Rado Zakonjšek: Kako so naši ocanci svatovali Požbalov Tevž meša otrobe med parjeno rezanico. Pri tem pa ae mu včaaih začno gibati ustnice, kot da bi molil. Pa ne. Tih amehljaj mu leži na obrazu, kot da bi mu planil žarek luei čez obraz. Z močno roko dvigne trugo z mokro rezanico in jo neae v hlev. »Humi!« se požene med dva težka vola, ki neatrpno prestopata, ategujoč ae proti njemu. Odrine ju vaak aebi in jima stlači rezanico v jaali. Potem pa atopi nazaj in zadovoljno motri težka vola, ki s alastjo použivata priboljšek. »Sedaj ata moja, rumenca!« s tihim zadovoljstvom pomiali Tevž. V adventu je bilo, ko je nekaj prijelo atarega Požbala in ga vrglo na poatelj. Ne za dolgo, kmalu je zopet vatal, hribovaka grča, toda vkljub temu je potem nekega dne poklical Tevža, ki je ravno štregljal živino. »Ti, Tevž, star sem ži gratu, grunt ti dam čez.« Tevž je obstal in pogledal očeta, ki je stal oprt na vile. »Voča, sej še niate tak hudo star,« se je branil v zadregi. »Ja, ja, le poješ si nevesto, kje pred pustom Di kar napravl,« je rekel oče in šel iz hleva. Kar prevzelo je Tevža in ni več štregljal. In tako je prišlo, da je danea Tevž gospodar na Požbalovem, pa ne več aam, pol grunta je zapisanega Knezovi Micki iz aoaednje Vodiške vaai. Ž njo sta že na oklicih, v ponedeljek bo poroka. Zato pa Tevžu že nekaj tednov sem obraz žari. Tako je prišla nedelja, ko ao Tevža in Micko zadnjič vrgli a prižnice. Prišel je tudi večer in zunaj pred hišo se je oglasila fantovska pesem Tevževih prijateljev, ki so prišli, da vzamejo od Tevža alovo, dokler je še fant. Tri pesmi ao izzvenele iz zdravih mladih grl, ko je stopil Tevž na prag in jih povabil v hišo. V hiši je potem vladalo veaelo razpoloženje dotlej, ko je vodja fantov vatal in s kupico v roki v lepem govoru v imenu fantov vzel od ženina slovo. Svečan trenutek je to. Nekaj otožnega pride v duše mladih ljudi, občutek sloveaa boli. Boli zlasti ženina, ki se v tem trenutku živo spomni nazaj na lepa brezskrbna leta. Mater so posilile solze, sestra je zaihtela v predpasnik. Na nevestinem domu je prav tako. Tudi k njej ao prišle tovariaice po slovo. Samo da je tukaj še več ihtenja in več aolz. Ura je že pozna, še enkrat ai atianejo roke in fantje gredo. V zgodnji jutranji uri ae oglasi pred hišo harmonika, ki zmoti jutranjo tišino. V hišo atopi atarešina, Klančarjev oča, ki je danea pol mlajši kot po navadi. Oblečen je v novo obleko, po vrhu je še ogrnjen v črno dolgo zimsko suknjo, ki se ji pravi »burmua«. Zunaj pa igrajo godci veaele polke. Nato skupaj zajtrkujejo, ura pa hitro mine in že je treba mialiti na odhod. Ženin poklekne s šopkom na praih pred očeta in mater ter prejme njun blagoalov. Vai imajo roane oči, še oče starešina nekaj smrka skozi noa. Tevž seže domačim še enkrat v roko, nakar ae odpravita a Klančarjem po neveato. Med potjo ata malo govorila. Tako sta kmalu prišla do Knezovih. Vežna vrata so bila odprta, v hiši pa tihota, kot da bi ne bilo nikogar doma. Starešina potrka na vrata in glasno reče: »Hvaljen bodi Jezua Kristua! Dobro jutro, oče hišni gospodar!« Nobenega glaau, vae tiho v hiši. »Kaj pa, da nič glasu ni? Nobenega odgovora na moje pošteno vprašanje? Ali ni nikogar v hiši? Ali nimate časa z nami govoriti? Ali morebiti volom, kravam ali juncem polagate? Ali gnoj kidate, ali konje štrigljale? — Vse to pa zdaj na stran puatite, ae k nam obrnite, k nam pertecite m nam lepo odgovoritel« Nič odgovora. Nekaj časa čakajo, nato pa začno igrati godci, ki so prišli z njima, prav veselo »štajerako«. Ko nehajo igrati, starešina zopet potrka in vprašuje: »Morebiti ste na polju, da orjete, vlačite, aejete ali krmo apravljate? AH na kašti žito preaevate za v mlin ali naprodaj? Ali v kleti vino pretakate ? — Vse to na stran pustite ...« nadaljuje oče starešina kot prej. Molk. Zopet začno igrati godci. Potem pa atarešina zopet trka: »Morebiti ae pa oblačite na božjo pot, na katero ste se obljubili? Ali ste ae namenili na kako krščanako pošteno veaelico, botrino ali furež ali ohcet? — Vae to zdaj na stran puatite...« Tako je trkal oče Klančar, naš atarešina, še desetkrat. Vmea pa ao igrali godci veaele štajerske polke. Slednjič pa vpraša: »Ali imam sedaj jaz že pravico in privoljenje, za vašo pošteno kljuko prijeti?« Zdaj pa se je oglaail v hiši moški glas: »Ja!« Na ponovno trkanje se sliši povabilo: »Noter!« Vatopijo in se odkrijejo. V hiši ni nobene ženske. Tevžev starešina stopi k hišnemu očetu in ga. pozdravi: »Hvaljen bodi Jezua Kriatus!« »Amen na vekomaj!« ae glasi odgovoi. Klančarjev oča nadaljuje: »Dobro jutro, oče hišni gospodar! Jest imam z vami en par beaedi za govoriti. Ali boate vi aami ae z menoj pomenili ali imate svojega namestnika?« Knezov oča so pokimali in pomignili Markovemu očetu, ki je bil nevestin atarešina. Klančarjev oča se obrnejo k njemu: " »No, oča atarešina, boma ae pa midva pomenila. Če ste željni zvedeti, kdo da amo, bomo na vaše vprašanje že lepo in pošteno odgovorili.« Nevestin starešina pa vpraša: »No, kdo ste pa? Ali imate pismo, ki je na petih voglih zapečateno ?« »Imamo ga pa!« mu ponudi roko. Roka pomeni pismo, pet prstov je pet pečatov. Podali so si roke. Nato pa zopet vprašuje nevestin starešina: »Kaj pa hočete tukaj? Kdo ste pa? Imate še drugih pisem, ki o vas govorijo?« »O, kajpada! Imamo še drugo pismo tudi.« Iz suknje potegne steklenico vina, ki ga je vzel na ženinovem domu, natoči kozarec, ki ga ima tudi s seboj, in še ostale, ki so poveznjeni na mizi. Trčijo na zdravje in pijejo. »Zdaj nam pa vendar enkrat povejte, kaj iščete tukaj, kaj hočete od nas? Po kaj ste prišli sem?« vprašuje oče Marko. »Mi smo vrtnarji in ker je sedaj ravno pravi čas za rože presajati, iščemo sedaj žlahtnih rožic, da bi jih presadili v svoj vrt. In ker imate pri vas tako žlahtno stoletno rožo, bi jo radi od vas izprosili in na naš vrt Požbalove hiše presadili.« »Kaj? Stoletna roža? Take rože nimamo.« »Zakaj ste jo pa dali na oznanilo?« »Kaj, vi tudi veste?! Kolikokrat je pa že šlo sonce v božji gnadi za gore, kar je bilo prvo oznanilo?« »Petnajstkrat.« »Če pa hočete to žlahtno rožo od nas dobiti, nam morate pa še veliko več povedati. Koliko klinov pa imajo nebeške lojtre?« »Deset.« (Božjih zapovedi.) »Koliko grč imajo nebeška vrata?« »Pet.« (Cerkvenih zapovedi.) »Koliko let je zakon star?« »Malo manj kakor svet.« »Koliko učenikov ima katoliški kristjan?« »Pet in pol.« (Poglavja katekizma in dodatek.) ' »Kaj je to za ena njiva, ki ima deset ogonov, pa ima vsak svoje ime?« »Deset božjih zapovedi.« »Kdai je osel tako vreščal, da so ga slišali Ijudje vsega sveta?«. »V Noetovi barki.« »Katera palica je najtežja?« »Beraška.« »No, ko ste toliko odgovorili, vidim, da svojo antverh dobro znate, vam bomo pa dali rožo, katero si dobiti želite, pa skrbno jo morate presaditi, dobro zanjo skrbeti, da se bo dobro imela in sto let starosti včakala. Samo, kdo jo bo pa h koleku privezal?« »Naš častivredni gospod župnik.« »En mal počakajte, da grem po njo.« Pripelja staro ženico: »Tole imam, če bo za vas.« »O, je že dobra, že, jo že tudi vzamem.« Oče Klančar jo vzame in izroči godcem, ki pa se norčujejo iz nje, dokler jim ne uide. »Pa moj ljubi oče starešina,« se v zadregi praska oče Klančar za ušesi, »to še ni bila tista roža, katero si mi želimo. Zdaj bomo vas za drugo naprosili, za tisto žlahtno rožo, ki bo sto let cvetela.« Oče Klančar stopi zopet v štibelc in pripelje »vojarno«, starešinovo ženo. »Ho, ho, ta bo pa moja, to je že veliko žlahtnej roža. Pojde z menoj, da bo za pričo, ko bodo naš častivredni gospod župnik stoletno rožo v naš vrt presadili in privezali. Jest sem zdaj že preskrbljen, pa še drugih rož prosim, ko vem, da jih še imate.« Oče Marko nekaj časa pomišlja, nato pa gre in pripelje družico. »No, no, zdaj se zahvalim, gospod starešina. Lepo ste nas obdarovali z žlahtnimi rožami. Pa eden je'še med nami nima, ki jo je najbolj željan in potreben. Pripeljite že enkrat tisto imenitno žlahtno rožo, po katero smo danes nalašč semkaj prišli!« Sedaj pa postane oče Marko nejevoljen: »Ho, ho, vi ste pa preveč nadležni in sitni! Če vam vse to ni zadosti, kar sem vam že podal, znate se spet domov podati, jaz nimam kaj več za vas.« Oče Klančar pa natoči zopet vina, nakar trčijo in pijejo. Pri tem pa še vedno nagovarja za rožo, ki je še v štibeljcu. Oče Marko se brani, v skrbeh se praska za ušesi, naposled se pa le omehča in gre ponjo. Nevesta je lepa, kot da bi jo z oltarja snel. Tevžu so zažarele oči, nikdar še ni videl Micke tako lepe. Toda sedaj ni čas za občudovanje. Posedejo za dolgo, z belim prtom pogrnjeno mizo, kjer je že pripravljen prigrizek. Godd igrajo, da je veselje. Nazadnje pa pogleda oče Marko na uro, vstane in da znamenje. Vse utihne. Starešina s kozarcem v roki ženina in nevesto v zdravički nagovori in jima daje nauke, da morata dobro izpolnjevati dolžnosti zakonskega stanu. Ta zdravička je obenem poslovilni govor nevesti, ki zapušča ledik stan. Nato nazdravi gospodu župniku, ki bodo poročali, in vsem ostalim. Končno se obrne še h godcem, naj ne bodo prehudo razposajeni. Konča z besedami: »Zdaj se bomo pa podali na sveto božjo pot v cerkev sv. Miklavža, da bi vsi pri sveti maši bli in da bi ženin in nevesta v božji gnadi prejela sveti zakon. Bog daj srečo!« Družba vstane, Tevž in Micka pa poklekneta pred Mickine starše, da ju blagoslovijo. Nevesti se uderejo solze, ko ji mati dela križ na čelo, ustne in na prsi ter škropi z blagoslovljeno vodo. Godci pa ne morejo gledatl solz in ihtenja, zato urežejo prav poskočno, da svate kar privzdiguje. Nevesta se poslovi od domačih, nakar se odpravijo v cerkev. Zunaj se uvrste v sprevod, spredaj godci, potem ženin z družico, za tema drug z nevesto, zadaj starešina 3 svojima »vojarnama« in svati. Godci igrajo, svati vriskajo, da je veselje, in tako se pomika ves sprevod preko rebri proti skalam in čez kamnite stopnice, ki jih je več ko sto, na vrh k cerkvi sv. Miklavža. Tukaj se šele da prav zavriskati, zato si dajo moški še enkrat duška, vriskajo, da se sliši daleč dol do Save, širja, ki stoji visoko v hribu, do Šentruperta tam prek in še na drugo stran Savinje, kjer se v temnih gozdih izgubIja zadnji odmev. Nato sprejme vso družbo cerkev, kjer se kmalu nato postavi nov mejnik v življenju dveh ljudi.