134                                                               Dr. Jos. Marinko:
uboštvo in veliko trpljenje Bošnjakov, ki se bore  s takimi neugodnostmi.  In niti tukaj niso imeli mirii pred Turki. Sporočilo   pravi,   da   so   pred   kakimi sedemdesetimi leti obesili Turki dvain-šestdeset starašin   (hišnih  gospodarjev) takoj po sveti maši na grobišču, ker jih je krivično zatožil cigan, da so ubili nekega hodžo — turškega romarja. Tako je molil narod po  grobeh  svojih  dragih mučencev za katoliško prepričanje. Brez dvoma je bila molitev preprostih Bošnjakov na tem kraju Bogu   ljubša, nego molitev v marsikateri  dragoceni stolnici izobražene Evrope.   Šiloma mi je solza priigrala v oči,   ko   sem   hodil med   visokimi   drevesi po tem počivališču bosanskih spo-znavalcev, in ko mi je pravil o. Alojzij: «Tukaj sem imel jaz svojo  novo   mašo.» Nekoliko naprej v istih   ulicah,   kakor župnijska cerkev, je katoliška šola pri «milosrdnicah)) — usmiljenih   sestrah. Delovale so že pod turško vlado v srečo naših bratov po krvi in so večinoma Slovenke s prednico vred. Srbi imajo svojo   «srpsko  pravoslavno osnovno školo)>, mohamedani mnogo   lastnih šol, noma v starem mestu
Bosanski Turek. (Po fotografiji.)
a te so veči-kjer je tudi velika trgovska šola — prelepo novo poslopje. Razven tega je zgradila vlada še občinsko javno šolo za otroke vseh ver skupaj; mohamedani baje ne zahajajo vanjo, češ da bi grešili, ko bi dali otroka v džaurske šole.
Gledišča nima Banjaluka, za zabavo se skrbi drugače. Nemci, vojaki in uradniki imajo svojo «kasino», Srbi «srpsko čitaonico»; tudi mohamedani niso marali zaostati: sezidali so si lastno čital-
nico — veliko poslopje, na čegar pročelju je arabski in hrvaški napis: «Kira-jethana — čitaonica». Pa kje so katoličani, nimajo li nikakega zabavišča?
Pravilo se mi je, da so od začetka imeli spoznovalci vseh treh ver skupno «čitaonico», a Srbi so hoteli vse posrbiti. To je rodilo nezadovoljnost; prvi so se ločili mohamedani. Zgradili so si Kira-jethano ter si nabavili mnogo časopisov. Oni katoličani, ki so v boljših razmerah, pridružili so se jim, in sedaj imajo mohamedani in katoličani skupno zabavišče, a
_______________      s krščanskim razkol-
nim bratom  katoličan ne more bivati
pod isto streho. Povsodi po Bosni in Hercegovini se mi je javljala ista žalostna resnica: Srbi delajo razdor v svoji nepopisni nadutosti. Zatrjevalo se mi je, da je bila «srpsko-pravoslavna osnovna škola» že pod Turki ognjišče srbiz-mu. Vzgajala je apostole, ki so hodili po Bosni od kraja do kraja ter govorili z velikim uspehom: srbsko in pravoslavno — to je isto. Dosegli so, da se pravoslavni zovejo Srbe, in naglašajo: «Mi i smo mi!» Oni govore in delajo, kakor bi bil Bog ustanovil cerkev samo za srbski narod, a ne za vse narode na zemlji. Zato pravijo o njih: «SrbskiBog, srbsko nebo, na njem sede srbski an-gelji.» Večinoma ne vedo, kaj je pravi pomen in namen cerkve Kristusove. Biti Srbom — to jim je zveličalno brez drugega dela. V Sarajevu je vprašal moj tovariš desetletnega dečka, kaj je? «Ja sam Srbin», je bil odgovor. — «Sto je tvoj zakon (vera)?» vpraša ga drugič. «Ja sam Srbin!« odvrne dečko. Ko mu pa pravi tovariš, da je Bošnjak,