Misli Print post publication number 100004295 Thoughts NOVEMBER––DECEMBER 2024 ŠTEVILKA – NUMBER 6 LETO – YEAR 73 1 Misli november–december 2024 Vsebina: 3 6 12 13 21 23 26 32 42 45 47 51 54 58 64 66 Dragi in spoštovani rojaki Izpod Triglava Vaši darovi Slovenski misijon Sydney Pismo za Frančiškovo nedeljo Slovenski misijon Adelaide Polovinke Slovenski misijon Melbourne Iz Kraljičine dežele – Queenslanda Maistrovih trideset Delo, potovanje in še kaj Triglav Mounties Zapisi Danice Petrič Razmišljanja – Cilka Žagar Ezopove basni za današnji čas Matica pokojnih PRIDI Prihajaš z jutranjo roso, prihajaš v zarji dneva. Prihajaš s pticami Nove zaveze, prihajaš na krilih vetra, Emanuel. Prihajaš bogat v svojem uboštvu, prihajaš, da nas srečaš. Prihajaš ves blag in usmiljen, prihajaš zaradi naših pregreh. Prihajaš pričakovan v pričakovanju, da Te sprejmemo. Pridi, Emanuel. Fotografiji na naslovnici: Zgoraj: slovenski skupni grobovi na pokopališču Keilor (foto: p. SP) Spodaj: župnijska cerkev sv. Mihaela, Vransko (foto: p. SP) Misli Thoughts – Božje in človeške – Misli Thoughts Religious and Cultural Bi-Monthly Magazine in Slovenian language. Informativna dvomesečna revija za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji | Ustanovljena (Established) leta 1952 | Published by Slovenian Franciscan Fathers in Australia. Izdajajo slovenski frančiškani v Avstraliji | Glavni urednik in upravnik (Editor and Manager): p. Simon Peter Berlec OFM, Baraga House, 19 A’Beckett Street, KEW VIC 3101 | Tehnični urednik (Production Editor) in računalniška postavitev: p. David Šrumpf OFM, Kew | Naročnina, darovi in naslovi: Angelca Veedetz | Stalni sodelavci: p. David Šrumpf OFM, p. Darko Žnidaršič OFM, Florjan Auser, Mirko Cuderman, Tone Gorjup, Martha Magajna, Cilka Žagar, Katarina Mahnič | Skupina prostovoljcev v Kew pripravi Misli za na pošto. | Naslov (Address): MISLI, PO Box 3200, KEW VIC 3101 | Tel.: 03 9853 7787 | E-mail: slomission.misli@gmail.com | Naročnina za 2025 je 60 avstralskih dolarjev, zunaj Avstralije (letalsko) 120 dolarjev | Naročnina se plačuje vnaprej; ne pozabite napisati svojega imena in priimka! Bančni račun pri Commonwealth Bank v Kew: MISLI, BSB: 06 3142. Številka računa: 0090 1561 | Poverjeništvo za MISLI imajo slovenski misijoni v Avstraliji | Rokopisov ne vračamo | Prispevkov brez podpisa ne objavljamo. Za objavljene članke odgovarja avtor| Tisk (Printing): Distinction Press, Simon Kovacic, Melbourne. Misli na spletu: Florjan Auser https://www.glasslovenije.com.au. Tam kliknite na MISLI. | ISSN 1443-8364 2 Dragi in spoštovani rojaki! Adventni čas, v katerega bomo kmalu vstopili, je čas, ki je namenjen prav pričakovanju. Krščansko pričakovanje v adventu in potem praznovanje božiča ni odvisno od daril in okraskov. Resnično lepoto praznika prinesejo duhovna doživetja, srečanje z živim Bogom in poglobitev pristnih medčloveških odnosov. V adventnem času se zato trudimo pripravljati za božič predvsem svoje srce, urejamo odnose v družini, da bi bili prisrčni, topli in vredni človeka – predvsem pa vredni Boga, ki prihaja. Ko se odpravljamo v planine, moramo že od samega začetka premagati nešteto ovir; poiskati primeren čas, primerno opremo, in se ukvarjati s številnimi drugimi podrobnostmi, da bo vse potekalo varno in brez zapletov. Marsikdo že med temi pripravami izgubi pogum in spozna, da je bolje ostati doma, pozneje pa mu je žal, ko mu drugi pripovedujejo o nepozabnih doživetjih. Res, vse težave in vse skrbi so bogato poplačane, ko se človeku vrh gore po premagani poti odpre pogled v prostrane širjave, in doživi nekaj, kar je z besedami skoraj nemogoče opisati; treba je biti tam. Doživljanje vsakoletnega adventnega časa bi lahko primerjali s takim vzponom na visoko goro. Kako težko je na začetku adventa premagati svojo komodnost; kako težko je najti malo več časa in ga posvetiti poglobljeni molitvi ali prebiranju in premišljevanju svetopisemskih odlomkov; kako težko se je pripraviti, da bi imel več posluha za ljudi, ki morda pričakujejo mojo pomoč – morda samo lepo besedo, obisk, nekaj trenutkov dragocenega časa ... Toda, če te različne ovire premagamo, potem dobi naš advent nove razsežnosti, ki so sicer skrite in očem nevidne; potem bistvo našega adventa ni samo venček s štirimi svečami, razsvetljena in okrašena ulica z neštetimi izložbami in sto drugih zunanjih motenj. In presenečeni bomo na koncu zaslišali klic: Glejte, oznanjam vam veliko veselje! Ne po pošti, ne po telefonu, ne po internetu, ne po radiu, ne po televiziji, temveč po angelu, nebeškem glasniku, ožarjenim z nebeških sijajem. Glejte, oznanjam vam veliko veselje! Ne suhe reportaže, ne praznega obvestila, ne presenetljive novice, ne izvrstnega političnega komentarja, ne novice o veliki nesreči – temveč evangelij, veselo sporočilo, da smo odrešeni, besedo resnice in življenja. Glejte, oznanjam vam veliko veselje! Evangelij – uresničen v Jezusovih besedah in dejanjih. Gospod me je poslal, da oznanim odrešenje ubogim. Blagor 3 vam, ki sedaj jokate, zakaj smejali se boste. Tvoji grehi so ti oproščeni. Ne boj se mala čreda. Žena, svoje bolezni si rešena. Božji Sin je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. Glejte, oznanjam vam veliko veselje! Sprejmimo veselo oznanilo kot pastirji, ohranimo ga v svojih srcih kot Marija, ponesimo ga s svojimi besedami kot angeli pastirjem: Glejte, oznanjam vam veliko veselje! Življenje radi primerjamo s potovanjem, med katerim čas tako hitro in neopazno mineva, da se tega mi, potniki 21. stoletja, komaj zavedamo. Kmalu bomo spet prispeli do mejnika starega in novega leta. Morda smo kot potniki pogledali skozi okno časa in začudeno ugotovili: Tukaj smo že! Da, tukaj smo! Ob takih mejnikih stopi pred nas skrivnost časa. Pred najstarejšimi egipčanskimi piramidami rečejo vodniki turistom: »Skozi te kamnite oči vas gleda tri tisoč let človeške zgodovine!« V planinah, med skalnimi vrhovi, lahko rečemo: »Z gorskih grebenov nas gledajo milijarde let zgodovine naše Zemlje.« Če se ozremo v nebo, smemo reči: »Skozi zvezde nas gledajo bilijoni let zgodovine vesolja.« Obdani smo s skrivnostmi. Za nami bo kmalu skrivnost preteklega leta. Samo s spominom se bomo ozirali nanj, nazaj več ne moremo. Kar je preteklo, ni več naše. Preteklo leto smo prejeli od Boga. V noči starega in novega leta ga vračamo Bogu, moramo ga vrniti. Preteklo je dobilo pečat večnosti. Kakršno je leto bilo, takšno bo ostalo; nespremenljivo, okamenelo, dobro ali slabo. Preteklosti ne moremo spremeniti. Ostal bo le spomin in rekli bomo: bilo je lepo, zgodilo se je leta tega in tega. Če je skrivnost preteklega leta za nami, pa je pred nami skrivnost novega leta. Ne vidimo naprej, ni še povsem naše. Lahko samo ugibamo in se sprašujemo: Kaj nam bo prineslo? Ali ga bomo preživeli? Bo srečnejše, boljše? Gremo v negotovost, toda ne na slepo, ampak s spoznanjem, da nam je doslej pomagal Bog, in z upanjem, da nam bo še naprej pomagal. Pregovor pravi: Čas je zlato. Danes slišimo: Čas je denar. Za kristjane pa velja: Čas je milost, je Božji talent, ki nam ga Bog zaupa, da z njim pridobimo nove, lepše, obilnejše talente. Čas je božji nagovor in priložnost za naš odgovor. Zato je novo leto več kot samo gospodarsko ali politično leto, več kot računska razdelitev po mesecih, tednih, delavnikih in prostih dnevih; je Gospodovo leto. Njegova vsebina je naša duhovna rast; naše prizadevanje za mir, pravičnost, medsebojno ljubezen in edinost; njegova vsebina je naše iskanje resnice; naša služba Bogu in ljudem. Vsi tožimo, da nimamo časa. Pomanjkanje časa je sodobna bolezen, iz katere pogosto rastejo medsebojna napetost in nerazumevanje, naša zaprtost in 4 4 zagledanost vase, naš egoizem, ki mu tako odločno pridružujemo svoj absolutni »prav«. Ne utegnemo drug drugega sprejeti, poslušati in razumeti. Nimamo časa za iskren pogovor, v katerem bi se drug drugemu odprli, izpovedali in se zares spoznali. Odpadla bi marsikatera obsodba, sumničenje in nezaupanje. Zaradi pomanjkanja časa znamo človeka na lep način odpraviti – z darilom, denarjem, s kratko, naučeno frazo. Pozabljamo, da vsakega najbolj obdarimo, če mu posvetimo vsaj nekaj časa. Takrat mu res damo nekaj svojega, česar nimamo v preobilju. Ko nekomu darujem svoj čas, vem, da sva drug za drugega milost. In za tovrstno darovanje se v letu, ki je pred nami, potrudimo po svojih najboljših močeh. Naj bo leto, ki je pred nami, res milostno; naj bo nova priložnost, da bi živeli in delali še lepše in bolje kot smo doslej. Z zadnjo številko Misli v letošnjem letu 2024 se Vam kot glavni urednik in upravnik zahvaljujem za Vaše sodelovanje ter vse Vaše dobrohotne spodbude pri oblikovanju in vsebini Misli. Želim si, da nas Misli še naprej povezujejo s pisano besedo in fotografijami, in Vas še naprej spodbujam k sodelovanju. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil tehničnemu uredniku Misli p. Davidu Šrumpfu za pomoč, predvsem za računalniško postavitev in oblikovanje Misli. Hvala vsem zvestim sodelavcem, ki jih imensko ne bom našteval, da komu ne bom storil krivice. Velik »Bog plačaj« Vam, ki ste na Misli naročeni, in vsem zvestim darovalcem v Bernardov sklad, ki tako omogočate njihovo izhajanje. Ostanimo še naprej povezani, včasih le v oddaljeni bližini, in bodimo ponosni, da smo Slovenci, ali imamo vsaj slovenske korenine svojih staršev. Frančiškovi bratje (p. David Šrumpf, p. Darko Žnidaršič in p. Simon Peter Berlec), ki smo Vaši sopotniki pod Južnim križem, pred Bogom izrekamo besede blagoslova za Vas, Vam pa izrekamo iskreno zahvalo za vse dobro, ki ga prejemamo preko Vaše ljubezni in dobrote. Vse dobro, z obiljem blagoslova v letu 2025. p. Simon Peter Berlec Prosimo Vas, da pri pošiljanju pisem za revijo Misli upoštevate številko novega poštnega predala. Misli PO Box 3200 KEW VIC 3101 Hvala za razumevanje. 55 IZPOD TRIGLAVA Tone Gorjup SVETO LETO 2025 Papež Frančišek je na praznik Gospodovega vnebohoda s posebno listino Upanje ne osramoti napovedal sveto leto 2025 in nas vse povabil, da postanemo romarji upanja. Uradno se bo rov nekaterih držav. O pomenu svetega leta, ki se nam bliža, je na zadnji seji urada za družino pri Slovenski škofovski konferenci spregovoril nadškof Stanislav Zore. Spomnil je, da izraz »Sveto leto« izhaja iz Svetega pisma. V stari zavezi so vsakih 50 let obhajali jubilejno leto, ko se vse ponastavi na stanje, kakršno mora biti. Med drugim so bili odpisani dolgovi. Pri svetem letu gre po tej analogiji za »resetiranje družbe«. Po besedah nadškofa danes za nas to pomeni vzpostavitev pravičnosti znotraj družin, sosesk, delovnega okolja, skupnosti, države … Brez pravičnosti ni miru. Pravičnost je podlaga za mir v vseh odnosih, ljubezen pa jo še nadgradi, preseže. Več o svetem letu pa prihodnjič. VRH KLEKLOVEGA LETA začelo 24. decembra 2024, na sveti večer, s sveto mašo, ki jo bo na Trgu Sv. Petra v Rimu daroval papež Frančišek. Temu bo sledil obred odpiranja svetih vrat. Po svetu, tudi v Sloveniji in Avstraliji, se bo sveto leto pod geslom Romarji upanja začelo teden dni pozneje s slovesnostjo v stolnih cerkvah v vsaki škofiji. Papež je ob napovedi jubileja poudaril, da je namenjen naši rasti v veri. Opozoril je na revščino po svetu in pri tem bogate narode povabil k odpisu dolga revnim. Obsodil je grozote vojne in spomnil na pravice prebežnikov, pozval pa je tudi k odpravi smrtne kazni. Opozoril je odnos do stvarstva in nesorazmerno uporabo naravnih vi6 Škofija Murska Sobota, župnija in občina Črenšovci, so ob 150. obletnici rojstva Jožefa Klekla (rojen 13. oktobra 1874 v Tišini) razglasili Kleklovo leto. Klekl se je dvanajst let po novi maši zaradi slabega zdravja upokojil in naselil v Črenšovcih ter se posvetil verskemu tisku. Leta 1904 je začel izdajati mesečnik Marijin list, sledil je tednik Novine, pa Kalendar szrca Jezušovoga ... Po prvi vojni je sodeloval v agrarni reformi, se zavzemal za revne kmete, ustanovil hranilnico in zadrugo v Črenšovcih ... Med drugo vojno je bil izgnan. Umrl je spomladi 1948 v Murski Soboti. Od letošnjega januarja so se vrstili številni dogodki, ki so osvetlili življenje in delo tega duhovnika, ki je bil in ostaja po- memben gradnik slovenstva in apostol verskega tiska v Prekmurju. Osrednji dogodek Kleklovega leta je bil prenos njegovih posmrtnih ostankov iz Murske Sobote v Črenšovce, kjer je želel biti pokopan. V dneh pred tem so pripravili znanstveni posvet: Jožef Klekl ob 150. obletnici rojstva in 120. obletnici začetka izhajanja Marijinega lista, na katerem so na različnih področjih osvetlili Kleklovo bogato zapuščino. Sledila je akademija z naslovom: Vračanja in vrnitev. Kot je povedala Andreja Sever, so se na njej vračali k njegovi besedi, kot jo je zapisal pred več kot stoletjem. Tako so krepili svojo vero, narodno pripadnost ter hvaležnost Bogu za vse, kar jim je bilo dano preko njega in njegovega dela. NOVOIMENOVANI KARDINAL VINKO BOKALIČ IGLIČ Papež Frančišek je prvo nedeljo v oktobru razglasil imena 21 novih kardinalov, med katerimi je naš rojak nadškof Vinko Bokalič Iglič, lazarist. Novi kardinali bodo slovesno umeščeni dan pred praznikom Brezmadežne, 7. decembra. Vinko Bokalič Iglič je tretji kardinal, ki je izšel iz povojne slovenske emigracije. Pred njim sta ta naslov prejela torontski nadškof Alojzij Ambrožič (1930–2011), ki je večkrat obiskal Avstralijo in grob svojega strica p. Bernarda Ambrožiča v Sydneyju, ter prefekt Kongregacije za redovnike nadškof Franc Rode, rojen leta 1934. Vinko Bokalič Iglič je bil rojen 11. junija 1952 v družini Vinka Bokaliča iz Mengša, in Pavle, rojene Iglič, iz Prevoj. Vinko se je z bratom Jožetom pridružil lazaristom; leta 1978 sta imela novo mašo. Vinko Bokalič je večino duhovniških let preživel v Buenos Airesu, kjer je skrbel za mladinsko pastoralo, bil rektor semenišča, župnik, misijonar in nazadnje vizitator Misijonske družbe v Argentini. Papež Benedikt XVI. ga je 15. marca 2010 imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu, nadškofiji, ki jo je vodil sedanji papež kardinal Jorge Mario Bergoglio. Vinko Bokalič je ostal pomožni škof do decembra 2013, ko ga je papež Frančišek imenoval za škofa v Santiago del Estero v severozahodnem delu Argentine. Letos, 22. julija, je papež to škofijo povzdignil v nadškofijo ter Vinka Bokaliča Igliča imenoval za nadškofa in primasa Argentine. Papež je s premestitvijo primata iz Buenos Airesa v Santiago del Estero izkazal pozornost do notranjosti svoje domovine in do najstarejšega mesta v državi. Novoimenovani kardinal nadškof Vinko Bokalič Iglič pa je od takrat prvi med škofi katoliške Cerkve v Argentini. KLEKLOVA VRNITEV V ČRENŠOVCE Dan pred obletnico Kleklovega rojstva se je začela slovesnost prenosa njegove 7 krste. Maši v soboški stolnici je sledila žalna povorka vozil, ki je pospremila Jožefa Klekla preko Beltinec in Odrancev v Črenšovce. Pred prihodom na cilj so se oglasili zvonovi daleč naokrog. Sledil je slovesen sprejem, kot je v na- dejal škof, skuša ozdraviti vrnitev njegovih posmrtnih ostankov v kraj, kjer je deloval skoraj štirideset let: »Vrnil se je s častmi na najvišji ravni. In tako je tudi prav. Vrnil se je z dostojanstvom duhovnika in narodnega buditelja. Vrnil se je, da bi nas ohrabril v teh težkih in negotovih časih.« Maši je sledil pogrebni obred, med katerim so krsto položili v nov grob v kripti fatimske kapele v župnijski cerkvi v Črenšovcih. OBISK GROBIŠČ OB PRAZNIKU VSEH SVETIH IN SPOMINU NA RAJNE vadi pri državniških pogrebih; prvič ga je bil deležen duhovnik. Zatem je bila krsta do naslednjega dne, 13. oktobra popoldne, izpostavljena v cerkvi v Črenšovcih. Maša, pri kateri so se ob škofu Petru Štumpfu zbrali škofijski duhovniki, je bila predvsem zahvala za Klekla, ki je po škofovih besedah vidno oblikoval narodno podobo na levem bregu Mure. V tisku, ki se mu je posvetil z ljubeznijo do materinščine in gorečnostjo Kristusovega duhovnika, so ljudje lahko brali skoraj o vsem, kar se je dogajalo v Prekmurju in po svetu. Pri pisanju so ga vodile srčnost, modrost, poštenost in pravičnost. Vzgojil je številne duhovniške poklice in jih oblikoval s pisano besedo. Čeprav je doživljal številne preizkušnje, od bolezni, ponižanja, obrekovanja do groženj obsodbe na smrt in izgona na Madžarsko, ga to ni strlo, je spomnil škof Štumpf. Po njegovih besedah je Klekl jokal, ko je moral zapustiti Črenšovce. To rano, je 8 Ob 1. novembru se ne spominjamo le vseh svetih, ampak obiskujemo pokopališča in se spominjamo naših najbližjih, ki so v večnosti. Zunanje znamenje te povezanosti z njimi je urejen grob, svečka in cvetje; za verne je pa pred vsem tem tudi molitev. Tudi družba kot taka mora imeti spoštljiv odnos do pokojnih, zato polaganja vencev in obiski spomenikov, pokopališč in grobišč s strani tistih, ki predstavljajo državo. Tako je tudi letos politični vrh, na čelu s predsednico Natašo Pirc Musar, na praznik vseh svetih oziroma dan spomina na pokojne položil venec k spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani. Predsednica države je ob tem izrazila željo, da bi uspeli pokopati vse mrtve in zapreti to poglavje slovenske zgodovine. Za medije, ki so prišli na ta kraj, je po polaganju venca povedala: »Včeraj sem bila v majhni vasi Gora v občini Sodražica. Tam so že pred skoraj dvajsetimi leti postavili spomenik vsem žrtvam 20. stoletja, tudi povojnim pobojem. Sprehodila sem se po gozdovih, kjer so odkopavali kosti. Na tem spomeniku v tej majhni vasici je knjiga, ki se zapira. Želela bi si, da tudi na vseslovenskem prostoru to knjigo, to poglavje, enkrat zapremo.« Tega ni rekla brez razloga. Nekaj dni pred tem se je v javnosti znova pojavilo vprašanje: Kdaj bo 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu in »začasno« shranjenih v garaži kočevskega komunalnega podjetja, dobilo temeljno civilizacijsko pravico do groba na kraju, ki si ga zanje želijo njihovi svojci – v prestolnici slovenske države? Duhovniki kočevske in črnomaljske dekanije so apel za dostop do teh žrtev, kjer bi se lahko dostojno poklonili njihovemu spominu, naslovili na vlado že prvo junijsko soboto pri grobišču pod Krenom. S svojimi podpisi je ta apel do praznika vseh svetih podprlo že blizu 300 duhovnikov. Vlada in odgovorni za to področje pa molčijo. MARTA KOS EVROPSKA KOMISARKA IZ SLOVENIJE Kandidatka za evropsko komisarko za širitev Marta Kos je 7. novembra uspešno prestala zaslišanje v pristojnem odboru Evropskega parlamenta. Nek- danja novinarka, pozneje veleposlanica in krajši čas podpredsednica Gibanja Svoboda je po nekajurnem zaslišanju prejela zeleno luč odbora. Odlično se je pripravila na vprašanja povezana s širitvijo EU in podporo Ukrajini, za kar bo odgovorna. Dobila je tudi vrsto neprijetnih vprašanj, povezanih z njeno preteklostjo. Pred pristojnim odborom je zatrdila, da ni bila nikoli sodelavka udbe oziroma jugoslovanskih tajnih služb. Priznala pa je, da je njeno ime na seznamu obveščevalcev, ki ga poznamo pod imenom udba.net, in je verodostojen. Zavrnila je tudi očitek, da prihaja iz kroga nekdanjega predsednika Milana Kučana in ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki da sta blizu ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Evropski parlament bo o novi komisarski ekipi pod vodstvom Ursule von der Leyen glasoval konec novembra, ta pa naj bi svoj mandat nastopila 1. decembra. ENERGETSKA PRIHODNOST SLOVENIJE? S 1. oktobrom smo v Sloveniji dobili nov način obračunavanja omrežnine, ki skupaj s porabljeno električno energijo predstavlja glavnino računa na mesečnih položnicah za elektriko. Izračun je izredno zapleten in zaenkrat ostaja velika neznanka. Za 24. november je bil napovedan referendum o Jedrski elektrarni Krško 2, a namesto resne razprave je že pred začetkom referendumske kampanje prišlo do političnih preigravanj, zato je državni zbor referendum preklical. Obenem se pristojni odločajo, kdaj bo ugasnil šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Tik pred začetkom zimske sezone, ko je poraba električne 9 energije največja, nimamo pravih odgovorov. Vemo le, kako je bilo doslej. V enem letu, če vzamemo leto 2023, smo v Sloveniji proizvedli 15 tisoč gigavatnih ur elektrike. Od tega je prišla dobra tretjina iz jedrske elektrarne, druga tretjina iz hidroelektrarn, več kot 20 odstotkov je prišlo iz termoelektrarn, sončne elektrarne pa so proizvedle dobrih šest odstotkov. Kljub temu smo morali dobro desetino elektrike uvoziti. Za gospodarstvo, pa tudi za vse nas, je redna in stabilna oskrba zares pomembna. Mnogim je jasno, da je jedrska energija tista, ki bi to stabilnost zagotovila. Tako imenovani zeleni pa vztrajajo, da bi morala država vlagati v obnovljive vire energije – predvsem v sončne elektrarne. Te nas, kot kažejo izračuni, stanejo največ, od njih pa dobimo najmanj, da o zanesljivosti ne govorimo. SIMPOZIJ OB 100. OBLETNICI ROJSTVA REBULE V prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je oktobra potekal znanstveni posvet o pisatelju, akademiku in mislecu Alojzu Rebuli, ki ga je z akademijo pripravila Slovenska matica. Na simpoziju z naslovom Slovenec med zgodovino in nad- 10 časnim, je o življenju in delu Rebule, ki je bil zapisan slovenstvu, literaturi in krščanstvu, spregovorilo več deset njegovih sopotnikov, poznavalcev njegovega dela, pa tudi njegovih učencev. Njihovi prispevki so bili razdeljeni v več sklopov. Pričevanjem in spominskim prikazom so sledili predstavitve pisatelja v povojnih prelomnih časih, ko je bil še študent, pa tudi izkušnje s komunističnim režimom, njegovo vpetost v zamejski, širši slovenski in nazadnje v evropski prostor. Osvetlili so različne vidike Rebulove literature in njeno zgodovinsko ozadje. Manj znano je, da je bil Rebula tudi dramatik, scenarist in celo pesnik. Spregovorili so o njegovem iskanju smisla življenja, zakoreninjenosti v evangeliju in osmišljanju narodne zavesti v moderni dobi. Ob tem so pri Slovenski matici napovedali izid njegovih zgodnjih dnevniških zapisov med letoma 1948 in 1954. Ob sklepu simpozija so organizatorji predstavili tudi načrt za pisateljevo bibliografijo. PESMARICA EVROPSKE UNIJE V začetku novembra je bila v tiskani obliki in kot aplikacija objavljena Pesmarica Evropske unje – The European Union Songbook. V njej je 164 pesmi, po šest iz vsake od članic, tudi iz Slovenije. Pesmi je na javnih glasovanjih izbralo skoraj sto tisoč prebivalcev EU. Pesmi iz Slovenije je v sodelovanju z Akademijo za glasbo, Društvom slovenskih skladateljev in Javnim skladom za kulturne dejavnosti z glasovanjem izbralo 3290 oseb. V kategoriji Ljubezenske pesmi so izbrali Dan ljubezni glasbene skupine Pepel in kri; v kate- goriji Narava in letni časi nas predstavlja pesem Ansambla bratov Avsenik Slovenija, od kod lepote tvoje; Oj, Triglav, moj dom Jakoba Aljaža (melodija) in Matija Zemljiča (besedilo) je bila izbrana v kategoriji Svoboda in mir; med ljudskimi pesmimi nas zastopa pesem Kje so tiste stezice; v kategoriji Otroške pesmi imamo v pesmarici Kekčevo pesem Marjana Vodopivca (glasba) in Kajetana Koviča (besedilo); v kategoriji Duhovnost in vera pa so izbrali staro božično pesem skladatelja Leopolda Belarja in učitelja Andreja Praprotnika Glej, zvezdice božje. Urednik Pesmarice EU za Slovenijo skladatelj Dušan Bavdek je prispeval glasbeni zapis in note, spremno besedo pa muzikolog Leon Stefanija; v angleščino sta jih prevedla skladatelj Steven Klink in prevajalec Boštjan Malus. Tako je vsaka od 164 pesmi predstavljena v izvirnem jeziku in spevni angleščini. NOVE RIMSKE NAJDBE V LJUBLJANI Del Ljubljane, kjer sta avtobusna in železniška postaja, je že nekaj časa gradbišče. Na območju obeh postaj bo zrasel nov Ljubljanski potniški center. Neodvisno od tega pa na obeh straneh železniške proge, na križišču Dunajske, Vilharjeve in Masarykove ceste, raste večnamenski kompleks Emonika, kjer bosta dva hotela, poslovni prostori, trgovski center in stanovanja. Zgrajen naj bi bil v letu 2027. Arheologi so v minulih mesecih na območju, kjer se je nahajalo severno pokopališče nekdanje rimske Emone, v pasu ob Dunajski cesti, odkrili in raziskali 160 žganih grobov iz 1. in 2. stoletja po Kristusu, ter 23 skeletnih grobov iz 3. in 4. stoletja. V grobovih so našli številne predmete, predvsem keramično in stekleno posodje, oljenke, nakit, toaletni pribor ... Odkrili so tudi del stranske rimske ceste, ki je od glavne, preko severnega emonskega grobišča, vodila v smeri Zaloga. POKLON DRAGI GELT NA DOBROVI V župnijski dvorani na Dobrovi so se prvo soboto v oktobru poklonili rojakinji Dragi Gelt iz znane Setnikarjeve družine, ki je pred meseci umrla v Avstraliji. Večera z naslovom In Memoriam: Draga Gelt – Poklon umetnici in varuhinji slovenske kulturne dediščine v Avstraliji, so se udeležili njeni domači, prijatelji, znanci, kulturni delavci, ki so z njo sodelovali in tudi krajani, ki so morda le bežno slišali zanjo. Program je bil oblikovan tako, da je povzel vse tisto, čemur se je posvečala Draga Glet: od plesa in petja, poezije in proznih zapisov, slikanja in umetniškega oblikovanja, do ohranjanja slovenskih korenin in ljubezni do domovine, ki jo je vodila pri njenem ustvarjanju. A že na začetku sta slovenska in avstralska himna napovedali, da je imela 11 dve domovini. Za glasbeni del večera so med drugim poskrbeli harmonikar Urh Jarc, Mešani pevski zbor Dobrova ... Draga je bila zapisana tudi folklori, kar so s svojo navzočnostjo poudarili nekateri člani Folklorne skupine Klas Horjul in Folklorne skupine Šumnik iz Borovnice. Na svojevrsten način sta Drago orisala častna konzulka Avstralije v Sloveniji Gabrijela Smuk, ter nekdanji minister za Slovence po svetu Peter Jožef Česnik, ki je tako kot ona v rosni mladosti zapustil domovino in se naselil pod Južnim križem. O vsestranskem delu Drage Gelt, ki je ohranjala stik z domovino in dihala z njo, sta v pisni obliki »spregovorili« Jasmina Ilič iz Slovenske izseljenske matice, in Helena Janežič iz Narodne in univerzitetne knjižnice. Sklepna pesem Čebelar nas je povezala v eno veliko družino v hvaležnosti za Drago Gelt in njene darove, s katerimi se je razdajala mnogim v eni in drugi domovini. Med druženjem in pogostitvijo v spodnjih prostorih župnijskega doma je dvorana, kjer smo sedeli, postala razstavni prostor s panoji, na kateri je bila prikazana Dragina življenjska pot. Slikarski del razstave pa je prikazal del njenih slik, ki jih hranijo njeni domači in prijatelji. S p. Cirilom Božičem sva na poti proti Kamniku obnavljala spomine na Drago, ki je s svojimi talenti bogatila tudi dogajanje na odru Baragovega doma, na Elthamu, in še marsikje. Strinjala sva se tudi, da je bil večer na Dobrovi oblikovan po njenem okusu. VAŠI DAROVI BERNARDOV SKLAD: 70 $: Karel Štrancar. 40 $: Nives Kocjančič, Ivan Pišotek, Karolina Ogrizek, Elvira Mahnič, Kristjan Janežič, Iva Logar, Ivanka Žabkar, Slava Maver. 30 $: Elda Svetina. 20 $: Milena Birsa, Jože in Marica Prinčič, V. in M. Gorjan, Vida Horvat. 15 $: Katica Verdenik. 10 $: Ivan Koroša, Tone Mikuš, Stojan in Kamica Žele, Kristina Sango, Marijan Cesar. ZA MISIJONE: 400 $: N/N. 200 $: Misijon Svete Družine Adelaide. 20 $ Nežika in Matija Polajžer. ZA PEDRA OPEKO: 1000 $: N/N ACT. 200 $: Lojzka Vučko. 12 Slovenian Mission Sydney PRED SVETIM LETOM Še malo in začeli bomo adventni čas, ki bo čas priprave tudi na sveto leto 2025. Geslo »Romarji upanja« pomenljivo označuje nas, ki smo romarji – najprej »k nedeljski in praznični Božji službi v domači župnijski cerkvi ali župniji« (bl. Anton M. Slomšek), romamo na naše Božje poti. Nekateri ste obiskali Rim, Sveto deželo, Lurd, Fatimo, Santiago di Compostela in še druge znane romarske kraje po Evropi in po svetu. V Avstraliji imamo imamo Penrose Park, Ta Pinu, Marian Valley, Mulgoa – Mt. Schoenstatt in še druga svetišča. Po imenu večnega mesta Rim – Roma, kamor so romali že naši predniki, smo dobili lepi slovenski besedi »romar« in »romanje«. Za naš advent in pripravo na sveto leto pa si poglejmo misli, ki jih je v svoj dnevnik zapisal Benjamin Franklin (1706–1790), ameriški pisatelj, izumitelj, znanstvenik in politik. »Govori samo tisto, kar lahko koristi tebi samemu ali drugim; izogibaj se vsakemu praznemu besedičenju.« »Moja veroizpoved je taka: Verujem v enega Boga, Stvarnika vesolja. Ve- ST. RAPHAEL’S SLOVENIAN MISSION p. Darko Žnidaršič OFM 313 Merrylands Road, PO Box 280 MERRYLANDS NSW 2160 Tel.: (02) 9637 7147 Mobile: 0409 074 760 Fax: (02) 9682 7692 Mail: slomission.sydney@gmail.com rujem, da ga On s svojo previdnostjo vlada. Verujem, da ga je treba moliti. Verujem, da mu najbolje služimo tako, če smo dobri do drugih njegovih otrok.« »Tisti, ki pravijo, da je z denarjem mogoče vse doseči, so sposobni za denar storiti vse.« »Bodi trdno odločen, da izpelješ, kar je tvoja dolžnost. Brezpogojno končaj, česar si se lotil.« »O nikomer ne bom govoril nič slabega, o vsakem pa bom govoril vse, kar vem o njem dobrega.« »Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz njega.« »O Jezusu iz Nazareta verujem, da so njegova načela in njegova vera, ki nam jo je prinesel, najboljše, kar je svet kdajkoli poznal.« »Bodi vljuden do vseh, prijazen z mnogimi, zaupen le z nekaterimi, prijatelj z enim samim, sovražnik nikomur.« »Čas je najbolj dragocena stvar, zato je zapravljanje časa največja izguba.« »Nikomur se ne bo nikoli posrečilo, da bi spet našel izgubljeni čas.« Blaženi Anton Martin Slomšek v svojem oznanjevanju posebej izpostavlja, kako naj bo naša župnija prva Božja pot, ki 13 jo obiskujemo in sodelujemo v njej. Ne ostajamo pa samo v njej, ampak iščemo, sodelujemo med seboj. Romanja so lepa doživetja za vse. Spoznamo se novi prijatelji, marsikoga navdušimo, prebudimo vero, upanje, ljubezen. Sveto leto naj bo res znamenje, da se zavemo, da Bog ne obupa nad nami. Božji Sin je prišel na svet, ker je usmiljen kakor Oče. Ljudje smo najbližji Bogu in bližnjim takrat, ko smo usmiljeni drug do drugega. Usmiljeni kakor Oče. MED NAMI JE BILO ... Naša letošnja zima je bila zelo mrzla, prestopno leto tukaj rado »prestopa bregove«, lahko rečemo. Konec avgusta smo imeli že prvi vročinski val, 27. 8. je bilo v Wetherill Parku popoldne 35 stopinj (vem, sem bil zraven), september prijetno topel, oktobra pa spet mrzel veter in nekaj gretja. Romanje v Marian Valley 14. 9. in 15. obletnica kapelice Marije Pomagaj sta lepo uspela. Zbralo se nas je kakih 30 rojakov in prav toliko drugih romarjev, ki smo šli v procesiji k naši kapelici. Pridružil se nam je p. Simon Peter. Zelo se pozna, ker marsikateri romar ne 14 more več na dolgo pot, zlasti tisti iz drugih prestolnic. Kdor more, je povabljen, kdor ne more, naj se pridruži v duhu in molitvi in si izmenjamo pozdrave. Za naše RAFAELOVO ŽEGNANJE 29. 9. smo se Gospodu zahvalili: zakonci za zakonske jubileje, vsi skupaj za 35-letnico molitvene skupine, p. Darko pa sem praznoval 30 let duhovniške službe. Naši zakonski jubilanti: 65 let: Janez in Neva Janz 64 let: Ivo in Teja Bavčar 57 let: Branko in Ljubica Pezdirc 53 let: Jože in Olga Lah 35 let: Walter in Kristina Šuber. Čestitamo tem in še drugim, ki ste praznovali obletnice, spomnimo pa se tudi rajnih, ovdovelih, razvezanih, tistih, ki so v stiskah ali osamljeni. Naj bo naš praznik spomin in opomin, da se spomnimo in poskrbimo drug za drugega. Bog Vas živi! K družinskemu kosilu v dvorani smo se po dolgem času zbrali v večjem številu. Danica Petrič je poročala za radio Ognjišče, da nas je bilo 85, kar je spodbudno. Naj še tukaj izrečem zahvalo našim pevcem, organistki Carmen Austin, mašnemu pomočniku Jožetu Marinču, bralcem, Jožetu in Olgi Lah, Mihelci Šušteršič, Danici Petrič, Mirku Lukežiču, ki ste pripravili in okrasili dvorano, Olgi Konda, Jenny Stariha, Jožici Modrijančič in Veroniki Konda, ki ste skuhale in postregle kosilo, Ru- diju Korparju, Stanku Kolarju in Jožetu Marinču, ki ste stregli pijačo, osebju slaščičarne De Toni Patisserie za okusni torti, mesnici Gojak za meso pri kosilu in kranjske klobase za naš srečolov. Tanja Smrdel je pripravila reportažo za radio VOSA in projekcijo na odru. Danica Petrič je članom molitvene skupine razdelila rožne venčke in spominčke iz Medjugorja, ki ji jih je poslal njen nečak Domen Novak. Hvala tudi Vesni Kavčič, ki je prodajala srečke, Erin Brežnik, Tanji Resnik, Lidiji Jeraj in še drugim pridnim! Hvala Vam, rojaki, za voščila, molitve in darove ob mojem 57. rojstnem dnevu in 30-letnici duhovniške službe. V oktobru smo se poleg naših Božjih služb in srečanj udeležili mednarodnega festivala naših dobrot – INTERNATIONAL FOOD FESTIVAL –in sv. maše v sosednji farni cerkvi sv. Marjete v Merrylandsu, ki ni daleč od naše slovenske cerkve. Sveto mašo je vodil domači župnik, pavlinec p. Wojciech Šliwa, somaševali smo p. Darko in pavlinca p. Joseph Buckley in p. Richard Green, prior v Penrose Parku. Hvala Danici Petrič, Vesni Kavčič, Jožetu Marinču, Borisu Tomšiču in drugim. Naš slovenski štant je bil preprost, kranjske klobase in kislo zelje, potica in jabolčni zavitek, zadaj slovenska zastava. Naša narodna noša pa je znova priložnost, da nas drugi udeleženci sprašujejo, kdo smo, tako zelo se jim vtisnemo v spomin. To je za nas opomnik, da se še bolj potrudimo za večjo razpoznavnost Slovencev. Sv. maše in molitve za rajne v Rookwoodu smo se spet udeležili od blizu in 15 daleč. Kapela Kristusovega vstajenja v Mavzoleju je bila čisto polna, mešani zbor je navdušeno zapel, na orgle je igral Damijan Nemeš. Bogu smo hvaležni za naše najdražje, bili smo se veseli in zmolili drug za drugega in za rajne, tudi posamič, družine skupaj. Da ne pridemo samo urejati grobov, ampak da zmolimo, slovensko ali angleško, in se zgled nadaljuje. Vreme je bilo sončno in vroče, termometer je opoldne pokazal 34 stopinj. Veseli bomo, če bomo prišli skupaj še večkrat, kot že sicer pridemo. Bogu hvala in Bog povrni! dejavnostih. Od začetkov do danes se je nabralo veliko spominov, veliko se je spremenilo tudi od srebrnega jubileja. Vera, upanje, ljubezen, naša molitev in pripravljenost pa ostajajo. Spodbujajmo naprej. Naj bo ob voščilu v Mislih hkrati povabilo še komu: »Pridite in poglejte!« Župnijsko občestvo se še posebej odlikuje in oblikuje, ko moli. »Kristjan je tisti, ki moli, ali pa ni kristjan!« (p. Polikarp Brolih, bivši provincial) ski pregovor se glasi: »Besedi za vstop v nebesa sta 'hvala' in 'odpusti mi'.« Spomnimo se, da nas je naš p. Valerijan zelo spodbujal k temu, in zdaj se spodbujajmo med seboj. Na zahvalno nedeljo bomo imeli po treh letih praznik prvega sv. obhajila, ki ga bodo prejele tri naše birmanske kandidatke. »Župnija ni nikoli tako lepa, kot na praznik prvega svetega obhajila,« pomenljivo pravi sv. Janez Pavel II. Njegov god praznujemo 22. 10. Ob zahvali rojakom, ki velja tudi tukaj, naj še čestitam naši molitveni skupini Srca Jezusovega, ki 35 let združuje naše rojake v molitvi in pri raznih NEDELJA, 17. 11.,: SV. BIRMA: Po šestih letih imamo pri Sv. Rafaelu spet sveto birmo. Na prejem zakramenta sv. birme se pripravlja sedem (7) kandidatov, štiri dekleta in trije fantje. Zakrament sv. birme jim bo podelil generalni vikar naše škofije Parramatta Very Rev. Peter Williams. Prvi dan decembra začenjamo ADVENT. Miklavž je tudi pripravljen priti na obisk prvo nedeljo v decembru, če bo kaj otrok ter, seveda, staršev in daril. Oglasite se in se dogovorimo. ADVENTNO SREČANJE BOLNIKOV IN STAREJŠIH bo že prvi četrtek v decembru, 5. 12.: rožni venec, sv. maša ob 10.30 dopoldne. Pred sv. mašo priložnost za sv. spoved, po sv. maši boste 16 Ivo Bavčar je praznoval 95. rojstni dan. in nedeljah pri naših svetih mašah, druge dni pa prav tako vabljeni k svetim mašam. Poskrbimo pravočasno za sveto spoved, za bolne in starejše, da prejmejo zakramente, saj potrebujem več časa, da vse obiščem. BOŽIČ – GOSPODOVO ROJSTVO, 25. 12.: na sveti večer, 24. 12., nimamo sv. maše, ker mašujem v Wollongongu. Opolnoči bo v Merrylandsu blagoslov jaslic in slovesna božična polnočnica. Druga sv. maša na božič bo ob 9.30 dopoldne. Na ŠTEFANOVO, v četrtek, 26. 12., bo sv. maša ob 9.30 dopoldne. Srečanje molitvene skupine je že ob 9.00. Po sv. maši je naše Štefanovanje v dvorani. SYDNEY – MERRYLANDS – SV. RAFAEL NEDELJA, 10. 11., ZAHVALNA NEDELJA: nam ponuja priložnost, da drug drugemu spet rečemo HVALA. Malo znan, pa vendar pomenljiv sloven- lahko prejeli zakrament maziljenja. Kosilo bi imeli v Klubu Triglav, kjer si bomo popoldne ogledali hrvaški dom starejših Cardinal Stepinac Village. Če bo kakšna sprememba, se obvestimo. Vabimo šoferje, da nam pomagate pri prevozu. BOŽIČNO DEVETDNEVNICO začenjamo 16. 12. Zapeli jo bomo ob četrtkih Rudi Nekrep in Branko Kolerič sta položila nov tapison na pevskem koru. Franc in Francka Mramor Na NOVO LETO, praznik Božje Matere Marije, je sv. maša ob 9.30 dopoldne, popoldne pa v Wollongongu – Figtreeju. 17 WOLLONGONG – FIGTREE – SLOVENSKA CERKEV VSEH SVETIH CANBERRA – GARRAN – SV. PETER IN PAVEL Sv. maše so vsako 2. nedeljo v mesecu ob 5.00 popoldne, v zimskem času ob 4.00 popoldne. V novembru praznujemo naše žegnanje in zahvalno nedeljo 10. 11. Pri sv. maši, ki bo ob 5.00 popoldne, se nam bo predstavil diakon ALAN ŠKOFIC, ki je bil posvečen decembra 1922 v Parramatti. Alan je sin staršev + Cirila in + Mare, doma iz Unanderre, kot diakon škofije Parramatta pa sodeluje v združeni župniji sv. Marije od Križa Upper Blue Moutains, ki združuje župnije Katoomba, Leura in Wentworth Falls. Na sveti božični večer, 24. 12., je zgodnja božična polnočnica ob 8.00 zvečer. V januarju bo sv. maša na novo leto, 1. 1. (sreda), in redno 2. nedeljo v mesecu, 12. 1., na praznik Jezusovega krsta, obakrat ob 5.00 popoldne. Sv. maša je vsako 3. nedeljo v mesecu ob 6.00 zvečer: 17. 11., 15. 12., 19. 1., 16. 2., 16. 3. in 20. 4. (ta dan je velika noč). BOŽIČNA sv. maša je na praznični dan, 25. 12., ob 6.00 zvečer. Milka Stanič 18 KRALJIČINA DEŽELA – QUEENSLAND V Kraljičini deželi se bomo prvič zbrali prvo nedeljo v januarju, ko praznujemo svete tri kralje – Gospodovo razglašenje (pri nas v nedeljo, 5. 1. 2025). Sv. maša bo v dvorani v Ashmoru ob 11.00 dopoldne, nato gremo na skupno kosilo. Molitve za rajne v novembru pri kapelici Marije Pomagaj v Marian Valley organizirajte sami. NAŠI POKOJNI ZORA KLAJNŠEK JOHNSON, rojena FRAS, je umrla v bolnišnici Westmead v soboto, 24. 8. 2024 zjutraj. Rojena je bila 26. 10. 1934 v Gornji Radgoni, mlada leta je preživljala v Šentjurju pri Celju. Po poklicu je bila kemijski tehnik. Poročena je bila z Mihaelom – Mihcem Klanjškom, šentjurskim rojakom. Leta 1953 se jima je rodil sin Borut. Žal Zora in mož Mihec nista ostala skupaj. Zora se je drugič poročila z Martinom Johnsonom. Družina je leta 1967 prišla v Avstralijo, z ladjo »Flota Lauro«, in se naselila v Bankstownu. Žal je odšel tudi drugi mož, sin Borut pa je komaj dvajsetleten umrl v prometni nesreči. Zora sinove smrti ni nikoli prebolela. Vedno pa je ostala povezana z rojaki, se udeleževala dejavnosti v naši cerkvi in misijonu, na Slovenskem društvu in na »Triglavu«. Sodelovala je v Igralski družini Merrylands, sprejela majhne in velike vloge, naredila kakšno uslugo (posebno rada je poskrbela za pripravljanje pogrinjkov, kave, čaja, pripravljanje in pospravljanje posode v kuhinji). S svojo dobro voljo je poskrbela za najrazličnejše stvari. V naši dvorani v Merrylandsu sta s Sonjo Fisher vsako leto na odru pripravili božični prizor, v cerkvi pa je Zora poskrbela za božični drevešček. Ko smo pred dvajsetimi leti ustanovili arhivsko organizacijo HASA NSW, je bila Zora zlata vredna pomočnica pri zbiranju zgodovinskih dokumentov, fotografij in gradiva. Več let je bila kuharica ali pomočnica v kuhinji in pri strežbi v Slovenskem društvu Sydney. Rada je recitirala, se oblekla v narodno nošo; nikoli ni bilo proslave ali večje prireditve, kjer ne bi nastopala. Zadnja leta se je njeno zdravje krhalo. Zelo sta bila povezana tudi s šentjurskim rojakom Fredijem Brežnikom, našim zaslužnim častnim konzulom, in njegovo družino. Zora zapušča nečakinjo v Ljubljani. V bolezni je prejela zakramente. K pogrebu smo se zbrali v velikem številu v torek opoldne, 3. 9. 2024, na starem slovenskem pokopališču v Rookwoodu. Pogrebno sv. mašo pa smo obhajali naslednji dan, 4. 9., v naši cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu. Zora, hvala za vse, in prosite za nas pri Bogu! BORIS VINCENC VITEŽNIK je umrl v nastanitvi Group Home v Auburnu, NSW, v soboto, 7. 9. 2024. Rodil se je 29. 12. 1959 v Sydneyju očetu Vinku in mami Anici, rojeni Ogrizek, in bil krščen v župniji Sv. Brendana v Annandalu. Družina je živela tam do leta 1970, nato v Concordu. Boris je bil po poklicu monter in strugar, rad je tudi potoval. Žal je še mlad težko zbolel in življenje se mu je zelo spremenilo. Boris zapušča očeta Vinka, bratranca Johna Ogrizka in njegovo družino, ter sestrično Alexandro. Mama Anica je umrla pred dvemi leti. Pogrebno sv. mašo smo obhajali v naši cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu v torek, 24. 9. 2024. Nato je bil pokojnik upepeljen. JANEZ TOMAŽIČ je nepričakovano umrl v nedeljo, 22. 9. 2024 opoldne, v bolnišnici Westmead. Rodil se je 19. 12. 1938 v Novi Lipi v župniji Vinica staršema Štefanu in Angeli, rojeni Bahor. V družini je bilo 13 otrok. V našem slovenskem občestvu pri Sv. Rafaelu smo ga spoštovali in imeli radi. Imel je veliko prijateljev. Zadnja leta, ko je po smrti brata in sestre ostal sam (bil je samski), in je bolan potreboval pomoč, je zanj velikodušno skrbela Danica Petrič. V bolezni je prejel zakramente. Janez zapušča sestro Ančko z možem Karlom in njuno družino v Sloveniji, tri nečake v Sloveniji, in tri nečake v Kanadi. K sv. maši v naši cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu smo se zbrali res polnoštevilno v četrtek, 26. 9. 2024, in ga pospremili na slovensko pokopališče sv. Rafaela v Rookwoodu, kjer počivata tudi brat Štefan in sestra Marica. Janez, hvala za vse, in prosite za nas pri Bogu! ANGELA TORJAN, rojena BOŽIČ, je umrla v nedeljo, 22. 9. 2024 zvečer, v nemškem domu starejših St. Hedwig's Village v Blacktownu. Rodila se je 30. 19 11. 1925 v Sabonjah pri Ilirski Bistirici v župniji Podgrad. Še čisto majhna je izgubila mamo. Leta 1972 sta se poročila z Jožetom Torjanom in prišla v Avstralijo, kjer je Jože živel od leta 1958. Jože je umrl že leta 1976 in so ga pokopali v Sloveniji. Angela je odslej živela sama. Rada je kuhala in pomagala v našem slovenskem misijonu sv. Rafaela pri raznih dejavnostih, udeleževala se je molitev, bogoslužja in naših romanj. Večkrat je poskrbela za naše patre, zlasti v zadnjih letih, ko nismo imeli redne gospodinje, in za to smo ji zelo hvaležni. Vse nas je spremljala z molitvijo. Rožni venec je bil njen vsakdanji kruh in zdaj je naša naloga, da nadaljujemo njeno molitev. Ko zaradi starosti in zdravstvenih težav ni več mogla v cerkev, sem jo vsak mesec obhajal doma, in zadnja tri leta v domu starejših. Zelo je hrepenela po domu v Sloveniji, pogrešala je svoje najdražje. Zdaj jo je Gospod poklical v svoj dom. Angela zapušča sestrično Majdo in malo sestrično Matejo v Sloveniji, in druge sorodnike. Angela bo na lastno željo pokopana v Sloveniji, v Hrušici pri Ilirski Bistrici, kjer počiva njen mož. Ko tole pišem, še ne vemo datuma pogrebne maše, ki bo v naši cerkvi sv. Rafaela. Ko bo urejeno vse potrebno, se obvestimo med seboj. MARICA ULJAN, rojena HRVATIN, je umrla v torek, 1. 10. 2024, v bolnišnici v Liverpoolu. Rodila se je 21. 6. 1937 v Kuteževem pri Ilirski Bistrici. Po poklicu je bila čistilka v bolnišnici. Osemnajstletna je emigrirala v Italijo in po skoraj dveh letih v kampu v Italiji 8. 3.1957 prispela v Avstralijo. Pred skoraj 67 leti, 28. 12. 1957, sta se poročila z 20 Rudijem Uljanom iz sosednjih Podgraj, s katerim sta se spoznala že doma. Družina je živela najprej v Campsiju, nato so se preselili v novozgrajeno hišo v Casulo. Marija in Rudi sta trdo delala. Oba sta živela za svojo družino, sinova in hčer, še posebno veliko veselje sta jima bili vnukinji, dvojčici Emma in Madeleine. Bila je odlična kuharica, skrbno je obdelovala domači vrt. Družina je nekajkrat obiskala Slovenijo. Z možem Rudijem sta rada obiskovala naše prireditve, bila povezana s prijatelji in zaplesala ob domači glasbi. Marija zapušča moža Rudija, sinova Edwarda in Johnyja, hčer Rosemarie, vnukinji Emmo in Madeleine, svakinjo Olgo z družino, v Sloveniji pa sestro Milko z družino, nečaka Danila, in še druge nečake in nečakinje z družinami. K pogrebni sv. maši smo se zbrali v naši cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu v torek, 15. 10. 2024, in jo pospremili na slovensko pokopališče sv. Rafaela v Rookwoodu. ALOJZ LUPŠA je umrl na svojem domu v Auburnu v ponedeljek, 14. 10. 2024. Rodil se je 17. 7. 1932 v Križevcih pri Ljutomeru. Kot mnogi naši rojaki je tudi Alojz poiskal srečo v daljnem svetu. Leta 1958 sta se s Katico Jandjel, ki je doma iz Dubrovčana v Hrvaškem Zagorju, poročila v Gradcu v Avstriji. Naslednje leto sta prišla v Avstralijo. Alojz je bil do upokojitve pohištveni mizar. Zapušča ženo Katico, hčer Mary Ann, snaho Simono, vnuka Filipa in Taia. Sin Frank je umrl pred desetimi leti v Radencih v Sloveniji. Pogrebno sv. mašo smo obhajali v kapeli Srca Jezusovega v Rookwoodu. Pokopan je na tamkajšnjem katoliškem pokopališču – Lawn A. PISMO ZA FRANČIŠKOVO NEDELJO (6. oktober 2024) Bratje in sestre, želim vam resnični mir iz nebes in iskreno ljubezen v Gospodu. Posebej pozdravljam brate in rojake v Združenih državah Amerike in v Avstraliji. V današnjem evangeliju smo slišali: »Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10,15). Jezus je rekel, bodite kakor otroci, da bi nam zrasla srca; da bi postali nesebični, da bi dušam postavili višje cilje. Otrok ne počiva na zaslugah, ima v srcu mehkobo Boga, otrok zna deliti, je preprost, nima želje, da bi koga ponižal … Otrok živo doživlja druge in verjame v ljubezen. Takšen božji otrok je bil sveti Frančišek. Izkazovati sočutje z nedolžnim otroškim srcem je dar, ki je izraz čiste in iskrene ljubezni. Tako srce je imel sveti Frančišek. Posebej je bil sočuten do križanega Gospoda. Pred osemsto leti je na gori La Verni prosil: »O, moj Gospod, Jezus Kristus, dve milosti te prosim, da mi podeliš, preden umrem: prvo, da še za svoje žive dni občutim v duši in na telesu, kolikor je pač mogoče, ono bolečino, ki si jo ti, sladki Jezus, pretrpel ob uri svojega pregrenkega trpljenja; drugo je, da začutim v svojem srcu, kolikor je sploh možno, ono neizmerno ljubezen, ki je tebe, Božjega Sina, vnela, da si za nas grešnike tako rad prenesel toliko trpljenja.« Kristus je na veliko noč učencem pokazal svoje rane, da bi uzrli ljubezen, ki se skriva za njimi. Iz istega razloga je na La Verni pokazal svoje rane sv. Frančišku, še več, s temi ranami ga je zaznamoval. Na veliki petek poljubljamo Jezusove rane, na La Verni pa je Kristus poljubil sv. Frančiška s svojimi ranami. Stigme svetega Frančiška nas učijo, naj izstopimo iz sebe proti ranam naših bratov in sester. Če nam ne uspe izstopiti iz sebe k ljudem v stiski, bolnim, nevednim, revnim, izkoriščanim, če nam ne uspe ta izhod iz nas samih k tem ranam, se ne bomo nikoli naučili Kristusove ljubezni. Jezusove rane boš našel tako, da boš opravljal dela usmiljenja, namenjena telesu – tudi duši, a predvsem telesu – tvojega ranjenega brata, ker je lačen, ker je žejen, ker je nag, ker je ponižan, ker je v zaporu, ker je v bolnišnici. To so 21 danes Jezusove rane. Podobne stigme kot jih je prejel sveti Frančišek, boš našel tudi v bolečinah svojih bratov in sester. Sv. Frančišek se je s čudovito nežnostjo in sočutjem sklanjal k vsakemu, ki ga je prizadelo kakršnokoli trpljenje ali pri komer je opazil pomanjkanje ali potrebo; v blagem usmiljenju je v njem videl trpečega Kristusa ... Čutil je, kako se mu je v navzočnosti ubogih in bolnih topilo srce, in kadar ni mogel ponuditi pomoč, je ponudil sočutje. Sveti Frančišek nas preko sočutja do Kristusa vodi k sočutju do človeka. V Kristusu naj bi bil drugi sprejet in ljubljen kot sin Boga, kot brat, ne kot tujec, še manj kot tekmec ali celo sovražnik. V Božji družini, kjer smo vsi sinovi istega Očeta, in ker smo vcepljeni v Kristusa, ni manj pomembnih življenj. Sočutna ljubezen po zgledu svetega Frančiška predpostavlja, da bližnjega ljubimo kot živo podobo Boga. Ljubiti bližnjega pomeni videti v njem Kristusa, biti zanj odprt in mu ponuditi svoje srce. Vsak človek je Božja podoba, zato je treba z ljudmi ravnati lepo. Smo v obdobju praznovanja jubilejev: letos se spominjamo osemstoletnice prejema stigem sv. Frančiška, prihodnje leto osemstoletnice nastanka Sončne pesmi in čez dve leti osemstoletnice smrti svetega Frančiška. Namen praznovanja jubilejev je, da se v nas resnično zgodi milost obnove, milost zagledanosti v Kristusa, da bomo lahko skupaj z asiškim Ubožcem vzkliknili: »Najvišji, ti si moje bogastvo do zadostnosti!« Vsem vam, ki imate radi sv. Frančiška, želim, da bi tudi vi praznovanja jubilejev doživeli kot milost obnove, kot milost očaranosti nad Jezusom, ki je naš Bog in naše vse. Bratje in sestre, v imenu frančiškanov se vam iz srca zahvaljujem za vašo podporo, naklonjenost in prijateljstvo. Čutimo moč vaših molitev, ki nas objemajo in spodbujajo. Hvala vam, da na nas kličete božji blagoslov. Hvala za vaše molitve za nove poklice v naši provinci. Letos so se nam pridružili trije novi kandidati, ki želijo živeti po karizmi svetega Frančiška. Vaša molitev je postala del njihovega poklica, del njihovega »da« Kristusu. Vsak vaš korak skupaj z nami je za nas dragocen dar. Hvaležni smo, da lahko skupaj ustvarjamo prostor miru in upanja, ter si prizadevamo, da bi bila Božja ljubezen navzoča med nami. Naj vam Gospod povrne vse dobro in vas vodi ter varuje na vaši poti. S prisrčnim pozdravom in blagoslovom, p. Marjan Čuden provincialni minister 22 Slovenian Mission Adelaide P. DAVID ŠRUMPF OFM 47 Young Avenue, West Hindmarsh SA 5007 Poštni naslov: PO Box 156, WELLAND SA 5007 P. David (mobilni tel.): 0497 097 783; Telefon v Melbournu: 03 9853 7787; E-mail: slomission.adelaide@gmail.com Četudi se v slovenski skupnosti v Adelaidi ne dogaja nič velikega, pa je že to dobra novica. Še naprej se zbiramo k nedeljskim mašam na prvo, četrto in peto nedeljo v mesecu, po mašah se srečujemo v dvoranci, prvo nedeljo v mesecu pa imamo tam skupno kosilo. Tudi Slovenski klub oživi vsako nedeljo popoldne, ko običajno pripravijo tudi večerjo (razen na prvo nedeljo v mesecu, ko je kosilo v naši dvoranci), na prve petke v mesecu (razen januarja) je »Kranjski Friday«, vmes pa še kakšne prireditve. Slovenske radijske oddaje imamo na radijski postaji 5EBI (FM 103,1 MHz) dvakrat na teden, ob sredah ob 7. uri zvečer in ob nedeljah ob 2. uri popoldne. Hvala Rosemary, ki skrbi za oddaje in jih večino tudi vodi, nekateri ji pomagamo. Na prvo nedeljo popoldne tudi sam pripravim običajno versko obarvano oddajo. Ko so bile prejšnje Misli na poti v vaše domove, smo 22. septembra pra- znovali Slomškovo nedeljo. Njegov stavek: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike,« nam daje vedno bolj misliti. Kaj je v življenju pomembnejše kot razsvetljeno srce in človekova notranjost, ter ponos na to, kar smo? Zadnja nedelja v septembru je bila v Avstraliji nedelja migrantov in beguncev. Geslo letošnje nedelje je bilo Bog hodi s svojim ljudstvom. Večina, ki smo tudi sami begunci in izseljenci, smo gotovo pritrdili temu stavku, saj 23 smo na varnem in živimo v miru. Zavedamo pa se, da bi bilo še bolje, če bi bile takrat razmere v Sloveniji in Jugoslaviji takšne, da Vam ne bi bilo treba zapustiti domov, družine in domovine, ampak da bi si lahko tam ustvarili spodobno življenje. In to velja tudi danes, zato smo molili, da bi se to čimbolj uresničilo v današnjem svetu. Popoldne smo imeli v stolnici sveto mašo, ki jo je ob odsotnosti nadškofa (bil je na škofovski sinodi v Rimu) daroval generalni vikar Dean Marin ob somaševanju nekaterih kaplanov narodnih skupnosti. Hvala Albini in Michelle Kalc, ki sta v narodnih nošah zastopali našo slovensko skupnost. Oktober zaznamuje molitev rožnega venca. V naši cerkvi ga molimo vsako nedeljo pred mašo. Vabim vas, da pridete 25 minut prej in se pridružite molitvi. 24 Na predzadnjo nedeljo v oktobru je vsako leto misijonska nedelja. Kadar ima oktober štiri nedelje, je to na tretjo nedeljo, in takrat v naši cerkvi nimamo maše. Vse leto pa je v cerkvi misijonski nabiralnik, v katerega se je nabralo skoraj 200 dolarjev, ki smo jih preko Misli poslali Misijonskemu središču Slovenije. Hvala tudi vsem, ki preko Misli darujete za misijone. Mesec november pričnemo z mislijo na našo večnost. Na praznik vseh svetih počastimo tiste, ki so večno srečo nebeškega kraljestva že dosegli, torej tiste, ki jih je cerkev razglasila za svetnike in blažene, pa tudi vse tiste naše drage domače, za katere smo prepričani, da jih je Nebeški Oče že nagradil za njihovo življenje tukaj na zemlji. Drugega novembra, na dan spomina na verne rajne, pa molimo za vse tiste naše rajne, ki so še na poti v nebeško kraljestvo in potrebujejo našo molitveno pomoč. Seveda pa sta oba dneva tudi in predvsem vzpodbuda za nas, saj je tudi naš končni cilj večnost in svetništvo. Ta cilj ni nedosegljiv, saj nas je v svoje kraljestvo povabil sam Božji Sin Jezus Kristus. Nedelja po drugem novembru se v Sloveniji praznuje kot zahvalna nedelja. V mnogih državah, tudi ponekod v Avstraliji, je poseben zahvalni dan. A vsebina takšnih zahvalnih dni je kar nekako v zraku, če to ni zahvala Bogu za vse, kar smo v preteklem letu prejeli po njegovi dobroti in ljubezni. In prav to je vsebina zahvalne nedelje: da izrazimo hvaležnost Bogu in tudi našim bližnjim, ki nas spremljajo s svojo dobroto in pomočjo. Ko bodo te Misli na poti do vas, bomo praznovali nedeljo Kristusa Kralja, s katero bomo zaključili letošnje bogoslužno leto. Naslednja nedelja bo že prva začelo jubilejno sveto leto. Jubilejno leto, ki bo trajalo do praznika Gospodovega razglašenja, 6. januarja 2026, nas bo opozarjalo in spodbujalo, da smo in da moramo biti romarji upanja. Naše bolnike obiskujem vse leto, večino enkrat mesečno v tednu, ko sem v Adelaidi. PROSIM, DA MI SPOROČITE, ČE SI ŽELITE MOJEGA OBISKA IN ZAKRAMENTOV, KI VAM JIH PRINESEM. Konstantin Kramar je septembra praznoval 103. rojstni dan. VSE NAJBOLJŠE, TINE! adventna nedelja, priprave na božični praznik Kristusovega rojstva. Na adventnem venčku bomo prižgali prvo svečko in prosili, naj Bog v teh tednih vedno bolj razsvetljuje temine našega srca in ga pripravlja na prihod Odrešenika. Na sveti večer se bo v Katoliški cerkvi Vsem želimo lepe pomladne dneve, predvsem pa rodovitne adventne tedne ter radostno praznovanje božične skrivnosti Kristusovega rojstva. Bog naj bo z nami tudi vse prihodnje jubilejno leto 2025, ki naj postane še bolj »sveto«, tudi zaradi našega iskrenega prizadevanja za dobroto in medsebojno ljubezen. P. David, p. Simon Peter in p. Darko BOGOSLUŽJE V NAŠI CERKVI 1. december: 1. ADVENTNA NEDELJA; 22. december: 4. ADVENTNA NEDELJA; 24. december: SVETI VEČER (zgodnja polnočnica ob 9. uri zvečer); 25. december: BOŽIČNI PRAZNIK KRISTUSOVEGA ROJSTVA; 26. december: SV. ŠTEFAN, dan samostojnosti in enotnosti; 29. december: NEDELJA SVETE DRUŽINE, zavetnice naše cerkve in misijona 1. januar 2025: MARIJA BOŽJA MATI, novo leto, svetovni dan miru; 5. januar: GOSPODOVO RAZGLAŠENJE (sveti trije kralji); 26. januar: 3. NEDELJA MED LETOM, dan Avstralije; 2. februar: GOSPODOVO DAROVANJE (svečnica). Razen polnočnice na sveti večer (ob 9. uri) so maše ob 10. uri dopoldne. 25 POLOVINKE Katarina Mahnič Ve sakam site (28) Tokrat bi spet lahko v neskončnost pisala o naravi in dogajanju na domačem vrtu – o grabljenju hrastovega listja, ki tako prijetno šumi pod nogami, obrezovanju odvečnih vej, izkoreninjanju bršljana, pobiranju orehov, kakijev in nešpelj, občudovanju rdeče obarvanega ruja in rumenih brez, opazovanju ptic, ki so se že začele zbirati okrog hiše v pričakovanju zimskih priboljškov … Štirje letni časi, kakršne imamo v Evropi, so res pravi balzam za oči in dušo. Tako različni so si; vsak je čisto svoj, poseben. Očitna menjava letnih časov je bila ena redkih stvari, Pogled na Ohridsko jezero z vrha Lago Signoj ki sem jo pogrešala, ko sem živela v Avstraliji, pa čeprav v Melbournu, ki je podnebno najbolj evropski; tistih izrazitih, intenzivnih prehodov, predvsem iz zime v pomlad, pa med jesenjo in zimo – vsega tistega norega brstenja in razkošnega razkazovanja rdeče-oranžnorumeno-rjavih barvnih odtenkov tam ni bilo. Če si pogrešal obilje jesenskih barv, si se moral zapeljati v Bright, v Sloveniji pa so nas zadnji mesec razvajale na vsakem koraku. Ja, marsikaj bi imela za napisati o tem dragocenem času, ko so se dnevi že pošteno skrajšali in toplota ugasnila, in se hočemo zato toliko bolj naužiti zadnjih moči sončnih žarkov, in sprehodov, na katerih se še ni treba izogibati lužam, plundri in ledu. Pa sem se odločila, da vas raje popeljem na zanimivo septembrsko potovanje po Makedoniji, z avtodomom, kakopak. Z Branetom in prijateljico Alenko smo imeli najprej v načrtu Francijo, ampak ker nekaj malega francosko znam 26 Sušenje tobaka okoli Prilepa samo jaz, in dežela, po kateri potuješ, dobi čisto drugačen »žmoht«, če se lahko sproščeno pogovarjaš z ljudmi, smo izbrali takšno, v kateri bomo vsi tudi jezikovno uživali: Makedonijo. Nekoč sem brala intervju neke avstralske pisateljice, ki je rekla, da ne bi mogla nikoli živeti v državi, kjer ne bi razumela šale na lokalni tržnici. Nas so v osnovni šoli kar dobro pripravili na razumevaSamostan Joakim Osogovski pri Krivi Palanki nje, pisanje in govorjenje srbohrvaščine, kasneje so po različnih krajih Jugoslavije služili vojaški rok naši fantje in prijatelji, ki smo jih punce zvesto obiskovale, pa še na morje smo veliko hodili na Hrvaško. Makedonščina je sicer malce drugačna, ampak toliko spet ne, da se ne bi razumeli. Pa še Slovence imajo radi – ampak kdo od bivše Juge nas nima rad (in našega Gorenja)? Makedonijo smo izbrali tudi zato, ker se je tja poročil Alenkin bratranec Jože, s katerim se že desetletja nista videla. Tako je naš prvi cilj vzhodni, popolnoma neturistični del te države, kjer Jože živi z ženo Slavico na planini Golema Crcorija tik ob bolgarski meji. Zanimiv je bil ta naš začetek, ko smo se pozno popoldne pripeljali v Krivo Palanko, precej umazan in razmetan kraj, kjer nam je prijazna mlada policajka razložila, da je bolje, da se tik pred temo ne odpravljamo na planino, če ne poznamo poti. Tako prenočimo pred pravoslavnim samostanom Joakim Osogovski nekaj kilometrov v breg, enem najlepših in najsvetejših krajev v Makedoniji, in se na planino odpeljemo zjutraj, potem ko si ga ogledamo. Ganljivo je srečanje bratranca in sestrične; Jože mi kasneje prizna, da že nekaj dni ni spal, takšno tremo je imel. Med našim obiskom Pogovor na pokopališču na planini Golema Crcorija 27 kar naprej ponavlja: »Lenčica, Lenčica, 50 let, kam je to šlo?« In razmišljam, kako ljudje izgubimo stik, lahko za vedno ali za precej dolgo, in kako hudo nam zna potem biti zaradi zamujenega. S Slavico se vzpnemo do vaškega pokopališča, na katerem so pokopani njeni starši. Rada obiskujem »britofe«, tukaj pa so res nekaj posebnega. Veliko grobov je prekritih s pločevinastimi strehicami, da so pokopališča od daleč videti kot barakarska naselja. Na grobovih so krožniki, kozarci, pribor, ostanki hrane, na enem križu visi srajca (na ovratniku ima še kartonček iz trgovine), nanj je zavezana brisača. Prvega pol leta po smrti menda tako okrancljajo grob, Grob z brisačo in ostanki obedov, Probištip da se pokojni bolje znajde na onem svetu, ima kaj obleči in jesti, se s čim umiti in obrisati. Dvakrat na leto, za binkošti in prvega novembra, pa itak prinesejo hrano na grobove. Ali je namenjena samo pokojnim, ali pa tudi živi obedujejo z njimi, nismo vprašali. Naslednji dan na »družinskem izletu« obiščemo še ogromno pokopališče kraja Probištip sredi prav prerijske pokrajine. Spet je tam vsepolno s posodjem in razpadajočo hrano obloženih grobov; očitno je to svojevrstna navada v tem delu Makedonije. Slavica začne pleti in urejati grob svojega sina, jaz pa se ponudim in pomijem kar zajeten kup umazane posode. Posrečena izkušnja, ki je najbrž ne bom ponovila. Zanimivo se je voziti naokrog z domačini, ki ti pokažejo toliko stvari, ki bi jih sam spregledal. Zelena polja, ki so se razprostirala na obeh straneh ceste okoli kraja Kočani, bi sama označila za pšenična, pa čeprav sem agronomka. V resnici so bila riževa – »kočansko belo zlato,« je rekla Slavica. Vsepovsod po krajih so trgovinice s čistilnimi sredstvi in čistilnim orodjem; metle, vedra, gobe in krpe … srečuješ na vsakem koraku, Cesta do visokogorskega samostana Treskavec toliko jih je kot avtopralnic v 28 Albaniji, in prav tako smešno izpadejo, saj je Makedonija, kljub čudoviti naravi, bolj kot ne zelo umazana dežela. Tudi ko zapustimo gostitelja, s katerima smo stkali prave družinske vezi, se sami čisto dobro znajdemo, čeprav brez mobilnega telefona in brez navigacije. Precej staromodni smo glede tehnologije; naši kažipoti so ljudje. Neverjetno je, kako nas je čisto vsak, ki smo ga vprašali za pot, znal natančno usmeriti – nikoli se po ustnih napotkih domačinov nismo izgubili. Celo ko nas stara muslimanka, za katero ne bi rekla, da je kdaj v življenju vozila avto, napoti proti Kruševu po delno makadamskih bližnjicah čez tobačna polja in skozi vasi, prepredene s sušečimi se listi tobaka, jo ubogamo. In pridemo prav. Vsak, ki nam daje napotke, nas na koncu pospremi z besedo »teraj«, kar v makedonščini pomeni »vozi«. »A onda samo teraj ravno,« ponavadi zaključijo. Zaradi izredne prijaznosti ljudi se počutimo varne, čeprav v Makedoniji nimajo kampov, v katerih bi prespali. Zaupamo, da nam nihče ne bo nič Makedonium – spomenik ilindenski vstaji, Kruševo naredil, tudi če se utaborimo ob cesti ali na parkirišču ob kakšni kulturni ali naravni znamenitosti. Ena takšnih so Stobi, obsežno arheološko rimsko najdišče. Ko pod večer parkiramo pred zaklenjenim vhodom, nas prestraši velik pastirski pes, šarplaninec, ki pa začne takoj mahati z repom in se stisne k nogi za crkljanje. Tukaj je še vedno vsepolno potepuških psov, ki se morajo znajti kakor najbolje znajo. Ponavadi niso napadalni, saj vedo, da se morajo človeku prilizniti, če hočejo kaj dobiti od njega. Rada imam potovanja po Balkanu, ampak vedno znova me prizadenejo ti zavrženi, velikokrat bolni, šepajoči, bolhati in sestradani psi. In psice z mladički brez prihodnosti. Šarplaninec ima srečno zgodbo. Ni se izkazal kot pastirski pes, nam zjutraj pove varnostnik arheološkega kompleksa, pa je pritaval v dolino in ostal tukaj. Živi zunaj, ampak je njihov pes, z žimnico in skledo pred recepcijo in veterinarsko oskrbo, kadar jo potrebuje. Vidim, da mu ni hudega – z namazanih koščkov kruha poliže samo pašteto. Tudi varnostnik ima doma enega od uličnih potepuhov, nam kaže slike na telefonu. Kar solzne oči dobim ob njegovem pripovedovanju, in ko to vidi, jih dobi tudi on. Ljudje res znajo presenetiti. Rimsko najdišče ni nič proti človeku, le kup lepega, toda mrtvega kamenja, ki si ga vseeno ogledamo. 29 Dvignemo se do Kruševa, ki je s 1350 metri najvišje ležeče mesto v Makedoniji in eno od najvišjih na Balkanu. Od vsega, kar smo videli, se mi je najbolj vtisnilo v spomin. Lepo je od daleč in od blizu, vsaj približno čisto in urejeno. Povsod diši po pečenih paprika; jesen je čas, ko jih obračajo na žaru marsikaterega doma. Ogledamo si Makedonium – spomenik ilindenski vstaji, zanimivo arhitekturno čudo, ki so ga ustvarili po drugi svetovni vojni. Na vzpetini, na kateri stoji, je videti kot neznani leteči predmet, UFO. Nasproti je Memorial House priljubljenega makedonskega pevca in humanitarca Tošeta Proeskega, ki je leta 2007 komaj šestindvajsetleten umrl v prometni nesreči. Makedonci so mu v rojstnem Kruševu postavili moderno belo stekleno palačo, ki bi Mavzolej Tošeta Proeskega, Kruševo mu jo zavidal sam Elvis Presley. Z vrha ima obliko križa, saj Toše ni samo božansko pel, ampak je bil tudi zelo veren mladenič. V njej so zbrane vse Tošetove stvari, na prehodu iz spodnjih v gornje prostore pa je na veliki beli steni z belimi reliefnimi črkami 103-krat izpisan stavek v različnih jezikih: Ve sakam site, Sve vas volim, Vse vas imam rad, I love you all … s katerim se je Toše na koncertih zahvaljeval svojemu občinstvu (z njim sem si drznila v originalu – makedonščini – nasloviti tokratne Polovinke). Na pokopališču pa stoji mavzolej, stekleno-betonska piramida, kamor nas je oskrbnik spominske hiše po ogledu napotil z besedami »od ove godine i tatica leži pored njega (od letos tudi očka leži poleg njega)«. V njem je bela grobnica, z belim križem in belimi vrtnicami, obdana z angelčki in medvedki in rdečimi plišastimi srci Toševih oboževalcev. Pod njegovim izklesanim portretom je za tisto črtico, ki ločuje letnico Potopljena cerkvica, Mavrovo rojstva od letnice smrti, vprašaj, ne številka. 30 Toše je za Makedonce svetnik, svetniki pa ne umirajo. Na nenavadne načine se spopadamo z izgubo, pomislim. In ker je prostora za lepe stvari vedno premalo, naj na hitro preletim še nekaj mojih najljubših makedonskih doživljajev. Kako sem, ko smo se utaborili pod visokogorskim samostanom Treskavac, tako dolgo sedela na stopnici avtodoma in buljila v zvezde in lučke krajev spodaj na ravnini, da mi je vse migotalo pred očmi. In kako sva z Branetom vstala še v temi, se vzpela med mogočne granitne skale, ki so me spominjale na Tasmanijo, in opazovala rdečenje neba vse do sončnega vzhoda. Kako sva se v Bitoli, kjer je ravno potekal znameniti bitolski filmski festival Manaki Brothers, za zabavo sprehodila po rdeči preprogi. Prav tako v Bitoli smo na tržnici, v zanikrnem lokalčku z razŠarena džamija, Tetovo košnim imenom Kralj Marko, jedli najboljše klobase (s porom), jih potem cel kilogram kupili pri mesarju, h kateremu nas je napotil gostilničar, in pekli na plinskem gorilniku ob Ohridskem jezeru. Pa kako smo prespali v Koritih, ob izviru bistre studenčnice v narodnem parku Galičica, in se zjutraj vzpeli na skoraj 2000 metrov visoki vrh Lago Signoj, s katerega se odpira čudovit pogled na Ohridsko in Prespansko jezero hkrati. Kako naju je z Alenko razveselil menih, ki je prodajal karte za ogled prastare cerkvice sv. Neuma, in je, ne da bi vzel denar, vsaki poklonil svečko namesto vstopnice. Kako je bilo plavanje v Ohridskem jezeru, na plaži v Trpejci pod visokim klifom, čisto morsko. Kako so me v Mavrovem na sprehodu do »potopljene cerkvice« brez strehe na robu napol praznega jezera v solze spet spravili psi, ki so se nam pridružili na sprehodu. Vsaj eno uro so se lahko pretvarjali, da imajo gospodarja. In kako lepo je bilo z bosimi nogami stopati po preprogah čudovite Šarene džamije v Tetovu, ki je bil naš zadnji makedonski postanek. Gospod, ki nam je umaknil avto, da smo lahko v starem centru mesta parkirali naš avtodom pred njegovo hišo, in nam je, kljub temu, da se mu je mudilo, šel pokazat, kje je najboljši burek v mestu, je ob našem velikem zahvaljevanju samo zamahnil z roko in rekel: »Kakšen smisel pa bi imelo življenje, če si ne bi vzel časa, da naredim nekaj dobrega za sočloveka.« Naj bo ta misel moje voščilo za božič in naj v novem letu ostane z vami. Ve sakam site – rada vas imam. Srečno! 31 Slovenian Mission Melbourne p. Simon Peter Berlec OFM: 0455 444 912 p. David Šrumpf OFM: 0497 097 783 Sts. CYRIL and METHODIUS SLOVENIAN MISSION V mesecu novembru so naše misli – in verjamem, da bodo ostale še naprej – z našimi dragimi rajnimi sorodniki in prijatelji, ki na poseben način ostajajo povezani z nami. Vezi ljubezni, ki smo jih z njimi stkali v času življenja, se nikoli, tudi po smrti, ne izbrišejo. Nekje sem našel zapisane te misli neznanega avtorja: Ne morem posrkati tvoje žalosti, lahko pa prestrežem tvojo solzo. Ne morem izbrisati tvoje bolečine, lahko pa držim tvojo dlan. Ne morem ozdraviti tvojih ran, lahko pa čutim s teboj. Ne morem rešiti tvojih težav, lahko pa sem tiho ob tebi. Ne morem razumeti vseh tvojih dejanj, lahko pa vidim lepote tvoje duše. Ne morem te spreminjati, lahko pa ob tebi spreminjam sebe. Ne morem živeti tvojega življenja, lahko pa živim ob tebi. Ne morem ti dati sreče, lahko pa sem srečen, da si. Ne morem biti tvoja odrešitev, lahko pa te imam rad. In nekega dne, morda, se stopi bolečina, zacelijo rane, sreča zamenja žalost in v svoji najgloblji tišini najdeš rešitev … Slomškovo nedeljo smo pri nas praznovali v nedeljo, 15. septembra 2024. Naš bl. škof Anton Martin Slomšek je zapisal: »Za nebesa si nabirajte zakla32 Baraga House, 19 A’Beckett Street PO Box 3200, KEW VIC 3101 Tel.: (03) 9853 7787 E-mail: slomission.melbourne@gmail.com dov! Kar bomo tukaj vsejali, bomo tam vekomaj želi. Kakor staro leto bo minilo naše življenje, dobra dela pa nam bodo ostala.« Nedeljska maša migrantov in beguncev je bila v nedeljo, 29. septembra 2024, ob 15. uri (3 pm), v katedrali sv. Patrika v Melbournu. Ob somaševanju migrantskih kaplanov jo je daroval melbournski nadškof Peter A. Comensoli. Ob 14. uri smo v različnih jezikih molili rožni venec. V nedeljo, 20. oktobra 2024, smo obhajali 56. obletnico blagoslovitve naše cerkve. Prvo slovensko cerkev v Av- straliji je 20. oktobra 1968 blagoslovil tedanji koprski škof dr. Janez Jenko. Ob tej priložnosti se je zbrala velika množica ljudi, med njimi tudi mnogi, ki se dobro spominjajo zgodovinskega dogodka izpred več kot pol stoletja. V petek, 1. novembra, smo obhajali praznik vseh svetih. Slovesna maša je bila ob 10. uri. Ob 12. uri so bile molitve za rajne na pokopališču Kew. V soboto, 2. novembra, ko smo se spominjali vseh vernih rajnih, so bile ob 11.30 molitve za naše drage rajne na pokopališču Heidelberg. V nedeljo, 3. novembra, so bile ob 12. uri Alojz Dominko molitve za rajne v mavzoleju pokopališča Keilor. V Slovenskem društvu Melbourne (SDM), na Elthamu, smo molili za vse pokojne člane ob 17. uri (5 pm). Predobri Oče, priporočamo ti naše drage rajne v trdnem upanju, da bodo z vsemi, ki so v Kristusu umrli, vstali poslednji dan. Zahvaljujemo se ti za vse darove, s katerimi si jih v tem življenju obdaril, bili so nam znamenje tvoje dobrote in občestva svetih v Kristusu. Milostno usliši naše prošnje in jim odpri rajska vrata, nas pa tolaži z upanjem vere. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen. 33 ADVENTNI ČAS Naj nas v letošnji adventni čas pospremi razmišljanje izpod peresa Mire Dobravec: »Letos bom jaz privezala vejice,« je rekla Ana, ko smo zlagali smrečje v košaro. Bilo je prelepo poznojesensko popoldne, sobota pred prvo adventno nedeljo in uspelo nam je, da smo šli v gozd vsi, vsa družina. Ko otroci rastejo, se iz dneva v dan spreminja tudi ritem življenja, dom postaja vedno bolj kraj, kjer se srečujemo, ne kraj , kjer preživimo večino dneva skupaj. Želja po skupnih izletih, po dogodkih, ki jih doživimo vsi skupaj, je bila še močna, zelo, obveznosti pa čedalje več in možnosti za skupno preživljanje popoldnevov vedno manj. A advent je ostal nedotaknjen. Skoraj svet. Vsi, od odraslih do najmanjših, smo vedeli: adventni večeri bodo samo naši, ne bomo si jih pustili vzeti. In to sobotno popoldne bo namenjeno vencu: obisku gozda, da naberemo zelenje, pritrjevanju vejic, krašenju sveč in vezanju lepih pentelj. Z lepim prtom prekrito mizico postavimo pod križ, poleg venca položimo rožni venec, ki ta mesec ne bo samo okras hiše: vsak večer, ne le kdaj pa kdaj kot med letom, bodo velike jagode, obrabljene od rok mnogih rodov, drsele med dlanmi … Drobni prstki bodo zaznamovali vsako zdravamarijo in še vedno bo treba pomagati, včasih: … ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila … Saj je res težko … Sveče bodo metale po stenah 34 skrivnostne sence, po obrazih mehkobo in mir … Samo petnajst minut vsak večer in postajali bomo res drugačni – ko se koleno upogne in ustnice izgovarjajo naprej in naprej iste besede, človekov nemirni duh obstane, pozabi na naglico vsakdanjega pehanja in tone globlje in globlje v neslutene skrivnosti. Ali je venec zvezan bolj ali manj dobro, ni pomembno. Lepota adventnih večerov je drugje, premišljujem, medtem pa slišim moža, ki odgovarja najmlajši: »Prav, če ti kaj ne bo šlo, ti bom pomagal.« Pogledam ga in vidim, da tudi on že čuti lepoto časa, ki je pred nami, in da tudi on natančno loči bistveno od nebistvenega. Prav zato ga imam tako rada in prav zato lahko oblikujeva tako pripravo na božič, da se je vsi veselimo in da jo bodo otroci odnesli s seboj v srcu, kamorkoli bodo že šli, ko odrastejo. In kaj več bi jim sploh mogla dati? NOVO CERKVENO LETO bomo začeli s prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2024. Takrat bomo blagoslovili adventni venec v cerkvi, ki nas bo vse do svetega večera opozarjal, da je z vsako nedeljo med nami več luči, ki nas bo na koncu pripeljala do novorojene Luči, deteta Jezusa. To nedeljo nas bo po maši v dvorani obiskal sv. Miklavž. Sprejem mu pripravljajo otroci Slomškove šole. ADVENTNO ROMANJE V TA PINU bomo imeli v soboto, 7. decembra 2024. Ob 10. uri se bomo zbrali pred našo kapelico, kjer bomo zmolili litanije in nato ob 11. uri darovali mašo v kapeli adoracije. Po maši se bomo okrepčali iz svoje popotne torbe. NA SVETI VEČER, v torek, 24. decembra 2024, bomo ob 21. uri (9 pm) pred jaslicami v lurški votlini imeli polnočnico. Na Božič, v sredo, 25. decembra, bo maša ob 10. uri. Sv. Štefan, četrtek, 26. decembra, maša ob 10. uri. V Sloveniji je ta dan tudi državni praznik samostojnosti in enotnosti. V nedeljo, 29. decembra, bo nedelja svete Družine. Maša bo ob 10. uri. Pri njej bomo blagoslavljali otroke. Prav tako bo maša v ponedeljek, 1. 1. 2025, ob 10. uri, ko bomo obhajali praznik Marije, svete Božje Matere. ljenja; ki razumejo, da Kristus ni mrtev ideal preživele družbe, tudi ne oporna palica neke ideologije, ampak živi Bog, zagotovilo sreče v prihodnosti.« Vsem ljudem dobre volje, posebej pa še bolnim in ostarelim, vsem po bolnišnicah in domovih, želim da nas ob letošnjih praznikih Jezusovo rojstvo poveže v medsebojni ljubezni in miru; naj v vsakem izmed nas v naših družinah najde prostor zase, da se bo iz našega življenja slišala betlehemska pesem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.« In naj bo tudi leto 2025 srečno in blagoslovljeno. ZAHVALA Iskrena zahvala Petru Belcu za nesebično pomoč pri najrazličnejših opravilih okoli Baragove hiše. Za vse tiste, ki zaradi oddaljenosti, os- Ob letošnjih božičnih praznikih bi z vami rad delil misli sedaj upokojenega škofa Franca Krambergerja, ki jih je izrekel v mariborski stolnici leta 2003: »Mnogi so začutili, da božič ni le praznik ob okrašenem dreveščku in množici lučk, ampak je bistvo božiča v človekovi notranjosti, v njegovem srcu. Rojen Odrešenik želi biti Emanuel – Bog z vsakim človekom! Bog z vsemi, ki iščejo resnico, smisel in vsebino živ35 labelosti ali drugih vzrokov ne morete priti v cerkev v Kew, še vedno obstaja možnost spremljanja maše na družbenem omrežju. Prenašamo tako petkovo kot nedeljsko mašo ob 10. uri (am) na naši Facebook strani: Slovenian Mission Melbourne https://www.facebook. com/slovenianmissionmelbourne Še naprej Vas prijazno vabim, da se v prihodnosti vsaj kdaj udeležite tudi petkove maše ob 10. uri (am). Ob petkih je tudi več možnosti in časa za pogovor. V nedeljo je res veliko stvari, in včasih se zdi, kot da si nočem vzeti časa za vas ali da vas kar na hitro odpravim. Vesel bom vsakega, ki bo prišel na pogovor med tednom, vsekakor pa vas prosim in vam priporočam, da me pred tem pokličete po telefonu (0455 444 912), da bom doma in ne boste ostali pred zaprtimi vrati. Hvala za Vaše sodelovanje in razumevanje. ZAKONSKI JUBILEJI 2024 V nedeljo, 27. oktobra, smo se pri sv. maši ob 10. uri spomnili naših zakonskih jubilantov. Letos svoj jubilej obhajajo: 60 let VENČESLAV in GRACIJELA REMEC; JOŽKO in DANILA ŠTOLFA 55 let IGOR in JOŽICA GERDEN; MATIJA in NADA ŠTUKELJ; KRISTJAN in MARTA JANEŽIČ; ALOJZ in ANKA DOMINKO; PAVEL in SILVA TRČEK 50 let JOHN in FANICA MARINIČ; JANEZ in ZDENKA MESARIČ 40 let ALEXANDER in LYDIA BRATINA; JŐREN in FLORIANA HIRZINGER 35 let IVAN in OLGA URDIH 30 let JOHN in RENATA MIKLAVEC 20 let GREGORY in SUELLEN HORVAT; JUSTIN in SONJA FISHER O Bog, stvarnik vseh ljudi. Ti si ustvaril moža in ženo in ustanovil zakonsko skupnost. Prosimo te, blagoslovi zakonske jubilante, ki se ti danes zahvaljujejo za vsak trenutek skupnega življenja. Ozri se danes milostno na njih, ohrani jih v svoji ljubezni, daj jim moč, da bodo žive priče tvoje neizmerne dobrote. Še naprej jih nenehno varuj in obnavljaj njihovo zakonsko zvezo. Večaj njihovo ljubezen in utrjuj vez miru, da bodo z otroki, vnuki in prijatelji, ki jih obdajajo, vselej deležni tvojega blagoslova. Po Kristusu, našem Gospodu! Amen. Vsem jubilantom iskreno čestitam in kličem nanje nadaljnjega blagoslova. Vsakemu paru želim medsebojno razumevanje, sodelovanje, ljubezen, vedrino, veselje, smeh in zvrhan koš novih dogodivščin na skupni poti. ODŠLI SO ŠTEFICA LOVRIĆ, rojena KADOIĆ, je umrla v četrtek, 22. avgusta 2024, v Epworth Hospitalu v Richmondu. Rodila se je 2. novembra 1934 v Batini na Hrvaškem. Od nje smo se poslovili v četrtek, 5. septembra 2024, v naši cerkvi v Kewju. Ob 10. uri smo darovali mašo zadušnico, po njej smo jo pokopali na pokopališču Kew v Kewju. Sočutje možu Antonu, hčerkama Mari- 36 jani in Vendi, sinu Marijanu, sestri Milici v Avstraliji, ter sestri Ljubi in bratu Francu v Nemčiji. FRANK FRANČIĆ je umrl v soboto, 31. avgusta 2024, v Olivet Caru v Ringwoodu. Rodil se je 26. januarja 1935 v mestu Mursko Središće na Hrvaškem. Od njega smo se poslovili v sredo, 11. septembra 2024 ob 11.15, v Blair Chapelu na Springvale Botanical Cemeteryju, kjer je bil tudi pokopan. Ko je kot mladenič prispel v Avstralijo, so ga najprej poslali v Bonegillo, kjer je dobil nalogo, da prepleska kočo Mt Buffalo Chalet in si tako plača pot. Zaradi te izkušnje je pozneje postal hišni slikopleskar. Delal je, kar je mogel, da je preživel, in zaslužil dovolj denarja, da je plačal ženino pot v Avstralijo. Poročila sta se leta 1961. Leta 1962 se jima je rodila hčerka Marinka in leta 1964 hčerka Margaret. Bil je družabne narave. Njegov drugi dom sta bila slovenski klub Planica in slovenski misijon v Kewju. Sočutje hčerkama Marinki in Margaret, vnukinji Caitlin in sestri Angeli v Kanadi. FRANCKA ANŽIN je umrla v soboto, 7. septembra 2024, v St Chaterine's Aged Caru v Balwynu. Rodila se je 9. junija 1922 v vasi Groblje, v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Od nje smo se poslovili v četrtek, 19. septembra 2024, v naši cerkvi v Kewju. Ob 10. uri smo darovali mašo zadušnico, po njej smo jo pokopali na pokopališču Keilor. V imenu Franckinih sorodnikov je njeno življenjsko zgodbo prebrala Anna Cossete: »She was the eldest of eight children, brothers Lojze and Janez, sisters Mici, Cilka, Ivanka, Pepca and Milena. Her 37 father was a soldier in the 1st World War and often shared stories of fighting in Galicia with them. He made wagons and ladders to support his family. Frances remembered a hard life and as the eldest she started work at a spinning mill at the age of 15. After her brothers were mobilised by the partisans during the war, the family was detained and sent to Burghausen camp in 1943. They returned home in July 1945. Frances said that after the liberation she did not want to live in a communist country and after her mother’s death she immigrated to Australia at the age of 35. Through her life experiences Frances learnt to speak, not only Slovenian and English, but also Croatian, German and Italian. She said she found happiness in Australia, where she could actively participate in the Slovenian community and church. She particularly enjoyed her time in the choir, of which she was a member for 40 years. She has many wonderful friends from the Slovenian community who helped and supported her throughout her life. Frances first found work as a cook for Carnsworth Aged Care Home and later at St. Georges Hospital. Through her work at Carnsworth she became good friends with the Michalski family and in 1962, when she brought her nephew Mick out to Australia, they took him into their home and treated them as family. Frances and Inge enjoyed a friendship that lasted into old age. Frances purchased her flat in Princess St., Kew in 1972, where she spent many happy years cooking, making a home and gardening. In 1991 Frances returned to Slovenia, 38 enjoying the company of her relatives, especially Brane, Irma and their family. After some years she returned to Australia and to her old flat in Kew. During this time she became close friends with Anna and Darren. When Amelia was born she was delighted to take on the role of ‘grandma’, spending a lot of happy time together. It was with their support that she managed to remain independent for so long. It’s an understatement to say that Frances loved to cook for people! We all have wonderful memories of her biscuits, poticas, cakes and schnitzels.« Sočutje nečaku Michaelu v Avstraliji, sestri Pepci v Sloveniji, ter vsem sorodnikom in prijateljem v Sloveniji in v Avstraliji. MARIJA SKOK, rojena ŠENKINC, je umrla v petek, 13. septembra 2024, v Western Health Footscray Hospitalu v Footscrayju. Rodila se je 3. maja 1941 v vasi Mereče pri Ilirski Bistrici. Od nje smo se poslovili v ponedeljek, 23. septembra 2024, v naši cerkvi v Kewju. Ob 11. uri smo darovali mašo zadušnico, po njej smo jo pokopali na pokopališču Keilor. Moža Antona je spoznala v Merečah in mu sledila v Pariz, ko se je pri Citroenu učil za mehanika. Poročila sta se leta 1959 in še istega leta se jima je rodila prva hčerka Martina. Leta 1961 so se iz Pariza preselili v Melbourne. Kmalu po prihodu v Avstralijo se je rodila hčerka Nadia, 12 let pozneje pa še Adrianna. Z Antonom sta bila srečno poročena 47 let, vse do njegove smrti. Rada je obiskovala slovenski klub Jadran in dolga leta sodelovala v pevskem zboru. Ljubezen do ljudi je izkazovala predvsem s kuhanjem. Sočutje hčerkam Martini, Nadji in Adrianni, vnukinjam Melissi, Marii in Gabrielli, vnukom Shaunu, Ryanu in Anthonyju, pravnukinjam Evi, Yasmin in Mirandi, ter pravnuku Alexandru. SAVINA VENIER, rojena FRANDOLIČ, je umrla v četrtek, 3. oktobra 2024, v TLC Whitewater Aged Caru v Mordiallocu. Rodila se je 26. marca 1935 v Nabrežini pri Trstu. Od nje smo se poslovili v sredo, 16. oktobra 2024, v cerkvi St Martin De Porres v Avondale Heightsu. Ob 11. uri smo darovali mašo zadušnico, po njej so jo odpeljali na upepelitev. Sin Martin je o mami med drugim povedal tudi to: »… Some of you have known her from a young age, as an elegant young lady from Europe. Stylish, kind, sensitive, with a unique sophistication and humour. Those of you who met her in the twilight of her life, would have noticed the same elegance, style, and endearing smile. Remarkably, it was still there. I know she touched you all as much as she touched us. We can all be comforted knowing her life was rich, full of love, and redemption from humble beginnings in Europe, to a peaceful passing here in Australia.« Sočutje možu Marjanu, ter sinovoma Martinu in Anthonyju. PAVLA (PAULINA) ŽNIDARIČ, rojena KERNJAK, je umrla v soboto, 19. oktobra 2024, na svojem domu v Kilmorju. Rodila se je 19. septembra 1940 v vasi Vukanovec na Hrvaškem. Od nje smo se poslovili v četrtek, 31. oktobra 2024, v naši cerkvi v Kewju. Ob 10.30 smo darovali mašo zadušnico, po njej smo jo pokopali na pokopališču Keilor. Sočutje sinu Stanku, sestri Mariji v Nemčiji, in vsem prijateljem. Karolina Ogrizek je uredništvu sporočila: ANNA HOLLINGSWORTH, rojena KOVAČIČ, je umrla 1. oktobra 2023 v Warrnamboolu. Rodila se je 2. julija 1937 v Jarenini. Leta 1956 se je poročila z Ivanom Sventom, ki je umrl leta 1998. Rodili so se jima hčerke Maria, Roselinde, Joanna, Kathryn in sin David. Leta 2001 se je poročila s Tomom Hollingsworthom. Mašo so darovali v cerkvi sv. Jožefa v Warrnamboolu in jo po njej pokopali na Tooram Memorial Park Cemeteryju. MARIJA HORVAT, rojena ZELKO, je umrla 21. februarja 2021 v Ballaratu. Rodila se je 1. maja 1936 v Črenšovcih. ŠTEFAN HORVAT je umrl 9. decembra 2022 v Ballaratu. Rodil se je 16. decembra 1933 v Odrancih. Martin Maurice je uredništvu poslal obvestilo: LIDIJA RAFFAELLI, rojena CENCIC, eldest daughter of Jozef and Maria Cencic, died on 6 October 2024, aged 85 years. She lived in Myaree. Lidia was born in 1938 in Robedišče, Slovenia, near the Italian border. She had a younger sister named Franka who died in 2007 aged 59. The family fled Slovenia, left Bremerhaven West Germany, and arrived in Australia in 1950. The funeral mass was at St Patrick’s Basilica Fremantle on 23 October 2024 and attended by her two sons. She was buried at Fremantle Cemetery. 39 Ivan in Renata Stepić Zorka Jusufović Anton Bogovič, 91 let Ana Horvat Peter in Betty Belec Janez in Marta Kohek Hilda Vidovič, 90 let Ema Janič Lojzka Vučko 40 41 Albina Barbiš Simon (50) in Elena (45) Grilj Milena Fabjan Marija Debelak, 90 let Marija Cesar Iz Kraljičine dežele – Queenslanda pše v domači družbi in v prijetnem lokalu, še sploh ko imamo med nami dragega obiskovalca iz Melbourna, ki nam je še polepšal dan. V soboto, 14. septembra 2024, na praznik Povišanja svetega Križa, smo se zbrali v glavnem Marijinem svetišču v Marijini dolini, da proslavimo naš jubilejni praznik – 15. obletnico blagoslovitve Marijine kapelice. Za to pomembno slovesnost se nas je zbralo kar lepo število. Pri maši pa smo doživeli še dodatno veselo presenečenje – obisk patra Simona Petra Berleca iz Melbourna. Pater Darko je daroval sveto mašo skupaj s predstojnikom, patrom Jaroslawom (Jarek) Zanom, patrom Simonom Petrom in patrom Anthonyjem. V pridigi smo poslušali o pomenu in vrednosti križa, ki nas spremlja vse življenje, zato je treba križ sprejeti in tudi razumeti. Pater Darko pa nam je po branju berila o bronasti kači, ki jo je postavil Mojzes za Izraelce, še osvežil spomin, kako sta pred štirinajstimi leti z g. Dragom Ocvirkom prav v tem svetišču lovila živo kačo, ki se je čez prezbiterij splazila za orgle. Takoj po maši smo šli v procesiji do naše Marijine kapelice. Med potjo sta pater Darko in pater Simon Peter skupaj pela litanije Matere Božje, kar je še posebej poudarilo slovesno praznovanje. Oba patra imata izrazito ubrana glasova in ju je bilo lepo poslušati pri bogoslužju. Zbrani pri naši kapelici brezjanske Marije Pomagaj smo skupaj zapeli še nekaj pesmi in zmolili nekaj molitev. Ob zvonjenju zvončka iz zvonika sta nam patra podelila blagoslov. Nato je prišel čas, da obnovimo moči. Zato smo se na povabilo predsednika kluba Toneta Brožiča odpeljali do bližnjega gostišča, kjer so nam postregli z dobrim kosilom. Naše srečanje v Marijini dolini je toliko le- Ob 15. obletnici Marijine kapelice bi rad dodal nekaj pomembnih zanimivosti, ki smo jih v naši slovenski skupnosti v Kraljičini deželi po Marijini zaslugi doživeli zadnjih 70 let. Odkar je  brisbanski škof O’Donnell leta 1966 blagoslovil banderi Marije Pomagaj in sv. Cirila in Metoda, smo jih vedno nosili v naših brisbanskih telovskih procesijah, ki so bile do leta 1973 množično obiskane, z več kot 70 tisoč navzočimi na Brisbane Showgorunds. Banderi smo vedno imeli s seboj ob slovenskih praznovanjih, ob obisku duhovnikov in škofov pri slovenskih mašah. Ravno tako so jih vedno nosili v brisbanski katedrali sv. Štefana pri letnih multikulturnih mašah. Ljudje drugih narodnosti nas sprašujejo, od kod je ta lepa nebeška mati. Zato smo dodali banderi napis: I LOVE Slovenia. Tudi letos, 8. septembra, je Kristanca Andreis z bandero Marije Pomagaj in s slovensko zastavo uspešno sodelovala pri maši narodov (All Nations Mass) v cerkvi sv. Edvarda, Daisy Hill. Pričujoče slike nam najbolje razložijo Marijo Pomagaj v svetu. Frančiškanska internetna stran z Brezij jo predstavi takole: Marija je najprej simbol zmage. Zmage dobrega nad zlom. Nato je simbol slovenstva. Mnogi Slovenci so jo vzeli za svojo. Njena nežna in duhovno bogata upodobitev nam kaže pravo pot k Bogu. Na spletni strani z Brezij lahko beremo naprej: Naša velika želja je, da bi bila ta stran spletno zbirališče vseh, ki imamo Marijo Pomagaj radi in jo nosimo v svojem srcu. Njeno podobo obiskujemo doma, v svoji župnijski cerkvi, kapelici, ob znamenju ali kjerkoli drugje, kjer je Marija naša svetinja. Z veliko hvaležnostjo bomo sprejemali vaše prispevke o podobah, njihovih mestih, dogajanjih ob njih, uslišanjih, čudežih in Marijinem skrivnostnem delovanju. Svoje prispevke nam lahko pošljete na naš elektronski naslov: info@marija.si Mirko Cuderman 42 43 Odkar je bila blagoslovljena naša kapelica v Marijini dolini, nas slovenska Kraljica Marija Pomagaj najlepše predstavlja tukajšnjemu svetu. Kmalu po blagoslovitvi je občina Beaudesert, kamor spada Marian Valley, izdala lepo barvno brošuro Lifestile, kjer predstavlja Marijino dolino kot »United Nations of Devotion«. Brisbanski tednik Catholic Leader je 10. julija 2011 kot prilogo objavil sliko kapelice Marije Pomagaj iz Marijine doline, ki je res vzor med kapelicami različnih narodov. Na programu YouTube imate veliko videoposnetkov iz Marijine doline, kar govori o popularnosti tega svetega kraja. Jože Gjerek, ki je oskrbnik kapelice, vedno obnavlja spominsko knjigo, kamor romarji, ki obiskujejo našo kapelico, radi napišejo svoje vtise in prošnje v različnih jezikih in pisavah. Nebeška Mati skrbi in posreduje pri Bogu, ne samo za našo skupnost, ampak za vse romarje, ki se ji priporočajo. Rad bi dodal še par vrstic o naših pokojnih rojakih. JANI PAL nas je zapustil 5. septembra 2024 v bolnišnici na Gold Coastu. Rojen je bil 27. decembra 1938 v vasi Pince Marof v Prekmurju, blizu madžarske meje. Njegovi starši so imeli majhno trgovino in kmetijo. Kot devetnajstleten fant se je odločil skupaj s prijatelji pobegniti v Avstrijo. Prestopili so državno mejo in tako se je za Janija začela nova pot. Z ladjo je prispel v Sydney. Sprva se je lotil vsakega težkega dela, od tovarniškega do kopanja jarkov. V Melbournu je spoznal ženo Marico, s katero se je poročil junija 1959. Poleg redne službe je iskal zaslužek še z dodatnimi deli.  Najuspešnejši je bil v tovarni Franklin, kjer je bil zaposlen v inženirskem oddelku. Leta 1985 se je družina preselila na Gold Coast, kjer je dobil službo v Seaworldu; kot orodjar je vzdrževal razne mehanične objekte. Bil je tudi zelo aktiven v slovenski skupnosti LIPA, kjer je bil več let predsednik. Leta 1960 se jima je z ženo rodil sin John, in leta 1967 hčerka Diane. Jani poleg žene Marice, sina Johna in hčerke Diane zapušča še štiri vnuke ter tri pravnuke. Naše sožalje Palovi družini. Pogrebni obred je bil 13. septembra v našem znanem pogrebnem zavodu Solace, nato je bil pokojnik upepeljen. Na Gold Coastu je 14. julija 2024 v domu ostarelih umrla 101 leto stara PAULA BERIČ. Njen mož Franc, s katerim se je poročila oktobra 1948 v Mariboru, je umrl na Gold Coastu že decembra 2008. Pokojna Paula se je rodila 19. junija 1923 v Limbušu pri Mariboru, kjer je na plesišču spoznala Franca Beriča. Njen dekliški priimek je bil Paulec. Zaradi komunističnega režima sta zapustila domovino in se 27. decembra 1957 že vkrcala na ladjo Castel Felice, ki je plula v Melbourne. Dom sta si ustvarila v South Oakleighu, dokler  se družina ni preselila v Queensland, kjer so kupili motel Admiral Motor Inn. Paula je bila odlična kuharica, njen mož Franc pa je bil pleskar, tako tudi njegov sin Marjan (Murray). Oba sta rada obiskovala slovenski in nemški klub. Hvala Makayli – Marjanovi vnukinji – za podatke. Paula je bila po pogrebu upepeljena. Naše sožalje Beričevi družini. Naj počivata v miru. 44 Maistrovih trideset V Maistrovem letu – letos v Sloveniji praznujemo 150. obletnico rojstva in 90. obletnico smrti generala in pesnika Rudolfa Maistra Vojanova – je poleg drugih dogodkov in tiskane besede izšel tudi izbor Maistrovih poezij z naslovom Maistrovih trideset. Pesmi so vzete iz Maistrovih pesniških zbirk Poezije (1904) in Kitica mojih (1929). Zakaj tak naslov? Zato, ker je v zbirki trideset pesmi; ker je bil mladi avstrijski častnik star 30 let, ko je izdal prvo zbirko; ker je letos minilo petkrat 30 let od njegovega rojstva, in trikrat 30 od njegove smrti. Ena sama simbolika torej. Knjigo sta založili kamniška knjižnica Franceta Balantiča in založba Buča, predgovor je delo urednice Brede Podbrežnik Vukmir, v katerem med drugim zapiše: »Rudolf Maister Vojanov v svoji osebnosti in delovanju združuje lastnosti, ki so zelo redke, zato pa toliko bolj dragocene: pogum, odločnost, vojaško držo, upornost, samostojnost, bojevitost, hkrati pa pesniško žilico, občutek za lepo, ustvarjalnost, občutljivost, kulturo, sodobnost in živost. V svojih predstavah težko združujemo podobo vojaka, še posebej generala, s podobo tenkočutnega pesnika. Prav zato smo se v njegovem rojstnem kraju odločili, da osvežimo in poudarimo pesniški del njegove osebnosti. Vsi, ki so odgovorni za življenje drugih, morajo imeti ne samo pogumno, pač pa tudi sočutno srce, ki tenkočutno opazuje in doživlja svet okrog sebe in v sebi. Tako naj bi bilo. Tega je zmožen le razgiban duh, ki je sposoben najti v ljudeh, tragedijah, izgubah ali v naravi, srečnih in ljubezenskih trenutkih smisel za vztrajanje in bivanje.« Spremno besedo o Maistrovi poeziji z naslovom Še en steber slovenske literarne moderne je dodala literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič, ki se je v Maistrove verze zazrla čisto drugače kot njeni predhodniki in ga uvrstila kar med slovenske klasike. Veliko lepote, posebnosti in žlahtnosti s svojimi sodobno romantičnimi ilustracijami in ponavljajočim se motivom »slovenskega pušeljca« (nageljna, roženkravta in rožmarina), je v knjigo vnesla mlada slikarka Eva Mlinar. 45 Domov Prehodil mnogo sem sveta, prebrodil mnogo sem voda. Krasan za me bil svet je nov, in vendar sem prišel domov. Jezike slišal sem krasne, ki se v tujini govore. Da čujem spet domači glas, prišel nazaj sem v rodno vas. In žensk sem videl broj neštet, ki tuji kitile so svet. Pa lepše kakor ženske te domače ženske se mi zde. Jaz ljubim jezik naš in svet in ljubim pestri ženski cvet. Vse to mi da moj dragi dom, zato ostal v tem domu bom. Završki fantje Zvečer se pa završki fantje zbero, zbero in na Selce pojo. Pod vrhom med slivami hramek čepi, po poti mu gledajo okenca tri, za tretjim, za cvetjem pa Katrica spi. Saj spi, a se precej zbudi, ko fantje svoj glas zaženo: do okenca v temi poskuša, skoz roženkravt skrito posluša, ker mamke boji se močno. A závrški fantje nalašč prav glasno po trikrat na vrh mimo hramka pojo in trikrat počasi navzdol pripojo. Zakaj pa ti mladi bi fantje veseli ne peli in vriskali ne? Saj trtica v sladke že jagode grè, a Katrica v dvajseto leto. Zbrala in uredila Jackie Newtown Grobovi Mesec sveti sem od Krna, v hrib in po poljani tiplje luč srebrna: »Solze vidim, štejem vdove – kam pa skrili ste grobove, kje vsadili svojim križ?« »Kaj jih iščeš po poljani, kaj za njimi v hrib tiščiš!? Naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ.« 46 Delo, potovanje in še kaj Danijela Hliš Pripadam skupini starejših ljudi, ki nas zanima raziskovanje na področju demence, in kako lahko narava, meditacija in joga pomagajo k zdravju možganov. Skupina je imela možnost preživeti štiri dni v programu Stress relief na za to posebej urejeni kmetiji na Novi Zelandiji. Bilo je zelo zanimivo. Obujala sem spomine na kmetijo v Topolšici, kjer sem kot deklica večkrat obiskala staro mamo in njene domače, opazovala konje in krave, jim počistila »štalo« ... Po tem kratkem seminarju sem nekaj dni preživela tudi s sorodniki moje prijateljice v Christchurchu. Živita v vasici za ostarele, ki je precej moderna. Hkrati sem tudi delala. Prvi dan sem sodelovala na Opan Webinar https://opan.org.au/video/ food-for-thought/, kjer smo razpravljali o zdravi prehrani in kako pomagati tistim, ki živijo z demenco, da dobijo hrano, ki jih tudi osreči. Drugi dan pa sem imela srečanje po Zoomu z drugo skupino Human Rights Reference Group, katere članica sem. Sodelujemo z Department of Health, da bi dobili več pravih zakonov za zavarovanje ljudi, ki imajo demenco, ali so brez družine ali brez osebe, ki bi jih zastopala, ali ne znajo angleško, in podobno. To osebno Lep in pomirjujoč pogled na kmetijo na Novi Zelandiji doživljam, ko obiskujem te ljudi, jim pomagam in se z njimi pogovarjam v njihovem jeziku. Veliko starejših tukaj namreč pozabi angleščino, ki so se je naučili, ko so imigrirali v Avstralijo. Ko sem se vrnila v Avstralijo, sem šla v  Melbourne, kjer  smo imeli  člani OPAN/NOPRG (Older person advocacy network and reference group) konferenco, in skušali najti rešitve za mnoge probleme, ki jih imamo kot starejši ljudje. Potrebujemo več zakonov, da nas bodo bolje zavarovali pred diskriminacijo, zlorabo, nepravilno nego, pred tem, da ne ostanemo brez doma in da lahko svobodno odločamo o svoji starosti – bomo doma, v vasici za upokojence ali v domu za ostarele. Pomembni predstavniki vlade – Andrea Kelly, interim First Nations A.C. commissioner; Robert Fitzgerald, Age Discrimination Commissioner; Louise MacLeod, Aged Care Complaints Commissioner – so nam predstavili njihovo delo in poslušali naše številne pritožbe. Naša skupina je zelo aktivna, borimo se v imenu 47 vseh, ki se jim godi krivica. Vsi smo starejši, imamo različne bolezni in možganske ali fizične težave; šest jih je na invalidskih vozičkih, dva imata demenco, nekateri izgubljamo vid ali sluh. A nič nas ne ustavi v boju za boljše življenje starejših ljudi v Avstraliji. Moj moto je, da smo dežela različnih kultur in jezikov, vsi pa imamo enake pravice kar se tiče staranja in življenja, ki nas osrečuje in je varno, vsi imamo enake pravice do pomoči in spoštovanja človekovih pravic. Na letalu nazaj domov sem spet veliko premišljevala. Takole nekako: vsi dobivamo rane, od rojstva do smrti, vsem krvavijo, se gnojijo, naredijo se kraste. Rane se posušijo in ozdravijo. Toda ne same od sebe. Zelo se trudimo, da se pozdravimo. Včasih potrebujemo zdravnike, specialiste, operacije. Antibiotike, razkužila, povoje – vse naredimo, da se rana ne zagnoji, da ne pride do gangrene, ker potem nam lahko odrežejo celo nogo, kot so jo moji dragi teti v Sloveniji. Kaj pa naredimo, ko je ranjeno srce, ki je žalostno, ki trpi in joče? Ko so ranjeni možgani, v katerih potem nastajajo grde, nezdrave misli? Najlažje je kriviti starše, češ, imeli smo hudo otroštvo. Sploh se ne potrudimo, da bi bili odrasli in odgovorni za naše notranje rane, ki nam vsak dan grenijo življenje. Ne pomagamo si s terapijami, ne gremo k zdravnikom psihologom/psihiatrom, dovolimo, da se naša čustva množijo, gnojijo. Tudi jaz sem bila takšna, ko sem bila mlada. Večkrat – ko sem bila razočarana, nemočna, ko sem naredila kakšno veliko napako, ko sem koga ranila. Ponavadi sem krivila otroštvo, saj me je mama zapustila, ko sem bila stara malo več kot šest let. Starša sta se nenehno prepirala, ali pa nismo živeli skupaj. Od doma sem odšla pri petnajstih letih, v Anglijo pri osemnajstih, in tako naprej. Vse to je res in vse me je zelo ranilo in vplivalo na to, kakšna ženska sem. A potem sem na srečo sprejela pomoč, da odrastem, da se poslovim od obtožb, da objamem preteklost in se poslovim od nje. Da prevzamem popolno odgovornost za svoje fizično, psihično in spiritualno zdravje. Da se učim, kako pozdraviti nevidne rane. Petintrideset let kasneje se še vedno učim, kako živeti, ne da bi koga krivila za vse svoje grehe in napake. Veliko oprostim tudi sebi, sem mirna, zadovoljna, spoštujem ljudi, živali in mati naravo. Življenje je DAR; dokler ga imam, se moram potruditi živeti (životariti ni dovolj). Pomagati tistim, ki so bolni in osamljeni, zaplavati med koralami, hoditi v senci evkaliptusov, včasih kaj napisati, se oblizovati, ko pojem sladoled, nabrati paradižnik na svojem vrtu, se odpeljati na izlet s prijatelji iz moje vasice za ostarele. Uživati v družbi dragih družinskih članov in prijateljic. Imeti svetlobo v srcu, ljubezen v duši, hvaležnost v mislih in zahvalo pri večerni molitvi, vse to pomaga. Hvala naključju ali Bogu, da sta me pred mnogimi leti spravila do prvega psihologa, do prve knjige z nasveti, kako zaceliti nevidne rane, in zaživeti. Blessed be old age. No deadlines. I can waltz down the sandy shores (arthritis permitting) or paint at home. Blessed be old age 48 when everyone understands why the black crayon has replaced the eyebrows (now gone). Why the scarf (even though it can’t hide all that wrinkled neck). The floppy arms have no strength to carry a shopping bag, hence my shopping trolly. Blessed be old age, when mortgages and ladder climbing are left to others. Career achievements, divorces, search for love, it is all buried. And yet. The knowledge that I don’t have the right to decide when to die nags at me. The inability to find money for a desired holiday in Africa angers me. And yet. Look: There, in the morning sun, my first tomato glitters in dew. Peace returns to my restless mind. Blessed be old age, where a tomato can make or break your mood. Wars and diseases are far away. I can afford to be self-protective,   the family and friends, the beach and the garden are all I have left, is all I need in my old age. Dragi bralci, ali tudi vi živite med več kulturami, jeziki? Ali pa se to dogaja samo meni, ker sem živela v različnih deželah? Mislim v enem jeziku, čutim v drugem, sanjam v tretjem, napišem nekaj v enem ali drugem jeziku, razpeta sem med slovenščino, francoščino, angleščino in italijanščino, nobenemu jeziku in kulturi ne pripadam v celoti. Izgubim se in se spet najdem. Katera je moja prava identiteta? Dai ragazza, trova la strada giusta ... allez chere amie, trouves ta vraie identite ... Impossible. Končno sem spet doma. Na sprehodu v Mooloolabi. Usedem se, opazujem. Sivolasi gospod gleda otroke svojega sina. Ljubi jih, joj, kako zelo jih ima rad. Oni pa ga ne vidijo, niti ne slišijo. Ta starček, ni jim jasno, kaj hoče od njih. Človek, se kdaj vprašaš, zakaj imaš svobodo ljubiti, darovati, pomagati? Vzpodbujati, objeti, pobožati, odkrito ali na skrivaj, ljubiti ... Včasih. In človek, ali se zjočeš, ko se spomniš, da nimaš pravice do tople ljubezni, ki ti naj bi jo nekdo vračal? Objem, poljub, topla beseda, obisk, darilo – nič, prav nič 49 nimaš pravice zahtevati, pričakovati, samo upaš lahko, da to dobiš. The right to love, the wish to be loved. 80-84 Brisbane Road St. John`s Park NSW 2176 Tel: (02) 9426-1000 E-mail: triglavinfo@mountiesgroup.com.au Piše: Martha Magajna: (02) 9609 6057 Sedim na klopci. Na drugi sedi srednjeletni poslovni moški. Nočem ti zagreniti življenja, človek. Hrepeneče gledaš par, ki se sprehaja po obali. Ti si sam. Gospa, ki jo ljubiš, te niti ne pozna, ne vidi te. Če ti bo sreča mila, boš nekoč našel drugo, ki te bo znala ljubiti. Do takrat pa, tako kot jaz, sprejmi, da je ljubezen kot regratov cvet, ki se v vetru razpusti in ga raznese na stotine koncev. Vsi imamo pravico ljubiti. A biti ljubljen, te prvinske potrebe, te nezaceljive rane, ne more zahtevati nihče. KONCERT SLOVEČEGA MUZIKANTA PA VENDAR Pa vendar ... Čas je guba na vrvici. Moj obraz je gozd gub. Solze za dneve, ki sem jih pozabila. Poštar nosi kartice za moj rojstni dan, a nočem ga slaviti. Stara pisma in albumi. Slike polne nasmejanih obrazov. Ni je slike, ki prikaže gube in rane naših src. Pa vendar ... Vsak dan naj bi bil rojstni dan. Življenje je lutka na vrvici, ki beži, preden pade zavesa, preden se zapre pajčevina tišine. Zavračam vdihniti zimo, potrebujem le še eno pomlad. Pa vendar ... Uspe mi slaviti to divje, lepo rojstvo enigme, ženske, ki se je rodila iz želje, deliti zrele solze, ki jih prinese dobro preživeto življenje. 50 V klubu Triglav Mounties bo spet nastopil sloveči muzikant Denis Novato. Njegova kariera se je začela že v otroških letih, ko je z družino Galič (Cita in Jože) prvič nastopil v Avstraliji in z igranjem na harmoniko požel izredno navdušenje. Denis je v svetu dosegel velik uspeh; nastopil je v številnih evropskih državah, obiskal Slovence v Ameriki in celo na Japonskem. Še posebno priljubljen je postal v Italiji, kjer je nastopil celo pred papežem. S svojim prijateljem Johnom Ferfolijo, kanadskim Slovencem, ki ga pogosto spremlja na kitari, je že večkrat obiskal Avstralijo. Slovenci v Sydneyju se bodo imeli priložnost srečati z obema umetnikoma v nedeljo, 17. novembra 2024, v dvo- rani kluba Triglav Mounties ob 12. uri (opoldne). Vstopnine ni, rezervacije pa so zaželene. NICOLE SAMSA Slovenian Outstanding Sporting Achievement Award Nicole Samsa was born in 1998 to parents Dusan and Sandra Samsa, two 2nd generation Slovenians. Nicole grew up in the Bankstown area, excelling in academics, sport, and music. Following school, she got accepted into the Conservatorium of Music with a Danijela Hliš 51 scholarship, where she completed a Bachelor of Music Education degree. Nicole now works as a high school music teacher. As a third generation Slovenian, she has been actively involved in the Slovenian community her whole life, an interest fostered through her grandparents and parent’s involvement. Nicole’s grandfather, Karlo Samsa, was the lead builder of the Triglav Club. It was during her first trip to Slovenian in 2007 that she was introduced to the sport of Bocce. During her family’s travels, she curiously watched her grandfather play in a Bocce competition in his village, Javorje. Taking an interest in the game, she returned home to Australia and joined her grandfather, along with her brother Daniel, to some social games at the Triglav Club to see what it was all about and see how they could get involved. After a few years of watching her brother starting to train more seriously and compete in National competitions, Nicole decided it was time for her to take the sport more seriously and start training with her brother. At 15 years of age, she competed in her first Junior National Championships. Fast forward 10 years and Nicole has represented NSW in 9 Junior National Championships and 7 Senior National Championships, in which she has won many titles. She is currently the NSW Singles and Bowl Throw Champion, and the Australian Singles Champion. Nicole has also represented Australia in five World Championships, with her greatest achievement being placing 5th in the Doubles event in Alassio, 52 Italy. Nicole has also competed in various International Competitions, particularly the Denis Ravera Invitational Competition held in Monaco each year. In this competition in 2019, Nicole and her brother Daniel won Bronze in the Doubles event. Nicole has a strong passion for playing Bocce and it is now a part of her life. It also connects her to her Slovenian culture and heritage, and she hopes that one day she will pass this down to her children and grandchildren, just as her grandparents did for her. She has had outstanding achievements in this sport and hopes to continue winning more National titles. Her goal is to one day win a medal at the World Championships. Nicole fosters a strong interest in her Slovenian culture, enjoys eating Slovenian food, cooked by her grandparents, listening to Slovenian music, or learning the Slovenian language through talking with her grandparents. Since her first trip in 2007, she has travelled to Slovenia a further five times, a place she now calls a second home. MATEYA SLOBODNIK Slovenian Outstanding Individual Award Born in Slovenia and having lived in Bela Krajina, Notranjska, and the Stajerska regions, Mateya boasts a rich tapestry of mixed Slovenian dialects. Relocating to Sydney as a young child, she attended the Slovenian Saturday Language School in Merrylands, where she embraced her heritage while forging a new life in Australia. During her earlier years in Slovenia, Mateya had developed her love for the diversity and importance of Slovenian history through participating in folk dance group Ivan Navratil, where she played the ‘tamburica’ instrument. Today, she is a devoted mother to her four-year-old daughter, Gigi, and is engaged to Gavin, partner of seven years. She is a Member of Women on Boards, and actively participates in various other professional avenues, proving her commitment to leadership and governance. Additionally, Mateya has been a regular interviewer of commerce keynote speakers at the Slovenian Australian Academic Associations’ annual conferences and has served as both, the Secretary and NSW Coordinator for the SAAA association, fostering dialogue and knowledge exchange in the Slovenian-focused business and academic world. In 2022, Mateya chaired the Slovenian Australian Chamber of Commerce (SloAusCham), and secured collaborations for numerous events with the broader European Chamber of Commerce community in NSW, strengthening ties and promoting the Slovenian banner deeper, such as the Luncheon event with the Hon. Josh Frydenberg MP, the then Treasurer, on Federal Budget 2022/23 and represented the SloAusCham at the Dubai EXPO at the Slovenian Pavilion. Notable community engagement, Mateya co-led the Cycling Experience “Meet & Ride” with world-renowned cyclist Tadej Pogacar and his team, an event that highlighted the successes of the Slovenian talent on this side of the globe. That same year, Mateya graduated from the great institution that is the University of Sydney with a Master of International Relations, specialising in Peace and Conflict with a focus on Digital Sovereignty and its impact on the social contract, adding academic rigor to her practical experience. In 2023, continuing her role as President of SloAusCham, Mateya led various initiatives, including the Australia-wide flood relief fundraiser to support Slovenians, demonstrating her commitment to humanitarian efforts in times of crisis with the larger Australian Slovenian community. That year, Mateya was also appointed Executive Manager of the United Nations Association of Australia (NSW Division), a position she continues to hold. Her community contributions extend to assisting the VOSA team when needed, as part of her unwavering dedication to our Slovenian community and its development. 53 ZAPISI DANICE PETRIČ Petintrideseta obletnica molitvene skupine Molitvena skupina Srca Jezusovega je bila ustanovljena 4. avgusta 1989 pri Sv. Rafaelu v Merrylandsu, Sydney, na pobudo treh prijateljic: sestre frančiškanke Pavle Kaučič, Valentine Papagna in moje malenkosti. Že večkrat sem ob praznovanjih govorila in pisala, zakaj smo si zaželele molitvene skupine. Naj ponovim na kratko: pater Valerijan Jenko je bil na počitnicah v Sloveniji. Ko se je vrnil, smo ga želele preseneti z obiskom v cerkvi in molitvijo, ne samo ob nedeljah, pač pa tudi med tednom. Izbrale smo četrtek ob 10. uri. In tako je že 35 let. Po zgledu molitvenih skupin iz Medžugorja molimo najprej rožni venec. Ponovno poudarjam, da rožni venec molimo, ne drdramo. Če se z nekom pogovarjamo tako, da drdramo, nas ne bo nič razumel. Vzemimo si čas za molitev, ki je pogovor z Bogom. Zavedajmo se, da rožni venec ni dolgočasno ponavljanje Zdravih Marij. V 35 letih molitvene skupine pa nismo samo molili. Organizirali smo kosila in tudi romanja. Najprej so bila to kosila za bolne in ostarele v naši cerkveni dvorani, ki se po smrti p. Valerijana imenuje po njem. Prvo tako kosilo je bilo tri mesece po ustanovitvi, 2. 11. 1989. V prvem letu smo imeli sedem kosil, pozneje tri, zdaj pa zaradi ostarelosti in bolezni članov ne kuhamo več v dvorani, pač pa se občasno zberemo v Bowling Clubu, ki je čez cesto od naše cerkve. Skupina prostovoljk (Marija Matešič, Marija Modrijančič in zdaj že pokojna Zofka Brkovec) so vedno obiskovale bolnike po bolnišnicah in domovih starejših, jim nosile darilca … Občasno smo šli tudi na romanje. Še posebno radi v Penrose Park, kjer imamo med številnimi drugimi narodi tudi Slovenci svojo kapelico. V njej sta poleg križa, podobe Marije Pomagaj in Kraljice Svetogorske še kipa Jezusovega in Marijinega Srca. Na steklenih vratih sta podobi Friderika Barage in Antona Martina Slomška. Zahvala Mariji Brec, ki vsakega trinajstega v mesecu, na fatimski dan, našo kapelico lepo počisti in okrasi s cvetjem. Ob koncu bi se rada zahvalila vsem članom molitvene skupine, živim in že 54 pokojnim, ki so 35 let, ali pa kaj manj, ob četrtkih redno prihajali k molitvi. Vsem, ki so kuhali, stregli in pomivali posodo. Najpomembnejše sporočilo, ki bi ga rada delila z vami, pa je, da Mati Božja in Jezus nikoli ne razočarata. Vsakega objemata in zaščitita. Vedno sta z nami, zato nismo nikoli sami. Vsem lep pozdrav. Mir in vse dobro, in da bi z nami veselo praznovali 35-letnico delovanja, kot tudi 30-letnico mašniškega posvečenja našega p. Darka. In naj naš zavetnik sv. Rafael bo in ostane naš priprošnjik. O OBISKU BOLNIKOV S patrom Darkom sva na prvi petek v mesecu, 4. oktobra 2024, šla na obisk v dom starejših občanov Holy Spirit v Casuli, kjer sta Marija Fabjančič in Marija Žic. Menda sta vedno skupaj, in prav lepo je videti, da se družita. Obe sta na invalidskem vozičku. Marija me je spoznala in s solznimi očmi pokazala veselje, ko naju je zagledala. V njeni sobi je p. Darko nato obe obhajal. Dobili sta rožico in Nedeljo (tiskana oznanila iz naše cerkve sv. Rafaela). In že je bilo treba hiteti k Radi Mattani, ki je v domu skupaj z možem Vincentom, a ne v isti sobi, in tudi ne v istem nadstropju. Rada hodi še brez pomoči palice. Odpeljala naju je do moža in spotoma pripovedovala, da je leta 1958 delala v uredništvu Misli. Ko sem jo vprašala, kdo je bil takrat urednik revije, je kljub demenci takoj odgovorila, da pater Rudolf, in nadaljevala, da mu je pomagala zbirati članke za objavo. Poglejte si našo Rado, ki je pri 90-ih letih videti tako dobro, kot da jih nima niti 80. Slikala sem jih skupaj z možem in p. Darkom. Oba zakonca sta z veseljem sprejela božji kruhek. Obiskala sva še Milko Božič. V jedilnici, kjer sva jo našla, je mojo pozornost pritegnila slovenska zastavica, na kateri je pisalo Živijo. Rada Mattani Ostareli z demenco iz različnih držav sveta so imeli na svojih zastavah napisan pozdrav v materinem jeziku. Da ga ne bodo pozabili. Iz tega doma sva, že malo lačna, hitela v Fairfield, k ostareli Hrvatici Ružici Šimunović, ki naju je postregla z burekom in limonado. Po obhajilu in klepetu sva se premaknila le par hiš naprej do ostarele sosede, ki je, žal, ni bilo doma. Potem sva se vrnila v Merrylands. 55 + JANEZ (JOHN) TOMAŽIČ To sem zapisala v slovo pokojnemu prijatelju Janezu. Rodil se je 19. decembra 1938 v vasi Nova Lipa v Beli krajini. Janez je ljubil rojstno vasico in je ni nikoli pozabil. Vedno je rad pripovedoval o tem, kako so včasih hodili k sv. maši na Žeželj. Mami Angeli in očetu Štefanu se je rodilo 13 otrok. Brata Štefana so izbrali za študij. Mama, ki je bila zelo verna, je upala, da bo postal duhovnik. Žal je Štefan študij opustil in odšel v Avstralijo. K stricu Juriju je prvi prišel takrat komaj osemnajstletni Janez, nato še sestra Marica in brat Štefan. Nekaj časa so živeli skupaj v Maričini hiši v Auburnu, ki je zdaj že nekaj let prazna. Janez je bil po Bahorjevih (mamina družina) zelo nadarjen, tako je sam povedal. Bil je najboljši učenec v šoli. Študirati bi moral iti on, ne Štefan. Pa je tako mlad pobegnil čez mejo, da mu ni bilo treba k vojakom. V Avstraliji je opravljal različna dela in v enem letu že gladko govoril in pisal angleško. Ko so tukaj videli njegovo zrelost in talent, so ga nagovarjali, naj gre v šolo. Janez pa, od mladih nog garač, je raje marljivo delal in varčeval, da si je lahko kupil, kar je potreboval. Zadnjih 41 let je Janez delal na železnici. Popravljal je vlake. Bil je tudi sindikalist (Union man); če je kak delavec imel težave na delu, se je prišel pritožit Janezu, in on ga je zagovarjal, včasih tudi na sodišču. Kot dober advokat ni nikoli izgubil tožbe. Šefi na delu so ga spoštovali in delavci so ga imeli radi. Janez, Janko je o temah, ki so ga zanimale, govoril rad, na dolgo in široko. Drugače pa je bil po naravi miren, plah, malce sramežljiv človek. Nikoli ni silil v ospredje. Ko je na železnici ob 40-letnici svojega dela dobil pohvalo, zlato uro, plaketo in medaljo, je bil povabljen na svečano kosilo v parlament. Tam bi mu moral to priznanje izročiti takratni premier Nick Greiner. Nagovarjala sem ga, da bi se lepo oblekla in skupaj šla na to kosilo, pa je moj ljubi Janko to odločno odklonil. Mogoče se bo tam zgoraj jezil name, da vam o tem govorim, da vam pokažem sliko … John je, skromen, kot je bil, priznanje sprejel oblečen v plavi kombinezon, delovno obleko, ki je bila pogosto vsa umazana od »šmira«. Priznanje je sprejel od svojega šefa. To je Janez, John, Janko, zame ljubi … Rada sem ga imela, ker je bil poštenjak, belokranjska dobričina, ki mi je izpolnil vsako željo. Prinašal mi je rože, ki jih ni kupoval v cvetličarnah, pač pa je najlepšo 56 utrgal na svojem vrtu in mi rekel: »Zate, moj srček.« Razumela sva se tako dobro, da sva brez besed vedela, kaj potrebujeva. Ko sem imela pred sedmimi leti raka, je bil Janez tisti, ki me je reševal in vozil na terapije. Hvaležna za vse, moj ljubi, se poslavljam od tebe, pa hvala Bogu, ne za vedno. Bog te je po dolgi bolezni in trpljenju na Slomškovo nedeljo ob 12. uri opoldne poklical k sebi. In jaz sem ti obljubila, da bom kmalu prišla za teboj. Kajti komaj se enkrat dobro obrneš, pa je teden okoli, pa leto … Čas beži. Ljubi moj, »šparaj« prostor zame tam gori. RIP moj dragi prijatelj. NORO ZALJUBLJENA (Janezu, 27. 10. 2024) Noro zaljubljena, ko sem ti zaprla trudne oči, je bil v mojih potok solza. Zaspal si! Ni več trpljenja, ni več bolečin, ni več obupa, ko si hotel skočiti z najvišjega nadstropja bolnice. Odšel si, v naročju Matere k Očetu, ki si ga iskal ... In končno našel! In zdaj nisi več samo moj! NIHČE NE VE Nihče ne ve, da že celo noč jokam za teboj, ker te pogrešam, in se krivim, da ti v času tvoje bolezni nisem stregla dovolj ljubeče. Jokam zjutraj; nikogar ni, da bi mu rekla: »Dobro jutro!« In jokam zvečer; nikogar ni, da bi mu rekla: »Lahko noč!« Nihče ne ve, da celo noč jokam. PRIJATELJSTVO NE POZNA MEJA Smo kot hruška v jeseni, ki pade z drevesa in čaka, da jo nekdo pobere, in da jo nekomu da, da jo poje: Da ne bo hruško povozil čas, kot je nas! 57 RAZMIŠLJANJA Cilka Žagar Novo leto Živim v upanju, da se bomo srečali za praznike in si zaželeli srečno novo leto. Upam, da bomo drug drugemu spomin na mnoga srečna leta. Upam, da se bomo spominjali samo lepih trenutkov in pozabili vse, kar je bilo narobe. Sinoči mi je telefoniral mlad Slovenec. Zapel mi je pesmi iz mojih mladih dni. Povedal mi je, da je življenje lepo in da smo Slovenci dobri ljudje. Rekel je, da nas ima Bog rad takšne, kot smo. Ta fant osrečuje mnogo neopaznih ljudi moje generacije. Polepša nam dni s petjem in z vzpodbudnimi besedami. Je dar božji za nas, ki smo več ali manj pozabljeni. Vem, da ga ima Bog rad, tako kot mi vsi. Hvala za pesmi in besede. Upam, da se bomo srečali v srečnem letu 2025. Sreča »Srečo imamo, da je ponoči padal dež, in nam ni treba zalivati vrta,« pravi soseda. Ko gledam svetovne novice, sem srečna, da so naši otroci na varnem in se imajo radi. Srečne smo, ker smo ženske. Mladi moški umirajo v vojnah, ženske pa so vendarle bolj zaščitene. »Res smo srečne, ker imamo hrano in streho nad glavo,« me vzpodbuja soseda. »Tudi zdrave smo,« se pridružim njeni sreči. »Spomladi so vrtovi v cvetju,« objame soseda s pogledom svoj vrt. »Če ga ti ne bi zalivala in plela, bi bil na njem samo plevel,« jo opomnim. »Če Bog ne bi grel in zalival dela mojih rok, ne bi bilo cvetja,« zaključi soseda. Vedno se najde nekaj, da lahko rečemo, da imamo srečo. Jožičine misli Pogovarjam se s sestro Jožico v Sloveniji. »Kako doma gledate na svetovne dogodke?« vprašam. »Ljudje obračamo, a Bog obrne,« reče Jožica. »Bog nam je pripravil načrt in dal sposobnost, da preživimo. Vsako živo bitje si zna najti hrano, zgraditi gnezdo in ustvariti družino.« Moja Jožica vedno najde kaj vzpodbudnega. »Ljudje vse hitreje odkrivamo skrivnosti narave,« dodam. »Ko grem v trgovino, pogledam, kje so stvari narejene, kdo jih je naredil in kakšna so navodila za uporabo,« še naprej filozofira Jožica. »Ko pa gledam vesolje in naravne pojave, lahko samo občudujem stvarnika. Mnogi trdijo, da je vesolje nastalo samo od sebe. Če je vsaka mravlja od stvarnika dobila načrt, kako naj živi, se mi zdi čudno, da bi vesolje prepustil naši domišljiji,« se smeji Jožica. »Vsi bi radi vedeli več, kot 58 potrebujemo za življenje. Želimo si imeti načrt in prebrati navodila. Želimo si tudi garancijo. Samo Bog ve, kaj je komu treba vedeti in razumeti. Če bi imeli vse, in vedeli vse, bi postalo življenje nesmiselno. O tem ljudje razmišljajo že od samega začetka,« pravi Jožica. Brala sem knjigo Alfreda Frankla Človekovo iskanje končnega smisla. Zdi se mi, da vsi iščemo smisel življenja. Vsak po svoje si razlagamo, kar nam ni dano razumeti. »Jaz verjamem, da samo Bog ve, zakaj so stvari, kot so,« zaključi Jožica. Življenje je kot juha, njen okus je odvisen od sestavin, ki jih damo vanjo. Povezanost Ko smo odkrili email in facebook, smo si vsak dan dopisovali in pošiljali zanimivosti. Ne vem, zakaj so te pošte skoraj usahnile. Ali pa so pozabili samo name? Mogoče sem se zato danes toliko bolj razveselila, ko je telefonirala Marija. S patrom Darkom sta obiskala Slovence v starostnem domu v Canberri. Med njimi je tudi moj prijatelj Štefan. Res ne vem, o čem smo se pogovarjali, vem pa, da sem bila zelo vesela, ko sem slišala znane glasove. Kaj je novega? Nič posebnega. Hvala Marija in pater Darko. Dokler se nas še kdo spomni in nas obišče, vemo, da smo še živi in del naroda. Ti dragoceni obiski nam polepšajo dni. Jerry Jerryja smo tukaj vsi poznali in ga imeli radi. Bil je prijazen kupovalec opalov. Srečala sem ga leta 1968, ko smo mu prodali naš prvi opalček. Pred enim mesecem sem slišala, da je Jerry v bolnici. Ker je bil za vse nas pomembna oseba, sem hotela napisati njegovo življenjsko zgodbo. »Boš pisala o mojem življenju?« me je pozdravil. Kako je le vedel, po kaj sem prišla? »Ko sem bil star 18 let, so me starši iz naše vasi poslali v London, da bi študiral ekonomijo,« je začel Jerry svojo zgodbo. »Tam sem srečal še tri prijatelje, in odločili smo se, da si bomo najprej ogledali, kako ljudje živijo drugje. Mesec dni smo opravljali razna priložnostna dela in za prihranjeni denar kupili star avto in šotor. Preko Azije smo potovali do Indije in Indonezije. Na poti smo opravljali kakršnokoli delo smo našli. Hoteli bi še naprej, pa ni 59 bilo ceste za Avstralijo. Prihranili smo denar za dve letalski karti. Odločili smo se, da bomo žrebali, kdo bo najprej obiskal Avstralijo. Žreb sva dobila z Dannyjem. V Sydney sva prišla s 50 funti. Že drugi dan sva čistila stranišča na letališču v Sydneyju. Počasi sva prihranila še 50 funtov in šla na avtoštop v Lightning Ridge. Na opalnem polju sva si postavila streho iz vej in posteljo iz trave. Tako sva preživela prve tri mesece. Druga dva prijatelja sta nama vsak teden poslala petdeset funtov za preživetje, da bova ocenila, kakšne so možnosti in pogoji v Avstraliji. Še posebej z opali. Seveda sva začela takoj rudariti in našla sva opalček lepe barve. Prodala sva ga za sto funtov in prijateljema sporočila, da v Avstraliji ni problemov.« Jerryju so prinesli hrano, in ker so ga hranili po cevi v želodec, sem morala oditi. Tudi govorjenje ga je utrudilo. Pričakovala sem, da mi bo povedal o milijonih, ki jih je zaslužil kot preprodajalec opalov. Potoval je po vsem svetu in poznali so ga vsi veliki trgovci nakita. Ko sem spet obiskala Jerryja, mi je povedal, kako sta z Dannyjem kuhala zunaj na ognju, ker nista imela ne hladilnika ne peči. Po šestih mesecih sta se jima pridružila še prijatelja iz Indonezije in skupaj so zgradili kamp, ki je kasneje postal center opalnega delovanja v Lightning Ridgu. Na žalost nisem slišala celotne Jerryjeve zgodbe, ker je prej umrl. Zdi se mi, da mu je bilo to prvo poglavje najpomembnejše, ker je doživel prvi delovni uspeh. Tudi drugi rudarji, ki so mi pripovedovali o svojem življenju, so najbolj ponosni na začetne preizkušnje, ki so jih premagali. Ta uspeh jim je dal trajno zadovoljstvo. Spomnila sem se izreka: Z lahkoto pride, z lahkoto gre. Tisti, ki so brez truda dobili denar, so bili prikrajšani za izkušnje in preizkušnje, ki človeka utrdijo, ga naredijo močnejšega in bolj sposobnega. Tudi sama sem hvaležna za vse preizkušnje. Moj sin pravi, da mu je revščina pomagala«, da se znajde v vsakem položaju. Rojstni dan Praznujem svoj rojstni dan z novimi prijatelji. Zdenka mi je podarila knjigo, ki je bila v resnici okusna torta, in smo jo s skupnimi močmi pojedli. Zdenka je prava umetnica, in me vedno preseneti s čudovitimi pecivi. Seveda bi bila rada v slovenski družbi, toda na sliki vidim, da je bil vsak gost različne narodnosti. 60 Navzoči so prijatelji iz Nemčije, Filipinov, Španije, Grčije, Italije, Avstrije in Madžarske. Kuharica je iz Srbije, pekovka je s Hrvaške, župnik je iz Indije, Aborigini so moji učenci. Edino Carol, moja plesalka, je iz irske družine, ki so jo pred dvestopetdesetimi leti v okovih pripeljali v Avstralijo. Čeprav imamo različno zgodovino, smo se lepo zabavali. Ta mednarodna družba je nenamerno in nenačrtno predstavljala prebivalce Lightning Ridga. Razumevanje »Midve se razumeva,« pravi Helena. »We are on the same page,« pove Julija. Kaj to pomeni? Vsi radi nekomu pripovedujemo svoje spomine in zaupamo svoja mnenja. Potožimo radi tudi o svojih bolečinah. Ker smo iste starosti, imamo podobne probleme, zato razumemo drug drugega. »Saj smo na isti poti in potujemo v isto smer,« tolažim Julijo. Zavedamo se, da dolgost življenja našega je kratka. Starostna oskrba Težko je najti človeka, ki je na stara leta zadovoljen z oskrbo. Starostni domovi so kot življenje samo. Vračajo ti, kar daješ. Prijateljica Cally je kot medicinska sestra in babica v bolnici vse življenje skrbela za stare in mlade. Zdaj je v starostnem domu našla mnogo novih prijateljev. Zadovoljna je z oskrbo in hrano. Hvali potrpežljivost in sposobnost delavcev, ki skrbijo zanjo. Odločila se je, da bo hvaležna in zadovoljna. Svoj dom in svoj denar je predala otrokom. Helena se je odločila, da bo ostala doma in svoje prihranke porabila za plačilo ljudem, ki bodo skrbeli zanjo. Zadovoljna je, da ima možnost odločati o svojem življenju. Štefan v starostnem domu ni srečen. Štefan ni bil nikoli srečen. Sin je prevzel oblast nad njim, ko ga je prepričal, da podpiše enduring power of attorney. Namestil je očeta v dober starostni dom, toda Štefan bi rad še delal in odločal o svojem premoženju. Vsi sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi nas kdo še imel rad in bi si želel deliti življenje z nami. Otroke imamo sicer radi, in tudi otroci nas imajo radi, vendar življenje v istem gospodinjstvu za mnoge ni prijetno. Mnogi starejši bi radi 61 živeli z družino in pomagali pri gospodinjstvu in vzgoji otrok. Seveda obenem upamo, da nas bodo naši mladi ubogali in imeli radi. Pogosto smo prizadeti, ker mladi ne upoštevajo naših »pametnih« nasvetov. Pozabljamo, da tudi mi nismo poslušali staršev: šli smo svojo pot in delali napake, namesto da bi se učili na napakah svojih staršev. Moj sin pravi: »Vsak dobi samo eno vstopnico za vrtiljak, ki mu pravimo življenje.« Največ se naučimo iz lastnih napak. Ovire Gledali smo olimpijado, spremljali smo preskakovanje ovir. Brez ovir ni tekme, brez tekme ni življenja. Graham pravi: »Ovire so življenje. Brez ovir ne bi zmagali, niti ne bi ploskali.« Vsi preskakujemo ovire, vsak v svojem športu. Pri preskakovanju ovir upamo na uspeh. »Imela si zanimivo in bogato življenje,« jo skušam razvedriti. Dragica je edinka iz izredno bogate in izobražene družine, zato so se ji želje vedno izpolnile. »Vem, da sem imela življenje, o kakršnem sanja 99,9 odstotkov ljudi,« prizna Dragica. Ko imaš vse, ni več hrepenenja in vse postane nesmiselno, skušam razumeti Dragičin problem. »Ne vem, kaj naj si še zaželim,« reče Dragica. Na isti poti in v isti vrsti smo bogati in revni, močni in slabotni, neumni in pametni. To je edina pravičnost. Bog nas vse čaka z odprtimi rokami. On ve, kam smo namenjeni. »Hodi po pravi poti,« je naročala mama, čeprav ni vedela, kakšne ovire me čakajo. Upala je le, da bom na koncu prišla v nebesa. Vsi molimo, da bi prišli v nebesa. Upanje je molitev. Previdno hodimo po varni poti. »Kaj misliš o papežu? Papež pravi, da smo vsi na poti k Bogu. Zdaj je razveljavil vsa stara pravila, ki so nas jih učili starši. Komu naj še verjamem?« sprašuje Dragica. Tudi papež gre z nami v isto smer. Mislim, da papež sledi Jezusovim naukom. Ljubi svojega bližnjega, ker je Bog del vseh nas. Če delaš z ljubeznijo, ne moreš zgrešiti poti, skušam potolažiti Dragico, ker vem, da je njena generacija rasla brez vzpodbude za ljubezen. Brez upanja. Nasilje Spomnim se, kako sem bila tudi jaz prizadeta, ko so mi učitelji povedali, da ni Boga. Če res ni Boga, potem ni ne upanja in ne ljubezni. H komu naj se obrnem po nasvet in pomoč, če ni Boga? Ljudje se pritožujejo, ker se je svet spremenil. Voditelji obljubljajo spremembe, in mi volimo tiste, ki obljubljajo več sprememb. Ženske smo se stoletja borile za oblast in zdaj smo zmagale. Dobile smo pravico do dela. Dragica pravi: »On sedi in čaka, da ga postrežem. Vse življenje sem ga stregla. Poleg tega delam isto kot on in skrbim za dom in otroke. Zdaj sem jaz kriva, če otroci ne ubogajo in nimajo spoštovanja do staršev.« Oblast nam je vzela pravico vzgajati otroke po starih pravilih. Ne smemo jih kaznovati za prekrške, niti grajati za slabo vedenje. Nobenih kazni ni, dokler ne odrastejo, in jih lahko policija odpelje v zapor. »Šestletni fantek, sin staršev, ki se ločujejo, mi je ukradel denarnico,« pripoveduje Dragica. »Zagrozila sem mu, da bom to povedala njegovemu očetu, pa mi je hitro razložil položaj: 'Oče mi ne sme nič narediti, ker sem še premlad, da bi vedel, kaj delam.' Mama je sinu povedala, da je zdaj oče brez pravic, kadar ga obišče.« Dragica ni zadovoljna z zmago nad moškimi. Carol pravi, da bi rada imela moža, ki bi vodil družino in gradil dom. Rada bi tudi imela čas za družino, preden otroci odidejo od doma. Nočni klic Dragica me je poklicala iz Slovenije sredi noči, ker je videla, da sem na računalniku. »Ne vem, kam bi še šla, ker sem povsod že bila,« pravi. »Vse sem že videla in nič več me ne zanima. Včasih sem šla po trgovinah, zdaj pa so moje omare polne.« 62 Opažam, da večina, posebno starejši, vse bolj pogosto trka na Božja vrata, ker bi radi vedeli, kaj je za zaprtimi vrati. Nestrpno čakamo v vrsti. Iščemo pravo pot. Tudi naši voditelji, posvetni in cerkveni, iščejo pot do Boga. Pozabljamo, da je Jezus rekel: »O tistem dnevu in uri ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče.« Na seminarju nam je profesor Ronson, ki uči semeniščnike, rekel, naj narišemo in opišemo Boga. Opozoril nas je, da bomo vsi imeli enako prav in narobe. Ponavadi se zatečem k Pridigarju v Svetem pismu in tam iščem odgovore. Pridigar je rekel: »Vse sem imel in videl sem vse. Bil sem najbolj pameten in bogat, a vse to mi ni nič pomenilo, ker sem vedel, da bom moral vse zapustiti nekomu, ki bo imel drugačne načrte. Bog nam da vse le za kratek čas.« 63 Elon Musk me spominja na Pridigarja. Elon, ki je zdaj verjetno najpametnejši in najbogatejši človek na svetu, je rekel: »Bojim se za krščansko vero. Jezusovi nauki so bili vedno osnova naše kulture, in če se ne bomo držali Jezusovih naukov, bomo propadli.« Mogoče se nekateri norčujejo iz naše vere, vendar ponavadi zato, ker je ne poznajo. Ne zavedajo se, da nas je vera vodila skozi življenje. O tem, kakšna sta pekel in nebesa, se bomo imeli čas pomeniti na koncu poti. Če hodimo za Jezusom, bomo imeli dosti časa, ker bomo skupaj celo večnost. Njegov edini zakon je: »Ljubite se med seboj, kot sem vas jaz ljubil.« Torej bomo morali počakati, da bo Bog odprl vrata in bomo videli, kdo ima prav. Za zdaj pa ne smemo soditi, da ne bomo sojeni. »Tisti, ki je brez greha, naj vrže prvi kamen,« je rekel Jezus. Ezopove basni za današnji čas (12) Katarina Mahnič, riše: Zorka Černjak Smrt. Zakaj jo v naših razmišljanjih na začetku skoraj vedno spremlja tesnoben občutek? V knjigi Gospod Bog, tukaj Ana angleškega avtorja Fynna je smrt opisana drugače: »Če si mrtev, je to počitek. Če si mrtev, se lahko ozreš in vse urediš, preden greš naprej. Umiranje utegne sicer biti manjši problem, vendar ne, če si v resnici živel. Potem rad umreš, ne zato, ker bi ti bilo življenje pretežavno, ampak ker si rad živel. Umreš srečno, če si živel srečno.« Mogoče je del skrivnosti skrit prav v teh besedah. Mogoče se bojimo umreti, ker vemo, da svojega življenja ne živimo tako polno, kot bi ga morali, da ne naredimo dovolj za svojo srečo in srečo drugih, da se premalokrat spomnimo na dar, ki je bil z življenjem podarjen vsakemu od nas. Da velikokrat niti ne vemo prav, kaj početi z njim. Zato je smrt s svojo obljubo končnosti tudi spodbuda življenju. Sili nas, da se trudimo kar najbolj smiselno preživeti naše omejene dni in nas z neizdano skrivnostjo o življenju onkraj nje neprestano opozarja na naše napake, nas dela boljše. In ko z njo odidejo tisti, ki jih imamo radi, se nevidna vez med nami, smrtjo in večnostjo še okrepi. Obstaja v upanju, veri in ljubezni iz katerih živimo, ko se tolažimo, da je pač treba oditi, če hočeš nekoga spet srečati. Srečali pa se bomo prav gotovo, tam, kjer nam, po besedah Frančiška Asiškega, druga smrt ne bo mogla storiti žalega. Starec in smrt Nekoč starec v planini naseka drva in si jih oprta na pleča. Ko tako natovorjen prehodi dolgo pot, utrujen odloži butaro in začne klicati smrt. Ker ta takoj pristopi in ga vpraša, zakaj jo kliče, ji starec odgovori: »Zato, da vzdigneš to breme in mi ga spet naložiš na pleča.« Smrt. Bojimo se že samega pojma, saj si smrti nihče zares ne predstavlja. Je nekaj, kar živi drugje, zunaj našega vsakdanjega življenja. Nekaj, kar naseljuje bolniške sobe, preplavlja pokopališča, prazni bojišča. Polne so je knjige, polni so je filmi, z umetniških slik in cerkvenih fresk pa zre na nas kot režeči se okostnjak s koso v roki, ki moledovanju in joku navkljub neizprosno opravlja svoje poslanstvo. Mirno sprehajajoča se vodi za seboj otroke in starce, može in žene, bogataše in berače, slabiče in junake, poštenjake in tatove, vernike in krivoverce. In prav v tej svoji neizprosnosti, v tem mrtvaškem plesu, je najbolj poštena – izenači vse. Smrt. Kljub strahu najpogosteje izrekana beseda. Kolikokrat v težkih, žalostnih, na videz brezizhodnih trenutkih rečemo, da bi raje kar umrli, pa tega še zdaleč ne mislimo resno. Če bi takrat res pristopila smrt, bi se ji izognili s prvim izgovorom, ki bi nam prišel na misel, kot je to storil starec iz basni. Njegova butara drv predstavlja spoznanje, ki se mu je razodelo prav zaradi bližine smrti: naj bo breme, ki ga nosiš skozi življenje, še tako težko, tvoje je; in dokler ga čutiš – živiš. 64 65 MATICA POKOJNIH Od novembra 2023 do novembra 2024 Imena in podatki o rojstvu in smrti pokojnih rojakov, od katerih smo se poslovili v zadnjem letu ali šele sedaj izvedeli za njihovo smrt. AUSTRALIAN CAPITAL TERRITORY ELIZABETH PUKL, roj. KLAMPFER r. 5. 6. 1937 Maribor – Košaki u. 26. 12. 2023 Canberra MARIJA HRIBAR, roj. TELIČ r. 7. 2. 1935 Viševek, Stari trg pri Ložu u. 13. 4. 2024 Canberra NEW SOUTH WALES PETER PICHLER r. 10. 6. 1947 Lienz (Avstrija) u. 3. 7. 2017 Newcastle FRANCI SCHMUCK r. 28. 7. 1930 Karlovac (Hrvaška) u. 28. 12. 2020 Mayfield JOŽE KONIC r. 12. 8. 1937 u. 30. 3. 2022 ANTON VIDMAR r. ... u. junij 2023 (živel je v Leumeahu) HELENA ZADRAVEC, roj. KOJEK r. 6. 4. 1942 Bakovci u. 12. 11. 2023 Edensor Park JOŽEFA – PEPCA PIVAR SULLIVAN, roj. PIVAR r. 19. 3. 1932 Negova u. 14. 11. 2023 Queanbeyan VINKO ČREŠNIK r. 20. 9. 1933 Maribor u. 22. 11. 2023 Glen Innes JOE DAVID CELIN r. 19. 4. 1959 Aversa, Italija u. 30. 11. 2023 Warrawong PAVLA FABIAN, roj. HUMAR r. 29. 6. 1933 Bate u. 2. 1. 2024 French Forest ALOJZ KMETIČ r. 10. 6. 1929 Ljubljana – Ježica u. 14. 3. 2024 Strathfield DARKO BOREC r. 7. 6. 1945 Ljubljana u. 14. 7. 2024 Merrylands MARIJA ROBIČ, roj. CELIN r. 1. 1. 1938 Kuteževo, Ilirska Bistrica u. 26. 3. 2024 Concord PETER BERGINC r. 25. 4. 1930 Beljak, Avstrija u. 18. 7. 2024 Enfield JOŽEF PAVLOVIČ r. 18. 8. 1936 Lokev pri Divači u. 3. 4. 2024 Bondi STANISLAV – STAN RUPNIK r. 21. 5. 1949 Logatec u. 18. 7. 2024 Warratah MARIJA KOGOVŠEK, roj. KARIŽ r. 14. 6. 1931 Križ, Tomaj u. 6. 4. 2024 North Balgowlah VALENTIN LUBEC r. 29. 8. 1940 Negova u. 6. 8. 2024 Liverpool MARIA DELLE VEDOVE r. 20. 9. 1931 Velika Bukovica, Ilirska Bistrica u. 9. 4. 2024 Cabramatta FRANJO LOVKOVIĆ r. 30. 8. 1933 Gotalovo (Hrvaška) u. 11. 4. 2024 Blacktown VERONA VUK r. 8. 1. 1931 Mala Polana, Velika Polana u. 1. 5. 2024 Menangle DANIELA – DANA SELES r. 27. 11. 1936 Prem u. 9. 8. 2024 Yagoona ZORA JOHNSON KLANJŠEK, roj. FRAS r. 26. 10. 1934 Gornja Radgona u. 24. 8. 2024 Westmead MARIJAN JAMBROVIČ r. 17. 7. 1958 Ptuj u. 28. 8. 2024 Flinders JOŽE NOVAK r. 5. 10. 1934 Dolnji Zemon, NEVENKA – NEVA MIKULETIČ, Ilirska Bistrica roj. VOLK u. 7. 9. 2024 Wollongong EMIL ŠAVLE 66 67 r. 28. 5. 1951 Velika Bukovica, ANTHONY – TONY CETIN r. 10. 3. 1948 Gradin BORIS VITEŽNIK Ilirska Bistrica r. 15. 7. 1967 Sydney u. 30. 10. 2022 Queanbeyan r. 29. 12. 1959 Sydney u. 12. 1. 2024 Auburn u. 4. 6. 2024 Condell Park u. 7. 9. 2024 Auburn MARIJA MILIČ KARL BEZJAK JANEZ MEZNARIČ r. ... JANEZ TOMAŽIČ r. 31. 10. 1923 Podvinci pri Ptuju r. 29. 8. 1937 Bukovci, u. 6. 3. 2023 Mona Vale r. 19. 12. 1938 Nova Lipa, Vinica u. 14. 1. 2024 Randwick Markovci pri Ptuju u. 22. 9. 2024 Westmead u. 20. 6. 2024 Oberon TOMAŽ – TOM MODER MOŽINA GERTRUDE – GERTA r. 30. 3. 1936 Ljubljana ANGELA TORJAN, roj. BOŽIČ KOROTANČNIK, roj. ŠARKAN STANE ZAVŠEK u. 17. ali 18. 5. 2023 Edgecliff r. 30. 11. 1925 Sabonje, Podgrad r. 17. 4. 1932 Domajinci, Cankova r. 12. 11. 1930 Celje u. 22. 9. 2024 Blacktown u. 8. 2. 2024 Bossley Park u. 25. 6. 2024 Blacktown MARIJA ANDREJA SENČAR, roj. JURŠIČ r. 12. 2. 1937 Makole u. 19. 5. 2023 Sutherland ANTON KINKELA r. 14. 6. 1932 Postojna u. 9. 2. 2024 Greystanes JOŽE LIPOVŽ r. 17. 3. 1942 Selo, Črniče u. 31. 5. 2024 Prairiewood PAVEL PLATOVNJAK r. 24. 12. 1941 Laško u. 1. 7. 2024 Penrith MARIJAN ŠKOFIC r. 6. 12. 1939 Brezje, Mošnje u. 23. 9. 2024 Farmborough Heights 66 66 67 67 ŠTEFAN KOVAČ r. 20. 12. 1938 Gomilica, Turnišče u. 29. 9. 2024 Kogarah ALOJZIJA ANA »BEBA« BOREC, roj. ŠTERN r. 10. 5. 1938 Mengeš u. 1. 10. 2024 Auburn MARICA ULJAN, roj. HRVATIN r. 21. 6. 1937 Kuteževo, Ilirska Bistrica u. 1. 10. 2024 Liverpool ALOJZ LUPŠA r. 17. 7. 1932 Križevci pri Ljutomeru u. 14. 10. 2024 Auburn MARIJA KNAUS, roj. RUŽIĆ r. 4. 4. 1929 Split, Hrvaška u. 16. 10. 2024 Camperdown QUEENSLAND RADO ŠURLAN r. 4. 5. 1942 Bosanski Novi (Bosna in Hercegovina) u. 30. 12. 2023 Gold Coast DANILO MAVER r. 27. 7. 1934 Neverke, Košana u. 24. 1. 2024 Brisbane JANI PAL r. 27. 12. 1938 Pince, Lendava u. 5. 9. 2024 Southport SOUTH AUSTRALIA MARIJA KOČI, roj. TATAI r. 29. 11. 1935 Fertőrákos (Madžarska) u. 16. 7. 2024 Ingle Farm JOŽE (JOSIP) ZORMAN r. 7. 8. 1927 Ajdovščina u. 24. 9. 2024 Adelaide VICTORIA IVANA (IVA) WOPPEL, roj. TOMŠIČ r. 22. 6. 1927 Knežak u. 1. 6. 2026 Wheelers Hill FRANC ŠTRUBELJ r. 19. 11. 1933 Ljubljana u. 9. 3. 2023 Mildura MILKA JAKSETIČ, roj. RUTAR r. 17. 3. 1932 Zabiče pri Il. Bistrici u. 3. 6. 2024 Taylors Lakes SEBASTJAN JOVANOV r. 22. 1. 1977 Slovenj Gradec u. 9. 1. 2024 Frankston ANTON BRNE r. 4. 8. 1921 Podgraje pri Il. Bistrici u. 6. 6. 2024 Wantirna FRANCESCO (FRANC) IVANČIČ r. 13. 7. 1932 Hrenovice pri Postojni u. 22. 2. 2024 Norlane DRAGICA CAROL GOMIZEL, roj. SARDOČ r. 30. 11. 1932 Brje pri Komnu u. 7. 6. 2024 Ivanhoe ANTON KRUH r. 13. 6. 1928 Zagorje pri Pivki u. 2. 3. 2024 Wantirna MARIJA HORVAT, roj. ZELKO r. 1. 5. 1936 Črenšovci u. 21. 2. 2021 Ballarat ANITA SARAŽIN, roj. SMAJILA r. 18. 6. 1935 Rupa (danes Hrvaška) u. 16. 3. 2024 Melbourne ŠTEFAN HORVAT r. 16. 12. 1933 Odranci u. 9. 12. 2022 Ballarat FRANCES (FANI) NATLAČEN, roj. KNAFELC r. 17. 10. 1940 Zagorje pri Pivki u. 24. 3. 2024 St. Albans ANNA HOLLINGSWORTH, roj. KOVAČIČ r. 2. 7. 1937 Jarenina u. 1. 10. 2023 Warrnambool JOŽEF ANDREJAŠ st. r. 18. 2. 1928 Hrastje, Cerklje ob Krki u. 11. 2. 2024 Brisbane IVAN MIHELJ r. 9. 4. 1939 Branik u. 24. 11. 2023 Melbourne MARIJA ANDREJS, roj. PLUT r. 30. 8. 1926 Vranoviči, Podzemelj u. 13. 3. 2024 Brisbane PEPI (JOŽE) TAVČAR r. 20. 10.1929 Dutovlje na Krasu u. 3. 12. 2023 Keilor East PAVLA BERIČ r. 19. 6. 1923 Limbuš u. 14. 7. 1924 Gold Coast ANNA ŠPACAPAN, roj. PAHOR r. 10. 3. 1933 Korita na Krasu u. 5. 12. 2023 Toolern Vale PAVLA PREGELJ, roj. LOGAR r. 13. 5. 1930 Javornik, Črni Vrh nad Idrijo u. 14. 8. 2024 Brisbane STANISLAVA (SLAVKA) MATJAŠIČ, roj. OŠTIR r. 2. 12. 1923 Cerklje ob Krki u. 21. 12. 2023 Hamlyn Heights 68 68 KARL FEKONJA r. 29. 10. 1939 Ločki Vrh, Benedikt u. 22. 12. 2023 Malvern IRMA ZADEL, roj. BALIĆ r. 26. 3. 1941 Strahoninec pri Čakovcu u. 25. 3. 2024 St. Albans ELVIRA (VERA) LISIECKI, roj. LAVRENČIČ r. 12. 6. 1940 Logje pri Breginju u. 9. 6. 2024 Balwyn ALOJZ LOZAR r. 10 8. 1931 Ravne pri Črničah u. 13. 6. 2024 Anakie ROMAN BANDELJ r. 16. 6. 1932 Kregolišče pri Komnu u. 20. 6. 2024 Melbourne MILENA ANNA BAETZ, roj. SITAR r. 18. 8. 1922 Novo mesto u. 27. 6. 2024 Ringwood IVANKA TOMŠIČ, roj. JASENC r. 29. 8. 1936 Krtina pri Domžalah u. 6. 4. 2024 Coburg DRAGA GELT, roj. SETNIKAR r. 12. 1. 1948 Dobrova pri Ljubljani u. 29. 6. 2024 Mooroolbark ALOJZ (LOJZE) KEREC r. 18. 6. 1933 Vidonci v Prekmurju u. 26. 4. 2024 Doncaster LADISLAV SELJAK r. 4. 9. 1937 Zakojca pri Cerknem u. 30. 6. 2024 Point Cook MARIJA GOLENKO, roj. ŠKRLJ r. 1. 5. 1936 Knežak u. 1. 5. 2024 Templestowe STAN (STANLEY) OGULIN r. 29. 6. 1937 Hrib pri Cerovcu u. 5. 7. 2024 Box Hill JOŽEF (JOŠKO) KOGOJ r. 4. 1. 1939 Grgar pod Sveto Goro u. 10. 5. 2024 Geelong FELIKS GRANDOVEC r. 26. 2. 1945 Trstenik pri Šentrupertu u. 7. 7. 2024 Endeavour Hills 69 69 VIDA VALENČIČ, roj. MARINČIČ r. 29. 5. 1929 Zagorje pri Pivki u. 15. 7. 2024 Berwick LIDIJA RAFFAELLI, roj.CENCIC r. 1938 in Robedišče u. 6. 10. 2024 Myaree SABINA GJEREK, roj. NOVAK r. 17. 8. 1934 Gibina pri Razkrižju u. 26. 7. 2024 Heidelberg PAVLA (PAULINA) ŽNIDARIČ, roj. KERNJAK r. 19. 9. 1940 Vukanovec (Hrvaška) u. 19. 10. 2024 Kilmore ANTON STANIĆ r. 17. 1. 1931 Škrapna pri Reki (Hrv.) u. 4. 8. 2024 Parkville MARIJA ABRAMOVIĆ r. 1940 u. 11. 8. 2024 Mildura JOŽE LOGAR r. 17. 10. 1929 Knežak u. 14. 8. 2024 Templestowe SILVIO JURIŠEVIČ r. 1. 5. 1940 Lucija u. 14. 8. 2024 Footscray ŠTEFICA LOVRIĆ, roj. KADOIĆ r. 2. 11. 1934 Batina (Hrvaška) u. 22. 8. 2024 Richmond FRANK FRANČIĆ r. 26. 1. 1935 Mursko Središće (Hrv.) u. 31. 8. 2024 Ringwood FRANCKA ANŽIN r. 9. 6. 1922 Groblje pri Domžalah u. 7. 9. 2024 Balwyn PAVLA (PAULINE) LENARČIČ, r. ŽELE r. 22. 5. 1930 Radohova vas v Pivki u. 25. 10. 2024 Parkville VJEKOSLAV (LOUI) DURUT r. 3. 10. 1934 Zadar (Hrvaška) u. 2. 11. 2024 Heidelberg DRAGO ZEC r. 5. 6. 1965 Osijek (Hrvaška) u. 2. 11. 2024 Parkville ALOJZ (LOUIE) BELE r. 9. 11. 1942 Vrhe pri Dolžu u. 3. 11. 2024 Clayton WESTERN AUSTRALIA JOŽICA ZAKŠEK r. 20. 3. 1924 Radena vas, Maribor u. 17. 6. 2023 Perth SLOVENIJA MARIJA SKOK, roj. ŠENKINC r. 3. 5. 1941 Mereče pri Ilirski Bistrici u. 13. 9. 2024 Footscray P. POLIKARP (ANTON) BROLIH, bivši provincial r. 5. 12. 1923 Zg. Bela, Preddvor u. 29. 1. 2024 Brezje ANTONELLA ŠIREC r. 14. 8. 1968 Port Kembla, NSW u. 15. 9. 2020 Prahran ALOJZ ŽNIDARŠIČ, oče p. Darka r. 23. 5. 1939 Struževo, Kranj – Zl. polje u. 21. 4. 2024 Tržič – Bistrica MARIJA BORAK roj. UHAN r. 30. 5. 1935 Rihpovec u. 17. 9. 2024 Melbourne P. BERNARDIN (JURIJ) SUŠNIK r. 19. 6. 1935 Ljubljana – Bežigrad u. 25. 4. 2024 Ljubljana – Šiška SAVINA VENIER, roj. FRANDOLIČ r. 26. 3. 1935 Nabrežina pri Trstu u. 3. 10. 2024 Mordialloc ANICA STARE, roj. VIDA r. 29. 12. 1941 Lesce u. 19. 5. 2024 Trboje pri Kranju 70 70 SLOVENSKO SOCIALNO SKRBSTVO IN INFORMACIJSKI URAD Inc. 19 A’Beckett Street, KEW VIC 3101 Slovenski informacijski urad Welfare Office Kew obvešča Slovence in prijatelje, da bo do nadaljnjega naša pisarna odprta vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu od 11. do 12. ure ali po predhodnem dogovoru. Prosimo vas, da se za obisk v pisarni dogovorite preko e-pošte: slovwelfare@bigpond.com ali preko telefona: +61 407 056 463 Peter Mandelj ali +61 3 9795 8550 Slavka Gorup ali +61 409 478 635 pisarna v Kewju. V naši pisarni lahko dobite nasvete in pomoč pri izpolnjevanju uradnih dokumentov za slovensko pokojnino, zahteve za popravo krivic žrtvam vojnega nasilja, za delnice, oporoke, dediščine in prodajo nepremičnin v Sloveniji, pri iskanju slovenske davčne številke in podobno. Nekaj informacij in potrebne obrazce lahko dobite na naši internetni strani: www.slovenianwelfare.org.au Peter Mandelj OAM JP, predsednik VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE SLOVENIJE Telefon: +61 2 6290 0000, faks: +61 2 6290 0619 e-mail: sloembassy.canberra@gov.si http://canberra.veleposlanistvo.si Veleposlanik: MARKO HAM svetovalec in namestnik: DAVOR DEVČIĆ EMBASSY OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA 26 Akame Circuit, O’ MALLEY ACT 2606 We employ over 230 caring, highly trained and committed people, including 12 direct descendants of the founders. We serve the community from 24 branch locations throughout the Melbourne Metropolitan area and Echuca. 816 Doncaster Road, Doncaster 71