Vanesa Matajc
Konfrontacija teorije in poezije
DANE ZAJC (Izbral in uredil Boris A. Novak)
Nt)va revija, Ljubljana 1995 (Interpretacije 4)
Že na zavihku četrtega zvezka Interpretacij - pesnik in teoretik -Boris A. Novak upošteva svojo pomenljivo izkušnjo neizogibne distance, ki nastaja med literarnoznanstveno analizo poezije kot objekta in med poezijo kot suverenim, zase in iz sebe govorečim "živim organizmom": "Nobena znanstvena analiza ne more izčrpati pomenskega bogastva literarnih del in ne more pretendirati, da bi na racionalen način izrekla skrito, iracionalno resnico pesniškega izrekanja sveta." Vendar je pesem, kot pravi Dane Zaje, "dana na razpolago" različnim vidikom branja oziroma razumevanja in zdi se, da so vsi ti različni vidiki ali načini enakovredni - če imajo do svojega "objekta" dovolj zavezujoč odnos; če torej ne zlorabljajo "svobodnosti" interpretacije. Četrti zvezek Interpretacij se je s svojimi pretežno literarnoznanstvenimi in teatrološkimi obravnavami umetniškega opusa Daneta Zajca večinoma izognil takšnim pretiranim "svoboščinam", seveda pa nas je omenjena zbirka že navadila na izjeme. Tokrat jih je sicer manj.
V prvem eseju O naših mitih proti strahu: poezija Daneta Zajca Richard Jackson tolmači Zajčevo poezijo in dramatiko z vidika pesnikove vloge v svetu, kot jo je "definiral" Hölderlin: z vidika posredništva med transcendenco in zanjo že oslepelo človeško raso. Med transcendenco in posvetnim v poetični viziji nastaja napetost oziroma paradoksalnost,
značilna tudi za starogrško dramo - izhajajočo iz mita: zasebnost nastopa v okviru kozmosa, tako je prikazana univerzalna usodnost, mitska "zgodba" o brezizhodnosti, o neodrešujočnosti. Boj proti strahu, ki se poraja iz te zavesti, odslikava ritem umetniškega preoblikovanja tega strahu, "vseobsegajoči" zaklinjevalski in aksiomatični jezik tega boja pa skuša poseči v "onkrajnost" prvobitnega, izgubljenega, od tega pa zaznavamo le še "sled odsotnosti". Zelo podobno interpretacijo izvaja Niko Grafenauer v eseju Smrtni dar ljubezni, ki je izšel že kot spremna beseda k Zajčevi zbirki Zarotitve, katere naslov pravzaprav simbolizira Zajčevo pesniškojezikovno "strategijo": iz razvidne vsakdanje govorice se pesnikov jezik obrača na iracionalno, neizrekljivo, skrivnostno naključnost in usodnost bivanja, na doumevanje "drugosti", za človeka sicer že izgubljeno. Možnost stika med obema "svetovoma", predvsem pa hrepenenje po izgubljeni harmonični enosti, Grafenauer odkriva v dveh Zajčevih prevladujočih temah: v erotiki in smrti. Obe sta izhodišči za "orfično hrepenenje po popolnosti, ki ga ubeseduje pesništvo s svojim magičnim 'protigovorom', v katerem se oglaša 'drugost' izkustveno nedosegljivega /.../ in človeka zvablja na pot /.../ v identiteto s to drugostjo". (24) Ta samopresežni "tanatalni erotizem" kot ontološko podlago Zajčeve zbirke Grafenauer "argumentira" s (heideggerjansko "brano") pesmijo Dva. Ek-statično, z erotiko doseženo izgubljanje individua v samopozabi, praznini za hip omogoča hrepeneno identiteto smrtnega bitja z neskončno "drugostjo" (smrti). Navzočnost tega ekstatičnega trenutka v pesmi je po Gra-fenauerju sicer tudi pogoj za poetičnost oziroma temelj "bitja poezije".
Sorodno paradoksalnost in ambivalentno prvino zaznava tudi Marko Juvan ob preučevanju "metamorfoz groteske in mitopoetike v Zajčevi poeziji (1954-68)". Juvanova odlična in izčrpna študija pošteno presega skromno navedeno delovno "izhodišče" ("proces vstopa grotesknega v Zajčevo poezijo"), saj ob psihološki in socialnobiografski argumentaciji tega procesa kritično pregleda tudi doslejšnje literarnozgodovinske raziskave Zajčeve poezije, analizira zgodovino obravnavanega pojava ter iz nje vzpostavlja duhovnozgodovinske "iztočnice", ki so omogočile Zajčevo zbliževanje z grotesknim. Razpad racionalno univerzalističnega tolmačenja sveta je (že) romantika kompenzirala s subjektivnim (in iracionalnim) izkustvom, ki se v poznejši krizi subjektivizma ne brani
pred dezintegracijo jaza, temveč to deformacijo zarisuje kot "avto-refleksivno karikaturo". V tej potujitvi, ki ji botruje izguba identitete, se razrašča groteska in pridruži se ji še drugi, prav tako groteskno učinkujoči "simptom krize": (subjektivistična) mitopoetika. Juvan opazi Zaj-čevo prehajanje od romantičnega lirskega subjekta k njegovemu raz-diranju v zbirki Požgam trava (1958), kjer se vzporedno z modernizacijo pesniške forme in jezika opušča konvencionalna, zaprto "mimetična" in logična transparentnost, na njeno mesto pa stopi hermetična nedoločnost, odprtost, mitska logika in - fantastična simbolika. V mitopoetiko vključene arhetipske, primitivistične predstave, ki jih bralec v njihovi tujosti dojema na način grotesknega, postanejo tropološko sredstvo izražanja ek-sistencialij. Groteska polni tudi izpraznjene konvencionalne simbole transcendence in kot materializacija, zanikovana sublimnost psihološke stiske individua, simbolično reprezentira subjektovo totalno izročenost grozljivim, skrivnostnim silam kaosa. "Cinično distanco" in očitno "burkaško igrivost" Juvan odkriva šele v Smehu hijen in nato eksplicitneje v naslednjih Zajčevih zbirkah, ki so se otresle tragičnega patosa.
S problemom sloga se ukvarja Marko Stabej v Pesniškem jeziku Daneta Zajca. Preučuje ga z vidika dveh oblikovalskih prvin pesniškega jezika, kohezije in koherence. V prvih zbirkah Zaje po Stabejevem mnenju še oblikuje koherenten tekstualni svet, čeprav ga deloma presegata inovativnost metaforične leksike in osamosvajanje posameznih (tematsko ambivalentnih) verzov, eliptičnost pa odpira in razpršuje smisel besedila. Prvotna kohezija pa se po Stabeju v zbirki Roiengruntar umakne "ritmično-glasovnim" povezovalnim principom, koherenco pa zaradi oslabele čutne predstavljivosti tekstualnega sveta omogoča pretežno princip ponavljanja.
Izrazito pomenotvornost omenjenega postopka opaža tudi Boris A. Novak. V študiji Ritem pri Zajcu analizira pesnikove ritmične in re-toričnofiguralne principe. "Ključno besedilo" za oblikovanje Zajčevih zrelih pesniških postopkov so po Novaku Črni možje, za katere je značilno umikanje rim in njihovo nadomeščanje z anaforami, torej uvedba ponavljanja. Na tem principu temeljijo tudi druge prevladujoče Zajčeve figure, ki ustvarjajo celoten pesemski ritem in oblikujejo "liturgično dikcijo". Ta pomenotvorno sugerira svetopisemske vsebine, čeprav jim
Zajčeva lirika tematsko nasprotuje z "odsotnostjo odrešilnega metafizičnega smisla". Obenem ponavljanje nekaterih besed v variiranih kontekstih tem besedam daje kompleksnejše, ne zgolj denotativne pomene. V tej "krožni dramaturgiji" ponavljanja Novak odkriva funkcijo "zgodbotvomosti" ritma, stopnjevanja napetosti pesniške naracije, njena druga funkcija, od Otrok reke dalje, pa je "hipnotičnost ritma", su-geriranje pesniške ritualnosti, dosežene s paralelizmi magičnih zaro-titvenih obrazcev. Novak v "drugem poglavju" svoje študije opazuje tematsko podlago razlik med pesniškim in proznim jezikom, kot ju Zaje uporablja v drami Grmače: prozni diskurz rafinirano sugerira paradigmo represije in smrti, poetični jezik pa posreduje človekov stik s kozmosom oziroma starodavno izročilo o tem stiku.
Zajčevo dramatiko obravnava tudi Taras Kermauner, vendar se osredotoči na njen družbenopolitični ter z njim povezani literarno-zgodovinski kontekst. Krogu perspektivovstva, ki se je, zlasti s Smoletovo Antigono in Kozakovo Afero tudi prek umetniške manifestacije uprl totalitarnemu režimu, je Zaje sicer pripadal, vendar ni mogel "posvojiti" pozitivno optimističnega (in) političnega temelja kljubovanja, temveč je vztrajal v umetniški drži, ki jo določa nihilistična avto-destrukcija subjekta. V nasprotju z obema navedenima dramama Otroka reke prikazujeta umik v pasivnost, neavtonomnost, neavtentičnost čustvovanja, odsotnost (antigonske) vere oziroma motivacije s transcendentnim, predanost propadanju. Odsotnost motivacije s transcendentnim, ki jo le včasih omili boleč spomin na izgubljeni absolut, je po Ker-maunerju prototipska v Otrocih reke in jo poznejše Zajčeve drame le še nadaljujejo. Šele v Grmačah naj bi bili zaznani možnost transcendence in možnost človekovega stika z njo, v prejšnjih dramah pa Zaje v okviru perspektivovstva "zastopa" nevero in nesmisel, s to avtodestruktivno (umetniško) naravnanostjo blokira nevarnost zdrsa perspektivovskega kroga v mesijansko aktivistično ideologijo.
Tomaž Toporišič se v svojem eseju omeji na primerjalno analizo Zajčevega Potohodca in Beckettovega romana Molloy, med njima odkriva "stično točko" dejanja iskanja, ki pa ima v širšem tematskem kontekstu obeh besedil tudi različen pomen. V obeh primerih gre sicer za ozračje razkroja, izničevanja zavesti in nemožnosti stika z drugim, torej
samote in zgolj fiktivne potrebnosti drugemu (človeku); v izničenju človeške zavesti iskana "objekta" (Potohodec in Molloy) prejemata zoomor-fne atribute. Odsotnost svobodne volje implicira destrukcijo racionali-stičnega sistema. Svet in s tem akcija v njem nista utemeljena z nikakršnim smislom, zato akcija (iskanja) ni mogoča. Prav ob tej akciji pa se pokaže tudi različnost obeh besedil: Beckettov svet je banalen, docela absurden, brez vrednot oziroma pozitivne ideje. Zajčev svet, nasprotno, namesto popolne, distancirane grotesknosti dobiva nadih tragike, saj v njem ni mogoča akcija v imenu takšne pozitivne humanistične vrednote.
Zelo drugače in zelo samosvoje interpretira Potohodca Ivo Svetina. Dramo ima za opis "metamehanike predkataklizmičnega časa", pri tem izhaja iz domneve, naj bi kataklizma, etimološko pojasnjena kot propad, sovpadala s Potohodčevo smrtjo. Ta se mu, kot kaže, zdi potrebna in v kozmičnem smislu zaželena, saj naj bi človek kot potohodec, popotnik s statusom "ljube živali", šele s smrtjo, svojo lastno žrtvijo, dosegel preobrazbo v "božje bitje", se posvetil in očistil animaličnosti, kamor sodijo tudi njegove "gnijoče" besede. Zdi se, da Svetina "prevaja" Zajčevo dramo v svoj sistem razumevanja sveta in po tem, očitno že vnaprej izdelanem ključu, kritiki evropskega novoveškega subjektivizma, "dešifrira" metaforiko in pomene dramskih oseb. Njegov prispevek vsekakor izstopa iz celote četrtega zvezka interpretacij; večina esejev se namreč, kot že rečeno, zaveda omejene svobodnosti interpretacije oziroma jo upošteva.
Objektivnejšo, literarnozgodovinsko in tematološko obravnavo Zaj-čeve dramatike vnovič prinaša primerjalna analiza Evripidove in Zajčeve Medeje kot - trojnega - "mita o ljubezni, politiki in smrti". Denis Poniž v svojem eseju ugotavlja, da vse tri razsežnosti vsebuje že fabula starogrškega mita o Argonavtih, ki verjetno prav zaradi teh treh razsežnosti doživi literarizacijo v Evripidovi in tudi Zajčevi drami, pri tem igra posebno vlogo tudi pojmovanje funkcije mita v literaturi: kot nosilec iracionalnega naj bi korigiral (totalitarno) zgodovino oziroma politiko. Tej tezi nekoliko ustreza že Evripid, saj po Poniževem mnenju prikazuje konfliktni stik med arhaičnim, iracionalnim, kaotičnim in barbarskim, njegov nosilec je Medejin lik, ter med modernim, racionalnim, harmoničnim, helenskim, ki ga zastopa Jazon. Enako konfliktnost arhaičnega ter zgodovinsko-političnega sveta razvija tudi Zajčeva drama.
Nekoliko subjektivnejši in fragmentarnejši pogled na Zajčevo Medejo razvija Vinko Möderndorfer, vendar ostaja v mejah dosledne in s tekstno predlogo omejene teatrološke oziroma režijske interpretacije. Iz teze, da mora uprizoritev omogočiti dramskemu diskurzu zgolj "ustrezno pod-stat", ne pa ga de- ali prešifrirati z dodatnimi pomeni, razvija svoje videnje uprizoritve Zajčeve Medeje s stališča (minimalne) spektakelskosti, (enotne, čiste, stilizirane) atmosfere in scenskih prvin. Ob svoji režijski viziji se tudi "glasno" zaveda tistega, kar zelo radi pozabljamo, torej, da je "interpretacija vedno pomota."
Drugi in zadnji izstopajoči primer "četrtega zvezka" je prispevek Milene Blažič, ki skuša obravnavati otroškemu bralstvu namenjen del Zaj-čevega opusa. Kratki zgodovini slovenske literature za otroke, ki je sestavljena predvsem iz naštevanja njenih ustvarjalcev, sledi še krajše naštevanje tovrstnih Zajčevih motivov, glavnih tem in zvrsti. Širše ali globlje analize Zajčeve ustvarjalnosti za otroke omenjeni prispevek ne prinaša, temveč kar brez takšne analize sistematično našteva Zajčeve "literarne in umetniške kvalitete" otroške poezije (inovativnost in izvirnost, pomembnost in primernost tem, spodbujanje senzibilnosti ipd.). Nekoliko več izvemo o avtorjevi ustreznosti recepcijskemu krogu, torej, kaj je tisto, kar otrokom na splošno ugaja. Kot dokaz za Zajčevo pozitivno didaktično vlogo - in verjetno zato, da bi bil prispevek živahnejši - avtorica navaja še lepo število osnovnošolskih ali študentskih izdelkov kreativnega pisanja na Zajčeve teme in motive.
Na srečo je sklep Interpretacij prepuščen besedi Daneta Zajca. O jezikovnih, verznotehničnih, dramaturških, žanrskih, umetnostnozvstnih vidikih njegovega pisanja, o pojmovanju smisla poezije, literarne vede in družbenega angažmaja ga je temeljito in učinkovito izprašal Boris A. Novak. Sklep interpretativno-esejistične zbirke z intervjujem njenega "objekta" ni le pravična in poštena odločitev urednika, naj tudi avtor dobi možnost (samo)interpretacije. Dejansko tak sklep implicira tudi možnost (za zdaj samo možnost!) "avtoironizacije" zbirke: če bi morda obravnavani avtor o svoji literaturi izrekel popolnoma drugačna stališča od svojih interpretov, bi Möderndorferjeva izjava o interpretaciji kot pomoti dobila tudi bistveno širše in posmehljivejše razsežnosti, kot jih v svojem subjektivističnem izhodišču sicer ima.