27 spodnja stran listov je pri tej vrsti paj- čevinasto dlakava. Njena razširjenost pri nas ni dobro poznana. Ena izmed vrst vlažnih skalnih razpok je mlečnobeli oklep ( Androsace lactea). Rodovno ime izvira iz grščine in po- meni moški ščit ( aner = moški, sakos = ščit), pridevek lactea pa se nanaša na belkaste venčne liste. Mala jegličevka ima bele cvetove, ki so v malocvetnem kobulastem socvetju nameščeni na dol- gem stebelcu. Pri nas boste vrsto našli le v Kamniških Alpah in v Karavankah vzhodno od Košute. Rastlina se v Alpah pojavlja zelo razdrobljeno, uspeva pa tudi v pogorjih Španije, v Karpatih, Di- naridih in balkanskih pogorjih. Druga vrsta senčnih vlažnih razpok je četverozobi slanozor ( Heliosperma pusillum). Ime rodu se nanaša na seme- na ( sperma v latinščini pomeni seme), ki imajo na obodu kratke izrastke (papile) in zato spominjajo na sonce ( helios). Za rod so značilni belkasti (redko rožnati) krpati venčni listi, ki imajo privenček. Četverozobi slanozor je razširjen v go- rovjih južne in deloma srednje Evrope. Botaniki so opisali več podvrst, ki ima- jo bolj omejeno razširjenost. V hribih pogosteje od četverozobega srečamo planinski slanozor (H. alpestre), ki ima nekoliko večje cvetove, cvetoči poganj- ki pa pri njem izraščajo obstransko iz jalovih poganjkov (pri četverozobem izraščajo ovršno). Vrsta je razširjena v Vzhodnih Alpah in Dinaridih. Še ena klinčnica je hayekova lepnica ( Silene hayekiana). Vrsta je bila po- imenovana po Augustu Hayeku, avstrij- skem botaniku, ki je znan predvsem po raziskovanju flore Kamniško-Savinjskih Alp. Skupaj z Alfonzom Paulinom je le- ta 1905 izdal delo Flora der Sanntaler Alpen (Flora Kamniških Alp), kasneje pa samostojno v dveh zvezkih še delo Flora von Steiermark (Flora Štajerske). Hayekova lepnica je rastlina skalnih razpok. Je šopasto razrasla, na posa- meznem steblu pa ima po navadi le po en cvet. Za razliko od zelo podobne ka- mnokrečne lepnice (S. saxifraga), kjer je čaša daljša od venčne cevi, čaša pri hayekovi lepnici ne presega venčne ce- vi, tako da je tudi plodna glavica v ce- loti zunaj čaše. Medtem ko je hayekova lepnica razširjena le v JV Alpah (z nekaj izjemami) in Dinaridih, je kamnokrečna lepnica bolj pogosta. Karpatska majnica ( Antennaria carpatica) je majhna dvodomna košarnica. Latin- sko ime rodu se nanaša na prašnike, ki štrlijo iz cvetov moških koškov in spo- minjajo na tipalke žuželk ( antenna = Verjetno bi vsi obiskovalci gora pre- poznali planiko, clusijev svišč, mur- ko, materino dušico ... Nekatere ra- stline cvetijo visoko v gorah precej zgodaj, zato pogosto opazimo le nji- hove liste. Spet druge vrste rastejo v vlažnih skalnih grapah, kamor v go- rah po navadi ne zaidemo, zato nam ostanejo skrite. Nekatere rastline pa so pri nas redke, zato pogosto za- man iščemo njihovo ime v slikovnih priročnikih. V nadaljevanju so tako predstavljene tiste vrste, ki jih redko srečamo oziroma o katerih še ni bilo veliko napisanega. Kosmatulje ( Saussurea sp.) so med ra- stlinami, ki jih redko opazimo. Rod da- nes obsega do 400 vrst, večina je raz- širjena v gorovjih Centralne Azije, v Evropi (in tudi pri nas) pa uspevajo 3 vrste. Med njimi pritlikava kosmatulja (S. pygmaea) raste najvišje, predvsem med čvrstim šašjem na kamnitih tratah, in je, kot pove že njeno ime, najmanj- ša. Njeni listi so črtalasti, medtem ko so listi večje dvobarvne kosmatulje (S. discolor) jajčasti do suličasti. Listi sle- dnje so na spodnji strani gosto belo dlakavi (belo polsteni), od koder izvira tudi njeno ime. Obe vrsti pri nas uspe- vata v Julijskih in Kamniških Alpah ter Karavankah, a ker rastline rastejo po- samezno, jih zlahka spregledamo. Dvo- barvno kosmatuljo lahko avgusta naj- lažje opazite na Tolsti Košuti. Pri nas naj bi uspevala tudi alpska kosmatulja (S. alpina), ki je podoba dvobarvni, le Manj poznane rastline naših alp Besedilo in foto: Špela Novak Pritlikava (levo) in dvobarvna kosmatulja ( Saussurea pygmaea, S. discolor). (foto desno: Alenka Mihorič) Cvet in listi mlečnobelega oklepa ( Androsace lactea). 28 tipalka). Majnice so najbolj razširjene v Severni Ameriki, v Alpah in pri nas pa uspevata dve vrsti. Od bolj pogoste navadne majnice (A. dioica) se karpat- ska loči po svetlo rjavih ovojkovih listih (pri navadni so le-ti rožnati ali beli), rastlina pa nima pritlik, zato po navadi opazimo le posamezne rastline. Rastlini ustrezajo zakisana tla, zato njena naha- jališča pri nas niso pogosta, najdemo jo predvsem v Julijskih Alpah, nekaj ra- stišč pa je znanih iz Karavank. Junija v skalnih razpokah zacveti rume- no milje ( Paederota lutea), manj znana sorodna vrsta iz Posočja pa je modro milje (P. bonarota). Od rumenega ga enostavno ločimo po barvi cvetov, listi pa so bolj mesnati. Kjer vrsti rasteta skupaj, lahko pride do križanja, križanci pa imajo rumenkasto do umazano vijo- lično barvo cvetov. Obe vrsti sta vezani na karbonatna tla. Medtem ko rumeno milje najdemo v vseh slovenskih Alpah kot tudi v soteskah izven Alp, modro milje pri nas uspeva v dolini Koritnice, nad dolino Tolminke, v Trenti, na Rde- čem robu in morda še kje na primorski strani Julijskih Alp. Vrsta pri nas doseže vzhodno mejo svoje razširjenosti; raz- širjena je od Lombardije (reka Oglio) v Italiji do Julijskih Alp, nekaj oddaljenih nahajališč je znanih tudi iz Severnih apneniških Alp. Latinski vrstni pride- vek modrega milja bonarota je posve- čen senatorju Firenc Filippu Bonarotu (1661–1733), zaščitniku botanika in mikologa Antonia Michelija. Modro milje (Paederota bonarota) pod Visoko polico (Cima delle Cenge, Italija). Cvet hayekove lepnice (Silene hayekiana). Četverozobi slanozor ( Heliosperma pusillum) v pogorju Wilder Kaiser na severu Avstrije. Latinsko ime Heliosperma se nanaša na obliko semen (desno spodaj). Ovojkovi listi pri karpatski majnici ( Antennaria carpatica) so svetlo rjavi.