1114
IZET SARAJLIC, LIRIKA
Izbcr iz pesništva Izeta Sarajliča (1930), avtorja, ki živi v Sarajevu, je izšel v slovenščini že pred časom* in
* Izet Sarajlič, Lirika; prevedel Ivan Minatti, opremila Nadja Furlan. DZS, Ljubljana 1971.
1115
Izet Sarajlič, Lirika
zajema besedila od začetka petdesetih do konca šestdesetih let, ko je izdal precejšnje število zbirk, med katerimi so tudi Sivi vikend (1955), Posvetilo (1961), Tranzit (1963). Kljub vsemu elegija (1967), če omenimo samo nekatere.
V izboru pesmi niso razvrščene po kronološkem zaporedju, v kakršnem so nastajale, temveč je bolj upoštevan tematski vidik. Osrednje mesto pripada vsekakor erotiki, ki je brez moralizatorskih zadreg. Vendar ljubezensko razmerje ne ostaja v zasebnih mejah. V pesmi Rojeni triindvajsetega, ustreljeni dvainštiridesetega postane ljubezenski akt zavestna počastitev padlih v drugi svetovni vojni, kajti ti so po pesnikovem mnenju ostali prikrajšani za intimna doživetja mladosti. Pri tem je značilno, da se ne spominja samo žrtev za domovino, marveč vseh mladih, saj navaja različne, tudi tuje, geografsko določljive kraje, kjer so bili doma in kjer so jih njihova dekleta zaman čakala. Za pesnika ljubezen ne more biti nikoli samo intimna zadeva dveh posameznikov, kar pove docela neposredno: »moje najbolj ljubezenske pesmi tebi te bodo spominjale na smodnik (.. ¦) na strelske jarke, na fronto v dimu«. Tudi sicer je navzočnost preteklosti velika, spremlja jo antimilitari-stična misel. Pesmi postajajo meditacije, s katerimi poskuša vedno znova razmejiti odnose človek-ljubezen-voj-na-smrt in še nekatere spremne pojave. Ponekod načne tudi pojave, ki z omenjenimi temami niso v ožji sorodnosti; ljubezenska pesem postane piker odgovor kritikom in njihovim razlagam. Meditacije se porajajo tudi iz njegovih srečanj z naravo, zlasti jesensko, ki prebuja v njem melanholijo in zavest o minljivosti mladosti. Iz naraščajoče razčustvovanosti se rešuje s humorjem, ki ga uporablja tudi kot sredstvo za demitizacijo sam sebe kot pesnika (Adagio lacrimoso, Zgodnji Sarajlič). Seveda ne ostane le pri turobnosti je-
senske   narave,   v   izrazito   kontrastni vlogi se pojavlja pomlad.
V vseh Sarajličevih pesmih se kaže temeljna poteza, nikjer ne prevlada čista liričnost, ampak prevlada zdaj jasna povednost, zdaj umljiva medita-tivnost, retoričnost ali satirični odnos do različnih pojavov. Kljub temu je njegov pesniški izraz izredno komunikativen, ki je hkrati v sorazmerju s precejšnjim številom prigodniških pesmi. Le-te so posledica potovanj po Evropi in različnih doživetij, ki so povezana z njimi. Takšne so npr. pesmi Montreux, Sopotnica, Moskva, Alek-sandrovski park in še nekatere.
Izmed pesmi, ki so povezane z literarnim življenjem, je najbolj značilna Elegija ob izvolitvi Aca Šopova za člana akademije, ki je poleg že omenjenega melanholičnega zavedanja, da je mladost minila, satira na elitizem in na ozko pojmovanje književnosti, ki je bilo značilno za našo polpreteklost. Ker je očitno, da je hotel avtor zajeti s svojo satiro čimveč stvari, bi ji morda bolj ustrezala kaka prozna zvrst. Takšna pesnikova naravnanost se je najbolj razvila v njegovi knjigi Potujem in govorim (1967), ki je nekakšen preplet krajše proze o evropskih potovanjih, o srečanjih z znanimi literarnimi osebnostmi, zraven so še memoarske skice, dnevniški zapiski in korespodenca; med imeni, ki se pojavljajo v njej, je tudi Jevtušenko. Dokaz sorodnosti obeh pesnikov je tudi Sarajličev prevod Jev-tušenkovih pesmi, ki je izšel 1963. Sicer pa ugotavljajo kritiki v Sarajličevi poeziji odmeve Majakovskega in Jese-nina.
Prevod Sarajličeve Lirike je delo Ivana Minattija, spremno besedo je napisal Kajetan Kovic; kdo je izbral pesmi, ni nikjer sporočeno, vendar knjiga povsem reprezentira Sarajličevo pesniško snovanje.
Marjan Dolgan