110
FRANC ZADRAVEC, ELEMENTI SLOVENSKE MODERNE KNJIŽEVNOSTI
Zadravčeva knjiga Elementi slovenske   moderne    književnosti*    prinaša
vrsto razprav, člankov in študij, ki jih je avtor napisal v letih 1963—1979, poznamo jih pa iz objav v Slavistični reviji, Sodobnosti in Dialogih, zbornikih ter knjižnih izdajah (Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar, Oktobrska revolucija in slovenska literatura).
Zato knjiga ne prinaša bistveno novega, kljub temu pa ima to odločilno prednost, da je že objavljeno gradivo zbrano na enem mestu in s tem dobiva celovitejšo, razvidnejšo in sistematično obliko.
Knjiga je razdeljena na tri tematske kroge:
V   prvem velja pozornost predvsem Cankarju, Župančiču in Murnu, s tem pa tudi literarnima smerema — impresionizmu in simbolizmu.
V   drugem tematskem krogu sledi logičen in smiseln prehod v ekspresionizem in njegovim glavnim predstavnikom: Kosovelu, Grumu, Jarcu, deloma tudi Kocbeku, Vodniku, Vodušku, Se-liškarju in drugim.
V  zadnji tematski krog so uvrščene razprave o Oktobrski revoluciji in slovenski literaturi, marksističnih pogledih na literaturo, kritiku Josipu Vidmarju, romanih Miška Kranjca do leta 1940, Prežihovi, Kosmačevi in Zupančičevi prozi, recepciji slovanskih, romanskih in germanskih literatur na Slovenskem od 1918—1941. Zadravca zanima tudi slovstvo NOB kot periodizacijsko vprašanje in roman Vladimirja Kralja z vojno tematiko.
Vse te razprave, študije in članke je torej Zadravec zbral pod naslovom Elementi slovenske moderne književnosti, v katerem postanemo pozorni predvsem na besedo »moderne«, saj ni običajno, da bi veljalo vse od Cankarja pa do Zupančiča za moderno. V kakšnem smislu Zadravec uporablja ta izraz? Sam pravi, da »z izrazom moderen ne
* Franc Zadravec, Elementi slovenske moderne književnosti, Pomurska založba 1980, 645 str. Opremil Franc Mesaric.
111                                             Franc Zadravec, Elementi slovenske moderne književnosti
nadomeščam le domače besede nov ali ne več takšen, kot prejšnji, ampak sodoben, po najnovejšem okusu; z njim hočem marveč poudariti predvsem vsebinsko in oblikovno aktualno ali nad-časovno, trajnejšo vrednost vsakokratnega literarnega pojava. (F. Z., 1. c, str. 641). Zadravec soglaša, kot sam pravi, z Ziherlovo mislijo o modernem, ki je samo to, »kar v sedanjosti predstavlja jutrišnji dan«.
Na prvi pogled vse v redu in prav. Toda težave bi se verjetno pojavile tedaj, če bi s tega stališča presojali tudi druge avtorje, ki v knjigi niso zajeti. Na dlani je, da Zadravec uporablja izraz »moderen« v zelo fleksibilnem, širokem in prožnem smislu; morda celo tipološkem. S tega stališča bi tako zastavljenemu izrazu lahko postavili ob bok samo njegov nasprotni pomen ¦— torej nemoderen, nemoderno. Tako bi enako razdelili tudi slovensko književnost. Ali pa je morda vsa slovenska literarna produkcija moderna? Če ne, kateri avtorji niso moderni? Toda kje potemtakem med enim in drugim potegniti črto? Oziroma konkretno: Brez dvoma bi bil v tem smislu moderen Prešeren. Toda težave bi imeli že pri Jenku. Ali njegov Jeprški učitelj morda kaže »sedanjost, ki predstavlja jutrišnji dan«. Kako je z Bajkami in povestmi o Gorjancih Janeza Trdine? Pa z drugimi pisatelji 19. stoletja: Levstikom, Jurčičem, Erjavcem, Mencingerjem, Kersnikom. Katera njihova dela so sodobna, po najnovejšem okusu in s tem moderna? Če pogledamo novejšo ali polpreteklo ustvarjalnost: Kako je z modernostjo pri Rudiju Šeligu, Milanu Jesihu, Tomažu Šalamunu, ki jih je literarna veda in kritika že na splošno sprejela za moderne ali celo avantgardne, saj se pri njih in drugih realizira poseben tip zavesti, ki je fluidna, neulovljiva in s tem modernistična. Kakšno je po Za-dravcu razmerje med avantgardnim in modernim? Ali pa je morda svojevrsten paradoks v tem, da so moderni
pisatelji Zupančič, Kranjec, Kralj, ne-moderni pa Šalamun, Švabič, Jesih.
Naj bo naštevanj in vrtenja v krogu dovolj. Zdi se, da vsaka umetnost, in če preživi desetletja ali stoletja to vsekakor je, vedno nekaj pomeni za sedanjost in s tem posredno tudi za prihodnost. Vendar bi po mojem mnenju morali prihodnost jemati s pridržkom, saj je to le gola in votla fraza, dokler ji ne damo konkretnega in zares polnega pomena, še posebej v zvezi z literaturo.
Slavo Šerc