zakramentu Bog
uživati sam sebe da.

Nebeško jed krvi, mesa
deli vsem gostom nam okrog.

On, ki slavi ga rajski svet,
božanstvo jasno je zavil
v podobo kruha, da bi bil
v zveličanje nam sladka jed.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

237

A n ti f ona.

O sveto Srce Jezusovo, najkrotkejše na¬
sproti svojim sovražnikom, naj vlada tvoj
mir v naših srcih, da bodemo iz srca odpu¬
stili onim, ki nas preganjajo in obrekujejo.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti: daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tekd iz
tega najslajšega studenca, obogatč in po¬
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Ob šesti uri.

V.  O Bog, glej na mojo pomoč.

O. Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do
nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

238

Hvalna pesem.

Srce, nebeški ti oltar,

nad zemske vzvišen vse stvari,

le to, kar rado sprejmeš ti,

Bogu je ljub in všečen dar.

Kot šotor carski se blestiš,
vsem čednostim si sveti stan.
Brezmadežni čistosti v bran
pred vragov četami stojiš.

Iz tebe vre pravice vir,
o božje milosti napoj,
svatuje lahka vest s teboj,
ko dušo dviga blažen mir.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

Antif ona.

O sveto Srce Jezusovo, zavoljo naših
grehov globoko potrto, daj nam skesano
in ponižno srce, da bodemo rodili vreden
sad pokore.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji ne¬
vesti: daj nam svojim služabnikom, da za¬
služimo, da nas nebeške milosti, ki tekb iz

239

tega najslajšega studenca, obogatč in po¬
krepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Ob deveti uri.

V. O  Bog, glej na mojo pomoč.

O. Gospod, hiti mi pomagat.

F. Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.
O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«
V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.
O. Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna pesem.

Srce, danica svetla nam,
čistejše kot krilatcev zbor,
vseh božjih del najlepši vzor,
včlovečene besede hram.

Očetu slava vredna je,
kar, sveto ti Srce, storiš.

Kar, ljubo ti Srce, želiš,

Očetu želja vedna je.

Če z grehom žalim kdaj Boga
in on se srdi nad menoj,
ozre se nate — in takoj
pozabi, kar sem storil zla.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

240

Antifona.

O sveto Srce Jezusovo, ki si nad vse
ljubilo uboštvo, deni nas kot pečat na svoje
Srce, da bode v tebi, našem edinem za¬
kladu, počivalo celo naše srce.

V. O  Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod, Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji
nevesti: daj nam svojim služabnikom, da
zaslužimo, da nas nebeške milosti, ki tekb
iz tega najslajšega studenca, obogatč in
pokrepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Večernice.

F. O Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

F. Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

O.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
in na vekomaj. Amen.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

F. Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do nas.

O. Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

241

Hvalna pesem.

O Jezusovo ti Srce,
ljubezni posvečen oltar,

Bogu najdražji spravni dar,
za vse, ki grehi nas teže!

Ti sladka paša golobic,
ti plahih grlic gnezdice,
ti senčnica nevestice,
ti vrtec pisanih cvetlic!

V njem bela lilija dehti,
nedolžnega devištva znak,
v njem rože dvigajo se v zrak,
žareče, kot mučencev kri.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem!

Antifona.

O sv. Srce Jezusovo, nad vse radodarno
onim, ki te ljubijo, po tebi naj hrepeni naše
meso in naše srce, da bodeš ti ljubezen
našega srca in naš delež na veke.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O. Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji
nevesti: daj nam svojim služabnikom, da

Srce Jezusovo.

16

242

zaslužimo, da nas nebeške milosti, ki tekč
iz tega najslajšega studenca, obogati in
pokrepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Sklep.

V. O  Bog, glej na mojo pomoč.

O.  Gospod, hiti mi pomagat.

V.  Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

0.  Kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej
in na vekomaj. Amen. Aleluja.

Od tretje nedelje pred pepelnico do velike so¬
bote se reče namesto »Aleluja«:

»Hvala tebi, Gospod, kralj večne slave.«

V.  Srce Jezusovo, ki goriš v ljubezni do
nas.

O.  Vnemi naša srca z ljubeznijo do tebe.

Hvalna pesem.

O božje Matere Srce,
za Sinovo Srce živi,
od rojstva svojega vse dni
polaga svoje vanj želje.

Kot pl&mena mogočna dva
združujeta se v plamen en
Bogu in ljudstvu posvečen,
ljubezni njunega Srca.

Srce, ti drago srcem vsem,
ki ljubijo čistosti cvet,

Srce, ti slaje kakor med,
o vladaj v srcu slehernem.

243

A n t i f o n a.

O žrtev ljubezni, preljubeznivo Srce Je¬
zusovo, za naše grehe darovano, od ne¬
hvaležnih ljudi pozabljeno in žaljeno, iz-
preobrni nas, poživi nas, vžgi nas.

V.  O Bog mojega srca, moje srce je pri¬
pravljeno storiti tvojo voljo.

O.  Moj Bog, to je moje veselje, in tvoja
postava je v sredi mojega srca.

Molimo.

Gospod Jezus, ki si iz posebne dobrote
svoje ljubezni neizrečeno sladkost in bo¬
gastvo svojega Srca odprl Cerkvi svoji
nevesti: daj nam svojim služabnikom, da
zaslužimo, da nas nebeške milosti, ki tekd
iz tega najslajšega studenca, obogatč in
pokrepčajo. Ki živiš in kraljuješ od vekomaj
do vekomaj. Amen.

16 »

Spravne in zadostilne
molitve

v čast presvetemu Srcu.

Skupno zadoščenje in posvetitev.

1. Za praznik Srca Jezusovega.

0  božje Srce Jezusovo, ti si nas v svo¬
jem zemeljskem življenju tako zelo
ljubilo, da si se vse zdelalo in utrudilo,
da bi nam pokazalo svojo ljubezen. Z isto
ljubeznijo ostaneš v najsvetejšem zakra¬
mentu do konca sveta, vsak dan se daruješ
za nas in si naša dušna hrana. Vse to si
storil za nas, o Jezus, in bi še več storil, če
bi bilo mogoče, da bi pridobil našo ljubezen.
A naša srca ostanejo trda in brezčutna pri
vseh teh dokazih tvoje neskončne dobrote
in ljubezni.

24S

Namesto zahvale prejemaš ravno v tem
zakramentu ljubezni od večine ljudi le ne¬
hvaležnost; žalijo te z mrzloto, zaničeva¬
njem, da, celo z nevrednimi obhajili. In naj¬
bolj boli tvoje Srce, da tako ravnajo celo
tebi posvečena srca. Osramočeni moramo
priznati, da smo tudi mi tako nehvaležni.
A glej, Gospod, žalosti potrti in ponižanega
srca klečimo pred teboj, da ti v imenu ce¬
lega človeštva skesano zadostimo za tako
sramotno ravnanje. Usmili se nas in od--
pusti nam! Tvoja milost naj zmaga nad
pravico in v krvi tvojega božjega Srca uniči
našo krivdo. V bodoče pa ne misli več na
našo nehvaležnost in nezvestobo, marveč
le na svojo zvestobo in usmiljenje. O Srce
dobrote in milobe, sprejmi milostno vse
počeščenje, ki se ti današnji spravni dan
opravlja po vsem svetu: vse javne sveča¬
nosti, toliko gorečih obhajil, vse neštevilne
dokaze prisrčne pobožnosti, češčenja, lju¬
bezni, darovanja, s katerim ti hočejo danes
ljubeče duše, ki so se odzvale tvojemu va¬
bilu, zadostiti za vso nečast.

Sprejmi tudi, o presladki Jezus, želje in
namene vseh src, ki so se tukaj zbrala;
ena želja navdaja vse: da se tebi posve¬
timo. Da, tvojemu svetemu, božjemu Srcu
posvetimo svojo osebo, svoje življenje, svoja
srca z vsemi čuvstvi in željami, z vsemi
dejanji, težavami, trpljenjem za čas. in več-

246

nost. Tukaj hočemo živeti tvoji časti, tvoji
službi, v nebesih pa naj nas popolnoma
prešine tvoja ljubezen.

O Srce Jezusovo, sveto, sladko bivališče
naših duš, naša imena naj bodo neizbrisno
zapisana v tebi in tvoja ljubezen naj se
tako globoko vtisne v naša srca, da te
nikdar ne pozabimo, se nikdar ne ločimo
od tebe.

Razlij, o najboljši Jezus, svoj obilni bla¬
goslov na naše prijatelje in dobrotnike, naše
sorodnike in vse tukaj zbrane, na sv. Cerkev
in njenega poglavarja, sv. očeta. Ohrani,
varuj nas v svojem božjem Srcu, skrij nas
vanj do onega srečnega trenutka, ko ti
bomo v nebeški domovini z angeli in svet¬
niki klicali: Čast, ljubezen, hvala, slava
najsvetejšemu, sladkemu, ljubljenemu Srcu
Jezusa, našega Odrešenika vekomaj. Amen.

2. Obnovitev posvečenja presv. Srcu
Jezusovemu.

(Za goriško nadškofijo zaukazana vsako leto
v nedeljo po prazniku presv. Srca Jezusovega.)

a) Slovesna prošnja sa odpuščanje.

O Jezus, naš Gospod in Zveličar! Ti si
vedno poln ljubezni in usmiljenja do nas
revežev, in vedno hrepeniš, podariti nam
zaklade svoje ljubezni, da, še več, podariti
nam samega sebe. Iz te prevelike ljubezni
si postavil samega sebe v neprestano da-

247

ritev za nas v zakramentu presv. Rešnjega
Telesa ter se vsak dan brezštevilnokrat za
nas daruješ svojemu nebeškemu Očetu.

Kako globoko mora torej raniti tvoje pre¬
sveto Srce, ko vidiš, da večina ljudi za to
neizmerno tvojo ljubezen nima drugega ko
mlačno in mrzlo srce, nehvaležnost in za¬
ničevanje.

Ali ti ni bilo zadosti, da si za naše odre¬
šenje prehodil trdo in trnjevo pot, pot trp¬
ljenja in križa, in da si nam tako pokazal
svojo neskončno ljubezen? Ali ti ni bilo
zadosti, da si enkrat prestal strašne smrtne
težave, v katere te je spravilo grozno šte¬
vilo naših grehov? Zakaj se hočeš še vedno
in pa ravno v zakramentu svoje ljubezni
izpostavljati žalitvam, ki si jih izmišljata
hudobija človeška in sovraštvo peklensko?

O preljubeznivi Jezus, kako te pač mora
skeleti vsa ta nehvaležnost, kako zelo ža¬
liti tvoje Srce vse zasramovanje in bogo-
skrunstvo, kateremu si izročen v tem pre¬
svetem zakramentu!

V svojo sramoto in s solzami v očeh mo¬
ramo pa priznati, da žalibog tudi mi nismo
brez te nehvaležnosti do tebe! — A klečč
pred teboj in vpričo angelov in svetnikov
božjih te ponižno in skesano prosimo: od¬
pusti nam vse zanikarnosti, odpusti nečast
in razžaljenje, ki te je kdaj zadelo v tem
presvetem zakramentu, bodisi od nas, bo-

243

diši od drugih. Ti nam vidiš v srce in veš,
kako zelo nam je žal za vse te nehvalež¬
nosti, in kako nas boli, da smo tako ne¬
spodobno ravnali s teboj. S solzami, da, s
srčno krvjo bi hoteli oprati vse kraje, kjer
so ljudje kdaj žalili tvojo ljubezen in ranili
tvoje presveto Srce. Srca vseh ljudi bi radi
imeli, da bi jih tebi podarili in zamenjali za
svojo mlačnost in za brezsrčnost vseh tistih,
ki te ali niso hoteli spoznati, ali pa te niso lju¬
bili, kakor si vreden, tudi ko so te spoznali-

Ti pa, naš preljubeznivi Zveličar, odpusti
nam naše grehe, podeli nam stanovitnost
v dobrem, odvrni milostno od nas zaslužene
kazni božje, napolni nas z živo ljubeznijo
do tebe v presvetem zakramentu, upodobi
naša srca po svojem presvetem Srcu, da ti
bomo odslej zvesto služili in tako zaslužili,
biti s teboj v nebesih vekomaj. Amen.

b) Slovesno posvečenje.

O presveto Srce našega božjega Odre¬
šenika, vseh milosti neusahljivi studenec 1
Kako si nas moglo ljubiti tako neizmerno,
ko so vendar naša srca bila tako mlačna
in mrzla do tebe?

Ali tvoja velikodušna ljubezen, ki nas je
obsipala z dobrotami, tudi ko te nismo lju¬
bili, nam daje upanje, da tudi naše ljubezni
ne zavržeš. Da, preljubeznivi Jezus, sprejmi
milostno naše želje, ko se hočemo popol-

249

noma posvetiti k časti in proslavi tvojega
presvetega Srca; sprejmi dar, ki ti ga ho¬
čemo izročiti z vsem, kar smo in kar imamo.

Posvečene naj ti bodo naše osebe in dru¬
žine, naše hiše in občine, naša dežela in
škofija. Posvečeno ti bodi naše dejanje in
nehanje, posvečene naše stiske in bridkosti,
posvečeno naše življenje in naša smrt. Za
naprej se hočemo le tebi žrtvovati, tvoji
časti se posvečevati in ljubezni do tebe go¬
reti zdaj in vekomaj.

S tem namenom ti izročimo svoja srca z
vsemi občutki, in želimo, naj bi se vedno
ujemala z občutki tvojega Srca. Samo tvoji
hočemo biti, samo tvojemu presvetemu Srcu
zapisani.

Zato se odpovemo za vselej in vsemu,
kar bi ne bilo po volji tvojemu presvetemu
Srcu. Ne več svetu, ne sebi, ampak tebi,
o Jezus, hočemo živeti odslej.

Ti pa sprejmi milostno ta dar, ki ga po¬
ložimo tvojemu presvetemu Srcu na oltar,
in imej nas odslej za svoje; bodi nam oče,
bodi edini gospodar naših src, bodi nam
vse. Sprejmi ta dar, s katerim bi radi ne¬
koliko popravili veliko krivico, da smo
namreč imeli za tvojo neizmerno ljubezen
tolikrat le nehvaležno, mrzlo in mlačno
srce. Malo je, kar ti ponujamo, ali to je
vse, kar imamo, in česar ti od nas želiš.
Sprejmi torej, sprejmi za zmerom naše

250

ubogo srce, o preljubeznivi naš Zveličar, naš
Gospod in Bog. Saj je bilo ustvarjeno zate
in ne najde miru, dokler ga ne najde v tebi.

Tebi posvečeni, prosimo te zlasti še tudi
za našo deželo in škofijo, za našega cesarja
in za našo državo. Oj, ozri se milostno
na nas vse in usmili se nas. Pošlji v svoj
vinograd delavcev, navdušenih zate in za
tvoje kraljestvo, in zabrani, da bi radi po¬
manjkanja duhovnikov tvoja srčna kri bila
za nas zastonj prelita. Podeli nam mir,
tisti mir, ki ga nam svet ne more dati, da
bodo naša srca tvojim zapovedim pokorna
in tebi vselej prijetna in dopadljiva. Ozri
se slednjič milostno na svojega služabnika,
našega cesarja. Bodi mu luč in moč, pod¬
pora in tolažba. Blagoslovi njega, blagoslovi
cesarsko hišo, blagoslovi veliko družino
avstrijskih narodov in vodi naše cesarstvo
tako, da ti bomo tukaj zvesto služili, nekdaj
pa se vsi, vladar in ljudstvo, srečno združili
s teboj v nebesih.

Zdaj pa ti še enkrat posvetimo in izro¬
čimo svoja srca in zakličemo:

O Jezus, tebi živimo!

O Jezus, tebi umrjemo!

O Jezus, tvoji smo živi in mrtvi. Amen.

3. Spravna molitev k Srcu Jezusovemu.

Božje Srce Jezusovo! Glej, pred teboj
klečimo, in darujemo ti vso molitev, hvalo,

251

vse poveličevanje brezmadežnega Srca Ma¬
rijinega, vseh angelov in svetnikov v ne¬
besih in vse sv. Cerkve, ter želimo, da bi
vse stvari vso večnost tebe molile, hvalile in
častile. Ravno tako se ti zahvalimo za vse
dušne in telesne dobrote, ki neprenehoma
izvirajo iz tebe, neusahljivega vira ljubezni
in vseh dobrot. Združeni z vsemi tebe
ljubečimi stvarmi te prosimo odpuščanja
za vso nevero in vso nehvaležnost, za vso
mrzloto in vso malomarnost ter za vse
zaničevanje in vso onečastitev, s katero te
žalijo ljudje, posebno v zakramentu presv.
Rešnjega Telesa. V zadostilo sprejmi mi¬
lostljivo našo vero, naše zaupanje, našo
ljubezen, in milostljivo usliši naše prošnje:

V.  Božje Srce Jezusovo! Usmili se svoje
svete Cerkve, vseh duhovskih in svetnih
gosposk ter vseh svojih vernih.

O.  Prosimo te, usliši nas!

V.  Božje Srce Jezusovo! Usmili se vseh
udov te bratovščine, ki je posvečena tvo¬
jemu počeščenju.

O. Prosimo te, usliši nas!

V.  Božje Srce Jezusovo! Priporočamo ti
vse naše prošnje.

O.  Prosimo te, usliši nas!

F. Božje Srce Jezusovo! Usmili se duš
vseh umrlih kristjanov v vicah, posebno tistih,
ki so bili v življenju udje te bratovščine.

O.  Prosimo te, usliši nas!

252

Božje Srce Jezusovo! Ti si se darovalo
na križu nebeškemu Očetu za zveličanje
vseh ljudi, ti pa ponavljaš ta dar neštevil-
nokrat na naših oltarjih; ta dar večne lju¬
bezni obrni nam vsem v prid.

Ohrani, varuj in vladaj svojo sveto Cer¬
kev in njenega poglavarja. Združi s pogla¬
varjem škofe, s škofi mašnike, z mašniki
vse verne, da bomo vsi eno poslopje, sezi¬
dano na podlagi apostolov, na skali svetega
Petra in na tebi, ki si vekomaj vogelni ka¬
men. Krivih naukov, razkola, pohujšanja,
preganjanja in malomarnosti obvaruj svojo
sveto Cerkev.

Varuj vladarje, gosposke in predstojnike,
da bodo s tvojo modrostjo in močjo v miru
in edinosti, v pravičnosti in ljubezni, v pravi
bogaboječnosti svoje podložne vodili k več¬
nemu zveličanju in časnemu blagostanju.

Dodeli svojo milost vsem staršem, da
bodo otroke vzgojevali v tvojo čast in nji¬
hovo zveličanje, ter jih v nedolžnosti in
kreposti vzgojili v otroke božje in dediče
nebeškega kraljestva.

Daj tudi vsem otrokom ubogljivost, spo¬
štovanje, hvaležnost in ljubezen do staršev,
da se bode v obilnosti nanje razlival tvoj
božji očetovski blagoslov. Daj tudi poslom
zvesto in vestno izpolnjevati svoje dolžnosti;
potrpežljivost in ponižnost, čisto življenje in
veselje v Svetem Duhu.

253

Ohrani nedolžne, potrjuj spokornike, iz-
preobrni grešnike, ponižaj sovražnike svo¬
jega kraljestva in pripelji jih v svoj hlev;
širi čast svojega svetega imena vedno bolj
in bolj, da bodo vsi ljudje spoznali resnico
in se zveličali.

Tvojemu božjemu Srcu, o Jezus, priporo¬
čimo končno še vse ljudi na tem svetu;
usmili se duš vseh vernih mrtvih, posebno
duš naših staršev, sorodnikov, prijateljev in
dobrotnikov in vseh tistih, katerih se nihče
posebej ne spominja; vsem pa nam daj
milost, da se zveličamo ter z njimi vred
tebe večno gledamo in uživamo. Kateri ži¬
viš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti
Svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

4. Zadoščenje božjemu Srcu Jezusovemu.

O božje Srce Jezusovo, pred teboj na
kolenih kleče se ti še enkrat darujemo z
namenom, da bi rastli v ljubezni in zvestobi
do Boga in tako zadostili za žalitve, ki jih
moraš trpeti od nehvaležnih ljudi.

Obljubimo:

Čim bolj se skrunijo tvoje skrivnosti, —
tem bolj verujemo vanje, o božje Srce!

Čim bolj si prizadevajo brezverci, oropati
nas večnega upanja, — tem bolj upamo v
tebe, o presv. Srce Jezusovo, ti edino naše
upanje 1

254

Čim bolj se človeška srca ustavljajo mi¬
losti, — tem bolj te ljubimo, neskončno
ljubeznivo Srce Jezusovo!

Čim bolj neverniki napadajo tvoje bo¬
žanstvo, — tem bolj te molimo, o božje
Srce Jezusovo!

Čim bolj se tvoje svete zapovedi po¬
zabljajo in prelamljajo, — tem bolj jih
hočemo mi izpolnjevati, o presveto Srce
Jezusovo 1

Čim manj se tvoji sveti zakramenti častč
in prejemajo, — tem bolj jih hočemo mi z
ljubeznijo in spoštovanjem prejemati, o ve¬
likodušno Srce Jezusovo!

Čim manj se spoznavajo in posnemajo
tvoje čednosti, — tem bolj jih hočemo mi
posnemati, o presveto Srce Jezusovo, vzor
vseh čednosti.

Čim bolj se prizadeva pekel duše pogu¬
biti, — tem bolj goreče si hočemo prizade¬
vati mi, rešiti in zveličati jih, o presveto
Srce Jezusovo, goreče za duše!

Čim bolj požrešnost in prevzetnost raz¬
dirate zatajevanje in zvesto izpolnjevanje
dolžnosti, — tem bolj se hočemo mi zata¬
jevati ter svoje dolžnosti zvesto izpolnje¬
vati, o ti s sramoto nasičeno Srce Jezusovo!

Čim bolj se zaganjajo peklenska vrata
proti tvoji sveti Cerkvi, — tem zvesteje se
je hočemo držati in jo braniti, o zvesto
Srce Jezusovo!

255

Čim bolj se svet vzdiguje proti nezmot¬
ljivemu papežu, — tem bolj ga hočemo mi
z vernim srcem poslušati in se s ponižno
vdanostjo izročiti njegovemu vodstvu, o
Srce Jezusovo, ti večna modrost!

Čim bolj se ljudje zaradi sebičnosti od¬
tujujejo drug drugemu, — tem bolj se ho¬
čemo mi kot udje iste božje družine ljubiti
v tebi, ljubezni polno Srce Jezusovo!

Molimo.  O božje Srce Jezusovo, Srce
živega Boga, daj nam milost, da bomo kot
zvesti otroci tvoje svete Cerkve na svetu
apostoli tvoje ljubezni, v večnosti pa tvoja
krona. Amen.

5. Druge spravne molitve k presvetemu Srcu
Jezusovemu.

Posvetitev pred podobo presv. Srca.

Moj preljubeznivi Jezus, jaz 1. I., da se
ti izkažem hvaležnega in ti zadostim za
svojo nezvestobo, ti podarim svoje srce in
se tebi vsega posvetim; in sklenem s tvojo
milostjo, da te ne žalim nikdar več s kakim
grehom.

(100 dni odpustka enkrat na dan, če izmoliš
skesano to molitvico pred podobo presv. Srca;
popoin  odpustek enkrat na mesec, če jo moliš
vsak dan. Pogoji: spoved, obhajilo, molitev v
papežev namen. Pij VII., 9. junija 1807.)

Molitev za umirajoče.

O predobrotljivi Jezus, ti ljubitelj duš,
rotim te po smrtni borbi tvojega presvetega

256

Srca in po bolečinah tvoje brezmadežne
Matere, očisti v svoji krvi vse grešnike
celega sveta, ki se sedaj bore s smrtjo in
ki bodo še danes umrli. Amen.

Srce Jezusovo, ki si trpelo smrtne brid¬
kosti, usmili se umirajočih!

(100 dni odpustka vsakikrat; popoln odpustek
— pod navadnimi pogoji — enkrat v mesecu,
ako se izmoli vsak dan trikrat v različnih časih.
Pogoji: spoved, obhajilo, obisk cerkve in tam
molitev po namenu sv. očeta. Pij IX., 2. febr. 1850.)

Molitev k Srcu Jezusovemu za Avstrijo.

Presveto Srce Jezusovo, usmili se naše
domovine. Presveto Srce Jezusovo, izlij
svoj najobilnejši blagoslov na našo mater,
sv. Cerkev, na sv. očeta, na našega cesarja,
naše škofe in duhovnike! Ohrani pravične,
izpreobrni grešnike, razsvetli nevernike.
Blagoslovi naše sorodnike in prijatelje, po¬
magaj umirajočim, reši uboge duše trpljenja
v vicah, in razširi milo gospostvo tvoje
ljubezni po vsej naši domovini. Amen.

(300 dni odpustka enkrat na dan za vse ver¬
nike cele Avstrije. Leo XIII., 16. maja 1885.)

6. Prisrčna prošnja k najsvetejšemu Srcu
Jezusovemu.

Daši nevreden, pokleknem pred te, naj¬
svetejše Srce Jezusovo, da te častim in
molim, ljubim in hvalim, kolikor morem.
Tebi, ljubeznivi prijatelj moje duše, pripo-

257

ročim z najtrdnejšim zaupanjem svojo stisko
in nadlogo, svojo zapuščenost in revščino,
svojo slabost, svojo mlačnost, skratka, vse
rane svoje duše. Prosim te najprisrčneje,
usmili se me in pridi mi na pomoč.

O, ljubezni polno Srce, reši me! Pri
vsem, kar te mor.e ganiti, te rotim, da po¬
deliš meni in vsem, katerih zveličanje je
v nevarnosti, milost, da ostanemo v tvoji
ljubezni. O božje Srce, ne pusti, da se po¬
gubim! Stori z menoj, kar hočeš; da te le
ljubim, mi je dovolj. Ne zavrzi me, v te
zaupam. K tebi kličem, saj ti edini me
moreš rešiti vsega hudega, posebno pa
greha. Zatri v meni greh in odpusti mi vse,
s čimer sem te razžalil. Žal mi je, zato te
prosim odpuščenja.

O presveto Srce, izkaži svoje usmiljenje
meni, mojim sorodnikom in prijateljem,
vsem, ki so zmožni, tebe ljubiti; vsem onim,
ki so se meni v molitev priporočili ali sem
dolžan zanje moliti. Pomagaj vsakemu po
njegovi potrebi. O usmiljčno Srce, izpre-
obmi grešnike in tolaži duše v vicah! Bodi
pribežališče umirajočim, pomoč in tolažba
trpečim. Bodi slednjič meni, ljubeznivo Srce,
vse v vsem; bodi moje pribežališče ob smrtni
uri in vzemi v svojem velikem usmiljenju
mojo dušo k sebi v raj. Amen.

Srce Jezusovo.

17

258

Devetdnevnica,

kot priprava za praznik presvetega Srca
Jezusovega.

Prvi dan.

Božje Srce Jezusovo V  najsvetejšem
zakramentu je — blaženo.

V tesnem tabernaklju je božje Srce ne¬
izmerno srečno in blaženo. Mesto svetnega
vrišča in svetnih zabav vlada okoli njega
grobna tihota in samota; mesto zlata in
srebra je tu le prevečkrat uboštvo in za¬
puščenost. In Srce Jezusovo ni samo, mo¬
lijo ga preprosti ljudje. Njegovi sovražniki
pa ga ne molijo, ampak pogosto ga za¬
smehujejo in zasramujejo! Toda, akoravno
je Srce Jezusovo tako samo in zraven še
zaničevano, je vendar popolnoma blaženo
in srečno.

Kolikokrat pa zgubiš ti pravi mir za¬
voljo malenkosti? V zemeljskih stvarih
misliš dobiti svojo srečo, pa se varaš. Zato
spoznaj vsaj sedaj, da te ničemurni svet ne
more osrečiti.

O preblaženo Srce, spoznam naj, da je
vse ono posvetno veselje ničemurno, po
katerem hrepenim; daj, da zaničujem vse,
kar ljubi in ceni svet.

Skleni:

Pri svojih delih bom pomislil, kako in
s kakimi čuvstvi bi jih opravil Jezus sam;

259

gledal bom na to, da vsa svoja tudi naj-
neznatnejša dela opravim vedno popolneje.

Drugi dan.

Božje Srce Jezusovo v najsvetejšem
zakramentu je — milostljivo.

Kaj je čutil Jezus v svojem življenju, ko
je ozdravljal bolnike in jih sam iskal, da
jim da zdravje, ko je dal slepim videti, ko
je obujal mrtve k življenju in ko je delal
toliko drugih velikih čudežev. Ljubezen,
milosrčnost ga je navdajala takrat, in ista
čuvstva ima še sedaj, ko deli milosti iz
tabernaklja. Čuvstva, ki jih je imel takrat,
ko je za nas prestal toliko truda, težav in
neprijetnosti, jih ima tudi sedaj v tabernaklju.

Srce Jezusovo je polno milosti, ki bi jih
rado delilo ljudem, ki pa se malo zmenijo
zanje. Nekega dne je pokazal Jezus svoji
učenki bi. Margareti svoje Srce vse v ognju,
rekoč: »Hči, moje Srce trpi nepopisne bo¬
lečine, ker se ne more darovati dušam tako,
kakor bi se rado. Pomagaj mi ti, hči, in
ohladi ta silni plamen. Razglasi in daj
razglasiti po vsem svetu, da nočem omejiti
svojih milosti onim dušam, ki jih iščejo v
mojem Srcu.«

Vprašaj se, ali nisi tudi ti med onimi
dušami, ki se upirajo Srcu Jezusovemu?
Ali si kdaj razmišljal o tem? Kaj misliš
o njem, in kaj o sebi?

17 *

260

O neskončno dobrotljivo in milostljivo
Srce, zakaj te nisem spoznal prej? Zato
sem imel tako malo milosti, zato sem tako
slabo zaupal v tebe, zato sem tako boječe
molil. — Čudi se — zaupaj.

Skleni:

Danes hočem storiti kako delo ljubezni
onemu, do katerega čutim v srcu sovraž¬
nost, in to iz tega namena, da tako kaz¬
nujem sebe za svojo nehvaležnost do lju¬
bezni Srca Jezusovega.

Tretji dan.

Božje Srce v presv. zakramentu  je —
daritev.

Ljubezen Jezusova  do  nebeškega
Očeta in ljubezen njegova do nas
ste bili poglavitni vzrok njegove
daritve na križu.  Toda pri tej daritvi
je imela svoj delež tudi zavist in sovraštvo
njegovih nasprotnikov; tu pa, v tej novi
daritvi se kaže samo ljubezen Jezusovega
Srca. Z daritvijo na križu se je popolnoma
zadostilo božji pravičnosti, povzdignila se
je zopet slava božja, odrešen je bil človeški
rod. Čemu še nadaljno, neprestano ponav¬
ljanje te daritve v presvetem zakramentu?
Kar je bilo zmožno zadostiti neizmerni božji
pravičnosti, to še ni dosti za ljubezen Srca
Jezusovega.

261

H krvavi daritvi na križu je zadostovalo,
da ni pokazal svojim sovražnikom svojega
veličastva; kajti, akobibili spoznali
v njem Boga nebeške slave, bi ga
gotovo ne bili križali.  Toda za po¬
novitev one daritve v presvetem zakramentu
je potrebno, da zakrije pred svojimi prija¬
telji tudi svojo človeško naravo.

in dalje, zakaj se ne zadovolji Gospod
Jezus, da bi se ponavljala ta daritev samo
enkrat na leto, kakor se obhaja samo enkrat
spomin njegovega rojstva in vstajenja?
Dalje, zakaj se pri tej novi daritvi Gospod
kar nič ne briga za veličastvo nebeške slave,
temveč se daruje v taki preprostosti in po¬
nižnosti, da se s tem izpostavlja zasmeho¬
vanju in zaničevanju? Zakaj vse to? Glej,
kristjan, med njegovim veličastvom in našo
revščino ni nikake primere; a vse te za¬
preke premagati, ta globok prepad premo¬
stiti je mogla edino le neskončna ljubezen
Srca, ki je nenasitljiva v ljubezni do nas!

Ali vidiš sedaj, slepa in nehvaležna duša
moja, kako sodeluje Srce božje v neprestani
daritvi za nas v presvetem zakramentu?
Čudi se božji ljubezni, obudi čuvstva hva¬
ležnosti in gorečo željo, povrniti mu ljube¬
zen za ljubezen.

Skleni:

Že zgodaj zjutraj hočem preiskati svoje
srce, in pregledati, katero nagnjenje in ka-

262

tera napaka je posebno neljuba presv. Srcu,
ter si prizadevati, da se posebno v tem pre¬
magujem in mu to prinesem v dar.

Četrti dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem zakra¬
mentu je — ponižno.

Prava ponižnost obstoji v tem, da človek
ne išče časti pri ljudeh, in da ljubi vse, kar
ga ponižuje. Premišljuj sedaj ponižanje
Jezusovo v presvetem zakramentu.
Tu ne vidiš nič njegove slave. Ali opaziš
tu kako znamenje njegovega božanstva?
Kje je oni sijaj in veličastvo in služba an¬
gelska? Kje je njegov slavni prestol? Kje
je vse to? Kaj ti kaže njegovo vsemogoč¬
nost, ki vlada ves svet, kaj ti predstavlja
ono modrost, ki ohranjuje svet? Ko bi res
želel, da se tu nanj niti ne ozremo, ali bi
se mogel bolj ponižati? Za prebivališče ima
tabernakelj; toda izvzemši nekatere lepše
oltarje, je mnogo tako pustih in bornih 1 On
bi bil lahko zapovedal svojim vernikom, da
bi mu za prebivališče na oltarju prinašali
zlata in najlepših dragih kamenov, kakor
je to storil v stari zavezi za slavni tempelj,
ki ga je zgradil Salomon. Toda prepustil
se je Gospod Jezus nehvaležnim ljudem,
dasiravno je vedel, kako bodo ravnali z njim.
O prevzvišen zgled najiskrenejše ponižnosti
Srca Jezusovega! A k temu ga ni silil nihče;

263

ne, njegovo Srce si je prostovoljno izbralo
toliko ponižanje in tako ubožno in neznatno
stanovališče. Glej, to je Srce, ki res iskreno
ljubi pravo ponižnost! To je ona čednost,
ki jo posnemaj tudi ti, kakor želi Jezus.
Preglej svoje besede in svoja dejanja po¬
nižnosti, ki jih ob raznih prilikah opažaš
na sebi. Ali je to odkritosrčna ponižnost?
Ali je res tebi vse eno, ali si češčen ali pa
preziran, kakor je to vse eno presv. Srcu
Jezusovemu? Ali prepuščaš tudi ti svojo čast
volji drugih, kakor to dela Jezus? Premisli
in moli!

Skleni:

Varoval se bom danes kar najbolj vsake
časti.

Peti dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem zakra¬
mentu — gori ljubezni.

Jezus Kristus bi nas bil mogel posvetiti
tudi na ta način, da bi nam bil zapustil
samega sebe samo v podobi, da bi torej ne
bil bistveno in resnično pričujoč. Ali nje¬
gova neskončna ljubezen s tem ni bila za¬
dovoljna, temveč hoče biti povsod pričujoč.
Toda zakaj se ni zadovoljil s tem, da bi
bil resnično pričujoč v presvetem zakra¬
mentu samo pri daritvi sv. maše? Tudi na
ta način bi mogel dati svojim prijateljem
priliko, da ga obiščejo vsak dan. Ne, Srcu

264

Jezusovemu to ni bilo zadosti: ono je hotelo
biti na vekomaj pri nas pod skrivnostnimi
podobami; to je: Jezus je hotel biti
vekomaj naš tovariš in prijatelj.

Premisli nadalje, kako zahteva od njega
ta večna njegova pričujočnost pri nas, da
dela neprestano čudeže svoje vsemogočnosti.
Le-ta zahteva, da se njegovo sveto člove-
čanstvo na toliko mestih pomnoži, zahteva
dalje, da se na ta način podvrže neštevilnim
zaničevanjem, ker je ravno to povod tolikih
razžaljen j!

Tej želji njegovega Srca, da bi bilo pri tebi,
pa ti slabo odgovarjaš s tem, da malo hre¬
peniš biti pri njem. Izprašaj malo svojo vest.

Kaj težkega in neprijetnega zahteva od
svojih prijateljev za to, da ga obiščejo? O
koliko ozirov in neprilik je treba premagati,
da služiš zemeljskemu kralju! Toda, da
smeš pristopiti k tako ljubeznivemu Bogu,
od tega te ne zadržuje niti tvoje siromaštvo,
niti tvoja preprostost, niti nizkost tvojega
stanu, tvoje osebe in tvojega dela. Dovolj
je, da ga ljubiš, in gotovo te bo sprejel z
največjo ljubeznijo, sprejel kot prijatelja, kot
dragega znanca. O neskončna ljubezen!
Poglej kako je prijazen, kako nežno te ljubi
Gospod!

Skleni:

Ako bom zunaj cerkve, obrnil bom po¬
gosto svoje misli in svoje srce k njemu in

265

izročil svojemu ljubeznivemu Bogu delo, ki
ga ravno opravljam.

Šesti dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem zakra¬
mentu je — delavno.

Čast nebeškega Očeta in naše
zveličanje silitaJezusa, daostane
v presvetem zakramentu. To je ve¬
lika naloga preljubeznivega Srca; to mu je
namen, z ozirom na katerega ureja vse svoje
delovanje. Iz svojega tihega bivališča, iz
svetega tabernaklja, vodi in vlada Jezus
svojo Cerkev. Pri svoji nebeški mizi hrani
in krepi kot dober pastir svoje ovce, naše
duše; tujih  uči, ozdravlja in varuje. Kakor
skrben in ljubezniv učitelj goji in poučuje
tu in okrepčuje slabe in na potu popolnosti
neizkušene duše. Odtod kliče k sebi bolne,
umirajoče in za njegovo ljubezen že povsem
umrle duše; nekatere čaka kakor dobri oče,
druge vabi k sebi s sladkimi obljubami: vse
pa poživlja, ozdravlja in rešuje. Skratka:
Vse dobro, ki ga imaš, prihaja iz tega stu¬
denca; njegovo Srce je neizmerno morje
svetlobe, ljubezni, zdravja in svetosti, ki
se razliva po njegovi sveti Cerkvi.

Če hočeš torej, bogoljubna duša, da pri¬
padaš tudi ti temu vsega češčenja vrednemu
Srcu, če hočeš biti lastnina Srca Jezusovega,
moraš biti istega mišljenja, delati moraš iz

266

istih namenov. Ti si suženj, ki ga je od¬
kupil Jezus; in za koliko ceno! Dolžan si
zato, da vzameš nase kolikor mogoče velik
del onega bremena, ki ga on nosi. Ti si
njegov otrok; svojemu dobremu Očetu mo¬
raš kolikor mogoče olajšati njegovo delo.
Tvoja duša je njegova nevesta; kolika
sramota bi bila zate, če bi se zadovoljil
samo z njegovim mirom in s sladkostjo
njegove ljubezni, a ne bi hotel nič storiti
v njegovo čast in slavo! Na noben način
se ne smeš opravičiti, ako zanemarjaš
svojo dolžnost, ki ti nalaga, da po mo¬
žnosti pospešuješ slavo božjo in zve¬
ličanje neumrjočih duš. Kmalu boš videl,
na kak način moreš to storiti; za sedaj
si zapomni samo, da je to tvoja dolž¬
nost.

Pokliči si v spomin misli, besede in dela
svojega življenja. Prašaj se, če si že kaj
storil iz tega glavnega namena: da širiš
čast in slavo svojega Gospoda, Očeta in
ženina na svetu. Ne moreš zares ljubiti
Jezusa, pa zanj nič storiti. Kaj hočeš v
bodoče storiti? Srečni oni, ki se odločijo
za vselej 1

Skleni:

Takoj zjutraj in večkrat črez dan bom
daroval vsa svoja dela za vse, od katerih
sem pretrpel kaj hudega.

267

Sedmi dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem za¬
kramentu je — skrito.

Ko gledamo Jezusa tako, kakor je v ta¬
bernaklju, kdo bi rekel, da je to oni Bog,
ki skrbi za nebo, zvezde, solnce, angele,
ljudi in ves svet? Od tolike modrosti in
moči njegove ne vidiš tukaj prav nič. Srce
njegovo mora imeti neko skrivnost z ozirom
na naše duše, drugače bi ne bivalo tukaj.
Tu diše vse samo ponižnost, potrpežljivost,
skromnost, tiho in notranje življenje.

Glej, tu imaš toliko zgledov, kaj je ono
skrivno in tiho življenje, po katerem toliko
želi, da ga posnemamo. Podlaga temu
skromnemu življenju je notranji duh,
ki mora biti duša vsakemu tvojemu delu;
duh, ki dela ne slučajno in iz ozira na ljudi
in njihovo hvalo, temveč gleda v vsem in
vedno edino le na Boga; duh, ki ne meri
stvari po zunanjosti, temveč edino le po
njihovi notranji vrednosti, in kateremu je
vse sama ničemurnost in brez vsake prave
vrednosti, kar ni volja božja; duh, ki nikdar
ne išče priložnosti, da bi mnogo deloval;
duh, ki se mu ne zdi malenkostna stvar,
ki je Bogu ljuba; duh slednjič, ki dela vse
iz čiste božje ljubezni in išče le ljubezni
božje kot edino plačilo vsemu svojemu
delovanju.

263

Sedaj gotovo lahko razumeš, kako po¬
treben ti je ta duh notranjosti, da boš po¬
poln. Sedaj takoj skleni, kaj hočeš v bo¬
doče storiti; ker, ako se ne začneš truditi
sedaj, da se povzpneš do tega notranjega
duha, ne boš nikdar prišel do onega skri¬
tega življenja v Jezusu Kristusu, o katerem
svetniki, začenši od sv. Pavla, pripovedujejo
tolike čudeže.

Kadar je torej v tem skritem življenju
duša vsled notranjega duha ves svet pre¬
gnala iz svojega srca, želi in se trudi skriti
pred svetom, če more, vsako svoje delo in
samo sebe. Pri tem se prav nič ne vara,
ker je duh ne oddaljuje od izpolnjevanja
njenih dolžnosti in opravljanja stanovskega
dela: temveč ne išče drugega kot daje sama,
da molči in je zbrana, ako to dopuščajo
skupno življenje, pravila in ljubezen. Boji
se videti svet; a boji se tudi, da bi je svet
ne videl, ker bi se vsled tega mogoče vrinili
v njeno delovanje skrivaj celo posvetni oziri.
Za svojo krepost in za svoje trpljenje ne
želi druge priče kakor Boga; zato se pa
tudi odreče vsaki prazni zemeljski tolažbi
in se trudi, da skrije pred svetom, kolikor
more, vsako znamenje notranje tolažbe
in notranje žalosti. Boji se vsega vsled
strahu, da bi ne bila prevarana. In pri
teh čednostih se ne izkazuje po nepotreb¬
nem, da bi toliko bolj ljubila popolnost in

269

hrepenela po njej. Noče, da bi kdo mislil
nanjo; nikdar se noče vmešavati v stvari,
ki je ne brigajo; če more, izbere si vedno
v vsem to, kar je najneznatnejše. Samo
pokorščini odpira svoje srce, dokler je ta
pusti v miru, skratka, leta in leta živi tako,
da nihče ne dobi prilike o njej govoriti.

Skleni.

Posebno danes bom pazil sam nase, na
svoje misli in besede; varoval se bom, ko¬
likor morem, da se ne vtikam v stvari, ki
me nič ne brigajo.

Osmi dan.

Božje Srce Jezusovo v presvetem za¬
kramentu je — slavno.

Slava božjega Srca se kaže v vse¬
mogočni ljubezni, s katero napol¬
njuje duše v presvetem zakramentu.
S to ljubeznijo obvlada in uničuje s posre¬
dovanjem tako slabotnih stvari svoje naj¬
hujše sovražnike. ‘ Spomni se samo onih
slavnih zmag, o katerih si bral v življenju
tolikih devic, ki so imele popolnoma enako
naravo in enake slabosti, enake nevarnosti
in nasprotnike, ki so bile enako nestano¬
vitne. Ta presveti zakrament ljubezni je
naredil pri teh tako velike izpremembe.
Pomisli, kolikokrat si se z občudovanjem
naslajal, ko si bral o junaških delih po-

270

trpežljivosti, ljubezni, poslušnosti in so¬
vraštva do samega sebe. S kolikim obču¬
dovanjem so te napolnili zgledi one krotke
in vesele vztrajnosti v dolgotrajnem in kri¬
vičnem pregnanstvu, v neznosnih grozovitih
bolečinah, v neprestanih in hudih izkušnja-
vah! In kako so se mogle te revne stvari
do tega povzpeti, kako so mogle izgubiti
vsako ljubezen do samega sebe, izgubiti
vsak najmanjši strah tudi pred najtežjimi
deli, izgubiti vsak čut za najvabljivejše in
najslajše glasove človeške narave? Da,
vso to moč so zajemali iz tega zakramenta,
vsa ta moč je bila moč ljubezni.

Glej, to je sjava lastna samo božjemu
Srcu! To Srce, ki ljubi svoje stvari, je uči-
nilo, da so ga srčno ljubile take bogo-
ljubne duše. Ako torej ljubiš Jezusa, vidiš
sedaj, kaj moraš storiti, da boš dostojno
proslavil to Srce. Čemu še pomišljuješ,
ako že čutiš v sebi vse večjo željo, odzvati
se njegovi ljubezni? Glej, vse je prevara,
kar te ne vodi ali k preziranju samega
sebe, ali k slepi in navdušeni pokorščini
do volje božje. Umreti samemu sebi — to
je ona popolna in končna slava, ki je išče
Srce božje, ko ti nudi v tem zakramentu
ljubezni toliko milosti. Skleni nadalje, da
hočeš pri vsakem obisku presv. zakramenta
in pri vsakem sv. obhajilu si izvojevati po
eno zmago nad samim seboj. To je naj-

271

lepše darilo, ki je moreš Jezusu pokloniti,
ker po tem hrepeni Srce Jezusovo v pre¬
svetem zakramentu.

Skleni:

Ko se zbudim zjutraj, pogledal bom, kake
misli in sklepe že tako dolgo navdihuje
Bog meni. Potrudil se bom danes kolikor
morem zadostno, da se odzovem tej želji
njegovi, ker vem, da se mora s tem pričeti
v meni slava Jezusa Kristusa.

Deveti dan.

Božje Srce Jezusovo je v presvetem
zakramentu — popolna daritev.

Premisli, kako Jezus ni bil zadovoljen,
da bi se daroval zate na katerikoli način,
marveč se je daroval z vsem, kar je mogel
sam darovati. Kaj mu je še preostalo na
križu od njegovih zemeljskih dobrot, od
njegove časti, od njegovega življenja? Ali
ni dal vse zate? Spominjaj se hvaležnega
srca vsega, kar je storil zate! Krutost, ki
ga je sicer popolnoma izpremenila, je pri
smrti prizanesla samo njegovemu Srcu.
Toda tudi Srce se je hotelo udeležiti te
daritve; da, lahko rečemo, da se je dokon¬
čala ta daritev ravno s soudeležbo božjega
Srca pri daritvi na križu. Hotelo je, da ga
s sulico prebodejo, in da izteče iz njega
zadnja kaplja krvi.

272

Taka mora biti tudi tvoja daritev, ki jo
bodeš daroval njegovi ljubezni. Koliko da¬
ritev si že zapričel; toda pri vseh si se
zadovoljil samo s praznimi željami! S tem
si pa še nisi pridobil ljubezni Jezusove;
ker gledamo na konec, vedi, da kdor ne
dovrši svojega dela, ne stori prav nič.
Dobro razumi to! Kdor ne izroči Bogu ce¬
lega srca, ki je v njegovih očeh več vredno,
kakor vse drugo, ni dal Bogu še ničesar;
tudi mu ni še dosti dal, kdor mu ni popol¬
noma izročil svojega srca, marveč si je
pridržal kaj malega. Daritev torej, ki jo
zahteva Jezus od tebe, obstoji v tem, da
se mu popolnoma odkritosrčno izročiš sa¬
mega sebe in mu pripustiš, da ravna s
teboj, kakor ve in zna. Zavedaj se vedno
in povsod, da ni nič tvojega, marveč, da
Bog ravna s teboj, kakor s svojo lastnino,
bodisi, da ti pošlje tolažbe in sladkosti,
bodisi da ti pošlje vsakovrstne nadloge,
križe in težave.

Skleni:

Danes bom kolikor mogoče zvest in točen
pri vseh duhovnih vajah.

Litanije

presvetega Srca Jezusovega.

jrospod, usmili se nas!

4[ Gospod, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!
Kristus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!
Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Srce Jezusa, Sirni večnega Očeta,

Srce Jezusovo, v Materi devici od Svetega
Duha upodobljeno,

Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi
zedinjeno,

Srce Jezusovo, neskončno veličastno,

Srce Jezusovo.

18

274

Srce Jezusovo, sveti tempelj božji,

Srce Jezusovo, šotor Najvišjega,

Srce Jezusovo, hiša božja in vrata nebeška,
Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni,
Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice,
Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno,
Srce Jezusovo, globočina vseh čednosti,
Srce Jezusovo, vse hvale vredno,

Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src,
Srce Jezusovo, v katerem so vsi zakladi
modrosti in vednosti,

Srce Jezusovo, v katerem biva vsa polnost
božanstva,

Srce Jezusovo, nad katerim ima Oče po¬
sebno veselje,

Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi
prejeli,

Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav,
Srce Jezusovo, potrpežljivo in neskončno
usmiljeno,

Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo,
Srce Jezusovo, vir življenja in svetosti,
Srce Jezusovo, sprava za naše grehe,

Srce Jezusovo, z zasramovanjem nasičeno,
Srce Jezusovo, zavoljo naših hudobij potrto,
Srce Jezusovo, do smrti pokorno,

Srce Jezusovo, s sulico prebodeno,

Srce Jezusovo, vir vse tolažbe,

Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje,
Srce Jezusovo, naš mir in naša sprava,
Srce Jezusovo, daritev za grešnike,

275

Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih,
Srce Jezusovo, upanje v tebi umirajočih,
Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

prizanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospodi

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas!

V.  Jezus krotki in iz srca ponižni.

O. Upodobi naša srca po svojem Srcu.

Molimo.

Vsemogočni večni Bog, ozri se na Srce
svojega preljubega Sina in na češčenje in
zadoščenje, ki ti ga opravlja v imenu greš¬
nikov, in po njem potolažen odpusti njim,
ki prosijo tvojega usmiljenja, v imenu istega
tvojega Sina Jezusa Kristusa, ki s teboj živi
in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.

(300 dni odpustka vsakikrat. — Leon XIII.)
(Kadar se molijo samo litanije do tukaj, se
pristavi Oče naš, Ceščena Marija (trikrat) in
Čast bodi.)

Posvetitev presv. Srcu Jezusovemu.

(Moli se najprimerneje na praznik presv. Srca
Jezusovega ali v nedeljo za njim, in ob prvih
petkih, oziroma prvih nedeljah.)

18 *

276

Presladki Jezus, Zveličar človeškega rodu,
ozri se na nas, ki v globoki ponižnosti
klečimo pred tvojim oltarjem. Tvoji smo,
tvoji hočemo biti. Da bi pa mogli biti s
teboj trdneje sklenjeni, glej, zato se danes
vsak izmed nas radovoljno posveti tvojemu
presvetemu Srcu.

Tebe mnogi niso nikdar poznali, mnogi
pa so tvoje zapovedi zaničevali in te za¬
vrgli. Usmili se obojih, dobrotljivi Jezus,
in potegni vse k svojemu svetemu Srcu.
Kralj bodi, Gospod, ne samo vernih, ki niso
nikdar odpali od tebe, temveč tudi izgub¬
ljenih sinov, ki so te zapustili; daj, da se
skoraj vrnejo v Očetovo hišo, da ne pogi¬
nejo uboštva in lakote. Kralj bodi tistih,
ki jih slepi verska zmota ali loči razkol,
in pokliči jih nazaj v zavetje resnice in k
edinosti vere, da bo kmalu en hlev in en
pastir. Kralj bodi tudi vseh tistih, ki živč
v stari zmoti poganstva; reši jih iz teme in
privedi jih k luči v božje kraljestvo.

Daj, Gospod, svoji Cerkvi varno in blago-
nosno prostost; daj vsem narodom red in
mir; daj, da se bo od kraja do kraja zemlje
razlegal en glas: Bodi hvala božjemu Srcu,
ki nas je rešilo, slava in čast mu vekomaj!
Amen.

(Ako se litanije presv. Srca Jezusovega molijo
na kateri praznik, se lahko dostavi cerkvena
molitev dotičnega dne.)

277

Molitev za vse potrebe.

(Moli se navadno po litanijah ob nedeljah in
praznikih; na predvečere in ob večjih praznikih
se primerneje izpušča.)

Molimo.

Vsemogočni večni Bog, nebeški Oče, po¬
glej z očmi svoje neskončne milosti naše
bridkosti, nadloge in težave. Usmili se vseh
vernih kristjanov, za katere se je tvoj
edinorojeni Sin, naš Gospod in Zveličar
Jezus Kristus, voljno grešnikom v roke dal
in tudi svojo drago kri na lesu svetega
križa prelil. Po tem Gospodu Jezusu od¬
vrni, milostljivi Oče, zaslužene šibe, se¬
danje in prihodnje nevarnosti, pogubne
upore, vojsko, draginjo, bolezni in žalostne
hude čase.

Vsemogočni večni Bog, usmili se svojega
služabnika, našega papeža L, in vodi ga v
svojem usmiljenju po potu večnega živ¬
ljenja, da bo, kar je tebi prijetno, s tvojo
pomočjo želel in z vso močjo izvrševal.

O Bog, pastir in vladar vseh vernih, glej
milostljivo na svojega služabnika, našega
škofa 1., ki si ga za pastirja naši škofiji
postavil; podeli mu, da bo tistim, črez ka¬
tere je postavljen, z besedo in dejanjem
koristil in tako s čredo, ki mu je izročena,
dosegel večno življenje.

Prosimo, vsemogočni Bog, naj tvoj slu¬
žabnik, naš cesar 1., ki je po tvojem usmi-

278

ljenju sprejel cesarsko vladarstvo, tudi raste
v vseh čednostih, da bo, z njimi lepo ozaljšan,
mogel greha se varovati, sovražnike zma¬
govati, in k tebi, ki si pot, resnica in živ¬
ljenje, v milosti dospeti.

Razsvetli in potrdi v vsem dobrem du-
hovske in svetne gosposke in oblastnike,
da bodo pospeševali vse, kar more pripo¬
moči k tvoji časti, k našemu zveličanju, k
miru in sreči vsega krščanstva.

Prosimo tudi, kakor hočeš, da moramo
prositi, za svoje prijatelje in neprijatelje, za
zdrave in bolne, za vse žalostne in revne
kristjane, za žive in mrtve.

Podeli nam, Bog miru, pravo edinost v
veri brez vsega razdora in vsake ločitve.
Obrni naša srca k pravi pokori in k po-
boljšanju našega življenja. Vžgi v nas
ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče želje
po vsej pravičnosti, da ti bomo kakor tvoji
pokorni otroci v življenu in smrti prijetni
in dopadljivi.

Tebi, Gospod, bodi vedno priporočeno
vse naše delo in opravilo, naše življenje in
naša smrt. Daj nam tvojo milost tukaj
uživati in tamkaj z vsemi izvoljenimi do¬
seči, da te bomo v večnem veselju in zve¬
ličanju hvalili in molili. To nam podeli,
Gospod, nebeški Oče, po Jezusu Kristusu,
svojem ljubem Sinu, Gospodu našem in
Odrešeniku, ki s teboj živi in kraljuje v

279

edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj do
vekomaj. Amen.

F. Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O. Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.)

Čast bodi.

Litanije

presvetega imena Jezusovega.

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, Sin živega Boga,

Jezus, odsvit Očeta,

Jezus, žar večne luči,

Jezus, kralj veličastva,

Jezus, solnce pravice,

Jezus, Sin Marije Device,

Jezus ljubeznivi,

Jezus čudoviti,

Jezus, močni Bog,

Jezus, oče prihodnjega veka,

280

Jezus, angel velikega sklepa,

Jezus najmogočnejši,

Jezus najpotrpežljivejši,

Jezus najpokornejši,

Jezus krotki in iz srca ponižni,

Jezus, ljubitelj čistosti,

Jezus, naš ljubitelj,

Jezus, Bog miru,

Jezus, začetnik življenja,

Jezus, zgled čednosti,

Jezus, goreči ljubitelj duš,

Jezus, naš Bog,

Jezus, naše pribežališče,

Jezus, oče ubogih,

Jezus, zaklad vernih,

Jezus, dobri pastir,

Jezus, prava luč,

Jezus, večna modrost,

Jezus, neskončna dobrota,

Jezus, naša pot in naše življenje,
Jezus, veselje angelov,

Jezus, kralj očakov,

Jezus, voditelj apostolov,

Jezus, učitelj evangelistov,

Jezus, srčnost mučencev,

Jezus, luč spoznavavcev,

Jezus, čistost devic,

Jezus, krona vseh svetnikov,

Bodi nam milostljiv, prizanesi nam, o Jezus!

Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Jezus!

Vsega hudega — reši nas, o Jezus!

281

Vsega greha
Svoje jeze
Skušnjav hudičevih
Duha nečistosti
Večne smrti

Zanemarjanja tvojih navdihov

Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja

Po svojem rojstvu

Po svojem detinstvu

Po svojem božjem življenju

Po svojih trudih

Po svoji smrtni bridkosti in svojem trpljenju

Po svojem križu in svoji zapuščenosti

Po svojih bolečinah

Po svoji smrti in svojem pokopu

Po svojem vstajenju

Po svojem vnebohodu

Po svoji ustanovitvi najsv. zakramenta

Po svojih radostih

Po svojem veličastvu

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

prizanesi nam, o Jezus!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Jezus!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas o Jezus!

Jezus, sliši nasl
Jezus, usliši nas!

Molimo.  Gospod Jezus Kristus, ki si
rekel: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in

282

boste našli, trkajte in se vam bo odprlo«,
daj nam, te prosimo, gorečnost svoje božje
ljubezni, da te bomo s celim srcem, z be¬
sedo in dejanjem ljubili in neprenehoma
hvalili.

Daj nam, Gospod, da vedno v sebi ohra¬
nimo strah in ljubezen do tvojega svetega
imena, ker nikdar ne nehaš voditi teh, ki
jih utrdiš v stanovitnosti svoje ljubezni.
Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do ve¬
komaj. Amen.

(300 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
16. januarja 1886.)

(Ob praznikih se lahko pristavi cerkvena mo¬
litev dotičnega dne.)

Lavretanske litanije

Matere Božje.

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Bog, Oče nebeški, usmili se nasl
Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija, prosi za naši
Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brezmadežna,

Mati nedolžna,

Mati deviška,

Mati ljubezniva,

Mati čudovita,

Mati dobrega sveta,

Mati Stvarnikova,

Mati Odrešenikova,

Devica najmodrejša,

Devica častitljiva,

Devica hvalevredna,

Devica mogočna,

Devica milostljiva,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti,

Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,

Posoda vse svetosti,

Roža skrivnostna,

Stolp Davidov,

Stolp slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja zaveze,

284

Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,

Pribežališče grešnikov,

Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristjanov,

Kraljica angelov,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica apostolov,

Kraljica mučencev,

Kraljica spoznavavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta,
Kraljica presvetega rožnega venca,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe svetaj

prizanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas!

(300 dni odpustka vsakikrat. — Pij VII., 30.
septembra 1817.)

(Ob Marijinih praznikih se lahko dostavi cer¬
kvena molitev dotičnega dne.)

Molitev k presvetem Rešnjem Telesu

(se moli, kadar je izpostavljeno).

V.  Kruh iz nebes si jim podelil. (Aleluja.)

O. Ki ima vso sladkost v sebi. (Aleluja.)

285

Molimo.

O Bog, ki si nam v čudežnem zakra¬
mentu spomin svojega trpljenja zapustil,
daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvo¬
jega telesa in tvoje krvi tako častiti, da
bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutili. (Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do
vekomaj. Amen.)

Molitev k Materi božji.

Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta
božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v
naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh
nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena
Devica, naša gospa, naša srednica, naša
besednica! S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu
nas izroči.

V.  Prosi za nas, sveta božja Porodnica.

0.  Da postanemo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.  Podeli nam svojim služab¬
nikom, prosimo, Gospod Bog, da se bomo
vedno veselili zdravja na duši in na telesu,
in da bomo po častitih prošnjah presvete
Marije vselej Device sedanje žalosti rešeni
in večnega veselja deležni. (Po Kristusu,
Gospodu našem. Amen.)

Cerkvene antifone in prošnje do Matere božje.

(Ob Marijinih praznikih, ob katerih se moli
cerkvena molitev za dotični dan, se naslednja
molitev lahko izpusti.)

286

A. Od prve adventne nedelje do božiča.

Premila Mati Zveličarjeva, ki ostaneš
vrata nebeška in morska zvezda, pomagaj
ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati; ti, ki
si svojega Stvarnika čudežno rodila; ti,
Devica prej in slej, ko si iz Gabrielovih
ust prejela oznanjenje, usmili se grešnikov!

V.  Angel Gospodov je oznanil Mariji.

O.  In spočela je od Svetega Duha.

Molimo.  Milost svojo, prosimo te, Go¬
spod, v naša srca vlij, da ki smo po an¬
gelovem oznanjenju spoznali učlovečenje
Kristusa, tvojega Sina, po njegovem trpljenju
in križu dosežemo častitljivo vstajenje. (Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.)

B. Od božiča do svečnice.

Premila Mati Zveličarjeva .. . itd.

(kakor pred božičem).

V.  Po porodu si Devica čista ostala.

O. Božja Porodnica, prosi za nas!

Molimo.  O Bog, ki si po rodovitnem
devištvu blažene Marije podelil človeškemu
rodu dar večnega zveličanja, daj nam, te
prosimo, naj čutimo, da prosi za nas ona,
po kateri smo bili vredni, prejeti začetnika
življenja, Gospoda našega Jezusa Kristusa,
tvojega Sina. (Amen.)

287

C. Od svečnice do velikega četrtka

Zdrava, o nebes Kraljica;

Zdrava, angelov gospa;

Zdrava korenina; zdrava vrata,

Iz katerih svetu luč je prisijala.

O veseli se, Devica slavna,

Nad vse krasna;

Bodi zdrava, o prelepa,

Prosi za nas Kristusa!

F Dovoli, naj te hvalim, o sveta Devica.
O. Daj mi moč zoper sovražnike svoje.
Molimo.  Podeli nam, milostljivi Bog,
pomoč v naši slabosti, da, ki obhajamo
spomin svete božje Porodnice, s pomočjo
njene priprošnje od svojih grehov vstanemo.
(Po istem Kristusu, Gospodu našem.) Amen.

1). Od velike sobote do prve pobinkoštne nedelje.

Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja.

Zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.
Je vstal, kakor je rekel, aleluja.

Prosi za nas Boga, aleluja.

F. Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
O. Ker je Gospod res vstal, aleluja.
Molimo.  O Bog, ki si z vstajenjem
svojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa, svet razveselil; daj, prosimo, da po
njegovi Materi Devici Mariji dosežemo ve¬
selje večnega življenja. (Po istem Kristusu,
Gospodu našem. Amen.)

288

E. Od prve pobinkoštne nedelje do adventa.

Češčena bodi, Kraljica, Mati milosti, živ¬
ljenje, sladkost in upanje naše, bodi če¬
ščena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi vzdihujemo žalostni in objo¬
kani v tej solzni dolini. Obrni torej, naša
pomočnica, svoje milostljive oči v nas in
pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa,
blagoslovljeni sad svojega telesa. O mi¬
lostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica
Marija I

V.  Prosi za nas, sveta božja Porodnica.

O.  Da postanemo vredni obljub Kristu¬
sovih.

• •

Molimo.  Vsemogočni, večni Bog, ki si
telo in dušo častite Device in Matere Ma¬
rije, da bi vredno prebivališče tvojega Sina
biti zaslužila, s pomočjo Svetega Duha pri¬
pravil, daj, da bomo, ki se njenega spomina
veselimo, po njenih milostljivih prošnjah
prihodnjega zla in večne smrti rešeni. (Po
istem Kristusu, Gospodu našem. Amen.)

Molitev k sv. Jožefu.

Glejte, zvesti in modri služabnik, ki ga
je Gospod postavil nad svojo družino.

V.  Prosi za nas, sveti Jožef!

O.  Da postanemo vredni obljub Kristu¬
sovih.

289

Molimo. Naj nam pomaga, prosimo te,
Gospod, zasluženje ženina tvoje presvete
Matere Marije, da nam bo po njegovih pri¬
prošnjah podeljeno, česar naša slabost ne
more doseči. (Ki živiš in kraljuješ od ve¬
komaj do vekomaj. Amen.)

Molitev za vse potrebe.

(Moli se po litanijah ob nedeljah in praznikih;
na predvečere se primerneje izpušča.)

Ponižno te prosimo, Gospod, razveži mi¬
lostno naših grehov vezi, in po prošnjah
svoje izvoljene Matere, ljube Device Marije,
in vseh svojih svetnikov ohrani nas svoje
služabnike, naše dobrotnike in naše družine
v vsej svetosti. Očisti grehov in hudobije
vse naše sorodnike in prijatelje, in napolni
jih z lepimi čednostmi. Podeli nam mir in
zdravje, odvrni od nas vidne in nevidne
sovražnike in odženi vse hude želje. Daj
nam zdravo vreme in dobro letino. Skaži
milost našim prijateljem in neprijateljem.
Obvaruj to duhovnijo z vsemi, ki v njej
prebivajo, kuge, lakote, vojske, ognja, po¬
tresa in povodnji; in podeli milostljivo vsem
vernim kristjanom, živim in mrtvim, v ne¬
beškem kraljestvu večno življenje, mir in
pokoj.

Obvaruj našega papeža I., našega škofa I.,
našega cesarja I., vso našo duhovsko in
svetno gosposko in vse krščansko ljudstvo

Srce Jezusovo.

19

290

vseh nadlog in vsega hudega. In tvoj bla¬
goslov pridi iz nebes na nas in ostani vedno
pri nas. Po Gospodu našem Jezusu Kri¬
stusu, tvojem Sinu, ki s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od ve¬
komaj do vekomaj. Amen.

V.  Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O.  Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat)

Čast bodi.

Litanije vseh svetnikov.

Gospod, usmili se nasl
Kristus, usmili se nasl
Gospod, usmili se nasl
Kristus, sliši nasl
Kristus, usliši nasl
Bog Oče nebeški, usmili se nasl
Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog Sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija, prosi za nasl
Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Sveti Mihael,

Sveti Gabriel,

Sveti Rafael,

Vsi sveti angeli in nadangeli, prosite za nasl
Vse svete vrste zveličanih duhov,

291

Sveti Janez Krstnik,

Sveti Jožef,

Vsi sveti očaki in preroki,

Sveti Peter,

Sveti Pavel,

Sveti Andrej,

Sveti Jakob,

Sveti Janez,

Sveti Tomaž,

Sveti Jakob,

Sveti Filip,

Sveti Jernej,

Sveti Matej,

Sveti Simon,

Sveti Tadej,

Sveti Matija,

Sveti Barnaba,

Sveti Luka,

Sveti Marko,

Vsi sveti apostoli in evangelisti,

Vsi sveti učenci Gospodovi,

Vsi sveti nedolžni otroci,

Sveti Štefan,

Sveti Lavrencij,

Sveti Vincencij,

Sveti Fabijan in Sebastijan, prosita za nas!
Sveti Janez-in Pavel,

Sveti Kozma in Damijan,

Sveti Gervazij in Protazij,

Vsi sveti mučenci,

Sveti Silvester,

19 *

292

Sveti Gregorij,

Sveti Ambrozij,

Sveti Avguštin,

Sveti Hieronim,

Sveti Martin,

Sveti Nikolaj,

Vsi sveti škofje in spoznavavci,

Vsi sveti učeniki,

Sveti Anton,

Sveti Benedikt,

Sveti Bernard,

Sveti Dominik,

Sveti Frančišek,

Vsi sveti mašniki in leviti,

Vsi sveti menihi in puščavniki,

Sveta Marija Magdalena,

Sveta Agata,

Sveta Lucija,

Sveta Neža,

Sveta Cecilija,

Sveta Katarina,

Sveta Anastazija,

Vse svete device in vdove,

Vsi svetniki in svetnice božje,

Bodi nam milostljiv,

prizanesi nam, o Gospodi
Bodi nam milostljiv,

usliši nas, o Gospod!

Vsega hudega — reši nas, o Gospodi
Vsega greha
Svoje jeze

293

Nagle in neprevidene smrti

Skušnjav hudičevih

Jeze, sovraštva in vse hude volje

Duha nečistosti

Treska in hudega vremena

Šibe potresa

Kuge, lakote in vojske

Večne smrti

Po skrivnosti svojega svetega učlovečenja

Po svojem prihodu

Po svojem rojstvu

Po svojem krstu in svetem postu

Po svojem križu in trpljenju

Po svoji smrti in svojem pokopu

Po svojem svetem vstajenju

Po prihodu tolažnika Svetega Duha

Na dan sodbe

Mi grešniki, — prosimo te, sliši nas!
Prizanesi nam, — prosimo itd.

Odpusti nam,

Pripelji nas k pravi pokori,

Vladaj in ohrani svojo sveto Cerkev,
Ohrani apostolskega pastirja in vse cer¬
kvene stanove v svoji sveti veri,
Ponižaj sovražnike svete Cerkve,

Varuj našega cesarja,

Daj krščanskim kraljem in oblastnikom mir
in pravo soglasje,

Daj vsemu krščanskemu ljudstvu mir in
edinost,

Potrdi in ohrani nas vse v svoji sveti službi,

294

Povzdigni naše misli k nebeškim željam,
Povrni vsem našim dobrotnikom z večnimi
darovi,

Reši duše naše in naših bratov, sorodnikov
in dobrotnikov večnega pogubljenja,

Daj in ohrani sad zemlje,

Daj vsem vernim dušam večni pokoj,
Usliši nas,

Sin božji,

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

prizanesi nam, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta,

usmili se nas!

Kristus, sliši nas!

Kristus, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kristus, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš . .. (Dalje tiho).

V.  In ne vpelji nas v skušnjavo.

O.  Temveč reši nas hudega.

(O praznikih se lahko dostavi cerkvena molitev
dotičnega dne.)

Molitev k presvetemu Rešnjemu Telesu

(se moli, kadar je izpostavljeno).

V.  Kruh iz nebes si jim podelil. (Aleluja.)
O.  Ki ima vso sladkost v sebi. (Aleluja.)

295

Molimo.

O Bog, ki si nam v čudežnem zakra¬
mentu spomin svojega trpljenja zapustil,
daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvo¬
jega telesa in tvoje krvi tako častiti, da
bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi
čutili. (Ki živiš in kraljuješ od vekomaj do
vekomaj. Amen.)

Navadne molitve po litanijah.

Psalm 69.

O Bog, pridi mi na pomoč; Gospod, hiti
mi pomagat.

Osramočeni naj bodo in naj se sramujejo,

* kateri mi strežejo po življenju.

Zavrnejo naj se in sram jih bodi, * ka¬
teri mi hudo že 16.

Zavrnejo naj se hitro osramočeni, * ka¬
teri se mi posmehujejo.

Radujejo in veselč naj se v tebi vsi,
kateri te iščejo; * in kateri ljubijo tvoje
odrešenje, naj vedno govorč: Hvaljen bodi,
Gospod!

Jaz pa sem revež in siromak, * Bog,
pomagaj mi.

Moj pomočnik in moj odrešenik si ti,

* Gospod, nikar se ne mtldi!

Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,

* kakor je bilo v začetku, tako zdaj in
vselej in vekomaj. Amen.

F. Pomagaj svojim služabnikom.

296

O.  Ki v tebe zaupajo, moj Bog.

V.  Bodi nam, Gospod, močen stolp.

O.  Pred sovražnikom.

V.  Nič naj ne opravi sovražnik pri nas.

O. In sin krivice na se ne loti nam ško¬
dovati.

V.  Gospod, ne ravnaj z nami po naših
grehih.

O.  in ne povračuj nam po naših hudobijah.

V.  Molimo za našega papeža I.

O.  Ohrani ga, Gospod, poživljaj in osrečuj
ga na zemlji, in ne daj ga v roke njegovih
sovražnikov.

V.  Molimo za našega škofa I.

O.  Gospod, ohrani in varuj ga vsega
hudega.

V.  Molimo za našega cesarja I.

O. Ohrani, Gospod, našega cesarja in
usliši nas na dan, ko kličemo k tebi.

V:  Molimo za svoje dobrotnike.

0.  Povrni milostno, Gospod, vsem, ki
nam zavoljo tvojega imena kaj dobrega
storč, z večnim življenjem.

V.  Molimo za verne duše v vicah.

O. Gospod, daj jim večni mir in pokoj,
in večna luč naj jim sveti.

V.  Naj počivajo v miru.

O. Amen.

F. Molimo za svoje brate, katerih ni tukaj.

O.  Pomagaj svojim služabnikom, ki v
tebe zaupajo, moj Bog.

297

V.  Pošlji jim, Gospod, pomoč iz svetišča.

O.  In varuj jih s Sijona.

V.  Gospod, usliši mojo molitev.

O. In moje klicanje naj pride k tebi.

Molimo.

O Bog, ki ti je lastno, da vedno usmi¬
ljenje skazuješ in prizanašaš, sprejmi naše
prošnje, naj nas in vse tvoje služabnike,
katere veže grehov veriga, milostno odveže
tvoje dobrotno usmiljenje.

Usliši, prosimo, Gospod, naše ponižne
prošnje in odpusti nam grehe, ki se ti jih
obtožimo, da nam z odpuščenjem vred do¬
brotljivo mir podeliš.

Skaži nam milostno, Gospod, svoje ne¬
izrekljivo usmiljenje, da nas vseh grehov
odvežeš, in kazni, ki jih zanje zaslužimo,
rešiš.

O Bog, ki te greh razžali in pokora po¬
tolaži, ozri se milostno na molitev svojega
ljudstva, ki te ponižno prosi; in odvrni šibe
svoje jeze, ki jih za svoje grehe zaslužimo.

Vsemogočni večni Bog, usmili se svojega
služabnika, našega papeža L, in vodi ga v
svojem usmiljenju po potu večnega življenja,
da bo, kar je tebi prijetno, s tvojo pomočjo
želel in z vso močjo izvrševal.

O Bog, pastir in vladar vseh vernih, glej
milostljivo na svojega služabnika, našega
škofa 1., ki si ga za pastirja naši škofiji

298

postavil; podeli mu, da bo tistim, črez ka¬
tere je postavljen, z besedo in dejanjem ko¬
ristil in tako s čredo, ki mu je izročena,
dosegel večno življenje.

Prosimo, vsemogočni Bog, naj tvoj slu¬
žabnik, naš cesar L, ki je po tvojem usmi¬
ljenju sprejel cesarsko vladarstvo, tudi raste
v vseh čednostih, da bo, z njimi lepo ozaljšan,
mogel greha se varovati, sovražnike zma¬
govati in k tebi, ki si pot, resnica in živ¬
ljenje, v milosti dospeti.

O Bog, ki od tebe izhajajo svete želje,
dobre misli in pravična dela, daj svojim
služabnikom tak mir, ki ga svet ne more
dati, da bodo naša srca tvojim zapovedim
vdana, in da bodo časi po zatrtem strahu
pred sovražniki s tvojo pomočjo varni in
mirni.

Vžgi, Gospod, naša srca z ognjem Sve¬
tega Duha, da ti bomo s čistim telesom slu¬
žili in z neomadeževanim srcem dopadli.

O Bog, Stvarnik in Odrešenik vseh vernih,
podeli dušam svojih služabnikov in slu¬
žabnic odpuščenje vseh grehov, da usmi¬
ljenje, ki so ga vedno želele, s pobožnimi
prošnjami dosežejo.

Začni, prosimo, Gospod, naša dejanja s
svojim navdihovanjem in spremljaj jih s
svojo pomočjo, da se vse naše molitve in
vsa naša dela vselej po tebi začnd in po
tebi začeta končajo.

299

Vsemogočni večni Bog, ki gospoduješ
nad živimi in mrtvimi in se usmiliš vseh,
o katerih veš, da bodo tvoji po veri in
dobrih delih, ponižno te prosimo, naj vsi,
za katere smo se namenili moliti, ki še
žive ali pa so se že s sveta ločili, po
prošnjah vseh tvojih svetnikov iz usmi¬
ljenja tvoje dobrote odpuščenje vseh svojih
grehov dosežejo. Po Gospodu našem Je¬
zusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj živi
in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj.

O.  Amen.

V.  Gospod z vami.

O.  In s tvojim duhom.

V.  Vsemogočni in usmiljeni Bog naj nas
usliši.

O.  Amen.

V.  In vernih duše naj po milosti božji
počivajo v miru.

O.  Amen.

Oče naš. Češčena Marija. (Trikrat.)

Čast bodi.

Razne druge molitve.

pomni se, o premila Devica Marija, —

da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila
ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo
pribežal, — tebe pomoči prosil in se tvoji
priprošnji priporočal.

S tem zaupanjem navdan hitim k tebi,
o devic Devica in Mati; — k tebi pridem,
in pred teboj vzdihujoč grešnik stojim; —
nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih be¬
sed, temveč milostno me poslušaj in usliši.
Amen.

(300 dni odpustka vsakikrat. — Pij IX., 11. de¬
cembra 1846.)

Molitev k Materi božji za srečno smrt.

O Marija, brez madeža spočeta, prosi za
nas, ki k tebi pribežimo. O pribežališče

1. Na čast Materi božji.

»Spomni  se.«

(Molitev sv. Bernarda.)

301

grešnikov, Mati umirajočih, nikar nas ne
zapusti ob uri naše ločitve, marveč izprosi
nam popolno žalovanje, odkritosrčno ke¬
sanje, odpuščenje naših grehov, vreden spre¬
jem svete popotnice, krepkost po zakramentu
sv. poslednjega olja, da se moremo z za¬
upanjem prikazati pred prestol pravičnega,
pa tudi usmiljenega sodnika, svojega Boga
in Odrešenika. Amen.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Pij IX.,
11. marca 1836.)

Posvetitev Materi božji.

(V Marijini družbi.)

Presveta Devica in Mati božja, Marija!
Jaz J. J. sem sicer nevreden, da bi tebi
služil; ker pa to res želim, zato si zaupajoč
v tvoje ljubeznivo in usmiljeno srce vpričo
svojega angela variha in vseh božjih svet¬
nikov izvolim danes tebe za svojo go¬
spo, zavetnico in mater. Trdno skle¬
nem, da ti bom služil vedno zvesto in skrbel
po svojih močeh, da ti bodo služili vsi.
Zato te prav srčno prosim, o preljuba Mati,
sprejmi me v svojo družbo in stori, da ti
bom vsekdar dober otrok. O mila Mati,
podpiraj me pri vseh mojih delih, in izprosi
mi milost, da nikdar ne žalim tebe in tvo¬
jega Sina ne v mislih, ne v besedah, ne v
dejanju. Spominjaj se me vedno in ne za¬
pusti me ob smrtni uri! Amen.

302

Pred podobo svete družine.

O preljubeznivi Jezus, — ki si na zemlji
izvoljeno družino posvetil — z neizreklji¬
vimi čednostmi in zgledi svojega domačega
življenja, — ozri se milostno na to našo
družino, ki klečč pred teboj prosi tvoje mi¬
losti. — Spomni se, da je ta družina tvoja,
— ker se je tebi posebno posvetila in da¬
rovala. — Varuj jo milostno, reši jo nevar¬
nosti, pridi ji na pomoč, — da v posne¬
manju tvoje svete družine ostane stano¬
vitna, — tako, da ti bo na zemlji zvesto
služila in te ljubila, — potem pa v nebesih
večno hvalila.

O Marija, presladka Mati, — prosimo te,
varuj nas, — ki trdno zaupamo, da bo tvoj
edinorojeni Sin uslišal tvoje prošnje.

In tudi ti, častitljivi očak, sveti Jožef, —
pridi nam na pomoč s svojim mogočnim
varstvom — in izroči po Mariji naše prošnje
Jezusu. Amen.

(300 dni odpustka vsakikrat za ude družbe
krščanskih družin. — Leon XIII., 20. junija 1892.)

2. Molitve k sv. Jožefu.

Za čistost.

Varih devic in oče sv. Jožef, kateremu
sta bila v vestno skrb izročena sama ne¬
dolžnost, Jezus Kristus in devic Devica Ma¬
rija: po tej dvojni predragi zastavi, Jezusu
in Mariji, te prosim in rotim, obvaruj moje

303

srce vsake nečistosti; stori, da vedno s či¬
stim duhom, z neomadeževanim srcem in
telesom najčisteje služim Jezusu in Mariji.
Amen.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Pij IX.,
4. februarja 1877.)

»Spomni  se.«

Spomni se, prečisti ženin blažene Device
Marije, ti moj sladki zaščitnik, sveti Jožef.
Nikdar še ni bilo slišati, da se je kdo pri¬
poročal tvojemu varstvu in tebe prosil po¬
moči, pa da bi ga ne potolažil. S tem za¬
upanjem navdan prihitim tudi jaz k tebi
in se ti goreče priporočam. Ne zaničuj
mojih molitev ti, rednik Jezusov, temveč
sprejmi jih milostno in usliši. Amen.

(300 dni odpustka enkrat na dan. — Pij IX.,
26. junija 1863.)

3. Za sv. Cerkev.

Premogočni očak, sveti Jožef, varih ve¬
soljne Cerkve, ki je zmeraj k tebi klicala
v svojih potrebah in nadlogah; ozri se mi¬
lostno z visokega sedeža svoje slave na
katoliški svet! Pogled na bolečine skriv¬
nostne neveste Kristusove (sv. Cerkve) in
njenega poglavarja, ki ju preganjajo mo¬
gočni sovražniki, naj gane tvoje očetovsko
srce. Po grozovitih bolečinah, ki si jih pre¬
trpel na zemlji, obriši solze častitemu pa¬
pežu; brani in reši ga, in izprosi pri (Bogu)

304

darovavcu miru in ljubezni, da po razde¬
janih zopernostih in vseh zmotah sv. Cerkev
služi Bogu varno in brez napake. Amen.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Leon XIII.,
4. marca 1882.)

4. Molitev k sv. Alojziju za sveto čistost.

O sv. Alojzij, ki te krasi angelska čistost,
jaz, tvoj nevredni služabnik, ti posebno pri¬
poročam čistost svoje duše in svojega te¬
lesa. Po tvoji angelski čistosti te prosim,
priporoči me neomadeževanemu Jagnjetu,
Jezusu Kristusu in njegovi presveti Materi,
Devici vseh devic, ter me obvaruj vsakega
smrtnega greha. Ne daj, da bi se oskrunil
z madežem kakršnekoli nečistosti, in kadar
vidiš, da sem v izkušnjavi in nevarnosti
grešiti, izženi iz mojega srca vse nečiste
misli in želje; vzbudi v meni spomin več¬
nosti in križanega Jezusa, vtisni globoko
v moje srce čut svetega strahu božjega in
vnemi v njem ogenj božje ljubezni, da po¬
snemajoč tvoje čednosti na zemlji, posta¬
nem vreden, s teboj uživati Boga v nebesih.
Amen.

Oče naš. Češčena Marija. Čast bodi Bogu.

(100 dni odpustka enkrat na dan. — Pij VIL,
6. marca 1802.)

Druga molitev. (21. junija.)

Bog, delivec nebeških darov, ki si v an¬
gelskem mladeniču Alojziju čudovito ne-

305

dolžno življenje združil z enako spokornostjo,
daj nam po njegovih zaslugah in prošnjah,
da ga posnemamo v pokori, ker ga nismo
posnemali v nedolžnosti. Po Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

5. Molitev k sv. Stanislavu Kostki. (13. nov.)

O Bog, ki si med drugimi čudeži svoje
modrosti tudi nežni mladosti podelil milost
dozorele svetosti: prosimo te, daj, da po
zgledu sv. Stanislava čas dobro porabimo
in z neprestanim delovanjem in brzim ko¬
rakom hitimo v večni pokoj. Amen.

6. K sv. Janezu Berchmansu. (13. avgusta.)

Podeli nam, prosimo te o Gospod, naš
Bog, svojim služabnikom milost, da v tvoji
službi posnemamo zgled take nedolžnosti
in zvestobe, s katerim je angelski mladenič
Janez posvetil cvet svojega življenja. Po
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

7. K sv. Ignaciju. (31. julija.)

O Bog, ki si za to, da se razširja večja
čast tvojega imena, po sv. Ignaciju svojo
vojskujočo Cerkev okrepil z novo močjo;
podeli nam milost, da se z njegovo pomočjo
in po njegovem zgledu tako vojskujemo
tu na zemlji, da zaslužimo biti z njim
kronani v nebesih. Po Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Srce Jezusovo.

Z0

306

8. K bi. Margareti Alakok. (17. oktobra.)

Gospod Jezus Kristus, ki si blaženi de¬
vici Margareti čudežno odkril nerazumljive
zaklade svojega Srca, daj nam po njenih
zaslugah in njenem zgledu, da tebe v vsem
in nad vse ljubimo in tako zaslužimo ne¬
prenehoma bivati v istem tvojem Srcu. Ki
živiš in kraljuješ na vse veke. Amen.

9. Tri božje čednosti.

Vera.

Verujem v tebe, pravi, trojedini Bog, —
Oče, Sin in Sveti Duh, — ki si vse ustva¬
ril, — ki vse ohranjuješ in vladaš, — ki
dobro plačuješ in hudo kaznuješ. — Veru¬
jem, da se je Sin božji učlovečil, — da nas
je s svojo smrtjo na križu odrešil, — in da
nas Sveti Duh s svojo milostjo posvečuje.
— Verujem in trdim vse, kar si ti, o Bog,
razodel — ter nam po sveti katoliški Cer¬
kvi zapoveduješ verovati. — Vse to veru¬
jem, — ker si ti, o Bog, sam na sebi res¬
nica, — in torej ne moreš ne goljufati in
ne goljufan biti. — V tej veri hočem živeti
in umreti. — O Bog, poživi mojo vero!

Upanje.

Upam in trdno pričakujem, o Bog, — da
mi boš po zasluženju Jezusa Kristusa dal
večno zveličanje, — ki si ga obljubil vsem,
kateri izpolnjujejo tvoje zapovedi. — Zato

307

tudi upam od tebe odpuščenja svojih gre¬
hov — in vseh drugih milosti, — katerih
potrebujem, da si zaslužim večno zveličanje.
— Vse to upam od tebe, — ker si vsemo¬
gočen, neskončno dobrotljiv, usmiljen in
zvest — in torej moreš in hočeš izpolniti, kar
si obljubil. — V tem upanju hočem živeti
in umreti. — O Bog, utrdi moje upanjel
Ljubezen.

O moj Bog! Ljubim te nad vse, — ker
si največja dobrota in neskončno popoln,—
in torej zavoljo samega sebe vreden vse
ljubezni. — In ker ljubim tebe, — ljubim
tudi svojega bližnjega, prijatelja in nepri-
jatelja, — in ga hočem ljubiti kakor sa¬
mega sebe. — V tej ljubezni do tebe ho¬
čem živeti in umreti; — rajši hočem dati
vse, — kakor tebe in tvojo ljubezen s
kakim grehom izgubiti. — O Bog, vnemaj
bolj in bolj mojo ljubezen do tebe. Amen.

(Sedem let in sedem kvadragen odpustka vsaki-
krat. — Benedikt XIV., 28. januarja 1756.)

10. Ponovitev krstne obljube.

(Zlasti za rojstni dan in za dan svetega obhajila.)

O Bog, Oče, Sin in Sveti Duh! — Jaz,
tvoj otrok, — pokleknem v ponižnosti pred
tvoje božje veličastvo — in te molim z naj¬
večjim spoštovanjem.

Zahvalim te iz celega srca za vse do¬
brote, — katere si mi skazal, — posebno

20 *

308

pa te zahvalim za milost svetega krsta. —
Čeprav se pri svojem krstu nisem zavedal,

— kako sveto zvezo si sklenil ti z menoj
in jaz s teboj, vendar zdaj to sveto zvezo
ponovim — prostovoljno in s prisrčno hva¬
ležnostjo, — in hočem vekomaj biti in ostati

— tebi zvest in pokoren otrok. — Zato se od¬
povem hudemu duhu in vsemu njegovemu
dejanju — in vsemu njegovemu napuhu.

Verujem v tebe, Bog Oče, — vsemogočni
stvarnik nebes in zemlje. — Verujem v tebe,
Jezus Kristus, — ki si pravi in edini Sin
božji in naš Gospod, — ki si bil za nas
rojen iz Marije Device — in si za nas trpel.

— Verujem v tebe, Sveti Duh. — Verujem
v eno, sveto, katoliško in apostolsko Čer-
kev, — občestvo svetnikov, — odpuščenje
grehov, — vstajenje mesa in večno živ¬
ljenje.

Obljubim, moj Bog, — da hočem izpol¬
njevati tvoje svete zapovedi, — prejemati
svete zakramente — in rabiti druge zveli¬
čavne pripomočke, — ter živeti in umreti
kot tvoj pokoren otrok. — Daj mi milost,

— da nikoli ne prelomim te svoje obljube,

— in da se precej zopet poboljšam, če se
kaj pregrešim, — da tako dosežem večno
življenje, — ki si mi ga milostno obljubil.

Ljuba Mati Marija, podpiraj me! — Sveti
angel varih, varuj me! — Sveti moj patron,
prosi zame! — Amen.

309

11. Zahvalna pesem. (Te Deum.)

Tebe Boga hvalimo, * tebe Gospoda po¬
veličujemo.

Tebe večnega Očeta * časti vsa zemlja.

Tebi vsi angeli, * tebi nebesa in vse
oblasti,

Tebi kerubi in serafi * neprenehoma pre¬
pevajo:

Svet, * Svet, * Svet si ti, o Gospod, *
Bog vojnih čet.

Polna so nebesa in zemlja * veličastva
tvoje slave.

Tebe apostolov * preslavni zbor,

Tebe prerokov * hvalevredno število,

Tebe mučencev * hvali sijajna vojska.

Tebe po širni zemlji * spoznava sveta
Cerkev,

Očeta * neskončnega veličastva,

Častitega tvojega Sina,* pravega in edinega,

Svetega tudi * Duha tolažnika.

Ti Kristus, * si kralj veličastva.

Ti si Očetov * večni Sin.

Ti se nisi branil učlovečenja v telesu
Device * da si odrešil človeka.

Ti si premagal želo smrti * in vernim
odprl vrata nebeška.

Ti sediš na desnici božji, * v slavi Očetovi.

Kot sodnik imaš priti, * to verujemo.

Tebe torej prosimo, pridi na pomoč svo¬
jim služabnikom, * ki si jih odkupil z drago¬
ceno krvjo.

310

Daj, da bomo v večni slavi * prišteti
tvojim svetim.

Zveličaj svoje ljudstvo, Gospod, *  in
blagoslovi svojo lastnino.

in vladaj jih, * in poveličuj jih na veke.

Dan na dan * tebe slavimo.

In hvalimo tvoje ime vekomaj * in od
vekomaj do vekomaj.

Blagovoli, Gospod, ta dan * brez greha
nas ohraniti.

Usmili se nas, Gospod, * usmili se nas.

Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami,
* kakor smo zaupali v tebe.

V tebe, Gospod, sem zaupal, * ne bom
osramočen vekomaj.

V.  Slavimo Očeta in Sina s Svetim Duhom.

O.  Hvalimo in povišujmo ga vekomaj.

V.  Slavljen bodi, Gospod Bog, na ne¬
beški višavi.

O.  In hvalevreden in častit in poviševan
vekomaj.

V.  Gospod, usliši mojo molitev.

O.  In moje klicanje naj pride k tebi.

V.  Gospod z vami.

O. In s tvojim duhom.

Molimo.

O Bog, čigar usmiljenju ni števila in čigar
dobrotljivosti je neskončen zaklad: tvojemu
premilostljivemu veličastvu se zahvalimo
za podeljene darove, in vedno prosimo tvojo

311

usmiljenost, ne zapusti njih, ki jim na nji¬
hove prošnje podeljuješ, česar žele, temveč
pripravi jih za prihodnje plačilo. Po Kri¬
stusu, Gospodu našem.

O.  Amen.

V.  Božja pomoč ostani vedno pri nas.

O.  Amen.

12. Popolni odpustek za zadnjo uro.

Gospod, moj Bog, iz tvoje roke sprejmem
že sedaj vdano in radovoljno kakršnokoli
smrt z vsemi njenimi stiskami, mukami in
bolečinami, kakor bo tebi všeč.

(Popolni odpustek za zadnjo uro prejme vsak
vernik, ki katerikoli dan v svojem življenju, ko
je vredno prejel svete zakramente, pobožno in s
premislekom zmoli to kratko molitev. Odpustka
deležen postane ob smrtni uri, ako le umrje v
milosti božji. Pij X., 9. marca 1904.)

Pesmi

v čast presv. Srcu Jezusovemu.

1. Presveto Sree.

t. Presveto Srce, slavo
naj poje ti srce,
le k Jezusu v višavo
vsa srca naj žarč.

Odpev:  Oj bodi hvaljeno,

Srce preljubljeno,
naj jezik naš te hvali
v ljubezni vekomaj!

2. Srce, ti umorjeno,

Srce preblaženo,
za grehe prebodeno,
Srce usmiljeno:

Oj bodi hvaljeno .. .

3. Ljubezen vsa goreča

le v tebi plameni,
po tebi le se sreča
in milost zadobi.

Oj bodi hvaljeno .. -

4. Glej, jagnje sem izgubljeno,

ki je zgrešilo te,
pa željo imam eno:

Pastir, o najdi me!

Oj bodi hvaljeno ...

5. O kdo mi da peroti,

da k njemu poletim,
kje najdem srečne poti,
da k njemu pribežim!

Oj bodi hvaljeno ...

6. V tem Srcu bom počival,

mu hvalo pel na glas,
in rajski mir užival
pri njem bom večni čas.

Oj bodi hvaljeno ...

7. Bo jezik mi utihnil,

pogled ugasnil moj,
še umirajoč bom vzdihnil:

Srce, glej, ves sem tvoj!

Oj bodi hvaljeno ...

2. Posvetitev Jezusovemu Srcu.
1. Po sv. obhajilu.

1. Jezus, vse tolažbe vir,

v srca vlivaš sladki mir.

Svet odrešil si s krvjo,
v jed nam svoje dal telo:
Tebi, Bog, se posvetimo,
v dar ti srca izročimo.

2. Jezus, naš Odrešenik,

v raj nebeški si vodnik,
da nas greh ne pogubi,

Srce tvoje nas krepi.

Tebi, Bog, se posvetimo,
v dar ti srca izročimo.

3. Božje ljubljeno Srce,
sliši vernih src želje:

Nas pripelji v sveti raj,
tam ljubezen svojo daj.

Sprejmi nas k radosti svoji,
vekomaj naj bomo tvoji.

(Ljudska pesmarica, str. 168).

II. Za družabne slovesnosti.

1. Sina božjega Srce
srca zate naj plamte.

S trnjem si ovenčano
in s plameni zaljšano:

Vabiš nas k ljubezni svoji,

Srce božje, mi smo tvoji.

2. Sliši nas, nebes Gospod,
varuj ti slovenski rod.

Naj ljubezni tvoje vžgan
bo na veke tebi vdan.

Pomočnik mu vedno bodi,
ga do prave sreče vodi!

3. Srce Jezusovo, vir vse tolažbe.

1. O, kje se bomo tolažili,
kadar nam dušo bega svet?
Kdo da zavetja v hudi sili,
kdo srcu radost vrne spet?

Le zate srce naše ve,

o sladko Jezusa Srce!

2. Iskalo si ovce izgubljene,
ki z grehom so žalile te;
ozri se zdaj na zadolžene,
skesanih src usmili se.

Odpusti milostno dolge,

o sladko Jezusa Srce!

315

3. Za nas na križu prebodeno
opralo krivde si zemljo,

v srce je upanje vsajeno,
da spet odprto je nebo.

Usliši vernih src želje,
o sladko Jezusa Srce.

4. Zdaj gor nad zvezdami kraljuješ,
z Marijo in družbo angelsko,

in vernih svojih pričakuješ
še vedno vsem usmiljeno.

Vsa srca k tebi naj hite,
o sladko Jezusa Srce! Pečjak.

(Cerkveni glasbenik 1906, str. 90.)

4. Zapuščena ljubezen.

V sanjah se je noč zibala,
ko je tajno zazvonelo,
ko je struna vztrepetala,

Srce biti je začelo.

Bilo je Srce presveto,
ki ljubezni je iskalo;
z bedo, revščino odeto,
je po meni vpraševalo.

Betlehem  je čul utripe,
meni, revni, posvečene;

Nazaret  je gledal hipe,
ko je mislil Kralj na mene.

Ljubil me je, ljubil vroče,
križ  je vzel na rame svoje,
kazal rane zevajoče,
prosil me ljubezni moje.

— In še več — pred smrtjo svojo
tabernakelj  je postavil:
da se združi z dušo mojo,
je nebeško jed pripravil.

316

Pa vse to me n! ganilo,
da le njega bi ljubila;
srce ga je le ranilo,
roka mu je trnje  vila.

Ljubil je, pa srce moje
tolikrat ga ni umelo,
nudil mi poglede svoje,
pa srce se zanj ni vnelo.

In sedaj še milo prosi
on, ljubezen nepoznana,
Srce trnjev venec  nosi
in pod njim globoka rana.

In iz rane zevajoče
dviga prošnja se le ena:

»Ljubi, ljubi!« prosi vroče
on, ljubezen zapuščena.

Pred oltar srce čuteče!

Ti ljubezni ne odrekaj!

V Srce, žaljeno, trpeče,
z grehi novin ran ne sekaj!

Pridite, ljubite vneto
Jezusa v samotni ječi!

Blagor mu, ki ga Srce sveto

potolaži in osreči! S. E.

Vse v večjo čast božjo!

KAZALO.

Prvi del.

Pouk o pobožnosti presv. Srca Jezusovega.

I. Razodetje te pobožnosti. stran

1. Skrit zaklad.5

2. Blažena Margareta Marija Alakok. ... 10

3. Razodetje pobožnosti Srca Jezusovega. . 19

4. Pobožnost se širi vkljub velikemu naspro¬

tovanju .25

5. Končna zmaga — delo božje.32

II. Predmet te pobožnosti ali kaj

častimo?.41

III. Namen in nagibi te pobožnosti,

ali zakaj častimo presv. Srce
Jezusovo?.50

1. Prvi namen: vzbuditi v nas ljubezen do

Jezusa.50

2. Drugi namen: Posnemanje čednosti Srca

Jezusovega.56

3. Nagibi k pobožnosti Srca Jezusovega . . 56

IV. Kako častimo presveto Srce Je¬

zusovo? .75

A.  Kako sploh prav častimo presv. Srce Je¬

zusovo? .76

B.  Kako posebno častimo presv. Srce? ... 84

а)  Praznik presv. Srca Jezusovega ... 84

б) Prvi petek v mesecu.87

c)  Češčenje podobe presvetega Srca Je¬
zusovega .99

C.  Kako še častimo presv. Srce?.103

1. Posvečenje presv. Srcu Jezusovemu. . . 103

2. Zatajevanje samega sebe .111

3. Bratovščina presv. Srca Jezusovega. . . 113

Stran

4. Apostolstvo molitve ..116

5. Zadostilno sv. obhajilo.120

6. Sveta maša.122

7. Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa . . 124

8. Častna straža presv. Srca.125

9. Sveta ura.129

10. ^kapulir presv. Srca Jezusovega. ... 131

11. Ščiti presv. Srca Jezusovega.133

12. Mesec junij.135

V.Krasni sadovi pobožnosti  presv.

Drugi del.

Splošne molitve.

Jutranja molitev.143

Apostolstvo molitve.144

Posvetitev Materi božji.145

Priporočitev angelu varihu.145

Priporočitev svojemu patronu.146

Večerna molitev.146

Mašne molitve.

Prva sveta maša v praznik presv. Srca Je¬
zusovega .148

Druga sveta maša (po p. Arnutu) ....  167
Tretja sveta maša v čast presv. Srcu ... 176
Spovedne molitve.

Pred spovedjo. 182

Po spovedi.192

Obhajilne molitve.

Pred sv. obhajilom.193

Po sv. obhajilu.198

Sveti križev pot.204

Razne pobožne vaje.

1. Vzdihljaji k presv. Srcu Jezusovemu . . 221

2. Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa . . 223

3. Vzdihi ljubezni k Srcu Jezusovemu . . 226

Stran

Male dnevnice v čast presv. Srcu 231
Spravne in zadostilne molitve.

1. Za praznik presv. Srca Jezusovega . . . 244

2. Obnovitev posvečenja presv. Srcu . . . 246

3. Spravna molitev k presv. Srcu Jezusovemu 250

4. Zadoščenje božjemu Srcu Jezusovemu . 253

5. Druge spravne molitve k presv. Srcu Je¬

zusovemu .255

6. Prisrčna prošnja k najsvetejšemu Srcu

Jezusovemu.256

Devetdnevnica, kot priprava za praznik

presv. Srca Jezusovega.258

Litanije presv. Srca Jezusovega . 273
Litanije presv. imena Jezusovega . 279
Lavretanske litanije Matere božje . 282

Litanije vseh svetnikov.290

Razne druge molitve.

1. Na čast Materi božji.. . 300

2. Molitev k sv. Jožefu.302

3. Za sv. Cerkev.303

4. Molitev k sv. Alojziju za sveto čistost . 304

5. Molitev k sv. Stanislavu Kostki....  305

6. Molitev k sv. Janezu Berchmansu . . . 305

7. Molitev k sv. Ignaciju.305

8. Molitev k bi. Margareti Alakok ....  306

9. Tri božje čednosti.306

10. Ponovitev krstne obljube.307

11. Zahvalna pesem (Te Deum).309

12. Popolni odpustek za zadnjo uro ... 311

Pesmi v čast presv. Srcu Jezusovemu.

1. Presveto Srce.312

2. Posvetitev Jezusovemu Srcu.313

3. Srce Jezusovo, vir vse tolažbe ....  314

4. Zapuščena ljubezen.315


Prošnja

za darove za novo cerkev sv. Jožefa v Ljubljani.

v -

2je pokojni kardinal, prej ljubljanski knezoškof
dr. Missia je delal na to, da se sezida v Ljub¬
ljani lepa, nova cerkev sv. Jožefa. Pa zakaj ?
Ob strašnem potresu v Ljubljani je bila nekako
obljubljena.

Dosedanja sicer prav lična kapelica sv. Jožefa
je mnogo premajhna za uspešno delovanje slo¬
venskih oo. jezuitov, ki žele, da bi bila cerkev sv.
Jožefa središče »molitvenega apostolstva«, zbira¬
lišče Marijinih družb, sedež bratovščine za dobro
smrt, kraj za duhovne vaje itd. Slednjič je sv.
Jožef deželni patron vseh slovenskih po¬
krajin  (razen tržaške). Zato ga Slovenci prav
zelo časte in se mu priporočajo, ker vedo, da je
mogočen pomočnik v vsaki stiski, posebno pa
zvest prijatelj ob smrtni uri.

Vsled teh razlogov se res spodobi, da sezi¬
dajo Slovenci sv. Jožefu v središču Slovencev, v
Ljubljani, novo, veliko in dostojno cerkev,
ki bo kras Ljubljane in ponos vseh Slovencev.

Ker imamo pa za zidavo nove cerkve še vedno
premalo denarja, prosimo s tem vse dobre Slo¬
vence, naj v ta namen darujejo, kolikor morejo.

Dobrotnikom bomo hvaležni s tem, da bomo
želje in prošnje dobrotnikov v molitvah pripo¬
ročali mogočni priprošnji sv. Jožefa, zlasti pa da¬
rovali sledeče svete maše: 1. vsako sredo eno;

2. vsak mesec vsak mašnik še eno sv. mašo;

3. v novembru eno peto črno mašo za vse umrle
dobrotnike.

Prosimo torej v imenu sv. Jožefa prav ponižno
blagih darov za zidavo nove cerkve, ki naj se
blagovolijo pošiljati na naslov:

Predstojništvo oo. jezuitov v Ljubljani,
Elizabetna cesta 5.

/ .


\

I

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000520006

Z dovoljenjem

prečastitega kn. šk. ordinarijata krškega v Celovcu
z dne 21. oktobra 1907, št. 5309.

J. Vidovič
kn. šk. kancelar.

Natisk te knjige je dovolil prečastiti
p. provincijal Franc Ks. Schvvaerzier, S. J.,
s pismom z dne 11. avgusta 1907.

J

1

»Kako je vendar mogel ta mučenec prena¬
šati razbeljene železne plošče, ki so njegovo
telo izpremenile v eno samo rano?« in sam
odgovarja: »Njega je napojil in pokrepčal
vir tiste žive vode, ki teče iz Srca Jezu¬
sovega.«

Tudi Origen, sv. Janez Zlatoust, sv. Peter
Damijan in sv. Bernard govore o Srcu Je¬
zusovem.

Sv. Bernard  prelepo piše: »Ker že go¬
vorim o presladkem Srcu Jezusovem
in ker je dobro za nas tu biti,  se
nikar ne pustimo izlahka odtrgati od njega,
o katerem je pisano: Kdor se oddaljuje
od tebe, bo zapisan v zemljo (v pesek, kar
se hitro izbriše). Pojdimo torej k tebi, in
veselili se bomo in radovali, spominjajoč
se tvojega Srca. O, kako je dobro in pri¬
jetno bivati v tem Srcu; da, vse bom rajši
dal, svoje misli in želje bom opustil in
svoje mišljenje obrnil k Srcu Gospodovemu
in me bo okrepčalo brez prevare. V tem
svetišču, v tej skrinji zaveze bom molil ime
Gospodovo, govoreč z Davidom: Našel sem
svoje srce, da bom molil svojega Boga. Tudi
jaz sem našel Srce kralja, brata in prijatelja
— milega Jezusa. Sprejmi torej, presladki
Jezus, moje prošnje v svoje svetišče, da,
sprejmi me vsega v svoje srce. Zato je
bila prebodena tvoja stran, da nam je odprt
vhod. Zato je bilo ranjeno tvoie Srce, da

8

moremo tamkaj stanovati ločeni od vnanjega
nemira. Pa tudi zato je bilo prebodeno, da
vidimo po vidni tvoji rani nevidno rano
ljubezni. Kako bi se mogla ta ljubezen bolje
pokazati, kakor s tem, da ni bilo ranjeno
samo telo, ampak tudi Srce. Telesna rana
nam torej kaže dušno rano. Kdo bi ne ljubil
tega ranjenega Srca, kdo bi tudi ne ljubil
tako ljubečega? Mi torej, ki še živimo v
svojih telesih, ljubimo, kolikor moremo, in
objemimo svojega Križanega, kateremu so
brezbožniki prebodli roke in noge, stran
in Srce; in prosimo te, da naše še vedno
trdo in nepokorno srce vkleneš v vezi svoje
ljubezni in raniš s sulico svoje ljubezni.«

In sv. Bonaventura pravi: »Sedaj se
nočem več ločiti od Križanega. V njem hočem
postaviti tri šotore, enega v njegovih rokah,
drugega v njegovih nogah, tretjega v nje¬
govi sv. strani. Tukaj hočem govoriti k
njegovemu Srcu in od njega bom dobil vse,
česar želim. O najmilejša rana našega Go¬
spoda Jezusa Kristusa! Ko sem stopil vanjo,
sem prišel v najbolj skrito notranjost nje¬
gove ljubezni. Ako bi bil jaz sulica, bi ne
bil šel več iz strani Kristusove, ampak bi
rekel: »To je moje počivališče na velcov veke;
tukaj bom bival, ker sem ga izbral.«  (Ps. 131,14.)
O duša, glej, tvoj sladki ženin ti je odprl
iz prevelike ljubezni svojo stran, da ti po¬
dari svoje Srce.«

9

Takrat, v 13. stoletju, sta tudi Srce Je¬
zusovo posebno častili dve svetnici iz reda
sv. Benedikta, sv. J e de rt (Gertruda) in sv.
Mehtilda.  Knjige, ki sta jih spisali, so
polne najsrčnejših molitvic in ginljivih po¬
božnosti do Srca Jezusovega. Tako ko¬
ristna in prijetna se je zdela ta pobožnost
sveti Jederti, tako globoko in jasno je spo¬
znala zaklade presvetega Srca, da je v za¬
maknjenju vprašala sv. Janeza, zakaj je
tako malo pisal in odkril o njegovem presv.
Srcu, ko je vendar pri zadnji večerji slonel
na prsih Gospodovih.

Landsberger,  ud strogega kartuzijan¬
skega reda, ki je živel okrog 1. 1500., je tudi
poznal pobožnost Srca Jezusovega in jo
sam gojil in širil. On je prvi opozoril na
spise sv. Jederti in jih dal natisniti. Raz-
širjeval je tudi podobice Srca Jezusovega,
in po njegovem zgledu je imel vsak menih
kartuzije v Kolinu pri sebi ali v svoji celici
podobico Srca Jezusovega.

Čim bolj se bližamo 17. stoletju, tem več
srečujemo častivcev presv. Srca, tem jas¬
nejša in določnejša postaja ta pobožnost;
toda častijo ga le bolj na tihem in v svojih
zasebnih molitvah.

V začetku 17. stoletja imamo sv. Fran¬
čiška Šaleškega.  Ta je bil, kakor v
drugih rečeh, tako tudi v pobožnosti Srca
Jezusovega, mož božje previdnosti. Pri-

11

ne drugega takratnih slavnih mož, da raz¬
odene in razširi pobožnost Srca Jezusovega,
ampak najubožnejšo in najponižnejšo hčer
iz reda obiskovanja Marijinega, Margareto
Marijo Alakok  (Alacoque). »Kar je
abotno pred svetom, je izbral Bog, da osramoti
modrijane, in kar je nizkega in zaničevanega
pred svetom, je izbral Bog, in kar ni nič,
je izvolil Bog, da pokonča to, kar ima kaj
veljave .« (1. Kor. 1, 27. sl.)

Margareta Marija Alakok se je rodila
22. julija 1647 v župniji Verur (Veroure), v
pokrajini Burgonj (Bourgogne). Že kot
otrok se ji je po posebni milosti božji studil
vsak, tudi najmanjši greh. V svojem lastno¬
ročno pisanem življenjepisu se z ginljivimi
besedami zahvaljuje Bogu, da je občutila
že v prvi mladosti tolik stud nad grehom.
To so njeni domači dobro vedeli. Da bi
ukrotili njeno mladostno živahnost in otročje
izbruhe, je bilo dosti, da so jo opomnili:
to žali Boga. Ta stud nad vsem pre¬
grešnim se je pokazal tudi v občevanju z
bližnjim. Kot štiriletna deklica je prišla v
hišo svoje botre. Ta je imela v službi dve
ženski. Prva je bila zelo pobožna, toda
stroga in osorna; druga ni imela veselja do
pobožnosti, a bila je jako prijazna. Vendar
dobro dete ni maralo za prilizovanje lahko¬
miselne dekle, raje se je oklenilo čemerne
služkinje.