FR. LOČNIŠKAR:
Poslednji smehljaj.
ralj iz dežele vzhajajočega solnca je ležal na smrtni postelji. Njegovo obličje je pokrival črn oblak ža* losti že dolgih sedem let in se mu je v teh poslednjih hipih življenja le še bolj temnil. Nobena stvar ni več razveselila dobrega vladarja in vodnika ljudstva, ki se je pod njegovo modro vlado pospelo v blaginji nad vsemi sosednimi rodovi.
Dolgo let je užival kralj ob sreči svojih držav* ljanov lastno življensko srečo. Toda obsenčil je duh zlobe in zavisti solnčno njegovo kraljestvo in posegel z ledenimi prsti v zadovoljna srca njegovih državljanov. Vstali so nemiri in prepiri, ki jih kralj miru in ljubezni ni mogel potolažiti z očetovsko besedo; pred orožjem pa sta mu omahnila miroljubna roka in čut človečanstva. Sedem let je gledal kralj to pustošenje srčnih in posvetnih dobrin v svojem ljudstvu in prosil je ob slednji jutranji zori solnčnega boga, naj prežene s svojo nebeško lučjo duha teme, ki je obsenčil od zahoda njegovo solnčno kraljestvo. Vendar pomoči ni hotelo biti. Kralj pa je hiral in moral leči. Celih dolgih sedem let niso videli na njegovem licu smehljaja. Ko so spoznali prijatelji, ki so mu ostali še zvesto naklonjeni, da se mu bliža smrt, so mu hoteli vsaj poslednje hipe privabiti smehljaj na lice, razorano od bolesti. Tolažili
33
so ga veselih obrazov z izmišljenimi vestmi, da njegovo ljudstvo uvi= deva svojo zmoto in se boljša od dne do dne. Kralj pa je videl v njih srca in bil Še bolj žalosten ter si želel smrti.
Nesli so ga v svetišče, kjer so počivali zemeljski ostanki njegovih dedov in je bila v kamen ovekovečena vsa nevenljiva slava njego* vega rodu. Med vsemi pa je imel on pripravljen že vnaprej najsijaj* nejši spomenik. Kralj je molče zrl nanj in ni izpremenil niti za hip svojega žalostnega obraza. Vse tolažbe prijateljev, da bo ob njego* vem svežem grobu spozrialo ljudstvo svoje zmote, so ostale brez* uspešne. Kralj je ostal žalosten in prosil dan za dnem solnčnega boga, naj ga pokliče v kraljestvo večnega solnca.
Lepega pomladnega jutra si je zaželel kralj pogledati v kraje, kjer se je igral kot brezskrben otrok. Nesli so ga na dragoceni nosilnici iz mesta v zatišje bogovom posvečenega gaja. To je bila skupina starodavnih dreves, kjer so se shajali prebivalci njegove stolice ob slovesnih praznikih ter častili dobrotna božanstva. Otroci vsega mesta so imeli tam najvažnejše zavetje ob svojih nedolžnih igrah in kjer so se obenem učili od odraslih češčenja nadoblačnih bogov.
Toda sedaj je bil gaj prazen. Bele stezice je prepregel plevel in okrog dreves je raslo trnje.
Kralja je ta pogled še bolj razžalostil in ukazal je, naj ustavijo nosilnico. S poslednjimi močmi se je spel kvišku in stopil na- tla. Spremljevalci so se čudili nenavadnemu poživljenju in strme gledali kralja, ki se je branil podpore in začel hoditi. Šli so za njim po sa== motnih stezah. Trnje je obodlo kralju roke in kaplje njegove krvi so padale na stezice. Iz njih pa so vzcvetele čudežne rože, ki so razširjale vonj po kadilu, kakršnega so nekdaj zažigali v tem gaju bogovom na čast. Šli so dalje in dalje in prišli slednjič do velike skale, v kateri je bila votlina. Pred to votlino zagledajo množico otrok. Med njimi pa je bil kot pastir med ovčicami sivolas starček puščavnik.
Kralj in spremstvo se ustavi za grmom in opazuje to nenavadno družbo.
Slišali so starčkov glas, ki je bil mil kot žvrgoljenje ptičkov v pomladnem jutru. Govoril je mladini o neskončni ljubezni nadzemskih bogov in o lepoti njihovega stvarstva. Hipoma pa je starčku potemnil obraz in njegova beseda je postala grom. Grajal je nehvaležnost za« vedenega ljudstva, ki se je ob ogrevajočem solncu božanstvene lju* bezni prevzelo in zašlo na pota, ki drže v pogubo vsega rodu. Pravil jim je, da ob umiranju ljubezni do višjih moči umira tudi medsebojna ljubezen, namesto te pa seje kralj teme sovraštvo, prepir in zavist,
34
to so pregrehe, ki jih vidijo dan za dnem pri svojem propadajočem rodu. Starček je zopet v milem glasu prosil svoje nedolžne učenčke, naj mu slovesno prisežejo, da bodo hodili druga pota kot oni, ki so pozabili na ljubezen solnčnih bogov.
Na stotine rok se je molče dvignilo k prisegi, in v vrhovih staro* davnih drcves je zašumel skrivnostno veter, prinašajoč iz neznanih daljav nebeškolepe glasove pevajočih zborov. Zrak pa je napolnil blagodišeči vonj čudežnih rož.
Kralj s svojim spremstvom je pokleknil in dvignil roke k blago* slovu, govoreč: »To je seme boljše bodočnosti, ki požene čudežne rože in očisti s svojim vonjem moje zavedeno ljudstvo. Naj rosi bla* goslov vseh bogov na starčka in na novo vstajajoči rod!«
Tisti hip je šinil skozi vejevje svetega drevesa srebrn solnčni žarek in obsijal mrtvaško obličje kraljevo.
Na obrazu mrtvega kralja pa se je zazibal blažen smehljaj, ki ni več izginil. Bil je kot vesel poslanec iz neznanih daljav bodočnosti njegovega rodu.
|                                                                                                                    ;
;,,,..........,............................i.......¦¦¦¦¦...........¦.......¦.............¦.......1.1».........................•.............¦>..........•..........«¦;
35