Papeška pisma britanskega museja in sv. Methodij. 0 političnih, crkvenih in kulturnih razmerah Moravije in Pannonije v drugej polovini devetega stoletja se je od Dobrovskega do danes mnogo pisalo in ga menda razven zamotanega vprašanja o povstanku ruske države ni predmeta v slovanskej zgodovini, ki bi bil domače in tuje učenjake bolj zanimal, a gotovo nobenega, ki bi večjo literaturo bil porodil. O znan-stvenej vrednosti vseh teh mnogoštevilnih proizvodov, od drobnega članka do obsežne knjige, nam ni nakana tu govoriti ali recimo vendar, da jih je poleg marsikterih, kojim je zagotovljeno za vse dni častno mesto, tudi dosti, ki strogim zahtevam znanstvene kritike ne ugajajo in cel6 nekoliko, kterim je utisnen na čelo pečat dilletantisma v najslabšem smislu. Premišljeno in temeljito pak učč tudi tu zgoli oni učeni pisatelji, kteri se ne naslanjajo samo vestno na izvirnike, ampak so tudi kos je bistroumno oceniti ter je vsled tega uporabiti po njihovej pravej vrednosti in zanesljivosti. Ali prav to je jako težaven posel in mimo drugega uzrok, da še danes o delovanji slovanskih blagovestnikov nismo v vseh točkah do dobra podučeni in utegne to in ono celo za vselej temno ostati, ako ne pridejo novi iz v ori preiskovanju na pomoč. Nekaj takega gradiva in sicer dokumentalne cene se je zadnjič našlo v zborniku papeških pisem britanskega museja (British Museum) v Londonu, ktera je prepisal Mr. Edm. Bishop za „Monumenta Germaniae", a učeni svet z njimi pobližje seznanil P. Ewald v „Neues Archiv der Gesellschaft fiir altere deutsche Geschichtskunde V. pg. 275—414 in 503—596, Hannover 1880". Kolikor sega vsebina teh listin sploh v zgodovino slovansko je kratko pa dobro razloženo v Jagicevem „ Archiv f. slav. Philol. IV. 707 do 710", listine same pak sta po Bishopovem prepisu kritično priobčila gospoda dr. Fr. Miklošič in dr. Fr. Rački v XII. zvezku „Starin" (v Zagrebu 1880) str. 211—223 pod naslovom: „Novo nadjeni spomenici iz IX. i XI. vieka za panonsko-moravsku, bugarsku i hrvatsku poviest". Nam je na tem mestu le za ona pisma, ktera v misel jemljč sv. M e t h o d i j a in se ve da tudi moravske in pannonske razmere, s kterimi je življenje tega velikega moža, kakor vsi vemo, najožje združeno. V tem oziru so važna nektera pisanja papeža Ivana VIII. (872—882) in Štefana VI. (885—891), ali predno o njih poročamo je treba nekoliko uvodnih besed, da jih bode lažje razumeti. Najhujši zopernik Methodiju postalo je bilo nemško višje duhoven-stvo, osobito odkar ga je papež Hadrijan II. (867—872) za pannonskega in moravskega nadškofa 1 bil posvetil (1. 870. ali 871.) in je slovenska 1 Papež Ivan VIII. piše (14. dne jun. meseca 879. 1.) Svetopolku moravskemu: „Methodius vester archiepiscopus ab antecessore nostro Adriano scilicet papa ordinatus" služba božja bila z dovoljenjem papeževim vpeljana 1 po vsej metropoliji, Methodijevej oblasti izročenej. Nevolja nemškega duhovenstva vzlasti nadškofa solnograškega je bila vsled te spremembe v crkvenih zadevah pannonskih prav tako velika, kakor veselje slovenskih stanovnikov iskreno ter opravičeno, in resnične so besede letopiščeve: radi byša Slovene, jako slyšaša veličija božija svojimi. jazykomb.2 Delovanje solnograških duhovnov niti tii niti v sosednjej Karantaniji ni imelo prijateljev med narodom in jim je bilo najmanj koristno, da so rajše davke pobirali nego služili svojemu vzvišenemu poklicu, ne spomnivši se zlatih besed velikega Anglo-saksonca Alkuina nadškofu solnograškemu Arnonu pisanih: esto praedi-cator pietatis, non decimarum exactor.3 Sloveni pak so baš glede davka soluograškim crkvenim velmožem se dolgo trdovratno upirali in z nekakim posebnim poudarjanjem nam je letopisec poročil o onem solnograškem nadškofu, kteri je bil prvi in sicer še le sredi XI. stoletja vso desetino od Slovenov pobral: hic primus decimas constrinxit reddere iustas Sclavorum gentem sub se rectore manentem.4 Te in marsiktere druge nezgode je bilo zdaj konec in vrhu tega je domači jezik prišel do pravice, kakoršne rimska stolica niti prej5 niti slej nobenemu narodu ni bila dovolila. Solno-graška oblast v Paimoniji je nehala in pooblaščenec solnograškega nadškofa, nadduhovnik Eichbald zapusti 1. 871. dolenjo Pannonijo ter se vrne v Solnograd,6 gotovo ne z ljubeznijo do dežele in ljudstva v srci in z go- — in isti dan Methodiju samemu „Reverendissimo Methodio, archiepiscopo Pannoni-ensis ecclesiae", dočim ga ima za nadškofa moravskega v pismu, junija meseca 880. 1. Svetopolku poslanem: Confratre nostro Methodio reverendissimo archiepiscopo sanctae ecclesiae Moravensis .... veniente. Prim. n. pr. Migne Patrologiae cursus completus; ser. II. tom. 126: Joannis papae VIII. epistolae et decreta Nr. 238, 239, 293. Prav tako imajo drugi izvirniki in sicer toliko domači kolikor tuji Methodija ali za moravskega ali za pannonskega nadškofa, kar naj samo gredoč omenjamo. 1 Porok temu je Hadrijanov list Rastislavu, Svetopolku in Kocelju v tako zvanej pannonske^, legendi o sv. Methodiji, v kterem papež slovensko liturgijo odobruje in dovoljuje ter jim pošilja Methodija „muža stvbršena razumT.mt i pravovertna, da vy učitt, jako že jeste prosili, stkazaja ktnigy vri> jazykt vaš t"; Vita sancti Methodii cap. 8. — Ta izvirnikje bil mnogokrati natisnen; izborna je vzlasti izdaja „Vita sancti Methodii russico-slovenice edidit Fr. Miklosich, Vindobonae 1870" in „Život: sv. Me-thoda" v „Prameny dejin českj?ch. I. Životy svatych, v Praze 1871 str. 39—51 ter Bielowskega Žywot š. Metodego v „Monumenta Poloniae historica I. 93—113. — Ha-drijanovo pismo samo prim. na pr. v Erbenovem delu Eegesta diplomatica nec non epistolaria Bohemiae et Moraviae, Pragae 1855, I. 14, Nr. 35. * Chronica Nestoris edidit Pr. Miklosich, Vindobonae 1860 cap. 20. " Alcuini opera ed. Frobenius I. 104. 4 Vita Gebehardi ad a. 1060. Mon. Germ. SS. XI. 25. 5 Kar pripoveduje v tem oziru Victor episc. Vitensis II. 2. o arijanskih Gotih in Vandalih se z našim zgodovinskim činom ne da nikakor primerjati 0 Anonymi Salisb. Historia conversionis Carantanorum cap. 12. tovim namenom, da ondi Methodija zatoži in vse naredbe očrni, ktere je nsiljenec proti dosedanjim crkvenim običajem v svojej metropoliji bil vpeljal. Njegove besede padejo na rodovitna tla iu že leto kasneje (872) je Solnograd kodificiral svoje pravice na (dolenjo) Pannonijo v posebnej spomenici, ktera z mnogimi zgodovinskimi fakti rezko dokazuje, da se zadnjih sedemdeset in pet let nihče ni utikal v pannonske crkvene zadeve in da je solnograški nadškof s pomočjo in dovoljenjem nemških vladarjev imel te okrajine sam in edini v svojej crkvenej oblasti. O Methodiji govori pisatelj te spomenice prešerno in prezirno, — da na ravnost sovražno. Dasi je. bil za nadškofa že posvečen ga pisanje imenuje samo Grka in mu očita, da je latinski jezik, rimski obred in pooblaščeno latinsko pismo modrijanski s pismom slovenskim, na novo izmišljenim spodrinol in s tem pri vsem slovenskem ljudstvu onečastil mašo, evangelije in službo božjo onih, ki so vse to opravljali latinski.1 Prav takih mislij je bil že pred tem crkveni bavarski zbor, pred kteri je bil Methodij (najbrže konec 1. 871. ali pričetkom 1. 872.) pozvan, da opraviči svoje duhovensko službovanje v okrajinah, solnograškemu metropolitu podložnih. Očitali so mu tu, da v njihovej oblasti uči ali Methodij ugovarja rekoč: Ako bi bil vedel, da je vaša, bi se bil vmaknol ali vaša ni ampak sv. Petra 2 t. j. rimska ali papeževa neposrednje in ne odvisna od kakšne, recimo nemške metropolije. Ou se jim uikakor ne uda, in kakor se kaže so imeli nasprotniki njegovi in ob enem sodniki sicer dosti brezobzirnosti proti njemu ali premalo ali nič veljavnih dokazov, da bi ga bili mogli po pravici za krivega spoznati. Navzoč pri zboru je bil tudi kralj Ludovik Nemec 3 ki je, kakor se kaže, krepko s svojci bil potegnol in se (po našej legendi) pri tej priliki z Methodijem malo bil pošalil a bi se menda ne bil, da bi bil vedel, kakov bode na to Methodijev odgovor.4 Konec prepiru pak je Ml, 1 Rihbaldus ibi commoratus est . . . usque dum quidam Graecus, Methodius no-mine, novi ter inventis sclavinis litteris, linguam latinam doctrinamque romanam atque litteras auctorales latinas philosophice superducens, vilescere fecit cuncto populo ex parte (scil. SclaTorum) missas et evangelia ecclesiasticumque offlcium illorum, qui hoc latine eelebraverunt. Anon. Sal. Hist. eonv. Carant. cap. 12. Ta veleznameniti dokument je natisnen v knjigi „Nachrichten vom Zustande der Gegenden und Stadt Juvavia, Salz-burg 1784, Diplomatischer Anhang pg. 10—18; boljše v Kopitarjevem Glag. Cloz. pg. LXXII—LXXVI; v odstavke razdelil in za Monum. Germaniae priredil ga je Watten-bach; gl. Mon. Germ. SS. XI. 1 do 17; od tod ga je ponatisnol Biljbasov v knjigi „Kirill i Mefodij" St. Peterb. 1868, I. 111—126. 2 Vita s. Methodii cap. 9. 8 Kako morejo nekteri pisatelji misliti na Svetopolka ne vem; saj vendar v izvirniku stoji: „Po semt že ... . vtzdviže strdbce vragu moravtskago korolja" in mo-ravski kralj vendar ni mogel sam svoj „vragrb" biti. 4 Prim. Tita s. Methodii 1. cit. * da je surova moč odločila ter so vsled tega imeli Methodija v Nemcih zaprtega poltretje leto. 1 Prav ti dogodek osvetljujejo nektera pisanja papeža Ivana VIII. v londonskem zborniku in živo dokazujejo, kako sramotno so sovražniki z Methodijem ravnali. Cesar se pannonska legenda jedva dotakne, stopi tti v živih barvah pred nase oči in srce nam utripati neha opazivšim toliko surovosti baš na onih možeh, ki so se bili vspeli do najvišjih hierarchij-skih sedežev v Bavariji. Ti možje so Alvin, nadškof solnograški, Her-manrich, nadškof pasovski in Annon, škof brizinski. Napor in pravdo proti Methodiju prouzročil je bil gotovo Alvin, kteremu je kot solnograškemu metropolitu posebno šlo za pannonske pokrajine. To potrjuje tudi papež sam v listu na Alvina (a. 872, 14. dec. — 14. maii 873), češ: diguum est, ut tu, qui fuisti eius (Methodii) auetor deiectionis, sis officii commissi causa receptionis.2 Predsedoval zboru pak je bržčas Annon brizinski, kajti papež mu očita (v pismu 1. 873. pred 14. sept. pisanem): Audacia tua et presumptio non solum nubes sed et ipsos celos transcendit. Usurpasti enim tibi vices apostolice sedis et quasi patriarcha de archi-episcopo tibi iudicium viudicasti; immo quod est gravius, fratrem tuum Methodium archiepiscopum, legatione apostolice sedis ad gentes fungentem, tyrannice magis quam canonice tractans, uec presbiterorum, qni penes te reperti sunt, iudicasti dignum consensu, quod nonnisi in contumeliam sedis apostolice perpetrasti. Dalje pak: in eum cum sequacibus tuis et sociis quasi sententiam protulisti et a divinis celebrandis officiis illum sequestrans carceri mancipasti.3 Papež našteva še druge njegove pregreške in mu vzlasti očita, da je v Rimu po Methodiji vprašan lažnjivo govoril, da ga ne pozna, dočim so že prej grozne silovitosti z njim počenjali, kterih je prav Annon posebno bil kriv: cum cunctarum afflictionum sibi a vestratibus illatarum ipse incentor, ipse instigator, immo ipse fueris auetor. Vsled vsega tega ga zove v Rim, da se opraviči, kako je smel z Methodijem tako ravnati.4 Prav tako veleva papež Hermanrichu očistit se priti v Rim zaradi nečloveškega ravnanja z Methodijem, ktero je v pismu (a. 873. ante mens. sept.) na tanko razloženo. To pismo je vredno, da se kakor je tudi tukaj natisne, kajti v malo besedah je vse Methodijevo gorje in vsa silovitost nasprotnikova ostro označena. Pisanje se tako-le glasi: „Ad deflendam pravitatem tuam nonnisi fontein lacrimarum ut propheta Jeremias suffi-cere credimus. Cuius enim ut non dicamus episeopi, secularis cujus, quin immo tyranni, seviciam temeritas tua non excessit, vel bestialem 1 A onogo zasiilavLšft vi, Sivaby dbrbžaša pol^ tretbja leta. Vita s. Meth. 1. c. 2 Starine XII. 213 Nr. 4; Neues Archiv V. 301, 302 Nr. 19. 3 Starine XII. 215 Nr. 7; Neues Archiv V. 304 Nr. 22. 4 Starine XII. 1. cit.; Neues Archiv V. 1. c. feritatem non transcendit, fratrem et eoepiseopum nostrum Methodium car-ceralibus penis afficiens et sub divo diutius acerrima hiemis et nimbornm immanitate castigans atque ab ecclesiae sibi commisse regimiue subtra-hens, et adeo in insaniam veniens, ut iii episcoporum consilium tractum equiiio flagello percuteres, nisi prohibereris ab aliis. Sinit, rogo, liee epis-copi, cuius niminim (lignitas, si excesserit, maiora constituit crimina? O epišcopum episcopo talia inferentem et ad lioc apostolicae sedis mami sacrato et e latere destinato! Nolumus tamen nune exagitare quae ges-seris, ne cogamur indifferenter promulgare, quod convenit. Verum dei omnipoteutis et beatorum principum apostolorum Petri et Pauli atque nostrae mediocritatis auctoritate interim commuiiioue Christi misteriorum et consacerdotuin tuorum te privamus; et nisi cum preseliti Paulo vene-rabili episcopo vel cum eodem sanctissimo fratre liostro Methodio Romam cum ipso audiendus occureris, nou deerit iusta dampnatio, ubi tališ et tanta fnerit inventa presumptio; nec pondus apostolice sedis auctoritatis frustrabitur, ubi tam gravis moliš pravitatum immensitas conprobabitur".1 To je dramatičen prizor, ki mora vsakega globoko ganoti, komur navadni človeški čut ni do cela tuj. Da bi pisanje ne bilo tako zanesljivo kakor je, misliti bi morali, da je golo obrekovanje, kar se nam tukaj pripoveduje. Kar smo do zdaj navedli je pa dalje potrjeno v napotku (instrukciji) papeževemu poslancu Pavlu, škofu jakinskemu (episcopo Anconitano), ki je bil poslan k nadškofoma Alvinu in Hermanrichu ter k nemškemu kralju Ludoviku in k moravskemu knezu Svetopolku. V tem napotku (pisanem pred sept. mesecem 1. 873.) je imel papežev poslanec imenovanima nadškofoma sporočiti, da je prišel Methodija zopet postavit na njegovo prejšnje mesto, s kterega je bil skozi tri leta2 šiloma odpravljen. Pooblaščen je bil jima oko v oko povedati, da sta v protikanoničnem smislu bila obsodila škofa, od apostoljske stolice poslanega, ga v ječo vrgla, s pestmi bila, od službe božje odstranila in na tri leta z njegovega sedeža ga zapodila.3 Poslan pak je, da jima za toliko časa zabrani opravljati duho-venska opravila,4 kolikor časa sta častitega moža od svetega službovanja zadrževala; Methodij pak naj zdaj tudi toliko časa brez opovčr in tožeb uživa podeljeno mu škofovsko oblast, kolikor časa mu je bila vsled nju 1 Starine XII. 214. 215. N. 6; Neues Archiv V. 308, 304 Nr. 21. " Pannonska legenda o sv. Methodiji ima poltretje leto (cap. 9.), kar se z dogodki bolj sklada. 9 Vos sine eanonica sententia dampnasfcis epišcopum ab apostolica sede missum earceri mancipantes et colaphis affligentes et a sacro ministerio separantes et a sede tribus annis pellentes. Starine XII. 214; Neues Archiv V. 302. * Tudf tu zopet vidimo, kako zanesljiva so poročila življenjepisca Methodijevega, kajti on piše: „Doide kt apostoliku (t. j. papežu) i uvedevt postla kljatvu na nja, da ne pojutfc im>ša, rektše službby, vtsi koroljevi episkupi, do ntde i (ji) dbrLžatt," Vita s. Methodii cap. 10. vzeta. Potem še le naj prideta pred apostoljski sedež se pritožit, ako imata kaj proti njemu in zaslišani bodete obe stranki ter sojeni in sicer po patrijarhu (t. j. papeži) samem, kteremu edinemu pristoji v nadško-fovskih razporih razsojevati. — Glede Methodija je bil „apostolik" še posebno določil, da ga spremi Pavel h knezu Svetopolku v Moravijo, da ondi nadaljuje kar je bil blizu deset let poprej pričel.1 Strogo ali opravičeno postopanje papeževo nam je porok, da je bilo rimsko stolico pretreslo grozno ravnanje z Methodijem, še le pred kratkim za nadškofa pamiouskega in moravskega posvečenim. Prijeti je bilo njegovih nasprotnikov tem strožje, ker je bilo nasprotovanje namerjeno naravnost proti Rimu, kajti v Nemcih po Hadrijanu II. ustanovljene pan-nonske nadškolije niso hoteli pripoznati, ampak so solnograške pravice na jurisdikcijo v Paunoniji zagovarjali ter po svetnej oblasti podpirani zahtevali, da se ondi crkvene zadeve tako uravnajo, kakor so bile pred Methodijevim dohodom. Saj vemo, da je bila že gori omenjena solno-graška spomenica „De convers. Carantanorum" z edinim namenom spisana, da dokaže Solnograd svoje pravo na Pannonijo, in dasi niso ohranjena pismena sporočila smemo že z ozirom na dotične papeževe naredbe prepričani biti, da so tudi v Rim vzlasti po smrti Hadrijana II. pošiljali pritožbe proti ustanovitvi pannonske metropolije. Tudi papežev legat Pavel je imel iti h kralju Ludoviku ga prepričat, da je pannonska bis-kopija od nekdaj apostoljskej stolici podložna in jej je zgoli vsled vojsk začasno odvzeta bila. In kakor bi se papež hotel naravnost izreči proti zaščitnikom solnograškega nadškofa, ki so poudarjali, da je bila Panno-nija 75 let zapored v solnograškej crkvenej oblasti, še posebej dostavlja: „Si de annorum niimero forte causatur, sciat Ludovicus rex, quia inter Christianos et eos, qui sunt unius fidei, numerus certus2 affixus est. Ce-terum ubi paganorum et incredulorum furor in causa est, quauta libet praetereant tempora, iuri non praeiudicant ecclesiarum.3 Papeževo prizadevanje je bilo uspešno in sčasoma je nasprotovanje nekaj let skoro čisto potihnolo. Za Pannonijo in Moravijo je bilo to velike koristi, kajti Methodij je mogel svoje delo zopet pričeti in kako uspešno je kasneje postalo nam ni treba na tem mestu natančnejše razlagati. 1 Starine XII. 213, 214. Nr. 5; Neues Arch. V. 302, 303 Nr. 20. 2 Po listu istega papeža kralju Ludoviku je bil numerus certus sto let. 61. Wattenbach Beitrage zur Goseh. d. ehristl. Kirche in Mahren u. Bohmen, Wieu, 1849, pg. 49; Migne Patrol. (II. s.) tom. 126 pg. 654 Nr. 5; Biljbasov op. oit. 127 Nr. 6; Jaffe Regesta pont. rom. Berolini 1851, pg. 261. Nr. 2247, Erben Eeg. Boh. et Mor I. 15. Nr. 37. 8 Starine XII. 1. c.; N. Archiv V. 1. c. Nekoliko bolj obširno se bere isto v napotku Ivana VIII. tudi Pavlu jakinskernu, poslanemu v Nemce in Pannonce. Cf. Wat-tenbach op. cit. 48; Migne Patrol. (ser: II.) tom. 126 pg. 654 Nr. 6; Biljbasov op. c. 126 Nr. 5; Jaffe Reg. 262 Nr. 2248; Erben Reg. B. et. Mor. I. 16. Nr. 38. Vendar nam pa nekaj veselje greni in to je, da je papež duhove tudi s tem pomiril, da je Methodiju slovensko liturgijo bil prepovedal. Dotično papeževo pisanje nam sicer ni znano in je tudi v londonskem zborniku pogrešamo ali dvomiti ni, da je prav po Pavlu jakinskem Methodiju bila od papeža U prepoved došla. Najboljši dokaz temu je papež Ivan VIII. sam in sicer v pismu na Methodija (dne 14. jun. meseca 879. 1. pisanem), v kterem na ravnost pove, da mu je bil v pisanji, po škofu Pavlu jakinskem mu poslanem, mašo v slovenskem jeziku obhajati prepovedal. Au-dimus et iam, quod missas cautes in barbara, hoc est in sclavina lingua. Unde iam litteris nostris, per Paulum episcopum Anconitanum tibi di-rectis prohibuimus, ne in ea lingua sacra missarum solempnia celebrares.1 Kakor se je tedaj papež pokazal vnetega zaščitnika pannonske metropolije, prav tako je bil zdaj (t. j. 1. 873.) še nasprotnik slovenske liturgije. — Da v nobenem pisanji ne nahajamo niti najmaujšega opomiua o tem, da je bil njegov prednik slovensko službo božjo dovolil,2 se nam ni čuditi. Razmere so se papežu take zdele, da mu je slov. liturgijo zabraniti, in naj mu je bila tudi znana nasprotna naredba prednikova, opravičevati se mu ni bilo zaradi tega. ampak ukrenoti, kakor je pri tej priliki zahtevala korist rimske stolice. Tako je prav Ivan VIII. sam ravnal glede svojih lastnih naredeb. Prepovedal je bil 1. 873. in 879. slovensko liturgijo in slovenski jezik imenoval barbarski ali 1. 880. jo je dovolil rekoč: Litteras denique sclaviniscas, a Constantino quondam philosopho repertas, quibus deo laudes debite resonent, iure laudamus et in eadem lingua Christi domini nostri preconia et opera ut enarrentur iubemus . . . Nee sanae fidei vel doctrinae aliquid obstat, sive missas in eadem sclavinisca lingua canere, sive sacrum evangelium vel lectiones divinas novi et ve-teris testamenti bene translatas et interpretatas legere aut alia horarum officia omnia psallere.3 V vsem tem dolgem pismu papež niti ne omenja, da je bil ostro prej prepovedal, kar je zdaj blagodušno dovolil. Kdor bi tedaj zgoli s tega stališča imel Hadrijanovo pismo4 za podvrženo, bi krivo sodil. Omenjati smo morali to tudi zaradi nekaj drugega, kar pride precej na vrsto. Londonski zbornik ima razven naštetih še eno pisanje, koje se dotika Methodijevega blagovestvovanja, namreč napotek ali poučenje (com-monitorium) papeža Stefaua VI. (tretjega naslednika Ivana VIII.) svojim 1 Migne Patrol. tom. 126 pg. 850 Nr. 239; Ginzel Codex legendarum et monu-mentorum de ss. Cyrillo et Methodio 58 Nr. 3; Biljbasov op. eit. 130. 131 Nr. 11; Jaffe Reg. 281 Nr. 2487; Erben I. 17 Nr. 42. 2 Vita s. Methodii cap.'8. " Migne Patrolog. tom. 126 pg. 906 Nr. 293; Ginzel op. cit. 62 Nr. 4; Biljbasov op. cit. 134 Nr. 12; Jaffe Beg. pont. rom. 286 Nr. 2540; Erben op. cit. I. pg. 18. Nr. 43. 4 Vita s. Methodii c. 8. legatom Dominiku, Ivanu in Štefanu, ktere je bil poslal k Svetopolku moravskemu, kakor se sluti 1. 887. ali 888. Podučuje jih kako se jim je obnašati, da bodo njihova dejanja ugled pobožnosti surovemu ljudstvu (rudi populo) in kako jim je vzlasti pozdraviti v njegovem imenu Sveto-polka. Vse te drobnosti, samočista udvorljivost omahljivemu vladarju, se dozdevajo papežu tako važne, da poslancem ukazuje: primo die hec dixisse sufficiant. — Razven znanega dogmatičnega določila v veri (filioque), kterega se Methodij ni držal, in nekterih drugih verskih rečij (m. dr. o postu) pondaija papež posebno slovensko liturgijo in jo čisto prepove (penitus interdicit) pristavljaje, da se jej je Methodij za Ivana VIII. pod prisego bil odpovedal a se vendar kasneje drznol proti prisegi ravnati. Slednjič izreka svoj interdikt proti Gorazdu,1 kterega si je Methodij (contra omnia sanctorum patrum statuta) za naslednika bil postavil.2 — Tudi tu vidimo, da se papež kar nič ne ozira na ono naredbo Ivana VIII., ki je bila glede liturgije zadnja in veleznainenita, ker je po njej bil dobil slovenski jezik vnovič svojo sankcijo v erkvi; pač pa se sklicuje baš na tega svojih prednikov, češ, da jo tudi on bil za prepoved Methodijeve novarije. Ta napotek se po vsebini in deloma celo v izrazih čudno sklada s pismom istega papeža Svetopolku pisanim,3 ktero se je skoro obče do zdaj imelo za podvrženo a se odslej že zaradi tega ne bode več smelo, ker nam na pristnosti papeževega napotka ali poučenja omenjenim trem legatom nikakor ni dvomiti. Tudi v tem listu se izraža papež kaj ostro proti slo-venskej liturgiji in obdolžuje Methodija krive prisege, češ, na truplo sv. Petra je bil prisegel, da ne bode nikakor več službe božje opravljal slovenski a je prisego prelomil.4 Ne celo tri leta po papeža Ivana VIII. smrti je prišel Štefan VI. na rimski prestol in kolika razlika je med njima v nazorih o slovenskej liturgiji! Ljubezen se je bila v ma,io leuui kar v mrzenje sprevrgla in kdor bi tega ne verjel, naj do dobra pregleda navedeni listini Štefana ^VT., v kterih se Methodiju proti starodavnej šegi 1 Ime ni povedano ali da je prav Gorazda malo pred svojo smrtjo Metv"dij za naslednika bil določil, vemo iz pannonske legende o sv. Methodiji. Prim. Vita Me-thodii cap. 17. Gl. tudi Vita s. Clementis episcopi Bulgarorum edid. Pr. Miklosich Vindobonae 1847 cap. 6. " Starine XII. 220, 221 Nr. 14; Neues Archiv V. 408-410 Nr. 31. 3 Našel in priobčil je to pismo Wattenbach. Conf. op. cit. pg. 43—47. Gl. tudi Jaffe Beg. pontif. rom. 297 Nr. 2649; Erben Beg. Boh. et Mor. I. 20. 21 Nr. 49; Ginzel Codex leg. et monum.de ss. C. et M. 63—67; Biljbasov Kirill i Mefodij I. 137—143. 4 Divina autem officia et sacra misteria ac misssrum solemnia que idem Me-thodius Sclavorum lingua celebrare presumpsit, quod ne ulterius faceret supra sacra-tissimum beati Petri corpus iuramento firmaverat, sui periurii reatum perhonescentes nullo modo deinceps a quolibet presumatur; dei namque nostraque apostolica aucto-ritate sub anathematis vinculo interdicimus. koncepcije papeških pisanj c