Spomladi
i.
^jPlak je hitel čez širao ravan, mirao golih, le malo ("'¦4p porastlih travnikov in njiv, mimo holmov in gričev za travniki in njivami, mimo mest in vasi in samotnih sel — hitel je domovini v naročje.
Janez Mrak je stal ob oknuj zakaj cel kupe je bil nabito poln. Zrl je skczi okno na mimo bežeče pokra-
53
jine, gozdove in livade in polja — sladak smehljaj mu je zaigral okrog usten . . .
»0 domovina!«
Zrl je skozi okno in pozdravljal je v svojem srcu vse prelepe pokrajine, ki so letele mimo njegovih oči; pczdravljal je doraovino.
Nanagloma je pa zaprl okno in ga je zagrnil s sivirn zagrinjalom.
Na klopi je ležala, preko vratu odeta, sanje v očeli, in na licih pritajen, bolesten smehljaj — nje-gova hčerka, trinajstletna Pavlinca, ozke, prozorne roke na prsih sklenjene.
Mrak se je okren.il.
»Pavlinca! Kmalu bomo v domovini . . . kmalu bomo doma . . .«
Prijel je njeno ozko roko in pobožal jo je po belih licih.
»Čuješ, Pavlinca? . . , Bolna si, ampak ozdravela boš . . . Res boš ozdravela, samo, da boš enkrat doma . . .«
Govoril je tiho, šepetaje, kakor iz groba. Hudo mu je bilo pri pogledu na malo, bolno hčerko.
Pavlinca se je zgenila in je pogledala očeta 7. velikimi, vodenimi, praznimi očmi: pogled bolnika, na smrt in na življenje mislečega je bil to.
»Papa! . . . Kako to boli . . . reže in peče . . . V srce peče, papa ... V prsih me tišči in davi, da ne morem prav nič . . .«
Sklcnil se je oče globoko k hčerki in jo je po-Jjubil na mrzlo čelo.
»Pavlinca! Pavlinčica! . . . Nikar se ne boj! . . . Ne boš umrla, čisto gotovo ne boš umrla, ampak ozdravela boš takoj, ko bomo doma . . . Tudi pomlad se že bliža, Pavlinca, pomlad. In ti imaš pomlad lakc lada . . . Le nikar se ne boj — pomlad ti bo pomagala . . .«
Kakor iz težkih sanj so se deklici odprle tre-palnice.
»Ah, papa, da bi bilo to res. — Ah, da bi res še ozdravela . . .«
Do kosti je strescl očeta mraz.
54
»Ne taldh besedi, Pavlinca, ne takih besedi! . . . Glej, kmalu bomo doma . . .«
Stopil je oče k oknu in je odgrnil zastor. Sun-koma se je ustavil vlak.   Izstopali so iz kupejev.
Bili so v domovini.
II.
Dom Janeza Mraka je stal na holmu nad dolino. Stara, polomljena bajta je bila to, par nemarno izte-sanih debel in slame in kamenja. Streha je imela na vseh koncih in krajih obilo lukenj. Curkoma je lil v deževnih časih dež v izbo in v kuhinjo . . .
Toda Janez Mrak! Kako je mislil vse urediti, kako vse prenoviti in izboljšati!
Pet let je bilo od tega. Žena je umrla na jetiki. In takrat je sklenil on v svojem srcu:
»V Ameriko pojdem! Zlata in srebra si nagre-bem in se povrnem bogat v domovino. In lepo bo . . . Lep dom bom imel.«
Sklenil je bil in je šel. S svojo mlado hčerko je šel.
In scdaj? , . . Vrnil se je domov, brez denarja, zakaj Amerika nima denarja za reveže . . . Vrhutega je pripeljal s seboj svojo Pavlinco, vso bolno in ubogo . . .
»Bog daj, da mi ostane vsaj hčerka pri življenju!« je molil natihem Janez Mrak.
III.
Spomladi je bilo; vsa narava je kipela od življe-nja in od moči.  Lepo je bilo.
Pavlinca je sedela z očetom vred na klopici in je zrla v dolino. Solnce je sijalo nanjo. Z neba dot so lili svetli solnčni žarki.
»Zdrava bom, če bo šlo tako naprej,« je dejala Pavlinca očetu. »Kajti domovina je kakor zdravje. Spomladi mi solnce lahko pomaga.«
In bolna Pavlinca je res kmalu ozdravela . . . Domovina in pomlad jo jc ozdravila.
Cvetinomirski