Dvojno sv. obhajilo
^polgo sem prcmišljeval, naj vam li pišem o svojem «5p ljubem Lojzku ali ne. — Zadnjič pa sem videl nekje prav lepo sliko, kjer prejema mladi bolnik obdan od svojih roditeljev, sestric in bratov in mladih belo oblečenih deklic prvo in tudi zadnje sv. obhajilo. Pre-Iresla me je ta slika spominjajoča me mojega Lojzka.
Poznali ga gotovo niste vsi, nekateri izmej vas pa so ga vender-Je. Da bi ga tudi posnemali v nje-govih dobrih lastnostih oni, ki so trgali ž njim vred hlačc na istih šolskih klopeh!
To, kar vam hočem povedati o njem, je le nekaj iz njegovega devetletncga življenja, pa naj bode vsera v spodbudo in posnemanje!
Lojzek je bil blaga duša, prijazen deček in po-strežljiv vsakomur. V šoli se jc pridno učil in radi so ga imeli ne samo stariši, marveč tudi gošpoda ka-tchet in učitelj.
__66___
Lansko poletje je končal drugi razred z dobrim uspehom. Veselil se je pocitnic, in tudi na šolo ni po-zabil mej uživanjem prostih dnij.
Toda vesclje se je obrnilo na žalost. Začel je bolehati. Veo bnleznij se ga je lotilo zapored tako zeki, da ni bilo misliti na šolo. Mnogo bolečin, hudih bo-lečin je moral revež prestati, toda vse je prenašal z voljno poirpežljivosljo. Ni veliko tožil in tarnal njim, ki so mu stregli, še celo tolažil jih je on, ki je bil sam najbolj potreben tolažbe.
Žalostna je prebolela marsikako noč njegova mati poieg postelje svojega Ijubljenca, ranogo solzo si je obrisal njegov v skušnjah utrjeni oče iz očesa. In zakaj tudi ne? Saj sta vendar svojega otroka videia v tolikem trpljenju, njega, ki še greha morda poznal ni, v tolikih mukah. — Včasih, kadar so mu bolečine odlegle, legel * je mal nasmeh na njegove ustne kar je utolažilo stariše.
Mnogokrat se je vil ubogi Lojzek v smrtnih bolečinah, in držali so mu že — blagoslovljeno svečo. Toda odleglo mu je zopet.. . Večkrat je ležal v neza-vesti, kakor mrlič, a potem se zopet vzdramil.
Njegov gospod katehet so ga obiskali večkrat in opraviii ž njim sv. spoved. — Lahko bi ga bil takii Rog spravljenega in očiščenega po tolikem trpljenju poklical k sebi. Toda v svoji nerazumljivi previdnosti sklenij je ž njim drugače.
Često je že hrepenel mladi Lojzek v svoji otročji preprostosti po onem dnevu, ki bi ga ožje združil z njegovim Jezusom, — po prvem sv. obhajilu. Naučil se je bil tnolitvic še kot učenec, in letošnje šolsko leto bi bil lahko pristopil prvikrat k mizi Gospodovi...
Oh, kakii morajo biti Jezusu všeč taki otroci, ki že pred določenim časom željno hrepenu po tijem! Se bolj pa hrepeni On sara združiti se ž njimi, On, ki je nekdaj klical in še vedno kliče takci ljubeznivo: rPu-stite otročiče k raeni!" —
Tako je bilo z Lojzkom.
Prikovanemu v raučni bolezni na postelj, zročemu bledi smrti v ooi, mu skoro ni vco bilo mogoče misliti na sv. obhajilo. Ker pa ni mogel on k Jezusu, prišel je Ijubi Prijatelj otrok sam k njemu. In  ravno ta vzrok
je morda bil, da ga je pustil toliko časa v trpljenju viseti mej življenjem in smrtjo ...
Ker so opazili gospod katehet na svojem ljubčku toliko znanje krščanskega nauka, vprašali so ga: ,.Lojzek, mari ne želiš prvega sv. obhajila?" — Komu je bi]o to vprašanje ljubše in tolažljivejše, kakor našemu Lojzkur Nekako začudeno in vendar veselo je pri-kimal z glavo. Zdaj so ga še nekoliko poučili o za-kramentu sv. obhajila, govorili mu o ljubem Jezusu v sv. hostiji in v nebesih, ter ga taku s sveto spovedjo pripravili na prihod Gospodov.
Ko so odšli gospod katehet, zaigrala je v očeh našega. Lojzka scJza! Toda ta ni bila solza žalosti, znak britkosti, ampak solza veselja, katero more le nedolžnost sama potočiti. Mej tem, ko so domači po-spravJjali po sobi, pregrnili mizo, na njo postavih sveči in razpelo v sredo, pripravljal se je mladi bolnik z vcliko iskrenostjo, v začudenje navzočih, na — prvo sv. obhajilo. Pozabil je popolnoma na svojo bolezen in v duhu gledal Jezusa, ki pvihaja k njemu, in se pri-srono pogovarjal ž njira ...
Zdaj zapoje zvonček... Bolnik se obrne proti vratom in težko pričakuje svojega Z\'elicarja, katerega rau kmalu na to mcj splošno tiho molitvijo navzočih polože na jezik ... Da bi ga videli, s kako pobož-nostjo je zavžil Najsvetejše — prvikrat v svojem živ-Ijenju, močile bi tudi vam, Ijubi otročiči, gorke solze veselja zorna lica ...
Lojzek se je čutil po tem prvem sv. obhajilu pre-srečnega. Preljubeznivi jezus sam ga je utolažil in mu zlajšal bolečine. Toda le nekoliko ur mu je še odlooil v življenje na tem svetu, potem pa ga je po-klical k sebi. — — —
Hrepenel je po Jezusu, trpel ž njim, združil se je 7. njim tu na ztsmlji, da ga more zdaj uživati na vekc v sv. nebesih . ..
In tako je bilo Lojzkovo prvo sv. obhajiio ob jednem tudi — zadnje.                            Al. Peterlin