Na kraljev rojstni dan Po mučeniški smrti pokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. je še nedoleten prevzel nasledstvo svojega očeta kot kralj Peter II. Karadordevič. Njegov prihod na prestol Jugoslavije je pozdravil ves narod z največjo Ijubezz nijo in vdanostjo v upanju, da bo on, sin velikega očeta, nadaljeval in dovršil veliko delo miru in napredka zedinjene in močne Jugoslavije. Kralj Peter II. se je rodil v Beogradu, 6. septembra 1923. leta kot prvorojeni sin kralja Aleksandra 1. in kraljice Marije. Njegov rojstni dan, to pot prvi, ki ga prazhuje kot kralj Jugoslavije, se in se bo svečano proslavljal po vsej državi. Držav: Ijani kraljevine Jugoslavije se vesele te&a dne, od vseh najbolj pa ga je vesela mla* dina. Ona bo najtopleje in najiskreneje živela v prepričanju, da bodo v srcu m\adega kralja odjeknila vsa velika, lepa in plemenita svojstva njegovih prednikov, da bo tako postal vreden in mogočen vla> dar Jugoslavije. Mladina bo iz dna srca stala ob mladem kralju, da mu bo, ko bo potrebno, močna in trdna opora. Tisti pa, ki so prelivali kri za Jugoslavijo, za sVo* bodno domovino vseh Slovencev, Hrva* tov in Srbov, pa bodo živeli za plemeniio misel, da naj bodo mlademu in neizkmenemu kralju prihranjeni nepopisni napori, težave, muke in bolečine, ki jih je uso> da dodelila njegovemu junaškemu očetu, da je najlepšo mladost moral preživeti v strašnih vojnah. Prihranjena pa naj mu bo tudi največja muka in žrtev, ki jo je doprinesel na oltar domovine njegov oče s svojo mučeniško smrtjo. V mladini, v otrocih je vsa nada in bodočnost naroda. Ni tako brez pomena, če se ob tej priliki spomnimo, da je že od nekdaj polagalo Ijudstvo vse svoje nade na svojega vrhovnega vodjo. In vodja sam je zmagoval samo takrat, kadar je stal ob njem ves narod v strnjeni in ne= razdružni verigi. Ob tem prvem rojstnem dnevu svojega kralja je prav v času, ko potrebuje naš narod stanovitnosti in trd* nosti, dovolj upravičena zahteva, da se tega zavedamo bolj, ko kdaj prej. Kdor je samo malo pogledal v naso črno preteklost in ji prisluhnil, pa jo ho* tel tudi razumeti, se je prepričal, da je bila cela dolgotrajna borba Jugoslovanov, ka* kor Slovanov sploh, borba za svoj obstoj. Branili smo svojo individualnost skozi stoletja in braniti jo moramo še danes. Raztreseni in razcepljeni nismo in ne bomo mogli ne živeti, ne umreti. Da je tudi danes še vedno mnogo pojavov, ki priča-jo, da borba za čvrsto in močno Jugoslavijo še ni dospela do svojega vrhunca, je gotovo. Kakor je prav, da ima vsak narod vedno pred očmi rojstvo svoje države, tako je tudi prav, da ima vedno v vidu koliko ji je dolžan. Treba je bilo Sama, da je ustanovil državo med severnimi Slovani, treba je bilo, da je radi sporov med brati ta država propadla. Zgodovina nas tako ttči. Uresničil se je že pred tisočletjem to* rej narodni pregovor: Kdor noče spoznati brata za brata, moral bo tujca za gospo> darja. Treba je bilo Ljudevita Posavskega, da je s svojimi uspehi prepričal Jugoslo* vane, da je le ob slovanski skupnosti mo' žen obstanek. Treba je bilo ponesrečenet ga upora, da se je spet uresničil pregovor, da hiša razdeljena razpada kakor zapw ščena. Bil je Tomislav v zgodovini Jugot slovanov, bil je Dušan Silni, Štefan Tvrdz ko, bili so Celjani, Zrinski in Frankopani, vsi ii, ki so nosili v srcu eno samo željo: Združiti Jugoslovane v močno in neraz* družno Jugoslavijo. Bilo je treba Karat dorda, Petra I. Osvoboditelja in Aleksam dra /., da so stoletna prizadevanja postala meso in kri. Prerez skozi našo narodno zgodovino in razmišljanje o vseh dogajanjih in vseh velikih Ijudeh nam šele pravilno odpre oči, nam pa tudi da pravilno cenitev pomena prvega rojstnega dne našega mladega jw goslovanskega kralja, sina slavnega očeta. Kdo bi zanikal, da čakaio mladega kralja velike in težavne naloge? Koliko je še od' prtih vprašanj, ki bodo zahtevala, da jih bo reševal mož jeklene vztrajnosti in trdi nega značaja! Zato je samo naravno in popolnoma utemeljeno, da se vsi oni, ki jim je do tega, da razvoj in napredek lm goslavije doseže meje, ki so mu po kultur' nem, gospodarskem in političnem položa* ju odmerjene, čim tesneje postavijo ob stran svojega vladarja in mu bodo stali trdno ob strani pri težkem delu, ki čaka njega in vse njegove zveste in zavedne Jugoslovane. Ob tej priliki, ko se upravičeno spot minjamo in oziramo v preteklost ter uvr* ščamo svojega mladega kralja v krog velu kih in slavnih prednikov ter svetlih osebi nbsti jugoslovanske zgodovine, nam Slo* vencem še vedno leži na srcu velik in tet žak kamen. Ali smemo ob iem prvem rojstnem dnevu svojega jugoslovanskega ktalja upati, da se nam ta velik in težak kamen odvali in da bodo tudi naši bratje onstran meja prosto in svobodno zadU hali? Ali smemo upati, da bodo naši braft je ob Soči in onstran Karavank kdaj slat vili 6. september kakor ga slavimo mi? J Smemo! Prav letošnji 6. september, letošnji prvi rojstni dan našega kralja nam je porok za to. Takrat, ko bomo vsi 3w goslovani združehi v bratskem objemu, bo zaključena zadnja etapa borb za narodno svobodo, vsem velikim tvorcem resnične in neokrnjene Jugoslavije bo popolnoma zadoščeno. Slovenci smemo ob tem velU kem dnevu, ko polagamo vse nade in vse želje v mladega kralja ponovno poudariti, da tudi v onih — onstran ob Soči in za Karavankami, še ni zamrla zavest, da so kulturna, organična individualnost, da je možen njihov kulturni in gospodarski razs voj samo v krogu ostalih Jugoslovanov in da je gol absurd usode, da irpe pod ro* mansko in germansko raso. Ko izražamo vse te misli in želje, ko gledamo v črno preteklost z neljubimi spos mini in v svetlo bodočnost s prelepimi željami in 'trdno voljo, fcličemo vsi iz vsc ga srca: Naj živi kralj Peter II. Karadordevič! Naj živi Visoki kraljevski dom!