Vprašalna pola bralcem knjig GMD 1970 Ali kupujete vsako leto knjige Moh. družbe? Preberete vse knjige Mohorjeve družbe? Berete samo Koledar? Ste zadovoljni s tem Koledarjem? [J Q Bi radi tudi vi sodelovali in pisali za Koledar? Kaj najraje berete v Koledarju? zgodovinske članke Q verske članke pesmi Q življenjepise znanih mož črtice Q politične preglede prispevke za otroke Q znanstvene članke gospodarske nasvete Q kroniko naših vasi in društev kmetijske nasvete Q _ j j Kaj mislite, da bi bilo treba v Koledarju popraviti: več slik Q več črtic in novel lepša oprema Q več prispevkov za otroke več praktičnih nasvetov Q več aktualnosti dodati žensko prilogo Q višji livel prispevkov več pesmi Q pisati lepšo slovenščino več vzgojnih člankov več prispevkov iz naših vasi j | Več prostora za mladino Q več kulturne kronike Kdo mislite, da bere Koledar: delavci Q duhovniki penzijonisti | ] kmetje Q uradniki Q ljudje iz vasi mladina študentje Q ljudje iz mesta ženske Q trgovci Q .................................. QJ moški Q otroci r j Q IN KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE? Kakšne knjige najraje berete? kmečke povesti zdravniške potopise Q vojne povesti zgodovinske Q humoristične znanstvene Q gospodarske življenjepise filozofske moderne romane policijske verske Q literarno-zgodovinske mladinske povesti Q socialnoHpolitične otroške povesti [ | pesniške zbirke , Vaši nasveti in opombe: DA NE Ali mislite, da bodo uredniki upoštevali vaše misli, nasvete in želje Prosimo, izpolnite in izročite vašemu poverjeniku ali pa pošljite na naslov : GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA - 34170 GORIZIA - Riva Piazzutta, 18 GORlS- \ KNJIŽNICA Studijs ; oddelek Nova Gorica KOLEDAR Goriške Mohorjeve družbe za leto 1970 Izdala Goriška Mohorjeva družba Gorica 1970 S cerkvenim dovoljenjem 8414 KI <46-62*/'"Iti Natisnila tiskarna Budin v Gorici Leto 1970 je navadno leto in ima 365 dni; to je 52 tednov in l dan. Začne in konča se s četrtkom. Znaki za lunine spremembe Mlaj • Ščip (polna luna) Prvi krajec i Zadnji krajec © Začetek letnih časov Pomlad se začne Poletje Jesen Zima 21. marca 21. junija 23. septembra 22. decembra ob 1,57 20,43 11,59 7,36 Sončni in lunini mrki V letu 1970 bomo imeli dva sončna in dva lunina mrka. V Evropi bo viden le drugi lunin mrk. 1. Delni lunin mrk bo 2. februarja in bo trajal od 6,59 do 12,02. Viden bo v Severni in Južni Ameriki, na severozahodnem delu Atlantskega oceana, na Pacifiku, v Novi Zelandiji, vzhodni Aziji in Arktiki. 2. Popolni sončni mrk bo 7. marca od 16,04 do 21,11. Viden bo v Severni in Srednji Ameriki, na severozahodnem delu Južne Amerike, na zahodnem delu Pacifika na Gronlandiji, delno v zahodnem delu Irske in Španije. 3. Delni lunin mrk bo 17. avgusta od 2,07 do 6,40 zjutraj. Viden bo v Evropi, Afriki, Severni in Južni Ameriki, Antarktiki, na Atlantskem . oceanu in jugovzhodnem Pacifiku. 4. Obročasti sončni mrk bo 31. avgusta od 20,00 do 1,50. Viden bo na Pacifiku, Novi Gvineji, v vzhodni Avstraliji, na Novi Zelandiji in na drugih otokih Južnega morja. DNEVI J ANU AR 3 1 DNI 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Novo leto - Marija, božja mati Štefanija, dev.; Makarij, opat Gašpar del Buffalo, duhovnik 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota II. po božiču - Angela Folinjska Telesfor, muč.; Emilijana, dev. Razglašenje Gospodovo - Sv. Trije kralji Lucijan, muč.; Valentin (Zdravko) Severin, opat; Teofil, muč. ® Julijan in Bazilisa, muč.; Peter, škof Viljem, škof; Gregor X., papež 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota I. po razglašenju (I.) - Spomin krsta N.G.J.K.; Pavlin Alfred, opat; Tatjana, muč. Veronika Milanska, dev. Hilarij, škof, cerkv. učitelj; Feliks (Srečko) Pavel, puščavnik; Maver 5 Marcel, papež; Oton, muč. Anton (Zvonko), opat; Marijan 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota II. po razglašenju (II.) - Marjeta (Biserka) Ogrska Marij, Marta, muč.; Knud, muč.; Pija, muč. Fabijan, papež, in Sebastijan, mučenca Neža, devica in muč.; Hilda Vincencij, muč.; Anastazij, muč.; Viktor Rajmund Penafortski, duhovnik; Emerencijana © Timotej, škof; Felicijan, muč. 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota III. po razglašenju (III.) - Spreobrnitev sv. Pavla Polikarp, škof, muč.; Pavla Janez Krizostom, škof, cerkv. učitelj Peter Nolasco; Egidij Frančišek Šaleški, škof, cerkv. učitelj; Valerij, škof Martina, dev.; Hijacinta, dev. € Janez Bosco, duhovnik; Marcela; Ludovika 4. In dali so mu ime Jezus (Lk 2, 21) 11. Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 42-52) 18. Prvi čudež v Kani Galilejski (Jan 2, 1-11) 25. O delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-16) Mlaj ob 6,34 Sonce stopi v znamenje vodnarja Prvi krajec » 22,26 20. januarja ob 12,24 Polna luna » 20,32 Zadnji krajec » 20,06 dnevi FEBRUAR 1 Nedelja IV. po razglašenju (IV.) - Ignacij Ant., škof 2 Ponedeljek Svečnica - Darovanje Gospodovo 3 Torek Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof 4 Sreda Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 Četrtek Agata, devica, muč.; Albuin, škof 6 Petek Tit, škof; Pavel Miki, duhovnik in tov., muč. ® 7 Sobota Romuald, opat; Rihard; Teodor 8 Nedelja V. po razglašenju (V.) - Janez iz Mathe 9 Ponedeljek Ciril Aleksandrijski, škof, cerkv. učitelj; Apolonija 10 Torek Pust; Sholastika, dev. 11 Sreda P e p e 1 n i c a (post); Lurška Mati božja 12 Četrtek Sedem ustanoviteljev - servitov 13 Petek Katarina de Ricci, dev.; Kristina ® 14 Sobota Valentin (Zdravko), duhovnik, muč.; Antonin, opat 15 Nedelja I. postna - Favstin in Jovita, muč. 16 Ponedeljek Onezim, škof, muč.; Julijana, dev., muč. 17 Torek Frančišek Klet, muč.; Silvin, škof 18 Sreda Simeon, škof, muč.; Bernardka Lurška, redovnica 19 Četrtek Konrad; Julijan, muč.; Marcel, muč. 20 Petek Silvan, muč.; Sadot in tovariši, muč. 21 Sobota Maksimilijan, škof; Irena (Miroslava); Marjeta © 22 Nedelja II. postna - Stol sv. Petra 23 Ponedeljek Peter Damiani, škof, cerkv. učitelj; Romana 24 Torek Matija (Bogdan), apostol; Sergij, muč. 25 Sreda Viktorin in Viktor, muč.; Valburga, dev. 26 Četrtek Andrej, škof; Matilda; Aleksander 27 Petek Gabrijel Žalostne Matere božje, redovnik 28 Sobota Roman, opat; Rajmund; Antonija Florentinska C 1. Prilika o sejavcu in semenu (Lk 8, 415) 8. Jezus ozdravi slepca (Lk 18, 31-43) 15. Hudi duh skuša Jezusa (Mt 4, 1-11) 22. Jezus se na Gori spremeni (Mt 17, 1-9) Mlaj ob 20,22 Sonce stopi v znamenje rib Prvi krajec » 20,20 19. februarja ob 2,42 Polna luna » 9,45 DNEVI MAREC 3 1 DNI 1 Nedelja III. postna - Albin, škof 2 Ponedeljek Neža Praška, dev.; Milena 3 Torek Kunigunda; Marin (Marino) 4 Sreda Kazimir; Lucij, papež 5 Četrtek Janez Jožef od Križa; Hadrijan, muč. 6 Petek Perpetua in Felicita, muč.; Fridolin 7 Sobota Tomaž Akvinski, duhovnik, cerkv. učitelj; Veselko 8 Nedelja IV. postna - Janez od Boga, redovnik • 9 Ponedeljek Frančiška Rimska, redovnica; Gregor 10 Torek 40 mučencev; Emil 11 Sreda Sofronij, škof; Marija Terezija Redi, red. 12 Četrtek Gregor Veliki, papež, cerkv. učitelj; Maksimilijan 13 Petek Teodora (Božidara); Kristina, muč. 14 Sobota Matilda; Leon; Karel (Dragotin) 15 Nedelja V. postna - Klemen Dvorak; Ludovika de Mar. 5 16 Ponedeljek Hilarij in Tacijan, oglejska muč., goriška zavetnika 17 Torek Patricij, škof; Jedert 18 Sreda Ciril Jeruzalemski, škof in cerkv. učitelj 19 Četrtek Sv. Jožef, mož pr. Device Marije 20 Petek Klavdija, muč.; Ambrož; Dionizij 21 Sobota Benedikt, opat; Nikolaj von Fliie 22 Nedelja Oljčna nedelja Gospodovega trpljenja - Lea ® 23 Ponedeljek Turibij de Mongrovejo, škof; Viktorijan, muč. 24 Torek Marko in Timotej, muč. 25 Sreda Oznanjenje Gospodovo 26 Četrtek Veliki četrtek; Emanuel, muč. 27 Petek Veliki petek; Janez Damaščan, c. uč. 28 Sobota Velika so bo ta; Janez Kapistran, redovnik 29 Nedelja Nedelja Gospodovega vstajenja - Velika noč 30 Ponedeljek Velikonočni ponedeljek; Janez Klim. € 31 Torek Modest Krški, škof; Benjamin 1. Jezus izžene hudiča (Lk 11, 14-28) 8. Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1-15) 15. Judje hočejo Jezusa kamenjati (Jan 8, 46-59) 22. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21, 1-9) 29. Jezus vstane od mrtvih (Mt 16, 1-7) Mlaj ob 11,51 Sonce stopi v znamenje ovna Prvi krajec » 16,10 21. marca ob 1,57 Polna luna » 21,02 Zadnji krajec » 12,06 DNEVI APRIL 30 DNI 1 2 3 4 Sreda Četrtek Petek Sobota Hugo, škof; Venancij, muč. Frančišek Pavelski, puščavnik; Leopold Rihard, škof; Sikst I., papež Izidor Šiviljski, škof in cerkv. učitelj; Benedikt 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Bela nedelja - Vincencij Ferrer, duh.; Irena Irena, dev.; Viljem, opat (Oznanjenje Gospod.) ® Herman Jožef; Saturnin, škof Albert, škof; Valter, opat Marija Kleofova; Tomaž Tolentinski, muč. Apolonij in tov., muč.; Ezekijel, prerok Leon Veliki, papež in cerkv. učitelj; Gemma Galgani 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. velikonočna nedelja - Nedelja Dobrega pastirja Hermenegild, muč.; Ida, dev. Justin, muč.; Tiburcij, Valerijan in Maksim 1 Peter Gonzales; Anastazija Kalist, muč.; Benedikt Jožef Labre Anicet, papež; Rudolf, muč.; Robert, opat Konrad; Elevterij Ilirski, muč. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. velikonočna nedelja - Ema Sulpicij, škof, muč.; Neža, dev. Anselm, škof, cerkv. učitelj © Soter in Gaj; Leonida, muč. Jurij (Georgij), muč.; Vojteh-Adalbert, škof, muč. Fidelis Sigmarinški, duhovnik in muč. Marko, evangelist; Ermin, škof in muč. 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek 5. velikonočna nedelja - Klet in Marcelin Peter Kanizij, duh. in cerkv. učitelj; Hozana Kot. Pavel od Križa, duh.; Peter Chanel, duh., muč. C Peter, muč.; Robert, opat; Hugo, opat Katarina Sienska, devica; Jožef Cottolengo 5. Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19-31) 12. Jezus dobri pastir (Jan 10, 11-16) 19. Jezus napove svoj odhod (Jan 16, 16-22) 26. Jezus obljubi Svetega Duha (Jan 16, 5-14) Mlaj ob 4,29 Sonce stopi v znamenje bika Prvi krajec » 8,32 20. aprila ob 13,15 Polila luna » 6,13 Zadnji krajec » 21,38 DNEVI M A I IVI I\ DNI 1 Petek Jožef, delavec - Praznik dela 2 Sobota Atanazij, škof in cerkv. učitelj; Boris 3 Nedelja 6. velikonočna nedelja - Aleksander; Mavra 4 Ponedeljek Monika; Florijan (Cvetko), muč. 5 Torek Pij V., papež; Maksim, škof; Silvan ® 6 Sreda Benedikta, dev.; Dominik Savio 7 Četrtek Vnebohod - Stanislav; Gizela (Željka) 8 Petek Peter, škof; Viktor, muč. 9 Sobota Gregor Nacijanški, škof in cerkv. učitelj 10 Nedelja 7. velikonočna nedelja - Antonin; Izidor 11 Ponedeljek Filip (Zdenko) in Jakob (Rado), apostola 12 Torek Nerej, Ahil in Pankracij, mučenci 13 Sreda Robert Bellarmino, škof in cerkv. uč.; Servacij D 14 Četrtek Bonifacij, škof; Pashal, papež 15 Petek Janez de la Salle, duh.; Zofija (Sonja) 16 Sobota Ubald, škof; Janez Nepomuk 17 Nedelja Binkošti - Pashal Baylon 18 Ponedeljek Venancij, muč.; Aleksandra in Klavdija, muč. 19 Torek Peter Celestin; Pudencijana, dev. 20 Sreda Bernardin Sienski, duhovnik © 21 Četrtek Andrej Bobola, duh., muč.; Viktor 22 Petek Emil (Milan), muč.; Renata, Roman, muč.; Rita 23 Sobota Janez de Rosa, duh.; Deziderij 24 Nedelja Sv. Trojica - Servul (Socerb), trž. muč.; Marija p. k. 25 Ponedeljek Gregor VIII., papež; Urban, muč. 26 Torek Filip Neri, duh.; Elevterij 27 Sreda Beda, duh., cerkv, uč.; Janez I., papež, muč. € 28 Četrtek Sv. Rešnje Telo - Avguštin, škof 29 Petek Marija Magdalena de' Pazzi, dev.; Maksim, škof 30 Sobota Feliks, muč.; Kancij, Kancijan in Kancijanila, m. 31 Nedelja 2. pobinkoštna (IX.) - Marija Devica, Kraljica 3. Jezus uči o moči molitve (Jan 16, 23-30) 10. O pričevanju Svetega Duha (Jan 15, 26-16, 4) 17. O Svetem Duhu in o ljubezni (Jan 14, 23-31) 24. »Meni je dana vsa oblast« (Mt 28, 18-20) 31. Prilika o veliki večerji (Lk 14, 16-24) f ZAPISNIK Mlaj ob 21,11 Sonce stopi v znamenje dvojčkov Prvi krajec » 21,09 21. maja ob 12,38 Polna luna » 13,56 Zadnji krajec » 9,13 DNEVI JUNIJ 30 DNI 1 Ponedeljek Angela Merici, dev.; Pamfil, muč. 2 Torek Marcelin in Peter, muč.; Erazem 3 Sreda Karel Lwanga in tov., muč.; Klotilda; Pavla 4 Četrtek Frančišek Caracciolo; Kvirin, škof, muč. © 5 Petek Srce Jezusovo; Bonifacij 6 Sobota Norbert, škof; Bertrand, oglejski patriarh 7 Nedelja 3. pobinkoštna (X.) - Robert, opat 8 Ponedeljek Medard, škof; Viktorin; Viljem 9 Torek Primož in Felicijan, muč. 10 Sreda Marjeta Škotska, kraljica (Biserka); Bogomil, škof 11 Četrtek Barnaba, apostol; Feliks (Srečko), muč. 12 Petek Janez Fakundski; Leon III., papež 1 13 Sobota Anton (Zvonko) Padovanski, duh. in cerkv. učitelj 14 Nedelja 4. pobinkoštna (XI.) - Bazilij (Vasilij) Veliki, škof 15 Ponedeljek Vid, muč.; Germana, dev.; Bernard; Prot 16 Torek Frančišek Regis, duh.; Guido 17 Sreda Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof 18 Četrtek Efrem, diakon, cerkv. učitelj; Marko in Marcelijan 19 Petek Juliana de Falconieri; Gervazij in Protazij, m. ® 20 Sobota Silverij, papež, muč.; Florentina (Cvetka) 21 Nedelja 5. pobinkoštna (XII.) - Alojzij (Slavko) Gonzaga 22 Ponedeljek Pavlin Nolanski, škof; Janez Ficher in Tomaž More 23 Torek Agripina, dev., muč. 24 Sreda Rojstvo Janeza Krstnika 25 Četrtek Viljem, opat; Henrik, škof; Lucija, dev., muč. 26 Petek Janez in Pavel, muč.; Vigilij, škof, muč. € 27 Sobota Hema Krška; Ladislav; Jožef Cafasso 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek 6. pobinkoštna (XIII.) - Vincencija Gerosa Sv. Peter in Pavel, apostola Prvi rimski mučenci; Emilijana, muč. 7. Prilika o izgubljeni ovci (Lk 15, 1-10) 14. Čudežni ribji lov (Lk 5, 1-11) 21. O grehu v misli in besedi (Mt 5, 20-24) 28. Jezus nasiti štiri tisoč mož (Mr 8, 1-9) Mlaj ob 12,53 Sonce stopi v znamenje raka Prvi krajec » 6,22 21. junija ob 20,43 Polna luna » 21,00 Zadnji krajec » 23,12 JULIJ 1 Sreda Teobald; Ester 2 Četrtek Obiskanje bi. Device Marije; Proces in Martinijan 3 Petek Irenej, škof in muč.; 4 Sobota Urh (Ulrih), škof; Berta; Bernardino Realino ® 5 Nedelja 7. pobinkoštna (XIV.) - Anton Marija Zaccaria 6 Ponedeljek Marija Goretti, dev., muč.; Bogomila 7 Torek Ciril, menih, in Metod, škof 8 Sreda Elizabeta (Lilijana); Kilijan, škof 9 Četrtek Brikcij, škof; Veronika Giuliani 10 Petek Rufina in Sekunda, dev., muč.; Amalija (Ljuba) 11 Sobota Pij I., papež; Olga Kijevska 1 12 Nedelja 8. pobinkoštna (XV.) - Mohor in Fortunat, muč. 13 Ponedeljek Posvetitev oglejske bazilike; Evgen, škof 14 Torek Bonaventura, škof in cerkv. učitelj 15 Sreda Henrik; Vladimir 16 Četrtek Karmelska Mati božja; Evstahij 17 Petek Aleš (Aleksij); Donata, muč. 18 Sobota Kamil de Lellis, duh.; Miroslav (Friderik) ® 19 Nedelja 9. pobinkoštna (XVI.) - Vincencij Pavelski 20 Ponedeljek Hieronim Emiliani, duh.; Marina 21 Torek Lavrencij Brindiški, duh. in cerkv. uč.; Prakseda 22 Sreda Marija Magdalena (Majda, Magda); Teofil, muč. 23 Četrtek Apolinarij, škof, muč.; Liborij, škof 24 Petek Kristina, dev., muč.; Boris in Gleb, muč. 25 Sobota Jakob (Rado), apostol; Krištof, muč. 26 Nedelja 10. pobinkoštna (XVII.) - Ana f 27 Ponedeljek Pantaleon, muč.; Sergij; Natalia (Božena) 28 Torek Nazarij in Celzij, muč.; Viktor I., papež 29 Sreda Marta; Feliks, Simplicij, Favstin, Beatrika, muč. 30 Četrtek Abdon in Senen, muč.; Angelina 31 Petek Ignacij Lojolski, duh.; Helena Švedska 5. O lažnivih prerokih (Mt 7, 15-21) 12. O krivičnem oskrbniku (Lk 16, 1-9) 19. Jezus joka nad Jeruzalemom (Lk 19, 4147) 26. Prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9-14) Mlaj ob 3,00 Sonce stopi v znamenje leva Prvi krajec » 13,01 23. julija ob 7,37 Polna luna » 4,33 Zadnji krajec » 15,22 DNEVI AVGUST 3 1 DNI 1 Sobota Sv. Makabejci, muč.; Vera 2 3 4 5 6 7 Nedelja 11. pobinkoštna (XVIII.) - Alfonz M. Liguori, šk. • Ponedeljek Lidija; Nikodem Torek Dominik (Vladimil), duh. Sreda Posvetitev rimske bazilike sv. Marije Četrtek Gospodovo spremenjenje na gori Tabor Petek Kajetan, duh.; Donat, škof in muč. Sobota Janez M. Vianney, duh.; Cirijak, Larg in Smaragd 9 Nedelja 12. pobinkoštna (XIX.) - Roman 10 Ponedeljek Lavrencij, diakon, muč.; Pavla 1 11 Torek Tiburcij in Suzana, muč.; Aleksander 12 Sreda Klara (Jasna), dev.; Hilarija, muč. 13 Četrtek Poncijan, papež, in Hipolit, muč.; Janez Berchmans 14 Petek Evzebij; Demetrij (Mitja) 15 Sobota Vnebovzetje Device Marije - Tarcizij 16 Nedelja 13. pobinkoštna (XX.) - Joahim; Rok 17 Ponedeljek Hijacint; Pavel in Julijana, muč.; ® 18 Torek Agapit (Ljubo), muč.; Helena (Alenka) 19 Sreda Janez Eudes, duh.; Marijan 20 Četrtek Bernard, opat in cerkv. učitelj; Lucij 21 Petek Ivana Frančiška de Chantal, redovnica 22 Sobota Brezmadežno Srce Marijino; Timotej, muč. 23 Nedelja 14. pobinkoštna (XXI.) - Filip Benizzi; Klavdij 24 Ponedeljek Jernej (Bartolomej), apostol; Emilija de Valar 25 Torek Ludvik IX.; Patricija C 26 Sreda Zeferin; Viktor, muč. 27 Četrtek Jožef Kalasancij, duh.; Ruf, škof 28 Petek Avguštin, škof in cerkv. učitelj; Herma 29 Sobota Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina 30 Nedelja 15. pobinkoštna (XXII.) - Roza iz Lime 31 Ponedeljek Rajmund Nonat; Pavlin, škof 2. Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31-37) 9. Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 23-37) 16. Jezus ozdravi deset gobavih (Lk 17, 11-19) 23. Jezus uči o božji previdnosti (Mr 6, 24-33) 30. Jezus obudi mladeniča iz Naima (Lk 7, 11-16) Mlaj ob 15,34 Prvi krajec » 18,10 Polna luna » 13,50 Zadnji krajec » 9,03 Mlaj » 20,15 Sonce stopi v znamenje device 23. avgusta ob 14,34 DNEVI SEPTEMBER - 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Egidij (Tilen), opat ® Štefan, ogrski kralj; Maksima, muč. Pij X., papež; Evfemija, Tekla, Doroteja, muč. Rozalija, dev.; Ida; Roza Lavrencij Giustiniani, škof; Viktorin, škof in muč. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pobinkoštna (XXIII.) - Petronij Marko Križevčan in tov., muč.; Regina Rojstvo bi. Device Marije; Hadrijan, muč. S Gorgonij; Aleksander in Tiburcij; Peter Klaver Nikolaj Tolentinski; Pulherija, dev. Prot in Hijacint, muč.; Emilijan Gvido; Silvin, škof 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pobinkoštna (XXIV) - Notburga, dev. Povišanje sv. križa Žalostna Mati božja; Nikomed ® Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč.; Ljudmila Spomin ran sv. Frančiška As.; Lambert Jožef Kupertinski; Irena in Zofija, muč. Januarij, muč.; Emilija de Rodat 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobinkoštna (XXV.) - Evstahij Matej, apostol in evangelist Tomaž iz Villanove, škof; Mavricij Lin, papež; Tekla, dev., muč. » 23,41 DNEVI NOVEMBER 30 DNI 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobinkoštna (XXXI.) - Vsi sveti Spomin vseh vernih mrtvih Just, tržaški muč. in zavetnik; Martin de Porres Karel Borromeo (Drago), škof; Vital in Agrikola Oglejski mučenci; posvetitev tržaške stolnice Leonard (Lenart), opat; Sever i Engelbert, škof; Vilibrard, škof 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pobinkoštna (XXXII.) - Spomin 4 kron. muč. Posvetitev Lateranske bazilike; Teodor, muč. Andrej Avellino; Trifon, Respicij, Ninfa Martin (Davorin), škof; Mena, muč. Martin I., papež, muč.; Emilijan (Emil) Diego (Didak); Stanislav Kostka, red. ® Jozafat, škof in muč.; Klementin, muč. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pobinkoštna (XXXIII.) - Albert Veliki, cerkv. uč. Gertruda (Jedert), dev.; Otmar Gregor Cudodelnik; Evfemija in Tekla, trž. muč. Posvetiev bazilik sv. Petra in Pavla v Rimu Elizabeta Ogrska, redovnica; Poncijan, papež Feliks de Valois; Edmund € Darovanje Device Marije (Marija, zdravje bolnikov) 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 27. pobinkoštna (zadnja) - Kristus Kralj; Cecilija Klemen I. (Milivoj), papež in muč.; Kolumban, opat Janez od Križa, duh. in cerkv. učitelj; Krizogon Katarina; Erazem; Krizogon Silvester, opat; Peter Aleks., škof in muč. Valerijan, oglejski škof; Virgilij Posvetitev goriške stolnice; Katarina Laboure ® 29 30 Nedelja Ponedeljek 1. adventna - Saturnin, muč. Andrej, apostol; Justina 1. O osmerih blagrih (M,t 5, 1-12) 8. Prilika o pšenici in ljuljki (Mt 13, 24-30) 15. Prilika o gorčičnem zrnu (Mt 13, 31-35) 22. O božjem kraljestvu (Mt 18, 33-37) 29. O poslednji sodbi (Lk 21, 25-33) Prvi krajec ob 14,23 Sonce stopi v znamenje strelca Polna luna » 10,42 22. novembra ob 18,25 Zadnji krajec » 14,03 Mlaj » 9,46 DNEVI DFPFMRFP 3 1 L/V^ LJ i V1D 1\ DNI 1 Torek Marijan in tov., muč.; Natalija (Božena) 2 Sreda Bibijana, muč.; Kromacij, škof; Blanka (Bianca) 3 Četrtek Frančišek Ksaverski, duh.; Kasijan 4 Petek Peter Krizolog, škof in cerkv. učitelj; Barbara 5 Sobota Sava, opat; Krispina 1 6 Nedelja 2. adventna - Nikolaj, škof (Miklavž) 7 Ponedeljek Ambrozij (Ambrož), škof in cerkv. učitelj 8 Torek Brezmadežno spočetje Device Marije 9 Sreda Peter Fourier; Valerija, muč. 10 Četrtek Melkijad, papež, muč.; (Loretska Mati božja) 11 Petek Damaz I., papež; Danijel; Sabin 12 Sobota Aleksander (Saša), muč.; Spiridijon (Dušan) © 13 Nedelja 3. adventna - Lucija, muč. 14 Ponedeljek Just, muč.; Pompej, škof 15 Torek Marija K. de Rosa, red.; Kristina, dev. 16 Sreda Evzebij, škof; Adela 17 Četrtek Lazar, škof; Olimpija 18 Petek Gracijan (Gacijan), škof 19 Sobota Fausta; Tea, muč. 20 Nedelja 4. adventna - Evgenij in Makarij, muč. C 21 Ponedeljek Tomaž, apostol; Severin 22 Torek Frančiška Cabrini, red.; Demetrij (Mitja) 23 Sreda Viktorija (Zmaga) 24 Četrtek Božična vigilija; sveti večer 25 Petek Božič 26 Sobota Štefan, prvi mučenec 27 Nedelja Sveta Družina; Janez, apostol 28 Ponedeljek Nedolžni otroci, muč. • 29 Torek Tomaž Becket, škof in muč. 30 Sreda Evgen, škof; Rajnerij, škof 31 Četrtek Silvester I., papež; Pavlina 6. Janez Krstnik pošlje svoje učence k Jezusu (Mt 11, 2-10) 13. Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jan 1, 19-28) 20. Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1-6) 27. Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 42-52) Prvi krajec ob 3,11 Polna luna » 5,49 Zadnji krajec » 4,28 Mlaj » 20,09 Sonce stopi v znamenje kozoroga 22. decembra ob 7,36 ICdeLr 1910 msgr. LOJZE ŠKERL Kdor pregleda letošnji koledar, opazi nekatere prehodne spremembe. Druge bodo stopile v polno veljavo v teku prihodnjega leta, ko bodo verjetno pripravljene vse bogoslužne knjige, zlasti brevir za duhovnike. Čemu vse to? Cerkvene oblasti so izvršile, kar je koncil zapovedal s Konstitucijo o svetem bogoslužju, ki je bila sprejeta 4. decembra 1963. Iz te Konstitucije navedem nekaj stavkov. Takole pravi: »Velikonočno skrivnost, ki se po apostolskem izročilu opira na dan Kristusovega vstajenja, obhaja Cerkev vsak osmi dan; ta dan se po pravici imenuje Gospodov dan ali nedelja. Ta dan se morajo namreč verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa, ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih. Zato je nedelja prvi in glavni praznični dan, ki ga je treba vernikom oznanjati ter vneto priporočati, da bo postal tudi dan veselja in počitka. Druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, naj nedelje ne preglasijo, ker je temelj in jedro celotnega cerkvenega leta.« »Cerkveno leto je treba tako preurediti, da bodo izročila in običaji svetih časov ohranjeni in prenovljeni v skladu z novimi razmerami. Srca vernikov je treba dvigati predvsem k praznikom Gospodovim, čigar zveličavne skrivnosti se med letom obhajajo.« »Po izročilu Cerkev časti svetnike ter izkazuje čast njihovim resničnim svetim ostankom in podobam. Godovi svetnikov namreč oznanjajo čudovita Kristusova dela v njegovih služabnikih ter dajejo prav primerne zglede vernikom v posnemanje. Da ne bi godovi svetnikov prevladali nad prazniki, posvečenimi zveličavnim skrivnostim, naj se mnogi izmed njih prepustijo v češčenje posameznim cerkvam in narodom ali redovnim družbam; v vesoljni Cerkvi naj se obhajajo le tisti, ki slavijo svetnike zares vseobčega pomena.« Dne 24. februarja 1969 je sveti oče potrdil nov koledar, ki so ga pripravili izvedenci. Enako tudi nove litanije »vseh svetnikov«. V splošnem rimskem cerkvenem koledarju so le glavni svetniki: to je tisti, ki so imeli in imajo še danes velik pomen za vso Cerkev in rast božjega kraljestva. Zastopane so po njih več ali manj vse zgodovinske dobe in krščanske dežele. God svetnikov se praznuje na dan njihove smrti — dies natalis. Iz teh razlogov je bila izvedena neke vrste čistka med svetniki in prestavljen je bil dan njihovega praznika. Večina svetniških godov je bila prepuščena krajevnim koledarjem. Tako na primer Justa, Mohorja in Fortunata, Hilarija in Tacijana, Modesta, najdemo samo v naših škofijskih koledarjih; svetega Frančiška Asiškega pa bomo našli v vsakem cerkvenem koledarju. Ni mogoče našteti vseh sprememb, še manj pa navesti razloge za spremembe, kakor je to narejeno v uradni izdaji novega koledarja (to je knjige, ki šteje skoraj 200 strani). Važno je, da te novosti radi sprejmemo in se nanje navadimo. Služile nam bodo, da se bomo radi oprijeli vseh praznikov in se radi obračali na svetnike s svojimi prošnjami in v njih našli oporo za svojo vero, upanje in ljubezen do Boga in do bližnjega. liirjicna olrm msgr. LOJZE ŠKERL Letošnje leto smo dobili nove zrele sadove prenovitve liturgičnih knjig. Za poročnim obrednikom (19. marca 1969) je 15. maja izšel krstni obred za otroke. Z dekretom obredne kongregacije 6. aprila je pa izšel nov red ali nova oblika svete maše, ki ga je potrdil sveti oče 3. aprila. Novemu redu svete maše je priloženo dolgo navodilo ali nauk o sveti maši, ureditvi in ustroju svete maše, o načinu maševanja itd. Tej knjigi je sledil seznam beril iz svetega pisma, ki se bodo rabile pri sveti maši. V koledarju ni mogoče razložiti vseh podrobnosti, ki jih najdemo v teh novih liturgičnih knjigah. Gre za važne stvari. In gorje nam — recimo kar tako — če jih ne bomo poznali in se jih ne bomo držali. Sveti obredi nam bodo vedno bolj tuji, čeprav v domačem jeziku; zakriti nam bodo ostali zakladi lepote in vere, ki jih razodevajo nauki v teh novih liturgičnih knjigah. Ostali nam bodo prav tako zakriti viri božje milosti, ki nam jih donašajo zakramenti. Gre predvsem za sveto mašo. Vedno bolj se poudarja potrebno sodelovanje vseh, ki so pri maši: duhovnika, vernikov, mežnarja, pevcev, otrok, odraslih. Vsak ima svojo odgovornost in vsi so poklicani, da s svojim sodelovanjem in daritvijo pripomorejo k čim lepšemu in popolnejšemu maševanju. Pri mašni daritvi se verniki zberejo, skupno molijo in pojejo, se kesajo in pobotajo, se spravijo z Bogom in ljudmi, sprejmejo božjo besedo in kruh življenja. Maša je skupna zadeva in ne samo duhovnikova: od začetka do konca. Za vse to pa je treba resne priprave. Veliko smo do sedaj že naredili, a še veliko dela nas čaka: duhovnike in laike. Kakšne možnosti se po novi obliki svete maše nudijo glasbenikom! S kakšno novo resnostjo in pridnostjo se bomo morali duhovniki lotiti oznanjevanja božje besede! Vernost naših ljudi je v preteklosti ustvarila čudovita dela. Ali bo šla po tej poti tudi v bodočnosti? Marsikatera možnost za lepo in urejeno prejemanje svetega zakona nam nudi novi poročni obrednik. Obrednik odpira pot za ohranitev in poživitev marsikatere lepe navade pri poročnem obredu. Važno pa je, da so na vse to duhovnik in poročenca dobro pripravljeni. Poročenca ne rečeta samo »da«, ampak z jasnimi besedami povesta drug drugemu, da se imata rada, da sklepata pravi zakon in da si hočeta ostati zvesta za vedno. Pri novem obredu svetega krsta pa pridejo bolj v ospredje starši, ki so otroku dali življenje in so odgovorni za njegovo vzgojo in rast. Starši naj prinesejo otroka v cerkev. Krst naj se ne izvrši kje na skritem, ampak v župni cerkvi, po možnosti v nedeljo pred zbrano župnijsko skupnostjo. Gre za lepe stvari, katerih se nekateri bojijo. A današnji čas zahteva odkrite in žive vere ter iskrenega krščanskega življenja. Iz tega je razvidna želja Cerkve, da se poglobi kateheza odraslih. Otroci na splošno poznajo verouk. Manj ga na žalost poznajo odrasli. In vendar so prav ti odgovorni za svoje krščansko življenje in za krščansko življenje svojih otrok. Nove liturgične knjige niso samo seznam navodil, ampak nova pot za spoznavanje krščanskega nauka, za poživitev božjega življenja v nas, za rast v dobrem. So nova pot, ki nam jo odkriva božja previdnost za izkazovanje ljubezni našim bližnjim — našim bratom. VINKO BELIČIČ Spomin na Belo krajino IVAN VAVPOTIC — BELOKRANJICA Pobeli se rešelika, drobceno cvetje zadiši, veter z lagun ga raztrosi po gmajni— in bučno Trst iztegne tipalke. Bolj ko me bije hrup cest od vseh strani, tišji, sanjam, je mir v Beli krajini. V izmučeno srce šepečejo zdravamarije skozi duh brstja, vijolic in sladkega dima, gledajo mamine oči, se blestijo skoz čas .. . vzdiguje me plima najglobljih spominov. Aprilski dež, ki budiš kal v trohnobi, posrkal bom s cvetov, z listov mavrico, v tebi ujeto, v uteho žeji, v odpomoč grenkobi . .. saj mi od tistikrat že spet poteka leto. Pritiskan od večnih snidenj in sloves dajem vam roko ... skoz čas ... prijatelji mili iz zidanic in z žegnanj tam čez: pridite v sen mi, skupaj se bomo spočili. Vračam se vate, a oči ne odtrgam od sonca Argentine niti od veličastne zarje lagun — ker glej: priti do morja, vabečega na vse celine, začuti galebe — in ne imeti moči za naprej ... duhati pelin in sivko v brezčasju avgusta na paštnih obale, mežikati v blišč tujine ... od sle po potoku med steljniki stiskati usta — O čisti studenci otroštva, o neskaljena molitev! Zdaj me težijo izzvane besede, a ne razpre se neslišna perut ujede, ne spluje nad mrki dol zgodovine grebst obnemeli vozel bolečin. Ptice mladosti, prinesite od vseh vetrov semena, posejte grobove samot, razglasite obsojena imena, odenite jih s praporom slave za večni spomin! II ZORKO HAREJ JOŽKO KRAGEU Oglejski patriarh Pavlin in začetki krščanstva nri Slovencih Misel, da bi napisal sestavek o patriarhu Pavlinu se mi je porodila, ko sem bral v tiskovini, ki jo je Liturgični svet v Ljubljani poslal veščakom in praktikom, da bi ob skupni pomoči dobili čim boljši tekst za cerkvena obredna besedila, predlog, da bi zaradi zgodovine našega krščanstva vključili v litanije vseh svetnikov tudi ime oglejskega patriarha Pavlina. Takoj v začetku moram povedati, da sta bila dva Pavlina oglejska patriarha. Prvi je živel v 6. stoletju, a je zašel v krivo vero. Ta sestavek obravnava Pavlina II., ki je živel v 8. stoletju. Njegovo osebnost sem obravnaval že na univerzi, toda ne kot učenjaka in svetnika, temveč kot pisca, v čigar spisih se kaže razkroj klasičnega latinskega jezika, ker vanj vdirajo tuji elementi, ki so privedli do italijanščine. Jasno, za bralce koledarja ni jezikovni proces v delih oglejskega patriarha tako zanimiv kot prikaz njegovega zgodovinskega pomena in misijonskega dela. V okviru karolinškega preporodnega prizadevanja je bil na cerkvenem področju poleg Alkuina največja osebnost. Karel Veliki ga je zelo cenil in se je v nekaterih važnih cerkvenih in političnih zadevah držal njegovih nasvetov. Čudno se zdi, a je za tiste V novo življenje Na Ravnici je cepil drva Šimnov Slavko. Živahno je vihtel sekiro in se sklanjal nad tnalo, da so se mu dolgi lasje usipali na nos in se lepili po potnem čelu. Jesensko sonce, ki je zahajalo za Planjo, se kar ni moglo posloviti od Ravnice, ki je ležala visoko pod Plešcem. Kalanice so frčale na vse strani in so bile križem kražem razmetane po tleh. Na tnalu je bila globoka vdolbina, polna zarez in zasek, kot bi bili lubadarji izpeljali svoje poti. Ob steni za hišo so stale velike butare srednje debelih polen, ki so čakale na žago. Pod nizko lopo pa je bila že lepa skladanica scepljenih drv. Slavko se je hotel založiti za zimo, da bi ne zeblo matere in da bi se kdaj pa kdaj tudi sam po-grel na peči, ko bi se vrnil s smučanja. Zimo je namreč preživel večji del na smučkah, ker je imel veselje do tega športa in je tudi mlajše učil. Zmotil ga je kratek žvižg. Na stezi pod hišo je zagledal Postiljonovo Zofko, ki mu je mahala s pismom v roki. Trikrat na teden je raznašala pošto po bolj oddaljenih vaseh. Očetu, ki je bil pismonoša, je s tem prihranila marsikatero pot. Slavko je spustil sekiro, zagrebel prste v lase in jih vrgel nazaj ter se z dolgimi koraki zapodil proti stezi. Bil je dolg in vitek kot jelka. »Imaš zame?« je že od daleč spraševal. Zofka je nagnila glavo na stran, da so se ji mehki pšenični lasje usuli na rame in mu pokimala. Pod pazduho je držala aktovko, s pismom pa se je rahlo udarjala po bradi. Slavko se je ves zasopel ustavil pred njo in ko mu je izročila pismo, je zardel do ušes. V zadregi ga je obračal med prsti, se nasmehnil in se popraskal po čelu. Zofka ga je hudomušno opazovala. Iz njegovih potez in vznemirjenosti je spoznala, da je pismo napisala roka, kateri je narekovalo ljubeče srce. Doma je z veliko radovednostjo jemala pisma iz očetove torbe. Vedno jih je razdelila po vaseh in po hišnih številkah. Ogledovala je pisavo, naslove, še znamko je včasih privzdignila, da bi videla, če je kaj skrivnostnega pod njo. Marsikatero pismo je obračala proti luči. Imela je hude skušnjave, da bi ga odprla in pogledala, kaj je v njem. Ko je zasledila Slavkovo zbeganost, mu je rahlo stopila na čevelj in ga s svojimi plavimi očmi pogledala izpod čela. Po pečatu je vedela, da je pismo prišlo iz nekega mesta na Siciliji. »Ali si ti pustil na Siciliji svoje srce?« ga je podražila. Slavko se je zlecnil, jo udaril s pismom po licu in se v zadregi zasmejal, da se mu je pokazala vrsta dolgih zob, ki so bili nekoliko porumeneli od tobaka. Nič ji ni odgovoril, zato ga je še enkrat zbodla: »Sicilijanke so lepše kot naša dekleta, kajne? Črne oči, črni lasje, pravi hudički!« Te besede so ga zadele ko trn. Čeprav je bil z Zofko vedno prijazen, se mu je ob njenih besedah zmračil obraz. Ustnice so mu zatrepetale, v glavi se mu je zabliskalo, kot bi ga zadelo deblo in je siknil: »Ti pa kar pred svojim pragom pometaj!« Nato se je osuknil in šel. Zofka je zardela, obstala kot okamenela in se žalostna odpravila proti sosednji hiši. Slavko je sedel na tnalo, si obrisal roke ob hlače in nekajkrat obrnil pismo med prsti. Svoj pogled je zapičil v črke, se zamislil in se težko oddahnil. Torej spet ona, Bruna! S tresočimi prsti je potolkel s pismom po kolenu in z nohtom previdno odtrgal ožji rob. Štiri na drobno popisane strani kot zmeraj. Izrazi vdanosti, zapuščenosti, trpljenja, negotovosti in obupa. Vprašanja, očitki in vzdihi. Desno roko je uprl ob koleno in si z dlanjo podprl čelo. Pred očmi so mu začele švigati slike in prizori, kot bi mu nekdo zavrtel film ... Tudi njega so poklicali k vojakom, ko je začela vojna. Porivali so ga iz kraja v kraj. Mnogi primorski fantje so morali čez morje na afriška tla, na fronto. Sicilija je bila odskočna deska. Tu je Slavko obtičal. Naravna nadarjenost in iznajdljivost sta mu pomagali, da je zlezel v podoficirsko pisarno. Dela ni manjkalo. Prepisovanje imen, računi, živež, obleke, vse je šlo skozi njegove roke. Čas mu je kar hitro mineval. Ni računal s tem, da bodo Nemci preplavili Italijo. Vojna se je zavlekla. Zavezniki so se izkrcali na otoku in ga postopoma zasedli. S tem je bil Slavko odtrgan od domačega kraja. Dokler je prejemal pisma in razglednice od matere in znancev, ni niti pomislil, da je v tujini. Zdelo se mu je, da je še vedno košček domačega sveta v njegovi bližini. Ko pa so bile te vezi nenadoma pretrgane, se je zlilo na njegovo srce in dušo pravo morje domo-tožja in zapuščenosti. Občutil je vso grenkobo tujine. Zahrepenel je po materi, po Ravnici, Plešcu in neurejene in burne čase razumljivo, da ni noben sodobnik napisal o njem podrobne biografije, da bi mu lahko sledili v njegovem življenju; tako nihče zagotovo ne ve, kje se je rodil in kdaj. Večina zgodovinarjev in literarnih kritikov meni, da je bil rojen v Premariaccu blizu Čedada med leti 730-740. Sklepajo tudi, da je bil plemenitega ali vsaj bogatega rodu, sicer ne bi mogel imeti tako visoke izobrazbe, kakršna se kaže v njegovih delih. Madrisio, ki je leta 1737 izdal njegov življenjepis in njegova dela, sklepa, oprt na tedaj veljavne kanone in kapitu-larje, po katerih sta morala škof in patriarh biti izbrana med domačo duhovščino, da je bil po rodu iz Furlanlje. Leta 774 je bilo konec lango-bardskega kraljestva in nad Pav-linovo domovino so zavladali Franki. Proti njihovemu kralju Karlu se je leta 776 dvignil vojvoda Hrodgaud, ker je hotel postaviti za langobardskega kralja Desiderijevega sina Adelhisa. Pomagal mu je furlanski plemič Valdand. Po Karlovi zmagi nad uporniki je ta zaradi veleizdaje izgubil posestva v Lavarianu. Karel se je ob tej priložnosti po-mudil tudi v Čedadu, kjer je bil Pavlin slavljen učitelj na šolah, ki so jih obiskovali tudi Slovenci. Karel je poklonil Pavlinu, ki je užival ugled izredno učenega in pobožnega moža, Valdan-dova posestva. Nekateri trdijo, da je že tedaj namestil Pavlina za patriarha, ko je ravno v tem času umrl patriarh Siegwald. Drugi pa menijo, da je Pavlin postal oglejski patriarh šele kakih deset let pozneje. Po zlomu uporniških sil je Karel mnogo furlanske zemlje razdelil med frankovske grofe, ki jih je naselil po puntarskih mestih. Najvplivnejši je bil mejni grof v Čedadu. V vrsti teh grofov Je bil znan Erik (ali Henrik), velik Pavlinov prijatelj, kateremu je ob smrti leta 799 posvetil ganljivo elegijo. Po 5. stoletju je oglejska metropola izgubljala počasi vse cerkve, ki so bile odvisne od nje onkraj Alp, in je tamkajšnje versko življenje docela zamrlo. Leta 568 so Obri poklicali v No-rik Slovence, ki so podjarmili vse ozemlje ob Savi, Dravi in Muri In si ustvarili lastno državo Karantanijo. Leta 600 so začeli Slovenci vpadati v Italijo. Langobardi jih niso ovirali, ker je bilo v njihovem interesu, da skupno z Obri In Slovenci iztrgajo čim več ozemlja Bizantin-cem. Proti koncu 7. stoletja so Slovenci imeli že zasedene Soško in Vipavsko dolino ter goriška Brda. Nekatere doline v Beneški Sloveniji so bili zasedli že prej. Sredi 8. stoletja so imeli v oblasti ozemlje nad Krminom, Čedadom, Huminom, Osoppom. Seveda so se Slovenci vselili tudi v sam Čedad. Leta 791 je Karel pripravil vojno odpravo proti Obrom in je krenil iz Regensburga ob Donavi; z druge strani je druga vojska pod Pipinovim vodstvom z istim namenom odpotovala iz Italije preko slovenskih dežel. Pri tej odpravi se je odlikoval tudi Pavlin, kakor beremo v pismu, ki ga je Karel poslal ženi Fastradi. Po zmagi nad Obri je tudi oglejska patriarhi j a pridobila na vzhodu novih pokrajin, kjer je bivalo večidel pogansko ljudstvo, ki bi ga bilo treba pridobiti za krščansko vero. Kakor sklepamo iz Alkuinovih pisem Pavlinu, je bilo poslanstvo oglejskega patriarha, ki je po zruše-nju Ogleja bival v Čedadu, težko. V enem pismu namreč Al-kuin piše svojemu dragemu pri- Planji. V zimskih dneh je romal v mislih po zasneženih grebenih in senožetih. Zdelo se mu je, da sliši piš in šuštenje pršiča ob smučih. Od časa do časa se je umaknil v kot, počenil k lesenemu kovčku in privlekel na dan kup pisem in razglednic. Ure in ure je pregledoval domače kraje na svetlih razglednicah in jih s spretno roko prerisaval v večjo risanko. Neštetokrat je prebral vsa pisma, tako da je znal nekatera že na pamet. Vse to pa ga ni zadovoljilo in pomirilo. Prišli so trenutki, ko si je zaželel lepega gozdička nad vasjo, kjer spomladi vzcvetejo nagnoji in sklanjajo svoje grozdnate cvetove nad stezo. Zahrepenel je po prijaznem obrazu in srebrno deviškem smehu hribovske deklice, kateri bi mogel odkriti svojo žalost in zapuščenost. Iz njenih ust bi gotovo slišal preprosto besedo tolažbe. Nič ni vedel, kaj se godi doma. Vse je bilo tako daleč. V takih trenutkih je kot mesečen taval iz kraja v kraj, po mestnih parkih in okolici. Srečaval je družine, starčke in starke, mlade žene in dekleta. Mlajši moški so bili zdoma. Matere so spremljale svoje hčere kot pri nas otroke. Dobro je poznal si-cilijanske običaje in krvno osveto, zato je bil previden. Na teh sprehodih je večkrat srečal vitko dekle, ki se je sprehajala z materjo po mestnem parku. Od daleč jo je opazoval in v mislih premleval, kako bi se ji približal. Njeno dostojanstveno obnašanje jo je delalo prikupno. Ko oglje črni lasje in temne oči, ko češnje rdeče ustnice in beli porcelanasti zobje — vse to je bilo zanj omamna slika. Skrivši jo je skušal narisati, a se mu ni nikdar posrečilo. Vedno se mu je zdelo, da risbi še nekaj manjka. Ni dihala pravega življenja. Od daleč jima je sledil, ko sta se vračali, da je zvedel za njen dom. Kajkrat je kolovratil okrog hiše kot mačka okrog vrele kaše in čakal, kdaj jo bo zagledal na vratih. Dolgo je iskal prilike, kako bi se približal njeni materi. Nekega dne se mu je le posrečilo. Nanjo je naletel v trgovini za zelenjavo. Vljudno jo je pozdravil in se ji ponudil, da ji pomaga nesti na dom. Ni se branila, ker je bila precej obložena. Slavku je srce razbijalo od veselja in razburjenosti, ko je prvikrat prestopil prag njenega doma. Spoznal je Bruno. Prvi plahi pogledi so postajali iz dneva v dan bolj živi, goreči, žgoči. Smehljaj, ki je prvi dan trepetal na njenih ustnicah, se je spreminjal v zvonko hihitanje. Besede, ki so bile spočetka redke in tihe, kot bi govorila v cerkvi, so se zlile v živahno domače čebljanje, ki večkrat ni moglo prenehati. Slavko je imel prost dostop v njeno hišo. Mati mu je zaupala in dovolila, da se je v njeni navzočnosti pogovarjal s hčerko. Zdelo se mu je, da je našel drugi dom. Nič več mu ni bilo dolgčas. Domotožje je izginilo. Na domače je skoraj pozabil. Pisma so ostala povezana, le razglednice je odbral, da je Bruni pokazal domače kraje. Čudila se je hriboviti pokrajini. Najbolj pa je bila iznenadena, ko ji je povedal, da ljudje v teh krajih govorijo drugačen jezik. Tega res ni mogla razumeti. Kako naj govorijo drug jezik, če so v Italiji? Ni ji šlo v glavo, da bi Slavko govoril v tujem jeziku, ki bi ga ona ne razumela. Znano ji je bilo, da so v Italiji različni dialekti. Vedela je tudi, da je sicilijanski dialekt zelo malo podoben književni italijanščini. Da bi pa v Italiji govorili jezik, ki ima svojo slovnico, svoje pisatelje, to je bilo zanjo pravo razodetje. Slavko je živel ko v začaranem krogu. Zunanje dogodke je zasledoval zgolj zato, da je bil vsak dan na tekočem, kako in kam se pomika fronta. In kot je prej hrepenel in želel, da bi mu bila zopet odprta pot domov, se je zdaj skoraj bal dneva, ko bo moral zapustiti Sicilijo. Spoznal je, da se je njegovo srce navezalo na te kraje zaradi enega samega bitja. Čutil je, da mu Bruna nadomešča domače, da ga razume ali se vsaj trudi, da bi ga razumela. Včasih se mu je oglasila vest. Bil je razdvojen. Vedel je, da ne bo mogel tu ostati. Ali je prav, da se je navezal na to dekle? Čutil je, da so med njima tesnejše vezi kot prijateljstvo. Ni ji sicer dal nobenih obljub, toda ženska je ženska. Njena čustva so močnejša od razuma. Prišel je konec vojne. Ločitev je bila bridka. Bruna se je topila v solzah. Obljubil ji je, da ji bo pisal in da jo povabi v domače kraje. Preteklo je že nekaj mesecev, odkar se je vrnil domov. Domači kraji in ljudje so ga raztresli, da je prve čase pozabil na Bruno. Kmalu pa so začela deževati pisma, ki so ga zmeraj bolj vznemirjala. Spočetka je odgovarjal na dolgo in široko in nestrpno pričakoval odgovora. To dopisovanje pa je kmalu opazila mati. Zdelo se ji je sumljivo. Začela ga je nagovarjati, naj si izbere kako dekle in se oženi. Tožila mu je o starosti, da sama ne zmore več vsega dela, da bi bil že skrajni čas, da pride nevesta k hiši. Videla je, da se le obotavlja, da se nič ne briga za domača dekleta. Nekoč ga je vsa zaskrbljena vprašala, kdo mu piše toliko pisem. Povedal ji je resnico. Materi so se razširile oči od začudenja. Ni mu hotela verjeti. Mislila je, da se šali. Končno je spoznala, da misli jatelju, da je zaradi bližine krajev njegova dolžnost, ponesti krščanstvo med narode, ki jih je treba spreobrniti; on tudi ima vse potrebno za to vzvišeno poslanstvo. Delo je težko, toda vse je mogoče tistemu, ki veruje. Leta 796 je bil Pipin spet na vojnem pohodu proti Obrom, da bi uredil podjarmi j eno ozemlje. S Pipinom so šli tudi Pavlin in drugi škofje. V Panoniji so se srečali s solnograškim škofom Anionom in njegovim spremstvom, da se zmenijo o najprimernejših načinih za širjenje krščanske vere. Zapisnik o večdnevnem zasedanju je formuliral in oblikoval Pavlin. Ohranjen je tisti del, ki obravnava krst. V svojem spisu »Doneski k zgodovini devetega stoletja« piše zgodovinar Kos: »Gotovo ni samo slučaj, da je Pavlin, ko obravnava v tem spisu nekatere točke o sv. krstu, tudi omenil, da je frankov-ska vojska podvrgla vso zemljo do Donave v Panoniji; brez dvoma je hotel reči, da sedaj, ko je zemlja podvržena, pride na vrsto drugo delo, namreč da bo treba ondotne prebivalce krstiti in jih v jednem hlevu zj edini ti z drugimi kristjani.« Pavlin in Arnon nista na tem zasedanju obravnavala samo problema spreobračanja poganov, temveč sta tudi določila mejo med obema sedežema, ki naj bi bila Drava. Karel Veliki je to mejo dokončno odobril leta 811, ko je zaradi nje nastal spor med Arnonom in Pavlinovimi nasledniki Orsom in Masencijem. Pavlin in Arnon sta začela vsak na svojem ozemlju širiti krščansko vero. Vemo, da je bila glavna ovira pri misijonih solnograških duhovnikov neznanje domačega jezika. Ne vemo, kako je bilo v Ogleju, ali v Ce- dadu so gotovo poznali slovenski jezik. Ne poročajo, ali se je Pavlin še kdaj vrnil na oddaljeno ozemlje svojega misijona; gotovo pa je tja poslal svoje duhovnike. Iz leta 801 je pismo duhovnika Blancidija, kjer ta toži nad težavami pri pokristjanjevanju Slovencev. Dokaz, do kod je segal vpliv Ogleja, so svetniki, katerim so posvečali cerkve. V Ogleju so častili predvsem sv. Hermagora, sv. Fortu-nata, sv. Kancijana in sv. Vida. Pomen in veljavo oglejskega patriarha dokazuje dejstvo, da se je v okviru karolinškega imperija udeležil in suvereno posegel v vse važnejše cerkvene razprave. Njegovo ime je zable-stelo zlasti pri nastopih proti adopcionistom. Po nauku slednjih je Kristus pravi sin božji samo kot Bog, kot človek pa je njegov posinovljenec. Ta zmota je nastala v Španiji, a se je kmalu razširila tudi v bližnje dežele. Propagirala sta jo Feliks, škof v Urgelu in toledski škof Elipand. Najbrž je Karel po Al-kuinovem prigovarjanju sklical sinodo v Regensburgu, da bi razčistili Feliksov in Elipandov nauk. Prišel je tudi Feliks, ki je po dolgi diskusiji preklical svojo zmoto. Zaradi izrednih Pavlinovih zaslug na tej sinodi je Karel poklonil oglejski cerkvi dve diplomi: s prvo je dal oglejski duhovščini oblast, da iz svoje srede izbere patriarha, z drugo pa davčne in dajatvene olajšave. Toda Feliks je po povratku domov obnovil krivo vero. Elipand je frankovskemu kleru poslal pismo, kjer razlaga in brani nauk adopcionistov. Karel je po naročilu papeža Adrijana zbral tokrat sinodo v Frankfurtu. Kako je potekal ta cerkveni zbor, opisuje Pavlin v knjigi »Sacro-syllabus«. Na zasedanju je bila dokazana zmota adopcionistov resno. Začela mu je odsvetovati. Iz dneva v dan ga je karala, in med njima je zazijal prepad, ki se je zmerom bolj širil. * * * Slavko je odmaknil roko s čela in vnovič razgrnil pismo po kolenu. Amore mio! — ga je klicala Bruna. Iz listnice, ki jo je vedno nosil s seboj, je potegnil njeno sliko. Prijazno se je smehljala. V njenih očeh je žarela sreča. Zenici sta bili uprti naravnost vanj. Zdelo se je, da za tistim nasmeškom tiči beseda, ki bi jo rada spregovorila. Nič ni slišal, da je prišla mati iz hiše in nabirala sušce za kurjavo. Ko jo je opazil, je stala že pred njim in vsa zamaknjena buljila v sliko in pismo. Ustnice so ji trepetale. Njen pogled je bil srdit. Do te ženske je čutila pravo mržnjo. Izpraskala bi ji obraz. Vedela je, da je ta ženska kriva vseh nesoglasij, prepirov in žalosti, ki so kot slana zamorili tisto nežno ljubezen, ki je prej vladala med njo in sinom. »Slavko ! Poslušaj me,« je začela. »Ne bodi hud! Vedno sem ti dobro želela. Lepo te prosim, pusti to dekle. Tujka je. Saj veš, da raje umrjem, kot da mi jo pripelješ v hišo. Nobene naše besede ne zna. Povej mi, kaj bo delala v teh hribih? Vajena je toplih krajev, pri nas pa je pozimi mraz... Vse druge navade imajo pri njih ... Tu je treba delati. Le pomisli, kaj ti bo delala? — Poglej okrog, Slavko, saj je toliko pridnih deklet pri nas. Rade te imajo, ker si bil vedno pošten. Domačinke so! Poznajo naše navade, naš jezik! Premisli, Slavko!« »No, ali še niste končali svoje pridige? Saj pravim, da bi bili dobri za fajmoštra!« ji je zabrusil in se umaknil v hlev. Mati se je zlecnila. Besede so jo ko igle zbodle v srce. V njenih očeh se je zalesketala solza in ji zdrknila po licu. S težavo se je premaknila in vsa sključena odšla v hišo, kot bi ji naložili težko breme na pleča. Zdelo se ji je, da je nekdo položil trnjev venec okrog njenega srca. * * * Drugega dne je moral Slavko na pašo. V vasi niso imeli stalnega pastirja, zato so se vrstili od hiše do hiše. Krave so pasli najprej na gmajni, v jeseni pa po senožetih, ker otave niso kosili. Ogrnil si je star, zakrpan suknjič, vtaknil pod pazduho knjigo in majhno risanko in z dolgo leskov-ko pognal krave v breg. Muh ni bilo več, zato mu živina ni delala preglavic. Suknjič je pogrnil v mehko travo in se zlek-nil nanj. Prekrižal je prste in si z dlanmi podprl tilnik, da je pol ležal pol slonel ter se pozibaval kot v naslanjaču. S pogledom je zdrsnil po pobočju, v sedlo, kjer je čepela vasica Hrastje. Od tam pa je njegov pogled lezel po nasprotnem pobočju proti Planji. Zamislil se je. Včerajšnje besede so ga zadele. Dolgo v noč jih je premleval. Zdelo se mu je, da ima mati svoj prav. Ce vse dobro premisli, mu le dobro želi. Vedno so ga imeli za zavednega Slovenca. Kaj bi zdaj rekli, če bi pripeljal tujko v hišo? Čudili bi se. Posmeho-vali bi se mu. Premalo je razmislil o tem, da Bruna ni za te kraje. Mati prav pravi, da bi se ne mogla privaditi mrzlemu podnebju. Vleklo bi jo le na jug. Najbolj ga je vznemirjala misel, da ni za kmečko delo, vsaj za tako ne, kot ga zahtevajo razmere in kraji, v katerih bi morala živeti. Vedno bolj je spoznaval, da mu mati prav svetuje, naj si izbere ženo med domačimi dekleti. Njemu končno ne zadostuje le ženska, s katero bi se igral kot s punčko. Potrebna mu je dobra gospodinja, ki bo kos vsakdanjim skrbem in težavam, ki bo pripravljena na žrtve in bo z veseljem sprejela breme materinstva. Da bi pa zmogla vse to, bo morala zajemati moč iz zaklada ljubezni. Da, ljubezen — je pomislil Slavko. Ali ni vzklila med Bruno in mano prava ljubezen? Ali bi ne bila dovolj močna, da bi prebrodila vse ovire in zapreke? Zatopil se je sam vase in prav v globini srca je začutil praznoto. Zazdelo se mu je, da njegova ljubezen do Brune ni bila iskrena. Vnel se je zanjo kot kup slame, ker je iskal nekoga v zapuščenosti in dolgočasju. Pravega zaupanja med njima pa ni bilo. Ni ji odkril svoje notranjosti in ni prodrl v skrite kotičke njenega srca. Vse je ostalo le pri površju. Nitke domačnosti, prijaznosti in nežnosti pa so ju kljub temu tako povezale, da se jima je ob slovesu zdelo, da ne bosta mogla živeti drug brez drugega. Ob misli, da bi pripeljal v hišo žensko, ki jo premalo pozna, se je zlecnil in sklenil, da napiše Bruni dolgo pismo. Zahvalil se ji bo za dobroto in prijaznost v času težkih dni tujine in ji obljubi svoje prijateljstvo. V teh mislih ga je zmedel Toninov Fran j o, ki je prihajal po listnati stezi skozi gozd in piskal na razglašene orglice. Bil je siromak, čeprav so imeli doma vsega dovolj. Kljub doraščajočim letom je bil le otrok. Zaostal je v rasti in v duševnem razvoju. Bil je suhe postave, gologlav, s hlačnicami do kolen, čevlje pa je večkrat nosil kar očetove, da so mu noge opletale v njih. Imel je temne, košate, nakodrane lase kot črnci: njegov obraz je bil spačen, zagorel, ustnice štrleče, z očmi pa je škilil. Ko je gledal človeka, so mu zenice nemirno švigale iz na podlagi Elipandovega pisma, iz katerega so zbrani očetje o-vrgli posamezne točke. Po tesni zborovanju je Karel poslal v Španijo ljubeznivo pismo, kjer vabi heretike, naj se vrnejo v edinost vere. Poslal jim je Hadrijanovo pismo in Pavlinov Sacrosyllabus. To je kratko Pavlinovo delo, a vsebuje poleg prikaza krivega nauka bistvo katoliškega nauka, škof Pavlin je ovrgel Feliksov krivi nauk na podlagi sv. pisma in spisov cerkvenih očetov. Knjižica je ohranjena v dveh redakcijah: prva je priprava na veliko zasedanje, nekak traktat, ki naj bi prepričal španske katolike; druga je samo izvleček prve, ki naj bi jo rabili v šolah in na razpravah. Leta 796 je Pavlin zbral podložne škofe v Čedadu. S tem je obnovil staro disciplino, po kateri naj bi se provincialni koncili vršili dvakrat na leto. Pavlin je odprl zasedanje z govorom in dokazi o upravičenosti dodatka k Veri »Filioque« (...in Sina, v daljši sosledici besed: »...ki izhaja iz Očeta in Sina«), šlo je torej za govor in razpravo o Sv. Trojici, že koncil v Carigradu je potrdil božanstvo Sv. Duha in sprejel formulo: »ki izhaja iz Očeta...«. Koncil v To-ledu je spregovoril še o odnosu med Sinom in Sv. Duhom. Formulo so prvič uradno rabili na frankfurtski sinodi. Rabil jo je Pavlin v Sacrosyllabusu in Karel v pismu španskim škofom. Najbrž je Pavlin že v Frankfurtu obljubil, da bo formulo razložil in osvetlil. To je namreč uresničil na čedadskem koncilu. V rimski Cerkvi so še dolgo vztrajali pri prejšnji obliki, da ne bi dražili občutljivosti vzhodnjakov. Teološki razpravi sledijo predpisi o disciplini in morali. Gre za sedem kanonov, ki naj bi urejevali disciplino duhovnikov; štirje kanom se tičejo sv. zakona, eden ženskih samostanov, eden praznovanja nedelj in eden pobiranja desetin. Toda Feliks si ni dal pokoja. Poslal je Karlu podroben opis svojega nauka. Ta ga je predal Alkuinu, da ga dokončno ovrže. Alkuin je predlagal Karlu, da bi si v tem delu pridružil druge učene može, predvsem Pavlina. Tako je Pavlin od samega kralja dobil naročilo, naj ovrže Feliksov nauk. Sledila je v ta namen sinoda v Aachenu, katere se Pavlin ni udeležil. Cim je Pavlin končal ovržbo, jo je poslal Karlu s pismom. V njem piše o povodu in vzroku knjige, da je začel delo, da ustreže kralju, a da ga je moral prekiniti zaradi nepredvidenih dolžnosti, da ga bo dokončal tudi sedaj, ko je Feliks utihnil. Delo je končal 366. dne v letu, torej v prestopnem letu 800. Pisal ga je po vsej verjetnosti dve leti. Na koncu prosi kralja, da bi knjigo izročil prijatelju Alkuinu kot dokaz ljubezni in prijateljstva, ker se boji, da ne bi mogel narediti prepisa. Delo je napisano v treh knjigah. Prva je mnogo daljša; po tej je namreč Feliks preklical dokončno svojo zmoto in je konfutacija izgubila na aktualnosti. Alkuin se je silno razveselil tega Pavlinovega apologet-skega dela in v pismu Arnonu zelo hvali v njem obliko, slog in dokaze. Tako zaključuje pismo: »Srečna Cerkev in srečno krščansko ljudstvo, dokler ima takega branitelja katoliške vere!« Po starih letopisih je Pavlin umrl leta 802, ko je 15 let vodil oglejsko Cerkev. Imel je šestdeset ali malo več let. Njegovo truplo so pokopali v največji če-dadski cerkvi. Pavlinovo ime ni prišlo v rimski martirologij in kota v kot. Tudi glava se mu je tresla. Imel pa je lepo lastnost, da se ni bal ljudi. Le utihnil je, če se mu je približal tujec. Doma se je bal edino očeta,, ker ga je večkrat silil k delu, ki mu pa ni dišalo. Sosedovega Slavka je imel bolj rad kot domače. Odkar se je vrnil domov, je zmeraj stikal za njim. »Hooo! Sla-avkooo!« je že od daleč klical z debelim glasom, ki je čudno zvenel iz njegove otroške postave. Slavko se je naslonil na komolec in se ozrl proti hosti. »Ho-o!« je odgovoril. Fran j o se je pognal proti njemu in nerodno opletal z nogami, kot bi bil pijan. Smejal se je od veselja, da se je vsa koža na obrazu zgrbančila in zadobila starikave poteze. »Ha-ha-ha!« se je zarežal, ko se je ustavil pred Slavkom. »Čuješ, utekel sem mu, uj, kako sem mu utekel!« je ponavljal in se z orglicami in dlanjo udarjal po kolenu. Slavko je razumel njegovo misel. Kljub temu ga je vprašal: »Komu si utekel, Franjo?« »Našemu Toninu sem utekel. Uuu, kako sem utekel! ... Franjo, po listje! mi je ukazal, jaz sem pa kar utekel!« Očetu je zmeraj rekel »naš Tonin«, kot je slišal govoriti mater. »Čuješ, Slavko, ali imaš kako cigareto?« je prosil. Slavko, ki je že poznal njegove muhe, je koj segel v žep in privlekel na dan leseno škatlico. Franjo je sedel k njemu in ves drgetal od razburjenja. Tobak je imel nad njim tako moč, da se je ves tresel, ko je zagledal cigareto. Alkohola ni maral. Če so mu pokazali kozarček žganja, je kar zbežal iz hiše. Slavko mu je ponudil cigareto, ki jo je strastno zgrabil. Oči so se mu svetile in mu švigale iz kota v kot. Roka se mu je tresla in ko mu je Slavko prižgal, je žulil in cuzal, da so se mu vdirala lica, in škilil v pepel, ki se je delal na ogorku. Slavko se je zagledal v orglice, ki so ležale pred njim v travi. Bile so oslinjene in zgrizene. En del pokrovčka je že manjkal, da so kazale železna rebrca s tankimi jezički, ki so bili ponekod že nalomljeni. »Ali imaš muziko?« ga je vprašal. Franjo je zapičil svoj pogled v orglice, segel z desnico po njih, z levico pa ni izpustil cigarete. »Mhm!« je zagolčal in vlekel: »Mp! Mp!« Vse je izcuzal, do zadnjega ogorka, tako da se mu je papirček prilepil na ustnice. Ko ga je speklo, je zivnil in s prstom otresel ogeljček v travo. »Pepac je rekel, da mi bo dal "ramoniko". Ej, kako bom godel!« »Harmoniko ti bo dal?« se je čudil Slavko. »Ramoniko, ramoniko!« je ponovil Franjo. Slavko je opazil obrasnik na njegovi levici in se spomnil na dogodek, o katerem so mu že drugi pripovedovali. »Kaj pa si tu naredil?« ga je vprašal in pokazal na roko. Franjo je dvignil glavo, razkrečil usta in se za-režal: »Hahaha!« »Ali te je pičila čebela?« »Haha! Čebela, čebela!« Slavko je vedel, da je med vojno našel v očetovem žepu pištolo, ki je bila tako svetla in srčkana, da se mu je zdela prijetna igrača. Obračal jo je po rokah, sprožil petelina in krogla mu je predrla dlan. Ko je stopil s krvavo roko pred domače, so ga prestrašeni spraševali, kaj je naredil. Zarežal se jim je in rekel: »Čebela me je pičila!« »Kakšna pa je bila tista čebela?« ga je vprašal Slavko. »Takale!« je pokazal Franjo. »Pritisnil sem jo, pa je naredilo: Tum! in me je uklala! Hahaha!« »Ali si imel revolver?« »Levolver, levolver! Naš Tonin ga je imel skritega v janki in sem ga staknil.« Slavko se mu je smejal in opazoval, kako so se spreminjale poteze na njegovem obrazu. Vzel je risanko in v nekaj črtah prenesel njegovo podobo na papir. Franjo je pokleknil, se uprl s komolci v travo in buljil v risbo. »Oo, kako je lep!« se je čudil. Slavko mu je dal risanko v roko in vprašal: »Kdo pa je ta?« »Hahaha! Franjo! O, kako je lep! Ali bo moj, a?« Slavku se je dobro zdelo, da ga je z malenkostjo zadovoljil. Odtrgal je list in mu ga dal. Franjo je še nekaj časa škilil v podobo, nato jo je spoštljivo pritisnil na prsi in z ljubeznivim pogledom švigal po Slavku ter ugibal, s čim bi mu povrnil. »Jaz ti bom naredil prav lepo šibo, da boš pa-sel krave,« je rekel in pokazal po živini, ki je pravkar začela uhajati čez mejnike. Oba sta vstala in se zapodila za kravami. Franjo je mahal s šibo po zraku, racal za Slavkom in vpil na vse grlo: »Hoo! Liska, Pirha, Sivka, Ča-dana, nazaaj!« S težavo sta zavrnila krave, ki so postale nemirne, kot bi čutile slabo vreme. slavni zgodovinar Muratori se začudeno sprašuje, kako da ga kardinal Baronio ni vključil vanj, ko so tam našla mesto imena ljudi, ki so po svetosti in zaslugah daleč za njim. Pavlin je namreč že za življenja užival velik sloves učenega, modrega in svetega moža. Po njegovi smrti so ga začeli kmalu javno častiti, najprej v njegovi domovini in nato se je njegovo češčenje razširilo daleč, celo v Francijo in v Nemčijo. V oglejskem liturgičnem letu je bil do 16. stoletja Pavlinu posvečen 11. januar, odtlej pa 9. februar. O njegovi izredni osebnosti, o njegovem vplivu na življenje v karolinškem imperiju, o njegovih pisateljskih in pesniških odlikah so mnogo stoletij po njegovi smrti pisali študije in razprave. Pesniki ga opevajo kot legendarno osebnost. Pesnik Ellero ga v njemu posvečeni himni tako pozdravlja: »Pozdravljen jasnovidec, mislec in apostol / veliki Pavlin pozdravljen!« V pesmi Ivana Trinka »Slovenci sv. Pavlinu« sta morda najbolj značilni zadnji dve kitici: Trpin Slovenec Ti tudi spleta skromen venec. Saj tvoje mu ime je drago, saj tudi zanj, pastir in skrben [oče imel srce si vroče in dušo blago. Pavlin, vladika! Oglejske cerkve kras in dika! Naj klanja slednja se ti glava; od veka v vek naj tebi se oglaša hvaležna pesem naša in večna slava! PROF. ALOJZIJ TUL Sto let Sueškega prekopa 11869-19691 Letos poteka sto let, odkar je bil zgrajen Sueški prekop, ki povezuje Sredozemsko morje z Rdečim morjem oziroma Indijskim oceanom po najkrajši možni poli. Slovesno so ga odprli 17. novembra 1869 z velikim zmagoslavjem in ob prisotnosti številnih evropskih vladarjev in drugih več tisoč tujih gostov, da o domačih egiptovskih udeležencih od najvišjih kraljevih in sultanovih predstavnikov pa do puščavskih beduinov niti ne govorimo. Le-teh je bilo po poročilih očividcev na desettisoče od blizu in daleč, kajti hoteli so z lastnimi očmi videti novo morsko pot sredi njihovega nemotenega kraljestva — peščene pustinje. Od tedaj je po Sueški morski ožini plulo na desettisoče velikih in manjših ladij z milijoni potnikov in tonami vsakovrstnega blaga iz Evrope v Azijo in v obratni smeri. Ta prekop je namreč zelo skrajšal pot v Azijo, kajti ladjam ni bilo treba več pluti okoli Afrike. Te edinstvene prednosti so se zavedale vse države, zlasti še ev- Nato sta sedla v neko jamo, da sta bila v zatišju, ker je od severa zapihal hladen veter. Franjo je začel rezljati leskovo šibo in bil tako zaverovan v svoje delo, da so se mu kar sline cedile iz na pol odprtih ust. Slavko pa je začel vnovič razpredati svoje misli okrog Brune, matere in znancev. Na tihem se je jezil sam nase in tuhtal, kako bi se čimprej rešil iz mrež, v katere se je bil tako nepremišljeno ujel. * * * Minili so dnevi. Listje je orumenelo, pordelo in se prelivalo iz barve v barvo. Bukov gozd je bil kot pisana mavrica. Slavkovo pismo je romalo na Sicilijo. Nekaj tednov je čakal, odgovora pa ni bilo. Vsa pisma, razglednice in slike je povezal z rdečim trakom, jih zavil v časopisni papir in vtaknil na dno lesenega vojaškega kovčka pod knjige in druge papirje. Nekaj dni je zbegano letal okrog in ni nikjer našel pravega obstanka. Končno ga je le ustavilo in umirilo delo v društvu. Izvolili so ga za tajnika. Otroci so se pripravljali na nastop. Bili so brez kulis. Doma je zlepil velike pole ovojnega papirja, jih raztegnil čez vso steno v izbi in začel slikati ozadje za oder. Narisal je drevesa, velike gobe in palčke z dolgimi bradami in rdečimi kapicami. Pripravljal je plakate in vabila za razne nastope odraslih. Delo ga je uravnovesilo. Tudi z materjo je postal bolj prijazen. Opogumila se je in mu zopet začela namigavati, kako lepo bi bilo, če bi prišla mlada gospodinja k hiši. Čeprav je bil večkrat zdoma in je marsikatero delo zaostalo ali pa ga je morala sama opraviti, mu ni nič očitala. — Se bo že kje obesil za kako krilo! — je na tihem upala. Slavko je imel povsod velik ugled: pri sosedih, prijateljih, zlasti pa pri dekletih. Imel je veliko lepih lastnosti. Krasilo ga je vse to, kar očara žensko. Bil je prijazen, nikjer ni prišel v zadrego. Vse so ga poznale kot najboljšega smučarja, vedele so, da lepo riše, poleg tega pa je imel tudi fotografski aparat, ki je bil za gorske kraje redkost in prava privlačnost. S tem je znal ustvarjati pravo čudo. Z umetniškim čutom je poiskal kraj, ozadje, svetlobo in čas, da so fotografije kljub morebitnim manj lepim obrazom postale zaokrožena lepota. Dekleta so ga kar požirale z očmi in iskale njegovo družbo. Veselile so se vsakega trenutka, ki so ga preživele v njegovi bližini. Le eno jih je motilo. Njegov dom, ki je stal na visokem. Vsaka si je želela v dolino in čakala, da bi iz doline prišel ženin. Slavko jih je opazoval. Ugajala so mu lepa žametna lica, pridne roke, iznajdljivost in gibčnost. Na društvenih sestankih in pri vajah je imel dovolj prilike za ocenjevanje. Tudi v knjižnici je pogledal, kam romajo knjige, da je videl, katera največ bere. Večkrat ga je zaneslo v to in ono hišo. Tudi pri Petrovih se je ustavil, kadarkoli ga je pot vodila na Skalo. Z Zorko sta bila prijatelja že iz zgodnje mladosti. Pogostoma sta se srečavala, zlasti ob nedeljah, drug drugemu sta zaupala svoje težave, a med njima ni bilo tesnejse vezi kot jo ustvari prijateljstvo. Zato ji ni Slavko nič zameril, ko je zvedel, da si je izbrala fanta. Prišla je vojska, zmešnjave in Zorka je začutila, da je njen fant ne bo mogel osrečiti, ker si nista bila po duši in srcu sorodna. Zaprla se je sama vase in fantu odklonila roko. Dolgo je oklevala in cincala, preden se je odločila za ta korak. Bilo ji je celo žal in so se porajali trenutki, ko bi bila vse pustila in se zaprla v samostan. Končno je le prebolela. Hudo je bilo. Pripravila je balo, mislila na novi dom, hrepenela je po otrocih, nenadoma pa se je vse zrušilo. Od vsega upanja in načrtov ji je ostala samota in zapuščenost. Zvedela je, da se je Slavko srečno vrnil domov. Dolgo se nista videla. Nič ji ni pisal, ker ni maral motiti njene ljubezni. Cenila je to njegovo obzirnost. Zdaj pa si je od srca želela, da bi se povrnili trenutki, ko bo nekoč v njegovi družbi. Čutila je, da si imata veliko povedati. Slavko se ji je približal, a jo je bolelo, ker ni videla na njem tiste vedrine, ki jo je pričakovala. Slutila je, da tudi njega nekaj tare in da si medsebojno skrivata tajnosti. Oba sta želela, da bi čimprej bruhnile na dan. Sama se je najprej opogumila in mu zaupala svojo odločbo. Slavko ji dolgo ni maral verjeti. Tudi to jo je bolelo. Poizvedoval je naokrog in ko je spoznal, da je res, se ji je približal s prijateljskim srcem. Trudil se je, da bi izpolnil vrzel, ki je zazijala v njeni notranjosti. Kot potoček so mu žuborele besede, ko ji je pripovedoval svoje dogodivščine iz vojske. Nič ji ni skrival. Tudi o Bruni ji je vse povedal. V zimskih dneh ji je priskrbel smuči, da sta šla sama in z drugimi na Planjo, kjer so bile lepe dolinice in gladke vzpetine, po katerih so se spuščali in rezali sneg, da je sikajoče švistelo, kot bi vetrič pihal skozi igličevje. Zimski večeri so jima potekali v veselih razgovorih na peči. Tudi Zorkini domači so radi poslušali Slavka. Domov je prihajal ves blažen, skoraj omotičen. Čutil se je prerojenega. Mati se je čudila njegovi spremembi in razigranosti. Slutila je, da se nekaj čudežnega dogaja v njem, a ni imela poguma, da bi se s svojo radovednostjo približala temu njegovemu ropske velesile, ki so za svojo trgovino in industrijo uvažale surovine iz Azije in Daljnega Vzhoda. Zaradi tega so se sporazumele za njegovo skupno u-pravljanje in ga proglasile za mednarodno vodno pot, odprto ladjam vseh držav v mirnem in vojnem času. To je trajalo do leta 1956, ko je egiptovski predsednik Nasser nasilno podržavil Sueški prekop (ki pač gre po egiptovskem narodnem ozemlju), obetajoč si od tega ukrepa znatne finančne dohodke ter neomejeno nadzorstvo nad prekopom in s tem diktiranje pogojev posameznim državam in velesilam. Prva žrtev je bil Izrael, čigar ladjam Egipt ne dovoli uporabljati prekopa. Od zadnjega spopada z Izraelom leta 1967 pa je Sueški prekop zaprt za vse ladje, ker egiptovska vlada noče odstraniti potopljenih ladij iz njega. Zato izgleda, da stoletnice njegovega odprtja ne bo mogoče primerno proslavljati. PRVI NAČRTI ZA PREKOP Zgodovina nam ve povedati, da so bile s tem prekopom vedno povezane znatne težave zlasti z njegovo graditvijo. Zamisel o povezavi Sredozemskega morja z Rdečim je stara tako rekoč kot svet ker so se z njo ubadali Žc stari narodi. Egiptovski faraoni so baje Nil povezali s Sueškim zalivom v Rdečem morju, a le za majhne ladje. Rimljani so skušali obnoviti faraonov prekop, a po njihovem odhodu ga je zopet zasul pesek. V 16. stoletju so Benečani predlagali, da bi spet prekopali faraonov prekop, ali morska pot okoli rtiča Dobre nade je odvrnila zanimanje za predlog Beneške republike. Angleži, Ho-landci in Portugalci so ves promet iz Azije in dežel Daljnega Vzhoda preusmerili okrog Afri- ke. Zato je nad Sueško oiino štiri stoletja zavladala pozaba in tišina, katero je motil le kak drzen arabski trgovec na vel-blodih. Zamisel, da bi spojili Sredozemsko in Rdeče morje z vodnim prekopom čez Sueško ožino in s tem obnovili staro trgovsko pot na Daljni Vzhod, je vzpodbudila Napoleona, ko je le-ta zavzel Egipt. Leta 1798 je posebni skupini znanstvenikov z inženirjem Leperom načelu naročil, naj proučijo vprašanja s tehnične strani. Zaradi netočnih meritev je inž. Lepere prišel do zaključka, da je delo težko izvedljivo, češ da je med vodami obeh morij desetmetrska višinska razlika. To je francosko vlado odvrnilo od nadaljnjih korakov v tej smeri. Toda romantična in živahna preteklost ožine je v naslednjih desetletjih zamikala več zaneše-njaških človekoljubov, ki so bili prežeti z velikopoteznimi načrti in zamislimi o zbližanju ljudstev vsega sveta. Eden izm?d teh je bil Prosper Enfantin, voditelj francoske filozofske šole, poznane pod imenom »Bratovščina sv. Simona«, ki je leta 1846 ustanovil v Parizu mednarodno študijsko društvo za preučevanje pregraditve Nila in prekopa preko Sueške ožine. Toda egiptovski vladarji so pokazali malo razumevanja za takšne želje Evropejcev. NASTOP FERDINANDA LESSEPSA Od leta 1833 do 1837 je bil francoski konzul v Kairu Ferdinand Lesseps, ki se je tudi začel osebno zanimati za zamisel o gradnji prekopa skozi puščavo med Sredozemskim in Rdečim morjem. Spoznal se je tako s Prosperom Enfantinom ter nekim drugim rojakom, to je Adol- svetišču. Potrpežljivo je čakala, da bo sam razgrnil pred njo zaveso svojih skrivnosti. Tudi to je dočakala. Sneg je skopnel. Slavko je popravljal orodje, natikal motike in lopate, da bi začel rezati zemljo. S smehljajem na obrazu se je približal materi in jo na pol v zadregi vprašal: »Mati, kaj pravite, ali naj se oženim?« Materi so žarele oči v svetlem ognju in po vsem telesu jo je spreletelo nekaj pomladnega in mladostnega. »Oh, Slavko, kolikokrat sem te že prosila!« je rekla. »Le poglej moje roke! Same koščice so še, za nobeno rabo niso več. Čas bi že bil, da bi se malo oddahnila. Ali si že izbral? Povej, Slavko, katera je? Ne vprašam, če je lepa, samo to bi rada vedela, ali je pridna. Veš, Slavko, dober glas gre v deveto vas. Jaz bi samo to želela, da bi se zmeraj rada imela in da bi bil mir pri hiši.« Slavko je že nekoliko zavihal nos, ker so mu pridige presedale, a danes materi ni zameril. Bil je preveč dobre volje. »Zorko sem izbral,« je rekel. »Zorko? Tonovo Zorko? Čast Bogu, Slavko. Pridna je. Ta bo prava za našo hišo.« Slavku je dobro delo, da je mati zadovoljna. »Ali si jo že vprašal?« »Še ne, mati. Hotel sem prej vas vprašati.« Mati se je nasmehnila. Vesela je bila, da ji sin zaupa, da jo še vpraša za svet, čeprav je že zrel mož. »Kar pripelji jo, Slavko, in povej ji, da jo pričakujem z odprtimi rokami.« H! * * Vse drevje je bilo v cvetju, kot bi bilo posuto z belimi snežinkami. Lastovice so se vrnile in cvr-kutale pod žlebovi, povsod se je porajalo novo življenje. Slavko in Zorka sta sedela pod cvetočo cim-boro za Tonovo hišo. Kadarkoli je zapihal vetrič, je otresel nekaj cvetnih lističev, ki so jima padali na lase. Oba sta bila zamišljena. Slavko je držal v roki fotografski aparat, s katerim sta se pravkar fotografirala. Hukal je v lečo in jo brisal, čeprav ni bilo niti praška na njej. Zorka se je igračkala s pisano vrvico, s katero je imela na rokavih in ovratniku obšito belo bluzo. Slavko je odložil aparat, zakašljal in se zamaknil v njen pas. Na njem so bile uvezene velike planike in encijan. Rahlo jo je prijel za roko in se z globokim pogledom zazrl v njene oči. »Zorka, danes te moram nekaj vprašati... Upam, da bom vesel tvojega odgovora.« Zorka se je zdrznila. Slutila je. Plaho je umaknila pogled, ki je zaplaval v daljavo. »Pri nas doma je tako prazno, pusto. Mati je stara. Potrebovali bi novo moč, nekaj novega življenja. Kaj praviš ... midva se poznava že veliko let. Prijatelja sva bila. Ali bi hotela ti priti na moj dom? Ali bi se hotela za vedno združiti z mano in postati moja žena? Lepo te prosim, ne odreci tej moji prošnji. Tudi z materjo sem že govoril. Rada te ima kot jaz in z odprtimi rokami te pričakuje...« Zorka je ko v sanjah poslušala te besede, ki so jo iznenadile. Padale so kot balzam na njeno srce. Bila je vesela in hkrati nemirna. Kri ji je bušila v glavo, da je zardela ko mak. Dih ji je zastajal in pred očmi se ji je zgrnila tanka koprena, kot bi se imela onesvestiti. Šele Slavkova roka, s katero jo je pobožal po laseh, jo je vzdramila, da se je okre-nila in ga z velikimi očmi pogledala. Težko se je oddahnila. Slavko se je smehljal in ustnice so mu vztrepe-tavale. Nekaj trenutkov sta tiho gledala drug drugega, kot bi se ne bila še nikdar videla. Molče sta se spraševala: Ali sva ustvarjena za skupno življenje? Zorka je povesila veke in jecljaje povedala: »Ako upaš, da bom osrečila tvoj dom, sem pripravljena prestopiti vaš prag in s tabo živeti.« S težavo je požrla slino in globoko dihala, da so ji valovile prsi. Slavko ji je hvaležno stisnil roko, se sklonil k njej in jo poljubil. Srce mu je razbijalo od veselja. Najraje bi bil zavriskal. Od severa je zavel močan piš, da so se stresle veje in po njunih glavah se je usulo belo cvetje, kot bi se narava sama veselila tihe sreče, ki ju je navdajala. * * * Slavkova mati je bila preveč blažena, da bi sama zase ohranila veselo novico o nevesti, ki bo kmalu poživila njih dom. Njena notranjost je prekipevala od zadovoljstva, zato je kmalu povedala sosedi, da se njeno trpljenje bliža koncu, ker bo dobila družbo in pomoč. Novica se je razširila kot blisk. Čeprav so Zor-ko dobro poznali, so se od kraja trudili, da bi na njej našli kak prašek, ki bi sprožil plaz opravljanja. Dekleta, ki so rade pogledovale za Slavkom, so iz zavisti začele otresati jezike: Ho! Starati se je začela in je videla, da drugega ne bo, pa se je nanj obesila! Naj le gre na Ravnico, bo že videla, kaj se pravi delati! Vse bo morala znesti v oprtniku. Postarala se bo in prezgodaj legla v grob! phom Linantom de Bellefonds, ki je bil inženir za osuševalna dela pri egiptovski vladi. Ta je namreč leta 1840 opravil nova merjenja na Sueški ožini in dokazal, da ni nobene višinske razlike med gladino Sredozemskega in Rdečega morja. S tem je popravil napako inženirja Lepe-ra in dokazal, da je prekop tehnično izvedljiv. O teh svojih ugotovitvah je obvestil Lessepsa, ki je kot diplomat tedaj služboval v Evropi. Daleč od Egipta je bil že skoro pozabil na Sueški prekop, da mu razne okoliščine niso spet obudile misli na domišljijo o časih, ko je služboval v Kairu in sanjal o Sueškem prekopu... Zaradi spletk na dvoru francoskega cesarja Napoleona III. je leta 1849 zapustil diplomatsko kariero in se umaknil na posestvo svoje tašče. Leta 1853 mu za škrlatinko umre žena. Tako osamljen in odtrgan od sveta in dogajanja v njem se je še bolj posvetil kmetovanju na posestvu. Toda leta 1854 je prišlo do odločilnega preobrata v njegovem življenju. Iz časopisov je zvedel, da je egiptovski podkralj (kediv) Abbas umrl in da ga je nasledil Mohamed Said, ki ga je med svojim bivanjem v Kairu še kot dečka učil jahanja, tako da sta postala velika prijatelja. Od tedaj Lesseps ni imel več miru. V odgovoru na poslane čestitke, ga je mladi Said, gospodar Egipta, povabil, naj ga čimprej obišče. Lesseps se je brez pomislekov odpravil v Egipt, kajti v svoji daljnovidnosti je zaslutil, da je napočil čas za uresničitev sanj o prekopu, o katerem je v mladih letih toliko razmišljal. Nekega dne — 15. novembra 1854 — je Ferdinand Lesseps med vojaškimi vajami sredi puščave stopil v Saidov šotor in mu začel razlagati, kako svet potrebuje krajšo pot na Daljni Vzhod; kako bi prehod zbližal ljudstva vsega sveta in prinesel veliko slavo Egiptu. Podkralj je pazljivo poslušal prijatelja in se naposled obrnil do Lessepsa dekoč: »Prepričal si me in sprejemam tvoj načrt. Zagotavljam ti svojo pomoč in zaupanje.« Brž je ukazal prekiniti z vojaškimi vajami in se vrniti v Kairo. 30. novembra 1854 je že dal prvo koncesijo za ustanovitev družbe za pripravo načrtov za graditev Sueškega prekopa. Lessepsa je določil za njenega ravnatelja. Koncesija velja za dobo 99 let; sam podkralj bo dodelil potrebno zemljišče; prekop bo odprt za ladje vseh držav; dobiček se deli po tem ključu: 15 % egiptovska vlada, 75 % družbi in 10 % ustanoviteljem družbe. BOJ S TEŽAVAMI IN OVIRAMI Ferdinand Lesseps je s pridobitvijo egiptovskega podkralja za uresničitev načrta o prekopu Sueške ožine dosegel izredno pomemben uspeh. Toda kakor hitro je mednarodna javnost zvedela o tem načelnem dogovoru, se je Lesseps znašel pred novimi težavami in ovirami vseh vrst. Uresničitvi načrta o Sueškem prekopu je najbolj odločno in nepopustljivo nasprotovala Anglija z lordom Palmer-stonom na čelu, ki se je iz zavisti in sovražnosti do Francije bal, da bi nova prometna zveza z Daljnim Vzhodom okrnila angleško trgovino in politični vpliv v Aziji. Nič ni pomagalo Les-sepsovo osebno prepričevanje, da bo prekop koristen za vse države. Zaradi nasprotovanja Anglije tudi druge evropske velesile kot Francija in Avstrija niso marale javno podpreti Les- Pobožna je, zato sili v višave, da bo bliže Bogu! Ji bo že splahnela tudi pobožnost! Ali misli, da je našla zaklad? Slavko ne bo čepel doma. Preveč je vajen okrog kolovratiti. Od žalosti bo umrla. * * * Slavko in Zorka sta včasih ujela te govorice, a sta se vsemu nasmehnila: — Naj le govorijo! Pridno sta zagrabila za delo in začela pripravljati vso drobnjarijo, ki je potrebna za skupno življenje. Kot ptice sta znašala svoje gnezdeče. Zorka, ki je bila sama šivilja, je dolgo v noč krojila, šivala in vezla. V svoji omari je kajkrat preštela in pregledala, kaj še manjka. Bila je zelo iznajdljiva in je imela dober okus. Mati jo je kregala, ko je videla, da si krade spanje in ji vidno pešajo moči. Slavko se je tako oprijel doma, da so se mu vsi čudili. Po cele dneve ga ni bilo iz hiše. Vse je hotel prenoviti. Bil je pleskar in zidar. Iz papirja si je napravil kapo, si opasal star materin predpasnik in začel beliti sobe. Z veliko potrpežljivostjo je okrasil izbo in spalno sobo. Stene v izbi je po-sejal s planikami, encijanom in slečem. Po ure in ure je prečepel na klopi in s čopičem mešal barve na kosu okenske šipe. Mati ga je vsa zamaknjena opazovala in ker mu drugače ni mogla pomagati, je skrbela, da ni bil lačen. Tudi prave kave mu je skuhala. »Popij, Slavko, popij! Saj je le požirek!« mu je silila. Vsa srečna je bila, ker se ni branil. S sklenjenimi rokami je stala pred njim in z mežikajočimi očmi sledila vsaki njegovi potezi. V spalni sobi je posejal stene z gnezdeči, iz katerih so čivkali mladiči in zevali z lačnimi kljunčki. Vsa hiša je dišala po barvah in apnu. Stari duh po plesnobi in postanem je izginil. Ko so bile sobe prepleskane, je pretaknil vse kote in urejeval razmetano orodje. Izpod stopnic je zvlekel stare, raztrgane in plesnive čevlje, jih z bre-zovko ometel in vse znesel na podstrešje. V kleti je poDravil pod, na katerega so stresali krompir, ker je bil že ves sprhel. Kalanice, ki so bile razmetane okrog hiše in pod lopo je zložil v ravno skladanico in jo pokril z zarjavelo pločevino. Trske, ščine in sušce, ki so jih rabili za kurjavo, je spravil pod streho, da bi se jih ne prijela vlaga. Iz hoste ie nanesel nekai butar lepih, gladkih leskovih palic, da ga ie mati debelo gledala, kaj bo z njimi. »Zorka ima rada rože,« ji je hitel razlagati, »zato ii bom napravil vrt na sončnem kraju. Pa tudi nekaj zelenjave mora biti pri hiši.« Palice je s sekirico ošilil na tnalu in vsako odsekal, če je bila daljša kot poldrugi meter. Nato je vzel dolgo vrvico in nekaj korakov od hiše zaznamoval kvadraten prostor, katerega je ogradil s palicami. Napravil je gost plot, da bi ne mogle kokoši v vrt. Potem je z ostro, koničasto lopato zrezal zemljo in jo preuredil v lehe. Ko se mu je zdelo, da je hiša pripravljena za nevestin sprejem, se je s svojimi dolgimi koraki napotil na Skalo, da bi se z Zorko pomenil o poroki. Dnevi so se iztekli kot voda v hudourniku. Zor-ka je bila nemirna in kljub sreči, ki jo je navdajala, se je čutila zaskrbljena. Včasih se ji je zdelo, kot bi tavala v megli, kot bi se dvigala nad oblake, kot bi sanjala. Ni mogla verjeti, da bo zapustila mater in domače. Dva dni pred poroko so nakladali balo. Kot otrok je tekala po hiši in ogledovala vse predmete, kot bi se morala za večno ločiti od njih. In ko je za vasjo gledala, kako se je obloženi voz počasi pomikal proti Ravnici, jo je obšlo neko čudno čustvo, ki ga še ni poznala. Domotožje jo je dušilo, da je s težavo požirala slino. V daljavi je videla Slavkov dom, ki je bil ožarjen od popoldanskega sonca, da so se vse šipe svetile in mežikale, kot bi gorelo. "Sveti se, kakor zaklet grad!" ji je šinilo skozi možgane, da se je kar prestrašila te misli. Kmalu zatem pa jo je obšla druga tolažilna misel: "Kralj ična boš v tem gradu! Druge boš osrečevala, za druge se boš žrtvovala, tvoje srce bo kot polna kupa ljubezni, s katero boš napojila žejna srca, ki te čakajo." * * * Poročni dan je obema prinesel nova odkritja. Nista vedela, da imata toliko prijateljev. Še tisti, ki so ju prej obrekovali, so prinesli svoje radovedne obraze na ogled. Očarani so bili, ko so zagledali Zorkino vitko postavo. V dolgi beli obleki je bila podobna gorski vili. Tudi otroci, katerim je Zorka večkrat pripovedovala pravljice, so pritekli s svojim darom. Deklamacije, petje, lučke, vse je bilo tako očarljivo, da je Slavko, ki ni poznal cmeravosti, nehote segel po robčku in si obrisal solze, ki so mu od ginjenosti privrele iz oči. Fantje na Ravnici so ves dan hiteli z delom. Pred Šimnovo hišo so postavili slavolok in po stari šegi sprejeli novoporočenca. Slavkova mama je vse dni premišljevala, kako bo nagovorila novo gospodinjo, a ji je vse odpovedalo, ko jo je zagledala pred seboj. Ustnice so ji zatrepetale, v očeh se ji je zalesketala solza in na- sepsovih naporov. Šele čas ter izvršeno dejstvo sta prisilili Anglijo, da je spremenila zadržanje, čeprav je skoro do zadnjega ovirala gradnjo prekopa. Težave drugačne narave pa je povzročalo vprašanje denarnih sredstev. Inženirji so cenili stroške gradnje prekopa na približno dvesto milijonov frankov. Leta 1858 je Lesseps ustanovil Svetovno družbo za pomorski Sueški prekop s sedežem v Parizu, ki je začel zbirati denar s prodajanjem delnic. V nekaj tednih so v Franciji prodali 207.000 delnic po 500 frankov. Kupci so bili večinoma majhni vlagatelji kot: odvetniki, inženirji, zdravniki, učitelji, duhovniki, trgovci in podjetniki ter natakarji. Neki list v Angliji je v zvezi s tem uspehom zapisal: »Podpisniki so večinoma natakarji, ki so se dali zapeljati časopisom, kakršne gostje puščajo na mizi, ali pa so trgovski vajenci, vajeni prebirati oglase v starih časopisih, v katere zavijajo svoje pakete Toda kmalu se je izkazalo, da so stroški prekopa bili dvakrat večji od predračuna (dvesto milijonov frankov). Razliko je Lesseps s svojo diplomacijo izvabil iz egiptovskih vladarjev, ki so poleg izdatne pomoči v denarju dali na razpolago tudi tisoče delavcev. ZAČETEK IN POTEK DEL Čeprav je Lesseps imel zbrano le polovico potrebne vsote, je z njemu lastno zagnanostjo in optimizmom začel graditi prekop. Spomladi leta 1859 se je na obalah jezera Manzala okrog dveh kolov, zapičenih v puščavski pesek, zbrala gruča ljudi. Lesseps je prvi prijel v roke lopato in jo zasadil v pesek. Nato je lopato dal drugim inženirjem in delavcem, ki so drug za drugim obrnili lopato peska. Tako na tiho brez slovesnosti se je začela gradnja Sueškega prekopa. V začetku so dela počasi napredovala, kajti ni bilo še dovojl delavcev in potrebne tehnične opreme. Istočasno je bilo treba napeljati pitno vodo iz Nila po sledovih starega prekopa faraonov, ob vstopu v kanal iz Sredozemskega in Rdečega morja pa so morali zgraditi ustrezno pristanišče za pristajanje tudi večjih ladij, ki bi morale dovažati vso potrebno opremo za kopanje prekopa. Posebne okoliščine so vplivale, da egiptovski podkralj Said ni bil več tako naklonjen velikemu podvigu ter je celo oviral dela pri jezeru Manzala. K sreči je Lesseps brž ugotovil, kaj vznemirja Saida. Od francoskega cesarja Napoleona III. je končno dosegel javno pomoč in varstvo. Napoleonova odločitev je pomirila omahljivega Saida in Lesseps se je s še večjo vnemo vrgel na delo. 18. novembra 1862 so vode Sredozemskega morja pritekle v suho kotanjo jezera Timsah na pol poti do Sueza. Ko se je zdelo, da so glavne težave premagane, pa so nastopile druge nepredvidljive ovire političnega značaja. Pri prekopu je namreč sodelovalo dvajset tisoč egiptovskih težakov, ki jih je dal na razpolago podkralj Said. Delali so skoraj zastonj in Živeli v neznosnih razmerah. Nad tem je zainteresirana Anglija zagnala velik hrup, češ da Lesseps ravna z njimi kot s sužnji, in posredovala pri turškem sultanu v Carigradu, da je egiptovskemu vladarju ukazal umakniti vse težake. Na gradbišča je spomladi leta 1864 legla nenavadna tišina. Lesseps je imel spet srečo, da se je spor kmalu poravnal mesto besed je razklenila roke in vsa srečna prižela nevesto na svoje prsi. Svatje so posedli za mizo. Bili so dobre volje. Dobra kapljica je kmalu razmajala jezike. Zapela je harmonika in ko so bili vsi razigrani, se je na vratih pojavil Slavkov prijatelj Niko s košem na rami. Vsi so ga začudeno pogledali in se zakrohotali. Vedeli so, da bo nekaj smešnega. Niko je bil resen. Koš je odložil na klop, ga previdno pokril in se ozrl po svatih. »Kdo ve, kaj imam v košu?« je vprašal. »Mačka! Kokoš! Zajca!« so vsevprek padali odgovori. »Mmm! Uuuu! Neee!« se je kremžil Niko. »Nič ne veste! In tudi ne boste uganili. Zato vam bom sam povedal in pokazal.« Previdno, kot bi se bal, da mu kaj zbeži, je od-grnil koš in potegnil iz njega cucelj. Vsi so bušili v smeh in čakali, kaj bo iz tega. Niko je ostal resen. »Vi se smejete, ampak so važne stvari. V košu je Slavkovo življenje. Le poglejte! To je tisti cucelj, s katerim so mu dajali piti mleko, da je zrastel.« Nato je spet segel v koš in privlekel kos zlomljene šibe. »Slavko se je kot otrok rad potepal. Ta je pa tista šiba, s katero ga je mati naklestila!« Svatje so se krohotali. »Pridni bodite!« je požugal Niko, »drugače vam ne bom nič več pokazal.« Zatem je vlačil iz koša predmet za predmetom in pripovedoval: »To je tisti svinčnik, s katerim se je učil pisanja; s tem lijakom so mu vlivali učenost v glavo; to je tisti čik, ki ga je zavrgel, ko je prvič pokadil cigareto; to je kos smučke, ki jo je polomil, ko je drvel po senožeti; ko je odrasel šoli, je imel polno muh po glavi; rad je gledal za lepimi deklicami in jim pošiljal po-zdravčke in poljubčke čez hribce in dolince! Le poglejte, tu so pisemca in tisti pozdravčki!« In je pokazal šop pisem in razglednic, ki so bile povezane z rdečim trakom. Svatje so se zvijali od smeha. »O, le počakajte, še ni vse!« je hitel Niko. »Ko je okusil vse sladkosti in bridkosti, se je spomnil, da bi bilo prav poiskati ženko. In takrat se je zagledal v Zorko. Hm! Pot je dolga, včasih ga je zalotila noč, ko je hodil vasovat. Strah ga je bilo, zato je nosil s sabo leščerbo. Le poglejte jo! Ta je tista leščerba, s katero je hodil na Skalo. Nekega dne pa je bilo slabo vreme: veter, burja, dež. Moker je bil kot kokoš, ker mu je polomilo "marelo". Le poglejte jo, še sedaj je taka!« In že je privlekel iz koša star, strgan in polomljen dežnik. Vsi so pokali od smeha. Slavkova mati je sedela ob peči in si brisala solze, ki so ji od veselja curele po licu. »No, kaj bi pripovedoval! Saj dobro veste, da sta se razumela in sta sklenila stopiti v zakon. Pripravljena sta na skupno življenje, na skupno trpljenje in veselje. Vpregla sta se v zakonski jarem. Če bosta naravnost vozila, poj de vse dobro, če pa bosta vlekla vsak na svojo stran, bo smola. No, to je pa tisti jarem, v katerega sta se danes vpregla.« S težavo je potegnil iz koša pravi jarem z za-prežnicami vred. Svatje so mahali z rokami, cvilili in piskali od smeha. Bili so se po kolenih, se spakovali in vsevprek dopovedovali Niku, naj neha, ker jih že vse boli. »Saj bom končal, bom!« jih je tolažil. »Samo še nekaj moram povedati ... Mi se veselimo, vriskamo, vpijemo, se smejemo, tulimo, cvilimo, občudujemo lepo nevesto, na nekoga bi bili pa skoraj pozabili. Na Slavkovo mamo ! Le poglejte jo! Danes se je kar pomladila. Taka je, da bi jo jaz zasnubil! In veste, zakaj se je pomladila? Vesela je, srečna! Jaz dobro vem, kako se je bala, da bo ostala sama, da Slavko ne bo mogel najti ženke. Kar hirala je od samih skrbi. Težak kamen ji je ležal na srcu. Danes pa se ji je ta kamen odvalil od srca in se je globoko oddahnila, ker je prišla k hiši mlada moč in pomoč. Tisti kamen se je skotalil po grivi in jaz sem ga medpotoma ujel v koš, da vam ga pokažem. Le poglejte ga!« S težavo in z zariplim obrazom je izvlekel velik okrogel kamen in ga položil na sredo izbe. To je bil višek. V največjem hrupu se je. prikazal med vrati Franjo, ki je precej časa skrivši kukal izza rožancev. »Hahaha!« se je zarežal in s spačenim obrazom buljil v svate, ki so bili vsi zaripli od smeha. Oči so mu začele švigati po mizi, od krožnikov do cvetja, od kozarcev do steklenic. Nozdrvi so mu nemirno plale in vsrkavale cigaretni dim, ki je kot tančica valoval po sobi. Nastala je mučna tišina. Vsi so pričakovali, kaj bo. Franjo se je previdno prestopil in ves zamaknjen zapičil svoj pogled v Zorko. Nekaj trenutkov jo je motril, ne da bi trenil s trepalnicami. Vedno nemirne zenice so se umirile. Zorka je zardela ko paradižnik in povesila veke. Franjo pa se je obrnil k Slavku, dvignil roke in z velikimi lopatastimi dlanmi zaploskal: »Oo! Kako je lepa! Čuješ, Slavko, kako je lepa! Ali bo pridna? Ali bo imela tudi mene rada?« in novi egiptovski vladar Ismail mu je na posredovanje Napoleona III. izplačal odškodnino za odpoklic delovne sile v višini 84 milijonov -frankov. S to vsoto je Lesseps kupil večje stroje, tako da je gradnja odslej napredovala s presenetljivo hitrostjo. Orjaški bagri in drugi parni kopalni stroji so nadomestili mišice egiptovskih težakov ter o-pravili ogromno delo. Spomladi leta 1869 je bil prekop v grobem zgrajen, tako da je Lesseps napovedal slovesno otvoritev za 17. november istega leta. Težave so ena za drugo izginjale. Potem ko je bil rešen finančni problem, je Lesseps zmagal tudi v boju z Veliko Britanijo, ki ga je ves čas ovirala. Njegov veliki nasprotnik lord Palmerston je umrl, turški sultan je končno dal svoje privoljenje. Nekaj zaskrbljenosti je k zadnjemu povzročila skalnata polica pri Šalufi, ki ni pustila voda iz Rdečega morja v Grenka jezera, kjer bi se morale pomešati z onimi iz Sredozemskega morja. Delavci in tehniki so naskočili greben s krampi, stroji in lopatami in nazadnje z — di-namitom. Zadnja ovira je bila odstranjena le petnajst dni pred otvoritvijo. SLOVESNA OTVORITEV Končno je napočil toliko pričakovani in napovedani dan, ko so se stroji ustavili in delavci odložili orodje. Sen o prekopu čez Sueško ožino se je uresničil, povezano je bilo Sredozemsko in Rdeče morje, kar je za 10.000 kilometrov skrajšalo vodno pot iz Indije v Evropo. Ob vstopu v prekop so zgradili pristanišče, ki se imenuje po egiptovskem podkralju Saidu Port Said; ob jezeru Timsah pa novo mesto s pristaniščem, ki ga je Lesseps v čast drugemu egiptovskemu vladarju Ismailu — imenoval Ismailija. Povečano in modernizirano je bilo tudi pristanišče Suez v Rdečem morju. V sredo, 17. novembra 1869 je francoska cesarica Evgenija (Lessepsova sestrična) v prisotnosti predstavnikov največjih evropskih držav na čelu velikega sprevoda ladij s francosko jahto Aigle (Orel) zaplula v Port Sai-du v prekop. Pot do Sueza so gostje prevozili v petnajstih u-rah. Sueški prekop je bit s tem odprt za promet. Povemo naj še, da je kmalu zatem Ferdinanda Lessepsa sprejela sama angleška kraljica Viktorija, čeprav mu je njena vlada nekoč najbolj nasprotovala. To je bilo za 64-letnega Lessepsa največje zadoščenje in obenem dokaz, da ni z uresničitvijo svojega ambicioznega načrta nikogar oškodoval, ampak da so se Z njegovo zmago okoristili vsi narodi. Zato je njegova zmaga hkrati zmaga človeštva in mednarodnega sodelovanja nad zavistjo in ozkosrčnostjo. V svoji preprosti duši se je bal, da bo zdaj zavržen, da se ne bo smel več približati Slavkovemu domu. Slavko se je nasmehnil in mu pomigal, naj pride bliže. »Pridna je, pridna! In tudi tebe bo imela rada,« ga je potolažil. Franjo se je oddahnil, kot bi bil dolgo nosil neko breme v sebi. Nato se je sklonil k Slavku in mu pošepetal: »Čuješ, daj mi eno cigareto!« Slavko je s komolcem dregnil Zorko in ji z očmi pokazal škatlico, ki je ležala na mizi. Zorka se je nasmehnila, segla po škatlici in natresla Franju polno pest cigaret. Nato mu je dala še kos potice in ga potrepljala po ramenu. »Oo, kako je pridna!« je ves srečen dopovedoval Slavku in stiskal med prsti cigarete, kot bi se bal, da mu jih kdo ne ukrade. »Šibo ji bom naredil, da bova skupaj pasla krave,« je rekel. Vsi so ga obstopili in mu ponujali cigarete, da je bil ves zmeden in jih je s tresočimi rokami gatil v žepe. S težavo se je prerinil iz izbe in se umaknil za hišo, da jih bo v miru žulil in cuzal do zadnjega ogorka. * * * Nekaj ur pozneje sta Slavko in Zorka stopila v spalnico. Vanju je dahnil vonj po svežem perilu. Zdelo se jima je, da so vsa gnezdeča, ki so bila naslikana na steni, oživela. Ptice so zažvrgolele. Slišala sta svatovsko pesem, ki je pela o novem domu in novem življenju. Ko so vprašali Beethovna, odkod črpa čudovite melodije, ki jih je tkal v svoja dela, je odgovoril: »Verjemite, s svetim spoštovanjem ljubim stvarstvo — naravne lepote, govorica narave mi je popolnoma razumljiva, znam prisluhniti čudovitim zvokom, ki pozvanjajo iz nje. Njen mir je najlepša pesem, v njej so skriti vsi motivi, večni zakoni harmonij, živi splet prepletajočega se kontrapunkta. A vse to, kot odsev večne resnice in sreče. To je religija, jaz pa sem svečenik, ki črpa iz neizmernega zaklada in gradi most, preko katerega se bodo ljudje laže približali večni Luči.« ALBERT REJEC JOŽEF MARCHET FURLANSKI DUHOVNIK IN LJUBITELJ SLOVENCEV Mežnarjeve pridige Predgovor Litanije Skakanja kaštrona Današnje poroke Takrat pri bombardiranju Dobra gospodinja Nova maša Čudeži od vina Slovo Jožef Marchet, furlanski duhovnik, ali po italijansko Giuseppe Marchetti, je bil desetletja vodilni furlanski jezikoslovec in slovničar, umetnostni zgodovinar Furlanije in vseh starinskih slovenskih cerkvic v Beneški Sloveniji. Od vseh Furlanov je pisal najlepšo furlanšči-no in njegove knjige so brali in še bero vsi Furlani brez razlike, verni ali neverni, ker uživajo ob bogatem in sočnem njegovem jeziku. Pisal je v vse furlanske časopise, pratike, koledarje, pisal tudi v politične tednike, v take, ki so bili v nemilosti pri oblasteh, ker se je bojeval neustrašeno za avtonomijo Furlanije v letih, ko je to bilo političen greh. On edini je bil od vseh Furlanov, ki je šibal in kritiziral skozi desetletja zapostavljanje Slovencev v Furlaniji. Rodil se je v slikoviti Gemoni, Huminu v stari beneški slovenščini. Prav v njegovi Gemoni se križajo štiri furlanska narečja. Živel je premalo, od leta 1902 do maja 1966, ko so ga Furlani izgubili in ko so beneški in vsi drugi Slovenci v Italiji izgubili v njem ne samo zaščitnika, ampak tudi borca za naše jezikovne pravice. Rajnki Jožef Marchet je obiskoval osnovne šole v Gemoni in je nato obiskoval šole v malem a nato v velikem semenišču v Vidmu. Pokazal je veliko nadarjenost in ljubezen do stare furlanske zgodovine. Zato ga je videmski nadškof poslal na katoliško univerzo v Milanu, kjer je dosegel doktorat iz zgodovine o starih furlanskih listinah. To delo mladega furlanskega znanstvenika je privleklo nase pozornost vseh furlanskih znanstvenih krogov. Na velikem vi-demskem semenišču mu je bil med drugimi profesor tudi Ivan Trinko. čeprav je bila med njima precejšnja razlika v letih, se je med učencem in njegovim slovenskim profesorjem razvila velika ljubezen in sodelovanje, ko je mladi Marchet začel sistematično preiskovati zgodovino Furlanije in pa tudi njene starodavne cerkvice, slike starih mojstrov po cerkvah, trhle lesene plastike in kajpada tudi arhitektoniko furlanskih starih mest, njihovih cerkva, gradov in starih stanovanjskih palač. Naj navedemo izmed številnih njegovih znanstvenih del trajne veljave za Furlanijo naslednja njegova dela, ki prikazujejo razpon njegovega znanstvenega preučevanja: 1. »Lesena plastika v Furlaniji« (La scultura lignea nel Friuli) v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem Ni-coluttijem. 2. Veliko in obširno, nekoliko s furlanskim domoljubjem ožarjeno delo »Furlanija v svojih ljudeh in časih« (II Friuli - Uomini e Tempi), ki prikazuje velike furlanske kulturne delavce in njihova dela. 3. Zgodovinska monografija njegovega rojstnega kraja Gemone in okolice (Gemona e il suo mandamento). 4. Oris furlanske slovnice (Lineamenti di grammatica friulana), ki je z njim postavil na znanstvene jezikovne temelje pravila furlanskega jezika. 5. »Votivne cerkvice Furlanske Slovenije« (Le chiiesette votive della Sloveniia Friulana). Delo je objavil v furlanski reviji »Sot la nape« leta 1961, a je slovenski prevod izšel v koledarju Mohorjeve družbe v Celju za leto 1965. Preko svojih znanstvenih del na področju umetnostne zgodovine je prišel v tesen stik s slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji v Ljubljani, zlasti z dr. Emilijanom Cevcem, ki je izdal podobno delo o leseni plastiki v Sloveniji. V svojem zgodovinskem delu o mestu Gemoni ni Marchet pozabil dveh najbolj zakotnih slovenskih hribovskih vasic v gemonskem okraju: Brega in Flejpana z njunimi okolnimi selišči v občini Montenars. Opisal je njuni cerkvi in težko življenje teh hribovcev. Vsi Slovenci pa moramo biti hvaležni, da je s svojim delom o 33 votivnih cerkvicah opozoril furlansko javnost na ta dragoceni umetniški zaklad na slovenskem etničnem ozemlju Furlanske Slovenije iz druge polovice 15. ali začetka 16. stoletja. Te cerkve se s svojimi arhitektonskimi posebnostmi približujejo, kot ugotavlja Marchet, številnim cerkvam na sosednjem Krasu. Marchet je tudi ugotovil imena stavbarjev, med njimi najpomembnejšega Andreja iz Loke, dalje njegovega družabnika Jakoba, Martina in Luka, ki sta nadaljevala Andrejevo in Jakobovo delo. Sklepna misel Marcheta glede teh starodavnih cerkvic čedadske Slovenije se glasi: »Ponovno se nam potrjuje teza, da se na tem etnično slovenskem, politično pa Italiji pripadajočem ozemlju, harmonično družita dve kulturi, ne moremo pa zanikati, da v umetnosti prevladuje nagnjenost proti Vzhodu in Srednji Evropi.« Te cerkvice ležijo večidel vrh gričev ali celo hribov iznad vasi v goščavah, ki preraščajo nekdanje senožeti in travnike ter stezice, ki peljejo do njih. Kot pravi znanstvenik, bi jih moral Marchet fotografirati z raznih oglov, toda kako, saj b.i moral prej posekati vse tiste goščave, ki so jih čisto zakrile. Zato jih je narisal v perspektivnih skicah. Preteklo je že najmanj deset let, odkar jih je Jožef Marchet risal in medtem se je ne samo goščava zgostila, ampak jih je že cela vrsta v grozečem razpadu. Marchet sam je ugotovil, da je bilo več kot 33 teh hribovskih cerkvic. Navedel je 4 izmed njih, ki so že propadle, in sicer v Kosici cerkev sv. Egidija, v Petjahu cerkev sv. Kancijana nad vasjo, cerkev sv. Jerneja v Hlasti in sv. Jurija v Gorenjem Barnasu. Objavljamo seznam 33 cerkvic, ki jih je Marchet še našel v dobrem stanju, zato da jih obišče tudi kak domačin iz Beneške Slovenije in Slovenci iz drugih slovenskih pokrajin, da bodo vsaj z žalostjo v srcu ugotovili, kako propada velikanski umetniški zaklad Beneške Slovenije. Mimo listin Beneške republike in dokumentov krajevnih cerkvenih in političnih ohlasti spada tudi teh 33 cerkvic v kulturne dobrine slovenske narodnostne skupine v Beneški Sloveniji. Slovenci v Italiji ne smejo kloniti v svojih naporih, da nenehno terjajo od deželnih oblasti, da iz svojih bogatih zakladov za kulturne potrebe, najprej zaustavijo propadanje, a kasneje z restavracijskimi deli zagotovijo njihov nadaljnji obstoj. To je dežela obvezana tudi zato, da počasti spomin Jožefa Marcheta, enega izmed največjih sinov Furlanije v sedanjem času. In pa tudi zato, da nadaljuje izročilo Marcheta, kako je potrebno ne samo z razumevanjem, ampak tudi z aktivnimi dejanji pokazati, kako je treba ščititi slovensko skupnost v Beneški Sloveniji in jo podpirati tudi v zaščiti njenih kulturnih dobrin. Te cerkvice je Marchet še našel in natančno opisal in narisal: 1. Ibana, cerkvica sv. Jakoba, opuščena, iz leta 1500. 2. Ibana, cerkev Sv. Duha na pokopališču, nastala pred letom 1450. V prezbiteriju je slika, ki je najbrž delo nekega slovenskega slikarja iz srede 15. stoletja. 3. Sv. Ivan v Cele v Landarski jami, sezidal mojster Andrej s pomočnikom Jakobom iz Škofje Loke. 4. Bjača, cerkev sv. Jakoba, iz zgodnjega 16. stoletja. 5. Brdea, cerkev sv. Lucije na Hribu (občina Sovodnje), iz zgodnjega 16. stoletja. 6. Podklap (občina Fojda), cerkvica sv. Marije Magdalene v Gradišču iz 13. ali 14. stoletja, predelana v 16. stoletju. Dve plasti fresk, mlajša plast iz konca 14. stoletja, slikar naslednik Vitala da Bologna. 7. Podklap (občina Fojda), cerkev sv. Helene na Ravnah, neoskrbovana podružnica iz začetka 16. stoletja. Veliki oltar iz 17. stoletja, delo slovenske delavnice. 8. Kanalac (občina Grmek), na pol zapuščena cerkev sv. Martina iz 14. stoletja. 9. Centa Prapotniška (občina Prapotno), cerkev sv. Petra in Pavla v Britofu iz poznega 15. stoletja. Leseni oltar iz 17. stoletja. 10. Teje (občina Prapotno), cerkev sv. Petra in Pavla, sezidana pred sredino 15. stoletja. Na pročelju pod lopo sledovi fresk iz 15. stoletja, najbrž delo nekega slovenskega umetnika. 11. Cela (občina Prapotno), cerkev sv. Mohorja in Fortunata, nastala v 14. ali v začetku 15. stoletja. 12. Selišče (občina Prapotno), cerkev sv. Nikolaja iz 15. stoletja. 13. Klmje (občina špeter), cerkev sv. Antona Puščavnika. Sezidali v drugi polovici 15. stoletja. 14. Kosta (občina Tavorjana), cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz zgodnjega 16. stoletja. 15. Hostne (občina Grmek), cerkev sv. Matije, sezidana ob koncu 15. ali 16. stoletja. 16. Kravar (občina Sv. Lenart), cerkev sv. Andreja iz zgodnjega 16. stoletja. Leseni oltar slovenskega »zlatega« tipa, s podpisom Lukas Scharf z letnico 1695. 17. K.ravar (.občina Sv. Lenart), cerkev sv. Lucije, iz konca 15. stoletja. Freske v prezbite-riju naslikal Jernej iz Loke ali njegov pomočnik leta 1536. Veliki zlati oltar iz zgodnjega 17. stoletja. 18. Frdjel (občina Prapotno), cerkev sv. Lucije, iz poznega 15. stoletja. 19. Jagnjed (občina Sv. Lenarta), cerkev sv. Nikolaja iz začetka 16. stoletja. 20. Laze (občina Podbonesec), cerkev na hribu sv. Donata, sezidana pred 17. stoletjem. Razpadla. Zlati oltar iz 17. stoletja. 21. Mažerola (občina Tavorjana), cerkev sv. Nikolaja na pokopališču, verjetno iz konca 15. stoletja. 22. Mrsini (občina Podbonesec), cerkev sv. Lovrenca iz 15. stoletja. 23. Gorenja Mjersa (občina Sv. Lenart), cerkev sv. Antona Puščavnika, začeli zidati 1. 1444. V starih časih se je tu sestajala »mersinska banka«, samoupravna enota sosednjih sotesk. 24. Dolenja Mjersa (občina Sv. Lenart), cerkev sv. Silvestra pri vasici Pikon, napis od 12. aprila 1498, stavbatr »magister« Lukas. Lep lesen oltar iz 17. stoletja. 25. Pečnje (občina Sovodnje), cerkev sv. Mihaela iz kasnega 16. stoletja. 26. Prapotišče (občina Prapotno), cerkev sv. Treh Kraljev iz 1. 1470. 27. Ruonac (občina Podbonesec), cerkev sv. Lenarta v Osijaku, iz poznega 15. stoletja. 28. Ruonac (občina Podbonesec), cerkev sv. Urha, okoli 1. 1470 v slabem sitanju. 29. Špeter ob Nadiži, podružna cerkev sv. Krna (Kvirina), prva stavba iz leta 1250, današnja datirana iz 1493, stavbenikov podpis Pi-rič ali Petrič. V cerkvi ali ob njej do 1797 sta se sestajali dve samoupravni enoti: landarska in merska banka. 30. Sarženta (Studenec, občina Špeter), cerkev sv. Nikolaja iz 16. stoletja. 31. Vrh-Spignon (občina Podbonesec), cerkev Sv. Duha iz 16. stoletja, se je popolnoma porušila, 1. 1449 pozidali novo na starih temeljih. 32. Lipa (občina Špeter), cerkev sv. Luka, zlati oltar iz 17. stoletja. 33. Dolenji Barnas (občina Špeter), cerkev sv. Jerneja iz poznega 15. stoletja. Slovenci v Kobariškem kotu pa so lahko Marchetu hvaležni, ker je ugotovil v osebi furlanskega mojstra Gian Paola Thannerja, slikar- ja, ki je poslikal freske v starodavnih cerkvicah v Svinem in Borjani. Seznam zaslug Jožefa Marcheta do sosedov Slovencev s tem še ni izčrpan. V svoji monu-mentalni knjigi »Furlanija v svojih ljudeh in časih« je posvetil nekaj biografij ljudem slovenskega porekla ali pa pripadnosti slovenskemu kulturnemu območju, kd so se na ozemlju videmske ali pa goriške vzhodne Furlanije uveljavljali. Naj navedemo nekaj Slovencem najbolj znanih imen: Jacoba Stellinija (Štelina) iz Gornjega Tarbija, padovanskega profesorja, ki je živel od 1699-1770 in pisal knjige o etiki, to je o tem, kaj je moralno dobro ali slabo; zdravnika in raziskovalca Antona Muznika iz Mosta na Soči; Carla Podrecco, pisca knjige o beneških Slovencih in Ivana Trinka, ki mu je bil posebno pri srcu. Od Slovencev pod Italijo je seveda najbolj poznal beneške Slovence in pa tudi goriške, ker je nekaj časa učil na srednji šoli v Gorici in je za časa svojega goriškega bivanja snoval in sestavil slovnična pravila furlanščine. Javno in odkrito je gospod profesor Jožef Marchet pisal o Slovencih tudi v videmski pokrajini, kjer jih še zmerom nočejo priznati. Precej več kot sto člankov pa je napisal incognito v listu »Patrie dal Friul« in drugih furlanskih avtonomističnih listih v zaščito Fur-Ianov in furlanskih Slovencev, ki so jih v prvih povojnih letih najbolj hiteli zatajevati, da jih ni. Jožef Marchet pa ni bil samo znanstvenik in profesor, ampak tudi duhovnik, pravi duhovni pastir, zrasel najtesneje s svojim furlanskim ljudstvom, ki ga je znal ne le z živo besedo s prižnice, ampak tudi s tiskano besedo voditi, kot kaže zbirka 86 njegovih »Mežnarjevih pridig« (Lis predicjs dal muini), ki jih je priobč-čeval v katoliškem tedniku »La vita cattolica« in v listu »Cjar Mat'in«. ki smo jih nekaj izbrali in prevedli za slovenske bralce in najožje sosede Furlane. Saj je že Ivan Cankar v svojih političnih predavanjih leta 1918 odkril slovenski javnosti, kako so slovenski kmetje blizu furlanskim, kako so si v marsičem bližji kot celo drugim jugoslovanskim narodom po načinu življenja in pojmovanju življenja. Komaj štiri leta so minula, ko so ga položili v ljubljeno furlansko zemljo, a njegova slava šele zdaj po smrti še bolj naglo raste. Izdala je njegove izbrane pridige leta 1965, ko je bil Marchet še živ furlanska založba »Risultive« (Studenec), ki jo je Marchet sam ustanovil kot jedro furlanskega kulturnega gibanja. Izdali so nato še njegove »Letaris ai Furlans«, ki jih je raztresel po vseh furlanskih periodnih publikacijah. Vse so jih v trenutku razprodali i moralne pridige i domoljubna pisma. Kot pove v svojem Predgovoru k »Mežnarje-vim p-ridigam« je izbral za pridigarja starega izgaranega furlanskega emigranta Viža Skuto iz povprečne furlanske vasi Gorenje Garganje, ki sicer ne obstoji in ki je niti davčni uradi ne poznajo, ki pa je še kako živa in realna v značaju in razmerah prvih povojnih let po 1945, ko se še niso zacelile vojne rane in razblinile fašistične zablode in so razne vojske, med njimi tudi zavezniške, vnesle zmedo v patriarhalne razmere vaškega furlanskega prebivalstva. Mež-nar Skuta pridiga v podružnični cerkvi Gorenje Garganje, ki nima duhovnika, skozi celo leto na večer vseh nedelj in praznikov, skozi celo leto od starega do novega leta, pridiga tako kot bi si ne upal povedati duhovnik, ker je njegova kritika vaškega življenja na furlanski vasi žgoča, ostra ironija brez usmiljenja, pa tudi »or-dinar«, kakršne so navajeni preprosti furlanski ljudje med seboj. Pridige so bile napisane kakih deset do petnajst let pred drugim vatikanskim koncilom in veje iz njih nadih očetovsko strogega pastirskega duha. Podobni duh, seveda ne po načinu in izrazih Marchetovega mežnarja je bil v rabi tudi po vaseh bližnje Beneške Slovenije in nekoliko manj Goriške in Tržaške zaradi neposredne bližine velikih mest. Naj bo tudi to Marchetovo pastirsko delo v satirični obliki dobrodošlo med naini kot je bilo med furlanskim ljudstvom. PREDGOVOR Zaman bi iskali Garganjo na kartah Furlanije: ne bi naleteli nanjo niti v tistih najbolj nadrobnih in točnih kartah, ki jih uporabljajo vojaki, kjer so zaznamovane celo krtine. Garganja ni »geografska bitnost« ampak »moralna bitnost«, stvarnost šeg in navad. Vso Furlanijo vidiš najbolje tam, kjer je kaj narobe obrnjeno, tam, koder platno pokaže vse svoje vozle, vsa krpanja, vse flikarije, pogreške in napake, skratka vso resnico. Navajeni smo na neke vrste poceni retoriko, ki visoko povzdiguje našo deželo in naše ljudstvo, više od drugih sosedov in daljnih krajev. To pa je napisano kar naravnost; smo pa pri tem upoštevali tudi drugo plat, ker moramo biti dovolj močni, da vse gledamo brez vetrobrana in da vse pretehtamo brez zvijačnosti. Na takšnih slikah se svetle stvari zdijo še bolj blesteče, če so zraven sence in madeži; in če ni ne senc ne madežev, bodite prepričani, da je vse skupaj laž in se vam niti ne ljubi jih gledati. Ta resnica je osnutek za knjige, sam zaplet pa izmišljotina, laž: morda bi bilo treba to nekoliko pojasniti. Na podlagi te izmišljije je Gorenja Garganja iz srednje Furlanije: frakcija, kakor so nas učili po italijanski, od sedem do osemsto duš; in skupaj z Dolenjo Garganjo, z Lu- pignanom in s kakim drugim manjšim seliščem sestavlja občino Scufons (Zakoni). V Dolenji Garganji je sedež občine in fara in nekoliko trgovskega prometa, ki daje tej vasi malce sliko mestnega življenja. V Gorenji Garganji ni ničesar, saj je to vas senikov in brlogov ter vegavih zidov, ljudje so grobijani, ki jih razganjata prevzetnost in zahtevnost. V spodnjem delu vasi je edino civilizirano stanovanje: gostilna Florijana Badusklija, prišleka, ki brezobzirno gleda samo na svoj dobiček. Na kraju vasi, za streljaj daleč od hiš je cerkvica svetega Petra, zgrajena v petnajstem stoletju, z zvoničkom vrh pročelja in vežico pred vrati proti cesti. Že dolgo tega je bral maše v tej cerkvi kurat, ki je bil odvisen od ple-banusa iz Dolenje vasi. Zdaj pa nimajo duhovnika, ker se ljudje iz Gorenje Garganje bolje počutijo, da jim duhovni ne vtikajo nosu v njihove zadeve in ne razobešajo njihovega umazanega perila. Na tak način nima vas nobenega, ki bi se brigal za zveličanje njihovih duš. Plebanus pošilja kakega duhovnika, da jim bere mašo na praznik sv. Petra, ob nedeljah in pa redko kakšen delavnik, navadno prisopiha ves zasopljen duhoven Ščefin, star in majav kaplan, ki ga duši v grlu zaradi tiste četrt ure klanca. Cerkev je majčkena in s težavo se v njo zrine petdeset ljudi. K maši pride trop žensk, kakšno dekle ter krdelo otrok ter osem ali deset moških. Zvečer pred prazniki cerkovnik moli naprej rožar in pride ducat oseb, malih in odraslih. Cerkovnik v Garganji je Viž Skuta: veličasten cerkovnik, visok in široko odkritega jezika in zmerom samozavesten. Rojen v prejšnjem stoletju je bil skoro trideset let po svetu, najprej v opekarnah zidne opeke in potem kot dninar in zidar. S prisluženim denarjem, ki ga je shranil, je o pravem času kupil nekaj njiv in neko barako, ki jo je nato podrl in zgradil na tistem mestu hišico. Po prvi vojni ni šel nikamor več; živel je s tisto malo brajde in je še delal cokle za celo vas. Spočetka ni manjkalo kupcev in je kar zdržema delal; toda po drugi vojni so kupci prihajali čedalje manj, in zdaj jih je ostalo le šest ali sedem starcev, ki zavoljo zime še nosijo tako obuvalo. Viž dela službo cerkovnika zastonj; toda s kakšnim izgovorom se čuti prva osebnost vasi! Večer pred prazniki gre dol k plebanu po ukaze za jutri in pleban mu ukaže, naj najavi v cerkvi urnik maš, cerkvenih opravil in kako drugo sporočilo. In kako zna on to izkoristiti in vleči na dolgo, obrniti navzven vse, kar se v njem kuha: svoja mišljenja, svoje pripombe, svoje kritike, svoje sodbe o ljudeh in dogodkih v Gorenji Garganji. Tako se vsakikrat rojeva »pridiga cerkovnika«, kratka, odkrita in začinjena s soljo, poprom in jesihom. Zato govorijo, da Viž Skuta nima obzirnosti do nobenega, ne do mladih ne do starih, ne do ubogih in ne do bogatih, ne do nevednežev ne do šolanih, niti ne do svojih sorodnikov, niti ne duhovnikov . .. Kadar se mu ne zdi kakršna koli stvar prav, jo zagode brez milosti. Viž Skuta je dober kristjan, neomajne in odkrite vere, brez komplikacij in brez političnih prepihov; njegove sodbe so končno sodbe, ki bi jih mogel povedati pleban; gre seveda za način, kako jih predstavlja, za besede, za jezik, ki seka, zbada in ki je včasih tako »ordinar«, da bi ga pleban ne bil mogel uporabljati. Zdaj se je nekdo domislil, da bi prebral in zbral vsaj peščico vseh teh pridig, ki so že bile priobčene v kakšnem listu kot priče furlanskega življenja v posebnem trenutku naše zgodovine — prva leta po zadnji vojni — in kot primer furlanskega jezika, čistega in brez mešanic in okužb. Po tej poti je zagledala dan ta knjižica. LITANIJE Tolažim se, prav iz srca se tolažim, ko vidim štiri ali pet fantov več kot ponavadi moliti nocoj roženkranc. Saj vidite, kajne, da so to vojaki, ki so prišli na dopust čez praznike. Potrudili so se pač zato v cerkev k molitvi, da bi si, naj povem brez žlehtnobe, oprali usta s štirimi zdravamarijami, ki so si jih bili prej precej posvinjali. Takšni so bili zmerom ljudje iz Garganje in iz vasi tod okoli. Doma v hiši so otroci lepo odgovarjali pri molitvi, nato so kasneje peli na koru v cerkvi. A ko so šli proč od hiše, so jih bile same kletvine, same svinjarije, vse beštemije po laško, eno za drugo, kletvine in povrhu še porkerije. Še se spominjam zmerom tistih časov, ko sem bil tudi jaz vojak. Bog ve, koliko let tega nazaj. Tin Teston, vidite ga tam doli, kako tudi on sedi lepo z roženkrancem v roki. Ta se je kregal z mano od začetka zaradi tistih štirih pobov, ki so imeli nositi Mater božjo na procesiji. A tisti dan, ko smo šli na vojaško vizito, Mati božja, kakšen gnoj od kristjana si bil, Tin, kdo te je navadil vse tiste litanije svinjarij? Pa drugi med njimi, ki jih nočem imenovati, ker so že šli tja, kjer se iz ljudi dela zemlja za cvetlične petirje. Če so jih tam onstran prijeli za vse, kar jim je ušlo grdega iz ust v njihovem življenju, lahko garantiram, da so jim dobro ocvrli kože. Pred časom se mi je urajmalo, da sem moral rajžati dol do Casarse zaradi tistega bimbota od mojega zeta, ki se je nekam zaletel, ko se je napil .. . (maličevi otroci, naj mi Bog oprosti). Od Vidma doli, benj, sem padel v vagon poln furlanskih vojakov, alpinov, ki so se vračali z licence. Ali mi verjamete? Prisiljen sem bil, da sem kmalu vstal in šel v drug vagon, če ne bi skozlal vse kosilo, toliko nagraužnega so se negobezdali. In jaz nisem migo kakšen preobčutljiv človek. Ti vojaki so toliko porkirali na vse viže, nekaj iz fote, nekaj od veselja, nekaj, ker so se slabo počutili. Porkirali so kar naprej od žeje, porkirali, ker so ga imeli pod kapo, porkirali, ko so govorili, ko so se smejali, ko so peli, ko se jim je kolcalo. .. Božja strela iz jasnega naj bi jih, te bike. Ti nesrečni grobijani, ki mislijo, da so zato brihtni, če kolnejo in svinjarijo. In morda so vse to uganjali z istim jezikom, s tistim, ki so le dan prej peli »Tebe Boga hvalimo«. Koliko naj stavim, fantje, da se vam samim ni nikdar sanjalo, kakšne pijane, surove figure ste, ko ste rjoveli in rigali tiste lepe pesmi, ki so nam tako všeč: »Regiment po cesti gre, pa moj fantič zraven je«. In pri tem ne smem omeniti drugih pesmi, ki so take, da jih niti s tančico ovite ne smem omeniti, v cerkvi. Tudi jutri je maša ob devetih in blagoslov ob petih. In s tem vam voščim lahko noč! SKAKANJA KAŠTRONA Jutri je maša ob devetih: nocoj nas bo samo šest molilo rožar, a jutri bomo samo štirje poslušali mašo . . . Zaslugo za to ima oštir Flo-rijan Baduskli, ki letos organizira pustne veljone, drugega za drugim . . . Videti je, da mora imeti polno klet švajse in brlozge (brlozge, ki se je ne more znebiti, ker je cdo utrjeno žrelo Blaža Cucina ne more prenesti, ker je preveč perfidna). Toda ponoči, vsaka trščica daje svetlobo in se pri tem ne gleda preveč natančno. Jaz sem zmerom pravil, da je Florijan Baduskli najbolj prebrisana buča v Garganji, pa četudi mu na koži zraste vsak teden tolikšna bula, da je videti kot zrela oguljena češnja. On je pač toliko inteligenten, da mu privre inteligenca na čelo kot pot. In tako bodo naši ljudje molili rožar z nočnimi krti pri oštirju Baduskli rano zjutraj, ko bo krepana mladina kar naprej drnohala, a vi bogi starci, boste vardevali živino, a duhoven Ščefin bo bral mašo svečam. Vi, komari Seša, ste povedali takrat, ko sem čakal na pragu, da vstopim v cerkev, Tunini Rešti, da moramo pustiti mladim ljudem da skačejo veselo kot kaštroni, da uživajo svojo uro, da uživajo svoj čas, da se ne bi kasneje kesali in preklinjali, kako so žrtvovali trenutek svoje mladosti; in tako ste vi, komari, poslala obe svoji piščeti na veljon. Vi Terezina Mora, se nimate nič kesati, ker se kot mlada čeča niste prav ničemur odrekli! Je pač že tako naneslo. Niste izpustila nobene šagre, niste preskočila nobenega veljona, niste žrtvovala nobene priložnosti za zabavo, ste se pustila objemati od fantov in se navadila na čuke. Ali ste kontenta ali zadovoljna? Kaj hočete več od kake druge, ki nikoli ni bila matasta, ki si nikoli ni sama sebi dopustila, da bi se vlačila po brjarjih ali pa za plotovi. Kaj si polnite srce z mislimi na norčije, na makakade pred že 50 leti? Zakaj torej ste zmerom sitna in jeznorita kot vipera. Povejmo naravnost resnico: Če ne bi bila vsa uvela, taka da se ne bi vas dotaknil nihče niti z vilami ali ne bi morda bržkone spet rada šla prevračat kozolce v salo pri Baduskliju? Ali ne manjka morda tista paša, ki ste je bila nekoč navajena prežvekovati? Pa ja se ne boste cmerila za tistimi leti? In Liza Kranjuta, vaša kompanja v norostih, tale jih je šele znala z vso mojstrovino kombinirati. A trapa se je toliko gnala, da bi se poročila, in je končala tako, da je vzela Bortula Sajevca, tistega, ki pobira čike po Vidmu. Saj pameten in urejen možakar ja ne bo vzel žene iz tretje ali četrte roke. Oh, naj se Kranjuta redi vsaj od spominov, ko jo pa zdaj pritiska črna mižerija! In Minata iz zgornjega konca vasi, druga taka tičca iz mojih časov, ta se je razsušila kot rakla in se je vrgla pred noge dobrega Jezusa: kako si ona predstavlja, da bi bil On pripravljen dati korajžo barabskim ostankom v Garganji? Vi tam doli, Marjuta Betova, ki niste ne plesala in ne delala makakad, ampak ste se mučila kot dekle, da ste spravila gor manjše brate, ki jih je Vaša mati pustila kot sirote in ste še kot poročena žena zredila lastne otroke, mar se zato cmerite, ker ste žrtvovala mlada zelena leta? Ali vas niso zato vaši otroci in bratje spoštovali kot najdražji zaklad in skrbijo za vas, da vam nikoli ne zmanjka ne hrana ne obleka, ne medicine, ne ljubezen cele družine. Kaj vam je žal, da ste izgubila zabave? Mar bi drugače ravnala, ko bi se zdaj spremenila v čečo? Nocoj smo tukaj štirje stari ljudje, malo gor malo dol, iste starosti: poglejmo si v oči, govorimo odkrito. Ko smo prišli do tega, da stojimo z nogo na robu jame, s kostmi, ki se zibljejo, z ustrojeno kožo in z vsemi sklepi, ki šklepetajo, saj nam ne bo preostalo toliko časa, da bi prešteli koliko štajerišev in koliko mazurk smo izgubili, ko smo bili mladi. Če se kdo od Vas kesa, naj se ustavi pred cerkvijo in počaka mojo komari Sešo in lepo z njo zapleše, a jaz ju bom spremljal z zvo-nenjem nočnih ur. In s tem vam želim dober večer. DANAŠNJE POROKE Sezona porok. A danes sem videl eno, ki se mi ne zdi resnična v tej naši cerkvi v Gorenji Garganji. Ne morem se spomniti v svojem življenju, da bi se kdorkoli prišel poročit tukaj noter: vsi gredo, da jo drug drugemu zagodejo, dol na faro. Tista dva od danes, s tem da sta prav vodila barko, vlekla in pehala, sta o pravem času pripravila župnika do tega, da je prelomil svoje pravilo in pristal na to, da ju poroči v navadni podružnici! Prava, velika reč! A prav tista dva od današnjega dne! . . . On, forešt, ki ga niti približno ne poznam in ki ni nikdar prestopil praga te cerkve; ona Šlosar-jeva Marinela, ki se je tu rodila, a je rasla tam in onstran, ne vem s kom in kako. Saj me razumete, ne da bi vam posebej pojasnil. V teh krajih se je pojavila nekega poletnega dne, govorila je po italijansko in puščala za sabo sledove vonjave, da so vsi psi tekali zanjo. Zakaj sta se toliko trudila, da sta prišla semkaj se poročit? Bogve. En kapric kot drugi, muha, ki si jo je uvrtela v glavo nevesta iz kmečke poezije o vasici, kjer se je rodila ... Po tem vidite, da je bila nekaj malega po šolah in da je prebrala kakšno knjigo, kakšno ljubezensko zgodbo. Prišla je, da bo tu . . . da ji prebudi v njej nežnosti; ali pa tam, kjer je bila, ji ni kazalo, da se pojavi oblečena v belem! Pred leti sem bral v nekem listu o nekakšnem amerikanskem paru, ki se je hotel poročiti nad oblaki in se je spravil v letalo, ali pa na dnu morja, kamor se je potopil z ladjo, ki pluje okoli pod vodo. Ma sem takrat verjel, da so samo Amerikani jemali poroko kot igračo, ki so jo pomešali s svojimi matastimi in štrambastimi neumnostmi. Ma zdaj so se te razvade razširile tudi 7$- Vsakladi Joannco Hclma, u'Lublani i": 'i' Cl'.r.vlnii'a Vcsniku. *..* # J " t": BRATOVSKE BUKVICE SV. ROŽENKRANCA bolniku k izveličanju pomagati«, molitve in pesmi. Knjiga je prevedena iz nemščine, latinščine in italijanščine. Najbolj zanimiva, premišljevanjsko najgloblja in najbolje izdelana pa je Kastelčeva druga knjiga — Nebeški cilj (1684). Najprej je 40 poglavij raznih premišljevanj, nato Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu (ta Mesec so 1768 ponatisnili), molitve itd. Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čemer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu. Za primer, vzemimo odlomek o duhovni ljubezni: Velika je muč te lubezni: v lubleno reje premeni tega zalubleniga. Lubezn sturi, de edn ne vej, kaj dela, ne vej, kam gre, je ana samovolna smrt. Ta kir lubi, nej sam per sebi: nič ne skrbi zase, nič ne misli zase, nič ne dela zase: inu aku ga gori ne vzame tu, kar lubi, taku on nej nigder. Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688), ki je prevod iz nemščine; obsega razlago krščanskega nauka, pouk za prvo sv. obhajilo s primernimi molitvami, premišljevanje, zglede in molitve za vse dni v tednu, »lepo pomenkovanje eniga katoliš inu lutriš človeka« in drugo. Valvasor navaja še vrsto Kastelče-vih del, ki so ostala v rokopisu. Tako je prevedel celotno sveto pismo, ki pa se je deloma izgubilo kakor ostali rokopisi. Sestavil je tudi obsežen latin-sko-slovenski slovar (Dictionarium la-tino-carniolicum), za katerega je nabral besede iz vseh narečij, nekaj pa jih je ustvaril tudi sam (npr. znanstvo, naplečnik). Jezik v njegovih spisih je literarna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Dobro je poznal protestantske pisatelje, iz katerih je vzel pravopis in 11 pesmi izmed dvajsetih, ki so izšle v Bratovskih bukvicah. S svojimi spisi je v tistih suhih časih pritegnil tudi druge, da so začeli pisati; iz njegovih knjig se je npr. učil eden največjih slovenskih pridigarjev — Janez Svetokriški. MIHAEL MIKEC (350-letnica smrti) Mihael Mikec je danes malo znan, vendar je bil eden prvih mecenov ali podpornikov slovenske knjige, odločen nasprotnik protestantov in učen Slovenec. Rodil se je v Ljubljani neznano kdaj, dovršil šole, postal doktor cerkvenega prava, duhovnik in menda 1591 ljubljanski kanonik. Tako je bil tovariš poznejšega škofa Tomaža Hrena, njegov zvest pomočnik in naslednik v prebendi in dekanatu. Vsaj 1598 je bil prisednik deželnega vicedoma in član deželnega zbora. Zaradi sposobnosti in delavnosti je napredoval do stolnega dekana, stanovskega odbornika, apostolskega protonotarja in nadvojvodo-vega svetovavca. Mikec je živel vzorno življenje, zato je lahko krepko pomagal Hrenu pri njegovem delu za katoliško versko obnovo. S škofom ga je vezalo tudi zanimanje za slovenske knjige. Sam je menda napisal le latiiiski Speculum charitatis et patientiae (Ogledalo krščanske ljubezni in potrpežljivosti), toda prof. Kidrič piše, da je bil »med ljubljanskimi prelati za dobo 50 let izza tridentinskega koncila poleg Hrena edini, ki je dejansko dokazal, da se zaveda dolžnosti do katoliške slovenske knjige«. Leta 1615 je namreč izšel v Augsburgu »v zakladi tiga velike časti vredniga gospuda Mihaela Mikeca, s. pisma dokterja inu dehanta v Ljubljani« drugi slovenski katoliški katekizem — Kanizijev katekizem — (prvi je bil Posnetek katoliškega katekizma v slovenskem jeziku, predložen po vprašanjih za katoliško mladino ..., ki ga je izdal 1574 v Gradcu cistercijanec v Vetrinju Lenart Pacherneeker). Kanizijev katekizem je prevedel jezuit Janez Čandek iz Višnje gore, ki je za škofa Hrena pripravil 1613 Evangelija inu listuvi. Mikec je umrl leta 1620 v Ljubljani. FRANCE JANČAR (150-Ietnica rojstva) Rodil se je 1820 kot sin siromašnih staršev v Črešnjevcih, v župniji Sv. Petra pri Radgoni. V osnovni šoli v Radgoni mu je pomagal njegov rojak ka-tehet Peter Dajnko, znan iz slovenske literarne zgodovine, ker je 1824 v slovnici vpeljal novo abecedo »dajnčico«. Gimnazijo je dovršil v Mariboru, bogoslovje v Gradcu. Po novi maši 1845 je kaplanoval na 15 različnih krajih na Štajerskem, do župnika pa se ni mogel povzpeti, ker ga vlada zaradi odločnega narodnega prepričanja ni marala. Umrl je 1889 v Zbigovcjh. Jančar je bil vnet narodni gospodar in strokovnjak za vinogradništvo. Ko je prišel 1861 za kaplana k Sv. Benediktu v Slovenskih goricah, je začel sodelovati z živinozdravnikom in veleposestnikom Dominikom Golnikom, ki je imel poleg drugega poskusni vinograd, v katerem je gojil skoraj 400 vrst vinskih trt vseh krajev. Jančar se je tako izpopolnil v vinogradništvu in sadjarstvu, da je na vseh službenih postajah učil kmete umnega gospodarstva in žel bogate sadove. Po starših je podedoval obširen vinograd, s prihranki si je kupil v bližnjih Zbigovcih obsežno posestvo — oboje pa je spremenil v vzorno kmetijo, ki je postala praktična šola za vse Slovenske gorice. Škof Slomšek je visoko cenil Jančarjeve izredne sposobnosti, zato ga je nagovoril, da je začel pisati. V Novicah je sodeloval od 1851. V njih je izšel v nadaljevanjih Mladi vinicar, ki je doživel ponatis v knjigi, leta 1867 pa ga je izdala izpopolnjenega Mohorjeva družba z naslovom Umni vinorejec v 6.000 izvodih. To je prvo slovensko strokovno delo s tega področja, napisano »po lastnih skušnjah«. Dve leti pozneje je MD izdala drugo Jančarjevo knjigo : Umni gospodar, v katerem je bogato berilo za vse panoge gospodarstva (15.000 izvodov). Jančar je pridno sodeloval tudi pri drugih tedanjih listih in v Koledarju MD. JOSIP DOLJAK (150-letnica rojstva) Josip Doljak je bil politik in se je rodil 1820 v Grgarju. Dovršil je pravne študije ter služboval v Milanu in od 1858 v Tistu kot deželni svetnik. Leta 1848 so ga izvolili v državni zbor na Dunaju kot zastopnika goriške okolice. V državnem zboru je igral Doljak vidno vlogo ter bil med naj odličnejšimi slovenskimi poslanci. Ko je šlo za odpravo podložništva, je stavil predloge za hitro odpravo, za odškodovanje iz posebne zaloge in za izvolitev odbora, ki naj določa odškodnino. Prav ti predlogi so dali njegovim nasprotnikom povod, da so začeli govoriti, češ da zagovarja graščake. Užaljen je že oktobra odložil mandat in se umaknil iz političnega življenja. Ko so italijanski poslanci iz Dalmacije in Primorja zahtevali, naj se jim zbornične obravnave tolmačijo v italijanščini, se je Doljak kot poročevalec postavil za jezikovno enakopravnost vseh narodov. Doljak je leta 1848 v časopisu Slovenija zelo jasno začrtal v članku Au-strija in Slavjani pota in cilje slovenski politiki: postavil se je proti ma-džarsko-nemški hegemoniji, zahteval združitev Slovencev, samostojno narodno življenje, vpeljavo slovenskega jezika v šole in urade, boj proti Frank-furtu in za obstoj Avstrije, če bi pa Avstrija razpadla, »si bodo slavjansko zemljo Slavjani vzeli«. Zaradi teh jasnih domoljubnih nazorov ga je Slovenija priporočila v zopetno izvolitev, kar pa je preprečil Anton Gorjup, ki je na-svetoval volivcem Josipa Černeta. V kulturno življenje je Doljak posegel v Gorici in Trstu. V Gorici je bil nekaj časa načelnik Slavjanskega bralnega društva, v Trstu pa predsednik začasnega odbora Narodne slovanske čitalnice. Toda že 1861 je umrl v Trstu. Za njegove štiri sirote — med njimi je bila tudi poznejša pisateljica Pavlina Pajkova — je skrbd njegov brat Matija Doljak, ki je bil prav tako državni poslanec ter je govoril na taborih v Sempasu in v Brdih (1869). VALENTIN PLEMEL (150-letnica rojstva) Valentin Plemel je bil eden prvih slovenskih botanikov svetovnega slovesa. Ko je kot kaplan služboval na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem, je študiral domače rastline, jih zbiral in opisoval. Leta 1862 je izdal razpravo Beitrage zur Flora Krains (Prispevki h kranjskemu rastlinstvu), s katero se je ovekovečil v botanični literaturi. Rastline je uredil po abecedi in jih opisal izvirno in zanesljivo, podatki so točni, nahajališča vestno navedena. Večino opisanih rastlin je še istega leta podaril v lepih primerih deželnemu muzeju v Ljubljani za Herba-rium Carniolicum. Na dunajski svetovni razstavi 1873 je Plemel predložil bogat herbarij, ki mu je prinesel medaljo za napredek spoznavanja deželne flore. Tudi ta herbarij je prišel pozneje v deželni muzej, enega pa je dobila ljubljanska realka. Plemel je bil tako znan, da je Niessl v. Mayerdorf v njegov spomin imenoval glivico na Zoisovi zvončnici Lepto-sphaeria Plemeliana ter jo v Avstrijskem botaničnem časopisu 1881 podrobno opisal. Po Plemlu je imenovana tudi Centaurea coriacea Plemeli, ki je opisana v istem časopisu leta 1884. Valentin Plemel se je rodil leta 1820 na Bledu, postal 1843 duhovnik ter služboval kot kaplan na Premu pri Ilirski Bistrici, v Cerknici, v Koprivniku pri Kočevju, v Leskovcu in Škocijanu na Dobravi. Leta 1857 je prišel kot lo-kalist v Koroško Belo; tu ga je na večer 2. junija 1875 v cerkvi zadela strela in teden dni kasneje je za posledicami umrl. LOVRO TOMAN (100-letnica smrti) Med staroslovenskimi politiki sta bila poleg »očeta« Bleiweisa najuglednejša Luka Svetec in Lovro Toman. Toman se je rodil 1827 v Kamni gorici, dovršil na Dunaju pravo in od 1865 do smrti 1870 deloval v Ljubljani. Bil je deždni in državni poslanec in 1867 je v parlamentu odločno obsodil dua-lizem, to je razdelitev države v avstrijsko in ogrsko polovico, pri glasovanju pa je glasoval za že izvršeno razdelitev. S tem je dobil koncesijo za gorenjsko železnico, nakopal pa si je hude napade mladoslovencev. Toman je bil tudi pesnik, in sicer rodoljubne smeri, ker je začel peti v letu svobode 1848, ko je bilo vsesplo- LOVRO TOMAN šno narodno navdušenje. Njegovi vzori so bili: Bog, svoboda in domovina. Njegova zbirka Glasi domorodni (1849) je žela svoj čas velik uspeh, danes pa je skoraj povsem pozabljena, ker so se časi spremenili in ker je pisal Toman predvsem zato, da bi prebujal narodno zavest. Nekoliko boljši je venec ljubezenskih pesmi Milotinke, ki so nastale zaradi smrti žene Josipine Urbančič-Turnograjske (1833-1854), prve slovenske pesnice. Toman je tudi drugače veliko kulturno deloval ter je bil med ustanovitelji Slovenske Matice. RADO MURNIK (100-Ietnica rojstva) Med največje slovenske humoriste spada Rado Murnik, ki se je rodil 1870 v Ljubljani, študiral medicino na Dunaju, a je ni dovršil, postal književnik in časnikar, toda od 1921 je bil brez službe in osem let bolan. Za 60-letnico mu je ljubljanska občina naklonila zavetišče v mestni ubožnici in tu je 1932 umrl, pozabljen od vseh. Murnik si je pridobil ugled s hu-morističnim romanom Groga in drugi (Ljubljanski zvon, 1895), v katerem je glavni junak Groga Kozol, ki je včasih nekoliko počasne pameti, zato marsi- kdaj katero ugane, vedno pa je toliko prebrisan, da si zna pomagatL Mož je že na zunaj tak, da mora vzbujati smeh, tragika pa je, da se tega ne zaveda. V romanu je polno položaj ne komike (zamenjava pisem, oseb, baron v košu itd.), še več pa besedne. Roman pa ni samo satiričen, ampak je po Slod-njaku tudi »parodija nekaterih poglavitnih motivov domače in tuje literature, od Linhartovega Matička in njegove Micke do Jurčičevega Desetega brata, od Tavčarjevih ljubezenskih novel do sklepnih verzov v prizoru Noč Goethejevega Fausta, od evropskega zgodovinskega romana do moderne de-kadentske črtice in mednarodnega kol-portažnega romana«. Prav tako zanimiv in svojstven je jezik. Sledili so krajši humoristični spisi, ki jih je izdal v knjigah: Ata žužama-Ža (1900) je humoristična novela o podeželskih veljakih in vaškem častihlepju; Navihanci (1902) so vesele povesti o različnih stanovih in njihovih značilnih napakah; ta knjiga je najboljše Murnikovo humoristično delo; Znanci (1907) prinašajo humoristične in resne novele, med njimi ganljivi Materino srce in Mali kavalir, ki so ga ponati- RADO MURNIK snili tudi v šolskih čitankah; J ari junaki (1909) so smešne zgodbe, največ iz vojaškega življenja, napisane v ljubljanskem in ribniškem narečju in v Trubarjevem jeziku; Matajev Matija (1909) je dolga novela o kmečkem originalu, nekoliko raztegnjena in pretirana; Lovske bajke in povesti (1914) obsegajo različne lovske zgodbice itd. Naj obširnejše Murnikovo delo je zgodovinski roman Hči grofa Blagaja (LZ 1911-13). Zasnoval ga je na temeljitih študijah ter opisal razgibano dobo v Ljubljani v drugi polovici XV. stol., ko so Turki pustošili po slovenski zemlji. Toda pisatelj se je v zgodovinskih opisih izgubil, zato je roman šibek in do danes še ni izšel v knjigi. Iz romana je Murnik pozneje ustvaril mladinski roman Lepi janičar, ki je izšel šele po pisateljevi smrti 1954. V njem je ganljivo in snovno zanimivo prikazal usodo slovenske deklice, ki trpi v turški sužnosti — podobno kot Jurčičev Jurij Kozjak, s katerim ima marsikaj skupnega. Lepi janičar mladini ugaja, zato je doživel že več ponatisov. LETO 1870 Leto 1870 je bilo v slovenskem kulturnem in političnem življenju zelo razgibano. Josip Stritar je ustanovil na Dunaju Zvon, prvo pravo revijo, v kateri je priobčil roman v pismih Zorin, Literarne pogovore, elegijo Na Jenkovem grobu in vrsto drugih prispevkov. Fran Levstik je začel izdajati prav tako na Dunaju humoristični list Pavliha, v Zvonu pa je priobčil Franjine pesmi, satiro Sveti doktor Bežanec v Tožba-nji vasi, Lesnike in drugo. Josip Jurčič je odšel proti koncu leta v Sisek za sourednika Siidslavische Zeitung, da bi v nemškem jeziku branil slovenske koristi, napisal pa je črtice: Lipe, Pipa tobaka, Moč in pravica in Županovanje v Globokem dolu. Simon Gregorčič je zapel naslednje pesmi: Siromak, Siroti, Njega ni!, V mraku, Hajdukova oporoka, Opomin k veselju, Novi most in druge. Mohorjeva družba v Celovcu je za to leto izdala naslednje knjige: Koledarček družbe sv. Mohora za navadno leto 1871. Poljedelstvo s posebnim ozi-rom na domače pridelke. Spisal Ivan Tomšič, c. k. učitelj. Slovenskih večer-nic XXI. zvezek. Žalost in veselje. Povest za prosto ljudstvo. Spisal Andrejč-kov Jože. Slovenskih večernic 22. zvezek. Domače in tuje živali v podobah. Slovenskej mladini v poduk in kratek čas opisal Fr. Erjavec, profesor na kr. višej realki v Zagrebu. Slovenskih večernic XXIII. zvezek. Janežičeve večer-nice za pouk in kratek čas. Življenje svetnikov in svetnic Božjih. Po najboljših virih spisal Matija Torkar, duhoven ljubljanske škofije. Stalnih udov je bilo 16.165, torej, 2.539 več kot prejšnje leto. Slovenska Matica je izdala pet publikacij ; to so: Letopis Matice Slovenske za leto 1870. Atlant. Slovensko besedilo priredil Matej Cigale. Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga, finančnega svetovavca (960 strani). Friedrich Kari Ludwig Schoed-ler: Knjiga prirode. II. snopič. Astronomija in Kemija. Slovenski Štajer. Dežela in ljudstvo. (Tretji oddelek. Narodno gospodarstvo.) Spisal dr. Ivan Gršak. Knjige so tiskali v prib. 2.000 izvodih. OSKAR HUDALES V ponedeljek, 16. decembra 1968, je umrl v Mariboru znani mladinski pisatelj Oskar Hudales. Rodil se je 1905 v Žagi na Tolminskem, zaradi prve svetovne vojne pa se je družina preselila na očetov dom v Savinjski dolini in tu ostala. Nižjo gimnazijo je dovršil v Celju, učiteljišče v Mariboru, nato je služboval po različnih štajerskih vaseh. Med zadnjo vojno so ga Nemci preselili v Srbijo, po vojni je bil nekaj časa v prosvetni službi, končno je postal poklicni pisatelj. Leta 1934 je Hudales izdal svojo prvo mladinsko knjigo Gmajna, kateri so skoraj vsako leto sledile nove mladin- ske knjige, vsega skupaj 41 knjig za mladino in odrasle. Njegova mladinska dela so vzgojna ter obravnavajo različne zgodovinske dogodke in razvoj tehnike, s čimer hoče avtor na lahek način seznaniti bralce. Za odrasle je napisal dva debela romana iz slovenske zgodovine. Prvi je Križar Lenart, v katerem je po zgodovinskih virih prikazal enega redkih Slovencev, ki se je udeležil križarskih vojn ter doživel vse strahote saracen-skih napadov. Drugi roman je nastal ob 1100-letnici panonsko-slovenskega kneza Koclja. V njem je poustvaril tedanje razgibane razmere, v katerih je deloval ta knez in sta sv. brata Ciril in Metod vpeljala slovansko bogoslužje. Pisatelj je zelo toplo in človečansko prikazal vse tri vodilne osebe, zato je ta roman višek njegovega pisanja. Hudales ne spada med prvake slovenskih pisateljev, vendar pa je zlasti za mladino ustvaril nekaj del, ki bodo njegovo ime ohranila potomcem. TONE SELIŠKAR V nedeljo, 10. avgusta 1969, je umrl v Ljubljani Tone Seliškar, eden najvidnejših sodobnih mladinskih pripovednikov. Rodil se je 1900 v Ljubljani, dovršil učiteljišče in služboval po različnih krajih, precej časa tudi v Trbovljah, kjer se je seznanil z revščino rudarjev, kar mu je dalo snov za vrsto socialnih pesmi. Med zadnjo vojno je odšel k partizanom, nato je bil urednik in publicist. Seliškar je 1923 izdal pesniško zbirko Trbovlje, ki jo je posvetil »vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem, s krvjo omadeževanem planetu«. Pesmi so pretresljive, ker prvič v slovenski literaturi odkrivajo težko življenje rudarjev, zanimive pa so tudi zaradi ekspresionističnega sloga, ki je poln nenavadnih primer in drznih podob. Nekako nadaljevanje so Socialne pesmi (1937), vendar pa so bolj realistične in osebno izpovedne. Domoljubne in revolucionarne budnice ter žalostinke za padlimi tovariši prinaša knjiga V naročju domovine (1947). TONE SELIŠKAR Toda največ uspeha je Seliškar dosegel na mladinskem polju. Že 1929 je napisal mladinsko povest Rudi, v kateri je prikazal siromašnega fanta, ki gre v Ameriko iskat očeta, tam s pridnostjo postane iznajditelj pri avtomobilih ter doseže velik uspeh v življenju. Povest je vsebinsko nova, ker govori o strojih, raketnem avtu, Lindbergu, obljubljeni deželi Ameriki, ker je podana na ganljiv način in v skladu z doživljanjem preprostega fanta. Še večji uspeh je dosegel z Bratovščino Sinjega galeba (1936), ki je doživela vrsto ponatisov, prevodov v tuje jezike in filmsko obdelavo. Pisatelj je dobro zadel skupino dečkov, ki se odpravijo z ladjo na morje, kjer doživijo vrsto napetih dogodkov in uspehov, ki morajo privlačiti mladino. Z morja je tudi povest Posadka brez ladje (1955), kjer spet nastopajo otroci, ki jih zanese usoda v Afriko, Italijo in Dalmacijo, kjer končno dobijo ladjo ter jo spremenijo v eno prvih jugoslovanskih vojnih ladij. Dve leti pozneje so izšli Indijanci in gusarji o ljubljanskih fantičih, ki bi šli radi skrivaj v Ameriko, vendar se po raznih pustolovščinah vrnejo domov. Živali in partizane opisuje na hu-morističen način v knjigah Mule in Liščki. Seliškar je napisal tudi nekaj knjig za odrasle, toda največji uspeh je dosegel v mladinski literaturi, ker je znal poiskati novo snov, primerno sodobni mladini, in ker ni vsiljeval svojih naukov, kar je bila napaka prejšnjih mladinskih pripovednikov. Njegove povesti so sveže, sočne, zanimive, dovolj napete in ganljive, primerne otrokovi duševnosti in njegovi radovednosti, zato bodo ohranile svojo vrednost. ŠAH MAKS Od stotnika do cesarja in jetnika (Oh dvestoletnici Napoleonovega rojstva ) Napoleon Bonaparte je bil trmast otrok težkih časov. V mesecih pred rojstvom sta se njegova starša borila, da ne bi Korzika prišla pod francosko oblast. Ko je vstaja propadla in se je mati Leticija vrnila domov v Aiaccio, se je zaobljubila, da se bo njen sin maščeval za Korziko. Vzgoja trmastega otroka in njegovo šolanje je bila težko vprašanje. Družina je bila revna. Tedaj je novi francoski kralj Ludovik XVI. hotel izboljšati razmerje med Francijo in Korziko. Ustanovil je številne štipendije za sinove Korzičanov. Tako je bil tudi devetletni Napoleon sprejet v zavod Autun pri Lionu. Življenje v zavodu je bilo trdo, podnebje ostro in hrana slaba. Prvič je mali Korzičan videl led, ko mu je v nezakurjeni sobi pozimi zmrznila voda v umivalniku. Nato je bil sprejet v vojaško akademijo v Brienne. Tu je prišel med aristokratske tovariše in v njih ni našel prijateljev. Zaprl se je vase, veliko čital in študiral. Ponosen in trmast, ni mogel prenašati ponižanj. Nekoč je bil kaznovan in bi moral jesti kleče pred vrati obednice. Tedaj je pobledel in od jeze bruhal. Nadzorniku pa je zabrusil v brk: »Gospod, jedel bom stoje in ne kleče. V naši družini klečimo samo pred Bogom.« Mati je o njem večkrat tožila, da je Napoleon edini otrok, ki ji ne daje upov. Ko pa je končal vojaško akademijo, je bil odličen v matematiki, zadosten v zgodovini in zemljepisu ter povprečen v jeziku in slovnici. Ko je izbruhnila velika francoska revolucija, ki je odpravila fevdalni red in kmečko podložništvo ter razglasila deklaracijo o pravicah človeka in državljana, je imel Napoleon dvajset let. Novi red ga je zajel in ga v nekaj letih dvignil od navadnega častnika v generala, prvega konzula, cesarja in nazadnje v jetnika sredi Atlantika na otoku Sv. Helene. Nobena zgodovinska osebnost ni imela toliko življenjepiscev kot jih je imel Napoleon Bonaparte. O njem so skušali popisati vse, a po dvesto letih še ostaja veliko neodkritega. Spreminjal se je od jutra do večera, uro za uro, dan za dnem. Pod istim pokriva-lom je bil zdaj despot, moder uradnik, romantični zaljubljenec, nasilnež, vojni genij, poveljnik, demagoški kaplar. Papež, ki je doživel na svoji koži, koliko je veljala Napoleonova dana beseda, ga je imenoval komedijanta. Ker se o Napoleonu ne da na nekaj straneh podati življenjepisa, se bom omejil na usodo njegovega sina, ki svojega nesrečnega očeta ni nikdar poznal. Rimski kralj mora v pozabo Sredi vročega julija 1818 se je avstrijski cesar Franc I. vznemirjen nenadoma vrnil iz Dalmacije na Dunaj s svojo četrto ženo Karolino Avgusto. Na dvoru sredi Dunaja je bilo prevroče in 50-letni cesar je hotel čimprej v letni dvorec Schonbrunn. Toda njegova hi-trica je morala popustiti pred knezom Klementom Venceslavom Lotarjem von Metternichom, 45-letnim kanclerjem, ki je predložil cesarju v nujen podpis odlok, ki se je glasil: »Mi, Franc, po milosti božji avstrijski cesar, ker moramo določiti naslov, vojaški položaj, stopnjo in osebni od- nos kneza Franca, Jožefa, Karla, sina naše preljube hčere Marije Lujize, avstrijske nadvojvodinje, vojvodinje Parme, Piacenze in Guastalle, mu podeljujemo naslov vojvode Reichstadtskega in določamo, da mu pripada mesto neposredno za knezi naše družine in avstrijskimi nadvojvodi . ..« Knez, o katerem je govoril gornji dekret je imel tedaj komaj sedem let. Bil je lep deček, svetlih las in še daleč od onih let, ko začenjajo kneževiči povzročati skrbi. Toda naglica, s katero je knez Metternich, avstrijski kancler, izsilil cesarjev podpis, je prikrivala nekaj, o čemer odlok sploh ni govoril. Ime očeta tega dečka je cesarski odlok hote zamolčal. Molčal je cesar Franc, molčal dunajski in vsi evropski dvori v letu 1818. Ta kneževič je bil Napoleonov sin. To je bilo vse, kar je še ostalo od nekdaj tako mogočnega cesarja Napoleona, v trdh letih po bitki pri Waterlooju. Ministri, maršali in celo Napoleonovi bratje sami, so se želeli čimprej vključiti v dejansko vstali legitimizem. To niso bili več bonapartisti, niso več povzročali skrbi. Edina nevarnost je bil še njegov sin, ki ga je bilo treba pravočasno potisniti v pozabo in ob stran. Rimski kralj je moral izginiti, izginiti je moral Napoleonov dedič, in ga predstaviti kot brezpomembnega avstrijskega vojvodo. Ko je cesar Franc podpisal odlok, je takoj odšel v Schon-brunn, kjer ga je, kot običajno, čakala vsa družina. V ospredju je stal dedič Ferdinand, ki ga je ves Dunaj poznal kot čudaka. Ko je postal cesar, se je sprehajal po Dunaju v svečani uniformi in z dežnikom ter tako zabaval ne le Dunaj ampak vso Evropo. Cesarja je čakal tudi dvanajstletni Franc Karel, ki je sežigal lutke in kričal: »Spražil bom Napoleona,« ko pa je dorastel, je rad prirejal konference pred konji v cesarskih hlevih. Potem je še bila vrsta nadvojvod in nadvojvodinj, bližnjih in daljnih sorodnikov, ki so prihiteli, da bi se poklonili družinskemu poglavarju in njegovi ženi. V ozadju pa je bil v spremstvu nekega avstrijskega grofa deček, za katerega se je zanimal kancler Metternich: mali jetnik, Napoleonov sin, vojvoda Reichstadtski. Kje je moj oče Za malega dečka je bil prihod starega očeta cesarja Franca I. vesel dogodek. Cesar ga je nekoč zibal na kolenih, se smejal njegovim grobim nemškim jezikovnim pogreškom in mu od-kazal lepo stanovanje v levem krilu palače. Deček je dobro vedel, da samo staremu očetu Francu sme postaviti vprašanje: »Kje je moj oče?« To je bilo vprašanje, na katero mu ni maral nihče odgovoriti. »Kje je moj sin? Kaj so storili z njim?« To vprašanje pa je postavljal 3000 milj daleč od Evrope jetnik na otoku Svete Helene svojemu dvoru, redkim obiskovalcem in svojemu ječar-ju siru Hudsonu Loweju. Tri leta je že bil na otoku, a o sinu nobene neposredne vesti. Žena Marija Lujiza mu ni pisala, prav tako ne drugi. Le njegova mati, stara gospa Leticija, je iz svojega zatočišča na trgu Venezia v Rimu pošiljala pismo za pismom na otok Svete Helene, toda niti eno ni prišlo do naslovi j enca. Vsi kralji Evrope, ki so se ji nekoč klanjali in ji poljubljali roko, so jo sedaj puščali brez odgovora. Vsi potomci sodarjev in gostilničarjev, katere je njen sin povzdignil v kneze in vojvode, so se ogibali vsakega stika z gospo s Korzike, kateri je ostalo le eno samo prijateljstvo s starim papežem Pijem VII., katerega je njen sin Napoleon vrgel v ječo. Kadar sta se njuni kočiji srečali v Rimu, je bil papež Pij VII., ki je izstopil iz svoje kočije in se približal s svojim počasnim korakom starca Leticiji in jo nagovoril : »No, madame, imate kake vesti o dobrem cesarju?« Toda vesti ni bilo nobene. Napoleon ni smel imeti stika ne z materjo ne s sinom. Smel je le govoriti pred sliko svojega sina: »Ubogi otrok, ne boš nikdar videl svojega očeta.« Slika dečka, ki jo je imel Napoleon pri sebi, je bila še izza starih cesarskih časov, iz časov, ko so se pred njo klanjali vladarji Evrope, ko so se ob njegovem rojstnem dnevu klanjali vladarju. Toda to je bilo le ob prvem in drugem rojstnem dnevu. Ob tretjem rojstnem dnevu očeta ni bilo pri njem. Tedaj je bil pri Arcis sur Aube in se pripravljal na poslednjo bitko proti vojski svojega tasta: 23.000 Francozov proti 90.000 Avstrijcev. Toda tudi mali tisto noč ni spal. Njegovo guvernanto, madame Motesquiou, je prebudilo stokajoče jokanje. V sosednji sobi pa je mirno spala svojih sladkih sedem ur mati Marija Lujiza. Iz Dunaja pa so že šli na pot častniki, da bi pripeljali mater in sina v Avstrijo. Od tedaj dalje Napoleon ni dobil več nobene vesti o sinu. Edina pisma Reichstadtskega vojvode so bila naslovljena v Parmo. »Ma chere Maman«, je spočetka pisal sin. Pozneje pa je pisal »Liebe Mutter«. Ko ga je mati le mimogrede obiskala na Dunaju, ji je nekoč na skrivaj izmaknil čevelj, ki ga je nato ljubosumno čuval v svoji sobi kot dragocen spomin na mater, ki se ji je vedno mudilo dalje. Komaj je prišla, se ni mogla umiriti, že je šla dalje. Sin jo je tako poredkoma videl, da se mu je zdela le privid. Poslednja volja Na Sveti Heleni je imel Napoleon pri mizi vedno prazen stol: prostor za ženo Marijo Lujizo. Toda v letu 1821 je le poredkoma sedal k mizi. »General Bonaparte je bolan na jetrih, bolezen, ki je stopila v skrajni stadij ... Angleški zdravniki me opozarjajo, da je konec blizu ...« tako je zapisal čuvaj Hud-son Lowe. To je razumel tudi Napoleon. Protesti proti ječarju so ponehali. Hiša se je umirila, cesar je sestavil testament in pozabil na svoje žalostno stanje in okolje. Zaživel je zopet v preteklosti, v dolgih seznamih zapuščin in darov prijateljem, služabnikom in so-sorodnikom. Poseben odstavek je v testamentu namenil celo ženi Mariji Lu-jizi, katere nezvestoba mu ni bila neznana. »Na svojo ljubo ženo sem bil vedno ponosen, nanjo hranim do zad- njega najnežnejša čustva. Prosim Vas, čuvajte in branite mojega sina pred nevarnostmi, ki obkrožajo njegovo mladost.« Pozabil je na njeno nezvestobo, samo da bi ona mislila na sina. Glavna osebnost testamenta je bil sin, deček desetih let, kateremu Napoleon ni zapustil denarja, temveč le stvari, ki so mu služile v njegovih vojnah ali pa v ujetništvu. Sinu je priporočal: »Sin moj, nikdar ne pozabi, da si se rodil kot francoski knez in nikdar ne dopusti, da bi postal orodje v rokah tistih, ki zatirajo Evropo. Nikdar se ne vojskuj in ne škoduj Franciji.« Še pred pragom smrti je skušal sina iztrgati iz Metternichovih rok. Napoleon je umrl 5. maja 1821. leta med hudo nevihto. Na Dunaju je bilo tedaj vroče in mladi vojvoda, njegov sin, se je veselo pripravljal na odhod v Schobrunn. Tri dni nato, ko je bil njegov oče že v zemlji, se je cesarski sprevod podal v letni dvorec Franca I. Sveta Helena je bila neznansko daleč in vest o Napoleonovi smrti je prišla v Avstrijo preko Londona šele prve dni julija. Met-ternich se je oddahnil. Bilo je konec skrbi. Marija Lujiza je brala vest o smrti svojega moža v časopisih in je za pokojnika naročila 2000 maš. 1000 so jih darovali na Dunaju in 1000 v Parmi. V mrtvaškem »oremusu« duhovniki niso smeli izgovarjati imena pokojnika. Namesto »ponižno te prosimo za dušo tvojega služabnika Napoleona«, so mašniki morali dvatisočkrat ponoviti: »prosimo te za dušo tvojega služabnika, soproga naše vojvodinje« in tako so zamolčali ime tudi pred večnim Bogom. Sin hoče zvedeti resnico V Schonbrunnu so vsi vedeli za ža-žalostno vest o Napoleonovi smrti, razen sina, ki si ni znal razlagati molka, zadrege dvora in služabnikov, kadar se je prikazal. 16. julija pa mu je eden izmed učiteljev, Foresti, položil roko na ramo in mu govoril o daljnem otoku, kjer je nekaj let prebival cesar Napoleon. Cesar Napoleon? Zakaj mu je Foresti tako govoril o njegovem očetu? »Cesar je bil hudo bolan, njegovo stanje se je poslabšalo ...« Deček je uprl svoje svetle oči v Foresti j a, sklonil glavo in dejal: »Je umrl?« Odgovora ni bilo. Napoleonov sin je tiho gledal Fo-restija in se počasi oddaljil. Cesarju Francu pa so sporočili: »Danes je vojvoda zaprt v svoji sobi in ves čas joče . ..« Ko je mladi Napoleon dopolnil 17 let, bi moral prejeti očetovo dediščino : meč iz Austerlitza, sedlo in vajeti, ki jih je rabil oče Napoleon, njegove pištole in opremo kapele s Svete Helene. Metternich vsega tega ni dovolil. Toda po skrivnih poteh je testament s Svete Helene prišel v roke mladega vojvode, ki se je z vso vnemo vrgel na knjige, ki so poročale o očetu. V kratkem času je propadlo vse prizadevanje učiteljev, da bi prikazali sinu očeta v drugačni luči. Deček se je usmeril popolnoma drugam. Izbral si je junake in prijatelje iz preteklosti, kar je naenkrat opazil ves dvor. Neki dostojanstvenik je nekoč govoril vojvodi Reichstadtskemu kot običajno o nekem Napoleonu. Sin Marije Lujize pa ga je ostro prekinil in dejal: »Hočete reči, cesar Napoleon!« Ko je to zvedel kancler Metternich, je spoznal, da se je prehitro razveselil, da ga je prevzgojil v avstrijskega vojvodo. Marca 1830 se je ves dvor zbral v Schonbrunnu, da bi prisostvoval izpitom mladega Napoleona. Cesar Franc je veselo poslušal odgovore svojega vnuka. Nenadno pa je prispela vest, da je Donava prestopila bregove in poplavila Dunaj. Cesar se je takoj odpravil v mesto. Mladi vojvoda je hotel z njim, a cesar ga je ustavil, rekoč: »Ne smeš, ne moreš, saj veš, da si bolan in zdravniki . ..« V Schonbrunn so vse pogosteje začeli prihajati zdravniki in vselej povpraševali po Vojvodi. Nekdo je cesarju javil, da so mladeničevi robci okrvavljeni. Prišel je zdravnik Malfatti, ki je zdravil Beethovena in mu prepovedal jahanje, sabljanje, ples ... Toda ko je bil pozimi leta 1831 ples na britanskem veleposlaništvu, se ga je vojvoda vseeno hotel udeležiti v beli uniformi pešadijskega podpolkovnika. Ni maral plesati, hotel je samo govoriti z nekaterimi francoskimi generali, ki so bili povabljeni. Približali so se mlademu Napoleonu. Najstarejši se je priklonil vojvodi in angleški veleposlanik ga je predstavil: »Maršal Marmont!« »Marmont! Če pomislim, da sem s tem možem delil svoj kruh!« je leta 1814 vzkipel cesar Napoleon, ko je zvedel, da je ta maršal predal svoj VI. ar-madni zbor sovražniku. Vojvoda Reich-stadtski pa je ponudil izdajalcu roko in dejal: »Gospod maršal, vesel sem, da pozdravljam v vas najstarejšega tovariša svojega očeta.« Dolgo sta govorila in nihče ni slišal njunega razgovora. Mladi vojvoda se je smejal, Francozi pa so zardevali. Marmonta je vojvoda često povabil na dvor v Schonbrunn in Marmont se je sedemnajst-krat odzval. Ni se naveličal. Metternich je dovolil, da je stari maršal pripovedoval 20-letnemu vojvodi o očetovih vojnih pohodih. V tedenskih razgovorih je maršal orisal vojvodi sliko očeta, cesarja Napoleona. Ko je prišel do pohoda v Rusijo, je maršal, ki je sam doživljal svojo najslavnejšo dobo, kateri je bil priča, priporočil mlademu knezu, naj bere knjigo, ki jo je napisal general Philippe de Segur: Histoir de Napoleon et de la Grande Armee en 1812. To pa zato, ker je v tej knjigi resničnost vtisov. Kneževič se ni utrudil. Maršal Marmont, kakršenkoli je že bil, je bil edini, ki je bil maršal njegovega očeta. Lahko mu je povedal, kakšen je bil njegov oče, njegov glas, njegove kretnje in navade. Po Metternichovem ukazu bi mu bil moral govoriti tudi o žalostnih posledicah Napoleonovega pohlepa. Toda pred sinom svojega cesarja je maršal Marmont govoril le o zmagah od Toulona do Wagrama. »In po zmagi pri Wagramu, gospod, je vaš oče spal tukaj v Schonbrunnu, v eni izmed teh soban ...« Prezgodnji zaton Pešadijski general Kutschera ni soglašal o vojvodovih vojaških sposobno- stih z njegovimi vzgojitelji. Dober častnik ne študira, on koraka, jezdi, se poti.. . Vojvoda je to zvedel. Zajahal je konja in pokazal, da zmore vsak napor kot drugi. Toda čez pol ure je padel s konja, omedlel in iz ust mu je udarila kri. Tedaj so iz skladišča prinesli no-silnico, ki so jo rabili nekateri cesarji v starosti. Služabniki so nato nosili po vrtovih 21-letnega vojvodo. Ime1! je velike in globoko vdrte oči in voščene roke. Ob njem je bila njegova najljubša prijateljica Zofija, žena Franca Karla. Pričakovala je drugorojenca Maksimilijana Mehiškega, v vozičku pa božala prvorojenca Franca Jožefa, ki je potem vladal Avstrijo 68 let. Govorila je le Zofija, da ne bi utrudila bolnika: »Jutri bom šla k obhajilu, hočeš tudi ti?« Prišel je trenutek popotnice in dvorni predpis je določal, da mora svečanosti prisostvovati ves dvor. Toda Zofija ni marala plašiti mladega vojvode in je prejela obhajilo skupaj z njim v kapeli. Oba sta klečala drug ob drugem kot ženitni par. Dvor pa je bil skrit za zavesami. Na Dunaj so prihajala pismo, ki so jih pisali Montholon, Gourgand, Marchand s Svete Helene, ki bi bili radi obiskali Napoleonovega sina. Metternich je prestregel vsa pisma in šel sam osebno v Schonbrunn. Ko so najavili vojvodi Metternichov prihod, se je bolnik zazrl v strop in zmajal z glavo. Bil je to prvi »ne«, ki ga je dal bolnik v svojem življenju in prvi »ne«, ki ga je prejel Metternich. Metternich je naglo in jezno odšel. Po parku pa so se radovedni Dunajčani mirno sprehajali in upali, da bodo ob oknih videli senco ubogega bolnika. Zofija se je morala umakniti vsled pričakovanja. Prockesch, edini in pravi prijatelj, je moral na Metternichov ukaz na pot v Rim. 21. julija 1832 se je Anton Prockesch na skrivnem predstavil madame Leticiji, ki je že bila paralizirana in skoraj slepa. »Kako je z rimskim kraljem?« Prockesch ji je govoril o dečku, o njegovi živahnosti in upornosti. O bolezni pa je molčal. »Tudi njegov oče je bil tak v tej starosti,« je odgovorila gospa. Govorila je strme v praznino, govorila o Napoleonu, o vnuku, o pismih, ki jih je zastonj pošiljala na dunajski dvor. Naenkrat pa je avstrijski častnik videl, da je gospa vstala, da se mu bliža ob podpori svoje služabnice. Čutil je, da mu je položila roko na glavo: »Ker ne morem do njega, želim, da pride nad vas blagoslov stare matere tega ubogega otroka . . .« Prockesch je padel na kolena, stara gospa pa se je umaknila s počasnimi in drobnimi koraki. Ob isti uri je nastopila agonija »ubogega otroka«. Marijo Lujizo, ki je spala v sosedni sobi, je prebudil krik: »Mutter, Mutter!« Klical jo je sin: »Ich gehe unter!« Odhajam. V naglici so poklicali komaj posvečenega duhovnika, ki je bil prvič navzoč pri umirajočem. Bil je istih let kot vojvoda. Gledala sta se in mladi Napoleon je sklenil roke in duhovnik je molil molitve za bolne in umirajoče. Ob petih zjutraj, ko je bil zunaj že svetel dan, je v sobi bila še noč. Marija Lujiza je ob vzglavju gledala sinu v obraz in se ni zavedala njegove smrti. Videla je duhovnika, ki je vstal in druge, ki so padli na Mena. Videla je Malfattija, da je položil roko na mrli-čeve prsi in čutila, da jo nekdo vodi iz sobe. Ko so mrliču zatisnili oči, je ves dvor začudeno gledal. Na lice »avstrijskega vojvode« je smrt vtisnila poteze Napoleona, prvega konzula in prvega cesarja. Na tisoče Dunajčanov je šlo mimo mrtvaškega odra in so si šepetali : »Sedaj je podoben svojemu očetu. Samo svojemu očetu!« Nad naslovno stran Vere, enega svojih največjih del, Missae šole m n i s , je Beethoven zapisal: »Bog nad vsako stvarjo! Bog me ni še nikoli zapustil!« MSGR. RUDOLF KLINEC ■v Filip Kavčič Desklanski župnik Filip Kavčič je bil eden izmed najbolj uglednih duhovnikov Si. Primorja: ponižen in pobožen, izredno delaven in vnet dušni pastir, gostoljuben in prijeten družabnik, dober liturgist in razsoden škofijski svetovalec. Škof Jenko mu je v pogrebnem nagovoru izrekel častno priznanje : »S svojo vero, z življenjem po veri in z vdanostjo v križih in trpljenju je dajal vernikom najlepši zgled, sebi pa jamstvo za večno poveličanje.« Župnik Kavčič je živ primer, koliko mora prestati duhovnik, ki hoče biti zvest svojemu narodu, Cerkvi in Bogu. ŽIVLJENJEPISNI PODATKI Rodil se je dne 21. aprila 1899 v Idriji kot sin rudarja. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Ljubljani na Poljanah. Leta 1917 je maturiral in marca istega leta odšel k vojakom. Dodelili so ga pomožnim četam za aviacijo, ki je bila takrat še v povojih. Služil je v Crnovičah v Bukovim in v Zagrebu, konec vojne pa ga je zalotil na Dunaju v oficirski šoli. Po 20 mesecih vojaške službe se je vrnil domov in novembra 1918 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Škof A. B. Jeglič ga je dne 29. junija 1922 posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel v Idriji dne 9. julija 1922. Ker je Idrija po prvi svetovni vojni pripadla Italiji, je novomašnik ostal na Primorskem. Nadškof Sedej ga je 1. oktobra 1922 poslal za kaplana v Črni vrh nad Idrijo. Po smrti župnika Janeza Abrama je Kavčič 7. oktobra 1924 postal župni upravitelj v Črnem vrhu, kar je ostal do svoje internacije. Na praznik Sv. R. Telesa, 31. maja 1934, so ga aretirali in čez same štiri dni, 4. junija, ga je izredno sodišče za zaščito države v Gorici obsodilo kot »državi nevaren element« na pet let konfinacije v kraju Castel del Piano Umbro (Perugia). Ko je Mussolini zasedel Abesinijo in ustanovil svoj »afriški imperij«, je pomilostil več kaznjencev. Na posredovanje goriškega nadškofa K. Margottija je bil župnik Kavčič 28. maja 1936 pomiloščen, a s pogojem, da se ne vrne več v Črni vrh. Prav tedaj se je s smrtjo župnika Vinka Mežana izpraznila župnija v Des-klah. Nadškof je poslal tjakaj Kavčiča: najprej, 2. septembra 1936, kot župne-ga upravitelja in nato, 1. decembra 1938, kot župnika. Iz Deskel je dvajset let, od decembra 1938 do februarja 1959, upravljal vikariat Plave. Dvokrat-no je upravljal tudi Gorenje polje, in sicer leta 1945 od februarja do maja ter od aprila 1949 do aprila 1954. Po hudi gripi leta 1959 mu je oši- belo srce. Leta 1964 je stopil v pokoj, ne da bi pretrgal z dušnim pastirstvom v Deski ah. O božiču 1968 je težje zbolel. Prepeljali so ga v bolnico v Šempeter, kjer je umrl 5. februarja 1969. Pokopan je bil naslednjega dne v De-sklah. Ob prisotnosti 50 duhovnikov in izredno velike množice je opravil pogrebne svečanosti sam koprski škof Janez Jenko. V ZNAMENJU PREGANJANJA Njegova življenjska pot se je odvijala v znamenju preganjanja. Bil je namreč neomajno zvest narodu, Cerkvi in Bogu. V nagrado pa je žel preganjanje : preganjal ga je fašizem zaradi zvestobe slovenskemu ljudstvu, preganjala sta ga nacizem in komunizem zaradi zvestobe dušam in Bogu. Kavčič se je v Črnem vrhu z vso vnemo posvetil dušnemu pastirstvu, da bi v vernikih utrdil vero v nravnost. Ker pa je prav tedaj italijanski državni aparat nečloveško zatiral slovensko manjšino, se je zdajci znašel na okopu v obrambi tudi kulturnih in narodnih vrednot, saj prav na teh temelji tudi sama vera. Nepopisno je bil razočaran in zagrenjen, ko je videl, kako je nestrpna in krivična tista civilna oblast, ki je bila poklicana, da ščiti pravico in ostvarja enakopravnost. Takole je zapisal: »Ko sem opazil, da oblast dela krivico, je bilo to zame veliko razočaranje. Trpel sem duševno in v meni je rastel odpor: bil sem brezkompromisen v srečanju z oblastmi. Zato so mi fašisti demonstrirali pred župniščem v času, ko je nastal spor med Vatikanom in italijansko vlado. Skriti sem se moral, sicer bi mi razbili šipe v oknih.« Bilo je Kavčičevo odločno obsojanje potujčevanja in krivic, prizadetih slovenskemu ljudstvu, ki je privedlo do omenjenega fašističnega napada na žup-nišče v Črnem vrhu. Pritisk se je načrtno nadaljeval. Tako so zahtevali od Kavčiča, naj slovenske otroke poučuje verouk v italijanščini in naj vpelje posebno mašo z italijansko pridigo za vo- jake in za vernike italijanske narodnosti. Verouk v italijanščini je odklonil, mašo pa je vpeljal. Ker pa so oblasti iz potujčevalnih namenov pričele siliti k tej maši vso šolsko mladino in fante, ki so morali posečati predvojaške vaje, je župnik zadevo predložil nadškofu Sedeju. Ta mu je dne 18. oktobra 1931 poslal pismo, iz katerega odseva nad-škofova veličina in neustrašenost v boju za pravice Cerkve in duš, in še zlasti v ostri obsodbi težnje, da bi Cerkev usužnjevali politiki. »Italijanska pridiga je samo za Italijane, ki so zanjo prosili. Slovenski šolski otroci in fantje, ki se pred naborom vadijo v vojaških vajah, tega niso prosili, ker se že itak udeležujejo slovenske pridige in ne razumejo dovolj italijanščine, da bi s pridom poslušali italijansko pridigo.. . Božja služba in pridiga se ne smeta zlorabiti za politične in nacionalne namene, drugače postane sv. vera in katoliška Cerkev odiozna, pristranska . .. Ce torej slovenski fantje hodijo k slovenski pridigi, čemu jih siliti, da gredo še k italijanski? Saj se to nikjer na celem svetu ne godi in noben kristjan ni dolžan poslušati ob nedeljah in praznikih po dve pridigi. Namen tega posiljevanja je očiten: nadomeščati italijanske poslušalce. Ker pa je cerkev vsem odprta, nihče ne sme prepovedati Slovencem, da hodijo k italijanski pridigi, toda tudi nihče jih ne sme siliti. Ako se bo to v Črnem vrhu ponavljalo, opomnite dotične faktorje (politični tajinik in drugi), da po trikratnem opominu ustavite italijansko pridigo, dokler se ne ugodi pametnim zahtevam sv. Cerkve in škofijskim predpisom ... Postopajte pa mirno in previdno, nullam dans offensionem adversariis. Bag Vas živi in blagoslov. Velevdani Fr. B. Sedej, nadškof.« Župnik Kavčič se je zvesto držal teh dušnopastirskih predpisov. Zato so mu očitali, da »nasprotuje fašistični politiki, da se ne udeležuje fašističnih proslav pohoda na Rim«. Goriška kvestu-ra mu je dne 24. septembra 1932 izvršila strogo hišno preiskavo in ga stavila pod posebno nadzorstvo. Junija 1934 je sledila, kot smo že videli, konfinacija. Sodišče je oprlo svojo obsodbo na razne ovadbe miličnikov, karabinjerjev in tudi domači- nov. Ovadbe so bile le delno resnične, pretirane ali celo izvite iz trte. »Resnična je bila,« tako piše sam, »ovadba, da sem se uprl, da bi zlorabil službo župnika za cilje fašizma, da bi namreč učil ali pridigal Slovencem v ital. jeziku, vse drugo so si izmislili!« V pregnanstvu so ga hudo poniževali: prepovedali so mu, da bi kakor koli pomagal bližnjim župnikom pri dušnem pastirstvu; niso mu nakazali »vzdrže-valnine«, kar so dajali vsem ostalim konfinirancem, tako da je moral prositi nadškofa Margottija, naj mu pomaga, da lahko plača stanovanje in hrano. Pa tudi po pomilostitvi so izvajali nanj stalen pritisk. Ko je leta 1941 Italija zasedla Slovenijo, je smel ljubljanski tisk prihajati tudi na Primorsko. Župniki so ljudem priporočali, naj se naročijo na Bogoljub. Kavčič je poslal upravi Bogoljuba imena naročnikov, naročnike pa je naprosil, naj osebno pošljejo naročnino. Kljub toliki opreznosti so ga zatožili, da nezakonito vrši »službo tiskovnega razpečevalca« (eser-cita il mestiere di procacciatore di ab-bonamento) in ga klicali pred sodišče v Kanalu. Zagovarjal ga je odvetnik dr. Ludvik Nanut. Čeprav sta župnik in odvetnik priznala dejanje, je sodnija župnika oprostila zaradi pomanjkanja dokazov. Nevzdržnost slične razsodbe (priznanje je pač najboljši dokaz!) je pričala, da je imel kanalski proces drugačne namene: zastrašiti duhovnike, naj ne širijo slovenskega tiska, čitanje ljubljanskega tiska na Goriškem je kaznivo dejanje. Župnik Kavčič je v posebnem pismu na nadškofa Margottija protestiral proti tej razsodbi: tu ne gre več za njegovo osebo, temveč za načelo »svobode katoliškega tiska v mejah zakona. Slična razsodba lahko pa-ralizira vso pastoralno dejavnost župnika, ker pušča vrata odprta sovražniku v veliko škodo Cerkvi in dušam. Ker se zavedam svojih pastoralnih dolžnosti in odgovornosti v sveti službi, ne mislim odjenjati. Prosim Vas, da bi nam izdali navodila, kako naj se poslužujemo katoliškega tiska, ne da bi kršili veljavnih civilnih zakonov.« Pa kaj je mogel nadškof doseči v dobi, ko ni vladala zakonitost, ampak nasilje? Marca 1943 je krajevni fašistični tajnik Piero Galzigna zahteval, naj župnik javno moli v cerkvi za zmago fašističnega orožja, naj pozove vernike, naj ne poslušajo tujih radijskih oddaj, zlasti iz Londona, in naj oblastem ovadi komuniste, ki živijo v župniji. Kavčič mu je ves ogorčen pokazal vrata, kajti pastirjeva dolžnost je, da ovce varuje pred volkovi, ne pa da jih poganja v njihovo žrelo. Bridke ure je doživel Kavčič tudi pod nemško okupacijo. Spomladi 1944 je prišel v župnišče častnik nemškega Informationsdiensta in zahteval, naj mu župnik izroči listo vaških terencev. Odvrnil mu je, da ne ve, kdo je v terenskem odboru, a da bi mu teh imen nikoli ne izdal, četudi bi jih poznal, ker duhovnik ne bo nikdar o vaj al svojih ljudi. Nemci so se mu za to kmalu maščevali: v noči na 2. maj 1944 so zakrinkani vdrli v župnišče, razgrajali v pritličju, ga izropali in mu odnesli tudi radio. Grozno je bilo zlasti 21. junija, ko so Nemci obkolili Deskle, pobrali kakih 70 ljudi in mnoge odpeljali v Dachau in Auschvvitz in prav tako 12. februarja 1945, ko so italijanski vojaki na nemški ukaz ubili devet talcev pri mostiču čez Sočo v Desklah. Župnik Kavčiči je joka je pogrebel nedolžne žrtve. Marca 1947 je nihal, če naj zapusti župnijo. Neznanci so mu nalepili na župnišče grozilne napise. Že je mislil zapustiti Deskle in je nadškofu ponudil odpoved, ko so ga zastopniki krajevnih organizacij naprosili, naj ostane v Desklah in mu zagotovili, da bo lahko nemoteno nadaljeval s svojim delom. Vendarle mu niso bile niti po priključitvi prihranjene bridkosti. Dne 2. i unij a 1949 je bil kaznovan z denarno kaznijo 10.000 din, ker se je v cerkvi brez posebnega dovoljenja pobirala običajna miloščina. Odvzet mu je bil tudi ves denar v cerkveni blagajni. Z odločbo 6. junija 1952 je bil kaznovan z globo 800 din, ker ni takoj prijavil nove gospodinjske pomočnice. Dne 3. decembra 1952, točno 20 let po fašistični preiskavi v Črnem vrhu, je doživel še strožjo hišno preiskavo, ki je trajala cele štiri ure. Dne 16. julija 1962 ga je sodnik za prekrške v Kanalu kaznoval z ukorom, ker je povabil v župnišče 13 prvoobhajancev in jim ponudil skromen zajtrk, ne da bi bil »prireditev« prijavil. Z odločbo 30. oktobra 1963 je sodnik za prekrške v Novi Gorici ustavil postopek proti Kavčiču, ker mu niso mogli dokazati, da bi bil izgovoril podtaknjene mu besede o potresu v Skopju. Župnik Kavčič je vse to vdano prenašal v zavesti, da ga bičajo, ker je zvest svojim duhovniškim dolžnostim. Kar ga je pri tem mučilo, ni bilo njegovo osebno gorje, pač pa spoznanje, da mu grožnje in nasilje izpodjedajo podjetnost ter hromijo dušnooastirsko delo, in še zlasti ugotovitev, da vse to vpliva zastraševalno na vernike, ki se iz strahu odvračajo od cerkve. VZOREN DUŠNI PASTIR Desklanski gospod je bil res vzgle-den duhovnik. Ponižna skromnost in dobrotnost je skrivala bogastvo kreposti in svetosti. Nadvse rad je imel se-meniščnike in sobrate. Kanalski dekan Mirko Berce mu je teden dni pred smrtjo podelil svete zakramente. Bolnik mu je solznih oči rekel: »Ne čudi se mojim solzam. Niso zaradi smrti, ki se je ne bojim, hudo mi je, da se ločim od sobratov, ki sem jih tako rad imel!« Predvsem pa je bil vnet dušni pastir, ki se je zelo zavzemal za duhovni napredek svojih vernikov. Oskrbel jim je celo vrsto tridnevnih duhovnih obnov: leta 1938, 1943, 1950, 1960 in 1966. Po vojni je kar dvakrat priredil sveti misijon: leta 1957, v dvestoletni spomin, odkar so Desklani dobili pod prvim goriškim nadškofom Karlom At-temsom prvega duhovnika v vas in ko je bil v prvo postavljen v cerkvi krstni kamen, ter leta 1965 ob sklepu področ- nega sv. misijona v Soški dolini. Izredno sredstvo za poživitev verske zavesti je smatral kanonične vizitacije, ko se sreča škofijski nadpastir z verniki. V Desklah so bile take vizitacije leta 1941, 1957, 1962 in 1966. Novi časi so prinesli korenite gospodarske in socialne spremembe. Nekam zaskrbljen je gledal, kako so De-skle postajale iz kmečke vasi industrijski center, kar je prinašalo dotok tujega prebivalstva, gradnjo velikih stanovanjskih blokov in nove življenjske nazore. Sporedno z višanjem blagostanja je usihalo versko življenje in se krčilo število rojstev. Kljub tolikim novim hišam je število duš ostajalo sko-ro nespremenjeno. Kako ojačiti versko zavest in dvigniti nravno raven? Potreben bi bil intenzivnejši verski pouk, delo med mladino, družinski apostolat. A ker so mu časovne razmere onemogočale zunanji javni apostolat, je prenesel pobude za versko-nravno prenovo v notranjost cerkve: župnijsko občestvo se bo versko poživelo, če bo v okusno opremljeni cerkvi živahno sodelovalo v obnovljenem bogoslužju. Od tu dvojno prizadevanje : skrb za lepoto cerkve in liturgična vzgoja vernikov za dejavno sodelovanje pri svetem bogoslužju. Predvsem se je zavzel za lepoto cerkve in za njeno ureditev po novih liturgičnih predpisih. Po navodilih arh. Erne Tomšič iz Ljubljane je dal cerkev notranje prebeliti in preslikati; postavljene so bile svetilke iz tolčenega železa ; cerkev je bila ozvočena. Bil je med prvimi, ki je že 1. 1965 postavil v cerkvi oltar obrnjen proti ljudstvu; da bi ljudstvo še bolj približal oltarju, je odstranil obhajilno mizo in prenesel prižnico v prezbiterij. Cerkev ie bil že prej obogatil: leta 1939 je nabavil nove orgle; leta 1946 ie na željo povratnikov iz nemških taborišč oskrbel nova kipa sv. Jožefa in sv. Luciie za stranski oltar Srca Jezusovega. Malo pred smrtjo ie kupil nove jaslice. Ob misijonu 1965 je omislil nov misijonski križ: iz cerkve sv. Jurija v Nevljah pri Kamniku je prevzel lep križ, ki so mu dodali po navodilih arhitekta Plečnika posebno »glorijo« v obliki venca. Z glorijo opremljeni križ naj bi izpričeval velikonočno skrivnost: Kristusa, ki je trpel in umrl, a ki je tudi od mrtvih vstal, skrivnost, ki naj bi bila v obnovljenem bogoslužju simbol nove katoliške duhovnosti in pobožnosti. Župnik Kavčič je upravičeno slovel kot najboljši liturgist v škofiji. Kot član škofijskega liturgičnega sveta je zelo pospeševal liturgično gibanje, za sobrate je sestavil več predavanj, pisal je znanstvene članke v liturgično glasilo »Služba božja« iz Makarske in v pastoralno revijo »Cerkev«. Rešitev duhovnih vrednot vere in morale je v urejenem družinskem življenju in v zdravi vzgoji. Temelj družin pa je zakon. 0 krščanskem zakonu je Kavčič mnogo razmišljal. Dne 14. septembra 1942 ie pisal nadškofu Mar-gottiju: »Napisal sem knjigo "Hiša na skali" za mojo osebno rabo kot pouk zaročencem, da bi jim dal jasne pojme, kaj je krščanski zakon. Delce sem prebral na duhovniškem zborovanju v Sv. Luciji. Stvar je sobratom ugajala in so jo oklenili razmnožiti.« Tolminski dekan Josip Vodopivec ie na prošnjo duhovnikov zaprosil nadškofa, naj izda imprimatur in doseže od oblasti, da se knjiga natisne, saj »edinole cerkvena oblast more na osnovi konkor-data izdati knjigo v slovenščini«. Škof je poslal knjigo v pregled dr. Torošu, ta ie delo popravil in ga priporočil. Nadškof ie septembra 1942 izdal imprimatur in obenem obvestil Kavčiča, da škofija ne more prevzeti natisa knjige, čeprav je velike važnosti za zaročence. Leta 1945 ie pisatelj ponudil delo »Hiša na skali« Goriški Mohorje-vi družbi, toda ta ni mogla sprejeti natisa zaradi negotovega položaja v deželi. Knjiga pa ie bila že poprei razmnožena kot rokopis in premnogi duhovniki so se je posluževali pri nauku za zaročence. Resnična veličina župnika Kavčiča ni bila v kresanju idej, v znanstvenih razpravah in v načelnih bojih, temveč v iskreni ljubezni do Boga in do svojih vernikov. Iz te ljubezni je rastlo njegovo požrtvovalno delo, naravnano izključno k božji časti in zveličanju duš. Spopadi z zmotnimi nauki in krivičnimi oblastniki so bili nujni. Četudi zunanje premagan, je kot glasnik ljubezni, resnice in pravice izšel — zmagovalec! Tu pa ne gre za kako šumno zunanje zmagoslavje, pač pa za priznanje v globini duše, da je dobrota nad hudobijo in da je ljubezen tista, ki osvaja srca, tudi srca nasprotnikov. Ko smo 6. februarja 1969 stali ob odprtem grobu pok. Filipa Kavčiča, so se od njega poslovili: akademik v imenu župljanov, jokajoča deklica v imenu šolarjev, rojak duhovnik v imenu duhovščine. Njihovo slovo je izzvenelo v toplo zahvalo in obljubo : »Živeti hočemo, kakor si nas učil z besedo in zgledom!« I. z. FERVIDUS Ncvclelna zJravica Polnoči. Dvignimo zdaj čaše za pretekle, za sedanje, za bodoče dni. V zdravje, v srečo, v blagostanje naj živi mimo rožnatih postaj, preko trnjevih ograj zdanjšnji in bodoči rod ob Savi, Dravi, Muri, Soči! Polnoči. Dvignimo zdaj čaše, slavnostni rojaki, poje bratska kri. Polnoči. Razpršite megle se, oblaki, nova zarja v nas žari. Mimo toplih vseh želja, preko stisnjenih meja v novo leto trčimo, izrijmo mu puščice, izpijmo mu zdravice vse do dna! JOŽKO KRAGELJ Venceslav Bele Kulturni delavec na Primorskem Lansko leto je minilo že trideset let po smrti kanalskega dekana Vence-slava Beleta. Umrl je 19. decembra 1938. Ta obletnica je šla neopaženo mimo nas. Mlajši rod tako malo pozna našo preteklost in može, ki so darovali vse svoje sile, duhovne in fizične, za pravice svojega ljudstva. Pisatelj France Bevk je leta 1939 zapisal o Beletu med drugim tudi tole: »Štefan Levkos (Beletov psevdonim), ki je tedaj svoje črtice in novele priobčeval v "Domu in svetu", je bil prvi pisatelj, ki sem ga osebno poznal. Še ga vidim v meglenih obrisih: s knjigo v roki se je sprehajal pod starimi, temnozeleni-mi drevesi semeniškega vrta. Takrat in pozneje: isti prijazni, do dna izprašujoči, dokaj samozavestni pogled. A iz dna oči mu je gledalo tisto "nekaj", kar je ostalo za vedno neizgovorjeno ... Novele in črtice, ki jih je v letih 1909-1911. priobčil v Domu in svetu, so bile najboljše, kar je napisal... S slednje strani gleda njegova krepka, prepričujoča osebnost; posebno v spisih, v katerih gre za njegova osebna doživetja. Vrel je kot mlado vino, njegovim stvarem se poznajo sledovi hlastnega, neumornega iskanja lastnega izraza ... Kar me pri njem posebno osvaja, je toplo čustvo, ki je bilo takrat še v veljavi, ki se ga pa dandanašnji pogosto sramujemo in ga imenujemo sentimentalnost. In svetel optimizem, ki gleda izza vsakega, še tako temnega zastora njegovih besed... Ne smem zamolčati, da je imel fin, prirojen čut za lepoto, ki se je kazal v vsem, kar ga je obdajalo, in ne najmanj v njegovem, za začetnika izredno izpiljenem slogu in. jeziku.« Bele pa ni ostal le pri leposlovju. Njegov čut za lepoto ga je priganjal k novemu delu. Po novi maši ga je pot zanesla na Tolminsko. Bil je kaplan v Podmelcu in nato vikar na Ponikvah. Njegovo bistro oko je kmalu odkrilo dragocene umetnine po starih tolminskih cerkvicah. Začel se je zanimati za umetnost. Z vso potrpežljivostjo je skiciral in fotografiral stare prezbiterije, meril širino in dolžino, opisoval svetnike na freskah in kipih in zbiral gradivo PISATELJ VENCESLAV BELE za umetnostno zgodovino. Navezal je stike s pionirjem umetnostnih zgodovinarjev Avguštinom Stegenškom, ki je v Mariboru začd izdajati prvo revijo o cerkveni umetnosti pri nas. Stegen-šek je postal njegov učitelj. Dne 3. junija 1914 mu je v pismu kar po točkah dajal navodila, kako in kaj naj dela: «1. Potopisni članek: Ne samo ocena slik, temveč kratko cele cerkve in zraven še nekoliko zgodovine. Pokrajinske slike z vasjo in cerkvijo so prav primerne. Ako mesto baške doline preučite ves tolminski dekanat, mi je še mnogo ljubše. Tolmin je po vsem Slovenskem znan, baška dolina v naslovu je pa že a priori neznanka. Jaz sem samo to sprožil, kar je Vam najbližje in najlažje. Ako morete več, tem ljubše mi je in tem koristnejše za list. (Isto velja o poročilu o Cerkljanskem in Kobariškem.) 2. Oglej se mora preštudirati, imate prav. Za to je čas več let. 3. O zlatarjih bom rabil šele za 2. in 3. štev. 1. 1915. 4. Zbirka znamenitih cerkvenih posod v Vaši škofiji bi mi bila jako ljuba; ako bi jo lahko že letos objavil, bi mi bilo prav drago. 5. Denar prejmete v par dneh. Verjamem, da Vam je neljubo, pa do njega imate pravico in vrhutega mi lahko kot svojemu prijatelju povsem zaupate. 6. O umetnosti se lahko tudi iz knjig mnogo naučite. Paziti morate predvsem na metodo. Kako je ta ali oni to opisal in dokazal. Potem čitati kritike — da vidite, kakih hib se mora pisatelj izogibati. Jaz sem vse, skoro vse, kar znam, naučil iz knjig. Poslušal sem sicer tudi na vseučiliščih, a posebno korist sem imel le od enega predavanja. Pač pa sem mnogo pisateljeva! in se s tem uril in tako napredoval.« V drugem pismu z dne 11. oktobra 1914 ga opozarja na nevarnosti, ki mu pretijo. Med drugim pravi: »Ako bi bili na štajerskem, bi Vas bili radi fotografiranja lahko zaprli; župnika, ki je vsled ordinariatovega naročila popisoval kapelice po svoji župniji, so zaprli; no sedaj je že prost... Pri svojem c. kr. okrajnem glavarstvu si pre-skrbite legitimacijo z opombo, da študirate in fotografirate cerkvene spomenike...« Bele se je z vso vnemo lotil dela; hodil je okrog in zbiral podatke. Pisal je svojim sobratom. Tolminski dekan Josip Kragelj mu je dne 21. februarja 1915 pisal sledeče zanimivo pismo: »Futurizem ali vandalizem. Sam ne vem, kako bi temu rekel. Tu imamo moža, ki se dela slikarja. Mož parvi ingenii, pa domišljav. Dal sem mu cerkev poslikati in oba oltarja očistiti. Delal je po svoje. Vzel je palico sv. Kvirina na velikem oltarju in jo vtaknil v roko škofu vrh stranskega oltarja sv. Apolonije. Pa še nekaj. Razrezal je palico, ki jo je pobral v grmu, na dvoje in vtaknil v podobi križa škofu v drugo roko in ga naredil s tem za sv. Blaža. Sedanjega "sv. Blaža" je imelo ljudstvo za sv. Lukeža. Bil je brez palice in seveda tudi brez sveč. Stranska svetnika veljata ljudem eden za sv. Tilha (Egidija), drugi za sv. Martina. Pravijo, da ima pri nogah gos, kar na fotografiji menda ni. Sploh fotografija ni prav jasna, kai tudi biti ne more. Naročil sem, naj to pogleda oseba, ki je temu vajena. Ce najde ta atribut, ni dvoma, da je mnenje ljudstva pravo. Vse mogoče, da so ti trije svetniki prav tisti, za katere jih ima ljudstvo. Volarci imajo namreč ustanovljene maše 1. sept. (sv. Egidij) in 18. oktobra (sv. Lukež). Sv. Martin pa mora biti v bližini sv. Brikcija. Kedar bom na jasnem, Vam sporočim.« Skoraj istočasno mu je župnik Le-ban iz Libušenj pri Kobaridu poslal dragocene podatke o slikarju Groharju. V pismu z dne 23.2.1915 sporoča: »Na Vašo c. dopisnico sledeče: Grohar je slikal tu po Veliki noči 1. 1898. Do končal je 1. julija 1898. Jaz sem pisal slikarju Koželju, če bi sprejel delo, pa Koželj mi je odgovoril, da je preobložen. Tedaj sem bral menda v "Slovencu", da Grohar išče dela. Povabil sem ga, naj pride semkaj in si ogleda cerkev, katero bi bilo preslikati. Povedal sem mu, kaj želim in ga vprašal, koliko zahteva, da napravi sliko za oltarjem: "Prihod sv. Duha", "štiri evangeliste" na stropu prezbiterija in pa sliko na stropu cerkve "Vnebovzetje M. D." — Zahteval je 600 K, prosto hrano in stanovanje za ves čas dela in enega zidarja, ki naj mu bo na razpolago, kadar ga bode potreboval. Kar je zahteval, to sem mu dal. — To omenjam zato, ker se je nekaterim plača zdela nizka in so rekli: kakršna plača, tako delo. — Pa to ni res, on je toliko zahteval za delo OD LEVE PROTI DESNI: PISK, JOŽKO BRATU2, MAKUC, BELE na mestu, ko je vse premeril in jaz sem mu dal, kolikor je zahteval. Morebiti je zato manj zahteval, ker tedaj še ni imel absolutno nobenega dela in je bival doma. Bival je tu dva meseca — seveda ni vedno delal, ker je hodil okrog in slikal krajevne slike — pa tudi dela je hodil iskat. Pozneje sem mu dobil delo v Ročinju. Ker pa tega dela ni zmogel takoj začeti, se mi je ponudil, da mi napravi sliko presv. Srca J. — slične velikosti kakor je Gasarjev sv. Frančišek (kopija Murillova) za 200 K (ravno toliko je dobil Gosar za sv. Frančiška 1. 1894). Dal sem mu sliko presv. Srca J. in po tisti je naredil. Ker pa na moji sliki ni bilo nune (bi. Marjete) — on pa jo je napravil — zato jo je tako čudno oblekel, da nihče ne spozna, iz katerega reda, da je. Poglavitno je: Grohar je dobil za delo toliko — kolikor je sam zahteval, niti vinarja ne manj. Še >to — razun zidarja so mu morali biti vedno na razpolago delavoi, ki so stavili ali premikali odre.« Nekateri duhovniki so mu pošiljali zanimive podatke, drugi so se obregnili s to ali ono pribombo, ker se jim je to zdelo izgubljanje časa. Tolminskemu kaplanu je poslal razne napise, ki jih je našel v prezbiteriju in nad portalom pred cerkvijo. Napisi so že zaradi tega zanimivi, ker jih danes ne vidimo več. Kaplanu je pisal: »Poglej in primerjaj in popravi, kar bi ne bilo prav. Pazi na vsako črko, posebno na ve- like. Postavi pike. Vzemi daljnogled! Tiste črke, ki so večje oblike, krepko začrtaj!« Kaplan se je po svoje potrudil in dodal svoje pripombe: »Nimam daljnogleda. Avtogled! ... Ta napis je jako temen. Sem se dolgo časa napenjal, pa sem sekel: Piš me v uho! Bo že prav!... Kaj se s tem martraš, saj je tudi to "ana vojska", no, no, de gustibus! Zgodovina ti bo za to hvaležna!« Beleta take pripombe niso spravile s tira. Zgodovina cerkvene umetnosti mu je že danes hvaležna za vse, kar je nabral in opisal, zlasti za tiste kulturne spomenike, ki jih je uničila prva svetovna vojna. Med temi je zlasti cerkev sv. Danijela v Volčah. Bele je do potankosti popisal vse njene znamenitosti in nam tudi v fotografijah ohranil nekdanji oltar, prižnico in freske. Prav tako je opisal cerkvico sv. Ju-sta v Koseču pri Drežnici. Tudi ta je bila med prvo svetovno vojno poškodovana, prepleskana in oltar uničen. Opis teh dveh cerkvic je objavil po vojni v Jadranskem Almanahu leta 1924. To je povzel iz svojega predvojnega rokopisa, ki nosi naslov »Nekaj cerkvenih spomenikov iz tolminske deka-nije«. Žal ni več popoln, ker so se ne-Katere strani porazgubile. Te zapiske sem letos odkril v njegovi zapuščini. Z nekaterimi odstavki hočem prikazati njegovo vestno delo. »S tem sestavkom imam namen opozoriti s pomočjo fotografičnih slik in kratkih opisov na poglavitne znamenitosti, ki sem jih našel po tolminskih cerkvah in želim s tem zbuditi zanje nekoliko več pozornosti in zanimanja; mnogim so ti spomeniki cerkvene umetnosti premalo poznani in mnogi, ki morda te ali one poznajo, jih na splošno premalo cenijo, ker so se premalo zmenili zanje in jih morda le bolj površno ogledali. Med temi spomeniki je precej zelo zanimivih, četudi ne posebnih dragocenosti, katerih po siromašnih gorskih vaseh ne moremo pričakovati, kajti tod ni bilo gradov in graščakov, ki bi bili zidali cerkve in jih bogato obdarovali; kar dobimo, je, razen v Tolminu, vse od preprostega in skromnega ljudstva napravljeno in postavljeno in moramo sprejeti s toliko večjo ljubeznijo in pieteto ne samo kot umetniške, ampak tudi kot zgodovinske in kulturne spomenike gorskega ljudstva ... »Starejših spomenikov se dobi največ po podružnicah, kar je naravno, kajti te niso bile tako izpostavljene prenavljanju in popravljanju, kakor glavne cerkve. A to, kar je starega ohranjenega, so pač le pičli ostanki iz preteklosti; da se je pa primeroma tako malo ohranilo, tega je kriva večinoma nevednost in nezmožnost precenjevanja umetniških in historičnih vrednot uničenih in zavrženih spomenikov. V tej nevednosti se je uničevalo in odstranjevalo mnogo starega, večkrat res lepega in umetniškega in se nadomeščalo z novim, večkrat tudi manjvrednim; seveda je bila pri tem mnogo kriva praktična neuporabljivoat dotičnih predmetov, n. pr. lesenih črvivih kipov, oltarjev, preperelih omamen tov, pomanjkanje prostora v premnogih cerkvah itd. Zgorljivih predmetov je pokončal največ velikosobotni sveti ogenj; kar je bilo neuporabnega, se je z neko pieteto sežgalo. Tako sem n. pr. v Tolminu vprašal dolgoletnega bivšega dekana msgr. Kragelja, kaj je z znamenito stolico zadnjega beneškega doža, katero je leta 1798 za tolminsko cerkev kupil dekan Ban-nes; bil je mnenja, da je našla svoj konec v ognju ... »Veliko je škodovala tudi nevednost, nesposobnost in domišljavost mnogih rokodelcev-rez-barjev, slikarjev in zidarjev, ki so brez usmiljenja uničili marsikaj starega in lepega in nadomestili mnogokrat z novim, neokusnim ... »Največ starejših spomenikov pa je pokončala doba in postava Jožefa II. — Koncem XV. in XVI. stoletja se je dvignilo po tolminskih hri- bih vse polno podružnih cerkvic, ki so jih morali po Jožefovi postavi zapreti in večinoma podreti. Te cerkvice so bile zidane pod vplivom italijanske gotike .. . »Kakor so same na sebi zelo skromne in neznatne te cerkvice, v katerih nas marsikaj, zlasti prezbiterij — spominja na umirajočo gotiko, so vendar zelo važni kulturni in zgodovinski spomeniki. Da so te cerkvice tako majhne in skromne in ubožne, ni nič čudnega, ker so bile postavljene le s prostovoljnimi darovi takrat razmeroma še tako malega števila vaščanov teh gorskih naselij, kjer ni bilo bogastva in pleme-nitašev; in vendar so jih postavili v takem številu, da ni nobena doba v tako kratkem času postavila toliko spomenikov. Bili so taikrat časi turških vojsk, doba protestantizma in na Tolminskem so se v istem času pojavljali skakači-zamaknjenci, ki so kazali posebno vnemo za postavljenje cerkva in kapel v odvrnitev božjih kazni...« Navedel sem le nekaj odlomkov iz njegovega uvoda te razprave. Obdelal je skoraj vse starejše cerkve in cerkvice tolminske dekanije. To je delo, ki je zahtevalo veliko potrpežljivosti, časa in truda. Poznejši umetnostni zgodovinarji so iskali v Beletu svojega Mentorja. Znani zgodovinar Štele mu je leta 1924 pisal naslednje pismo: Ljubljana, 20. XI. 1924. VeJečastiti g. dekan! Najprvo naj Vas obvestim o uspehu svoje akcije pri Morassaju radi slik v Tolminu. O prenosu in snet ju ne more biti govora, ker jih misli konservatorski zavod v Trstu s cerkvijo vred temeljito renovirati. Delo se bo menda že prih. leto začelo. Zato Vas še enkrat prav lepo prosim, da pravočasno pred začetkom del fotografirate glave na sev. steni, potem eno posamezno dosti dobro ohranjeno glavo za vel. oltarjem pod levim oknom ter svod, kjer je par zame važnih motivov. Kratek referat o rezultatu svojega obiska v Soški dolini priobčim v Zborniku za umetnostno zgodovino v zadnji številki letošnjega leta. Razen omenjenih fotografij pa imaim še eno prošnjo, ki je pa malo bolj nujna, ker je za nek dokaz, ki ga potrebujem, postala zelo važna, to je namreč reprodukcija napisa na cerkvi v Volarjih. Jaz sem si letnico prepisal takole 1817 = 1475. Gre se mi posebno za zadnjo številko 7 = 5, da jo kdo natančno kopira ali fotografira. Najboljši je seve cel napis. Mogoče imate koga v Tolminu, ki je toliko inteligenten in bi žrtvoval tistih par ur pota gor ter mi poskrbel natančno kopijo. Ne zamerite, prosim, moji nadležnosti! Vdano Vas pozdravlja Vaš Dr. Fr. Štele Tudi Italijani so spoznali v njem razgledanega človeka in so ga prosili za podatke in fotografije, ko so leta 1927 sestavljali turistični vodič za Goriško. S temi vrsticami sem želel opozoriti na Beletovo delo za umetnostno zgodovino. Njegovo literarno delo je bilo poudarjeno pri Goriški Mohorjevi leta 1953, ko so izšle njegove novele »Smrekov vršiček« in je dr. Kacin napisal o njem kratko študijo. Venceslav Bele pa je na Primorskem odigral zelo važno vlogo, ko so fašistične oblasti hotele pri nas uničiti vse, kar je bilo slovenskega. Takrat so nekateri možje spoznali, da je edina rešitev v slovenskem bogoslužju, zlasti v cerkveni pesmi. Zato so začeli misliti na izdajo cerkvenih pesmaric. SKLADATELJ VINKO VODOPIVEC utrjevala v najhujših letih raznarodovanja. Iz Kromberga v Kanal in obratno so romala pisma, ki so danes zgodovinske važnosti za Goriško Mohorjevo družbo in za primorsko ljudstvo. In teh pisem ni malo. Pričajo nam o ljubezni, pridnosti, potrpežljivosti in pogumu teh mož, ki so nam zapustili dragocene svetinje. Večkrat veje iz teh pisem duhovitost in zdrav humor, ki je bil prav tako potreben kot dobri verzi in lepe harmonije. Mnoge Vodopivčeve pesmi — tudi nabožne — so že ponarodele in se nikoli ne vprašamo, kako so nastajale. Poglejmo npr. pesem »Kristus Kralj vseh večnih časov«. Nastala je leta 1928. Vinko Vodopivec je dne 26.1.1928 takole pisal Beletu: »Kakor sem Ti že pravil — rabim nujno eno mogočno himno v čast Kristusu Kralju. Komponiral sem že tekst M. Elizabete — pa ni nič vreden — je samo javkanje — same zvezdice in rožice itd. poetov »»mjavkanje in mačkov petje", kakor pravi Prešeren ali Stritar, ne vem zatrdno — pa eden teh dveh bo gotovo. Prva kitica Elizabetina se gla&i: Novo pesem poje stvarstvo, himna nova gre čez plan. V zlatih notah noč jo piše na skrivnostno nebno dlan. Dnevu dan pripoveduje, zvezda zvezdi oznanjuje: Živi, Kristus Kralj!" Že prva beseda "novo" mi ne dopade, potem pa "zlate note" in "nebna dlan"! Naredi mi eno fajn pesem, krepko in močno na to shemo: — yj — — \j — v j — v — u — \j — ---KJ --U --U --U --\J --(J — - --\J --U --XJ — u — u — \J — \j — yj Bele, ki je bil že prej dober prijatelj skladatelja Vinka Vodopivca, se je z njim še tesneje povezal. Sam ni bil glasbeno nadarjen, toda dobro je vedel, da skladatelj nujno potrebuje tudi pesnika. Tako je med njima nastala nezlomljiva vez, ki ju je združevala in — Živi Krisitus Kralj! Ta sklep naj ostane pri vsaki kitici. Melodija je krepka in mogočna — enoglasno do besede "plan", tam se šele razlije v akord. Ce hočeš, lahko pustiš prvi dve vrstici, ker nista tako slabi. Samo namesto novo, deni kako drugo besedo, n. pr.: "sladko" — pa tudi "sladko" ni nič. Ti boš že bolje vedel, saj si literat in poet! Ne zameri moji grdi pisavi — danes nisem razpoložen — to je pravi "kakogram"... Pozdrav! Tvoj Vinko. Marsikatero pesem je moral popravljati Bele, če Vodopivcu ni bila po volji ali pa ni odgovarjala ritmu. Največkrat ga je prosil, naj sestavi kar novo besedilo. Razmere so včasih zahtevale, da je tudi njemu ukazal popraviti tekst in mu dajal nasvete, kako naj Pegaza »naf otra«. Naslednje pismo nam živo prikazuje takratne razmere, hkrati pa Vodo-pivčev neskaljeni humor. 10. 9.1932 Carissime! Tvoje pismo sem danes dobil. Hvala lepa! Vse poslane pesmi so dobrodošle. Samo romarsko — Svetogorsko moraš popraviti! Saj veš, kako je! Krajevnih imen ne smemo več pisati v našem jeziku. Kot adjektiv »svetogorska« — bi šlo enkrat — toda nikakor ne v prvi vrstici. Namesto »svetogorska« v prvi kitici — postavi »čudodelna« ali kako drugače. Refrain pa moraš popraviti. In sicer (za moj okus) naj bo refrain zmeraj enak — si ga je lažje zapomniti in tudi bolj "paše" — kakor si tudi Ti uvidel in naredil! Ali pa vzemi za refren III. kitico: V tvojem domu tukaj gori, Mati božje milosti, naj bi v pravi si pokori srca vsi očistili. (Bi za silo tudi šlo). Torej krajevno ime »Sveta gora« mora izginiti, ker drugače spravimo v nevarnost celo zbirko. Saj tiskamo sedaj povsod Gorizia in Trieste. Zadnji moj zvezek za moški zbor se šopiri z debelo tiskanim Gorizia (na eni strani trikrat). Torej, dragi Vencelj, Ti voščim vse najbolj za Tvoj god 28. t. m. in svojega pegaza nafotraj najprej s 1/2 litrom (pri meni zadostuje 1/2 toškane) in ga dobro masiraj z modernim Gummiknuppel-nom, če ga nimaš, zadostuje tudi fižolova raklja — pa bo šel v galop in napravil boš nove pesmi. Pegaza je nafotrati! Drugače pade ina tla od švohosti. Kromberški konj pravi svojemu gospodarju: (sem večkrat slišal) »Daj mi, kar mi tiče, potem pa gon' me kot hudiče!« Pozdrav! Tvoj Vinko Bele ga je kar ubogal in pridno pisal pesmi, ki jih je Vodopivec uglasbil, ali pa izročil drugim skladateljem, ki so sodelovali pri pesmaricah. V zbirki »Gospodov dan« je enajst Beletovih pesmi, v »Zdrava Marija« pa kar šestnajst. Le »Božji spevi« imajo samo eno Beletovo besedilo. Nekateri skladatelji so poslali Vodopivcu različne napeve z istim besedilom. Takoj je romalo pismo v Kanal s prošnjo in zahtevo, naj Bele napiše nov tekst. Določil mu je celo kitice in ritem. Tako mu je n. pr. pisal dne 18. novembra 1932: »... Dr. Kimavec nam je poslal za isto pesem dva napeva; ker sta oba jako lepa in lahka in dveh enakih tekstov ne moremo priobčiti — ni drugega izhoda, kakor da stante pede sedeš in takoj napišeš drugi tekst. Kako boš stante pede sedel, je pa čisto Tvoja privatna zadeva — samo da nam takoj ustrežeš!« In takih »stante pede« je v Vodopiv-čevih pismih nič koliko. Bele pa mu je vedno ustregel. Pilil je, popravljal in pretipkaval, da se je nabrala cela skladovnica takih rokopisov. Včasih pa je tudi sam skladatelju dajal nasvete. Drug drugega sta podžigala in spo-polnjevala. Leta 1930 je Bele napisal himno »Višarski Materi«. Vodopivcu je poslal kar tri variante in mu posebej naročal: ». .. Potrudi se, da pesem užge, ker pojde po svetu z Višarij na Koroško in Kranjsko, Primorsko in Benečansko. Dobro napravi, da se bo pesem kar sama pela. Seveda za mešan zbor in ne solo, da lahko vsi romarji poj6. Pesem pride z napevom v novi višarski molitvenik...« Po štirih dneh (16. XII. 1930) mu je Vodopivec že odgovoril: Dragi Vencel! Bvo ti višarsko pesem. Upam, da sem zadel pravi ton. Od treh variant, ki si mi jih poslal — se mi je prva takoj dopadla — je tudi najboljša. Med branjem je bila skladba gotova. En cel dan sem jo potem pilil in danes zjutraj vrgel na papir ... En lepo vezan molitvenik dobim jaz za šenk in Ion? Kajne? Tvoj Vinko Pismu je priložena tudi skladba. Podobno je bilo tudi s himno »Ma-rijaceljska Ti Gospa«. To je ena izmed zadnjih Beletovih pesmi. Napisal jo je za božjepotno cerkev Marijino Celje nad Kanalom. Besedilo je poslal Vodo-pivcu in ga prosil: »Vinko! Najprej prosim, piši s svinčnikom, ker je besedilo le v naglici napisano in pride morda kaka sprememba ali kak popravek. Vzel setrn ime Marijino, ker tam gori imajo praznik prav na ime Marijino. Sredina: »Marij aceljska Ti Gospa« naj bo kakor krepek odpev za litanije, da ga lahko tudi v ta namen porabijo pri blagoslovu. Ce bi Ti ne bilo kaj po godu, pa piši!« Vodopivec mu je dne 1.8.1938 takole odgovoril: Carissiime! Veni, vidi, škripsi! Pesem je zelo fajn! Ne vem, zakaj bi še tekst popravljal? Saj je prav izvrsten! Mildeu je zadet — vse teče gladko! Me je tako navdušila, da sem jo zložil takoj. Kar samo mi je 'teklo iz svinčnika! V 1 in 1/4 mi je bila fertig. Na Tvojo željo sem pisal s svinčnikom, pa mislim, da ne bo treba nič popravljati. Sicer boš videl sam v petek, da se je pesem kakor Tebi tudi meni posrečila ...« Že naslednji dan mu je pisal drugo pismo: »Dragi Vencel! V Tvojem pismu si omenil tudi odpeve za Marij aceljsko slovesnost. Lepa misel! Tiste štiri vrstice v sredini sem že porabil za en odpev. Za cele litanije pa morajo biti 4 odpevi. Torej naredi še tri Marij aceljske odpeve... v isti meri, kakor je bil prvi. Če Ti ni moč vtakniti »Marijino Celje« v vsaki odpev — pa jih naredi bolj splošne. Jaz sem muziko za vse 4 odpeve že naredil. NB! Prinesi jih v petek s seboj v Kromberg, jih bom takoj podložil muzi ki...« In Bele mu je seveda takoj ustregel in napisal »stante pede« nove odpeve. Predolgo bi bilo naštevati vse pesmi in pisma obeh velikih mož. Sčasoma bo treba vse urediti in v celoti objaviti, ker so nadvse važna, če hočemo prav razumeti obdobje Primorske med dvema vojnama. Naj omenim samo še to, da je Bele pisal in prirejal besedila tudi za razne kuplete, ki jih je Vodopivec uglasbil. Kadarkoli je bil skladatelj v stiski za besedilo, se je vedno obračal na Beleta. Dne 24.4.1928 je Vodopivec pisal: »Dragi Vencel! Dr. Dolinar mi je včeraj pisal v imenu "Pevske zveze" v Ljubljani, da je "Pevska zveza" pripravljena tiskati "Povodnjega moža". Lepo Te prosim, podvizaj in priredi mi besedilo, da se lahko takoj lotim dela ...« Deset let nato (20.5.1938) ga je prosil, naj mu pošlje Aškerčevo balado »Mejnik« : ... »Pevski zbor Grafike v Ljubljani, ki je pred kratkim dvakrat na koncertih pel moje pesmi — me je prosil, naj bi mu uglasbil balado "Mejnik", če se ne motim, je to Aškerčeva balada. Začne nekako tako: Bil semenj... Prodal i on je Lahom par volov. Potem se nekdo vica s kamnitim mejnikom in nazadnje tuli: Kam bi del? Kam bi del? Odgovor: I — kjer si vzel. Toliko se še spominjam iz svoje mladosti. Aškerca pa nimam. Obračam se do Tebe — da bi bil tako dober in mi pretipkal ono balado. Jaz ne vem, kam drugam naj bi se obrnil. Ti se še zanimaš za literaturo, drugi pa nobeden. Toda najprej mi pošlji pesem Srca Jezusovega. Imam že 4 kompozicije za moški zbor napravljene (dve imata že Tvoj tekst, še eno bi rad). Stante pede! Macte virtute! Dne 31. maja bo pela grafika na radiu mojo balado "Mravlja s kobilico" (iz Kranske zhe-belice).« Meseca oktobra, tj. dva meseca pred Beletovo smrtjo, se mu zahvaljuje za Mejnik. »Dragi Vencel! Hvala za Aškerčev Mejnik, ki si mi ga oni dan poslal, še isti dan sem napravil škico, potem jo pa pustil, da se je uležala. Zatem sem Mejnik en mesec pilil in oblikoval. Prejšnji teden pa sam ga lepo "kaligrafično" prepisal in poslal Grafiki ^ Jjozic Silvestrovo ©rije kralji Jožefovo JMaria JSuggau VINKO BELIČIČ PETERO PESMI I. PENGOV : K POLNOČNICI J'Božič Bila je noč, in duša je jokala od grenkih bolečin po svetli poti. A davni greh težil je nje peroti, v obupu, upanju je trepetala. In Bog ljubezni, Gospodar vesolja, usmilil se je solznega človeka. Poslal je Luč v Betlehem: iz veka teme nas je rešila Njegova volja. Pregnale molk so svete harmonije, nebesa angelov so zdaj odprta. O Jezus, bodi klas nam, bodi trta, naj Tvoja milost vekomaj nam sije! SlLVESTROVO O zmrzla, mrtva zemlja: ko snežec vate se zažira in čezte valovi ledeni piš in vrane v siju predvečera hite prenočevat v daljne bore ... spet se nocoj ti izteče leto zgodovine. Vzravnajte se mi, pleča, in sprostite, ozrite trudne se oči tja gor, oddahni se, srce, zbežite, vse grenke misli — na vigilijo novih zor! &RIJE KRALJI »Zatoni, trpki dan slovesa! Ugasni, krona zlatih, odpočitih ur! Zbledite, prazniki! Obmolkni, hrup neskončnih cest! Zaspite, o drevesa!« Uslišan zrem skoz mesečino: pred mano svetli dol, in grič, in dalje vse blažja luč, ko da Tri kralje pospremija spet v domovino. JOŽEFOVO Grej, sonce pomlajeno, žela najbolj plašnih sanj, slo po vrnitvi nepozabnih ptic, po žoltem cvetju razdehtelih stez, in gorska jezerca, sprostitve čakajoča! čas me prebada z nezlomljivo sulico, vse bolj in bliže čuti jo srce: umij goloto z vej, razveži brste v bandera aleluje vihrajoča! JU ARI A ČUGGAU Od onkraj gora in planin, s pobočja nad rosno Ziljo, belo-rdeča iz osrčja smrek in trav mi siješ, Maria Luggau. O daljna, izza vseh serpentin, izza vseh padajočih studencev, preko vasic in samot in tokav zvoniš mi, Maria Luggau. Gledam te skozi spomin, čutim te kakor molitev, kakor dviganje iz težav. Prosi za nas, Maria Luggau! dr. RUDOLF KLINEC »Upam, da mi bo Bog milostljiv!« S tem vzdihom na ustnicah je dne 4. septembra 1969 umrl v goriški bolnici bivši kobariški dekan Alojzij Pavlin. Pogrebne svečanosti so se izvršile dva dni pozneje v cerkvi sv. Ignacija. Mašo zadušnico je opravil nadškof P. Coco-lin, v slovo mu je spregovoril msgr. Močnik, pogreb pa je vodil župnik Angel Persig. Položili so ga v grob njegovih staršev na goriškem pokopališču. Mladostna leta Rodil se je dne 23. oktobra 1892 v Ravnici nad Grgarjem. Tu je tudi obiskoval prva dva razreda ljudske šole. Družina se je nato preselila v Gorico, kjer je oče zidaril. Osemletnemu Lojzku se je mestno življenje zazdelo »kakor sanje, kakor prelepa pravljica«. Družina je sprva stanovala pod Kostanjevico, nato pri Pevmskem mostu in končno na Gradu. Lojze je posečal ljudsko šolo v Šolskem domu, gimnazijo pa v sedanji Via Mameli. Bil je zelo nadarjen, družaben, izvrsten pevec. Študiral je z lahkoto in maturiral z odliko. Srednješolska leta (1905-1913) so bila za Pavlina zelo plodna. S slovenskimi sošolci, med katerimi sta bila tudi Jožko Bratuž in Engelbert Besednjak, se je udeleževal pod okriljem »Dijaške zveze«, ki je združevala katoliško u- smerjene dijake, javne dijaške dejavnosti. Sošolci Alojzij Pavlin, Marijan Ferjančič, Avgust Pertot in Jože Pov-šič, vsi dobri pevci, so osnovali odličen pevski kvartet, ki je marsikje častno nastopil. Večkratno v tednu so v čitalnici Slovenske krščanske zveze v Gosposki ulici prebirali časopise in revije, poslušali predavanja, se pripravljali na nastope. Dijaki so skoro vsako leto priredili posebne nastope in večjo veselico. Tako so 1. 1909 igrali »Divjega lovca«, naslednje leto Abramovega »Zlato-roga«, nato Finžgarjevo »Naša kri«. Vstopili so med Orle, imeli zahtevne vaje in uspele nastope. Velik vpliv je imel na goriške dijake katehet in voditelj »Dijaške Marijine družbe« prof. Ivan Rejec. O njem piše Pavlin: »Ivan Rejec, prefekt v goriškem velikem semenišču, je bil eden izmed najboljših katehetov, kar sem jih poznal. Njemu ni bilo samo za to, da bi se kaj naučili, ampak da bi nas vzgojil za odločne in značajne katoliške dijake. Bil je zelo izobražen, posebno v filozofiji, teologiji in zgodovini, kar je nam dijakom zelo imponiralo. Pri njegovi uri smo razpravljali o vsem, kar je bilo v zvezi z vero: pustil je, da smo stavili ugovore, zadevo je nato obrazložil in izpodbil ugovore. Bil je odločen in neustrašen, da je celo profesorje prijel, če je slišal, da so kaj takega učili, kar se ni strinjalo z resnico in vero . .. Ta učeni in asketsko živeči duhovnik je imel zelo velik vpliv name in morda se moram prav njemu zahvaliti, da sem postal duhovnik.« Prva duhovniška službena mesta Po končani maturi 1. 1913 je stopil v goriško bogoslovje, ki se je čez dve leti zaradi vojne preselilo v Stično. V bogoslovju je še bolj poglobil prijateljske vezi s Cirilom Munihom, Alojzijem Kodermacem in Stankom Staničem, s katerimi je snoval načrte o bodočem delu na Goriškem. Dne 5. julija 1916 ga je nadškof Sede j posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel dne 9. julija 1916 v Gabrjah pri Štanjelu, kjer je pastiroval skladatelj David Doktoric, ki je zelo cenil novomašnika kot dobrega pevca in pevovodjo. Z Doktori-čem je Pavlin ohranil tople prijateljske vezi do njegovega odhoda v Jugoslavijo. Nadškof je novomašnika poslal na višje bogoslovne študije na Dunaj v Avguštinej. Skupno z njim sta študirala tudi dr. Ciril Potočnik in dr. Tomaž Klinar. V prvem akademskem letu je Pavlin napravil izpite iz sirščine, arabščine in aramejščine ter izdelal disertacijo »Judas Iskarioth«. V začetku junija 1918 je z Dunaja odšel na počitnice v Sv. Križ k župniku Ivanu Rejcu, a nadškof ga je poslal v Vipolže nadomeščat vikarja Jakoba Piriha, interniranega v Italiji. Iz Vipolž je souprav-ljal tudi bližnjo Kozano, ker je bil tudi kurat Alfonz Blažko interniran. V Vipolžah se je Pavlin zelo priljubil. Medtem se je Avstrija zrušila in Goriška je pripadla Italiji. Pavlin je bil prisiljen opustiti misel na povratek na Dunaj. Ker sta se medtem vrnila iz internacije oba dušna pastirja, je nadškof dne 15. junija 1919 premestil Pavlina za kaplana v črniče. Toda samo nekaj mesecev pozneje, 26. februarja 1920, ga je poslal v Vipavo, kjer je ostal dve leti. Dekan Andrej Lavrič je bil rahlega zdravja, tako je kaplan Pavlin v veliki meri opravljal tudi njegove posle. Pavlin si je na Vipavskem pridobil ugled in spoštovanje. Veljal je za bogoslovno zelo podkovanega, izobraženega, uglajenega in finega gospoda. Srca mladine si je osvojil z vljudnim in hkrati prisrčnim nastopom. Vipavci radi pojejo. Pavlin pa je bil glasbeno zelo izobražen in je imel pravi pevski dar: cerkveni pevski zbori so pod njegovo taktirko dosegli umetniško višino. Skupno s so-brati je pridno pomagal pri važnih zadevah splošne koristi: organizirali so dekanijske shode dekliških Marijinih družb; podprli delovanje Zbora svečenikov sv. Pavla za zaščito verskih in narodnih koristi; zbirali podpise vseh staršev v obrambo obveznega krščanskega nauka v ljudskih šolah, ki so ga šolske oblasti v Trstu začele izrivati s tem, da so ga proglasile za neobvezen predmet. Čas, ki ga je Pavlin preživel na Vipavskem, je sam označil kakor »najlepša leta duhovniške službe«. Septembra 1922 je bil imenovan za kateheta na ljudski šoli in na učiteljišču v Tolminu. Da bi si pridobil učitelj iščnike, jih je začel poučevati v cerkvenem petju. To pa je izzvalo nevoljo ravnatelja Calvija, ki mu je konec novembra odpovedal pouk na učiteljišču. Dekan Roječ je v imenu nadškofa ostro protestiral na prefekturi v Trstu, tam pa so mu izjavili, da je »Pavlin politično osumljen« že iz prejšnjih služb. Pozneje so mu vendarle dovolili povratek na učiteljišče, a z zelo omejenim urnikom: tedensko je imel 25 ur verouka v ljudski šoli in le 2 uri na učiteljišču. Katehet Pavlin je poleg šole pridno pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Pri nedeljski maši je pridigoval, spovedo-val itd. Udeleževal se je društvenega in sploh prosvetnega dela, zlasti s prirejanjem veselic in s pevskimi nastopi. Med drugim se je udeležil pevske turneje Učiteljskega zbora pod vodstvom Srečka Kumar j a v Benetke in Bologno. Župnik in dekan v Kobaridu Imenovanje je prejel dne 4. julija 1925, umeščen pa je bil v Kobaridu na praznik Marijinega vnebovzetja. Pred njim se je odprlo široko delovno obzorje : dušno pastirstvo v kobariški župniji, povezava področnih verskih pobud v dekaniji. Prva skrb je veljala župnijski cerkvi v Kobaridu, ki jo je temeljito popravil in dal poslikati. Posebno zahtevna so bila dela za novi kor, da je lahko sprejel številen pevski zbor. Kupil je tudi nove cerkvene klopi. Poskrbel je enako za lepoto podružnih cerkva. Na izredno višino je dvignil domači cerkveni zbor, ki je bil kos uspelim cerkvenim koncertom. Dekanijska duhovščina se je tedensko zbirala v kobariškem župnišču in skupno reševala težavnejše probleme. Ta srečanja, pri katerih je stvarnemu pretresu dogodkov in ljudi ter živahni debati lahko sledila tudi partija taroka, so povezala duhovnike v strnjeno celoto, tako da so bili vsi istih misli in da so enako vrednotili nova socialna gibanja in politična dogajanja. Doba fašizma ni bila prijetna za slovenske duhovnike, še posebno ne v tako izpostavljenem središču kot je bil Kobarid. Dekan Pavlin, dasi uglajenega nastopa in modre opreznosti, je moral sprejeti delež preganjanja: šolska oblast v Trstu je dne 25. aprila 1927 odklonila njegovo imenovanje za nadzornika verouka v ljudskih šolah ko-bariškega okrožja. Leta 1929 mu je goriška prefektura izrekla »sodnijski opomin« (ammonizione), češ da je odklonil verski pouk v šoli v italijanskem jeziku, medtem ko ga je poučeval v cerkvi v slovenščini. V opominu so bili navedeni kraji, kamor ni smel brez posebnega dovoljenja orožnikov: smel je iti v Volče, ne pa onstran Soče v Tolmin. Leta 1934 ga je kobariški pode-štat tožil na prefekturi v Gorici, da je raje ukinil procesijo na Marijino vnebovzetje kot da bi pristal, da se pri procesiji poje v latinščini ali italijanščini, kakor so naročali novi predpisi. Leta 1938 je zapadel ponovnemu policijskemu opominu, ker da ni hotel med svojo mašo pridigati v italijanščini in da je tako duhovno zanemarjal versko oskr- bo župljanov italijanskega porekla. Za Italijane je bila posebna maša z italijanskim petjem in pridigo, le da je one dni italijanski kaplan odšel na kratek oddih, dekan pa je bil voljan imeti italijansko pridigo po svoji maši in ne mednjo, kot so tedaj naročali cerkveni predpisi. Ta opomin ga je vezal celi dve leti. Še bolj kritična so bila leta druge svetovne vojne. Moški so bili vpoklicani in vtaknjeni v posebne delavske bataljone; v Gonarsu so odprli koncentracijsko taborišče in vanj zaprli cele družine z otroki vred. Dekan Pavlin je dne 10. marca 1943 s posebnim pismom rotil goriškega nadškofa K. Margotti-ja, naj doseže od pristojne oblasti olajšave za vpoklicance in internirance. Med drugim je pisal: »Veliko družin je tu pripravljenih pošiljati vsak mesec po par paketov živil internirancem v Gonars. Še več ljudi se je izrazilo, da bi vzeli z veseljem otroke internirancev na svoj dom ter skrbeli zanje kot za lastne otroke ... Intervenirajte ... Bi lahko spravili vse internirane otroke na deželo, saj bi samo naša fara prevzela okoli sto otrok.« Nadškof je takoj pisal vojaškemu ordinariju Bartolomasiju, naj posreduje pri vojaških oblasteh. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je tudi v Soški dolini s središčem v Kobaridu osnovala partizanska republika, a Nemci so s tanki kaj kmalu prevzeli oblast v dolini, medtem ko so gorski kraji ostali v rokah partizanov. Večkratno so se vneli težki boji, sledile so nemške represalije, goreli so domovi in padale žrtve. Bila je doba nasilnih obračunavanj, nejasnosti in zmede. Po vojni je Kobariška povečini prišla pod zavezniško upravo, a borba ni popustila in sovraštvo je spet zahtevalo nove žrtve. Prav vsakdo, in še posebno tisti, ki so stali na odgovornih mestih, kot so bili duhovniki, je doživljal bridke dneve, ki so prenekatere-mu zlomili živce, da si je zaželel miru in varnosti, pa čeprav daleč od rodnega krova. Ponovno v Gorici Ko je postalo jasno, da bo Kobarid ostal v komunistični vladavini, se je dekan Pavlin februarja 1947 preselil v mesto svoje mladosti, v Gorico. Kot nekdaj v Tolminu je zdaj v Gorici prevzel verski pouk sprva na slovenski nižji srednji šoli in zatem na slovenskem učiteljišču in na višji gimnaziji. Za svoje dijake je leta 1955 spisal »Kratek pregled sv. pisma stare zaveze«. Po potrebi je pomagal tudi v dušnem pastir-stvu: maševal je pri Sv. Ignaciju, bil redni spovednik v redovnih hišah. Sodeloval pa je tudi v javnem življenju. Za Katoliški glas je napisal več verskih in političnih člankov, nekaj let je celo sestavljal tedenske politične preglede. Zanimivi so bili njegovi članki iz astronomije. Pisal je tudi v Pastirčka. Bil je odbornik Alojzijevišča in Katoliškega tiskovnega društva. Zaradi bolehnosti se je 1. 1962 umaknil v pokoj. Dne 10. julija 1967 je pri Sv. Ignaciju obhajal svojo slovesno zlato mašo. Zbolel je na pljučih in se zdravil celi dve leti v goriškem sanatoriju. Nato si je opomogel, ali zadnje dneve avgusta 1969 so mu odpovedale ledvice. Prepeljali so ga v bolnico, kjer je prve dni septembra izdihnil. Pokojni dekan Pavlin je bil zgleden duhovnik, zaveden Slovenec, mož načel in vedno zvest svojemu prepričanju. Visoke postave, prikupne zunanjosti, fin in uglajen, je imel na sebi nekaj vzvišenega, aristokratskega, odmaknjenega. Kdor pa se mu je približal, je kaj kmalu odkril koliko srčne dobrote in plemenitosti, čistega idealizma in duhovnega bogastva je bilo skritega v njegovem duhovniškem srcu. VINKO BELIČIČ Strma gre pot skozi sence rosnih gozdov, ko je potihnil hrup živih stvari in je onstran dolin ostala zatohla ravan. Zdaj le studenec in veter v krošnjah večata molk — preludij v blagoslovljeni dan. Strma je pot, a z vrh gore zvoni. Obstanem, otiram si znoj, srce si tešim v vonju malin. Kako me je upehal svet — nečist, sebičen, varljiv! Strmina se krajša, vse bliže je zvon in duša izsušena se luči napija. Še malo — in molitev skali mi oči: Nekoč bom poslednjič pred Tabo v tej cerkvi na gori, Marija, takrat me osrči za najtežji vzpon! JOŽE JURAK Razgibano prosvetno-kulturno življenje katoliško usmerjenih Slovencev na Goriškem 24. februarja 1969 je imela Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP) na Goriškem svoj sedmi občni zbor. Je to konfederaoija enakovrednih organizacij in sikupin, ki so se povezale v iste namene, to je, razvijati hočejo pro&vetno-kultumo dejavnost, ki naj bo slovenska in katoliška. Slovenska zato, ker je s slovensko narodno zavestjo v tesni zvezi tudi naše versiko prepričanje in katoliška zato, ker smo prepričani, da le ta svetovni nazor lahko uspešno zagotovi našo narodno samobitnost in kulturo. V to zvezo so trenutno vključena štiri prosvetna društva: »Mirko Filej« iz Gorice, »Jože Abram« iz Pevme, »F. B. Sedej« iz Steverjana in društvo iz štandreža, nadalje Slovensko katoliško akademsko društvo (SKAD) iz Gorice, moški pevski zbor »Mirko Filej« in cerkveni pevsiki zbor iz Podgore. Tudi Doberdob je letos dobil svoje prosvetno društvo. Imenuje se »Hrast«. Če bi kulturno delo povzeli v številkah, so društva in druge ustanove, ki so včlanjene v Zvezi slovenske katoliške prosvete, pripravile nad trideset kulturnih večerov, 12 koncertov, 25 dramskih nastopov in sprožile večje število različnih drugih kulturnih pobud. Koliko je bilo pri tem udeležencev? Točno šteatilo bo težko ugotoviti, ker je na voljo le statistika za Katoliški dom v Gorici. Tu jih je bilo skupno okrog deset tisoč. Če jih je bilo po okoliških vaseh približno toliko — in ta cenitev ima realno podlago —, dobimo dvajset tisoč udeležencev v eni sami sezoni. To gotovo ni malo ter ipniča, da smo kljub vsemu še vedno narod, ki ljubi svojo kulturo in jo plemeniti s svojim krščanstvom. VELIKA DEJAVNOST ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Omenjena Zveza je svojo dejavnost usmerila zlasti na prireditve, ki so vključevale več nastopajočih skupin ali kjer so bili prirediteljski stroški toliki, da bi jim posamezna društva ne MEŠANI PEVSKI ZBOR ..LOJZE BRATUŽ« IZ GORICE TRG LOJZE BRATUŽ V PODGORI mogla biti kos. To velja zlasti za razna gostovanja od zunaj, ki so bila navadno finančno negativna in je moglo priti do njih le ob podpori Zveze. Kot vsako leto, je Zveza tudi lani pripravila že tradicionalno »Cecilij anko«, to pot z dodatkom »68«. Ta revija zamejskih pevskih zborov je privabila v Katoliški dom rekordno število poslušalcev, pa tudi udeležba zborov je bila GOVOR DR. AVGUSTA SFILIGOJA PRI POIMENOVANJU TRGA LOJZE BRATUŽ nadvse zadovoljiva: kar trinajst se jih je predstavilo. Naj jih predstavimo, kakor so prihajali na oder: moški oktet »Planika« iz Pevme; mladinska zbora iz Števerjana in Doberdoba; cerkvena zbora iz Štandreža in iz Števerjana; moški zbor »Fantje izpod Grmade«; cerkveni pevski zbor iz Doberdoba; zbor Marijine družbe iz Gorice; cerkvena pevska zbora iz Rupe in Peči ter iz Ukeiv v Kanalski dolini; moški zbor »M. Filej«. Še prav posebno je bilo občinstvo veselo pevcev iz Ukev pod Sv. Višarjami. Nastopili so v pisanih nošah in se postavili s pesmimi s koroško motiviko. Ob zaključku prireditve je bil razglašen natečaj za izvirno zborovsko skladbo svetne vsebine, rok za vlaganje pa je bil določen do 31. marca 1969. Zveza je lani nudila velik prispevek v pravo božično vzdušje, ki naj bi ga bili deležni goriški Slovenci s poslušanjem izbranih božičnih pesmi. Zato je povabila Slovenske madrigaliste iz Ljubljane, da so nastopili v nedeljo pred božičem 22. decembra 1968 v goriški stolnici. Koncert je bil resnično umetniško doživetje. Posnela ga je tudi radijska postaja Trst A in ga nato oddajala na sam sveti večer. Kmalu nato — za sv. Tri kralje — je Zveza pripravila vsakoletno božičnico v goriški stolnici. Poslušalci so doživeli prijetno presenečenje: prvič — in upamo, da ne zadnjič — so nastopili naši šolarji. Zbor je bil sestavljen iz otrok iz mesta in iz Štandreža. Poleg njih sta nastopila še moški zbor »Mirko Filej« in mešani zbor »Lojze Bratuž«. V začetku leta 1969 pa je Zveza slovenske katoliške prosvete izvedla pobudo, ki je gotovo do sedaj vzbudila največ pozornosti tako v naši kot v italijanski javnosti. Dne 4. januarja je bila slovesno odprta v Katoliškem domu razsta- va slovenske ljudske nabožne umetnosti. Obsegala je značilne predmete in okraske, kipe in slike, ki so jih za to priliko posodili Etnografski muzej v Ljubljani, Goriški muzej v Novi Gorici ter upravni odbor Kraške hiše v Velikem Repnu. Brez dvoma je bila razstava vredna ogleda, saj je bila veren prikaz pristnosti slovenske religioznosti v teku stoletij, obenem pa priča o živem čutu za umetniško ustvarjanje med slovenskim narodom. V zvezi s to razstavo je Slovensko katoliško akademsko društvo priredilo vrsto predavanj — bila so štiri — v mali dvorani Katoliškega doma, ki so se raztegnila čez vso sezono in so bila strokovno na višku. Bila so to predavanja, ki so osvetljevala ljudsko umetniško ustvarjalnost na raznih področjih; predavali so razni strokovnjaki iz Slovenije. Zveza slovenske katoliške prosvete se je tudi pridružila rojakom v domovini in zdomstvu v praznovanju stoletnice Baragove smrti. Praznovanje jubileja bi se bilo moralo po prvotni zamisli obhajati že za misijonsko nedeljo 1968. Toda zaradi raznih ovir se je datum zavlekel do prve nedelje v februarju 1969. Ker se to nedeljo vsako leto obhaja na Goriškem in Tržaškem nedelja za katoliški tisk, so prireditelji obe proslavi združili, saj je bil Baraga sam zelo zavzet nabožni pisatelj in goreč širitelj dobrega tiska. Osrednji del proslave je tvoril Baragov ora- 4Sf * GOVOR DR. TE0FILA SIMCICA PRI POIMENOVANJU TRGA LOJZE BRATUŽ torij, sestavljen ob besedilu dr. Tineta Debe-ljaka in ob odlomkih Geržiničeve glasbe. Na teh dveh opornikih je režiser Aleksij Pregarc sestavil lastno delo, v katero je vpletel odlomke iz Baragovih pisem, poročil in življenjskih podatkov. Pri nastopu so sodelovale skoro vse naše kulturne moči v Gorici: otroci z otroškim zborom, moški zbor »Mirko Filej« in mešani zbor »Lojze Bratuž«, ob klavirju je spremljala prof. Lojzka Bratuževa, dramska šola pa je dala re-citatorje. Slavnostni govor je imel g. Jože Ju-rak, kot sam Baraga z Dolenjske doma. Proslava je dosegla izredno dostojno umetniško ravan in je občinstvo zelo zadovoljila. Kasneje je bila ponovljena še v Doberdobu in pri Sv. Ivanu v Trstu. Tudi vsakoletni pustni večer na pustno nedeljo je domena Zveze slovenske katoliške prosvete. Ni lahko pripraviti programa za te vrste prireditev in najti sodelujočih, zato je treba dati priznanje vsem, ki so sodelovali: muzikal-nemu triu MI-NI-PE, deklicam, ki so nastopile z igro »Svet malih«, folklorni skupini, članom SKAD-a za prizor »Noetova barka«, dvema »volčičema« (tj. mladima skavtoma) za pogumni nastop, zlasti pa obema glasbenima skupinama iz Štandreža-Sovodenj ter Števerjana (ansambel »Jana«), Program je bil res raznolik, da je občinstvo glede zabave lahko prišlo na svoj račun. Lepi svečanosti poimenovanja trga pred cerkvijo v Podgori pri Gorici 16. februarja 1969 po narodnem mučeniku Lojzetu Bratužu je sledila naslednjo nedeljo 23. februarja prav tako lepa in prisrčna proslavitev njegovega spomina v Katoliškem domu, ki jo je pripravila Zveza slovenske katoliške prosvete na Goriškem, saj je bil pokojni Lojze Bratuž postal zlasti kot nadzornik slovenskih cerkvenih zborov v goriški nadškofiji last ne le goriškega mesta, kjer se je bil 17. februarja 1902 rodil, temveč vse goriške dežele. Zelo lep spominski govor je imel Maks Komac, osebni prijatelj pokojnega Bratu-ža. Na zelo topel način se je pokojnika spomnil v imenu bivših dijakov tudi dekan Slavko Podobnik iz Vipave, ki mu je bil Lojze Bratuž učitelj petja v goriškem semenišču. Uvodno razpoloženje v večer je ustvaril mešani pevski zbor, ki nosi Bratuževo ime z dvema pesmima, ga. Pregarčeva in Mirko Spacapan ml. pa sta po spominskem govoru prebrala nekatere pesmi iz sonetnega venca »Spominčice možu na grob«, v katerem je pokojnikova vzorna družica Ljubka Šorli izpela vso svojo veliko ljubezen do moža, RAZSTAVA LJUDSKE NABOŽNE UMETNOSTI bol, pa tudi krščansko predanost v voljo božjo. Kulturni večer je zaključil moški zbor »Mirko Filej« s štirimi pesmimi, ki jih je bil pokojni Bratuž sam skomponiral. Gorico je že zajela polna pomlad, ko je 27. aprila 1969 v organizaciji Zveze slovenske katoliške prosvete spet prišlo do pevskega koncerta v Katoliškem domu. Iz Ljubljane je prišel gostovat obnovljeni primorski akademski zbor »Vinko Vodopivec«, ki je odpel 16 pesmi. Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je zaključila prosvetno sezono 1968/1969 s koncertom 15. junija 1969, na katerem sta nastopila oba naša goriška zbora »Lojze Bratuž« in »M. Filej«. Prvi je odpel sedem pesmi, drugi pa osem. Pred začetkom drugega dela koncerta je g. Stanko Jericijo v svojstvu zastopnika Zveze in kot tajnik komisije natečaja za izvirno zborovsko pesem, ki je bila na »Cecilijanki« 24. novembra 1968 naznanjena, razglasil izid tega natečaja. Stane Malic z Opčin pri Trstu je prejel prvo nagrado za pesem »Mrak« na besedilo F. Žgura za mešani zbor, Aleksander Vodopivec iz Gorice pa drugo nagrado za pesem »Goriška zdra-vica« za moški zbor. Besedilo je pripravil A. Pregarc. Ob koncu svoje letošnje kulturne sezone je Zveza slovenske katoliške prosvete želela obiskati tudi Južno Koroško, da nastopi med koroškimi Slovenci in jim prinese pozdrave naše primorske skupnosti. Tako je prišlo dne 6. julija 1969 s pomočjo Krščanske kulturne zveze v Celovcu do kulturnega nastopa v Št. Jakobu v RAZSTAVA LJUDSKE NABOŽNE UMETNOSTI Rožu. Pri tem nastopu so sodelovali: oba zgoraj omenjena goriška zbora, folklorna skupina in pa glasbeni ansambel MI-NI-PE.. Pred nastopom se je goriška skupina ustavila v Šmihelu v Pod-juni, kjer se je udeležila sv. maše in je zbor na trgu pod lipo zapel več pesmi, kosilo je bilo v Tinjah v domu duhovnih vaj, na sporedu je bil tudi obisk Gospe Svete pri Celovcu ter postanek v Št. Janžu v Rožu. Naši goriški Slovenci so bili povsod toplo sprejeti, a povsod so tudi bili priče bridke bolečine koroških Slovencev, ki se ji pravi ponem-čevanje in zapostavljanje. Da, slovenska Koroška postaja ena sama velika rana, kjer ji oholi Nemci uničujejo košček za koščkom s svojim gospodarskim in političnim pritiskom. In to delajo brez sramu z vsemi blagoslovi neke lažne demokracije, v imenu dobrega sosedstva s socialistično Jugoslavijo in sklicujoč se na pokoncilski čas. Na Južnem Koroškem, ko se pogovarjaš s Slovenci, lahko spoznaš izraziteje kot kjer koli drugje, kako so besede eno, dejanja pa drugo. šE DRUGE PRIREDITVE V KATOLIŠKEM DOMU Na dan pred praznikom sv. Nikolaja je tudi lani sv. Miklavž obiskal v družbi krilatcev in rogatcev Katoliški dom ter obdaril naše šolske otroke iz mesta in goriškega podeželja. Ob priliki 60-letnice svojega plodovitega delovanja je priredila Slovenska Marijina družba v Gorioi 15. decembra 1968 slavnostno akademijo, ki so jo pripravile njene članice. Voditelj družbe dr. Kazimir Humar je v svojem govoru prikazal veliki pomen te organizacije pri ohranjanju in uveljavljanju slovenstva v goriškem mestu. Seveda pa bo morala Marijina družba v novih razmerah nujno iskati novih prijemov. Pri tem ostaja slej ko prej pereč problem naraščaja. 12. januarja je prišel na povabilo SKPD »M. Filej« v Gorico priljubljeni predavatelj Vinko Zaletel. To pot je pokazal skioptične slike o Hongkongu in Daljnem Vzhodu. Naslednji večer je bil gost SKPD »F. B. Sedej« iz Števerjana, kjer je ponovil predavanje. V organizaciji moškega pevskega zbora »M. Filej« sta 19. januarja 1969 predavala člana Slovenskega okteta Tone Kozlevčar in Danilo Ča-dež ter številnemu občinstvu s skioptičnimi slikami in s filmom prikazala niz uspešnih gostovanj, ki jih je imel omenjeni oktet v Zahodni Evropi, v Kanadi, v Severni Ameriki in Maovi Kitajski. SKPD »Mirko Filej« je bilo čez teden nato pobudnik gostovanja gledališke družine iz Nove Gorice v Katoliškem domu. Ta se je predstavila z znano Goldonijevo komedijo »Tast po sili«. V zelo posrečenem tržaškem narečju so igralci z veliko dovršenostjo odigrali svoje vloge, zlasti Stane Leban v liku sitnega, a v bistvu dobrohotnega beneškega meščana. Igra je zaradi svojih zapletov in razpletov bila za občinstvo RAZSTAVA LJUDSKE NABOŽNE UMETNOSTI vir neprestanega smeha in je doživela velik uspeh. Zopet je bila polna dvorana, ko je 22. februarja zvečer nastopila folklorna skupina »Tine Rožanc« iz Ljubljane. Presenetila je velika udeležba naših ljudi z goriškega podeželja — znamenje, da so te vrste prireditev za širšo publiko mikavne in da si jih želi. Program je trajal dve polni uri in je zajemal razne plese iz vse Jugoslavije. Zelo so ugajale narodne noše, ki so odgovarjale pokrajini, kjer so posamezni plesi doma. Tudi Slovensko gledališče iz Trsta je letos enkrat gostovalo v Katoliškem domu. Malim in velikim otrokom je 16. marca 1969 dvakrat predvajalo pravljično igro »Rdeča kapica«. Pri prvi predstavi, ki je bila popoldne iin namenjena zlasti otrokom, je bila dvorana nabito polna. Z zadovoljstvom smo ugotovili, da slovenskega rodu na Goriškem še ne bo tako hitro konec. V postnem času so dušni pastirji s pomočjo Zveze slovenske katoliške prosvete organizirali v Gorici vrsto vzgojnih predavanj za razne stanove, ki so vsa bila v Katoliškem domu. Najprej je 7. marca 1969 govoril staršem in duhovnikom prof. dr. Štefan Steiner iz Ljubljane o vprašanju kontrole rojstev in o papeški okrožnici »Humanae vitae«. Nato je prišla na vrsto doraščajoča mladina. Tej sta govorila Jožko Be-nadetič, spiritual v malem semenišču v Vipavi in prof. Ivan Artač z Opčin. Pojasnila sta odnos sodobnega človeka do svobode in avtoritete ter razpravljala o duhovni krizi mladostnikov v današnjem času. V tednu pred oljčno nedeljo so prišli na vrsto dijaki. Tako nižje kot višje-šolcem je govoril Jožko Kragelj iz Liga nad Kanalom. Ta je imel 27. marca zvečer tudi predavanje za odraslo mladino. Naznanilo, da bo na belo nedeljo — letos je bila 13. aprila 1969 — govoril goriškim Slovencem apostol gobavcev francoski odvetnik Raoul RAZSTAVA LJUDSKE NABOŽNE UMETNOSTI Follereau, je razgibalo naše ljudi kot le malo-katera prireditev. Napolnili so dvorano in galerijo Katoliškega doma in še mnogi so stali. Predavanje moža krščanske ljubezni je tak obisk v polni meri zaslužilo. Vse navzoče je pretresla globoka doslednost njegovih izvajanj. In ob koncu Follereaujevih besed so z obalnimi prispevki potrdili, da besede apostola gobavcev niso bile padle v prazno. Ni še dobro Follereau zapustil Gorice, in zopet se je napolnila dvorana Katoliškega doma. Teden dni za njim so namreč prišli za nedeljo Dobrega pastirja, ki se zadnja leta obhaja kot Dan za duhovne poklice, v Gorico bogoslovci iz Ljubljane — šestdeset po številu. Bogoslovci so priredili koncert, ki je bil razdeljen v tri dele: verske pesmi, religiozne popevke in narodne pesmi. Zlasti so vžgali mladi »Klicarji«, to je člani vokalno-instrumentalnaga ansambla, ki so občinstvu odkrili novo zvrst cerkvene glasbe. 18. maja 1969 so pa nastopili učenci in učenke slovenskih osnovnih ter srednjih šol na Goriškem v Katoliškem domu z bogatim sporedom. Sodelovale so šole iz Števerjana, Valerišča in Jazbin, iz Pevme, Podgore, Rupe in Peči, iz So-vodenj, Gabrij in Dola, pa iz Gorice (ulica Croce in Randaccio) ter enotno nižja srednja šola in slovensko učiteljišče iz Gorice. Pogrešali pa smo šolsko mladino iz Doberdoba. Zadnja prireditev v Katoliškem domu pred počitnicami pa je bilo 26. junija 1969 predava- nje misijonskega brata Karla Kerševana iz Konga, ki je bil prišel v Evropo na zdravljenje. Povedal je mnogo zanimivega iz svojega delovanja ob reki Kongo in po predavanju odgovarjal na številna vprašanja. KULTURNO ŽIVLJENJE V ŠTEVERJANU Ta simpatična vas, ki kot stražni stolp bdi nad vso goriško deželo, je v pretekli sezoni doživela najbolj vesel dogodek v povojnem času, ko so bili namreč na praznik sv. Jožefa odprti novi društveni prostori v Župnijskem domu dn prvič uporabljena dvorana. Ta sicer še ni končana, a že sedaj dobro služi svojemu namenu. Da ima Števerjan sedaj tako lep dom, gre hvala zlasti vztrajnosti in požrtvovalnosti sedanjega župnika Oskarja Simoiča, ki je neutrudno delal na to, da bi tudi števerjansko farno občestvo prišlo do svojih prostorov, kjer bo mogoče neovirano razvijati ter oblikovati versko in narodno zavest. Blagoslovitev doma je izvršil sam goriški nadškof msgr. Cocolin, tedanji goriški prefekt dr. Pietrostefani z gospo pa je s prerezanjem traka na vhodu simbolično odprl nove prostore. Župnik Simčič je nato izrekel zahvalo vsem, ki so pripomogli k postavitvi doma. Veliko je prispeval goriški nadškof, precej dežela, a najbolj dragoceni so bili darovi naših ljudi. Ves ta denar bi pa še daleč ne zadostoval, če ne bi bila ŠKOF MSGR. COCOLIN BLAGOSLAVLJA ŽUPNIJSKI DOM V ŠTEVERJANU PRIZOR IZ IGRE »DESETI BRAT« V STEVERJANU župnija odprodala večjega dela svojega zemljišča. Popoldne so v novi dvorani, ki ima prostora za 400 gledalcev, nastopili domača igralci SKPD »Frančišek Borgia Sedej« z ljudsko igro Jurčičevega »Desetega brata« v Govekarjevd priredbi. Zahtevno igro so nastopajoči dobro podali. Kasneje so jo še ponovili v Števerjanu, Medani v jugoslovanskih Brdih ter v Ligu (Marijinem Celju) nad Kanalom ter v Doberdobu. Tudi prvomajsko slavje na prostoru »Med borovci« je letos dobro uspelo. Udeležba je bila polnoštevilna; ne samo domačini, tudi premnogi iz goriškega mesta in okolice so radi prišli. Za razvedrilo sta skrbela dva glasbena ansambla, domači »Jana« in »Rakovmjaoi« iz Ljubljane. Nastopili so tudi ljudskošolski otroci iz Štever-jana, goriške skavtinje in mešani pevski zbor iz Doberdoba. Folklorna skupina »01ympia« iz Gorice je navdušila s svojimi plesi, o prazniku dela pa je spregovoril dr. Bmidij Susič. Tudi na kulturne večere niso v Števerjanu pozabili, čeprav so se morali do odprtja Župnijskega doma zadovoljevati še s staro malo dvorano na Križišču. Samo nekatere naj omenimo: 12. decembra 1968 je kazal skioptične slike o Sloveniji prof. Slavko Bratina, teden dni nato pa je predaval prof. Rado Bednarik o pisatelju Ivanu Cankarju ob 50-letnici njegove smrti. Kvaliteto tega večera so povzdignili z dovršenim podajanjem iz Cankarjevih del člani dramske šole iz Gorice, igralec Aleksij Pregarc in Snežica Čemic iz Števerjana. 2. januarja je dr. Kazimir Humar predvajal film o Sveti deželi, 20. marca, prvi dan po odprtju Župnijskega doma, pa je bil na sporedu kulturni večer o filmskem ustvarjalcu Pier Paolu Pasoliniju. 12. aprila 1969 je Števerjan obiskal Stane Raztresen, član Slovenskega gledališča v Trstu ter doživeto recitiral niz slovenskih balad in romanc. Bil je to kulturni večer izredne umetniške kvalitete in je vse prisotne silno navdušil ter prevzel. Veliko je k temu pripomogla tudi scenerija odra. V okviru društva »F. B. Sedej« je števerjanska mladina poživila tudi športni odsek. Športnemu združenju so nadeli ime »Brda«. To združenje je na jesen pripravilo »Števerjanski športni teden«, ki je trajal od 30. avgusta do 7. septembra 1969 ter je žel tak uspeh, kakršnega ni sprva nihče pričakoval. Ob zaključku športnih tekem (na sporedu so bili nogomet, lahka atletika, odbojka, namizni tenis, kolesarstvo in streljanje z zračno puško) je bila v Župnijskem domu v veliki dvorani kulturna prireditev in nagrajevanje. Edino, kar trenutno manjka članom štever-janskega društva, je večja zavzetost za petje, saj bi lahko imeli v Števerjanu boljši in bolj številen zbor. Dobrih glasov je namreč na pretek. ODBOJKARSKA EKIPA S. t. »BRDA« IZ ŠTEVERJANA RAZGIBANA PROSVETNA DEJAVNOST V ŠTANDREŽU Ta vas je bila v pretekli sezoni kulturno zelo razgibana. Razlog za to je bil stoletni jubilej njihove čitalnice, čigar praznovanje se je izvršilo v dveh delih od binkoštne sobote 24. maja do 2. junija 1969. Pri omenjeni proslavi je imelo velik delež tudi prosvetno društvo Standrež, ki je včlanjeno v Zvezi slovenske katoliške pro-svete. Ob začetku proslav stoletnice štanidreške čitalnice je med drugimi spregovoril tudi dr. Kazimir Humar v imenu Zveze slovenske katoliške prosvete. Navzoče je pozval, naj bi složno stali tu na zadnjem braniku slovenske zemlje ter čuvali in gojili do konca časov slovensko in krščansko prosveto. Od pevskih zborov, ki so na proslavi nastopili 25. maja, so bili tudi trije zbori, ki so včlanjeni v omenjeno Zvezo: otroški zbor prosvetnega društva Štanidrež, moški zbor »Mirko Filej« in mešani zbor »Lojze Bratuž«, oba liz Gorice. V zvezi s temi proslavami sta bili v prostorih župnijskega doma tudi dve razstavi: ena je bila razstava slovenskih starejših slikarjev, katerih dela so dali na razpolago goriški Slovenci, druga pa je bila razstava slovenskega tiska, ki je v zadnjem stoletju izšel v Gorici. Poleg tega velikega prispevka k skupni prireditvi je pa štandreško društvo poskrbelo tudi za lasten program med prosvetno sezono. Predvsem je naštudiralo več iger. Tako je dalo na oder Vilharjevo enodejanko »Poštena deklica«, ki je zaključila kulturni večer v nedeljo 25. maja 1969 ob priliki stoletnice štandreške čitalnice. Najbolj zahtevna pa je bila igra v štirih dejanjih »Testament«. Veliko večerov so morali sodelujoči žrtvovati, da so jo lahko končno prikazali 20. aprila 1969 na svojem domačem odru. Igro so igralci, 21 po številu, kasneje še ponovili v Števerjanu in Katoliškem domu v Gorici. Člani prosvetnega društva Standrež so poleg z igrami večkrat nastopili tudi s svojim pevskim zborom. Ni manjkalo kulturnih večerov s predavanji, povabljene so pa bile tudi tuje skupine, da so pri njih sodelovale, npr. glasbena skupina »Rokovnjači« iz Ljubljane 30. aprila 1969 in folklorni ansambel iz Zadra 18. oktobra 1969. V župnijski dvorani so redno vrteli tudi primerne filme. V okviru društva se je osnoval športni odsek, katerega člani že pridno vadijo in tudi nastopajo. Društvo je 16. marca letos tudi organiziralo izlet v Slovensko Benečijo, ki se ga je udeležilo 30 pevcev. Obiskali so Špeter Slovenov, Štoblank in Klodič. TUDI V DOBERDOBU JE BILO ŽIVAHNO V Doberdobu so imeli že prej delaven cerkveni zbor in pa razne nastope