cena 14 din M NA0TASSJA HNSKI 1 Hamfri 4 Intervju: dr. Alojzij Šuštar 8 Portret: Violeta Barrios de Chamorro 10 Prepucavanje 12 Samproti mafiji 14 Kočevska Reka 18 Lahke droge - težki tipi 24 Nagradna križanka 27 Statut študentske organizacije 31 Raj 35 Viba 44 Fotolabor 48 Tiralica DIFERENCIACIJA Nič ni varno pred idioti, ker so ti strašno iznajdljivi! (Murphyjev zakon) Ste že kdaj pomislili, ljube bralke in dragi bralci, kaj imamo Slovenci pravzaprav skupnega s Srbi? Poleg neporavnanib. računov iz zgodovine, ki bi jo bilo najbolje čimprej pozabiti, seveda. DIFERENCIACIJO, ljubi moji. To čarobno besedico, ki je v Srbiji postavila stvari na svoje mesto in ki bi jo lahko »prevedli« nekako takole: da odžagaš vse tiste, ki ne mislijo enako kot vladajoča garnitura. Pri tem, da to, ali gre za navadno tele ali genija, sploh ne igra nobene vloge. Še posebej pomembno vlogo igra takšna akcija v primeru menjave vladajoče garniture, ki bi se rada sedaj nekomu maščevala za travme v preteklosti, ko komu med njimi niso pustili h koritu. Najbolj vneti dlfcrenciatorji pa so nekdanji člani stranke, ki je izgubila volitve in ki so šc pravočasno prestopili na pravo stran. Nekako tako kot tisti partizani, ki so k partizanom dezertirall na jesen 1944 in so najbolj vneto pobijali svoje soborce po končani vojni (veijetno zato, da ti ne bi kaj izčvekali). In zakaj Vam vse to tvezim ravno zdaj? Ja, dragi moji, ker ravno nad Slovence in ravno zdaj prihaja ta epidemija. Dve lastovki praviloma sicer še ne pomenita pomladi, toda tisti z »boljšimi očmi« vidijo že celo jato takšnih lastovk. In kaj ima to skupnega s Srbi? Predvsem metodo, ki bi jo v miru lahko imenovali metodo uličnega boja. O nekom, recimo direktoiju, začneš širiti govorlce, da ima dve biši, tri vikende, pet avtomobilov, taščo v toplicah in deset tisoč mark plače, kar delavce razburi do te mere, da jlh mine volja do dela. Namesto na šiht gredo na tovarniško dvorišče in direktorju se zgodi narod. Če se kasneje izkaže, da vse skupaj ni res, je pač prepozno. Direktor je z infarktom na travmi, nek zagovednež, ki je v večni nesposobnosti samo barve menjal pravočasno, pa pride na svoj račun. Ali je to srbska paralela ali ponavljanje zgodovine, bo pokazal čas. Znameniti navezi Maček-Popit je pred dvajsetimi leti uspelo. Rezultat pa je, žal, znan. Le kaj si more narod, ki mu namesto toče padejo na glavo rakete za razbijanje nevihtnih oblakov!? Pa lep pozdrav in toplo morje Vam želi Vaš Hamfri Bogart P.s. Če so te metode boljševistične ali ne, je odvisno le od tega, kdo jih izvaja. Če jih DEMOS, uradno niso. V resnici pa so. In spet smo na istem! TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova4,61000 Ljubljana, tel. (061) 319-496, telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo vsak dan med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovornega urednika: Tomi Drozg. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 14 din. • Oproščeno prometnega davka po sklepu št. 421-170/22.2.1973. • Naslednja številka izide 6. avgusta 1990. UVODNIK ŠKOF LENIČ PO POVOJNIH IZKUŠNJAH - INTER. v Tribuni, stran 8 Oprostite pripombi ali pojasnilu. Žal mi je, da ste bili zaprti. Ne po svoji krivdi. Toda Vaš predpostavljeni je bil dr. Rožman. bila na Slovenskem Mohorjeva družba. Ali ste vedeli, kaj se je dogajalo pri sv. Urhu pri Ljubljani? Kam so odpeljali ljudi - trupla? Deset ljudi je bilo ubitih na Polanah in dr. Rožman jih je blagoslovil pred smrtjo. Zakaj ni rekel - »ne streljajte nedolžne ljudi?« Ali se ne spominjate, ali se nočete spominjati - vseh grozot? Vse, kar se je dogajalo na Slovenskem med vojno? Kdo je napeljal na to morijo Slovenec proti Slovencu, brat proti bratu? Katoličani, kakor vam odpuščajo, komunisti oproščajo. Nekateri zelo verni ljudje, katerim je pravica in resnica glavni vzor in troedini Bog, pa ne odpuščajo in ne oproščajo. Ne vznemirjajte se, saj morate biti zelo stari in kmalu pridete pred božje obličje. Do takrat pa Vam želim mnogo srečnih ur in miru. Pozdrav, JVK, Ljubljana VOJNIZLOČINCI Prof. F. Bučar je ob otvoritvi skupščine razglasil konec državljanske vojne. Ta se je dejansko končala sredi maja 1945. Od tedaj pa do letošnjih volitev smo trpeli posledice civilne vojne v obliki enopartijske diktature. Te smo se rešili. Odprt ostaja problem narodne sprave in vojnih zločincev. Narodno spravo ponujajo na vseh koncih in krajih. Javljajo se mnogi neprizadeti, nepok-licani, javljajo se žrtve: cerkev, Narodni odbor v eksilu in domobranci. Glavni, odločHni sub-jekti: komunisti, partizani, člani OF, v svojih izjavah govore samo o napakah zadnje faze, o genocidu po zmagi revolucije. V bistvo stvari, priznanja, da so zakrivili državljansko vojno, priznanja, da opozicija ni izdala naroda, nego, da je reagirala v okviru dovoljenega, se ne spuščajo. Ko sprava ostaja nekaj nedosegljivega, preostane možnost urediti grobišča, postaviti spomenike in se omejiti na žalne komemoracije brez globljega pomena sprave. Glede vojnih zločincev je predsednik vlade GD., L. Peterle, (17.05.90) povedal: »Slovenija naj bo odprta za vse Slovencc.razen, če pri tem ni šlo za dokazane vojne zločine.« Izjava je očividno enostranska, ker omenja vojne zločince samo iz tabora nasprotnikov komunis-tične revolucije. Če je že hotel omeniti vojne zločine, bi moral omeniti oba tabora. To nujno terja statistika: V obdobju partijske monopolne oblasti in delovanja, to je od 5. julija 1942 in po 15. maju 1945, je padlo izven vojaških akcij najmanj 15.000 ljudi. Obdobje državljanske vojne, to je od 5. julija 1942 do 7. maja 1945, zaznamuje manj kot 1.000 civilnih žrtev na obeh straneh. Očividno se je veliko več vojnih zločinov zgodilo v obdobju partijskega monopola! Ako pomislimo na Teharje, Kočevje in najnovejše strahote, odkrite v Mladini (Povojne koline - Logatec!), zveni strašno enostransko govoriti izključno o vojnih zločincih iz vrst nasprotnikov revolucije. Govora je bilo o razglasu amnestije za vse vojne zločine na Slovenskem. Demokratska, pravna, svobodna Slovenija ne more s plaščem pozabe zaščititi odgovorne. Naša dolžnost do zgodovine, do nedolžno pobitih, terja dosledni pravni postopek. Po drugi strani to stanje negotovosti ne more trajati večno. Skupščina naj predebatira predlog: za preiskavo vojnih zločinov se določi strankarsko neopredeljena komisija sodnikov in raziskovalcev, vključno zastopnik iz diaspore. Državljani naj bi imeli možnost prijaviti vse vojne zločine do recimo 15. junija 1995. Po tem datumu bi mogla biti državljanska vojna in njene posledice samo še zgodovinski predmet. Dr. Peter Urbanc, Kanada PISMO V vaši številki 10, 11. junija, ste na zadnji strani objavili »Deklaracijo CK-KPS« in nekaj mi pravi, da je bila resnična. Ko so nas 19. marca 1942 zaprli - nas, vse bivše oficirje kraljevske armade - (in to Italijani) in nas internirali, so v logorju Gonars govorili, da je bila ta internacija na zahtevo OF, ki je imela tudi nekako zvezo z Italijani. Bral sem nedavno, pa ne vem kje, da je OF izdala povelje, da so legalni samo borci OF- a, vse druge grupe, ki so tudi borci proti sovražniku, pa je treba likvidirati. Vsi tisti oficirji in podoficirji, ki so leta 1941 prebegli k Zaveznikom in se borili v njihovih vrstah ter se vrnili nazaj (ne v part. enotah), so bili takoj upokojeni, vendar brez penzije. Sicer vse to ni dokazano, vendar ko kdo prečita ta oglas, se zdi verjetno. Pozdrav K.O., Ljubljana Še cn odgovor gospodu Jel-nikarjul Vidim, dragi gospod, da ste šli v ilegalo in še vedno niste končali revolucije. Vsaj tako ugotavljam, saj vam je že urednik Drozg odgovoril, ker se pod vaše pismo uredništvu Tribune niste podpisali s pravim imenom (Tribuna, št. 8,14. maja 1990). Prav zato Vam tudi ne nameravam narediti veselja in Vam ne bom sporočil, kdaj nameravam priti v Ljubljano in po katerih ulicah se nameravam sprehajati. Tako pač ne boste imeli možnosti uresničiti svoj »junaški« podvig, za katerega ste se Bogu že vnaprej priporočili,naj Vam ga oprosti. Sklenili ste mi jih »primazati počez in po dolgem, da bo joj...« Ob tej Vaši grožnji pa sem vendarle ugotovil, da ste se komunisti nekoliko popravili. Kar tako naprej! Nekoč ste govorili, da Boga ni, sedaj se mu celo že priporočate in ga kličete na pomoč. Moram Vam priznati, da sledite času (...). Pa tudi do mene ste se začeli prav vzorno obnašati. Petinštirideset let ste mi z anonimnimi pismi grozili, da me boste ubili, zdaj pa obljubljate samo nekaj nepomembnih klofut. Gospod tovariš Jelnikar, ste morda ugotovili, da nisem več protikomunist ampak samo še navaden komunist, ali je kaj drugega vzrok vašemu poboljšanju. Žal mi je, da je tudi ured-nik Drozg pri Vas padel v nemilost, sicerpa ste si že prislužili njegov odgovor, kakršnega ste si pač zaslužili. Malo se vseeno bojim, da ne delate ravno čast komunistom-prenoviteljem, kljub temu pa Vas vabim, da Vi pridete k meni v moj goriški hotel, kjer me boste lahko pos-kusili oklofutati, čeprav v tem primeru ne morem jamčiti za vašo vamost. Na vsak način pa Vas bom povabil »na žegnano kosilo«. V pričakovanju Vašega obiska Vas lepo pozdravljam. Vinko Levstik, Gorica »ZBIJ SI SLOVENI.TO IZ GLAVE!« Dnevnik »LA NACION« je bil ustanovljen v BUENOS AIRESU 4. 01. 1870 pri Generalu (Predsedniku) Bartolome Mitre. Spada med največje dnevnike Amerike. Dne 18. maja je prinesel telefonski pogovor med uredništvom lista v Buenos Airesu in Generalom Tudjmanom, danes pa priloženi govor pred Saborom s prisotnostjo dopisnika v Zagrebu! A o slovenskem parlamentu nikjer nič! Sporadično kaka vest agencije Reuter, direktnega stika ni. Nočem kazati na krivca, da v tem važnem in drugih argentinskih listih o Slovencih ni ničesar, hočem pa opozoriti na to dejstvo, da kasneje ne bo začudenja: »...saj nas niti ne poznajo...« V zamejskih listih je mnogokrat brati tožbo, da ne smejo v domovini prosto krožiti. Pa tudi med izseljenci je težko dobiti domovinsko literaturo. Ali imajo prav moji sinovi, ki mi dokazujejo vsak trenutek: »Zbij si Slovenijo z glave!« Lepo pozdravljeni: Anatol Fabiančič Argentina MALIROMUNSKITIENMEN Avstrijska študentska organizacija (OH) protestira proti zadušitvi demokratičnega gibanja v Romuniji OH ostro ugovarja ob aretaciji stoterice študentov in opozicionalcev, ki so nekaj tednov zasedali Univerzitetni trg v Bukarešti. 13. junija opoldne so policijske enote jurišale na Univerzitetni trg, kjer so od 22. aprila študentske in opozicijske skupine demonstrirale proti vse hujši represiji v Romuniji. Študentska organizacija v Bukarešti poroča o številnih hudo ranjenih in preko 250 aretacijah. Proteste in shode, ki so temu sledili, so razgnale močne policijske in vojaške sile ob uporabi orožja. Čeprav so univerzitetni center obkolili vojaški tovornjaki, so ga študentje popoldne spet zasedli. Romunska študentska organizacija že nekaj tednov demonstrira za ohranitev osnovnih demokratičnih pravic ter izključitev bivših visokih funkcionarjev iz sedanje vlade. OH se tej zahtevi pridružuje in poziva avstrijsko zvez-no vlado, naj z vsemi njej razpoložljivimi sredstvi ukrepa proti takšnemu obnašanju romunskih oblasti in vedno hujšemu kršenju človeških pravic v tej deželi. OH tudi zahteva, naj se prekliče odredbe o obveznih vstopnih vizah za romunske državljane. Michael Koecher, p.: A.P., S.R. MALI OGLASI ZA NAJEM IN ODDAJO STANOVANJA V TRIBUNI V vsaki Trlbuni boste našli kupon za objavo brezplačnega malega oglasa za najem ali oddajo stanovanja v TRIBUNI. Za ta korak smo se odločili zaradi pereče stanovanjske problematike, ki zadeva predvsem študente in mlade družine. Upamo, da boste z našo pomočjo vsaj nekateri lažje vstopili v novo študijsko leto. Lep pozdrav in obilo sreče pri najemu nove študentske sobice. IME PRliMEK NASLOV TELEFON SPRAVA JE VPRAŠANJE ČLOVEČNOSTI Velike spremembe na slovenskem političnem prizorisču so aktualizirale pomen in mesto Cerkve v življenju naroda in družbe. Zato smo tokrat za sogovornika izbrali gospoda dr. Alojzija Suštarja, Ijubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita.Znjim smo sepogovarjali o odnosih med Cerkvijo in državo, stikih z drugimi verskimi skupnostmi v Sloveniji, narodni spravi, vprašanju uvajanja verouka v šole, morebitnem papeževem obisku v Jugoslaviji in še o čem. TRIBUNA: Večkrat ste že pozitivno ocenili prve povojne svobodne, demokratične in večstrankarske volitve v Sloveniji. Ali novonastali položaj prinašatudi spremembe v odnosih med Cerkvijo in državo? ŠUŠTAR: Glede na to, da se zakon o verskih skupnostih še ni spremenil, ostaja formalno odnos med Cerkvijo in državo še vedno tak, kot je bil. Dejansko pa se je veliko spremenilo, saj kristjani vse bolj stopajo v javno življenje. Nenazadnje se tudi nosilci pomembnih političnih funkcij, kot so predsednik vlade, republiške skupščine ter župan mesta Ljubljane, deklarirajo kot kristjani. Poleg tega so sredstva javnega obveščanja bolj dostopna in odprta za različne poglede na svet. Tudi stiki Cerkve kot institucije so z novo oblastjo bolj prijateljski. Sam sem se tako že dvakrat pogovarjal s predsedstvom pa tudi člani izvršnega sveta. Skratka, stvari se spreminjajo na bolje. TRIBUNA: Ali lahko torej rečemo, da ver-niki niso več državljani drugega reda? ŠUŠTAR: Teoretično kristjani naj nikoli ne bi bili zapostavljeni, res pa je, da je bila praksa velikokrat drugačna. Mogoče se kje še čutijo ostanki starega, preživelega odnosa do ver-nikov, po drugi strani pa se verjetno tudi ti še niso prilagodili novim razmeram in ne ver-jamejo, da so se stvari tako spremenile, še posebej, če so prej doživljali hude pritiske. Morda se podzavestno bojijo, da bi se ti časi ponovili. Zato menijo, da je treba biti zelo zadržan in previden. TRIBUNA: Cerkev je nestrankarska oziroma nadstrankarska institucija. Očitali pa so vam, da so zlasti v predvolilni kampan- In kdo je pravzaprav dr. Alojzij Šuštar, človek, ki je petinštirideset let posvetil delu v katoliški Cerkvi doma in po svetu? Rodil se je v mali dolenjski vasi Grmada med Trebnjem in Dobrničem, iz njegove zgodnje mladosti pa je morda najbolj zanimivo, da je bil sošolec znane operne sopranistke Vilme Bukovec. Kot talentiranega bogoslovca so ga po prvem letniku Ijubljanske teologije poslali nadaljevat študij v Rim, na znamenito Gregorijano in v strogi Germanik, kjerje doživljal vojno. Vojno, ki mu je vzela dva brata. Pot ga je nato zanesla v Švico, kjer je opravljal celo vrsto odgovornih nalog, od tajništva sveta evropskih škofovskih kon-ferenc do škofovega vikarja v Churu, središču največjega švicarskega kantona Graubunden. Pred dobrimi trinajstimi leti pa se je vrnil domov in pred desetletjem prevzel najodgovornejše mesto v slovenski katoliški Cerkvi. ji nekateri duhovniki odkrito pozivali ver-nike, naj glasujejo za določeno stranko. Ali ne gre v teh primerih za zlorabo verskih čustev oziroma njihovo izkoriščanje v politične namene? ŠUŠTAR: Cerkev je res nadstrankarska in-stitucija, zagotovo pa ne gre za nikakršno zlorabo verskih čustev, če duhovnik priporoča vernikom, da glasujejo za stranko, ki je krščanskemu svetovnemu nazoru in etosu najbližja. O zlorabi bi lahko govorili, če bi to počel z grožnjami, češ, če ne boste glasovali za to stranko, se boste pregrešili in ne boste dobili odveze. Prav tako bi bilo nedopustno, da bi to povezoval z božjo službo oziroma, da bi za to uporabljal pridigo. Veliko prahu se je dvignilo zlasti ob Demosovem velikonočnem voščilu, ko je Jože Školč, predsednik ZSMS - Liberalne stranke, name naslovil odprto pismo, češ da je duhovnik pred cerkvijo ali celo v cerkvi te letake delil. Menim pa, da bi morali najprej natančneje opredeliti pojma politična zloraba vere in neupravičeno vmešavanje Cerkve v predvolilno propagando. Kolikor pa sem spremljal predvolilni boj na Madžarskem, Češkoslovaškem in v Vzhodni Nemčiji, lahko rečem, da je slovenska Cerkev pri svojem angažiranju ostala v zmernih okvirih. Seveda pa ne zanikam možnosti, da je kdo v svoji gorečnosti ravnal premalo previdno ali celo nespametno. Smo pač v obdobju, ko se vsi učimo. TRIBUNA: Kakšno je vaše mnenje o političnih strankah, zasnovanih na verskem principu, kot jih poznamo predvsem v is-lamskem, pa tudi krščanskem svetu? Ali je to v skladu s funkcijami, ki naj bi jih cerkev intervju opravljala? ŠUŠTAR: Kot kristjani menimo, da je verska podlaga etična osnova. Politična stranka je način deloVanja v tem svetu, izhaja pa iz določene etične vsebine. Gre predvsem za skrb za človeka, pravičnost, spoštovanje in uvel- javljanje tistih vrednot, brez katerih ni pravega sožitja. To pa vključuje tudi spoštovanje drugače mislečih. Po našem mnenju verska stranka ne sme biti nikoli ekskluzivna, ne more si prisvajati pravice, da sama odloča o edini resnici ali se celo uveljavljati na račun drugih. Če se je v preteklosti dogajalo marsikaj takega, kar danes zavračamo, pa iskreno upamo, da bodo v skladu s sklepi drugega vatikanskega cerkvenega zbora in pozitivnimi spremembami v svetu problemi odstranjeni. Seveda pa to zah- teva veliko mero zrelosti in prizadevanja, tako da se lahko danes še vedno dogaja, da se na osnovi verskega prepričanja zagovarja bojevito ali celo maščevalno ravnanje. Vedeti pa moramo, da se krščanstvo bistveno razlikuje od islama, tako v splošnih pogledih na svet kot tudi v pogledih na razmerje med verskim in političnim delovanjem. TRIBUNA: Zlasti na vzhodu države nekateri menijo, da je tudi katoliška cerkev eden od dejavnikov dezintegracije Jugoslavije. Kako bi odgovorili na take obtožbe? ŠUŠTAR: Poslanstvo Cerkve je prav v tem, da poskuša razdore premagati. Sam sem slišal tovrstne obtožbe predvsem na račun hrvaške katoliške Cerkve. Če je identifikacija hrvaškega naroda s katoliško vero močna, na drugi strani pa je prav tako močna povezanost srbskega naroda s pravoslavjem, se nerešeni problemi prenašajo tudi na odnose med narodoma oziroma republikama. Kolikor poznam razmere, pa lahko rečem, da katoliška Cerkev ni nikoli netila sovraštva, čeprav so bili očitki in podtikanja pogosti. TRIBUNA: Včasih se zdi, kot da se Cerkev preveč identiflcira z narodom, čeprav je tudi po mnenju nekaterih teologov »poslana« posameznikom, ne pa narodom. Ali ne bi bilo treba sožitja graditi na komunikaciji med svobodnimi in samostojnimi posamez- niki, katerim je nacionalna pripadnost zgolj eno, ne pa odločujoče ali celo edino iz- hodišče? ŠUŠTAR: Spet moramo natančneje opredeliti, kaj v tem kontekstu pomeni pojem Cerkev. Če mislimo na uradne cerkvene predstavnike, duhovnike in škofe, ki govorijo v imenu naroda, se je treba vprašati, ali narod to sprejema in potrjuje. To pa je odvisno od njegove verske zavesti. Da je bil slovenski narod v zgodovini zelo tesno povezan z vero in da so prav duhovniki in verni ljudje naredili veliko za ohranitev slovenstva, slovenske kul-ture in prebuditev narodne zavesti, ne more nihče zanikati. Danes pa se zelo dobro zavedamo, da vsi, ki so in hočejo biti Slovenci, niso verni. Zato moramo sprejeti pluralnost v slovenski narodni zavesti. Hkrati pa je dolžnost Cerkve, da se zanima za narod in mu skuša pomagati. Cerkev je namreč inkulturirana v določenem okolju, in čeprav je nadnarodna, živi z narodom, uporablja njegov jezik, navade in upošteva njegov značaj. Narod je torej življenjski prostor Cerkve, zato so očitki, da se z njim preveč povezuje, nesmiselni. TRIBUNA: Pravoslavni metropolit zagrebško-ljubljanske metropolije, gospod Jovan Pavlovič, je nedavno ugodno ocenil odnose med pravoslavno in rimokatoliško Cerkvijo v Sloveniji, kar se po njegovih be-sedah ne bi moglo reči za Hrvaško. Kako ste vi zadovoljni z odnosi in s sodelovanjem s srbsko pravoslavno Cerkvijo? ŠUŠTAR: S pravoslavno cerkvijo v Sloveniji malo sodelujemo, saj je sorazmerno majhna. Z Ijubljanskim pravoslavnim parohom imamo tradicionalno dobre stike, zataknilo se je le lani ob napovedanem in kasneje prepovedanem mitingu Srbov in Črnogorcev v Ljubljani. Prav-zaprav pa so se nesoglasja začela že prej, in sicer ob znanem zborovanju v Cankarjevem domu. Takrat so nam očitali, da se je katoliška Cerkev postavila proti pravoslavni Cerkvi, ker se je zavzela za stavkajoče starotrške rudarje. Iz protesta se pravoslavni predstavniki niso udeležili našega tradicionalnega akademskega dneva na Teološki fakulteti, na katerem so bili sicer redni gostje. Kasneje pa so poskušali od-nose normalizirati, saj so se odločili za or-ganizacijo simpozija, ki ga pripravljajo ljubljanska in zagrebška teološka fakulteta ter pravoslavna fakulteta iz Beograda. Letos bo tako srečanje v Beogradu. Morda je zaradi dogodkov, ki sem jih omenil, odnos res nekoliko manj prisrčen, vendar pa smo si kot vsa druga leta tudi letos izmenjali velikonočna voščila. TRIBUNA: Ali lahko vendarle rečemo, da je duh ekumenizma malce zamrl? ŠUŠTAR: Ekumenski duh ni zamrl, pojavile pa so se dodatne težave, še posebej po pismu srbskega patriarha jugos-lovanski Škofovski konferenci. Vendar pa se ta nerešena vprašanja nanašajo predvsem na odnose med pravoslavno in katoliško Cerkvijo na Hrvaškem in v Srbiji, ne pa toliko v Sloveniji. Zato je ocena metropolita Jovana o slabših od-nosih na Hrvaškem razumljiva. Seveda pa je tudi zaradi zgodovinskih okoliščin lažje is-kati skupni jezik s pravoslavci v Sloveniji kot pa na Hrvaškem. TRIBUNA: kaj pa odnosi slovenske katoliške Cerkve z drugimi verskimi skup-nostmi? ŠUŠTAR: Zelo dobre odnose imamo z evageličani, ki živijo predvsem v Prekmurju, srečujemo pa se tudi z mus-limani. Mogoče je problem v Jem, da je v Sloveniji katolištvo toliko močnejše od drugih, da se ostale verske skupnosti prav zaradi tega počutijo odrinjene na rob. TRIBUNA: Nekateri so napovedovali uved-bo verouka v šole, verjetno pa iz tega vsaj zaenkrat ne bo nič. Če smo se odločili za šolo brez vsakršnih ideoloških primesi, potem je taka odločitev pravilna, mar ne? ŠUŠTAR: Vprašanje verouka v šoli je kompleksno. Najprej je treba razčistiti, kakšen verouk je sploh mišljen. Razlikovati je namreč treba med informacijo in veroukom kot for-macijo, torej kot oznanjevanjem. Če bi predmet uvedli v šole, potem ne bi bil obvezen, kot je bil nekoč, ampak bi bilo njegovo obiskovanje prepuščeno presoji otrok oziroma njihovih staršev. Seveda pri tem ne smemo zanemariti tudi problema šolskih prostorov in uskladitve urnikov. Vsa ta vprašanja so še odprta, žal pa intervju mi je, da nekateri uporabljajo verouk kot strašilo. Ponavljam, da nočemo nikomur ničesar vsiljevati. Torej ne gre za to, da bi bila šola zaradi tega morebitnega predmeta pod kakršnimkoli ideološkim pritiskom. Če hočemo ustvariti šolo v novem duhu, pa ni nič manj pomemben od vprašanja verouka način vzgoje otrok pri predmetih, kot so zgodovina, etična vzgoja in jezik, ki so odločilnega pomena za formiranje človekove osebnosti. TRIBUNA: Vse kaže, da bo Teološka fakul-teta spet postala sestavni del Univerze. Ver-jetno se boste strinjali, da tudi to pomeni korak naprej. ŠUŠTAR: Zagotovo, toda trenutno še nismo tako daleč, da bi lahko vedeli, kdaj bo do tega prišlo, čeprav smo se o tem pogovarjali tudi s predstavniki vlade. Ni namreč še povsem jasnor kako to izvesti in kakšne posledice bi to imelo. Na vsak način mora Teološka fakulteta ohraniti določeno mero samostojnosti, hkrati pa izpol-niti vfce pogoje, ki jih zahteva Univerza od svojih fakultet. Gre nam tudi za to, da bi bili študentje Teološke fakultete izenačeni z drugimi, saj imajo konec koncev isto akademsko izobrazbo kot drugi študentje. . TRIBUNA: Vera in duhovništvo sta pomem-ben povezovalni element pri ohranjanju slovenstva med tako imenovano politično emigracijo. Kakšne stike imate s slovenskimi političnimi emigranti in ali jih nameravate ob spremenjenih političnih okoliščinah v Sloveniji še okrepiti? ŠUŠTAR: Najprej bi prosil, da črtamo izraz politična emigracija, saj si za to prizadevata tudi nova slovenska vlada in parlament. Danes vedno bolj govorimo o Slovencih v svetu in opuščamo tudi izraze, kot so izseljenci ali zdomci, ki že implicirajo ekonomske ali ideološke razloge za odhod v tujino. Obiskal sem praktično vse skupine tako imenovane -vsaj do nedavnega - politične emigracije v Avstraliji, Argentini, Severni Ameriki in v ev-ropskih deželah in lahko rečem, da so emigracijo pri nas povsem napačno prikazovali. Po drugi strani pa je prav tako res, da so imeli ljudje zunaj naših meja napačne predstave o življenju v domovini, ki so jih pač ohranili iz hudih časov, ko so bile razmere povsem drugačne. Zato je naš cilj, da zmanjšamo prepad med Slovenci doma in v svetu, ter omogočimo vrnitev v domovino vsakemu Slovencu, ki si to želi. Za to pa si, kot je očitno iz poročil v dnevnem časopisju, prizadeva tudi nova vlada. TRIBUNA: Kaj menite o pobudi za sklic vseslovenskega kongresa? SUŠTAR: Zamisel je nedvomno lepa in hvalevredna, pojavili pa so se številni problemi glede kraja in vsebine samega kongresa. Šele čas bo pokazal ali in kako se lahko ta pobuda uresniči. Morda pa ima več možnosti tako im-enovana tretja slovenska univerza, s katero bi pritegnili k sodelovanju slovenske znanstvenike, gospodarstvenike in kulturnike, ki so se uveljavili v svetu. TRIBUNA: Osmega julija boste v Kočevskem Rogu maševali za mrtve kot povabilo k spravi. sprave. Kako vi osebno razumete pojem sprave? AH gre, če se lahko tako izrazim, za odpustitev grehov drugim ali za kesanje zaradi lastnih grehov? ŠUŠTAR: Naj najprej ponovim, kar smo zapisali slovenski škofje v svoji izjavi - ločimo spravo z mrtvimi in spravo med živimi. Spravo z mrtvimi zahteva pieteta in kultura, zato bo maša v Kočevskem Rogu v prvi vrsti izraz našega spoštovanja do mrtvih. Mrtvim želimo mir, prosimo jih odpuščanja in jim mi odpuščamo ter upamo, da so s tem, ko so pres-topili časovni prag, med seboj našli mir. Sprava med živimi pa je izredno zapletena zadeva. Gre predvsem za vprašanje človečnosti. Kaj pa je pravzaprav nasprotje sprave? Sovraštvo, pobijanje, uničevanje. V tem pa ni prihodnosti. Slovencev je namreč tako malo, da Iahko le medsebojno povezani, s skupnimi močmi poiščemo pravo pot naprej. Za kristjane pa je sprava tudi bistvena zahteva evangelija in krščanskega etosa. Gre za odpuščanje, preseganje preteklosti brez kakršnekoli želje po maščevanju in iskanje skupne poti v medseboj-nem spoštovanju in razumevanju. TRIBUNA: Ob srečanju z visokim cerkvenim dostojanstvenikom ne moremo mimo vprašanja, ki je že dalj časa aktualno. Kako je z obiskom papeža Janeza Pavla II.? Kdaj lahko pričakujemo ta dogodek? ŠUŠTAR: To vprašanje se postavlja ob vsaki priložnosti. O tem smo govorili tudi v pogovorih z vlado, težko pa je reči, kdaj bodo odnosi med jugoslovanskimi narodi taki, da bo papežev obisk prispeval k povezovanju, ne pa razdvajanju naših narodov. Papež si želi obis- kati Jugoslavijo in tudi naši politični in cerkveni krogi izjavljajo, da si to želijo. Težko je presoditi, ali gre za resnično željo in pripravljenost ali zgolj za diplomatsko potezo. Nedvomno pa bi papežev obisk za Jugoslavijo veliko pomenil. Po napovedanih obiskih v državah vzhodne Evrope se namreč zdi, kot da je Jugoslavija poleg Albanije edina evropska država, ki papeža noče sprejeti. Vendar je njegov prihod stvar, ki zadeva celotno Jugos-lavijo. Zato je predlog, da Janeza Pavla II. povabita Slovenija in Hrvaška, neizvedljiv. Politika Vatikana, izražena bodisi v diplomatskih stikih bodisi v papeževih nas-topih, je namreč taka, da nikdar noče dati niti najmanjšega povoda, ki bi si ga lahko kdo razlagal kot razbijanje Jugoslavije ali vmešavanje v njene notranje zadeve. Večkrat izražena želja papeža in kardinala Casarolija je, da bi Jugoslavija ostala močna in enotna ter se tako uveljavila pred svetom. Svet namreč nima mnogo razumevanja za posamezne jugos-lovanske narode, ki se med seboj ne razumejo. Vidijo nas predvsem kot državo, ne vedoč, da je ta umetna tvorba, sestavljena iz več narodov. Lahko torej rečem, da bo za uresničitev želje mnogih, da papež pride v Jugoslavijo, potrebno še mnogo dogovarjanja, pojasnjevanja in iskrenosti, ki jo v odnosih med jugos-lovanskimi narodi tako primanjkuje. TRIBUNA: hvala lepa. Bi želeli na koncu še kaj dodati? ŠUŠTAR: Zaupajmo si med seboj, drug drugemu dajajmo upanje, pojdimo v boljšo prihodnost, odpravimo in popravimo vse tisto, kar nam je gospodarsko, kulturno, politično in narodno škodovalo. Iskreno se dogovorimo, kako najti skupno pot v boljši jutri. Zaupajmo v prihodnost! Simon Bizjak Z-D-R-A-V-O, ZDRAVO, ZDRAVO, ZDRAVO je žadonelo \z tisočih grl, ko je prikrevsal v tabor Jože Školč, nekoč le parus inter pares, takrat pa že čista reinkar-nacija brigadirja Kučana. S svojim strumnim korakom in prodornim pogledom je v mladih utrjevalcih bratstva in enotnosti vzbujal ponos, da imajo takšnega vodjo. Vava bi mu lahko napovedala sanje vsakega parvenija, pa še to, da bo lahko svojo stranko dokončno pripeljal na piedestal komedijanstva šele takrat, ko se bo iz prizorišča umaknil prvi zabavljač vesoljnega slovenstva, gospod Krambi. Mladost ni nič manj pohlepna po oblasti, le izkušenjji manjka. Mladost ni ničmanj pohlep-na po denarju, pa tudi prsti se ji še ne tresejo. Kdo ji bo pisal sodbo -frak ali Thaler? Gospod Bratko Kreft bi lahko po mnogih letih napisal nadaljevanje svojih Kranjskih komedijantov, saj nekateri kar na talarju ponujajo glave, pri tem pa pozabljajo na preroške besede, da nam sodbe ne bosta pisala ne frak in ne Thaler. Je bila to gospa Gaber, ki je s srcem ali brez v Ruplovo bližino pripeljala gaborja? Menda pa je tudi Zsa Zsa Gabor izrazila pripravljenost, priskočiti na pomoč in prevzame vlogo naše ambasadorke v Hol-lywoodu. In tako je v tem soparnem poletju razbil ljubezenski trikotnik treh mladih politologov njihov nekdanji vzornik in učitelj. Morda pa je vzrok spora Ijubosumje, ker pač vlada ne more hraniti vseh lačnih ust. Sicer pa je Jože Školč zamudil priložnost tistega usodnega leta 1988, ko so ga prvič izvolili za predsed-nika hartbreakersov. Božidar Novak, tak-ratni predsednik UK ZSMS Maribor, je ob njegovem triumfu dejal: »Jasno je, da bi danes Janez Janša postal predsednik ZSMS, če bi bili volili mladinci in ne mladinski politiki.« Kako bi se danes tepel po glavi Janez, če ga Jože ne bi torpediral. Včasih le prav pride, da vsi izbrani ne morejo biti izvoljeni. Vlada je nagrajena! Tretji mušketir, Mile Šetinc, pa je odločno zagrmel, da Thaler pri harbreakerstvu nima več pravzaprav kaj iskati, saj je prostovoljno zgrmel v Ruplovo zlato jamo. Ne pravijo zaman stari ljudje, da štorklja prinaša otroke, politika pa sovraštvo. Zorana Thalerja so prejšnji teden na volilni konferenci ZSMS - Liberalne stranke, najprej izvolili v pred-sedstvo, nato pa ni bil izvoljen. To je približno tako kot polkovniku Aksen-tijeviču v parlamentu besedo dati, nato pa jo vzeti (proceduralno vprašanje, seveda), kjer je v obtoževanju takšnih nedemok-ratičnih postopkov prednjačil ravno Mile Šetinc. Sicer pa so hartbreakersi pozabili na preroške besede svojega vodje, da je boj za oblast prvina, s katero mora ZSMS - LS računati. Zdaj gasijo pogorišče, kjer se je pred tem iz zubljev pognal proti nebu Zoran Thaler -grdi feniks, kot mu pravijo nekdanji soborci. Kdo bo naslednji, ne ve nihče. Se pa ve, kdo je bil prvi, ki ga je oblast zvabila v svoja nedra. Janez Sodržnik, kakor Thaler tudi nekdanji član pred-sedstva ZSMS - LS, je postal sekretar za Ljudsko obrambo mesta Ljubljane. Morda pa tožba Šetinca le ni bila tako iz trte zvita, saj je po mnenju stranke gora v popadkih rodila že dve smešni miši. Ožje vodstvo si sedaj beli glavo, kaj narediti, da se ne bo sprožil j 2 daz, saj se še kako zavedajo, da ZSMS - U 31 ni bolnica Franja. Brigadir i ;tvo je mrtvo, nekateri brigadir-ji pa še kal .< .o živijo. Komunizem je mrtev, nekateri 1 k :omunisti pa še kako živijo. Liberalize i n pa je v vzponu, a liberalci vegetirajo ., če jih lahko sploh označimo za liberalce, ker liberalci niso, temveč so čez noč post; ali obrtniki, ko so ex-liberalci trdno spal 1 spanje pravičnega. Konec kon-cev so j iim volitve prinesle zmago. Premagal i so sami sebe in se začasno od-povedali egoteizmu ter morda za večno oblast. Si cer pa koalicij ne oblikujemo z ultimati,, ampak s sprejemljivimi komproir i isi. Le kje sem to že slišal? Nekje! se že ostri pero. Nekje se že piše Trpljenji e: mladega Genscherja. Nekje si oblizujej o prste, nekje grizljajo nohte. Nekje ps i pravijo: »Berite Alana Forda in spozn ali boste, kje so se Ijudje učili politike! « Gregor Preac Wfcl H^JlM^^^g^iBfc SONCE VIOLETA BARRIOS DE CHAMORRO i Presenečenje, ki pa za poznavalce to ne bi smelo biti 1 \/ prvem hipuje zmaga Chamorrove, kije kandidirala na listi opozicijske v koalicije UNO (Union nacional opositora ), predstavljala prvovrstno k vresenečenje, tako za nikaragovsko kot tudi za širšo politično javnost. Vse do : 25.februarjajeprekaljenipolitični maček in dolgoletni voditelj sandinistov, t Daniel Ortega Saavedra, veljal za nespomegafavorita. Znanoje namreč, da , se je njegov politični tabor odločil za prve demokraticne volitve prav v i trenutku, koje imel Ortega v žepu srednjearheriški mirovni sporazum in zato t iovolj razlogov za zmerni optimizem. Poleg tega so imeli sandinisti v rokavu s \e nekaj adutov. Računali so namreč na razdeljenost opozicije ter lastne vojne z asluge, pri tem pa zatiskali oči pred vše večjimi bremeni inflacije in težko g, ospodarsko krizo, ki ji je v veliki meri botrovala ekonomska blokada Z druženih drzav Amerike, s katero so hoteli prisiliti sandiniste na politično spravo z opozicijo. Od zmage koalicije si je nikaragovsko Ijudstvo , izčrpano zaradi dolgoletnih bojev s kontraši in naveličano pritiskov Washingtona, očitno obetalo stabilizacijo ekonomskih in političnih razmer v državi. Kaže, da so imeli volilci, ko so se odločali za svojega dirkalnega konja, v mislih velike vsote ameriških dolarjev, ki so se do sedaj stekali v Honduras, Gvatemalo in El Sal-vador za pomoč kontrašem in bi se utegnili ob spremenjenih političnih razmerah v Nikaragvi preusmeriti v prenovo njenega gospodarstva. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na morda odločujoč dejavnik, ki je botroval zmagi Chamorrove in v luči katerega se zdi izjava predstavnika organizacije za človekove pravice Freedom House Penna Kembla, češ da največje presenečenje ni zmaga opozicije in Violete Barrios De Chamorro, ampak to, da njena zmaga sploh povzroča presenečenje, precej bolj smiselna, kot se zdi na prvi pogled. Kemble je s prstom pokazal na naslednjega v vrsti monolitnih sistemov, ki jih je ustoličila revolucija in ki ni bil sposoben preživeti moderne politične stvar-nosti in neurja perestrojke, ki je pred tem že divjalo po Vzhodni Evropi in odpihalo komunizem.Zmaga Chamorrove v luči širših političnih razmer tako še bolj izpostavlja osamljeni trdnjavi, Castrovo Kubo in takšno Kitajsko, kakršna je ostala po krvavih dogod-kih na Tiananmenu. In kdo je ženska, ki so ji Nikaragovci zaupali politično vodstvo svoje države? Večina se sprašuje, ali bo vdova Pedra Joa-quima de Chamorre, glavnega političnega nasprotnika diktatorja Somoze v sedem-desetih letih in mati štirih otrok, od katerih sta dva na strani sandinistov, zmogla dovolj moči in uresničila nalogo, ki ji je bila zaupana. Simbol ženske moči in tradicionalizma Violeta Barrios de Chamorro izhaja iz ene najstarcjših nikaragovskih družin, iz katere so bili v preteklosti že štirje nikaragovski predsedniki. Rodila se je leta 1929 v mestu Rivas na jugu Nikaragve, v družini s sed-mimi otroki, ki so rasli v izobilju bogataškega sveta in se kasneje šolali v tujini.Violetin oče je bil namreč bogat veleposestnik ob kostariški meji in je vtisnil močan pečat na življenje svoje hčere, ki so jo vzgajali v okolju, kjer je bila ženska usoda v rokah moške volje. Violeta je študirala v Združenih državah Amerike, kjer je srečala Pedra Chamorra, potomca ene najvpliv-nejših družin v Nikaragvi, Chamorrov Car-denalov, ki so bili lastniki " La Prense "., takrat edinega časopisa v državi. Vsem članom družine Chamorro je bil glavnicilj borba proti diktatorski dinastiji Somoza, kar je Violeta Barrios spoznala šele po poroki leta 1950. Šest let kasneje, po neuspelem napadu na Antonia Somozo, je bil Violetin mož aretiran in obtožen, da je sodeloval v atentatu na bivšega diktatorja. Po pobegu iz zapora je našel zatočišče v sosednji Kos-tariki, od koder je načrtoval državni udar, ki se je kasneje ponesrečil. Chamorro je prebil v zaporu poldrugo leto in se po izpustitvi posvetil politični borbi proti Somozovi dik-taturLZa svoje politične cilje je iskal pod-poro tudi v tujini in ko se je leta 1978 vračal z obiska v Združenih državah, so nanj strel-jali Somozovi plačanci in ga ubili. Po smrti svojega moža je vodilno mesto v družini Chamorro prevzela njegova vdova, ki je nadaljevala tudi možev politični boj. Odločila se je za pomoč sandinistom in jih tudi finančno podprla. Postala je članica hunte, ki je po Somozinem padcu prevzela vodstvo v državi. Kmalu pa so se med Chamorrovo in sandinisti pričela nesoglasja glede socialne revolucije, ki ji je Chamor-rova ostro nasprotovala. Po enem letu je zapustila hunto in se posvetila urejanju časopisa " La Prensa". Postala je aktivni član opozicije, kar jo je pripeljalodo zmage na volitvah 25. februarja. Ne glede na zaupanje njenega ljudstva, ki so ji ga izkazali na volitvah in dosedanje politične izkušnje, pa so si opazovalci razmer v Nikaragvi enotni, da predsednikovanje Violete Barrios de chamorro v nobenem primeru ne bo lahko. Njeni politični nasprot-niki ji očitajo marsikaj, med drugim tudi,da nima nikakršnih izkušenj v zunanji politiki in da je za svojo.politično zmago izkoristila časopis svojerga pokojnega moža. Odločilno vlogo pri uspehu njenega vladanja bodo vsekakor imele Združene države Amerike. Bistvena poteza poleg ekonomske blokade, je močna finančna in-jekcija, ki bi omilila inflacijo in revitalizirala nikaragovsko gospodarstvo. Po desetih letih sandinistične vladavine, ki je dodobra oblikovala celotno notranjo in zunanjo podobo Nikaragve, Chamorrovi tudi ne bo preprosto prevzeti vse niti v svoje roke. San-dinistični duh je prisoten takorekoč povsod. V njihovih rokah je bila vojska, policija, tisk in radijske postaje. Tudi edina televizijska kanala v državi sta znana kot SSTV - san-dinistični televizijski sistem. In ne nazadnje je njihova politična zapuščina tudi popolnoma uničeno gospodarstvo. Kar se torej tiče Chamorrove bo imela dela čez glavo, ne le z vzdrževan-jem miru v državi, ampak tudi z reševanjem obubožane države. Erika Repovž E N I I N MALIGNA AGRESIJA: NEKROFILIJA Pojem »nekrofilije« se prevaja kot Ijubezen do mrtvih. Kaj ima ta vrsta patoloških nagnjenj opravka s stovensko pomiritvijo? Neposredno ničesar, vendar je posredna povezava preko posameznikov, ki vodijo akcijo odkrivanja raznoraznih grobov in morišč, ter spravo. Če verjamemo E. Frommu, ki v svojem delu Anatomija človeške destruktivnosti definira nekrofilijo kot »nagnjenje k vsemu, kar je mrtvo, gnilo, nezdravo, strast po spreminjanju živega v neživo, destrukcija zaradi destruk-cije«, potem zlaha prepoznamo v tej definiciji mnoge posameznike, ki vodijo projekt Sprave. Osnovni način delovanja Žajdele in njemu podobnih je iskanje in odkrivanje grobov, morišč. Ne zaradi zgodovinske resnice, kot to zatrjujejo oni sami. temveč zaradi destrukcije same. Zgodovina, resnica jih ne zanima ob-jektivno, temveč samo kot sredstvo za dosego samo njim lastnega cilja. Kako dokazati to trditev? Ali je dokaz za nekoga ki spremlja njegove članke v Tribuni sploh potrebei\ali niso vse perfidne podrobnosti, v katere se Zajdela spušča dovolj velik dokaz za nekrofiličen karakter njegove osebnosti. Užitek, ki ga inna pri iskanju vedno novih grobov, je verjetno znan samo njemu. Tako kot so za ideologijo nekaterih tipov osebnosti na obeh med vojno sprtih straneh stali osebni destruktivni motivi, tudi sedaj stvar ni spremenjena. Tovrstni motivi so simptom disfunkcioniranja in notranje praznine, v veliki večini pa se pri teh osebnostih pojavlja prob-lem iskanja središča v človeku, ki ga zato nekateri nadomeste z najlažjim načinom -destruktivnostjo. Verjetno ne bi bilo napak, da okarakteriziramo tovrstno destruktivnost kot patološko manifestacijo pomanjkanja in zaostcjanja v razvoju osebnosti. Delen rezuttat takega ravnanja je v »zastrupljanju« okolice, y kateri delujejo te osebe. Zastrupljajo in rušijo odnose v družbi, ne zaradi idej, ki jih proklamirajo, temveč iz notranje potrebe po destrukciji. Žajdelova destruktivnost se lahko prepozna v njenih glavnih manifestacijah, ki so za širše množice sicer skrite. saj ga velika večina smatra za velikega resnicoljuba, ki je pri svojem delu motiviran z željo po pravičnosti in resnici. A na žalost skoraj zagotovo lahko naj-demo vzroke za njegovo tovrstno aktivnost predvsem v njegovem karakterno »drugačnem« pogledu na življenje, Ijubezen in svet. Verjetna resnica je druge. Upal bi si trditi, da je resnica o njegovem delovanju v znanih besedah Ericha Fromma: »Za te osebe je svet življenja postal svet »nežMjenja«, osebe so postale »neosebe«. Svet mrtvih.« Ko poskušamo dokazati teoretične trditve iz prvega dela teksta se lahko opiramo na same teksfre I. Žajdele. Če pozorno spremljamo njegova opisovanja dejanj na moriščih po vojni, zlahka opazimo več vrst nepravilnosti, pri katerih sta za ugotovitev njegovega načina dela pomembni predvsem dve podrobnosti. Podrobnosti, ki dokazujejo njegov nekrofilni in destruktivni karakter. Seveda se ugotovitve nanašajo samo na njegovo delo, na način prikazovanja dogod-kov, ne pa tudi na njegovo osebnost kot celoto. Prva nepravilnost so njegove pogoste pomote pri imenovanju sodelujočih y povoj-nih pokolih. Tako je na primer v tribuni številka 10 objavljeno pojasnilo Zdenka Zavadlava, ki pojasnjuje vlogo Slavka Furlana - Dušana y poboju nekaterih sodelavcev OFz besedami: »V intervjuju je po moji krivdi, ker sem zapis, izgleda premalo preučil, nastal vtis, kot da je bil on povezan s pobojem krščanskega socialista dr. Vuka.... Nepravilnost v izjavi, ki je Žajdela kot nalaga dolžnost objektivnega poročevalca zahteva, ne preveri. JVTribuni št. 7 je objavljeno javno opravičiio I. Žajdele narodnemu heroju Ožboltu in Fran-cetu Kresetu-Čobanu. ker jih je v svojem tekstu »Komunistična zverinstva« vmešal v dogodek, ki mu »prizadeta očitno nista prisostvovala«. V bistvu ne gre za pomoto. kot Žajdela zatrjuje y opravičilu, temveč za namerno neprever-janje, pogojeno z njegovim destruktivnim karakterjem. V Tripuni št. 6 se pojavi druga vrsta nepravil-nosti Žajdelovega dela, ki kaže njegovo potrebo po pretiravanju: V svojem pismu z naslovom »Zločini za komunizem« objavlja svojo vizijo dogodkov v Kočevski reki in Borov-cu, kjer pravi: »Pravzaprav se je zgodba šele začela razpletati, čakajo nas namreč silna razkritja na območju Borovca in Kočevske Reke, kjer si je (Ivan Maček) zgradil fantastičen imperij«. Najnovejši dogodki so pokazali, da v zaprtem območju kočevske občine Nl im-perija. Je potrebno karkoli dodati? V Tribuni št. 5 v pismu »Komunistična zverinstva« navaja: »Po sledovih, ki so jih KAS-NEJE odkrili lastniki parcel, se je videlo, da se je tam {Krakovski gozd) dogajalo nekaj groz-nega. Žrtve so zvezane z žico in obešene na drevesa sežigali cel dan, nato pa so vse pobili in zakopali v dve jami... Nelogičnost, ki jo je Žajdela spregledal. je v besedi »kasneje«. Kako so lastniki parcel kas-neje po sledovih vedeli za celodnevno sežiganje in obešanje na drevesa, ko pa so bila trupla zakopana? V isti številki Tribune omenja moške in ženske, pobrane po vaseh proti Bloški planoti in pomorjene ob Krimski jami. Nelogičnost trditve se pokaže v pogovoru s prebivalci teh vasi, ki se masovnih pobiranj ne spominjajo. S tem tekstom nikakor ne zanikam zasluge I. Žajdele pri osvetljevanju neodkrite strani naše preteklosti. Namen članka je predvsem osvetliti njegov način dela, ki ne samo da ni objektiven, temveč je prežet s sovraštvom do vsega, kar je komunistično, partizansko. Vsekakor je res, da je potrebno osvetliti prob-lem povojnih izvenpravnih pobojev, vendar se MORA to opraviti na dostojanstven, predvsem na do skrajne mogoče stopnje ob-jektiven način. Tega pa, kot je upam razvidno iz teksta, Ivo Žajdela ni zmožen. Peter Žnidaršič D R U G I LAHKOTNOST PRIPISOVANJA ZveBkimi in juničujočimi beseaami se mladi PeterŽnidaršič toteva »posamez-nikov, Id vodijo projekt Sprave«. Še največjo čast nakloni menMn »meni podobnim«. Obtem se seveda Petru Žnidaršiču zahvaljujem. Sponmim se, da se je enkrat pred meseci na uredništvu vTribuni spravil nadme, češ da ne pišem resnice. Takrat mi je na veliko obljubil, da, ko bo imel čas, bo napisal nekakšen polemični članek na moje članke. Seveda sem se mu priporočal, kasneje sem ga na to obljubo tudi nekajkrat spomil, nato pa sem odnehal ter sem ga pustil pri miru. Mislil sem si: »mlad je še«, se bo že še streznil od mladostniške prenapetosti. pa tudi bedasto se mi je ob spominjanju začelo zdeti. No, sedaj sem dočakal. Vendar še zdaleč ne tistega, na kar sem upal, namreč, da se bova spoprijela s kakšnimi konkretnimi ar-gumenti. Namesto teh pa sem obsipan z nekakšno poceni kvazipsihopatologijo (pa še to je pobral iz vsevednega Fromma). Sicer pa ga ob vsej njegovi naivnosti lahko le pomilujem, pomilujem v tem, da s takšnim gledanjem na svet okoli sebe sploh živi. Naj pa, zaboga, pusti tudi meni, da pišem, predvsem tako, kot pač pišem. Če on v tem vidi ne vem kakšno maligno agresijo, zabeljeno za nameček še z nekrofilijo na kvadrat, je to pač njegov problem. Sam se na tak način šezdaleč ne obremenjujem. Naj morda vsvoj bran zapišem domnevo, da ver-jetno morajo obstajati patologi skoraj na vseh področjih človekovega življenja, v kriminalis-tiki, medicini, sociologiji, politiki, kot pa še posebej kaže ncašslovenski primerzadnjih 50-ih let, pa rabimo patologetudi y zgodovinopisju oziroma zgodovinski publicistiki. Očita mi, da »zastrupljam in rušim odnose v družbi«, in to zaradi »notranje potrebe po destrukciji«. Skoraj brez pomena se mi zdi, da bi se ob tem kakorkoli zagovarjal, ker se mi zdi ob vsem tem, kar je ta dežela doživela zadnih 50 (komunističnih, če hoče) let, predvsem pa med in tik po vojni, kakršnikoli zagovor odveč. Ob tem sem vedno zagovarjal zdravo razurnsko načelo, da je potrebno »mozolje iztisniti, ne pa jih prekrivati s pudrom«, pa naj to koga še tako boli. Priznam pa, da sem punkovska generacija. kar si štejem v veliko čast. Čudna bi bila to »družba«, ki bi na dolgi rok dopuščala na primer naslednji obrazec vedenja: »najprej moriš svoje idejne nasprot-nike, da nato ti iščejo zaščito pri okupatorju, potem pa na veliko kažeš na njih, češ, sodelavci okupatorja narodni izdajalci, ob tem pa jih seveda »povsem legitimno« še bolj pobijaš, saj imaš sedaj za nameček za to še »opravičilo«, in če te ta useka nato še nazaj. ga imej še za strašnega vojnega zločinca, po vojni pa ga, spet golorokega, kot na začetku, množično še pokolji, preostanku pa za 46 let prepovej domovino ter vse, kar ta pojem pomeni - sam pa deželo z diktaturo dodobra izmozgaj«. Nato pa še, kot namiguje Žnidaršič, prepovej pisanje o vsem tem. Zato. Žnidaršič, hvala lepa za tvoje »očitke«, raje preberi o vsem tem kaj, predvsem pa o dogajanju na Slovenskem od poletja 1941 do poletja 1942 (vosovsko in vojvodsko pobijanje), saj je že kar nekaj tovrstne litera-ture na tržišču, pa tudi v Tribuni sem sam o tem ključnem obdobju za razumevanje vsega kasnejlega kar precej pisal. Kaj bo rekel šele ob situaciji, ko se ob demokratizaciji tiska, in nasploh »družbe« pojavlja vedno več Ijudi, ki o naši polpretek-losti ne pišejo nič kaj prizanesljivo? Sedaj, po 45-ih letih ene same resnice so na vrsti pač malo še komunisti, da se tudi njih da malo pod drobnogled. Ne glede na izid volitev, seveda... Odpiranje do sedaj prepovedanih tem se je pravzaprav komaj začelo. Kaj bo čez kakšno leto karštevilnemu zboru novih in novih piscev na to temo očital, kar sedaj z lahkotno roko očita meni, saj smo namreč v situaciji, ko se bodo končno začeli vračati emigranti, ki bodo imeli res kaj povedati in napisati, kako bo odreagiral na vedno pogostejše zahteve po skupni kostnici za vse do sedaj nepokopane, kako bo komentiral dokumen-tarne filme na to temo, ki se že snemajo in v katerih bo videti marsikaj, vsekakor več, kot pa proizvede moje brskanje po terenu, ki se kasneje prelije le v uboge besede? Na koncu zapisa poskuša navesti nekaj konkretnih primerov. da bi »dokazal svoje teoretične trdrtve«, kot pravi (govori seveda v množini: »poskušamo dokazati«?). Gremo po vrsti. Najprej navede eno »nepravilnost« kot »dokaz« za moje »pogoste pomote pri imenovanju sodelujočih v povoj-nih pokolih«. Navede primer Slavka Furiana, kot morebitnega vpleteneža v poboj krščanskega socialista dr. Stanka Vuka, Ob tem lahko le rečem, naj si še enkrat, a tokrat pozomo, prebere vse, kar je o tem zapisano, še posebej pa celotno Zavadlavovo dopol-nilo k intervjuju. Naprej omeni (ne)preverjanje izjav. Načelno se seveda popolnoma strinjam, da bi (pravilnost ali nepravilnost) izjave morali preverjati, vendar, če bi to dosledno počeli, potem se lahko od pisanja kar poslovimo, še posebej pa od pisanja intervjujev na temo zgodovinskih dogodkov. Naj kar gre Žnidaršič preverjat vse, kar je na primer v Zavad-lavovem intervjuju. Kar lepe mesece garanja bi pustil v tem prevajanju, da ne govorim o tem, da bi ob nedostopnosti, oziroma pomanjkanju virov bili rezultati pičli. Nadalje mi očita pretiravanje: »Pravzaprav se je zgodba šele začela razpletati, čakajo nas namreč silna razkritja na območju Borov- ca in Kočevske Reke, kjer si je (Ivan Maček) zgradil fantastični imperij«. Ko bo Žnidaršič sam videl vse, kar je na tem področju (sam še zdaleč nisem videl vsega zaenkrat le fantastično zaklonišče v Gotenici), še posebej pa slišal življenske zgodbe kaznjen-cev, ki so tam pustili svoja življenja potem se bo lahko zamislil nad ubornostjo besed - kaj pa je nekaj besed proti vsem finesam trpljen-ja?! V nadaljevanju celo trdi, da so »najnovejši dogodki« pokazali, da na zaprtem območju »Nl imperija«. Ja, res je, k temu res ni kaj dodati! Očita mi nekakšno »nelogičnost« opisa dogajanj v Krakovskem gozdu. Sam pri rnilem nebu ne najdem v navedeni pripovedi Ijudi s tistega področja nobenih »nelogičnosti«. »Nelogičnost« lahko v navedenem stavku najde le »picajzlar«, ki ga sam dogodek sploh ne zanima, ampak ga zanima le avtor, ki dogodek opisuje. Največje sprenevedanje pa si mladi Žnidaršič privošči prav na koncu, ko mi (spet) očita navajanje nekakšnih (po njegovem seveda!) »nelogičnosti« ob opisovanju Krimske jame. Očita mi, da sem navajal nekakšna »masovna pobiranja« Ijudi po vaseh, ki so jih nato likvidirali v Krimsko jamo. Prav neumno se mi zdi ob takšni tragiki, kot je vse, kar Krimska jama pomeni, prepirati se z nekom, ki nima o tem, najprej, blage veze, nato pa je še skrajno posploščeno kritizerski do mojegg pisanja. Vendar, da ne bo kdo mislil, da mi Žnidaršič upravičeno nekaj očita. naj zapišem. da nikjer nisem v zvezi s Krimsko jamo omenjal nobenih »masovnih pobiranj«. Slo ]e za posamezna pobiranja po vaseh proti Bloški planoti, po enega do nekaj Ijudi, ki so jih nato likvidirali. Število se je v nekaj mesecih strahot-no (a mi bo spet očital pretiravanje?) namnožilo. O Krimski jami se bo seveda še precej pisalo, saj gre za fantastične zločine. Če si lahko privoščim vrednotenje zločinov, kar ni nlti malo prijetno početje, potem naj jcasno in glasno zapišem, da se Urh in Kozlerjeva gošča lahko skrijeta za krimsko jamo, to pa zato, ker so partizani (kateri, bo potrebno šele ugotoviti) polnili Krimsko jamo spomladi 1942 in je zato Krimska jama (in še mnoge druge iz leta 1942!!!) vzrok za vse tiste zločine, ki jih je precej kasneje povzročila dnjga stran. Pri tem pa sem spet pri vzročno- posledičnih povezavah ter pri letu [941/42... Lahko se je, dragi P. Žnidaršič, iti kritika ter z nekakšnimi »načelnostmi« nekoga sesuvati. Tudi sam sem v mladosti to z lahkoto počel, pa so mi hitro povedali, da naj raje več pišem o sivareh (dogodkih) kot pa (samo) o Ijudeh, kajti pisanje o človeški duši je zmeraj pripisovanje svoje duše(vnosti) drugi. Ljubljana, 25. junij 1990 Ivo Žajdela V dokazovanju izgubljenih Iet Po štirih letih mobilizacije v Sarajevu (po zakonu o obvezni triletni mobilizaciji zdrav-stvenega osebja), kjer je najprej v delovni brigadi na progi Šamac-Sarajevo, nato pa na Kliniki za infekcijske bolezni Sarajevske medicinske fakultete z uspehom opravljal delo epidemologa oz. infektologa, se Bricelj leta 1951 vrne domov v Šenčur pri Kranju. Ker je pred nepričakovanim odhodom v Bosno delal v Vojaški bolnišnici v Ljubijani, se po vmitvi oglasi pri takratnem namestniku sek-retarja za zdravstvo, Milanu Perušku, in zahteva nazaj svoje delovno mesto. Četudi je bil Bricelj mobiliziran dobro leto dlje, kot je to zahteval zakon, službe ne dobi. Z njim pričnejo igrati ping-pong, rekoč, pridite čez štirinajst dni, pridite... In to se je vleklo dve leti. »... V mojo korist se ni ničesar storilo, kajti šele iz kasnejših dejstev in spletk sklepam, da se za moj povratek na službeno mesto v Ljubljani ni moglo in smelo ničesar storiti...« Ta ugotovitev stoji v Bricljevem pismu, ki ga je dve leti pred smrtjo poslal Izvršnemu svetu Slovenije (1972). V njem je navedel razloge za odškodninski zahtevek in upokojitev, saj je takrat dopolnil »zakonito starost« 65 let. In zakaj se zanj ni smelo prav ničesar storiti, zakaj ga je leta 1966 takratni predsednik Od-bora za zdravstvo in socialno varnost - pokojni Joža Benigar razglasil za »žrtev revolucije« in ga na Bricljevo vprašanje, »ali imam po tolikih letih mobilizacijske službe in brezup-nega čakanja na službo sploh še kakšne pravjce«, zavrne, češ »Jernej, po pravici ti povem, prav nobenih pravic nimaš«. Če bi hoteli najti krojitelje usode Jemeja Briclja in njegove sestre Kati Lihteneker, je treba vrtati v vsaj dveh smereh, ki sta tako povezani, da je bilo kakršnokoli upanje na izhod iz SAM PROTI MAFIJI Dr. Jernej Bricelj - žrtev bolestnih karieris-tov v belo-umazanih plaščih, popack-anih z ideološkim ketchupom Ceprav je dr. Bricelj umrl pred šestnajstimi leti, njegov pravice iščoči duh še vedno blodipo zatemnjenih hod-nikih in arhivih različnih institucij - še vedno - zahvaljujoč že karfanatični trmi stare gospe - njegove sestre Kati Lihteneker. In četudije bilBriceljže leta 1967rehabilitiran takopolitično, moralno in materialnoje prav slednje, še vedno nedorečeno in vprašljivo. Lichtenekerjevi ni do »bogastva«. Dolg zeli izterjati iz »principa«, s celotnim zneskompa biformirala sklad za štu-dente medicine, če.. Ji žeprej marmornate stopnice,pozlačene kljuke ali birokratsko tetovirani napotki ne bodo pobrali zadnjih moči. Tako kot pokojnemu bratu. agonije že apriori zapečateno. Onesposobila sta ju namreč UDB-a in ničmanj udbaški pok-licni kolegi v belih plaščih. Morilci in nevoščljivi karieristi »Oh, to je dolga zgodba, dolga in psihološko zapletena,« vzdihne Kati Lihteneker, ki ji je brat zapustil kup dokumentov in »dolg«, ki ga sam ni uspel izter-jati. Pot navzdol se je začela že v Šenčurju, po osvoboditvi, ko so Bricljevi dobili nove sos-tanovalce. Arogantno gospo Štefe in njena dva sinova, ki sta bila pri UDB-i. France Štefe je bil krvnik na Kočevskem, njegova mati pa je doma zastrupljala kokoši, maltretirala ljudi in si lastila prav vse. Ko je prišla v spor z Bricljevimi, se jih je hotela znebiti tako, da je njen sin Jože zažgal neko občinsko poslopje, krivdo pa naprtila Lih-tenekerjevi, ki so jo odpeljali na prisilno delo blizu Kočevja. Po dveh mesecih se je vrnila in ugotovila, da tudi nad njenim bratom opletajo udbovski prsti. Čeprav je Briclju že potekla mobilizacijska doba, je bil še vedno v Sarajevu, kjer je stanoval v majhni sobici s kužnimi bolniki. Njegov bivši šef v ljubljanski vojni bolnišnici, dr. Kristjan Derganc, je pogos-to obiskoval Bricljeve nadrejene v Sarajevu in z namenom, da bi se ga znebil, štopal njegovo vrnitev. Da mu je bil Derganc res nevoščljiv po strokovni plati, dokazuje dogodek izčasa, ko sta bila še oba v ljubljanski vojni bolnišnici. Bilo je leto dni po osvoboditvi. Ko je Derganc od-hajal na dopust, je Briclju predal nekega pacienta, za katerega je že poprej napisal mrliški list. Bricelj naj bi ga le podpisal. In ko se je šef vmil z dopusta, je vprašal Briclja, če je že pokopal tistega reveža. Le-ta mu dovrne, da bo šel čez par dni zdrav domov... Tako je bila po vrnitvi stara služba za Briclja iluzija. Da je nekako preživel, je zdravil v lastnem stanovanju, kar pa ni os- talo skrito sosedi Štefetovi. Tako je Bricelj nekaj časa zdravil po načelu: če mislite, da sem vas ozdravil, mi dajte nekaj denarja, saj od tega živim... Ker je bil brez slehernih prejemkov, leta 1953 sprejme ponudbo iz Bosne in se v Kalinoviku zaposli (honorarno) kot okrajni zdravnik. Po letu dni se vme povsem obupan in išče službo v Ljubljani. Tri leta kasneje zopet zdravi v Kalinoviku, kjer čez čas zboli na živcih. Ko se vme v Ljubljano, mu očitajo, da je lenuh. »...Vendar sem se zopet, v skrajni stiski in bedi, izobčen iz družbe, javil pri šefu vrhovne zdravstvene službe v Sloveniji, dr. Benigarju, in zahteval materialno odškodnino zaradi iz-gubljenih delovnih let in uničenega telesnega in duševnčga zdravja. Za zdravljenje nisem na račun svojega socialnega zavarovanja dobil niti tablete, kaj šele, da bi mi bilo omogočeno zdravljenje, ali da bi v času bolezni prejemal zakonito boleznino. Takrat mi cinično reče: Vseeno mi je, če se stoterim mojim sovražnikom pridružiš še ti!...« (Iz pisma RIS-u). Benigarju je bilo vsega dosti in sklene, da Briclja upokoji. Leta 1960 dr. Jože Bohinc iz Cerkelj pri Kranju po direktivi napiše diagnozo, da je Bricelj neozdravljiv shizofrenik. Bohinc, zdravnik splošne prakse, ki sedaj kot upokojen opravlja zasebno prakso, po besedah Lih-tenekerjeve »ni brata nikoli obiskal, ne pregledal, niti ni nikogar od sorodnikov kaj vprašal.« Benigar nato v Sarajevo, kjer je bil Bricelj še vedno prijavljen, pošlje lažni izvid z namenom, da ga tamkajšnji zavod za socialno zavarovanje upokoji še na osnovi diagnoze - paralysis - kot 100 % invalida I. kategorije. Sarajevčani vse skupaj gladko odbijejo. Dve leti kasneje sarajevska zdravstvena komisija ob navzočnosti Briclja ponovno ugotovi, da se je njegova duševna bolezen: disforično stanje s paranoidno noto - dve leti nazaj (1960) psihično umirila, in da je bil že takrat sposoben opravljati svoje delo. S tem so se strinjali tudi nevrop-sihilogi s klinike Ljubljana-Polje, ki so pred-lagali, da se skupaj z zaposlitvijo Briclja tudi rehabilitira. Od vrat do vrat Šele leta 1966 na republiško komisijo za prošnje in pritožbe vloži zahtevo za moralno, politično in materialno rehabilitacijo. Ves ta čas pa je bil pripravljen na Zavodu za zaposlovanje, hodil od komisije do komisije in sleherna ga je »spoznala za normalnega« in sposobnega za delo, ki ga ni dobil. Benigar je namreč še kar naprej vztrajal, da se mora upokojiti. Nekaj mesecev po vloženi zahtevi za rehabilitacijo mu republiška komisija za prošnje in pritožbe le-to odobri, vendar pod pogojem, da ga pregleda še ena komisija. Dr. Kobal, dr. Vončina in dr. Kostnapfel ga spet »spoznajo za zdravega«. Predsednik Komisije za prošnje in pritožbe, Mirko Zlatner, mu zagotovi, da bo v najkrajšem času pritisnil na Sekretariat za zdravstvo, ki mu mora priskrbeti službo. Materialno plat zahteve pa naj bi izpolnil Republiški zavod za socialno zavarovanje. Vendar so oblastniški mlini spet tako dolgo mleli, da iz vsega obljubljenega ni bilo nič. Še huje, Zlatnerja, edinega, ki se je zavzel za Bricljev primer, po izteku mandata zamenja Marjan Jenko, ki o kakšni rehabilitaciji ni hotel ničesar slišati. Po posredovanju Zlatnerja, da bi bilo prikladneje obročno odplačevanje materialne škode, se Jenko upre in kasneje po posvetu s pravnim svetovalcem rep. skupščine, dr. Močnikom, izjavi, da skupščina tega ne more povrniti, pač pa bo to stran Bricljeve rehabilitacije prevzel Izvršni svet. Čeprav je Bricljeva zahteva »visoka« (odškodnina + nadomestilo za mesečne plače + izgubljena leta), Ustavno sodišče meni, da je le-to treba izplačati. Ker Izvršni svet ni pokazal nobene želje za izplačilo, se Bricelj obrne na odvetnike, ki mu eden za drugim vračajo dosje. Nihče ga noče zastopati. Marjan Brecelj pa je bil tisti, ki je po mnenju Lihtenekerjeve izplačitev blokiral. Kot zadnje »upanje« Briclju ostane Zvcza sindikatov. Sekretarka Majda Gaspari ga pozdravi z opazko: kaj pa sploh iščete tukaj, vaš dosje smo dali v arhiv. Stvar je ostala na mrtvi točki. Bricelj se je potem še nekajkrat oglasil pri podpredsedniku IS, Vinku Hafnerju, ki ga je na koncu prepričal, naj sprejme začasno vzdrževalnino. Začasno... Šest let kasneje je umrl. Njegova sestra, Kati Lihteneker, ki ga je spremljala na trnovi poti obupa, hrani doma zajeten kup dokaznega materiala. Še vedno pa jo spremlja strah pred... bivšim režimom in njihovimi najbolj totalitarnimi sinovi. Namerava obiskati novo oblast, ministrico Bohovo... Bojan Krajnc GOTENICA - VELIKA PREVARA? Vtorek, 19. junija, si je velika množica domačih in tujih novinarjev ogledala skrivnostno podzemlje znotraj ogromnega, čez 200 kvadratnih kilometrov velikega zaprtega kompleksa KočevskaReka. Vsi, kiso šli tja, da bi tam videli nekakšno pravljično deželo, z nekakšnimi domorodci posebne vrste, podzemeljske predore skozi hribovja, kankan(drugazdesnejeVidaTomšič) podzemeljsko letališče, že preživele kaznjence (domobrance in dach-auce), grobišča pobitih in pomrlih in podobne »zanimivosti« iz dose-danjih govoric, so bili krepko razočarani. Tega razočaranja sploh niso skrivali, še manj so skrivali neke vrste veselje policisti v civilu, ki so na tem področju zaposleni, češ, a sedaj vidite, da »tu ni ničposebnega«. luftpumpa Resnica, kije bila ves čas našega obiska v Gotenici prisotna v zraku, je vztrajno silila na dan, namreč, da narava zelo hitro zaraste vse brazgotine. Novinarsko razočaranje je bilo le prvi vtis. Zaklonišče pod Goteniško goro je s svojimi 2400 kvadratnimi metri površine in 1400 metri dolgimi hodniki vsekakor objekt, v katerega je bilo v petdesetih letih vloženega ogromno dela, Še posebej, če si predstavljamo, da tega podzemlja niso iz-kopavali in gradili z današnjimi modernimi stroji, ampak je bilo poleg takratnih prepros-tih kompresorjev izkopavanje v dolomitskem apnencu skoraj dobesedno ročno. Trpljenje kaznjencev je moralo biti nepopisno. Zadnje čase mi prihajajo na uho grozljive pripovedi o kaznjencih, ki so bili zaprti v podzemnih celicah, o tem, da je nek oz-novski ključar teh celic zapustil to ozemlje z edinimi ključi za tri podzemne celice, polne jetnikov, o tem, da so kaznjence še žive zakopavali... kinoteka Danes živi še cela vrsta neposrednih prič takratnih dogodkov na tem ozemlju. Kdaj se bodo znebili strahu in spregovorili ter s svojimi pričevanji pomagali »očistiti« ta naš umazani prostor? Notranji minister Bavčar je na novinarski konferenci zajamčil vsej zbrani široki plejadi novinarjev, da se ne bo nobenega, ki bo spregovoril, preganjalo. Celo nasprotno, ustanovljena je posebna par-lamentarna komisija za raziskavo zgodovine tega območja, ki bi ji bile vse takratne priče neprecenljiva pomoč. O vsej zgodovini gradenj objektov na celotnem zaprtem območju nima sedanja slovenska vlada praktično nobenih dokumentov. Toda, za res neverjetno lepo naravo na tem območju se skriva še marsikaj. V Gotenici je še več podzemeljskih objek-tov, ki sta jih na novinarski konferenci omen-jala tudi Bavčar in Janša, predvsem je v neposredni bližini objekta »A«, ki smo si ga ogledali, in ki naj bi bil največji, vsaj še eden, zelo podobne oblike in namembnosti. Ta »neznani« podzemeljski labirint, ki bo zaenkrat še ostal skrivnost, je funkcionalno povezan s prvim objektom, ki je sedaj razkrit. Vendar, ob novinarskem obisku Gotenice je več odgovornih ljudi izjavilo, da »drugih pomembnejših objektov«, kot je tisti, ki so nam ga pokazali, tu ni, da so nam pokazali »praktično vse« (tako na primer vodja »centra za oskrbo«, Edo Kocuvan, in vodja celotnega projekta, inženir Marko Kadunc), ob tem pa je Bavčar hkrati pripomnil, da je na tem obmoČju še nekaj identičnih objek-tov. sezam, zapn se šef UDB-e v Kočevski Reki pod kirurško lampo Kako se bodo počutili ti ljudje, ko bomo odkrili še nove stvari na tem območju? Še posebej ob tem izstopa izjava inženirja Kadunca za televizijo, da so ljudje te objekte gradili prostovoljno...!? Poleg že omenjenih odkritih in še zakritih zaklonišč je nekje na območju Gotenice ali Kočevske Reke še grobišče ali grobišča Ijudi, ki so tu pustili svoja življenja. Nek fotograf mi je na ogledu dejal, da ga tisto eno zak-lonišče ne zanima ne vem kako, da ga zanima predvsem kraj, kjer so pokopani dachaud. Naj ponovim še enkrat: posmrtni ostanki Ijudi, ki so bili obsojeni na dachauskih procesih, ležijo nekje blizu Kočevske Reke! Naj Ivan Maček - Matija pove vsaj za te grobove!, če že ob vsem drugem, pri čemer je sodeloval, molči kot grob. Janša je na novinarski konferenci v enem samem stavku omenil tudi, da so na območju Škrilja, ki je do nedavnega veljalo poleg Gotenice za drugo hermetično zaprto območje znotraj celotnega zaprtega kompleksa Kočevska Reka, zastarele pod-zemeljske »naprave« iz prve faze gradnje zaklonišč. V neposredni bližini Škrilja je bilo sedaj že zelo razvpito taborišče Verdrenk (danes Podlesje). Cesta ob Kolpi navzdol izpod gradu Kostel je bila (in je še?) neprehodna. Mimoidoči so opazili na visokem hribu na tem območju velik radar. Kakšni objekti so na Deklični gori (oziroma po novem Verderbški gori) nad Podlesjem (nekdanjim taboriščem Verdrenk)? Na novinarski konferenci so povedali, da je v Škrilju center za zveze, Škrilj pa je te dni baje tudi že odprt za javnost? Od najbolj odgovornih oseb mi je bilo večkrat zagotovljeno, da se lahko sedaj brez kakršnihkoli oviranj sprehodim, razen ožjega področja Gotenice, po celotnem do nedavnega zaprtem ozemlju (Kočevska Reka, Borovec, Goteniški Snežnik, Briga, Verderbška gora, Škrilj, ob celotni Kolpi...)-Komaj čakam! Ob tem bom seveda še posebej pozoren na kakršnokoli oviranje! Za ilustracijo tega paranoidnega projekta naj navedem še en podatek. Na zaprtem območju Kočevske Reke se je pred leti nahajalo še 27 ramp. Z njimi so bile blokirane prav vse dohodne poti, še posebej pa okoli obeh glavnih zaprtih območij okoli Gotenice in Škrilja. Ivo Žajdela Ne, kužek, sem pa zate ni vstopa! DAN, KO JE UMRL SRBSKI TITO Kolikorprejbodo Miloševičin miloševičevcispoznali, daje konec njihove neomajne vladavine, toliko več možnosti imajo, da se izgodlje izvlečejo samospraskami. Če bodo dovolj hitro doumeli, da tudi protibirokratska revolucija žre svoje otroke, bodo morda lahko ušlizli usodi odpadnikov. Čas torej dela za opozicijo. Bolj ko bo vladajoča klika zadrževala neizbežen tok v pluralistično, večstrankarsko (ne)demokradjo, manj možnosti ima na prvih svobodnih volitvah. Preddvema tednoma sejejasno pokazalo, da Miloševiča pod-pira precej manj kot 110 odstotkov Srbov. 13. junij je bil za srbskega vožda dan streznitve, ko je dokončno zbledela njegova av-reola in je tudi največjemu političnemu naivnežu ali slep-cu postalo jasno, da Slobo ni več nekakršen Zevs, ampak samo ubogi Sizif, kateremu se skala, ki jo vali navkreber, nenehno vrača in ga tolče po glavi. Zahodna Jugoslavija se temu čudi, čeprav se nizgodib nič pretresljivega, še manj pa presenetljivega. In tudi nič posebej hvalevrednega. Zrušil se je pač mit, da bi lahko zaživel novi. Ni šlo za upor Logosa, kot bi rekelErnstKrieck, šlojezaupordrugegaMythosa. Inprav v tem tiči past Kajti največji papeževi sovražniki so bili vedno tisti, ki so bili še bolj papeški od njega. Kajpomeniskupen nastoppetih opozicijskih strank na beograjskem mitingu? Pravzaprav se je šele zdaj dokončnopokazalo, daje srbska opozicija boljenotna, kot seje sprva zdelo. Povezava Čavoškega z Draškovičem in Šešljem, ki zahteva vrnitev vseh »srbskih« pokrajin matični domovini (Makedonija, Črna gora, Bosna in Her- cegovina, Dalmacija, Vojvodina, Lika, Banija, Kordun, Slavonija), je najlepši dokaz, da je militantno srbstvo danes pomembnejše od demokracije, kijo imajo ti Ijudje polna usta. Kako bo Miloševič, politik, kije med prvimi spoznal, da je Tito mrtev, sprejel lastno politično obglavitev? Resje, sodba še ni izvršena, vendar pa so Miloševičeve možnosti, da se izogne »čakiji«, kiso mujo tako vztrajno in glasno obljubljali zahodnojugoslovanski prenapeteži, zgoljše teoretične. Uresničile so se torej napovedi tistih političnih opazovalcev, ki so napovedovali padec novega Karadorča na srbskem ringu. Pa ne na tistem, kjer se bijeta demokradja in populistična diktatura. Gre za spopad med srbstvom in ultrasrbstvom ali, če hočemo, četništvom. To dokazuje tudi dejstvo, da se je Srbsko gibanje obnove 18. junija preimenovalo v Srbsko četniško gibanje, ki ga vodi prvi legalni četniški vojvoda v Jugoslaviji, dr. Vojislav Šešelj. Kako se bo dogajanje razvijalo naprej? " Kakšne posledice bo imela beograjska ponovitev Žute grede? Kako dolgo bosta še vzdržala TV Beogradin Politika, zadnja bastiona srbske inačice neos-talinizma? Dušanu Miteviču in Žiki Minoviču so dnevi nedvomno šteti, šele volitvepa bodopokazale, kam se bo obrnil srbski kompas. »Sturm und Drang« je najverjet-nejša opcija. Sicerpaje dojeseni (bo odločitev res padla že jeseni?) še daleč. Obeta se nam torej dolgo in predvsem vroče srbsko poletje. Simon Bizjak L A I O D J I" SPE V I I I d e I PODOBE ZADNJIH KKCEV e bi 26. junija izpeljali referendum, ki bi dal ' zeleno luč sumljivi reorganizaciji na RTV-ju, bi bili Kučan, Ribičič, Knez Bajželj in njihovi najbolj zvesti podaniki takorekoč na konju. Nova skupščina RTV-ja pa bi se kasneje lahko praskala po... Na žalost nekaterih je pravočasno reagiral in-iciativni odbor sindikata kulturno-umetniških delav-cev RTV Slovenija, ki je 12.6. v pismu predsedniku DPZ-ja, Toplaku, predlagai, »da Skupščina RS podaljša rok za uskladitev organiziranosti DO RTV Slovenija in s tem v zvezi za sprejem statuta RTV Slovenija«, katerega rok je določil zakon o RTV Slovenija, ki ga je konec marca po hitrem postopku sprejela republiška skupščina v prejšnji sestavi. Tako je skupščina RTV Slovenija na hitro pripravila reor-ganizacijo in predlog novega statuta, ki naj bi bil sprejet na referendumu. Kot je znano, bi prišlo do bistvenih sprememb lastninskih in delovnih razmerij in tako nova skupščina RTV-ja ne bi mogla sodelovati pri določanju pogojev za svoje delovanje. Ker sta v pripravi zakona, ki bosta urejala položaj ustanov oz. lastninska razmerja, s katerima je reor-ganizacija vitalno povezana, je brez pomena na novo urejati delovanje RTV-ja, vsaj dokler ta dva zakona še nista sprejeta. Zato je IOSKUD RTV Slovenija republiški skupščini predlagal, »da šele nova skupščina RTV-ja dokončno oblikuje predlog statuta te ustanove in pri tem upošteva ludi določila obeh že omenjenih zakonov, ki se pripravljata.« Dva dni kas-neje je republiška Skupščina že sprejela zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o RTV-ju in z dvema dopolnitvama praktično onemogočila namero v uvodu omenjenih bojevnikov. Tako bo k predlogu statuta RTV-ja soglasje dala republiška Skupščina, rok uskladitve določil pa je zdaj31.december. Seveda je vodstvo RTV-ja spoznalo, da »zahrbtni udarec« IOSKUD RTV Slovenija nima nobene vsebinske osnove, ogorčeni pa so tudi zaradi načina udarca, saj niso najprej »zahtevali ustrezna pojasnila od vodstva«. Sicer pa je naivno pričakovati, da bodo »ljudje starega režima« kar tako spodili konja, na katerem so že skorajda sedeli. ROŠADE BREZ KRALJA Glede na to, da nekateri viri zatrjujejo, da si Nina Komparič ni sama zlomila noge, bo bržkone res, da je tudi kadrovska reorganizacija, ali bolje rečeno -uredniško kolobarjenje z obrambno paničnimi simptomi - nadvse umazana strategija tistih in- scenatorjev, ki se jim zavoljo minule neomajne pripadnosti in trenutne stopnje pokvarjenosti tresejo stolčki in kolena. Največji cirkus je zadnje dni okrog notranjepolitične in gospodarske redakcije, ki ju zaenkrat še vodi Komparičeva. Vendar se pojavljajo težnje, da bi se ta redakcija morala razbiti na notran-jepolitično in gospodarsko. Toda, vsaj do jeseni do tega naj ne bi prišlo. Nina Komparič je pripravljena uredniške vajeti prepustiti nekomu drugemu in na zadnjem sestanku so mesto urednika notran-jepolitične redakcije ponudili Janiju Rojini, ki je bil toliko samokritičen, da je ponudbo zavrnil. Bivši Janžičev obveščevalec, ki je »zaslovel« s ciničnim javljanjem iz Beograda izpred poslopja CK ZKJ, ki se je utapljalo v razprodaji, po vsej verjetnosti ni bil resen kandidat za urednika, saj ima Grah et co. za to mesto pravega aduta. Zoran Medved (bivši urednik kulturne redakcije in Žarišča, ki bo s 1.7. ukinjeno. Mimogrede, Tednik, za katerega se je govorilo, da je z njim konec, naj bi še naprej životaril. Kot alibi Laberniku. Za urednika gospodarske redakcije je bil predlagan Lado Ambrožič kot »politično čisti« novinar. Ta poteza dokazuje, da je Televizijo le zajel proces kvazidemokracije in to v stilu: daj že enkrat mir s svojimi pripombami, evo ti uredniško mesto! Kot pravijo viri, Ambrožiču ponudba ni ravno pogodu, ni je niti zavrnil, niti je noče komentirati. Sicer pa se novopečeni predsednik skupščine RTV-ja v ožji sestavi - Branko Maksimovič - zelo moti, ko namiguje, da bi Ljerka Bizilj utegnila pos-tati urednica notranjepolitične redakcije. Res je, da je Biziljeva to nekoč že bila, res pa je tudi, da sedaj cilja višje - na mesto Uroša Lipuščka. ki je že v.d. ured-nika informativnega programa. Ta rošada je verjetno možna le v primeru posredovanja od zunaj, saj bodo novinarji, ki v večini Lipuščku ne zaupajo, le težko naredili kaj konkretnega, Novinarji so trenutno naTV povsem brezpravna raja; nekateri se nočejo izpos-tavljati, ker še imajo na glavi nekaj »starega masla«, drugi, čisti in osamljeni imajo premalo moči, ostali pa kot ponavadi čakajo na razplet. Če po Moša Pijadejevi že ptiči čivkajo, da Lipušček ni sposoben za urednika, bo zagotovo držalo, da je za to mesto sposoben predvsem zaradi nekogaršnjih interesov. Tja ga je namreč postavila najmočnejša in najbolj kompromitirana skupina, ki spričo razmer vlada v senci. Poveljuje pa ji Stane Grah. JEŽ V DNEVNIKU Mučke, iz katerih si želijo »močni« iztržiti še tisto moč, ki ji pravimo nedotakljivost, so zadnje čase intenzivno gostovale tudi v zakulisju Dnevnika. V prejšnji številki ste lahko prebrali, da je sedanjim voditeljem priznan status urednika in s tem najvišji plačilni rang. Zakaj prejšnji (nekateri izmed njih so tudi sedaj v igri) tega statusaniso imeli, je takoj jasno, ko vidimo imena, ki so (si) omogočila to spremembo: Maksimovič, Pengov, Štakul, Hočevar (po zadnjih vesteh Labernik še visi). Po vsej verjetnosti bo zraven tudi Janez Čuček, ki se pred časom diplomatsko ni izjasnil proti imenovanju Lipuščka za urednika, četudi je bila njegova zunanjepolitična redakcija proti. Kot ste opazili, ne bo manjkal niti MatjažTanko, voditelj za vse režime. Pri Dnevniku bo ostal tudi Tomaž Terček, ki bi se v nasprotnem primeru znašel v prav tako čudnem položaju kot Tanko. Kam bi ju sicer daJi? V kombinaciji je še Danica Simšič (trei nutno na porodniškem dopustu). V to pisano druščii no so hoteli vključiti še Lidijo Hren ki se je zbak i, da je gledalci morebiti ne bi sprejeli. Sicer pa Hrenovi kar dobro kaže pri navezovanju prijate Ijskih stikov z oblastjo. Zadnje časese Lojze Peterl e bolj pogosto pojavlja v Dnev-niku kot svojčas Titc ). Ekipo uredniko v Dnevnika so formirali po kriteriju (?), ki se :¦ ujema s konceptom »reor-ganizacije«. Le za il ustracijo, če to komu kaj pove, urednik Dnevnika do >bi kakšnih 580 točk, »navaden« novinar s fakulteto in petnajst let delovne dobe pa 100 manj. Mordaje bil kr iierij izbira urednikov Dnevnika srednješolska izobra zba, s katero se večina izmed naštetih ne hVali pre drano. So pa tudi izjeme v tej ekipi, res redke, ; i ravno takšne, da negirajo (izmišljen) kriterij. Če primer Dnevnii k oplazimo še z žrvalskega zor-nega kota, ne moren 10 mimo spoznanja, da gre pri vsej stvari za dobro premišljen obrambni koncept ježa, za katerega je zr lano, da se v primeru nevarnosti zvije v klobčič in pok; aže bodice. In takšno bo to ekipo - najtršo obrambno lii lijo vlade v senci - težko razbiti, vsaj dokler bo kazala življenjske znake homogenosti: vsi za enega, eden ; a vse. Glede na splošno pril-jubljenost teh junak« )v z malega ekrana, se zakas-nelemu revanšistu obeta še ena klofuta. Tokrat ljudska. Če ne bo do1 v-olj pazljiv in bolj prebrisan od prebrisanih, ki so še : vedno na trnih, kadarkoli se Lidija Hren prismeh lja od Peterleta in jo Jure Pen-gov vprašujoče pogle ;da: A smo še? SAJ NE MORE l HTI RES... Stane Grah, dir ektor in glavni urednik TV programov, je v nago voru ob podelitvi letnih nagrad TV Slovenija (14. m; ija) v stilu »prekaljenega borca za strokovno, neodvi sno in svobodno novinarstvo« izrekel nekaj misli, ki jih velja citirati. (Za bolje razumevanje, spoštc /ani bralci in drage plačevalke TV naročnine, si pn iberite I. in II. del Labodjega speva). Stane Grah: »... N e dajmo se zmesti vsem tistim posameznikom, ki h( )čejo v trenutkih povolilne ev-foričnosti vse postavi ti na glavo...« »... Ko pravijo, d; i RTV kot zadnja novinarska rdeča trdnjava še vedino ni padla, je v času skrajne politizacije to nadvse .zapletena naloga...« »... Ne soglašam st; z ocenami, da je TV šele zdaj začela kritično sprennljati oblast. Kaj pa so bili za okostenelo partijo ru: silni neposredni prenosi nočnih sej CK ZXJ...« »... Uveljavljamo projektno organiziranost. For-mula, kaj je to, je den imo projekt Volitve 90. Kdo je zmagal na TV pri tern?...«: ANAG.RAM, DA PADEŠ Za vse tiste in še posebe :j za Nino Komparič, ki je pod svojo sliko v I. del u »L abodjegaspeva« začudeno zrla v pcdnapis »Nina Komparič - bivša Marina Pičkon« ((Ja ne bo namigo vanj, nogo si je zlomila že prej), bom o objavili rešite v, ki jo lahko najdete tudi v Mladini je za radiodifuzijsko dejav* nostStudentov, • posreduje zaposlitve študentom za oprfitvljaa|&za<5asnib itn občasnih del ter pas-reduje izplaCila za opravljena deia, • apravljadejavnosti ta pospeševanje turizma Stttd^iaov, • oi^tnizira javae in druge prireditve. Za uresničevanje svojih ciljev ŠOU ustanavlja 4. člen ŠOU Je druŽbeoo-pravna oseba s sedežem v LJabijani, Kersnikova4/I. ŠOU tma svoj peč&t, ki je okrogle d>like, IV, ČLANSTVO 5, člen ^last ŠQU sd študentke in študentje Univerze m T«doŠke Multete v Ljubljani, fci imajo status Čtan ŠOV postane vsak^ ki si pridobi status rednega Studemta, ^tanstvo mu preneha z izgubo Član ŠOU je tudi tuj državijan, če izpolni pogoje iz prejSnjega odstavka tega člena. 6.tlen Član §QU ima |ttavico: • sodeIovatialinesodeIov«tivde!uŠOU; • predlagati, voliti in biti voljen kot predstav-nik študentov v organe ŠOU in organe drugih organizacij in skupnosti; • da odstopi z voljene ali imenovane funkcije ali zaprosi za razrešitev; • zahtevati pojasnila o delu organov in služb ŠOU terpredstavnikov študentov, ki jih im-enuje ŠOU; • javno širiti svoje mnenje o delu organov, organizacijskih oblik in služb ŠOU, nosilcev individualnih funkcij ter predstavnikov študentov, ki jih imenuje ŠOU; • delovati mimo sistema in programa or-ganizacijskih oblik ŠOU. V. OBLIKE DELOVANJA 7. člen Oblike delovanja ŠOU so študentske or-ganizacije na oddelkih, fakultetah, akademijah, višjih in visokih šolah ter študentska društva in vse druge oblike povezovanja članov, ki to želijo. 8. člen Študentsko organizacijo na oddelku, fakulteti, akademiji, višji ali visoki šoli sestavljajo vsi člani ŠOU, študentje te ustanove. Njen najvišji organ je zbor študentov, ki lahko v skladu s tem statutom sprejme pravilnik o organiziranosti in delovanju, s katerim opredeli organiziranost, oblike in metode dela. V primeru, da študentska organizacija na fakulteti ne opredeli svoje organiziranosti,lahko skliče zbor študentov na tej fakulteti predsedstvo ŠOU. 9. člen Društvo ali druga oblika povezovanja članov pridobi status organizacijske oblike ŠOU, če iz-polnjuje naslednje pogoje: • njeni akti morajo biti usklajeni z določili tega statuta; • da ima več kot polovica članov dmštva in članov organov upravljanja dmštva status člana ŠOU; • da v svojem statutu določi, da v primeru prenehanja delovanja dnjštva preide vse premoženje društva v last ŠOU ter da se ta določba statuta društva lahko spremeni le s predhodnim soglasjem ŠOU; • da v svojem statutu določi pooblaščenim organom ŠOU pravico do vpogieda v svoje delovanjeinfinančnomaterialnoposlovanje ter da se ta določba statuta društva lahko spremeni le s predhodnim soglasjem ŠOU. Izpolnjevanje teh pogojev se preverja enkrat letno na način, ki ga določi parlament ŠOU. Parlament ŠOU lahko ne glede na pogoje iz prvega odstavka tega člena dodeli s svojim sklepom, vendar največ za čas do enega leta, društvu aii drugi obliki povezovanja članov ŠOU status organizacijske oblike ŠOU. 10. člen ŠOU društvu ali drugi obliki povezovanja svojih članov, ki si pridobi status organizacijske oblike ŠOU, v skladu s svojimi možnostmi zagotavlja prostorske, finančne in druge pogoje za njegovo delovanje. Organizacijska oblika ŠOU ima pravico: • zahtevati pojasnilo o delu organov in služb ŠOU; • sodelovati pri oblikovanju finančnega načrta ŠOU; • dajati pobude parlamentu in drugim or-ganom v ŠOU. VI. REFERENDUM ll.člen Na referendumu člani ŠOU izražajo svojo voljo o vprašanjih, ki so predmet referenduma. Referendum izvede predsedstvo ŠOU in sicer: • po sklepu parlamenta ŠOU, • na pobudo 1500 članov ŠOU, ki to svojo zahtevo izrazijo s peticijo. Sklepi referenduma so veljavni, če se ga udeleži več kot polovica članov ŠOU. Sklepi so sprejeti z navadno večino. VII. ORGANIŠOU 12. člen Organi ŠOU so: 1. parlament ŠOU; 2. statutarna komisija; 3. nadzoma komisija; 4. predsedstvo ŠOU. 13.člen Mandat v organih ŠOU traja praviloma eno leto. Ob izvolitvi morajo kandidati za člane or-ganov ŠOU ter nosilcev funkcij imeti status red-nega študenta. Član ŠOU je lahko trikrat izvoljen v isti organ ŠOU, a le dvakrat na isto funkcijo. 14. člen Kandidacijski postopki, volitve in imenovanja se izvajajo v skladu s pravilniki o volitvah, ki jih sprejme Parlament ŠOU na predlog statutarne komisije ŠOU. Kandidacijski postopki so javni, njihov začetek mora biti objavljen vjavnih občitih. 15.člen Seje organov so javne, sklepčne so, če je prisot-nih vsaj polovica izvoljenih članov organov. Sklepi se sprejmejo z večino prisotnih članov. Za sprejem statuta in drugih splošnih aktov ŠOU, finančnega načrta ŠOU ter za volitve v organe ŠOU in imenovanja nosilcev individualnih funkcij v ŠOU je potrebna večina vseh izvoljenih članov parlamenta, točka pa mora biti na dnevnem redu. 16. člen Glasovanje organov ŠOU je javno, volitve so tajne. Organi ŠOU se lahko odločijo tudi za tajno glasovanje. A.Parlament ŠOU 17.člen Parlament ŠOU je najvišji organ ŠOU. Ses-tavljajo ga poslanci, voljeni na neposrednih in tajnih volitvah na način, določen s pravilnikom o volitvah v parlament ŠOU, ki ga sprejme parla-ment. 18.člen Poslanec, ki se ne more udeležiti seje par-lamenta, lahko predsedniku parlamenta ŠOU pos-reduje svoje mnenje ter rezultata glasovanja se upošteva tako podana odločitev poslanca. 19. člen Parlament način, določen s poslovnikom o delu parlamen-ta ŠOU. 20. člen Predsednik parlamenta: • predstavlja ŠOU, • sklicuje in vodi seje parlamenta, • v primeru odstopa ali neizvolitve pred-sedstva ŠOU skupaj s podpredsednikoma vodi delo ŠOU do prve seje parlamenta, • usklajuje delo parlamenta z delom njegovih organov, • opravlja druge naloge, določene s tem statutom ali drugimi akti ŠOU. Za svoje delo je odgovoren Parlamentu ŠOU. 21.člen Podpredsednik parlamenta ŠOU po pooblas-tilu predsednika parlamenta ŠOU nadomešča predsednika parlamenta ŠOU v njegovi odsotnos-ti, ter opravlja druga dela in naloge, ki jih nanj prenese predsednik parlamenta ŠOU ali parlamen-ta ŠOU. Za svoje delo je odgovoren parlamentu ŠOU. 22. člen Parlament se sestaja po potrebi, vendar vsaj dvakrat letno. Sejo parlamenta skliče predsednik parlamenta na lastno pobudo. Sklic parlamenta lahko zahtevajo tudi: • predsedstvo; • statutarna komisija; • sedem članov parlamenta; • 350 študentov s peticijo. Predsednik parlamenta, v njegovi odsotnosti pa podpredsednik Parlamenta.mora sklicati sejo parlamenta v roku 21 dni od dneva prejema zah-teve za sklic. Kdor skliče sejo, pripravi gradivo. 23. člen Parlament podrobneje uredi svoje delo s pos-lovnikom. 24. člen Pristojnosti parlamenta so: • sprejema statut in druge splošne akte ŠOU; • usklajuje in usmerja delovanje ŠOU; • voli in razrešuje člane organov ŠOU in nosilce individualnih funkcij v ŠOU ter predstavnike študentov v organih drugi or-ganizacij in skupnosti; • uresničuje obveznosti do gospodarskih in drugih organizacij, ki jih je ustanovila ŠOU; • na predlog predsedstva sprejme finančni načrt ali njegove spremembe in hkrati s poročilom nadzorne komisije potrdi zaključni račun ŠOU; • formira komisije, odbore in dmga delovna telesa parlamenta, sestavljene iz poslancev parlamenta in drugih ter jim daje pooblas-tila; • obravnava pobude članov in organov ŠOU ter organizacijskih oblik ŠOU in o njih sprejema stališča in sklepe. B. Statutarna komisija 25. člen Statutarna komisija ima predsednika in dva člana, ki jih izvoli Parlament ŠOU izmed svojih članov na način, določen s poslovnikom o delu ParlamentaŠOU. Statutarna komisija: • redno spremlja razvoj organizacije, • oblikuje predloge sprememb in dopolnitev statuta in drugih aktov ŠOU, • je pristojna za razlago posameznih določil statuta in drugih aktov SOU, • razrešuje pritožbe članov in organizacij v ŠOU, • opravlja druge naloge, ki ji jih poveri Parla-ment SOU. Statutama komisija lahko parlamentu ŠOU predlaga razrešitev svoje sestave. Dodatni člani niso nujno člani parlamenta ŠOU, vendar morajo imeti člani statutame komisije, ki so tudi člani parlamenta ŠOU, v njej navadno večino. C. Nadzorna komisija 26. člen Nadzoma komisija je sestavljena iz predsed-nika in dveh članov, ki jih voli parlament izmed svojih članov. Nadzorna komisija nadzoruje finančno in materialno poslovanje ŠOU in o tem poroča par-lamentu ŠOU. Za svoje delo je odgovoma parlamentu ŠOU. B. Predsedstvo ŠOU 27. člen Predsedstvo ŠOU je izvršni organ ŠOU, ki ga izvoli parlament po postopku, določenim s Pravil-nikom o volitvah predsedstva ŠOU. Predsedstvo ŠOU sestavljajo: • predsednik; • podpredsednik; • tajnik; • član, zadolžen za mednarodno dejavnost; • član, zadolžen za informiranje ter časopis-no-založniško in radiodifuzijsko dejavnost; • član, zadolžen za študijsko problematiko; • član, zadolžen za kultumo-izobraževalno dejavnost ter javne in druge prireditve; • član, zadolžen za športno dejavnost študen-tov; • član, zadolžen za socialno-ekonomska vprašanja študentov in vprašanja študentskih domov. Poleg področij, za katere skrbijo zgoraj navedeni člani predsedstva ŠOU, se lahko oblikujejo tudi druga področja, ki jih z izvolitvijo Predsedstva potrdi parlament. Število izvoljenih članov Predsedstva ne sme biti manjše od 9 in ne večje od 15. 28. člen Pristojnosti in naloge predsedstva: • izvaja sklepe parlamenta in referendumov; • uresničuje program dela, ki ga je predstavilo ob izvolitvi; • daje pobude parlamentu ŠOU in drugim or-ganom ŠOU; • pripravlja gradivo za seje parlamenta; • odloča o porabi finančnih in materialnih sredstev v skladu s sprejetim finančnim načrtom ŠOU; • skupaj z upravnimi odbori enot v ŠOU pripravlja predlog finančnega načrta ŠOU; • oblikuje projektne skupine in druga delovna telesa pri predsedstvu SOU; • redno obvešča poslance in člane o svojem delovanju; • določa kandidate za članc organov drugih organizacij in skupnosti, ki jih volijo organi drugih organizacij in skupnosti iz vrst študentov; • ob koncu mandata parlamenta poda poročilo o svojem delu; • opravlja druge naloge, določene s tem statutom ali drugimi akti ŠOU. 29.člen Predsedstvo način dela podrobneje določi s poslovnikom, ki ga potrdi parlament. 31.člen Predsednik predsedstva ŠOU: • predstavlja predsedstvo ŠOU; • zastopa ŠOU v zadevah iz pristojnosti pred-sedstvaŠOU; • sklicuje delo Predsedstva in njegovih projektnih skupin in delovnih teles; • je odredbodajalec finančnega načrta za področje dela Predsedstva ŠOU; • opravlja druge naloge, določene s tem statutom in drugimi akti ŠOU ter sklepi Par-lamenta in Predsedstva ŠOU. Piedsednik predsedstva ŠOU je za svoje delo odgovoren Predsedstvu in Parlamentu ŠOU. 30. člen Predsedstvo ŠOU določi organiziranost in odgovomost ter pooblastila projektne skupine ali delovnih teles predsedstva SOU z aktom o oblikovanju projektne skupine ali delovnega telesa. 32. člen Podpredsednik predsedstva ŠOU nadomešČa predsednika med njegovo odsotnostjo ler opravlja dela in naloge, ki jih nanj prenese predsednik, Predsedstvo in Parlament SOU. Za svoje delo je odgovoren Predsedstvu in Parlamentu ŠOU. 33. člen Tajnik predsedstva ŠOU: • sodeluje pri pripravi in organizaciji sej Par-lamenta in Predsedstva ŠOU ter drugih or-ganov ŠOU; • v odsotnosti predsednika in podpredsednika predsedstva vodi delo predsedstva ŠOU; • je odgovoren za pravočasno pripravo poročil in drugega gradiva o vprašanjih, ki jih obrav-nava Parlament in Predsedstvo; • skrbi za pravočasno pripravo in pravilno ¦ izvedbo kadrovskih postopkov v ŠOU; • opravlja druge naloge, ki mu jih naložita Parlament in Predsedstvo ŠOU. Za svoje delo je odgovoren Predsedstvu in Parlamentu ŠOU. 34. člen Član predsedstva, ki je zadolžen za določeno področje delovanja predsedstva ŠOU, je: • odgovoren za področje dela, za katerega je zadolžen; • opravlja druga dela in naloge, ki mu jih naloži parlament ŠOU, predsedstvo ŠOU, predsednik predsedstva ŠOU ali so določena s tem staiutom ali drugimi splošnimi akti ŠOU. Za svoje delo je odgovoren parlamentu in pred-sedstvu ŠOU. IX. DEJAVNOSTl 35. člen Dejavnosti, ki jih ŠOU kot družbenopravna osebna neposredno opravija, se izvajajo v okviru enot v sestavi organizacije in sicer: 1. enote, ki opravlja dejavnost posredovanja zaposlitev za občasna in začasna dela študen-tom in posredovanje zaslužkov za opravljeno delo; 2. enote, ki opravlja založniško in časopisno- založniško dejavnost; 3. enote, ki opravlja kulturno-izobraževalne dejavnosti in organizira javne in druge prireditve; 4. enote, ki opravlja telesnokulturnih aktivnost, športno rekreacijo in tekmovalni amaterski šport; 5. enote, ki opravlja dejavnosti na področju med- narodnega sodelovanja študentov. Program dela in finančni načrt enot so sestavni del programa dela in finančnega načrta ŠOU, ki ga sprejme parlament ŠOU na predlog Predsedstva SOU. Organiziranost enote se določi z aktom o oblikovanju enote, ki ga sprejme parlament ŠOU. 36. člen Upravni odbor, ki se ustanovi za vsako enoto, spremlja uresničevanje politike in odločitev par-lamenta ŠOU ter daje mnenja in predloge na področju dejavnosti enote, sprejema osnutke programa in osnutke finančnega načrta enote ter odloča o posameznih zadevah v mejah prejetih pooblastil. Sestava upravnega odbora je podrobneje določena v splošnem aktu, ki določa or-ganiziranost enote, vendar pa morata biti njegova člana tudi eden izmed članov predsedstva, ki ta odbor tudi vodi, ter vodja enote. X. DELAVCIS POSEBNIMIPOOBLAS-TILI 37. člen Vodje enot so predstavniki za enoto, ki or- tmiverza ganizirajo in vbdijo delovni proces in poslovanje enote ter odgovarjajo za zakonitost dela delovne enote. Vodje enot so delavci s posebnimi pooblas-tili in odgovomostmi, ki jih na predlog vodje ŠOU terpo postopku, določenim z zakonom in drugimi akti ŠOU, imenuje in razrešuje parlament ŠOU. Vodje ŠOU je poslovodni organ ŠOU, ki zas-topa ŠOU in v vseh zadevah, razen v zadevah, ki so po določbah tega statuta v pristojnosti predsed-nika predsedstva ŠOU. Vodja ŠOU organizira in vodi delovni proces in poslovanje ŠOU, samostojno odloča, zastopa ŠOU nasproti tretjim osebam in je odgovoren za zakonitost dela ŠOU, odloča o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja delavcev v ŠOU, njihovih pravicah, obveznostih in odgovornostih ter opravlja druge naloge, določene z zakoni in akti ŠOU ter izvršuje sklepe Parlamenta in Predsedstva ŠOU. Parlament ŠOU imenuje vodjo ŠOU po pos-topku, določenim z zakonom. Za vodjo SOU je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje in ima visoko ali višjo izobrazbo ekonomske ali pravne smeri in 5 let delovnih izkušenj na delih in nalogah s posebnimi pooblas-tili in odgovornostmi. Razpisano komisijo določi Parlament ŠOU. Za svoje delo je odgovoren Parlamentu ŠOU. XI. FINANČNO POSLOVANJE 39. člen Pristojnosti in odgovomosti za sprejem in ures-ničevanje finančno-materialnega poslovanja ter opravljanja dejavnosti v ŠOU, finančno pos-lovanje, sestavljanjeknjigovodskih listin, vodenje in zaključevanje poslovnih knjig, sestavljanje računovodskih izkazov in poslovnih poročil ter druga vprašanja v zvezi z uresničevanjem finančno-materialnega poslovanja ŠOU ureja Pravilnik o finančno-materialnem poslovanju ŠOU, ki ga po predhodnem mnenju Predsedstva ŠOU sprejme Parlament ŠOU na predlog vodje ŠOU. XII. DELOVNA RAZMERJA 40. člen Delovna razmerja in osebni dohodki delavcev v ŠOU se urejajo z zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, z zakonom o delovnih raz-merjih, s Pravilnikom o delavcih v ŠOU, ki ga sprejme na predlog vodje ŠOU Parlament ŠOU ter kolektivno pogodbo, ki jo sprejme na predlog Predsedstva ŠOU Parlament in sindikat delavcev vŠOU. XII. PREHODNEIN KONČNE DOLOČBE Študentje, profesorji in ostali! Veseli bomo vsake Vaše pripombe na predloženi predlog statuta. Cenjene pripombe pošljite na uredništvo TRIBUNE, ki jih bo objavila, Parlament ŠOU pa akcep-tiral v obravnavo. Čim prej, tem bolje! Pa lep pozdrav. Vaš Parlament ŠOU in TRIBUNA. Berlinski filmski festival -popularni Berlinale - je najmlajši od treh velikih ev-ropskih festivalov (še Cannes in Benetke), saj je junija^ 1951 doživel svojo premiero. Čeprav je bil ustanovljen predvsem zaradi političnih in propa-gandnih namenov (poskus ponovne vključitve Nemčije v svet po II. svetovni vojni), je sčasoma postal priljubljen in »velik«, njegova glavna nagrada »Zlati medved« pa prav tako prestižna kot canneska Zlata palma in beneški Zlati lev. Zaradi večjih kriz in celo dol-goletne prekinitve beneškega festivala, mu je najbrž celo prevzel mesto v veljavi in je sedaj za Cennesom drugi največji. Zato za »Palmami« (Tribuna, št. 7) tokrat ob-javljamo spisek vseh berlinskih Zlatih medvedov. Morda nekaj opomb o podel-jevanju nagrade. Zlatega med-veda so prvič podelili že takoj naslednje leto po premieri. Do leta 1956 so zmagovalca prav-zaprav določali gledalci s svo-jim glasovanjem (točkovanje po ogledu vsakega filma, podobno kot pri nas v Pulju, ko glasujejo za nagrado Jelen), od takrat pa ga izbira mednarodna žirija filmskih umetnikov in delav-cev. Leta 1951 je nemška žirija podelila nagrade štirim filmom v različnih kategorijah, npr. švicarskemu Štirje v džipu kot najboljšemu dramskemu filmu, francoskemu filmu Andreja Cayattea Pravici je zadoščeno kot najboljši kriminalki-pus-tolovskemu filmu in Disneyevi Pepelki kot najboljšemu musicalu. Pepelko so za naj-boljši film fcstivala izbrali tudi gledalci s svojim glasovanjem. Še to - med zmagovalci ber-linskega festivala je kar nekaj filmov, ki jih pri nas nismo videli in zato nimajo »urad-nega« slovenskega naslova. Ker v teh primerih izvirni naslov praviloma nič ne pove, se jih je podpisnik teh vrstic trudil kar najbolj dobesedno prevesti, predvsem v pomoč morebitnim iskalcem teh naslovov v kinotekah, videotekah itd. Praviloma smo sicer proti takemu početju, ker tako dobivamo pri nas množico nas-lovov istih filmov in povečujemo zmedo pri ljubitel-jih filma, a vzemite to kot izhod v sili. Za ostalo pa velja enako kot pri Zlatih palmah. Miran Koritnik BERLINSKI »ZLATI MEDVED« LETO FILM DRZAVA REŽIJA 1952 Plesala je le eno poletje (Hon dansade en sommar) Švedska 1953 Plačilo za strah (Le Salaire de la peur) Francija-Italija 1954 Hobsonovaizbira (Hobson's Choise) Vel. Britanija 1955 Podgane (Die Ratten) ZR Nemčija 1956 Povabilo na ples (Invitation to the Dance) ZDA 1057 Dvanajst porotnikov (12 Angry Men) ZDA 1958 Divjejagode(Smultronstallet) Švedska 1959 Sorodniki (Les Cousins) Francija 1960 Lazarillo (El Lazarillo de Tormes) Španija 1961 Noč (La notte) Italija-Francija 1962 Tudi to je Ijubezen (A Kind of Loving) Vel. Britanija 1963 Bushido (Bushido zankoku monogatari) Japonska in Hudič(Il diavolo) Italija 1964 Sušno poletje (Susuz yaz) Turčija 1965 Alphaville Francija-Italija 1966 Slepa ulica (Cul-de-sac) Vel. Britanija 1967 Štart (Le Depart) Belgija 1968 Vija vaja ven (Ole dole doff) Švedska 1969 Zgodnja dela (rani radovi) Jugoslavija 1970 ni bilo festivala (odpovedan) 1971 Vrt Finzi-Continijevih (II giardino dei Finzi- Contini) Italija-ZRN 1972 Canterburyjske zgodbe (I racconti di Canterbury) Italija-Francija 1973 Oddaljeno grmenje (Ashani sanket) Indija 1974 Duddy visoko leta (The Apprenticeship of Duddy Kravitz) Kanada 1975 Posvojitev (OrokbefogadSs) Madžarska 1976 Buffalo Bill in Indijanci (Buffalo Bill and Indians, Or Sitting Bull's History Lesson) ZDA 1977 Vzpon (Voshoždenie) SZ 1978 Postrvi (Las truchas) Španija Kar je rekel Max (Las palabras de Max) in kratki Dvig (Ascensor) (skupna nagrada vsem španskim filmom na festivalu) 1979 David ZRNemčija 1980 Heartland ZDA in Palermo ali Wolfsburg (Palermo oder Wolfsburg) ZR Nemčija 1981 Hitro, hitrol (Deprisa, deprisa!) Španija 1982 Hrepenenje Veronike Voss (Die Sensucht der Veronika Voss) ZR Nemčija 1983 Vpliv (Ascendancy) Vel. Britanija in Panj (La colmena) Španija 1984 Ljubezenski tokovi (Love Streams) ZDA 1985 Wetherby Vel. Britanija in Žena in tujec (Die Frau und der Fremde) NDR 1986 Stammheim ZR Nemčija 1987 Tema SZ 1988 Rdeče koruzno polje (Hong Gaoliang) Kitajska 1989 RainMan ZDA 1990 Škrjanci na nitkah (Skrivanci na nitich) Čehoslovaška in Glasbena skrinjica (Music Box) ZDA Arne Mattsson Henri-Georges Clouzot David Lean Robert Siodmak Gene Kelly Sidney Lumet Ingmar Bergman Claude Chabrol Cesar Ardavin Michelangelo Antonioni John Schlesinger Tadashi Imai Gian Luigi Polidoro Ismail Metin Jean-Luc Godard Roman Polanski Jerzy Skolimowski Jan Troell Želimir Žilnik Vittorio De Sica Pier Paolo Passolini Satyajit Ray Ted Kotcheff Marta Meszaros Robert Altman Larisa Šepitko Luis Garcia Sanchez Emilio Martinez Lazaro Tomas Muiioz Peter Lilienthal Richard Pearce Werner Schroeter Carlos Saura Rainer Werner Fassbinder Edvvard Bennett Mario Camus John Cassavetes David Hare Rainer Simon Reinhard Hauff Gleb Panfilov Zhang Yimou Barry Levinson Jiri Menzel Costa-Gavras NAREJEN Z LJUBEZNIJO, A ZA KOGA? Umetni raj Jugoslavija, 1990 Režija: Karpo Godina. Scenarij: Branko Vučičevič. Fotografija: Tomislav Pinter. Glasba: Laboratorija zvuka (Predrag in Mladen Vraneševič). Glavne vloge: Jiirgen Morche, Vlado Novak, Dragana Mrkič, Željko Ivanek, Maruša Oblak, Gudtun Gabriel, Nerine Kidd, Peter Boštjančič, Marcus Zbonek. Atoški vrtovi (Atoški vrtovi) Jugoslavija, 1989 Režija: Stojan Stojčič. Scenarij: Stojan Stojčič. Fotografija: Aleksandar Petkovič. Glasba: Ksenija Zečevič. Glavne vloge: Tanasije Uzunovič, Neda Arnerič, Petar Božovič, Žarko Lauševič, Milutin Karadiič, Elizabeta Dorevska, Nenad Nedinič, Danica Maksimovič, Snežana Savič... Nov slovenski film Umetni raj se je v Ljubljani odvrtel za 1928 gledalcev. Gledalsko je slovenski film seveda doživel že boljše čase, a ne manjka nam tudi manj gledanih.. Visoko zastavljeni cilji in primerna reklama mu očitno niso zagotovili statusa uspešnice (slovenske, seveda). Očitek, da je film tako hudimano slovenski in da ga zato ne gledajo, je zelo zanimiv in pri našem filmu že stalnica. Precej slabša slovenska filma, Remington in Nekdo drug, ki pa sploh nista tako zelo slovenska, saj poskušata biti žanrska (po raznoraznih vzorcih, predvsem ameriških: road movie, kriminalka prvi in srhljiv-ka drugi), si tudi nista priborila naklonjenosti občinstva in sta bila še slabše obiskana. Ob tem pa si je več Ijudi ogledalo »umetnine«, kot so Demon v omari (Cameron's Closet), Lambada in Porkyjevo maščevanje (Porky's Revenge). Po eni strani je ob teh podatkih težko biti pameten, po drugi (za redne spremljevalce razmer) pa je tako vse jasno. Ljudje v glavnem filma sploh ne marajo, če pa je ta še slovenski, ga ne marajo nasploh ali celo nalašč. Za ljudi je ameriški movie, zabava, neokusni štosi in čimbolj poneumljajoča zgodba, popcorn in poletni kino. Celo vsa filmska vzgoja, če je je kje kaj, gre v to smer. Vrhunski slovenski filmski strokovnjaki (SPS) ocenjujejo z A (torej najvišjo oceiio) kar vsepovprek filme, ki nam jih uslužno dostavljajo Američani (prav zanimivo bi bito videti, kakšno oceno bi dobil kak Bunuelov film npr. Diskretni šarm buržoazije ali kak Wendersov npr. Nebesa nad Berlinom in potem to primerjati z Morjem ljubezni, Lovom na Rdeči oktober itd.), osrednji slovenski časnik pa todmerja prostor filmom kot so Policijska akademija V. in poroča s filmskih festivalov (FEST, Cannes) kot, da gre za »retrospektivo filmov v kinu Triglav« (tematiko si lahko vsak bralec izbere sam). Podpisani nisem med tistimi, ki mislijo, da je slovenski film zanič. V povprečju delamo celo zelo dobre filme, če pa upoštevamo razmere za delo, številčriost (presneta majhnost, he, he) in še kaj, pa sploh. Godinov tretji celovečerec zagotovo ni slab film, je dober, a se pridružujem tistim, ki menijo, da je to njegov »najmanj dober« film. Mislim, da je kavelj v tem, da je film razočaral vse, ki so bili navdušeni nad Splavom meduze in Rdečim boogiejem. Od Godine so (smo) pričakovali vse kaj drugega «, kot tako počasen, nefilmski film z duhom po smrti. Čeprav je narejen odlično, je vsem glavna misel ob njem, da je tako »prekleto slovenski«. Umetni raj Da uspe ekipi, v kateri skorajda ni SlOvencev, ustvariti tako »slovenski film«, pa je že skoraj fenomen in to je vredno svoje zgodbe. / Nov srbski film Atoški vrtovi postavljamo ob bok našemu zato, ker gre za skoraj podobno usodo in problematiko. Slovensko predstavitev je doživel 24. maja 1990 v Cankarjevem domu. Čeprav je bil po projekciji napovedan pogovor z avtorji filma (dokaj redka priložnost, da gledalci lahko spoznajo jugoslovanske filmske ustvarjalce in jih tudi kaj vprašajo), si je film ogledalo 44 gledalcev. Tudi pogovor je minil v ozkem krogu radovednežev in skoraj brez novinarjev, čeprav so bili menda povabljeni v velikem številu. Kaj je vzrok takšnemu nezanimanju, bo seveda težko ugotoviti. Atoški vrtovi se ukvarjajo s podobno tematiko kot Pasklajevičev film Čas čudežev, z bojem dveh ideologij - komunis-tične in krščansko-pravoslavne. Film je izrazito nekomercialno delo, zgrajen iz na prvi pogled nepovezanih delov, epizod in zato težek za spremljanje. Avtorji so ga pripravljali in^delali več let (pomanjkanje sredstev in tudi politične okoliščine so krive za to) in kot kaže, je prišel na dan malo prepozno, podobno kot Čas čudežev. Slovence pa dokajšnja odmaknjenost, tujost tematike teh dveh del ne zanima. To je pokazala tudi borna obiskanost Paskaljevičevega filma. Ni mu pomagalo niti dobro ime režiserja (avtor odličnih filmov Čuvaj plaže pozimi, Pes, ki je imel rad vlake, Zemeljski dnevi tečejo, Poseben postopek) niti večja gledljivost, torej naravnanost h gledalcu. Če sta Umetni raj in Atoški vrtovi izrazita umetniška filma (zamišljena in narejena tako), režiser drugega Stojan Stojčičje celo rekel, da sta to edina art filma v jugoslovanski kinematografiji od vojne sem, in so avtorji ponosni, da sta taka kot sta, ostane le še vprašanje, za koga sta narejena? Se je kdo vprašal, kdo bo te filme gledal v deželi, ki je tako filmsko izobražena, kot pač je? Namen filmov je najbrž še vedno ta, da so gledani. V ZDA očitno veija, da je film toliko boljši, kolikor ima več gledalcev. Poskušajmo zbežati od tega vzorca, ker ne more držati -kvaliteto filma ne določa število gledalcev. Zanima pa nas, koliko avtorjev se lahko pridruži misli Živka Nikoliča (izrečene pred leti v intervjuju za Stop), da je (njegov) film dosegel namen že, če je komuniciral z enim gledalcem? Tisti, ki želi nekaj povedati, pokazati, najbrž želi to čim večim. In omenjena filma sta hotela. Torej? Miran Koritnik YU ART FILM Angleškega dramatika in scenarista Willyja Rus-sella smo pred leti spoznali s fil-mom Vedoželjna Rita (Educating Rita, 1983, režija Lewis Gilbert, igrata Julie Wal-ters in Michael Caine), zdaj pa je naključje fjotelo, da se nam znova predstavlja - kar z dvema fil-moma. Napisal je scenarija za filma Shirley Valentine in Ples v temi, oba po lastnih odrskih delih. Za Ples v temi mu je kot osnova služila njegova igra »Stags and hens« iz leta 1978. Dogajanje svojega dela je zopet postavil v »svoje« okolje, med delavski razred severne Anglije. Najbrž je tokrat še naj-bolj neposreden.saj se ves film odvija na majhnem delu - obrobju Liverpoola in v enem od njegovih številnih nočnih klubov. Kakšne posebne zgodbe film pravzaprav sploh nima. Osnovno nit -preživljanje zadnje »svobodne« noči bodočih mladoporočencev Linde in Davea - je avtor izkoris-til za kar najbolj plastičen prikaz okolja, kjer se Ples v temi odvija. Prikaz življenja mladeničev in mladenk, ki so pri svojih dvaj-setih letih, pravzaprav še polni energije, a že vdani v usodo, brez resničnih možnosti za »življenje«, sploh če ostanejo doma, pripeti na Liverpool (to bi seveda lahko bilo tudi katerokoli drugo mesto), ki je »kot Bejrtu brez sonca«. Leverpool je mesto, ki ga svet pozna po odličnih nogometaših (njegova najboljša kluba Liverpool in Everton že dolgo dominirata v angleški ligi) in rock glasbenikih (The Beatles and comp.) in očitno je, da za vsakega uspeha željnega mladeniča ostajata le dve možnosti - biti eno ali drugo. Pos-tati Kevin Keegan ali Paul Mc-Cartney, pomeni uspeti. Če nisi ne eno ne drugo, ostaneš tam, kjer si. Očitno je, da dekleta nimajo te izbire, zato je vdanost v usodo pri njih še bolj prisotna. Takšno je torej ozadnje dogajanja tega filma in scenarist ga je uspešno podčrtal. Linda je sinonim za to vdanost, mladi glasbenik Peter, ki je s svojim ansamblom na turneji po Angliji in se za en večer ustavi tudi v svojem rodnem mestu, pa je tako simbol uspeha v življenju. »Zgodba«, kolikor je sploh je, se tu šele začenja. Linda in Peter sta nekdanja ljubimca in spet se zagledata drug v drugega. On želi, da gre ona z njim, kar razjezi njene prijateljice in še posebej prijatelje »jutrišnjega ženina«. Na lep in nato še na grd način ji skušajo dopovedati, da Peter ni zanjo in na niti ne pomišlja o čem neumnem, še posebej, ker se Dancin' Thru The Dark VclikaBritanija. 1989 Kežija: Mike Ockrent. Scenarij: VV/7/v Rnsscll. Fotografija: Philip Bonham-Carter. Glasba:WiUyRusselI. Igrajo: Clairc llackett (Linda), Con 0'Ncill (Petcr),Angcla Clarkc (Maurecn). Mark Womack (Eciclic). Jnlia Dcakin (Bernadette), Simon 0'Brian (Kav), Louise Duprc\ (Fran-ccs). Anclreu- Navlor (Billy), Saiuly Hcndricksc (Carol), Pctcr Watts (Rohbiei. Colin Welland (manager kluba Branskv's)in PeterBeckett.ConradNelson.JulianLittman, Ben Murphv... moži. Njihovo vztrajanje pa očitno Lindi še pomaga pri odločitvi. Odloči se za tveganje v »belem svetu« in zbeži s Petrom. Mala ljubezenska zgodbica tako vnese v film tisti minimum zapleta, ki ga od vsakega filma pričakujemo. Sicer pa Jahko rečemo, da gre za pravo družbeno dramo, zaradi dokaj ostrega, ironičnega, neposrednega pris-topa, pa je ta »the way of life« tudi svojevrstna satira. Glede na to, da je to majhno, simpatično delce, smo lahko s tem, kar nam ponuja, več kot zadovoljni. Zadovoljstvo pa je lahko še toliko večje, ker angleški filmi niso ravno reden gost naših kinematografov in nam takšen »zabaven, ironičen film o mladih« ponuja čisto nekaj drugega od prevladujoče ameriške filmske ponudbe. Ples v temi je režijski debut Mikea Ockrenta. Delo je opravil dokaj vešče, še najbolj pa se je odlikoval z dobrim vodenjem mladih liverpoolskih igralcev in prikazom vzdušja v nočnem klubu. Glede na to, da je film pravzaprav priredba gledališkega dela, je razumljivo, da so glavna atrakcija v njem dialogi in kratki prebliski nastopajočih. Ti odlični enovrstični štosi so Russellova specialnost, v kar smo se že lahko prepričali pri Vedoželjni Riti, zdaj pa se bomo lahko zopet pri Shirley Valentine. Dokaj presenetljivo pa je, glede na izvor, kako film teče gladko, filmsko in da je zelo gledljiv. Morda k temu odločilno pomagata središče dogajanja, klub Bransky's in glasba v njem. Russell se je ob tem, da piše dobro orkestralno filmsko glas-bo, izkazal s celim venčkom odličnih pop-rock skladbic, za katere zlahka trdimo, da bi ob zvestem ponavljanju na radiu, večina postala hit. So Many People, Shoeshine, Dancin' Thru the Dark so naslovi, ki si jih gledalec lahko požvižguje že pri odhodu iz kina. Igralsko se je izkazala cela ekipa mladih. Tako moška kot ženska druščina sta sestavljeni iz zanimivih obrazov in igralci so ustvarili žive like. Dobri so kot ekipa in posebej ne izstopa nihče. V filmu se pojavi tudi sam Rus-sell - igra »barsko mušico«, ki prisili mlada muzikanta, da pokažeta, kako znata igrati. Še en odtrgan lik v nizu takšnih v tem filmu, morda še najbolj »domorodski«. Willy Russell je očitno uspel v belem svetu, a je ostal doma. Miran Koritnik P L E S V T E M I 3T\ ^ ^fce • Že napovedan »JULU V DVORANI KINOTEKE (filmi, nagrajeni z oskarji, ki jih ima v distribuciji »Vesna film«) bo potekal takole: 1. do 3. VII. - GANDHI (režija Richard Atten-borough), 8 oskarjev 1983 - za najboljši film, režijo, glavno moško vlogo (Ben Kingsley), iz-virni scenarij (John Briley), fotografijo (Billy Williams, Ronnie Taylor), montažo (John Bloom), scenografijo (Stuart Craig, Bob Laing) +dekoracijo (Michael Seriton) in kostumografijo (John Mollo, Bhanu Athaiya); 4. do 6. VII. - LET NAD KUKAVIČ JIM GNEZDOM (One Flevv Over the Cuckoo's Nest, režija Miloš Forman), 5 oskarjev 1976 - za najboljši film, režijo, glavno moško vlogo (Jack Nlcholson), glavno žensko vlogo (Louise Fletcher) in adaptirani scenarij (Lawrence Hauben, Bo Goldman); 7. do 9. VII. - TOOTSIE (režija Sydney Pollack), 1 oskar 1983 - za žensko epizodno vlogo (Jessica Lange); 10. do 12. VII. - E.T.-VESOL JCEK (E.T.- The Extra terrestrial, režija: Steven Spielberg), 4 os-karji 1983 - za glasbo (John Williams), zvok (Buzz Knudson, Robert Glass, Don Digirolamo, Gene Cantamessa), montažo zvoka (Charles L. Campbell, Ben Burtt) in vizualne učinke (Carlo Rambaldi, Dennis Murren, Keneth F. Smith); 13. do 15. VII. - ŠKRLATNI DEŽ (Puiple Rain, režija Albert Magnoli), 1 oskar 1985 - glasba za ^esem Purple Rain (Prince); 16. do 18. VII. -ZENSKA V RDEČEM (The Woman In Red, režija Gene Wilder), 1 oskar 1985 - glasba za pesem »I Just Called to Say I Love You« (Stevie Wonder); 19. do 21. VII. - TOP GUN (režija Tony Scott), 1 oskar 1987 - za pesem »Take My Breath Away« (glasba Giorgio Moroder, be-sedilo Tom Whiaock); 22. do 24. VII. - VOD JOHNNVHANBSOME Režija:WaIterHtll. GL vL: M5ckey Rourke, Bllen Barkin, Elfrai-NMh McGovem, Scott Wilson, Forest Wbttaka gan Freemaft... »Lepi JoJwny« je mladeaič t izrtak. obrazom, po »pokiicu« strokovnjak za t bank, Na enem od podvigov $e ga $oc poskuŠajo znebjti, a po Čudežu preztvi. K boktici mu ponudi novo molrmt - operac njonov obraz, anjtm pa v$e tisto, Česar do -iroe^ Johhny pa živi te za roašeevajije, za pa mu je §e nezaupljiv policaj... Veliko obetov je dalo malo fežultato\ povprečna knminalka res ni tisto, karbi i-daajega Hitla pričakovalt (VoznikJBojevni setnlja, lezdecina dolge stcze«»). Njegov p vztrajno nadaljuje In bo^ kot kaže, dot Dober je Rourke in oba Črna igralca Ry Cooder pa je spet nanravil ki gre v uho »od prve«. SMRTI (Platoon, režija Oliver Stone), 4 oskarji 1987 - za najboljši film, režijo, montažo (Claire Simpson) in zvok (John »Doc« Wilkinson, Richard Rogers, Charles »Bud« Grenzbach, Simon Kaye); 25. do 27. VII. - HANA IN NJENE SESTRE (Hannah and Her Sister's, režija Woody AUen), 3 oskarji 1987 - za moško epizodno vlogo (Michael Caine), za žensko epizodno vlogo (Dianne Wiest) in izvirni scenarij (Woody Allen); 28. do 31. VII. - ROBOCOP (režija Paul Verhoeven), 1 oskar 1988 - za montažo zvočnih učinkov (Stephen Flick, John Pospisil). • Vsaj omembe vredna je prireditev, ki jo je filmska redakcija ŠKUC organizirala od 5. do 11. junija v kinu Komuna, namreč Ciklus oper-nega filma. Gledalci so lahko videli sedem del: na filmski trak prenešeno spevoigro Beg iz Seraja ter operi Cosi fan tutte in Figarova svatba (vse tri je uglasbil Wolfgang Amadeus Mozart), Tannhauserja (Richard Wagner), Čarostrelca (Carl Maria von Weber>, filmsko priredbo opere Boris Godunov Modesta Petroviča Musogorskega, torej film Andrzeja Zulawskega in Hoffmanove pripovedke (Jac-ques Offenbach). Kot je bilo pravzaprav pričakovati, se je pokazalo, da v Ljubljani ljubiteljev opere, ni veliko, ali drugače - »operni filmi« ne zanimajo preveč ljubiteljev opere ker so »filmi« in tudi ne Ijubiteljev filma, ker so »oper- pon ni« (na filmski trak posnete opeme predstave). Prireditev si je skupaj ogledalo 389 gledalcev, še največ radovednosti pa je po pričakovanju vzbudil Zulawski s svojim Godunovim - 105 gledalcev. ŠKUC tudi za naslednjo sezono obljublja podobno prireditev. • 18. junija pa smo v Cankarjevem domu doživeli tudi predstavitev novega celovečernega risanega filma Don Blutha (Skrivnost čudežnega grma, Ameriška pravljica, animirani del v filmu Xanadu), nekdanjega »delavca« v Disneyevih studijih zdaj pa najbrž glavno ime svetovnega risanega filma. Filmu je ime Vsi psi gredo v nebesa (AU Dogs Go To Heaven, 1989) in je naravno nadaljevanje prejšnjih Bluthovih del, torej stila, ki ga odlikuje dobra animacija, a premalo humorja in zato več gmzljivosti. Skrat-ka, Disneya ne bo Bluth nikoli dosegel. Glasova sta glavnima junakoma risanke, psoma Charlieju in Itchyju, posodila Burt Reynolds in Dom De Luise, sicer partnerja v mnogih filmih (Smokey in Bandit I, II, Dirka Cannonball I, ID- • Kinosezona poletje-jesen 1990 bo na račun novih pogojev distribucije filmov v YU prinesla tudi kaj drugega kot le reprize (te bodo v Ljubljani zapolnile predvsem program kinodvoran Šiške, Triglava, Mojce in Sloge). Ob že napovedanih filmih se obetajo še Jeklene mrgolije (Steel Magnolias, režija Herbert Ross), komedija Nič ne vidim, nič ne slišim z Geneom Wilderjem in Richardom Pryorjem (See No Evil, Hear No Evil, režija Arthur Hiller) pa Punca je ponorela (She's Out of Control, režija Stan Dragoti) itd. M.K. 200 MOTELS 'eftja: Frank Zappa, Tooy Palmer. • Ringo Star, TTieodore Bike! rs of Trtvention, ^a odtrgan »filtn« Fra' 'am« ietneŽanicagago'- h p<»netkov skt pre) malo glasbc vse skupaj - flower«po\ THE ACCIDENTAL TOURIST Re^ija: Lawrence Kasdan. Gl vL: NViiliam Hurt, Kathicen Turner, Geena Davfo Amy Wright, Ed Begley jn, BiJI PuUroan. Hurt je pisec turfstidnih vodičev, ki rau počasi, ¦ ajno propada zakonska zveza. Otroka so mu '"n^rji, kerse je našelna napačnem mestu v času it» toje tudi glavoi vzrok v$e ve^Je i odtujenosti zakoncev.Zenagazapusti, imov, k živJjenjv pa ga želi obuditi ^erica pspv, Počasi sc začne i n postaja razpet trved dvemd žena ŽeVj nazaj. i intitnna drama, prav ki slišijo to besedp, ' '-^n, ali preklopijo >tclesnc strasti« ¦in /ato v filmu je takšnih, to lahko iaže tako;;: »ogo dobiia oskarjau ? ¦ M.Kii Wedekindova drama je bila ironična, parodija na temo femme fatale, ženske, ki uničuje moške okrog sebe, sama pa je nekje nad njimi. To je bila, oz. je klasična podoba femme fatale, ki pa je v prired-bi Edvarda Milerja (režiser-ja) in Marinke Poštrak (dramaturginje), doživela razodetje - če temu lahko tako rečemo. Podoba femme fatale je aktualizirana, iz mesčanske drame pa je nastala psihološka drama, ki s svojim humorjem in tragiko hkrati razkriva sodobno tematiko: odnos moški - ženska. Struktura drame je povezana z umiran-jem in hkrati postopnim propadanjem Lulu. V 1. dejan-ju spoznamo Lulu kot fotografski model, njenega prvega in drugega moža (Goll in Schwarz). Konča se s samomorom Schwarza zaradi Lulu oz. samega sebe. V 2. spremljamo življenje Lulu s tretjim možem (Schonom) in njene stike z grofico Geschwitzevo, ki je lezbijka in zaljubljena v Lulu. Konča se, ko Lulu ustreli svojega moža. 3. dejanje se začne, ko je Lulu v zaporu. Geschvvitzeva ji od-kupi pobeg. Lulu se prostituira, živi v »podzemlju«, umre v objemu demonskega morilca, ki ga sama pokliče. To so elementi, ki sta jih režiser in dramaturginja uporabila iz prateksta. Začetek drame gledalca zlahka zavede v razmišljanje o pokvarjeni ženski (zavedel je očitno tudi krkika Andreja Inkreta), a kaj kmalu spoznamo, da temu ni tako. Kaj je tisto, kar so nam hoteli razkriti? Obremenjeni s podobo femme fatale naenkrat ugotovimo, da sta družbena morala, pa tudi krščanska vzgoja izoblikovali to podobo pregrešne ženske, perverznice, ženske, ki čuti, ampak zavestno zapeljuje, se vse povprek »fuka«. In kakšna je v resnici? Zgodbo nam »pripoveduje« Lulu - Olga Kacjan, ki je z igro izvrstno podkrepila osnovne elemente drame. Lulu ni ženska, ki bi uničevala moške. Je prej obrat-no, čeprav tudi moški ob njej propadajo. Toda prej zaradi samih sebe. Ženska, t.j. Lulu, je zanje iluzija, ki se je seveda ne da doživeti. Vsak ima svojo: za Golla je Nelly, za Schwarza Eva... le za grofico Geschwit- »Lulu« v SNG Maribor Kakšna je femme fatale v resnici? Olga Kacjan (Lulu) VMinoritski cerkvici na Vojašniškem trguje SNG v Mariboru uprizorilo dramo Franka Wedekinda, LULU. Uprizoritev je priredba dveh avtorjevih tekstov, Duha zemlje in Pandorine skrinjice, nastalih v letih 1892-94. Rdeča nit obehjeprav glavna junakinja - Lulu. Uprizarjali so samo prvi tekst, ker je bila Pandorina skrinjica (sklepna dramska oseba je bil sam Jack Raz-parač) prepovedana zaradi moralne oporečnosti teksta. L. 1988 paje Peter Zadek v Hamburgu uprizoril prired-bo, imenovano »pratekst«. h tegaje nastala Lulu, ki smo jo lahko videli v Mariboru 15., 16. in 17. junija (premierske predstave). zevo, Schigolcha (njenega očeta in zvodnika) in Schona je bila Lulu. Sama pa je ženska v iskanju izgubljenih iluzij o ljubezni, moškem. Vsakemu se iskreno, že skoraj naivno preda, prepričana, da je »pravi«. Tako ostaja razočarana, sama. Ostane ji le en izhod: smrt v objemu demohskega morilca. To potrjuje zgradba celotnega dela. Vsaka smrt je neposredno vezana nanjo. Moški in ženska, ta večna dvobojevalca, sta poražena. Oba. In če uporabim besede dramaturginje, Marinke Poštrak: Si predstavljate Ijubezensko zvezo med Ottom Weiningerjem in Lulu? Lulu je Ila seveda preko tega in postala mrtva ženska. Otto Weininger ni mogel preko tega in je postal mrtev moški. Lahko greste preko tega morda vi, in os-tanete živi? Za celotno vzdušje predstave je pomemben sam prostor, t.j., Minoritska cerkev na Vojašniškem trgu, ki je s scenografijo Marine Čuturilo pričaral življenjski prostor naše glavne junakinje. Vsako izmed dejanj se odvija v poseb-nem delu cerkvice: atelje, salon in podzemlje, ki s svojimi podpornimi stebri in ilovnatimi tlemi še posebej pričara mračno in srhljivo vzdušje. Vsak od teh prostorov daje pečat življenjski poti Lulu: od modela (atelje), razočarane žene (salon z origirialno fresko na steni), do njenega propada in končno tudi smrti (podzemlje). Glasba, ki jo je izbral Edvard Miler, je končno tisti element, ki dopolnjuje in zaokroža predstavo, le tonski mojster bi se lahko malce bolje naučil opravljati svoje delo. Za konec pa še naj-pomembnejše. Dramska napetost je temeljila predvsem na igri. Olga Kacjan je v vlogi Lulu pokazala svoj idlični ogralski talent. Prepričala nas je v življenjsko naivnost in večno iskanje pravega moškega s svojo izredno doživeto interpretacijo vloge. Tukaj pravzparav ni kaj dodati. Slabše se je odrezal Vlado Novak kot dr. Fraz Schon. Očitali bi mu nepristno igro v prvem dejanju, ko nastopi kot moški, za katerega Lulu, čeprav poročena s Schwarzem, pravi: »Ti si moj mož. Ti. Ti.... Vzgojil si me. In če komu pripadam, potem si to ti.... Stori z menoj, kar hočeš. Samo ne zapusti me.« Vse - tudi Lulu - nas napelje na to, da je on moški. V. Novak pa namesto tega odigra učitelja, ki s svojo represijo nad učenci uveljavlja svojo av-toriteto, a je daleč od močne osebnosti, kakršen bi moral biti. S tem nekako tudi ruši dramski tok in doživetje, ko gledalci ne ver- »Če bi se rodil kot ženska, bi bil rad Lulu.« (JanezŠkoJ) jamejo. V 2. dejanju zaigra sproščeno, a premalo za prizor z ubadanjem igle. Podob-no velja za Ano Veble v vlogi grofice Geschwitz, ki ji je šele v 3. dejanju uspelo, da se je otresla stereotipne dramske retorike in zaživela s predstavo. Janez Škof v vlogi Edwarda Schwarza je posrečena inter-pretacija zavestno naivnega umetnika -fotografa, za katerega pa smo dobili občutek, kot da se ne znajde najbolje v svoji vlogi. V popolnoma novi luči pa se nam je razkril ob Olga Kacjan (Lulu) in Janez Škof (E. Schwarz) koncu 3. dejanja, ko je kot demon »odplesal« svoj morilski ples z neverjetnim fanatiz-mom. Odlično. Ivan Rupnik (Alwa Schon), Rado Pavalec (dr. Goll), Pavle Ravnohrib (Rodrigo Quast), Renato Jenček (Fer-dinand), Ivo Leskovec (Casti Piani), Zvonko Funda (Kungu Poti), Brane Grubar (Schigolch), Josipina Babič (dek-lica) in Marinka Poštrak ter Renato TEATER Bodi pametna, Ariadna, imašmajhna ušesa, imaš moja ušesa - naj sprejmejo modro besedo. Ali ni treba najprej sovražiti, dapotem lahko Ijubiš? Jaz sem tvoj labirint. F. Nietzsche, Ariadnina tozba (odlomek) Jenček (angela) so vsak s svojo inter-pretacijo prispevali k popolnemu vzdušju predstave. Spet enkrat (izjemoma) to niti približno ni bila stereotipna, temveč izredno doživeta uprizoritev, ki že kar spominja na film (pa ne slovenski, se razume). Vsi, ki so pri tem sodelovali, so dokazali, da je tudi gledališče prostor, v katerem lahko občutimo del življenja, ki ni samo iluzija, ampak se resnično »odvija« pred našimi očmi. Čes- titamo- NivesKlinc Biba leze, Vfba gre - L del PADAJO DOMINE Festival v Cannesu je poleg komedije zmešnjav okrog Umet-nega raja odkril tudi karikaturo vizije Vibafilma Četudi je kritik Timesa zapisal, da se Raj dogaja nekje na Slovaškem, nesrečna Ve$na Marinčič pa, daje to še en slab slovenski film, po katerem član programskega sveta Vibe -Marcel Štefančič jr. seveda ni pljuval, se je ves cirkus izrodil v parodijo, ki kljub logiki balkanskega natolcevanja in pubertetne profesionalnosti številne ekipe v Cannesu kaže tudi podobo tretje plati: uspeha poslovne politike Viba filma ali spleta srečnih okoliščin? Na finto so namreč padli »naturalizirani Luk-semburžani«, producenti sumljivega slovesa, ki bi v Vibo radi vložili 4,5 milijonov dolarjev za nakup sodobne opreme. Pogodba je že pod-pisana, direktor Vibe - Josip Košuta - čaka le še na podpis kulturnega ministra, Andreja Capudra, ki pred nekaj dnevi o tej stvari še ni imel povsem razjasnjenih pojmov, saj kot pravi »ne ve, kaj sploh sme storiti, kerje to predvsem stvar zakonodaje«. Po drugi strani pa gospod minister Rajko Pirnat meni, »da je zadeva užitna«. Spet po čisto tretji strani pa se lahko pripeti, da ameriški biznismen F. Abbado in njegova kompanjona, Armenec H. Tavitjan in »Francoz« N. Saada (Miha Brun jih ima za Turke) zavoljo predolgega »iskanja rešitve« naših ministrov lepo presedlajo na Madžarsko. Sreča ali nesreča je morda v tem, da ima Viba film le enega ustanovitelja - Kulturno skupnost Slovenije, ki se verjetno ne bo kar na lepem odrekla lastninski pravici. Ali pa; kdo ve, če ne on, v svetišču katerega domuje cvet slovenskih filmarjev. Smešno je tudi, da je Capuder »Vibino cerkev« obljubil ljubljanski duhovščini, ki ji v takšnih primerih ne zmanjka apetita. Cerkev naj bi posvetili že naslednje leto. Iz neposvečenega hrama pa bi nadvse rada spakirala tudi Viba, ki je finančno povsem na psu. Spet splet srečnih okoliščin, bi rekel Josip Košuta. Morebitna sodobna oprema luksem-burškega tria zagotovo ne sodi v cerkev, nekaj denarja bi verjetno kapnilo tudi na račun odškodnine, saj je Viba vsa ta leta veselo krpala luknje časa v svoji postojanki. Tako so vsi pogledi uprti v Brdo pri Kranju, kjer naj bitoilo novo zavetišče te producentske hiše. Kot alter-nacija pa obstajajo Črnuče. Pogodba s tujimi partnerji, po kateri naj bi Viba imela (seveda) najmanj 51 % delež v firmi, ima tudi klavzulo, v kateri so tuji sovlagatelji obljubili polno materialno podporo pri snemanju dveh slovenskih filmskih projektov iz vsakoletnega programa. Čeprav Košuta zatrjuje, da pogodba omogoča perspektivo slovenski kinematografiji, bolj skeptični poznavalci tovrstnih zdrah opozarjajo na nevarnost, da bi »nova« Viba utegnila postati ekspozitura luk-semburških producentov, (ki imajo, mimogrede, v Franciji dve producentski »oporišči«: Swanie productions in Kathala productions, lahko pa jih dobite na naslovu: 16 Rue de Marignon, 57008 Paris). Pogodbi, s kom in kakršnakoli že je, bi lahko rekli pilula proti agoniji, iz katere trenutno štrli slovenski filmski monopolist. V opremo se ni kakšnih petnajst let nič posebnega vlagalo in tako je sedaj potrebno zamenjati tonski studio, ki naj bi le še po čudežu funkcioniral, v isto kategorijo spadajo montažne mize, ki »žro« filmski trak, pa svetlobni park, kamere, oprema v studiu... Umetni raj Karpa Godine naj bi tako bil zadnji projekt, ki so ga sčarali s to opremo. Kakšno čarovnijo bo uporabila vlada pri ratifikaciji pogodbe, pa je že stvar povsem drugega okusa in po stari navadi tudi - časa. Ker si nekje, daleč od tod, dopovedujejo, da je čas denar, se lahko zgodi, da Viba film. ostane brez slednjega, režiserji pa brez naslednjega. Da o ostalih niti ne govorimo. Hm! Hudiča, zakaj pa ne? In to prav o vseh ostalih - z estetsko manj bleščečega zornega kota. V naslednji številki. Bojan Krajnc foto: Milan Mrčun Zvrhano polne Križanke, uro in tričetrt glasbe in približno tisoč Ijudi pred vrati Plečnikove mojstrovine so osnovne značilnosti nastopa Nicka Cavea. Le redko se zgodi, da je avditorij v Križankah kdaj tako črn, kot je bil ta večer. Zato je bilo skoraj nezaslišano, da se je zvezda večera pojavil na odru v svetli obleki. Vendar je kljub temu zadovoljil veliko večino prisotnih. Ob zadovoljivi luči in dobrem zvoku je začel s hitom The Mercy Seat ter nadaljeval s skladbami z novega albuma The Good Son. Spremljevalna zasedba The Bad Seeds je v kompletni zasedbi na prejšnjem Ljubljanskem nastopu delovala bolj prepričljivo, glavno vlogo pa je ob Caveu tudi ta večer odigral kitarist Blixa Bar-geld, drugače član berlinske zasedbe Eis-turzende Neubauten, ki na odru in v glasbi deluje prav minimalistično, vendar neverjetno efektno. Spremljevalna zased-ba je torej korektno opravila svoj del nastopa, česar pa ne bi mogli reči za Cavea. Opazno nihanje znotraj koncertnega dogajanja je verjetno še bolj potencirala razlika v strukturi novih in starejših skladb. Koncert oz. tok večera torej ni bil najbolj posrečen, vendar mu ob tem ne bi mogel očitati karkoli konkretnega - stvari so mu pač malce ušle iz rok in to je vse. Tako sem lahko doživel nekaj zanimivih stvari: od skoraj šlagerskega pozibavanja na eni do energične in prepričljive izvedbe, kakršna je zanj tudi značilna. Ravno ta dva ekstrema sta zato razbila koncert, ki bi lahko bil odličen. To seveda ne pomeni, da ni bil dober - večer je bil, razen neverjetne gneče, izredno prijeten, pa kljub temu nič več kot to. Cave se je pri izboru skladb za nastop omejil na novega in predvsem prejšnja dva albuma, Tender Prey in Your Funeral My Trial ter kompilacijo Kicking Against The Pricks, ter tako pokazal, da je še vedno roker in da stvari tako tudi dela. Odklon, ki ga je nakazal z zadnjo ploščo, je tako obvisel STUDIA HUMANITATIS SE NE DAJO V Cetrti letnik zbirke Studia humanitatis, ki je slovenska kul-tura ne more več pogrešati, če hoče biti sodobna, se izteka. Pravkar sta izšli deli Meyerja Schapira Umetnostnoz-godovinski spisi in Johna L. Austina Kako napravimo kajz besedami. Prehode iz an-tike vfevdalizem Perryja Andersona bodo naročniki dobil že pred 15. avgustom: z njimi bo četrti letnik sklenjen. Na vrstije potem takoj že peti, na katerega se je še vedno mogoče naročiti. Knjige bodo začele izhajati poleti: Bianchi-Bandinelli (Od v zraku. In ker le-te na teh straneh še nismo omenjali naj povem, da je dober vendar označuje novo obdobje v delu in seveda njegovem življenju. To dvoje se namreč pri tem glasbeniku izrazito prepleta, tako da je po novi plošči The Good Son Caveova življenjska vizija svetlejša in bolj optimis-tična. Morda je tudi tukaj del krivde za "dvojni" nastop, sedaj že mega glasbenika. Na koncertu je vsekakor postalo jasno, da Caveovi najboljši momenti šele prihajajo. Ali pa so že bili; bogvedi. Sicer pa prepustimo zadevo času. IgorIvanič StUmA HUMANITATlS helenizma do srednjega veka) in -KONČNO! - ROLAND BARTHES (Retorika starih; Elementi semiologije) sta ze v korekturah, ostali (Ingarden, Leroi-Gourhan, Veyne, Gombrich) pa tik pred tem. Dasiravno inštitucije, ki podeljujejo nacionalne nagrade, praviloma nagrajujejo izvirna »slovenska« dela (iz prepričanja, da Slovenci predejo, kar ie predejo, sami iz sebe, brez stika z drugim svetom), pa so tokrat naredili izjamo. Gregor Moder, prevajalec monumental-nega dela nove zgodivine, opusa Fernanda Braudela Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem (3 deli, 6 zvez-kov), je dobil Zupančičevo nagrado s področja književnosti. NICKCAVE, i^^^^^yji|ii^«^ ...se vrnimo od konca proti začetku. Andy Warhol je bil za nekatere umetnik, za druge šar-latan, za tretje manipulator. Tako ali drugače, vsekakor se je oklical za pop artista in v to prepričal še tiste, ki tega niso verjeli ali so o terti dvomili. Hkrati mu je uspelo ustvariti neke vrste misterij okoli svojega početja in bivanja. Njegovo ime in življenje, predvsem začetek njegove ar-tistične kariere, sta tesno povezana z obemi imeni iz uvoda ali bolj natančno s skupino Velvet Underground. Zasedba je bila tipičen predstavnik njujorškega glas-benega undergrounda sredi šestdesetih, Andy Warhol pa je v prvih treh letih delovanja uspel imenu Velvet Under-gruond dodati kultni prizvok. Poskrbel je za imidž, oblikoval je ovitke plošč, ki jih je hkrati pomagal producirati; seveda pa je bistvena njegova vloga mecena skupine. Po treh letih sodelovanja s skupino je šel svojo pot in lansko leto umrl tako, kot je živel - osamljen sredi množice. Povod tega pisanja je seveda plošča. Gre pa za projekt dveh kolegov iz skupine Velvet Underground. Prvo sodelovanje po razpadu skupine se ni zgodilo niti prez-godaj, niti prepozno. Lou Reed in John Cale sta v tem času popolnoma odrasla ter naredila album, ki sta ga posvetila An-dvju Warholu (jasno!). Izdelek stanaslovila Songs For Drella (gre za enega od šestdesetih Warholovih vzdevkov, drugače pa je beseda skovanka iz dveh: Dracula in Cinderella); dokaj posrečena izbira vzdevka, ki je HOMME FATALE ou Reedje ime, ki ob besedi rock pomeni in pove -Jres veliko. Malo manj Vam verjetno pove ime John Cale, še manj pa Andy W/arhol. Vsekakorpa ni lepo soditi, zato... seveda poskus označitve oseb-nosti, kakršna je bil Andy War-hol. Podoben poskus sta torej izvedla tudi omenjena glas-benika. Na album sta uvrstila petnajst skladb, ki so tekstov-no nekakšen subjektivni pov-zetek Warholove življenske poti. Vseh petnajst sta napisala in odigrala sama, poleg tega sta poskrbela za produkcijo in vse ostalo. Torej popolnoma av-torski projekt dveh glas-benikov, ki se je udejanil v Brooklynski cerkvi Sv. Ane ob koncu lanskega leta. Posnetek ste lahko videli tudi na avstrijski TV, zapis na plošči pa je posnet v studiju in se bistveno razlikuje od njujorškega nas-topa. Nekomercialna, vendar kljub vsemu priljudna glasba deluje res zrelo, narejena pa je z dobršnjo mero intelekta, ki ga pri Louu Reedu lahko zaznamo že od začetka njegovega delovanja. Kljub kombinaciji kitare in klavirja ali kitare in viole torej polna in zanimiva godba, ki od povsem umirjenih tonov prehaja do energičnih, skoraj živčnih pasusov znotraj posameznih ali različnih skladb. Na ta način Reed in Cale odlično ustvarjata, za Warhola tako značilno, dinamiko ter tako uspešno razgibata tričetrturno dogajanje. Odlična plošča, pri poslušanju katere zmoti le malce preveč očitno glorificiranje Warholove oseb-nosti. Vendar Reedu in Caleu tega ne gre zameriti; sta ga imela pač rada. Songs For Drella je torej dobra plošča, daleč od kakršnih-koli trendov. Je ena od tistih, ki so dobre za zmeraj. Igor Ivanič KARANTANIJA PREDSTAVLJA France Pibernik: TEMNI ZALIV FRANCETA BALAN-TICA, Slovenska knjiga, Ljubljana 1990. Monografija 0 pesniku, ki ga literama zgodovinapresoja bodisikotliterata na napačni ;$trani bodist kot literata iz »ognja grozc«. Balantič pa najbrž fti fie eno ne drugo, tcmveč jeodenrtajvečjihslovemkih lirikov, ki m časa : življeuja ni dočakai ižida svojt pesniške zbirke ^MUZEVNA STEBLIKA (1942). Tudi kasnejše izdaje ttjegovih »zakladov« niso uspclc predstaviti pemM kot pesnika, kaj šele kot Sloveka, ki ga je v smrt pahaila ognjena groza, vihrajoča ttad tataata&Evtopo. Tisto. kar ni Slo od rok Mitji Mejaku in PranSku Bohancu ter kasiieje tudi Tinetu Debeljaku, je »splavalo« Francu Piberniku. Le*ta upošteva predvsem literarna izhodiSča in Balantiča prcdstavlja kot skrajno refleksivnega in reHgtoznega lirika. TEMNi 2AL1V FRANCETA BALANTIČA puš6a ob robu njegova politična prepričanja, kar je navsezadnje tudi in edino prav. CARUGA - PRVI YUGO VVESTERN Najbolj razkošen in najdražji jugos-lovanski film tega leta je posnet in začela se je faza obdelave. Za film že sedaj lahko trdimo: 1. Čaruga je avanturistična zgodba, kakršne jugoslovanska produkcija še ni imela. Film so snemali osem tednov, z ekipo 85 vrhunskih filmskih profesionalcev, ki imajo že izkušnje pri ameriških filmih. Boris Čeriti: PREKLETSTVO DVOGLA VEGA KONJA, Samozaložba* Ljtibljana, 1990, Še eden izmed prvencev, ki je izšef v samozaložbi a nt ntČ novega, MajnovejŠe pri vsem tetn je, da gre tokral za prozno deio Borisa Čerina, PREKLETSTVO DVOGLAVEGA KONJA. Delobi morda iahkooznačili celo kot roman, toda s tem bi napravili krivico tistimtj ki romanedcjanskopiŠejo.Čerinovaprozajeneke vrste sci/fi z vsemi ustreznimi fjlozofskimi in. spoznavno-etničnimi komponeotamu Estetike je resda bolj malo, zaradi Česar pa je zgodba toliko močnejša. Katastrofa, kt sebliža zenjiji! nastopa v obliki Kanje, zla, ki se veduo botj razraSča. Ni kaj sodobna tematika in dvomim^ da bo uspeta privabiti in morebiti celonavduSiti bralce. Filip Arijes: ESEJIO ISTORIJI SMRTINA ZAPADU: od srednjega veka do naših dana. Rad,Beogmdl989. Vsekakor zanimiva knjiga. Smrr na zahodu je nekaj povsem dragega kot smrt na vzhod ftavzaprav pomeni smit za zahod vprašanJ! kafeo se smrti izoguitt. S tem vprašanjem sej^ strofeovtto ukvaijal Philippe Aričs tn prišel