------   18   ------
Lipa.
Ko so se ženili moj stari oče, so posadili pred biso dve mlade lipi; menda jedno za se, drugo pa za svojo nevesto. Minulo je dve manj ko 50 let, odkar so živeli veseli v srečnem zakonu; lipi ste tudi lepo rastle, poganjale vsako leto listje na novo in cvele prijazno. Dobili so stari oče sina, njihov sin pa četiri sine in ravno toliko hčeri. Med četirimi sini sem bil jez pervak. Le malo se morem spomniti svoje stare matere, vendar to dobro vem, kako lepo so me tažili in nosili na rokah, če sem jim s krikom naganjal. Tudi na leseni klopi pod svojo lipo so pogosto z mennj v naročji sedeli. Al neusmiljena smert je prišla po njih, ter vzela mojemu dedu zvesto tovar-šico, mojim roditeljem dobro mater, meni pa skerbno pe-sternjo. Nisem se ravno nič zmenil za to; vsi domači so se jokali, al jaz nisem vedil zakaj. Po smerti svoje žene so živeli stari oče še sedem let. Bolj pogosto kakor poprej so hodili pod lipo počivat, pa le pod ono, ktero so bili posadili svoji ženi. Jaz sem bil navadno ž njimi, in sem se veselo po ledini pred njihovimi nogami igral in kotal, v tem ko so oni prav zamišljeni bili. Pogosto so jih pripravile moje otročarije k smehu, pogosto jih je razveselil moj bistri pogled, pa vidilo se jim je, da je bil njihov smeh le prisiljen; dostikrat so se jim vlile debele solze iz oči, akoravno so se smejali. Mislili so si, kako veselo je nekdaj bilo, ko ste lipi še mlade in slabe bile, — kako žalostno je pa sedaj, ko ste velike in terdne. Ko sem bil nekoliko odrastel, bi bil rad vedil, zakaj ste jim lipi tako mile; sadja nisem nikoli vidil na nju, akoravno ste lepo evele vsako leto. Bolje bi bilo, sem si mislil, da bi ondi rastle češnje ali slive, kjer stojite lipi košate, in jemljete prostor drugim hasnovitišim drevesom. Al stari oče niso tako mislili; bili so korenit Slovenec, in vedli so, kaj lipa Slovencom velja. Sedaj tudi njih ni več, ali lipi se mogočne stojite, vsako spomlad cvetete na novo in dajete marljivim čbelieain obilno hrano; mene pa spominjate »rečnih dni detinskih let in starodavnosti slovanske.
Kakor je Nemcom hrast, tako je Slovanom 1 i p a v obče posvečeno drevo. Kakor se oni sponašajo z mogočnim hrastom, ravno tako se sponašamo mi s prijazno lipo. Kako lepo je viditi cerkvico, ktero mogočna stara lipa s svojimi orjaškimi vejami tako rekoč štiti in varuje, da hi se ji kaj zalega ne primerilo. V nekterih krajih ima vsaka cerkev^ skoro vsaka hiša svojo lip >. Mnogo krajnih, pa tudi mnogo osebnih imen je po njej izpeljanih, kakor: L i p n i c at Lipinjak, Lipnik, Lipež, Lipovšek, Lipič, L i p o v i č i. t. d.
V  hladni senci kake stare lipe se zberejo ob nedeljah in praznikih mlade slovenske deklice, ter veselo popevajo, da veselja poderhtuje serce človeku, ki tega ni vajen. Na Horvaškem se snidejo pod lipami selški starašini, ter se posvetujejo o domačih zadevah in poslovih popravkih). Na Serbskem priderči po opravljeni službi božji pod košato lipo mladež obojega spola, ter pleše svoj omiljeni narodni ples „K o 1 o." — Iz lipovega lesa so si stari Slovani svoje Bogove napravljali, in pri Slovencih se še dandanas pogosto sliši poslovica: „Derži se ko lipov Bog" to je, leseno. Slovenci pripovedujejo, da v lipo kakor tudi v gaber nikoli strela ne vdari; pod lipo namreč je mati božja s svojo čedo počivala, ko je pred sovražniki bežala; pod gabrom pa je vedrila, ko je deš šel.
Slavni naš Stanko Vraz poje v 45. broji svojih „Djulabij:u
Cvetokitna lipo! Koje u svom sardi P e r u n žarkom rukom Nikoč ne pogardi.
V  Zagrebu.                                       A. K. Cestnikov.
-----    19   -----