Spomin na naše v tufini K izseljenski nedelŁ 8. decetnbra V sto in sto slovenskih družinah na iz> se]jensko nedeljo zažlvi spomin na tisto uro, ko je odhajal izpod domačega krova v svet oče, sin, sestra, brat. Odhajal je s prisiljenim pogumom na ustih., da ne bi <Hsto podrl že itak skrušenih src svojih domačih, a z bridkostjo v srcu in s pritajeno solzo v očeh. Odhajal je s hrepenenjem v duši — ne po tujini, ampak z mislijo na trenutek, ko bo zopet zavihtel domači zemlji klobuk v pozdrav. In tega svidenja dostikrat le ni hotelo bitl. In domači so koprneli, Čakali dneve, da se zopet vrne, in cetudi bi prišel strgan, . lačen, praznih rok — le da bi prišel... In kdo more razumetl hrepenenje onih v daljni tujini po hišici očetovi... A zgodilo se je ne redko kdaj, da je prišlo namesto očeta, sina, drobno pisemce s sporocilom: zasulo ga je globoko pod zemljo. čul sem takrat vdovice jok: Moj Mate, jo, moj Mat«. Pel je veliki zvon — Moj Mate, jo, moj Mate. Hamburg, Hamburg, kliče Jl zvon.., tam Jl v smrt omahnil je sin, oolze nobene, boll ni za njim, znamenja ni za grob njegov. (župančičeva »Duma«) Zopet drugi se ji je zgubil, zgubil tako, da mati doma je plakala: Bolje, da bi rojen ne bil. Vrgel je proč vero očetovo, poteptal vse, kar mu je bilo prej sveto, pogazil zakon narave, zakon Boga. Toda vi, ki berete te vrstice o izgubljenih svojih bratih v tujini, ne vrzite kamna v nje. Vedtino vsi: da bili so zapeljani! Pred leti so ponesli luč s seboj v svet, toda vihar sveta je bil silen, ugasnil jim je luč in danes tavajo v temi. Ne vsi, le nekateri. — Mi pa se vprašajmo odkritosrčno: ali smo storili dolžnost do njih? Še ena slika vstaja danes pred nami. V prvih povojnih letih je naše izseljenstvo zelo naraščalo, zlastl v severozapadne evropske države; zadnjih deset let pa se jih je moralo silno veliko vrniti v domovino, ker ni bilo v tujini več zaslužka. Svoje naj- praJveCjo angle&ko potnlSko tedjo »Queen Mary« gpremljajo na povrat- ku h Njujorka vojne ladje boljše moči, svoja inlada leta, svoje zdravje so pustili tujim ljudem, življenje so si skrajšali s težkimi napori, sedaj pa, ko jih ne morejo vec rabiti, morajo oditi. Kot limono so jih marsikje izželi, nato jih. pa vrgli kot nerabno lupino čez mejo. Če domovina za svoje, ki so bili večkrat izpostavljeni samovolji delodajalcev, ni storila svoje dolžnosti, če se ni dovolj pobrigala za njihove socialne pravice, za primer onemoglosti, ali je bilo potem kaj čudnega, če je pri naših izseljencih večkrat popustil tudi domovinski čut? Slika naših v tujini bi bila nepopolna, če bi jo gledali le od te strani. Saj je med njimi tudi silno veliko lepega. >Tujina se diči z deli njihovih rok.« Ce je naš človek v tujini prišel v ugoden okoliš in je domovina poslala za njim pravočasno učitelja, vzgojitelja, duhovnika, potem smo doživljali večkrat to-le razveseljivo dejstvo: globoka vernost okolice je zelo ugodno vplivala tudi na naše izseljence. Beležimo primere izrednega verskega razmaha in poglobitve med našimi rojaki, kakor jih niti v domovini nismo vedno vajeni. Saj so ponekod organizirani pravi Ijudski misijoni za naše rojake v tujini in zgodilo se je, da so prihajali k pridigam z avtobusi, s taksiji, s kolesi po več deset kilometrov daleč; velikonočna jutra z »vstajenjem«, ko pokleknejo vsi k prejemu sv. obhajila, obhajajo ponekod po svetu naši Slovenci še lepše in globlje doživeto, kakor marsikje doma. Da so si postavili naši Slovenci na tujih tleh lastne cerkve, da prispevajo k vzdrževalnini svojega dušnega pastirja, da hodijo njihovi otroci dnevno v cerkev in nesejo s seboj zajtrk ter ga pred pričetkom pouka v šoli použi« jejo — samo, da morejo biti zjutraj prl mizi Gospodovi — vse to jasno priča, da je ponekod versko življenje globoko usidrano, in sicer tam, kjer je domovina za to pravočasno poskrbela. K sončnim dnem moramo prišteti tudl vse lepe dneve, ko se naši rojaki kot ena družina zbirajo k verskim in narodnim proslavam. Kaj je prava ljubezen do domovine, more človek doživeti ob proslavah narodnega praznika, kakor jih prirejajo naši v tujini, ko se ziblje njihova pesem po dvorani: Gor čez izaro, gor čez gmajnico, kjer so me zibali mamica moja... Ali pa ona: Oj hišica očetova, kjer tekla mi je zibelka ... In se jim pri prepevanju lesketa solza v očeh ... Tako naši bratje. — In mi? Sveta Cerkev bo spregovorila v nedeljo. Povedala bo na glas, da bo lahko slišal* vsak, ki pravi, da je kristjan: Dolžnost 1 jubezni, ki nas veže, nam veleva, da se spomnimo svojih bratov in sestra v tujini! Če zbiramo za afriške misijone, če imamo skrb za pogane ln za one, ki žive v razkolu, nič manjša ne sme biti naša ljubezen in skrb za brate naše lastne krvi, ki bijejo zunaj v svetu težek boj za vero in poštenost. Molimo zlasti prvo adventno nedeljo k dobremu Očetu, da pošlje svoje angele, ki naj varujejo in čuvajo naše izseljence po vsej krajih sveta!