296
Versko-narodne stvari.
Slavnostni govor.
Govoril   Ivan Lavrenčič   pri   ,,Ciril-Metodijevi svečanosti" v čitalnici vipavski 8. septembra t. 1.
Slavna gospoda! Žalosti topi se srce moje, če se spominjam preteklih časov, ko so si podajali surovi narodi železno žeslo iz roke v roko in srkali krv in mozeg narodu našemu. In to trpelo je dolgo! Jedva je opešal divji Hun in Ober, vzdigne se mogočni Grman — sreča mu je prijazna in podvrže si severne Bodrice in Lutice, o katerih ni kmalu niti duha ni sluha. A ko se bliža tudi drugim Slovenom narodna smrt, razjasni se nebo in prikažeti se dve svitli zvezdi, oznano-valki zmage nad mnogobrojnimi sovragi. V staroslo-vanskem Solunu namreč rodila je soproga podpovelj-nika cesarske čete Leva deci Metodija in Cirila, katera si je izvolilo nebo , da rešita nase očete. Zato obdari ju duševno bogato. Darovi nebeški razvijajo se krasno; Ciril imenovan je modrijanom in Metodij visokim svetnim dostojanstvenikom. A kmalu čuje se glas: „to ni vaju poklic; da rešita Slovena, je želja moja." Hitro zapustita svetni šum in tiha samota v samostanu Olimpskem pripravlja ju na ljuti boj. In ko sta pripravljena, vadita se dejanski: Ciril v Koz arih, Metod v Bolgarih; povsod pridobita si nezvenljivih lavorik. In ravno to je gojilo pogum v srcu svetih bratov in ljubezen Slovenov do rešiteljev svojih. Zato sprejm6 ju prijazno in sijajno, vede namreč, da le ona bodeta jih rešila narodne smrti in širila in utrjevala med njimi predragi svetinji: vero in svobodo.
Vero so sicer uže prej oznanovali ptuji svečeniki latinski in nemški, a se slabim vspehom. Podučevali so namreč naše očete v jeziku nerazumljivem in nakladali jim davkov in tlako, kar gotovo ni gojilo ljubezni niti do resnic božjih, še manj pa do misijonarjev. In zato ni čuda, če so zavreli duhovi in se silo pregnali ptujce. A mogočnost Germanije znala )e zopet pripeljati glavni steber nadoblasti svoje nad Sloveni v pokrajine naše. Se le ko prideta sveta brata, odkljenkalo jim je za mnogaja leta; ljudstvo jih zapusti in nehote podati morajo slovo naši domovini. Prične se odslej novo življenje in krščanstvo se ukorenini; in kaj bi se ne, kajti krščanstvo in narodnost, rekel bi, bilo je jedna celota. Bodi si v šoli ali cerkvi, povsod glasili so se glasi domači; da! jezik naš dosegel je še cel6 toliko časti, da sta ga postavila sveta brata na oltar, to je, vpeljala sta ga v službo božjo, s Čemur se ni mogel in se ne more ponašati niti Grman niti Francoz ni Lah. In to bilo je mogoče , kajti jezik slovenski bil je izobražen; imel je pisavo svojo, katero je iznašel Ciril in knjig na kupe, katere sta spisala brata z učenci svojimi.
In narod krščanski izobražen, čutil je težnjo ptu-jega jarma; zato došla sta jim tudi tu srečno brata solunska — moža, ki nista bila le učitelja prave vere in omike, marveč tudi osvoboditelja Slovenov v oziru svetovnem. Prijateljsko se okleneta voditeljev ljudstva knezov:   Kocelj a,   Rastislava  in Svato-
pluka in se zedinjenimi močmi delujeta ž njimi za blagostanje njihovo. Da so ju zato črtili nemški gospodarji svetni in duhovni, je znano; kot vrane na sokola vržejo se na nju in pikajo ju na desno in levo. Da Metodij mora še cel6 v ječo in poginil bi tamkaj, Če bi ga ne bil rešil slavni Ivan VIII. Ali vse pretrpita rada, da je le trohnela moč ptuja in rastla moč slovanska. Rastla je pa v istini, kajti pod vrlim Svatoplukom dospela je do leta 885., to je, do smrti Metodove do vrhunca.
(Konec prihodnjič.)
304
Versko-narodne stvari.
Slavnostni govor.
Govoril   Ivan Lavrenčič  pri   „ Ciril-Metodijevi svečanosti" v čitalnici vipavski 8. septembra t. 1.
(Konec.)      ^
In tako sta rešila brata solunska pradede naše narodnega pogina in položila temelj k daljnemu življenju, ki se bode razcvitalo, če bodemo hodili sinovi in hčere naroda po nju potu. Po nju potu pa hodimo in bodemo hodili, če se držimo načel in naukov apostolov svojih. Kaj pa sta nas učila in kaj nas še sedaj učita sv. brata?
Prvič molita nas, slavna gospoda, da se držimo v delovanju svojem bodi-si v življenju političnem ali slovstvenem le pozitivnih načel — večnih resnic, ne pa sivih teorij posameznikov; z drugo besedo, da zidamo vsa svoja početja na podlago krščanstva, kajti le ono je vir časne in večne sreče in trdnjava duševnega in telesnega blagostanja. Da je to istina, uči nas zgodovina vseh vekov. Poglejmo le najnovejšo zgodovino severnih in južnih evropskih narodov in videli bodemo, da umira domače in državno društvo, ako zapusti studenec, ki teka uže toliko stoletij in sledi le sklepom dvomljivega in jako omejenega človeškega duha. Rad bi spregovoril o društvenem življenji Nemčije, Francije in Italije, ali tu ni kraj za to.
Drugi zlati nauk pa, ki ga skušata sveta brata vcepiti v srca naša, je: da smo v delovanji za domovino neustrašljivi in stanovitni. Neustrašljivo prenašati moramo vse tuge in težave in neustrašljivo bojevati se moramo se sovragi domovine, tako, kakor sta se bojevala velikana naša. In če tega ne storimo, nismo vredni apostolov Cirila in Metodija, in mi nismo prijatelji niti vere prave niti domovine, marveč mi smo njeni sovražniki — izdaj ice. A to še ne zadostuje, da smo neustrašljivi; biti moramo tudi stanovitni, to je, če se jedenkrat ne steče nam po volji, poskušati moramo drugič, tretjič, dokler ne dosežemo svojega namena. In če nam bi pešale moči, nikar se ne vstra-šimo, vsaj imamo očeta, presvitlega cesarja Fran Josipa , pravičnega vsem narodom!
Slednjič prosita nas brata solunska, slavna gospoda! da damo slovo bolezni, ki tare uže od nekdaj slovanski svet — to je, da damo slovo neslogi, ki ne kraljuje le obče v Slovanih, marveč, ki skuša uže okužiti tu pa tam domače tabore jednega in istega rodu slovanskega. Zato čujmo nju glas in ne krušimo se dalje, kajti ,,Concordia parvae res crescunt, discor-dia maximae dilabuntur", to je, sloga zida male reči, a nesloga podira velikanske. Ali še več, če smo nesložni, dovesti nas zamore nesloga do narodne smrti in mi nehvaležni sinovi in hčere naroda bi potem pokopali slavna
dela prednikov svojih. Zato bratje na noge? Če nismo složni, složimo se in deluj m o skupno, in namen naš bodi povsod: ,,Vse za srečo domovine".
In še le potem, če bodemo delovali tako in poslušali glas največih dobrotnikov svojih, napredovala bode pravična reč slovanska in domovina naša bode živela, rastla in cvetla. Da bi pa v istini cvetela, pomozi Bog in sveta brata Ciril in Metodij!