Alenka Košak
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK
DO SMRTI
FENOMEN SMRTI
Kaj je smrt, kako človek umira, kaj se z njim
dogaja po smrti? Ta vprašanja so skrivnost,
odkar obstaja človeštvo. Nanje poskušajo
odgovoriti različni znanstveniki in znan-
stvene discipline, vsaka s svojo filozofijo.
Vendar pa je smrt in umiranje zelo zasebna
zadeva. Nuland (1997:16) pravi, da smrt ni
soočenje, ampak je le dogodek v zaporedju
valujočih ritmov narave. Pravi sovražnik ni
smrt, temveč bolezen, in z njo se je treba
soočiti.
Ljudje izrivajo iz zavesti dejstvo, da bodo
nekoč umrli. Vzrokov za to je več. Mnogo
ljudi se smrti boji. Predvsem so to ljudje, ki
imajo občutek, da jim življenje ni dalo
tistega, kar so od njega pričakovali.
VPLIV SMRTI NA DRUŽINO
Hude bolezni in smrt so v družinah nekaj
naravnega, pa vendar velike življenjske
tragedije. Smrt ima na družino velik vpliv,
pogosto se družinski člani znajdejo v novih
vlogah, reševati morajo nove, težke pro-
bleme. E. Asen (1998: 209-210) v svojem
delu navaja, da je vpliv smrti na družino
različen, odvisen pa je od narave smrti, časa
smrti, starosti in razvojne stopnje posame-
znih družinskih članov, družinske zgodo-
vine prejšnjih izgub, položaja in vloge
umirajoče osebe in od načina, kako se
družina spoprime s položajem, kar pa je
odvisno tudi od kulture in od podpore, ki
jo družina prejme od družbe in kroga
prijateljev.
SPREMLJANJE DRUŽINE IN UMIRAJOČEGA
Spremljanje družine je temeljnega pomena.
Družinski člani doživljajo hudo bolečino in
težke čase ob umiranju in smrti svojca.
Klevišarjeva (1990: 51) pravi, da svojci po-
gosto niso sposobni razumeti informacij, ki
jih dobijo od zdravnika. Pogosto so njihovi
upi in pričakovanja od medicine preveliki,
pričakujejo nekaj nemogočega in to skoraj
zahtevajo. Nekateri ponujajo tudi večje
vsote denarja, samo da bi bolnik ozdravel.
Nekatere zagrabi panika in to razpoloženje
se prenaša na vso družino in tudi na bolnika
samega. Poleg spremljanja družine umira-
jočega je pomembno tudi samo spremljanje
umirajočega. Klevišarjeva (1994:31) defini-
ra spremljanje umirajočega bolnika kot po-
magati mu živeti na zadnjem delu njegove
življenjske poti. Poudarek je na živeti, to
pomeni, omogočiti bolniku, da lahko do
konca živi čim bolj polno in da je do konca
kot živ človek čim bolj vključen v dogajanje
okrog sebe. Spremljati pomeni vstopiti v
odnos s tistim, ki je potreben pomoči.
POTREBE UMIRAJOČEGA
Tudi umirajoči ima, tako kot svojci, dolo-
čene potrebe. Mogoče ima nekaj skromnih
zahtev, in če bi jim ugodili, bi čutil, da lahko
mirno umre. Včasih gre za sporočila dolo-
čenim ljudem ali za podrobnosti pogreb-
nega obreda. Umirajoči človek ne zahteva,
da bi ga naredili nesmrtnega, želi le zaokro-
žiti svoje življenje. Mnoge njegove skrbi
zahtevajo čas. Potrebuje čas za premislek,
potrebuje čas, da bi lahko vse uredil.
347
ALENKA KOŠAK
Kastenbaum (1985: 117) pravi, da se lahko
z njim bolje razumemo, če se ne obreme-
njujemo z upanjem, temveč se mu pribli-
žamo kratko malo kot človeku, ki nam je
podoben.
ŽELJE IN POTREBE SVOJCEV
Glavna potreba in želja svojcev je, da bi jih
drugi razumeli. To je težko uresničljivo.
Razlogi za to so različni. V začetku težkega
dogodka lahko opazimo veliko, vendar
kratkotrajno razumevanje. Svojci pogosto
čutijo pripravljenost drugih, da se vživijo v
njihov položaj. Opažajo pripravljenost in
željo ljudi, da bi pomagali z nasvetom in
dejanjem. To razumevanje pa je navadno
kratkotrajno. Mnogi se zadovoljijo z radove-
dnostjo in trenutno pripravljenostjo za
pomoč in pravzaprav ne bi radi zvedeli kaj
več kot le »stanje stvari«. Svojci pa se poču-
tijo razumljene takrat, ko čutijo, da kdo
zanje skrbi in jih podpira. To pa ni kratko-
trajna stvar. Potrebno je veliko volje in
poguma, da zdržimo in da smo pripravljeni
vedno priskočiti na pomoč.
Fassler-Weibel (1996: 109) navaja splo-
šne in posebne potrebe svojcev ob smrti:
•	Svojci potrebujejo pomoč, nasvete in
podporo, vendar tudi zahtevajo, da se lahko
samostojno odločajo.
•	Svojci pogosto niti sami ne vedo, kaj
pravzaprav hočejo ali potrebujejo. Na novo
morajo postaviti svoj družinski sistem.
Praznino, ki nastane zaradi smrti, morajo
sami ustrezno napolniti.
•	Naučiti se moramo, da svojce povpra-
šamo po njihovih željah in potrebah, in ne,
da o njih ugibamo. Nimamo pravice ugotav-
ljati, ali je odziv žalovanja ustrezen ali ne.
•	Svojci čutijo potrebo, da jim kdo stoji
ob strani, jih podpira in razume, in sicer
tako dolgo, dokler to potrebujejo, in na
način, kakor to želijo.
•	Svojce je treba opogumljati, da govo-
rijo o svojih vzgibih in o svojem razpo-
loženju. Potrebujejo sogovornike, ki jim
lahko zaupajo in ki jim lahko te občutke
pokažejo.
•	Svojci ne potrebujejo nasvetov, kaj de-
lajo narobe in kaj bi lahko naredili drugače.
Potrebujejo le iskren pogovor.
•	Vsak svojec ima pravico, da sme živeti
svojo individualno žalost, ne da bi ga kri-
tizirali, zavračali ali mu celo prepovedovali.
•	Svojci čutijo potrebo, da lahko govorijo
tudi o neprimernih čustvih do umrlega.
•	Svojci potrebujejo ljudi, ki imajo veliko
časa in si ga tudi vzamejo zanje. Te osebe si
izberejo sami in jih je pogosto malo.
•	Svojci se počutijo varne, če lahko
govorijo tudi o negativnih doživetjih v
razmerju z umrlim. To poveča občutek, da
jih drugi razumejo.
•	Svojci potrebujejo informacije o
oblikah žalovanja in o vedenju žalujočih.
Potrebujejo veliko opogumljanja, da iščejo
svoje oblike žalovanja.
ŽALOVANJE
Smrt bližnjega človeka sproži v nas mnoga
močna čustva, telesne in duševne reakcije.
Tekavčič-Gradova (1994: 137) pravi, da
žalovanje ni stanje, pač pa proces, v katerem
žalujoči predeluje svojo izgubo in se nanjo
prilagaja. Zato je žalovanje nujno in za
nadaljnje življenje žalujočega tudi potreb-
no. Žalujoči mora predelati štiri različne
stopnje:
Sprejeti realnost izgube. Žalujoči se
mora sprijazniti z dejstvom, da je bližnji
umrl, da ga ne bo več in da se ne bo več
srečal z njim.
Sprejeti bolečino, ki jo povzroča žalost
V naši kulturi se od žalujočega pričakuje,
da bo svojo bolečino čim hitreje »pospravil«
v zabebnost in je ne bo kazal v družbi, ker
je ob tem okolici pogosto neprijetno.
Nekateri poskušajo ob izgubi zanikati svoja
čustva ali preprečiti bolečino z različnimi
aktivnostmi ali delom. Drugi poskušajo
zaustaviti vse boleče misli v zvezi s pokoj-
nikom, dopustijo si le prijetne, aH pa si
pomagajo s tabletami in alkoholom ubežati
resničnosti. Zgodi se, da tisti, ki so zanikali
svoje občutke, pozneje reagirajo z depre-
sivnim razpoloženjem.
Prilagoditi se okolju, v katerem umrli
manjka. S smrtjo vsak žalujoči izgubi nekaj,
kar mu je umrli dajal. Včasih ni takoj jasno,
kaj bo najbližji najbolj pogrešal: družbo.
348
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI
oporo, poslušalca, finančno pomoč ali kaj
drugega. Žalujoči navadno po treh mesecih
dokončno ugotovijo, kaj najbolj pogrešajo
kot posledico izgube. Žalujoči se bo moral
prilagoditi dejstvu, da bo moral sam pre-
vzeti nove vloge in zadolžitve namesto
umrlega.
Čustvenoponotranjiti umrlega in začeti
z novim življenjem. Žalujoči se mora pri-
praviti, da vstopi v nove odnose in v novo
življenjsko obdobje. Zato mora najti v sebi
tisti kot za umrlega, ki mu bo dopuščal
dovolj prostora tudi za druge, nove odnose
z okoljem.
SMRT - IZZIV ZA SOCIALNO DELO
Z izkušnjami umiranja in smrti se posredno
pri svojem poklicnem delu srečujejo tudi
nekateri socialni delavci. To so zlasti tisti,
ki so zaposleni v domovih za stare, bolni-
šnicah, centrih za socialno delo in podo-
bno. To je področje, na katerem bi lahko
imeli socialni delavci večjo vlogo, treba pa
bi bilo pridobiti več znanja o tem že v
samem procesu izobraževanja.
Govoriti o smrti je pri nas še vedno tabu
in mogoče se ravno zaradi tega malo so-
cialnih delavcev odloča za delo na tem po-
dročju. Po drugi strani pa bi lahko bili ravno
oni tisti, ki bi razbijali ta tabu. Socialni de-
lavci se največkrat srečujejo s to pomočjo
posredno, denimo, z denarno pomočjo ob
izgubi partnerja, kritjem dela stroškov
pogreba, namestitvijo vdove ali vdovca v
dom za stare... Tu gre največkrat za material-
ne oblike pomoči, saj svojci le redko pridejo
po pomoč zaradi duševne stiske ob izgubi
drage osebe. Svetovalno pomoč potrebuje-
jo zlasti starši ob izgubi otroka in starejši
človek ob izgubi partnerja. Predvsem starej-
ši ljudje ne vedo, kam bi se lahko obrnili
po tovrstno pomoč, in večina jih tudi nima
priložnosti, da bi se vključili v skupino za
samopomoč. Poleg svetovanja ljudje potre-
bujejo tudi praktične nasvete in infor-
macije, npr. o tem, kako se pogovarjati z
umirajočim, kakšne potrebe ima umirajoči,
o sami organizaciji pogreba in podobno.
Pomoči pa so potrebni tudi ljudje, ki se
poklicno veliko srečujejo s smrtjo, denimo
medicinske sestre. Tudi te doživljajo stisko
ob smrti pacientov, pa imajo le malo prilo-
žnosti dobiti ustrezno strokovno pomoč.
Tudi pri reševanju tovrstnih težav bi lahko
sodelovali socialni delavci kot supervizorji
in pomočniki.
V	raziskavi sem poskušala ugotoviti,
kako srednje in višje medicinske sestre ter
socialne delavke, zaposlene v bolnišnici,
doživijo umiranje in smrt bolnika, kako ob
tem ravnajo in kako to vpliva na njihovo
delo.
Vprašanja, na katera sem poskušala
odgovoriti, so bila tale:
•	kako zaposlene medicinske sestre in
socialne delavke doživijo umiranje in smrt
bolnika,
•	kakšno pomoč ponudijo umirajočim
bolnikom in njihovim svojcem,
•	ali se zaposleni med seboj pogovarjajo
o umiranju, smrti, žalovanju in ali imajo
dodatna izobraževanja v zvezi s tem,
•	kaj jim pomeni njihovo delo v bolni-
šnici,
•	ali v vsem tem obstajajo kakšne razlike
med zaposlenimi medicinskimi sestrami na
Pediatrični kliniki, kjer se zdravijo in tudi
umirajo otroci, in na Onkološkem inštitutu,
kjer se osebje sooča z umiranjem odraslih
in starejših ljudi.
Merski instrument je bil vprašalnik za
standardiziran intervju. Vprašalnik je vse-
boval 14 vprašanj.
V	raziskavo je bilo vključenih 19 inter-
vjuvanih oseb. Vse so bile ženske, ker med
zaposlenimi v bolnišnicah prevladujejo
ženske. Intervjuje sem izvedla na Pediatri-
čni kliniki, oddelek z onkološkimi obolenji
otrok, na Onkološkem inštitutu, kjer zdra-
vijo odrasle onkološke bolnike, in v socialni
službi Kliničnega centra.
Intervjuvane so bile štiri srednje in štiri
višje medicinske sestre na Pediatrični kli-
niki, štiri srednje in štiri višje medicinske
sestre na Onkološkem inštitutu in tri so-
cialne delavke v Kliničnem centru.
REZULTATI RAZISKAVE
Že sama misel na smrt nam povzroča ne-
lagodne občutke, nekaterim celo zbuja
349
ALENKA KOŠAK
Strah, zato to temo nekako puščamo ob
strani. Zato je ravno pogovor o tem tisto, s
čimer lahko popustijo zavore v nas in na ta
način premagamo strah pred smrtjo in lažje
prenesemo izgubo, ko se pojavi. Vendar pa
ljudje, ki se poklicno vsakodnevno sreču-
jejo s smrtjo, ne morejo uiti pogovoru na
to temo. Hote ali nehote se pogovarjajo o
njej. Z leti začnejo drugače gledati na to in
jim pogovor o smrti ne zbuja več toliko
nelagodja in strahu. Nekako jim postane
rutina, del njihovega delovnega procesa.
Seveda pa je to zelo posplošeno in ne velja
ravno za vse. Tako rezultati kažejo, da se
nekatere medicinske sestre zelo težko
pogovarjajo o smrti in se pogovoru raje
izognejo. Na drugi strani pa bi se nekatere
zelo rade pogovarjale o tem, pa opažajo, da
je njihove sodelavke strah pogovora. Opa-
ziti je tudi, da se starejše delavke več po-
govarjajo o tem, medtem ko so pobudnice
teh pogovorov zlasti mlajše delavke.
Medicinske sestre imajo priložnost za
pogovor o tem tudi na oddelčnih sestankih,
kjer lahko razrešijo tudi probleme, ki jih
ima posameznik v zvezi z doživljanjem
smrti.
Tema smrti je med zaposlenimi tako
vedno prisotna in jim omogoča tudi neke
vrste samopomoči pri predelavi travme.
Vsaka smrt v bolnišnici je za zaposlene
določena psihična obremenitev. Kakšna je
ta obremenitev in kako jo človek doživlja,
je odvisno od starosti umrlega, od starosti
zaposlenega, osebnih izkušenj pri umi-
ranju, od človekovega značaja, pogleda na
smrt, bližine umrlega ipd.
V grobem bi lahko razdelila zaposlene v
dve skupini: v prvo sodijo tisti, ki so od-
govorili, da jih smrt nekako prizadene,
vendar to doživljajo kot del življenja, jim
nekako postane »rutina«. Na drugi strani pa
so nekatere delavke z veliko empatije opi-
sale svoje doživljanje smrti, ki je zanje zelo
boleče; nekako se ne morejo »navaditi« na
to in občasno potrebujejo pomoč. Bolj čust-
veno prizadeti ob tem so bili mlajši zapo-
sleni in zaposleni na pediatrični kUniki. Tu
umirajo otroci, na Onkološkem inštitutu pa
odrasli.
Dva odgovora sta se nanašala na to, da v
službi ni časa misliti na smrt in jo doživljati.
ampak to »pride pozneje za tabo«.
Na pediatrični kliniki so skoraj vse so-
govornice izrazile mnenje, da so čustveno
bolj prizadete, če umre otrok, na katerega
so se navezale, je postal njihov »ljubljenček«.
Če ima sestra v isti izmeni več smrti, je to
zanjo veliko bolj obremenjujoče kot ostalo
delo na oddelku, ki je fizično morda na-
pornejše.
Po prvem srečanju s smrtjo človeku
ostane nekaj, zaradi česar si ta dogodek
zapomni. Strah pred prvim srečanjem s
smrtjo je bil navzoč pri večini intervjuvanih
medicinskih sester in socialnih delavkah.
Vse so bile takrat zelo mlade, komaj na
začetku poklicne poti, ali pa so se s smrtjo
srečale že na praksi v srednji šoli. Strah se
je pojavil zaradi neizkušenosti. Večina jih
ni vedela, kako reagirati, kako se obnašati,
kaj je treba storiti. Zaradi tega sta se pojavila
stiska in nelagodje, kar je še dodatno otežilo
situacijo.
Pri prvem poklicnem srečanju s smrtjo
je šlo bolj za »opazovanje«, bilo je manj sode-
lovanja. Večina se jih je po prvi taki izkušnji
otresla strahu pred smrtjo. Če je bil umira-
joči pripravljen na smrt in so bili ob njem
pripravljeni tudi svojci in zdravstveno ose-
bje, je bilo dosti lažje »preživeti« to izkušnjo.
Nekatere intervjuvane so zelo nazorno
in natančno opisale dogodek srečanja s
smrtjo, nekatere pa se ga niso spomnile ali
pa so opisale le svoje doživljanje in občutke
ob tem. Zanimivo je, da se dogodka niso
spomnile izključno mlajše delavke, medtem
ko so ga starejše opisale zelo empatično in
natančno.
Nekatere je bolj kot sama smrt prizadelo
doživljanje svojcev, zlasti staršev ob smrti
otroka. Prvič so namreč videle in občutile
stisko staršev ob tem dogodku.
Tudi tu ni bila osamljena izjava: »Priza-
deta sem bila, ker sem se navezala na pa-
cienta.« To pomeni, da so bile medicinske
sestre, ki so že nekaj časa spremljale pa-
cienta in ga bolje spoznale, tudi bolj
prizadete ob njegovi smrti. Večina je bila
prvič v življenju neposredno navzoča ob
smrti.
Za umirajočega bolnika je zelo pomem-
bno, kako bo preživel zadnje dni življenja.
Iz odgovorov je razvidno, da je pomoč
350
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI
osebja bolniku dvojna: na eni strani strokov-
na, zdravstvena pomoč, na drugi strani pa
psihična opora umirajočemu. Zdravstvena
pomoč obsega zlasti lajšanje bolečin in
nego bolnika. Umirajočemu bolniku posve-
čajo več pozornosti pri negi. Intervjuji
kažejo, daje najpomembneje, da umirajoči
ni sam, da občuti navzočnost nekoga, ker
mu to daje občutek varnosti. Vse inter-
vjuvane medicinske sestre se tega zavedajo
in poskušajo temu kar se da ugoditi. Na
pediatrični kliniki so ob umirajočem otro-
ku skoraj vedno navzoči svojci — starši, kar
jim nekako olajša stisko. Starši in otroci se
navadno bolj navežejo na določeno medi-
cinsko sestro in se nanjo več obračajo po
pomoč. Mnoge so poudarile, da jim je bilo
na začetku poklicne poti zelo težko poma-
gati umirajočim, z leti pa so si pridobile več
izkušenj in jim je postal pristop do teh ljudi
lažji. Pri sami negi in oskrbi posvečajo
umirajočim bolnikom več pozornosti kot
ostalim. Zavedajo se, da bi potrebovali še
več pozornosti in psihične opore osebja,
kar pa zaradi preobremenjenosti in po-
manjkanja časa ni mogoče.
Pri umirajočih otrocih se morajo medi-
cinske sestre velikokrat pretvarjati, da sta-
nje ni tako hudo. To jim povzroča stisko,
saj jih otroci sprašujejo, ali bodo umrU. V
takem primeru zaposleni velikokrat ne
vedo, kako reagirati in kaj odgovoriti, zato
se morajo pretvarjati, da bo vse v redu. Pri
majhnih otrocih je lažje, ker se ne zavedajo
smrti, hudo pa je pri starejših najstnikih in
odraslih.
Umirajočim bolnikom poskušajo tudi
ugoditi v različnih željah. Starejši bolniki
navadno nimajo kakšnih posebnih želja, le
vsakdanje potrebe. Če že, potem imajo željo
po navzočnosti medicinskega osebja ali
družinskega člana, po duhovniku, po do-
ločeni hrani in podobno. Otroci izražajo
več želja, zlasti željo po kakšni igrači, želijo
domov, ne želijo biti sami, ker jih je strah,
želijo videti kakšno znano medijsko zve-
zdo... Medicinsko osebje se potrudi, da tem
željam ugodi, velikokrat pa otroci želje
izražajo tudi svojim staršem.
Socialna služba pomaga s socialnega
vidika. Tu gre zlasti za nego in oskrbo po
odpustu iz bolnišnice. Velikokrat je to
sprožitev postopka za prehod v domsko
varstvo. Prek centra za socialno delo orga-
nizirajo laično pomoč na domu, vključena
pa je tudi patronažna služba. Organizirajo
kosila na dom. Gre zlasti za pomoč nepo-
kretnim in slabo pokretnim ljudem. Če ima
kakšen umirajoči željo, da bi se pogovoril z
njimi, jih z oddelka pokličejo in pridejo na
pogovor. Socialne delavke se zavedajo teh
potreb in vidijo prihodnost tudi v večji
pomoči umirajočim, ki je trenutno bolj
posredna.
Pri vsakem poklicnem delu se pojavljajo
ovire ali težave, zaradi katerih delo mogoče
ni opravljeno najbolje. To pri svojem delu
opažajo tudi zaposlene v bolnišnici.
Delo z umirajočimi bolniki je zelo za-
htevno in naporno. Rezultati kažejo, da
zaposlene občutijo velik problem v pomanj-
kanju časa za umirajoče bolnike, kar je po-
gojeno s pomanjkanjem kadra na oddelku,
zlasti medicinskih sester. Zaposlene se
zavedajo, da umirajoči potrebujejo več
nege in pomoči kot ostali bolniki, vendar
jim to zaradi omenjenega problema težko
dajo. To jih velikokrat spravi v stisko, še
posebno takrat, ko umirajoči bolnik nima
ob sebi nikogar od svojih bližnjih. Mnoge
sestre se zavzemajo za osamitev teh bolni-
kov, še zlasti na pediatričnem oddelku, ker
bi lahko bili starši v tem primeru navzoči
ves čas. Te možnosti so zaradi prostorskih
omejitev zelo omejene. Zdaj morajo večkrat
pred drugimi otroki prikrivati, da je v sobi
umirajoči otrok. To pa je zelo težko in
naporno.
Nekatere, zlasti višje medicinske sestre,
so poudarjale, da bi moralo biti več izobra-
ževanja za osebje glede postopkov dela in
komunikacije z umirajočimi bolniki. To naj
bi potekalo v obliki tečajev, pogovorov,
svetovalnih skupin za zaposlene in v samih
timih. Opozorile pa so tudi na premalo
pogovorov osebja s svojci, predvsem s starši
hudo bolnih otrok. To je verjetno prav po-
sledica pomanjkanja tega znanja. Zaposleni
občutijo preveliko obremenjenost z admi-
nistrativnim delom, kar jim še dodatno od-
vzema čas, ki bi ga lahko posvetih tem
bolnikom.
Socialne delavke vidijo problem zlasti v
tem, da je premalo domov in inštitucij, ki
351
ALENKA KOŠAK
bi pomagale takim ljudem. Starih ljudi je
vedno več in je velik problem priti v dom.
Zato morajo izčrpati vse možnosti in vložiti
veliko truda in energije, da lahko komu
omogočijo sprejem v dom.
Ob smrti bližnjega doživljajo svojci
veliko stisko, ki potrebuje pomoč. Misel, da
izgubljajo dragega človeka, je zelo boleča.
Zato je pomembno, da dobijo ustrezno
pomoč in podporo, saj bodo lahko le tako
sami pomagali svojcu, se znali pogovarjati
z njim, se otresli strahu in lažje preboleli
izgubo. Iz rezultatov je razvidno, da je bist-
vena pomoč zaposlenega osebja svojcem
ravno pogovor, tolažba, psihična opora.
Medicinsko osebje poskuša priti v kontakt
s svojci, ker se zavedajo, da ob umirajočem
človeku zelo trpijo. Starejše, bolj izkušene
medicinske sestre lažje najdejo pravo be-
sedo v pogovoru s svojci. Mlajše sestre so
zelo pogosto v zadregi, ker ne vedo, kako
pristopiti k svojcem, kako in kaj sprego-
voriti z njimi. Pogosta izjava mladih je bila:
»Ne najdem pravega pristopa do svojcev,
raje se skrijem, da gre kakšna starejša sestra
v sobo.« To so bile zlasti mlajše zaposlene
na Pediatrični kliniki, kjer so starši ob
izgubi otroka še toliko bolj prizadeti.
V pogovoru poskušajo pojasniti svojcem
postopek zdravljenja, jih postopno pripra-
viti na smrt in jim pomagati pri reševanju
njihovih stisk. Svojcem je v veliko tolažbo,
da vidijo in dobijo občutek, da je za bolnika
dobro poskrbljeno, da so njegove osnovne
potrebe zadovoljene in da je v dobri negi.
Svojci vidijo medicinsko osebje na eni
strani kot strokovnjake, na drugi strani pa
kot »domače«, najbližje bolniku.
Na Pediatrični kliniki imajo psiholo-
ginjo, ki strokovno pomaga svojcem. Imajo
pa tudi starševsko skupino, ki se srečuje en-
krat tedensko. Nekateri starši se srečujejo
tudi še dalj časa po smrti otroka. Tako si
med seboj pomagajo in delijo stiske in te-
žave. Medicinsko osebje seznani vsakega
starša hudo bolnega otroka, da obstaja taka
skupina, oni pa se potem odločijo, ali bodo
vstopili.
Svojci so lahko pri bolniku na Onkolo-
škem inštitutu ves dan, tudi ponoči, če iz-
razijo posebno željo. Na Pediatrični kliniki
je staršem omogočeno biti ob umirajočem
otroku štiriindvajset ur na dan. Otroku in
staršem dajo posebno sobo, kjer se lahko
starši tudi odpočijejo, ponudijo jim zajtrk,
lahko se umijejo... Problem je v tem, da ima-
jo premalo takih sob. Zaposleni opažajo, da
je za starše velik napor, če so ob otroku
štiriindvajset ur, zato jim poskušajo poma-
gati tudi pri tem.
Tudi socialna služba je vključena v po-
moč svojcem. Prek bolnika pridejo v stik s
svojci in v pogovoru jim socialne delavke
poskušajo pomagati preboleti izgubo drage
osebe. Delajo z družino bolnika. Tu dobijo
tudi informacije o različnih društvih in sku-
pinah in informacije o tem, kje lahko dobijo
dodatno pomoč.
Permanentno poklicno izobraževanje je
zelo pomemben dejavnik uspešnosti dela
vsakega posameznika. Iz odgovorov na mo-
ja vprašanja je razvidno, da je tega izobra-
ževanja v zadnjih letih vse več, tudi na temo
umiranja, smrti in žalovanja. Večina inter-
vjuvanih oseb rada hodi k izobraževanju,
le ena oseba se temu izogiba in tudi ni
zasledila, da bi na to temo obstajal kakšen
seminar. Na Onkološkem inštitutu so imeli
že kar nekaj predavanj na temo smrti, zlasti
iz društva Hospic, kamor je večina zaposle-
nih tudi včlanjena. Na Pediatrični kliniki je
tovrstnih izobraževanj nekaj manj, vendar
se veliko pogovarjajo tudi o tem in jih več
pripravljajo v prihodnje.
Zaposleni vidijo problem v tem, da za-
radi službenih obveznosti ni mogoče, da bi
se udeležili vseh seminarjev. Izobraževanja
bi moralo biti več, več pa bi se morali o tej
temi pogovarjati že na strokovni ravni v šoli.
Pogosto je bilo tudi mnenje, da strokovnjaki
na tem izobraževanju ne morejo dati na-
potkov ali pravil, Jkako ravnati v določeni
situaciji smrti, kajti vsak primer je speci-
fičen. Zato jim pri premagovanju različnih
težav in stisk v povezavi s smrtjo veliko bolj
pomaga pogovor v teamu.
V socialni službi izobraževanja na to
temo še niso imeli.
Zadovoljstvo na delovnem mestu je eden
temeljnih pogojev za uspešnost dela. Še
toliko bolj to velja v poklicih, kjer pretežno
delajo z ljudmi. Iz dobljenih odgovorov je
razvidno, da je večina zaposlenih zado-
voljna s svojim delom in ga rada opravlja.
352
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI
VeČina rada dela z ljudmi, a ker gre za težke
in tudi umirajoče bolnike, se je na to delo
morala nekako »privaditi«. Še zlasti težko je
na začetku poklicne poti.
Zelo pogost je bil tudi odgovor, da jih
delo zelo izčrpa in utrudi. Nekaterim pa to
delo pomeni življenjski cilj in profesionalni
izziv. Nekatere mlajše delavke se počutijo
utesnjene na delovnem mestu. Razlog za to
je v nepredelanem odnosu do smrti. Težav
in nepredelanih travm pa ne morejo pustiti
za zaprtimi vrati bolnišnice, veliko jih
nosijo domov. To pa spet potrjuje dejstvo,
da zaposlene nujno potrebujejo pomoč, da
bi lahko pomagale drugim.
Tudi socialne delavke so zadovoljne z
delom v bolnišnici, ker je zelo dinamično
in raznoliko. Od vsakega primera se naučijo
nekaj novega. Je pa večkrat tudi naporno
in zato službene zadeve težko pustijo v
službi.
Literatura
E. Asen (1998), DrMŽme.ljubljana: Državna založba Slovenije.
P. Fassler-Weibel (1996), Blizu v težkem času. Ljubljana: Družina
R. Kastenbaum (1985), Staranje. Murska Sobota: Pomurska založba.
M. Klevišar (1990), Kako udomačiti bolezen. Ljubljana: Katehetski center — Knjižice.
— (1994), Spremljanje umirajočih. Ljubljana: Družina.
S. B. Nuland (1997), Kako umremo. Ljubljana: Vodnikova založba.
O. TekavCiC-Grad (1994), Pomoč človeku v stiski. Ljubljana: Planprint.
353