MARKSISTI IN RELIGIOZNOST
Po pravici povedano, veliki večini ljudi "brez religije" še malo ni prizaneseno z religioznim vedenjem, teologijo in mitologijo. Včasih so do glave in še čez zakopani v magično-religiozno zmedo, ki je sicer res degradirana do karikature, zato pa še toliko bolj očitna.
Mircea Eliade: Sveto in profano
Med menoj in morksisti je majhno nesoglasje, ki je več kot očitno prišlo na dan tudi v polemičnem zapisu Marko Kerševana "'Marksisti' in dialog". Vendar to nesoglasje ni v bistvu prav nič drugačno od nesoglasja, kakršno vlado med marksizmom in marksisti samimi, med znanstveno teorijo o zgodovin -skem človeku in živimi zgodovinskimi ljudmi, torej tudi med marksizmom   in Markom Kerševonom. Drugo je seveda vprašanje, če se marksisti tega svojega nesoglasja z marksizmom, ki izhaja iz neubranosti marksizma samega, zavedajo ali ne.
To nesporazum z marksizmom, ki je lasten tako meni kot marksistom, je pogojen s preprostim dejstvom, da se marksizem ne loteva eksplicitno enega te -meljnih in vsem nam skupnega človeškega problema, problema smrti. In ker tega problema ne izraža eksplicitno, marksisti živijo v dobri veri, da jim   je   s problemom smrti in religioznostjo sploh prizaneseno, medtem ko je v resnici to problem v marksizmu inplicite navzoč in tudi religiozno premagan: smrt jepre-sežena v Zgodovini, s tem po tudi prikrita. Marksistom se sploh ni več treba vračati nanjo, ker so jo enkrat za zmerom odpravili. Tako se nam marksizem razkriva kot nekaj v sebi samem protislovnega, kot razlika med hotenim in zapisanim, po tudi kot razliko med zapisanim in bronjem.
V prvi vrsti moramo torej ugotoviti, da je vprašanje smrti tako vsiljivo,da se ga ni mogel izogniti niti Marx in da so pravzaprav vsi njegovi spisi tudi zaveden ali nezaveden odgovor na to vprašanje. In dokler te naše boleče točke ponovno ne oživimo, in to eksplicitno in z vso resnicoljubnostjo, vse visi v o-zračju prividnosti in je vse mogoče, heroizem in ateizem, kakor je tudi   vse smiselno, resnično, znanstveno oprijemljivo in historično obvladljivo. Kakor hitro pa si to vprašanje postavimo dovolj resnicoljubno, tedaj že vemo, do bomo morali umreti: že strah pred smrtjo, ki nas spopade, ne moremo   razumeti
+ Kaplje 1969, št. 12-13
36
Marjan Rožanc
dnjgoče kot neodtujljivo prisotnost smrti. In tedaj se kor takoj znajdemo pred novem vprašonjem, ki ga je eksplicitni marksizem prav tako obšel, pred novim   in nič manj važnim človeškim problemom, problemom večnega življenja. Dosedanja trdnost se nam še ta isti trenutek pošteno zamaje in iz religiozne varnosti pademo v nerazrešljivo eksistencialno protislovje. Poslej smo misel, ki misli neodtujljivo smrt, in smo vitalnost, ki se ji hoče večnega življenja, ker živeče   pač ne more hoteti drugega kot živeti. Kakor hitro pa smo misel o nepremagljivi smrti in   vitalnost večno živega, moramo v svoji eksistenci napraviti prostor protislovju racionalnega in vitalnega, po tudi smiselnega in nesmiselnega, naše subjektivne volje in zakonitosti sveto, zgodovine in nezgodovinskosti, torej prostor, ki ga marksizem ne priznava ali po priznava samo kot prostor dialektičnih nasproti j,ki se v Zgodovini presegajo v višje in nove oblike. In vendar, kaj je poslej za nas Zgodovina? Kaj je po tem našem nepresegijivem nasprotju naša družbena akcija, kaj naša znanstvena misel ? Kaj nam more pomeniti vsa našo dejavnost in vse naše prizadevanje, če nas ne more pripel joti nikamor drugam kot k smrti, kaj vse znanje sveta, če nam dejansko ne more povedati drugega kot smrt. Vse to je dejansko le vedenje zaradi vedenja samega, delovanje zarodi delovanja samega , nekaj do krajo nečloveškega, nezgodovinskego in nesmiselnega. V resnici spoznavamo samo zato, ker hočemo zvedeti, od kod prihajamo in kam gremo,inde-lujemo zato, ker hočemo preživeti; samo to je edino človeško, zgodovinsko in smiselno.
In da je temu res tako, nam dokazuje prav marksizem, ki ne glede na svoje znanstvene pretenzije stoj! v našem življenju samo tako in toliko, kolikor se z njim sprašujemo in odgovarjamo na ta vprašanja. Prav zato ni nič čudnega,   do Marxova delo beremo po "modelu branja svetih knjig" in da teorijo in prakso neposrednega zgodovinskega gibanja spreminjamo v gibanje totalne odrešitve -vse to marksizem namreč tudi je. *  Ko nam govori o človeku konkretnega obdobja in pripadniku konkretne družbe, misli pri tem no človeka nasploh, ker ga drugače ni mogoče misliti. In ko marksisti govorijo o Zgodovini, mislijo pri tem   no
■^ "... v komunizmu lahko kor takoj spregledamo njegovo mitološko strukturo in vsebino njegove eshotologije. Marx povzema in razvija enega velikih eshoto -loških mitov ozijsko-mediteronskega sveta, točneje odrešilno vlogo Pravičnika ("Izbranca", "nedolžneža", "poslanco", zdaj proletorco), katerega trpljenje terja spremembo ontološkega statusa sveta. Marxovo brezrazredno družbo in temu primemo odpravo zgodovinskih napetosti najdemo veliko točneje izraženo že v mitu o zlati dobi, ki - sledeč bogati tradiciji - označuje začetek in ko -nec zgodovine. Marx je obogatil ta častitljivi mit z vso mesionistično judovsko-krščonsko ideologijo: no eni strani imamo opraviti s profetsko vlogo in soterio-loško funkcijo, ki jo je prisodil proletariatu, no drugi strani končni spopad med Dobrim in Zlom, ki ga lahko brez zadržkov postavimo ob bok apokaliptičnemu spopadu med Kristom in Antikristom, kateremu sledi odločna zmaga prvega." Mirceo Eliode: Sveto in profono.
37
večnost, ker je Zgodovina sama po sebi nezanimiva. Tako za marksiste kot za veliko večino ljudi je zgodovina le smiselna povezanost časa, ki obstaja samo po takem ali drugačnem končnem razpletu; v njej se sicer delamo, kot da pogumno zremo v obraz smrti,pri tem pa vendarle umiramo samo tako, da pač premine, kar ima preminiti, naš neumrljivi duh pa živi dalje in se veseli svoje nesmrtnosti. Ta smrt pa je sevedakljub temu smrt, zaresna in nepreklicna, ie pogledati jo moramo bolj od blizu. In če smo količkaj resnicoljubni, si moramo priznati, da je dejansko tudi znanstveni marksizem le religiozni odgovor, ki prikriva naše temeljno protislovje med življenjem in smrtjo, racionalnim in vitalnim. S tem, ko nam govori o sintezi, o dialektičnem preseganju neposrednih družbenih protislovij v doni zgodo -vinski situaciji, nam hkrati govori o totalni človeški odrešitvi v Zgodovini, s čimer mistificira tako zgodovino kot človeka. Ni več znanost o človeku in zgodovini, temveč religiozni odgovor no vsa vprašanja, ki nam prikriva to, kar dejansko smo: misel, ki misli smrt, in vitalnost, ki se ji hoče živeti, torej nošo paradoksalno eksistenco, ki se vrti med nenehnimi racionalnimi vprašanji in vitalističnimi odgovori, ne da bi mogla kdaj no čisto.
Šele na osnovi teh spoznanj lahko resno spregovorimo o vprašanju, ki si ga ob smrti Bogo zastavljajo marksisti in kristjani; kdo je pravzaprav   slepi vernik in kdo stvaren človek. In takoj moramo ugotoviti, da si tega vprašanja tako marksisti kot kristjani sploh ne zastavljajo v vsej njegovi ostrini in da jim ga je ugodno reševati, saj tako eni kot drugI živijo v odsotnosti smrti, prvi v varnem naročju Zgodovine, drugi v varnem naročju Nebes in Cerkve. In da se pri tem paradoks le ponavlja,ker ga pač nič človeškega ne more obiti. Marksisti fanatično verujejo v Zgodovino in se imajo za brezverce. Heroično sprejemajo božjo smrt, njihovo heroično spreje -manje božje smrti pa je seveda le slepilo, soj so kljub nezgodovinskosti še vedno v Zgodovini, katere začetnik je Jezus Kristus. Tako sicer ver'\amerrK} Bonhoefferju, da je božja smrt zanj le človekov avtentični položaj v zgodovini, ki ga kot izraz človekove odraslosti in dozorelostl sprejema s patetičnim zanosom, verjamemo pa mu samo zato, ker vemo, do je njegov heroizem le verska zonesenost, ki mu jo je podtaknila vitalnost, in da je njegova zaverovanost v lastno veličino utemeljena v odsotnosti smrti, ki ji še vedno ne priznava neodtujljive resničnosti. Za resnlco-Ijubnejše ljudi po je seveda osvoboditev izpod Boga le nepreklicna gotovost smrti, ki ne dopušča nikakršnega patetičnega zanosa. Z njo so sestopili v paradoksalno eksistenco, v kateri mislijo smrt in živijo večno življenje, se držijo svoje neodtujljive usode in se predajajo iluzijam, živijo konec zgodovine in Zgodovino, me -lanholično prisluškujejo svetu in bojevito delujejo, ne da bi kdaj to paradoksalno eksistenco zapustili. TI ljudje torej razkrivajo to, kar so, medtem ko patetični zanos le prikriva, in to tako gotovost smrti kot upravičenost upanja.
38