V mrazu in gladu
Vaclav Kosmak  — Jožef Gruden.
|o vsej pokrajini visoki kupi snega. Mrzel vcter piše in kopiči , sneg v cele gore. Golo drevje se trese, kakor da ga v dno duše zebe,
GrmiČki in mlada drevesca poleg ceste stoje oglodana, in mršavi, zajci gledajo iz snega, da gre popotnik na cesti mimo ali da voz odide, da bi mogli dalje glodati zmrlo skorjo. — Jerebice priskačejo po snegu — od slabosti ne morejo letati — brez bojazni do samc ceste pa si iščejo v govnu in odpadkih \z sani in voza pičle hranc. Rcvce tarnajo in čivkajo od glada in mraza, da človeka srce boli, Sestradane vrane polctavajo s črnimi, dolgimi perutnicami nad belo planjavo pa krokajo tesno in žalostno, da ja glad in mraz venomer hujši.
In \z sivih oblakov se usipljejo in usipljejo novi kupi snega pa burja brije , . .
Bože mili, pomagaj!
Žalostno, mrtvo, da, strah trudno!
Le zdajpazdaj jasen zvonček v zasneženi dalji in radostno škreb-ljanje kraguljccv — kakor smeh ob pogrebu.
V tem slabetn vremenu scm korakal k bltžnji lovski hiši, da bi se izprehodil ter ob pogledu na rimsko pokrajino in v hladnem ozračju osvcžil svojega duha, ki je pri gorki peci klonil.
Lovec me je že oddaleč zagledal. šel mi je v kratkem kožuhu pa s pipo v ustih naproti.
»Bog Vas sprimi!« mi je zaklical. »Jako me veseli. Pa da se ne bojite v takem vremenu izpod strehe!«
»Šel sem le na izprehod in mislim, da prenesem nekaj več kakor zajec in jerebica.«
»Ni tako!« je lovec z glavo odkiraal. »Da imate bili noč in dan zunaj v tem mrazu in gladu, pa bi videli, kaj je hudo. — Alo, »pojva v hišo, nisva zajca, da bi morala biti zunaj v snegu.«
Peljal me je v hišo. Gospodinja me je prijazno pozdravila in me povabila za mizo pri oknu.
>I, kaj pa kaj počnetc ?« sem vprašal lovca.
»I,   skoraj nič,><  je  odgovoril  čmerno.  »Pri oknu sedim pa gledam vun na to božjo voljo. V gozd človek še prav ne more, pa me tudi nič kaj ne miče; ne morem gledati bede ubogih živali.« ¦> Jim kaj posipljete ?«
>Kajpak da jim. Moj logar je že 16 centov detelje znosil in blizu šest mer žita, pa kaj ti vse to pomaga ? Ako potresemo fazanom m jerebicam, priletijo vrane pa jim požro — in srna ni koza v hlevu, da bi ji mogel človek založiti jasli. Nekatere živeža niti ne najdejo pa po-ginejo od gladu. A največji križ je s temi zajci. Pravkar sem se ¦jezil.« »Čemu pa ?«
>Kako ne ? Samo tjakaj poglejte,« je pokazal na planoto v gozdu. >Vrgel sem tam zajcem otep detelje. Pa sedim tukaj pri oknu in gledam, kako jo bodo ubrisali nanjo. In res, kmalu je pribežal prvi na visokih nogah kakor Anglež pa se je spravil na klajo. Kmalu na to je pribežal drug strahopetnik in se je del na klajo z druge strani. Ko ga je prvi zagledal, je počepnil pa udaril nasprotnika preko smrčka s prednjimi nogami. Ta, ne bodi len, ga udari nazaj. Tedaj se zbojita drug drugega pa zbežita oba. Tamle iz gošče prežita. Ali ju vidite ? Bedaka, lahko bi se oba napasla; pa ne, drug drugega se bojita, pa oba stradež mori. — No, žival je, pa nima pameti.«
»Kaj da se zajci res tepo ?« sem vprašal nezaupno. »Pa šc kako!   Kadar se vam na  pomlad nckaj starih samccv spo-pade,  dajo  si   zaušnice,   kakor bi s kuhalnicami  klepal,  da  je   po tleh polno dlakc in krvi.«
V pogovoru smo še nekoliko posedeli in proti štirim sem se na-potil nazaj.
Sneg je še vedno padal, le veter je nekoliko potihnil. Gozd je stal tiho kakor v smrtni otrpnenosti. Vrane so krokale bolj bridko in uboge jerebice so kričale bolj žalostno po živežu, — a nikjer usmiljenja, od nikoder nobene pomoči!
Ko sem prigazjl k cesti, sem srečal približno petnajstletnega fantina. Peljal je z grajskimi voli nekoliko vreč na vozu. Voli so se pogrezali v sneg   do   kolena in kolesa do samih pest.   Mladi voznik   je   gazil poleg voza v snlgu in je skrival roke pod pazduho. Jokal je revček. ^Kaj jokaš ?« sem ga vprašal s sočutjem.
30
»Voli mi že pešajo, in jaz tudi. Vsi skupaj smo lačni.«
»Z veseljem bi ti dal, da bi se okrepčal, pa nimam niti mrve kruha
v žepu. Nič nc jokaj, boš kmalu doma. Tamle je že hiša.« »To je še sreča, sicer bi Še zmrznil z voli vred.« »Les sebi!« je vzpodbujal vole, a ni jih tepel: smilili so se mu. Vrana   je   preletela   cesto   in zakrokala — žalostno,   žalostno,   da,
strah žalostno. —