58
NAŠE SLIKE.
Hrvaška drama prihaja v narodno gledišče. Slikal J. T i š o v. Današnji številki priložena slika nam kaže podobo, ki je v največji kras hrvaškemu narodnemu gledišču v Zagrebu. Odpira se hram modric, ki je bil doslej pristopen le izvoljenim narodom, in vanj pride v slavnostnem, veselem sprevodu jugoslovanski narod v svojih pisanih, lepih nošah. Vse je živo in radostno na sliki, polno upanja v veliko bodočnost domače umetnosti. Bodi ta slika vesela prorokba hrvaški drami 1
Vrbsko jezero (str. 1.). G. M. Jama nam je naslikal z lahkotnim čopičem krasen prizor z naše domače zemlje. Vrbsko jezero z lično cerkvico je najlepši biser koroške zemlje. Sinja jezerska gladina se razteza med zelenimi bregovi daleč po koroški dolini, in sivi gorski velikani zro vanjo iz daljave. Na naši sliki se vidi najlepši del jezera. Lahne jadrnice plovejo okoli otočiča, v daljavi pa puha majhen parobrod.
V božični noči (str. 9.). Risal Ivan Vav-potic. Krasen motiv, naroden in nabožen! Stari organist igra opolnoči na koru in orgije so okrašene s svežim smrečtvjem. Vse je svetlo v cerkvi, in jasni otročji glasovi pevajo slavo novorojenemu Iz-veličarju. Kako so dobro oblečeni, da jih ne zebe! Spodaj pa vidimo vzorec prav narodne omamen-tike, ki nam je tako dobro znana od domačih jaslic.
Sneg orjejo na str. 16. Sneženi plug so na-pregli, in konjski kraguljčki so zazvonili skozi vas, ravno ko so prišli mladi junaki iz šole. Seveda so morali vsi skočiti na plug, da bo težji in se bo bolj zarezal v sneženo plast. In videl jih je njihov gospod učitelj — ter jih je naslikal . . . Naj le dobro orjejo 1
Ž e 1 i m 1 j e (str. 17.), so prijeten idiličen kraj ob koncu barske ravnine pri Ljubljani, kjer se začne že svet vzdigovati Tam župnikuje naš pisatelj Fr. S. Finžgar. V tej mirni, tihi dolinici snuje svoje povesti iz davnih in novih časov.
Petropavlovsk (str. 25.) je močna trdnjava v Petrogradu. V cerkvi so grobovi ruskih carjev, v trdnjavi pa ječe za politične in druge zločince. Zda) so zopet polne te temne, žalostne ječe . . . Ruski slikar Jarošenko  nam  je naslikal  samotno in
žalostno življenje takega jetnika. Stopil je na mizo, da bi bil bliže solnčni luči. A okno je tako ozko in visoko, in le redki žarki prodirajo skozi omrežje. Ah, kdaj mu zašije solnce svobode? Od daleč sliši vpitje revolucionarjev in streljanje vojakov. Ali ga pridejo osvobodit? Ali bo umrl v tem zidovju?
Sv Trije kralji je slika domačega slikarja A. Herrleinav frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Bil je rojen Nemec, a se je stalno naselil v Ljubljani. Kompoz;cija je jako živahna, in slika naredi prav dober vtisk.
Riegrovo nabrežje v Pragi (str. 38.) je v modernem, najnovejšem delu kraljevega mesta zlate Prage. Elegantne hiše se vrste v ponosni vrsti. Ves drug prizor nudi pa morska pokrajina pri Opatiji (str. 41.). Tam velikomestni šum, tu pa krasna priroda v blesku solnca in sinjega morja.
Goričica (str 56 ), je prav lep kraj ob kamniški železnici. Bolj kot od cerkve je pa postal ta kraj znan po Domžalah in po tamošnji slamnikarski obrti. Domžale leže namreč takoj pod Goričico, kjer je ekspozitura mengiške župnije. Naša slika nam hoče ohraniti v spominu, kakšna je bila Goričica nekdaj. Močno utrjena stolpa kažeta, da je bila tu trdnjava proti Turku. Zdaj pa se je že mnogo izpre-menilo. Vse se prenavlja, novi ljudje prihajajo z razvojem industrije, in zato se izpreminja tudi častitljiva Goričica. Ne bo dolgo, da bo tam nova župnija.
Srbskega kraljeviča Jurija (str. 61.) so lani z veliko slovestnostjo proglasili za polnoletnega. Prestol Karadjordjevičev ima torej dediča, ki se že pripravlja v vseh potrebnih vednostih, da bi mogel nekoč voditi usodo domovine.
Državna zbornica v Kristijaniji (str. 61.). Norveška se je ločila od Švedske. Norvežani so po ljudskem glasovanju odstavili švedskega kralja Oskarja in izvolili za kralja danskega kraljeviča Hakona.
Giosue Carducci (str. 62.). Pred kratkim je praznoval svojo sedemdesetletnico Giosue Carducci, italijanski pesnik in literarni zgodovinar. Carducci je silno nadarjen pesnik, ki je pa v svoji mlajši dobi svoj talent mnogokrat zlorabil celo v blasfe-mičnih verzih (Inno al Satana). Bil je pesnik revolucije proti cerkvi, eden izmed vročekrvnih revolucionarjev, ki so delali „zedinjeno Italijo". Pozneje je
59
svoje mišljenje nekoliko izpremenil. Ob sedemdesetletnici so ga Italijani zelo slavili.
Jan Kubelik (str. 62.). znani češki goslar, eden prvih umetnikov na violino, je prošlo sezono z velikanskim uspehom igral v Ameriki.
NewYorške orjaške palače. Naša slika str. 61. nam kaže velikanska poslopja, s katerimi se ponaša New York, to največje trgovsko mesto novega sveta. Na ozkem otoku Manhattan je začetek tega ogromnega mesta, in tu je tudi središče vsega prometa. Ker vedno bolj primanjkuje zemljišča, so prisiljeni Američani zidati visoko v zrak; saj stane kvadraten meter stavbiščav Ne.w Yorku do 15.000 K, zrak je pa še vedno zastonj. Zato so pa hiše vedno višje in višje, nadstropje stavijo na nadstropje, tako. da postajajo hiše že kar stolpom podobne Posebno veliki časniki se kar izkušajo med sabo, kateri bo višje sezidal svoj dom, da nadkrili svojega tekmeca.
Šola „Glasbene  Matice" v Ljubljani   šteje
letos brez dijaškega zbora 275 učencev. Učitelji so: Za klavir gg. Gerbič, Prochazka, Vedral, P a v č i č in gdč. Praprotnik,za violino gospod Vedral, za čelo g. K r a u s s, za flavto g. Breznik, za solopetje gg. G e r b i č in H u b a d, za teorijo in šolsko petje g. Pavčič, za harmonijo in kontra-punkt g. H u b a d
Josipa Stritarja je imenoval občinski svet ljubljanski za častnega meščana
Slovenska in hrvaška „Matica". Pododsek »Slovenske Matice" v Ljubljani se je nedavno posvetoval o tem, kako bi se dalo doseči skupno delovanje slovenske »Matice" s hrvaško. Predložil je za obe »Matici" sledeči predlog: „Slovenska Matica" naj bi izdala vsako leto po eno hrvaško knjigo na svoje stroške in ravno tako „Hrvaška Matica" eno slovensko pod imeni »Slovenska knjižnica" oziroma »Hrvatska knjižnica". - Urednik »Slovenske knjižnice" bi bil pri »Hrvatski Matici" Slovenec in »Hrvatske knjižnice" pri »Slovenski Matici" Hi vat. — Obe »Matici" volita urednika po svoji volji, honorarji pa se določijo po društvenih pravilih.
Sobota. Na strani 143. »Letop. Mat. Slovenske", 1. 1885. navaja I Navratil v svojem članku: »Slovenske narodne vraže in prazne vere" tudi etimologijo besede sobota. On trdi z Miklošičem in Kopitarjem, da je »sobota" strn. »sambaz", a ne naravnost iz hebr. »sabbath", niti iz grško-lat. lica o&fflonov — sabbatum. Paul, Etvmolog. Worterbuch der deu-tschen Sprache, 6. Aufl. 1905 pa pravi na str. 327.: »Aus kirchenl. sabbati dies, woraus frz. samedi, ital. sabbato, prov. dissapte, ir. sapait stammt, kann ahd. sambaztac-Samstag nicht abgeleitet sein, weil dadurch die hd. Nasalierung nicht erklart wird und weil ein kirchenl. Wort keine Verschiebung von t zu z  haben  diirfte.  Da aslov.  sobota,  magy. szombat,
ruman. sambata dem ahd. »sambaztac" zunachst stehen, diirfte o s 11 i c h e r Ursprung anzunehmen sein." Torej ni naša sobota iz nemškega sambaztac, ampak nemška beseda je prišla od vzhodne strani. »Offenbar ist ein etwa im 5. Jh. bestehendes orien-talisches .sambato' (pers samba) durch das Grie-chische ins Oberd. und Slav. gekommen", pravi dalje Paul 1. c. In na podlagi pers. samba smemo tudi verjet', da je bilo v grščini poleg adppoc-ov tudi odti-patov v rabi, kar le govori za vztočni izvor nemškega »sambaztac" in proti stari razlagi naše »sobote."
Janko Bratina.
„Hrvatska Matica" je izdala letos sledeče knjige: »Hrvatsko kolo", kjer se vrste pesmi in povesti raznih pisateljev. Med njimi je tudi ena drama; proti koncu knjige je obširen popis slovenske književnosti. — Nadalje je prestavljeno v posebni knjigi več povesti H. P. Č e h o v a. Izborni prevod je oskrbel Martin Lovrenčevič. — Stjepan Radič očrtu je v knjigi »S a v r e m e n a Evropa" značaje evropskih držav in njihovih narodov — Avgust Harambašič je prevel veliko pesnitev Rusa N. A. Nekrasova »Komu je dobro v Rusiji?" Evgenij Kumičič je napisal povest iz istrskega življenja »J e I k i n b o s i 1 j a k". - P e r k o v a c je napisal »P r i p o v i e s t i" in »Iz bojnoga o d-sjeka". Knjiga se pričenja s piščevim životopisom, ki gaje oskrbel dr. Ivan Z a h a r a. — Vjen c eslav Novak je spisal povest iz sedanje dobe pod naslovom »Zapreke". — Več pozneje.
Srbsko vseučilišče v Belgradu. Novo srbsko vseučilišče je bilo slovesno otvorjeno dne 15. okt. 1.1. ob prisotnosti zastopnikov raznih kulturnih zavodov. Vseučilišče je otvoril kralj Peter I. z nagovorom. Za njim je govoril učni minister, hkrati ministrski predsednik, L j. Stojanovič, potem pa rektor novega srbskega vseučilišča S. Lozanič, kateri je zahvalil vse, ki imajo zaslug za ustanovitev srbskega vseučilišča, ter popisoval razvoj srbskega narodnega šolstva.
Leta 1808., še za časa prve srbske ustaje, se je osnovala prva srbska visoka šola, ki pa je bila po bistvu srednja šola. Njen ustvaritclj je bil veliki Dositije Obradovič in prvi profesor Ivan Jugovič. Šele leta 1838. se je osnoval licej, čigar učenci so se vzgojevali v klasično patriotskem duhu ter se navduševali za vrline starih Rimljanov in naših boriteljev za svobodo. Posledica te vzgoje je bil omladinski pokret leta 1860. Ta licej je uspešno vršil svojo nalogo 25 let in je bil leta 1863. pre-osnovan v »Veliko školo", ki je bila razdeljena v tri fakultete: v filozofsko, pravno in tehniško. Velika šola je imela glavno nalogo, da vzgoji v prvi vrsti dobre in poštene uradnike za državno službo, ni pa mnogo vplivala na duševno izobrazbo srbskega naroda.   V tem  času   sta si   stekla za veliko  šolo