Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, 8. decembra 1935.
Štev. 49.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p. i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Naročnikom j širitelom.
Zadnji mesec toga leta se nam je priklono i nas je opoto, ki smo zamüdili dozdaj plačati naročnino, da jo včasi plačamo.
Kalendárje so doštampani, zdaj se vežejo. Marijin list se že tüdi štampa i de te mesec gotov. Kak se oboji dogotovijo, začnemo vse razpošilati. Pripomniti pa moramo sledeče:
1. Nišče ne dobi kalendara, ki ne plačao cele naročnine za Marijin list. Zato širitelje javite nemüdoma v Črensovce tiste, ki ne so plačali M. lista, da teliko menje kalendarov pošlemo.
2. Brezplačno dobi kalendar samo tisti naročnik, ki je plačao celo naročnino i de naročnik tüdi l.1936. Na letos je že itak dobo kalendar. Na to naj pazijo širitelje.
3. Ki ne bo meo v novom leti Mar. lista i vsi, stari i novi naročniki Novin ga tüdi dobijo za 4 Din po pošti, v Črensovcih pa za 3 Din — Ki si naroči kalendar, mora peneze naprej poslati.
5. Za odajo se dobi kalendar po 7 Din I. po pošti, 2. v Prekmurskoj tiskarni v Soboti, i 3. v Balkanjijovoj tiskarni v Lendavi. V Črensovcih na uredništvi Mar. lista se dobi po 6 Din.
Uredništvo i uprava M. lista v Črensovcih.
Ves i novine.
Po svetovnoj bojni, kda je v mesti zavladao divji ples okoli zlatoga teleta, se opaža pri kmeti vse vekša žela za znanjom, za dühovnim preporodom. I kda je v mesti to novo poganstvo i kriza povzročila, ka se lüdje vsikdar bole potaplajo v blato, ka jim je edina žela telovno vživanje, je kriza pri kmeti rodila zavüpanje i vero v svojo lastno moč. Kmet je začno misliti s svojov glavov, kda je vido, ka njemi razni njegovi voditeli, šteri vsikdar gučijo samo od lübezni do naroda, nemrejo ali neščejo pomagati. Kmet gnjes čüti vso težino živlenja, slüti, ka se živlenje človeštva obrača na nova nesigurna pota. Na toj novoj poti se znajde samo tisti, šteri de mislo z lastnov glavov, šteri de znao, ka se godi okoli njega. Gnjes kmet sam išče vzroke svojim nevolam i sam šče tüdi iskati izhode iz teh svojih nevol. Po vseh državah se začnejo kmetje gibati, ustanavljajo svoja drüštva i vsikdar bole vplivajo na vse gospodarsko i politično živlenje svoje države.
Ta žela za znanjom i zavest, ka jim drügi nišče nede pomagao, če si sami ne pomorejo, je rodilo po vesnicaj na stotine knjižnic i čitalnic, vsako leto se držijo Vnogi gospodarski i prosvetni tečaji, šterih se kmetje v velkom števili vdeležüjejo. Najbole se pa vidi ta žela za znanjom po tom, ka je po vesnicaj jako naraslo število raznih novin. Kmet je začüto, ka so novine gnjes potreba živlenja, najvažnejše sredstvo izobraževanja i vodnik javnoga mišlenja. Zato si odtrga od vüst, hodi raztrgan i bos, pa itak žrtvüje par dinarov, ka si naroči kakše novine.
Pri naročanji novin pa moramo biti kmetje jako previdni. Po vojni so kak gobe po dešči začnole izhajati razne novine za preprosti narod, štere so pisali za to dobro plačani gospodje. Pa mi smo meli i mamo malo koristi od teh novin. Te novine majo dosta papira, ali kda odbijemo oglase, razne vesti od zabav, mode, športa, kina i od drügih stvari, štere nas malo brigajo, ostane jako malo ali nikaj. Ostanejo kakše razmetane vesti od svetovne politike, kakše zmešane i nasprotüjoče si vesti, iz šterih mi te, kda je prečtemo, nikaj ne vemo. Od kmeta, njegovoga težkoga živlenja, njegovoga gospodarstva, te novine ne pišejo, zvün kda je kakši veliki požar ali poplava. Te novine nemajo nikše zveze z živlenjom kmeta i z njegovimi potrebami. Zato so nam tüje i nerazumlive.
Vsakše novine morajo biti glendato gospodarskoga i kulturnoga živlenja tistoga kroga lüdi, šteri te novine šte. Zato morajo naše kmečke novine biti glendalo našega kmečkoga živlenja. Te naše novine morajo nam dati pregled vsega dogajanja na sveti, morajo nas poučiti od gospodarskoga, prosvetnoga i socijalnoga živlenja na-
roda i človeštva. Vse to pisanje mora biti vodjeno z velkim znanjom i lübeznijov. Samo takše novine nam lejko koristijo i nas nekaj navčijo.
Takše novine bi štele biti „Novine“. Štele bi biti kmeti v vsakšem pogledi v pomoč. Mogoče so te ešče ne popolnoma, pa bi štele biti. Znamo, ka vse lüdi, ki Novine vodijo i pišejo vodi lübezen do nas kmetov. Nišče jim nemre očitati, ka delajo za dobičke, ar delajo kšenki. Kmetje sami tüdi
lejko dosta pripomoremo, ka do naše „Novine“ resan prave kmečke novine. Mi najbole poznamo naše težave i potrebe, sedimo ednok k stoli pa s svojov rokov napišimo vse, ka nas teži. Pomagajmo eden drügomi s tanači. Tak da „Novine“ postanejo resan glendalo našega živlenja, mi bomo navezani na nje i mi bomo v njih lejko javno i glasno povedali svoje mišlenje od raznih pitanj, štera zadevajo nas.
Zdaj, kda se približavle novo leto i kda nas bodo pa silili, ka naj naročimo razne novine, dobro premislimo !
Kmet
Spomini.
Bog nas je stvoro za Slovence i nam je zapovedao, da se lübimo med sebov. Celo nam njegova zapoved veli, da sebe bole lübimo, kak drüge narode. Lübezen pa zahteva dela. Ta
zapoved lübezni je tista podlaga, na šteroj so začeli voditelje Slov krajine borbe za njene narodne pravice, za njeni slovenski narod. V boji pa se borijo vojaki pod zastavami. Tüdi borba za narod ma zastave. Borba za pravice slovenskoga naroda je Šla
za slovenskov zastavov, pod šterov so se rodolübi borili, da bi Slovenci Slovenske krajine ostali verni Bogi i svojoj maternoj reči, da bi postali goreči krščeniki i zavedni Slovenci. Tak se je Slov. krajina pripravlala za vstop v našo narodno državo Jugoslavijo.
Prva Slovenska zastava še pod madjarskim ladanjom se je razobesila na primiciji g. Klekl Jožefa, izdajatela Novin na Krajni l. 1897. jul. 25. Razobeso jo je preč. g. Gomilšek Franc, zdaj dekan pri Sv. Benedikti v Slov. Goricaj. Zastava je povzročila veliki vihar, celo v peštinskom parlamenti se je razpravlalo od toga dogodka. A lübezen, s šterov je bila ta prva Slovenska zastava v Slov. krajini sprejeta, je pripelala Slov. krajino do zmage. Dnes je sestavni deo velike narodne države Jugoslavije. I gda smo postali Jugoslovani, se je znova na ednoj primiciji razobesila prva Slovenska zastava v Slov. Krajini i to na novoj meši vlč. g. Radoha Jožefa v Nedelici, fara Turnišče, dne 15. aug. 1919. — Kak znamo, so jugoslovanske čete dne 12. aug. pregnale bolševike i na veliko želo naroda Slov. Krajine spravile k Jugoslaviji.
— Kak sunce, je svetla istina po tej opisanih dogodkaj, da najvekše zaslüženje za narodno zavest v Slov. krajini, ma dühovščina.
Prva Slovenska zastava v Slov. krajini po oslobodjenji na primiciji g. Radoha Jožefa v Nedelici l. 1919. aug. 15.
1050 letnica smrti sv. Metoda.
Letos aprila 6. je minolo 1050 let, ka je veliki apoštol Slovanov, sv. Metod vmro. Do 5. julija, to je do goda sv. Cirila i Metoda, 1. 1936, do se po sklepi jugosl. škofov slovesnosti obhajale v spomin sv. Metodi, ki je prineseo našim očakom svetlost prave vere. Prav goreče se prosijo vsi verniki, naj v tom čaši vsaki den molijo
na čast sv. Cirili i Metodi za cerkveno jedinost. Priporača se tüdi vsem, da pristopijo k bratovčini sv. Cirila i Metoda. Dužnosti so, da se na den ednok zmoli Očanaš i Zdrava Marija z etim zdihavanjom : Sveta Devica Marija, sv. Ciril i Metod, prosite za nas !“ Ki more pa naj kaj da tüdi za misijonske namene bratovščine. Javite se pri svojih düšnih pastiraj.
Voditelj naroda.
(Ob 70 letnici rojstva dr. Janeza Ev. Kreka.)
Leta 1865. 27. novembra se je rodil, bil je duhovnik, organizator, politik in velik ljubitelj revnih stanov, a umrl je 8. oktobra 1917. 1. veliki voditelj dr. Janez Ev. Krek.
V teh težkih današnjih časih socialnih krivic, stiske in bede preprostega delavnega ljudstva se porodi človeku misel in želja, da bi dr. Krek znova vstal in zbral vse trpeče in zatirane ter jih združil v skupno samoobrambo na podlagi krščansko človečanskih načel ; ali da bi vstali drugi, ki bi z isto silo in delavnostjo in z isto požrtvovalnostjo branili pravice kmečkega in delavnega ljudstva in skrbeli za njegov dobrobit z zavestjo dolžnosti in z ljubeznijo do naroda, kakor nekoč dr. Krek.
Iščemo rešitve iz stiske, v katero nas je spravilo zavoženo svetovno gospodarstvo, ali bolje povedano nepravo svetovno naziranje; tudi slovensko ljudstvo išče rešitev; išče voditeljev, ki bi ga privedli do prave poti iz stiske.
Obhajamo sedemdeset letnico rojstva dr. Kreka. In ob tej priliki bi se spomnili, da je bil dr. Krek največji voditelj in največji ljubitelj slovenskega ljudstva, slovenskih delavcev in kmetov, ki tvorijo naš narod. In da je dr. Krek učil, da je rešitev našega preprostega ljudstva v ljudstvu samem, v njegovi organizirani skupnosti, ki jo vodi krščanska ljubezen, pravičnost in enakost; to zemeljsko življenje človekovo, ki pa nima svojega končnega cilja v tostranosti. Zato je pa nemogoč nauk materialnega socializma, ki ima svoj cilj samo tu na
zemlji in ne priznava onostranstva, ker je brezsmiselno in prebedno tako življenje, kakor ga uči ali bolje izvaja nad delavci sistem kapitalističnih in komunističnih fabrik : delaj, trpi in umri ! To je tvoje poslanstvo in nič več. Da se spomnim naših ljudi, tudi slavonske ravnine in premnogi kraji tujine ravnajo z njimi tako.
Drugače pa uči krščanstvo. Človekov cilj je življenje : delaj, moli in živi ! Živi že tu na zemlji ne samo to ubogo materialno življenje, kakor bi bil samo žival ali stroj, nego živi tudi duhovno, nadnaravno življenje.
Dr. Krek se je približal preprostemu človeku prav do njegove naravne duše. Zato ga je mogel vsak razumeti in spoznati, da mu hoče dobro, da ga ljubi. Zahteval je namreč, da se vse dobrine, materialne in duševne pravično porazdele med vse
stanove, tudi delavci in kmetje jih morajo biti deležni kot meščanska gospoda. Zakaj vsi stanovi so enako vredni in potrebni drug drugemu v pomoč. In če kdo zaničuje reveža zavoljo siromašnosti, ali izrablja delavca, je njegovo dejanje podio in krivično, ker nasprotuje pravici in ljubezni.
V Kreku je živela velika sila, moč in velika delavnost. V delu za narod je našel svoje veselje, sam je povedal: „Enega si ne dam vzeti, to je svobode, da delam za narod."  Ni pa maral svoje osebne časti, ne povzdigovanje posameznoga človeka: vsi smo enaki, vsi delavci. Zahteval je delo iz prepričanja in prepričanje o pravilnih načelih : le tak človek more nekaj dobrega doseči tudi za druge.
Ni čakal plačila in nagrade na tem svetu niti udobnega in prijet-
nega življenja: trpel je mnogo, a pritoževal se malo, bil je mož dela in krščanske požrtvovalnosti ; in to je smatral za svojo dolžnost.
Voditelj naroda skrbi za narod. In kdo tvori narod? Vsak človek, ki v narodu živi. In da se narod povzdigne, morajo priti do svoje veličine vsi, ki narod tvorijo, to se pravi, v vsakem, tudi v zadnjem in najmanjšem človeku mora Vsakdo videti sebi enakega človeka in človeško dostojanstvo ceniti. In v tem se je kazala posebna ljubezen Krekova do naroda, da je cenil vsakega človeka kot človeka; cenil je prav tudi človekovo svobodo in svobodo celotnega naroda; vladanje ne sme biti zatiranje svobode ljudstva, temveč „vladati se pravi prav voditi svobodo ljudi."“
Tako je mislil in delal veliki slovenski voditelj dr. Krek.
2
NOVINE
8. decembra 1935.
NEDELA
drüga v Adventi.
B e r i l o iz pisma svetoga apoštola Pavla Rimljanom. (15, 4—13). Bratje ! Kajkoli se je prle napisalo, se je napisalo v naše poučenje, da bi meli vüpanje po potrpežlivosti i tolažbi iz pisem. Bog potrpežlivosti i tolažbe pa vam daj, da bi bili med sebov ednakih misli pri Kristuši Jezuši, da bi tak ednodüšno z ednimi vüstami dičili Boga i Očo Gospoda našega Jezuša Kristuša. Zato sprejemajte eden drugoga, kak je tüdi Kristuš vas sprijao v uko božo. Pravim najmre, da je Kristus poslao služabnik obreze zavolo bože istintosti, da bi najmre spuno oblube, štere je dao očevom, da pa pogani slavijo Boga za smilenja, kak je pisano : „Zato bom te slavio med narodi i bom hvalo spevao tvojemi imeni“. In opet pravi: „Veselite se, narodi z njegovim lüstvom“. In znova : „Hvalite Gospoda vsi narodi, slavite ga vsa lüstva“. I Izaija pa pravi: „Pride korenina Jesejova, on, ki se zdigne, da bo vladao narode : v njega bodo vüpali narodi“. Bog vüpanja pa vas naj napuni z vsem veseljom i mirom v veri, da te meli obilno vüpanje v moči Svetoga Duha.
*
Evangelium sv. Mataja XI.
Vu onom vremeni: Gda bi Ivan čüo vu vozi dela Kristusova, poslavši dva z svoji vučenikov, pravo je njemi: Ti si té pridoči, ali drügoga čakamo? I odgovoreči Jezuš veli njima: Idoča nazvejstita Ivani, štera ste čüla, i vidila. Slejpi vidijo, plantavi hodijo, gobavci se očiščavajo, glühi čüjejo, mrtvi gori stanüjejo; nevolnim se evangelium nazveščava. 1 biaženi ,e, ki se ne spači v meni. Gda bi pa njidva odišla, začao je Jezuš praviti vnožini od Ivana: ka ste vö šli vu püstino gledat ? jeli trst od vötra gibajoči ? ali ka ste vö šli gledat? človeka v mehkom gvanti oblečenoga ? ovo, ki se z mehkim gvantom oblačijo, vu kraleski hižaj so Ah ka ste vö šli gledat? Proroka ? ešče velim vam, i več od Proroka. Ar je te, od šteroga je pisano: ovo jaz pošilam Angela mojega pred licom tvojim, šteri pripravi pot tvojo pred tebom.
„Spreobrnite se k meni iz
vsega srca“. (Joel 2, 12.)
Mislimo si ednoga očo, ki naroči svojemi smi, naj ide ta ali ta, da opravi to ali ono. Tüdi pot njemi pokaže, da ne bi šo po krivoj poti. Sin odhaja. Oča gleda z veseljom za njim. Pa to veselje se spremeni hitro v žalost. Vidi, ka se je sin sam rad podao na prepovedano pot. Kakši bo konec? Kam pride ?
Tak gleda na nas naš nebeski Oča. Tüdi On nas je poslao na te svet, da vršimo njegovo volo i da se znova povrnemo k njemi. Veseli je, gda vidi, ka smo na pravoj poti. Jako pa je žalosten, če se podamo na pot pogüblenja. Te nas na jezero načinov zovenazaj.
Mislimo si, kak je sini tesno pri srci, gda idoč po napačnoj poti, začüje glas svojega dobroga oče, ki ga milo zove nazaj. Žao njemi je, ka je razžalo očo. Tak more biti Žao tüdi nam, ka smo razžalili svojega Stvoritela, od šteroga mamo vse ka smo i ka mamo. To je pravo, popolno ali nadnaravno obžalüvaje, če nam je žao zato, ar smo z grehom Boga razžalili. Če pa je komi toti žao, da je grešio, nego ta njegova žalost prihaja iz straha, da bi prišeo v pekeo, če se ne spreobrne, potem je njegovo obžalüvanje že nepopolno. Zato gledajmo, ka mo pri spovedi meli zmerom popolno obžalüvanje.
Pametnomi popotniki je grozno Žao, če zablodi, tüdi za zgübleni čas pa zabstonski trüd. Bole bi bilo, če bi doma sedo. Tak je z grešnikom. Od tistoga časa, kak se človek s smrtnim grehom loči od poti Gospodove, njemi vse živlenje nikaj ne hasni za nebesa. Naj dela ka šče, naj moli, naj se posti, naj daja miloščino, naj hodi v cerkev, naj trpi kakšte vdano, naj se biča, naj dela kakšošte pokoro, za nebesa njemi to vse nikaj ne pomaga, zato, ka hodi po poti večnoga pogüblenja. Zato po pravici pravimo, ka vekše nesreče za človeka nega, kak živeti v smrtnom grehi. Zadosta je eden sam smrten greh, da spravi človeka v to najvekšo nesrečo. Navadno pa ešče eden greh potem človeka pripravi za nove grehe. Jeli, ka je to istina?
Če si v smrtnom grehi, te ne samo, ka ti v tom stani včinjena dobra dela za nebesa ne pomagajo, nego sploh vsa dobra dela iz celoga živlenja so brez vrednsti za düšo. Vse to pa tak dugo, dokeč se lepo ne spoveš.
Politični pregled.
Domači.
Vodstvo JRZ v sobočkom srezi. Mislimo, da se po raznih časopisaj popunoma namenoma piše neresnice od vodstva Jugoslovanske radikalne zajednice v sobočkom srezi. Tak tüdi zadnja Murska krajina zna povedati, da nekši časopisi pišejo, da je Vodstvo JRZ v sobočkom srezi prevzeo zdaj g. poslanec Benko. Murska krajina ne pove če je to istina ali ne, zato istino mi Povemo. S tem, da je g. Benko v zadnjem časi prestopo v Belgradi v klub poslancov JRZ, s tem je on na zahtevo toga kluba i z dovoljenjom vodstva stranke postano član sreskoga odbora JRZ za sobočki srez. Predsednik organizacije za Soboški srez je pa g. Bajlec i ma tedaj vodstvo stranke za te srez g. Bajlec.
Zdrüžitev občin Murskoj krajih ne da mira. Če mi pravimo, da je komasacija bila za ništerne občine, posebno za tiste, štere so po velkoj večini katoličanske, krivična, da se je ne gledalo niti na gospodarske niti na terenske, posebno pa ne na verske interese lüdstva, i da se je komasacija zvršila proti voli velkoga števila prebivalstva, te trdi Murska krajina, da je takše naše pisanje podlost. Naš narod je bio prej samo po hujskačih nagovorjen, naj zahteva novo pregrupacijo, zato, ka se je dozdajšnja komasacija prej itak zvršila v sporazumi z narodom. Mi Murskoj krajini pa lüdem okoli nje samo telko Povemo, da krivice, štere so se godile našim občinam pri komasaciji, ešče slepec vidi i Murska krajina lehko svojo pravičnost pri komasaciji pripovedavle Abesincom pa ne nam.
Zakaj smo za dr. Korošča i njegovo politiko ? Zato, ka ma dr. Korošcova politika od začetka Jugoslavije pa vse do zdaj edno stalnost, štere so drügi slovenski pa tüdi hrvaški politiki ne meli. Dr. Korošec je v imeni slovenskoga lüdstva od vsega začetka zahtevao autonomijo za Slovenijo, i od toga je do dnešnjega dneva ne odstopo. Vnogi naši takzvani demokratski, ali samostojni kmetijci, posebno pa tüdi tisti lüdje, šteri se dnes pri nas za Mačkov kaput skrivlejo, so od vsega začetka odali Belgradi vso našo samostojnost, vse naše dohodke i trüde za edno skledo leče, samo naj so lehko v Belgradi edno ministrstvo dobili. Za naše lüdstvo i našo zemlo so se ne brigali. Zdaj pa znajo ešče izdak telko nesramni biti, da ščejo vse svoje grehe zvrnoti na dr. Korošca i njegovo politiko.
Jugoslovanska radikalna zajednica je že zdaj najmočnejša i najbole organizirana stranka v državi. Njeni program, kak smo že pisali, je takši, da ga posebno vsi Slovenci i Hrvati lehko vzememo za svojega. Niti edna dozdajšnja vsedržavna stranka si je ne stavila v program tak širokih pravic posameznih pokrajin, kak ravno JRZ. Organiziranje stranke po občinaj je po celoj državi jako napredüvalo, zdaj se pa že ustanavlajo banovinski odbori.
Svetovni.
Boji v Abesiniji Taljanom velke nevole delajo. Do zdaj so Abesinci šli pred Taljani stalno nazaj, da je skoro do nikših pravih bojov ne moglo priti med Taljani i Abesinci. Tak so Abesinci Taljane lepo zvabili daleč notri v svojo vročo püščavsko državo vse do visikoga gorovja, zdaj so pa začnoli Taljane od vseh strani napadati. Taljani morajo na ogromne daljave za sebom voziti z automobili hrano, vodo, pa municijo, ceste si morajo sami delati, zato ka v Abesiniji nega ravno dosta takših cest, po šterih bi se lehko automobili vozili, nego majo samo največ poti za mule pa pešce. Abesinci so pa zdaj pokazali, da se znajo dobro bojüvati. Po dnevi so vsi Abesinci sposkriti v lüknjaj pa v gorovji, v noči pa od vseh strani napadajo Taljane.
Abesinci se bijejo kak levi. Abesinci so hitro spoznali, da se proti modernomi orožji, proti aeroplanom, tankom, proti kanonom i bombam nemrejo tak boriti kak doma med seov, gde majo samo meče pa sulice, pa
tü pa tam tüdi puške. Zato so sklenoli proti Taljanom takši boj, kak to delajo njüve domače zverine levi ali oroslani. To so sklenili abesinski vojskovodje, da se naj Abesinci tak bojüjejo proti Taljanom. Lev je vudne skriti, vnoči se pa tiho priplazi i napada drügo živino ali lüdi. Tüdi Abesinci se vudne poskrijejo, vnoči pa napadajo. Na te način Taljanom velke neprilike delajo i so že Taljane v večih mestaj močno premagali. Taljanje so že ščista trüdni pa zmantrani. Vudne morajo marširati, delati ceste, kopati strelne jarke, v noči pa nesmijo spati, ar se Abesinci samo ednok prikažejo, kak da bi iz zemle zrasli i grozovito kolejo Taljane.
Taljani že idejo nazaj. Na jüžnoj fronti so Taljani zavolo stalnih nočnih abesinskih napadov svoje čete daleč nazaj potegnoli. Pri tom je Abesincom prišlo v roke vnogo taljanskoga orožja, municije pa tüdi živeža. Abesinci so v ništernih mestaj cilo tak daleč prišli naprej, do so prišli v taljansko Somalijo, to je v tisto kolonijo, štera je že pred temi boji bila taljanska. Taljani so spraznili tüdi že več mest, štere so dozdaj zavzeli. Taljani pravijo, da zato idejo nazaj, da svojo fronto nikelko skrčijo, ar je dozdaj preveč duga bila i da se zavolo deževja izognejo povodnim. Abesinci pa pravijo, da so oni Taljane pregnali, zato idejo nazaj. Edno je istina, da Taljani s svojimi boji v Abesiniji velke težave majo. Zavolo vročine i deževja, štero je zdaj tam nastopilo i štero deževje traja po več mesecov, taljanski vojaki dobivajo malarijo i drüge bolezni, tak da morajo trumoma zapüščati fronto.
Abesinci so zadovolni nad svojimi zmagami proti Taljanom i pravijo, da bodo branili svojo domovino do zadnje kaple krvi. Abesinski casar Haile Selasije je večkrat obiskao fronto, gde navdüšüje svoje vojake i pravi, da je tüdi sam pripravleni prelejati krv za svoje lüdstvo i svojo domovino.
Irska republika. Prebivalci Irskoga otoka, šteroga so pred več sto leti zavzeli Angleži i s silov šteli zatreti domačine i njihovo vero, so se tak dugo borili z vsemi zakonitimi sredstvi za svojo slobodo, dokeč so toga ne dosegnoli. Angleži so zdaj dovolili, da postane Irska samostojna republika, nezavisna od angleškoga imperija. Kelko ta obe državi meli sküpnoga, to se določi s posebnov pogodbov. Nad slobodov vernoga irskoga naroda se tüdi mi srčno veselimo.
Grčka nazaj monarhija. Kak smo že pisali, je grški narod pred dvanajstimi leti stirao svojega krala i proglaso republiko. Nego od tistoga časa pa do dnes je nikšega reda ne bilo v državi, zato so z lüdskim glasovanjom sklenoli, da krala nazaj pozovejo. Te dni se je krao, šteri je dozdaj bivao na Angleškom, povrno v
svojo domovina ! Narod je krala Jurija ӀӀ. z velkimi slovesnostmi sprijao.
Komunisti so šteli revolucijo v Braziliji. Kak skoro vsešerom, tak so tüdi komunisti v Braziliji v Ameriki ne kazali svoje prave farbe. Tam so se komunisti zvali za nacijonaliste ali narodnjake i so šteli s posebnov reberijov vzeti vso oblast v državi v svoje roke. Nego državna oblast je za nameravano revolucijo pravočasno zvedila, tem narodnjakom, kelko jih je ne vujšlo, orožje spojemala i je pozaprla. Pri tom se je pa izkazalo, da so bili to navadni komunisti, šteri so šteli iz Brazilije napraviti komunistično državo.
Konferenca avstrijskih i madžarskih ministrov. Na Dunaj sta 28. novembra nenadoma prišla vogrskiva ministra Gömbös i Kanya. Avstrija i Vogrska sta namreč do zdaj držali z Italijov, zdaj pa, gda Italiji slabo ide, ne veta, ka bi naj napravili.
Ne splača se izvažati v Italijo. Austrija pa Vogrska sta v Ženevi izjavili, da tevi dve državi ne sprimeta takzvanih sankcijskih določil, to je, da se njevi neta držali toga, da v Italijo, zdaj, gda se Italija z Abesinijov bije, ne bi vozile raznih pridelkov. Obe sta mislili, da na te način kaj dosta zaslüžita. Vidli smo, da sta obe državi pošilali v Italijo preci vagonov živine i silja, nego penezi so ne šteli priti iz Italije. Austrijski i vogrski trgovci so zato od svojih vlad zahtevali, naj njim njüve vlade dajo garancijo, da bo Italija blago plačala. Vlade so te garancije ne štele dati, zato je tüdi izvažanje v Italijo močno henjalo.
Japonska osvaja Kitajsko državo. Med tem, gda evropske države gledajo samo na boje med Abesinci i Taljani, v Aziji lepo Japonska država edno kitajsko pokrajino za drügov pod svojo oblast spravla. Proti Italiji ves svet kriči, da po krivici šče zavojüvati slobodno abesinsko državo, proti Japonskoj pa celi svet nema niti edne reči. Japonska pravi, da šče na Kitajskom samo red napraviti ar je Kitajska puna raznih bolševiških roparskih band i so kitajske oblasti same ne telko močne, da bi lehko red napravile.
Grozen vmor
blüzi Novoga mesta.
Preminočo nedelo so lüdje v Regerči vesi najšli ete prizor : v hiši, v štero so šli gledat, ka je, ar nikoga ne bilo videti vöni, so najšli na tleh 78 letnoga očo Repovža i njegovo hčer v mlaki krvi. Hči je mela prerezani šinjek, oča pa bio s kamnom vdarjeni po glavi. Hiša vsa razmetana. Morilec je iskao penez. Dozdaj šče ne najdeni.
Dijaško polje.
V sleherniku spoštuj Kristusa!
Katoliški študent.
Ljudje sodijo : Res. Saj izhaja iz katoliške družine, se udeležuje pobožnih vaj...
Kristus pa : „Spoznali bodo, da ste moji učenci, po tem, ako se med seboj ljubite.“
Zato moraš stremeti za tem, da bodo ljudje mogli soditi o tebi : Ne poznam še tega fanta, pa tako ubogljiv, ljubezniv in uslužen je, da je gotovo katoličan . . .
*
Neko leto je imel duhovnik letne duhovne vaje v dijaškem konviktu v Brüslju. Študentje so jih delali z vso dušo in veselo so se že bližale h koncu.
Za konec jih je takole nagovoril: „Prijatelji ! Gospod ravnatelj mi je naročil, da vas obvestim o prihodu novega tovariša v vaš konvikt. Naprošen sem, da vam priporočim, da imejte donj najpozornejšo obzirnost. Nikdar niste namreč imeli prijatelja odličnejšega rodu... V ostalem vam povem,
da je prišel to jutro“ — glave se dvigajo — „da je med vami“ — glave se radovedno obračajo — „da mu je ime . . . naš Gospod Jezus Kristus !... In bi radi vedeli, kje se med nami mudi ? Poglejte svojemu sosedu v oči : On je Kristus !“
*
Neki akademik v Liége-u je stanoval na griču sv. Marjete, daleč od univerze. Imel je navado, da je vsako jutro opravil krajec premišljevanja. Časih mu je trda predla za čas, da ni mogel opraviti svoje pobožne vaje doma. Pa se je v takih primerih kar podal na pot in na dokaj izviren način nadomestil svoje premišljevanje : Slehernika, ki ga je srečal do univerze, je prisrčno pozdravil : „Dober dan, Jezus !“
*
Ta delavec, ki hiti na delo: Kristus.
Ti otroci, ki stopicajo proti šoli : dvakrat Kristus.
Ta dobra ženica za ogromno košaro na trgu : Kristus.
In ti sam, ki z nasmeškom prebiraš te vrstice, dovoli, da te pozdravim z globokim spoštovanjem : Ti si živi ud Kristusovega skrivnostnega telesa.	(Iz „Le blé qui léye“.)
8. decembra 1935.
NOVINE
3
Amnestija.
V imeni našega mladoga krala Petra II. je na državni svetek dne 1. decembra letos bio podpisani ukaz o amnestiji ali pomiloščenji različnih kaštig. Tak so odpüščene vse kaštige za tiste, šteri so se do prvoga decembra letos pregrešili kaj proti državnoj oblasti, če je nej kaj vekšega bilo včinjenoga. Ne kaznüjejo se tüdi prestopki po tiskovnom zakoni včinjeni do 1. decembra, razne drüge kaštige se pa močno znižajo, ka vse je podrobno nešteto v tom ukazi za pomiloščenje. Če je što bio kaj obsojeni, naj se zglasi pri sodiščaj i zvedi, če je za njegovo delo tüdi pomiloščenje ali ne.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Lendava. 1. december, državni svetek narodnoga zjedinjenja je Lendava lepo proslavila. V vseh cerkvaj so se vršile zahvalne slüžbe bože, štere so se vdeležile vse oblasti, drüštva, uradništvo i vsa šol. mladina. Pred slovesnostmi v cerkvi je šol. mladina mela prireditve v svojih šolaj.
Lendava. G. kaplan Koren Ivan, ki so premeščeni za kaplana v Črensovce, ostanejo ešče nadale v slüžbi v Lendavi.
Čentiba. Preminoči tjeden je nekši huncvot z dugimi rokami odneso dve fulanivi goski Dominko Janoši v Čentibskih goricaj. Gda je žena šla zajtra fulat, je najšla hlev prazen. — Ravno tomi vérti je bila odnešena malo prle kukarica iz kukorčnjaka i drva z drvotana. Gotovo bo to eden neprijateo, ki to nelepo delo opravla, pa se njemi že hodi za petami.
Iz Maribora čüjemo, da so morilci Kepe Jožefa v grozovitih škripcaj. Zdaj, gda majo čas v hladnih, temnih hižičkaj premišlavati, ka so včinoli, prihajajo do spoznanja pa groza jih je, ka bode z njimi. Püc Vaš se je tak spremeno na zvüna, da ne za spoznati. Vlasovje se njemi ščista seri gratali. Mladi Sečkar je pa ves obvüpani. Dočim žena pokojnoga ešče izda nikaj nešče priznati.
Smrtna nesreča se je pripetila 27. nov. t. l. v Orloščeki. Drva so sekali. Ednomi gospodari je pomagao sekati tüdi močen 17 let star dečko Radoha Martin iz Hotize. Na sosedovom falati je bilo drevo že dva dni podsekano i je visilo. Ednok sé drevo samo začne nagibati. Lüdje kričijo, naj bežijo i pokojni Martin je ravno v tisti kraj bežao, kama se je drevo padiralo. Tak je na njega spadnolo ob strani na glavo, da njemi je glavo razbilo i edno roko potrlo. Reči ne püsto iz sebe. Gda so ga zvlekli iz pod dreva, je meo glavo močno otečeno, nad nos v vüsta ga je pa
krv polevala. Dugo so ga tak tam meli, dokeč ne prišeo voz, da bi ga pelali v Soboto v bolnico. V Črensovcih so se stavili, da so njemi g. kaplan podelili poslednje olje. Spovedati so ga ne mogli, ar ne bio pri zavesti. Med tem so po telefoni pozvali auto iz Sobote, da bi hitrej prišli. Auto je prišeo, gda so ga že vö s Črensovec pelali. Taki so ga predjali v auto i se paščili nazaj v Soboto. A gda so prišli do bolnice, je zdehno svojo düšo, tak da so ga niti ne nesli dol z motora, nego so se včasi obrnoli i ga odpelali domo na Hotizo. Hotižance je ta nesreča globoko presünola, ar so dečka dobro poznali. Pokojni je dostakrat delao v tom logi i si tak slüžo vsakdenešnji krüh. Pa smrt ne pozna časa, kosi gde šče. Vüpamo, da je Martini Bog smileni Sodnik, vej je sprijao poslednje olje. N. p. v. m.
Obhajanje državnoga svetka v Soboti 1. decembra letos se je zvršilo na jako slovesen način. V vsej cerkvaj so se vršile zahvalne slüžbe bože, šterih se je vdeležila šolska mladina, zastopniki oblasti i vnogo naroda.
Dar g. bana. Pri svojem zadnjem obiski v našoj krajini je g. ban poleg drügih podpor podelo tüdi našemi dijaškomi zavodi Martinišči v Soboti 500 Din, sobočkim občinskim siromakom 500 Din i Koli jugoslovanskih sester v Soboti 300 Din.
Beltinci. Naš g. kaplan Ciglar Alojz so resno zbetežali. Bili so en kratek čas v bolnici, zdaj pa doma ležijo. G. plebanoš Vadovič Rudolf so nas z predganice pozvali, naj molimo za betežnoga gospoda. To tüdi drage vole včinimo, ar jih lübimo. Daj njim dober Jezuš kem hitrej ozdraviti.
Prosimo stariše 4 gospodov bogoslovcov : Kozar Alojza z Martinja, Rajner Janoša, Gjörköš Števana i Lanjšček Ludviga z Rakičana, gda so rojeni, leto, mesec i den. Za Marijin List potrebüjemo. Isto prosimo od Kalamar Jožefa, kapucinskoga brata z Martinja. — Vredništvo Mar. Lista v Črensovcih.
Turnišče. Na sirotišnico Detete Marije so darüvali : g. dr. Peterlin Maks, kr. notar D. Lendava, 100 Din., Kolenc Joževa drüžina, Gomilica, en voz repe. — Bog povrni.
Na podporo naših listov so poslali g. Plečnik Jožef, arhitekt v Ljubljani 100 Din., i Ritlop Treza, Črensovci, iz Francije, 10 Din., N. N., Lendava 30 Din. Bog povrni.
Sv. Sebeščan—Črensovci. Že desetletja sta tevi dve fari zvezanivi po dühovnikaj. Ali pride šteri od Sebeščana v Črensovce, ali pa ide iz Črensovec k Sebeščani. Leta 1878., to je pred 57. letami so prišli od Sv. Sebeščana pok. g. Vugrinčič Boltižar,
kak oskrbnik sebeščanske fare za plebanoša v Čresovce. Leta 1905., to je pred 30 letami so šli g. Klekl Jožef, črensovski kaplan k Sv. Sebeščani za plebanoša. Isti so l. 1910, to je pred 25 letami zavolo teškoga betega šli v pokoj i prišli od Sv. Sebeščana v Črensovce počivat. Zdaj pa idejo črensovski kaplan, g. Bejek Janoš k Sv. Sebeščani za farnoga oskrbnika. Skoro 60 let stoji dühovna vez med Sv. Sebeščanom i Črensovci. Gda se od g. Bejeka poslavlamo, njim iz srca Želemo, naj dober Jezuš blagoslovi njihovo delovanje med siromaškim, a odkritom i dobrim goričkim lüdstvom, ka postane med večinov drügovercov biser, džündž Kristušove črede. V te namen tüdi goreče molimo, kak dugo mogli živeli, za odhajajočega. Vi pa, g. oskrbnik, molite za nas. To naj bo naša hvala za vse, ka ste Bogi na čast i düšam na hasek včinoli. — Črensovska fara.
Pozdrav pošilajo. Gabor Veronika, Liniez Vatan, Francija, iz Trnja starišom, brati, sestram, uredniki Novin i celoj črensovskoj fari — Grlec Angela, Wambrechies, Francija, žele se nam včakati veselih svetkov i srečnoga novoga leta. Želno čaka M. list. (Prosimo Obračun, Višek naročnine kama naj obrnemo. Uprava.)
Spomni se človek, da si sam svoje sreče kovači jezeri jočejo, či njim ogenj vniči domačijo i nemajo penez, da bi se novo spovali. I jezeri jočejo, če se smrt oglasi v hiši i nemajo penez za trügo pokopne stroške i tak dale. Jezeri zdihavlejo, gda pridejo leta, da bi se oženili i nemajo herbije. Jezeri jočejo, da morejo iti zavolo starosti i onemoglosti v kot, pa nemajo včasi niti krüha. Človek spomni se na vse te slüčaje. Tebe i tvoje domače čakajo slüčaji, šteri so navedeni. Deca bi se rada oženila. Vsi te ednok stari. Poklunkala vam bo tüdi smrt. Zasigurajte pomoč sebi i svojim domačim za vse dni ! Proti ognji se zavari pri Vzajemnoj zavarvalnici. V ostalih slüčajaj se pa obrni na vodstvo „Karitas“ v Maribori, Orožnova ulica 8., ali na g. Schinko Jožefa v Lendavi, ali na Kous Štefana v Beltincih, ali na Skalar Joško v Soboti. Pri njaj lejko zavarješ herbijo dece. Zavarješ se pa lejko za starostno oskrbo i za slüčaj smrti. Ne odlašaj, ar čas beži i je škoda vsakoga dneva !
Amnestija. Za 1. decembra t.1. so med drügim bili rešeni kazni tüdi tisti, ki so na kakši koli način sodelüvali pri bitji i vmori žandara na Bistrici pred sedmimi leti.
Turnišče. Dom sv. Frančiška je darüvao sirotišnici v Turnišči 300 D. na premog. — Odbor.
Prvi sneg v Lendavi je šo na Barbarinje. Pa samo telko, da se je pokazao.
Prečti i si zapomni !!
Vse vrste blaga dobiš vsikdar po najnižišoj ceni i vsikdar boš najbolše podvorjeni v trgovini pri Brata Brumeni v Murskoj Soboti med sodnijov i sreskim nacelstvom.
Naše nevole.
Kristuš je pravo: Lübi bližnjega svojega kak samoga sebe. Lübimo sirmake, šteri nema kaj jesti, lübimo ga kak samoga sebe. Daj njemi falat krüha. Če je slabo oblečeni, daj njemi kakšo cotico. I moramo z veseljom povdariti, da skoro od niedne naše hiže ne ide sirmak, da ne bi dobo šalico mele ali falat krüha. Mi smo sirmaki, küpiti moramo žito i drügo potrebno za hrano, prosjakov pa je pri nas telko, kak malo kde indri, pa itak vsakši sirmak dobi pri vsakšoj hiši nekaj. Ali itak nam je krivo, kda den na den pride po šest sedem ciganic i ciganov k hiši. Pa tej so ešče ne zadovolni z vsem. Če njim daš malo krüha, ešče šče meti belice, mast i drügo. I postanoli so že skoro nasilni. Nemreš jih odpraviti od hiže. A težko je nam, kda vidimo, ka nam sfalüje krüh, ešče dati melo ciganom. I to skoro vsakši drügi den.
Zato prosimo merodajno oblast, ka to pitanje nekak reši. To je dužnost oblasti, ka prepreči to izkoriščavanje sirmaškoga lüdstva. Mi damo eden predlog, kak naj bi se rešilo to pitanje : v našoj državi je ešče dosta zemle, štero bi država štela kolonizirati. Naj da tem ciganom gde zemlo ali jih pa kak inači zaposli, ka do si lejko s svojim delom slüžili krüh. Naj se strogo nadzira delo tej ciganov i vodi račun od njih. Ar ciganska deca ne hodijo redno v šolo, naj država ustanovi zavode, gde bi se ta sirmaška deca brezplačno šolala i kesnej naj se njim najde primerno delo. Na vsak način se pa naj zabrani to stalno prosjačenje. Mi smo tüdi sirmaki pa resan nemremo telko razdavati.
Strašen cerkveni rop v Rajhenburgi.
Preminoči pondelek se je v novoj lepoj cerkvi v Rajhenburgi zvršo grozen rop iz tabernakla. Zajtra ob 4. vöri je zvonar, gda je prišeo zvonit, opazo, da je tabernakel odpreti. Taki je šo po g. plebaroša, ki so najšli prazen tabernakel. Odnešeno je bilo svestvo i dva keliha. Taki so obvestili postajenačelnika i žandara na vlaki, ki je že meo zvezaniva teva dva ropara. Mela sta šče dele kelihov v žepaj vküp spotrte. Posodo za Najsvetejše sta pa zakopala na plebanošovoj njivi, da bi jo sledkar odkopala i v Zagrebi odala. Krivica ma kratke noge.
Mohorske knjige so prišle!
Vesel dan je za vsako slovensko družino, ko pridejo mohorske knjige. Oče in mati in otroci, komaj da vsaj malo abecedo poznajo, vsi, vsi se prerivajo okoli mize, ko jih prinese starejši sin od g. župnika.
Letošnji književni dar Moh. družbe je prekrasen: 5 knjig za 20 Din! To so: Koledar, Zgodovina Slov. naroda, Slomšekov življenjepis, večernice Stiški tlačan in povest Vatomika.
Koledar je lepa ljudska čitanka, obsegajoča 276 strani. Notri so silno važne reči za kmete, delavce, študente, sploh za vse. Kmečkim ljudem govori o kmečki zavednosti, delavcem pa o njihovih postavnih pravicah, da bi si vsaj nje znali izkoristiti. Onim, ki so zagrenjeni od hudih časov, ki sanjajo o komunističnem odrešenju (tudi pri nas jih imamo okoli Ljudske Pravice?), pokaže v resnični luči, kakšen je boljševiški raj z vsemi svojimi strahotami in grozotami. Ta članek bi moral razen Slomšekovega življenjepisa prebrati vsak Slovenec, gotovo pa vsak odbornik ali član prosvetnih društev !
Zgodovino Slov. naroda piše univerzitetni profesor. Čudovito lepa je. Ta zvezek nam popisuje naše živlenje in trplenje okrog l. 1848. naše razmere
doma na Slovenskem in naše razmerje do Sosedov. Stiskali so nas, a nismo se udali tujcu ! Berimo svojo zgodovino zopet in zopet in še bolj bomo vzljubili svojo širšo in ožjo domovino!
Štüki tlačan je povest, ki nas povede v težke čase kmečkih uporov in kaže, kako mora celo ponosni gospodar Trlep postati tlačan. Strašni so bili tisti časi, a narod naš, ki star je več kot težkih tisoč let, jih je prestali
Vatomika je druga povest, ki govori o poglavarju Indijancev v severni Ameriki. Povest je zgodovinska, resnična in tako lepa, da gane do solz. Bere jo posebno rada šoli odrasla mladina. O njej povemo le še to, da se je ta poglavar V. sprebrnil v našo vero, postal duhovnik (jezuit) ter goreč misijonar. . .
Slomšekov življenjepis je zadnja, pač najlepša knjiga ! O, kako srčno molimo in želimo, da bi On postal svetnik. Vredni ga moramo postati! Zato pa moramo seveda poznati njegovo svetniško življenje. Naj ne bo hiše v naši Krajini, kjer ne bi te knjige prebrali na glas ! Sposodite si ta drugi del in lanski prvi del, kjer nimate sami doma! —
Takšne so torej letošnje knjige naše dične Mohorjeve družbe, ki nas zavidajo za njo drugi narodi, kajti lahko rečemo, da po celem svetu ni-
majo kaj takega ! Ona je rešila Štajerske Slovence, da niso utonili v nemškem morju, ona je dvignila splošno narodno prosveto (izobrazbo) na stopnjo najbolj kulturnih narodov v Evropi, ona je ohranila v nas trdno in neomajno našo sveto katoliško vero; ona veže vse Slovence, izseljene in raztresene po širnem svetu, v eno veliko družino. Ali niso vse to prekrasni sadovi na drevesu naše Mohorjeve družbe.
Tudi za našo Slovensko krajino ima Mohorjeva družba silen pomen in nevenljive zasluge: od 1.1868 — 1919 je prišlo k nam 54000 mohorskih knjig! Nič manjšega pomena je za nas še v sedanjih časih. Bratje preko Mure tam na Štajerskem in Kranjskem, pa tudi odločujoči krogi, naših domačih razmer večkrat ne poznajo dobro, pa nas v nemajhni meri sodijo tudi po tem, kako je pri nas razširjena M. D ! Če nam je kaj za naše dobro ime, pristopimo k njej in postanimo udje ! Letos imamo v obeh dekanijah 411 udov, za 76 manj kot lani: dekanija Sobota jih ima 220, Lendava pa 191. Od lani je nazadovala prva za 39, druga za 37, torej skoro enako. Nad 30 udov imajo Črensovci (31), Gornja Lendava (42), Cankova (50), Beltinci (53) in Sobota (78). Napredovale so Gornja Lendava (za 7), Hotiza (6 — od 4 na 10) in Dolnja Lendava (4).
Rojaki, ali se bomo z ozirom na silni pomen Mohorjeve družbe zadovoljili s številko 411? ali naj bo to dosti za nas, ki tvorimo skoro desetino slov. naroda? Ali se bomo tako slabo izkazali hvaležne Slomšeku, saj on nam je to družbo ustanovi !? Ali ne bomo hoteli narediti veselje našemu prezvišenemu Nadpastirju, mariborskemu škofu, ki so pokrovitelj te družbe za celo Jugoslavijo?
Prosvetna društva, vaša sveta dolžnost je, da letošnjo zimo spravite to v vaš delovni program: Mohorske knjige v vsako hišo, kjer imajo koga v tujini, da mu jih pošljejo! Mohorjeve knjige v vsako hišo, kjer so šolarji ! Agitirajte od hiše do hiše, postanite nekaki poverjeniki za svojo vas, zlasti pa prosite č. g. župnike, da vneto priporočajo v cerkvi pristop k tej družbi, ki je ob enem bratovščina, kakor znamo, se vsak teden darüje sv. maša za žive in umrle ude! Vaše delo bodo sodili tudi po tem! Vzamite zadevo za resno ví v društvih, in sploh vsi skupaj in vsak posebej na svojem mestu. Postavimo si cilj: drugo leto bo v Slov. krajini 1000 udov! Če hočemo, jih bo! Kdor hoče, mu je vse mogoče. Mogoče bo pa tako, da vsak, ki to bere, pristopi sam in še enega pridobi.
Torej ne pozabimo: v Slov. Krajino tisoč Mohorjanov !
4
NOVINE
8. decembra 1935.
Potüvanje v Francijo.
Žalosten i megleni den je bio 25. okt. i na vse to pa je škropio dež, kak da bi Vsemogoči blagoslavlao grešno lüdstvo.
Človek, šteri je hodo te den po Soboti, je vido več lüdi kak navadno drüge dneve. Če si je malo bole natenkoma pogledao, si vido na njih obrazaj nekaj resnoga ino žalostnoga. Pa to neje nikaj čüdnoga za one, šteri so pomislili na težave ino odgovornosti, štere je čakajo. Potüvali so najmre v Francijo, med šterimi sem bio prav zaprav tüdi jaz. Od Gračke fare ino od vseh domačih sem kaj lehko vzeo slovo. Na Mačkovskoj stanici se nas je zbralo že prece, ali vsi nekam globoko zamišleni. Bili smo iz Vidonec, od Grada, Slaveč Gornjih i Dolnjih ino iz drügih vesnic. V Soboti smo se v lepom redi naložili na vlak, šteri je ob treh vnoge izmed nas za vsigdar odpelao iz Slovenske krajine.
Da ne bom natenkoma opisavao toga potüvanja, izvzemem samo malo važnejše stvari. Do Maribora smo se pelali prav veseli, čiravno si vido na vnogih obrazaj zadosta žalosti, posebno na mladih ženaj, štere so morale ostaviti doma svoje može ino vnoge tüdi več dece pa iti po sveti iskat vsakdenešnji krüh. V Maribori se nam je pridrüžilo nekoliko Hrvatov i smo dobili večerjo, potem nas je pa vlak odpelao prek granice naše države.
Vožnja po Avstriji je bila kaj prijetna, ar smo meli večinoma prav lepi razgled nazlük tomi, da je po Gornjoj Avstriji jako snežilo. Mimoidoč omenim ešče to, da smo bili vsi nekam veseli ino dobro razpoloženi, zvün nekšternih Hrvatov odnosno Hrvatink, mogoče ravno takših, šteri najbole kričijo „kakši so Prekmurci“. — Predobri so čtevci naših „Novin“, da bi razmeli ali bi jim pa sploj mogeo človek popisati vse te nesramnosti, štere so začeli. Žalostno za nas je pa to, da se dajo od takših zapelati mladi možje, šteri so odstavili doma svoje žene ali jih pa One čakajo tam.
V soboto 26. okt, proti večeri smo se pripelali v Passau, prvo mesto mogočne Nemške države. Človek, šteri ma navado, da rad kaj vidi, kak jo mam jaz, pa de hodo po nemških mestaj i zapazi na vrataj državnih zgradb napis Heil Hitler. (Živio Hitler.)
27. okt. smo se vozili po Nemškoj zemli, bili smo vsi nekam tužni i zamišleni. Hvala Bogi, da smo meli edno par deklin ino žensk iz Goričkoga, štere so popevale pobožne pesmi ino nas s tem spominale, da je nedela. Den je bio meglen ino deževen. Večer okoli 11. vöre smo se pripelali v Tul, prvo mesto Francije, našega cila. Tam smo prenočili ino drügo jütro rano vstali. Posebno ženskam je nikaj ne vgajala
postela, da je prej bila pretrda, ali jaz sem toga ne občüto, ar sem bio na takšo postelo navajeni od soldakov. Mi Slovenci mamo to navado, da se radi podpisüjemo. Zato smo se podpisali na zid, čeravno je v štiraj jezikaj napisano, da je prepovedano pisati po zidovaj. A da smo bili tam celi den, smo najšli imena skoron vseh Slovencov v Franciji. Se zna, da jih ne malo. Ki te šli za nami, poiščite naša imena, mi smo se že tisti večer odpelali dale. Tam so nas tüdi razločili i se je skoro polovica odpelala na vse kraje, a drüga polovica, med šterov sem bio tüdi jaz, se je spravila na vlak, šteri vozi za Paris. Po pet i pol vörnoj brzoj vožnji smo ob prvoj zarji 29. okt. zagledali mogočno mesto, francusko prestolico: Paris. Od te poti nemam povedati skoron nikaj, ar nas je vozo brzovlak i bila je noč pa bili smo tüdi vsi preveč vmorjeni ino zaspani, ar sem ne zatisno oči. V Parizi so nas že čakali i za to določeni agenti so nas taki razločili na več delov i vsako grupo pelali na drügo stran. Predragi čtevci, to bi pa bilo zdaj preteško popisati žalost ino tužnost, štero občütiš, gda se poslavlaš od zadnjega domačega človeka. Vi, šteri ste hodili po sveti, to itak znate, šteri ste pa ne, pa teško zarazmite. Na tisto progo (linijo), kama sem mogeo iti jaz, nas je bilo samo osem Slovencov. Zdaj pa Pomislite, od 85 (toliko nas je bilo iz Slovenske krajine) ostati samo osem, to je ravno tak, kad da zdaj v jesen nese veter listje pa niha eden list tü, drügoga tam.
Gda so že vse drüge odpelali agenti po raznih, podzemelskih hodnikaj, je prišla vrsta tüdi na nas. Po več kak polvörnoj vožnji na podzemelskoj železnici smo se pripelali na neki kolodvor, od šteroga smo se ob pol devetih odpelali z brzovlakom proti jugozahodi, kje smo meli lepi razgled na Paris. Ne bom opisüvao te poti, ar sem bio preveč nerazpoložen, da bi si mogeo kaj zapomniti, ali bilo je nekaj krasnoga voditi se po tistih krajih. Po tri vörnoj vožnji smo prestopili na osebni vlak, šteri je pa se zna malo hitrejši od vlaka M. Sobota—Hodoš. Za tem smo ešče ednok prestopili i na vse zadnje sva se dva Slovenca pripelala na slednji kolodvor ob 10 vöri večer okoli 350 kilometrov jugozapadno od Pariza v pokrajini Creuse. Mene je čakao moj gospodar, sem ostavo zadnjega Slovenca i ž njim odišeo. Po dobre pol vöre vožnje, 28. km. daleč sem se pripelao vendar k cili, kje me je čakala bela postela, štere sem bio jako potreben. Sem taki zaspao ino senjao od drage Slov. krajine.
Dragi čtevci ! Ne zamerite mi, da sem malo bole na dugo i široko razlagao vse to. Vnogi izmed Vas so že posküšali vse to ino vidili tüdi, ali večina pa ne. Naj tüdi oni kaj znajo,
zato sem malo več napisao kak sem nameno. Naši delavci, šteri so v Franciji, se itak radi oglašüjejo v Novinaj, ali koliko je meni znano, ne vem, da bi dozdaj šteri kaj povedao od potüvanja, čeravno človek na poti največ vidi ino čüje. To ne de na škodo tüdi onim, šteri so ešče ne hodili pá bodo naskori šli, da dobijo pravo sliko od potüvanja.
Zdaj pa pošilam srčne pozdrave vsem domačim v gračkoj fari i v dragoj Slov. Krajini.	Ludvik
Oh, ti nesrečni alkohol.
Ne je šče preteklo dva meseca, kak so te tüdje napravili. Potrgali so grozdje i stepli sad pa prešali mošt, vlejali v lagve ge je zavreo. S tem si se narodo ti na svet, cuker se je obrno na toga velkoga neprijatela človeštva na „alkohol“. Z lagva romaš med svoje pajdaše.
Mladi si, šče komaj dva meseca star, pa kelko stiske, nevol, svaje i bitja delaš med prijateli i sosidami.
Mladino podivjaš, da je kak senčna tenja.
Pa tüdi nad odrasle, priletne si se prikradno, ge si tüdi na visikoj stubi. Davleš njim moč, da se prsasti delajo kak male fajte kokoteki, pa se tü pa tam med sebov spokluvuškajo kak mali šolarčki na vulicaj.
A najvekšo moč pa šče maš nad drüžinami, ge trgaš deco od starišov, moža od žene itd. Gvišno bi lepo vküp živeli, a se naseliš ti med nje i trgaš vez za vezjov, dokeč je ne spraviš na kraj, na propast. Zadnji dinarček more iti za tebe.
Pa zdaj, gda si že ne samo v oštarijaj i po javnih mestaj, liki po „pintešaj“ se klatiš, zdaj šče vekšo moč maš. Ge te falej tržijo kak v oštarijaj, tam je glavna tvoja žetev.
Malo dni si star, pa kakšo moč že maš med lüdstvom, ka bo pa, gda boš starejši, gda se dozoriš, kak boš te močen, divji? Što de te ladao i kroto, gda se svadiš i vskipiš v človečij glavaj ?
Samo edno pomaga : dober tanač tistim, štere ma te nesrečni alkohol, sovražnik človeški i sin hüdoga düha v svojih mrežaj, najmre Slomšekov pregovor. „Po pameti ga pijmo, da pamet ne zgübimo !         Jožek.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber U. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija : št. 3064-64, Bruxelles; Francija : št. 117-94, Paris ; Holandija : št 1458-66, Med. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-8
Sejem za kožuhovino v Ljubljani
bo dne 27. januarja 1936. v prostorih velesejma v Ljubljani. Lovsko-prodajna organizacija „Divja koža“, ki priredi ta sejem oziroma dražbo, ima direktne zveze z inozemskimi odjemalci, ki plačujejo za blago svetovne cene. Zato opozarjamo vse lovce, naj svoj letošnji lovski plen oddajo v prodajo samo svoji prodajni organizaciji, ne pa raznim prekupčevalcem. Pri tem naj imajo na umu, da je samo v složnosti in medsebojni podpori moč in lastni dobiček. Nujno je potrebno, da so kože dobro in pravilno posušene. Ne sušite jih na peči, ampak na zraku ! Kožo se mora dobro očistiti in napeti. Dobro pripravljena koža je vredna skoraj še enkrat toliko kot slabo posušena iste kvalitete. Kože pošiljajte na naslov: „Divja koža“ Ljubljana — Velesejem.
PREKOSNICE.
Pri stoli se razgovarjajo, Odked bi prišlo cigansko ime „Baranja“ pa se oglasi mladi lajik, ki se je začno včiti vogrščino :
»To ime pomeni »agnjec".
„Kak to ?“ — „Vej pa pri litanijaj molimo: Isten szent Baranja !“ (pravilno je Báránya.)
*
Franc : Babja vera je vervati v številko 13 ?
Jožek : Jes nikaj ne dam na številko 13.
Franc : Jes pa. Že sem bio nesrečen zavolo številke 13.
Jožek : Kak pa?
Franc : Dvanajst svedokov in eden sodnik je trinajst, šteri so me za pet let v temnico spravili.
Pošta.
Gerlec Angela, Francija. Listi vu formi lepe knige pridejo okoli božiča. To smo v augustuškom snopiči objavili. Mešič Jožef, D. Slaveči 97, Hčeri poslali s 1. decembrom Novine. B. A. Boka Kotorska. Tisto zadevo smo podregali, je v teki rešitev. Nemec Vere Sohar Fane domačim. Vajnih Novine so prišle nazaj, dajte nam njevi novi naslov. Dužnike v Franciji prosimo, naj poravnajo taki svoj dug, ka nam ne bo trbelo listov staviti i v Novinaj objaviti što i kelko so
dužni.
Kletarsko društvo v Ormožu
nudi vsem gostilničarjem in drugim svoja pristna vina po znižani ceni. žaložno klet ter zastopstvo za srez Murska Sobota in Dol. Lendava je pri TITAN J ANE Z U, gostilničarju v Černelavcih.
Sprejmeta se 2 dijaka
na hrano in stanovanje pri KOLOŠA JANEZI, čevljari v M. Sobota, Cvetna ul. 5.
Trueba :
Pavlihove oslarije.
IV.
Pavliha je postajal vsebolj zaljubljen v Maričo, a ta ga je hladno odklanjala.
Materi pa se ni zdel prenapačen. Toda ko je Pavliha začel ponoči koncertirati s kitaro in s svojim telečjim glasom pod dekletovim oknom, se ji je zdelo, da jo podi dvesto tisoč zelenih. Kajti mati je imela tako rada podoknice kakor hči, ta jih je pa tako sovražila kakor mati ; in vse to s preprostega razloga, ker radi tega nista mogli zaspati.
Starka je hotela, da hči vzame Pavliho, samo da bi že bilo enkrat konec teh podoknic. Večkrat ji je dejala.
„Ampak, dekle, zakaj se vendar ne vdas, saj vidiš, koliko trpljenja povzročaš temu fantu !“
Hči ji je ugovarjala: „Kako neki naj ga vzamem, če pa postanem vdova ko bom najmanj pričakovala !“
„Eh, saj je že opustil to nagnenje do samoumora.“
„Da, toda lepega dne nam bo spet začel s svojimi oslarijami !“
Mati je sprevidela, da je bila hčerina bojazen upravičena. Molčala je zato do jutra naslednjega dne, ko je začela spet rohneti nad hčerko in Pavliho, kajti Pavliha je s svojimi oslarijami ni pustil spati.
Te oslarije so bile neke vrste pesmi, ki je z njimi Pavliha obogatil naš pesniški Parnar.
Neke noči je igral že ne vem kako dolgo na kitaro pod oknom prevzetne deklice. Pa ta se ni hotela pokazati. Pavliha je nato zapel sledečo oslarijo :
„Če bi namesto rož na tvojih licih rasla trava, ni ga osla v vasi da bi me prehitel in bi jo popasel.“
Pes Raztrgač je bil menda edini v Maričini hiši, ki ni imel gluha ušesa za Pavlihove oslarije, kajti lajal je, kakor da bi cel bataljon banditov naskakoval hišo.
Pavliha je intoniral drugo oslarijo in se potrudil, da je njegov glas zagospodoval nad oglušujočim Raztrgačevim :
Če tvoja mati sliši mojo pesem, in „Kaj je to?“ povpraša, ji odgovori: „Nič ni takega,
Osel je, ki riga.“
Edino, kar se je slišalo iz hiše, je bilo zmeraj hujše pasje lajanje in glas starke, ki je pošiljala pevca k vsem besom.
Pavliha je umolknil, ko je zaslišal starkino rohnenje, nato pa intoniral tretjo „oslarijo“ :
„Tvoje okence — so jasli, ti si — če se pokažeš — seno;
jaz sem Osel, ki odpira gobec
da bi požrl seno.“
Upanje, ki ga je Pavliha stavil v to „oslarijo“, ni bilo prazno : okno se odpre in Pavliha se ves vesel zažene v temi proti njemu.
„Drži ga, Raztrgač !“ zavpije tedaj starka.
In pes skoči v divji besnosti z
okna.
Pavliha je skušal uteči. Toda komaj se obrne, že se mu Raztrgač zagrize v hlačnice in jih pusti v tako obupnem stanju, da . . .
Toda prav v tistem trenotku se je luna skrila.
V.
Pavliha je obupal radi te pasje zadeve, ki so mu jo uprizorili prejšnjo noč v Maričini hiši. In spet je začel sam pri sebi takole modrovati :
»Da me Mariča ne mara, to je že očitno dejstvo. In če me Mariča ne mara, kaj mi pa če življenje ? V nadlego mi je, in nadlege se je treba iznebiti. Res je sicer, da je v blagajni poštena zaloga rumenih tičev. Toda čemu mi zlato, če se ga pa ženske izogibajo kot vrag križa. To je enkrat ena, da si moram z revolverjem razgnati možgane. In v resnici si jih bom, hoče Bog ali noče, jaz mu ne morem pisati spomenik za dovoljenje, da lahko prosto razpolagam s svojim telesom, saj je moje in edino moje. Hvala
Bogu, revolver imam zdaj, ne kakor zadnjič, in kmalu bo tukaj krvi in kosti in možganov, da bo človeka strah“.
Po temmožganskem modrovanju (možganskem zato, ker je modroval o možganih) je Pavliha počakal noči, kajti hotel je, da bi se strel bolj slišal (radi miru se namreč strel po noči bolj sliši.) Ko je bil prepričan, da vaščani že spijo, nabaše revolver in se pripravi za „operacijo“, toda . . .
„Ni tako gotovo, da kljub temu ne pride kdo mimo in skoči gor, ko bo zaslišal strel. In če do takrat ne umrem, me gotovo obveže, zavije v štiri tople cunje, in koncem koncev bom porabil smodnik za prazen nič !“
Ko je to dejal, odloži revolver v obednici na mizo (obednico si je izbral za kraj smrti), gre v glavno sobo, odpre balkon, pogleda če je kdo na ulici, in ko se prepriča, da ni nikogar, se vrne, vrat na balkonu pa ne zapre, kajti svojo glavo je imel le za to, da si naredi iz nje godijo.
Že je hotel ustreliti, ko se spomni na dušo : zadnje, na kar se spomnijo budalasti ljudje.
„Kar se tiče telesa, dobro vem, kaj bo z njim : imam ga pač v poljubno razpolago. Toda kaj bo pa z dušo? Pa čemu bi si mučil možgane z mislijo na dušo, če pa ni moja ! Moja duša je božja last, in Bog bo že glede nje ukrenil tako, da bo prav.“
Dale.
Novina izhajajo vsaki četrtek m prišestno nadelo. — Za tiskarno Balkanyi Ernst, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in uradnik : Klekl Jošef, šapnik v puh.