Stane Peterlin
■
%
a	^
■
j
■T .- 5 ■ i •






»Ko sem kot mladenič opazoval svojega starega očeta Miho pri osemdesetih, sem občutil njegovo dolgoživost. V njem sem videl častitljivega prastarega moža - kranjskogorsko grčo. No, potem je živel še sedemnajst let.« To je pred desetimi leti napisal naš jubilant profesor dr. Kazimir Tar-man, ki je nedavno čil in zdrav na duhu in telesu odštel svojih devetdeset let.
Profesor dr. Kazimir Tarman je bil rojen 4. marca leta 1930 v Mariboru, kamor je bil takrat službeno premeščen njegov oče. Tam je začel leta 1936 tudi hoditi v šolo. Družina se je malo pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Ljubljano, mladi Miro
Prof. dr. Kazimir Tarman pri sv. Jakobu v Polhograjskih dolomitih. Foto: Peter Tarman.
(kot ga kličemo znanci in prijatelji) pa se je vpisal na III. moško gimnazijo za Bežigradom. Večji del dijaške dobe je preživel v času italijanske, zatem pa še nemške okupacije. Osmi razred in maturo pa je opravil že po osvoboditvi na VIII. državni gimnaziji v Ljubljani (Bežigrad). Leta 1948 se je vpisal na študij biologije, ki je bil takrat v okviru Prirodoslovno-matematične fakultete. Diplomiral je jeseni leta 1953 z diplomsko nalogo Oribatidna favna ljubljanske oko-
248 Jubileji • Ob 90-letnici dr. Kazimira Tarmana
■ Proteus 82/6 • Februar 2020
lice. Drobni živi svet prsti je ostal njegov znanstveno raziskovalni izziv, z disertacijo Trihobotrialni organ akarin, ki jo je uspešno obranil leta 1958, je bil naslednje leto na Univerzi v Ljubljani promoviran za doktorja bioloških znanosti.
Ko sem glavnemu uredniku Proteusa obljubil, da bom napisal priložnostni zapis ob življenjskem jubileju prof. dr. Kazimira Tarmana, si nisem predstavljal, da sem si naložil lepo, vendar ne preprosto nalogo. Njegovo delovno polje je namreč zelo raz-sežno, ker zajema raziskovalno, pedagoško, publicistično in organizacijsko področje. Če ga ne bi narava obdarila še z veliko zalogo energije, z občutkom za red in sistematiko ter mladeniško radovednostjo, tako zastavljenega dela ne bi zmogel. Ker sta pisca obeh prejšnjih jubilejnih zapisov v Proteu-su (ob 70-letnici prof. dr. Miroslav Zei, ob
80-letnici pa urednik dr. Tomaž Sajovic) na srečo več pozornosti namenila njegovemu znanstvenemu in pedagoškemu delu, sem se odločil, da bom ostal pri njegovih zaslugah za Prirodoslovno društvo Slovenije in njegov Proteus.
Poznam ga od leta 1957, ko je bil on asistent za specialno zoologijo nevretenčarjev, jaz pa študent drugega letnika na študiju biologije v Ljubljani. V lepem spominu mi je ostala udeležba na dveh poletnih ekskurzijah po Makedoniji, ki jih je za študente biologe iz vseh letnikov organiziral in vodil profesor Tarman: leta 1959 (Šar planina--Ohrid-Pelister) in leta 1960 (Gevgelija--Strumica-Dojran). Tam smo se sprijateljili in ga spoznali kot sproščenega pedagoga s široko ekološko razgledanostjo. Zatem nekaj let z njim nisem imel pogostih srečanj. Ze od dijaških let so me v naravi bolj kot
Na raziskovalni ladji Andrija Mohorovičic: opazovanje drobnega ulova.
Prof. dr. Miroslav Zei in prof. dr. Kazimir Tarman, 1979. Arhiv: Kazimir Tarman.
Ob 90-letnici dr. Kazimira Tarmana • Jubileji 249
živali privlačile rastline. Zato me je kot študenta zanimala botanika, vendar ne kabinetno ali laboratorijsko delo, temveč spoznavanje rastlinstva v naravnem okolju - to pa je že blizu ekologije. Ko me je leta 1961 po srečnem naključju dr. Angela Piskernik izbrala za svojega naslednika pri poklicnem delu na področju varstva narave in sem ugotovil, da je ta dejavnost v različnih oblikah razširjena po vsem razvitem svetu, sem hlastal po literaturi, domači in tuji, da bi se čim prej usposobil za delo. Takrat je (meni kot naročena) izšla Tarmanova knjiga Človek in narava (Mladinska knjiga, 1964). V njej avtor v izbranih dvanajstih zgodbicah prikaže vso razsežnost odnosov med človekom in naravo od preteklosti do današnjih dni. »Z njimi sem hotel samo spomniti na naše grehe, ki jih delamo naši naravi že od tedaj, ko smo iznašli in uporabili ogenj ter oster kamen v roki,« je napisal v sklepni
besedi knjige.
Nekaj let kasneje naju je z dr. Tarmanom zbližalo sodelovanje v Prirodoslovnem društvu Slovenije. Ko je leta 1988 postal predsednik društva, je svojo vlogo vzel resno in jo opravljal z veseljem, tudi zato, ker je imel v odboru nekaj somišljenikov in ker so bile aktivnosti društva dobro sprejete med članstvom, še zlasti med pedagogi v srednjih šolah. Vzporedno z oživljenim društvom je vsebinsko rasel tudi mesečnik Proteus, pri razširjanju pa so pomembno vlogo imeli tudi mentorji naravoslovnih krožkov, ki so v društvu in reviji imeli organizacijsko in vsebinsko podporo. Ob 60-letnici Prirodoslovnega društva Slovenije je kot predsednik društva prof. dr. Kazimir Tar-man v Proteusu (3. številka 57. letnika, november, 1994) napisal: »Sedanja društvena dejavnost se tradicionalno povezuje s preteklostjo, kar kaže na sodobnost programskih zasnov utemeljiteljev. Varstvo narave,
Ekskurzija Prirodoslovnega društva Slovenije v Schwarzwald (1994) in sprejem na županstvu Bad Wildbada. Od desne: prof. dr. Kazimir Tarman, Richard Lipowitz in župan B. König. Arhiv: Prirodoslovno društvo Slovenije.
250 Jubileji • Ob 90-letnici dr. Kazimira Tarmana
■ Proteus 82/6 • Februar 2020
povezovanje vseh naravoslovnih področij, popularizacija naravoslovja in delo z mladimi ostajajo stebri društvenega dela sedaj in v prihodnosti.« V njegovem predsedniškem mandatu (1988-1995) so se odvijale številne odmevne društvene akcije, nekatere tudi v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo, s Slovensko matico, Priro-doslovnim muzejem Slovenije in Zavodom Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine.
Društvo je leta 1992 ustanovilo Slovenski sklad za naravo, ki naj bi podpiral naravovarstvene projekte. Po dveh letih delovanja pa je s spremembo zakona o fondacijah
moral prenehati z delom. Morda bo še kdaj oživel. Prav tako še ni uresničena pobuda za ustanovitev Naravoslovno-informacijske-ga središča (po zgledu bavarske Akademie für Landschaftspflege and Naturschutz), čeprav je še vedno aktualna. Za člane društva, še posebej pa za mentorje in krožkarje, so bile organizirane številne ekskurzije po domovini, kasneje pa tudi po tujini. Med slednjimi so bile odmevne večdnevne ekskurzije v švicarski narodni park v Engadinu in v narodni park Bayerischer Wald ob promocijski desetdnevni predstavitvi Slovenija danes — Slowenien Heute v Regensburgu jeseni leta 1993. Ek-
'm v
K
KJ
Udeleženci proslave ob 60-letnici Prirodoslovnega društva Slovenije.
Od leve v prvi vrsti: predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, prof. dr. Kazimir Tarman in prof. dr. Miroslav Zei.
Arhiv:
Prirodoslovno društvo Slovenije.
Ob 90-letnici dr. Kazimira Tarmana • Jubileji 251
skurzija v Schwarzwald, ki jo je Prirodo-slovno društvo Slovenije leta 1994 organiziralo na pobudo kočevarskega Nemca in velikega prijatelja Slovenije Richarda Li-powitza z ganljivim sprejemom pri županu mesta Bad Wildbad, nam je ostala v toplem spominu.
Praznovanje 60-letnice Prirodoslovnega društva Slovenije se je sklenilo 9. decembra leta 1994 s celodnevno slovesno akademijo v avli Narodnega muzeja Slovenije. Prizorišče dogajanja je bilo opremljeno s panoji razstave Tradicija naravoslovnih vezi, ki je bila najlepši prikaz dotedanjega društvenega delovanja. Prvi govornik je bil predsednik Prirodoslovnega društva Slovenije profesor dr. Kazimir Tarman. Orisal je več kot stopetdesetletni razvoj društvenih predhodnikov in še zlasti zadnjih šestdeset let modernega Prirodoslovnega društva Slovenije s pogledom v prihodnost. Posebno težo prireditvi je dala prisotnost najvišjih predstavnikov oblasti, znanosti in kulture ter javnega življenja. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je podelil društvu srebrni znak svobode in to utemeljil z lepim in vsebinsko tehtnim nagovorom. Nato so sledile podelitve društvenih in Proteuso-vih priznanj. Popoldanski del so sestavljala strokovna predavanja z različnih področij naravoslovja.
Končajmo še malo intimno. Tarmanovi so bili srečna in povezana družina. Zena Draga, tudi biologinja, je začela svojo poklicno pot kot pedagoginja. Pri založbi Mladinska knjiga pa so kmalu odkrili njeno sposobnost in jo povabili v uredništvo založbe. Poleg urejanja mesečnika Pionir je uvedla več drugih serij za mladino, ljubitelje naravoslovja in zgodovine. Tako smo jo spoznali tudi kot publicistko. Kot mlada družina so Tarmanovi s kombijem Zastava potovali po tedanji domovini in bližnji tujini. Ko pa so sinovi odrasli, sta Miro in Draga sama kot turista obiskovala Sredozemlje, zlasti grške otoke. Miro je fotografiral zanimivosti narave in kulture, še posebej pa se je
usposobil kot ljubiteljski snemalec tehnično dovršenih malih filmov s sliko, glasom in montažo. Zal mu je usoda mnogo prezgodaj vzela ženo Drago, vendar se je pobral in vso svojo energijo usmeril v daljša potovanja ter raziskovanje in snemanje naravnih in kulturnih znamenitosti vsega starega sveta od Indonezije, Afrike do Sredozemlja. Izzivov in volje ima še za nekaj desetletij. Gotovo ga bomo še srečali tudi v Proteusu. Na koncu smo prosili jubilanta profesorja dr. Kazimira Tarmana za sklepno misel: »Pri branju Proteusa sem že kot dijak občutil privlačnost naravoslovja. Pozneje sem slo po odkrivanju sproščal v naravi, laboratoriju, ekskurzijah in terenskih vajah s sodelavci in študenti. Skupaj smo dodajali znanje k videnju, ki ga je tako lepo opisal naš Pavel Grošelj v članku Kako so odkrili človeško ribico? Moram ga ponoviti. Takole je zapisal: ,Koliko zdrave opazovalne sile spi v našem ljudstvu! Bilo bi dobri stvari v korist, da jo pritegnemo k razreševanju čudes svoje lepe domovine. In tako se mi zdi, da nam bo naš ,Proteus' srečen genius loci. Simbol trdega raziskovalnega dela, simbol lepote znanstvenega spoznanja, simbol požrtvovalne ljubezni do prirode in domačije.' Zato plaketo Pavla Grošlja, ki mi jo je podelilo Prirodoslovno društvo Slovenije, še posebno cenim. Vsem, staršema in učiteljem, moji družini, prijateljem in sodelavcem, študentom in diplomantom, hvala za sožitje. 90 let je dolgo-kratko obdobje, odvisno od tega, s katerega konca pogledaš na preteklost. Bilo je lepo!«