Sreča.
P
-¦-  o sreči hrepenimo nevtrudljivo, In zmirej mislimo, de blizo je5
Pa — bolj ko letamo za goljufivo
In po darovih nje serce sope,
Bolj smo od prave sreče se ločili —
Nevedama strup hudih strasti pili!
Ta iše v bogastvu, drugi v časti,
V mogočnosti pa tretji sreče dar$
In — ko je mislil zdaj — zdaj ga popasti, Odžene ga še hujših strast vihar.
Več ko imamo , več žePmo imeti,
Po tem za nov dobiček še bolj vneti.
„Le tole stopnjo ko bi še dosegel
Časti" — si misli lakom noč in dan —
„Pokojin od hlepije bi odlegel,
Časten in srečen vžival dragi stan!"
Al komej do željene je perplezal
Stopnje 5 — na visi serce je navezal.
Tak mnogi še po mnogih potih hodi,
De bi perdobil srečo si prijazno 5
Po morji, k' nima kraja, čolnič vodi, Ko misli, de dorinil je že pazno ,
Vihar mu zrine ladjo iz sepine
In jo dervi čez nove globočine.
Tako nikjer nam sreča ne izhaja,
Neznan je umerjočimu nje slad 5
Je le beseda prazna, ni ga kraja,
U kter'ga bi je z upam šli iskat \
In ko v prepiru gremo skoz življenje
Ne najdemo — ko sanje in terpljenje!
O Večnima hitimo hvalo peti,
De sreča ni zunanja reč le kar 5
Iz svojih pers si mora vsak jo vzeti,
Le v njih nej zida človek ji oltar5
Le ta povzdigne serce, rane celi,
Ak takih že smo od sveta prejeli.                      S.