IZ  NOVE  AVSTRIJSKE  LIRIKE
POSLEDNJI Michael   Guttenbrunner
Prihaja noč z dežjem. Nikogar ni,
da prepoteno zglavje mu vzravna,
in vsem je skrito, da je konec z njim.
Ni sonce mu svetilo. In resnično
bilo je, kar izvedel ni nikdar.
Le leščerlba bila je, kar se je sonce zdelo.
Ne more zdaj sd žeje ugasiti
in roke m. da muko idalaži.
PRIJATELJ Michael   Guttenbrunner
Sled njegova drži skozi sneg
v trstje in navzdol v vodo.
Temno razcveteui gozd
ozarja mu blagi obraz.
Pozna ga niliče; z vetrom njegovo
ime prdšušti, odšušti;
k luči ne zvabi ga klic noben,
ko pa znoči se, je blizu nam.
Roke so mu rdeče ko mak
in nohte ima veveričje.
Orehe, ki bog mu jih daje,
stare, a jedrca drugim razda.
Živi od krvi, ki jo vidi,
ko šibki moigočnikoiv bič
kot žezlo nebeško poljulblja;
pred lovci ga nič ni strah.
Nihče ne ve, ne kakšne besede
prebira v mežikanju listja
in rož z begotndm pogledom,
ne kakšni mu psalmi zvenijo iz skal.
32
On vidi, kako sveti duh zeleno vz^blesti sredi trave, in skoznjo kot kača nevidna švisine ter odšumota.
DOBER VEČER, JOŽE! Vera  Ferra-Mikura
Kot zmeraj mi boš zopet kaj zameril.
Vendar otroci najini rasto in vse sem ti z ljubeznijo rodila,
od njih nobeden nič ne reče čeizte — in tako je prav!
Vem, na predpasniku mojem iso krpe drugačnih barv
in z leti mi drža je vse bolj mlahava.
A tvoja je postelj ko sneg, pokrivaš se z boljšo odejo,
vtem ko ponoči jaz z mnogimi brigamii sama ležim.
Vem, da te motijo gube na mojem obrazu
in čevlji, ki sem v starinarni jih vzela za majhen denar.
Celo moj smehljaj te le moti in s svojim ga hladom ugašaš.
Gotovo boš spet mi karkoli zameril.
Včasih zazdi se mi, kot da bi želel mi smrt.
KO IMELA BOVA LASTNO SOBO Vera   Ferra-Mikura
s
Kjo imela bova lastno soiho',
boga za svojega si gospodarja narediva
in božji hišni red naslikava na zid.
Potem odveč bo, da zaklepala bi vrata,
saj najin varuh-bog hudobneže odžene.
Takšnim pa, ki strehe, kruha in tolažbe iščejo,
ne bo potrebno zunaj stati in ponižno trikaii,
ko najdeva isi lastno sobo.
Odkar imava lastno sobo,
zadosti iS tem sva zaposlena,
da božji hišni red izbniševa iz zidu.
Pa tudi vrata stalno morava zaklepati,
zakaj nihče ne pride na obisk s prijateljskim inamenom
33
in prav niikoig-ar ne poznava, ki bi lačen bil, premražen dn obupan, a kdo. bi naju mogel siliti, naj takšne iščeva, odkar imava lastno sobo!
LADJA Hermann   Lienhard
MoTJe,
tajinstveno temno, s tretjem prešumljano, io je moj čoln, obtolčen z valovi Seine in Volge zagazil je v Niil.
Najel si krmarja neumrljivega seim v priistanišču daljnega limba, kjer vije se prapor vladarja morja,
a brž mu srce
je v željah
zagorelo
in išče zdaj z mano
kot Krištof Kolumb
svoj veliki cilj,
blaženisitvo išče
in sitalno krmari
skoz smrtno temačni
tuji kanal
med zemljo in nebom.
Ponoči seim stopil na krhki svoj čoln in niham še vedno (z njim pri krmilu) po cesti vsem irski navzgor lin navzdol.
34
Našel bi rad
deželo obljubljeno,
njo, haronoinijo,
(ki verujem vanjo)
ki zemljo^ naj s soncem
zedini in oigenj
z vodo.
To brod je, ki plove pod mojim imenom. Pasatni je veter zvezda ga obvel.
VEČNI CVET Hermann   Lienhard
Rože vse odcveto, samo ne rastlina, ki jo je veter vsejal kot seme v srce.
Zrasla pod tožnim je soncem,
ob grozi ipolnočni,
v razpenjenem ognju,
ob grožnji ledu.
Kazalo je, da se ospe kakor ostale. Toda skrivnostna, temna cvetela bo večno —
dotlej, ko ta veter
odneise njen pelod
pTeko' sveta
in še dalje: čez rob,
kjeir tzemlja se več ne dotakne
lahno razpršenega sina.
35
SAMOTA Anneliese Fritz-Eulau
1
Glej, ležimi kakor nekoč v temini, toda noč, ki v njej počivajn, več nad mano
tvojega pogleda ne prižge — in dih noben iz tvojih ust hladu iz udov mi ne vzame ...
Edino zvezde spuščajo se niže
in stopajo
z bodečim^i koraki
mi čez dušo...
Nikoli več ne bom sipreigovorila o Ijubazni, saj brž ko ustnice odprem, privre iz njih krvava pena.
Moja duša je kot kamen potonila.
Čeznjo ise preliva svet.
Ne išči je, zakaj ljubezen njena
prevagala je to življenje
in morala na dno, da bi nekoč —
ko sam se potopiš —
bila ti blizu ...
36
2
JUTRI ZATE DNEVA NI Franz  Kiessling
Je dan kot drugi dnevi, kaj več o njem ne misliš. Napisati bi moral pismo in stvar na jut;rii preložiš, a jutri zate dneva ni.
Ubereš običajno jKrt,
ob njej se nič ni spiremenilo.
Hiša, ki jo tam grade,
si misliš, jutri bo zgrajena,
a jutri zate dneva ni.
Danes je tvoj sodni dan. Današnji dan ni kakor druigi; a brv, ki se pod teboj udre, že jutri znova bo postavljena in voda spod se sama izravna.
Jutri dan bo, kot so drugi dnevi, a zate ne.
Prevedel Peter Levec
37