SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE POSNINA PLAČANA V COTOV1NI
Glasilo Slovenskega čebelarskega društva v Ljubljani
Izhaja dvomesečno.
Številka 3-4
V Ljubljani t. marca 1942-XX.
Letnik XLV
Skrbimo sa izboljšanje čebelne paše
Fr. L.
Stari čebelarji so nam pripovedovali, da so bili časi, „ko je medil vsak kol". Sleherno leto sicer tudi takrat ni bilo medo-vito, a takih obupnih presledkov, kot jih doživljamo današnje čase, pa takrat le ni bilo. Spominjam se očetovih pripovedovanj, da je bilo vsaj vsako drugo ali tretje leto prav dobro za čebele.
Če presojamo gospodarske razmere tistih časov, recimo pred dobrim pol stoletjem in še prej, pridemo na marsikaj, kar nam potrdi pravilnost takih pripovedovanj. Res je, da je dobra paša zavisna v prvi vrsti od ugodnega vremena, a če ni primernih rastlin v kraju ob času glavne paše, tudi ugodno vreme ne pomaga dosti k uspe vanju čebel.
Naše kmetsko gospodarstvo^se je v teku zadnje polovice stoletja toliko spremenilo, da tudi to že močno vpliva na čebelarjenje in na pridelek medu. Naj omenim samo nekatere take spremembe, ki snio jim bili priča sami, in kakršne so gotovo nastale skoro po vseh naših krajih in tudi drugod po svetu.
Naše ljudstvo splošno trdi, da včasih ni bilo takih neurij in nenadnih vremenskih sprememb, hudega mraza in poletnih vročili ali stalnega deževanja spomladi in jeseni, kot se to dogaja zadnja desetletja.
Gotovo je, tla poleg morebitnih spremenljivih zračnih tokov mnogo vpliva na te klimatične spremembe tudi naše gozdno gospodarstvo. Saj vemo, kakšno je bilo iz-sekavanje gozdov pred nekaj leti, ko je postal les izredno drag. Velikanske površine najlepših gozdov so izginile v nekoliko letih. Vsa gozdnata dolenjska stran je iz-
plačevala po prvi svetovni vojni vse dote — in te so bile za kmetske razmere naravnost bajne, prav bahaške — s smrtjo najlepših gozdov, ki so jih .predniki tako skrbno čuvali in bili ponosni nanje. Tudi po drugih krajih je pela sekira v času ugodnih kupčij z lesom pridno svojo mrtvaško pesem.
Za čebelarstvo je to uničevanje gozdov izvečine toliko usodno, ker nastajajo zavoljo tega prevelike in nenadne spremembe v toploti. Gozdovi mnogo pripomorejo, da se ozračje polagoma izmenjava in ne nastopa prehitro ohlajevanje oziroma vročina. Tudi viharjem in nevihtam zelo ovirajo gozdovi razdiralno1 delo. Na strmih pobočjih je vsako drevo zase že močan jez hudournikom, ki po planem pobočju nenadoma pridrve v dolino in narede večkrat brezmejno škoclo. Pomislimo samo, koliko vode zadrži samo listje ali igličevje na drevju. Še dalje časa kaplja od vej in senčna tla pod drevjem zadržujejo vlago še dolgo časa po deževju.
Po zakonu je treba vse poseke takoj zopet pogozditi. Včasih so ostale take go-ličave večinoma nezasajene in se je po teh razbohotilo najraznovrstnejše rastlinstvo: gozdne rože, grmovje, robida, malina, divje češnje, kostanj itd., kar je bilo za čebelarstvo velika dobrota. Vse to danes med mladimi nasadi pridno trebijo, medtem ko so prejšnje čase vse to prepustili „ljube-mu Bogku".
Tako vidimo, da je tudi pravilno gozdno gospodarstvo v mnogih krajih škodovalo čebelji paši.
Iztrebljeno grmovje porabijo večinoma za kurjavo (butare), a tudi v industrijske namene so iztrebili že mnogo izvrstno me-dečih grmov (češrnin, kačji les, krhliko
itd.). Celo pravi kostanj so prav prklno i:zsekavali. ker so ga drago prodajali tovarnam za taniin.
Mnogo tako zvanih senožeti so v zadnjih letih spremenili pridni gospodarji ali v prave travnike, v manj bregovitih legah pa tudii v njive. Po senožetih je prej rastlo drevje poredkem, največ listnato, kot hrasti, breze, lesnike, hruške drobnice, a tudi grmii črnega trna in češmina, pod tem pa najraznovrstnejše gozdne cvetice.
Prejšnje senožeti so dajale čebelam izvrstno pašo ravno v času, ko se je drugod nehala, ker so kosili tu precej pozneje kot po travnikih in je bilo po senožetih mnogo rož, ki cveto pozneje ter jih po travnikih večinoma ni bilo.
Tudi prostrana skupna zemljišča, večinoma goličave, tako imenovane občinske aLi vaške gmajne, so bile v zadnjih desetletjih razparcelirane in spremenjene v njive in travnike, ali pa so jih zasadili z drevjem. Po teh gmajnah, kjer so prej navadno pasli, je bilo prav tako polno rož in grmovja. Tu so imele čebele vse leto nekaj paše.
Splošno izboljšanje kmetijstva je v marsičem poslabšalo pašne razmere za čebele. To vidimo tudi pri žitnih poljih. Čistilniki za žito izločijo iz žita skoro vsa semena različnih plevelov, ki so se včasih bohotili med žitnim klasjem in nudili čebelam dobro pašo.
Ce omenimo še naše izboljšano sadjarstvo, mislimo, da bo to opisovanje izpre-menjenega kmetskega gospodarstva zadostovalo kot dokaz, da je čebelna paša zaradi dobičkanosnejšega izrabljanja zemlje v mnogih krajih dosti slabejša, kot je bila v časih preprostega kmetskega gospodarjenja.
Pri današnjem naprednejšem sadjarstvu je za čebele zlasti neugodno to, da so z naših vrtov in tudi gozdov izginile vse necepljene jablane, hruške in češnje, ki v svojem divjem stanju mnogo bolj mede kot v poplemenitenem. Včasih so gojili gospodarji večjih sadnih vrtov vsaj po eno lesniko in sicer zato, da se jim je sadjevec z dodatkom lesnik bolj izčistil. Hruške drobnice pa smo otroci jedli prav z istim užitkom kot jedo danes najboljše maslen-ke. Posušene drobnice so nam izvrstno teknile, zlasti skrivoma — med šolskim poukom. Drobnica tudi ni nobeno leto umanjikala, celo v popolnoma brezplodnih letih ne, ko ni bilo nikjer nobenega drugega peclja. Ali pa češnje! Slajših nisem
nikoli več jedel kot so bile naše necepljene rdečke — celo sušili smo jih, ker je dobila krhljeva voda po njih izredno prijeten okus.
Zgoraj navedene razmere navajam le v osvetlitev razmer, ker bi bilo pač nespametno. da bi kdo, pa naj bo tudi čez mero navdušen čebelar, gojil še danes po sadnih vrtovih necepljeno drevje. Toda nekaj bi le pripomnil: po sečeli, ob robu gozdov in na oddaljenih zemljiščih ter v mešanih gozdovih so navedeni divjaki sadnih dreves prav tako koristni z gospodarskega stališča kot ostalo gozdno drevje, če ne še bolj. Saj nam daje n. pr. divja češuja izvrsten les za stavbe in mizarje, medtem ko ne naredi cepljena nikoli lepega debla. Prav tako lesnika in drobnica. A tudi večji sadjarji in zlasti drevesničarji, ki vzgajajo drevesca iz pečk, bi morali za vsak primer imeti sami nekaj necepljenih dreves, da bi dobili od njih sadežev pečke ali košči-ce, iz kakršnih zrastejo najboljši divjaki, mnogo lepši in bolj zdravi kot so oni iz sadežev cepljenih dreves. Kdo jim je vendar porok, da dobe pri razpečevalcih teh semen res pečke ali koščice necepljenega sadja. Z neprimernim semenom pa lahko sčasoma popolnoma izrodimo naše sadno drevje, kar je znano vsem sadjarjem.
Tudi naše vaške lipe, ki vendar niso nikomur v napotje, polagoma izginjajo. Navadno ni nikogar, ki bi se spomnil na to, da bi v sadil vsaj novo drevo, če je stoletna priča naše zgodovine že morala iz kakršnega koli vzroka pasti.
Prav bi bilo, da bi tudi vaški očetje za-branili ljudem, da ob času cvetenja ne oskubejo lipe do golega, ampak obirajo cvetje kot je prav. V mestih je obsekava-nje in poškodovanje lip strogo prepovedano. Saj pa ljudje s tem ravnanjem tudi sami sebe škodujejo, ker okleščena lipa nekaj let ne bo cvetela, lipov čaj pa rabimo vsako leto.
Že iz golih gospodarskih razlogov bi morali tudi pri nas bolj ceniti robinijo (akacijo). Bivši naš odbornik mi je pravil, da je kupil pred leti za malenkosten denar obširen kos prodnatega zemljišča ob neki reki. Zemljišče je bilo za vsako kulturo neprimerno. Svet je zasadil s samo akacijo. Danes dobiva za les take vsote, da o tem ni nikoli sanjal. Denarja bi ne bil nikjer boljše naložil. V kraju manjka namreč drv. Kot kurivo je akacija prav dobra in tudi zraste nenavadno hitro. Pa tudi za druge namene uporabljajo les akacije. Iz
palic delajo menda noge in naslan ja I ne dele pri stolih. Vsaj turjaška graščina je v ta namen prod leti zasadila obširne bregove s sadikami akacije. Iz svojih izkušenj vem, da so v nekem kraju hotele gospodinje za močno razkurjenje krušne" peči tudi butar iz vej akacije. Te so sicer zelo trn as te, a delali so jih tako, da so trajevo akacijo povezali v sredino butare, okrog in okrog pa so dali smrečje in povezali. Po grmadi so take butare izredno močno razbelile peč.
Akacijo sadimo po strmih melinah, da zadržuje zemljo, ker jo hitro prepreže z dolgimi in številnimi koreninami. Tudi bregove rek in potokov zavarujemo najbolj z njo, da jih vode ne razdirajo. Nekateri gospodarji se boje, da bi se akacija ne razširila po drugih zemljiščih. Tam jo prav lahko uničimo, če jo iztrebljamo pred kresom, ali pa, če v grmičju vzgojimo samo nekaj debel, ki kmalu odvzamejo stranskim poganjkom vso moč. Ce pa leto za letom v nepravem času, jeseni ali spomladi. trebimo to grmovje, bomo imeli vedno več stranskih poganjkov.
Akacija včasih izvrstno medi. Meni je skupina kakih petnajst dreves dajala leto za letom več kot kako drugo drevje v do-tičnem kraju, če izvzamem hojo.
Marsikaj bi se še dalo povedati o dobro medečih rastlinah, a naj bo to dovolj. Omenil bi pa tu še brezmiselno uničevanje narave.
Še preteklo pomlad smo opazovali ob nedeljah zvečer na železniških postajah kot mule obtovorjene izletnike: ta je imel pravo breme raznovrstnega cvetja, oni pa cele veje raznih inačic in drugih razcvi-tajočih se grmov. Pravilno je vprašal neki kmet, če redijo vsi ti ljudje v mestih koze.
Vse kar je prav: za šopek rož ali cvetočo vejico ne bo nihče nič rekel. A da bi se skušali, kdo je bolj močan in bo več nesel, to pa ni več kulturno. Le pomislite: na stotine in stotine takih izletnikov nam v nekaj nedeljah lahko opustoši vso okolico. Letos upamo, da tega ne bo, ker bo iskal vsak kaj bolj koristnega po deželi.
Tudi to ne spada k vzgoji, da nosijo šolski otroci cela bremena cvetja v šolo. zlasti prve cvetice, kot n. pr. teloh. Šolarjem se da prav poučno dopovedati, da odvzamejo s tem zelo koristnim žuželkam, čebelam in čmrljem. mnogo prepotrebne prve hrane in da je škoda vsake cvetice, ki jo po nepotrebnem utrgamo, da zvene. Za učne namene pa ima vsak učenec dovolj
eno ali dve roži. S prinašanjem cvetja se hočejo nekateri učiteljem prikupiti, kar je pa z vzgojnega stališča prav dvomljive vrednosti.
Dolžnost vseh čebelarjev je, da stalno zboljšujejo čebel no pašo. Kar nam je vzelo napredujoče kinetsko gospodarjenje v gozdovih, na vrtovih in na polju, to moramo na kak drug način nadomestiti. Gledati bi morali, da se paša nikoli popolnoma ne pretrga, kot je to v večini naših krajev po prvi košnji. Nespametno je misliti, da bi kmetovalci, ki niso čebelarji, prilagodili svoje setve in nasade nalašč čebelarstvu v prid. Ker so čebelarji po večini tudi posestniki, lahko sami marsikaj store, kar bo koristno v enaki meri tako kmetijstvu kot čebelarstvu. Marsikaj se bo za splošno gospodarstvo prav dobro obneslo in našlo posnemalcev tudi pri onih, ki niso čebe-larji.
Naj omenim tukaj za vzgled prvo košnjo domače črne detelje. Navadno jo kose prepozno, ko je že pretrda in zaradi tega manj vredna krma. Prva košnja te detelje ne medi, a druga v nekaterih letih prav obilno in ravno v času, ko ni druge izdatne paše. Ce bi prvo košnjo prej pospravili, bi dobili mnogo boljše krme in •druga košnja bi prej dorasla, kar bi koristilo tudi čebelam. Drugo košnjo puščajo za seme, ker prva ne dela semena.
Prav tako pušča večina kmetovalcev nemško deteljo (lucerno) predolgo na njivi, da postanejo stebla pretrda in za krnvo manj vredna, nežni lističi pa ob hujši vročini kar ovenejo in se pri sušenju omanejo. Ostanejo nam večinoma samo trda stebla. Ako bi to deteljo prej kosili, bi zgodaj spodrasla druga košnja in prišla prav tudi čebelam ravno v dobi, ko je izdatne paše na travnikih konec. Druga košnja te detelje se tudi bol j razvete, da jo čebele lahko izrabijo.
Podobno je s travo po naših vrtovih, kjer je večinoma zasajeno tudi sadno drevje. Tu puste travo navadno toliko časa, da jo domače in tuje kokoši popolnoma vženejo v tla. Zgodnejša košnja za sveže krmljenje ali za sušenje bi dala več in boljšega pridelka ter hi kosci užili manj jeze zaradi kokošjih steza. Po tej košnji je o priliki prvega dežja pravi čas, da z gnojnico gnojimo vrt. kar bo koristilo sadnemu drevju in otavi, ki prav kmalu zraste ter imajo čebele na njej prav dobro pašo. Bela medena detelja, ki se pokaže takoj po prvi košnji, je mnogokrat prav
izdatna paša ravno v času, ko ni drugod prave bere. V nekem kraju so mi na tej ■detelji nabrale čebele izredno veliko medu, ker je bil tik za čebelnjakom obširen travnik, ves bel od te detelje. Pri nas pa navadno s košnjo pod senčnim drevjem odlašajo, a travnike pokose, preden se dobro razcvetejo, kar je vsekakor prezgodaj.
Čebelarji, ki so obenem kmetovalci, lahko tedaj marsikaj store, kar bo obema panogama v korist. Saj je n. pr. baron in čebelar Rotschutz itz Podsmreke pri Višnji gori pred leti uredil svoje kmetsko gospodarstvo tako, da so imele njegove čebele vedno dovolj paše.
Tudi okrog poslopij se dobi vedno kak prazen prostor, ki ga lahko zasadimo z le-potičnim grmovjem, plezalkami in podobnim. Kako neprijazne so n. pr. velike prazne stene pri hlevih. Ce prostor ni za drugo, bi divja trta zelo poživila mrtvo iu največkrat še zamazano zidovje.
Svoječasna reklama za sejanje facelije se ni obnesla. .Kajti kmetovalci je zaradi krme ne bodo sejali. Pač pa so po nekaterih krajih na Gorenjskem začeli pred to vojno sejati med clrugo mešanico tudi mnogo sončnic za napolnjevanje silosov. To se je zelo izplačalo, ker je mlada sončnica izredno redilna krma. Kosili so take setve preden so sončnice začele odcvetati. Gosto sejane med drugo krmo so delale seveda manjše cvete in se niso rastline tako močno razvile, a na teh njivah sem videl cele roje čebel. Za Dolenjsko, ki je v kmetijskem oziru precej zaostala, bi bili silosi izredno važni. S tem bi pridobilo tudi čebelarstvo, še bolj pa seveda živinoreja. Premalo se zanimajo naši kmetovalci tudi za rdečo deteljo, ki je sejejo pod ajdo in je spomladi zelo zgodnja ter izvrstna zelena krma. Paša na tej detelji spada med najboljše.
Po končani prvi svetovni vojni srno opazovali v krajih, kjer je bilo nastanjeno vojaštvo z vprežno živino, da so zanesli s krmo v te kraje polno neznanih cvetočih rastlin. Na nekem savskem produ sem videl še neda-vno neke rože, ki jih čebele obiskujejo in jih pred ono vojno nisem zasledil v onem kraju. Take nerodovitne in neobdelane sipine ob vodah bi bile kot nalašč za cvetje, ki ga na travnikih morda ne trpimo, a dobro medi. V mnogih takih krajih je že močno razširjena zelo lnedo-vita turška detelja, ki dolgo časa cvete in to prav v času, ko nimajo čebele druge izdatne paše. Za razširjenje takih rastlin
v podobnih krajih naj bi tudi Čebelarji poskrbeli. Pest semena raztrosimo in ne bo to po teh puščah nikomur v škodo.
Nekaj korakov za izboljšanje čebelne paše je že naredilo naše osrednje društvo z nasadom in razširjanjem vrb. Na vrsti so sedaj čebelarske podružnice, ki naj za to stvar vzbude zanimanje pri svojih članih in tudi iz lastnih pobud ukrenejo, kar se jim zdi v ji jih okolici potrebno in koristno za izboljšanje paše.
Odi česa ie odvisna množina zimske porabe živeža?
A v g-. Bmkovec.
Blagor čebelarju, kadar so jeseni čebele dobre in sati pobeljeni ocl obilice dehte-čega medu. Takrat ni težko odločiti se. koliko naj pustimo panjem, da jim ne bo mogla do živega niti najhujša zima niti najslabša pomlad. V takih letilh se pravemu čebelarju prav nič roka ne trese, če tehtnica pokaže, da je zimske zaloge kak kilogram čez potrebo. Boljše tako kakor četrt kilograma premalo!
Drugače pa je, kadar so panji jeseni suhi in jim moramo zimsko zalogo po večjem dodati. Takrat pomeni sleherni kilogram klaje hudo obremenitev čebelarjeve denarnice, saj ni treba nakrmiti samo te ali one družine, marveč vse od kraja.
Ko pride zima, pridejo nove skrbi: kako jo bodo čebele prestale, koliko hrane bod o čez zimo porabile? To vprašanje gotovo živo zanima slehernega čebelarja, saj ga ni, ki bi mu bilo vseeno, ali porabijo čebele večji del medene zaloge že do konca februarja, ali pa jim ta zadošča do začetka maja in še kak teden cilje. Kdor ima večje število panjev in mora vsak novec dvakrat obrniti, preden ga da iz rok, je hudo poparjen, če pri prvem spomladanskem pregledu najde, da so čebele m nogo porabile, dosti več kakor bi bile smele. Spet bo treba seči v žep in pokladati, da ne pride še kaj hujšega. Naj se kaj takega večkrat ponovi, pa se z leti nabere lepa vsota nepričakovanih stroškov, ki močno obremenjujejo donosnost čebelarskega obrata. Naše skromne čebelarske razmere ne prenesejo takih stroškov brez posledic.
Kakor za vse panoge gospodarstva velja tudi za čebelarstvo načelo, da moramo tako gospodariti, da ob najmanjši porabi časa, blaga in denarja dosežemo kolikor mogoče tvelik pridelek. Tega načela se morajo dr-
žati tudi čebelarji, zlasti v sedanjih časih, ko nas tarejo nadloge na vseh koncih in krajih. Varčevati moramo povsod, kjer le moremo. Zato se moramo tudi zanimati, od kod velike razlike v porabi hrane čez zimo in kako bi jih bilo mogoče zravnati ter porabo morebiti celo znižati.
Pri nas znaša poraba od oktobra do konca marca povprečno 6 kg na panj. Skoraj isto porabo so dognali na čebelarskem zavodu v Erlangenu. Družina s približno 15.000—20.000 čebelami (= narejenemu roju v teži 1 Vs kg—2 kg) je porabila v 1. 1915. do 1920. od 1. oktobra do 51. marca povprečno 6 >2 kg. Po Reidenbaehu znaša poraba v pravih zimskih mesecih le 5 kg. Tudi še manjše številke navajajo nekateri čebelarski znanstveniki. Ker ne verno, v kakšnih okoliščinah in razmerah so pre-zimovale opazovane družine, ne morejo biti te številke merodajne za naše kraje. Mi se lahko opiramo samo na ugotovitve naših opazovalnic in računamo s po- «..— prečno porabo 6 kg na panj.	4500
4000
Preden načnem jedro vpraša- j»o lija, naj se dotaknem še statistič- 0000 nih podatkov naših opazovalnih ^ postaj o porabi zaloge v zimski isoo dobi. Iz razpredelnic v SČ, leta ,00° 1959.. str. 6 je razvidno, da je po-raba različno velika. Razlika med c posameznimi posta jami pa je ka-ko leto takšna, da moraš osupniti. -S To je ihilo tudi vzrok, da sem v lanskem SČ, str. 86 pod naslovom ..Zagonetne številke naših opazovalnih postaj" pokraniljal o podatkih, ki se nanaša jo na porabo v zimski dobi 1959/40 v času od 1. oktobra do 51. marca. Razlika med postajami z nenavadno nizko porabo in izredno veliko znaša 80, 90, 100%. Enake razlike so tudi pri petletnem povprečkii (Brežice 5'59 kg, Cerknica in Križe 4'45, Sp. Ložnica 4'71 — Studenci 8'65 kg, Ce-zanjevci 8'28, Novo mesto 7'54, Tacen 7'55). Na koncu beležke sem rekel: ,,Prav nič ne dvomim o resničnosti številk. Meni gre samo za pojasnila, ki bi morda imela vrednost tudi za vse čebelarje. Saj si vsi želimo, da bi čebele prezimili kar najbolj dobro in z na j m a n j-š i m i stroški. Zato naj se temu vprašanju v bodoče posveti več pozornosti, morda se nam s č a -s o m a vendarle posreči dognati, kaj je vzrok večji porabi, oziroma kaj moramo storiti, da panji malo porabijo.
Suhe številke včasih ne povedo vsega, kar je treba. Bolj žive in jasne postanejo šele tedaj, če jih podpremo z besedo, s podatki, na podlagi kateirih lahko presodimo, kaj je vplivalo na njih višino.
Ni dovolj, da nam je znano, koliko je družina čez zimo porabila, bolj važno je, da vemo, zakaj je bila poraba tako velika ali pa tako majhna. Vzroki nas v prvi vrsti zanimajo, da se vemo potem ravnati. O naših opazovanih družinah vemo samo to, da so vse naseljene v A. Ž. panjih, o kakovosti posameznih družin ob zazimlje-nju (števila zasedenih ulic), o starosti matice in satja, razporedbi hrane, kakovosti panja, zunanje izolacije in še o več drugih rečeh, ki vplivajo na množino porabe, pa nimamo nikakih podatkov. Zategadelj so številke o zimski porabi nekaterih opazovalnih panjev dvomljive vrednosti in bodo tudi ostale, dokler ne spremenimo načina opazovanja in poročanja. Pristavljam pa,
SI. 1. Izguba teže na planem prezimujočega panja (zgornja krivulja) in družine, preziinujoče v kleti (spodnja krivulja) v času od 4. decembra do 51. marca. Spod a. j krivulja zunanje temperature.
da tudi najbolj vesten in bister opazovalec včasih ne more vsemu kaj.
Od česa o d v i s i velika poraba živeža? V članku „Življenje čebele pozimi" se.ni omenil, da predstavlja med oziroma sladkor ne le hranivo, marveč tudi kurivo, s katerim proizvajajo čebele toploto, ki jim je potrebna, da se ubranijo mrazu. Čim bolj morajo kuriti, tem več medu použijejo. Ne glede na druge vzroke se veča poraba z naraščanjem mraza, manjša pa z dviganjem topline na planem.
Ogrevanje prostornine, ki jo zavzema zimska gruča, je zelo draga stvar, bolj draga, kakor si misliti moremo. Za tistih boril 20 1 prostornine [% plodišča) porabijo čebele — vzemimo v račun le polovico celotne porabe v zimski dobi, t. j. 5 kg — nič manj kakor za 60 L medu, Če bi ogre-
vali. Ena zima je bila huda, druga zelo vali naše stanovanjske prostore tako drago, bi stala kurjava za sobico v izmeri 20 m3 tisočkrat toliko, torej 60.000 L! Tega računa pa ne smerno jemati preveč natančno, saj ga ni druzega kakor primerjalna igra številk. Upoštevati moramo namreč, da so pri panju noč in dan odprta vrata — žrelo, pri katerem udira strupeni mraz v panj. Navzlic temu lahko rečemo, da je ogrevanje čebelje gruče strašno drago in da moramo zaradi tega storiti vse, kar je v naših močeh, da kolikor mogoče zmanjšamo uhajanje toplote iz panja. To dosežemo z zadostno izolacijo plodišča samega in zunanjosti panja. Sledeči poizkusi, ki so jih napravili pred leti na čebelarskem zavodu v Erlangenu, nam lepo dokazujejo, kako je. množina porabe odvisna od načina zavarovanja panja pred mrazom.
Družino štev. 22 v čebeljem vrtu (posamezno stoječ panj?) so dve zimi stalno opazovali in porabo živeža sproti zapaso-mila. Človek bi pričakoval, da bo razlika
SI. 2, Izguba teže dveh družin. Zgornja krivulja zadeva družino, p režimu jočo v navadnem po-dodžnem panju (Zandrovega sestava), spodnja krivulja pa družino v posebno dobro izoliranem panju istega sestava, i. s. v času od 20. novem-do.20. februarja.
v številkah o porabi velika, a ni tako. Družina je v isti dobi ob različnih vplivih temperature skoraj enako veliko porabila. V hudi zimi je znašala poraba do 25. marca 4500 g, v mili zimi, do 26. marca, pa 5850 g, torej samo 650 g manj. Omenjeno bodi tudi, da je panj v obeh zimah skoraj na isti dan začel gojiti zalego. Potemtakem bi kazalo, pravi vodja erlanškega zavoda dr. Hi in mer, da stopnja mraza nima tako zelo velikega vpliva na porabo panjev, saj kaže, da potrjujejo to tudi dolgoletni zapiski opazovanih panjev na planem. Toda prezreti ne smerno, da je treba pri družinah z neoviranim izletom upoštevati še marsikako drugo okoliščino. V milih zimah čebele večkrat izletavajo, kar je
združeno z znatnim naporom sile, ki izrabi telesne rezerve. To porabo morajo čebele zopet zravnali s tem, da užijejo ustreza-joeo količino hrane. Vrhtega se včasih pri takih izletih mnogo čebel pogubi, kar se na teži panja močno pozna. To nami tehtnica po vsakem izletu točno pokaže.
Dr. Himmru se zdi, da na porabo mnogo bolj vpliva jakost in pogostost kolebanja temperature kakor pa mraz sam. Naglemu padanju in dviganju živega srebra sledi vselej nagla sprememba položaja, ki spravlja čebele vsakokrat v nemir. Če izločimo kolebanje temperature s tem. da prenesemo čebele v kako primerno prezimovališče (n. pr. posebno klet), ali pa da panj kar najbolj dobro zapazimo, lahko porabo znatno zmanjšamo, kar je tudi z gospodarskega stališča važno. Slika 1 mam kaže krivuljo o porabi dveh panjev. Zgornja zadeva družino, ki je pre-zimovala na planem, druga pa družino, prezimujočo v kleti. Prva je porabila 4250 g, druga le 1950 g. Klet so za preži -movanje panjev nalašč sezidali, bila je popolnoma temna, v njej pa skoraj vedno enakomerna toplina +4° C.
Podoben učinek dosežemo, če uporabljamo za prezimovanje panje, ki so proti izgubi toplote posebno dobro zavarovani. Zgornja krivulja na si. 2 nam kaže zimsko porabo družine, ki je pre-zimovala v običajnem dvostena-stem panju Zandrovega sestava, druga krivulja pa družino v dobro izoliranem panju istega sestava. Prva je porabila od 20. novembra do 20. februarja >050 g, druga v istem času in pod istimi okoliščinami 1700 g. 30. decembra so se čebele trebile, kar je krivulji znatno spremenilo. Tudi naslednje leto je bila razlika velika, pa ne samo nasproti posameznemu kontrolnemu panju, marveč tudi proti povprečku porabe vseh ostalih družin z neoviranim izletom.
Večina panjev, ki v njih čebelarimo. ne varuje čebel dovolj pred mrazom. Obod je tako tanek, cla ga toplota lahko prodre. Ker sili toplota zlasti navzgor, morajo biti panji zvrha še posebno dobro zavarovani. Reže v skladanici ohlajajo panje nič koliko in so premnogokrat glavni vzrok za čezmerno porabo živeža.
Na toplotno gospodarstvo in s tem v zvezi na večjo ali manjšo porabo vpliva tudi kakovost satja in množim zaloge. Mlado satje je hladnejše, iiekolikokrat zale-
ženo toplejše, ker so stene debelejše. Lastna toplina voska znaša 0,82. Ce ima že snov, iz katere je satje zgrajeno, tako veliko zmožnost sprejemanja toplote, ga ima brezhibno in popolnoma dodelano satje toliko več, ker je sestav celice takšen, da sprejemljivost za toploto znatno poveča. Saj je v vsaki celici mirujoč zrak. tak zrak pa je slab prevodnik toplote.
Tudi obilna zaloga medu in njegova pravilna namestitev v neposredni okolici zimske gruče mnogo pripomore k manjši porabi. Med ima specifično toplino 0.44. Ce ga je dovolj, veže znatno množino toplote in učinkuje potem kot zravnavalec toplote na robu zimske gruče.
Zelo velik vpliv na porabo ima vsako nenormalno stanje družine: osirotelost, trajno vznemirjanje, bolezen, zlasti nose-mavost, islaib med (smrekov, hojev, kostanjev, mana), žeja in kot končna posledica vseh teh pojavov čezmerna vlaga. O škodljivih posledicah teh motenj je bilo govora že v lanskem SČ (str. 139). Ne bo pa odveč, če še enkrat z vso resnostjo poudarjam, da se imamo ravno tem imotilcem zimskega miru zahvaliti za večino zimskih izgub in katastrof, ki poberejo včasih kar vse panje, od prvega do zadnjega. Pa tudi če ostanejo družine žive in še kolikor toliko pri moči, ena huda posledica je neizogibna: čezmerna poraba živeža. Zaloga medu skopni, pa ne na korist panju in čebelarju. marveč v škodo obema.
Kaj nam je storiti, da se bo poraba gibala kolikor le mogoče v normalnih mejah? Družine morajo biti dovolj močne; slabiči so hudi potrošniki. Satje naj bo brezhibno, dodelano, ne premlado. Panji z mladimi maticami imajo mnogo mladih čebel, ki so za zimsko gručo istega pomena kakor za človeka topel kožuh. Pa-n jovi morajo biti posebno skrbno izdelani, da ni nikjer niti najmanjše reže ali razpoke. Obod mora biti iz dovolj debelih in suhih desk. Sprednja končnica naj bo precej debelejša, spredn ja stena A. Ž. panja pa natlačena s snovjo, ki se tudi z leti ne sesede. Vratca morajo posebno dobro zapirati. Med okenci in vratci mora biti toliko prostora, da lahko denemo noter debelo slani,nico, ne da bi se vratca potem vzbočila in nastale reže okoli in okoli.
Notranji paž v A. Ž. panjih naj bo zadosten. Ni dovolj, da prekrijemo rešetko z deščicami, nanjo pa položimo dve, tri pole papirja. Že prav tako, toda vrh vsega tega nvora priti še debela slamnica ali kaka
druga topla stvar (odeja). Tudi okence moramo skrbno zavarovati; nekoliko leg časopisnega papirja, nato pa slamnica ali kaka druga blazina, ki pa mora segati od vrha do tal, da varuje tudi zrak v medišču pred ohladitvijo čez mero. Slamnico za okencem denimo v panj šele, ko pritisne pravi mraz. V posebno milih zimah pa močnim družinam bolj škoduje kakor koristi.
Zunanji paž mi leto za letom napravija več skrbi kakor notranji, posebno reže v skladanici. Izdelovalci panjev premalo pazijo na obdelavo stranic, tako da bi se pa-njovi tesno prilegali drug k drugemu. Ce jih pri zlaganju še tako stisnemo, še vedno ostane kaka reža, skozi katero prihaja mraz in ohlaja stene panjev. Ni čudno, da je v takih panjih hladno in vlaga, spomladi pa malo zaloge.
Skladanica mora biti tako zložena, da ni med panji niti za debelino nohta presledka. To dosežemo, če pri skladanju devamo med panje lege mehkega papirja, kar je zamudno delo, vendar edini način zadostnega zunanjega zavarovanja panjev v notranjosti skladanice. Ne zadostuje, da zamašimo reže samo spredaj na ta način, da vtaknemo med presledke kak zvitek papirja. Reža v notranjosti skladanice še vedno ostane, z njo vred pa tudi prepih.
Naši stari čebelarji so kranjiče spodaj, z vrha in zadaj kar zasuli z listjem ali mehko otavo. Panji so ležali drug na drugem tesno skupaj, da so se lahko med se-bolj ogrevali. Taka skladanica je bila v resnici en sam panj s pravcato centralno kurjavo. Ce so panji prežim oval i na gredah, je bilo med posameznimi vrstami toliko presledka, da so prostor lahko zatlačili s čemer si že bodi. Ko je pritisnil hud mraz, so zaprli še vrata na pročelju čebelnjaka, da niso bili panji izpostavljeni burji, mrazu ,,iz prve roke" in nadležnim pticam, zlasti žolnam. Naj kdo reče kar koli hoče, na ta način so bile čebele zares zavarovane in so tudi dobro prezinrile. dostikrat celo ob neverjetno majhnih zalogah. Sodobni čebelarji radi na stare čebelarje nekako zviška gledajo, pa so bili v marsičem precej pred nami.
Paž v notranjosti panjev mora biti propusten. Pri dihanju čebel se tvorijo poleg ogljikovega dvokisa tudi vodni hlapi. Ogljikov dvokis je težji kakor zrak, zato pada navzdol in odhaja pri žrelu na piano, vodni hlapi so pa lažji in se zbirajo zgoraj v plodišču. Sveži zrak, ki vdira pri žrelu v panj. pritiska nanje, da morajo
oditi iz panja, se razkropiti. To pa je mogoče Je tedaj, če je paž nad rešetko in za okencem propusten. Zato so vse nepropustne reči za paženje neprimerne. Slam-nice v zvezi s časopisnim papirjem so izdelana zimsika odeja.
Glede paženja panjev, oziroma načina prezimovanja slišimo različne glasove. Nekateri čebelarji zagovarjajo „toplo" pre-zimovanje, nekateri ,.mrzlo". Prvi zapazijo panje temeljito, drugi za silo, češ. da potem družine bolj mirno prezimujejo in tudi manj porabijo. Mislim, da mi toplega prezimovanja ni treba zagovarjali. Kd or je dobre volje, se bo na podlagi pričujočega članka prav lahko odločil za pravi način. Če ibi bil pa kdo še vedno v dvomih, naj vpraša pristaše mrzlega prezimovanja, v čem obstoje uspehi, ki o njih govore in kdo jih je kontroliral. Nihče ne bo našel pametnega odgovora.
Kjer je toplota, tam je živ-l j e n j e !
O nabavljanju čebel
F!r. L.
Letos je marsikateri čebelar prišel na ta ali oni način ob čebele. Kdor je že več let čebelaril. mu je prešlo to opravilo tako v meso in kri, da bo le težko živel brez čebel, ali bolj pravilno — dolgčas mu bo po njih.
Prav tako veljajo te vrstice začetnikom, ki si mislijo na novo nabaviti čebele.
Vprašanje je, kdaj naj jih kupimo. Na vsak: način je najbolj primeren čas za to spomladi, nekako v začetku aprila. Toplotne razmere so takrat že toliko ustaljene, da se v normalnih letih ni treba več bati dolgotrajnejšega mraza. Čebele pri prevozu ne sme nadlegovati mraz. Zavoljo razburjenja pri premikanju in tresenju panjev zapuščajo gnezdo, se razlezejo po panju in bi v mrazu otrpnile. S tem bi bila tudi zalega končana, ki ob vsakem prevozu kolikor toliko trpi. Če bi kupovali in prevažali čebele pozneje, ko so panji že močno zaleženi, bi bila ta škoda še občutnejša. V tem časn sicer ni še nevarnosti, da bi se satje zaradi teže podrlo, vendar ni dobro, če se panji preveč stresajo in čebele v razburjenju zapuščajo zalego. Vse to povzroča v razvoju zmešnjavo.
Prevažanje v prtljažnem vozu po železnici je čisto primerno. Na navadnem vprež-nem vozu brez vzmeti bi bilo treba podložiti na debelo slame in sena, da panji ne
odskakujejo sunkoma, če so pota nasuta in preprečena z jarki. Boljši so seveda vozovi z vzmetmi, a tudi tu je treba panje podložiti. Avtobusi navadno prevzamejo po nekaj panjev in je vožnja s temi prav dobra. Kdor pa kupi večje število panjev za pleme, bo pa že moral poiskati voz, ki je prav namenjen za prevažanje čebel.
Kakšne vrste panjev pa naj kupi začetnik? Splošno so to najbolj primerni kra-njiči, in sicer iz sledečih vzrokov: nižja cena, preprosto ravnanje z njimi in preprečitev, da bi začetnik v svoji preveliki radovednosti in neizurjenosti kar naprej drezal v panj ter motil čebele pri njih dedu. Pa saj daje tudi kranjič mnogo prilike za opazovanje. Življenje na bradi je verno ogledalo notranjega snovanja. Tu vidimo, če je paša dobra ali slaba, po do-našanju vode in obnožine sklepamo o množini zalege in še marsikaj sklepa, kdor zna dobro opazovati in bistro razsojati. Ce pa pri zadnji končnici pogledaš v panj — o koliko novega ti pove tak trenuten pogled! Močno zasedeno satje ob najbolj živahnem letu nam razveseli srce, ker sklepamo iz tega, da se čebelam dobro godi. Kako lepo se nam zasmehlja iz temne gruče čebel deviško in snežnobelo satje, ki so ga čebele v dobri paši mimogrede ,.čez noč" potegnile! Ce je pa zadaj in spodaj prazno — takrat se čebelar ne bo držal prijazno. — Vse to lahko opazujemo pri kranjiču, ne da bi motili čebele s premikanjem satja, za kar ima začetnik še premalo vaje. V svoji preveliki radovednosti in morda še nepraktičnosti naredi lahko kako prav grdo napaiko.
Za opazovanje in za začetno čebelarjenje je tedaj kranjič kakor nalašč. Od njega dobimo navadno vsako leto kak roj, ki ga lahko vsadimo v panj s premičnim delom. Tu se bo začetnik polagoma uvedel v modernejše čebelarstvo. A če se ne bo vedno učil, ga bodo že čebele same izučile in mu ob trdovratnem nerazumevanju prej ali slej pokazale — hrbet.
Preden kupimo čebele, moramo tudi vedeti, kam jih bomo deli. Kdor nima še stalnega čebelnjaka, bo za dva, tri panje že dobil kak prostor pod nadstreškom in ga vsaj začasno obil z deskami. Tu bi morale ostati čebele do zazimljenja, ker vsako preseljevanje panjev v letnem času in v bližini njih navadnega bivališča čebele zelo moti. Dolgo časa bodo še priletavaie na staro mesto, ostajale tam tudi čez noč v celih gručah in se pogubljale.
Ko kupuješ čebele za pleme, glej, da. ne boš kupoval „mačke v vreči". Obrni se v prvi vrsti do znanega .in vzornega čebelarja. Ta ti mora zagotoviti, da so matice dobre in mlade, lanske ali vsaj predlanske, in da je družina zdrava. Tudi pri kranjiču vidimo zadaj, če ni satje le prestaro. Mera naj bo pravilna, kot je določena za kra-njiče. Panji, ki niso enake velikosti in dobro izdelani, ti bodo vedno delali zmešnjavo. Lanski drugci in tretjeci morajo imeti vsaj polovico dela, to je izdelanega satja. Stavba satja je v kranjieih prav različna: prečna, podolžna, gorka ali poševna. Pravijo, da čebele nekako najbolje prezimujejo na poševni stavbi, kjer je satje več ali manj v poševni meri.
Dobro si moramo ogledati, kako čebele lete ob gorkem vremenu. Kjer jih lahko šteješ -— tam se boš gotovo uštel. V ugodnih letih morajo boljši kranjiči že aprila meseca zasedati satje, zlasti če je v kraju kaj spomladanske paše, posebno na res ju. Če so panji zadaj sulvi, so družine pre tnalo živalne in bomo težko dobili v tem letu od njih kak roj.
Paziti moramo zlasti na to, da dobimo čisto pasmo naših kranjic. Kjer opažamo rumenopasaste, tam so se že zmešale naše sivke s tujo pasmo, ki ni primerna za naše kraje in razmere. Gledati moramo, da ohranimo in gojimo čiste kranjice, za katere nas zavida ves svet. Pri nas pa še danes pTavijo nekatere trde glave: ..Muha je muha".
Čebelarjem po drugih deželah, ki goje svoje pasme, je seveda ta naša nezavednost silno všeč. Če bi bilo to obratno in bi oni imeli našo pasmo, bi bili gotovo mi obsojeni na večno senco. Ceno pristnim maticam pa bi oni določevali na borzah po Cenikih...
Naš Vodnik bi bil pač moral tudi čebelarjem takole zapeti:
„Kranj'c, tvoja čebela je zdrava,
za pridne nje nega najprava".
Dolenjsko čebelarstvo
A. B.
(Konec.)
Dolenjec se je bolj živo oprijel čebelarstva šele po odpravi desetine in tlake, ko se mu ni bilo več treba bati, da bo moral večji del medu in voska, odrajtati graj-ščaku. Kljub temu je kmetijskih čebelarjev razmeroma manj kakor na Gorenjskem, čeprav bi človek glede na ugodnejše
pašne razmere pričakoval ravno nasprotno. Morda ne tiči Dolenjcu ljubezen do čebel tako zelo v krvi kakor človeku po drugih krajih? Kar ne morem se otresti domneve, da mu je vinograd to, kar so na pr. Gorenjcu čebele.
Do uvedbe panjev s premičnim satjem so Dolenjci čebelarili v kranjičih, v Beli Krajini, zlasti na ozemlju, ki meji na Hrvatsko, pa v slamnatih koših. Kranjiči so še vedno močno v navadi. A. Ž. panja so se oprijeli najprej učitelji, duhovniki in večji kmetski posestniki, v zadnjih dveh desetletjih pa sploh vsi, ki so hoteli čebe-lariti po sodobnih načelih. Sedaj je že lepo število resnično naprednih in dobrih čebelarjev; pri marsikateri kmetski hiši stoji ličen čebelnjak s samimi A. Ž. panji. To bo brez dvoma dobro vplivalo tudi na čebelarje, ki sedaj še nimajo smisla za um-nejše čebelarjenje in capljajo še po izho-jenih potih nekdanjih „čebelorejcev".
Velečebelarjev po Dolenjskem ni, če izvzamemo g. Košaka na Grosupljem in še dva, tri večje čebelarje v okolici Novega mesta ter v Beli Krajini. Tudi večjih vzornih čebelnjakov, v katerih bi bilo mogoče prirejati čebelarske tečaje in praktična predavanja, manjka. Zelo sem jih pogrešal, zlasti kadar smo izbirali mesto za take prireditve. Pa saj v tem pogledu tudi po drugih naših krajih ni dosti boljše.
Kar se tiče dolenjske čebele, bodi mimogrede omenjeno, da se v ničemer ne razlikuje od gorenjske. Križanke tudi tu najdeš povsod, ponekod več, ponekod manj. So pa kraji, kjer prevladuje čisto pleme, oziroma križank sploh 11 i.
Največ čebelarjev je v območju železnice od Grosupljega do Trebnjega in v Ribniški dolini, zlasti v okolici Vel. Lašč. Tod je čebelarstvo zelo razvito, so kmetski čebelarji prav spretni v opravljanju čebel. Ko je še cvetela trgovina z živimi čebelami, je tu vse čebelarilo na roje, saj so trgovci s čebelami spomladi pokupili vse, kar je bilo dobrega. Tiste čase čebelarji niso bili nikdar v zadregi, kam s čebelami. Zadnja leta je bolj slaba s to kupčijo, vendar se še vedno kupci pomalem oglašajo.
Starejši čebelarji so precej konservativni in samosvoji, mlajši rod pa je dovzeten za čebelarjenje po modernih načelih. Najbolj napredni so čebelarji v okolišu Velike Lašče—Dobrepolje in okoli Radohove vasi. Tod je tudi največ čebel. Stari kranjičarji
so znali s čebelami zelo spretno in umno ravnati. Domača čebelarska veda je tudi tu rodila žlahtne sadove. To je spoznal tudi pisatelj Fran Levstik, ki je (1. 1867.) spisal svoje znamenito Bučelstvo „po izkušnjah in besedah retijskega bučelarja Jožefa Oblaka". Stokrat škoda, da je to dragoceno delo, ki mu ni para v našem čebelarskem slovstvu, kar se tiče bogastva čebelarskih izrazov in načina izražanja, še vedno v rokopisu. (Vendar je upanje, da bo v doglednem času objavljeno, vsaj tako mi je bilo nedavno povedano).
V prejšnjem odstavku omenjenim okolišem kaže posvetiti posebno pozornost. Temelji so zdravi in trdni, naprej graditi ne bo težko, zlasti ker je v teh krajih največ čebelarskih podružnic. Tem ne bi škodilo nekoliko več življenja in podjetnosti, potem bi šel čebelarki napredek naglejše kvišku.
Na Krškem polju ni takega napredka, kakor bi radi. Sicer je tudi tam doli peščica resnično dobrih in umnih čebelarjev, toda splošno stanje in organizacija ni zadovoljiva. Ustanovili smo že več podružnic, skušali prinesti življenja v čebelarske vrste, toda zaleglo ni. Nekatere podružnice so že večkrat od smrti vstale, nekatere pa umirajo ves čas obstanka... Svetovna vojna 1914—1918 je ravno v tem okolišu napravila veliko vrzel v vrstah mladih, vzornih čebelarjev in od takrat ne moremo nikamor.
Vzorno je delovanje novomeške podružnice, ki se trudi in peha, kjer se more, za izboljšanje stanja dolenjskega čebelarstva. Če so se razmere v širši okolici Novega mesta v zadnjih letih izboljšale, je to zasluga te delavne podružnice. Podpirajmo jo — drugega ne morem reči.
Belokranjsko čebelarstvo se prav lepo razvija. A. Ž. panj dominira povsod in mairsiikje najdeš prav lične čebelnjake s številnimi panji. Tu se vidi, da gre tudi „samo od sebe", če so kraji za čebelarstvo kaj bolj ugodni. Organizacija čebelarjev ni zadovoljiva. Edino črnomeljska podružnica drži pokonci prapor čebelarskega napredka, druge podružnice se rode, umirajo, zaispe, se zopet obude ali pa zginejo za vselej. Tega bi res ne bilo treba, saj ni pravega vzroka za to.
Naše čebelarje pa utegnejo najbolj zanimati tisti kraji na Kočevskem, iz katerih se je (nedavno izselila večina prebivalcev. Izseljeni so pred odhodom večino panjev podrli, prodali ali pa jih je pre-
vzela družba Emona in oddala do nadalj-nega ostalim čebelarjem v varstvo in oskrbovanje. Z novimi naseljenci bodo prišli tudi novi čebelarji. Takrat bo treba krepko poprijeti, da se novim prebivalcem omogoči izkoriščanje naravnega bogastva v naprednem smislu. Tam doli so kraji, kjer je mogoče pridelati mnogo medu. V okolici Koprivnika, Štatcerjev, Nemške Loke in Starega Loga je doma fini cvetlični med, okolica Grčaric, Kočevske Reke, Go-tenic in Črmo-šnjic pa slovi zaradi izvrstne paše na hoji. Tudi marsikje drugod ni slabo za čebele, vsekakor pa mnogo boljše kakor marsikje, kjer je panjev na kupe — mnogo preveč za revno pašo.
Če hočemo biti pravični in odkritosrčni, moramo reči, da smo se za dolenjsko čebelarstvo doslej premalo zanimali in premalo storili za njegov napredek. Morda so temu nekoliko krivi tudi Dolenjci sami, ki niso kazali dovolj živahnosti in volje za napredek in so v marsikaterem pogledu z brezbrižnostjo onemogočili krajevne organizacije in prizadevanja posameznih domačih idealnih propagatorjev umnega čebelarstva. Med Dolenjci še sedaj ni dovolj čebelarjev za važnejša vodilna mesta. Manjka zlasti dobrih organizatorjev in predavateljev, ki bi znali mlačne čebelarje zdramiti in j.ih trdno povezati v nove podružnice ali pa pritegniti v vrste že organiziranih čebelarjev.
Skrajni čas je, da začnemo s smotrnim pospeševanjem dolenjskega čebelarstva. Dosedanji način — priložnostno delovanje, če smem tako reči — ne more roditi tega, kar hočemo in si vsi iz srca želimo: resničnega in trajnega napredka. Krajevna inicijativa ni dovolj močna in učinkovita, zlasti ker primanjkuje sredstev. Zato bo moralo osrediije društvo krepko zagrabiti, da s pomočjo oblasti pomaga čebelarstvu do lepše bodočnosti.
Že večkrat sem pri društvu skušal doseči, da bi se področje razdelilo recimo v župe. Vsaka župa bi obsegala podružnice določenega okoliša, n. pr. ribniška župa, stiska župa, trebanjska, novomeška, belo kranjska tid. Župa bi imela svojega vodnika, organizatorja, nadzornika, skratka nekakega „župana", ki bi skrbel za čebelarski napredek v župi, organiziral s pomočjo podružnic predavanja in tečaje, izlete poučnega značaja, opozarjal osrednje društvo na potrebe svojega področja in zastopal interese domačih podružnic, kjer koli bi bilo treba.
Več žup skupaj bi imelo svojega stalnega predavatelja, čigar naloga bi bila tudi, da. izdela v sporazumu z merodajnimi činitelji delovni načrt za več let vnaprej. Ta bi bil tudi v prvi vrsti odgovoren za brezpogojno izvedbo odobrenega delovnega programa.
Morda bi ne bilo napak, če bi se še letos sklical informativni sestanek zastopnikov podružnic, na katerem naj bi se skušala rešiti vsa vprašanja, ki prihajajo pri izvedbi organizacije v poštev, zlasti finančno. Največje težave nam utegne povzročiti rešitev vprašanja predavateljev. Premalo jih je, in slabo bi storili, če bi posameznim naprtali preveč bremena. Saj ne gre samo za predavanja, marveč za tečaje, ki morajo biti dobro pripravljeni in premišljeni, če hočemo, da bomo z njimi „več muh hkrati zadeli". Tudi ne smemo zahtevati preveč naenkrat. Prenapeta struna rada poči!
Pri kmetijskem oddelku Visokega komi-sarijata za Ljubljansko pokrajino je pokazal sedanji strokovni referent mnogo zanimanja za čebelarski napredek. Za letos je v načrtu večje število tečajev in ustanovitev dveh prašilnih postaj. Podprimo te akcije z vsemi močmi, obenem pa pre-mišljujmo, ali ne bi bilo koristno in čas za to, da se zganemo tudi v smislu gornjih izvajanj. Nikar ne bodimo zaspanci in po-časneti, čas je tak, da terja od nas več dela, zlasti pa požrtvovalnosti. Ce je v nas res kaj ljubezni do stvari, bomo vse, prav vse težave premagali in dosegli, kar je v človeških močeh. Ampak vsi moramo pomagati, vsak po svoji zmožnosti, vse naj nas pa vodi dobra volja.
Lastnosti pravega čebelarja
Fr. L.
Znano je, da za čebelarstvo ni vsak človek, čeprav je drugače popolnoma v redu. Švabski čebelarski mojster in urednik Balz je navedel sledeče lastnosti, ki jih mora imeti pravi čebelar, in pogoje za uspešno čebelar jen je:
— Oe hočeš čebelariti, moraš imeti smisel za življenje v naravi in ljubezen do živali. Surovega človeka čebele ne marajo. Čebelar mora biti potrpežljiv in skromen. Za hitro obogatenje čebelarstvo ni.
Začni zgodaj čebelariti in ne prenehaj, dokler imaš še količkaj moči. Vsako čebelarsko leto je zate novo odkritje. Čim dalje časa čebelariš, bolj boš prodrl v skrivnosti narave. To ti bo vzbujalo ple-
menito veselje in užival boš pri čebelah kot pri malokaterem drugem opravilu. Odtod znana prislovica: „Čebelarstvo je poezija kmetijstva".
Ne pričenjaj čebelariti v preskromnem obsegu, a tudi ne v prevelikem. Če začneš z malim številom družin, si lahko v slabih letinah še ob te in boš izgubil veselje. Za večji obrat pa je treba že več znanja in prakse, ki je pa začetnik še nima. Najboljše je začeti z dvema ali s tremi panji in počasi napredovati s tem skromnim začetkom do zaželjenega števila, ki ga boš lahko gojil.
Pristopi takoj k čebelarskemu društvu in poslušaj nasvete izkušenih, dobro hotečih in nesebičnih mož, ki vodijo društvo. Če si še mlad in ti razmere kažejo, pojdi v čebelarsko šolo ali pa vsaj v prakso h kakemu vzornemu čebelarju. Kar sam vidiš, si boš vse -bolj zapomnil kot ustni nauk ali pisano besedo. Pomni, da čebelar ni nikoli popolnoma izučen.
Ne bodi preveč varčen pri izdatkih. Tvegaj toliko, da si kupiš nekaj dobro izdelanih premičnih panjev, kamor vsadiš močne, in zdrave družine. Boj se šušmarskih izdelkov in šibkih družin. Če si dobro začel, ti bo' dajala naložena glavnica najboljše obresti. Čebelarstvo se navadno v ugodnih razmerah vzdržuje samo, a za povečanje obrata boš le moral dodajati iz svojega. Nabavi si samo potrebno orodje, opusti pa igračkaste izume. Neobhodno pa je potrebno pri čebelarjenju v premičnih panjih točilo.
Določi vnaprej najvišje število družin, ki jih nameravaš imeti. Ne prekorači ga in ne zmanjšaj, ampak se povrni vedno zopet nanj.
Pri določitvi števila se ravnaj po razmerah in po času, ki ti je na razpolago. Če si zelo zaposlen kmet ali obrtnik, in moraš biti povsodi sam, ti (Zadostuje deset do dvanajst družin. Učitelj, duhovnik, sploh taki, ki sicer nimajo preveč časa, a s tem bolj prosto razpolagajo, lahko oskrbujejo tudi do pet in dvajset družin. Za višje število pa boš rabil že kakega pomočnika, česar pa ne zmore vsak. Ako se pa hočeš popolnoma posvetiti čebelarstvu in boš imel okrog sto ali več družin, ti bo treba za pomoč več ljudi.
Ne poizkušaj, da bi prehitro dosegel za-željeno število družin, zlasti ne na stroške njih mjoči. S tem lahko zaostaneš naenkrat za mnogo let. Šele, ko si dosegel zaželjeno
število, lahko odprodaš nadštevilne družine, ali jih podreiš, da dobiš med.
Skrbi, da ne boš imel preveč rojev in prezgodaj, ampak v normalnem času. Roji pa naj bodo močni. Kolikor mogoče močne družine — to je začetek in konec vse čebelarske modrosti. Navadno določimo dve tretjini družin za pridobivanje medu in eno tretjino za rojenje. Ne čebelari zaradi lepih matic, ampak zaradi medu.
Okrog svojih panjev ne šari preveč. Pozimi jih pusti popolnoma v miru, poleti pa moti čim manj, posebno v plodiščti. Roje naj dela le izvežban čebelar.
Ne skopari na nepravem mestu. Jemlji čebelam, ko kažejo razmere, da jih s tem vzpodbujaš k skrajni pridnosti, a v potrebi jim vračaj v pravem času. Preskrbi čebelam prijetno bivališče in v zahvalo za njih delo in čebele ti bodo s koristjo izkazovale svojo hvaležnost.
Preveč denarja ne vtikaj v drag čebelnjak. Ta naj bo dobro narejen, udobne in primerne velikosti za tvoje čebelarstvo. Zelo važno je, da poiščeš zanj miren kraj v zavetni legi.
Pri oskrbovanju čebel naj ti bo glavno pravilo: „Ne draži jih!" Čebele pikajo le v bližini svojega bivališča, če slutijo, da so v nevarnosti za svoje premoženje, ali če žival pritisnemo. V soparnih in vetrovnih dneh, ali če si poten, ne postajaj v bližini panjev pred čebelnjakom. Neprijeten duh ljudi in živali je čebelam zoprn, zlasti duh po opojnih pijačah in potenju. Nenavadni in hitri gibi, tricanje na panje ter bleščeči predmeti jih razdra-žijo. Zato pikajo največ ljudi, ki vsega tega ne vedo, ne pa čebelarja, ki se zna primerno vesti. Ta ostane miren, čeprav dobi nekaj pikov. Sčasoma se tudi navadi nanje in pravemu čebelarju ne prizadenejo več nadlog ter mu ne povzročijo oteklin. Začetnik naj si pa pri večjem opravilu le primerno zavaruje obraz, roke in vrat. Čebele se boje dima, zato kadimo pri delu pipo ali smotko. Lahko jih pa krotimo tudi z dimom tleče gobe ali cunj. Kadar te čebela piči, odstrani hitro želo in stisni pičeno mesto, da lizstisneš vsaj nekaj strupa. Za preprečenje oteklin so svetovali že najrazličnejša sredstva, med drugim t ud: lastno vodo itd. V splošnem pa dobro pomagajo mrzli obkladki, vlažna zemlja in podobno. —	*
Prednja navodila omenjenega čebelarskega mojstra so na splošno prav tehtna, kratka in jasna. Navajamo jih zlasti začetnikom v pouk.
Rasni načini čebelarjenja
Slavko Raič.
(Dalje).
Zelo zanimiva je Armbrusterjeva razprava •o kranjskem čebelarstvu, posebno še o Janši in njegovem delu. Nas Slovence mora le veseliti, da se je tak 'Strokovnjak lotil proučevanja našega čebelarstva, iin da govori o njem s toliko pohvalo. Razprava ima naslov: Stara in mlada kranjska umetnost razmnoževanja.
V krajih kjer je čebelarstvo večidel glavni viir dohodkov, je navadno doma ,ne le občudovanja vredna spretnost, amipak tudi čudovito znanje vse bolj, kakor se je do sedaj mislilo. Ta spretnost iin to znanje se tam navadno neopazno podeduje, kajti oboje preide od očeta ma sina kot nekakšna tajnost. Zato pride zelo malo tega na dan v pisani besedi, v literaturi.
Takšna dežela, plodovita v čebelarskem gospodarstvu in čebelarskem znanju, je območje kranjskega panja, kjer že mnoga stoletja široki sloji prebivalstva žive od 'čebelarstva. Najvažnejši Literarni spomenik te čebelarske umetnosti sta obe kratki deli Antona Janše. Razprava o rojenju, izšla 1771, pet let po Janševem prihodu Tia Dunaj, torej približno pet let potean, ko se je naučil nemški, in drugo obširnejše delo: Popolni nauk o čebelarstvu, hi ga je izdal 1775, dve leti po njegovi smrti, njegov učenec in naslednik Jos. Miinzberg.
Seveda se pa v teh dveh prvih biserih čebelarske literature odraža le deloma domača čebelarska umetnost in čebelarsko znanje kran jskih čebelarjev, kajti genialni in vsestransko nadarjeni Anten Janša (bil je tudi slikar in bakrorezec) je zelo, zelo prehitel svoj čas. Torej se iz obeh del tega emin en t nega duha da sklepati nazaj na kramjsko narodno čebelarstvo, kakor se zemlja presoja po drevesu, prepolnem sadja, ki je na tej zemlji zraslo. Tudi tu ni dela izvršila le zemlja.
Kranjič je podolžen panj z najmanjšo prostornino. Dobil je danes, morda zaradi povečane trgovine s čebelami, posebno lično in nizko obliko. Velikost je že dolgo časa normirana, sposobni kranjci pa uporabljajo pri njem že prave pravcate mobilne umetnosti.
Panj je mogoče opravljati, skoro bi rekel, od vseli strani. Kranjskemu čebelarju namreč ni prav nič težko razstaviti na lahko staknjene deske pri kranjiču skoro tako, kakor si želi. tako da leži gnezdo pred njim odprto približno tako, kakor na kuneevih sankah. Sprednjo in zadnjo končnico nikoli ne zamenjujejo.
Te nizke panjiče lahko zložijo na majhnem prostoru, v splošnean v čebelnjaku, tako da je do šest vrst druga nad drugo. Že precej časa pa ne skladajo več na prvoten način, panj neposredno na panj. ampak postavijo vsako vrsto na posebno gredo.
Prvotno skladanje, pni katerem torej posameznega panja ni mogoče vzeti ven, je težko združljivo s pravim čebelarjenjem na roje: tako čebelarjenje zelo pomnožuje, na tudi zelo krči s podiranjem ali s prodajo. Kranjski čebelarji s svojimi trgovskimi čebelnjaki imajo posamezne vrste panjev postavljene na prečne tramiče. (Značilno je, da je Janša prvotno stis-njenost še bolj zrahljal kakor kranjski čebelar.)
Narejanje rojev, vzrejanje matic iz čebelje zalege je bilo že v Janševih časih znano, da,
..znano celo od pamtiveka". Če so to takrat v Janševih časih gledali nekoliko .po strani, je prav razumljivo; takrat kranjski čebelarji še niso trgovali s čebelami kakor danes.
Pa posluša,jmo Janšo samega (Nauk o čebelarstvu § 151)':
„šele v teini .stoletju (napisano okoli 1772., L. A.) je prišla na dan (pač v smislu, da je bila ..literarno" objavljena. L. A.) umetnost na-rejamje rojev po mili volji, ali bolje rečeno, umetnost pi(>nmoževa:iija panjev, ne da bi čakali naravne roje. Te umetne roje imenujemo v splošnem narejence. Širah misli, da je ta umetnost stara približno dvajset let. Toda jaz lahko trdim, da 80 letni .gorenjski čebelarji ne vedo, kdaj se je ta umetnost začela, ampak da vedo zanjo le .po pripovedovanju. Tudi to vem, da so na Gorenjskem, taki narejencsi že 20 let zelo zaničevani in ljudje .se jih boje kupiti ter se rogajo tistemu, ,ki se ne poprime nobenega drugega načina kakor tega umetnega."
Pristen star kranjski postopek je pa brez dvoma tisti, ki ga je Janša opisal v § 152 svojega Nauka, kako se „iz enega panja napravita dva":
„Iz polnega panju preženi toliko čebel, kolikor jih zadostuje za roj, z matico vred v .prazen panj (§ 97) in zapri zopet oba .panja. Vendar polnemu lahko poprej izrežeš odvisno tretjo zalego (§ 145). Stari panj postavi daleč proč in trnu pusti, da si izpod red i novo matico, če ni nobene v zalogi (§ 150). Novi panj postavi na mesto starega, ker so čebele tega .naleta že vajene. Da ga pripraviš k hitre jšemtu delu. mu lahko vstaviš kos medenega sata ali tudi za-ležene sate iz -starca. § 145).
Če slišiš čez 13 do 16 dni v starcu matico peti, je to znamenje, da sii je vzgojil več mladih matic in da bo rojil. Ko se mlada matica oplemeni, lahko starca odneseš zopet v čebelnjak. Čebele so med tem svoj stari nalet že pozabile."
Vračanje panja v čebelnjak je pa nerodna stvar. Panj, ki je že itak oslabel, izgubi še enkrat svoje nabiralke. Res pa s tem preprečimo ponovno rojenje. Lfvaževanja vredno je pravilo: da pregnanca na starem mestu pripraviš čim prej do tega, da začne z delom, mu lahko vstaviš kos medenega sata ali tudi zaležene sate iz starca (najboljše pač na kobilici-dešči-ci z dvema locnoma).
Iz Janševih navedib ni jasno razvidno, kaj narede Kranjci, če v starem, proč postavljenem panju po 15 do 16 dneh slišijo pevko: Saj je nevarnost, da pobegnejo roji č i in da panj, ki je že itak oslabljen, še bolj oslabi. Ko čebelar opazi, da je mlada matica oplemenjena, ter potem panj odnese nazaj v čebelnjak, se ponovno rojenje avtomatično močno omeji, kajti v izgubo gre mnogo nabiiralk.
Kranjski čebelar naredi pregnanca zunaj čebelnjaka, in sicer brez zalege; tak pregnanec je torej tako rekoč naravni roj. Mali kos medenega ali zaleženega sata, ki ga mu po potrebi doda, nima nič skupnega z narejencem z zalego.
Izrezovanje trotovim© pri starcu je olajšano .s tem, da satje sedaj ni močno zasedeno. To je v mnogih ozirih .praktično, kajti družina potem ne mliisli talko lahko na takojšnje rojenje, čeprav se godni več matic, saj mora izgraditi še velike vrzeli v satju. Ko družina potem srečno dobi mlado matico, bo rajši gradila čebelno
satje kakor trotovino. Čas obnovitve oz. poprave satja je torej ugodno izbran.
Pri tem postopku skladanje neposredno panj na panj .mi absolutna ovira. Delo s preganjanjem je zelo olajšano s tem, da panj s starcem razmeroma lahko izvlečemo iz sklada in odnesemo vstran, vse drulgače kakor pati kakšnem .»čebeljem zidu" ali v marsikaterem modernem čebelnjaku.
Če hoče današnji Kranjec družine zelo pomnožiti in s tem hkrati vzrejati matice, postopa drugače; to je Araibrusterju sporočil Gotze. Razdeli namere gnezdo svojih dolgih krainjičev na več delov, navadno na štiri. Vsak del ima zalego vseh razvojnih dob, posebno tudi najmlajše. V.sak -del si izpod redi matico, če nim a stare. Še enostavnejše je, če se taki družini že prej vcepijo matičnikii. Zopet dokaz o krepkem mobilnem čebelarstvu pri kranjskem stabilnem Čebelarstvu. Če Kranjec uporabi za posamezne dele navadne kranjiče, dene vsak del razdeljenega gnezda zadaj, torej v največji oddaljenosti od žrela; čebele namreč is tem prisili, da s hitrim izdelovanjem satja .pridejo zopet v stik z žrelom, prav tako kaikor pri takozvanem ..Drehruniphu", opisanem na str. 13 tega letnika SI. č.
Ta novi kranjski postopek se da načelno uporabiti pri painjih z nakladami. Seveda bi morale biti posamezne naklade majhne, če hoče čebelar dobiti dva ali celo tri narejence. Iskanje matice ni potrebno: delo gre torej hitro od rok. Pri (nedeljivih mobilnih panjih se da seveda ta postopek tudi uporabiti s tem, da satje gnezda razdeliš .na več narejencev z zalego, toda potem je pač treba uporalbiti bodisi mno-gio normalnih panjev, ki so za ta namen mnogo preveliki, bodisi .posebne zmanjšane panje.
Janša.
Pomen Janše za čebelarstvo .se da označiti z njegovimi lastnimi besedami. Te besede so priznanje o njegovem lastnem prizadevanju. In ker je svoja prizadevanja v velikem obsegu uresničil, označuje te besede zares njegov pomen.
„Tu bom opisal način svojega čebelarstva z gospodarskega stališča, ki mi prinaša redno zelo lep dobiček. Zabraujujem rojenje in ga pripuščam samo toliko, da izpolnim število prodanih panjev. Dobim več medu in voska ter hkrati pomladim .svoje stare panje, da ne prebiva nobena družina čez dve leti na starem satju. Čebel ne morim, da bi dobil med in vosek, temveč jih ohranim čv.rste i,n zdrave, da mi prihodnje leto zopet prinesejo voska in medu. Ne izpodrezujem, kakor nekateri, to leto eno .polovico, prihodnje leto drugo polovico z zalego vred. Tej prizanašam zelo pazljivo ob vsakem času, da pozneje tudi sodeluje. Naj bi se vendar naučili tisti, ki svoje čebele najprej z roji pomnože, da jih potem lahko zopet po-, more, pa tudi tisti, ki pustijo, da njihove čebele po mili volji roje, pa potem od lakote pomiro, nadalje tisti, kii puste čebele vedno na starem satju, da v njem tudi poginejo, in tisti, ki pri .pomladitvi svojih starih panjev z dvoletnim izpodrezovanjem polovice izrežejo hkrati polovico zalege! O da bi se ti naučili, pravim, bolje ravnati s čebelami, s temi tako koristnimi živalicami! Potem bi imeli od njih mnogo večji dobiček, kakor ga imajo sedaj s svojim
ravnanjem." (..Poseben načini pomnoževauja medu s pomiLajevainjeim panjev", § 174 Nauka.)
Janša je iimel doma ikot otrok nadarjene kranjske čebelarske družine izvrstno čebelarsko šolo. Nadaljnjo naravnost neverjetno izobrazbo si je (pridobil sam in je predelal, siicer šele pozno, tudi strokovno literaturo, ki je bila takrat na razpolago. Med drugim navaja na kratko Reaumurja in Širaha.
Toda jainjša se je učil citati in pisati šele v 33. letu, nemškega jezika pa, ki je v njem pisal in oči vidno saimo v njem užival čebelarsko literaturo, šele ko se je preselil na Dunaj, toirej šele kakih 7 let pred svojo smrtjo. Da je kot izredno močan duh in kot odličen opazovalec mogel ustvarjati iz lastnega, se vadi iz mlnogih okolnosti, Prizna pa tudi/ v uvodu svoje „Razprave o rojenju":
„Ta opazovanja in posebno čudovita umetnost in marljivost čebel so v meni že v moji mladosti vzbudila potrebo, da teli malih stvarc nisem samo vzljubil, ampak da sem njihovo umetno delovanje zasledoval vsak trenutek, ki sem si ga za to mogel prihraniti; silna radovednost, ki me je v tean oziru prevzela, me je vzpodbudila, da sem globlje in globlje pronik-nil v njihovo ustavo, .njihov red, delo in skrivnosti,
čim bolj so se množila odkritja, ki so mi pri ni jih uspela, je tudi inoja ljubezen do njih bolj in bolj rastla, da je potem čebelarstvo postalo moj glavni poklic. In smem s,i laskati, da mi je po teh dolgoletnih opazovanjih in poskusih pač malo tega ušlo, kar je vredno pozor-nosiit pri oskrbovanju čelbal."
Sicer kaže eno mesto (§ 151) prav tako spoštovanje domače čebelarske tradicije, kakor tudi njegovo sigurnost celo proti slavnim čebelarskim veličinam (Ši.rah). Iz tega tmesta se vidi da so kranjski čebelarji nekako v času po tridesetletni vojni prav dobro poznali nare-jeinice in s teim možnost, da si osirotela družina vzredi novo matico iz čebelne zalege. Če Janša prav o tem piše tako samozavestno in jedrnato, je torej imel že doma dobro podlago za svoja raziskovanja.
Moglo bi se zdeti čudno, da so kranjski kmečki čebelarji tako dobro vedeli, kako je treba narejati roje. Viseikako so njihovi kranji-či z 20 do 45 1 vsebine in .kranjska paša s svojo e r i c a c a r n e a gotovo pospeševali naravno rojenje. Zato so iz svoje bogate izkušnje teme Ijito poznali naravno rojenje, čeprav je z njihovimi čebelnjaki s tesno zloženimi panji združena marsikatera neugodnost za čebelarjenje ina roje. Precej neugodno pa je bilo tako postavljanje čebel za narejainje rojev, ki se da pač mnogo bolje izvršiti, če so panji postavljeni vsak za sebe (ali pa če niso zloženi tesno drug poleg drugega, kar je priporočal Janša). Če se kranjski kimečiki čebelarji še danes niso oprijeli skladanja, ki ga je predlagal Janša, je prav to najboljši dokaz, da je novotarija pristno Janševa.
Janša je ostal pri kranjiiču, spoznal je pa tudi velike prednosti z nakladami v pokrajinah severno od njegove domovine. Združitev obeh, navidezno tako si nasprotujočih sistemov je ustvarila stabilni sistem, ki temeljito prekaša marsikateri današnji mobilni sistem. Janša je imel že neko vrsto mobilnega čebelarstva, in tako se ne smemo čuditi, da mu je uspelo toliko odkritij ,pred časom".
Janša je tesno skladanje kranjičev tako zrahljal (deloma celo brez prečnih nosilcev), da je vsakemu panju dal lahko nastavek (včasih celo še enega ob strani). § 161: Prostor pa se d,a povečati z dodatki, t. j. z nastavki, podstavki, z dokladami v sredi, zraven, zadi". Kakor ikaže slika in besedilo,* upošteva med njimi najbolj nastavke (to je kranjiča nad kra-njieem, ki sta imed seboj zvezana z vehami). Tako kaže slika II. na njegovi 3. tabeli, da je Janša naredil poskus, da bi magaizamski princip (več iniizkih nadstropij s prečnicami) prenesel v še večjem olbsegu in a kranjiča. Vendar se ta novotarija, ikakor rečeno, ni mogla trajno uveljaviti. Tudi v tem oziru čabelarijo Kranjci še sedaj, ikakor so pred Janšo. Morda je Janša prezgodaj umrl; morda bi se bil sicer odločil popolnoma za pravi magazin.
Bilo bi zelo želeti, da bi točneje vedeli, ali je premični posamezni sat na kobilici (ki s svojima dvema lokoma drži sat in se tako porine v panj) Janševa lastna iznajdba, ali pa je bila znana že kranjskim kmečkim čebelarjem. Meni se to zdi verjetno. (Primerjaj zgoraj na str. 4 navedeni § 152, na koncu.) Ce' kranjski čebelarji delajo roje in če so posebe Šira-hovo prevaro, (da so iz dodane čebelje zalege dobivali matični,ke) že dolgo prej uporabljali, potem bi bila ta priprava zelo porab,na (imam pa dokaze, da je tudi drugod V rabi) da se n. pr. odpoimore brezupno osiroteli družini z vstavitvijo čebelje zalege.
Da je Janša tako odlično poznal vse posameznosti piri razvrstitvi gnezda, vse posameznosti razmnoži,tve in razvoja, makroskopijo (in zdravljenje!) hude gnilobe, vse posameznosti škode, ki jo povzroča voščena vešča, je vredno tem večjega priznanja, saj ni mogel redno razstavljati satje v celoti, saj ni razpolagal s prednostjo premičnega satja.
Sicer je posamezne dele kranjiča poljubno razstavljal, tako da je iimel gnezdo pred seboj sikono tako kakor pri kunčevih sankah. Tudi pri tem je šel pač dalje kaikor njegovi rojaki.
Ker je Janša po lastnih navedbah že davne« poskušal prodreti v skrivnost čebelnega življenja, je pač gotovo, da že v svoji domovini ni zlagal svojih družin tesno drugo poleg druge in da je izdeloval panje tako, da so se dali popolnoma razstaviti. Prave umetnosti čebelarjev z magazinskimi panji se je bržkone naučil šele na Dunaju, ikjer je okoli sebe videl koše (deloma z nakladami) in panje z nakladami. Očividno so slamnati magazini na njegovi III. tabli, slika 7—9, prej doma na Dunaju kakor na Kranjskem.
Janšev „posebni način, pomnožiti med in vosek s pomlajevanjem družin" (Nauk, § 175 do 177), je brez dvoma imetoda z nastavkom, torej metoda magazina, ki na Kranjskem nii doma. rla način je pozneje postal znan posebno po Ehrenfelsu. Da bi se ta lepa metoda dala od Janše .pričakovati, je jasno; jasno je pa tudi, da ne smemo izključevati tuje pobude. Poslu-šajmo njega samega. ,
§ 175. Prvi postopek. Spomladi postavim n. pr. i panje A, B, C, D. A in B imata dvoletno, C in D lansko satje; A in C sta precej dobra, B in D slabša panja. Pestim jih, da le tajo, dokler si ine vzrede dovolj čebel, nastavijo še precej zalege in pokažejo1 vsa znamenja,
* V „Nauku o čebelarstvu".
da ise pripravljajo na roj (§ 46). Panj A preže-nam zjutraj ali zvečer z dimom v prazni panj (§ 97) in postavim vanj dva po erno dlan zale-žena sata in A za začetek gospodarstva, Nato postavim E na prostor A. Panj A združim kot nastavek s C kolikor mogoče hitro, da se zalega ne prehladi. Panj E iona mnogo več čebel kakor prvec in je pri prav dobri paši lahko v 10 dneh zopet popolnoma izdelan z novim satjem. Tako je E pomlajen in je njegovo rojenje prav gotovo dolgo časa preprečeno. Panj C bo pri dvojnem delu zase in za A svojo pridnost tudi podvojil.
§ 176. Drugi postopek. B in D pustim kot slabša panja še dva ali tri tedne, da delata. Nato ravmaim z njima kakor prej z A in
C.	B prežencm v prazni panj F in ga postavim na prostor panja B. B pride kot nastavek na
D.	Tako sta A in B pomlajena v E in F. C in D imata A in B Ikot dobra nastavka Pri vseh štirih je rojem je preprečeno. Vsi štirje so dobri panji. Nekaj časa mi ni treba čakati rojev ter lahko opravljam drugo delo.
§ 177. Tretji postopek. Čez nekaj časa moraim vendar pogledati. Oba boljša panja E in C z nastavkom A bi se vendarle utegnila pripraviti na roj. Če je še zgodaj v letu in je pričakovati še dobro pašo n. pr. na ajdi — vzamem začetek avgusta — preženem čebele iz panja C in njegovega nastavka A v prazni panj G. Če bi bil ta za toliko čebel premajhen, mu naredim takoj še z enim praznim panjem nastavek ali podstavek. Ko izrežem iz A zadelane medene sate, napravim z njim zopet nastavek na E. Prav tako preženem B in D v H in nastavim B na F. Imam torej na treli, namreč na E, F in G, morda tudi na H še četrti nastavek: iin če je leto prav ugodno, naredim lahko pač še po dva na en panj. Zadnje nastavke odvzaanem na jesen in izrežem iz vseh med in vosek v svoj prid.
Kdor si hoče čebelarstvo nekoliko povečati, si mora preskrbeti le matico za čebele v katerem izmed nastavkov (§ 148, 150).
Janša urejuje svoje panje na pare. Vsaki družini z dvoletnim satjem se pridruži enako močna družina z enoletnim satjem. Začne z najmočnejšimi skupinami, ki bi najprej rojile. Najboljši dvoletni panj A, ki bi torej kmalu rojil, prežene. Kot pregnanec E ostane na svojem starem prostoru (obdrži torej svoje nabi-raLke, razkropljene se lahko združijo s svojimi starimi sestrami). Stari panj s satjem in zalego pride kot nastavek na družino C (z mladini satjem), ki mu je enakovredna. Panj z nastavkom A je izredno močan, ima pa seveda tudi dvojni prostor. V nastavku A napolni j o čebele z medom dvoletno satje (ki se potem s podiranjem odstrani). Po dveh letih je torej staro satje odpravljeno in se obnovi. Med tem sta se B in D tako okrepila, da se lahko prežene B (z dvoletnim satjem). Ta pregnanec F pride na mesto panja B, torej na svoje istaro mesto. B pride s satjem iin zalego kot nastavek na D. Seveda panji z nastavki že zaradi tega ne bodo kmalu rojili, čeprav iso hili ojačeni, ker imajo dvakrat večji prostor in morajo nenadoma gojiti dvakrat več izalege. Okrepijo se izredno hitro. Če (bi potem hoteli rojiti, jih je treba pregnati in jih kot pregnanca G postaviti na staro mesto.
Vsakdo mora vedeti, da ima Janšev princip danes še mnogo možnosti. Nekaj o tem pozne-
je, ko bomo izpre govoril i o Janševih učencih.
Kakšno korist bi temu postopku prinesla matična rešetka! Daido se pridobivati medene pogače, če se nastavku A (in B) lizreže satovje s pokritim medom, in se potem dalje porabi koit nastavek, n. pr. na E in F.
Janša je bil v nekem ozira nasprotstvo svojih rojakov. Gorenjski prijatelji čebel so delali z naravnimi roji v majhnih panjih, Janša z umetno vzrejeniimi maticami in v poenostavljenih magazinih, torej zavedno brez rojev. Presenetljivo je, kolikokrat in kako ob sebi umev no zahteva tudi od svojih čitateljev (učencev): „Dodaj oplemenjeno matioo." Gorenjci so se kaj radi posmehoval i umetni razmnožitvi. Panje so ali podirali ali pa »so hili pri obnovitvi satja morda nekoliko brezobzirni proti zalegi (n. pr. tisti, ki so zaradi načrtne obnovitve izpraznili polovico panja). Janša se je bil naučil, da je satovje sicer tudi načrtno obnavljal, toda na način, ki je bil čebelam mnogo prijaznejši, in siicer tako, da je iz starega gnezda naredil medišče, ga dal zanesti z medom in potem podrl.
Razlika med Gorenjcem, prijateljem rojenja, in duinajčanoom Janšo ima deloma svoj vzrok v paši. Kajti gorenjska erica carnea (resa) mora vsakega čebelarja narediti za prijatelja naravnega rojenja. Na Dnnaju rojenje pospe-šuijoeeiga vresja ni.
Na Dunaju se je Janša sicer naučil uporabe nastavka, težko pa umetne vzreje matic. To je takrat na Dunaju prav gotovo povzročilo zelo veliko začudenje. Pa so tudi širahovo prevaro tako občudovali, da je moral Janša v svoji premoči poudariti, „da gre za umetničenja, ki jih na Kranjskem že dolgo poznajo in ki so deloma že dogospodarila". Če poleg tega še uva-žujemo, kako zmagoslavno, duhovito in jasno, pa tudi kako otroško prostodušno in čustveno je Janša svojo umetnost prikazal, razumemo, da je veliko in malo — tudi dvor carice Marije Terezije — verno poslušalo mladega slovenskega čudodelca in da je zanimanje za čebelarstvo postalo splošno. (Patent Marije Terezije.) *
Pojavlja se ugovor proti mojim »Načinom čebelarjenja": prinašaš nam mnogo preveč načinov stabilnega čebelarjenja! Mislim pa. da to lahlko zagovarjam. 1. Pred vsem so naši predniki mnogo več vedeli kakor mi domnevamo. „Stabilno ero" odlikuje izrazita čebelarska umetnost in zmožnoist (bilo je seveda tudi siišmarjev kakor v vseh časih). Čebelarsko zna nje prejšnjih stoletij lahko preziramo samo v našo škodo. 2. Marsikatero opravilo je bilo pri stabilnem delu bolj zamotano, toda celotni načrt in prikazovanje celotnega načrta je pri stabilnem čebelarstvu mnogo enostavnejše (in s tem didaktično poisebno dragoceno), ker odpadejo n. pr. vse mogoče mere satnikov in mnogo igračkanja. 3. Poučevati način čebelarjenja pomeni poučevati, kako se gospodari. So gotovo gospodarski veleumi (podobno kakor so vojaški), ki padejo morda kot mojstri z neba. Toda večina se ti radi zabavajo z enakorodni-mii veleumi iz zgodovine po ovinku čitanja in Študija. Sicer gre v obeh primerih za to, da se na velikem številu primerov izobražujemo in vadimo. 4. Končno ustreza zgodovinski pravičnosti, če kak postopek imenujemo po tistem, ki ga je duševno ustvaril, in ne po poznejših „ veličina h". Mnogo načinov čebelarjenja pa se je rodilo v stabilni eri.
• Kotiček
za radovedneže
1.	Razmere me silijo, da moram opustiti dosedanji način čebelarjenja in se bolj poprijeti pridobivanja medu. Rad bi število trotov v panjih omejil. Kako naj to storim? Kako naj se znebim že izletajočih trotov? P. J. v Zg. K.
Če že nameravate trote preganjati, ne smete začeti na napačnem konču. Panju morate onemogočiti gojitev trotje zalege čez mero. To doseže te, če mn pustite bolj malo trotovine. S trotovino „pokažene" sate izločite iz plodišča, na osmem satu (od leve na desno) pa pustite čebelam toliko praznega prostora, da lahko zgrade za pol sata trotovine. V zgornji del pritrdite polovico satnice. Vsako leto, aprila meseca, sp.odre-žite staro trotovino, da zgrade čebele novo.
Že dorasle trote lahko polovite s pastjo za trote, ki jo pritrdite ma žrelo. Dobite jo v DČ. Zapomniti si pa, da bi v tem primeru zvonili po toči. Za trotjo zalego in preživljanje trotov so čebele že potrošile, kar je bilo treba.
2.	Kakšno stališče zavzemate glede pri-striževanja matičnih kril? Imel sem priliko opazovati, kako je taka matica hotela zleteti z rojem in padla na tla. Roj se je vrnil, matico sem pobarl in porabil pri na-rejencu. Isti vpraševalec.
Pristriževanje kril so uvedli Američani, da bi s tem onemogočili uhajanje rojev na vnanjih pasiščih (stojiščih), ki niso pod stalnim nadzorstvom. Matica pade na tla. roj se pa vrne. Drugca je laže preprečiti kakor prvca. Recimo, da ste danes pri vnanjih čebelah in pregledate panje. Matični -kov niste našli. Potem vas osem, devet dni ni blizu. Medtem so nekateri panji že rojili, kar pri pregledu doženete. Matice so mlatičnike zalegle takoj po vašem odhodu, v drugo pa panji niso mogli rojiti, ker še ni bil prišel čas za to. Sedaj jim lahko prekrižate račun. S takim postopkom izgubite najmanj rojev. Zavoljo tega se pri-striževanja kril poslužujejo radi tudi naši prevaževalci. Nekateri čebelarji skrajšajo krila samo zavoljo kontrole starosti njih matic.
Pristriževanje kril je grdo čebelarsko opravilo, ki ga nekateri čebelarji najstrožje obsojajo. Na tla padle in od svojih čebel zapuščene matice poginejo od lakote in se pri tem — po naših mislih — dolgo' mučijo.
Tudi pri zaleganju matica menda potrebuje krila, da se z njimi opre na satje, kadar poteguje zadek iz celice. Morda se to človeku le zdi, kajti dokazano je, da matice s pristriženimi krili ravno talko dobro in pravilno zalegajo.
Stališče pisca teh vrstic v tej zadevi je: komur se ni bati, da bi mu roji uhajali, naj matice raje z barvo označuje. Mene moti že zavest, da so v panjih matice, ki s eni jih sam pohabil, jim pristrigel krila. Toda sila kola lomi, zato se prevaževalec vselej ne bo mogel izogniti striženju kril.
5. Kako bi bilo, če bi čebelar, ki bi imel čebele v tuji paši, prestavil v>se družine z matico vred v medišče, prazne sate iz rne-dišča pa dol. Zaradi rešetke in zaprtega zgornjega žrela, bi matica ne mogla z rojem. Isti vpraševalec.
Panj bi vseeno rojil, kajti v medišču izolirana matica ga od tega ne bo odvrnila. Kadar se v družini prebudi rojilni nagon, zaleže matica matičnike. Ko pride čas, bo skušala kakor že koli iz panja. Včasih bo roj izletel brez nje in se čez čas vrnil, umoril staro matico in kasneje rojil s pevko. Mladih matic tudi rešetka ne more zadržati v panju. Mnogokrat se zgodi, da panj vdru-go ne roji. Čebele podrejo matičnike in v plodišču zavlada pevka. Kaka preganjana mladica pa uide skozi rešetko v medišče in-pritegne nase del čebel, tako da nastaneta dve družini, ki ju loči le rešetka, imata pa skupno žrelo za izletavaiije, in sicer spodnje. Zgornje je zaprto; kljub temu se zgornja matica opraši. Šele nekoliko dni po prahi, ko ji jajčniki nabreknejo in se zaradi tega njen zadek močno zdebeli, ne more več skozi rešetko:
Pravite, da nameravate začeti s čebelarjenjem na med. Ravno zaradi tega ne smete imeti plodišča v medišču. Ce je paša količkaj dobra, odlagajo čebele med v medišču in jemljejo s tem matici prostor za zaleganje. Družina potem kmalu oslabi. Presneto dobra paša bi morala biti, da bi čebele začele nanašati med tudi v prazne sate v plodišču. Tedaj tudi s tem načinom preprečevanja rojenja ni nič.
Ne preostaja vam drugega, kakor r e d -n i obiski čebel na tujem paisišču. V rojilni dobi mora to biti na vsakih pet, šest dni. Na toliko časa je treba vse panje natančno pregledati, če nimajo morda matičnikov zaleženih. Zamudno in neprijetno delo, a neizogibno, če nočete škode. Še tako in tako se bo pripetilo, da bo na vse zadnje le kaj
narobe. V takih razmerah mora vsakdo s tem računati. Tudi za vas ne bo izjeme.
Odgovoril sem vam, kolikor mi prostor dopušča, a bolje bi bilo, da ste prišli osebno, da bi se še bolj pomenila.
4.	M. J. v B. v. Odgovor boste našli v prihodnji številki v članku ..Ogrščico in repico bomo sejali". Preberite tudi odgovor na 3. vprašanje v SČ 1.1939, str. 159. Setev po bregovih se ne bi obnesla, ker je repica kulturna rastlina, ki uspeva le na dobro obdelani in gnojeni zemlji. Kljub temu poizkusite. Seme bo pred jesensko setvijo gotovo na razpolago.
5.	Imam lansko matico s hromo levo zadnjo nogo. Ali naj jo spomladi zamenjam? J. K. v R.
Ne prenaglite se! Morda je izvrstna plc-menka, ki bo v polni meri zadostila svojim materinskim dolžnostim. To boste lahko presodili šele ob prestavljanju, ko je v panju največ zalege. Ce boste videli, da je panj močno zaostal in ima bolj raztreseno zalego, tedaj kar stran z matico, da si panj izpodredi novo.
Ohromelost ene izmed zadnjih nog je vselej pozornosti vredna, lliba ovira matico pri zaleganju, ker se me more pošteno opreti na zadnji nožici, ko poteguje zadek iz celice. Mnogo manj jo moti hroma sprednja noga.
6.	Kako bi pregnali črva iz podnice A. Ž. pamja ? F. B. v L. Napojite les z d o b r i m terpentinom ali pa salmijakovim cvetom. Obnese se tudi solna kislina, ki jo vlijte v rove. Tudi večkratna napojitev lesa z mešanico soli in luga, kakršnega uporabljajo v milarnah, učinkuje dobro.
Najboljše pa je, če že pri novih panjih skrbimo, da se črv ne more naseliti. Z vročim firnežem, ki mu primešamo četrtino pravega (močnega) terpentina, večkrat napojimo dino panja na notranji strani. To varuje les ne le pred črvi, marveč pred trohnobo sploh.
• Drobir-
Ur.
Poraba medu v Ljubljani od leta do leta narašča. L. 1939. je bilo uvoženega 28.840 kg, 1. 1940. 33.875 kg, lani pa kljub slabi letini 48.617 kg.
Upajmo, da se bo konzum tudi v bodočih letih tako stopnjeval. Potem ne bomo več v skrbeh, kam ob dobrih letinah z blagom. Spominjam se časov, ko Ljubljančani niso poznali drugega medu kakor ajdovca. Da bi kdo redno uživial med — Bog nas varuj, to bi bila velika potrata! Samo ob praznikih za medene potice in pri kakem hudem prehladu so ga poznali. S prvimi steklenicami s točenim medom sem krošnjaril po Ljubljani od Poncija do Pilata, preden sem jih spečal tucat po 1 kg. Delikatesar Staeul jih je potem imel v izložbi skoraj leto dni, preden so šle v denar. Odnehal pa nisem in krog kupcev je naraščal od leta do leta. Ljudje so bili do ..novega" medu strašno nezaupljivi. Poznali so samo strel in med v satju, ki pa si ga lahko dobil samo jeseni pri svečar-jih, ali pa pri kmeticah na trgu. Za 5 kr so dali že lepo rezino. Namesto v papir jo je prodajalka zavila v list od zelja, kar je bilo tiste čase tudi za surovo maslo običajno.
Kaj je točen med. nihče ni vedel. Tako blago je bilo „sumljivo". Nič ni zaleglo, če si še tako zgovorno dokazoval, da je edino točeni med resnično čist in na hi-gijenični način pridobljen, nezaupanja se ljudje dolgo niso mogli otresti. ..Železna srajca" velja tudi za oči! Masikdo mi je tožil, cla dobre strdi nikjer ne more dobiti. Vsaka se pri kuhi zelo peni in izme-tava ..moko". Priliko sem porabil in Taz-ložil, da pene niso moka. marveč večinoma sok zalege, ki jo mecličarji sprešajo z medom vred. Ravno poudarjanje tega je največ zaleglo, da so ljudje nehali kupovati „strd" in začeli segati po ločencu. Sedaj je narobe: strd je v očeh konsumentov sumljiva, tekoč med pa pristen ...
Svojevrstni rekoči. So čebelarji, ki se čudijo. če zvedo, da je kdo peljal na enem samem avtu 80, 90 A. Ž. panjev v pašo. Le kaj bi rekli, če bi slišali, da jih je g. Košak z Grosupljega vozil že 130? Res jih je lani naložil toliko in srečno pripeljal v ajdo. Rad bi bil videl tisti avto. Je že morala biti preklicano velika ..pošast ropotajoča", cla je zmogla toliko breme in .,požrla" takšno skladanico panjev. Stokrat škoda, da takih rekordov ne ujamejo na ploščo in razveselijo oči čitateljev SC z zanimivo
sliko. Gospod Košak, poboljšajte se. če nočete zamere nas vseh!
Spodnja vrsta panjev pozimi najbolj trpi.
To je (bilo znano že našim davnim čebelarskim prednikom, zato so spodaj in zgoraj namestili najmočnejše panje, v sredini skladanice pa slabejše (dirugce, tretjevce). Razume se, da so to storili le tisti čebelarji, ki so čebele že jeseni prenesli ali prepeljali v zgodnjo spomladansko pašo, v reso. Kar je spodnja vrsta čez zimo bolj oslabela, so zravnale spomladi čebele iz drugih panjev, ki so ob hladnejšem vremenu padale na „ibertah" (desko pred panji). Zaradi težkega tovora in premrlosti se niiso več mogle dvigniti in jim ni drugega preostalo, kakor rešiti se v toplo zavetje najbližjih panjev, večinoma v kakega v spodnji vrsti, v tistega, ki je,bil ...pred nosom". To neprostovoljno ojačeva-nje spodnjih panjev je toliko zaleglo, da so bile družine v njih kmalu zopet najbolj močne.
Kako pa je s to stvarjo pri A. Ž. panjih? Na podlagi dolgoletnih opazovanj in primerjanj lahko rečem, da je spodnja vrsta vselej precej slabša kakor ostali dve. Najboljša je zgornja, če je bila čez zimo dobro zapažena. Spodnja pozimi preveč trpi zaradi hlada, ki jo zdel nje od spodaj. Dno panja je pretanko, da bi družino zadostno varovalo, zato spodnji panji tudi najbolj močijo. Mnogo boljše prezimuje spodnja vrsta, če istoje panji na debelejši plasti listja, mehke otave ali žaganja. Spodaj na traimiče pribijemo deske, nastalo votlino pod panji pa natrpamo s kako od omenjenih snovi. Še boljše je, če prezimuje jo spodnje družine v mediiščih, kjer so bol i na toplem.
Pri A. Ž. panjih se ne smemo zanašati na ..bertah" Ponavadi ga ni. kar je velika škoda. Mnogo čebel se spomladi zaradi tega ne more rešiti in otrpnejo na tleh. kamor so upehane padle.
V .'letošnji zimi se učinek mraza na spodnji vrsti A. Ž. panjev očitno pozna. Žrela teh panjev so polna sreža, zgornji vrsti pa čisti.
Kostanjeva paša v Ljubljani je mahoma postala dobra, tako dobra, da so tuji čebel ar j i začeli dovažati čebele v to pašo. Škoda truda, denarja in časa! S kostanjem v Ljubljani ni nič. V 30 letih sem samo enkrat točil kostanjevca, običajno pa čebele ne dobe niti toliko, da bi se panji pošteno zalegli. Vsako leto nam kaka ploha podre vse riade in naguba čela. Le vkup,
le vkup uboga gmajna, bo vsaj več kislih obrazov.
Vzornih čebelarstev in čebelarjev nam je
mnogo bolj treba kakor velikega števila panjev. Je že prav, da se govori in piše o nezadostnem ali celo slabem izkorišče-vanju medenih virov, toda s tem ni rečeno, da bomo temu pomogli z zvišanjem števila panjev, zlasti tam, koder je kapaciteta domačega pasišča že do skrajnih meja izrabljena. Žalibog se med čebelarji premalo razmišlja, za koliko panjev je v normalnih letinah v kakem okolišu paše. Nekoč seim opozoril čebelarja, ki mi je postavil čebele prav pred nos, naj vendar uvažuje, da je paša tako revna, da še za prejšnje čebele ni kaj bere. Še danes slišim njegov smešen odgovor: „Bomo pa vsak nekaj dobili." Pa ravno ta čebelar je največ dobil, namreč strašansko dolg nos.
Mnogo bolj bi koristili našemu čebelarstvu in narodnemu gospodarstvu, če ne bi množili števila panjev, pač pa zboljševali njih kakovost. Prav gotovo bi potem dosegli večje uspehe in se marsikaiko leto izognili nepotrebnim stroškom za ohranjevanje družin, ki jih stalno zdeluje sušica.
Pri nas niso redki čebelarji, k"i se jim je zavrtala v glavo misel, da je čebelarstvo nič koliko dobičkanosno in da najpreje obogatiš, če si omisliš veliko panjev. Nične marajo za svarila, češ da jih rodi ne-voščljivost. Mislim, da so jih zadnje letine vendarle nekoliko zmodrile, če pa ne, jih bodo bodoče. Kar je zidanega na pesku, niima trajnosti. Ostala bodo le vzorna čebelarstva in tisti čebelarji, ki ne operirajo s številom panjev, mraveč s kakovostjo družin in, kar je glavno, z izdatnostjo pasišča, kjer imajo čebele večji del leta.
Pa, prosim, nikarte misliti, da je za vzorno čebelarstvo treba kup denarja. Nimam pred očmi razkošno zgrajenega čebelnjaka in čez mero vsakovrstnega ter najmodernejšega orodja. Glavne reči so priprost, toda ličen in praktičen čebelnjak, solidno izdelani panji, v njih pa junaške družine, kakor se je izražal pokojni čebelar Pavlin, kadar je hotel poudariti moč panjev. Tudi nekoliko dobrega in pripravnega orodja je treba, a ne preveč, da ni bolj v napotje kakor za rabo. K takemu čebelarstvu pa spada tudi dober čebelar, ki ve kaj hoče in kaj mora, da 11111 čebelarstvo ne bo samo v breme, marveč kdaj pa kdaj tudi skromen vir dohodkov. V čebelnjaku najde vedno kaj opravila, cla se izogne dolgočasju in pohajkovanju. Tam
najde zavetje in uteho v kritičnih življenjskih dneh in časih. Tam gori večna luč pozabe vseh tegob, ki ogreva tudi srce in požlahtnjuje misel. Ljubezen do pri-rode prevzema čebelarja in mu odpre oči za vso lepoto in zanimivosti življenja pri-rocle. Ali ni že vse to vredno, da postaneš vz-oren čebelar?
Za našega „Čebelarja"! Še vselej, kadar je bilo treba in sila, smo dokazali, da so naša srca na pravem mestu. V teku let se je naše osrednje društvo razvilo v močno organizacijo, ki je ustvarjajoče in poživljajoče delovala pri pospeševanju čebelarstva. Najlepši dokaz zavednosti in zdravega smisla za skupnost pa predstavljata Janšev dom in Društvena čebelama, ki bi brez ji jih sploh ne mogli izvrševati prevzetih dolžnosti in obveznosti do čebelarstva. Vse to nam je bilo mogoče ustvariti le s pomočjo zavednih in požrtvovalnih čebelarjev, ki so trdno stali okoli osrednjega društva, mu pomagali in gradili in tudi z denarnimi prispevki pripomogli, da sedaj lahko uspešno in nemoteno deluje za pro-evit čebelarstva.
V okrilju osrednjega društva je ostala komaj dobra četrtina dosedanjih članov in pojavile so se resne skrbi, ali bo mogoče Slovenskega čebelarja še izdajati. Stroški za tisk so tako veliki, da jih društvo samo brez pomoči čebelarjev prav gotovo ne bo zmoglo. S tem je povedano vse!
Ali si morete misliti inaše društvo brez glasila? Kaj bi rekli zavedni čebelarji, če bi njih stari prijatelj, učenik in vodnik — Slovenski Čebelar — začel prihajati v hišo le vsake kvatre in še takrat shujšan? Kako bi nam bilo pri srcu. ko bi ga nekega dne več ne bilo? Kdo naj nas potem bodri, vodi, nam daje nasvete, nudi zdravo duhovno hrano? Kje naj se potem raz-govorimo o vsem, kar nas bega pri čebelarjenju, komu naj zaupamo naše skrbi in našo radost v lepih časih? Brez „Čebe-larja", nobenega življenja, nobenega napredka !
Sedaj, ko je sila velika in gre za ohranitev najdragocenejšega kar imamo, ne sme biti med nami nikogar, ki ne bi storil svoje dolžnosti. Stari člani morajo ostati zvesti in se še tesneje nasloniti na društvo.
Sadite medovita dieitfe, zlasti iua in čtesnfe!
Nemogoče se nam zdi, da bi kdo ravno sedaj, ko nam je potreba enodušnosti kakor še nikdar, zapustil naše vrste. Nasprotno, kdor še ni član, naj sedaj postane, da rešimo našega ..Čebelarja".
Ni lepšega kakoir zavest, tla je človek kaj dobrega storil za skupno stvar. Kako malo truda je treba za pridobitev novega člana in mu s tem pomagati, da sčasoma postane čebelar v pravem pomenu besede. Dajmo se zaradi tega prav živahno lotiti nabiranja članov, da nas bo več in da bomo potem še bolj strnjeni laže vztrajali.
Pripis. Vsem dragim prijateljem in znancem se prav toplo zahvaljujem za dosedanjo zvestobo i.n se uda.no priporočam za nadaljno naklonjenost
Vaš „Slovenski Čebelar".
Novo ločilo pri izdelovanju satnic z ročno stiskalnico je črna voda, ki jo dobimo pri kuhanju voska, zlasti če so bile v o š č i n e še nekoliko meden e. Vod i dodaimo malce gorilnega špirita (in medu, če so bile voščine suhe). Poročevalec v „Bayrische Biene" pravi, da se to ločilo čudovito dobro obnese, boljše kakor katerokoli, saj se mu ni pok azila niti ena satnic-a.
Gradilni satnik in pi-eprecevanje rojenja.
V ..Niedersachsischer Imker" je nekdo omenil, da v listovnih panjih, med katere spada tudi A. Ž. panj, gradilni satnik ne nudi zanesljivega poroštva, da panj ne bo rojil. Zaradi svoje namestitve v prečni legi zadaj za sati ni spojen s pravim gnezdom tako popolno, da bi čebele čutile potrebo dograditi tudi ta nedodelani del (gnezda) in bi potem ne rojile. K temu je urednik lista pripomnil sledeče, kar utegne koristiti tudi našemu čebelarju:
..Urednik že dolgo uporablja gradilni satnik kot sredstvo za preprečevanje rojenja. Gradilni satnik stoji vedno kot drugi sat na desnici plodišča, na levo kot tretji sat pa dam satnioo, ki jo čez teden » dni pomaknem za eno mesto proti desni. S to mehanično razporeditvijo se izognem slehernemu iskanju. Z grajenjem satja na obeh straneh gnezda sem po mojem mnenju dosegel, da rojenje skoraj popolnoma preprečim, ali pa ga zavlečem čez glavno pašo. Čim čebele v gradi I nem satiriku ne delajo več z vnemo, vem, koliko bije ura in kaj mi je storiti (staro matico odstraniti, da si čebele izpodrede novo, ali pa roj narediti).
L. 1940. sem v času od 29. maja do 11. julija najboljši družini trotje satje v gradil-
nem satniku do polovice spodrezal nič manj kakor osemkrat, ostalim družinam pa najmanj petkrat. Ce čebele v gradiInem satniku ne grade satja, je gotovo vzrok nepravilno nameščanje satnika, ali pa preslaba družina."
Tudi pisec teh vrstic se poslužuje svojstvenega načina Zavlačevanja ali preprečevanja rojenja. Namesto običajnega prestavljanja se poslužuje postopnega. Cim opazi, da je kak panj goden za prestavljanje in so vse okoliščine (vreme in paša) ugodne, prestavi v medišče tretji in osmi sat, računano vedno od leve proti desni. Na prazno mesto na levici dam celo sat-nico, na osmo mesto pa satirik s polovico satnice, da v praznem spodnjem delu čebele lahko grade trotje satje po mili volji.
Sedaj so panjovi dovolj zaposleni pri stavbi satja. Ko sta oba sata zgrajena in zaležena, prestavim v medišče nova dva zaležena sata, in sicer drugega in sedmega, na njih mesti pa denem celi satnici, da čebele ne grade tretjega satja. Saj ga imajo že zadosti! Ob dobri paši lahko prestavimo, ko je drugi par satnic dodelan in zaležen, še dva zaležena sata, ponavadi pa to ni treba, ker je med tem že minula najbolj kritična doba za rojitev.
Ta način prestavljali j a se tudi g. Košaku na Grosupljem že več let prav dobro obnese in me je on nanj opozoril. Vendar pa ima tudi postopno prestavljanje svojo senčno stran, zlasti ob slabi paši in če operira z njim čebelar, ki ne misli .samostojno in posnema vse kar na slepo, kakor papagaj besede. Pripeti se, da je ob prestavljanju prvega para zaleženih satov toliko paše, da je gradi lni nagem, v panjih še dosti živahen. Komaj smo sata prestavili, mine paša zaradi slabega vremena. Če traja to dlje časa, se čebele satnic ne lotijo in matica zalega samo sate med sat-nicami, krajnih pa ne. Posledice so kmalu vidne, družina oslabi, kar je usodno zlasti v krajih, kjer so revne paše običajne.
Čim zaslutimo, da se utegne kaj takega pripetiti, moramo prestavljene sate prede-jati v plodišče. Nikar s tem predolgo odlašati v upanju na izboljšanje paše!
Risarske žebljičke za pripenjanje papirja tudi čebelar lahko s pridom uporablja. Včasih se kaka žica pri dodanih in še na docela izdelanih satnic a h odtrga. Čebel ne kaže vznemirjati z ometovanjem .Morda bi nežni sat celo pakvarili. Boljše je, da za-pičimo na odtrganem koncu žice risalni žebljiček in okoli njega ovijemo žico, pa
je opravljeno. Če hočemo kak sat v panju zaznamovati, z risarskim žebljičkom to najlaže opravimo. Potem ni nepotrebnega iskanja, ko pregledujemo, če se je n. pr. matica že izlegla, ali če je dodani prazni sat že zaležen. Trgovine s papirjem prodajajo žebljičke z barvastimi glavami: rdeče, rumene, zelene, bele, kakršne hočeš.
Kontrola satnic, na katere smo roj vsa-diii, je brezpogojno potrebna. Dostikrat se pripeti, da se v močnih rojih, posebno ob toplem vremenu satnice odtrgajo. To ni nič čudnega, saj ne nosijo teže roja sat-niki (okviri) marveč satnice. Kak rojiček, ki tehta dober kilogram, ne more napraviti posebne škode, vse težje pa so satnice obremenjene, če se nanje obesi brdavs treh. štirih kilogramov.
Odtrgane in močno pokažene moramo zamenjati z novimi, vzbušene pa previdno poravnati dokler so celice še plitve, malo potegnjene. To je včasih precej neprijeten posel, ki ga pa zaradi tega ne smemo odlašati. Ali bo bolje, če pustimo stvar pri miru in imamo na koncu na mesto lepili satov kopico zveriženega in sprijetega satja, ki nam dela pri neizogibnem kasnejšem „u reje vanju" desetkrat več preglavic.
Pa ne samo pri rojih, marveč tudi pri plemenjakih morajo biti dodane satnice pod stalnim nadzorstvom toliko časa, dokler niso nad polovico potegnjene.
Temeljitega snaženja že rabljenih panjev ne smerno opustiti pred novo naselitvijo, posebno ne, če je bila prejšnja družina griža va ali celo na sumu zaradi kake bolezni. Vsak panj moramo skrbno in temeljito osnažiti ter dobro prezračiti, da se bo nova družina v njem dobro počutila. Iz smrdljivih in neznažnih panjev roji radi uhajajo. Panjove s sledovi griže je treba ostrgati, z vročo vodo umiti iin razkužiti. Saj ne vemo, če propadla družina ni imela nosematoze.
Še večje previdnosti in natančnosti je treba pri dognano okuženih panjih. V tem primeru dobiš navodila za razkuževanje v brošuri prof. Verbiča „Čebelne nalezljive bolezni". Nimaš jo? H rž jo pri dr uš tvu naroči, velja le 1'50 L.
Prof. dr. Friscliova knjiga „Aus dem Leben der Bienen (Iz življenja čebel) je iizšla v 3. in izpopolnjeni izdaji. V glavnem obravnava čutno življenje naše ljubljenke. To poljudno in izredno zanimivo knjigo, ki ji ni para v svetovni čebelarski književnosti, priporočamo vsem, ki razumejo nemški.
„To ti je srečen čebelar! Če ima kdo med v panjih, on ga ima." Tako slišimo včasih govoriti o kakem čebelarju. Vsi vemo, da so v resnici ljudje, ki imajo v življenju neverjetno srečo. Kar zagrabijo, vse jim „rata". Najbolj čudno pa je, da se za srečo niti ne pehajo: sama sili za njimi in jih ne zapusti celo takrat, kadar bi človek glavo stavil, da se bodo opekli.
Tudi med čebelarji so posamezniki, ki jim gre vse neverjetno po sreči, posebno pri prevažanju v pašo. Pa o teh ne nameravam pisati. Bolj zanimivi in posnemanja vredni so tisti, ki si srečo sami kujejo, pa tega ne vidimo ali pa nečemo videti. Naj mi bo dovoljeno, da v podkrepitev te trditve navedem samo en poučen primer. Med ljubljanskimi čebelarji slovi vodja DČ g. Arko. kot čebelar z veliko srečo. Potrdim! Toda nihče ne omeni, da si je vso ..srečo" sani pridobil s tem, da je vzorno čebelaril, se mnogo trudil in žrtvoval, da je postalo njegovo čebelarstvo zgledno v vsem. V tem primeru govoriti o sreči pri čebelarjenju, gotovo ni umestno.
Ne boni pisal o njegovem vzornem čebelnjaku in lepih panjih. Vse to ima lahko vsak, ki ima kaj pod palcem, toda takih družin, kakršne ima g. Arko, ne vidiš pogosto. Vse močne d o skrajnosti in z izbrani m i 1111 a -d i m i matica m i, satje brezhibno, čebele nikoli lačne, m e d i š č a nikdar izpraznjena do z a d 11 j e kapljice, ji a zalogi vedno dovolj rezervne hrane, vrh vsega pa še vzorna oskrba do najmanjše podrobnosti in red ter čistoča povsod. Dragec, ki to bereš, ali je to „sreča"? Je, je, ampak ne tista, ki jo tudi slepec včasih vjame, marveč tista, ki jo rodi vztrajno, smotrno delo in prava ljubezen do čebel.
Če hočeš, da boš tudi ti take sreče deležen, posnemaj zgled, pa ne boš vozil slabo. Tudi pri tebi se bo naselila, če meniš, da brez polnih posod medu ni sreče na svetu.
Neuspehov je največkrat kriva matica.
„Čim bolj se pri vzrejii matic oddaljujemo od matere prirode, tem manj so vredne. Bolj ko posegamo v naravni razvoj, tem revnejši postajajo plodovi vzreje. V vseh primerih, ki sem jih preiskal, je bila matica vzrok slabosti družine, pa ne zato, ker je bila stara, marveč ker je v poznem poletju 1. 1940. zagledala luč sveta, in sicer v ozki matienici v stran od ogrevajoče čebelje gruče, nato pa bila
dodana mnogo premajhni družinici v ple-menilniku med dvema mrzlima šipama. V tej beraški družinici je v dežju ostala na plemenilui postaji dva, tri tedne. Take matice mnogokrat ne zmorejo več zalege kakor iza dva sata in jih čebele odstranijo spomladi takoj, ko začnejo bolj obilno donašati obnožino. Družina čuti slabotno« t matice.	(Praktischer Wegwelser).
Koristnost krastače (p. d. krote) ve ceniti le tisti, ki pozna njeno življenje. Ni je živali, ki bi v vrtu toliko koristila kakor ravno ta izaničevana in po neumnosti preganjana dvoživka. Kaj ji očitajo? Da je strupena in grda. Lepa res ni, saj tudi prašič ni, pa ga cenimo. Nobeno bitje ni brez lepote. Saimo enkrat si oglej oči krastače ob sončnem svitu, pa boš ostrmel: tako čudovito lepih nima nobena žival. Strupena da je? Ni tako nevarno! Sluz, ki jo izločujejo njene bradavice po koži, je nevarna le tedaj, če pride na oči ali usta, drugače ne. Moj Bog, z nečem se mora braniti pired zalezovalci. Živi največ od polžev slinar jev, teh velikih vrtnih škodljivcev in od raznega škodljivega vrtnega mrčesa. Čebelam postane nevarna le tedaj, če sega deska nasednica od panjskih brad do tal. Potem lahko prikobaca do žrela in se pošteno naje čebel, kdaj pa kdaj talko zelo, cfa se potem komaj pre7 mika. To ji lahko onemogočimo. Ne bom razkladal kako.
Jaz imam vedno dve, tri krastače na vrtu. Z nočjo pridejo pred čebelnjak in se masti jo z mrtvimi čebelami in troti. Še Bog da hočejo.
Ne ubijajte koristnih krastač in poučite . zlasti otroke, zakaj naj jih puste pri miru.
Rumeni pasovi pri čebelah. Naši čebelarji se trudijo, da bi očistili svojo čebelo rumenih pasov na zadkih. Vzrediti hočejo čebelo, ki bi bila čisto siva. Žal pa nam se to doslej še ni posrečilo in dvomim tudi, da bi se nam sploh kdaj. Znano je, da so se pojavili bastardi celo na naših pleme-nilnih postajah, čeprav smo izbrali na videz povsem čiste plemen j ake. Tega si nismo mogli prav razlagati, samo mislili smo, da utegne to biti posledica križanja prejšnjih rodov naše čebele z rumenimi.
Nedavno sem bral v čebelarskem listu „Der Sudetenimker", da rumeni pasovi na obročkih pri njihovih čebelah nikakor niso vselej posledica križanja z rumenimi čebelami, ker so že na dobro ohranjenih ostankih čebelne družine, ki se je pred 800 leti pogreznila v močvirje pri Meklenburgu.
našli znake rumenih pasov, ki gotovo niso nastali zavoljo križanja. Tudi neko šlezij-sko poročilo iz dobe pred letom J850. omenja rumene čebele. Malenkost rumenila je torej imeti tudi pri nemški čebeli le kot prelivanje barve. Zaman ga skušajo z vzrejo odstraniti, kakor se tudi ne posreči doseči pri drugih živali trajne barvne čistoče. Vedno se doživi razočaranje.*
Ta ugotovitev pa nas nikakor ne sme odvrniti do cilja, iki srno si ga zastavili, to je da vztrajno čistimo svoje čebele. Prav tako pa ne smemo biti razočarani, če se bodo pojavili t čistih družinah kdaj pa kdaj rumeni sledovi.	A. Ž.
Čebelin orientacijski čut je zelo dober. To že opazimo, če v potrebi za malenkost premestimo kak panj v skladanici. Čebele se bodo vračale še dolgo časa prav na ono mesto, ki so ga bile prej vajene. — Pri cepljenju sadnega drevja zgodaj spomladi sem prenašal lonček voščenega mazila od drevesa do drevesa. Čebelica ga je zavohala in hodila pridno krast mazilo ter ga prilepljala na nažici. Kmalu sta prišli že dve. Ko sem lonček prestavil malo naprej k sosednemu drevesu, sta prileteli iskat blago na staro mesto. Obletavali sta natančno ono mesto, kjer je prej stal lonček. Iskali sta vedno v večjih krogih in ga kmalu zopet našli. To se je ponavljalo kar naprej, prav do konca vrta.	L.
Orehi so sicer prav koristen sad, a za čebelarstvo brezpomembni. Pravijo celo, da roji ne sedajo radi na orehova drevesa, a sam sem se prepričal o nasprotnem. Sko-
* O p. u red. Tudi Janša pravi v svoji knjigi ,.Popolni nauk o čebelarstvu", ko v § 4. popisuje čebelo: „P.rvi zadkov obroček proti' oprsju je rdeče r umen, drugi so sivi."
Ne vemo, katero čebelo je imel pred očmi, ko jo je popisoval, ali kranjico. ali takozvano »spodnje avstrijsko", ki jo sedaj goji znatni vzrejevalec Sklenar iin k.i (po dr. Goetzeju) ni nič drugega kakor apis earnica spodujeavstrij-skega porekla, ne pa samostojna zvrst ali pasma.
Rumeni pasovi so poglavje zase, ki nam bo delalo še mnogo preglavic, več kalkor se zavedamo. Praktični čebelarji presojajo stvar vsak po svoje, kar nam ni zameriti. Imamo minago dobre volje, da bi žarek luči posveti I tudi na to temno točko prirode in nam omogočil postaviti trden temelj, na katerem bi potem zgradili našo vzrejo matic. Toda to vprašanje se ne premakne z mrtve točke.
Morda utegne prinesti nekoliko jasnosti članek, ki ga bo Sč v teku letošnjega leta objavil — če bo pisatelj, na 'katerega računamo, voljan to delo prevzeti. Za sedaj pa nam ne kaže dru-zega kakor ravnati se po nasvetu g. A. Ž.: vztrajno čistiti naše plemenjake.
raj vsi roji so mi sedali leto za letom na orehe pod čebelnjakom, čeprav so imeli v isti razdalji na drugi strani čebelnjaka raznovrstno drevje in celo temno smrečje, kamor pa je le redkokdaj zašel kak roj. Neko pomlad so te orehe, ki so bili zelo vejnati. precej otrebili. Opazil sem, da so hodile čebele pridno srkat sok. ki se je cedil iz ran. kjer so odžagali veje.
Sicer sem pa bral. da pomlad menda ni pravi čas za cbžagovanje orehov, ampak jesen.	L.
Cebelin voh je ze izredno dobro razvit. Močno niedeče cvetje zavoha na velike daljave, kar je že natančno ugotovljeno. Značilno pa je pri ljudeh, da imajo zelo različno razvit ta čut. Oni. ki mnogo kade. ga večinoma s tem za more. A tudi pri nekadilcih je zelo neenakomerno razvit. Opažam, da imajo ljudje is slabim želodcem mnogo boljši voh kot oni z dobrim. Gospa, ki je vedno tožila o bolečinah v želodcu, mi je že po vonjanju medu povedala, od katerih rož je. Ko ga je pokusila, mi je navedla prav točno celo mešanico različnih cvetic. Da so njene navedbe popolnoma pravilne, sem vedel po takratni paši. Kot značilnost naj omenim, da je ravno ista gospa povedala mlekarici, tla gotovo krmijo krave z neko opojno dišečo krmo, ki raste v tem in tem jarku. Mlekarica je potrdila, da je to res, in se čudila, kako gospa to ve, iko vendar ni bila še nikoli v njih hlevu. Gospa pa je povedala, da si je vonj zapomnila s poletnega sprehoda, zdaj ga pa čuti v mleku. Vsi, ki smo jedli isto mleko, smo debelo gledali, češ, mleko je mleko...
L.
Spomladanska resa je prva izdatnejša paša v nekaterih naših krajih. Ako je vreme ugodno, se čebele na njej zelo opomorejo in panji močno zaležejo. da lahko pričakujemo zgodnjih in močnih rojev. Zato je ta paša posebno važna za one čebelarje, ki čebelarijo na roje. Kjer rese ni, od tam jih običajno prevažajo na to pašo in sploš-do prav dobro opravijo. Resa zahteva mnogo mokrote, da se lepo razvije. Ce ni čez zimo pokrita s snegom, ji hud mraz lahko zamori cvetje. Pod snežno odejo pa se lepo razvije in snežnica mnogo pripomore, da se lepo razcvete. Letos kaže, da je resa lepo zavarovana pred mrazom. Značilno je, da se obnožina z rese prve čase svetlika, kot bi bila namazana z oljem, proti koncu paše pa izgubi tak blesk.	L.
# Opazovalne postale
December 1940. Pravi zimski mesec, mrzel, na koncu pa cwl juga. Čebele so ugodno pre-zimovale, na zadnji dan meseca pa tu ,in tam po malem izletavale.
December 1941. Prva tretjina meseca je bila suha, sončna in hladna. To vreme je trajalo nekako do 13. dne, ko je poistalo toliko toplo, cla so se čebele dne 14. in 15. decembra po skoraj dva meseca trajajočem počitku dobro spreletele in o trebi le.
Takoj nato je postalo hladnejše in sneg je pobelil hribe in doline tudi tam. kjer je prejšnjo .,naklaclo" pobral jug.
Za snegom je pritisnil ostrejši mraz, vendar pa živo srebro nikjer ni doseglo 11° pod ničlo. Tudi v zadnji tretjini smo dobili nekoliko novega snega. 7., 8. in 28. decembra so bili hudi viharji. Posebno ostra burja na dan 28. decembra je bila tako strupena, da je vznemirila celo čebele v panjih.
Lahko pa rečemo, da december ni bil slab za prezimovanje čebel. Poraba živeža je bila ,,normalna". Opazovalnica P luska Trebnje izkazuje le 10 dkg porabe. Največ so porabile čebele na Krki (105 dkg). Razlika med tema postajama znaša nad 1000% ...
Posamezne postaje poročajo:
Cerknica: Čebele prezimujejo izvrstno; zazimil sem jih na lastnem spomladanskem medu.
Sv. Gre g o r : Čebele sem nakrmil šele ta mesec, Klajo sem nalil naravnost v satje.
Št. Vid: Čebelarji imajo upanje na novo pošiljko sladkorja, če ne, bo aprila smrt kosila.
Krka: Tatvine pri čebelah se množe. Tu so čebele že tretjič izropali.
Novo mesto: Po snegu so ptice pritisnile k čebelnjakom. Postavili smo krmil-nice in s tem zlo omilili. Poraba zaloge je nekoliko nad normalo.
Januar 1942. Tako hudega mraza kakor v letošnjem januarju, že ni bilo od 1. 1929. dalje. V prvi tretjini meseca še ni bil preveč oster, zato pa je pritisnil v drugi in zadnji tretjini z vso silo. Izpod 24" C ga ,nikjer mi bilo, ponekod celo 50° in še več.
Sneg je padal pogostama. Bil je suh in sipek. ker iga je spremljala burja, ki kdaj ni prizanašala niti najbolj zavarovanemu kotičku in zametla celo žrela panjev. Zanimivo je, da je -snežilo tudi pri 100 C mraza. Zrak je bil suh. To nam daje upanje, da bodo čebele dobro p režimi le, čeprav ponekod že od novembra niso letele. Opazovalnica Sv. Gregor in Novo mesto iziražata bojazen, da se zaradi mraza ne bodo mogie pomikati za medom, kar se je zgodilo tudi v 1. 1929.
Ploraba živeža je bila manjša kakor prejšnji mesec, to pa kljub hudemu mrazu.
Doslej ni nikakih znakov, da bi čebele slabo prezimovale. Mrtvic je precej. Nekateri panji močijo.
2
Mesečni pregled sa december 1941 in ia
Kraj
Barje......
Cerknica.....
Sv. Gregor-Ortenek . Št. Vid-Stična . . .
Krka......
Pluska-Trebnje . . Novo mesto .... Šmarjeta .....
= a o .s.
iS s
ga
289 575 736 360 300 207 180 375
Panj je teže										Toplina zraka				Dni je bilo					
pridobil v			izgubil		v	v mesecu čistih dkg		uajveč		najvišja	najnižja	sred-		J3 a >					
1.	2.	3.	1.	2.	3.			dobil				sečna	-a S		-a C	S	c n ■<a	•a f 1	S o
	mesečni tretjini			dkg		pridobi 1	porabil	dkg	dne		c		M	>N V -c	v g v>	3 o	"o a		-fc V ►
—	—	—	15 55	30 5	45	—	90 60	—		+ 8 + 6	—15 -30	— 1-6 — 8	1	2 1	2 9	16 19	11 12	4	9 8
—	—	—	40 25	30 30	20 30	—	90 85	—	—	+ 8 + 6	—14 —25	—0-87 — 7.9	_	4	3 6	9 16	5 14	16 1	18 20
—	—	—	16 18	26 30	24 36	—	66 84	—	—	+ 8 + 4	-10 —24	— 2 —10 1	2	2 1	8 9	10	8 8	14 9	22 14
—	—	—	25 25	25 15	25 20	—	75 60	—	—	+ 15	— 6	+ 55 *	6 1	2	3 7	8 23	12 6	11 2	5 ?
—	—	—	35	30 30	40 35	—	105 65	—	—	+ 10 + 9	-15 —25	+ 1-8 — 5	2 1	2	4 8	10 22	6 4	12 3	19 22
—	—	—	5	5 15	5 25	—	10 45	—	—	+ 10 + 10	—13 -28	+2'06 - 83	4 1	3	4 8	6 18	6 4	19 9	22 6
—	—	—	25 20	25 15	30 30	—	80 65	—	—	+ 10 +6 5	-14 -28	-0'16 — 7-2	4	3	4 9	8 19	5 11	17 1	6
—	—	—	30 10	40 10	10 10	_	80 30	—	—	+ 11 + 8	— 14 -24	-0-05 — 7'5	6	4	6 16	8 14	6 9	17 14	30 25
Prva vrsta številk velja za december, druga za januar. * Toplomer ni deloval!
• Društvene vesti
Sladkor.
Čebelarsko društvo je prejelo sedaj ves dovoljeni sladkor za krmljenje čebčl. Do 1. marca so morale one podružnice, ki niso še izčripale vse njim pripadajoče količine, naročiti še ostanek. Po 1. marcu bo društvo oddajalo sladkor članom, ki so letos nanovo pristopili in ga še niso prejeli. Novi direktni člani naj pošljejo potrdilo pristojne občine, koliko panjev imajo. Kdor dokupi čebele, naj navede, od koga jih je kupil, točen naslov (priimek, ime in bivališče) prodajalca.
Vrhove sadike.
Podružnice in posameznike opozarjamo, da ima druištv-o le majhno zaloigo okoreninjenih vrboviih sadik in potaknjencev. Zato ne odlašajte z naročilom iia pohitite, da pridete na vrsto. Ponovno preberite članke o koristi vrb. Skrbimo, da bo v nekaj letih imela vsaka čebelja družina vsaj eno vnbovo drevo ali grm. Sadike bomo razpošiljali v marcu.
Letnik 1942! Spravljajte posamezne številke letošnjega letnika! Morda jih utegnete prav drago prodati!
Sejni zapisniki.
Seja širšega odbora je bila dne 28. decembra 1941. Seje sta se udeležila namestnika gg. Aleš iz Ljubljane in Rur-gar iz Vnanjih goric. Svojo odsotnost je opravičil g. šolski nadzornik Peterim. Poslevodeči tajnik in knjigovodja je poročal o lanskem društvenem delovanju. Podal je tudi blagajniško poročilo. Obe poročili sta bili soglasno odobreni, širši odbor je odobril proračun za leto 1942, Potrdil je sklep ožjega odbora, da se zviša članarina na letnih 50 L. Sprejetih je bilo še nekaj koristnih sklepov za prospeh društva in čebelarstva.
1. seja ožjega odbora dne 30. januarja 1942.
Zaradi ustanovitve plemenilne postaje na Rakitni je- bil sestanek čebelar jev in zastopnikov društva pri kmetijskem oddelku Vis. Komisa-
riata v Ljubljani. Na Rakitni je bil ogled 18. januarja t. 1. Dosežen je bil sporazum s pristojnimi činitelji. Prav tak sestanek je bil na kmetijski šoli v Novem mestu dne 50. decembra 1941. Krajevni činitelji so prevzeli nalogo, da poiščejo primeren prostor, za plemenil-no postajo na Gorjancih. Prejeli smo 15 ton sladkorja za krmljenje čebel. Podružnicama Toplice iin Ribnica srno dovolili poučno predavanje. Vsako na novo izišlo številko SČ bomo registrirali v časopisju. Na pristojno mesto bomo napravili vlogo za zaščito vrb. Vodja Če-belarne je poročal o računskem zaključku za 1941.
2. seja ožjega odbora dne 20. februarja 1942.
Sprejeli smo poročilo o računskem zaključku upravnega oddelka, Janševega doma in sladkornega sklada. Kljub izgubi podružnic in članstva ter.po odpisu nekaterih terjatev je stanje društva ugodno Vis. Komisariat je odredil, da moramo skrčiti obseg lista zaradi pomanjkanja papirja. List bo poselj izhajal brez ovoja. Ljubljanski podružnici smo dovolili, da sme imeti odborove seje v Janševem domu. Dovolili smo predavanje v Stični i,n Pribin cih. Podružnica Novo mesto je predložila skico za čebelnjak na Gorjancih. Na kr. policijo bomo odposlali vlogo zaradi potnih dovolilnic čebelarjeim. Za knjižnico b-onio naročili nekaj novih knjig. Sladkorna tovarna v Genovi nam je poslala še ostanek, to je 15 ton sladkorja.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Zaradi varčevanja s papirjem smo morali SC na podlagi odredbe g. tiskovnega atašeja pri Visokem komdsariatu za Ljubljansko pokrajino zmanjšati od 16 na 12 strani (z ovojem vred), tako da bo imela dvojna številka odslej skupno le 24 strani. Ovoj smo opustili zaradi boljše izrabe razpoložljivega prostora, v glavnem pa zavoljo pičle zaloge barvastega papirja, ki bi ne zadoščala do konca leta.
Uredništvo bo že s prihodnjo številko poskrbelo, da člani zaradi zgoraj omenjenega ukrepa ne bodo na čtivu prikrajšani.
Mali oglasi
Čebelarji, ki imajo kaj medu na prodaj, naj ga ponudijo Društveni čebelami v Ljubljani. Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani proda v izvirne platnice vezane letnike Slov. ceb. 1. 1905, 1912, 1916, 1923 in 1925. Cena 20 L, s poštnino 21 L.
Čebelar - izšeljenec išče zaposlitve. Ume vsa kmetijska dela. Prevzame oskrbovanje posestva, čebel itd. Naslov dobite pri upravi lista.
Marinko Anton, Vnanje gorice 15, p. Brezovica, kupi kranjiče ali roje.
Slovenski čebelar, nevezan, letniki 1925 do 1941, je na prodaj. Naslov pove uprava lista.
Čebelar in vrtnar, išče dela, Zahteva samo ntanovanje, hrano in tobak. Naslov dobite pri
upravi lista.	...	, . •
Podružnica v Preserju pri Ljubljani kupi 12 kranjičev. Ponudbe s ceno pošljite na tajništvo podružnice.	.
Polanc Franc, Ljubljana 7, Vodnikova cesta 193, kupi 4 naseljene A. Z. panje ah 4 kranjiče. V ponudbi navedite ceno in stanje panjev in čebel._
Vodja Društvene čebelarne: Adolf Arko, Ljubljana, Streliška ulica 20. - Vodja zavarovanja proti kužnim boleznim: Anton Stefancioza, Ljubljana, Gluhonem-nica. — Čebelarske opazovalnice vodi Čebelarsko društvo samo.
Slovenski čebelar izhaja mesečno. Ureja in za uredništvo odgovarja Avgust Bukovec. Izdaja in zalaga: Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Uredništvo Slovenskega čebelarja v Ljubljani, Gruberjevo nabrežje 14^ Uprava m društvena pisarna: Ljubljana, Tyrševa cesta 21, telefon 35-45, številka cek. računa 11.066. Članarina (naročnina) znaša letno 30 L, za inozemstvo pa 35 L.
Tiska J. Blasnika nas!., Univerzitetna tiskarna, litografija in kartonaža d. d. v Ljubljani.
Odgovoren Fr. Kralj.