Občna zgodovina
za
slovensko ljudstvo.
Spisal
Josip Stare,
profesor zgodovine na kr. gimnaziji v Varaždinu.
Na svitlo dala
družba sv. Mohora v Celovcu.
III. zvezek.
1878.
Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.
Z dovolj enjem visokočast. Krškega knezoškofijstva
[Predgovor*.
s redno jasnem pripovedovati zgodbe srednjega veka», moram se opravičiti, zakaj da se v pričnjočej knjižici nisem držal sinkronistične metode, ki je v zgodovinah srednjega in novega veka sploh navadna. Tudi jaz sem s prva mislil razrediti gradivo po tej metodi, ali vsled večletne skušnje sem sprevidel, da ta način niti pri šolskem poduku ni pripraven, kar so mi tudi drugi veljavni možje pritrdili. Prepričal sem se, da mladina lože in mnogo bolje razumeva srednji in novi vek, odkar sem opustil sinkro-nistično metodo ter jej zgodovino vsake države posebej razlagam. Kar pa ne velja za šolsko knjigo, gotovo ne velja niti za knjigo, ki je po večem namenjena priprostemu ljudstvu. Sklenil sem torej tudi srednji in novi vek razrediti po narodih in državah, zlasti ko so mi to isto tudi trije učeni zgodovinarji svetovali. Y zagovor te svoje metode naj omenim še to, da se tudi pri druzih narodih nekateri pisatelji po tej metodi ravnajo v knjigah, ki so jih priprostemu ljudstvu namenili. A da pričujoča knjižica ne bi za izobraženega čitatelja bila preveč pomanjkljiva, skusil sem v vvodu razjasniti značaj posameznih dob; povsodi pa, kjer je bilo treba, sem se v kratkem oziral na istodobne dogodbe druzih narodov. Nadjam se, da se bodo spoštovani čitatelji sami najbolj prepričali, da-sem gledé osnove prav ravnal. Sicer pa svojega delca ne bodem zagovarjal, kajti sam najbolj vem, kolikanj je pomanjkljivo.
1*
Ođ dne do dne bolj sprevidam, kako težko nalogo sem prevzel, ko sem se bil odločil spisovati občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Imel sem dobro voljo; a če svojega namena le nisem dosegel, naj mi Slovenci odpuste in potrpé, dokler jim zmožniše pero kaj boljega ne ponudi.
V Varaždinu o svečnici 1877.
Josip Stare.
Zgodovina srednjega veka.
S 302/3

Vrod.
Y starem veku so v Aziji in v Afriki ob dolenjem teku velicih rek postale prve države, ki so po svojej zemljepisnej legi bile popolnoma ločene druga od druge. Prebivalci vsake države so imeli svoje posebne šege in navade, svojo vero ter so se sploh po svoje razvijali kot poseben narod. Še le ko je slavni Cir vtemelil velikansko perzijsko kraljestvo, katero se je razprostiralo prek cele prednje Azije, začelo se je živejše gibanje in občevanje med raznimi vzhodnjimi narodi, ki so vsi slušali istega vladarja. Kmalo so mogočni perzijanski kralji jeli hrepeneti tudi po sredozemnem morji in radi bi si bili osvojili grške otoke in dežele na balkanskem polotoku, kar se jim pa ni posrečilo. Toda občevanje med Evropo in Azijo je bilo čemdalje živejše in nazadnje se je v makedonskih vladarjih obudila želja po bogatih vzhodnjih deželah. Aleksander veliki je razdjal oslabelo perzijsko državo ter razširil makedonsko kraljestvo noter do Indije. Ko je pa aleksandrova država zopet razpala, jeli so Rimljani svojo oblast širiti po vseh deželah okoli sredozemnega morja, in tudi azijske dežele do Mezopotamije so se morale vdati rimskej sili. Razni narodi starega sveta niso bili več ločeni drug od druzega, ampak s pogostim občevanjem so se med seboj čemdalje bolje poznavali ter si izmenjevali plodove svojega uma in diana. Razvila se je jedna splošna svetovna omika, katerej stare narodne vere niso več zadostovale, marveč se je od dne do dne bolj čutila potreba po novej vzvišenej veri. Tako vero je učil naš odrešenik Jezus Kristus, ki je z božjimi svojimi nauki razpodil vse tmine, po katerih so ljudje pred Njim tavali. Hitro je luč krščanske vere zasijala po vseh deželah velikanskega rimskega cesarstva in bilo je konec starega veka. Začela se je nova doba ali srednji vek, v katerem je nekdaj mogočni in slavni rimski narod popolnem iznemogel in propadel ter se moral umakniti mlajšim in neokuženm narodom, ki so s polnim zdravjem vživali plodove krščanske omike.
Germani ali Nemci kot najbližnji sosedje so prvi prihrumeli črez mejo ter se naselili v raznih pokrajinah propadajočega rimskega cesarstva, kjer so vtemelili nove države. Tu so se hitro poprijeli rimsko-krščanske omike ter se oklenili
katoliške cerkve, ki jim je pomogla do največe veljave v srednjem veku. In kakor so Germani v srednjem veku s pomočjo katoliške cerkve postali prvi in najmogočniši med evropejskimi narodi, tako je Evropa kot krščanska zemlja odslej v omiki in slavi presegala ostale dele sveta. Kolikanj ste stara slavna Azija in Afrika zastali za Evropo, vidi se iz tega, da v njima krščanska vera ni obrodila zaželjenega sadu, marveč se je ondi v začetku sedmega stoletja vtemelila nova vera, ki sicer tudi samo jednega Boga uči, vendar pa se po svojej no-tranjej vrednosti niti primerjati ne more z nebeškimi nauki našega odrešenika. Ta nova alimuhamedova vera je takoj napovedala vojsko krščanstvu, ki ga je v vzbodnjih deželah sicer potlačila, ali ga niti ondi ni mogla popolnem zatreti. Ko so se pa prevzetni Muhamedovci tudi že po sredozemnem morji jeli širiti in je pomlajenej Evropi pretila velika nevarnost, se je v križarskih vojskah vesoljno krščanstvo vzdignilo, da ubrani sveti križ pred divjimi častilci polmesca. Evropa je ostala krščanska zemlja, v Aziji in Afriki pa se je vtrdila in dalje razširjevala muhamedovska vera, ki ima vsaj to zaslugo, da je mnogo malikovalskih narodov, ki še niso bili zreli za krščanstvo, učila častiti samo jednega edinega Boga.
V	srednjem veku je tedaj Evropa postala najimenitniša zemlja za zgodovino človeštva. V novih krščanskih državah pa so graščaki in duhovniki bili najimenitniši stanovi in po njihovej večej in manjej veljavi ter po njihovih medsobnih razmerah delimo srednji vek na štiri dobe. Bazne graščinske pravice in naredbe zovemo tudi fevdalizem. Katoliška cerkev in fevdalizem sta torej bila podlaga sredovnim državam.
L doba.
Od razdjanja zahodnega rimskega cesarstva do Karla velikega. (Od l. 476. do l. 768.J
V	tej dobi je preseljevanje narodov bilo vzrok največim državnim in narodnim spremembam. Lepo obdelana polja v rimskej Galiji so Germane že davnej vabila črez Bajno, toda Eimljani so se več sto let hrabro vstavljali njihovim napadom. Ko so pa 1. 375. po Kr. divji Huni prihrumeli v Evropo, so Germani pred njimi bežali proti zahodu ter se z vso silo vrgli črez rimsko mejo. Bimljani se tolikemu navalu niso mogli več vstavljati, pa so se svojim nasprotnikom s prvega umaknili
v Italijo, a 1. 476. so jim morali tudi to deželo prepustiti. Koder se je nekdaj razprostiralo zahodno rimsko cesarstvo, tam so zdaj povstale države raznih nemških razrodov. V Španiji so se naselili Svevi iu Vandali, a ko so poslednji odšli v Afriko, so si zahodni Goti po malem prisvojili cel pi-rinejski polotok. Na današnjem Francoskem so poleg zahodnih Gotov Franki in Burgundi vtemelili posebne države; Angli in Sasi so britanski otok spravili pod svojo oblast: v Italiji pa so zaporedoma gospodarili Her ul i, vzhod nji Goti in Longobardi. Da bi si nemški vladarji gospodstvo v novih državah vtrdili, so svojim vojščakom podelili mnogo zemljišč proti temu, da so v svojem in imenu svojih naslednikov obljubili iti na vojsko, kodarkoli jih bode kralj pozval. Tako so postali vojaški graščaki, ki so bili čemdalje prevzetniši ter so se večkrat celó zoper lastnega kralja vpirali, med tem ko so neusmiljeno tlačili in odirali uboge kmete. Temu graščinskemu nasilju seje takoj s početka vprla katoliška cerkev, ki je imela veliko moč ne le zato, ker je bila bogato obdarovana z zemljišči, ampak še mnogo bolj zato, ker so njeni duhovniki, kot edini učeni možje, mnogo veljali pri ljudstvu. Vladarji so torej že takrat zraven graščakov tudi duhovnike pozivali v zbore.
01 nemških držav, ki so nastale po deželah zahodnega rimskega cesarstva, je Frankovska bila najmogočniša in je vse ostale preživela. Frankovska država je bila najbolja bramba krščanstva proti muhamedovskim Arabom, ki so se bili naselili na Španjolskem in so od tod hoteli vso ostalo Evropo spraviti pod svojo oblast. Od drugih evropejskih držav je Bizantinska bila najimenitniša in carigraški cesarji so se na vzhodu ravno tako vpirali silnim Muhamedovcem, kakor Frankovski vladarji na zahodu. Od slavjanskih narodov so se nekateri v tej dobi po razpadu hunske države preselili proti zahodu, kjer so se lože branili zoper divje .Avare, ostali pa so brez državne zaveze svobodno živeli v starej svojej domovini.
II.	doba.
Od Karla velikega do križarskih vojsk. (Od l. 768. do 1095.)
Frankovska je v tej dobi bila najimenitniša država v celej Evropi. Njeni k r a 1 j i so s pomočjo katoliškeeerkve zahodno Evropo, ki je ob preseljevanji narodov bila strašno opustošena, zopet vredili, ter so podivjanim prebivalcem pri-
pomogli do veže omike na krščanskej podlagi. Vsled složnega delovanja posvetnih in duhovnih oblasti se je sv. Kristusova vera hitro razširila in vtrdila po celej srednej in zahodnej Evropi, ob enem pa sta tudi najviši cerkveni in državni glavar dobila čemdalje večo veljavo. Vsi zahodni kristjani so papeža priznanili za vrhovnega cerkvenega glavarja ter so frankovskega kralja, ki je postal rimski cesar, spoštovali kot prvega posvetnega vladarja. Ko se je prevelika Frankovska država razdelila na Francosko in Nemško, je poslednja bila imenitniša, zato ker so njeni vladarji ob enem tudi bili tali-janski kralji in rimski cesarji. Obe državi ste se dalj časa morali vojskovati s krepkimi Normani, ki so se iz Skandinavije v celih rodovih na brezštevilnih ladijah pripeljali prek morja ter strahovito ropali in pustošili po nemškem in francoskem obrežji. Ko so se jih pa Nemci in Francozi ko-nečno le vbranili, so Normani s tem večo silo napadali En-gleško, ki so jo celó spravili pod svojo oblast. Med tem ko so se Engleži morali bojevati z raznimi osvojitelji, se je na Francoskem Kapetova rodovina vtrdila na kraljevem prestolu, nemški kralji pa so se sprli s papežem, kateremu so se konečno morali pokoriti. Bizantinska država je čemdalje bolj propadala in slabela, zlasti odkar se je odcepila od katoliške cerkve. Pa tudi muhamedovski A rabi niso več imeli nekdanje moči ter so opustili strahovito vojskovanje prejšnjih časov; zato pa so se tem bolj pečali z omiko. Prej svobodno živeči Slavjanski narodi so se združili v veče države ter so drug za drugim sprejeli sv. krščansko vero, ki se je v tej dobi tudi med Madjari in S k a n d i n a v c i vkoreninila.
III.	doba.
Dola križarskih vojsk. (Od l. 1095.—1291.)
Ko so se v oslabelej arabskej državi vgnezdili surovi turski raz rodi, ki so neusmiljeno preganjali vzhodnje kristjane ter grdo oskrunjevali kraje, v katerih je naš Odrešenik živel in učil večno resnico, se je vsa zahodna Evropa vzdignila zoper grde zasmehovalce njenih svetinj. Iz vseh raznoterih narodov, ki so se bili združili v katoliškej cerkvi, so na papežev poziv šle neštevilne množice hrabrih bojovnikov daleč v jutrovo deželo bojevat se za sv. Kristusovo vero. Oe tudi kristijani niso mogli za zmiraj vzeti svetih krajev iz rok turških divjakov, vendar so križarske vojne jako povzdignile
veljavo katoliške cerkve in njenega glavarja, rimskega papeža, ki je bil duša in vrhovni vodja svetih vojsk. Prej tuji narodi so se v križarskih vojnah spoznali ter si drug z družim izmenjevali plodove svojega uma in diana. Trgovina in obrtnija ste oživeli, kakor nikdar poprej; telesno blagostanje pospeševalo je duševno omiko in približevala se je nova doba, v katerej se je svobodno meščanstvo vprlo prevzetnemu graščinstvu, ki je strašno zatiralo ubozega kmeta. Pa tudi plemstvu so bile križarske vojne koristne; kajti bojaželjni plemenitaši, ki so se prej med seboj napadali, zvezali so se v vitežke redove ter šli skupaj vojskovat se zoper zasmehovalce in sovražnike krščanske vere. Tako so se torej v dobi križarskih vojsk vse domače in zunanje razmere krščanskih narodov popolnoma spremenile. Kakor so rimski papeži tedaj tudi v posvetnih rečeh imeli največo veljavo, tako ni bila slava in moč nemško-rimskega cesarstva nikdar več tolika, kolika je bila ob času hohenstavskih vladarjev (1138—1254).
Med tem ko se je na Francoskem kraljeva oblast s pomočjo napredujočega meščanstva čemdalje bolj vkrepila zoper premogočno graščinstvo, so se na Engle šk e m po malem razširjevale pravice državnega zbora, ki je s časom popolnem omejil vladarjevo voljo. Todi slavjanske in druge mauje države so se v tej dobi lepo razcvetale, le K us k a se je v 13. stoletji morala pokoriti strahovitim Mongolom, ki so odslej čez dve sto let nad njo gospodarili ter jo zadrževali v omiki. Mongoli pa so tudi razdjali zadnji ostanek nekdanje arabske države, namesti katerih so se v prednjej Aziji vtemelile razne turške države.
IV.	doba.
Od konca križarskih vojsk do najdbe Amerike. (Od l.
1291—1492.)
Vsled velikih sprememb, ki so nastale po križarskih vojskah, so čemdalje bolj ginile razne sredovečne naprave in razmere. Graščinstvo (ali fevdalizem) je od dne do dne bolj hiralo in gubilo velike svoje stanovske pravice, zato pa se je tem bolj povzdigovalo meščanstvo. Mesta, ki so s trgovino in obrt-nijo obogatela, kupila so si od kraljev raznih državljanskih svoboščin ter so pošiljala svoje zastopnike tudi že na državne zbore. Nemški cesarji so v trdovratnem boji z rimskim papežem izgubili nekdanjo slavo ter so postali odvisni od mogočnih
nemških knezov, ki so si lastili pravico, da si po smrti vsa-cega vladarja sami volijo naslednika. To pravico je pozneje (1. 1355.) cesar Karel IY. nemškim knezom s posebnim pismom, ali s tako z vano zlato bulo, potrdil za vse prihodnje čase. Pa niti papeži niso več imeli toliko posvetne moči, kakor poprej. Mogočni Francoski kralji so jih celó prisilili, da so se preselili na Francosko v Avignon, kjer so stolovali celih sedemdeset let (od 1. 1309—1378). Kolikor pa je ta papeževa odvisnost od Francoskih kraljev škodovala vesoljnemu katoliškemu krščanstvu, se je pokazalo v cerkvenem raz ko 1-ništvu in husovem krivoverstvu. Še le občni cerkveni zbori so katoliškej cerkvi zopet povrnili stari red in mir.
Francoska je v tej dobi z Engleži imela stoletno vojsko, ki jo je nazadnje zmagovalno končala ter se potem tako vkre-pila, da je bila v novem veku prva država v Evropi. Ali dolgoletna vojska ni niti Engiežem škodovala, kajti ravno takrat so se najbolj razvijale in vtrdile pravice engleškega naroda, zlasti ko ja v novej domačej vojski poginilo veliko število najmogočnišega plemstva. Portugalska in Španjolska ste po več stoletnih bojih konečno premagali muhamedovske Maure ter jih zapodili prek morja. Y Italiji, ki je jako napredovala v omiki in bogastvu, se je povzdignilo mnogo samostalnik, državic. Skandinavske države so se v Kalmarir združile v večo državno zavezo. Ker je Kuska vedno še zdihovala pod mongolskim jarmom, bila je P o 1 j s k a najmogoč-niša slavjanska država, katerej so se tudi Prusi morali pokoriti. Bizantinska je čisto iznemogla in leta 1453. so mu-hamedovski Turki vzeli Carigrad ter se tako vgnezdili na balkanskem polotoku. Na meji te nove turške držkve pa so se ravno takrat jeli čemdalje bolj bližati avstrijski, češki in ogersko-hrvaški vladarji.
I.	Nemci.
I.	Zemljepisni pregled nemške dežele.
Že v starodavnih časih so Nemci ali Germani stanovali v sredini Evrope, med Rajno in Labo, od koder so se po malem razširili prot ivzhodu, severju. zahodu in jugu. Rimljani so pod staro Germanijo razumevali ves svet, ki leži od reke Rajne do Visle, pa od Donave in Karpatov noter do severnega in baltiškega morja. Vendar pa so že takrat Nemci bivali tudi na Skandinavskem polotoku ter ob levem rajnskem bregu, katerega so Rimljani prištevali svojej državi. Ob času preseljevanja narodov so germanski razredi zasedli celo današnjo Francosko, in severno Afriko, ali v teh deželah se niso dolgo ohranili. V Afriki so večidel poginili v vojskah z vzhodnjimi Rimljani ali Bizantinci, na Francoskem in Španjolskem pa so se poprijeli jezika tamošnjih prebivalcev, s katerimi so se pretopili v nove narode. Tudi na jugu so Germani prekoračili staro mejo ob Donavi ter so zasedli srednje alpinske gore in gorenjo Italijo, v katerej pa so kmalu postali Lahi ali Tali-janci.
Severna Nemška je nizka ravnina, ki se razprostira ob baltiškem in severnem morji od reke Visle do Rajne. Na vzhodu (od Visle do Labe) je ta nižina najbolj široka in le prav mali zemeljski hrbti ali posamezni griči se iz nje vzdigujejo. Med temi hrbti in griči je svet sicer peščen, pa vendar precej rodoviten ter posijan z neštevilnimi malimi in velikimi jezeri. Proti zahodu (od Labe do Rajne) pa je ta ravnina tako nizka, da jo morajo veliki nasipi varovati proti nenavadno visoko nastopajočemu morju. Zemlja, katero so reke nanesle z viših krajev, je tod jako mastna ter rodi obilo žita ali pa sočne trave za živino. Srednja Nemčija je gorata višava, ki jo reka Majna loči od južno-nemške visoke planote, katera seže do alpinskih gor in je na Bavarskem najniža in najbolj ravna.
Nemške gore so ploh le srednje visokosti. Ob povirji Donave stoji Črnil es (do 1500 metr. vis.). Ob levem bregu gorenje Donave do češke meje drži nizko pa široko pogorje,
ki se sploh imenuje nemški Jura. Na vzhodu zagraja bavarsko planoto češki les, ki seže proti severo-zahodu do S m r e č i n, od katerih drzé Krušne gore proti severo- vzhodu do reke Labe. Onkraj Labe proti vzhodu so Sudeti zadnje gore, ki stojé še nekoliko na nemškej zemlji.
Od Smrečin proti severo-zahodu se na visokej planoti, ki je kakih 500 metrov nad morjem vzpeta, razprostira Tranhovski gozd, katerega se v tistej meri dalje drži dolgi Turinški gozd (najviši vrh 995 met.). Nekoliko dalje na severno stran se med dolenjo Salo in Lejno tudi proti severozahodu vleče gora Harc, ki ima v svojem severnem slemenu najviši hrib (1140 m. visoki Broken) v severnej Nemčiji. Harške višine slové po lepem razgledu črez severno nemško planjavo in po obilnosti raznostnih rud. Ob desnem bregu gorenje Emze se vleče zgodovinsko imenitni Tevtonski les. Med Majno in Lano se ob desnem bregu Bajne vzdiguje gorata planota Taunus, njemu nasproti pa onkraj Bajne zarašeno ploš-často pogorje Hundsrück. Od ostalih manje imenitnih nemških gor omeniti so nam še Yogezi, ki stojé v južnej Nemčiji vštric s Črnim lesom, od katerega jih loči prelepa g o r e-njerajnska nižina.
Od visokih alpinskih gor, ki se kot velika narodua in državna meja vzdigujejo v sredi Evrope, so Nemci posedli le srednje in severne kraje. Dandanes te gore niti ne spadajo k nemškej državi. Zgodovinsko-imenitna je brenska cesta, ki veže Insko in Ečavsko dolino. Tod so v srednjem veku Nemci hodili v Italijo.
Na severnej strani mejé nemške dežele na baltiško in severno morje. Mnoge reke in veliki morski zalivi so od nekdaj jako pospeševali trgovino severnih nemških krajev. Naj-imenitniši reki, ki se izlevajo v baltiško morje, ste Visla in Odra s pritoki Varto, Bobrovo in Niso; v severno morje pa teko Laba s pritoci Vltavo, Salo, Havelo, Vezera z Alero, Emza in Bajna. Poslednja je največi reka, ki teče po čisto nemških krajih in je kot meja svobodne Germanije proti rimskej državi že v starem veku bila jako imenitna. Bajna izvira na osrednjem ¡svajcarskem, teče skoz Bodanjsko jezero proti zahodu ter se konečno pri Bazileji obme na severno stran. Največi njeni pritoci so na desnem bregu: Nekar, ki izvira med Črnim lesom in Jurom, in Majna, ki ima svoje povirje v Smrečinah; manje pa so Lana, Siga, Bura in Lipa. Na levem bregu jej priteka Mozela, ki izvira na Francoskem pobočji Vogezov.
Draga velika reka je Donava, ki iz Nemčije edina teče v črno morje. Svoje povirje ima v Črnem lesu, potem prodere Juro ter teče ob njenem južnem znožji proti severo-vzhodu do Regensburga, tu pa se zavije proti jugo-vzhodu in teče ob bavarskem gozdu do avstrijske meje, kjer zapušča nemška tla. Z desnega brega jej pritekajo llera, Le h, Izara, Ina, ki vse izvirajo v alpinskih gorah; z levega brega pa dobiva Altmühlo, Nabo in Rezno.
Nemške dežele imajo dandanes zmerno toplo podnebje, so dobro obdelane in poprek dosti rodovitne. Posijane so s premnogimi lepimi mesti, v katerih živč bogati trgovci in pridni obrtniki, a brezštevilne ceste in železnice vežejo razne kraje med seboj ter pospešujejo telesno in duševno blagostanje naroda. Tako je dandanes; nekdaj pa je bilo vse drugače. Še ob času Kristusovega rojstva so nemške dežele bile jako redko naseljene, gozdi in močvirja pokrivali so zemljo; podnebje pa je bilo ostro in neprijetno. Sedem mescev je bila zima, a niti po leti ni bilo toplo. Zemlja je rodila le najslabšega žita, dobrega sadja in povrtnih zelišč pa niti poznavali niso. Rimljani so rekli, da je Nemška dežela le za divje, a ne za ljudi. Stari Nemci niso bili združeni v državne zaveze ter niso imeli niti splošnega narodnega imena, kajti ločili so se na premnogo malih plemen, ki so za se popolnem svobodno živela. Rimljani so sicer vse skupaj zvali Germane, Nemci sami pa so le za svoje plemensko ime vedeli.
Najimenitniša nemška plemena so bilaBatavci ob ustji reke Rajne, U b r i j c i okoli današnjega mesta Kolina, T r e v i r c i v okolici sedanjega mesta Trevira, N e m e t i vElsasu, Tenkteri, Sigambri, Marši na desnem bregu Rajne; Trižani ob severnem morji med Rajno in Emzo, Havki od ustja Emze do Labe, Saksonci na desnem bregu Labe v današnjem Holstajnu, Angli v današnjem Šlezviku, Keruščani ob tevtonskem lesu, Hati od reke Majne proti severu, Her-munduri ob Donavi, Markomani na Češkem, K vadi na Moravskem, Longobardiob dolenjej Labi, Burgundijoni med Vislo in Odro, Goti ob dolenjej Visli, Vandali med dolenjo Labo in dolenjo Vislo, Rugiji na ustji Odre i. t. d.
Med Labo in Odro'stanovalo je posebno pleme „S v e vi“, Rimljani pa sö pod tem imenom razumevali sploh vse Germane ali Nemce, ki so bivali onkraj Labe proti vzhodu. Sicer so pa tudi Nemci med Rajno in Labo že ob rimskih časih imeli neka splošna imena, ki so zaznamovala več plemen skupaj. Tisti Nemci, ki so stanovali ob desnem bregu Rajne so se
sploh zvali Istevonci, ob severnem morji do danskega polotoka bivali so Ingevonci ali primorci, pod Herrnijonci pa so se razumevala ostala plemena, ki so mejila na severju z Ingevonci, na zahodu pa z Istevonci.
2.	Vera ter državno in domače življenje starih
Nemcev.
Stari Nemci so bili pogani ali malikovalci, ki so častili mnogo bogov. Kakor drugi poganski narodi, so tildi Nemci s prva častili pri rodne moči, o katerih so s časom mislili, da so dela nevidljivih bogov, ki so si jih predstavljali v človeškej podobi. Tako se je začela vera v razne bogove, katerim so dali posebna imena.
Prvi in najviši bog je bil Yodan, gospodar nebes in zemlje, stvaritelj vsega duševnega in telesnega življenja. Vsaka sreda je bila njemu posvečen dan. Yodan pa je bil tudi vojni bog, ki je hrabre junake, če so v boji poginili, po smrti vzel k sebi v Valhalo ali v nebesa. Njegov prvi sin je bil bog Donar ki je v oblacih prebival, dež pošiljal, bliskal in grmel. Pospeševal je^ rodovitnost zemlje in je po tem takem bil bog kmetijstva. Četrtek je bil njegov dan. Drugi vodanov sin je bil Zijo, bog vojske in boja. Meč je bil njegovo znamenje. Nemci so mu posvetili torek ter so njemu na čast prepevali junaške pesmi. Bog miru in ljubezni zval se je Fr o, ki je vsaki dan solnce prek neba vozil. Bog pravice bil je modri in blagi Paitar, ki je ljudi postave učil. Stanoval je v prelepej dvorani, kjer se je vse bliščalo od samega zlata in srebra. F riga bila je vodanova žena ter ob enem boginja zakonskega stanu. Frejo, katerej je bil petek posvečen, častili so kot boginjo ljubezni, spomladi, mladosti in lepote. Ner tus bila je boginja zemlje. Berhta zvala se je boginja svetlobe. Boginja Hulda je bila varhinja zakonskih ljudi ter je nadzorovala gospodinstvo in domača opravila sploh. Pridnim deklicam je po noči pomagala presti, zanikrnim pa je kodeljo zažgala. Kadar je snežilo, pravili so stari Nemci, da si Hulda postelja, a sneg da je perje njenih blaziu. Helija pa se je zvala neusmiljena boginja podzemeljskega sveta, kamor so po smrti prišli tudi tisti ljudje, ki niso v boji poginili.
Razen bogov so nekdanji Nemci narodne svoje junake častili kot nekake na pol bogove. Tako so n. p. oboževali Tv iška, ki ga je zemlja rodila, in njegovega sina Mana, katerega so si mislili kot očeta vseh ljudi. Na pol božja bitja
so feile tildi device V a 1 k i r e, katere je Vodan pošiljal na bojišče, kjer so morale pobirati mrtve junake ter jih peljati v Valhalo. Nome ali rojenice pa so novorojenemu detetu določevale dolgost njegovega življenja. Nemci so verovali še v druga bitja, ki niso bila ne bogovi, ne ljudje, ampak nekaki dobri in hudobni duhovi. Hudobni so se zvali Orjaki (nemški Eiesen) ali velikani, ki so nekdaj bili gospodarji v nebesih, od koder so jih mlajši bogovi pregnali. Odslej so se potikali po gozdih in gorah ter se zvali gorski in gozdni orjaki; bilo pa je tudi vodenih in ognjenih orjakov. Dobri duhovi so se zvali Elfi ali pritlikovci, ki so v tretjem letu bili še možje, a v sedmem letu sivi starčki, in vendar niso bili nikdar veči, nego štiriletni otroci. Bili so jako dobrovoljni in postrežljivi, včasih pa tudi poredni. Orjaki in pritlikovci so le po noči in v temi okoli hodili ter so se pri najmanjej svitlobi takoj zopet skrili. Pritlikovci so imeli celó neko čudno kapo, ki jih je nevidljive storila, kakor hitro so jo na glavo djali. Niks e zvale so se neke povodne žene z dolgimi lasmi in mokro zavezo. Stanovale so pod vodo, a v časih so o poldne priplavale na vrh vode, kamor so se prihajale na solnce gret, ter so po valovih veselo rajale in prepevale. Nekateri dunovi so kot ponočne luči po polji tavali, drugi so na domačih ognjiščih hišo varovali ter' poštenim poslom večkrat pri delu pomagali.
Stvarjenje sveta mislili so si stari Nemci tako-le : V začetku vseh stvari ni bilo ne neba, ne zemlje; ne morja, ne suhega sveta; ne solnca, ne zvezd, ampak vse skupaj je bila neka zmes, ki je ležala v neizmernej praznini. Severni konec te brezkončne praznine zval se je Nifelhaim, kjer je bila vedno trda noč in huda zima, južni kouec pa se je zval Muspelhaim, kjer je bilo svetlo in toplo. Vsled južne toplote jela se je svetska zmes tajati in iz nje je zrasel strašen velikan Im ir, ki se je vprl istemu bogu Vodanu. Y strašnem boji, v katerem so Vodanu pomagali njegovi bratje, poginil je Imir; ali iz njegove krvi postalo je morje in druge vode, njegovo meso se je spremenilo v zemljo, od kosti povstale so gore, njegovi lasje so zdaj bili gozdi, zobje pa skale. Od njegove črepine je Yodan naredil nebo, na katerem je pripel iskre, ki so odletele iz gorečega Muspelhaima. Na to je stvaritelj sveta ločil dan in noč, ter je imirove možgane rasmetal po zraku, kjer so se takoj v oblake spremenili. Vse je bilo vrejeno, le ljudi še ni bilo na svetu. Sprehajajo se Vodan s svojimi brati po morskem obrežji, spazi dva drevesa, jesen
Občna zgodovina. III.	2
in jelšo. Yodan je zdaj jesen spremenil v moža, jelšo pa v ženo ter jima prepustil zemljo, med tem ko se je sam vrnil v nebesa, od koder je ravnal svet ter določeval človeško osodo. Y nebesih si je Yodan vstvaril prekrasno mesto Asgard, v katerem je bival z velikim številom bogov, ki so slušali njegove ukaze. Iz Asgarda si je napravil prelepi most ali božji stolček, po katerem je včasih hodil na zemljo. Y sredi Asgarda je imel bliščečo palačo, v katerej se je posvetoval z dvanajsterimi največimi bogovi, ali pa se je ž njimi gostil. Pili so nebeški med, ki jih je vedno pomlajal ter jim ohranil dolgo, dolgo življenje.
Y Asgardu pa je bil tudi prelepi gozdič, v katerem je stala sijajna palača Yalhala. Y tem gaji rastlo je drevje, ki je vedno zelenelo in cvetelo ter vedno sadje rodilo. Le-sem so prišli junaki, ki so v boji poginili ter so našli obilno vsega, kar jim je na zemlji bilo najljubši in najslajši. Za kratek čas so se med seboj borili in tudi hudo ranili; ali kakor hitro je nebeški rog zatrobil ter junake pozival na gostbo, zacelele so se jim rane. Gostili so se z najslajšimi božjimi jedili ter pili nebeški med, ki so ga jim iz zlatih vrčev točile device Val-kire. Te junake je Yodan zato v Yalhali nabiral, da bi mu konec veka pomagali v boji zoper podzemeljske bogove, katere je vodil hudobni in zviti Loki. Njegova hči je bila že omenjena Helija, boginja smrti, ki je na enej strani bila bela, na drugej črna. Yladala je v temnem in meglenem Niflhaimu, kamor so po smrti prihajali vsi tisti dobri ljudje, ki niso v boji poginili. Hudobni ljudje pa po smrti niso prišli na drugi svet, ampak morali so kot ponočne luči po zemlji tavati.
Ko se bode bližal konec sveta, ne bode nobena sila več mogla zadrževati hudobnih duhov, ki se bodo vzdignili zoper bogove in zoper vse stvarjenje. Strašen volk bo požrl solnce, drugi bo požrl mesec, zvezde bodo z neba popadale, zemlja se bode stresla, gore se bodo podrle, morje pa bode poplavilo suho zemljo. V tem se bode iz morja vzdignila grozovitna kača, sestra smrtne boginje, in pojde s svojim očetom Lokijem nad bogove. Ob enem bodo ognjeni duhovi zapustili Muspel-haim ter leteli po božjem stolčku v Asgard, ki ga bodo po dovršenem boji sežgali. Zdaj bode konec sedanjega sveta, ali kmalu se bode iz morja vzdignila nova bolja zemlja in pod vlado novih bogov začelo se bode srečniše življenje.
Stari Nemci niso svojim bogovom postavljali tempeljnov in podob, ampak imeli so svete kraje, v katerih so si mislili, da so bogovi pričujoči. Najrajši so sredi gozdov odmerili prostor,
ki so ga zagrajili ter posvetili kakemu posebnemu bogu. Tu v gozdu, kjer jih posvetni šum ni motil v pobožnosti, zbirali so se k službam božjim. Sredi tacega zagrajenega prostora je navadno bilo sveto drevo, v katerem je bajé nevidljivi bog prebival, a pred drevesom stal je njemu posvečen oltar. Pod to drevo smeli so stopiti le duhovniki, ki so čuvali ondi shranjene svetinje ter na oltarji zažigali darovane žrtve. Bilo pa je tacih zbirališč tudi na prostej trati, kjer so duhovniki okol kakega košatega hrasta omejili sveti prostor. Ko so se pa Nemci le nekoliko seznanili s stavbeno umetnostjo, jeli so svojini bogovom tudi tempeljne zidati.
Najimenitniši del službe božje je bilo darovanje, pri katerem so se bogovom zažigali poljski pridelki ali pa živali, zlasti konji in goveda. Jako radi so pobožni Nemci svojim bogovom tudi darovali vence od cvetlic, katere so obešali na sveto drevo, ali pa so ž njimi ovijali oltarje. Službo božjo so opravljali duhovniki, ki so ob enem tudi pazili, da je narod spolnoval božje in ljudske postave. Duhovniki hodüi so celó na vojsko, kjer so borilce spodbujali ter kaznovali plašljivce. Seboj so nosili božje podobe in druge svetinje, da bi svojim spro3ili božji blagoslov in pomoč v boji. Sploh so duhovniki bili pričujoči pri vseh javnih opravilih kakor n. p. v narodnih zborih, pri porokah in pri pogrebih, ter so v poznejših časih posvečevali kralje. Tudi voljo božjo so oznanovali, ali za taka opravila so Nemci imeli posebne duhovne ženske, o katerih so	mislili, da	imajo več	proroškega duha v	sebi.
Že v starodavnih časih so se Nemci	ločili na več	stanov,
ki so imeli svoje natanjko odmerjene pravice in dolžnosti. Svobodni ljudje smeli so si nakupiti zemljišč ter jih zopet prodati; smeli so se vdeleževati narodnih zborov in porotnih sodnij, a če jih je kdo razžalil, ali jim kako škodo prizadjal, smeli so se nad njim maščevati. Zato pa so morali iti	na vojsko,	za katero	so si	sami morali	omisliti
orožje ter se	preskrbeti	z živežem.	Tudi	so morali vsako leto
kralju dajati dobro voljnih darov ter ga brez, odškodnine prenočiti in pogostiti, če je s svojimi služabniki po deželi potoval. Svobodnega človeka si mogel poznati po tem, da je nosil dolge lase ter da je bil vedno z mečem opasan. Tiste svobodne Nemce, ki so se v boji odlikovali kot posebni junaki, ali ki so imeli velika posestva, spoštovali so njihovi sosedje kot nekake plemenitnike, kateri se pa sicer prav nič niso ločili od ostalih svobodnih prebivalcev.
Kakor drugi narodi, so tudi Nemci v starih časih imeli s u ž-
n ike, ki so jim opravljali hlapčevska dela. Nemec je s suž-niki sicer dosti blago ravnal, ali za njegovo delo mu ni dajal druzega, nego živež, obleko in stan, ter ga je smel prodati, kakor kakega konja ali kako drugo stvar. Sužnik ni smel p» svojej volji gospodarja menjati, niti se je smel pri komu pritožiti, če je gospodar ž njim hudo ravnal. Da ga je vsakdo poznal, nosil je sužnik ozko oblačilo ter je imel vedno kratko ostrižene lase. Sužnike so Nemci kupovali ali pa v vojski vjeli, če niso imeli dosti tacih, ki so se na domu rodili od sužnjih staršev. Bazen teh stanov bilo je na Nemškem tudi še nekakih na pol svobodnih ljudi ali oproščen cev. Le-ti so bili na toliko svobodni, da so smeli iti, kamor so hoteli, ali niso si smeli kupiti zemljišča ali kakega druzega nepremakljivega posestva. Živeli so navadno kot najemniki na zemljiščih bogatih posestnikov, ali pa so se pečali s kako obrtnijo. Državljanskih pravic niso imeli nobenih, pred sodnijo pa so imeli toliko veljave, kolikor drugi svobodni ljudje. Če jim je kdo kako škodo prizadjal, mu jo je moral povrniti, ali plačati kazen, ki mu jo je sodnija odmerila. Oproščenci so bili potomci sužnikov, katere so gospodarji zarad kakih posebnih zaslug osvobodili ali pa so bili tujci, ki so se iz druzih krajev naselili.
Yeiikih držav Nemci nekdaj niso poznavali, ampak razdeljeni so bili na premnogo malih plemen ter so popolnem svobodno živeli. Več kmetij združilo se je v srenjo, a več srenj v gr of ovino. Vsi svobodni prebivalci ene srenje so si izmed premožniših posestnikov ali plemenitkov izvolili župana, ki je potem do svoje smrti ostal srenjski poglavar. Kavno tako so si prebivalci ene grofovine izvolili svojega grofa. Grofje bil najviši deželni glavar, najviši sodnik ter je v vojski bil poveljnik vsem vojščakom svoje grofovine. Toda grof ni bil neomejen vladar, marveč se je moral v vseh imenitniših stvareh posvetovati z grofovinskim zborom.
V grofovinski zbor je smel prihajati vsak odrašen in svoboden Nemec; ali ker se zarad prevelike daljave niso mogli vselej zbrati vsi svobodni ljudje, je vsaka srenja poslala po nekoliko zaupnih mož kot svoje zastopnike. Grofovinski zbor sešel se je v kakem svetem gozdiču vsak mesec vsaj po dvakrat in sicer o mlaji in o ščipu; če je bila pa sila, smel ga je grof tudi drugikrat sklicati. Možje so prišli vsi oboroženi. Ko so duhovniki oznanili, da je zborovanje bogovom milo, začel je grof predlagati posamezne nasvete, o katerih se je vnela živa razprava. Kadar se ni nihče več oglasil, da bi
povedal svoje mnenje, je ves zbor oznanil svoj sklep. Če so možje nasvet odobrili, zarožljali so z orožjem; če so ga pa zavrgli, jeli so glasno mrmrati. Na taeih zborih sklepali so o miru in o vojski, volili so državne uradnike, sodili hudo-delnike, ki so bili svobodnega rodu, ter tudi razsojevali prepire, ki ga je kaka srenja z drugo imela.
Ob času vojske je bilo marsikaj drugače. Posamezne grofovine so sprevidele, da se same ne morejo vbraniti silnega sovražnika. Zbrali so se torej zastopniki sosednih grofovin ter si izvolili skupnega vrhovnega poveljnika ali vojvoda, katerega so za čas vojske slušali vsi grofi s svojimi vojščaki. Kakor hitro pa se je vojska končala, se je vojvoda zopet zahvalil za poverjeno mu čast in bil je to, kar poprej. Še le s Časom, ko je Nemcem čemdalje veča nevarnost od Rimljanov pretila, začelo se je po več grofovin združevati v stalno državno zavezo, katerej je bil na čelu vojvoda ali kralj. Tadaj so se razen grofovinskih zborov jeli shajati tudi deželni zbori, ki so obravnovali skupne potrebe, ali pa si volili novega kralja. Na novo izvoljenega kralja posadili so na ščit ter ga trikrat nosili po celem zboru okol, da si ga je vsakdo mogel ogledati. Z rožljanjem in ploskanjan pa je zbrano ljudstvo novemu vladarju skazovalo svojo vdanost in ljubezen. Kralj v tadajnih časih ni imel nobenih znamenj, po katerih bi ga bilo mogoče razločdi od drugih veljavnih mož. Stalne plače pa tudi ni imel, ampak živel je od svojih zemljišč, a razen tega je dobival nekoliko od vojnega plena in od kazni v denarjih. Ljudstvo mu ni plačevalo davka, toda ob svečanih priložnostih mu je prinašalo dobrovoljnih darov.
Pri sodništvu imeli so Nemci nekatere navade, ki jih drugi narodi niso poznavali. Manjše prestopke sodili so srenjski župani, veče prestopke in hudodelstva pa grofi ali celó kralji. Toda nobeden sodnik ni smel obtoženca obsoditi, dokler ga niso porotniki krivega spoznali. Y srenji so vsi odrašeni možje bili porotniki, pri grofovinskej sodniji pa so zastopniki srenj ob enem tudi bili porotniki. Čudno je pri Nemcih to, da nihče ni smel biti telesno kaznovan. Največe hudodelnike, kakor na primer izdajalce domovine, so ob glavo devali; za vse druge pa so nemške postave določevale na tanjko odmerjeno kazen, ki jo je obsojenec moral plačati. Od te kazni je neki del dobil kralj, neki srenja, veči del pa je šel tistemu, ki ga je obtoženec poškodoval. Kazen se je plačevala z živino ali pa z drugim imetjem. Celó ubijalec je mogel svoje hudodelstvo poravnati s tem, da je sorodnikom rajncega plačal
predpisano odškodnino ali kr vin o. Toda svobodni ljudje niso bili prisiljeni, da se zadovolé s krvino, marveč so se smeli nad ubijalcem maščevati. Sicer pa so nemške postave na tanjko določevale večo ali manjo krvino za vsaki posebni ud človeškega telesa ter so svobodnega človeka više cenile, nego oproščenca. Le za iibozega sužnika, ki gaje gospodar smel ubiti, kakor kako živino, se niti postave niti sodniki niso zmenili.
Kakor drugi narodi tako niti Nemci nekdaj niso poznavali posebnega vojaškega stanu, ampak če je bila sila, so vsi odrašeni možje morali iti v boj. Tak splošni vstanek zvali so črno vojsko, od katere se ni smel odtegniti nihče, ki je mogel orožje nositi. Orna vojska se je le takrat vzdignila, kadar je sovražnik deželo napadel, ali če je grofovinski ali deželni zbor komu vojsko napovedal. Razen črne vojske, so na Nemškem bile še posebne v oj a šk e družbe, ki so same za se hodile v tuje dežele ropat in si osvajat zemljišč. Take družbe sklical je kak hraber in slaven junak, kateremu so se pogumni mladenii dobrovoljno pokorili, da so se njegovim zvedenim vodstvom izurili v vojaštvu ali da so si pridobili lastnega posestva, če domača kmetija ni mogla več živiti družine, ki se je preveč pomnožila. Črno vojsko so včasih spremljevali vozovi, na katerih so bile žene in otroci. Če so bili Nemci v boji na prostem polji premagani, bežali so k vozovom, za kateiimi so se branili, kakor za kakšno ogrado. . Večkrat so žene svoje može tako navduševale in ohrabrile, da so z novega udarili ua sovražnika in ga konečno n žugali.
Najnavadniše orožje nemškega vojščaka je bil meč, katerega so svobodni možje vedno pri sebi nosili. Mladeneč je z dvajsetim letom postal polnoleten ali odraščen. Takrat ga je oče ali kaki sorodnik pripeljal v ljudski zbor in mu svečano opasal meč ter mu izročil kopje in ščit v znamenje, da se odslej sme vdeleževati shodov odraslih mož ter da more ž njimi iti v hoj, če hode treba braniti domovino proti tujej sili. Drugo orožje, katero so na vojski nosili, je bilo: prača, sekira, sulica in lok.
Že prej smo omenili, da Nemci niso imeli ne mest, ne vasi, ampak vsak gospodar je z družino živel sredi svoje kmetije v leseni hiši. Živeli so priprosto in pošteno po vedem od živinoreje, pa tudi uekoliko od poljedelstva. Toda moški se niso dosti pečali za domače gospodarstvo, ki so ga popolnem prepustili svojim ženam. Na polji so delali sužniki, ki so tudi živino opravljali, žene pa so doma tkale ter z
otroci oskrbele vse, česar je pri hiši treba bilo. Otroke so ojstro odgojevali ter jih že od mladih nog tako vtrdili, da so mogli lahko prenašati hudo zimo in vse druge nadloge. Suž-nikov niso zaničevali in zatirali, ampak lepo so ž njimi ravnali, in domači sinovi so se z njihovimi otroci družili, kakor z ravnimi tovarši. Moški so malo delali. Če ni bilo vojske, ih ni bilo treba iti v ljudske zbore, hodili so na lov, kar jim je bilo največe veselje; doma so pa po cele dneve ležali za ognjiščem na medvedovej koži. Večkrat so se sosedje zbrali zdaj na enej, zdaj na drugej kmetiji ter so do pozne noči pili pivo, prepevali junaške pesmi ali pa se posvetovali o raznih občinskih potrebah. Včasih so se pa tudi opijanili in prepirali, da je bilo krvavih glav. Neizrečeno radi so si tudi igrali na kocke, in marsikateri ni prej odjenjal, dokler ni zaigral vse svoje premoženje. Popotnike so gostoljubno sprejemali ter jih pogostili z vsem, kar so imeli; a če jim je zmanjkalo jedi in pijače, peljali so jih k sosedu in tu so se vsi skupaj jeli z novega gostiti. V zakon si niso jemali po več nego ene žene, katero so jako spoštovali. Sploh hvalijo nekdanje Nemce, da so čedno živeli ter da so bili zvesti in pošteni. Bili so velike in močne postave ter imeli svetle plave lase in modre oči. Možki so nosili hlače in ozke jopiče, črez katere so ogrnili plašč ali kožuh; ženske pa so imele belo platneno krilo, ki je bilo s škrlatom zarobljeno. Navadne jedi so bile meso, kruh, mleko, sočivje, sadje, sir, a iz ječmen, napravljali so si neko pivo, v katero so včasih medli namešali Mladenčem je bila najmilejša igrača, če so skakali in plesali črez nasajene meče in sulice in bili so pri tem tako okretni, da se je malokdaj kdo ranil. Vidimo, da so stari Nemci pri-prosto živeli, kakor sploh narodi, ki niso več divjaki, pa vendar še ne poznavajo veče ljudske omike.
3.	Boji med Nemci in Rimljani.
Zgodovina omenja Nemce prvikrat leto 113. pr. Kr., ko so Cimbri iz današnje Danske šli proti jugu iskat sinovih zemljišč. Na Koroškem so se jim vprli Kimljani, ki v boji pri Noreji niso bili srečni, vendar pa so se Cimbri na to obrnili proti zahodu črez Tirolsko in Švajcarsko na Francosko ali v staro Galijo. Tu so se večkrat spoprijeli z Kimljani, in ko so si tudi Španjolsko nekoliko ogledali, bili so namenjeni vrniti se nazaj na Nemško. Med potjo srečali so svoje sosede Tevtone in oba ta germanska plemena sta se bila namenila iti
v Italijo. Ali hrabri ia skušeni rimski poveljnik Marij je najprej pri Sekscijevih toplicah užugal Tevtone (1. 102. pr. Kr.) in takoj potem (1. 101. pr. Kr.) tudi Cimbre pri Verceliji. Zdaj ni bilo nekoliko časa zopet nič slišati o Nemcih. Ko je pa Cezar usvajal Galijo, zadel je tudi na nemške S v e v e, ki so pod svojim vojvodom Arijo visto m prišli Galcem pomagat zoper Kimljane. Cezar je Arijovista premagal ter ga zapodil črez mejo, tiste Nemce pa, ki so stanovali na levem bregu Kajne, pokoril je rimskej oblasti.
Cesar Avgust je poslal svoja pastorka Druza in Tiberija črez Alpe, kjer sta po trdovratnih bojih 1. 15. pr. Kr. užugala ondi stanujoče Nemce ter Kecijo, Vindelicijo in Norik do reke Donave spravila pod rimsko oblast. Ob dolenjem Lehu je tadaj Avgust dal napraviti dobro vtrjeni rimski tabor, iz katerega je kmalu povstalo novo mesto Avgusta Vmdelicorum, .ki se dandanes zove Avgsburg.
Kmalu potem je zvedeni Druz skušal, da bi tudi pravo Nemčijo osvojil. Štirikrat je (od 1. 12—9. pr. Kr.) peljal rimsko vojsko črez Rajno in je zadnjikrati prišel noter do Labe, ali do dobrega le ni mogel svobodnih Nemcev užugati. Bojeval se je slavno in že mu je mnogo plemen pokorščino obljubilo, ali kakor hitro je s svojo vojsko odšel, so se Nemci takoj zopet vzdignili zoper nove gospodarje. Po Druzovej smrti je njegov brat Tiberij prevzel poveljništvo nad rimsko vojsko. Le ta je takoj sprevidel, da se tako hraber ia svobodoljuben narod, kakor je nemški, ne bo dal s silo vkrotiti; skusil jih je' torej z zvijačo za se pridobiti. Veljavne može je vabil k sebi ter jih na vso moč odlikoval; slavohlepne mladenče sprejemal je v rimsko vojsko ter jim dal dobre službe, ali pa jih je celó pošiljal v Kirn, kjer jih je priporočil najimenitnišej gospodi. Med tem pa je po Nemškem dal zidati močne trdnjave, v katerih je naselil rimske vojščake, Ali vse to ni nič pomagalo, kajti Nemci so kmalu spregledali, da jih nič bolj ne slabi, nego to, da so med seboj nesložni in razcepljeni na toliko malih plemen. Sprevideli so, da jim treba velike in močne države. Prvo tako državo je tadaj vtemelil Marbod, kralj M a r k o m a n o v, ki so se okoli 1. 60 pr. Kr. naselili na današnjem češkem. Marbod bil je plemenitnega rodu in je v mlajših letih dalj časa živel v Kirnu na cesarskem domu. Bistroumni mladeneč se je v kratkem naučil latinskega jezika ter se seznanil z vsemi napravami, ki so rimskej državi toliko moči dajale. Ko se je bil zopet domu povrnil, bila mu je prva skrb, da bi domačo vojsko, kolikor je bilo mogoče, po
rimsko prevstrojil; ob enem pa je mnogo sosednih plemen pregovoril, da so se z Markomani združili v eno državno zavezo ter da so njega priznali za skupnega kralja. Tako je ob času Kristusovega rojstva povstala prva nemška država.
Kimljani so kmalu spregledali, kaj Marbod namerava in ni jim bilo nič kaj po volji, da se je Markomanska država od dne do dne bolj krepila in razširjevala. Jasno jim je bilo, da jim od tod velika nevarnost preti. Tiberij je torej sklenil, da bode novo državo takoj v začetku zopet razdjal, in že je ob Donavi nabral veliko vojsko, s katero je hotel udariti kar naravnost na sedanjo češko (1. 6. po Kr.). Y tem so se prebivalci v današnjih slovenskih deželah z vso silo vzdignili zoper vse, kar je bilo rimsko. Tiberij se je z Marbodom hitro pomiril, potem pa je šel nad vporno ljudstvo, ki ga je še le po štiriletnem krvavem boji do dobrega virrotil.
Na Nemškem ga je med tem zamenil prevzetni Kvink-tilij Var, kije s svojim nerodnim in ojstrim ravnanjem Nemce tako razkačil, da so se pod vrlim keruščanskim knezom Arminom z novega vzdignili in popolnoma osvobodili težkega rimskega jarma. Kako je isti Kvinktilij Var z vso rimsko vojsko poginil v tevtonskem ali tevtoburškem lesu, povedali smo že prej v rimskej zgodovini. Druzov sin Germanik hotel se je zarad te nesreče nad Nemci maščevati in je že zmagovalno dalje stopal po nemškej zemlji, ali v tem ga je cesar Tiberij, ki mu je njegovo slavo zavidal, pozval nazaj v Kirn ter ga potem poslal v Azijo, kjer ga je dal skrivaj umoriti. Za Rimljane je tadaj bila velika sreča, da so se narodne nemške zaveze zopet razpale. Vnela se je namreč huda domača vojska med Arminom in Marbodom, kateremu je mnogo nemških plemen odreklo pokorščino, zato ker je baje zatiral stare narodne pravice in svobode; Marbod je^ bil premagan in je moral bežati črez mejo k Rimljanom. Živel je do svoje smrti v Raveni. Markomanska država, v katerej je v kratkem času bilo zaporedoma več novih kraljev izvoljenih, se ni dolgo obdržala; Armina pa so skrivaj ubili lastni rojaki, ki mu ni30 verjeli ter mu očitali, da tudi on hrepeni po kraljevej samovladi.
Po arminovej smrti ni bilo med Nemci nobene sloge več in vsako pleme živelo je zopet za se brez vsake veče državne zaveze; toda ker so Rimljani takrat popolnem opustili osvajanje nemških dežel, ga črez sto let ni bilo večega boja med Nemci in Rimljani. Edini Batavci vzdignili so se med tem 1. 69. po Kr. in so tudi neka sosedna plemena naščuvali
k vporu. Ali ni je bilo med njimi prave sloge; vojščaki nekaterih plemen so se kmalu zopet domu vrnili in tako je rimski poveljnik Cereal že sledečega leta (70. po. Kr.) vstajnike do dobrega zopet pokoril.
Novo gibanje se je začelo okoli sredine drugega stoletja po Kr. Takrat so se nekatera nemška plemena ob Visli in Odri vzdignila ter šla proti jugu in zahodu iskat si novih zemljišč. Nemci, ki so stanovali ob Donavi brez krepke državne zaveze, se niso mogli vbraniti močnejših svojih sosednjih bratov, pa so se jim rajši vmaknili črez rimsko mejo, katero so ob celej gorenjej in srednjej Donavi prestopili (1. 165. po Kr.). Ker so Kimljani ravno takrat imeli v Aziji hudo vojsko s Partijanci, niso imeli v teh krajih mnogo vojščakov in Nemci so mogli brez ovir pleniti in pustošiti po alpinskih deželah ter so dvakrat prihrumeli noter do Akviieje. To je bil vzrok dolgej krvavej vojski (od 1. 166—180 po Kr.), katero so Rimljani zvali markomansko, zato ker so jim Markomani v teh krajih bili najbolj znano nemško ljudstvo. Hrabri cesar Mark Avrel je trikrat šel nad nje in jih vselej hrabro premagal ter razpodil nazaj črez mejo. Zadnjikrat se je bil namenil, da bode sam prekoračil Donavo ter jih na njihovej lastni zemlji do dobrega vkrotil. Že je nabiral silno vojsko, v tem ga v Vindoboni (sedanjem Beču) 1. 180. po Kr. zgrabi huda bolezen, za katero je v malo dneh umrl. Njegov sin in naslednik Komod, ki ni bil tako junaškega duha, kakor njegov oče, je vstavil vojsko ter se z narodi, ki so stanovali onkraj Donave, z vsakim posebej pobotal. Nekateri so mu obljubili letni davek, drugi vojščakov, ali vsi skupaj niso dolgo spolnovali težkih pogodb, pod katerimi so se z Rimljani pomirili.
Rimsko cesarstvo je med tem čem dalje bolj slabelo in se bližalo svojemu korcu. To je v Nemcih vnovič obudilo željo po lepih zemljiščih onkraj meje. Še so dobro pomnili, kako so ob arminovih časih, ko so bili složni, užugali mogočne svoje nasprotnike in jeli so zopet snovati veče narodne zaveze, iz katerih so s časom postale močne države. Med Labo in Rajno so tadaj popolnem izginila stara plemska imena, kajti potemnila so jih imena novih zavez, ki so se začela v teku tretjega stoletja. Nemci, ki so stanovali med doienjo Majno in gorenjo Donavo, združili so se v alemansko zavezo, ob srednjej in dolenjej Rajni vstrojila se je Frankovska, med Rajno in Labo pa saska zaveza. Od starih ljudstev so ob severnem morji Eri Žani ostali za se, ob
sređnej Labi pa Longobardi. Alemani in Franki so odslej vsak čas prihrumeli črez Donavo in Rajno v rimsko države, kjer so se po malem tudi jeli naseljevati na zemljiščih, ki so jih svojim nasprotnikom po sili vzeli; Sasi pa so od morja sem napadali galsko in britansko obrežje ter ropali po bogatih ondotnih mestih.
Veča in Rimljanom nevarniša je bila narodna zaveza Gotov, ki so se od baltiškega morja preselili na dolenjo Donavo. Tu so kmalu tudi druge narode, zlasti Slavjane, spravili pod svojo oblast ter vtemelili državo, ki se je razprostirala od Donave do Dona, pa od črnega noter do baltiškega morja. V četrtem stoletji se je ta velika država razdelila na državo zahodnih in vzhodnih Gotov, katere je reka Dnépar ločila^ druge od druzih.
Še so nekateri rimski cesarji hrabro in vspešno branili državne meje zoper te nove nemške zaveze, ali že si niso mogli drugače pomagati, nego da so čemdalje več bojaželjnih Nemcev sprejemali v rimsko vojsko. Število nemških najemnikov se je od dne do dne množilo in kmalo so nemški vojščaki vzdrževali rimsko cesarstvo ter ga branili proti lastnim rojakom. Tako so se bile spremenile razmere med Nemci in Rimljani, ko je daleč iz notranje Azije novo strahovito ljudstvo prihrumelo v Evropo.
4.	Preseljevanje nemških narodov.
Novo gibanje se je začelo med nemškimi narodi, ko so proti koncu četrtega stoletja divji Huni premagali Gote ter jeli neusmiljeno razsajati po vzhodnej Evropi.
Huni so bili tako grdi ljudje, da jih je bilo kar groza pogledati. Bili so majhene ali krepke postave, rumenega obraza z veliko gornjo čelustjo ter prav drobnih in globoko vdrtih oči; divji pa so bili tako, da ga v Evropi še niso poznavali taci ga ljudstva. Možki so bili skoraj vedno na konji, na katerem so sedé opravljali vsa svoja opravila. Nekateri niso niti po noči šli s konja, ampak glavo so nasloneli na njegovo grivo ter sladko zaspali. Kuhanih jedi niso poznavali, kajti hranili so se s koreninami divjih zelišč in surovim mesom, ki so ga namesti sedla devali pod se ter tako dolgo na njem jahali, dokler se ni nekoliko omečilo. Vedno so ciganili z enega kraja v drugi, a nikjer niso imeli stalnih bivališč; vmazane njihove žene in otroci pa so se vozili za njimi na vozovih, ki so bili s kožami pokriti. Vtrjeni so bili proti vsem nad-
logam človeškega življenja ter so lahko trpeli mraz in glad. Prosta kožuhovina bila jim je edino oblačilo. Po vsem tem je jasno, da so Huni bili mongolske krvi; ali priprosto in praznoverno tadanje ljudstvo je trdilo, da so bili sinovi čarovnic in peklenskih duhov.
Ti divjaki torej, ki niso poznali ne pravice, ne poštenja, so leta 375. prihrumeli iz Azije v Evropo, kjer so najprej udarili na Alane, ki so stanovali na južnem Ruskem med Volgo in Donom. Alani se takošnej sili niso mogli vpreti, ampak morali so se podati ter s Huni iti prek Dona nad vzhodne Gote. Tudi Goti, katerim so se prej morali skoraj vsi narodi vzhodne Evrope pokoravati, so bili kmalu užugani. Slavnega njihovega kralja Hermanrika, ki je bil že sto in deset let star, je to tako bolelo, da ni hotel take sramote preživeti, ampak sivi starček se je rajši sam z lastnim mečem prehodil.
Poročilo o tej strašnej hunskej zmagi je zahodne Gote tako prestrašilo, da so se jeli proti jugu vmikati. Najprej mislili so se groznim sovražnikom vpreti za Dnestrom, potem za Prutom; a ko se niti tu niso varne čutili, je njihov kralj A tañar ih prosil vzhodno-rimskega cesarja Valenta, da bi smel s svojim narodom iti črez Donavo ter se naseliti v njegovem cesarstvu. Obljubil je, da bodo Goti rimskemu cesarju vsikdar zvesti in hrabri zavezniki zoper vsacega njegovega sovražnika. Cesar Valent se je dal pregovoriti in takoj je poslal veliko število ladij in splavov, na katerih se je celo zahodno-gotijsko ljudstvo več dni in noči prepelje valj črez Donavo na sedanjo Bolgarsko. Razen tega je rimski cesar svojim namestnikom tudi ukazal, da morajo Gotom za prvi čas hrane po znižanej ceni prodajati. Toda lakomni namestniki hoteli so pri tej priliki hitro obogateti, pa so sleparili, kolikor so mogli. Vkljub cesarjevemu povelju prodavali so po jako visokej ceni najslabše ovčje in goveje meso, pa vmes tudi odrte mačke in pse. Bila je taka dragina, da bi Goti sredi rodovitne zemlje, kjer je povsodi bilo obilo vsakovrstnih pridelkov, morali od gladu poginiti. To jih je tako razkačilo, da so se vzdignili najprej nad rimske namestnike in ko so jih užugali, napotili so se preko Balkanske gore naravnost proti Carigradu. Kakor hitro je Valent čul, da so se Goti vprli, je takoj poslal nekoliko legij rimskih vojščakov v Tra-kijo ter je nekoliko dni potem tudi sam prišel na bojišče. Pri Adrijanopolji so nasprotniki dne 9. avgusta 1. 378. po Kr. zadeli drug na druzega in vnela se je strašna bitva, v katerej
so naposled Goti popolnoma zmagali Rimljane, ki so jeli brez vsega reda bežati. Isti cesar Valent je bil hudo ranjen in kmalu je med potjo tako opešal, da je v nekej kmetiškej koči obležal. Zmagovalni Goti so bežečim nasprotnikom bili takoj za petami, a ko so se jim cesarjevi stražarji hrabro vprli, zažgali so kočo, v katerej je zgorel Valent z vsemi svojimi služabniki in spremljevalci. Le eden je srečno ušel in je žalostno poročilo prinesel v Carigrad.
Vzhodno rimsko cesarstvo je bilo zdaj brez vladarja, kajti Valent ni zapustil nobenega naslednika. Po starej navadi je zdaj zahodno-rimski cesar imel odločiti, kdo da bode zasedel prestol v Carigradu. Lahko bi bil tudi vesoljno rimsko cesarstvo zopet združil pod svojo oblastjo, ali časi so bili tako hudi, da je komaj zahodno državo obranil proti tujim sovražnikom, a ne da bi si novih skrbi nalagal. Zahodno-rimski cesar Gracijan je torej svojega poveljnika Teodozija imenoval za cesarja vzhodne ali bizantinske države.
Teodozij je bil rojen Španjolec in se je zadnji čas posebno v Galiji skazal hrabrega in skušenega poveljnika. Prišedši v Carigrad je takoj sprevidel, da v prvi mah ne bode mogoče Gotov s silo vkrotiti ter se je ž njimi rajši z lepo pobotal. Dal jim je v Trakiji zemljišč ter obljubil tudi še letno plačo proti temu, da mu bodo kot vojščaki služili. Zdaj je bilo zopet vse mirno, dokler je živel modri Teodozij, ki je natanjko spolnoval, kar je obljubil. Ko jim pa njegov sin in naslednik Arkadij ni hotel več dajati izgovorjene plače, so se Goti iz novega vprli. Najboljega svojega poveljnika Al a ri k a so za kralja oklicali ter šli ropat od mesta do mesta po celem balkanskem polotoku. Cele pokrajine so opustošili, žene in otroke pa kot sužnje odpeljali. Ker v vzhodnem rimskem cesarstvu ni Arkadij imel skoraj nič domačih vojščakov, moral je zahodnega rimskega cesarja prositi pomoči, kar mu pa nikakor ni bilo ljubo. Cesar Honorij je takoj poslal svojega najboljega ministra in poveljnika Stilikona z mnogo-brojnim brodovjem prek morja. Pri Korintu je Stilikon z veliko vojsko stopil na suho ter šel naravnost nad Alarika, ki je takrat s svojimi Goti razsajal po Peloponezu. Prve bitve na arkadskej planoti niso sicer nič odločile, ali zvedeni Stilikon je svojega nasprotnika tako dolgo gnal proti goram, da ga je naposled zapeljal v neko sotesko, iz katere ni več ven mogel. Goti so se še zmiraj hrabro branili, ali zmanjkalo jim je živeža in jeli so strašno lakoto trpeti. Bistroumni Alarik niti zdaj ni obupal, ampak znal si je kmalu pomagati iz
strašne zadrege. Vedel je namreč, da si vzhodni in zahodni rimski cesar nista dobra in da se Árkadij nikogar tolikanj ne boji, kolikor mogočnega Stilikona, ki mu je na pomoč prišel. Poročil mu je torej, da ne bode več ropal po njegovej državi, če mu dovoli, da svobodno odide; le to ga prosi, da naj mu poroči, kje da naj se s svojim ljudstvom naseli. Arkadij, ki je imel jako slabe svetovalce, je na to Stilikonu takoj ukazal, naj se prej ko mogoče vrne v Italijo, Gotom pa je prepustil vzhodno Ilirijo, kjer so smeli kot svobodni narod pod lastnim kraljem živeti.
Na meji med vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom je zdaj kraljeval hrabri Alarik, ki je bil obema državama nevaren. Da bi se ga iz bližnjega sosedstva znebili, naščuvali so ga carigradäki ministri, da naj gre v Italijo. Alariku je bila ta ponudba všeč, kajti bogata talijanska dežela ga je že davno mikala, in šel je s svojimi bojovniki črez alpinske gore. Kavno takrat pa vrlega Stilikona ni bilo doma. Bil je v Galiji, kjer se je vojskoval z raznimi nemškimi ljudstvi, ki so silili črez Kajno. Kakor hitro pa je čul, kakošna nevarnost preti Italiji, pobral je vse vojščake, ki so ob Kajni stražili rimsko mejo, in tudi iz Britanije je pozval vse ondotne posadke ter šel ž njimi proti domu. Goti, ki so bili arijanski krivoverci, so ravno v taborji pri Polenci ji praznovali (1. 403.) svojo veliko noč, ko je Stilikon z vso silo na nje udaril. Y strašndj bitvi, ki se je zdaj vnela, poginilo je na obeh straneh mnogo hrabrih vojščakov, ali zmagali niso ne eni, ne drugi. Ko je na to v drugej bitvi pri Veroni zopet mnogo Gotov poginilo, vrnil se je Alarik zopet domu; Stilikon pa mu je prepustil tudi tisto stran Ilirije, ki je spadala k zahodnemu rimskemu cesarstvu.
Komaj se je opustošena gorenja Italija nekoliko popravila in že so prišli čez njo sovražniki, ki so bili nevarniši, nego Goti. Neki Radagajs prihrumel je (1. 405.) črez Alpe z velikim številom divjih Vandalov, Alanov, Svevov in druzih Nemcev, ki so kakor razbojniki planili črez lepo deželo ter jo strašno razdjali. Drli so vedno dalje ter se napotili naravnost proti Kirnu. V Toda v etruskih soteskah čakal jih je Stilikon z vojsko ter jih z vseh strani oklenil, ko so se ga bili najmanje nadjali. Divji sovražniki so napenjali vse sile, da bi se rešili iz strašne zadrege, ali vse zastonj. Pri vednih napadih poginilo jim je čem dalje več njihovih ljudi, drugi pa so od gladi umirali. Kar jih je še živih ostalo, podalo se je zmagovalnemu Stilikonu, ki je nekatere vzel v
rimsko službo, druge pa je pustil, da so se vraili nazaj v severne kraje. Med vjetniki je bil tudi Eadagajs, katerega so pa Eimljani ob glavo djali.
Ko je Stilikon vse vojščake od Eajne pozval domu, da branijo Italijo zoper Gote, so (1. 406.) razni nemški rodovi šli črez rimsko mejo v Galijo ter so neusmiljeno ropali, požigali in pustošili povsod, kamorkoli so prišli. Vslei tega je v Galiji nastala taka lakota in dragina, da so škofje v nekaterih krajih vso cerkveno zlatnino (celó monstrance in kelihe) in srebrnino prodali, da so za skupljene novce mogli siromašnim ljudem kupiti živeža ter jih rešiti strašne smrti. Nemški divjaki pa so šii dalje na Španjolsko, kjer so se stalno naselili. S ve vi so vzeli severne kraje, Alani srednje, Vandali pa južne. Le Burgundi so ostali v Galiji ter se naselili ob gorenjej Eajni, med tem ko so se Franki razširili, po severnej Galiji.
Že prej je Stilikon jel misliti, kako da bi se maščeval nad carigradsko vlado, ki je Gote naščuvala, da so šli v Italijo. Sprijaznil se je z Alarikom ter mu obljubil dobro plačilo, če mu bo pomagal v vojski zoper vzhodno-rimsko cesarstvo. Pobotala sta se za štiri tisuč funtov zlata in takoj je Alarik svoje vojščake oborožil, ter preskrbel z vsim, česar treba za vojsko. Ali med tem je Eadagajs z nemškimi razbojniki prihrumel v Italijo, ki je zdaj doma imela dosti krvavega boja in ni mogla misliti na vojsko zoper daljne nasprotnike. Alarik pa je le imel stroškov in je zahteval odškodovanje za vojne priprave. Stilikon je sam sprevidel, da se Gotom mora dati neko povračilo in je to tudi v cesarskem svetovalstvu predlagal. Tu so njegovi nasprotniki, ki so mu že davno zavidali njegovo slavo, planili nad njega ter mu očitali, da je izdajalec domovine, katero je vendar dvakrat otel pogina. Grdi prilizovalci znali so mnogo zaslužnega ministra očrniti pri cesarji, ki je vrlega Stilikona dal umoriti.
Alarik niti po stilikonovej smrti ni mislil na vojsko, ampak zahteval je, kakor poprej, povrnitev stroškov, katerih ga je stalo oboroževanje, in hotel je zahodnemu rimskemu cesarju celó prepustiti pokrajino Norik. Toda nespametni svetovalci na cesarskem dvoru so mislili, da Alarik zato malo zahteva, ker se Eimljanov boji, in niso mu hoteli ničesa dati. Ali kmalu so se kesali svoje trdovratnosti. Alarik se je vzdignil ter s celim zahodno-gotijskim narodom pridrl v Italijo, kjer je strašno ropal, požigal in moril. Močno vtrjene Eavene, v ka-terej je bival cesar Honorij, sicer ni mogel vzeti, zato pa je
šel (1. 408.) naravnost proti Rimu. Prišedši pred mesto se je s svojimi Goti tako vtaborii, da je Rimljanom zaprl vsa pota iz mesta in v mesto. Y Rimu je vsled tega nastala velika lakota in tudi kuga jela je kmalu tako razsajati, da so bile ulice vse polne mrliéev. Y tej groznej stiski poslali so nesrečni prebivalci nekoliko zaupnik mož v sovražnikov tabor prosit milosti. Dolgo se niso mogli pogoditi, poslednič pa je Alarik obljubi), da bode z Goti zopet odšel, če mu plačajo pet tisuč funtov srebra, tri tisuče strojenih kož in štiri tisuč oblačil. Ko so mu Rimljani vse to na tanjko izplačali, šel je Alarik v Etru-rijo, a seboj je vzel štirdeset tisoč sužnikov, ki so ušli svojim gospodarjem. V Etruriji se je gotijski kralj vtaborii ter čakal, da bi cesar Honorij odobril tiste pogodbe, pod katerimi se je nekdaj Stiiikon hotel pomiriti in sprijazniti z Goti. Pa yse zastonj, prevzetni cesar se niti pogajati ni hotel. Alarik je na to zopet šel v Rim, kjer so ga to pot (409. 1.) dobrovoljno pustili v mesto, da se ne bi vnovič začela kuga in lakota. Na alarikovo povelje so Rimljani oklicali za cesarja nekega Atala, ki pa ni dolgo vladal; kajti zameril se je bil mogočnemu gotijskemu kralju in moral je zopet iti. Še enkrat je Alarik šel pred Raveno, da bi Honorija prisilil, da potrdi mirovne pogodbe ; a ko niti to pot ni nič opravil, je ves razkačen v tretjič stopal proti Rimu (l. 410) ter ga z naskokom vzel. Zdaj so se Goti razkropili po celem mestu ter strašno razsajali po njem. Kar jim je vrednega prišlo pod roko, vse so pobrali in znosili na svoje vozove; le cerkev se na posebno kraljevo prepoved niso smeli dotakniti. Toda Alarik se v Rimu ni nič kaj varno zdelo in že tretji dan je sklical svoje ljudstvo ter peljal v južno Italijo. Razen bogatega plena, kakoršnega ni nikdar nobeden osvojitelj naplenil, vzel je seboj mnogo vjetnikov ter tudi Honorijevo sestro Placidijo, katerej pa ni nič žalega storil, marveč je lepo ravnal ž njo. Bil je namenjen prepeljati se s svojimi Goti prek morja v Afriko; ali v tam ga je prehitela smrt v najlepšej moževnej dobi (1. 411.) Bil je še le štir in trideset let star.
Čudno so Goti pokopali hrabrega svojega kralja. Reko Buzent so za nekaj časa drugam napeljali; na to so v njenej strugi slovesno pokopali kraljevo truplo ter zopet spustili vodo; a vjetnike, ki so vse to delali, so pomorili, da ne bi sovražnikom povedali, kje da je grob slavnega Alarika.
Po alarikovej smrti so Goti njegovega svaka Ataulfa za kralja oklicali. Tudi Ata ulf je bil hraber in bistroumen. Z rimskim cesarjem se je pomiril ter šel s svojim ljudstvom
črez Alpe v Galijo, kjer je na podnožji pirinejskih gor vte-melil (L 412.) novo zahodno-gotijsko državo. Da-si je bil po veri arijanec, je vendar jako cenil rimsko omiko ter je odslej bil velik prijatelj Eimljanom, zlasti ko se je v Narboni poročil s Placidijo, sestro cesarja Honorija. Kmalu pa so se Goti zopet sprli z Rimljani in morali so se (1. 414.) umakniti v severo - vzhodno Španjsko, kjer so 1. 415. modrega Ataulfa umorili, zato ker mu, kot svaku rimskega cesarja, niso več zaupali.
Ataulfov naslednik Talija se je zopet pomiril z Rimljani, ki so mu južno Galijo prepustili proti temu, da je cesarjevo sestro Placidijo domu pustil. Prestolno mesto zahodno-gotijskih kraljev bila je odslej Tol o z a. Talija se je na Španj-skem hrabro vojskoval z Alani in Tandali, ki jih je hotel podvreči rimskej oblasti. To je T and ale napotilo, da so 1. 429. šli črez morje v Afriko, kamor jih je pozval ondotni rimski namestnik Bonifacij.
Prej smo povedali, da je Stilikon tudi iz Britanije pozval domu vse rimske vojščake, ki so ondi varovali mejo proti divjim škotskim gorjancem. Komaj so Rimljani odšli, prihrumeli so Škoti zopet v Britanijo ropat in pustošit. Britanci, ki se sami niso mogli vbraniti svojih sovražnikov, prosili so Angle in Sase, da bi jim prišli na pomoč. Na to sta leta 449. Hengist in H or s a iz današnjega Šiezvika in Holštajna pripeljala mnogo hrabrih Anglov in Sasov, ki so Škote premagali in jih zapodili črez mejo. Toda zmagovalci se niso več vrnili v svojo domovino, ampak ostali so v bogatej Britaniji, v katerej so vtemelili sedem malih kraljevin. Britanci, ki se novim gospodarjem niso hoteli pokoriti, bežali so v zahodne valeške gore, ali pa črez morje v severozahodno Francosko, ki se po njih še dandanes zove Bretanja.
Med tem, ko so se ravnokar omenjeni narodi selili proti zahodu, so se Huni preselili na današnjo Ogersko, od koder so s surovo svojo oblastjo vladali daleč proti Severju in vzhodu ter strahovali celo Evropo. Najbolj mogočni so Huni bili ob času kralja Atile, ki je ubil svojega brata ter potem sam vladal (od 1. 444—453.) v lesenej palači, ki so mu jo grški umetniki stesali nekje blizu Tokaja na Ogerskem. Atila bil je tako grozoviten in predrzen, da se je vse treslo pred njim in so ga sploh zvali „šibo božjo“; ali če je hotel, pa je bil tudi Mag in pameten. Tečkratje oplenil in pustošil po vzhod-no-rimskej državi in cesar Teodorij II. mu je moral vsako leto plačevati dve tisuč funtov zlata. Ko je pa 1. 450. krepki
Občna zgodovina III.	3
in hrabri Marcijan zasedel cesarski prestol v Carigradu in ni hotel Hunom nikakor več plačevati davka, se mu Atila ni upal groziti z novim napadom, ampak pripravljal se je rajši na vojsko zoper zahodne dežele. Na to ga je ščuval vandalski kralj Gajzerik, katerega je čemdalje bolj skrbela prijateljska zaveza mod zahodnimi Goti in Rimljani; kajti mislil je, da mu hočejo vzeti Afriko in otoke v sredozemnem morji. Da bi pa lože vojsko začel, je Atila zahodno-rimskega cesarja Valentinjana III. prosil, naj mu da svojo sestro Honorijo za ženo, a pol cesarstva za doto. Valentinijan mu je prošnjo odbil, ali hunski kralj je nabral pol milijona vojščakov iz vseh narodov svoje države ter jih peljal v Galijo. Med potjo je vse požgal in razdjal, kamorkoli je prišel, tako da so ljudje rekali: „Kamor Atilina vojska stopi, tam več trava ne raste.“ — Že je strahoviti sovražnik pridrl do močno vtrjenega mesta Orleana, ko čuje, da ste se zahodno-gotijska in rimska vojska združili ter da ste že na poti. Tu se je Atila vmaknil nazaj proti meji, da bi si poiskal pripravno bojišče. Ali Goti so ga prehiteli ter se pred njim vtaborili na nekem homcu sred širokega katalonskega polja, kjer se je 1. 451. vnel eden najgrozovitnejših bojev, kar jih svet pomni. Hunov je bilo po številu sicer mnogo več, ali zato so nasprotniki bili bolj izurjeni v orožji, a zapovedovala sta jim zvedeni rimski poveljnik Aecij in hrabri gotijski kralj Teodorik. Še le pozno zvečer prenehalo je strahovito klanje, v katerem je tudi poginil kralj Teodorik. Atila se je vtrdil in je čakal druzega dne. Ko se je začelo daniti, bilo je istega Atilo groza; kajti več nego sto tisuč njegovih vojščakov je v krvi mrtvih ležalo. Mogočni hunski kralj, ki ga še nikdar nihče ni nžugal, se zdaj ni upal iz taborja, ampak za ograjami je čakal nasprotnikov. Le-ti so res z vso silo napadali hunski tabor, ali vzeti ga niso mogli. Atila seje znal junaški braniti in rajši bi bil umrl, nego da bi sovražnikom prišel v pest. Že je sred taborja od konjskih sedlov dal napraviti veliko gromado, na kterej se je hotel sežgati, ko bi ga bili nasprotniki užugali. Toda Huni so srečno odbijali naskoke sovražnikov, ki so nazadnje vender le odjen-jali. Zdaj se je Atila vzdignil z vso svojo vojsko ter se vrnil proti domu.
Komaj da je sneg skopnel, in že je hunski kralj zopet nabral veliko vojsko. To pot je šel 1. 45Ž. naravnost v Italijo, kjer je najprej razdjal mesto Akvilejo ali Oglej, potem pa po starej svojej navadi grozovitno razsajal po lepej in bogatej padovej ravnini. Cela Italija se je tresla pred razkačenim
Atilo, kateremu se uiti zvedeni poveljnik Aecij ni upal vstaviti. Da ki ušli strašnej „šibi božjej“, bežali so nesrečni prebivalci v gore, nekateri pa so se rešili na bližnje otoke, kjer so vtemelili Benetke. Med tem so se bili Huni proti istemu Rimu napotili in nihče ni mislil, da je na zemlji še kaka moč, ki bi mogla oteti slavno mesto. Ali česar se nihče ni upal, to je storil papež Leon I. V svečanej procesiji se je podal v hunski tabor ter prosil premogočnega Atilo, naj prizanese Rimu. Grozil se mu je, kako Bog vsako prevzetnost kaznuje ter ga spomnil na Alarika, ki je tudi oropal rimsko mesto, paje potem umrl. Ostra beseda Kristusovega namestnika segla je celó hunskemu kralju v srce. Ni šel dalje, ampak vrnil se je zopet na Ogersko, zlasti ker se je med njegovimi vojščaki kuga začela in je rimski poveljnik Aecij nabral veliko vojsko. Doma v svojej lesenej palači jel je Atila čemdalje bolj pijančevati in razuzdano živeti. Da-si ja imel že mnogo žen, vendar si je zopet našel nevesto; ali pri slovesnem ženito-vanji (1. 453.) zadel ga je mrtud in strašne „šibe božje“ ni bilo več.
Po atilovej smrti je velika hunska država kmalu razpala» Sinovi strahovitega kralja prepirali so se med seboj, kdo da bo slavnega očeta nasledil; med tem pa so se potlačeni narodi drug za drugim vprli ter otresli težki jarem, pod katerim so toliko let zdihovali. Huni niso več imeli nekdanje moči, kajti omehkužilo jih je preveliko bogastvo, ki so ga naplenili po celej E v ropi. Zdaj so se morali iz donavskega porečja vmekniti. nazaj proti vzhodu za črno morje, kjer so še nekaj časa životarili, dokler se niso popolnem pogubili.
5.	Nemške države na rimskej zemlji.
Y poprejšnem oddelku smo povedali, kako so Nemci, proti katerim so Rimljani toliko stoletij z dobrim vspehom branili svojo državo, zmagovalno šli črez rimsko mejo ter se naselili, po vseh krajih zahodnega rimskega cesarstva. Nekatera plemena so v vednih vojskah popolnem izuemogla in poginila, druga so se pogubila med večimi ljudstvi in le malo jih je bilo, ki so v novej domovini vtemelili samostalne nemške države. Toda nobena teh držav se ni mogla do dobrega, vkrepiti in si zagotoviti dolgo življenje, ampak nekatere so prej, druge nekoliko pozneje propale. Rimski prebivalci, katerih je v vseh. teh državah po številu bilo mnogo več, nego Nemcev, niso se nikakor mogli sprijazniti z novimi svojimi gospodarji, od.
katerih so se ločili po jeziku, po veri, po omiki in po vsem svojem domačem iu javnem življenji. Ta razloček med Rimljani in Nemci ni se nikakor dal do dobrega poravnati in bil je vzrok vednim domačim nemirom. Tako oslabljena država je morala propasti, kakor hitro je veči in močnejši sovražnik na njo pritisnil. Edina Frankovska država je preživela ostale svoje sestre, ki so se rodile ob velikem preseljevanji nemških narodov ter se tako okrepila, da se je v celem srednjem velur mogla skušati z vsakim sovražnikom. Ali tudi Frankovska država se je prav za prav ohranila le na nemških tleh, med tem ko se je rimska Galija kmalu od nje odcepila kot posebna država. Tu bomo naveli tiste nemške države, ki so se vtemelile po deželah nekdanjega zahodno-rimskega cesarstva in so zopet propale; o Frankih pa bomo posebej govorili.
Odoaker.
Že prej smo povedali, da so rimski cesarji čemdalje več nemških najemnikov sprejemali v vojaško službo, za katero se je med pomehkuženimi Rimljani našlo že prav malo zmožnih mladenčev. Nemški najemniki so kmalu sprevideli, da so oni skoraj edina podpora rimskim vladarjem, in postajali so od dne do dne prevzetniši. Nazadnje so zahtevali za se tretjino talijanskih zemljišč, kar jim pa Rimljani nikakor niso hoteli dati. Tu so se Rugijanci, Herulci in drugi nemški najemniki vzdignili zoper rimskega cesarja Romula Avgustula ter ga s prestola pahnili (1. 476. po Kr.) Njihov poveljnik Odoaker je zdaj v Italiji vtemelil prvo nemško državo, spo-denega cesarja pa je odpravil na neko graščino v Kampanji.
Odoaker je bil blag in moder vladar, ki se je na vso moč prizadeval, kako da bi lepej talijanskej deželi povrnil srečniše čase. Vse imenitniše državne službe je poveril Rimljanom, vojaške službe pa so opravljali Nemci, katerim je mesto plače dal zemljišč. Da ne bi nikomur krivice storil, je Odoaker med svoje rojake razdelil ves neobdelan svet, kakoršnega je takrat po Italiji dosti bilo; razen tega pa so mu le najbogatejši posestniki morali odstopiti nekoliko svojih zemljišč, kar jih tudi ni težko stalo. Primorska mesta je hrabro branil zoper Vandale, v severnih krajih pa je peljal vojsko zoper Rugijance, ki so stanovali na današnjem Tirolskem in Avstri-janskem, in so radi zahajali v Italijo ropat. Odoaker je Rugijance popolnoma premagal ter jih mnogo odpeljal seboj v Italijo. Med vjetniki je bil tudi rugijanski kralj, med tem ko
je njegov sin Friderik z ostalim ljudstvom bežal k vzhodnim Gotom, katere je ščuval na vojsko zoper Odoakra.
Ko so se vzhodni Goti po atilovej smrti osvobodili hunskega gospodstva, preselili so se na današnjo Ogersko. Od tod so zahajali prek Donave ropat po vzhodnih rimskih mestih in večkrat so se zarad tega vnele vojske s carigrajskimi vladarji. Ko so se po nekaj vojski nasprotniki zopet pomirili, je vzhodno-gotijski kralj lastnega sina Teodorika, ki mu je takrat bilo še le sedem let, poslal v Carigrad, da je ondi bil porok, da Goti ne bodo več prestopali rimske meje. Mladi gotijski kraljevič se je v Carigradu seznanil z rimsko omiko ter se naučil mnogo lepega in koristnega, in da-si je celih enajst let bival na cesarskem dvoru, kjer so jako razkošno živeli, vendar si je ohranil čisto srce ter ostal zvest svojemu narodu. Ko se je bil zopet domu povrnil, so ga Goti po smrti njegovega očeta z velikim navdušenjem oklicali za kralja. Vzhodno-rimski cesar Ženo mu je tudi zdaj še ostal prijatelj, ali bal se ga je. ker se mu je premočen zdel in bi bil rad videl, da bi se Goti kam drugam preselili. V tem je sin ru-gijskega kralja ščuval Teodorika na vojsko zoper Odoakra ter ga nagovarjal, naj se iz opustošene in močvirne Ogerske preseli v lepo in bogato Italijo. Tudi cesar Ženo, ki je prej Odoakra priznal za vladarja, je zdaj gotijskega kralja nagovarjal, naj gre v Italijo.
Tako je Teodorik 1. 488. zapustil tadanjo svojo domovino ter se s celim vzhodno-gotijskim ljudstvom napot i črez Alpe proti jugu. Bilo je dve sto tisuč za orožje sposobnih mož, ki so žene, otroke in vse ostalo svoje imetje seboj peljali. Odoaker je svoje nasprotnike že ob Soči čakal, da bi jim vbranil vhod v svojo deželo. Ali nasprotniki so ga premagali ter ga porinili nazaj do V e r o n e. Tu so ga v drugič užugali iu ko Odoaker niti ob reki Adi ni imel bolje sreče, šel je v močno vtrjeno mesto Raveno, kjer ga je Teodorik cele tri leta brez vspeha obsedal. Naposled pa je Odoaker le opešal in podal se je gotijskemu kralju, ki mu je obljubil, da mu bode ohranil življenje ter dal velikih pravic. Ali zmagovalcu dana beseda mu ni bila sveta in že nekoliko dni po svojem vhodu v Raveno dal je pri nekaj gostbi umoriti Odoakra in vse njegove sorodnike '(1. 493.).
Vzhodni Goti y Italiji.
(Od 1. 490—455.)
Zdaj je Teodorik (od 1. 493—526.) bil gospodar cele Italije in tudi vzhodno rimski cesar ga je priznal za kralja. Teodorik je bil hraber in zveden poveljnik, ki je znal strahovati vse sovražnike; doma pa je tako blago in modro vladal, da so ga po vsej pravici zvali „velikega“. Vandalom je zopet vzel lepi otok Sicilijo, na Severju pa je svojo državo razširil do Donave ter osvojil Dalmacijo in neki del južne Galije. Ko je bil svojo državo tako vtrdil, se skoraj ves čas svojega vladanja ni več vojskoval, ampak prizadeval se je na vso moč, da bi čem bolje vredil razmere med različnimi prebivalci ter da bi povečal telesno in duševno blagostanje. Gotom je dal le tista zemljišča, ki jih je vzel odoakrovim vojščakom. Kad bi bil Gote in Rimljane do dobrega sprijaznil in združil v en narod, ali kmalu je sprevidel, da je razloček med njimi prevelik ter da morata oba ljudstva še dolgo dolgo skupaj živeti, predno se bo dala lepa njegova misel izpeljati. Zato je ukazal, naj oba ljudstva živita po starih svojih navadah drug kraj druzega, in ostro je kaznoval vsacega, bodi-si Got ali Rimljan, ki bi druzega začel napadati zarad vere ali narodnosti. Da se ne bi nikomur krivica godila, je odločil, da naj se Goti sodijo po nemških, Rimljani pa po rimskih postavah ter je za vsako ljudstvo vpeljal posebne sodnije. Razen tega pa je bilo tudi nekoliko mešanih sodnij, ki so razsojevale prepire med Rimljani in Goti. Vojaštvo je Teodorik poveril krepkim svojim rojakom, državne službe pa je podelil omikanim Rimljanom, katere je sploh jako odlikoval. Prvi njegov minister je bil učeni in pravični Kasijođor, katerega je v vseh imenitnih stvareh za svet prašal. Da-si je po veri bil arijanec, vendar ni proganjal katoličanov, marveč je jako spoštoval njihove škofe ter jih pozival na svoj dvor; nikdar pa se ne bi vtikal v razmere katoliške cerkve, katerej je pustil popolno svobodo. Prijatelstvo s sosednjimi nemškimi vladarji vtrdil je z ženitbami. Tako n. p. sta mu burgunski in zahodno-gotijski kralj bila zeta, njegova sestra Amalafrida omožila se je za vandalskega kralja Trasamunda, a ko se je Teodorik sam v drugič oženil, vzel je Frankovsko knjeginjo v zakon. Več let je Teodorik odvračal Frankovskega kralja Klodvika, da ni napadel zapadnih Gotov. Ko mu pa ni mogel več braniti in je v bitvi pri Vugleju poginil njegov zet, zahodno-go-ijski kralj Alarik II., je hitro poslal močno vojsko črez Alpe ter
je tako svojemu vnuku Amalariku rešil primorje od Pirinejskih gor do reke Eodana.
Vzhodno-rimskemu cesarju je Teodorik bil jako vdan, in priznal ga je po imenu celó za svojega višega poglavarja. To prijateljstvo se je zopet razdrlo, ko je cesar Justin I. v svojej državi prepovedal arijansko krivoverstvo. Teodorik je s prva cesarja prosil milosti za arijance, ko mu pa Justin ni prošnje uslišal, jel je v svojej državi preganjati katoličane, o katerih se je raznesel glas, da kujejo skrivno 'zaroto zoper njega. Oe tudi ni bilo vse res, kar so mu pravili gotijski ovaduhi, katerim nikakor ni bilo po volji, da njihov kralj tolikanj odlikuje Rimljane, vendar Teodorik ni več verjel rim-sko-katoliškej gospodi. Rimsko starešinstvo je tadaj plemenitega Boecija, ki je slovel kot jako bogat in učen mož, poslalo v Verono, da bi pred kraljevim prestolom dokazal njihovo nedolžnost. Toda pogumno in odkritosrčno govorjenje modrega Boecija je Teodorika le še bolj razkačilo in dal je plemenitnega moža v ječo vreči. Boecij se je vdal v božjo voljo in je mirno trpel. Premišljevaje o minljivosti človeške sreče je v zaporu napisal prelepo „knjigo modrosti,“ v katerej pravi, da je čednost največa sreča, ki si jo človek more želeti. Med tem so se našli hudobni ljudje, ki so pred sodnijo po krivem pričali zoper Boecija in njegovega tasta Si maha. Teodorik je dal oba ob glavo djati (1. 525.) ter je čemdalje bolj preganjal katoličane; ali že črez leto dni je tudi njega prehitela smrt (1. 526.).
Ker Teodorik ni zapustil lastnega sina, je prestol zapustil svojemu vnuku Atalariku, sinu svoje hčere A mala sun te. Namesto mladega naslednika, ki je takrat komaj sedmo leto spolnil, je vlado prevzela njegova mati, ki je bila jako bistroumna in omikana žena. Ali v tadanjih nemirnih časih bi skušen in odločen mož težko ohranil mir in red v državi, žena pa nikakor ne. Da bi si težko stanje nekoliko olajšala, se je Amalasunta zopet sprijaznila s carigrajskim dvorom ter je jako odlikovala Rimljane, katerim je bila bolj vdana, nego lastnim rojakom. Kar je njen oče komu žalega storil, vse bi bila rada poravnala ter je bogato obdarovala sorodnike rajncega Boecija in Simaha. Njen sin se ni vadil v orožji, ampak učiti se je moral raznih znanosti ter se je sploh izrejal, kakor kak rimski kraljevič. To Gotom ni bilo po volji, in ko je mladi Atalarik že v svojem šestnajstem letu umrl (1. 534.), vprli so se zoper Amalasunto, katere niso hoteli več slušati.
Amalasunta si ni vedela drugače pomagati, nego da se je zopet omožila, kajti bila je vdova. Mislila je, da jej bode mož pomagal ukrotiti njene nasprotnike ter da jej bo pustil vse veljati. Vdala se je torej za svojega sestriča Teodata. Le-ta pa je bil prav hudoben in razuzdan človek in ni maral za njo. Kakor hitro so ga Goti priznali za vladarja, poslal je svojo soprogo Amalasunto na neki otok na bolsanskem jezeru ter jo ondi dal v kopelji zadušiti (1. 535 ).
Ker je Amalasunta bila Rimljanom prijazna, se je vzhod-no-rimski cesar Justinijan hotel bajé maščevati nad njenim morilcem ter je malovrednemu Teodatu napovedal vojsko; prav za prav pa je le hotel osvojiti Italijo, po katerej je že davno hrepenel. Slavni justinijanov poveljnik Bel iz ar, ki je ravnokar razdjal vandalsko državo in se prej odlikoval v bojih s Perzijanci, je še istega leta s hrabrimi svojimi vojščaki šel nad Itabjo ter tako začel dolgoletno vojsko (od 1. 535. do 555.), v katerej je ves gotijski narod poginil. Že črez nekoliko tednov je Belizar osvojil celo Sicilijo, katere slabi Teodat ni znal braniti. Iz Sicilije je zmagovalni poveljnik šel v južno Italijo, kjer so ga rimski prebivalci z veseljem sprejeli. Le Neapolj se mu je vprl ter se dolgo časa trdovratno branil, nadejaje se pomoči od svojega kralja. Ali Teodat, namesti da bi hrabrim Neapoljcem pomagal, zbiraval je pred Rimom gotijsko vojsko ter ondi čakal nasprotnikov. Med tem je Belizar Neapolj z naskokom vzel in surovi njegovi vojščaki so strašno razsajali po premaganem mestu. Zdaj so Goti hrabrega Vitigesa za kralja oklicali (1. 536.), nezmožnega Teodata pa ubili. Ali niti Yitiges se ni mogel vstaviti silnim nasprotnikom, ampak vmaknil se je nazaj v močno vtrjeno Raveno, Rim pa je prepustil Belizarju. Še veča nevarnost je Gotom pretila, ko so se Franki zavezali s cesarjem Justini-janom ter jeli pošiljati mnogo hrabrih in bojaželjnih nemških najemnikov črez alpinske gore. Goti so se zdaj morali na dve strani bojevati. Ko so severni sovražniki nekoliko odjen-jali, je Yitiges z vsemi vojščaki, kolikor jih med Goti mogel nabrati, šel proti Rimu. Zastonj so Goti črez leto dni obsedali Rim, katerega je Belizar hrabro branil, da-si se ni upal zbranih nasprotnikov na prostem polji popasti. Med tem je tudi mesto Milan očitno stopilo na rimsko stran in se dolgo časa junaško vpiralo Gotom, ki so ga z vso silo napadali. Da bi bili Rimljani le nekoliko vojske na pomoč poslali, bi imenitno mesto lahko sebi ohranili; ker pa tega niso v pravem času storili, so Goti Milan zopet osvojili ter se strašno
maščevali nad vpornimi prebivalci, črez sto tisuč moških so pomorili, ženske so prodali, a mesto razdjali. Nova rimska vojska, ki jo je bil cesar Justinijan poslal v Italijo, ni nič koristila, zato ker se je njen poveljnik Narzes tako dolgo prepiral z Belizarjem , katerega ni hotel priznati za vrhovnega poveljnika, da so nasprotniki med tem yzeli Milan. Narzes se je zdaj na cesarjevo povelje zopet domu vrnil, Belizar pa je šel pred Baveno, katero je hotel po vsej sili osvojiti. Da-si je Bavena bila dosti močna in se je do tadaj še vsakega sovražnika vbranila, so Goti vendar že tako opešali, da so sami prosili miru. Ponujali so rimskemu cesarju vso srednjo in dolenjo Italijo, če jim gorenjo Italijo prepusti kot samostalno kraljestvo. Justinijan se je bil že vdal, ali Belizar ni hotel nikakor odjenjati od boja, dokler ne bi Bavene pridobil; kajti mislil je, da se mu bodo Goti potem pokorili na milost in nemilost. Ko le ni mogel Bavene s silo vzeti, hotel jo je z zvijačo dobiti, Bekel je namreč Gotom, da jim Justinijan rad pusti popolno svoboda in prejšnjo državno samostalnot, ako bi vzhodnega rimskega cesarja priznali za vrhovnega svojega gospodarja ter bi kakega imenitnega Bim-ljana za kralja oklicali. Gotom je bilo to po volji in isti njihov kralj Vitiges je Belizarju ponudil gotijski prestol ter ga pustil v Baveno (l. 540.). Komaj pa je zviti poveljnik s svojo vojsko bil v Baveni, prepovedal si je vsako kraljevo odlikovanje ter je odločno rekel, da bode nad Goti vladal le kot zvest cesarjev namestnik. Ali Justinijan ni Belizarju več zaupal ter ga je poklical nazaj v Carigrad.
Zdaj so se Goti z novega ohrabrili in ko so dva nova kralja, ki jim nista bila po volji, zaporedoma umorili, so 1. 541. vrlega poveljnika To tilo posadili na vladarski prestol. Totila je bil blag in moder vladar, ob enem pa tudi jako zveden in umen vojvoda, kakoršnega Bimljani takrat niso imeli na talijanskem bojišči. Zmagovalno je prehodil celo Italijo noter do Kalabrije in je konečno tudi Neapolj zopet dobil v svojo oblast. Cesar Justinijan je na to Belizarja vnovič poslal v Italijo 1. 544., ali dal mu je tako malo vojščakov, da slavni poveljnik niti z največim naporom ni mogel užugati nasprotnikov, ki so ravno obsedali Bim ter ga tudi vzeli (1. 546). Prišedsi v Bim so Goti zopet neusmiljeno ropali po nesrečnem mestu, ali moriti jim je zmirni Totila ostro prepovedal, Ko so Goti iz Birna kmalu zopet morali iti na bojišče, dal je Totila na mnogih krajih podreti mestno zidovje, da ne bi se nasprotniki mogli v njem vtrditi. Ali komaj da
so Goti odšli, se je Belizar polastil Rima (1. 447.), ki ga je za silo hitro vtrdil. Pri tem je mnogo prelepih poslopij dal samo zato podreti, da je dobil potrebnega kamenja. Sploh so Rimljani in Goti v tej vojski pokončali toliko starih umetnij, kolikor še nobeden sovražnik pred njimi. Med tem je mnogo bojaželjnih Nemcev prišlo Gotom na pomoč in po celej Italiji bilo je zdaj tu, zdaj tam dosti krvavih bojev. Belizar je večkrat poročil v Carigrad, naj mu pošljejo novih vojščakov, pa vse zastonj. To ga je tako bolelo, da se ni hotel več vojskovati. Sam je prosil cesarja, da naj mu vzame poveljništvo ter da naj na mesto njega pošlje druzega moža v Italijo.
Kakor hitro je slavni Belizar zapustil bojišče (1. 549.,) se je Rim moral zopet podati Gotom. Le-ti so si tadaj celó napravili brodovje, s katerim so hoteli osvojiti Sicilijo, kar se jim sicer ni posrečilo, ali zato so vzeli Korsiko in Sardinijo, ter so napadali jonske otoke. Toda bojna sreča ni bila Gotom dolgo mila. Narzes, ki je takrat na carigradskem dvoru mnogo veljal, je leta 552. pripeljal veliko število novih vojščakov na Talijansko. Pri Te gin ah se je še istega leta vnela odločilna in huda bitva. Totila se je iz novega skazal zvedenega poveljnika, in njegovi Goti so se bojevali hrabro, kakor še nikdar poprej; ali brez vspeha. Narzes, ki je imel mnogo bolje oborožene in izurjene vojščake, je konečno zmagal. Na bojišči je poginilo šest tisuč najboljših gotijskih junakov, a njihov hrabri kralj je kmalu umrl za rano, ki jo je v boji dobil.
Po totilinej smrti so si Goti skušenega T e j a izvolili za kraljá, ki pa ni mogel svojemu narodu več priboriti nekdanje svobode in moči. Kar je bilo še orožja zmožnih Gotov, zbral jih je Tejas v Kampaniji ter se hotel toliko časa ogibati novemu boju, dokler ne bi dobil pomoči od sorodnih nemških ljudstev. Ali v tem mu je Narzes vzel vesoljno brodovje, in Goti, ki zdaj niso od nikoder več mogli dobivati hrane, so bili v takej zadregi, da bi morali od gladú poginiti. Udarili so torej še enkrat na mnogobrojne svoje nasprotnike, katerih pa nikakor niso mogli premagati. Od zore do mraka ni bilo konca krvavemu boju, ki se je drugi dan še z večo silo ponovil. Tejas je bil vedno v najhujšem boji in je že prvi dan poginil; a še le tretji dan je bilo konec strahovitemu klanju. Na bojišči je stala le še prav mala peščica hrabrih Gotov, ki so bili pripravljeni bojevati se rajši do zadnje kaplje krvi, nego podati se silnemu nasprotniku. Sam Narzes čudil se je njihovemu junaštvu ter jim dovolil, naj svobodno odidejo,
kamor jih je Yolja. Zadnji gotijski junaki so na to zapustili lepo Italijo, in šli so črez Alpe na severno stran, kjer so se pogubili med drugimi ljudstvi. Ostali Goti, kolikor jih je bilo še raztresenih po nekaterih talijanskih mestih, se niso mogli dolgo časa vpirati mogočnemu Narzesu, ki je do leta 555. popolnem zatrl gotijski narod in celo Italijo pokoril cesarju Justinijanu. Tako je propala druga nemška država v Italiji, ki je zdaj bila pokrajina vzhodne-rimske ali bizantinske države. Na kraljevem dvoru v Eaveni bival je zmagovalni Narzes, katerega je cesar imenoval prvega svojega namestnika v deželi, katero mu je on pridobil.
Longobardi.
Le trinajst let (od 1. 555 do 568.) so vzhodno-rimski cesarji bili gospodarji lepe Italije. Njihov namestnik Narzes je jako ostro vladal ter velike davke nakladal narodu, ki se še ni opomogel od nadlog ravnokar minule vojske. Talijanci niso bili torej posebno veseli nove spremembe, zlasti pa so čutili ostrega namestnika Narzesa, ki je tudi za se bil jako lakomen. To je bila voda na mlin narzesovih nasprotnikov, ki so mu že davnej zavidali njegovo slavo in veljavo pri cesarji. Dokler je Justinijan živel, mu, se ve da, niso mogli do živega; ko je pa leta 565. Justin II. zasedel cesarski prestol, niso hudobni obrekovalci prej odjenjali, dokler niso njim zopernega namestnika do dobrega očrnili. Pravili so cesarju, da si bodo Talijanci sami druzega vladarja poiskali, če bode Narzes ostal v Eaveni. Justin se je dal pregovoriti in pozval je obrekovanega namestnika nazaj v Carigrad. To je Narzesa jako razjezilo in hotel se je maščevati nad nehvaležnim cesarjem, ki je tako kmalu pozabil njegove zasluge. Namesti, da bi pokoren višemu povelju šel v Carigrad, je longobardskemu kralju Alboinu poslal najlepšega laškega sadja ter mu poročil, naj čem prej pride s svojim narodom ter si osvoji deželo, ki tako lepo sadje rodi.
Longobardi so bili nemško ljudstvo, ki je nekdaj stanovalo ob dolenjej Labi. Ob času splošnega gibanja nemških plemen, jeli so se tudi Longobardi proti jugu pomikati, in blizu takrat, ko je razpala hunska država, naselili so se v današnjej Galiciji pod karpatskimi gorami, ki so jih ločile od Gepidov in vzhodnih Gotov. Kmalu so po malem jeli prehajati tudi črez karpatske gore, in ko so vzhodnji Goti odšli v Italijo, preselili so se popolnoma na Ogersko, kjer so zasedli
severne in zahodne kraje, ter so ob Donavi in Tisi mejili z G e pidi, ki so bivali na vzhodnem Ogerskem, Erdeljskem ter v Moldavi in Vlaškej. Ali s temi svojimi sosedi se Lon-gobardi nikdar niso mogli prav razumeti in vsak čas bilo je med njimi krvavih bojev, če so se tudi včasih pomirili, dolgo si le niso bili prijatelji. Najhujša vojska vnela se je ob času longobardskega kralja Al boina, katerega je bil gepidski kralj Kunimund jako razžalil, zato ker mu ni hotel dati svoje hčere Eozamunde za ženo. Alboin mu je namreč zarad tega takoj napovedal vojsko, in da bi močnega svojega nasprotnika lože užugal, je na pomoč pozval divje A v ar e, ki so takrat, kakor nekdaj Huni iz Anje pridrli v Evropo ter razsajali ob črnem morji. Longobardi in Avari so tadaj vsak od druge strani udarili na Gepide ter jih do dobrega premagali (L. 565.) v strašnem boji, v katerem je tudi poginil kralj Kunimund. Alboin mu je glavo odsekal ter si je iz črepine dal napraviti kozarec, iz katerega je pri svečanih gost-bah pil; lepo kraljičino Eozamundo pa je po sili vzel za ženo. Gepidov ni bilo več, kajti odrasli možje so skoraj vsi na bojišči poginili, otroci in žene pa so se pogubili med drugimi ljudstvi. Zdaj so se divji Avari naselili v njihovej deželi na Ogerskem ter so od ondod na vse kraje hodili ropat, požigat in morit. Istim Longobardom se kraj tacih sosedov ni več varno zdelo in dobro jim je došel narzesov poziv, da naj pridejo v Italijo.
Alboin ni dolgo premišljeval, ampak že leta 568. je s eelim longobardskim narodom šel črez alpinske gore na Beneško, kjer je že prvo leto osvojil vso deželo do Verone. Sledeče leto pokoril si je ostalo gorenjo Italijo in po malem tudi Toskano in Umbrijo do Tibernega porečja. Le močno vtrjena Pavija se mu je trdovratno vpirala in moral jo je cele tri leta obsedati. Ko jo je pa naposled (1. 572.) vendar užugal, slavil je svojo zmago z veliko gostbo, pri katerej je Eozamuudo prisilil, da je morala tudi ona piti iz črepinje svojega očeta. Eozamunda nikdar ni marala za svojega soproga, ki jej je očeta ubil, zdaj pa je vse vzkipelo v njenem srcu in ni se več mogla potolažiti, dokler se ni maščevala nad grdim morilcem. Ker je za takošno krvavo dejanje sama bila preslaba, iskala si je zaveznika, in dobila ga je. Alboinov ščitonosee Helmih se je takoj vdal njenemu naklepu, ko mu je obljubila, da bode potem njega vzela za moža. Sklenila sta hrabrega kralja v spanji umoriti. Nekega dne, ko se je Alboin po jedi, kakor navadno, vlegel in zaspal, stopi Eozamunda v
njegovo sobo, poskrije vse orožje, a meč, katerega je vedno pri sebi nosil, trdo priveže k nožnici. Zdaj pride Helmih z nekim hlapcem, ki je imel kralja umoriti. V tem se Alboin zbudi in hitro zgrabi meč, da bi mahnil po nepričakovanem sovražniku; pa zastonj. Meč je bil zavezan in kralj se je nekoliko trenutkov potem mrtev zgrudil na tla.
Helmih se je nadjal, da bode po alboinovej smrti on zasedel kraljevi prestol, ali jako se je motil. Razkačeni Longo-bardi bi ga bili takoj ubili, če jim ne bi bil o pravem času ušel. Bežal je z Rozamundo v Raveno k bizantinskemu (ali vzhodno-rimskemu) namestniku Longinu, ki ju je prijazno sprejel. Toda Longin se je zaljubil v lepo Rozamundo ter jo nagovarjal, naj Helmiha umori ter potem ž njim poroči. Grizdavej Rozamundi je bila ponudba po volji, kajti rajši bi kot mogočna žena cesarjevega namestnika živela na sijajnem dvoru v Raveni, nego da bi v vednej nevarnosti blodila po svetu z alboinovim morilcem. Pripravi torej strupeno pijačo in jo ponudi svojemu možu rekoč, da je dobro zdravilo, ki ga bode pokrepčalo. Helmih vzame kozarec in jame brezskrbno srkati sladko tekočino. V tem je spoznal strupeni vkus in ker je videl, da bode moral umreti, popade hudobno ženo za roko in jo prisili, da je morala popiti drugo polovico. Nekoliko trenutkov pozneje stá oba mrtva ležala.
Po alboinovej smrti so se Longobardi zbrali v Paviji ter si izvolili Klefa za kralja. íüef je razširil svojo državo brez nekatere kraje v srednjej in dolenjej Italiji, ki je odslej več stoletij bila podeljena med Longobarde in Bizantince (ali vzhodne Rimljane). Le-ti so obdržali za se Benetke, primorje od reke Pada do Ankoue, nekoliko mest v Toskani, Rim z okolico, Neapolj s Kampanijo, in južno zahodni polotok, na kateri so prenesli ime stare Kalabrije, ki so jo tudi izgubili. Vso ostalo Italijo pa so si osvojili Longobardi, ki so s starimi prebivalci jako okrutno postopali, kajti vzeli so jim vso zemljo, a prejšnje posestnike so pomorili ali pa zapodili. Da bi suroveži lože po svoje razsajali, so Klefa že črez osemnajst mescev ubili (1. 575.) in niso si več hoteli druzega kralja izvoliti; ampak šest in trideset vojvodov, ki so prej bili kraljevi namestniki, vladalo je, vsak za se v svojem okraji, kakor v kakej samostalnej državi. Toda že črez deset let so Longobardi sprevideli, da to ne velja; kajti razdrobljeni na toliko malih deželic, ki druga za drugo ni marala, ne bi si mogli dolgo ^hraniti svoje državne samostalnosti proti Rimljanom. Vojvode so torej povrnili državna zemljišča, ki so jih bili med
seboj raz lelilí ter so klefovega sina Autarisa za kralja oklicali. Avtaris je državo z novega vredil ter se oženil z bavarsko knjeginjo Teodolindo, ki je mnogo pripomogla, da so se surovi Longobardi poprijeli blažih navad ter da niso več tako zatirali starih talijanskih prebivalcev. Izrojena v katoliškej veri, je Teodolinda najprej svojega soproga sprosila, da ni več proganjal katoliških duhovnov, ter da je katoliškej cerkvi pustil popolno svobodo. Tudi je blaga kraljica mnogo Longobardov pregovorila, da so opustili arijansko krivoverstvo ter da so prestopili v katoliško cerkev. Tako je po malem ginil razloček med starim rimskim prebivalstvom in nemškimi Longobardi, ki so se s čisom privadili tudi latinskega jezika ter se poprijeli rimske omike. Katoliško duho-venstvo, ki je od nekdaj bilo mnogo bolj izobraženo, nego arijansko, je tadaj dobivalo čemdalje več veljave in z modrim svojim ravnanjem je kmalu do dobrega zatrlo arijevo krivoverstvo v Italiji.
Po avtarijevej smrti (1. 590.) so Longobardi ljubljenej svojej kraljici obljubili, da bodo zdaj tistega na vladarski stol posadili, katerega si bo ona za moža izvolila. Teodolinda se je tadaj poročila s turinskim vojvodom Agil u lfom, katerega so takoj potem v narodnem zboru v Milanu svečano za kralja oklicali. Agilulf je bil mogočen vladar, ki je celó bizantinskega cesarja v strahu imel in le slabi njegovi nasledniki so krivi, da si Longobardi niso cele Italije pokorili. Njegova pobožna žena je med tem na vso moč podpirala katoliško vero ter je v mesticu Monci blizu Milana dala sezidati prekrasno cerkev, v katerej je shranila tako zvano železno krono longobardskih kraljev. Ta krona je sicer tudi zlata, kakor vsaka druga, a železna se zove zato, ker je v njej železni prstan, ki je po nekej pobožnej legendi skovan iz tistega žeblja, s katerim je bil Kristus na križ pribit.
Ko je Agilulf leta 615 umrl, nasledil gaje najprej njegov sin Adelvald, kateremu so Longobardi kmalu po smrti njegove matere Teodolinde zavdali (1. 625.), zato ker jim ni pustil, da bi hodili v sosedne rimske pokrajine ropat, in ker se je potezal za katoličane. Za njim je najprej vladal teodo-linditt zet A rival d, po njegovej zgodnej smrti pa K o tari (636—652. 1.) drugi mož njegove žene, Rotari je prvi dal lon-gobardske postave nabrati in spisati v posebni zakonik, ki je bil podlaga boljemu državnemu redu. Za njegovim sinom Rod-valdom, katerega so domači nasprotniki že črez malo časa ubili, je Bavarec Arib e rt, sin teodoiindinega brata, nastopil
vlado. Bil je prvi katoliški kralj, ki je sedel na langobardskem prestolu. Vladal je modro in mirno ter je pred smrtjo razdelil državo med svoja dva sina.
Proti tej njegovej naredbi pa so se vzdignili longobardski velikaši in naposled je beneventski vojvoda Grimoald po sili zasedel kraljevi prestol (od 1. 662.—671.). Da bi stare talijanske prebivalce za se pridobil ter da bi se tako vtrdil v kraljevej oblasti, je tiste Longobarde, ki so se takrat še držali arijanskega krivoverstva, pregovoril, da so prestopili v katoliško cerkev. Vendar pa je nova kraljeva rodovina imela še dosti nasprotnikov, ki so se vsak čas vpirali proti njej ter začeli domače vojske, v katerih so itak že premogočni vojvode čemdalje prevzetniši in samostalnejši postajali. Konečno je hrabri in odločni kralj Liutprand (od 1. 712.—744.) z modrimi postavami državo iz novega vredil ter jej ohranil stalni mir. Tadaj pa se je v Longobardih zopet obudila želja, da bi si osvojili celo Italijo; ali temu so se na vso moč vprli papeži, ki so tako rešili svobodo katoliškej cerkvi. Že Liutpranda je papež Zaharija s svojimi prošnjami odvrnil, da ni napadel Birna, kakor se je bil namenil; njegovega naslednika B ah is a pa je celó pregovoril, da je odložil kraljevo krono ter postal duhovnik. Toda rahisov brat Aistulf (od 1. 749.—756.) se ni dal nič dopovedati, ampak vzel je Baveno in vse primorje do Ankone ter šel z vso vojsko naravnost proti Bimu. Papež Štefan II. si ni vedel drugače pomagati, nego da je frankovskega kralja Pipina malega na pomoč poklical. Pipin je dvakrat prišel v Italijo in prisilil Aistulfa, da je vse na novo osvojene kraje moral prepustiti rimskemu papežu. Frankovski kralji so odslej bili najboljša podpora katoliškej cerkvi in ko je aistulfov naslednik Desiderij zopet hotel Bim osvojiti, je pi-pinov sin Karel veliki z močno vojsko prišel črez Alpe ter leta 774. Longobarde podvrgel svojej oblasti, zadnjega kralja Desiderija pa je seboj na Nemško odpeljal. Longobardi, ki so že prej pozabili svoj nemški jezik in opustili arijansko vero ter se s starimi prebivalci zmešali v novo talijansko ljudstvo, zgubili so zdaj tudi državno svojo samostalnost. Gorenja Italija je odslej bila nemška pokrajina, v srednjej je papež vladal, južna pa je ostala brez pravega državnega reda, dokler je niso krepki Normani spravili pod svojo oblast.
Vandali v Afriki.
Od vseh pokrajin zahodno-rimskega cesarstva Afrika najdalj« ni čutila nadlog, ki jih je prizadjalo preseljevanje nem-
ških e arodov. Severna Afrika je tadaj bila jako cveteča dežela, kajti imela je mnogo lepih in bogatih mest, rodovitna njena zemlja je bila dobro obdelana, a živahna trgovina je še bolj pospeševala blagostanje njenih prebivalcev. Tudi v omiki niso Africanci zaostali za drugimi Bimljani in krščanska vera se je malokje tako lepo razvila, kakor v severnej Afriki, v katerej je katoliška cerkev štela na stotine svojih škofov, a med njimi mnogo jako učenih mož, kakor n. p. sv. Avguština. Ali ta srečna doba je le malo časa trajala. Kar so modri in pobožai možje dobrega napravili, to so kmalu jeli podirati strastveni krivoverci, katerih v petem stoletji ni bilo nikjer toliko, kolikor v Afriki. Krivoverstvo pa je zatrlo tudi lepe krščanske čednosti in po mestih so ljudje načeli tako razuzdano živeti, da je poštenega človeka bilo kar groza. Privrženci raznoterih verskih strank so se med seboj krvavo proganjali in tako je čemdalje bolj ginilo prejšno blagostanje. Ali mnogo huiši nadloge so prišle črez spačene Afrikance, ko se je Bonifacij, rimski namestnik v Kartagini, vprl zoper cesarico Pla-eidijo. Kaj je prej vedno zvestega služabnika gnalo k vporu, ne vemo na tanjko. Pravijo, da ga je Aecij naščuval. Ta hrabri rimski poveljnik je takrat postal prvi minister cesarice Placidije, a ker si z Bonifacijem že prej nikdar nista bila dobra, hotel se je zdaj maščevati. Po nedolžnem jel je vrlega namestnika pri cesarici obrekovati ter jo svaril, naj mu nikar preveč ne zaupa. Bonifacij se je bil pa tudi drugej imenitnej gospodi jako zameril, zato ker je kot katoličan vzel arijansko krivoverko za ženo. Placidija ga je tadaj hotela skušati ter mu je poročila, naj pride nazaj v Italijo. Gotovo bi bil pošteni Bonifacij slušal cesaričin ukaz, ali hudobni Aecij mu je skrivaj pisal, naj nikakor ne pride domu, kajti da ga čaka smrtna kazen. To je Bonifacija tako razkačilo, da je pozval divje Vandale, naj pridejo v Afriko, katero da rajši njim prepusti, nego nehvaležnej cesarici. Kakor smo že prej povedali, so Vadaši na to s kraljem Geiserikom zapustili Španjsko (1. 429.) ter se prepeljali prek morja v Afriko. Bilo jih je kakih osemdeset tisuč oboroženih mož.
Komaj je surovo ljudstvo stopilo na suho, takoj se je razkropilo po deželi, kakor deda divjih zveri ter je grozovitno razsajalo med nesrečnimi prebivalci, ki niso bili niti trenutek več varni svojega imetja in svojega življenja. Silovitim Vandalom, ki so po veri bili arijanci, pridružili so se vsi raznoteri domači krivoverci ter jim s hudobnim veseljem pomagali zatirati spoznovalce katoliške cerkve. Brezbožni divjaki
podirali so najlepše cerkve in cela mesta, požigali vasi, opn-stošili in pokončali polja in nasade, a kdor ni ob pravem času bežal v brloge in jame, poginil je pod ostrim njihovim mečem. Največ so trpeli žene in duhovniki. Če se Vandali vjeli duhovnika, moral jim je najprej izročiti vse cerkveno premoženje in druge dragocenosti in ko ni več ničesar imel, mučili so ga prav po živinsko tako dolgo, dokler sirota ni izdahnil pobožne svoje duše. Najhujše pa je bilo to, da Vandali niti potem niso odjenjali razsajati, ko so se polastili dežele ter se v njej naselili. Kot novi deželni gospodarji niso nič delali, ampak kakor divje zveri so hodili na plen, a kadar so dosti nagrabili, živeli so požrešno in razuzdano, da je bilo človeka kar groza. Tisti prebivalci, ki so si v prvem napadu ohranili življenje, bili so zdaj malo manj nego njihovi sužniki; kajti kar si je kdo s svojim trudom pridelal ali pridobil, vse je moral izročiti strahovitemu Vandalu, ki je vsak čas pridrl v njegov dom.
Prepozno se je Bonifacij kesal, kar je v prvej jezi storil. Sv. Avguštin, ki ga je prej svaril, ga je zdaj pomiril s cesarico Placidijo, ki je sprevidela, da je zvestega namestnika po nedolžnem obsodila. Bonifacij je Vandale prosil, naj se zopet vrnejo na opanjolsko, a ko niso prošnje nič pomagale, in je od Placidije in od bizantinskega cesarja dobil vojščakov na pomoč, hotel jih je s silo izgnati. Toda Vandali so združeno vojsko obeh rimskih cesarstev popolnoma premagali ter si pokorili celo afrikansko pokrajino. Sv. Avguštin, ki je kot dober pastir do zadnjega trenutka tolažil nesrečne svoje katoliške rojake, umrl je 1. 430. v svojej škofiji v Hipu, ki so ga Vandali celih štirnajst mescev obsedali.
Ko je silni Geiserik tudi vsa vtrjena mesta v Afriki dobil v svojo oblast, napravil si je brodovje ter šel s svojimi Vandali črez morje ropat in osvajat. Pokoril si je skoraj vse otoke v zahodnem sredozemnem morji ter se v svojej prevzetnosti imenoval kralja „morja in suhe zemlje“. Ni ga bilo ne ob talijanskem, ne ob grškem obrežji kraja, ki bi bil varen pred vandalskimi razbojniki, in celó v Bim je Geiserik prihrumel s svojo roparsko druhaljo.
V Kirnu je takrat neki Maksim umoril cesarja Valenti-nijana III., in ko je na to s pomočjo svojih pajdašev sam zasedel vladarski prestol, je cesarico Evdoksijo po sili vzel za ženo. Le-ta je tadaj (1. 455.) Geiserikn skrivaj poročila, naj jo pride rešit moža, ki ga ni marala. Geiseriku je bila cesaričina ponudba po vplji in predno so v Kirnu o tem kaj
Občna zgodovina. III.	4
zvedeli, je mnogoštevilno brodovje priplavalo na tiberino ustje in cela vojska surovih Vandalov je stopila na suho. Rimljani so bili vsi zbegani, kajti nihče se ni nadjal sovražnega napada. Tu je papež Leon šel silnemu vandalskemu kralju nasproti, kakor nekdaj Atili, ter ga prosil, naj prizanese Rimu. Ali Geiserik se ni dal omečiti, ampak le to je obljubil, da bo svojim ljudem prepovedal požigati in moriti. Zdaj so se Vandali vsuli po mestu, v katerem so celih štirnajst dni brez usmiljenja ropali. Kar so po cerkvah, na cesarskem dvoru in v drugih hišah našli vrednega, vse so znosili na svoje ladije, kamor so tudi odpeljali mnogo odličnih Rimljanov, za katere so potem zahtevali veliko odkupino. Med vjetniki je bila tudi cesarica Evdoksija s svojimi hčerami, katere je Geiserik odpeljal seboj v Afriko; ali za dobro plačilo jih je kmalu izročil bizantinskemu cesarju. Toda gorje tistemu, ki se ni mogel odkupiti; Vandali so ga brez milosti prodali v sužnike. Pri tej priložnosti se je jako odlikoval kartaginski škof Deogratijas, ki je razprodal vse srebrno in zlato orodje svoje cerkve, a za skupljene novce odkupil je mnogo vjetih Rimljanov. Škof Nolski Pavlin pa je celó samega sebe izročil sovražnikom, da bi zato spustili edinega sina neke uboge vdove.
Ker nikakor ni bilo konec grozovitnemu razsajanju razbojniških Vandalov, pred katerimi so se tresli vsi narodi ob sredozemnem morji, sta se bizantinski in zahodno-rim3ki cesar dogovorila, da bosta z združeno močjo užugala prevzetne divjake. Nabrala sta tri velike vojske, ki so s treh strani imele vdariti na močnega naspfotnika. Ali med poveljniki posameznih oddelkov ni bilo prave sloge in zviti Geiserik vedel je zadnji trenutek odvrniti veliko nevarnost, ki mu je grozila. Že je rimsko brodovje stalo pred Kartagino, in ko bi bili Rimljani takoj vdarili na mesto, gotovo bi ga bili dobili v svojo oblast. Toda manjkalo jim je pravega poguma in jeli so se obotavljati. Tu jih vandalski kralj prosi primirja na pet dni, da bi med tem bajé mogel spolniti cesarjeve želje. Cesarjev poveljnik Bazilisk mu je za dobro plačilo prošnjo vslišal, ali ko so se Rimljani najmanje nadjali, so se Vandali s svojimi najboljimi ladijami zaleteli med nje ter jim sežgali skoraj vesoljno brodovje (1. 468.). Polovica vojščakov je poginila, drugi so se vrnili domu in velikansko podvzetje, ki je stalo sto in trideset tisuč funtov zlata, je popolnoma spodletelo. Geiserik je odslej obe rimski državi še bolj pogostoma napadal in še le na stare dni je odjenjal od vojskovanja ter je v miru 1. 477. umrl, potem ko je celih petdeset let mogočno vladal.
Po Geiserikovej smrti se je marsikaj spremenilo. Krepki Vandali so v blagem afrikanskem podnebji čemialje bolj zgubili nekdanjo svojo telesno moč, a slabilo jih je tudi razuzdano in neredno življenje. Dokler je silni Geiserik živel, tresli so se narodi že pred njegovim imenom; kakor hitro pa je ta strahoviti kralj umrl, so se v Afriki vzdignili Numidjani in Mavretanci ter jeli napadati Vandale. Tujim državam Vandali tadaj niso bili več nevarni, zato pa so s tem večo silo zopet proganjali domače katoliške prebivalce, katerim je Geiserik zadnji čas svojega življenja podelil nekoliko pravic. Geiserikov sin Hunerik (od
1.	477.-484.) je pet tisuč škofov, duhovnikov in druzih pobožnih katoličanov zapodil v puščavo, mnogo druzih pa je dal do smrti mučiti. Njegova dva naslednika Guntamund (od 1. 484.—496.) in Trasamund (od 1. 496.—523.) sicer nista bila tako grozovitna, pa sta vendar tudi pro-ganjala katoličane. Trasamund hotel jih je z zvijačo za se pridobiti ter je bogato obdaroval ali pa izredno odlikoval tistega, ki se je^ odpovedal katoliškej cerkvi ter prestopil v arijansko vero. Še le blagi Hilderik (od 1. 523.—530.) je preklical vse naredbe, s katerimi se je zatiralo katoliško ljudstvo, ter je vse prognance zopet domu pozval. Tudi se je sprijaznil z bizantinskim ali vzhodno-rimskim cesarjem. To pa nikakor ni bilo po volji Vandalom, ki so bili trdovratni Arijanci. Oemdalje so ga bolj črtili, a naposled so se očitno vprli ter Gelimerja za kralja oklicali. Gelimer (od 1. 530. —533.) je Hilderika v ječo vrgel in jel je zopet neusmiljeno proganjati katoliške prebivalce. Le-ti so se tadaj obrnili do bizantinskega cesarja Jastinijana ter ga prosili, naj jih reši strašnih nadlog. Justinijan se je Gelimeru najprej v pismu grozil in ga svaril, naj odjenja od krutnega ravnanja s Hiide-rikom in kaloličani; ko pa to ni nič pomagalo, poslal je slavnega svojega poveljnika Belizarja z vojsko v Afriko.
Belizar je sicer le petnajst tisuč mož seboj pripeljal, ali kot zveden poveljnik se niti s tem malim številom ni vstrašil svojih nasprotnikov. Prišedši (1. 533.) v Afriko, oglasil je ta-mošnjim prebivalcem, da jih je prišel rešit trdih krivoverskih gospodarjev ter jih pozval, naj prestopijo na njegovo stran, da bodo z združenimi močmi tem preje užugali skupnega nasprotnika. Od vseh strani so zdaj katoliški dobrovolci hiteli v njegovo vojsko in brez ovir je Belizar stopal dalje. Štiri nre pred Kartagino čakal ga je Gelimer z Vandali, katere je še le zadnji trenutek skupaj sklical, potem ko je prejšnjega kralja Hilder.ka v ječi umoril. V kratkem je hrabri Belizar
dvakrat premagal svoje nasprotnike in Gelimer je naposled moral zapustiti svojo državo ter bežati v gore. Zmagovalci so v treh mescih celo deželo imeli v svojej oblasfi in tudi Sardinija, Korsika in balearski otoci so se jim pokorili. Na spomlad leta 534. je Belizar nekoliko svoje vojske poslal v atlanske gore za Gelimerom, ki se je bil ondi zaprl v močno vtrjenem gradu. Da-si je bil mož z razuzdanim življenjem jako pomehkužil, zdaj se je kot pravi junak cele tri mesce hrabro branil in voljno je trpel največe nadloge. Ko ga je cesarjev poveljnik pozval, naj se mu poda, odgovorilmu je ponosno: „Sužnik svojega krivičnega sovražnika nikakor nečem biti; če mi hočeš kako prijaznost skazati, pošli mi košček kruha, da si nekoliko polajšam strašni glad; daj mi gobo, da si otarem solze, in citre, da se malo potolažim v brezkončnej svojej žalosti.“ — In ne bi se bil Gelimer podal, ako mu se ne bi bili smilili bližnji njegovi sorodniki, ki so bili ž njim v gradu zaprti. Svojim za ljubo pa se je konečno podal zmagovalnemu Belizarju, ki mu je obljubil, da bode ž njim kolikor mogoče blago ravnal.
Obložen z bogatimi zakladi in velikim številom vjetnikov, se je Belizar vrnil v Carigrad, kjer ga je cesar počastil s slovesnim vhodom ali triumfom, s kakoršnim se že več sto let ni odlikoval nobeden rimski poveljnik. Med vjetniki, ki so poveličali slovesni sprevod, bil je tudi Gelimer, ki je ves čas mirno stopal, a prišedši pred cesarja Justinijana, padel je na kolena ter britko zdihnil: „Vse mine!“ — Po dokon-čanej svečanosti je Justinijan nesrečnega kralja poslal v Malo-Azijo, kjer mu je dal lepo posestvo, na katerem je mogel pošteno živeti z vso svojo rodbino. Tako je bilo 1. 534. konec vandalske države in vandalskega naroda, ki ga zgodovina odslej več ne omenja. Vojščaki so po večem na bojišči poginili, nekateri so kot vjetniki z zmagovalci šli črez morje, ostalo ljudstvo pa se je brez spomina pogubilo med drugimi afri-ianskimi prebivalci.
Zahodni Goti.
Že prej smo povedali, kako so zahodni Goti ob času preseljevanja nemških narodov prepotovali vso južno Evropo ter se naposled z dovoljenjem rimskih cesarjev naselili na južnem Francoskem. Tu so pod pirinejskimi gorami za kralja Valija leta 419. vtemelili tako zvano tolosansko državo, katero so kmalu jeli razširjevati po sosednej Španjskej. Za
valijevega sina in naslednika Teodorika I. (419.—451.) so se zahodni Goti poprijeli poljedelstva in obrtnije ter so se čemdalje bolj seznanili z rimsko omiko. V strahovitej bitvi na katalonskem polji (1. 451.) se je Teodorik z Rimljani hrabro bojeval zoper silnega hunskega kralja Atilo in je kot pravi junak poginil. Razkačeni Goti so kar na bojišči njegovega sina Torismunda (1. 451.—453.) povzdignili na ščit ter ga oklicali za kralja. Ali Torismund je že Črez dve leti umrl in zdaj sta ga zaporedoma nasledila njegova mlajša brata Teodorik II. (od 1. 453.-466.) in Evrik (od 1. 466. —484.). Oba sta se srečno vojskovala s Svevi, ki so po odhodu Vandalov bili edini gospodarji na Španjskem. Evrik je svojo državo na Francoskem razširil do reke Loire in Rone, a onkraj Rone osvojil si je današnjo Provanco ali primorje do alpinskih gor; na drugej strani pa je spravil pod svojo oblast cel pirinejski polotok razen severo-zahodnega kota, kjer so si Svevi še nekoliko časa ohranili državno svojo sa-mostalnost. Še veči slavo pa si je Evrik pridobil s tem, da je gotijske države dal vrediti in zapisati v posebni zakonik, ki je odslej imel biti podlaga boljemu državnemu redu. Da bi pa svojo državo še bolj vtrdil, je kot arijanski krivoverec hotel popolnoma zatreti katoliško vero, in začel je neusmiljeno proganjati stare katoliške prebivalce, katerih je bilo po številu mnogo več, nego arijanskih Gotov. To je bila velika napaka, kajti katoličani so odslej v zahodnih Gotih videli svoje naj-veče sovražnike ter si proti njim iskali pomoči pri tujih vladarjih.
Evrika je nasledil njegov sin Al ari k (od 1. 484.—507.), ki je bil jako mehkužen kralj in slab poveljnik. Takrat je Frankovski kralj Klodvik osvojil celo severno Francosko do reke Loire ter je tudi zahodnim Gotom napovedal vojsko. Rekel je namreč, da je njemu, kot katoliškemu kralju najsvetejša dolžnost, ondotne katoličane osvoboditi trdih arijanskih gospodarjev. Leta 507. je z moč io vojsko šel črez Loiro, in pri Vougleju je premagal Gote v hudem boji, v katerem je tudi Alarik II. poginil. Ker je alarikov sin Am alar i k bil še mladoletno dete, so nekateri njegovega po pol brata Ge-salika za kralja oklicali ter tako napravili velik narodni raz-por, ki je bil le sovražnikom na korist. Kiodvik jim je med tem vzel skoraj vso deželo na Francoskej strani pirinejskih gor in bil bi nesložne Gote do dobrega spravil pod svojo oblast, ko se mu ne bi bil vprl mogočni vzhodno gotijski kralj Teodorik veliki. Le-ta je Frankovskega kralja prisilil,
da, je zahodnim Gotom pustil Septimanijo ali južno-francosko primorje od Pirinej do Alp, ter da se ni dotaknil njihove dežele na španjskem; na to pa je namesto mladega Amalarika, ki mu je po materi bil vnuk, sam nadzoroval zahodno-gotijsko državo. Ko je po teodorikovej smrti Amalarik sam prevzel vlado (od 1 526.—531.), se je z vzhodno-gotijskim kraljem tako pogodil, da je reka Kona odslej ločila zahodno in vzhodno gotijsko državo. Da bi se sprijaznil z mogočnimi Franki je mladi kralj snubil klodvikovo hčer Klotildo za ženo, s katero se je petem v svojem prestolnem mestu Narboni z veliko svečanostjo poročil. Ali ta ženitev ni bila srečna. Amalarik bil je namreč zagrizen arijanec in je pobožno svojo soprogo zdaj z lepo, zdaj z grdo odvračal od katoliške službe božje. Klotilda naposled že ni več mogla trpeti neusmiljenega ravnanja ter je svoje brate, ki so po klodvikovej smrti vladali v Prankovskej državi, prosila pomoči zoper hudobnega soproga. Takoj je Hildebert z veliko Frankovsko vojsko prišel črez mejo in je v bitvi pri Narboni popolnoma premagal zahodne Gote, ki so zmagovalcem pustili veči del svojih posedovanj na Francoskem ter bežali na Španjsko. Na begu poginil je tudi surovi Amalarik, s katerim je izumrla stara kraljeva rodovina (531.).
Zahodna gotijska država je zdaj postala izborna kraljevina, kajti duhovni in posvetni gospodje so v prihodnje brez obzira na rodovino umrlega vladarja volili novega kralja. Prvi izvoljen kralj je bil Tevdes (od 1. 531.—548.), ki je stoloval v Barceloni in je dosti modro vladal. Da bi se vtrdil na prestoiji, preklical je vse naredbe zoper katoličane ter jim podelil popolno versko in cerkveno svobodo. Imel -pa je tudi on nasprotnikov, ki so ga leta 548. v njegovej palači skrivaj umorili; in njegov naslednik Teodolik je že črez poldrugo leto (550.) ravno tako poginil. Pri novej volitvi se gotijski velikaši nikakor niso mogli zediniti, koga da bodo posadili na kraljevi prestol, dokler se niAtanagild polastil vlade s pomočjo bizantinske vojske, ki je bila Gotom ravnokar vzela nekoliko primorskih mest. Po atanagildovej smrti (1. 567.) so se pri novej volitvi zopet vneli hudi domači prepiri in od večine izvoljeni Leovigild (1. 567.—586.) je še le po zgodnej smrti Svojega nasprotnika bil po celej deželi priznan za kralja. Leovigild je bil eden najmogočniših zahodno-gotijskih kraljev, ki se je hrabro vojskoval s Svevi, z Bizantinci in z "vpornimi Baski. Bizantincem je vzel vsa mesta, ki so si jih Mi osvojili za Justinijana; a Sveve je s prvega prisilil, da
so ga priznali za svojega vrhovnega gospodarja, malo pozneje pa je razdjal njihovo državo ter tako konečno ves pirinejski polotok spravil pod svojo oblast.
Da bi med njegovimi državljani bila veča edinost, hotel je Leovigild katoličane siliti, da bi se poprijeli arijevega krivoverstva ; ali temu se je na vso moč vpiral njegov sin H e r-menegild, katerega je bila pobožna njegova mati skrivaj pridobila za katoliško vero. Leovigild se je s prvega vdal sinovej prošnji, zlasti ker je tudi njegova prva žena bila katoličanka. Ko se je pa v drugič oženil z Gosvinto, kije bila huda arijanka, postal je tudi on strasten nasprotnik katoličanov. Gosvinta, je najprej Leovigilda sprla z njegovim sinom Hermenegildom, potem pa ga je naščuvala, da je začel proganjati katoliške prebivalce. Hermenegild je pred hudobno mačeho moral s svojo katoliško ženo bežati v Sevilo, kjer ga je cndotni škof pregovoril, da je tudi on očitno prestopil v katoliško cerkev. (1. 579.). Zdaj je bil razpor v kraljevej rodovini še veči in naposled si Hermenegild že ni mogel drugače pomagati, nego da se je vprl zoper svojega očeta. Toda Leovigild je kmalu premagal njegove katoliške zaveznike ter tudi vzel mesto Sevilo, vpornega sina pa je dal zvezati z železnimi verigami ter ga vreči v ječo. Tu se je Hermenegild popolnoma vdal v božjo voljo in se pripravljal na mučeniško smrt. Dolgo ga je oče nagovarjal, naj se zopet odpove katoliškej veri, pa vse zástonj. Na velikonočni praznik 1. 585. pošlje zadnjikrat krivoverskega škofa v ječo, da bi trdovratnega sina po arijansko spovedal in obhajal. Ko škof ni mogel nič opraviti, pride takoj za njim rabelj, kije stanovitnega Hermenegilda na kraljevo povelje ob glavo djal. Še nekoliko časa je Leovigild proganjal katoličane in je mnogo omahljivcev pridobil za arijansko krivoverstvo; ali na smrtnej postelji je sam sprevidel svojo zmoto. Poklical je katoliškega škofa k sebi ter ga prosil odpuščenja, svojemu drugemu sinu Eekaredu pa je svetoval, naj tudi on hodi po poti,, ki jo je bil nastopil njegov brat Hermenegild. Na to je (1. 586.) umrl mogočni kralj, ki ni imel več mirne vesti, odkar je dal svojega sina ubiti.
V zahodno-gotijskej državi se je zdaj začela nova sreč-niša doba, kajti leovigildov sin in naslednik Eekared (od 1. 586.—601.) je očitno prestopil v katoliško cerkev, katerej je na cerkvenem zboru v Toledu 1. 589. podelil popolno svobodo in vse pravice, ki so jih do tadaj le njeni nasprotniki uživali. Po kraljevem izgledu jelo se je čemdalje veče število ostalih Gotov odpovedovati arijanskemu krivoverstvu, katero je v kratkem
do dobrega izginilo. Da bi svojej državi še veže edinstvo podelil, je Bekared vpeljal iste postave za vse prebivalce, ki so po malem tudi že vsi isti jezik govorili.
Vkljub vsem tem koristnim naredbam pa se kraljeva oblast nikakor ni mogla prav vtrditi, zato ker zahodni Goti niso imeli postave, ki bi bila določevala, kdo ima nasledovati prestol. Mogočni plemenitniki so trdovratno branili svojo volilno pravico, ki je bila vzrok mnogim krvavim bojem, kajti bilo je vedno mnogo vladohlepnih velikašev, ki so vsi ob enem hrepeneli po kraljevej kroni. Bekaredovega sina Liuvo so nasprotniki že črez dve let umorili (1. 603.); a njegov naslednik Viterik je (1. 610.) ravno tako poginil. Po naglej smrti Gundemara (1. 612.) je vladal hrabri Sise but tako blago in modro (do 1. 620.), da so Goti tudi njegovega sina Bekareda II. posadili na kraljevi prestol. Ko je ta že črez dva mesca umrl, izvolili so poveljnika S vi n tilo, katerega je 1. 631. spodrinil neki Sisenand (od 1. 631.—636.). Poslednji je mnogo novih pravic podelil duhovnikom, na katere so se kralji odslej sploh radi opirali proti prevzetnim pieme-nitnikom. Njegov naslednik Hin tila (odi. 636,—640.) moral se je ves čas bojevati z vpornimi velikaši, ki so se tudi zoper njegovega sina Tulgo že črez leto dni vzdignili (1. 641.) ter namesti njega nekega Hindasvinta posadili na kraljevi prestol. Hiudasvint je že pred smrtjo prepustil vlado svojemu sinu Bekesvintu (od 1. 649.—672.), ki je večkrat sklical državne zbore, na katerih so duhovni in posvetni gospodje določevali o najimenitniših državnih stvareh. Po njegovej smrti so na državnem zboru v Toledu z velikim navdušenjem izvolili vrlega Yambo (od 1. 672,—680.) za kralja. Le-ta se je hrabro vojskoval zoper Arabe, ki so že takrat poskušali vdariti na Španjsko, in vendar se je tudi zoper njega vzdignila nasprotna stranka, ki ga je odpravila v neki samostan ter mladega Evrika za kralja oklicala. Evrika je leta 687. nasledil njegov zet E g iz a, in ko je tudi ta zapustil prestol svojemu sinu Vitici (698.—710.), bilo je že misliti, da se bode ta rodovina vtrdila v kraljevej oblasti in da bode konec vednim domačim nemirom, ki so državo tolikanj slabili. Ali Vitica je jako ostro vladal ter je zlasti duhovnikom Viel mnogo pravic in posestev. Število nezadovoljnikov je bilo čemdalje veče in naposled se je poveljnik Boderik očitno vprl zoper svojega kralja (1. 710.) ter ga vrgel s prestola.
Toda zoper Boderika, ki ga je velika večina plemstva priznala za svojega vladarja, vzdignili so se zdaj vitičini sinovi,
s katerimi je potegnil tudi veljavni grof Julijan. Le-ta je pozval Arabe iz Afrike na pomoč. Da bi afrikanskega namestnika Muso lože za se pridobil, poročil mu je, da se mu bode pridružila velika množina španjskih kristjanov ter mu pomagala vzeti prelepo deželo. Musa ni šel sam črez morje, ampak poslal je skušeuega poveljnika Tarika z dvanajsterimi tisuči, po večem berberskih vojščakov, katerim se je takoj tudi brezbožni grof Julijan pridružil. Že med potjo je Tarik svoje ljudi navduševal ter jim pravil, da se mu je po noči prikazal sam Mohamed ter mu prorokoval slavno zmago. Stopivši na suho, se je zvedeni poveljnik vtaboril na hribu, ki se po njem še dandanes zove Gibraltar, ladije pa je poslal nazaj, da bi mu pripeljali novih vojščakov.
Roderik je med tem nabral devetdeset tisuč mož ter pogumno šel sovražniku nasproti. Pri mestu Xerxes de la Frontera zadeli ste obe vojski druga na drugo (1. 711i). Arabov je bilo sicer mnogo manj, ali bili so hrabri ter vajeni orožja in vojskinih nadlog. Še bolj pa jih je ohrabrila nada, da bodo v bogatej deželi dobili mnogo plena ter da bodo po njej razširili mohamedovo vero. Tudi Goti so navdušeno šli v boj za sveto krščansko vero ter za svobodo» lepe domovine svoje; ali bili so pomehkuženi, a še bolj jih je slabil domači razpor. Roderik, ki ni nič vedel o izdajstvu svojih nasprotnikov, je sam bil vrhovni poveljnik; pod njim pa sta na obeh konceh dolge bojne vrste zapovedovala vitičina sinova. Že je minulo nekoliko dni krvavega boja, in še nisi mogel vedeti, čigava da bode zmaga. Y tem sta vitičina sinova poročila Tariku, da bosta s svojimi krdeli prestopila na njegovo stran, če jim obljubi, da jim bode ohranil vse očetovo premoženje. Tariku je bila ponudba po volji in ko se je drugi dan bitva iz novega začela, sta vitičina sinova narod in domovino svojo izdala divjim muhamedovcem, katerim je bila najsvetejša dolžnost, zatirati krščansko vero. Deveti dan je bitva bila določena. Mnogo tisuč krščanskih Gotov je mrtvih ležalo na krvavem bojišči, na katerem je tudi Roderik poginil; drugi so bežali ali pa so živi prišli v pest surovim zmagovalcem, ki so jih odpeljali daleč črez morje v trdo sužnost.
Ko je Musa dobil poročilo o slavnej zmagi svojega poveljnika, zavidal mu je veliko srečo ter mu ukazal, da ne sme nadaljevati vojske, dokler on sam ne pride na Španjsko. Tariku se je to povelje čudno zdelo in ker se je bal, da bi se kristjani iz novega ne ohrabrili in združili, se ni ravnal po nalogu svojega gospodarja ter je Gotom vzel mesto za mestom.
Y tem je razkačeni Musa prišel za njim ter ga vklenjenega dal v ječo vreči; ali kmalu ga je na povelje arabskega kalifa moral zopet spustiti in zdaj sta oba poveljnika skupaj nadaljevala vojsko zoper nesrečne Gote. Brez usmiljenja so zmagovalci požigali vasi, podirali mesta, oskrunjevali cerkve, in umorili so vsacega, kdor bi se predrznil vpreti se njibovej sili. Naposled je mogočni kalif slavnega poveljnika domu pozval, Španijo pa je spremenil v arabsko pokrajino.
Tako je bilo tudi zabodno-gotijske države konec, in zgodovina ne omenja več gotijskega naroda, ki je nekdaj bil tolikanj slaven in mogočen. Le malo število krščanskih junakov se ni pokorilo muhamedovim spoznovalcem in je rajši zbežalo v avsturske gore, kjer je našlo varno zavetje. Kmalu so V teh gorah nastale male krščanske državice, ki so z novim pogumom začele vojsko s sosednimi muhamedovci, katerih celi srednji vek niso pustili pri miru, dokler jih niso zopet spodili iz Špan jake (1. 1492.).
6.	Frankovska država za Merovejcev.
Od vseh nemških držav, ki so se vtemelile na razvalinah zahodnega rimskega cesarstva, ohranila se je razen Engleške, le Frankovska, ki se je pozneje razdelila na Francosko in Nemško. Kakor smo že povedali, Franki s prvega niso bili posebno ljudstvo, ampak pod tem imenom se je razumevala narodna zaveza, ki so jo naznotera nemška plemena ob dolenjej Kajni v tretjem stoletji po Kr. sklenila. Kmalu pa so se zavezniki zopet ločili v R i p u a r c e ali vzhodne in v Salijce ali zahodne Franke. Tudi Franki so še le v rimskej Galiji vtemelili dobro vravnano državo, ali vendar se Nemci tu nikjer niso popolnem ločili od stare svoje domovine, ampak vedno so ž njo ostali trdno zvezani in je že od prvega začetka k frankovskej državi spadalo nekoliko čisto nemških krajev. To je bil prvi vzrok, da se je frankovska država ohranila, med tem ko so vse ostale prej ali slej propale. Še močnejša podpora je tej državi bila katoliška cerkev, v katero so Franki takoj stopili, ko so sprejeli krščansko vero. Rimski prebivalci v starej Galiji so jih že s početka šteli za svoje zaveznike, in ravno to prijateljstvo je mnogo pripomoglo, da so se Franki poprijeli tudi rimske omike, ki je jako blažila njihove šege in navade ter njihovim državnim ustanovam dala nove životne moči.
Klodvik.
Pravi vtemeljitelj frankovske države je KI o d vi k (od 1. 481—511.), ki je bil iz kraljeve rodovine M er o vej c e v. O njegovih prednikih ne vemo skorej nič. Po starej ljudskej pravljici je njegov ded Merovej, po katerem se nasledniki baje zovejo Marovejci, bil sin neke morske pošasti; o njegovem očetu Hilderiku pa moremo le toliko za gotovo reči, da je vladal nad enim delom Frankov ter da je Gotom in Rimljanom na katalonskem polji (I. 451.) pomagal v bitvi zoper hunskega kralja Atilo.
Ko je Klodvik 1. 481. po svojem očetu zasedel kraljevi prestol, spolnil je komaj petnajsto leto; ali bil je hraber in predrzen, in že takrat jako vladohlepen. Da bi malo svojo deželo razširil, napadel je rimskega namestnika Sijagrija, ki je v severni Galiji postal samostalni vladar, odkar je propalo zahodno-rimsko cesarstvo. Pri Soisonu sta (1. 486.) nasprotnika zadela drug na druzega in Klodvik je popolnoma užugal Sijagrija, ki je pred zmagovalcem bežal k zahodno-gotijsKemu kralju Alariku II. Le-ta ni imel poguma, da bi branil nesrečnega gosta, marveč ga je izdal frankovskemu kralju, ki ga je dal skrivaj umoriti. Kmalu potem se je Klodvik, ki je takrat bil še trd malikovalec, oženil s pobožno katoličanko Klotildo, hčerjo burgundskega kralja. Klotilda je svojega soproga vedno nagovarjala, naj bi se dal pokrstiti, ali vse njene prošnje so bile zastonj. Y tem je Klodvik leta 496. šel ripuarskemu kralju Sigbertu na pomoč zoper A1 e-mane, in ko ga je pri Tolbijaku jela bojna sreča zapuščati, je v najhujšem boji svečano obljubil, da se bo dal krstiti, če mu bode Bog kristjanov pomagal. Zdaj je z novim pogumom vdaril na Alemane ter jih konečno do dobrega premagal, njihovo deželo pa je skoraj vso podvrgel svojej oblasti.
Nihče ni bil te zmage tolikanj vesel, kakor Klotilda, ki je zmagovalnega kralja takoj spomnila na njegovo obljubo. Še istega leta (1. 496)) je Klodvik prestopil v katoliško cerkev in ž njim še druzih tri tisuč plemenitnih Frankov. Spreobrnjeni kralj je bil tako navdušen za krščansko vero, da je poslušaje kristusovo terpljenje ves razkačen zakričal: „Da bi bil jaz s svojimi Franki takrat v Jeruzalemu, bi Judom že pokazal!“ — Ko so spreobrnjenci bili v svetej veri dovolj podučeni, šli so božične praznike v Remeš, kjer jih je tamošnji škof sveti Remigij v svečanej procesiji peljal v cerkev. Yse je bilo praznično okinčano, v cerkvi se je kar lesketalo od brezštevilnih
gorečih sveč, dobro dišeči dim se je valil proti nebu, a iz tisučerih pobožnih grl so vbrane pesmi donele na čast božjo. Klodvik je ves ginjen prašal svetega škofa, če bode v nebesih tudi tako lepo. Pobožna legenda pa. pravi, da je pri krstilnem kamnu bila taka gnječa, da duhovniki niso mogli takoj dobiti svetega olja; kar prileti golobček in ga prinese v malej steklenici. To steklenico so potem shranili, a ž njenim oljem so v prihodnje baje mazilili francoske kralje.
Kmalu potem so se vsa mesta v severo-zahodnjej Galiji (ali v Bretanji) dobrovoljno podala pod frankovsko oblast. Leta 497. je Klodvik peljal vojsko v Burgundijo, da bi se maščeval nad Gundobaldom, ki je klotildinega očeta umoril. Gundobald pozove hitro svojega brata Godegisela na pomoč; ali komaj se je pri Dijonu začela bitva, izneveril se je Gode-gisel svojemu bratu ter je s celim svojim oddelkom prestopil k nasprotnikom. Gundobald zdaj ni več mogel nadaljevati boja ter se je podal mogočnemu Klodviku, ki mu je Burgundijo pustil proti temu, da je frankovskega kralja priznal za vrhovnega gospodarja. Gundobald je bil s tem zadovoljen, ali nezvestega svojega brata Godegisela je takoj po odhodu frankovske vojske dal v cerkvi umoriti.
Klodvik se je zdaj preselil v Pariz, kjer se je pripravljal na vojsko zoper zahodne Gote. Katoliški prebivalci gotijske države so ga željno pričakovali kot svojega rešitelja; on sam pa ja tudi frankovskej gospodi večkrat tožil, da to nikakor ni prav, da imajo arijanski krivoverci najlepši del Galije v svojej oblasti. Gotijski kralj Alarik II. se je na vso moč ogibal nevarnej vojski, ali ogniti se jej pa le ni mogel. Klodvik je leta 507. šel črez reko Loiro in je zahodne Gote popolnoma premagal v bitvi pri Vougleju, kjer je tudi Alarik poginil. Že takrat bi bili Franki osvojili vso Galijo, da jim se ni vprl vzhodno-gotijski kralj Teodorik ter jih prisilil, da so za zdaj morali Gotom pustiti južno primorje od Pirinej do Alp. Tedaj je bizantinski cesar Anastazij Klodvika imenoval za rimskega patricija ter mu poslal zlato krono in druga kraljeva znamenja. Klodvik je to odlikovanje hvaležno sprejel in v cerkvi sv. Martina v Touru je novo kraljevo opravo prvikrat svečano na se djal.
Naposled si je vtemeljitelj frankovske države pokoril tudi tiste Franke, ki so do tadaj imeli še svoje posebne vladarje; ali pri tem se je oskrunil s tako grdimi in groznimi dejanji, da bi jih človek od krščanskega kralja skoraj ne verjel. Hudobnega Hloderika je naščuval, da je umoril starega svo-
jega očeta Sigberta, kralja ripuarskih Frankoy. Komaj je bilo krvavo dejanje storjeno, prišli so klodvikovi poslanci in so Hloderika zavratno nmorili, ko jim je razkazoval svoje zaklade. Kneza Hararika in njegovega sina je najprej dal za duhovnike posvetiti, na to pa jih je ukazal ob glavo djati. Tako se je znebil vseh ostalih frankovskih knezov in njihovih sorodnikov. Pred smertjo (1. 511.) je Klodvik torej vladal skoraj nad celo Galijo ali današnjo Francosko in nad mnogimi čisto nemškimi plemeni na vzhodnem bregu Kajne; a to velikansko državo je zapustil štirim sinovom.
Klodvikovi nasledniki.
Klodvikovi sinovi so si očetovo državo tako podelili, da je Teodorik kot najstarejši dobil vse nemške kraje na desnem bregu Kajne ali tako zvano Avstr a sij o (t. j. vzhodno državo) in razen tega še zemljo med Rajno in Maso; a stoloval je navadno v Meču. Zahodno Frankovsko, ki so jo takrat zvali Neustrijo, pa so dobili mlajši bratje, od katerih je Hildebert vladal v Parizu, HI o dem ir v Orleanu, a Flotar v Soisonu. Ta razdelitev Frankovske države v tadanjih razmerah prav nič ni slabila, marveč so tudi sinovi po očetovem izgledu osvojali tuje dežele. Sicer pa je ni bilo na Nemškem kraljeve rodovine, o katerej bi nam zgodovina vedela toliko grozovitnega in gnjusDega povedati.
Od nemških dežel je po blodvikovej smrti Durinška prva prišla pod frankovsko oblast. Frankovski kralj Teodorik se je v ta namen združil s svojim bratom Klotarom in oba sta okoli leta 530. z vojsko vdarila na durinškega kralja Her-manfrida ter ga popolnoma užugala. Zmagovalca sta Herman-fridu naložila davek, deželo pa sta mu za zdaj pustila. Kmalu potem je durinški kralj prišel v Tolbijak, da bi Teodoriku pokazal svojo vdanost in zvestobo. Teodorik se mu je hlinil dobrega prijatelja, ali ko sta se oba kralja sprehajala po mestnem ozidju, pahne nekdo izmed pričujočih Frankov Her-manfrida v globoko brezno, kjer je takoj mrtev obležal. Veči del Duringije je Teodorik zdaj združil s frankovsko državo, le severno stran je prepustil Sasom, ki so mu bili prej v vojski pomagali.
Med tem ko si je Teodorik pridobil Durinško, niso niti mlajši njegovi bratje mirovali. V Burgundiji, ki ja že Klod-vika priznala za vrhovnega gospodarja, dal se je kralj Žiga od svoje druge žene naščuvati ter je lastnega sina iz prvega zakona umoril. Takoj so Franki zarad tega napovedali vojsko
burgundskemu kralju ter ga v dveh bitvah premagali. Žiga se je za mniha preoblekel in bežal v neki samostan, ali zmagovalci so ga spoznali in kralj Hlodemir ga je živega vrgel v vodnjak. Burgundci so si sicer skušali zopet priboriti državno svojo samostalnost, ali Franki so jih vnovič premagali ter jih do dobrega spravili pod svojo oblast (1. 534.)
Bavno takrat se je v Italiji začela dvajsetletna vojska med Bizantinci in vzhodnimi Goti. Franki so s početka Gotom obljubili pomoč, ali kmalu so se jim izneverili ter jim vzeli Frovenco v južnej Galiji, na nemškem pa so svojo državo raztegnili noter do Alp. Bavarci so sicer tudi v prihodnje obdržali svoje vojvode iz roda Agilolfingov, ali morali so frankovskim kraljem davek plačevati.
Tako so Klodvikovi sinovi čemdalje bolj povzdigovali moč in veljavo frankovskih kraljev, ali doma so krvavo pro-ganjali drug druzega, dokler ni najmlajši KI o tar naposled preživel vse svoje brate ter pod oblastjo združil cölo frankovsko državo (odi. 558—561.). Še žalostniše razmere so nastale po klotarjevej smrti. Zapustil je četvero sinov, in ti so po starej nemškej navadi državo med seboj razdelili. Toda kmalu so se med njimi začele krvave domače vojske, v katerih so se Nemci v Avstraziji čemdalje bolj ločili od prebivalcev Neustrije, kjer so že po večem le francoski govorili.
Od četvero kletarjevih sinov sta Sigbert in Hilperih zarad hudobij njunih žen, ki ste bili vzrok brezkončnim domačim vojskam, postala imenitna. Vzela sta si vsak po eno sestro, ki ste bili hčeri zahodno-gotijskega kralja Atanagilda. Sigbert je svojo lepo in pametno ženo Brunhild o iz vsega srca ljubil, Hilperih pa ni dosti maral za svojo Galasvinto, katero so naposled neko jutro v postelji mrtvo našli. Hilperih ni iskal morilca, ampak kmalu potem se je oženil s prosto in hudobno žensko Fredegundo, o katerej se je sploh govorilo, da je lepej Galasvinti zavdala. Brunhilda se torej nikakor ni hotela družiti z morilko svoje sestre. To je Fredegundo jezilo, in da bi se nad njo maščevala, najela je morilce, ki so skrivej ubili njenega moža Sigberta (1. 575.). Ali grdej in razuzdanej ženi to še ni bilo dosti. Celo lastni mož jej je bil na potu in kmalu je tudi njega dala na lovu umoriti (1. 584.), da je tem lože stregla grešnim strastim. Najbolj je črtila Brunhildo, ki je pa tudi kar koprnela po maščevanju. Ker ste si obe ženi polastili vlado v imenu svojih mladoletnih sino7, je ni bilo moči, ki bi se mogla hudobnim njunim naklepom vpreti.
Ni je bilo kraljice, ki bi bila tako samovoljno in okrutno vladala, kakor Fredegunda. Kogar ni marala, proganjala ga je brez usmiljenja ter ga dala do smrti mučiti. Pred njeno jezo nihče ni bil varen ne duhovnik pred oltarjem, ne graščak v svojem gradu. Enkrat je mnogo plemenitne gospode pozvala k sebi v goste, in ko so se bili najedli in napili, obstopili so jih beriči ter jih v pričo krvoločne kraljice vse ob glavo djali. S svojo pastorko Kigunto se je Fredegunda vedno prepirala, nekega dne pa jej prijazno pravi: „Najbolje bo, da greve z lepo narazen. Izročila ti bom zaklade tvojega očeta in pojdi ž njimi, kamorkoli hočeš.“ — Na to jo pelje k ve-likej škrinji, odpre težek z železom okovani pokrov in jame razkladati shranjene dragocenosti. Tudi Rigunta se je pripognila nad Skrinjo, ali v tem je hudobna mačoha spustila težek pokrov, ki je nesrečno deklico čisto pokvečil in bil bi jo tudi ubil, da jej niso usmiljeni posli hitro prišli na pomoč. Sicer pa se je zvita Fredegunda znala tako obnašati, da je do svoje smrti (1. 597,) ostala na prestolu.
Tudi Brunhilda je bila jako krvoločna in maščevalna žena. Po sigbertovej smrti je nekaj časa vladala namesti mladoletnega sina Hilperiha, a ko je ta že 1. 596. umrl, je zopet zasedla prestol, ker sta njena vnuka Teodebert in Teoderik bila še mladoletna deteta. Komaj sta nekoliko zrasla, ju je hudobna Brunhilda sprla ter Teodorika naščuvala zoper star-šega brata Teodeberta. Y krvavem boji je Teoderik svojega brata užugal ter dal umoriti njega in oba njegova sinova. Toda vladohlepna žena še ni hotela dati žezla iz rok, ampak Teoderika je kot morilca svojega brata na smrt obsodila, potem paje, osemdeset let stara, hotela v imenu njegovih četvero sinov dalje kraljevati. Ali frankovski plemenitniki jej tega niso več dovolili ter so neustrijskemu kralju KI otar ju II., ki je bil fredeguuin sin, izročili vlado v Avstraziji. Brunhilda je bežala v Yorms, ali zasledovalci so jo vjeli ter pripeljali h Klotarju, ki jo je dal na konjski rep privezati ter tako dolgo po tleh vlačiti, dokler ni vsa krvava in pobita izdihnila grešno svojo dušo (1. 614.).
Jako žalostne so tadaj bile razmere v frankovskej državi. Vedni prepiri in domače vojske med Neustrijo in Avstrazijo so čem dalje bolj povečali moč prevzetnih plemenitnikov, med tem ko je svobobnih in premožnih kmetov bilo od dne do dne manj, in se je celo število sužnikov jelo zopet množiti. Niti ista krščanska vera ni mogla vbraniti veliko razuzdanost in surovost, ki ste bile splošni po celej Frankovskej, kjer so kralji
in kraljice z grdim in ostudnim življenjem svojemu ljudstvu dajali slab izgled. Edino tolažbo našel je pošten človek v katoliškej cerkvi, kije med zanemarjenim frankovskim ljudstvom tudi v tadanjih časih širila omiko in lepe čednosti, brez katerih ne more noben narod obstati in se razvijati. Hudobna Brunhilda, katerej ni na svetu nič bilo svetega, je sicer dobre cerkvene službe večkrat prodajala razuzdanim in neizobraženim plemenitnikom, katerim ni bilo dru-zega mar, nego bogati dohodki Cerkvenik posestev. Yendar pa so se ravno takrat edino le med duhovniki našli usmiljeni in pogumni možje, ki so se z vso močjo vprli silovitostim surovih in prevzetnih graščakov. Kdo drugi nego duhovnik se je takrat potezal za priprosto ljudstvo? Kdo drugi, nego duhovnik, je branil vdove in sirote, pomagal siromakom, tolažil sužnike in vjetnike? Sveti Eligij je vedno iskal, kje bi našel kakega sužnika na prodaji in večkrat jih je po sto na enkrat odkupil in jih zopet svobodne domu poslal.
Kip tar II. je leta 613. sicer vnovič združil celo frankovsko državo pod svojo vlado, ali on ni bil mož, ki bi kra-ljevej oblasti mogel povrniti nekdanjo moč in veljavo. Frankovski plemenitniki so že premogočni postali in se vsak čas vstavljali slabemu kralju, ki je le rad dobro živel, a ni imel ne trde volje, ne zmožnosti krepkega in dobrega vladarja. Nemško ljudstvo v Avstraziji seje bilo v domačih vojskah preveč odtujilo prebivalcem Neustrije in ni maralo za novo državno jedinstvo. Klotar je torej moral avstrazijskej gospodi že leta 622. popustiti ter jej svojega sina Dagob, erta I. dati za kralja vzhodne dežele. Tako se je zopet ponovila delitev frankovske države, ki se je odslej ločila v Neustrijo, Avstrazijo in Burgundijo. Vsaka od teh treh dežel je imela svojega posebnega kralja iz merovejskega rodu, ki so drug druzega na-sledovali na' prestolu; ali bili so vsi poprek slabi vladarji, ki navadno niso imeli druzega opravila, nego da so se v narodnih zborih in pri javnih slovesnostih svojemu ljudstvu kazali v svečanej kraljevej opravi. Vsa druga državna opravila so ti na videz kralji prepuščali svojim mogočnim namestnikom ali maj o r do m o m, ki so imeli popolno vladarsko oblast. Pomehkuženi potomci krepkega in hrabrega Klodvika so v tihej razuzdanosti stregli vsem strastim telesnega življenja, ob enem pa so zgubili prav vso veljavo, in ljudstvo večkrat niti vedelo ni, kako je ime tistemu, ki sedi na vladarskem prestolu. Tudi zgodovina nima kaj poročati o teh čudnih prikaznih, ki so na glavi nosili kraljevo krono, a skoraj da niso
"bili vredni niti imena človeškega. Domači in tuji svet se je tadaj le še zmenil za njihove namestnike, ki so kot najviši državni glavarji ravnali osodo svojih ljudstev.
Majordomi.
Majordomi so s prvega bili vrhovni oskrbniki kraljevih graščin ter so med vsemi dvorskimi služabniki vedno imeli prvo mesto. Nadzorovali so vse kraljeve uradnike in posle, a bili so poveljniki vseh vas alo v ali tacih plemenitnikov, ki so imeli kraljeva zemljišča v najemu in so zato morali iti na vojsko, kadarkoli jim je kralj ukazal, če tudi so majordomi v prvih časih skrbeli le za domače dvorske potrebe, so vendar kot najviši kraljevi svetovalci kmalu tudi v državnih stvareh imeli veljavno besedo. Kdor je kralja hotel prositi kake službe ali kake druge milosti, obrnil se je najprej na major-doma, da bi ga priporočil. Tako je moč majordoma od dne do dne rasla, a najbolj se je povzdignila in vtrdila, če je kralj bil mladoleten, ali če zarad slabih duševnih zmožnosti ni mogel sam vladati, kajti takrat so oni bili najviši državni glavarji.
Pip in landenski je bil prvi majordom, kateremu je Klotar II. 1. 622. poveril vladarsko oblast v imenu svojega mladega sina Dagoberta I., ki je takrat postal kralj v Av-straziji. Še večo moč je Pipin dobil, ko je Dagobertov sin Sigbert III. kot štiriletni deček zasedel kraljevi prestol. Pi-pinov sin G rim o aid pa je po sigbertovej smrti že hotel lastnega sina Hildeberta za kralja oklicati. Toda temu se je vprlo vesoljno ljudstvo in Grimoald in Hildebert sta zarad svoje predrznosti bila ob glavo djana (1. 656.). Ali moč majordomov je bila že tako vtrjena, da je kralj ni več mogel odpraviti, ampak to tolikanj imenitno službo je podelil Pipi nu her ist alskemu, ki je po svojej materi bil vnuk Pipina landenskega. Da-si Pipin heristalski ni ravno hrepenel po kraljevem prestolu, kakor njegov stric Grimoald, vendar mu je v Avstraziji bilo pretesno in hotel je imeti majordomsko oblast v celej Frankovskej, kar je s časom tudi res dosegel. V Neustriji je lamošnji majordom Ebroin jako samovoljno in okrutno vladal. Y svojej prevzetnosti je dal umoriti devet škofov in mnogo plemenitnikov, druge pa je spodil iz njihovih služb. S sosedno Avstrazijo se je vedno vojskoval in naposled je v boji tudi poginil avstrazijski kralj Dagobert II. s svojim sinom (1. 678.). To je Avstrazijce z novega ohrabrilo in hoteli so maščevati smrt svojega kralja; ali niso bili srečni. Ebroin Občna zgodovina. III.	5
se je že veselil, da bode zmaga njegova; v tem ga je neki Ermanfried, kateremu je bil premoženje vzel in mu po življenji stregel, v kraljevej palači zavratno umoril 1. (681.). Domača vojska je za nekoliko časa pojenjala, leta 687. pa se je z novega vnela, in to pot je Pipin heristalski pri T e s t r i j u zmagal neustrijskega majordoma ter postal edini majordom v vseh treh delih velike frankovske države.
Bitva pri Testriju je bila sicer smrtni udarec merovejskim kraljem, ali ona je z novega vtrdila edinstvo frankovske države. Pipin je slabemu Teodoriku, katerega je v Parizu vjel, pustil kraljevo čast in krono, vladal pa je sam ter se imenoval frankovskega kneza in vojvodo. Velikaši zahodne države ali Neustrije skusili so se sicer odtegniti njegovej oblasti; ali ni se jim več posrečilo.
Ko je Pipin heristalski leta 714. umrl, nasledil ga je njegov hrabri sin Karel (od 1. 714,-—741.), kateremu so pozneje dali priimek „Märtel“ ali po slovenski „kladivo“. Karlu je s prvega nasprotovala njegova mačoha, ki ga je dala v Kolinu zapreti, ob enem pa so se zopet vzdignili prebivalci zahodne države, ki so hoteli samostalni postati. Trli Karel je s pomočjo njemu vdanih Nemcev ušel svojej mačohi, ki jo je odpravil domu na Bavarsko, potem pa je dvakrat (1. 718. in 1. 719.) premagal Neustrijance ter tako še bolj vtrdil državno edinstvo. Neustrijski kralj in majordom sta bežala v Akvitanijo k vojvodi Evdonu, ki se je tudi nekoliko ustavljal novemu oblastniku; ali zmagovalni Karel ni hotel svojih nasprotnikov dalje preganjati, ampak rajši se je z lepo pobotal ž njimi. Proti temu, da so ga priznali za vrhovnega vladarja pele frankovske države, je vojvodi Evdomu pustil Akvitanijo, neustrijskemu majordomu je dal lepo grofovino, kralju pa je dovolil, da se je vrnil na prestol ter obdržal kraljevo ime brez oblasti. Na to se je hrabri Karel več let vojskoval z raznimi nemškimi ljudstvi. Tporne Duringe, Alemane in Bavarce je prisilil, da so frankovske vladarje zopet priznali za svoje vrhovne gospodarje; a užugal je tudi Erižane in Sase, ki so hodili črez mejo ropat.
Ko si je bil ravno pokoril vse svoje domače in tuje sovražnike in je imel večo moč, nego njegov oče Pipin, ga je akvitanski vojvoda Evdon pozval na pomoč zoper španjske Arabe, ki so prihrumeli črez Pirineje, da bi zatrli krščanstvo ter po celej Evropi razširili vero muhamedovo. Že prej so ti največi nasprotniki Kristusove vere nekolikokrati pridrli črez gore, ali bilo jih je malo in akvitanski vojvoda jih je sam
zapodil nazaj Srez mejo. Leta 732. pa je Abderaman pripeljal Stir sto tisuč navdušenih, vojščakov, ki so strašno požigali in morili, kamorkoli so prišli. V tem je skušeni Karel po celej Frankovskej nabral veliko vojsko in pogumno je šel zoper silne nasprotnike, ki so se bili vtaborili v velikej ravnini med Toursom in P o iti er s o m. Tu se je tadaj vnel jako hud in imeniten boj, ki je imel odločiti, bode-li Evropa častila sveti križ, ali se bode morala poklanjati muhamedovemu po-lumescu. Celih sedem dni so nasprotniki v krvavih bojih napadali drug druzega, ali ne eden, ne drugi se ni vmeknil s svojega mesta. Osmi dan imelo se je konečuo odločiti, kdo da bode zmagal. Od ranega jutra do pozne noči ni niti za trenutek odjenjalo strahovito klanje; kristjani in muhamedovci so se borili kakor divji levi, dokler jih ni vtrujene in izne-mogle ločila črna tema. Ko je zlato solnce drugo jutro zopet zasijalo na modrem oboku, videlo je na krvavem polju ležati črez sto tisuč mrtvih nejevernikov in med njimi tudi silnega poveljnika Abderamana, kateri se je v svojej prevzetnosti vzdignil zoper večno resnico, ki je blagodejno ogrevala srca evropejskih narodov. Zdaj še le je prava slava donela zmagovalnemu Karlu, kateremu so dali častno ime „Märtel“ ali „kladivo“. To ime ohranila mu je zgodovina do današnjega dneva, in vreden ga je, kajti rešil je celej Evropi sveto krščansko vero in njeno omiko, a frankovska država je odslej bila najmočnejša trdnjava zoper muhamedovske Arabe.
Kmalu potem je Karel do dobrega premagal Frižane (1. 734.) ter si je tako pokoril vsa ljudstva od pirinejških gor do reke Labe. Tadaj so iz Italije prišli poslanci ter so slavnemu zmagovalcu muhamedovcev izročili pismo, v katerem ga papež Gregor III. prosi, naj bi s svojo močjo branil tudi apostolski sedež zoper Longobarde. Toda Karel za zdaj ni mogel uslišati prošnje Kristusovega namestnika, kajti frankovska država še ni bila tako varna domačih in tujih sovražnikov, da bi njeu vladar mogel na dalj časa iti od doma. Arabi so nekolikokrati z novega skušali priti črez mejo, na Nemškem pa se je zdaj eno, zdaj drugo ljudstvo vzdignilo zoper vrhovnega svojega gospodarja. Karel Martel je takoj zatrl vsaki najmanjši vpor in ko je leta 741. umrl, je velikansko državo, kakor kaki kralj , razdelil med svoja dva sinova Karlmana in Pipina. Nemške kraje ali Avstrazijo je dobil K a rim a n, Neustrijo in Burgundijo pa njegov mlajši brat Pipi n, katerega so zarad njegove majhene postave zvali „malega“. Tudi zdaj so se v nekaterih deželah vojvode vzdignili, da bi pretrgali vsako
J 5*
Tez z frankovsko državo; ali kakor hitro sta Karlman in Pipin s celo deželno hrambo prišla nad vpornike, bilo je takoj vse mirno. Tako sta nova vladarja morala iti najprej na Bavarsko, odtod v Akvitanijo, pa zopet nad Sase in nazaj v Alemanijo. V poslednjej deželi so se Franki krvavo maščevali nad vstajniki in to je blagega Karlmana nek tako pretreslo, da mu je vladarenje skoz in 'skoz zoprno postalo. Leta 747. se je torej zahvalil za vse posvetne časti ter šel v samostan za mniha. V Avstraziji ga je nekoliko časa nasledoval njegov sin Drogo, ali kmalu je tudi tega zmanjkalo in Pipinmali je bil edini gospodar nad celo frankovsko državo. Ko je Pipin zopet užugal Sase, Bavarce in Alemane, prizadeval se je na vso moč, da bi po tolikih zmešujavah in vojskah svojemu narodu ohranil mir ter zopet vredil državne razmere. Kato-liškej cerkvi je povrnil vse premoženje in vsa posestva, katera jej je njegov oče vzel, ter si je tako pridobil duhovenstvo zadruge svoje naklepe. Mislil je namreč, da ima za frankovsko državo in za katoliško cerkev dovolj zaslug in da zdaj sme zahtevati kraljevo krono. Da mu je domači velikaši ne bodo odrekli, to je dobro vedel; hotel je le še vedeti, kaj da papež k temu poreče. Poslal je torej v Bim dva duhovnika, ki sta papeža Zaharijo v njegovem imenu prašala, komu da po pravici gre kraljeva krona; ali tistemu, ki vedno doma tiči in ničesar ne dela, ali tistemu, ki se trudi in skrbi ter spolnuje vse vladarske dolžnosti? — Papež, ki je takoj sprevidel, da bi Pipin mogel katoliškej cerkvi mnogo koristiti, odgovoril je tako-le: „Meni se bolje in koristniše zdi, da kdor ima vladarsko moč, naj bode tudi kralj, a ne kdor se po krivici kralja zove.“ — Na to je Pipin sklical v Soison velik zbor duhovnih in posvetnih gospodov iz cele frankovske dežele ter jim priobčil papežev odgovor. Takoj je ves zbor z velikim navdušenjem Pipina za kralja oklical, in ko so ga po starej nemškej navadi na ščit povzdignili in med ljudstvom trikrat okol nosili, ga je papežev namestnik tudi s svetim oljem pomazilil (1. 752.). Zadnjemu merovejskemu kralju Hilderiku III., ki je bil slabega uma, postrigli so lase ter ga odpravili v neki samostan, kjer je kot mnih živel do svoje smrti. Ž njim je izmrl rod slavnega Klodvika, a frankovski prestol so zasedli krepkejši kralji, ki se po slavnem pipinovem sinu Karlu velikem zovejo Karloviči.
Krščanstvo in nove državne naprave pri Nemcih.
Od vseh nemških narodov so se Goti prvi poprijeli krščanske vere, kajti ko je 1. 325. bil v Nikeji prvi splošni cerkveni
zbor, bil je ondi tudi že gotijski škof Teofil. Njegov naslednik Ulfila je prestavil sv. pismo na gotijski jezik, ob enem pa se je bil odločil za arijevo krivoverstvo, ki se je hitro razširilo po vseh tadanjih nemških državah. Zahodni Goti, Burgundci in Longobardi so se s časom povrnili v katoliško cerkev, Vandali in vzhodni Goti paso ostali krivoverci, dokler niso izginili izmed živečih ljudstev. Edini Franki so takoj stopili v katoliško cerkev, ko so se odrekli malikovanju.. Kako je pobožna Klotilda pregovorila Klodvika, da se je dal krstiti, smo že prej povedali. V sedmem stoletji so tudi ostala nemška ljudstva po malem sprejemala krščansko vero, katero so jim pobožni misijonarji oznanovali. Alemane je spreobrnil sv. Kolumban in njegov učenec sv. Gol, kateri je 1. 690. v alpinskem podgorji vtemelil Šent-Golski samostan, ki je zarad svoje šole jako imeniten postal. Sv. Ki lij an je sveto vero oznanoval Durincem, a sv. Emeran Bavarcem, ki so ga 1. 652. ubili. Sv. Rupert je na podrtijah nekdanjega mesta Juvavije sezidal cerkev, okoli katere se je s časom povzdignilo novo mesto Salcburg.
Da-si so imenovani možje že mnogo storili, da se je krščanstvo razširilo med raznimi nemškimi plemeni, smemo vendar še le Winfried a ali Bonifacija imenovati pravega a postelj na Nemcev; kajti on je prvi na Nemškem vpeljal stalen cerkveni red, brez katerega se krščanstvo nikakor ni moglo do dobrega vkoreniniti. Winfried se je 1. 680. rodil v Wessexu na Engleškem in je že v mladih letih šel v samostan, kjer je jako pobožno živel. Ko je v svojem tridesetem letu bil za duhovna posvečen, ni imel več miru, dokler mn niso dovolili, da je šel med poganska ljudstva oznaaovat sveti evangelij. Najprej se je 1. 716. namenil k Frižanom, pri katerih pa ni nič opravil, zato ker je njihov knez Ratbod bil velik nasprotnik krščanstva in se je ravno takrat vojskoval s Karlom Martelom. Winfried je tadaj šel v Rim in odtod s papeževim dovoljenjem na Bavarsko in Durinško, kjer je bilo še mnogo malikovalcev.: Po smrti kneza Ratboda je šel zopet med Frižana, katere je tri leta učil Kristusovo vero, potem pa se napotil k Hesom. Ti so se bili v velikem številu zbrali okoli košatega hrasta, ki je bil posvečen bogu Donarju, in so ravno hoteli darovati svojemu maliku. Kar stopi Winfried pogumno in odločno med nje in jim začne navdušeno ozna-novati pravega živega Boga. Ljudstvo je kar strmelo in gledalo, kdaj da bode iz svetega hrasta treščilo v predrznega moža. Winfried se jim posmehuje in pravi, da zastonj čakajo boga,
M ga ni ne v hrastu, ne nikjer drugod. V tem vzame sekira in jame mahati pod drevo, ki je kmalu z velikim ropotom padlo na tla in se razpočilo na štiri kose. Zdaj so Hesi sprevideli svojo zmoto ter se dali krstici, Winfried pa je iz posekanega lesa sezidal kapelico na čast sv. Petru. Hitro se je krščanstvo širilo po celej deželi, v katerej je nevtrujeni apostel kmalu vtemelil večo cerkev s samostanom. Ko je na to 1. 723. potoval zopet v Kirn, da najvišemu cerkvenemu glavarju poroča o svojem delovanji, mu je papež Gregor IL dal častno ime Bonifacij. V Rimu je Windfried s prisego obljubil, da bode vedno zvest in pokoren nasledniku sv. Petra, potem pa se takoj zopet vrnil na Nemško ter se podal na dvor Karla Martela, kateremu ga je bil papež priporočil. Že zdaj je med pokrščenimi ljudstvi vtemelil mnogo cerkev in samostanov in je povsod namestil pobožne in vnete duhovnike, ki so imeli svete Kristusove nauke ohraniti in vtrditi v srcih vernih spreobrnjencev. Ko se je v tretjič vrnil iz Rima, je s papeževim dovoljenjem vtemelil osem škofij in je vse podredil mogučkenm nadškofu, ki se je v vsem ravnal po navedbah rimskega papeža. Za tolike zasluge, ki si jih je sv. Bonifacij pridobil za katoliško cerkev, ga je papež 1. 748. imenoval nadškofa in prvega svojega namestnika na Nemškem. Ali sv. Bonifaciju se ni dalo mirno živeti v Moguču, ampak sveta navdušenost ga je gnala ven v gozde med nejeverne malikovalce. Leta 754. izročil je nadškofijsko čast vrednemu svojemu učencu Lulu ter šel z mnogimi duhovniki zopet medPrižane oznanovat krščansko vero. Ali to pot ga je cela druhal trdovratnih poganov napadla ter ubila njega in dva in petdeset njegovih tovaršev. S svetim evangelijem v roki je sveti mož dal življenje za svojega odrešenika. Mučeniška smrt bila mu je najljubše iu najdraže darilo, ki si ga je za vzvišeno svoje delovanje mogel želeti.
Kakor so se Nemci odrekli starej malikovalskej veri ter postali kristjani, tako se je pri njih tudi v državnem življenji marsikaj spremenilo in starodavne naprave so čemdalje bolj ginile. Že to, kar smo do zdaj od nemške zgodovine povedali, nas uči, da Nemci niso bili več razdrobljeni na brezštevila malih in samostalnik plemen, ampak da so se po malem združili v veče narodne zaveze, iz katerih so s časom povstale močne države. Grofi so zdaj bili namestniki kraljev, ki so bili najviši deželni glavarji. Nekatere pokrajine so sicer imele svoje posebne vojvode, ali ti so se tudi morali pokoriti vrhovnej kralj evej oblasti; naj veče spremembe
y domačem in državnem življenji pa so nastale, ko so se Nemci naselili po deželah nekdanjega rimskega cesarstva. Zmagovalci so v teh krajih starim prebivalcem vzeli mnogo sveta ter si ga med seboj podelili. Vsak prost vojščak je dobil svoje zemljišče, ali plemenitniki so dobili veče kosove, kralji pa največe. Tako zemljišče se je zvalo alodij, a posestnik je smel ž njim storiti, kar je hotel, kajti bila je njegova lastnina. Kralji so pri tem navadno dobili toliko sveta, da ga niso mogli in ga niti niso trebali vsega za se obdelovati. Dali so torej nekoliko graščin v najem plemenitnikom, ki so zato morali iti na vojsko, kadarkoli bi kralj ukazal, ali pa so mu obljubili, da mu bodo kake druge državne ali dvorske službe opravljali. Tako posojeno zemljišče se je zvalo feud, najemnik pa je bil kraljev vasal. Cem veče število vasalov je kialj imel, tem veča je bila njegova moč. Ker so vasali pri kralju imeli veliko veljavo, so tudi drugi plemenitniki želeli postati kraljevi vasali. Da bi to tem preje dosegli, podarili so svoje lastno posestvo ali svoj alodij kralju, ki jim ga je zopet povrnil kot feud. S časom so alodijalni posestniki čem dalje bolj ginili in bili so sami vasali. Kralj je izposojeno zemljišče sicer smel najemniku vzeti, kadar ga je bila volja; ali navadno so vasali svoj feud obdržali do smrti, in kmalu so si gá izprosili za vse svoje moške naslednike. To pravico so najprej dobili tisti plemenitniki, ki so svoje alodije podarili kralju ter so dobrovoljno postali njegovi vasali. Bilo pa je tudi mnogo plemenitnikov, ki niso mogli velikega svojega posestva sami obdelovati. Taki plemenitniki so dali nekoliko svojih zemljišč v najem kmetom, ki so jim zato tudi morali kake službe opravljati. Ker je plemeuitnik tacega kmeta, ki je bil njegov vasal, branil proti vsakemu sovražniku, jeli so manji posestniki svoja polja dobrovoljno prepuščati kakemu bližnjemu graščaku proti temu, da mu jih je zopet dal v najem za kako malo službo. Tako so po malem vsi kmetje postali odvisni od plemenitnib graščakov, le-ti pa od kralja, a svobodni posestniki so do dobrega izginili. To odvisnost nižib od višib zovemo fevdalizem, na katerem so se osnovale vse državne naprave v srednjem veku.
Stari Nemci niso imeli pisanih postav, ampak kakor vse drugo, so se tudi pravne navade predavale od ust do ust in se tako obranile med ljudstvom. To ni bilo tčžavno, dokler so Nemci bili razdeljeni na mala plemena, ki se niso skoraj nič pečala s tujimi ljudmi ali z bližnjimi svojimi sosedi. Ko so se bili pa naselili med omikanimi Rimljani in so vtemelili velike
države, je tudi v tem marsikaj drugače postalo. Stare postave so se morale popraviti in dopolniti z novimi, in tako vrav-nane so se zapisale v posebne zakonike. Toda tudi popravljeni zakoniki so, kakor stare postave, le določevale kazni in krvino, ki so jih tatovi, morilci in drugi hudodelniki morali plačati poškodovancem. Male prestopke sodili so srenjski predstojniki ali župani, veče pa grofi v pričujočnosti porotnikov, ki so morali odločiti, ali je obtoženec kriv ali ne. Kakor je tožnik svojo tožbo mogel dokazati, tako je tudi obtoženec smel svojo nedolžnost opravičiti s pričami, spričevali, prisego in božjo sodbo. Za pričo je smel biti le svoboden človek; pismenih spričeval pa je v tadanjih časih le malo bilo. Oe je kdo kako stvar hotel s prisego dokazati, pripeljal je seboj na sodišče nekoliko svobodnih mož, ki so ž njim na isto stvar prisegli. Take može so zvali p r i s e ž n e priče.
Božje sodbe, s katerimi so se navadno le nesvobodni ljudje opravičevali, so bile različne. Tu bomo le nekoliko primerjev naveli. Obtoženec je trdil, da je nedolžen, a ni mogel svoje nedolžnosti dokazati. Sodnik je tadaj vrgel prsten ali kak kamenček v kotel vrele vode, a obtoženec ga je moral z golo roko ven vzeti. Ce mu je roka nepoškodovana ostala, bil je nedolžen; če se je pa spekel, bil je obsojen. Drugi je moral golo roko nekoliko časa nad ognjem držati. Če 'si roke ni poškodoval, bil je nedolžen; če si jo je spekel, bil je kriv. Nekaterega so obsodili, da je moral razbeljeno železo v roki držati, ali z boso nogo na-nj stopiti. Kdor se ni ranil, bil je nedolžnega spoznan. S um ne žene polagali so na vage, in če so bile prelahke, obsodili so jih kot copernice. Y časih pa sta tožnik in obtoženec morala med mašo stegniti roki tako, da je celo telo imelo podobo križa. Komur je roka jela prej omahovati, zgubil je pravdo. Najnavadniša božja sodba za svobodne može pa je bil dvoboj. Nasprotnika sta se morala pred sodnijo z mečem boriti; kdor je zmagal, bil je za nedolžnega, drugi za krivega spoznan.
Dandanes je vsakemu jasno, da take sodbe niso bile pravične, in res je mnogo ljudi bilo po nedolžnem obsojenih. Prav nespodobno pa je bilo, da so Nemci take sodbe, ki so se iz poganskih časov ohranile, v krščanskej dobi zvali božje sodbe.
7.	Od Karla velikega do križarskih vojsk.
Za frankovsko državo začela se je nova doba, ko je 1. 752. krepki pipinov rod s papeževim dovoljenjem zasedel
kraljevi prestol. Pipinov sia Karel veliki jo je tako povzdignil, da je po celej Evropi ni bilo veče, ne mogočniše države. Posebno veljavo dajala jej je zveza z Italijo, ki je bila središče rimsko-krščanske omike. Ta blagodejna zveza se je še bolje vtrdila, ko je papež Karla velikega ovenčal za rimskega cesarja in ga tako povzdignil nad vse ostale vladarje zahodne Evrope. Zato pa so rimski cesarji vedno branili katoliško cerkev zoper vse njene domače in tuje sovražnike ter so tako ohranili versko edinost v zahodnej in srednej. Evropi. Ko se je pozneje (1. 843.) frankovska država razdelila na Francosko in Nemško, je poslednja ravno zato ostala imenitniša, ker so njeni vladarji ob enem bili tudi talijanski kralji in rimski cesarji.
Karloviči (752—911.).
Kavno takrat, ko je Pipin mali (752.—768.) zasedel kraljevi prestol, je longobardski kralj Aistulf hotel celo Italijo spraviti pod svojo oblast. Že je osvojil primorje od Kavene do Ankone in jel se je groziti Kirnu. Papež Štefan II. je tadaj bizantinskega cesarja, ki je Rim štel k svojej državi, prosil pomoči; ali zastonj. Zdaj je sredi zime odpotoval na Francosko, kjer so ga na svetih treh kraljev dan (1. 754.) z veliko slovesnostjo sprejeli. Sam kralj je pred najvišim cerkvenim glavarjem ponižno na kolena padel ter ga prosil blagoslova, potem pa ga je peljal v Šent Denis pri Parizu. Tu je Štefan
II.	Pipina in njegova dva sina Karla in Karlmana pomazilil in venčal za kralja ter jih imenoval patricije ali varhe rimske cerkve, ob enem pa se je frankovskim plemenitnikom zagrozil, da se v prihodnje nikdar ne smejo izneveriti pipinovemu rodu. Po teh svečanostih je Pipin sklical državni zbor, ki je v pričo papeža sklenil vojno v Italijo. Longobardski kralj Aistulf se ni nadjal, da bodo Franki prišli črez Alpe, in se niti ni dovolj pripravil na vojsko. Kakor hitro je torej Pipin prišel v Italijo, se je Aistulf ž njim pomiril in mu obljubil, da ne bode več nadlegoval Kima ter da bo vse povrnil, kar je do tadaj osvojil. Toda komaj da se je frankovski kralj vrnil črez gore proti domu, udarili so Longobardi z vso silo zopet na rimsko mesto, katero so mislili še pred pipinovim prihodom vzeti. Ali motili so se. Rimljani so se tri mesce hrabro branili, med tem pa je frankovska vojska že zopet bila v go-renjej Italiji ter je obsedla glavno longobardsko mesto Pavijo. Zdaj je Aistulf v drugič sklenil mir s Pipinom (l. 756.), kateremu je moral prepustiti rimsko okolico in vse primorje od reke Pada do Ankone. Yes ta svet, ki so ga .Longobardi
morali povrniti, je Pipin podaril rimskemu papežu ter je tako položil temelj posvetnej papeževej oblasti.
Pred smrtjo je Pipin frankovsko državo razdelil med svoja dva sina tako, da je Karel dobil severne, Karlman pa južne kraje; ko je pa Karlman tudi kmalu potem umrl, je njegov starejši brat Karel nasledil celo državo.
Karel veliki (od 1. 768.—814.) spada med najime-nitniše može, kar jib zgodovina pomni, in v celem srednjem veku ga ni bilo ne mogočnišega, ne slavnišega vladarja. Dokler je živel, ravnala se je po njem skoraj cela Evropa; a ko je umrl, bil je izgled vsem svojim naslednikom, ki si niso dru-zega želeli, nego da bi njemu podobni postali. Ljudske pravljice ohranile so ga v lepem spominu ter ga slavijo kot krščanskega junaka, pred katerim so se tresli pogani in mu-hamedovci. Poznejši nemški kralji so se le zato v Ahema kronali, ker je Karel veliki ondi najrajši bival in si v ta-mošnjej cerkvi izbral svoj grob; Slavjani pa še dandanes vsa-cemu kralju dajejo njegovo ime, kajti beseda „kralj“ je postala iz lastnega imena „Karel“. Najbolj ga odlikuje katoliška cerkev, ki ga svetnikom prišteva.
Karel je bil velike in ponosne postave ter se je vedno tako častitljivo obnašal, da je človek v njem takoj kralja spoznal. Njegove bistre oči so se ljubezujivo svetile, če je bil dobre volje; a grozno so se bliskale, kadar je bil jezen in nejevoljen. Svoje otroke je ostro izrejal ter jim preskrbel naj-boljega učitelja tadanjega časa, učenega Alku in a, ki ga je iz Eogleškega poklical na svoj dvor. Med tem ko so njegove hčere doma pri materi predle in druga dela opravljale, so sinovi morali ž njim hoditi na lov in na vojsko. Sploh je Karel jako trezno živel in le ob posebnih nenavadnih priložnostih je oblekal svečano kraljevo opravo ter dal napraviti veliko gostijo. Da-si mogočen in slaven ter obložen s premnogimi državnimi opravili, je vendar vsaki čas našel prilike, daje mogel biti sam s svojimi otroci, katere je neizmerno ljubil.
Svojej materi za ljubo je Karel veliki s prvega vzel hčer longobardskega kralja Deziderija za ženo; ali kmalu se je s papeževim dovoljenjem zopet ločil od nje ter jo poslal nje-vemu očetu nazaj. Takrat je k Jongobardskemu kralju pribežala tudi karlmanova vdova, ki je Deziderija prosila, naj bi se usmilil njenih sinov, katerim je Karel veliki vzel očetovo kraljestvo. Deziderij sicer ni mogel mogočnemu Karlu napovedati vojske; zato paje silil papeža Hadrijana L, naj on mlada Karlmanova sinova okliče za frankovske kralje. Ker se
mu Hadrijan nikakor ni hotel vdati, je longobardska vojska pridrla v papeževo deželo in vzela mesto za mestom ter se bližala samemu Rimu. Na hadrijanovo prošnjo se je Karel veliki, kot najviši varh katoliške cerkve, takoj z dvema vojskama na pot napravil (1. 773.). Eno je sam peljal črez visok Cenis, druga pa je šla pod njegovim stricem Bernardom črez goro, ki se po njem zove „veliki sv. Bernard“. Predno so se nasprotniki nadjali, vsuli so se Franki po gorenjej Italiji, katero so kmalu imeli v svojej oblasti. Deziderij se je tadaj z glavno vojsko zaprl v močno vtrjeno Pavijo, njegov sin Adelhis pa je z drugo branil Verono. Med tem ko je frankovska vojska obsedala te dve mesti, je Karel veliki odpotoval v Rim na grob sv. Petra in sv. Pavla. Takošnega pobožnega in imenitnega romarja je Hadrijan bil neizmerno vesel, in počastil ga je, kolikor je mogel; Karel pa je pri tej priložnosti rimskemu papežu za vse prihodnje čase iz novega potrdil zemlje, ki mu jih je daroval njegov oče Pipin, a dodal je še vojvodino spoleiansko. Kmalu na to ste se podali Pavija in Verona. Adelhis je ušel v Carigrad, Deziderija paje Karel, ki seje zdaj tudi zval kralja longo bardskega, odpeljal seboj ter ga zaprl v neki samostan (1. 774.). Že črez dve leti so se Longobardi nameravali zoper novega svojega gospodarja vzdignili ter mladega Adelhisa posaditi na kraljevi prestol. Toda papež je še o pravem času celo zaroto razodel Karlu, ki je takoj z mečno vojsko prišel črez gore ter se ostro maščeval nad vporniki (1. 776.). Mnogo veljavnih longobardskih plemenitnikov je preselil na Frankovsko, njihove graščine pa je dal zanesljivim frankovskim grofom, ki so v raznoterih pokrajinah gorenje Italije namestovali kralja ter ostro vladali nad longobardskim ljudstvom.
Z nobenim narodom se Karel veliki ni toliko vojskoval, kolikor s Sasi, ki so na vso moč branili svojo pogansko vero in narodno svobodo. Sasi so takrat stanovali po celej se-vernej Nemčiji od gore Harca do severnega morja, in od Labe skoraj noter do Rajne. Bili so edino nemško ljudstvo, ki je še ohranilo stare germanske navade, in ker so mislili, da bi s krščansko vero morali sprejeti tudi trdi frankovski jarem, so se trdovratno vstavljali pobožnim misijonarjem. Radi so tudi hodili črez mejo ropat in večkrat so jih prejšnji frankovski kralji zarad tega z vojsko napadali, ali nobeden jih ni mogel do dobrega užugati. Ko je Karel veliki zasedel kraljevi prostol, bila mu je torej prva skrb, kako da bi Sase spravil pod svojo oblast ter jih kaznoval zato, ker so pobili
toliko krščanskih duhovnikov in razdjali toliko cerksv. Že leta 772. je državni shod na polji pri Wormsu sklenil vojsko, katero je Karel kar takoj peljal črez mejo, kamor ga je sprem-ljevalo veliko število duhovnikov. Yzel je nasprotnikom trdnjavo Ereshurg, razdjal narodno svetišče Irmensul ter zmagovalno stopai dalje v notranjo Saško do reke Vezere. Sasi se mu nikjer niso dolgo vstavljali, ampak kamor je prišel, povsodi so mu obljubili pokorščino ter mu dali po nekoliko mož, ki so bili porok za njihovo zvestobo. Ob Vezeri se je Karel obrnil ter šel nazaj proti domu, kjer se je črez zimo pripravljal na pot v Italijo. Ali s tem še ni bilo konec sa-skim vojskam, ki so se zdaj še le začele ter se vedno z večo silo in grozovitnostjo ponavljale, dokler ni krepko in svobodoljubno ljudstvo izkrvavelo in iznemoglo (1. 804.). Kakor hitro so Sasi zvedeli, da se Karel veliki na kakej drugej strani vojskuje, takoj zo pomorili krščanske duhovnike, razdjali nove frankovske trdnjave ter prihrumeli črez Rajno ropat in požigat. Karel je sicer kmalu prišel nad nje, ali Sasi so si izvolili hrabrega in skušanega vojvoda Yidukmda in se niso več z lepo podali. Kadarkoli pa so bili premagani, vselej so se z novega pokorili, izročili mnogo plemenitnih mož v zastavo in nekateri so se celo dali krstiti; ali Vidukind je vsakikrat zbežal iz dežele ter čakal, kdaj bo mogel svoje rojake zopet vzdigniti zoper frankovske tlačitelje. Na petej vojni je Karel (1. 780.) premagal vse saske rodove noter do Labe, in že je mislil, da jih je do dobrega ukrotil. Šel je torej črez Labo, da bi tudi ondotne Slavjane spravil pod svojo oblast; ali v tem se je Vidukind povrnil ter hitro nabral veliko vojsko, s ktero je hotel konečno zatreti tujo silo. Sasi so se to pot na Suntelskej gori tako hrabro bojevali, da je nasprotna vojska skoraj vsa na bojišči poginila. Karel veliki je na to prišel sam z novo veliko vojsko in je vpornike popolnem premagal. Vidukind je zopet zbežal na Dansko, frankovski kralj pa se je v svojej jezi tako spozabil, da je v enem dnevu dal štiri tisuče pet sto vjetih Sasov pomoriti. Grozovitno klanje je opešani narod tako razkačilo, da je še enkrat napel vse svoje moči ter se tri cela leta (od 783.—785.) obupno branil po svojih gozdih. Ko so se pa Sasi naposled zopet upali na odprto polje, so jih Franki do dobrega užugali. Isti Vidu-kind, ki je bil takoj doma, kadar so se njegovi rojaki vzdignili, je zdaj sprevidel, da treba vstaviti nepotrebno prelivanje krvi ter se podati premogočnemu nasprotniku. Jel se je torej z zmagovalnim kraljem pogajati, leta 785. pa se mu je z drugim
•
saskim knezom Alboinom poklonil ter dal krstiti. Zdaj so Sasi celih osem let bili mirni ter se poprijeli krščanske vere, katero so oznanovali duhovniki osmih škofij, ki jih je Karel v osvojenej deželi vtemelil. Vse bi bili Sasi pretrpeli, le tega se niso mogli privaditi, da so se morali vsako leto iti vojskovat v daljne, tuje kraje. Leta 793. so se tadaj še enkrat vprli, ali brez vspeha. Bili so premagani, a Karel veliki je deset tisuč saskih rodovin preselil v zahodno Nemčijo, na Saško pa je poslal veliko število njemu zvestih vasalov, ki so vsak najmanjši vpor takoj s početka zadušili. Ko je bilo konec dolgoletnim saskim vojskam (1. 804.), bili so vsi Nemci združeni pod vlado frankovskih kraljev.
Nemiri in vedni vpori na Saškem niso Karla velikega odvračali od vojsk z drugimi sovražniki. Že prej smo povedali, kako je dvakrat šel v Italijo zoper Longobarde. Kmalu potem peljal je (1. 778.) vojsko črez pirinejske gore nad š panjske Arabe. Ko je Karel po starej navadi mesca maja 1. 777. sklical velik tabor na polji pri Paderbornu, prišel ga je neki arabski knez prosit pomoči zoper emira Abderamana, ki ga je spodil iz Saragose. Vladohlepnega kralja je jako mikalo iti na Španjsko, kjer bi ob enem mogel tudi ondotnim kristjanom pomagati zoper muhamedovce, in takoj prihodnje spomladi (1. 778 ) je šel na pot. Ker zarad ozkih sotesk v pi-rinejskih gorah ni mogla vsa vojska skupaj ostati, šel je en oddelek črez Septimanijo, drugi del pa je Karel veliki sam peljal skozi Akvitanijo na poti proti "Pampeluni, katero je z naskokom vzel. Ko ste se bile obe vojski združili, je Karel premagal arabsko vojsko, osvojil vso zemljo do reke Ebrona ter je Saragoso povrnil prejšnjemu knezu, ki je priznal frankovske kralje za svoje vrhovne gospodarje. Zmagovalni Karel hotel je tudi črez Ebron iti, ali v tem mu je došlo poročilo, da so se Sasi iz novega vzdignili in moral se je vrniti. Med potjo je podrl obzidje pampelunskega mesta, da se ne bi nasprotniki mogli v njem vtrditi; ali to je tamošnje prebivalce tako razjezilo, da so se poskrili v bližnjej soteski ter z vso silo udarili na vrnejoče se Franke ter jih veliko število poubili. Arabi so veči del izgubljenih krajev zopet nazaj dobili, le tako zvana španjska mejna gr of ovina je ostala Frankom, potem ko je 1. 800. karlov sin Ludvik z novo vojsko prišel črez Pirineje.
Vzrok novej vojni so bile bavarske razmere. Bavarci so že črez dve sto let po imenu priznavali vrhovno oblast frankovskih kraljev, ali obdržali so popolno državno samostal-
•
nost ter svoje posebne vojvode iz roda Agilolfingov. Tolika državna svoboda ni bila Karlu nikakor po volji, zlasti ne v deželi, ki je vezala Talijansko in Nemško, kajti mogla bi frankovskim kraljem velikih sitnosti prizadjati ob času kakega talijanskega vpora. Vkljub starim njihovim pravicam je torej Karel Bavarce silil, da so mu vsako leto morali dajati vojščakov, kakor drugi Nemci ter jim je po malem tudi druga bremena nalagal. Takošno ravnanje je vojvodi Tasilu II. obudilo željo, da bi pretrgal vsako zavezo s frankovsko državo ter postal popolnoma neodvisen vladar. Na to ga je še posebno nagovarjala njegova ohola soproga. Tasilo tadaj ni hotel Karlu več spolno vati vasalskih dolžnosti ter se je skrivaj jel dogovarjati z divjimi Avari, da bi mu pomagali. Toda še predno se je bil bavarski vojvoda dovolj pripravil, prišel je Karel veliki L 787. od treh strani ob enem z močnimi vojskami nad njega. Tasilo se tolikej sili ni mogel vpreti ter se je podal mogočnemu kralju, kateremu je prisegel pokorščino in mu izročil lastnega sina v zastavo. Karel je spokorjenemu vojvodi velikodušno pustil Bavarsko in se vrnil proti domu. Ali komaj da so frankovske vojske odšle, jel se je Tasilo zopet pogajati z Avari; pa zastonj. Sami Bavarci so njegove naklepe ovadili kralju, ki je nezvestega vojvodo pozval k sebi v Ingelheim, kamor je bil ravno sklical državni zbor (1. 788.). Frankovski plemenitniki so Tasila na smrt obsodili, ali Karel ga je pomiloval ter poslal v nek samostan, kjer je kot umih živel do svoje smrti. Bavarska je izgubila vse svoje posebne pravice ter bila razdrobljena na mnogo malih grofovin, katere so opravljali zvesti kraljevi namestniki.
Istega leta 788. so se tudi Slovenci, ki zo zadnji čas bili bavarski zavezniki, morali podati pod frankovsko vrhovno oblast. S prvega jim je določil dva nadzornika, ki sta imela paziti, da se ne bi Slovenci skušali vpreti novim gospodarjem. Kraljevi namestnik na Bavarskem je nadgledoval slovenske kraje, ki leže Dravi na severno stran ; Slovenci, ki so bivali od Drave do jadranskega morja, pa so spadali pod furlanskega mejnega grofa. Poslednji je moral tudi nadzorovati sosedneHrvate, o katerih se ne ve na tanjko, kdaj in kako so prišli pod frankovsko oblast. Brž ko ne so se Hrvati gami dali v varstvo mogočnih Frankov ter jim zato plačevali tisti davek, ki so ga prej pošiljali bizantinskim cesarjem. Le-ti so jako oslabeli in niso več mogli dajati pomoči svojim zaveznikom in naposled je cesar Nikefor sam (1. 810.) v posebnem pismu Karlu velikemu prepustil vrhovno
olblast nad Hrvati. Več o tem bomo povedali v zgodovini Slovencev in Hrvatov.
Kmalu potem, ko so Bavarci izgubili svojo državno svobodo, prihrumeli so divji Avari črez mejo pomagat Tasüu zoper Franke. Ali prišli so prepozno. Bavarska je že bila v oblasti Karla velikega, ki je zdaj sklenil, da bode do dobrega zatrl avarsko ljudstvo, katero je črez dve sto let iz sedanje Ogerske hodilo v sosednje dežele ropat in pustošit. Dve leti se je pripravljal ter nabral tri vojske, ki so leta 791. imele vse ob enem vdariti na divje nasprotnike. Karel sam- je z glavno vojsko šel iz Bavarske ob Donavi dol do reke Aniže, kjer se je prvikrat vtaboril; njegov Sin Pipin je iz Italije pripeljal drugo vojsko, s katero je nasprotnike prijel v dolenjej Panoniji; tretja pa je iz Saške šla črez Češko ter se združila z Moravci zoper skupnega sovražnika. Yse tri vojske so bile srečne. Karel je zmagovalno podil Avare od Aniže do reke Rabe ter jim vzel vse trdnjave in ograde, v katerih je našel mnogo nakupičenega plena. Od Raba se je Karel veliki vrni! nazaj v Regensburg, vojskovanje zoper Avare pa je odslej prepustil drugim poveljnikom, zlasti svojemu sinu Pipinu, ki je po malem osvojil vso avarsko zemljo na desnem bregu Donave. Med Avari je tadaj nastal velik domač razpor, v katerem je poginil isti njihov najviši vojvoda ali Kagan. To je nasprotnikom jako olajšalo vojskovanje in Pipin je 1. 796. celó predrl črez Donavo, ter Avarom vzel njihovo največo ogrado.. Franki so v tej vojski nagrabili toliko bogatega plena, kakor še nikdar poprej. Avarski knez Tudim se je tadaj dal krstiti in je frankovskim kraljem pokorščino obljubil. Ko se je pa 1. 798. zopet vprl, ga je Pipin iz novega premagal ter vso zemljo med Dravo in Donavo spravil pod frankovsko oblast. Avari onkraj Donave so obdržali sicer tuli vprihodnje svoje domače kneze, ali morali so sprejeti krščansko vero ter plačevati davek. Slavjanski rodovi, ki so prej bili Avarom pokorni, so si zlaj smeli zopet voliti svoje župane, toda morali so priznati vrhovno oblast frankovskih vladarjev. Karel veliki je po opustošenih krajih- naselil bavarskih Nemcev, pa tudi Slavjanov iz sosednje Moravske, ter je med Anižo in Rabo vtemelii mejno grofov in o Avstrijsko, ki je imela frankovsko državo braniti proti vzhodnim narodom.
Da-si je slava, ki si jo je Karel veliki pridobil s tolikimi zmagovalnimi vojskami, bila neizmerna, vendar ga ves čas
njegovega vladanja ni tilo imenitnišega dneva, nego je til tožič leta 800. Ta dan je Karel veliki postal rimski cesar, a to odlikovanje je odslej v celem srednjem veku frankovske kralje povzdigovalo nad ostale vladarje zahodne Evrope. Nekateri mislijo, da je Karel že dalj časa na tihem hrepenel po tej časti, ali da se je nameraval sam oklicati za cesarja; drugi pa trde, da on tega nikdar niti mislil ni, in da ga je papež čisto iznenadil. To pa se je tako zgodilo. Ko je Leon
III.	postal rimski papež, se je zoper njega vzdignila mogočna stranka, ki je hotela ponoviti staro rimsko republiko. Pri nekej procesiji so vporniki očitno planili nad njega ter ga sred ceste tako razmesarili, da je’«tilo misliti, papež ne bode nikdar več gledal telega dne, niti ne tode več mogel govoriti. Ali Leon III. jel je okrevati in kmalu so mu ozdravele oči in tudi jezik se mu je zacelil. Tu je z mnogimi duhovniki šel na Nemško prosit frankovskega kralja pomoči. Karel veliki, ki je ravno bil na tatorji pri Paderbornu, je naslednika sv. Petra spodobno sprejel ter mu dal seboj mnogo veljavnih duhovnih in posvetnih gospodov, ki so ga zopet peljali v Rim. Nasprotniki so sicer nekoliko potihnili, zlasti bo so kraljevi poslanci nekoliko najpredrzniših vodjev polovili na Frankovsko v zapor. Konec leta 799. pa je isti Karel veliki z mnogimi spremljevalci prišel v Rim ter je v svečanem zboru Leona III. spoznal nedolžnega vseh tistih hudobij, ki so mu jih nasprotniki očitali. Na to je črez božične praznike ostal v Rimu. Na sveti dan je s prelepim škrlatim plaščem ogrnjen prišel v cerkev ter pobožno molil pred oltarjem, pri katerem je sam papež pel slovesno sveto mašo. Po dokončauej službi božjej pa se je Leon III. obrnil proti klečečemu kralju, mu dene dragoceno krono na glavo ter ga okliče za rimskega cesarja. Ljudstvo, katerega je bilo vse natlačeno v prostornej cerkvi, je z velikim navdušenjem odobravalo papeževo djanje ter prosilo Boga, naj dolgo poživi novega rimskega cesarja; imeniten trenutek pa je še posebno poveličalo slovesno petje in godba, ki je donela na čast mogočnemu varhu katoliške cerkve.
S tem odlikovanjem papež Karlu velikemu ni podelil oblasti nad deželami nekdanjega zahodno - rimskega cesarstva, ampak hotel ga je le povzdigniti nad ostale vladarje zahodne Evrope. Za rimskega cesarja pa ga je imenoval zato, da bi ga krščanski narodi ravno tako spoštovali kot svojega naj-višega posvetnega vladarja, kakor je narodom starega veka
rimski cesar Ml najmogočniši oblastnik na zemlji. Najviši krščanski vladar in varh katoliške cerkve pa se je s tem večo pravico smel imenovati rimskega cesarja, ker je Rim tadaj ravno tako bil središče katoliške cerkve, kakor je nekdaj bil središče svetovne omike. Rimski papež in rimski cesar sta odslej bila naj viša krščanska glavarja na zemlji; prvi je imel največo duševno, drugi največo posvetno oblast. Cesar je postal le tisti, kogar je papež v Rimu kronal; zato pa je tudi cesar imel pravico potrditi volitev vsacega novega papeža. Cesar in papež sta imela vedno složno ravnati ter drug druzega podpirati.
Potem ko je Karel veliki, prišedši zopet domu, do dobrega premagal Sase, se je na svoje stare dni vojskoval z Danci in Slavjani. Danci so že prej večkrat pomagali vpornim Sasom, zdaj pa so sami pridrli črez mejo ter nadlegovali prebivalce frankovske države. Karel veliki je tadaj poslal proti njim svojega sina Karla, ki je Dance prisilil, da so frankovskej državi odstopili vso zemljo, ki leži reki Eideri na južno stran <1. 811.).
Med polabskimi S la v j an i ni bilo nikdar prave sloge in to je tujcem olajšalo zmago. Namesti da bi se rastočej frankovskej sili nasproti združili v krepko državno zavezo, napadalo je jedno pleme drugo in med tem ko so Lutici in Srbi pošiljali pomoči svobodoljubnim Sasom, so se Bodrici združili s Franki. Isti Bodrici so potem Franke prosili pomoči zoper lastne rojake in k-onečno so polabski Slavjani morali priznati vrhovno oblast Karla velikega ter mu plačevati letni davek.
Leta 805. hotel je Karel veliki tudi Cehe spraviti pod svojo oblast. Tri frankovske vojske so na treh straneh ob enem vpadle v Češko, katero so sicer oplenili, ali narod se je po gorah in vtrjenih gradovih tako hrabro branil, da mu nasprotniki niso mogli do živega. Še manj,e so Franki opravili leta 806. in pustili so Čehom popolno državno samostalnost proti temu, da so jim obljubili vsako leto plačevati pet sto mark srebra in sto in dvajset volov. Ravno tako so si tudi Moravci z malim davkom odkupili domačo svobodo.
Po tolikih zmagah je Karel veliki bil gospodar velikanske države, ki se je razprostirala od severnega do jadranskega in sredozemnega morja, pa cd reke Ebrona noter do Labe in Donave; a tudi onkraj te meje je bilo narodov, ki so mu davek plačevali. Takošna država mogla je le toliko časa obstati, dokler je imela modrega gospodarja, ki je z velikim svojim umom in neomejeno močjo znal mnogotere različne kosove vkup držati. Da bi lože ohranil domači mir in red, je Karel veliki svojo državo razdelil na mnogo manjih grofov in Občna zgodovina. III.	6
ter za vsako imenoval po enega grofa, ki je v svojej grofovim bil kraljev namestnik, sodnik in vojaški poveljnik. Da grof ne bi nikomur krivo sodil ali sicer zoper postavo ravnal, sta vsako leto po dva cesarska poverjenika, en duhovnik in en posvetnjak obhodila razne grofovine ter nazorovala grofe' in druge državne uradnike. Na te cesarske poslance se je vsakdo smel pritožiti zoper svojega grofa. Veče od navadnih grofovin so bile mejne grofovine, katere je Karel veliki vtemelil za brambo državne meje zoper tuje nasprotnike. Mejni grof je brez posebnega kraljevega dovoljenja, kadarkoli se mu je potrebno zdelo, smel može svoje grofovine sklicati na orožje ter udariti na sovražnika. Na vojsko so morali hoditi vsi kraljevi vazali, od svobodnih posestnikov pa tisti, ki so imeli najmanje tri orale zemljišča; toda morali so si sami omisliti orožje ter se preskrbeti s hrano na tri mesce. Duhovniki so bili oproščeni od vojaške službe, zato pa so,svoje kmete pošiljali na vojsko.
Posamezna nemška plemena so obdržala stare svoje postave, ki so tadaj bile že skoraj povsod zbrane v posebne zakonike; razen teh pa je Karel veliki izdal tudi nove na-redbe ali tako zvane kapitularije, ki so imeli veljavo po eelej državi. O tacih novih postavah, kakor tudi o druzih imenitnih stvareh se ja vsako jesen posvetoval z najveljavni-Simi duhovnimi in posvetnimi gospodi. Kar je to cesarsko s vet o v als tv o na jesen sklenilo, to je prihodnjo spomlad odobril velik državni tabor, ki -se je skliceval mesca maja, predno se je vojska začela.
Največo slavo si je Karel veliki pridobil s tem, da je za omiko svojega naroda skrbel, in ker je sprevidel, da je v tadanjih časih le krščanstvo moglo v surovem ljudstvu obuditi blazih čutov, je na vso moč podpiral katoliško cerkev. Duhovnike je oprostil od vseh posvetnih dolžnosti, da bi se tem lože posvetili edino le vzvišenemu svojemu poklicu, a z vso ostrostjo je gledal na to, da so cerkvene službe le taki možje dobili, ki so jih po svojem znanji in izglednem življenji bili vredni. Noben duhovnik ni smel orožja nositi, niti iti na vojsko ali na lov, ampak moral je na tanjko spolnovati cerkvene postave. Y posebnem pismu je Karel veliki duhovnike spodbujal, naj se pridno pečajo z znanostmi, zlasti pa z jezikoslovjem, da bodo bolje razumevali sveto pismo in druge cerkvene knjige; učeni Pavel dijakon pa je na njegovo povelje najlepše nauke iz spisov cerkvenih očetov nabral v dve knjigi, ki jih je prepisane razposlal po vseh škofijah svojega cesarstva.
Tudi je mnogo latinskih in grških knjig dal prestaviti na nemški jezik, a da hi v svojih cerkvah poveličal službo božjo, je iz Italije pozval mnogo izurjenih pevcev in orglarjev. V vsakej duhovniji je morala biti ljudska šola; pri škofijskih in samostanskih cerkvah pa je skrbni kralj vtemelil više šole, v katerih so se pobožni mladenči pripravljali za duhovenski stan. V Toursu in v Parizu ste bile najimenitniši šoli, katere je vredil učeni Alkuin. Po vseh malih iu velikih šolah so sami duhovniki po dovršenih cerkvenih opravilih podučevali brez kakega posebnega plačila, razen, če so jim premožniši starši dobrovoljno kaj podarili. Sam Karel veliki se je ves čas svojega življenja učil, in kjer je za kakega učenega moža zvedel, gotovo ga je pozval k sebi na kraljevi dvor. Najimenitniši možje, ki so mu pri tem plemenitnem delovanji pomagali, so bili Einhard, Pavel dijakon in že omenjeni Alkuin. Kako je Karel veliki ljubil tudi umetne stavbe, dokaz so nam lepe njegove palače v Ahenu in Ingelheimu, ki jih je on po svojem dal sčzidati. Posebno se odlikuje prekrasna cerkev matere božje v Ahenu. Ta slavni cesar, ki je doma tolikanj storil za krščansko in katoliško cerkev, ni pozabil niti daljnih kristjanov, ki so v jutrovej deželi mnogo trpeli pod vlado muhamedovskih gospodarjev. Pošiljal jim je miloščine, a da bi jim žalostno stanje nekoliko polajšal, se je po svojih poslancih sprijaznil z mogočnim kalifom Harun al Eašidom, ki je na to kristjanom dovolil hoditi na božjo pot na grob Kristusov v Jeruzalem in v druge svete kraje. Tako je veljava Karla velikega segala črez meje velikanske njegove države. Isti bizantinski cesar, ki je prej mislil, da ga nad njim ni večega oblastnika na zemlji, je Karla priznal za rimskega cesarja.
Eazen tega je Karel veliki tudi za povzdigo poljedeljstva, obrtnije in trgovine mnogo storil. On sam je bil jako dober gospodar in ni jih po celem cesarstvu bilo lepših in bolje obdelanih kmetij, kakor so bile njegove graščine. Že prej smo povedali, da je trezno živel ter da je najsrečniši bil doma med svojimi. Ali slavni cesar je bil tudi pobožen. Ysak dan je po dvakrat šel v cerkev molit, zjutraj in zvečer. Od leta 806. ni več sam hodil na vojsko, ampak ostal je doma, ali pa je šel ogledovat svoje graščine. Presrečno je živel nekoliko let; kar mu umre mlajši sin Pipin in kmalu za njim najstarši Karel, ki je svojemu očetu bil najljubši, pa tudi najbolj podoben. Odslej Karel veliki ni bil več dobre volje in najrajši bi se bil odpovedal svetu ter šel v samoto pripravljat se na smrt. Leta 813. je zadnjikrat sklical državni
zbor y Ahen ter je svojega najmlajšega sina Ljndevika priporočil za naslednika. Zbrano ljudstvo ja bilo do solz ginjeno, to je stari cesar jel slovo jemati in brez vgovora je Ljude-vika oklicalo za cesarja. Na to. je Karel v svečanej cesarskej ¡■opravi šel v cerkev matere božje, kjer je s svojim sinom pred altarjem pokleknil ter dolgo časa pobožno molil. Po dovršenej molitvi je pred veliko množico zbranega ljudstva z krepkim glasom Ljudevika opominjal, naj vedno ljubi Boga ter spolnuje njegove zapovedi; naj katoliško cerkev brani zoper vse njene sovražnike; naj blago ravna s svojimi sovražniki; duhovnike naj spoštuje, kakor svoje očete, a ljudstvo naj ljubi, kakor lastne otroke; samostane in reveže naj podpira, kolikor more; cerkvene in državne službe naj poveri samo zvestim in pobožnim možem; sploh pa naj nikdar nikomur krivice ne dela ter naj pri vsem svojem delovanji vedno ima Boga pred očmi. Ko je Ljudevit svečano obljubil, da bode ravnal po tem lepem nauku, je slavni oče vzel krono z altarja ter jo djal svojemu sinu na glavo. Zdaj je bila slovesna sveta maša, po katerej se je Karel, opirajoč se na sina, vrnil v kraljevi grad. Kmalu potem je stari cesar jel bolehati in se bližati svojemu koncu. Dne 27. januarja 1. 814. je zadnjikrat sprejel sveto obhajilo in takoj drugi dan je dva in sedemdeset let star umrl. Zadnje besede, ki jih je spregovoril, so bile: „Oče v tvoje roke izročam svojo dušo!“ — Njegovo truplo so pomazilili, oblekli mu cesarsko opravo, opasali meč, v roke položili sveti evangelij ter sedečega na zlatem prestolu djali v kamneni grob v cerkvi matere božje, 'M jo je sam dal sezidati in kamor je najrajši hodil opravljat ¡svojo pobožnost. Nasledil ga je njegov sin
Ljudevik pobožni (od L 814.—840.), ki je že prej 'bil kraljev namestnik v Akvitaniji. Ljudevik je bil jako učen in tako bogaboječ mož, da so ga sploh zvali „pobožnega“; ali za vladarja tobke države, kakoršna je bila Frankovska, pa le ni bil, kajti nikdar ni imel krepke in stanovitne volje ter je bil preblazega in mehkega srca. Takoj po smrti svojega ¡»očeta je razposlal nekoliko poslancev po celej državi, da bi pozvedeli krivice, ki so jih nepošteni uradniki komu prizadjali ter je na to nezveste služabnike odpustil in povrnil vsako najmanjšo škodo. S tem si je res pridobil mnogo prijateljev, ali drugi so mislili, da je zato tako dober, ker se jih boji, in postajali so čem dalje prevzetniši in nepokorniši. To je Ljudeviku še bolj grenilo vladanje, ki ga itak nikdar ni prav veselilo, in že leta 817. je na državnem zboru v Ahenu celo
državo razdelil med tri svoja sina. Najmlajšemu L j u de vik ut Je dal Bavarsko in slovenske dežele, Pipinu Akvitanijo, vse ostale-kraje in cesarsko krono pa najstarejšemu sinu Lot ar j u, katerega, so bratje morali priznati za vrhovnega svojega gospodarja.
S to naredbo je Ljudevik napravil veliko zmešnjavo in. provzročil mnogo krvavih domačih bojev. Najprej se je vzdignil talijanski kralj Berengar, sin ranjcega ljudevikovega brata Pipina, in ni hotel Lotarja priznati za vrhovnega vladarja. Kmalu pa je previdel, da bi se zastonj vpiral močnej cesarskej vojski, in podal se je. Na državnem zboru je bil. na smrt obsojen, ali Ljudevik mu je dal oči iztakniti, kar mu je tolikih bolečin prizadjalo, da je že tretji dan potem umrl. Ljudevika je zarad tega tako vest pekla, da se je očitno spokoril. Italijo je zdaj dobil cesarjev sin Lotar. Po smrti svoje prve soproge se je Ljudevik oženil z lepo in jako bistroumno Judito, hčerjo bavarskega grofa Welfa. Ta duhovita žena vedela si je pridobiti toliko veljave, da se je cesar v vsem po njenej volji ravnal. Da-si je že cela država bila razdeljena, vendar je Judita tudi za svojega novorojenega sina Karla, ki so ga pozneje zvali „plešastega“, hotela imeti kako deželo ia ni prej odjenjala, dokler ni Lotar svojemu po poli bratu prepustil Alemanje. Ali kmalu se je Lotar jel kesati ter se je s svojimi brati zarotil zoper lastnega očeta. Vpornim bratom pridružilo se je mnogo druzih plemenitnikov in že leta 830. so Ljudevika prisilili, da sa je vladi odpovedal, njegovo mogočno ženo pa so zaprli v nek samostan. Toda tudi Lotar je slabo vladal in je s svojim ponašanjem marsikoga žalil. Tu se je cesarjev najmlajši sin Ljudevik z nemškimi velikaši vzdignil in užugal svojega brata, očeta pa je zopet posadil na vladarski prestol.
Ko se je Pipin bil v kratkem iz novega vprl, mu je Ljudevik vzel Akvitanijo ter jo dal juditinemu sinu Karla plešastemu. To starejšim sinovom nikakor ni bilo po volji in takoj so se zopet vzdignili zoper očeta. Ljudevik je hitro nabral vojsko, da bi ukrotil neposlušne sinove. Y Elsasu blizu Kolmara ste se nasprotni vojski vtaborili druga, proti drugej. Predno se je imela bitva začeti, pošljejo sinovi, veljavnega, moža k očetu, s katerim so se na videz hoteli z lepo pomiriti. Med tem ko se je poslanec pogajal z Ljude-vikom, pa so nehvaležni sinovi za dobro plačilo skoraj vso njegovo vojsko privabili na svojo stran in zatorej se tisto polje od takrat zove „lažnjivo polje.“ — Le prav malo število vojščakov je Ljudeviku zvestih ostalo. Ko so ga le-ti prašali,
kaj da jim je storiti, jim je mnogo skušeni cesar odgovoril: „Idite tudi vi k mojim sinovom, kajti nečem, da bi kdo za-rad mene poginil.“ — Nesrečni oče si ni vedel drugače pomagati, nego da se je sam podal k sinovom, ki so se veselili lahke zmage. Najbolj je razsajal prevzetni Lotar, ki je zdaj sam sebi cesarsko krono na glavo djal, očeta pa kakor kakega prostega vjetnika peljal v Soisson ter ga zaprl v samostan sv. Medarda. Pa hudobni sin s tem še ni bil zadovoljen. Da bi c četa še bolj osramotil, napisal je celo vrsto izmišljenih hudobij, katerih se je cesar Ljndevik moral v cerkvi pred veliko množico zbranega ljudstva na glas izpovedati. Zdaj so mu pred oltarjem slekli cesarsko opravo, ga oblekli v dolgo haljo od debelega suknja ter ga zopet odpeljali v ječo.
Toda Lotar s tem ni dosegel svojega namena. Ljudstvo je bilo kar razkačeno nad nečloveškim sinom, ki je tako grdo ravnal z lastnim očetom, že sivim starčkom. Niti bratom to ni bilo po volji in ker jih je Lotar tudi jako žalil s svojo prevzetnostjo in nezasitljivo lakomnostjo, jeli so se potezati za nesrečnega očeta. Najprej so Lokarja z lepo nagovarjali, naj očeta spusti, in ko to ni nič pomagalo, je cesarjev najmlajši sin Ljudevik nabral vojsko ter prav hitro stopal proti Parizu. Lotar, ki se bratovega napada niti nadjal ni, moral je bežati, Ljudevik pa je oslo-bodil svojega očeta ter mu zopet povrnil vladarsko oblast. Ulagi oče je odpustil vsem svojim nasprotnikom ter se tudi z Lotarjem pomiril.
Komaj je Ljudevik bil zopet na prestolu že je mislil, kako da bi Karlu plešastemu preskrbel kako deželo. Y tem je 1. 888. umrl Pipin akvitanski in cesar je zdaj vnovič razdelil celo državo. Lotarju je dal Nemčijo in Italijo, Karlu plešastemu Francosko; a Ljudevik, ki je svojega očeta dvakrat osvobodil, dobil je le Bavarsko in slovenske dežele. To je poslednjega tako razjezilo , da se je zdaj on vprl zoper svojega očeta. Oče in sin sta nabirala vojsko, ali predno sta drug na druzega udarila, je slabi in bolehni cesar, šestdeset let star, umrl (1. 840). Na smrtnej postelji je odpustil vpornemu sinu Ljudeviku, kateri mu je zadnji čas jako grenil življenje.
Po smrti Ljudevika pobožnega si je Lotar, kot najstarejši, prisvajal vrhovno oblast nad celo frankovsko državo ter je v dežele svojih bratov skrivaj razposlal ljudi, ki so imeli tamošnje plemenitnike naščuvati zoper njihove vladarje. Ali hudobni naklep se mu ni posrečil, marveč je z nezvestim in vladohlepnim ravnanjem tako razsrdil svoja mlajša brata,
Lj ude vika ia Karla, da sta se združila ter z močno vojsko šla nad njega. Pri Pontenaji vnela se je 1. 841. strahovita bitva, kakoršnih so Franki le malo pomnili. Na obeh straneh je poginilo toliko vojščakov, da se nasprotniki niso mogli dalje bojevati ter so morali vstaviti krvavo klanje. Ljudevik in Karel sta zmagala in komaj, da jim je Lotar ušel v Ahen. Na to so se bratje jeli pogajati, pa se nikakor niso mogli pogoditi , dokler ni Lotar nabral nove vojske. Zdaj so se v Verdunu (1. 843.) konečno sporazumeli ter vnovič razdelili frankovsko državo. Lotar je po tej pogodbi ostal cesar, a dobil je Italijo in na meji med Nemško in Francosko ozko deželo, ki je na vzhodu mejila na Rajno in Alpe, na zahodu do Rone, Saone, Maze in Šelds ter segala od severnega do sredozemnega morja. Kar je bilo tej državi na zahod, dobil je Karel plešasti, a kar je njej ležalo proti vzhodu, dobil je Ljudevik, razen Frižauov, ki so tudi prišli pod Lotarjevo oblast. To je imenitna verdunska pogodba, ki je veliko frankovsko državo za vse prihodnje čase ločila v Nemško in Francosko, v katerej SO nemški naseljenci itak že davnej pozabili nemški jezik ter do dobrega postali Francozi. Ljudevik I. je torej bil prvi čisto nemški kralj in zato ga tudi sploh zovejo „n emškega“. Lotar-jeva dežela se ni dolgo ohranila in potem so njeni nemški kraji pripali k Nemčiji, francoski pa k Francoskej.
Kako so te domače homatije od smrti Karla velikega slabile moč frankovske države, pred katero je prej skoraj cela Evropa bila v strahu, vidimo iz tega, da so se že zoper Lju-devika pobožnega vprli Hrvati in drugi slavjanski narodi ter se zopet popolnoma osvobodili. Več o tem bomo povedali v slavjanskej zgodovini. Še bolj jasno pa nam boji z Normani kažejo, kako je Frankovska oslabela za Ljudevika pobožnega in njegovih sinov.
Normani zovejo se hrabri in predrzni prebivalci Skandinavskega polotoka, ki so se v devetem stoletji jeli seliti prek morja v južne in zahodne kraje. Vzrok temu novemu preseljevanju bila je škandinavska zemlja, ki ni rodovitna in torej ni več mogla hraniti vseh svojih prebivalcev, ki so se bili jako pomnožili. Nekoliko pa je to preseljevanje pospešila starodavna škandinavska navada, po katerej so posestniki vsa svoja zemljišča zapuščali najstarejšemu sinu, med tem ko so mlajši morali iti po svetu iskat si nove domačije. Ker so se doma od nekdaj pečali z ribarstvom, bili so vajeni brodarenja in se niso bali z malimi svojimi ladijami iti na veliko morje. Zbrali so se tadaj v velike čete ter si izvolili skušenega voj-
vodo, katerega so slušali kot svojega „morskega kralja“. Najrajši so napadali frankovske dežele, kjer so jim domači raz-pori olajšali ropanje, zlasti ko so se orožja vajeni plemenitniki zaprli v svoje gradove ter jim prepustili mesta in vasi, ki se same niso mogle braniti. Že leta 841 ^¡o razbojni Normani razdjali mesto Kouen, a leta 845 šli so po reki Seini gori do Pariza. Karel plešasti jim je plačal sedem tisuč fantov zlata, da so odšli; ali bogato darilo je Normane le še bolj vabilo in vsak čas so se v čem dalje večem številu vrnili zdaj po enej, zdaj po drugej reki in stopivši na suho, so daleč na okol poplenili in opustošili vso deželo. Mesto Bordeaux so dvakrat vzeli, in ravno tako so tudi druga francoska mesta mnogo terpela pred njihovimi napadi. Leta 845. pa so se peljali gori po Labi do Hamburga, ki so ga popolnoma oropali in sežgali. Iu tako so Normani še dolgo časa razsajali po obrežji nemške in francoske države.
Od sinov Ljudevika pobožnega je Lotar I., ki se je zoper svojega očeta tolikokrati pregrešil, bil najnesrečaiši. Nikdar ni imel mirne vesti in naposled je vse popustil ter šel v samostan, kjer je kmalu po tem umrl (1. 855.). Pred smrtjo je svojo državo razdelil med tri sinove. L j ude vi k II., kot najstarejši je dobil Italijo ter ob enem postal, rimski cesar; Lotarju II. je dal deželo, ki se je razprostirala od Bazileja do severnega morja, in so jo po njem zvali Lotaringijo; najmlajšemu svojemu sinu Karlu pa je določil Provenco. Ali v lotarjevej rodovini ni bilo sreče. Lotar II. in Karel sta kmalu za očetom umrla in ker nista imela otrok, sta se Karel plešasti in Ljudevik nemški polastila njunih dežel. Poslednji je vzel nemško Lotaringijo, prvi pa francosko Provenco. Ko je leta 875. tudi Ljudevik II. umrl brez naslednika, je ž njim izumrl lotarjev rod. Zdaj si je Ljudevik nemški, kot starši brat, lastil pravico na Italijo in cesarsko krono; toda njegov mlajši brat Karel plešasti ga je prehitel. Le-ta je namreč takoj po smrti Ljudevika II. šel v Italijo in si pridobil tamošnje plemenitnike, ki so ga oklicali za svojega kralja ; papež Ivan VIII. pa ga je kronal za rimskega cesarja. Ljudevik nemški se mu je zarad tega nrozil z vojsko , ali umri je že med potjo v' Frankfurtu. (1. ©16.)
L j u d e v i k n e m š k i (od 1. 843 — 876.) se je ves čas svojega vladanja mnogo vojskoval z Moravci ia Čehi, katere bi bil rad popolnoma spravil pod svojo oblast pa se mu ni posrečilo. , Bavno tako ni mogel Normanov užugati,_da-si se jim je bolje vpiral, nego francoski kralji. Zapustil je tri si-
nove, ki so Nemško državo med seboj razdelili. Karima n je dobil Bavarsko in slovenske kraje, Ljudevik Lotaringijo in ostalo Nemčijo, Karel „debeli“ pa Švabsko vojvodino. Toda Karel debeli je preživel svoja brata in postal je kralj cele Nemčije, le na Koroškem je Karlmanov postranski sin Arnulf pod njegovo vrhovno oblastjo vladal kot posebni vojvoda. Po smrti francoskega kralja Karla plešastega je Karel debeli tudi Italijo združil s svojo državo ter postal rimski cesar. Leta 884. pa so ga celó Francozi oklicali za svojega vladarja, kajti mislili so, da bode Karel z združeno močjo obeh svojih držav vendar le užugal normanske razbojnike ter deželo rešil strašnih nadlog, ki so jih že toliko let trle. Ali Karel debeli ni bil mož za to. Normani so zopet pridrli do Pariza in slabi kralj ni vedel mesta drugače rešiti, nego da je sovražnikom izplačal mnogo novcev ter jim dovolil po okolici ropati. Ljudstvo tadaj ni več maralo za-nj in ga je čem-dalje bolj zaničevalo. Abotni kralj si je naposled domišljeval, da je obseden od hudiča, katerega si je zdaj dal od duhovnikov izganjati. Ko je pa o svetem Martinu leta 887. sklical državni zbor v Tribur, so mu nemški plemenitniki vzeli vladarsko oblast ter koroškega vojvodo Arnulfa, ki je z močno bavarsko in slovensko vojsko stal pred mestom, oklicali za kralja. Arnulf mu je v Švabskej dal nekoliko graščin, na katerih je Karel debeli že januarja mesca 1.888 umrl. Francoska in Nemška se odslej niste nikdar več združili, od obeh pa se je še odcepila Burgundija, ki je več stoletij imela svoje posebne kralje. Tudi Italija hotela je sama svoja ostati, ali ker se je po več veljavnih mož ob enem poganjalo za kraljevi prestol, vneli so se hudi domači boji, v katere so se naposled jeli vtikati nemški vladarji, ki so deželo zopet spravili pod svojo oblast. Razne homatije in spremembe, ki so se po celej frankovskej državi godile od smrti Karla velikega, so pa tudi povečale moč plemenitnikov, ki so čem dalje prevzetniši postajali ter jako omejili kraljevo oblast.
Arnulf (od 1. 887—899.) bi bil rad ponovil velikansko frankovsko državo, kakoršna je bila za Karla velikega, ali temu so se francoski velikaši na vso moč vprli, in ostal je samo nemški kralj. Največo slavo si je Arnulf pridobil v vojski z Normani, ki so takrat pridrli v Lotringijo ter neusmiljeno plenili in pustošili ob reki Mazi. Pid mestu Sevenu jih je Arnulf počakal z močno vojsko ter jih (1. 891.) tako strašno premagal, da se odslej niso več upali napasti njegove države. Takoj potem je zmagovalni kralj peljal vojsko zoper morav-
skega kneza Svatopluka. Le-ta je svojo oblast razširil Srez Panonijo in bližnji del Poljske, se zavezal s češkim knezom Borivojem ter tako vtemelil veliko moravsko državo, ki je imela biti močna trdnjava proti Nemcem, od katerih je Slavjanom čem dalje veča nevarnost pretila. Arnulf je tadkj hotel to državo v prvem početku razdjati in ko sam ni mogel zvedenega Svatopluka užugati, pozval je na pomoč divje Mag-jare, ki so se takrat s svojo živino klatili ob črnem morji v se-danjej Moldavi in Vlaškej. Med tem ko ste (1. 892.) nemški vojski, jedna od severne, druga od južne strani, udarili na Svatopluka, so Magjari v današnjej Ogerskej napadli moravsko državo, katerej pa nikakor niso mogli do živega, dokler je vladal hrabri Svatopluk, ki je vse svoje sovražnike slavno premagal. Toda modri Svatopluk je že 1. 894. umrl, a po njegovej smrti ga ni več bilo moža, ki bi mogel veliko njegovo državo vdr-žati. Najprej so Cehi odstopili od moravske zaveze ter se poklonili nemškemu kralju; Madjari so vzeli Panonijo ; Sva-toplukovi sinovi pa so se med seboj prepirali ter tako slabili moč svoje države. Arnulf se je tadaj pomiril z Moravaai ter šel v Eim, kjer ga je papež za cesarja kronal. Sicer pa so se vporni Talijanci 'le toliko časa pokoravali njegovej oblasti, dokler je bil med njimi; kakor hitro pa se je vrnil proti domu, so se zopet domači velikaši poganjali za kraljevi prestol. Ko je Arnulf konec leta 899. umeri, nasledil ga je njegov sin
Ljudevik dete (od leta 900—911.), ki pa ni mogel sam kraljevati, kajti bilo mu je še le sedem let. Nemški plemenitniki so torej vlado poverili mogočnemu nadškofu Hati in saskemu mejnemu grofu Otonu. Ali da-si sta ta dva namestnika bila modra moža, vendar nista mogla brzdati vpornih velikašev, ki so si po sili polastili kraljevih graščin in niso marali za nobene postave. Tern domačim neredom pa so se pridružile še druge nadloge. Divji Magjari so se bili vgnjezdili na Ogerskem in, kakor nekdaj Huni in Avari, hodili so vsako leto ropat in pustošit po sosednjih deželah. Leta 906. so razdjali moravsko državo ter jo spravili pod svojo oblast in odslej ni bila ne Nemška, ne Talijanska več varna pred njihovimi strahovitimi napadi. Tu je Ljudevik nabral veliko nemško in slovensko vojsko ter šel sam z mnogimi posvetnimi in duhovnimi gospodi ob Donavi dol proti Ogrskemu, da bi zatri moč razbojniškega ljudstva. Blizu Po-žuna vnela se je L 907. grozovita bitva, v katerej pa so Magjari do dobrega premagali svoja nasprotnika. Ljudevik je na hitrem konji komaj zbežal proti domu, a na bojišči je med
velikim številom hrabrili plemenitili kov poginil tudi salcburški nadškof. Zdaj še le so Magjari jeli prav razsajati po nemškej državi, katerej so odtrgali avstrijsko mejno grofovino ter tudi nekatere slovenske kraje. Y teh žalostnih časih je 1. 911. umrl slabi kralj Ljudevik v svojem osemnajstem letu, in ž njim je na Nemškem izumrl rod Karla velikega.
Nemci so zdaj trebali modrega in hrabrega kralja, ki bi mogel državo doma vrediti ter jo. tudi braniti zoper tuje sovražnike. Že so se bili plemenitniki dogovorili, da bodo volili saskega vojvodo Otona. Ta pa nikakor ni hotel sprejeti kraljeve krone, rekoč da je že prestar, ter je priporočil krepkega frankovskega vojvodo Konrada, katerega so na to posadili na vladarski prestol.
Konrad I. vladal je sedem let (911—918.), ali pri najboljej volji ni mogel vkrotiti domačih vpornikov, niti užu-gati tujih sovražnikov. Najprej so se vzdignili Lotarinci, ki ga niso hoteli priznati za kralja ter se rajši odcepili od Nemške ter se pridružili francoskej državi. To je bil vzrok dolgoletnim vojskam med Nemci in Francozi, zoper katere je Konrad dvakrat peljal vojsko, pa jim ni mogel vzeti druzega, nego Elsas. Zdaj so se vzdignili Švabi in Bavarci, a po smrti saskega vojvode Otona vprl se je tudi njegov sin Henrik, med tem ko Magjari itak niso nikdar bili mirni ter so razsajali po celej Nemčiji noter do francoske meje in severnega morja. Tolikim nasprotnikom Konrad ni bil kos. V boji zopor Bavarce je bil hudo ranjen in sam je čutil, da bode kmalu umrl. Na smrtnej postelji poklical je k sebi svojega brata Eberharda ter mu tako-le govoril: „Našemu rodu ni rojeno sedeti na kraljevem prestolu; preveč imamo nasprotnikov. Nikar si ne želi, da bi bil moj naslednik; ampak kakor hitro bom umrl, vzemi sveto sulico, zlate naramnice, plašč, meč in in kraljevo krono ter nosi vse to saskemu vojvodi Henriku, kajti v sedanjih časih je on edini zmožen, zediniti in vrediti nemško državo.“ — Tako je Konrad jasno pokazal, kolikanj je ljubil svojo domovino in da je dobro vedel, čega jej treba. Eberhard se je vdal volji plemenitega brata in je vestno ravnal po njegovej želji.
Kralji saskega rodu (919—1024.).
Takoj po Konradovej smrti je Eberhard frankovskim in saskim plemenitnikom, ki so se v Friclaru zbrali, priporočil vojvodo Henrika za kralja. Plemenitniki so spoštovali sovet ranjcega svojega kralja ter so po njegovej želji volili. Zdaj
je Eberhard vzel kraljeva znamenja in šel na Saško k Henriku. Le-ta je ravno v gozdu tiče lovil, ko mu je došlo veselo poročilo, da je za kralja izvoljen in zato so mu pozneje dali priimek „tičar“.
Henriku I. (919.—936.) bila je prva skerb, da bi kraljevo oblast iz novega utrdil nad celo Nemčijo; kajti švabski in bavarski vojvoda ga nista hotela priznati za svojega vzhodnega gospodarja, Lotaringija pa je že delj časa spadala k francoskej državi. Najprej je peljal vojsko v Švabsko in ko se mu je ondotni vojvoda pokoril, pustil mu je njegovo deželo ter šel nad bavarskega vojvoda, ki se pa tudi ni dolgo upiral njegovej oblasti. Henrik od premaganih vojvod ni dru-zega zahteval, nego da so ga, kot svojega kralja, priznali za najvišega sodnika in poveljnika celega naroda'ter prvega varha katoliške cerkve; sicer pa jim je dovolil, da so v domačih stvareh bili samostalni vladarji svojih dežel. Kmalo potem je leta 921. francoskemu kralju vzel Lotaringijo. Da-si je nadzoroval celo državo, vendar je najbolj skrbel za Saško, kjer je ob enem bil kralj in vojvoda.
Henrik še ni celih pet let vladal, ko so Magjari po starej navadi prihrumeli na Saško (1. 924.) ter tako razsajali, da je človeka kar groza povedati. Kamor so prišli, so neusmiljeno morili in požigali; materam so otroke iz naročja jemali ter jih pred njihovimi očmi na kosce razsekali. Divji in strahoviti so jahali na malih in hitrih konjičih, a niso poznali druge obleke, nego kožuhovino ubitih živali. Polja niso obdelovali, živeli so v šatorih, kakor cigani, hranili pa so se s surovim mesom in kobilnim mlekom. Ni minulo leto, da ne bi zdaj eno, zdaj drugo deželo oplenili ter mnogo ljudi kot sužnike odpeljali seboj na Ogersko. Henrik take grozovite druhali ni mogel kar takoj užugati, vendar pa se mu je posrečilo, da je imenitnega magjarskega vojvoda živega vjei. Magjari bi bili radi s čistim z!atom odkupili vjetega kneza, ali modri Henrik jim ga ni hotel izročiti, kajti želel je, naj mu bode porok za stalni mir. Ali. v to razbojno ljudstvo nikakor ni hotelo privoliti. Po dolgem pogajanji so Magjari naposled obljubili, da jih devet let ne bode na Saško, če jim nemški kralj za ta čas hoče vsako leto. davek plačevati. Henrik je bil zadovoljen, a Magjari so odslej le po južno-nemških krajih razsajali.
Devetletno primirje je Henrik prav dobro vpotrebil. Sprevidel je, da Sašem, manjka vtrjenih mest, v katere bi se sovražnikom umikali, ter da jim za-boj zoper Magjare treba konji ko 7. Sasi so takrat še po starej nemškej navadi bivali
raztreseni, vsak sredi svojega zemljišča; uterjenili mest pa na Nemškem sploh še ni hilo mnogo razen ob Donavi in Bajni, kjer so jih bili Rimljani sezidali. Edini kraji, na katerih se je včasih kaj več ljudi sešlo, so bile škofijske in farne cerkve, samostani ter kraljevi in grofovski gradovi. Tu so se po malem jeli naseljevati trgovci in obrtniki, in od dne do dne se je mestno življenje bolj razvijalo. Zdaj je Henrik taka mesta dal razširiti in zagrajati z močnim zidovjem ter je sezidal nekoliko čisto novih trdnjav, kakor n. pr. Kvedlinburg in Goslar. Da bi sasko ljudstvo privadil mestnemu življenju, ukazal je vsakemu devetemu kmetu, da se je moral v mesto preseliti, med tem ko mu je ostalih osem sosedov moralo polje obdelovati. Tudi je zapovedal, da se mora tretji del vseh pridelkov shraniti v mestne žitnice za kako silo, ob baterej bi vsi prebivalci morali zapustiti svoje kmetije in se preseliti v mesto. Sodnijske razprave, sejmi in sploh vsi ljudski shodi' so odslej morali biti v mestih. Da bi imel veče število konjikov, morali so si vsi njegovi vasali ter tudi bogati samostalni kmetje omisliti konja in železno vojaško opravo. Ti konjiki so pozneje postali novi plemenitniki ali vitezi, ki so se kot „mala gospoda“ ločili od grofov in baronov, ki so bili „velika gospoda.“ —
Ko je Henrik iz novega vredil nemško vojsko, hotel jo je tudi izuriti. Začel je torej napadati krotke slavjanske rodove, ki so bivali unkraj Labe ter bili najbližnji sosedi Sasom Stodorancem je vzelMišenj in Lužico ter je svojo oblast vtrdil z novimi terdBjavami in nemškimi naseljenci, h katerim so stari slavjanski prebivalci odslej morali na tlako hoditi. Ker je češka knjeginja Dragomira, ki je bila stodoranskega rodu, svojim rojakom poslala nekoliko pomoči zoper Nemce, je Henrik s svojo vojsko tudi na Češko udaril ter mladega kneza Veče-slava prisilil, da je moral nemške kralje priznati za svoje vrhovne gospodarje ter jim zopet plačevati tisti davek, ki so ga nekdaj dajali Karlu velikemu.
Med tem je minulo devetletno primirje, in magjarski poslanci so zopet prišli po davek; ali Henrik, ki se je dobro pripravil za vojsko, jim ga je odrekel. Poslanci so se vsi. razkačeni vrnili črez mejo, ohrabreno ljudstvo pa je garjevega psa vrglo za njimi, rekoč: „To vam je davek!“ — Zdaj so Magjari zopet prihrumeli na Saško ter se razkropili po celej deželi, koder so neusmiljeno plenili in pustošili. Toda Sasi so se bili umaknili v vtrjena mesta, Henrik pa je z izurjeno vojsko čakal pri Meziboru, kjer je nasprotnike do dobrega
premagal. Osupnjeni sovražniki so se kar okrnili ter na svojih konjih tako hitro bežali proti domu, da jih zmagovalci niti niso mogli dohiteti. Pustili so svoj tabor, v kterem je Henrik našel mnogo nakupičenega plena in veliko število vjetnikov, ki jih je zopet svobodne spustil na njih dom. Od vseh krajev široke Nemčije donela je slava zmagovalnemu kralju, Magjarov pa ni bilo več na Saško.
Takoj prihodnje leto (934) je Henrik peljal vojsko zoper Dance, ki so pogostoma prihajali črez mejo ropat in pustošit vse kraje do reke Labe. Henrik jih je premagal ter šel za njimi na Dansko, kjer je med reko Eidero in Siijo vtemelil šlezviško mejno grofovino.
Naposled je Henrik celó mislil iti v Eim, ali zarad bolehnosti je moral to potovanje opustiti. V jeseni leta 935. pa ga je na lovu mrtud zadel, in da-ši slavni kralj ni takoj umrl, vendar je sprevidel, đa^ ne bode več dolgo živel in jel se je pripravljati na smrt. Še enkrat je sklical državni zbor, na katerem je svojega najstarejšega sina Otona zbranim pleme-nitnikom priporočil za kralja, a kmalu potem je umrl (1. 936.) v šestdesetem letu svoje starosti.
Po Henrikovej smrti so se mogočni duhovni in posvetni velikaši cele Nemčije sešli v Ahen ter so vpričo velike množice ljudi
Ötona I. „Velikega“ (od 1. 936.-973.) izvolili za kralja. Moguški nadškof je na to novega vladarja pomazilil s svetim oljem in svečano okronal, a po dovršenej svetej maši šli so vsi gospodje v slovesnej procesiji na gostijo, pri katerej je četvero nemških vojvod streglo mlademu kralju ter mu tako skazovalo svojo vdanost.
Da-si je Oton brez ugovora od vseh nemških knezov bil z velikim navdušenjem izvoljen, vendar je tudi on imel hudih bojev, predno se je utrdil na kraljevem prestolu. Najprej se je vzdignil češki knez Boleslav, ki je umoril svojega brata Večeslava in ni hotel Nemcem več plačevati davka. Že Henrik I. se mu je zarad tega grozil z vojsko, ali prehitela ga je smrt. Zato je zdaj njegov sin Oton takoj poslal na Češko dve vojski, ki pa niste bile srečni. Cehi so se v gozdih in gradovih hrabro branili in še le črez štirnajst let, ko je sam Oton prišel črez mejo ter se preril noter do Praga (1. 950.), se mu je Boleslav I. iz novega pokoril ter mu obljubil prejšnji davek. Loži je bil boj s polabskimi Slavjani, ki so se uprli zoper trde nemške tlačitelje. Nesrečni slavjanski rodovi ob Labi so prevideli, da jim je treba
sloge zoper presilnega svojega nasprotnika in bili so se 1. 939. dogovorili, da se bodo vsi ob enem vzdignili. Ali premeteni lužiški mejni grof Geron je po svojih vohunih zvedel za njihovo zaroto ter se jim je zadel hliniti najboljšega prijatelja. Obljubil jim je uslišati vse njihove želje, ter je celó trideset najimenitniših slovenskih knezov povabil k sebi v goste. Slovenski glavarji so se dali zaslepiti, ali komaj da so se malo napili in bili dobre volje, planejo nemški beriči nad nje in jih vse pobijejo. Le enemu se je posrečilo, da je nekako ušel nemškemu trinogu ter srečno povrnil k svojim. Stodoranci in Lulici so na to zgrabili za orožje ter se vzdignili na Nemce, ali zviti Geron j« podkupil omahljivega braniborskega kneza Tugom ir a, ki se je zadnji čas izneveril svojemu narodu ter se pokoril nemškemu kralju.
Pa niti na samem Nemškem je ni bilo dežele, kjer bi bili mogočiii velikaši po vsem zadovoljni z novim kraljem. Bavarci niso hoteli vojakov dajati, Sasi pa so se upirali prevzetnemu mejnemu grofu Geronu, ki se je šopiril kakor kaki samostalni vladar ter je ljudstvo vedno gonil v boj zoper sosedne Slovane. Na Saškem so nemiri kmalo potihnili, na Bavarskem pa je Oton omejil oblast tamošnjega vojvoda. Nevarniši je bil upor frankovskega vojvode Eberharda in lotarinškega Giselbrechta, katerima se je celó pridružil otonov brat Henrik, ki je hrepenel po kraljevej oblasti. Le švabski vojvoda Armin je svojemu kralju še zvest ostal ter nabral močno vojsko, s katero je pri Andernachu upornike do dobrega zmagal (1. 939.) Eberhard je na bojišči poginil, Giselbrecht je med potjo proti domu utonil v reki Rajni, kraljev brat Henrik pa je zbežal na Francosko, od koder se je kmalo zopet povrnil, ko mu je kralj velikodušno odpustil njegovo ravnanje.
Da se domači upori ne bi ponavljali, je Oton imenitne državne službe v prihodnjič poveril le svojim najbližnjim sorodnikom. Frankovskemu plemenitniku Konradu, kateremu je bil namenil svojo hčer za ženo, dal je Lotaringijo; svojemu bratu Henriku, ki se je med tem že v drugič uprl zoper njega in mu je po življenji stregel, je zopet odpustil ter mu poveril vojvodino Bavarsko (1. 946.); a ko je 1. 948. umrl vojvoda Armin, je Švabsko podelil svojemu sinu Ludolfu. Le Fran-kovskej ni hotel več imenovati posebnega. deželnega glavarja, ampak kakor je po svojem očetu nasledil Saško, tako je odslej tudi v Frankovskej sam opravljal vojvodsko oblast. Še bolj si je vlado nad celo državo utrdil s tem, da je popolnoma zanesljive može imenoval za palatinske grofe, ki so v raznih
deželah bili vrhovni vpravitelji tamošnjih kraljevih graščin, ter so ob enem nadzorovali vojvode in druge državne uradnike. Tudi je bogato obdaroval škofe, katerim je podelil pravico, da so na svojih zemljiščih bili edini kraljevi namestniki ter da vojvode in grofi nad njimi niso imeli nobene oblasti. Ce bi se tedaj vprihodnje kaki vojvoda hotel vzdigniti, palatinski grofi in škofi bi takoj spregledali hudobne njegove naklepe in zadušili bi upor takoj v začetku. Proti tujim sovražnikom pa je Oton, kakor nekdaj Karol Veliki, svojo državo utrdil z mejnimi grofovinami, katere je poveril zanesljivim in hrabrim poveljnikom. Tako je proti Dancem ponovil šlezviško mejno grofovino, proti Slovenom pa je povzdignil tako zvano severno krajino, v katerej je po svoje gospodaril že omenjeni grofGeron.
Oton Veliki začel je kmalo tudi misliti, kako da bi gorenjo Italijo zopet združil z nemško državo. Odkar so izumrli vladarji iz roda Karola Velikega, ga v Italiji ni bilo več pravega reda. Mnogoteri mogočni velikaši poganjali so se za kraljevi prestol, katerega je zadnji čas zasedel burgundski kralj Hugon areiatski. Le-ta je imel dosti nasprotnikov med talibanskimi plemenitniki., ali vedel se je tako utrditi v kraljevej oblasti, da jo je zapustil svojemu sinu Lotarju. Toda že leta 950. je Lotar umrl in zdaj se je narodna talijanska stranka zopet vzdignila in oklicala je ivrejskega grofa Be renga ra II. za kralja. Da bi se tudi z nasprotno stranko sprijaznil in si zagotovil vladarski prestol, hotel je Berengar svojega sina Adalberta oženiti z lepo in mlado lotarjevo vdovo Adelajdo, ki pa nikakor ni hotela privoliti. Razkačeni Berengar jo je zarad tega jel neusmiljeno preganjati; vzel jej je vse premoženje ter jo naposled dal zapreti v močen grad ob gardskem jezeru. Tu je mlada Adelajda štiri cele mesece zdihovala v groznej ječi in nihče ni smel k njej, nego duhoven, ki jo je tolažil s sveto vero ter jo ohrabril, da se je udala v božjo voljo. Po vsej deželi je ljudstvo milovalo nesrečno kraljico, a čem dalje bolj je črtilo okrutnega Berengarja, ki je razuzdano živel in jako nepošteno vladal. Pravijo, da je nek pobožen puščav-nik noč in dan pod zemljo kopal proti gradu ter konečno izpod trdega zida preril v ječo, iz katere je otel kraljevo vdovo ter jo v malem čolniču prepeljal črez jezero. Dolgo se je poštena Adelajda morala skrivati po gozdih in le po noči mogla je hoditi dalje, dokler ni v močnem kanoškem gradu našla varno zavetje pred hudobnimi zasledovalci. Iz Kanose poročila je nemškemu kralju Otonu, naj jej pride na pomoč ter mu obljubila, da ga rada v zakon vzame, ako mu bode po volji.
To je bila Otonu lepa prilika, ki jo je težko čakal, in kar takoj se je napotil z močno vojsko črez gore. Prišedšemu v Italijo (1. 951.) podala so se mu vsa mesta brez upora. Le Pavijo mislil je Berengar braniti; ali kakor hitro se je bližala nemška vojska, pustil je tudi to mesto svojemu nasprotniku ter bežal v gore, kjer se je zaprl v dobro vtrjenem gradu. Y Paviji se je Oton oklical za kralja Frankov in Longobardov ter se kmalu potem oženil z mlado vdovo Adelajdo. Mislil je tudi iti v Rim in že so njegovi poslanci šli papeža prosit, da bi nemškega kralja za cesarja kronal; ali v tem je Otonu došlo poročilo o novem uporu, in moral se je nagloma vrniti proti domu. Vzdignil se je bil namreč njegov sin Ludolf, ki ni bil zadovoljen, da se je oče v drugič oženil; kajti bal se je, da bi mu kak mlajši brat ne vzel kraljevega prestola. Ludolfu pridružil se je tudi lotarinški vojvoda Konrad, katerega je bil kralj nekoliko razžalil, in hitro se je upor razširil po celej Nemčiji. Na državnem zboru v Augsburgu (L 952.) je Oton Berengarju, ki se mu je bil sam prišel poklonit, povrnil gorenjo Italijo proti temu, da ga je priznal za vrhovnega gospodarja ter mu obljubil davek plačevati; potem pa je šel nad upornike, katere je s pomočjo svojega brata Henrika kmalo vpokoril. Ludolf je bosonog stopil pred očeta in ga prosil odpuščenja, in tudi Konrad se je podal. Kralj je obema odpustil, ali njunih dežel jima ni več povrnil; Lota-ringijo je poveril svojemu bratu Brunu, kolinskemu nadškofu, Švabsko pa je dal Burkhardu, zetu Henrika bavarskega. Ludolf je 1. 957. umrl v Italiji, kjer je bil poveljnik kraljeve vojske.
Komaj so bili domači nemiri na Nemškem nekoliko potihnili, in že je Otonu pretila nova nevarnost. Več nego sto tisoč magjarskih divjakov je leta 955. prihrumelo črez mejo ter se razkropilo po celej bavarskej deželi. Prevzetneži so se bahali, da je ni sile, ki bi se jim mogla vpreti, razen ko bi se nebo podrlo nad njimi, ali pa če bi se zemlja odprla in jih požrla. Grozili so se, da bodo njihovi konji popili vso vodo nemških rek, a s svojimi kopiti da bodo poteptali vsa mesta. Pred Augsburgom, kjer se ob reki Lehu razprostira velika ravan, so strahoviti Magjari napravili svoj tabor, v kateri so iz vseh krajev gonili vjetnike in nosili nabrani plen. Oton ni obupal, ampak ko se je bil dobro pripravil, je vpričo cele vojske prejel sv. obhajilo ter prosil Boga pomoči. Vojščaki so bili kar ginjeni in so tudi molili s pobožnim svojim kraljem. Na dan sv. Lovrenca se je začela bitva. Tisuč hrabrih čeških konjikov, ki jih je bil knez Boleslav I. na pomoč poslal, je
Občna zgodovina. III.	7
najprej udarilo na strašne nasprotnike, ki so se borili, kakor divje zveri. Za Čehi planili so Nemci na sovražnike in od ranega jutra do pozne noči ni prejenjalo krvavo klanje. Daleč na okoli je šestdeset tisuč magjarskih mrličev pokrivalo široko polje. Le prav malo teh prevzetnih razbojnikov je živih zbežalo proti domu. Osramoteni in togotni hoteli so se med potjo maščevati nad Čehi in jim opustošiti lepo deželo, ali na meji jih je že čakal hrabri češki knez Boleslav I. ter jih še enkrat do dobrega užugal. Nemški kralj jim je ob Donavi zopet vzel vso zemljo do reke Morave in Orljave ter je proti njim ponovil nekdanjo mejno grofovi.no avstrijsko; češki knez pa je osvobodil svoje slavjanske rojake na Moravskem in severnem Ogerskem ter jih združil s svojo državo.
Med tem je Berengar v Italiji čem dalje prevzetniši postajal ter neusmiljeno proganjal-svoje nasprotnike. Otonovemu sinu Ludolfu, ki je z nemško vojsko prišel nad njega, je (1. 957.) zavdal, in začel se je groziti tudi papežu, kateremu je hotel vzeti vso deželo. Že je obsedal B;m, ali v tem je papež Ivan XII. poklical nemškega kralja na pomoč. Pred odhodom je Oton sklical državni zbor, ki mu je sedemletnega sina Otona II. izvolil za naslednika; potem pa je vlado izročil mogučkemu nadškofu ter šel na pot. Kakor hitro je nemška vojska stopila na talijanska tla, je Berengar vso deželo pustil nasprotnikom ter bežal v svoje gradove. Zopet so se vsa mesta brez upora podala Otonu, ki je božične praznike 1. 961. ostal v Paviji ter bil svečano ovenčan za longobardskega ali talijanskega kralja. Ko je mesca februarja 1. 962. prišel v Rim, ga je papež Ivan XII. z veliko slovesnostjo sprejel ter ga pomazilil in kronal za rimskega cesarja. Komaj pa je novi cesar zapustil Rim, se je papež, kateremu se je OtoD premo-gočen zdel, sprijaznil s talijanskimi plemenitniki, ki so hoteli berengarjevega sina Adalberta za svojega kralja oklicati. Zdaj se je Oton vrnil v Rim ter sklical cerkveni zbor, ki je Ivanu XII. vzel vrhovno oblast ter izvolil novega papeža Leona VIII. (1. 963.); Rimljani pa so obljubili, da vprihodnjič ne bodo več nikogar za papeža izvolili, kogar ne bi cesar potrdil. Kmalu potem je Oton vjel upornega Berengarja ter njega in njegovo rodbino odpeljal v Bamberg, kjer je že L 966. umrl.
Oton se je bil 1. 965. vrnil na Nemško, a takoj sledeče leto je moral zopet iti v Italijo, kjer so se bili berengarjevi sinovi vnovič vzdignili. Švab ;ki vojvoda je upornike hitro premagal in ko je cesar sam prišel, bilo je v gorenjej Italiji že vse mirno. Oton je tedaj šel v Rim, kjer se je neka ro-
varska stranka vzdignila zoper papeža Ivana XIII. ter ga iz mesta spodila. Cesar je papeževe nasprotnike ostro kaznoval; nekatere je dal obesiti, druge pa je poslal na Nemško v pregnanstvo. Toda Oton se zdaj ni domu vrnil, ampak ostal je dalj časa v Kirnu, kajti rad bi bil svojemu sinu pridobil ce-arsko krono ter mu sprosil hčer bizantinskega cesarja za ženo. Papež Ivan XIII. tej cesarjevej želji ni nasprotoval in že o božiču leta 967. je mladega O m na II. svečano za cesarja kronal. Teže je bilo snubiti bizantinsko knjeginjo Teofano. Oton je namreč za doto zahteval južno Italijo, katere pa bizantinski cesar nikakor ni hotel dati, da-si je ni mogel braniti proti muhamedovskim Arabom, ki so se čemdalje bolj širili po 8 čiliji in Kalabriji. Nemški cesar je tedaj nameraval južno Italijo po sili vzeti in že je osvojil nekoliko mest. Ali kmalu se je prepričal, da brez brodovja nikdar ne bode cele južne Italije spravil pod svojo oblast, in jel se je z novega pogajati z bizantinskim dvorom. V tem je cesar Nikefor umri in njegov naslednik se ni dolgo ustavljal omenjenej ženitvi, ker tudi Oton za zdaj ni več trdovratno zahteval južne Italije.
Y začetku leta 972. se je nikeforova hči Teofana z velikim številom imenitnih spremljevalcev pripeljala v Rim, kjer jo je sam papež poročil z mladim cesarjevim sinom Otonom II. Mnogo nemških knezov prišlo je črez Alpe na svečano ženit-vanje, katerega so se veselili Nemci in Talijani, kajti bilo je misliti, da se bosta nemški in bizantinski cesar do dobrega sprijaznila ter se z vso močjo uprla silnim muhamedovcem, ki so celemu krščanstvu napovedali vojsko. Zdaj še le se je Oton I., ki je že celih šest let bil od doma, vrnil na Nemško. Ko je 1. 973. veliko noč praznoval v Kvedliaburgu, sešlo se je ondi mnogo ljudstva, da zopet vidi slavnega svojega vladarja. Med drugimi prišel se mu je poklonit tudi poljski knez Me-čislav I., ki ga je priznal za svojega vrhovnega gospodarja.
Takoj potem jel je Oton I. slabeti in že maja mesca istega leta 973. je umrl. Največa njegova zasluga je ta, da je z novega utrdil kraljevo oblast nad celo Nemčijo, ki jo je njegov oče Henrik zedinil, ter da je severno Italijo zopet združil z nemško državo. Nasledil ga je njegov sin
Oton II. (od 1. 973.—983.), katerega so nemški knezi že prej za kralja oklicali, in ga je papež kronal za rimskega cesarja. Oton II. je bil takrat še le osemnajst let star, in da-si je bil jako učen in omikan, mogočen le ni bil tako, kakor njegov oče, niti tako priljubljen. Potem ko je bil nemške kneze prvikrat sklical v Worms (1. 973.), prepotoval je skoraj
vse svoje dežele in povsodi je bogato obdaroval veljavne duhovne in posvetne gospode, da bi jih za se pridobil. Od domačih knezov mu nobeden ni bil tolikanj nevaren, kolikor njegov bratranec Henrik, ki je po svojem očetu nasledil bavarsko vojvodino. Kakor nekdaj njegov oče, tako je tudi mladi Henrik na tihem hrepenel po kraljevej kroni. Toda Oton II. je takoj zvedel za vsako najmanjšo stvar, in ker se je Henrik že delj časa nekako čudno obnašal, mu ni več zaupal ter ga je 1. 975 povabil k sebi na velikonočne praznike. Henrik je prišel, kralj pa ga je takoj dal zapreti. To je predrznega vojvodo še bolj razkačilo in sklenil je, da se bode za zmiraj odtegnil vrhovnej kraljevej oblasti, kakor hitro bode zopet oproščen. Ko se mu je črez leto dni posrečilo, da je ušel iz ječe, hitel je na Bavarsko ter jel na vso moč ščuvati ondotno ljudstvo, ki itak nikdar ni prav maralo za zvezo z nemško državo. Nespameten in nepotrpežljiv dal se je v Reznu (ali Regensburgu) svečano za kralja ovenčati, še predno se je bil do dobrega za vojsko pripravil.
Malo število upornikov se je takoj razkropilo, ko je Oton II. z dTŽavno vojsko prišel črez mejo, Henrik pa je zbežal na Češko, od koder se je kmalo zopet povrnil na Nemško ter se cesarju podal na milost in nemilost. Oton II. je upornega bratranca izročil utrehtskemu škofu, da pazi nanj: vojvodine Bavarske pa mu ni več povrnil, ampak razdelil jo je med več knezov, da je tako oslabil moč upornega ljudstva. Koroško krajino, ki je prej spadala k Bavarskej, združil je z Veroneško mejno grofovino v novo vojvodino Koroško; avstrijsko krajino je kot posebno deželo dal Leopoldu Babenbergovcu (1. 976.); ob češkem lesu je proti Cehom utemelil tako zvano severno grofovino; ostalo Bavarsko pa je izročil zvestemu švabskemu vojvodi Otonu.
Ko je cesar po teh domačih homatijah šel 1. 978. ogledovat Lotaringijo in se ravno v Ahenu mudil v palači Karola veli-kega, dobil je nenadoma poročilo, da je francoski kralj Lotar z vojsko prestopil mejo in da že ni več daleč. Komaj da je Oton II. še o pravem času ušel v Kolin in da bi se bil le za nekoliko ur zamudil, vjel bi ga bil francoski kralj, ki je takoj za njim prišel v Ahen in se šopiril po cesarskej palači. Toda kmalo je tudi Oton II. nabral veliko vojsko in podil je Francoze noter do Pariza, kjer se je pred mestom utaboril. Ali ker se je bližala zima in so mu vojščaki jeli bolehati, ni dalje obsedal nasprotnikov, ampak šel je proti domu ter se napo-
sled pomiril z Lotarjem, ki se je (1. 780.) za zmiraj odrekel lotaringije.
Zdaj se je Oton II. napravil na pot proti jugu (1. 780.), da bi osvojil južno Italijo, po katerej je že njegov oče hrepenel. Prišedši v Bim zavezal se je z nekaterimi južno-italskimi knezi ter se pripravljal na vojsko zoper Bizantince, ki so se to pot združili z največimi krščanskimi sovražniki, z Arabi. Že je mladi cesar osvojil Apulijo ter zmagovalno stopal dalje do Bosana, kjer je (1. 982.) do dobrega užugal veliko vojsko združenih svojih nasprotnikov, katere je čemdalje bolj proti jugu gonil in jih pri Koloni v drugič premagal. Že je <Bon II. mislil, da se nima več nikogar bati in dovolil je utrujenim vojščakom, da so odložili orožje ter šli po okolici ropat. Y tem prideró od raznih strani cele trume divjih Arabov, ki so bili za gorami skriti, in ko bi trenil, so nepripravljeno cesarsko vojsko okol in okol obstopili. Tu je ni bilo milosti; kdor ni mogel zbežati, poginil je pod ostrim mečem muhamedovskih nejevernikov. Isti Oton II. je bil v največej nevarnosti in komaj da je na hitrem konjiči ušel proti morji, kjer je od daleč spazil neko ladijo. Pogumno skoči v morje in srečno priplava na ladijo, na katerej so bili sami Grki, njegovi nasprotniki. Ko so ga le-ti prašali, kdo da je, rekel jim je,, da je cesarjev služabnik in da jim bode dal bogatih zakladov, če ga prepeljejo do Bosana. Grki mu verjamejo, ali komaj so prišli do omenjenega mesta, skoči Oton II. zopet v morje in hitro preplava k svojim, katere je bil na obrežji zapazil. Tako je nemški cesar ušel svojim sovražnikom, ali veliki napori, skrbi in želja po maščevanji so čem dalje bolj slabili njegovo telo. Leta 988. je nemške kneze, ki so mu vsi zvesti ostali, sklical v Verono, kjer so se posvetovali o novej vojni zoper Arabe, a ob enem so tudi mladega cesarjevega sina Otona III. oklicali za kralja. Ko je Oton II. na to zopet šel v Bim, spopadla ga je huda vročina, za katero je dne 7. decembra 1. 983. umrl, predno je mogel začeti novo vojsko.
Oton III. (od 1. 983,—1002.) spolnil je komaj tretje leto, ko mu je oče umrl, in torej ni mogel sam vladati. Da-si mu nihče ni odrekal pravice do prestola, vendar so se nekateri knezi vzdignili zoper njegovo mater Teofaoo, katere niso marali zato, ker ni bila domačega rodu in je tudi svojega sina po grški (ali bizantinski) odgajala. Veljavni nemški plemenitniki so tadaj osvobodili nekdanjega bavarskega vojvoda Henrika ter mu izročili vlado in mladega kralja. Drugi pa so se temu vpirali rekoč, da kralj ne sme biti vjetnik svojih največih
nasprotnikov. In prav so imeli; kajti Henrik je od dne do dne prevzetniši postajal in je zopet hrepenel po kraljevej kroni. Že je dobil mnogo domačih velikašev za-se in tudi češki in poljski knez sta mn obljubila pomoči. Eavno to pa mn je izneverilo nemško ljudstvo in celó mnogo prejšnjih zaveznikov; kajti Nemci nikakor niso hoteli imeti kralja, ki bi kakemu slavjanskemu vladarju bil prijatelj. Henrik se je moral odreči vlade ter mladega kralja povrniti njegovej materi; zato pa je dobil nazaj Bavarsko, se ve da skrčeno za tiste dežele, ki jej je bil Oton II. odtrgal. Zdaj je zopet umna in olikana Teofana odgajala svojega sina ter namesti njega vladala, a pri tem sta jej bila na pomoč njena taša Adelajda in modri mogučki nadškof Viligis.
Akoravno se Teofana na Nemškem nikdar ni mogla prav privaditi in se je vedno držala bizantinskih šeg, to mora le vsakdo priznati, da je bila dobra kraljica in še boljši mati. Bes, da je svojemu sinu vcepila gosposkih in olikanih običajev, kakoršnih takrat na Nemškem niti v kraljevih gradovih niso poznali, ter da je v njem obudila željo po takej sijajncsti, kakoršna je obdajala cesarje na bizantinskem dvoru; ali izre-jala ga je tudi pobožno in dala ga je učiti vsega, česar treba dobremu vladarju, in še več. Med učitelji, ki jih je iz daljnih krajev pozvala na svoj dvor, da jej izobražujejo mladega kralja, se je najbolj odlikoval slavni Herbert, ki je bil znan kot najbolj učen mož tadanjega časa. Oton III. učil se je vsakovrstnih lepih znanosti, in je kmalo toliko znal, da so se mu tar čudili in ga sploh zvali „učeno dete“. Naučil se je grškega in latinskega jezika ter je omiko teh dveh starih narodov tako dobro poznaval, da ga je čemdalje bolj vleklo v južne kraje, kjer so nekdaj ti slavni narodi živeli. Ni čuda torej, da se je mladi kralj na Nemškem tujega čutil ter da ni maral za šege in navade lastnega naroda.
Oton III. je med tem komaj spolnil petnajsto leto, ko ga je papež Ivan XV. pozval na pomoč zoper premogočnega pleme-nitnika Krescencija, ki je proganjal cerkvenega glavarja ter se šopiril in gospodaril po Bimu, kakor da mu je on vladar. Kdo bi bif tadaj rajši šel v Bim, nego Oton III., ki je vedno sanjal o starorimskej slavi in moči ? Prišedši v Italijo, zvedel je, da je Ivan XV. ravnokar umrl, a v Eaveni so ga že čakali rimski poslanci, ki so se mu poklonili ter ga vprašali, koga naj bi zdaj za papeža volili. Oton III. jim je priporočil učenega svojega sorodnika Bruna, ki se je na papeževem prestolu imenoval Gregorja V. V Birnu je Oton III. iz rok no-
vega papeža sprejel cesarsko krono (1. 996.) in kotel kaznovati upornike, ali na prošnjo Gregorja V. jik je pomilostil ter Kres-cenciju celó pustil tako zvani angeljski grad. Bad bi bil Oton III. še ostal v lepem mestu, za katero ga je še bolj navdušil pobožni pražki škof sv. Vojteh, ki se je takrat mudil v Bimu; ali vajen hladnega nemškega podnebja, jel je v mehkem južnem zraku bolehati in moral se je vrniti proti domu. Komaj je cesar bil zopet na Nemškem, stopil je Krescencij iz svojega grada ter spodil Gregorja V. iz mesta.
Leta 997. je Oton III. šel v drugič v Bim in je ostro kaznoval papeževe nasprotnike. Krescencija je ukazal ob glavo djati, njegove zaveznike pa je dal obesiti. Ko je Gregor V. kmalo potem umrl (1. 999.), se je sploh govorilo, da so ga Bimljani umorili. Cesar zdaj ni prej odjenjal, dokler niso volilci njegovega nekdanjega učitelja Gerberta, ki je zadnji čas bil nadškof v Baveni, posadili na papežev prestol. Imenoval se je Silvester II. Ta učeni in slavni mož, ki je že kot odgojitelj navduševal Otona III. za starorimsko omiko, jel ga je zdaj nagovarjati, naj ponovi nekdanjo rimsko cesarstvo, ki bi s časom razširilo svojo oblast nad vse krščanske narode in države. Središče tega splošnega krščanskega cesarstva bilo bi v Bimu, kjer bi stoloval cesar kot najviši posvetni vladar vesoljnega krščanstva, a poleg njega papež kot vrhovni cerkveni glavar in namestnik božji na zemlji. Oton III. in Silvester II. sta odslej složno delala na to, da bi se ta njuna želja čem preje uresničila. Najprej sta hotela manje države pridobiti za to novo krščansko cesarstvo. Papež je (1. 1000.) ogerskemu vladarju sv. Štefanu poslal zlato krono ter ga imenoval apostoljskega kralja; cesar, kateremu talijansko podnebje nikakor ni dobro delo, pa je šel popotovat v Gnjezdno na grob svojega prijatelja sv. Vojteha ter se je pri tej priliki hotel do dobrega sprijazniti s poljskim knezom Boleslavom hrabrim. Že prej je papež dovolil, da so se na Ogerskem in Poljskem napravile nove škofije, ki so imele med tamošnjimi narodi razširiti in utrditi krščansko vero, zdaj pa je Oton III. za Poljsko utemelil v Gnjezdnu posebno nadškofijo, ki je bila čisto neodvisna od nemških škofov, ki so prej nadzorovali katoliške cerkve po slavjanskih deželah. Take naprave so v slavjanskih državah povečale narodno samostalnost in niso bile po volji Nemcem, ki so malo marali za svojega kralja, a še manj za njegove osnove. Sicer pa je Oton III. res bil čuden človek. Zdaj je nečimerno hrepenel po posvetnej slavi in moči, zdaj je kot skrušen grešnik hodil na božja pota ali v samoto po-
koro delat. Nekoliko je na njega delovalo splošno mnenje, da bode leta 1000. konec sveta; kajti da-si ni bil praznoveren, vendar je strah, ki so ga priprosti ljudje imeli pred sodnjim dnevom, tudi njega prešinil in ga spominjal, kako da je na svetu vse minljivo.
Leta 1001. je v tretjič šel v Italijo, kamor ga je vedno vleklo njegovo srce. V Kirnu je bival na aventinskem bomcu, kjer je prihodnjim krščanskim cesarjem hotel zidati dostojno palačo. Y tem so se uporni Rimljani, katerim nikakor ni bilo po volji, da bi cesar vedno med njimi bival, tudi zoper njega vzdignili in moral je bežati iz mesta. Predno pa se je mogel nad uporniki maščevati, je v Paternu za kozami umrl (dne 23. januarja 1. 1002.) in ni zapustil nobenega naslednika. Bil je neoženjen in še ne dva in dvajset let star.
Po otonovej smrti si je bavarski vojvoda Henrik lastil največo pravico do kraljeve oblasti, kajti njegov ded je bil brat Otona I. Ko so truplo ranjcega cesarja pripeljali iz Ta-lijanskega, počakal ga je Henrik na meji ter ga spremil do groba; a pri tej priložnosti vzel je krono in druga kraljeva znamenja ter jih je pri sebi shranil. Toda nemški velikaši niso priznali nobene prirojene pravice nasledovanja, marveč je svobodna volitev imela odločiti, kdo da bode zasedel kraljevi prestol, za katerega se je poganjalo več veljavnih knezov. Ko so se bili pa bavarski in francoski plemenitniki sporazumeli in volili Henrika, so tudi ostale dežele po malem priznale novega kralja.
Henrik II. (1002.—1024.) je z modrim in odličnim ravnanjem kmalu zopet vredil nemško državo. Ker je sprevidel, da je duhovščina najbolja podpora kraljevej oblasti, podpiral je na vso moč katoliško cerkev ter jo bogato obdaroval. Bil pa je tudi res pobožen ter je sploh tako lepo in čednostno živel, da ga je papež Evgen III. 1. 1146. med svetnike vštel. Zidal je mnogo novih cerkev, a škofom je podelil velike državne pravice ter je s tem oslabil moč mogočnih posvetnih knezov.
Y gorenjej Italiji je tadaj Nemcem nasprotna stranka zopet jela rovati ter je ivrejskega grofa Arduina za kralja oklicala. Ali kakor je nemška vojska stopila na laška tla, pobegnil je Arduin v močne gradove, v Paviji pa so Henrika II. svečano ovenčali s tako zvano železno krono za lombardskega ali taiijanskega kralja (1. 1004.). Predrzni uporniki nameravali so sicer nemškega kralja v njegovej palači umoriti, ali Henrik je skočil črez okno in srečno zbežal k svojim vojščakom. Pri
tej priliki si je nogo zlomil in je odslej bil šantov. Med tem so Čehi pozvali nemškega kralja na pomoč zoper poljskega kneza Boleslava hrabrega, ki jim je vzel Moravsko in je tudi češko spravil pod svojo oblast. Henrik je knezu Jaromiru kmalu zopet povrnil češki prestol, ali v daljnem vojskovanju zBoleslavom hrabrim ni bil prav srečen in mu je celó moral Lužico prepustiti proti temu, da je v tej deželi priznal vrhovno oblast nemških kraljev.
Leta 1013. je Henrik moral v drugič iti v Italijo, kamor so ga bili njegovi privrženci pozvali na pomoč proti Arduinu, ki si je z novega lastil kraljevo oblast. Nemški kralj je hitro užugal svoje nasprotnike, ter šel v Bim, kjer ga je papež Benedikt VIH. za cesarja kronal. Zdaj pa se je v Eimu neka nezadovoljna stranka vzdignila in Henrik se je moral vrniti proti domu. Po njegovem odhodu ni bilo v Italiji nobenih nemirov več, kajti Arduin se je bil naveličal vednega rovanja in šel je dobrovoljno v neki samostan blizu Turina.
Ko je nekoliko let potem papež Benedikt VIII. sam prišel na Nemško, da je posvetil prelepo novo cerkev, ki jo je bil Henrik v Bambergu sezidal, nagovarjal je cesarja, naj bi še enkrat prišel v Italijo, da bi Bizantincem vzel Apulijo. Henrik se je vdal papeževej prošnji in je 1. 1020. v tretjič z veliko vojsko prišel v Italijo. Akoravno so se mu pokorili in pridružili nekdanji longobardski knezi v Beneventu, Kapui in Salernu, vendar ni mogel niti on Bizantincem in Arabom vzeti cele južne Italije, zato ker so se v njegovej vojski začele kužne bolezni. Nekolikrat jih je pa le premagal ter je v Apuliji naselil hrabre Normane, ki so odslej čem dalje več svojih rojakov pozivali v Italijo, iz katere so po malem izgnali Bizantince in Arabe ter vtemelili novo kraljevino Neapolj in Sicilijo. Vrnivši se na Nemško, je leta 1024. umeri. Ž njim je izumrl rod saskih kraljev, ki so si pridobili veliko slavo s tem, da so iz novega zedinili in okrepili nemško državo, ki so jo pa pozneje zarad pogostih vojsk preveč zanemarili.
Kralji frankovskega rodu (1024,—1125.).
Po henrikovej smrti se je veliko število posvetnih in duhovnih gospodov iz cele Nemčije zbralo na širokem polji blizu Moguča, da bi izvolili novega vladarja. Dolgo časa se niso mogli sporazumeti, kajti nekateri so bili za starejšega, drugi za mlajšega Konrada, ki sta bila bratranca. Ko sta se bila pa oba sorodnika zmenila, ^da si ne bosta nasprotovala,
ampak da naj tisti bode kralj, za kogar bede večina, so zbrani gospodje izvolili starejega Konrada, katerega je na to mogučki nadškof svečano pomazilil in ovenčal s kraljevo krono.
Konrad II. (od 1. 1024,—1039.) je prepotoval skoraj vso Nemčijo, da bi se prepričal o potrebah svojega naroda, in je takoj sam odpravil, če je kje kaj napačnega našel. Zemljo onkraj reke Eidere ali tako zvano Šlezviško krajino je dobro-voljno prepustil danskemu kralju Knutu, katerega je s tem na svojo stran dobil ter ga odvrnil od zaveze s poljskim vladarjem. V Italiji se je narodna stranka po vsej sili hotela odtegniti njegovej oblasti, a ker je vedela, da z domačim kraljem nič ne opravi, mislila je kakega mogočnega francoskega kneza posaditi na kraljevi prestol. Tu je milanski škof Heribert v imenu nemških privržencev pozval Konrada II., naj prej, ko je mogoče, pride v Italijo. Nemški kralj je toraj 1. 1026. šel črez Alpe, ali moral se je celo leto vojskovati z raznimi mesti, ki se mu niso hotela z lepo podati. Pavijo, kjer so uporniki razdjali kraljevo palačo, je moral dve leti obsedati, predro jo je užugal. Med tem se je v Milanu dal svečano kronati za talijanskega kralja (1. 1026.), a sledeče leto je šel v Rim, kjer ga je ljudstvo na veliko nedeljo z navdušenjem oklicalo za rimskega cesarja, papež pa ga je ovenčal. Šel je tudi v južno Italijo, ali ko so se mu longobardski knezi in nekatera mesta podali, je tudi on vojsko zoper Bizantince poveril ondi naseljenim Normanom ter se vrnil proti domu.
Že pred njegovim odhodom na Italijansko so mu nemški velikaši na državnem zboru v Augsburgu mladega sina Henrika imenovali za naslednika, zdaj pa je kolinski škof enajstletnega dečka v Ahenu pomazilil in ga kronal (1. 1028.). Kazen tega veselja čakali so Konrada hudi boji s poljskim kraljem Me-čislavom, ki ni hotel priznati vrhovne oblasti nemških vladarjev. Le s pomočjo češkega Bretislava je nemški kralj po dolgej vojski užugal Mečislava, ki se je moral odreči kraljevega naslova ter se pokoriti Konradu kot vrhovnemu svojemu gospodarji.
Kmalo potem je Konrad nemško državo povečal za celo Burgundijo. Poslednji burgunski kralj Kudolf III. ni imel lastnih otrok, pa je že prej svojega sestriča Henrika II. imenoval za svojega naslednika. Ali Henrik je že prej umrl, nego Rudolf, in zdaj si je francoski grof Odon lastil pravico do Burgundije. Temu se je uprl Konrad.II. rekoč, da Kudolf Burgundije ni namenil le Henriku II., ampak nemškim kraljem sploh. Z lepo se ta stvar ni dala dognati. Ko je tadaj
Rudolf umrl, šel je Konrad z nemško vojsko v Burgundijo, kjer je premagal svojega francoskega nasprotnika ter si pokoril vso deželo (1. 1034.). Burgundija je tudi v prihodnje obdržala popolno domado samostalnost in je bila z nemško državo le toliko zvezana, kolikor gorenja Italija (ali Lombardija). Zahodni kraji, kjer so ljudje francoski govorili, so se kmalu združili s Frankovsko, med tem ko je vzhodna Burgundija t. j. večidel danešnje Švajcarske do konec srednjega veka ostala pod vrhovno oblastjo nemških kraljev.
Leta 1036. je Konrad v drugič šel v Italijo, kjer so mogočni grofi in drugi velikaši čemdalje prevzetniši postajali ter se zlasti malim plemenitnikom nasproti jako samovoljno in neusmiljeno obnašali. Mali plemenitniki so se tadaj med seboj zvezali zoper trde svoje gospodarje ter so nemškega kralja prosili pomoči. Prišedši v Italijo je Konrad nezadovoljne pla-menitnike pozval v Pavijo ter poslušal njihove pritožbe. Ostro je kaznoval vse gospode, ki so mu kake krivice prizadjali, potem pa je za vse prihodnje čase s posebno postavo določil: da se mali plemenitniki, ki imajo kako državno, grofovsko ali škofijsko graščino v najem, ne smejo od nikogar izgnati z izposojenega zemljišča ali feuda, dokler imajo kaj naslednikov. Le ko bi cela rodbina izumrla ali ko bi posebna stanovska sodnija sklenila, pripade taka izposojena graščina ali feud nazaj prvotnemu gospodarju, bodi si grofu, škofu ali samemu kralju. Tako si je Konrad med malimi plemenitniki pridobil mnogo zanesljivih zaveznikov zoper veliko gospodo, ki so že istemu kralju nevarni postali. Kakor v Italiji, ravnal je Konrad tudi na Nemškem, kjer je -mnogim malim plemenitnikom podelil nasledno pravico, da-si ondi tega ni s posebno postavo določil, če je v kakej deželi umrl vojvoda, mu Konrad ni imenoval naslednika, ampak obdržal je deželo za-se ali pa jo je dal svojemu sinu Henriku. Da bi še bolj utrdil in povečal svojo _ vladarsko oblast, je tudi on škofom podelil velikih državnih’ pravic. Konrad II. je po kratkej bolezni umrl leta 1039., a nasledil ga je njegov sin
Henrik III. (od 1. 1039.—1056.), ki je že prej bil vojvoda bavarski in švabski ter ovenčani nemški kralj. Da-si je Henrik bil še le dva in dvajset let star, ko je zasedel kraljevi prestol, vendar je že takrat bil resen mož ter se kmalo skazal krepkega in modrega vladarja, kateremu se nobeden domačih knezov ni upal nasprotovati. Le hrabri češki knez Bretislav ga ni hotel priznati za svojega vrhovnega gospodarja ter je nameraval Češko in Poljsko združiti v eno močno državo, ki
bi imela slavjanskim narodom biti trdi jez proti rastočej nem-škej sili. Že je zmagovalno prestopil poljsko mejo ter vzel Krakov, Vratislavo in tudi Gnjezdno. Tu je Henrik III. z močno vojsko šel na češko; ali prvo leto ni bil srečen, ker so Čehi zasedli vsa pota, ki so držala skozi velike gozde in hrabro odbijali sovražne napade. Ko se je pa 1. 1041. Henrik vendar le preril v deželo, je Bretislav povrnil osvojene poljske kraje ter obljubil, da bode nemškim kraljem zopet plačeval nekdanji davek.
Komaj se je bil Henrik povrnil iz Češke in že je zopet moral iti na vojsko. To pot ga je ogerski kralj Petar prosil pomoči zoper mogočnega plemenitnika Samuela Abo, ki ga je s prestola pahnil. Ker je Abo tudi jel po sosednej Avstriji in Koroškej ropati, je nemški kralj šel z vojsko nad njega ter mu vzel vso zemljo do reke Litve, ki je odslej bila meja med Ogersko in Avstrijo. Abo je sicer obdržal kraljevo oblast, ali kmalo so se isti ogrski plemenitki zoper njega vzdignili ter pozvali Henrika III. na pomoč. Henrik je na to z novo vojsko prišel črez mejo in ko je svojega nasprotnika ob reki Kabi (1. 1044.) premagal, je izgnani Petar zopet zasedel kraljevi prestol, toda moral je priznati vrhovno oblast nemških vladarjev. To ponosnim Magjarom nikakor ni bilo po volji in že črez tri leta so se uprli zoper Petra in njegove nemške prijatelje, za kralja pa so oklicali Andreja, bratranca sv. Štefana. Andrej je takoj odpovedal pokorščino in davek Nemcem, ki so se le tri leta veselili svojega gospodstva nad Ogersko.
Po prvej ogerskej vojski si je Henrik na vso moč prizadeval, da bi na Nemškem napravil stalen domač mir, ki so ga plemenitniki kalili z vednimi medsobnimi poboji. Sploh so takrat bili čudni časi. Nihče se ni zmenil ne za postavo, ne za pravico, ampak gospodarili so tisti, ki so bili močnejši in predrzniši. Če sta se dva grajščaka sprla, nista pri sodniji pravice iskala, marveč sta oborožila vsak svoje hlapce in kmete ter udarila drug na druzega. In ker so bližnji grajščaki med seboj vsak čas kako pravdo imeli, ni bilo ne konca ne kraja ubijanju, ropanju in požiganju. Premnogo je bilo celó tacih vitezov, ki so od samega ropa živeli. Stanovali so v utrjenih gradovih, na kakem varnem kraji in kakor hitro se jim je ponudila ugodna prilika, so z oboroženimi beriči planili iz svojega gnjezda ter napadali kmeta in meščana. Da bi tolikemu nasilju vsaj nekoliko v okom prišel, je Henrik 1. 1048. sklical državni zbor v Hostnic ter je ondi zbrane gospode z lepo opominjal in prosil, naj bi opustili krvave poboje ter drug z
družim mirao živeli. Botil jih je, naj mu vsaj toliko obljubijo, da bodo spoštovali tako zvani božji mir, ki so ga bili najprej francoski škofje oklicali. Plemenitniki so namreč morali od srede zvečer do pondeljka zjutraj, ter ves čas adventa in posta mirovati; a kdor bi ta božji mir kalil, zadele bi ga najostrejše cerkvene kazni zato, ker je oskrunil tiste dni, ob katerih praznujemo trpljenje, smrt in ustajenje našega odrešenika. če tudi ta naprava ni do dobrega zadušila domačih pobojev, vendar je vsaj nekoliko vblažila surove navade tedanjega časa.
Zdaj še le je Henrik III. šel v Bim, kjer so na istem papeževem dvoru nastale velike homatije. Ker so najviši glavarji katoliške cerkve bili ob enem vladarji rimske dežele, bila je stara navada, da so tudi posvetni gospodje volili papeže. Mogočnim rimskim plemenitnikom pri tem ni bilo mar za cerkvene potrebe, ampak gledali so le na lastno korist. Vsakdo je želel, da bi kakega bližnjega sorodnika imel na vladarskem prestolu in včasih se je zgodilo, da je za papeža bil izvoljen mož, ki nikakor ni bil vreden te velike časti. Ob času Henrika III. pa so med rimsko gospodo bile tri stranke in je vsaka druzega papeža volila. Katoliška cerkev je tadaj imela tri glavarje ob enem. To nikakor ni moglo biti, in ker se nasprotniki niso mogli z lepo sporazumeti, so sprevid-hiši Bimljani pozvali nemškega kralja, naj on razsodi žalosten prepir. Henrik III. je imel lepo navado, da se je vselej posvetoval z modrimi duhovniki, kadar se je moral vtikati v cerkvene stvari. Posebno rad je občeval z redovniki iz C!ugny-a, ki so takrat po celem krščanskem svetu sloveli kot najbolj učeni in pobožni možje. Tako je ravnal tudi zdaj, ko se je pripravljal na pot v Italijo. Prišedši v Bim je sklical cerkveni zbor, ki je odpravil vse tri papeže ter namesto njih izvolil modrega in pobožnega bamberškega škofa Svidgera, ki se je kot papež imenoval Kliment II. Na božič leta 1046. je novi papež nastopil službo in še tisti dan je Henrika III. in njegovo soprogo Agnezo v cerkvi sv. Petra slovesno ovenčal s cesarsko krono. Zdaj je Henrik šel .še v južno Italijo, kjer je imenoval nekoliko novih vojvod, potem pa se je vrnil proti domu. Pred odhodom so mu Bimljani obljubili, da vprihodnje ne bodo nobenega papeža več volili brez cesarjevega dovoljenja. Ker je Kliment II. že 1. 1047. umrl, in niso niti njegovi nasledniki dolgo vladali, je Henrik III. Bimljanom še tri papeže nasvetoval. Tudi doma na Nemškem je Henrik vedno skrbel za potrebe katoliške cerkve in je v sporazumljenji z du-
hovniki odpravil mnogo napak. Da takrat v katoliškej cerkvi marsikaj ni bilo, kakor bi moralo biti, krivi so bili posvetni gospodje, ki so kot patroni imeli pravico podeljevati nekatere cerkvene službe. Ti gospodje, ki so bili jako neomikani in surovi, so večkrat fare in škofije za dobro plačilo dajali možem, ki so brez pravega poklica postali duhovniki in jim ni bilo mar za drugo, nego za velike dohodke svojih duhovnij. Henrik III. se je takemu ravnanju na vso moč vpiral, in kadar je sam moral odločiti, je vselej le pobožne in učene može imenoval za škofe. Bil pa je tudi sam pošten in pobožen. Kraljeve krone ni nikdar prej na glavo djal, dokler se ni spovedal in kako pokoro opravil. Leta 1055. je šel še enkrat v južno Italijo zoper Normane, ki so čemdalje mogočniši postali, ali moral se ja takoj zopet vrniti na Nemško, od koder so mu poročili o novih nemirih. Mnogo nemških knezov se je zarotilo zoper svojega kralja, ki jim je preostro vladal, in nameravali so ga na poti iz Italije umoriti. Henrik je še o pravem času zvedel njihov naklep in prišedši domu je upor takoj v početku zadušil. Kmalo potem se je na lovu prehladil in že črez teden dni je umrl v sedem in tridesetem letu (1. 1039.) Njegov sin
Henrik IV. (od 1. 1056,—1106.) takrat še ni dovršil šesto leto, ali ker so ga bili plemenitniki že prej očetu za naslednika izvolili, so ga zdaj takoj priznali za kralja, njegovej blagej in umnej materi Agnezi pa dovolili, da namesto njega vlada. Agneza je imela lepe darove in dobro voljo, ali bila je le slaba žena, ki se prevzetnim in neposlušnim velikašem nikakor ni mogla tako krepko in odločno ustavljati, kakor njen rajni mož Henrik III. Da bi vsaj najmogočniše in naj-nevarniše gospode pridobila, podelila je med nje razne dežele, katere je Henrik za-se obdržal. Bavarsko je dala imenitnemu saskemu plemenitniku Otonu Nordhaimskemu, in tudi Švabska ia Koroška ste zopet dobili svoje posebne vojvode. Toda vse to jej ni nič pomagalo; ravno tisti, katere je najbolj odlikovala, jeli so prvi zoper njo rovati. Jezilo jih je, zakaj da nima druzega svetovalca, nego ravno augsburškega škofa, kateremu so zavidali njegovo veljavo pri kraljevej materi, in začeli so premišljevati, kako da bi Agnezi vzeli vladarsko oblast in odgojo mladega Henrika. Nemški knezi so tadaj sploh nameravali oslabiti kraljevo oblast ter povečati svoje pravice, kajti Henrik III. jim je že bil premogočen. Neza-dovoljnikom pridružilo se je celó nekoliko duhovnih gospodov, ki so mislili, da bi tudi za cerkev bolje bilo, ko bi se po-
Ill
svetni vladarji manje vtikali v njeno upravo. Najimenitniši je bil kolinski nadškof Hano, ki je bil znan kot jako pobožen in učen mož.
Ko je 1. 1062. Agneza s svojim sinom na prijaznem ranj-skem otoku Kaisersvertu praznovala veliko noč, prišlo se jej je mnogo imenitne gospode poklonit, a med njimi bil je tudi Hano, ki se je na prelepej ladiji pripeljal od Kolina. Agneza je gospode prijazno sprejela in jih sposobno pogostila, in bili so vsi jako dobre volje. Med drugim napeljali so govorico na lepo ladijo kolinskega škofa in niso je mogli dosti hvaliti. Radovednega Henrika, ki je takrat bil dvanajstletni deček, je čem dalje bolj mikalo, da bi šel ladijo ogledat. Po jedi so torej nekateri gospodje z mladim kraljem šli dol k reki, ostali pa so se v gradu z njegovo materjo menili o raznih stvareh. Komaj da je Henrik stopil na ladijo, začeli so krepki brodarji urno veslati nazaj proti Kolinu. Bistroumnemu dečku se je takoj dozdevalo, da mu neka nevarnost preti, in jame na vso moč kričati, a naposled skoči v vodo, da bi ušel predrznim roparjem. Pa zastonj. Močna roka potegnila ga je nazaj na ladijo, in ga odpeljala v Kolin na dvor nadškofa Hana. Hudo je krvavelo blago srce okanjene matere, ko so jej grdi hinavci vzeli najdragoceniši zaklad tega sveta. Za zmiraj se je ločila od Jažnjive Nemčije ter odpotovala v sveti Rim, kjer se je odrekla vsem posvetnim nečimernostim ter šla med samostanske zidove iskat tolažbe.
Na Nemškem vladali so zdaj kolinski škof Hano, bavarski vojvoda Oton in še neki drugi mogočni plemenitniKi; a da bi ljudstvo zaslepili in nekako opravičili svoje ravnanje, določili so, da vrhovna vladarska oblast pripada tistemu škofu, v čigar škofiji mladi kralj biva. Hano je Henrika jako ostro izrejal ter ga dal učiti vsega, kar dobremu vladarju treba znati, poleg tega pa ga je še posebno vadil v pobožnosti in pokorščini. Ali ker je bil nagle jeze in nekoliko preoster, se nikakor ni znal prikupiti razvajenemu in trmastemu dečku. Nekoliko let potem je Hano v duhovnem opravilu šel v Rim, a ker se je Henrik ravno takrat dalj časa mudil na Saškem, je bremenski škof Adalbert postal njegov varh in prevzel vladarsko oblast. Adalbert je bil jako učen in duhovit mož, ki je natanjko in vestno spolnoval dolžnosti svojega stanu. Živel je pobožno in čednosteo ter je rad pomagal siromakom in sploh vsakemu, ki je bil v kakej potrebi. Ali ker je sam bil imenitnega rodu, ljubil je gosposke navade ter zunanjo sijajnost, a bil je tudi nekoliko vladohlepen. Njegove cerkve in palače
morale so biti lepe umetne stavbe, ki so ga stale mnogo novcev. Kakor je on v svoji škofiji želel biti od posvetnih grofov neodvisen gospodar, tako bi tudi kralj po njegovem mnenju ne smel biti omejen v svojej vladarskej oblasti ter bi se moral tudi po zunanjej sijajnosti ločiti od ostalih državnih knezov. Taki varh bil je Henriku po volji in ker je itak najrajši bival na Saškem v lepem gozdnatem Harcu, kjer je imel svoje graščine, ni ga več pustil od sebe. Še bolj pa se je Adalbert mlademu kralju prikupil s tem, da mu je dovoíil veseliti se mladih let ter mu marsikaj spregledal, kar bi bil Hano ostro grajal. Ko je Henrik spolnil svoje petnajsto leto, ga je Adalbert 1. 1065. razglasil polnoletnega ter mu pustil, da sam vlada. Toda kralj, ki je rajši s svojimi tovarši hodil na lov in po lahkoumnih veselicah, nego da bi si glavo belil z vladarskimi skrbmi, je zvedenega škofa obdržal pri sebi v Goslaru kot prvega svojega svetovalca ter mu poveril vsa najimenitniša državna opravila. Zdaj še le je Adalbert prav po svojej volji vladal ter tudi Henrika ščuval zoper nemške kneze, zlasti zoper uporne Sase, s katerimi je kot škof vsak čas imel kako pravdo. Henrik je tadaj po celej saskej deželi dal zidati trde gradove, med katerimi je najimenitniši bil grad na Harcu (Harzburg), a pri tem silil je celó svobodne kmete na tlako. Sasi so razsipnjej kraljevej družini dan na dan morali dajati vsakovrstnih darov, in vendar niso nikdar bili varni pred mnogoštevilnimi henrikovimi beriči in vojščaki, ki so vsak čas pridrli iz utrjenih gradov ter po bližnjih vaseh razsajali kakor najbolj divji in razuzdani razbojniki. Ljudstvo jelo je tožiti in upiti na škofa Adalberta, kateri da je vsemu temu kriv, a nemški knezi, ki so mu itak že davno zavidali veliko njegovo moč in veljavo, niso prej odjenjali, dokler ni Henrik odpustil ljubljenega svetovalca ter vlado poveril kolinskemu škofu Hanu. Da bi mladega kralja odvrnil od razuzdanega življenja, ga je Hano pregovoril, da se je oženil z Berto, grofovo hčerjo iz Suše. Toda Henrik je tudi v zakonu bil tak, kakoršen poprej in ni mogel biti brez Adalberta, katerega je že črez tri leta zopet pozval na svoj dvor.
Če je Henrik prej hudo tlačil uboge Sase, zdaj jih je tako neusmiljeno zatiral, da je v hrabrih srcih svobode vajenega ljudstva kar kipelo po maščevanji. Le malo ga je bilo treba podražiti in takoj bi se ves narod vzdignil. To se je kmalo zgodilo. Henrik je nameraval mogočnim svojim nasprotnikom med nemškimi knezi vzeti vso 'veljavo ter jih dru-zega za družim uničiti. Najprej je hrabremu saskemu grofu
Otomi Nordhajmskemu, ki mu je bajé po življenju stregel, vzel Bavarsko vojvodino ter jo podelil njegovemu zetu Welfu. Oton je zdaj šel na Saško, kjer je po očetu nasledil mnogo graščin, ter se ondi z grofom Magnusom zavezal zoper Henrika. Le-ta je oba upornika dal nenadoma zgrabiti in v ječo vreči. Otona je sicer črez leto dni zopet spustil, Magnusa pa je obdržal v zaporu, zato ker se po smrti svojega očeta (1072. 1.) ni hotel odreči pravice do vojvodine Saške. Med tem je prevzetni kralj, ki itak že ni več poznaval meje svojej vladarskej oblasti, čem dalje več vojščakov pozival na svoje gradove, in bilo je misliti, da hoče do dobrega zatreti stare pravice svobodoljubnega ljudstva. Zdaj Sasi niso mogli več trpeti strašnih krivic, zoper katere nobene pritožbe in prošnje niso^ nič pomagale, ter so konečno sami zgrabili za orožje (1.1073.). Šestdeset tisuč hrabrih mož se je vzdignilo ter z zvedenim poveljnikom Otonom Nordhajmskim šlo proti Goslaru, kjer je kralj navadno bival. Henrik, ki se takošnega napada ni nadjal, je črez hribe in doline bežal proti Kajni, a prišedši v Tibur je na vse kraje nemške države razposlal ukaz, da se ima hitro nabrati vojska zoper saske upornike. Toda nemški ple-menitniki niso slušali kraljevega povelja, ampak nekateri so jo celó potegnili s Sasi, ki so med tem osvobodili svojega vojvoda Magnusa. Henrik je tadaj moral popustiti in se sramotno pomiriti s svojimi nasprotniki. Otonu je povrnil Bavarsko, Sasom pa je dovolil, da so smeli podreti vse njim zoperne kraljeve gradove. Kakor da so zdivjali, planili so zmagovalni uporniki na bivališča svojih zatiralcev ter jih raz-devali, da na marsikaterem kraji ni kamen na kamnu ostal. Nobena stvar jim ni bila sveta. V gradu na Harcu oropali so cerkev, in odprli so celó kraljevo rako ter iz nje pometali trupla henrikovih sorodnikov. Tacega ravnanja niti isti kraljevi nasprotniki niso odobravali. Henrik se je z nemškimi knezi pomiril ter jih pregovoril, da so mu nabrali veliko vojsko, s katero je ob reki Unstruti Sase popolnoma premagal (1. 1075.). Na to so njegovi vojščaki strašno razsajali po upornej deželi, ki je že toliko nadlog pretrpela. Ali saski plemenitniki niso obupali in se nikakor niso hoteli podati. Še le ko jih je Henrik z lepo nagovarjal ter jim obljubil, da ne bode nikomur nič žalega storil in jim pustil stare njihove pravice, prišli so se mu Magnus in drugi veljavni grofi pokloniti kot svojemu vladarju. Toda nespametni kralj ni držal dane besede ter jih je vse dal v ječo vreči. Zdaj si Sasi niso vedeli drugače pomagati, nego da so prevzetnega Henrika šli papežu tožit.
Občna zgodovina. III.	8
Y Kirnu je takrat slavni Gregor VIL bil vrhovni glavar katoliške cerkve. Gregor se je rodil v Savom na Toskanskem od revnih staršev in se je prej zval Hildebrand. Njegov ujec, ki je v Kirnu bil opat v samostanu Matere božje, ga je kot mladega dečka k sebi vzel, kajti videl je, da ima bistro glavico. V samostanu se je Hildebrand učil raznih znanosti, a ko je odrasel, je sam postal mnih. Toda le malo časa je Hildebrand bival med samostanskim zidovjem, kajti kmalu je daleč na okol slovel kot jako učen in pobožen mož, in bilo mu je še le pet in dvajset let, ko ga je papež Gregor VI.. pozval k sebi za kaplana. To je bilo takrat, ko so bili trije papeži ob enem izvoljeni. Da bi se povrnil cerkveni mir, se je Gregor VI. zahvalil za svojo čast ter šel na Nemško, kamor je tudi učenega kaplana seboj vzel. Po gregorjevej smrti je Hildebrand šel v francoski samostan Clugny, ki je v tada-njem času bil najimenitniši na celem krščanskem svetu. Tu bi bil rad ostal do smrti, kajti ostro samostansko življenje je najbolj ugajalo njegovemu srcu, ali kmalu se je moral vrniti v Rim, kjer ga je papež Leon IX. imenoval za kardinala in prvega svojega svetovalca.
Ker se je Hildebrand po dalj časa mudil v raznih deželah, katere je tudi pozneje kot papežev poslanec večkrat prepotoval , imel je mnogo prilike, da je z lastnimi očmi videl vsakovrstne napake, ki so se bile vtihotapile v katoliško cerkev. Največ je katoliškej cerkvi škodovalo to, da so se duhovniki ženili in da so posvetni gospodje oddajali cerkvene službe. Oženjene duhovnike je skrb za svojo družino preveč vezala na posvetno oblast in večkrat so zarad tega zanemarili vzvišene dolžnosti svojega stanu. Posvetna gospoda so v tadanjih časih bili jako surovi in neolikani, in niti niso mogli prav razumeti, kaj da je duhovski stan. Ko so torej oddajali cerkvene službe, niso gledali, kdo da ima potrebnega znanja in drugih lepih lastnosti, po katerih se duhovnik mora ločiti od ostalih ljudi; ampak kdor se jim je vedel najbolj prikupiti, dobil je faro, opatijo ali škofijo. Večkrat se je celó pripetilo, da so posvetni patroni izpraznjeno duhovnijo oddajali tistemu, ki jim je največo plačilo obljubil. To so bili žalostni časi. Dogodilo se je, da se je kak lačen grof, ki je prej živel od milosti druzih plemenitnikov, s katerim je hodil na lov in na vojsko, jel poganjati za kako škofijo in jo dobil. Zdaj še le se je v naglici naučil nekoliko latinskega jezika in najpotrebniših bogoslovskih naukov, in ko je na to bil za duhovnika posvečen, je kar takoj postal škof.
Ni čuda, da je takošen duhovni pastir zanemaril svoje dolžnosti ter da je večkrat druge pohujševal, namesto da hi jim bil iz-gled lepega krščanskega življenja. Pregrešno navado, kupiti si cerkveno službo za novce, zvali so simonijo, zato ker se v svetem pismu čita o nekem Simonu, ki je aposteljnom ponujal mnogo denarja, da bi ga naučili čudeže delati.
Ko je torej Hildebrand postal papežev svetovalec, prizadeval si je na vso moč, da bi odpravil ženitev duhovnikov in simonijo, kajti dobro je vedel, da iz teh dveh napak izvirajo vse druge nerodnosti v katoliškej cerkvi. Sprevidel pa je tudi, da bode še le tadaj vsem nerodnostim konec, kadar se niti v papeževo volitev ne bode nobena posvetna oblast vtikala. Že prej smo povedali, kako se je za vlade Henrika III. pripetilo, da so bili ob enem trije papeži izvoljeni. Eimski duhovniki so takrat nemškega cesarja prosili pomoči, in kakor že vemo, je Henrik III. na to do svoje smrti skrbel, da so le vredni, zmožni možje sedeli na papeževem prestolu. Tako je bilo prav. Ali kaj potem, ko bi cesar bil preslab, da bi se vprl prevzetnim plemenitnikom; ali če bi sam bil nasprotnik katoliškej cerkvi? To je modri Hildebrand dobro prevdarjal ter z vsemi močmi delal na to, da bi duhovna gospoda sama določevala o papeževem prestolu. Lata 1059. je papež Miklavž II. zarad tega sklical cerkveni zbor, ki je sklenil, da imajo vprihodnje le kardinali pravico, voliti najvišega glavarja katoliške cerkve. Po miklavževej smrti so se kardinali prvikrat zbrali ter izvolili papeža Aleksandra II. Nemški knezi, ki so takrat vladali v imenu mladoletnega kralja Henrika IV., so brez ugovora priznali Aleksandra II. ter s tem odobrili novo volifcveno postavo.
Ko se je 1. 1073. po Bimu raznesel glas, da je Aleksander II. umrl, zbrala se je velika množica ljudi, ki so na ves glas vpili: »Hildebrand mora biti papež!“ — Hildebrand se je sicer branil velike časti, ki mu je bila namenjena, ali ker so ga tudi kardinali enoglasno volili, se ni mogel dalje vpi-rati. Zdaj se je za katoliško cerkev začela nova doba. Hildebrand, ki se je kot papež imenoval Gregor VII. (od 1. 1073.— 1085.), je takoj poslal svoje legate na Nemško, da bi z vso odločnostjo odpravili ženitev duhovnikov in simonijo. Henrik IV.t ki je med tem že sam prevzel vlado, se papeževim naredbam ni ustavljal, ampak celó obljubil mu je, da se bode v cerkvenih rečeh vsikdar ravnal po njegovih nasvetih ter da ne bode nikdar več za novce oddajal cerkvenih služeb. Toda lakomni kralj ni bil mož beseda in kmalu je zopet nekoliko škofij in
opatij podelil nevrednim in malopridnim svojim prijateljem. Tu je Gregor na novem cerkvenem zboru v Rimu (1. 1075.) vsem posvetnim oblastim prepovedal oddajati cerkvene službe, a s prokletstvom in izobčenjem iz katoliške cerkve zagrozil se je vsakemu, kdor bi vprihodnje še kdaj kako duhovnijo sprejel iz rok posvetne gospod e. — Kadar so cerkveni patroni komu podelili kako škofijo, izročili so mu škofovo palico in prstan kot znamenje nove oblasti. To podeljevanje se je po latinski imenovalo investitura in zato se prepir, ki se je zdaj zarad oddajanja duhovnij začel med najvišo cerkveno in posvetno oblastjo, zove boj za investituro.
Nova papeževa prepoved je dobro došla Sasom, katere je bil Henrik IV. ravnokar do dobrega užugal ter jim zaprl njihove plemenitnike. Nemški kralj, ki je jako razsipno in razuzdano živel, bil je namreč vedno v denarnih zadregah, in ker si ni vedel drugače pomagati, je vkljub novim cerkvenim naredbam prodajal opatije in škofije. Sasi so ga tadaj šli v Rim tožit, da bi se tako maščevali nad svojim zatiralcem. Gregor VII. je na to Henriku IV. zažugal, da ga bode prokiel in izobčil iz katoliške cerkve, če najdalje za šestdeset dni ne pride v Rim ter se ondi ne opraviči za vse pregrehe, katerih ga njegovi nasprotniki dolže. To je oholega Henrika IV. strašno razkačilo. Poslanca, ki mu je prinesel papeževo pismo, je pri tej priči iz dežele zapodil, potem pa je še istega leta (1076.) sklical nemške škofe na zbor v Worms. Sešli so se skoraj le taki škofi, ki bi se po novih cerkvenih postavah morali odreči svojih služb, in ti so vpričo kralja Gregorju VII. vzeli papeževo oblast, katere se je bajé nevrednega skazal. Henrik je z velikim veseljem odobril in podpisal zborov sklep ter pismo kar takoj poslal v Rim. Gregor VIL je ravno v svečanej opravi sedel na papeževem prestolu, a okoli njega zbralo se mnogo kardinalov in škofov, ko mu je poslanec izročil pismo nemškega kralja. Pričujoči duhovniki so bili kar razkačeni, ko so čuli nesramno kraljevo pismo, le papež je miren ostal ter drugi dan zopet sklical cerkveni zbor, na katerem je Henrika svečano prokiel ter nemško ljudstvo odvezal vseh priseg in obljub, ki so jih kdaj svojemu vladarju storili. Noben podložnik ni trebal več Henrika slušati, noben duhovnik mu ni smel podeliti svetih zakramentov, a vsakdo se ga je imel ogibati, kakor kakega okuženega človeka. Ob enem je papež prokiel tudi vse tiste škofe, ki so mu v Wormsu vzeli njegovo oblast.
Med tem je nepremišljeni Henrik po Saškem razsajal gro-zovitniše, nego kdaj poprej, ter dal iz norega sezidati vse podrte gradove. Nemški knezi tacega surovega ravnanja nikakor niso odobravali in kakor hitro se je papeževo pismo razglasilo, so se drug za drugim izneverili svojemu kralju. Kmalu se je cela Nemčija, kakor tudi Italija, razcepila na dve nasprotni stranki, od katerih je ena bila za kralja, druga za papeža. Kdor je kakega saskega grofa imel v zaporu, ga je zdaj spustil domu in takoj so se bili Sasi z novega vzdignili. Na to se je proti koncu leta 1067. mnogo škofov, ki so odobravali papeževo prizadevanje za poboljšanje katoliške cerkve, in veliko število posvetnih velikašev, katerim je samovoljno henrikovo vladanje že davnej presedalo, zbralo v Triburu, da bi se posvetovali, kako povrniti državi tolikanj potrebni mir in red. Nekateri, zlasti saski grofi, hoteli so kar takoj odstaviti razuzdanega in okrutnega kralja, drugi pa so se temu za zdaj še vpirali. Naposled so se sporazumeli in sklenili, da se ima konečna razsodba o kralju prepustiti samemu papežu, ki naj bi o svečnici prihodnjega leta prišel na državni zbor v Augsburg; Henrik pa do svečnice ne sme izvrševati vladarske oblasti, in ko bi se za leto dni ne znebil cerkvenega prokletstva, si bodo nemški knezi izvolili druzega kralja.
Henrik IV. se ničesar ni toliko bal, nego da bi Gregor . VII. prišel na Nemško, in da bi se pred njim in pred svojimi knezi moral zagovarjati. Dobro je vedel, da bi taka očitna sodba njemu vzela vso veljavo, tudi ko bi se zarad svojih dejanj mogel opravičiti, kar pa nikakor ni bilo misliti. Sklenil je torej, da bo rajši prej stopil pred papeža in ga, kakor spokorjeni grešnik, prosil odpuščenja. Po zimi leta 1077. je s svojo ženo, z malim sinčekom in z nekoliko spremljevalci šel na pot. Njegovi nasprotniki, katerim to ni bilo po volji, zasedli so navadna pota črez alpinske gore in ga niso pustili dalje. Henrik je tadaj šel na okol črez Francosko in črez primorske alpe. Težavna in nevarna je bila pot črez gore, ki so bile že z visokim, snegom pokrite; ali sila je bila velika. kajti Henrik je moral hiteti, da bi papeža dobil še doma na Tarijanskem. Moški so .se z rokami in nogami plazili dalje, ženske pa so morali povezati v volovske kože ter jih z vrvmi počasi spuščati navzdol. Toda prevzetni Henrik je vse voljno pretrpel, samo da bi se prej spravil z Bogom in s cerkvijo.
Komaj je stopil na talij ansí a tla in že so mu papeževi nasprotniki pripeljali cele čete oboroženih vojščakov na pomoč. Talijanska gospoda, zlasti nekateri nevredni škofje, katerim je
papež vzel njihovo oblast, so kar strmeli, ko jim je Henrik ponižno zavrnil, da se ni prišel vojskovat, ampak da hoče le pokoro delati. Gregor VII. je tudi že bil na poti in jako se je prestrašil, ko je zvedel, da je nemški kralj na Talijanskem. Hitro je zavil s pota v močni grad Kauoso, kjer je takrat vladala pobožna toskanska grofinja Matilda. Tu je čakal radoveden,, po kaj je Henrik tako nenadoma prišel črez alpinske gore. Kmalu je zvedel veselo in čudno novico, da nemški kralj, kakor pobožni romar, potuje brez vojske. Takoj potem je Henrik sam prispel pred kanoški grad in skesan prosil odreže rekoč, da rad opravi najtežo pokoro, ki mu jo bode sveti oče naložil. Po ostrih cerkvenih navadah tadanjega časa je Henrik moral sleči kraljevo opravo, obleči dolgo volneno haljo, ter bosonog in gologlav tri dni od zore do mraka tešč stati na grajskem dvorišči. Grofinja Matilda je bila do solz ginjena, ko je videla, kako težko pokoro mora opravljati razvajeni kralj, ki je do tadaj v polnej meri vžival vse slasti in radosti tega življenja. Še nikdar se noben vladar ni tako ponižal. Četrti dan se je spokorjeni Henrik spovedal, a Gregor VII. ga je odvezal vseh grehov in prokletstva ter mu dovolil iti v cerkev. Tu je papež čital sveto mašo, a pri zavživanji je prelomil sveto telo ter polovico sam zavžil, z drugo pa je obhajal nemškega kralja. Po dovršenej božjej službi je Gregor VII. rekel Henriku, naj se zopet vrne proti domu, ali kraljeve, oblasti da ne sme prevzeti, dokler ne bode že omenjeni državni zbor v Ausgburgu izrekel svoje sodbe.
To nemškemu kralju nikakor ni bilo po volji, kajti samo zato se je bil tako ponižal, da bi mu se ne bilo treba iti opravičevat pred svoje podložne kneze. Na videz se je od papeža ločil kot dober prijatelj ; v srcu pa je kar kipel od jeze. Prišedši v gorenjo Italijo je vkljub storjenim obljubam in prisegam jel okoli sebe zbirati papeževe nasprotnike ter se pripravljati na boj. Gregor VII. je na to nemškim knezom poročil, naj sami svojo državo vred spravijo, kajti da mu zdaj ni mogoče priti na Nemško. Mesca marca 1. 1077. so se vsi veljavni nemški velikaši zbrali v Forchheimu ter si Rudolfa švabskega izvolili za kralja; ob enem pa so za vse prihodnje čase sklenili, da imajo knezi po smrti vsakega kralja pravico, izvoliti si za vladarja, kogarkoli hočejo. Zdaj še le se je Henrik zopet vrnil na Nemško ter našel dosti zaveznikov med mesti, ki so se bala, da ne bi prevzetni plemenitniki premo-gočni postali. Tri leta so se nasprotniki krvavo bojevali ter opustošili najlepše kraje; 1. 1080. pa se je pri Meziboru vnela
huda bitva, v katerej se je sam Henrik z največo hrabrostjo boril. Že je bilo misliti, da bodo njegovi nasprotniki zmagali ; tu plani mladi pogumni vitez iz henrikove vojske in mahne z vso močjo po novem kralju Rudolfu, kateremu je kar roka odletela in se je iznemogel zgrudil na tla. Po rudol-fovej smrti se je čemdalje bolj množilo število kraljevih privržencev in Henrik je vojskovanje na Nemškem poveril Frideriku hohenštaufskemu, kateremu je podelil švabsko vojvodino, sam pa je z novega šel v Italijo. Hotel se je maščevati nad papežem, ki ga je bil (1. 1080.) v drugič proklel. Prišedši v gorenjo Italijo sklical je (1. 1081.) v Pavijo zbor, na katerem se je zbralo veliko število škofov, ki so vsi bili papeževi nasprotniki. Le-ti so sklenili, da se Gregor VII. mora odreči svoje oblasti, a namesto njega so izvolili novega papeža, ki se je zval Kliment III. Zdaj je Henrik nabral vojsko ter jo peljal naravnost proti Rimu. Toda še le črez tri leta se mu je posrečilo prodreti v mesto, kjer ga je Kliment III. ovenčal s cesarsko krono. Med tem se je Gregor VII. umeknil v angeljsko trdnjavo ter pozval normanskega vojvodo Roberta Guisearda iz južne Italije na pomoč. Ko je Henrik zvedel, da je normanska vojska na poti, vrnil se je proti domu,Kli-menta III. pa je pustil, naj se sam s svojimi rimskimi privrženci brani. Normani, med katerimi je bilo tudi mnogo muhamedovskib vojščakov, so se po noči polastili rimskega mesta ter tako grozovito razsajali po njem, da jih je sam Gregor VII. moral prositi, naj zopet odidejo. Z Normani je tudi Gregor VII. zapustil Rim ter bežal v Salerno, kjer je že črez leto dni (1. 1085.) umrl. Zadnje njegove besede so bile: „Ljubil'sem pravico, a sovražil krivico; zato umiram v pro-gnanstvu.“
Med tem ko se je Henrik s papežem vojskoval, so si njegovi nasprotniki na Nemškem 1. 1081. zopet izvolili novega kralja in sicer Hermana Sal inskega. Le-ta si nikdar ni mogel pridobiti mnogo veljave, in zastonj so bili vsi krvavi poboji in požiganja, katerim ni bilo ne konca ne kraja. Proti Henriku IV., ki se je bil 1. 1084. povrnil na Nemško, pa je slabi Herman še manj opravil. Henrik si je pridobival čem-dalje več privržencev in ko mu je (1. 1087.) kolinski škof sina Konrada v Ahenu ovenčal s kraljevo krono, se je Herman sam odrekel vladarske oblasti (1. 1088.). Da-si se je tako manjšalo število nasprotnikov, ki so ali pomrli ali se pomirili, vendar mnogo skušeni nemški kralj niti na stare dni ni imel miru. Zdaj se je lastni sin Konrad, katerega je bil
pustil v Italiji, vprl zoper njega ter ga. hotel s prestola pahniti. Nemški knezi so torej na državnem zboru v Kolinu (1. 1098.) upornega Konrada razglasili nevrednega, da bi kdaj sedel na kraljevem prestolu ter so njegovega mlajšega brata Henrika V. izvolili očetu za naslednika. Toda predno je mladi Henrik V. v Ahenu sprejel kraljevo krono (1. 1099.), moral je priseči, da si brez očetovega dovoljenja nikdar ne bode lastil vladarskih pravic.
Po smrti Konrada, ki je v Italiji od same žalosti umrl, bilo je misliti, da se bode konečno napravil mir in red v nemškej državi. To pa nikakor ni bilo po volji prevzetnim plemenitnikom, ki so se bili odvadili slušati kakega višega gospodarja in so ob vojskinem času prav neusmiljeno tlačili ubozega kmeta in ropali, kjerkoli in kadarkoli jih je bila volja. Da bi si te njim lepe čase podaljšali, jeli so mladega Henrika ščuvati zoper njegovega očeta. Govorili so mu, naj si nikar ne misli, da bode kdaj mirno sedel na kraljevem prestolu, če bode dober z očetom, bi ga je sveta katoliška cerkev tolikokrat proklela. Nespameten Henrik V. dal se je pregovoriti in kmalu si je med duhovno in posvetno gospodo pridobil mnogo privržencev, ki so Henriku IY. na shodu v Moguču vzeli vladarsko oblast. Stari kralj je zdaj zveste svoje prijatelje, katerih je med nemškimi mesti največ imel, prosil pomoči, in nabral je dosti močno vojsko, s katero je mislil strahovati nepokornega sina. Že je stopal proti Moguču, kjer so vporniki zborovali; kar mu hinavski sin pride nasproti, pade pred njim na kolena ter ga s solznimi očmi prosi odpuščenja. Oče ni spregledal grde zvijače, pa se je takoj pomiril s spokorjenim sinom ter je celó razpustil svojo vojsko. Kakor hitro je Henrik Y. imel očeta v svojej oblasti, peljal ga je v grad Ingelhaim ter ga dal ondi zapreti. Tu so mu najpredrzniši nasprotniki grozili s smrtjo in ga tako prisilili, da je vsa kraljeva znamenja izročil nehvaležnemu sinu ter se odrekel vladarske oblasti. Toda niti zdaj ni bil stari kralj varen svojega življenja. S pomočjo zvestih prijateljev je ušel iz zapora ter najprej bežal v Kolin, kjer so ga tamošnji meščani z velikim veseljem sprejeli, odtod pa je šel k škofu Otbertu v Lütih. Že je zopet nabiral vojsko, da bi jo peljal nad upornega sina; ali v tem ga je smrt prehitela (1. 1106.). Ker je bil proklet, njegovo truplo ni smelo počivati na posvečenem kraji. Liti-čani so mu tadaj na malem otoku reke Mare sezidali kapelico, ki ni bila posvečena, ter v njo položili mrtvo telo Henrika IY. Ko ga je pa rimski papež 1. lili. odvezal prekletstva, pre-
nesli so ga v Speier ter ga ondi v stolnej cerkvi z veliko svečanostjo djali v grob poleg njegove žene Berte. Po smrti Henrika IV. so se njegovi privrženci drug za drugim pokorili Henriku V. (od 1. 1106,—1125.), katerega je tudi papež Paskal II. priznal za nemškega kralja. Toda tudi Henrik V., ki se je prej na videz vedno potezal za pravice katoliške cerkve, se je kmalu sprl z rimskim papežem, ki nikakor ni dovolil, da bi posvetne oblasti podeljevale cerkvene službe. Nemški kralj je zarad tega (1. 1111.) sam šel v Eim, a seboj je peljal dosti močno vojsko, da bi mogel svoje talijanske nasprotnike v strahu imeti. Ko je Henrik svojo pravico do cerkvenih služb branil rekoč, da so škofje in opati kot opra-vitelji velikih posestev tudi posvetni knezi, mu je Paskal odgovoril, da mu cerkev rada povrne vse posvetno premoženje proti temu, da on imenovanje duhovnih gospodov prepusti papežu. Henrik je s tem bil zadovoljen in bilo je misliti, da bode konec dolgoletnemu prepiru zarad investiture; ali takošnej pogodbi so se na vso moč vprli škofje in posvetni knezi, ki so se bali, da bi kralj potem bil premogočen. Ker je Henrik sprevidel, da z lepo ne bode ničesar dosegel, dal je papeža in več njegovih kardinalov zgrabiti in jih odpeljati v svoj tabor. Na to se je sicer vzdignilo rimsko ljudstvo ali nemški kralj je upornike premagal. Paskal II. je zdaj Henrika V. v cerkvi sv. Petra za cesarja kronal ter mu prepustil pravico podeljevati cerkvene službe, ob enem pa mu je tudi prisegel, da ga ne bode nikdar proklel. Ko se je bil Henrik V. povrnil na Nemško, je Paskal II. preklical sklenjeno pogodbo, ki jo je tudi cerkveni zbor v Bimu zavrgel, kajti da je papež bil prisiljen jo podpisati. Temu sklepu so se na posebnem zboru v Vieni pridružili francoski škofje, ki so nemškega kralja pro-kleli ter tako ponovili razpor med cerkveno in posvetno oblastjo. Še le papežu Kalikstu II. se je 1. 1!22. posrečilo dolgoletni prepir za investituro končati s tako zvano kalikstinsko pogodbo alivormskim konkordatom. Ta pogodba, katero je nemški državni zbor v Wormsu potrdil in jo je tudi cerkveni zbor v.Bimu odobril, se glasi: Bedovniki si sami volijo svojega opata, kapitel svojega škofa; papež in cesar pa imata volitev odobriti. Na Nemškem ima cesar pravico, da on prvi potrdi izvoljenega opata ali škofa, ter mu izroči žezlo kot znamenje posvetne oblasti v njegovej duhovniji; za njim še le ima papež izvoljenemu podeliti cerkveno investituro ter mu dati škofovo palico in prstan. V gorenjej Italiji, ki je tudi spadala k nemškej državi, pa ima papež prvi potrditi izvoljenega
škofa, kateremu potem niti cesar ne sme odreči posvetne investiture.
Dolgoletni prepir med nemškim kraljem in rimskim papežem se je torej končal tako, da ste bili obe nasprotni stranki zadovoljni, kajti omenjena pogodba je cerkvi pustila, kar je cerkvenega, a državi kar je državnega. Med tem pa se je vnel nov prepir zarad Toskane, ki jo je grofinja Matilda leta 1115. zapustila rimskemu papežu. Henrik V. je trdil, da je Matilda smela zapustiti le lastne graščine , a nikakor ne državnik posestev. Ker ni bilo mogoče določiti, kaj je državno, kaj zasebno, se ta stvar še dolgo ni mogla poravnati. Te ho-matije pa so največ koristile toskanskim mestom, ki so čem dalje svobodniša postajala. Kazen tega je Henrik V., ki je bil jako vladohlepen in odločen kralj, imel vsak čas kak boj s prevzetnimi nemškimi knezi, ki so čem dalje mogočniši postajali.
Na Nemškem so takrat razlikovali sedem svobodnih državnih stanov. Prvi je bil kralj; drugi so bili duhovni knezi, namreč škofje in opati; tretji posvetni knezi, h katerim so spadali vojvode, palatinski in mejni grofi; četrti so bili navadni grofi, katere so tudi velikej gospodi prištevali; peti stan so bili baroni, šesti vitezi, sedmi pa ne-plemenitni svobodni posestniki. Kralj ni imel pravega prestolnega mesta, ampak bival je zdaj tu, zdaj tam; le svečano kronanje se je zmiraj v Ahenu praznovalo. Da-si je bilo sploh priznano, da cesarska oblast gre le nemškim vladarjem, vendar si nobeden kraíj ni lastil cesarskega naslova, dokler ga ni papež v Kirnu ovenčal s cesarsko krono.
Leta 1125. je Henrik V. umrl v najlepšej moževnej dobi in ž njim je izumrl rod frankovskih kraljev, ki so ravno sto let vladali na nemškem prestolu. Da-si niso bili tako mogočni, kakor pred njim saski kralji, vendar so ohranili edinost nemške države in to je za tadanje razmere bilo dovolj.
Vlil. Križarske vojne.
Bolj ko so se narodi jeli med seboj bližati ter zanimati drug za druzega, več je bilo tacih dogodb, ki so zadevale velik del človeštva, in jih ne moremo pripisovati samo enemu ljudstvu ali enej državi. Take dogodbe so tudi križarske vojne, v katerih so se vsi katoliški kristij ani, ne glede ne na rod, ne na domovino, zedinili, da dosežejo cilj,
ki je vsem bil enako svet in vzvišen. Zato ne bomo teh pre-imenitnih vojn vpletali v zgodbe raznih narodov, ampak pri-povedali jih bomo tu v posebnem oddelku.
Tisti kraji, v katerih se je naš odrešenik rodil, v katerih je učil nebeške svoje nauke ter naposled na križu umrl, so kristijanom od nekdaj bili dragi in sveti. Ni čuda torej, da pobožni kristijani radi potujejo tje na Kristusov grob; vsaj tudi mi radi hodimo molit na grob svojih rajncih ali drugih slavnih mož, katerih zasluge ne moremo niti primerjati s tem, kar je božji Sin storil za nas. Kakor hitro Rimljani niso več preganjali kristijanov, takoj so pobožni romarji jeli hoditi na božjo pot v sveto deželo; najbolj pa se je njihovo število pomnožilo , odkar je prvi krščanski cesar Konstantin v Jeruzalemu pri božjem grobu dal sezidati prekrasno cerkev, in je njegova mati sv. Helena kot stara ženica tje potovala. Tam, kjer je nekdaj bival naš odrešenik, dalo se je pobožnemu kri-stijanu mnogo bolj goreče moliti; tam se je tolažil za vse nadloge in težave tega življenja ter se priporočil božjej milosti. Presrečnega se je čutil, kdor je mogel poklekniti na Kristusovem grobu ter poljubiti zemljo, ki je nekdaj nosila vteme-ljitelja svete vere. Vsakdo je rad pretrpel trud in nadloge daljnega potovanja in še sam si je dobrovoljno naložil kako pokoro, da bi tem vredniši stopil na sveta tla.
Dokler je Palestina spadala k vzhodno-rimskemu ali bizantinskemu cesarstvu, bilo je lahko in varno potovati in pre-možniši kristijani so v Jeruzalemu celó dali napraviti prostorne samostane, v katerih so siromašni popotniki smeli prenočevati in okrepčati si oslabljeno telo. Drugače je bilo, ko je sveta dežela prišla v oblast muhamedovskim narodom, ki so hoteli zatreti ves krščanski svet. Umni Arabi so sicer kmalu sprevideli, da tujci mnogo novcev v deželo donašajo, in niso kristijanom branili hoditi na božjo pot v Jeruzalem in druge svete kraje; ali hudo se je kristijanom godilo, ko je Palestina prišla v oblast strastvenim Fatimovcem, a še hujše, ko so divji Turki jeli ondi gospodariti. Ti surovi divjaki, ki še dandanes neusmiljeno zatirajo naše najbližnje brate na vzhodu, niso vedeli ceniti velikih koristi mednarodnega občevanja ter so jeli strašno preganjati tamošnje kristijane in pobožne romarje. Pota niso bila več varna pred razbojniki, a kdor je tem ušel, moral je pred Jeruzalemom plačati davek, da je smel iti v mesto. Večkrat se je pripetilo, da je človek med potjo potrosil vse novce ali da so mu razbojniki vse pobrali, in prišedši na težko pričakovani cilj ni imel s čim plačati
vstopnine ter je moral žejen in gladen čakati pred mestom, dokler se ga ni kak premožniši kristijan usmilil. Včasih je po več sto tacih siromakov zdihovalo pred mestnimi vratmi in mnogo jih je poginilo, predno so videli grob svojega odrešenika. Jeruzalemski kristijani niso mogli vsem kaj, ker so sami bili v strašnih stiskah. Turki so kar med službo božjo pridrli v krščanske cerkve, oskrunili oltarje in druge svetinje, duhovnika pa so zgrabili in ga peljali v ječo, kjer so ga tako dolgo imeli zaprtega, dokler ga niso kristijani za mnogo novcev odkupili. V takošnih nadlogah so se vzhodni kristijani obrnili do svojih evropejskih bratov in že papež Gregor VIL je mislil sklicati sveto vojsko, ko se ne bi bil ravno takrat sprl z nemškim kraljem.
Ko se že od nikoder ni bilo nadjati pomoči, je neki Petar puščavnik povzdignil svoj glas za trpeče kristjane na vzhodu. Petar je bil doma iz Amiensa na severnem Francoskem in se zato tudi zove a mi e us ki. Ko je bil že mnogo skusil na svetu, postal je duhovnik ter je dalj časa živel v samoti. Toda pobožuo njegovo srce mu ni dalo miru ter ga gnalo na božjo pot v sveto deželo, da bi se tako do dobrega spokoril za svoje grehe. Srečno je prispel v Jeruzalem ter obhodil vse svete kraje; ali videl je tudi, koliko so tamošnji kristjani trpeli pod jarmom grozovitih Turkov; videl je, kako so ti divjaki oskrunjevali vse, kar je kristjanom bilo svetega. Čatljivo srce mu je krvavelo in takoj je začel premišljevati, kako bi se dale odpraviti strašne nadloge. Sklenil je, da pojde v Evropo ter da bode ves katoliški svet rotil, naj se maščuje nad zasrne-hovalci Kristusove vere ter jim vzame sveto deželo. Šel je torej k jeruzalemskemu patrijarhu Simeonu ter ga prosil, naj mu da pismo na papeža in na krščanske vladarje, da mu bodo rajši verjeli, kar jim bode groznega in resničnega pravil o trpljenji vzhodnih kristjanov. Rad je patrijarh vslišal prošnjo pobožnega romarja ter ga pooblastil, da v njegovem imenu stopi pred glavarja katoliške cerkve. Pred odhodom je Petar šel v cerkev Kristusovega vstajenja ter goreče molil Boga in ga prosil, naj mu da moči, da bode mogel srečno opraviti svoj poklic. Dolgo, dolgo je molil, a naposled je iznemogelin zaspal. Tu se mu je sanjalo, da je sam Kristus stopil pred njega in mu tako-le govoril: „Vstani Petar, pojdi in pogumno stori, kar si obljubil. Jaz bom s teboj, kajti čas je, da se očisti moje svetišče in dojde pomoč mojim spozuovalcem.“ — V tem se je Petar pokrepčan in navdušen zbudil in čutil se je močnega dovolj za najtežavniša opravila.
Zdaj ga nič več ni zadrževalo v Palestini, ampak šel je na ladijo in se odpeljal naravnost v Italijo. Prišedši v Rim stopil je pred papeža Urbana II. in mu izročil pismo jeruzalemskega patrijarha, ob enem pa je začel prav živo in navdušeno popisovati trpljenje in strahote, ki jih je v svetej deželi videl z lastnimi očmi. Papež se je kar čudil priprostemu romarju, ki je znal tako lepo in prepričevalno govoriti. Pohvalil ga je ter obljubil pomoči, kakor hitro bode mogoče. Za zdaj paje Petra, kakor kakošnega aposteljna, poslal med svet rekoč: „Pojdi od vasi do vasi, od mesta do mesta in kamorkoli boš prišel, povsodi povedi, kar si videl in slišal. Razgrevaj mlačna srca z gorečo tvojo zgovornostjo in sam Odrešenik bode blagoslovil tvoje prizadevanje. Vse drugo bom jaz preskrbel.“ —
Gologlav in bosonog je Petar sedel na osla ter šel od kraja do kraja, kakor mu je bil sveti oče ukazal. Dolgo sivo haljo pripasal si je z debelo vrvjo, v roči pa je držal leseni križ in tako je na trgih in cestah stopil med ljudi ter jih nagovarjal in rotil, naj gredo na boj za sveto Kristusovo vero. Oči so se mu kar svetile, ko jim je z živo besedo popisoval, v kakej potrebi da so njihovi krščanski bratje na vzhodu in kako jih surovi Turki preganjajo in zatirajo. Povedal jim je, kako se mu je Kristus prikazal in ga poslal oznanovati sveto vojsko: „Na noge torej kristjani!“ rekel jim je, „sam Bog vas kliče in vam odpira rajska vrata. Božji grob in Golgata, oljska gora in Betlehem', in vsi drugi sveti kraji vas zovejo in vas prosijo: „Pridite in rešite nas grozovitnih divjakov.“ Nikar ne oklevajte , ampak takoj se odločite, da pojdete v Palestino v boj zoper grde zasmehovalce svetega križa.“ — Take besede ganile so mehka srca pobožnih poslušalcev in jih razkačile na turške grdobe. Petar puščavnik je prehodil celo Laško in Francosko, in kamorkoli je prišel, povsodi je navdušeno govoril ljudem, ki so se kar trli okol njega in ga spoštovali kakor kakega svetnika.
Ko je papež Urban H. zavolj imenitnih cerkvenih stvari (1. 1095.) sklical zbor v Piacenzi, zbralo se je ondi črez trideset tisuč ljudi, kajti sploh si je mislilo, da se bode tu govorilo in razpravljalo o svetej vojni. Prišli so tudi poslanci bizantinskega cesarja, ki je v svojem pismu britko tožil, kako da se Turki širijo in bližajo istemu Carigradu. Na zboru, ki je zarad velike množice ljudi moral na prostem polji zborovati, je papež vzhodnim kristjanom obljubil pomoči; ali rekel je, da bode zarad tega takoj po vseh svetih sklical posebni shod vKlermont na Francoskem. Tu se je zbralo nad dve sto
škofov in brez števila druzih ljudi. Sredi širokega polja je na vzvišenem prestolu sedel papež Urban II. in vodil zborovanje. Najprej se je vzdignil Petar puščavnik in je s tako živo besedo popisoval strašno gorje vzhodnih kristjanov, da je poslušalce bilo kar groza. Solze so jim stopile v oči in kmalu so jeli na glas zdihovati in jokati. Na to vstane papež Urban in jame blizu tako-le govoriti: „Ne bodem brisal vaših solz, ki jih točite za trpeče kristjane v jutrovej deželi. Le jokajmo se bratje in potožimo Bogu, da nam bode lože pri srcu! Ali gorje nam, če ne bomo druzega storili, nego solze pretakali; gorje nam, če bodemo še na dalje v oblasti hudobnih nesramnežev pustili deželo, ki je nekdaj nosila našega Odrešenika, deželo, ki jo po vsej pravici zovemo sveto deželo! Mar da nam zasmehovalci svete vere tudi vprihodnje oskrunjujejo zemljo, na katerej je zveličar za naše grehe svojo kri prelil, da nam sramoté• grob, iz katerega je tretji dan od smrti vstal? Ne, ne, to ne sme več biti! Vzemite orožje in pojdite tje, kjer je najpred zasijala luč svete vere, kjer se je najpred glasila božja beseda! Pozabite, kar je kdo komu žalega storil, pozabite in pomirite se, in složno hitite tje, kjer se treba maščevati za veče krivice. V boji za živega Boga si bodete oprali vseh svojih grehov. Čisti na duši se bodete kot zmagovalci zopet vrnili; če pa poginete, vas v nebesih čaka mučeniški venec. Kdor pojde v sveto vojsko, dobil bo popolne odpustke, a po smrti mu bodo odprta vrata v nebeško kraljestvo. Nobena posvetna skrb ne sme nikogar doma zadrževati. Kato-.liška cerkev in njeni služabniki bodo rodbino in premoženje vzeli pod svojo brambo, a proklet bode vsakdo, ki bi se pre-drznil dotakniti se lastnine svetih bojnikov.“
Tako je govoril sveti oče in še predno je dovršil, začelo je ljudstvo z junaškim navdušenjem na ves glas vpiti: „Bog hoče vojsko! njegova volja naj se zgodi!“ — Bazkačeni poslušalci so stiskali pesti, a v njihovih srcih je kar kipelo po maščevanji nad živinskimi nejeverniki. Ko se je splošen krik nekoliko polegel, se je papež Urban zopet vzdignil in nadaljeval: „Bes je, sam Bog hoče vojsko! Božjrglas je, ki je predrl iz vaših src ter navdušeno sklenil vojsko. On, ki vas kliče v boj, bode vam tudi pomagal. Toda Kristusovim vojščakom se spodobi, da se tudi po kakem zunanjem znamenju ločijo od brezbožnih nasprotnikov. Ni ga pa znamenja, ki bi kristijanom bilo draže, nego sveti križ. Zatorej naj si vsakdo, ki misli iti v sveto vojsko, na desno ramo pripne križ, ki
bode krščanskim vojščakom najmočnejša vez, Turkom pa strah in gorje!“ —
Y tem je mnogo škofov pokleknilo pred papežev prestol in prosilo svetega očeta, naj jim dovoli iti v sveti boj. Urban II. jim je prošnjo uslišal ter vsakemu na desno ramo pripel križ od rudečega suknja. Za škofi je brezštevilna množica druzih ljudi sprejela križe ter s tem obljubila, da pojde bojevat se v sveto deželo. Po znamenju križa, ki je pomenil vzvišeni cilj svetega boja, so se bojevniki zvali križarji, vojne pa križarske.
Zdaj so se po vseh krajih jeli oboroževati in pripravljati na pot. Slabe letine na Francoskem so še bolj pomnožile število križarjev, a prihajali so bojovniki tudi iz Engleške in Škotske. Le Nemci so se s prvega obotavljali, ali goreči govorniki, ki so se razkropili po celem katoliškem svetu, so kmalu tudi med njimi obudili veliko navdušenje za sveto vojsko. Po vsej zahodnej Evropi začelo se je splošno gibanje, kakor da bi se pripravljalo novo preseljevanje narodov. Mož se je ločil od ljubljene žene, starši od otrok, in otroci od sta-rišev; kmet je zapustil polje, pastir svojo čedo, in celó tihi in pobožni mnihi so šli iz svojih samostanov in se pridružili križarjem. Od kraljev se nihče ni vdeležil prve vojne, pač pa se je oglasilo mnogo druzih veljavnih gospodov. Najimenit-niši so bili: Normandijski vojvoda Eobert, brat engleškega kralja, grof Hugo Vermandoiski, brat francoskega kralja, tou-lonski grof Rajmund, flanderski grof Robert, tarentinski knez Bohemund in njegov sinovec Tankred. Slavniši od vseh pa je bil vojvoda Gottfried Bouillonski, ki je bil znan kot. hraber junak, pa tudi kot pobožen in pošten mož; zato so ga izvolili za vrhovnega poveljnika prve križarske vojne. Skle- • nili so, da bodo po končanej žetvi leta 1096. nekateri po suhem, drugi po morji šli v Carigrad, od koder se bodo potem vsi skupaj prepeljali v Malo-Azijo. Papeža, kot duševnega vodja, je v svetej vojski imel nadomestovati škof Ademar iz Puya.
Po zimi delali so se priprave, kakor hitro pa je sneg skopnel, ni bilo več miru. Po vseh mbstih in tudi po vaseh so se zbirali križarji, a na poljih belili so se šatorji, pred katerimi so pobožni romarji prepevali svete pesmi in težko čakali odhoda. Še veče navdušenje nastalo je med ljudstvom, ko so nekateri trdili, da so videli raznih čudežev. Nekdo je bajé za belega dne videl na nebu dva moža, ki sta se več ur razkačeno borila. Pastirji so po noči na razsvetljenem
nebu videli jeruzalemsko mesto. Eepate zvezde, krvavi oblaki, celi roji letečih črvov in mnogo druzih podobnih znamenj je ozaanovalo sveto vojno. Mnogo romarjev, ki zarad velike revščine niso mogli čakati odhoda glavne vojske, šlo je naprej. Neki vitez Valter, ki so ga zvali „Nemanič“, zato ker je vse svoje premoženje daroval za 'sveto vojsko, nabral je dvajset tisuč tacih križarjev ter šel črez Ogersko in Bolgarsko v Carigrad. Kmalu potem je Petar puščavnik'pripeljal za njim druzih štirdeset tisuč romarjev. Toda te prve čete niso bile srečne. Že med potjo do Carigrada jih je mnogo poginilo od gladu in druzih nadlog, kajti bili so po večem brez orožja, katerega itak niso bili vajeni. Bizantinski cesar je pobožne romarje prijazno sprejel in jih preskrbel z živežem, ali svaril jih je, naj nikar ne gredo črez morje, dokler ne pride prava vojska. Navdušeni križarji niso si dali ničesar dopovedati in nadjaje se, da jim bode Bog s čudeži pomagal, sta Petar pu-ščavnik in Valter Nemanič s svojimi ljudmi šla v Malo-Azijo. Nespametni romarji niso dalje prišli, nego do Nikeje, kjer je v boji s Turki poginil tudi Valter Nemanič. Kogar ni zadelo ostro turško orožje, poginil je od gladi in napora, in le prav malo se jih je s Petrom puščavnikom vrnilo v Carigrad, kjer so se pozneje pridružili ostalim križarjem.
Prva križarska vojna.
Ko je bilo vse pripravljeno in se je tudi žetev leta 1096. dobro obnesla, se je mesca avgusta vzdignila velika vojska ter šla po raznih potih proti Carigradu. Največi oddelek, ki se je v Lotaringiji zbiral, vodil je-Gottfried Bouillonski črez Nemško, Ogersko in Bulgarsko. Drugi peljali so se po morji in kmalu je pred Carigradom taborovalo šest sto tisuč. križarjev. Bizantinski cesar Aleksij se je kar ustrašil tolike množice bojovnikov in jel se je bati za lastni prestol, ko bi križarji zmagali in v Aziji utemelili močno katoliško državo. Zatorej jim ni hotel dati ladij za prevoz, dokler mu ne bi poveljniki prisegli, da bodo bizantinskega cesarja priznali za vrhovnega gospodarja vseh tistih dežel, ki jih bodo nasprotnikom oteli. Nekateri knezi so se bili zarad tega tako razjezili, da so hoteli pri tej priči udariti na Carigrad in se maščevati nad predrznim cesarjem. Ali mirni in sprevidni Gottfried jih je potolažil in pregovoril, da so se vdali cesar-jevej želji, ki svetej vojni itak ni jemala vzvišenega pomena.
Zdaj jeAIeksij dal ladij, in križarska vojska se je po malem prepeljevala prek morja.
Prišedši na tursko mejo so križarji najpred obsedli imenitno mesto Nikejo, v katerej je živelo mnogo vzhodnih kristijanov. Le-tl so se tadaj jeli dogovarjati z Aleksijem in ta je Turke, ki so se že težko branili, podkupil, da so mu mesto skrivaj izročili. Poveljniki križarske vojske so se jako začudili, ko je na mestnem obzidji vihrala bizantinska zastava. S prvega jim to ni bilo po volji, ali cesar Aleksij jih je znal potolažiti in šli so dalje. Pri Dorileji čakalo jih je sto in petdeset tisuč Turkov, ki so kar takoj udarili na normanske konjike, da bi jih užugali, predno bi jih ostala vojska dohitela. Že so se Normani jeli nazaj pomikati, tu jim je Gottfried Bouillonski še o pravem času prišel na pomoč in v jako krvavem boji so naposled kristijani zmagali. Na prostem polji se jim Turki niso več upali ustaviti, ali zato so jih drugače jako nadlegovali. Križarji, med katerimi je bilo mnogo priprostih romarjev brez orožja, niso 'mogli med potjo vedno skupaj ostati, ampak v dolgej vrsti so se počasi dalje pomikali po neznanih goratih krajih. Turki pa so dobro poznavali vsa kota in za vsakim bregom jih je nekoliko prežalo na potujoče nasprotnike. Ko so se bili križarji najmanje nadjali, planila je turška četa med nje, poklala nekoliko romarjev in takoj je zopet odletela na urnih konjičih ter se zgubila po bližnjih soteskah in dolinah. Y tem je križarjem jelo pomanjkovati živeža in začela se je strašna lakota, katerej so se pridružile hude bolezni in druge nadloge. Solnce je tako strašnč pripekalo, da je mnogo romarjev zblaznelo, drugi pa so iznemogli in popadali na tla, kjer so žalostno poginili. Nekateri so se kar po tleh valjali, da bi se nekoliko ohladili vroče telo; če so pa prišli do kakega potoka, napili so se toliko hladne vode, da so jih hude vročnice spopadle. S strašnimi težavami prišli so konečno pred imenitno mesto Antijohijo, ki je bilo z močnim zidom ograjeno. Ali že so med križarji nastali prepiri in med tem ko je glavna vojska obsedala Antijohijo, je Balduin flanderski s svojim oddelkom šel v Mezopotamijo ter osvojil Edeso, kjer je vtemelil prvo krščansko grofovino. Teže je bilo vzeti močno Antijohijo. Celih devet mescev so križarji napadali trdo zidovje, ali ga nikakor niso mogli predreti. Dragina in lakota je bila tolika, kakoršna še ni bila nikdar poprej. Mnogo revežev ni imelo druge hrane nego re-menje svoje vojaške oprave in umrli so od gladi. Od sedemdeset tisuč konjev bilo jih je komaj še dve tisuč živih, vse
Otona zgodovina III.	9
druge so poklali ali pa so pogiuiii. Ko je pa nastalo deževno vreme, pomrlo je toliko romarjev, da jih že niso mogli sproti pokopavati. Isti Petar puščavnik je obupal, da hi hilo mogoče osvojiti dohro vtrjenega mesta. V tem je tarentinski knez Bohemund nekega turškega častnika, ki se je hil sprl s svojim glavarjem, podkupil, da je kristijanom po noči odprl mala vratiča in jih pustil v mesto. Turški vojščaki, ki se izdaje niso nadjali, zbežali so v stari grad, ostalih muhamedovskih prebivalcev pa je v enem dnevu deset tisuč poginilo pod ostrimi meči razkačenih križarjev. Toda kmalu so se za kri-stijane začele nove nadloge. V Antijohiji ni bilo skoraj nič živeža, a že tretji dan je velika turška vojska prišla svojim rojakom na pomoč in je mesto okol in okol posedla. Križarji niso imeli kaj jesti, a morali so se na dve strani bojevati, namreč proti napadajočim sovražnikom pred mestom in proti Turkom v starem gradu. Lakota je bila tolika, da so nekateri po noči na mestnem zidu privezali vrv in se po njej spustili v nasprotni tabor, kjer so za košček kruha zatajili Kristusa ter prestopili k mohamedovskej veri. Y tej strašnej stiski se nihče ni več nadjal pomoči, ampak vsakdo je bil prepričan, da bode treba podati se grozovitnemu sovražniku. Tu pride nek francoski duhovnik Petar Barteleny k toulon-skemu grofu Bajmundu in mu pripoveduje, kaj da se mu je že več noči zaporedojna sanjalo. Sv. Andrej da se mu je prikazal ter ga peljal v cerkev sv. Petra v Antijohiji, kjer je živelo mnogo kristijanov. Tu da mu je pod velikim altarjem pokazal kraj, kjer je zakopana tista sulica, s katero so nekdaj judje probodli križanega zveličarja. Rekel je sv. Andrej, da bodo križarji zmagali, če bodo to sulico izkopali ter ž njo udarili na sovražnike.
Rajmund in drugi pričujoči knezi so se čudili Petrovim sanjem, ali nadjaje se v božjo pomoč so takoj poslali dvanajst mož v omenjeno cerkev, da koplejo pod velikim altarjem. Pred cerkvijo bilo je vse polno radovednega ljudstva, ki je težko čakalo, ali se bode čudodelna sulica našla ali ne. Možje so kopali od jutra do večera, ali izkopali niso ničesar. Tu skoči sam Petar Barteleny v že globoko jamo, se priporoči Bogu v kratkej molitvici in začne rovati pod zemljo. Kar veselo vsklikne in skoči iz jame, v roči derže dolgo sulico. Nepotrpežljivo ljudstvo je predrlo cerkvena vrata in je stermé gledalo dragoceno svetinjo, ki so jo zdaj nosili po mestu v svečanej procesiji, pri katerej so s svetimi pesmami in molitvami prosili božjega blagoslova za novi boj.
Tri dni so se pripravljali. Vsi križarji so se ostro postili in se spovedali, in ko se je četrti dan jelo daniti, bilo je že vse po konci. Nihče ni več mislil na veliko silo, ampak kdor je mogel dobiti kako orožje, stopil je v vojsko, ki je vsa navdušena čakala odločilnega boja, svesta si gotove zmage.
Ko je turški poveljnik zagledal na pol gole in izstradane krščanske vojščake, smejal se je na vse grlo. Pri bradi svojega preroka Muhameda je prisegel, da niti eden ne bode odnesel žive glave. Ali slabo je držal prenagleno prisego. Predno je solnce šlo za goro, bila je turška vojska do dobrega premagana, oholi poveljnik pa je na hitrem konjiči bežal, kar je le mogel. Toliko je kristijanom pomagala trda vera v božjo pomoč. Ko so se bili zmagovalci Bogu slovesno zahvalili, izvolili so Bohemunda za antijohijskega kneza ter ga z nekoliko vojske pustili v mestu, ostali pa so šli dalje proti svetej deželi. Hrabri Tankred je izbral sto najboljših vitezov ter ž njimi hitel naprej, da bi se nekoliko ogledal po željno pričakovanih krajih. Še pred zoro so prišli v Betlehem, kjer so jih tamošnji kristijani veselo sprejeli, prepevaje psalme Bogu na čast, ter jim pokazali, kje je nekdaj Mati božja bivala, in jasli, v katerih je ležalo božje dete. Vitezi so pokleknili na svetem mestu ter pobožao molili, potem pa so se okol Jeruzalema vrnili k ostalim križarjem, ki so bili neizrečeno veseli, da niso več daleč od svetih krajev. Pozabili so ves trud in vse nadloge ter hiteli dalje. Ko je solnce ravno zahajalo in se z žarečimi žarki poslovilo od dneva, so pobožni romarji v čarobnem večernem svitu zagledali Jeruzalem. Kakor iz enega grla se je po svetej vojski razlegalo ime „Jeruzalem! Jeruzalem!“ — Do solz ginjeni so trudni popotniki pokleknili in poljubili zemljo, ki je nekdaj nosila našega Zveličarja. Spomnili so se, kako je Mojzes nekdaj v gorečem grmu slišal glas, ki mu je veleval: „Sezuj se, kajti svet je kraj, na katerem stojiš,“ in tudi križarji so se sezuli in se bosi bližali zaželje-nemu cilju. Od velike vojske, ki je pred Carigradom štela šest sto tisuč mož, je do Jeruzalema prišlo le dvajset tisuč pešcev in tisuč pet sto konjikov, ostali so med potjo in v raznih bojih poginili, ali pa so morali v osvojenih mestih ostati za hrambo.
Jeruzalemsko mesto je bilo na severnej strani vtrjeao z dvojnim močnim zidom, na drugih straneh pa ga je branilo strmo skalovje. Križarji so se kmalu prepričali, da ga ne bodo mogli z lepo vzeti. Ker je tamošnja okolica pusta in kamnilna, kakor naš Kras, niso mogli dobiti lesa za stroje, a razen tega
manjkalo jim je tesarskega orodja in tudi živeža. V tem jim je genoveško brodovje pripeljalo vsega, česar so trebali, in ko so v nekej bližnjej dolinici našli tudi nekoliko lesa, so hitro stesali dva visoka turna in druzih priprav. Predno so ponovili sveti boj, pa so si križarji hoteli sprositi tudi božje pomoči. Y svečanej procesiji šli so okol Jeruzalema na oljsko goro. Naprej so stopali škofje in drugi duhovniki vsi belo oblečeni; za njimi pa so se vrstili knezi, vitezi in ostali romarji v po-polnej vojaškej opravi in po večem bosi. Med potjo prepevali so svete pesmi, prišedši na oljsko goro pa so omolknili in poslušali govore, s katerimi so jih Petar puščavnik in drugi navduševali za konečni boj. Drugi dan (14. julija 1099. 1.) so križarji na vse zgodaj jeli napadati mestno obzidje, ki ga je črez štirdeset tisuč mohamedovskih vojščakov trdovratno branilo. Ce so kristijani butali ob zid, so nasprotniki z gorečimi puščicami na nje streljali in jim zažgali njihove priprave , ali pa so celó vrelega olja, smole in kropa na nje zlivali. Toda križarji niso obupali, marveč so svoje naskoke s tem večo navdušenostjo ponavljali. Tako je po hudem in nepretrganem boji minul prvi dan. Cez noč so se eni in drugi pripravljali na novo bitvo. Turki so trdo zidovje obložili z napolnjenimi vrečami, slamo, s kožami in z drugimi mehkimi stvarmi, da bi oslabili udarce velikih, kamnov, ki so jih nasprotniki s svojimi stroji lučali proti mestu. Tu so si kristijani zmislili zvijačo. Ko se je drugo jutro bitva zopet začela, zažgali so vse mehke stvari na zidu, a ugodni severni veter gnal je pleme in dim nasprotnikom v obraz, da so se morali z zida umakniti. Kakor hitro so križarji to zapazili, so lesen turen, v katerem je bil vojvoda Gottfried Bouillonski z drugimi hrabrimi vitezi, primaknili prav k zidu ter na-nj spustili mostič, črez kateri so navdušeni junaki hitro poskakali na mestno obzidje. Tu se je začel strašen boj, ali peščica krščanskih vojščakov je naposled besne Turke toliko nazaj zagnala, da se je prerila do mestnih vrat in jih odprla svojim tovaršem, ki so se zdaj z navdušenim krikom „Bog z nami!“ — vsuli v mesto.
Zmagovalni kristijani so od veselja kar zdivjali in pozabili, kaj nas uči sveta Kristusova vera. Besni drli so po mestu in kjer so našli kakega nasprotnika, takoj so ga ob glavo djali, in niso prizanesli niti ženam in otrokom. Kamor si se ozrl, nisi videl, nego cele kupe mrličev, po tleh pa so stale krvave luže, kakor kadar se po leti velika ploha vlije na zemljo. Jok in stok umirajočih nesrečnežev ti je od vseh
strani donel na uho, vmes pa je bilo še grozniše slišati divji bojni krik in žveketanje zmagovalnega orožja. Vrli Gottfried Bouillonski se ni vdeleževal grde moritve, katero bi bil rad vstavil, ali vse njegove besede so biie zastonj. Djal je torej meč v nožnice in šel na božji grob molit in prosit milosti svojim zdivjanim bojevnikom. Ko je bilo že vse podavljeno in pomorjeno, so se križarji streznili in sprevideli, kako hudo so se pregrešili zoper prvo in najvišo zapoved našega Odrešenika. Najprej so si oprali kri s svojih oblačil in svojega telesa, potem pa so s skesanim srcem bosi in gologlavi v procesiji šli v cerkev gospodovega vstajenja, kjer so se spokorili za svoje grehe ter se zahvalili Bogu, da jim je pomagal oteti sveto mesto iz oblasti nejevernih nasprotnikov.
Tako se je končala prva križarska vojna. Kristijani so si z velikim trudom osvojili sveto deželo in zdaj so morali misliti, kako da si jo bodo ohranili. Sklenili so, da se ima vrediti krščanska država ter so hrabrega in zvedenega, a ob enem tudi pobožnega in öednostnega Gottfrieda Bouillonskega izvolili za jeruzalemskega kralja. Ponižni vojvoda je volitev sprejel, toda kraljeve krone pa si nikakor ni hotel na glavo djati, kajti da ni vreden nositi zlato krono ondi, kjer je Kristus, kralj vseh kraljev, nekdaj trpel pod trnjevo krono. Gottfried je sicer postal prvi krščanski vladar v Jeruzalemu, zval pa se je le „varh božjega groba.“ — Zraven posvetnega vladarja je v Jeruzalemu bival patrijarh kot vrhovni cerkveni glavar nove države. Veliko veljavo imeli so tudi plemenitniki in viši duhovniki, katere je kralj večkrat sklical, da se je ž njimi posvetoval o imenitnih stvareh. Mesta so si svoja poglavarstva sama volila in so hitro bogatela s čem dalje živahnejšo trgovino z evropejskimi deželami.
Ko je Gottfried Bouillonski že črez leto dni umrl (1. 1100.), nasledil ga je njegov brat Balduin, ki je prej bil knez v Edesi. Balduin I. se ni branil kraljevega naslova in krone ter je s pomočjo nekaterih talijanskih mest svojo državo precej razširil. Največa je jeruzalemska kraljevina bila za vlade kralja Fulka (od 1. 1131.—1142.), kajti takrat se je razprostirala od reke Evfrata do rudečega morja, pa od sredozem-nega morja do sirske puščave. Toda pravega miru ta krščanska država na vzhodu nikdar ni imela. Sosedni muhamedovski vladarji so jo vsak čas napadali ter poskušali kristijanom sveto deželo po malem zopet vzeti. Najbolja podpora jeruzalemskim kristijanom v bojih zoper muhamedevce so bili du-
¿ovni viteški redi, ki so se že ob času prve križarske vojae vtemelili.
Talijanski trgovci iz Amalfija so že leta 1048 blizu božjega groba v Jeruzalemu vtemelili samostan, v katerem so se ubogi in bolehni romarji brez plačila oskrbovali. Po svetem Ivanu Krstniku, ki je bil patron te dobrodelne bratovščine, so se redovniki zvali Ivanovei. Na črnej svojej obleki imeli so na prsih všit bel križ. Po prvej križarskej vojni so včasih, če je bila velika sila, tudi Ivanovci zgrabili za orožje ter šli na sovražnika svete vere in to jib. je naposled napotilo, da so se nekateri med njimi popolnoma posvetili svetej vojski. Odslej so se Ivanovci med seboj ločili v duhovnike, ki so v samostanu opravljali službo božjo in druga duhovna opravila, v viteze, ki so se vojskovali zoper muhamedovce in v brate služabnike, ki so stregli bolnikom ter oskrbovali vsakdanja dela v samostanu. Glavar vseh redovnikov zval se je veliki mojster.
Imenitniši so bili tempi ar ji. Ta red je vtemelilo devet francoskih vitezov, ki so se leta 1118. pod varstvom Matere božje zavezali, da bodo sveto deželo in krščanske romarje branili proti Turkom. Nosili so belo obleko, na katerej je bil všit rudeč križ; a zalo ker so imeli svoje stanovanje prav tam, kjer je nekdaj stal Salomonov tempelj, zvali so jih templarje. Kakor Ivanovci, so se tudi templarji delili na duhovnike , viteze in brate služabnike, vendar pa jim je vojska zoper nejevernike vedno ostala prvi in glavni namen. Templar-ski red, v kateri so se prejemali skoraj sami Francozi, se je hitro pomnožil in je jako slovel po svojih vitezih, ki so se v vseh vojskah odlikovali kot hrabri junaki. V kratkem času so templarji zlasti na Francoskem imeli mnogo prelepih graščin, katere so jim pobožni ljudje darovali zato, da bi z bogatimi dohodki lože vzdrževali viteško vojsko v Palestini.
Druga križarska vojna.
Med vzhodnimi in zahodnimi kristijani v jeruzalemske] kraljevini ni bilo nikdar prave sloge in to je jako slabilo malo državico, ki nikakor ni bila varna pred sosednjimi muhame-dovskimi vladarji. Nova nevarnost jej je pretila, ko je hrabri mosulski knez Ženki mnogo malih kneževin ob Tigridu spravil pod svojo oblast ter vtemelil večo turško državo, ki je na zahodu mejila z jeruzalemsko kraljevino. Leta 1144. pa je Ženki osvojil imenitno krščansko mesto Edeso ia nameraval
je tudi proti Jeruzalemu peljati vojsko. V tem ga je neki sužnik po noči v postelji umoril (1. 1146.) in prejšnji grof se je zopet povrnil v Edeso. Toda le kratko je bilo veselje kri-stijanov, kajti zenkin sin in naslednik Nuredin, ki je kot vladar in poveljnik prekosil svojega hrabrega očeta, je kmalu z veliko vojsko prišel pred Édeso in jo okol in okol oklenil. Kristijani so takoj sprevideli, da toliki sili niso kos, in hoteli so si vsaj svoje življenje oteti. Šli so torej iz mesta in se mislili preriti skozi sovražno vojsko; ali Turki so se jim vprli in jih vse pomorili ali pa odpeljali v sužnost, ki je bila mnogo hujša, nego smrt.
Kakor hitro se je po Evropi raznesel žalosten glas, da so Turki Edeso vzeli, takoj so pobožni kristijani jeli misliti na novo križarsko vojno, za katero jih je najbolj navduševal sv. Bernard.
Sveti Bernard spada med najimenitniše može tadanjega časa. Rodil se je 1. 1091. v Fontainesu na Burgundskem od plemenitnih staršev. Njegova pobožna mati je vse svoje otroke takoj po porodu v cerkev nesla in jih Bogu priporočila, potem pa jih je prav pobožno izrejala. Bernard je že kot mladi deček bil bogaboječ in jako resnega obnašanja, in če tudi je v poznejših letih včasih zašel v slabe druščine, lepi materini nauki, katere je imel v dobrem spominu, so ga vsikdar odvrnili od večih pregreh. Komaj tri in dvajset let star odpovedal se je svetu ter šel v Citeaux v tamošnji cistercijenski samostan. Pred njim je le malokdo šel med cistercijense, ki so se morali pokoriti jako ostrim redovniškim postavam; Bernard pa je s svojo gorečnostjo in navdušeno zgovornostjo mnogo sorodnikov in prijateljev pregovoril, da so vstopili v novi red. V malo letih se je število cistercijensov, ki so čem dalje bolj sloveli, tako pomnožilo, da so do bernardove smrti imeli že sto in šestdeset samostanov. Nihče pa se med cistercijensi ni tako odlikoval, kakor sveti Bernard, ki je že črez tri leta postal opat v Clairvaux-u (čitaj; Klervó). Bil je tako moder in učen, da so ga posvetni in duhovni gospodje in celó papeži za svet popraševali; a živel je tako ostro, da je večkrat od same slabosti onemogel. V mnogih krajih bi ga bili radi za škofa imeli, ali ponižni Bernard se je tolikej časti vselej odločno vprl rekoč, da je ni vreden.
Ko so tadaj iz Jeruzalema dohajala poročila, o velikej nevarnosti, ki je pretila tamošnjim kristijanom, ni papež Evgen III. mogel dobiti sposobnišega moža, nego sv. Bernarda, katerega je pozval, naj gre oznanovat novo križarsko vojno.
Da-si bolehen in slab je sv. Bernard vendar slušal papeževo povelje ter obhodil najpred Francosko, kjer jih je mnogo že prej obljubilo, da se pojdejo v sveto deželo vojskovat zoper sovražnike Kristusove vere. Isti francoski kralj Ljudevik VII. hotel se je v križarskej vojni spokoriti, zato ker je v boji z nekim vpornim plemenitnikom sežgal cerkev, v katerej je zgorelo tri sto ljudi, ki so bili v njo bežali. Ž njim obljubilo se je tudi mnogo Škofov, vitezov in druzih plemenitnikov. Ko je sveti Bernard v Vezelav-u pridigoval in ljudi spodbujal na križarsko vojsko, se jih je toliko oglasilo, da je zmanjkalo suknjenih. križcev, in je pobožni govornik razrezal svoj plašč, da je mogel vsakemu dati znamenje svetega boja. Iz Francoskega je sv. Bernard šel na Nemško, kjer s prvega ni bilo pravega navdušenja za novo križarsko vojno; ali častitljivi in pobožni mož je s svojo prepričevalno besedo tudi tu kmalu pridobil mnogo bojovnikov. Le nemški kralj Konrad III. se mu nikakor ni hotel vdati in se ga je vedno ogibal. Toda sv. Bernard ni odjenjal in bil je kralju zmiraj za petami. V Špejeru je bila ravno velika svečanost. Konrad III. je z mnogimi imenitnimi gospodi bil pri slovesnej službi božjej in cerkev je bila vsa natlačena pobožnega in radovednega ljudstva. Po svetej maši se vzdigne sv. Bernard in jame z novega oznanovati sveto vojsko. Z ostro besedo se je zaletaval v trdovratnega kralja ter se mu grozil rekoč: „Kako se boš na sodnji dan opravičeval? Ali boš mogel reči, da si storil svojo dolžnost?“ — Konrad je bil do solz ginjen. Vstal je in v pričo vsega 'ljudstva je rekel: „Spoznavam božjo voljo. Živemu Bogu, ki mi je skazal toliko dobrot, hočem služiti, za njega pojdem v boj,“ — Zdaj mu je sv. Bernard pred altarjem pripel znamenje sv. križa in za njim še nekaterim drugim nemškim velikašem. Ali kmalu je okoli svetega moža nastala taka gnječa, da je onemogel in so ga mogli iz cerkve odnesti.
Spomladi 1. 1147. je Konrad III. z nemško vojsko, šel črez Ogersko proti Carigradu. Tu so se takoj začeli prepiri med Nemci in Bizantinci, in cesar Manuel ni hotel križarjem dati brodovja za prevoz v Malo-Azijo. Še le ko je prisegel, da ne bode kratil pravice bizantinskej državi, mogel je Konrad nadaljevati svojo pot. Bizantinci so mu svetovali, naj gre po krajšej poti črez ikonsko državo ter so mu celó obljubili, da bodo križarsko vojsko oskrbovali z živežem. Kmalu je Konrad videl, kako so ga lažnjivi Bizantinci izdali. Obljubljene hrane ni bilo od nikoder ali pa prav malo, in še ta je bila ostrup-Ijena ali spačena. Tako n. pr. so grdi oderuhi v moko ua-
mešali apna in d nizih stvari. Križarji jeli so bolehati in od žeje in gladu umirati. Ko je Konrad stopil na turško zemljo, so bizantinski vodniki skrivaj zginili in, kakor bi mignil, obstopile so cele čete turških konjikov križarsko vojsko, ki je skoraj vsa poginila v obupnem boji. Le sedem tisuč mož (torej niti deseti del ne) je s kraljem Konradom zbežalo nazaj proti Carigradu, kjer so mislili počakati francosko vojsko, ki so jo že med potjo srečali.
Po tej nesreči je francoski kralj Ljudevik VII. s svojo vojsko, katerej so se pridružili ostanki nemških križarjev, šel po daljšej ali varnejšej poti ob morji do Antijohije, in odtod v Jeruzalem, kamor se je bil Konrad III. že nekoliko dni prej po morji prepeljal. V Jeruzalemu sta se nemški in francoski kralj dogovorila, da bosta skušala vzeti imenitno mesto Damask, v katerem bi se potem kristijani mogli z dobrim vspehom braniti proti silnemu Nuredinu. Da-si se je križarska vojska pomnožila z novimi bojovniki, ki so se med tem črez morje pripeljali, vendar ni niti z največim naporom mogla osvojiti močnega Damaska. Največ so pri tem zavirali vzhodni kristijani , ki so se bili zoper križarje sporazumeli z istimi nasprotniki. Konrad III. in Ljudevik VII. sta se torej črez dve leti z ostalimi svojih vojščakov zopet vrnila v Evropo. Zastonj so bile vse žrtve in ljudje so jeli mrmrati ter sv. Bernardu očitati, da je krivi prerok, zato ker jim je prav za gotovo obetal božjo pomoč. Pobožni mož jim je odločno zavrnil, da so križarji sami krivi odločnega konca druge vojne, kajti da se niso dovolj spokorili za svoje grehe, a grešnikom da Bog ne pomaga. Sicer pa je rekel, da se je vse zgodilo po božjej volji in da more torej dobro biti.
Tretja križarska vojna.
Nesrečen konec druge križarske vojne je krščanskim nasprotnikom v Aziji dal novega poguma. Še je Nuredin raz-širjeval svojo državo čem dalje bolj proti zahodu, in že je tudi iz Egipta pretila velika nevarnost jeruzalemskej državi. Nuredin je namreč svojega poveljnika Saladina poslal nad egiptovskega sultana. Saladin je slabega nasprotnika užugal ter odslej sam kot vezir v imenu bagdatskega kalifa vladal Egiptom. Iz Egipta jel je svojo oblast raztezevati črez Sirijo ter se je naposled vprl zoper Nuredina, ki je pa takoj potem umrl, zapustivši mladega sina. Zdaj je Saladin tem lože mogel udariti na jeruzalemsko kraljevino. Leta 1187. je z veliko
vojsko šel črez mejo in pri Hi timi blizu genezaretskega jezera zadel je na kristijane, katere je vodil njihov kralj Tid. Takoj se je vnela jako huda bitva, v katerej so se kristijani od zore do mraka tako hrabro bojevali, da so se celó nasprotniki čudili njihovemu junaštvu. Ali vse to ni nič pomagalo, kajti nasprotnikov je bilo toliko, da so malo krščansko vojsko od vseh strani oklenili ter jej zastopili vsa pota. Vkljub tako vgod-nem stanju so kristijani drugo jutro ponovili grozni boj, dokler niso popolnem iznemogli. Velika večina jih je poginila, drugi pa so se podali silnemu zmagovalcu, ki jih je kot vjet-nike seboj odpeljal. Med poslednimi je bil tudi kralj Vid. Sa-ladin je zdaj stopal dalje od mesta do mesta, in ko je vzel tudi imenitni trdnjavi Akon in Askalon, šel je naravnost proti Jeruzalemu, kamor je zbežalo veliko število kristijanov iz cele dežele. Nesrečni prebivalci so sprvega sklenili, da rajši vsi do zadnjega moža poginejo, nego da bi se podali. In res so s tako nenavadno hrabrostjo in tolikim navdušenjem odbijali sovražne napade, da so nasprotniki jeli pešati. Sprevidni Saladin se je tadaj začel s kristjani pogajati. Obljubil jim je, da ne bode nikomur branil hoditi v svete kraje na božjo pot ter da bode cerkev božjega groba in samostan Ivanovcev vzel v svoje varstvo; zahteval pa je za vsacega moža deset, a za vsako ženo pet zlatov davka. Na to so se kristijani (3. oktobra 1187) podali in mogočni zmagovalec je svečano šel v Jeruzalem, ki je torej črez osem in osemdeset let zopet prišel ne-jevernikom v oblast. Saladin je natanjko spolnil vse, kar je obljubil, in je svojim vojščakom ostro prepovedal moriti in ubijati. Ko je po mestnih ulicah videl veliko množico izstradanih revežev, ukazal je, da se imajo vsi na njegove stroške nahraniti. Sploh se muhamedovska in kristijanska poročila v tem vjemajo, da je bilo malo tako plemenitnih in hrabrih vladarjev, kakoršen je bil Saladin.
Ko se je po Evropi raznesel glas, da so nejeverniki vzeli Jeruzalem, jeli so se takoj po vseh katoliških deželah pripravljati na novo križarsko vojno. Trije najimenitniši evropski vladarji: engleški kralj Kikard „z levjim srcem;41 francoski kralj P i 1 i p II. in nemški cesar Frideriki, „rudečo-b rad ec“ so to pot obljubili iti v sveti boj. Pobožni duhovniki so, kakor nekdaj Petar puščavnik, hodili od mesta do mesta, od vasi do vasi, ter so povsodi katoličane navduševali, naj gredo zopet v svete kraje, na katerih nejeverniki zasmehujejo Kristusovo vero in oznanujejo muhamedov nauk. Slavni cesar Friderik I. „rudečobradec“ napravil se je prvi na pot.
Pri Regensburgu zbral je veliko nemško vojsko, v katero ni sprejel nikogar, kdor ni bil zmožen in vajen orožja. Pred odhodom je po svojih poslancih prosil ogerskega kralja, bizantinskega cesarja in ikonskega sultana v Malej-Aziji, da bi mu ne branili iti skozi njihove države ter da bi mu za pošteno plačilo preskrbeli živeža za njegovo vojsko. Y postu 1. 1189. jo je odrinil ter šel ob Donavi dalje proti vzhodu. Stopivši črez ogersko mejo, morali so mu pred Požunom vsi križarji priseči, da se bodo lepo obnašali ter da ne bodo ropali po krščanskih deželah. Ogerski kralj Bela jih je prijazno sprejel in križarska vojska je v najboljem redu prišla do Belega grada. Tu jo je cesar preštel in bilo je vseh skupaj sto tisuč krepkih vojščakov, a med njimi petdeset tisuč samih hrabrih vitezov. Težavniše je bilo potovanje po bizantinskej državi, kajti oboli cesar Izak, ki se je prej hlinil dobrega prijatelja, ni zaupal križarjem ter jim ni hotel dati niti obljubljene hrane, niti ladij za prevoz. Ko so križarji črez zimo ostali v ta-borji blizu Carigrada, so se večkrat sprli s tamošnjimi prebivalci. Še le ko se je Friderik zagrozil, da bode na sam Carigrad udaril, je cesar Izak odjenjal in dal veliko število ladij, na katerih se je nemška vojska mesca marca 1. 1190. prepeljala v Malo-Azijo. Tu so se začele čem dalje veče nadlege. Turški konjiki so se po noči in po dnevi zaletavali v potujoče romarje, katerim je kmalu tudi pomanjkovalo živeža. Bazen tega v pustih krajih ni bilo po več dni dobiti vode, in križarji so naposled začeli klati svoje konje, da so si ž njihovo krvjo gasili strašno žejo. Cesar Friderik ni obupal, ampak tolažil jih je, da bodo v rodovitnej ikonskej okolici dobili vsega. Ali jako se je motil. Ikonski sultan, ki mu je prej obljubil, da ga bode pustil iti skoz svojo deželo, nabral je veliko vojsko, s katero je križarjem hotel zastopiti pot v sveto deželo. Pri Ikoni ji se je tadaj vnela huda bitva, v katerej so kristijani naposled vendar le zmagali. V mestu so dobili mnogo bogatih zakladov, pa tudi živeža, konjev in vsega, česar so trebali. Zdaj so križarji brez ovir šli dalje črez gorato Kilikijo proti morju. Prišedši v Selevkijo, hoteli so počivati od težavnega pota črez tavričke gore. V tem se je raznesla strašna novica, da je cesar Friderik umrl (10. junija 1190.). Nekateri pravijo, daje ves poten in prašen šel v mrzlo reko Salef se kopat in da ga je pri tem krč zgrabil; drugi pa trde, da je hotel na konji preplavati reko, ali ker je imel železno vojaško opravo, bil je pretežek, konj pa je v derečej vodi bil preslab in oba sta vtonila. Dva viteza sta
hitro skočila za njim v vodo, ali nista ga več mogla rešiti, ampak izvlekla sta ga mrtvega.
Po tej nesreča ej dogodbi so nekateri šli na ladije ter se vrnili proti domu, ostali pa so si cesarjevega sina Friderika,, švabskega vojvodo, izvolili za vrhovnega poveljnika ter šli dalje v sveto deželo. Cesarjevo truplo so vzeli seboj ter ga v Antijohiji svečano pokopali. V Palestini so tamošnji kri-stijani, ki so bili med tem osvobodili jeruzalemskega kralja Vida, ravno obsedali imenitno primorsko mesto Akon. Tje so šli tudi nemški križarji. Toda v krščanskem taborji je začela razsajati huda kuga, za ktero je poginilo mnogo hrabrih bo-jovnikov, in križarska vojska se je čem dalje bolj manjšala. V tej nadlogi se je posebno skazala pobožna nemška bratovščina, ki je prej (od 1. 1128.) v Jeruzalemu imela svojo bolnišnico, v katerej so se oskrbovali bolehni in ubožoi romarji iz Nemškega. Ko je Saladin osvojil Jeruzalem, so se nemški bratje preselili v tabor pred Akon ter so ondi v šatorih stregli križarjem, ki so za kugo zboleli. Vojvoda Friderik je takoj sprevidel veliko korist nemške bratovščine ter jo je s papeževim dovoljenjem prevstrojil v nemški viteški red. Kakor Ivanovci in templarji, so se tudi nemški redovniki ločili v duhovnike, viteze in brate služabnike. Med tem ko so se vitezi vedno vojskovali za sveto vero, so bratje stregli bolnim izne-moglim romarjem. Kmalu potem je tudi isti vojvoda Friderik za kugo umrl in namesti njega so si nemški bojovniki izvolili Leopolda avstrijskega za svojega poveljnika.
Francoski in engleški križarji napravili so se še le blizu takrat na pot, ko je nemški cesar Friderik I. „rudečobradec“ v reki Salefu vtonil. V Lionu sta se kralj Eikard „z levjim srcem“ in Filip II. dogovorila, da bosta še pred zimo (1. 1190.) svoje vojske pripeljala v Mesino, a odtod da bosta potem skupaj odrinila proti svetej deželi. Toda med Francozi in Engleži ni bilo nikdar stalne sloge in že v taborji pri Mesini so se večkrat sprli, zlasti ker še niti njihova kralja nista bila prava prijatelja. Spomladi 1. 1191. šli so križarji na ladije ter se odpeljali proti vzhodu. Francoski kralj Filip II. je šel naravnost pred Akon, Eikard s „levjim srcem“ pa se je z engleškimi križarji med potjo nekoliko zamudil. Vihar je namreč njegovo brodovje razgnal, in med tem ko se je kralj rešil na Kreto, se je mnogo ladij razbilo ob otoku Cipru. Ker je pa ciparski vladar z nesrečnimi križarji grdo ravnal, je Eikard z ostalimi Engleži udaril na njega ter mu vzel otok. Engleški kralj je na Cipru pustil dva namestnika z nekoliko
vojščakov, potem pa je Mtro šel dalje, da je še o pravem času prispel pred Akon, kjer so se združile vse tri križarske vojske. Akoravno so se v krščanskem taborji prepiri zopet začeli, vendar to ni motilo skupnega bojevanja, marveč so križarji hoteli drug druzega prekositi in naposled se je Akon moral podati (1. 1191.). Engleži in Francozi so ves plen in tudi vse vjetnike med seboj podelili, Nemcem pa niso dali nobenega deleža, ampak z bičem in s pestjo so jih iz mesta podili. Najgrši se je pri tem obnašal angleški kralj Rikard s „levjim srcem“. Ko so namreč zmagovalci na akonskem obzidji razobesili svoje zastave, je tudi Leopold avstrijski kot poveljnik nemških križarjev obesel svoj prapor. To prevzetnemu Rikardu ni bilo po volji in dal je avstrijsko zastavo dol vreči ter jo v blatu poteptati. Vojvoda Leopold je bil preslab, da bi se maščeval za tako ravnanje, zato pa je zbral svoje vojščake ter se vrnil proti domu. Kmalu potem se je tudi francoski kralj Filip II. sprl z oholim Rikardom ter se domu odpeljal; le deset tisuč francoskih križarjev je še pustil v Palestini ter jim burgundskega vojvodo dal za poveljnika.
Zdaj je eagleški kralj Rikard sam bil vrhovni poveljnik križarske vojske in je še nekolikokrat slavno zmagal krščanske nasprotnike. Toda Jeruzalema vzeti niti poskusil ni, da-si mu je bil že prav blizu in so križarji večkrat silili va-nj, naj jih pelje proti svetemu mestu. Res, da se je križarska vojska bila že preveč zmanjšala, ali nekoliko je pa tudi engleški kralj sam kriv, da kristijani v tretjej vojni niso dosegli svojega cilja. Rikard je bil v boji hraber vojščak, da je bilo malo tacih, in so mu zarad velikega poguma, s katerim se je predrzno podajal v največe nevarnosti, dali priimek „z levjim srcem“; ali ravnati velike vojske po kakej stalnej osnovi pa le ni znal in niti ni imel za to potrebne poterpežljivosti in stanovitnosti. Ko ga je čem dalje veče število križarjev zapuščalo in so mu od doma poročali, da ga njegov brat Ivan misli s prestola spodriniti, je s Saladinom sklenil primirje na tri leta (1. 1192.). Kristjani so po tej pogodbi obdržali obrežje od Tira do Jope-a ter smeli brez ovir v Jeruzalem in druge svete kraje hoditi na božjo pot. Pred odhodom je Rikard otok Cipar prodal krščanskemu kralju Vidu ter hitel proti domu. Ali med potjo ni bil srečen. Hudi viharji so njegovo ladijo celih šest tednov gonili sem ter tje po sredozemnem morji, a naposled so jo zanesli v jadransko morje. Tu se mu je med Benetkami in Oglejem brod razbil in moral je z nekoliko tovarši po suhem nadaljevati svoje potovanje. Preoblečen je črez slovenske kraje
gel na Nemško k svojemu sorodniku Henriku „levu“, in se hotel od ondod prepeljati na Engleško. Ali blizu Dunaja so ga vohuni zasledili ter izročili avstrijskemu vojvodi Leopoldu, ki ga je najprej sam zaprl, a potem dal nemškemu cesarju Henriku VL, od katerega so ga Engleži črez leto dni odkupili za sto in petdeset tisuč mark srebra.
Četrta križarska vojna.
Engleški kralj Eikard „s levjim sercem“ je obljubil, da bode novo vojsko peljal v Palestino. Ko je (1. 1193) umrl mogočni egiptovski sultan Saladin in je njegova država razpadla na mnogo manjih kneževin, bilo se je nadjati bolje sreče, in osemdeset let stari papež Celestin III. si je na vso moč prizadeval, da bi katoličane, zlasti Engleže, vnovič navdušil za sveto vojsko. Toda ker isti kralj Kikard ni držal svoje obljube, niso niti ostali Engleži hoteli slušati papežev poziv. Tem bolj so se bili to pot Nemci vneli. Kralj Henrik VI. poslal je 1. 1197 velike čete nemških križarjev v Palestino, kamor se je bil tudi sam namenil iti, če ga ne bi bila ravno takrat v Mesini prehitela nagla smrt. Nemci so v svetej deželi osvojili nekoliko manjih primorskih mest, ali ker so vzhodni kristijani vedno začenjali nove prepire in niso hoteli križarjev podpirati, so se ti kmalu zopet vrnili proti domu.
V tem je leta 1198 slavni Inocent III. postal rimski papež in bila mu je prva skrb, kako da bi sveto deželo zopet otel iz rok nejevernega ljudstva. Storil je vse, kar je mogel, da bi se nabrala nova križarska vojska. Sam je velik del svojih dohodkov odločil za potrebe svete dežele; popolne odpustke obljubil je vsakemu, kdor bi vsaj leto dni služil v svetej vojni; in neprenehoma je pozival krščanske vladarje, naj opusté vse drugo ter gredó bojevat se proti najhujšim sovražnikom Kristusove vere. Pa dolgo časa je njegov trud bil brez vspeha, dokler ni vneti pridigar Fulko s prepričevalno svojo besedo pridobil veliko število francoskih vitezov (1. 1200). Le-ti so izvolili šest veljavnih mož ter jih poslali v Benetke, da bi ondi izprosili ladij za vožnjo črez sredozemno morje. Benečani so že od prve križarske vojne začeli živahno trgovati z vzhodnimi deželami in bilo jim je mnogo ležeče na tem, da Palestina ostane v oblasti krščanskih vladarjev. Bilo se je torej od njih nadjati nekoliko pomoči. Benečanski dužda Henrik Dandalo, ki je bil že sivi starček in na pol slep, je francoske poslance prijazno sprejel in takoj je sklical veliko narodno
skupščino, ki je imela odločiti zarad križarske vojne. V ljudskem shodu je poslanec Villehardouin tako navdušeno govoril, da so mu zbrani Benečani pretrgali besedo ter vsi, kakor iz enega grla obljubili pomoči. Na to so pooblastenci francoskih vitezov z benečansko vlado sklenili (1. aprila 1. 1201.) natanjčno pogodbo, po katerej bi križarji za vožnjo imeli nekaj plačati, zato pa bi jim Benečani v vojski pomagali s svojim bojnim brodovjem. Polovica vsega plena in vseh, ki bi jih osvojili, pripala bi Benečanom, druga polovica pa bi ostala križarjem. Ko so bili tudi še sklenili, da bodo najprej skusili vzeti Egiptovsko deželo, ker so se bili prepričali, da brez nje ni mogoče ubraniti Palestine, so benečanski in francoski poslanci šli v Bim, da bi papež potrdil sklenjeno pogodbo. Inocent III., ki je dobro vedel, da Benečani za dobro plačilo tudi muhame-dovcem prodajajo orožja in druzih bojnih priprav, jim ni prav zaupal ter je zahteval, naj mu prisežejo, da ne bodo napadali druzih kristijanov. Ker so se Benečani temu vpirali, papež ni hotel potrditi pogodbe in mnogo križarjev se je zopet vrnilo proti domu ali pa so po drugej poti šli v Palestino. Y Benetkah se je tadaj zbralo mnogo manje število bojovnikov, nego se je s prvega mislilo, in nekateri so že do tje med potjo potrosili vse svoje novce. Ko so torej Benečani, ki so se bili res na vso moč pripravili na novo vojno, zahtevali zgovorjeno plačilo, jim ga križarji pri najboljej volji niso mogli dati. Tu je dužda Dándolo križarjem rekel, da jim rad popusti toliko plačila, za kolikor jim je novcev zmanjkalo, ako mu pred odhodom v Palestino pomagajo vzeti hrvaškemu in ogerskemu kralju mesto Zadar. Križarjem je bila duždova ponudba po volji in takoj so z Benečani odrinili proti Dalmaciji, kjer so dne 24. novembra 1. 1202. osvojili Zadar. Vesoljno brodovje, ki je štelo štiri sto in osemdeset ladij, je črez zimo ostalo v Dalmaciji, a spomladi je imelo odriniti proti Egiptu.
Kavno takrat je v Carigradu Aleksij III. svojega brata Izaka Angela s prestola pahnil, mu oči iztaknil ter ga v ječo vrgel. Izakov sin Aleksij mlajši je pred hudobnim stricem ušel v Italijo in je zdaj križarje in Benečane prosil, naj mu pomagajo osvoboditi nesrečnega očeta. Obljubil je, da bode z novci in z vojščaki podpiral križarsko vojsko, ter da se bodo Bizantinci povrnili v katoliško cerkev, kakor hitro bode Izak Angel zopet sedel na cesarskem prestolu. Z velikim veseljem so križarji odjadrali proti Carigradu, ki so ga brez velikega napora vzeli, kajti zanikrni Aleksij III. se ni bil prav nič pripravil, da bi se mogel nasprotnikom vpreti in je pri prvem
sovražnem naskoku zbežal. Ko so Benečani prišli v mesto, je slepi Izak Angel bil zopet cesar in je potrdil vse, kar je bil njegov sin križarjem obljubil. Ali teže je bilo obljube spoinovati. Bizantinci so se bili na vso moč vprli pogodbi, po katerej bi se imeli združiti s katoliško cerkvijo, in carigrajski patrijarh nikakor ni hotel rimskega papeža priznati za svojega vrhovnega glavarja. Niti obljubljenih novcev ni bilo mogoče nabrati in ko jih je Aleksij mlajši po smrti svojega očeta hotel s silo iztirjati, so se nezadovoljni prebivalci vzdignili in ga umorili.
Zdaj so križarji in Benečani v drugič napadli Carigrad in ga z naskokom vzeli (1. 1204.). Zmagovalci so neusmiljeno plenili in razsajali po mestu ter niso spoštovali niti prelepih starih umetnij, niti krščanskih svetinj; zanetili so strašen požar, ki je vpepelil polovico mesta. Ko so bili nabrani plen med seboj razdelili, izvolili so šest duhovnih in šest posvetnih gospodov, ki so po svojej vesti imeli najzmožnišega izmed križarskih poveljnikov imenovati za cesarja bizantinske države. Izbrani volilci so na to enoglasno izvolili flanderskega grofa Bal-duina, ter ga takoj odpeljali v cerkev modrosti božje, kjer so ga pričujoči katoliški škofje svečano ovenčali s cesarsko krono. Zdaj so si zmagovalci delili osvojeno bizantinsko državo. Benečani so dobili skorej vse otoke in imenitna primorska mesta ter so smeli svobodno brodariti in trgovati po črnem morji; na suhem pa so veljavniši gospodje izmed križarjev dobili nekateri veče, drugi manje kneževine, toda vsi so morali cesarja Balduina priznati za svojega vrhovnega gospodarja. Ko je za Carigrad bil imenovan tudi novi katoliški patrijarh, bilo je misliti, da bode konec cerkvenemu razdoru med zahodnimi in vzhodnimi kristigani. Ali bizantinsko ljudstvo ni maralo za nove vladarje in slabo latinsko cesarstvo, ki se nikakor ni moglo prav vtrditi, je že črez sedem in petdeset let propadlo. Sorodnik prejšnjih bizantinskih cesarjev, Mihael Paleolog, ki je pred križarji bežal v Nikejo, se je leta 1261. s pomočjo Genovezov povrnil v Carigrad ter izgnal vse katoliške kneze in duhovnike. Več o tem bomo povedali v zgodovini bizantinskega cesarstva.
Četrta križarska vojna torej ni dosegla svojega cilja, kajti križarji niso prišli ne v Palestino, ne v Egipet, kamor so se bili s prvega namenili, in Jeruzalem je še dalje ostal v oblasti nejevernikov.
Peta križarska vojna.
Da-si je med kristjani bilo čem dalje manj navdušenja za sveto vojsko, papež Inocent III. le ni miraval ter si je vedno prizadeval, da bi katoliške vladarje pridobil za novo vojno. Ali njegov trud bil je brez pravega vspeha. Ljudje so napravljali procesije in očitne molitve, da bi Bog omečil trdovratna in mrzla srca kristjanov, ki niso boteli pomagati svojim bratom v svetej deželi, od koder so vsak čas dohajala žalostna poročila; toda vsakdo bi bil le rad druzega poslal v Palestino, sam pa nihče ni hotel iti od doma. Nekateri so se izgovarjali, da je vse prelivanje krvi itak brez koristi, kajti da Bog svetih krajev neče dati grešnikom, a brez greha da so le nedolžni otročiči. In res so ljudje začeli govoriti, da bi se morala nabrati otročja vojska. V tem je na Francoskem neki pastir Štefan trdil, da se mu je sam Kristus na paši prikazal v podobi ubczega romarja ter ga pozval, naj gre dečkom svoje dobe oznanovat sveto vojsko (1. 1212.), Glas o tem čudežu se je hitro raznesel po celem Francoskem in za malo časa se je oglasilo blizo trideset tisuc otrok, ki so se namenili iti s Štefanom v sveto deželo. Fracoski kralj Filip II. je hotel otroke poslati k staršem nazaj, ali priprosto ljudstvo se je temu povelju vprlo, kajti bilo je preverjeno, da bode Bog z nedolžnimi otročiči čudeže delal in da bodo nejeverniki kar bežali pred njimi. Mali romarčki so se tedaj napotili proti Marseillu, od koder so se imeli na ladijah prepeljati v Palestino. Med potjo so jih ljudje povsodi dobro sprejemali ter jim dajali obilo hrane in novcev, a če je kdo nedolžne popotnike vprašal, kam da gredo, so mu veselo odgovorili: „K Bogu gremo!“ — Y Marseillu sta se dva grda sleparja ponudila, da bosta otročjo vojsko zastonj prepeljala črez morje. Ljudje so jima verjeli, kajti trgovca sta se hlinila, da m stvari, ki bi jo bolj želela, nego vzeti nejevernikom svete kraje. Kakor hitro so se otročiči spravili na ladije, sta hudobneža odrinila proti vzhodu. Nekoliko ladij se je med potjo razbilo, in kar je bilo na njih mladih romarčkov, vsi so potonili ter tako ušli strašnej osodi, ki je čakala njihove tovarše. Ostale ladije namreč niso jadrale v Palestino, ampak v Aleksandrijo, kjer sta nečloveška sleparja krščanske otroke prodala v sužnike.
Tudi na Nemškem so nabirali otročjo vojsko. Dvajset tisuč malih dečkov in deklic obleklo je dolgo haljo z všitim križem ter romalo črez Alpe v Italijo. Mnogo jih je že med Občna zgodovina. III.	10
potjo poginilo od žeje, gladi in vročine; druge so v gorah razbojniki oropali in revčki so se morali nagi domu vrniti; ostali pa so mesca avgusta leta 1212. prišli v Genovo. Toda Ge-novezi so se jim vprli ter jih takoj zapodili iz mesta. Nekateri so se vrnili nazaj črez gore, drugi pa so šli dalje in so se pogubili po raznih talijanskih mestih in vaseh, kjer so za hlapce in dekle služili. Nekoliko jih je ostalo tudi v Genovi, kjer so premožniši meščani vsak po enega ali dva romarčka posinili. Še več sto let potem so se nekatere imenitne rodovine v Genovi ponašali, da so njihovi predniki bili mali romarčki.
Papež Inocent III. med tem ni odjenjal, dokler mu ni nekoliko vladarjev obljubilo, da bodo peljali križarsko vojno v Palestino. Že je bilo določeno, da bode 1. 1217. velika krščanska vojska odrinila proti vzhodu in nevtrudljivi Inocent III. je sam prehodil vso Italijo, da bi nabral veče število križarjev. Y tem ga je 1. 1216. v Perugiji prehitela smrt in ni doživel trenutka, ki ga je tako težko čakal. Njegov naslednik Honorij III. je sicer ravno tako priganjal na sklenjeno križarsko vojno, ali domači nemiri na Nemškem in vojska med Engleži in Francozi so jako zavirali sveto stvar. Od samostalnih vladarjev je le ogerski in hrvaški kralj Andrej II. držal svojo obljubo ter nabral veliko vojsko, s katero je skozi Zagreb šel v Dalmacijo. Na Hrvaškem se mu je pridružilo mnogo hrvatskih čet, a v Spljetu čakali so ga nemški in drugi križarji, ki niso imeli svojega poveljnika. Sebični Benečani pa niso dali prej ladij za prevoz, dokler jim Andrej II. za vse prihodnje čase ni prepustil Zadra ter jim povrh še naštel veliko plačilo v gotovem novcu. Zdaj še le so križarji raznoterih ljudstev odjadrali (prve dni mesca septembra 1. 1217.) proti Palestini. Tu pa niso nič opravili, kajti jeli so se pričkati med seboj in s tamošnjimi kristijani, a bilo jih je tudi premalo, da bi mogli vzeti dobro vtrjeni Jeruzalem, ki ga niti videli niso. Kralj Andrej II. moral se je tedaj, ko so mu novci pošli, že na začetku 1. 1218. vrniti nazaj na Ogersko, ki je bila jako ubežala in se je vzdignila na zapravljivega svojega vladarja.
Papež Honorij III. se je tolažil, da bode nemški cesar Friderik II. srečniši. Taje že 1.1215., ko so ga v Ahenu za kralja ven-čali, obljubil, da bode križarsko vojno peljal v Palestino in je to svojo obljubo pozneje večkrat ponavljal; ali imel je doma toliko opraviti, da je sveto vojsko od leta do leta odlašal. Leta 1225. pa se je Friderik oženil z Jolanto, edino hčerjo Ivana Brionskega, ki je vladal nad krščanskimi mesti v svetej deželi in so ga
avali Jeruzalemskega kralja. Papež se je nadjal, da se kode Friderik II., ki je po smrti svojega tasta imel naslediti jeruzalemsko kraljevino, odslej z večim veseljem pripravljal na križarsko vojsko. In res je Friderik II. s prvega kazal dobra voljo ter je v sv. Germanu še istega leta (1225.) Honoriju III. prisegel, da pojde črez dve leti prav za gotovo v sveto deželo, a papež da naj ga takoj prekolne, ako to pot ne bi držal svoje obljube. Med tem je blagi Honorij III. že v začetku 1227 umrl, a oster njegov naslednik Gregor IX. je nemškega kralja odločno priganjal na sveto vojsko. Iz Nemškega, En-gleškega in druzih krajev so se pobožni romarji zbirali v Apuliji, od koder so imeli odriniti proti vzhodu. Nemški cesar niti zdaj ni imel prave volje in rad bi bil zopet odložil vojsko, ali med križarji, ki niso bili vajeni vročega talijanskega podnebja, so se začele okužljive bolezni in ni bilo več mogoče čakati. Friderik je tadaj štirideset tisuč romarjev spravil na ladije in se tudi sam na posebnem brodu za njimi odpeljal. Toda že tretji dan se je vrnil, ker je baje zbolel, in šel je v toplice, a križarje je pustil, naj gredč, kamor je koga volja. S toliko težavo nabrana vojska se je na to zopet razšla, papež Gregor IX. pa je lažnjivega cesarja proklel. Friderik je sprevidel, da mora kaj storiti za sveto deželo, in nabral je četo hrabrih vitezov ter se odpeljal ž njimi v Akon (1. 1228.). Dobro je vedel, da z vojsko nič ne opravi, in ko bi mu se tudi posrečilo osvojiti Jeruzalem, dolgo bi ga kristijani po njegovem odhodu itak ne mogli braniti proti sosednjim mu-hamedovskim vladarjem. Zvedeni cesar se je tadaj jel pogajati z egiptovskim sultanom Hamelom, ki je takrat ravno imel neki prepir s svojim bratom Moademom in pozneje z njegovim sinom Davidom, ki je vladal v Damasku. Hamel, ki dvema nasprotnikoma nikakor ni bil kos, si je dal dopovedati, da je bolje, pogoditi se z lepo, nego zarad nekoliko malih mest biti vedno v strahu pred križarsko vojsko. Sklenil je torej s Friderikom primirje na deset let ter mu prepustil Jeruzalem, Betlehem iu Nazaret, ter ves svet, ki se razprostira med temi mesti pa do morja. Tudi je bilo zgovorjeno, da mora Jeruzalem ostati odprto mesto brez obzidja in da se muhamedovcem, ki bi skozi sveto deželo potovali, ne sme nič žalega storiti. Na to je Friderik dne 17. marca 1. 1229. svečano šel v Jeruzalem in se je v cerkvi božjega groba sam ovenčal za jeruzalemskega kralja, kajti ker je bil še proklet, ni nobeden duhovnik smel v pričo njega opravljati kako cerkveno opravilo. Ko je vse vredil, kolikor je bilo moči, je
svojemu namestniku v Akonu poveril vlado nad sveto deželo ter se zopet vrnil v Evropo.
Šesta križarska vojna.
Friderikova pogodba z egiptovskim sultanom ni bila nekaterim kristijanom, zlasti templarskim vitezom, nič prav po volji. Papež Gregor IX. je celó dal oznanovati novo križarsko vojno, in res se je nabralo precej veliko število romarjev, katere je Navarski kralj Te ob aid peljal v Palestino (1. 1239.). Cas je bil ugoden, kajti sosednji muhamedovski knezi sami med seboj niso bili složni; ali križarji le niso niö opravili, ker so se vedno prepirali s tamošnjimi kristijani, in Teobald se je že črez leto dni zopet vrnil proti domu. Na to je E ik ar d Hornvelski, brat engleškega kralja, prišel v Palestino (1. 1240.); toda niti on ni mogel pomiriti nesložnih kristijanov ter je spomladi leta 1241. šel nazaj v Evropo, brarnbo svete dežele pa je prepustil trem viteškim redom. Egiptovski sultan Ejub je tadaj cele čete hovarezmijaaskih konjikov, ki so bežali pred Mongoli, sprejel v svojo službo. Že med potjo v Egipet so divji Hovarezmijanci vzeli Jeruzalem ter oskrunili in raz-djali božji grob. Ko so se bili pa združili z ejubovo vojsko, udarili so pri Gazi (1. 1244.) z vso silo na kristijane in jih popolnem premagali. Velika večina hrabrih krščanskih vitezov je na bojišči poginila in le prav malo se jih je rešilo v Akon. ..Zmagovalni Egipčani spravili so skoraj vso sveto deželo pod svojo oblast, kristijanom pa je razen Akona ostalo le še ne-, koliko primorskih mest.
Papež Inecent IV. si je jako prizadeval, da bi novo križarsko vojsko na noge spravil, ali ni ga bilo med kristijani več nekdanjega navdušenja. Le na Francoskem, kjer je kralj Ljudevik IX. v hudej bolezni obljubil iti v sveto deželo, so se romarji po malem oglašali; toda minulo je še nekoliko let, jpredno je vojska mogla odriniti. Kralj Ljudevik IX. je le počasi okreval in modra njegova mati Blanka mu je odsvetovala ter ga nagovarjala, naj vsaj tako dolgo doma ostane, dokler popolnem ne ozdravi. Vedno svarjenje pa je jako občutljivega kralja le še bolj razdražilo in nekega dne si je ves togoten oitrgal prišiti križ z obleke rekoč:	„Zdaj nisem več bolan;
ali ne bom se dotaknil nobene jedi, dokler se ne bodem z novega obljubil v sveto deželo!“ — Zdaj je mati odjenjala in Ljudevik IX. se je začel na vojsko pripravljati. Da bi med gospodo nabral veče število romarjev, izmislil si je zvijačo.
lía Francoskem je bila namreč navada, da je kralj plemenit-nikom, ki so bili v njegovi službi, vsako leto za božič podal nove plašče. Tudi Ljudevik je svojej gospodi pripravil navadno božično darilo, ali skrivaj je dal na vsaki plašč všiti romarski križ. Na sveti dan je plemenitnike povabil, naj še pred dnevom pridejo, da pojdejo ž njim k maši. Povabljeni gospodje so se zbrali, a pred odhodom v cerkev jim je kralj razdelil plašče. Med mašo se je naredil beli dan in prišedši iz cerkve so plemenitaši kar strmeli, ko so na obleki zagledali križ, kakor da bi se bili vsi obljubili v sveto deželo. Takoj so sprevideli kraljevo zvijačo in da-si jih to znamenje ni moglo proti lastnej volji vezati, so zdaj vendar vsi postali križarji ter šli z Ljudevikom IX. v Palestino.
Ko je bilo vse pripravljeno, je Ljudevik vlado poveril svojej materi Blanki ter se s francosko vojsko odpeljal proti Cipru (1. 1248.), kjer so se imeli vsi križarji zbrati, da bi potem skupaj udarili na Egipet, kamor se je bila nekdaj četrta vojna namenila. Ker je mnogo ladij zaostalo in so se romarji počasi zbirali, morala je cela vojska ostati črez zimo na otoku Cipru. Med tem so se v Akonu ponovili stari prepiri med tamošnjimi kristijani, in Ljudevik IX. ni mogel j)red mescem majem 1. 1249. začeti boja. Naposled so prija*drali Akonci in vesoljna križarska vojska je na brodovji, ki je štelo tisuč osem sto velikih in malih ladij, odrinila proti Egiptu. Tu je na obrežji v dolgej vrsti stala sovražna vojska, da bi kristijanom branila na suho. Toda pogumni francoski kralj se jih ni ustrašil, ampak če tudi mu je vihar med potjo razgnal dve tretjini ladij, je z ostalimi vojščaki nasprotnike nazaj zagnal ter z naskokom vzel imenitno mesto Damieto. To je navdušenega kralja le še bolj ohrabrilo in vkljub modrim sovetom skušenih svojih poveljnikov, šel je hitro dalje v notranjo deželo, predno se je bil v primorji do dobrega vtrdil. Pot proti Kahiri je bila čem dalje težavniša, a razen tega je križarjem pomanjkovalo živeža in med njimi so se začele hude bolezni. Že se je Ljudevik IX. mislil vrniti v Damieto, v tem so ga sovražniki po noči napadli in premagali, ter vjeli njega in vso križarsko vojsko. Mesec dni je francoski kralj bil kot vjetnik ločen od svoje vojske, le strežaj in dva duhovnika sta bila pri njem. Zmagovalci so s prvega zahtevali, da jim kristijani morajo dati vsa mesta, ki so jih takrat ge imeli v Palestini; ali Ljudevik IX. se jim je odločno vprl. Egiptovski, knezi, ki so med tem svojega sultana umorili, so naposled, francoskega kralja spustili proti temu, da jim je povrnil Da-
mieto, ostalo križarsko vojsko pa si je Ljudevik moral odkupiti za osem sto tisuč bizantinskih zlatov.
Vkljub nesrečnemu koncu te vojne Ljudevik le ni obupal, ampak s svojimi križarji je šel v Akon, kjer je mislil počakati novih vojščakov iz Francoske, potem pa je nameral vojsko z novega začeti. Zastonj mu je modra mati poročila in ga prosila, naj se vrne domu, kajti da ni dobro, če je kralj toliko časa od doma. Pobožni sin jej je odgovoril, da franco-skej ni treba boljega vladarja, nego je gospa Blanka; sveta dežela pa se ne bi mogla braniti, ko bi jo on zapusti]. Ostal je torej še do leta 1254. v Akonu ter dal vtrdifci nekatera krščanska mesta. Toda iz Evrope ni bilo pomoči in ko mu je došel žalostni glas, da mu je umrla blaga in zvedena mati, šel je nazaj na Francosko.
Sedma križarska vojna.
Po odhodu francoske vojske je novi egiptovski sultan Bibars takoj prihrumel v Palestino , ki jo je vso hotel spraviti pod svojo oblast. Kar je do tadaj še bilo svobodnih krščanskih mest, morala so se drugo za drugim podati mogočnemu zmagovalcu, ki je 1. 1268. tudi vzel imenitno Antijohijo in Jope. Žalostna poročila iz svete dežele so francoskega kralja Ljude-vika IX. tako ganila, da se je začel pripravljati na novo križarsko vojno. Trdil je, da s_ prejšnjo vojno ni spolnil svoje obljube, zato ker mu je spodletelo in ni mogel osvojiti Egipta, niti osvoboditi Jeruzalema.
Leta 1270. se je odpeljal v Cagliari na Sardiniji, kjer so se zbirali križarji, katerih je nekoliko tudi iz druzih krajev došlo. Y Cagliariju so sklenili, da pojdejo to pot v Tunis. Ljudevik IX. je namreč zvedel, da bi se tamošDji vladar rad dal pokrstiti, ali da se boji svojega ljudstva; ko bi pa križarska vojska prišla v deželo, ne trebal bi se nikogar bati, a kristijani bi v severnej Afriki ž njim dobili dobrega zaveznika proti egiptovskim sultanom. Tuniški muhamedovci se sovražnega napada niti nadjali niso, in križarji so brez ovir stopili na suho. Da bi bili kar takoj naskočili mesto Tunis, gotovo bi ga bili osvojili, ali francoski kralj hotel je počakati svojega brata Karla, bi mu je imel iz Sicilije pripeljati nekoliko pomoči, in ni hotel brez njega začeti boja. To je nasprotnike ohrabrilo, da so vsak dan po malem napadali krščanski tabor, ob enem pa so do dobrega utrdili Tunis. V tem je krščanskim vojščakom manjkalo zdrave hrane in dobre vode in, ker niso
“bili vajeni afrikanskega solnca, ki je čem dalje bolj pripekalo, se je med njimi začela strašna kuga. Več ko je romarjev poginilo, bolj je razsajala huda bolezen, za katero je tudi Lju-devik IX. umrl dne 25. avgusta 1270. Pobožni kralj se je na vso moč trudil, da bi sveto deželo otel nejevernim muha-medovcem in je pri tem zanemaril svojo državo iu svoje zdravje. Papež Bonifacij VIII. ga je zatorej 1.1297. razglasil za svetnika.
Še le po Ljudevikovej smrti je od Sicilije prijadral njegov brat Karel, ki se pa ni hotel muditi v okuženej deželi. S tuniškim vladarjem, ki se ni mislil pokrstiti, sklenil je mir, potem pa se je zopet vrnil proti domu. Za njim so šli tudi ostali križarji v Sicilijo, da bi se ondi posvetovali o nadaljevanji vojske. Med potjo nastal je velik vihar in potopilo se je mnogo ladij, na katerih je utonilo blizu štiri tisuč romarjev. Prišedši v Trapanij na Siciliji so križarji sklenili, da se ima sveta vojska na tri leta odložiti in razšli so se vsak na svoj dom. Zgovorjeni obrok je kmalu potekel in minula so tudi druga tri leta, križarji pa se niso več zbirali. Papež Gregor X. sicer še ni obupal in mnogo kraljev mu je obljubilo, da bodo skusili nabrati in peljati novo vojsko v sveto deželo; ali časi za križarske vojne so minuli. V tem je leta 1281. došel iz Palestine prežalosten glas, da je egiptovski sultan vzel imenitno in dobro vtrjeno mesto Akon in da so kristjani v svetej deželi izgubili prav vse, kar so do tadaj še imeli v svojej oblasti. Toda hrabro so kristjani branili zadnje svoje mesto. Od tem-plarskih vitezov jih je le sedem, od Ivanovcev pa deset živih ostalo, pa tudi meščani so veči del v boji poginili. Zmagovalci so mesto do tal razdjali, a kolikor so kristjanov živih vjeli, so vse do zadnjega moža pomorili.
Kaj so križarske vojske koristile?
Marsikdo je že rekel, da križarskih vojn ni bilo treba in da je bilo pač škoda, da je toliko sto in sto tisuč ljudi poginilo; kajti da kristjani svete dežele itak niso mogli obdržati, in ko bi jo bili tudi ubranili, da pusti in kamnitni kraji le niso bili vredni tolikih žrtev. Toda jako se moti, kdor misli, da dvestoletni boji za sveto Kristusovo vero niso imeli nobenih koristi. Že samo to, da se je ves krščanski svet vzdignil ter zgrabil orožje za sveto svoje prepričanje, moralo je oplemeniti um in srce še jako surovih narodov tadanjega časa. Krščanstvo se je takrat prelepo razcvelo in je v križarskih vojnah praznovalo svojo junaško dobo. Kakor se mladi junak poganja za vzvišeno
stvar, ne glede na to, kaj mu bo koristilo ali škodovalo, ravno tako se krščanstvo v križarskih vojskah ni borilo za posvetno bogastvo, ampak za nekoliko čisto malih in pustih krajev, ki némajo druge vrednosti, nego to, da je ondi bival naš odrešenik in učitelj, Jezus Kristus.
Sicer je pa tudi res, da se celo ljudstvo nikdar ne bode navdušilo in vzdignilo za kak vzvišen namen, če ni druzih vsakdanjih vzrokov, na katere morebiti nihče niti ne misli. Tako je bilo vsikdar in bilo je tudi ob času križarskih vojsk. Med krščanskimi prebivalci zahodne in srednje Evrope so pred križarskimi vojnami bile žalostne razmere. Kupčije in obrtnije je bilo manje, nego za starega rimskega cesarstva, a od samega kmetijstva je bilo težko živeti, kajti ljudje so se bili jako pomnožili in so z večo omiko imeli tudi večih potreb. Graščaki so neusmiljeno drli kmeta, kateremu zemlja ni hotela roditi več nego prej, ko je bilo manj gospode in manj prostega ljudstva. Čem dalje več je bilo ljudi brez zaslužka in od dna do dne se je množilo število lačnih postopačev in razbojnikov. Isti plemenitniki niso več mogli shajati, drug je druzemu zavidal njegovo imenje in začeli so se krvavi poboji, katerih niti sami kralji niso mogli vbraniti. V tej splošnej stiski je zopet katoliška cerkev tolažila nesrečnike, katerim je v križarskih vojnah dala lepo priložnost, da se rešijo posvetnih nadlog ter si nabirajo zaslug za srečniše življenje na drugem svetu. Pa tudi bojaželnej gospodi so svete vojske dobro došle; kajti namesti da bi po nedolžnem proganjali krščenega brata, mogli so si v boji zoper nejevernike pridobiti posvetne slave, ob enem pa velike milosti božje. Razen tega so križarske vojne imele premnogo druzih koristi, katerih niti ni mogoče prav ceniti in na katere prej nihče niti mislil ni. Ne le v Evropi, ampak tudi v vzhodnih deželah se je začelo drugo življenje, in nastopila je nova srečniša doba. Kakor hitro pa so zginile žalostne razmere prejšnjih časov, minulo je tudi navdušenje za svete vojske, katere so celemu človeštvu sploh, pa tudi posameznim stanovom neizmerno mnogo koristile.
Rimski papeži niso imeli prej nikdar toliko veljave, kolikor so je dobili v križarskih vojskah, ko so se na njihov poziv po vseh katoliških deželah oglašali romarji, ki so kot cerkveni vojščaki zapustili svoj dom ter šli v daljne kraje bojevat se za sveto vero. Tudi kralji in cesarji slušali so papeževo povelje ter se tako pokorili vrhovnemu poglavarju katoliške cerkve. Papeži so kmete, ki so sprejeli romarski križ, osvobodili trdega graščinskega jarma; vzeli so v svoje varstvo
zemljišče in drago imenje svobodnih ljudi in ča se posestnik ni več vrnil iz svete dežele, je njegovo premoženje ostalo ka-toliškej cerkvi. Tolika je bila papeževa moč, da se nobena posvetna oblast ni upala vpreti tem njegovim naredbam. Papeževi poslanci bodili so v razne katoliške dežele ter nabirali križarjev; ali ob enem so tudi nadzorovali tamošnje cerkve ter tako ukrepili edin'ost v katoliškej cerkvi.
Posvetni vladarji so si v križarskih vojskah jako pomnožili svoje imenje in svoje dohodke s tem, da so njim ostala posestva tistih plemenitnikov, ki so v svetih bojih poginili in niso imeli sorodnikov. Kavno plemenitnikov pa je največ hodilo v križarske vojne in mnogo rodbin velike in male gospode je takrat izumrlo. Najbolj se je kraljevo premoženje pomnožilo na Francoskem, kajti ondi je bilo navdušenje za svete vojske zmiraj največe.
Plemenitniki, ki so v tadanjih časih le za bojem hrepeneli, so se v križarskih vojskah sprijaznili med seboj ter so s svojim orožjem služili svetej stvari. To je blažilo njihova srca in sprevideli so, da pravi junak mora biti tudi dober kristjan, ki s svojo močjo pomaga slabim in zatiranim, a ne proganja nedolžnih. Kakor so v Palestini duhovni vitezi vte-melili posebne rede ali društva, tako so odslej tudi doma v Em>pi plemeuitniki sklepali veče zaveze ter so se bolj nego prej od ostalih prebivalcev ločili kot poseben stan. Udje ple-menitaških zavez so se večkrat shajali na stanovske svečanosti ali tur n ir e, ki so jih jako slovesno praznovali. V zagrajenem prostorji so se mlajši vitezi skušali v boji po natanjko določenih pravilih. Bili so na konji ter imeli popolno železno opravo, a borili so se navadno z dolgimi sulicami. Okoli za-graje bili so prelepo okinčani sedeži, na katerih so dragi plemenitniki z gospami in gospicami, ki so vsi bili v najlepših prazničnih oblačilih, gledali boj, ter zmagovalcu določevali namenjeno darilo. Ker je železna viteška oprava zakrivala celó obraz in ni bilo moči borilce razločiti, imela je vsaka pleme-nitna rodbina posebno znamnje, ki je bilo naslikano ali vrezano na ščitu. Tako so se začeli plemanitaški ščiti ali grbi ter tudi rodbinska imena plemenitnikov. Po dovršenem boji se je vsa pričujoča gospoda zbrala k velikej pojedini, pri ka-terej je zmagovalec sedel na prvem mestu. Na zvečer se je svečanost končala s sijajnim plesom. Pri tacih shodih prepevale so se tudi razne pesmi, zlasti junaške, ki so slavile junake iz križarskih vojsk. Vitezi jeli so tadaj tudi pesmi zlagati in tako so sveti boji, ki so pesnikom dajali največ gra-
diva, indi obudili narodno slovstvo. Ysak pleraenitnik je odslej želel postati ud kake viteške zaveze. Mladi plemenitaški sinovi so se morali po več let pripravljati za viteški stan, v kateri se niso sprejemali pred eno in dvajsetim letom. Ko so se bili skazali, da so vredni in zmožni spolnovati določene stanovske postave, so jih pri kakem turniru svečano oklicali za viteze. Pred ta dan so se morali ostro postiti, potem celo noč moliti v kakej cerkvi, a zjutraj so se morali spovedati in sprejeti sveto obhajilo. Te plemenitaške navade ohranile so se ves srednji vek in tudi v novem veku še dolgo časa.
Največ se je v teh časih spremenilo po mestih, ki so se po križarskih vojskah prav za prav še le začela. Bilo je sicer tudi prej dosti mest, ali ni bilo meščanskih svobodščin in pravic. Pred križarskimi vojnami so mesta bila le z zidom ograjena bivališča na pol svobodnih, pa tudi ne svobodnih ljudi, ki so ravno tako, kakor kmetje po vaseh morali slušati bližnjega grajščaka, škofa ali opata, kateremu so bili podložni. Ko ste pa s križarskimi vojnami oživeli trgovina in obrtnija, so meščani čem dalje bolj bogateli in začeli so si od svojih gospodov po malem kupovati raznih pravic in svobodščin. Najprej so si pridobili osebno svobodo ter se odkupili od vsake tlake in druzih dolžnosti, ki so jih morali spolnovati svojemu grajščaku. Na to so si kupili pravico, da so si sami izmed sebe volili mestno poglavarstvo in mestne sodnike, a s časom so si celó vstrojili meščansko vojsko in naposled niso več imeli nad seboj druzega gospodarja, nego kralja samega. Yr-hovnej kraljevej oblasti se meščani niso skoraj nikdar odtezali, ampak bili so jej celó vsikdar na pomoč proti prevzetnim plemenitnikom. Sploh so mesta jako povzdigovala moč kraljev, ki so zato branili in podpirali meščanske pravice. Y go-renjej Italiji so se mesta najprej osvobodila graščinske oblasti, potem na Francoskem iu naposled tudi na Nemškem.
Nihče ni pred križarskimi vojskami toliko trpel, kolikor ubogi kmet, s katerim je prevzetni grajščak ravnal, kakor s svojim sužnikom. Svete vojske so tudi kmetu nekoliko olajšale težek njegov stan. Na papeževo besedo moral je grajščak spustiti vsacega, ki je sprejel romarski križ. Mnogo kmetov je tedaj šlo v sveto deželo, kajti nadloge na križarskej vojni niso bile nič hujše, nego graščinski jarem, a kdor bi se zopet povrnil na svoj dom, imel se je nadjati popolne svobode. ki mu jo je sam papež zagotovil. Toda s tem kmetu ni bilo mnogo pomagano, kajti le malokdo se je povrnil, a kdor je to srečo doživel, navadno ni imel novcev, da bi si
kupil kako kmetijo in moral si je zopet pri gospodi službe iskati. Križarske vojne torej kmeta še niso osvobodile, pač pa so mu drugače koristile. Ker so namreč pogoste vojske pobrale mnogo vojščakov, jelo se je število delavcev manjšati* in gospoda so, boté ali nehoté, morali bolj blago in bolj po človeški ravnati s kmeti, da jim niso vsi zbežali v sveto deželo. Y nekaterih krajih je bilo toliko pomanjkanje delavnih rok, da so graščaki morali mnogo zemljišč dati v najem svobodnim ljudem, katerim so njihove pravice s posebnim pismom zagotovili ter jim dovolili, da so si na vaseh sami volili svoje župane, če je pa graščak tudi v prihodnjič pretrdo ravnal s kmeti, bežali so ti v bližnje mesto, kjer so takoj postali svobodni ter si kot delavci ali obrtniki pošteno svoj kruh služili. Tudi take kmete, ki so se kot poljedelci naselili pred mestnim obzidjem, je mestna gosposka osvobodila in jih branila proti graščakom, ki niso nobenih pravic več imeli nad pobeglimi.
Ob času križarskih vojsk so Evropejci dohajali v dotiko z vzhodnimi narodi in kmalu je iz novega oživela prekmorska trgovina, ki se je čem dalje bolj širila po vseh krajih sredozemnega morja. Najbolj se je trgovina povzdignila po četrtej križarskej vojni, ko so Benečani posedli vse imenitne otoke in primorska mesta bizantinskega cesarstva. Že prej so Benečani v Carigradu imeli svoj oddeljeni kraj, kjer so njihovi naseljenci živeli pod lastnimi glavarji in sodniki, zdaj pa so dobili celo črno morje v svojo oblast. To jim je neizmerno koristilo, kajti črno morje jim je odprlo kupčijo z rodovitnimi kraji današnje Eusije ter tudi z bogato Indijo in druzimi azijskimi deželami, od koder so takrat vsa trgovinska pota po suhem držala k črnemu morju. Genovezi, ki so se tudi pečali s trgovino in brodarstvom, so Benečanom zavidali njihovo bogastvo in skušali so jih spodriniti, kjerkoli so mogli. Zato so nikejskemu cesarju Mihaelu Paleologu pomagali, da si je zopet osvojil Carigrad, od koder so se morali vsi Benečani izseliti. Zdaj so genoveške ladije jadrale po črnem morji, ali Benečani so si našli druga pota za imenitno kupčijo s Perzijo in Indijo. Vkljub papeževim prepovedim so se sprijaznili z naj-večimi krščanskimi sovražniki, z muhamedovskimi Turki in Saraceni, ki so jim odprli vsa svoja mesta v Siriji in se-vernej Afriki. Najimenitniša je bila Aleksandrija, ki je postala središče benečanske trgovine z vzhodnimi narodi. Kar so Benečani dragocenih prekmorskih stvari po vzhodnih mestih nakupili, vse so znosili v Benetke, od koder so jih nemški
trgovci vozili črez Alpe, kjer je v porajnskih in podonavskih mestih takrat tudi jako oživela trgovina. Razen Benečanov poprijeli so se tudi druga talijanska mesta brodarstva in kupčije, ki je v celej Evropi obudila novo življenje. S trgovino pa je oživela obrtnija, ki je sto in sto tisuč pridnim delavcem dajala poštenega zaslužka.
Trgovina in obrtnija ste neizmerno povzdignili bogastvo meščanov, ki so kmalu jeli pospeševati tudi znanosti in umetnosti. Zdaj je nastopil tisti čas, ko so po talijanskih mestih začeli zidati prekrasne cerkve in druga imenitna poslopja, katerim se še dandanes čudimo. Ni ga bilo več mesta brez malih in velikih šol, ki so bile vse prepolnjene z marljivimi učenci. Potovaje v daljne neznane kraje, so se Evropejci seznanili z novimi ljudstvi, z njihovimi šegami in navadami ter z njihovim mišljenjem; a ob enem so na tujem videli druge rastline, druge živali in sploh druge prirodne stvari. Yse to je pospeševalo raznotere znanosti, ki so zdaj po celej Evropi začele bolj cveteti, nego kdaj poprej. Že iz tega, kar smo tu v kratkem naveli, vidimo, da so križarske vojne imele velike koristi za razvoj človeštva, akoravno kri-stijani niso dosegli tistega cilja, za katerim so s početka s tolikim navdušenjem hrepeneli.
9. Nemci ob času križarskih vojsk.
V tej imenitnej dobi srednjega veka je tudi nemško cesarstvo imelo veliko moč za slavnih vladarjev iz roda Hohen-staufovcev. Toda v bojih, ki so jih ti cesarji začeli s poglavarji katoliške cerkve, je naposled papež zmagal, a nemški vladarji niso odslej nikdar več dobili prejšnje veljave. Nemški knezi so namreč jako mogočni postali ter si pridobili pravico nasledovanja, po katerej jim kralj ni več smel vzeti njihovih dežel. Že to je jako slabilo prejšnjo moč vladarjev; ali prevzetni knezi niso več mirovali, ampak skušali so čem dalje bolj omejiti oblast svojih kraljev, ki so jih sami volili. Ravno to, da je Nemška postala izborna kraljevina, pa je tudi jako slabilo njeno državno edinost, ki nikdar ni bila tako močna, kakor n. pr. na Francoskem, kjer je kraljeva oblast rasla, med tem ko so velikaši ali knezi imeli čem dalje manj veljave.
Lotar m. Saški (1125.—1137.).
Ob času prve križarske vojne je na Nemškem najprej vladal Henrik IV., a za njim Henrik V.; toda ta dva cesarja, ki sta se s papeži prepirala, kdo da ima pravico oddajati cerkvene službe, se nista prav nič vdeleževala splošnega navdušenja za svete vojske, ter smo ju zato vvrstiii vladarjem prejšnje dobe. Po smrti Henrika V., ki ni imel nobenega sina, je mogučki nadškof posvetne in duhovne nemške velikaše pozval v Moguč, da bi izvolili novega kralja, fevabski vojvoda Friderik Hohenštaufovski, ki je hčer Henrika IV. imel za ' ženo, je sicer trdil, da ima on največ pravice do vladarskega prestola; ali ni mu obveljalo, zato ker so nemški knezi že za Henrika IV. nemško državo razglasili kot izborno kraljevino. Prvi dan se volilci niso megli zediniti, koga da bi volili, drugi dan pa so saskega vojvodo Lotarja oklicali za kralja. Lotar je bil popolnoma vdan katoliškej cerkvi in je proti Henriku V. bil s papežem potegnil. Nemški knezi, ki so želeli stalnega miru med državno in cerkveno oblastjo, bili so torej vsi za njega. In res je Lotar takoj po volitvi papeževemu poslancu obljubil, da se ne bede prav nič mešal v volitve škofov in opatov ter da bo vsikdar potrdil le tistega, katerega bo prej papež posvetil. Še bolj pa se je bil prikupil, ko je papeža prosil, naj ga potrdi za kralja.
Doma na Nemškem se je Lotar moral več let vojskovati s švabskim vojvodom Friderikom Hohenštaufovskim, ki ni hotel povrniti državnih graščin, katere mu je bil Henrik V. prepustil. Hohenštaufovci so že friderikovega brata Konrada za kralja oklicali, ali Nemci ga niso hoteli priznavati in naposled so se nasprotniki morali pokoriti Lotarju, ki jim je one graščine pustil v najem proti temu, da so jih priznali kot državno lastnino (1. 1135.)
Med tem je v Kirnu L 1130. nastal razpor na samem papeževem dvoru. Po smrti Honorija II. so se bili namreč kardinali hitro zbrali ter izvolili papeža Inocenta II. To ni bilo po volji kardinalu Leonu, ki je bil imenitnega in bogatega rodu in je sam hotel papež postati. Oslanjaje se na mogočne svoje sorodnike in na siciljskega in neapoljskega kralja Kogerja II., ki mu je obljubil pomoči, je Leon nekoliko kardinalov, ki se prve volitve niso vdeležili, dobil za~se in ti so ga oklicali za papeža Anakleta II. Postavno izvoljeni Inocent II. je moral bežati iz Rima in šel je na Francosko, kjer ga je cerkveni zbor po svetu modrega sv. Bernarda
spoznal za pravega papeža in to isto so tudi engleški in španjski duhovniki sklenili. Na to se je Inocent II. podal k nemškemu kralju Lotarju in ga prosil pomoči zoper Anakleta II. in njegove zaveznike. Lotar je papeža prijazno sprejel, ali pri tej priložnosti bi bil rad preklical, kar je pri volitvi obljubil glede oddajanja cerkvenih služb. Da-si je Inocent II. bil v velikej zadregi, vendar ni hotel prav nič popustiti od pravice, katero si je katoliška cerkev s tolikimi težavami pridobila. Tu je sv. Bernard kralja potolažil ter ga pregovoril, da je papežu brez vseh pogojev obljubil pomoči.
Leta 1132. je Lotar II. šel v Italijo in je Inocenta II. peljal v Bim, toda ker je imel premalo vojske, osvojil je le tisti del mesta, ki stoji na levem bregu Tibere, med tem ko je Anaklet II. ves desni breg s cerkvijo Petra obdržal v svojej oblasti. Inocent II. je tedaj Lotarja II. v lateranskej cerkvi ovenčal za rimskega cesarja (1. 1133.). Zdaj sta papež in cesar tudi poravnala stari prepir zarad Toskane, ki jo je grofinja Matilda (1. 1115.) zapustila rimskej cerkvi. Ker ni bilo nikakor mogoče določiti, koliko je bilo v Toskani državnega zemljišča, a kolika je bila zasebna lastnina ali „alodij“ grofinje Matilde, je Inocent II. celo Toskano prepustil Lotarju proti temu, da prizna papeža za svojega vrhovnega gospodarja na tistih graščinah, katere je omenjena gospa kot svojo lastnino smela podariti rimskej cerkvi. Lotar je torej kot posestnik matildinih alodijev postal papežev najemnik ali „vasal“; toda s tem ni hotel priznati, da bi tudi kot cesar bil njegov podložnik.
Kmalu potem se je Lotar vrnil na Nemško, kajti ker je imel premalo vojske, itak ni mogel užugati Anakleta, pred katerim je tudi papež Inocent II. moral zopet bežati iz Birna. Še le leta 1136. je nemški kralj z novega šel v Italijo. To pot je peljal mnogo večo vojsko seboj, zlasti pa mu je pomagal njegov zet, bavarski vojvoda Henrik, katerega je določil za svojega naslednika v Toskani. Neapoljski kralj Boger je ponujal mnogo novcev, da bi odvrnil vojsko, katere se ni nadjal; pa se mu ni posrečilo ohraniti miru. Lotar je mimo Rima kar naravnost šel na Neapolitansko, in zmagovalno je stopal od mesta do mesta. Boger je bežal črez morje na Sicilijo in že je Lotar tudi tje mislil iti za njim, ali v tem so se vprli nemški vojščaki in niso nikakor hoteli dalje služiti. Ker je Anaklet ostal brez pomoči, moral je naposled Rim prepustiti papežu Inocentu II. Lotar se je na to vrnil proti domu, ali med potjo je zbolel in umrl v prostej koči na ba-
varskej meji (1. 1137.). Na smrtnej postelji je svojemu zetu Henriku bavarskemu zapustil sasko vojvodino.
Holienštaufovci (1138—1254.).
Po lotarjevej smrti se je njegov zet Henrik za gotovo nadjal, da bode zasedel njegovi prestol, kajti ker je bil bavarski in saski vojvoda ob enem ter je zdaj tudi nasledil Toskano, bil je najmogočnejši knez na celem Nemškem. Ali ravno zato, ker je imel toliko moč, so se ga nemški velikaši bali in ga niso hoteli za kralja. Da pa oholi Henrik ne bi mogel voliicev strahovati z vojsko, se je veliko število knezov na tihem zbralo v Koblencu in tu so (1. 1138.) v pričo papeževega poslanca izvolili za kralja
Konrada III. (1. 1138.—1152.), ki je bil roda hohen-štaufovskega in brat švabskega vojvoda Friderika. Takoj po volitvi je Konrad šel v Ahen, kjer gaje papežev poslanec svečano ovenčal s kraljevo krono, in kmalu potem so ga tudi' nasprotni knezi priznali za svojega novega vladarja. Le Henrik bavarski se mu ni hotel z lepo podati in tako ste dve najmo-gočniši kneževski rodbini začeli hud boj, ki se je vsak čas iz novega vnel in je še le črez več nego sto let do dobrega utihnil. Ta boj zove se tudi „Guelfi in Gi belini“ in se je pozneje prenesel celó na Talijansko, kjer so se novem prepiru med posvetno in cerkveno oblastjo papeževi privrženci imenovali Gvelfi, cesarjevi pa Gibelini. Gveif je po talijanski izgovorjena beseda Weif, ki je bilo rodbinsko ime Henrika bavarskega; Hohenštaufovci pa so se po svojej graščini Weiblingen zvali tudi Gibelinci.
O božiči leta 1138. je Konrad na državnem zboru v Goslarju nepokornemu Henriku bavarskemu vzel vojvodino Sasko in jo podelil braniborskemu mejnemu grofu Albrehtu, kateremu so dali priimek „medved“. Henrik se je na to vzdignil in ko so se mu Bavarci izneverili, šel je na Sasko, kjer se mu je pridružilo mnogo zvestih privržencev. Med tem je kralj Konrad pridrl z vojsko na Bavarsko, ki jo je po večem osvojil in dal avstrijskemu mejnemu grofu Leopoldu. Na Saškem je Henrik kmalu užugal Albrehta „medveda“, katerega je zapodil črez mejo, in že je mislil tudi Bavarsko zopet dobiti v svojo oblast, ali v tem je nagloma umrl 1. 1139. Zapustil je mladoletnega sina Henrika „leva“, za katerega so Sasi sami nadaljevali vojsko zoper kralja; Bavarsko pa mu je njegov stric Welf hotel ohraniti. Toda po jako hudem boji se je Welf (1140.) moral
umakniti v grad Weinsberg, kjer se pa ni mogel dolgo braniti proti močnej kralj evej vojski. Predno se je podal, mu je Konrad III. dovolil, da smejo vse žene svobodne iti iz grada, a vsaka da sme toliko stvari seboj vzeti, kolikor jih more sama nositi. Ko so se na to vrata odprla, so žene počasi stopale druga za drugo, a vsaka je na hrbtu nosila svojega moža. Konrad se je zvijači smejal in je tudi može pomilostil rekoč, da mora kralj vsigdar spolniti, kar je obljubil. Leta 1141. je n mrl vojvoda Leopold in ker ni imel otrok, ga je na Avstrijskem in Bavarskem nasledil njegov brat Henrik, kateremu so rekali „Jasomirgott“, kajti navadil se je bil, da se je vedno s to besedo (Jasomirgott) zaklinjal. Ko se je ta Henrik „Jasomirgott“ oženil z materjo mladega Henrika „leva“ (1. 1142,), bilo je konec vojskovanju. Kralj Konrad je namreč vojvodino Saško pustil dvanajstletnemu Henriku „levu“, a ta se je odrekel Bavarske, katero je prepustil materi in njenemu novemu soprugu.
Y Italiji jim je takrat bilo malo mar za nemškega kralja, ampak vsako mesto hotelo je biti neodvisno od vsake više oblasti. Tudi v Bimu je neka stranka jela rovati zoper papeža in je nameravala ponoviti staro rimsko republiko, ka-koršna je bila še pred Kristusovim rojstvom. Na to misel je nezadovoljneže napeljal Arnold Brešijanski, ki je učil, da nobeden duhovnik ne bi smel imeti posvetnega premoženja, niti kake posvetne oblasti, kajti da mu vse to škoduje v njegovem vzvišenem poklicu. Uporniki so tadaj papeža izgnali iz mesta, a ker so sprevideli, da so sami preslabi, pozvali so nemškega kralja Konrada III. v Italijo, da bi jim pomagal ponoviti nekdanjo rimsko cesarstvo. Toda Konrad III. je imel doma dosti opraviti in se sploh ni mogel pečati za druge dežele, ki so bile odvisne od nemških vladarjev. Tudi so ga priprave za drugo križarsko vojno zadrževale, a ko se je bil povrnil iz svete dežele, mislil je peljati vojsko zoper saskega vojvoda Henrika „leva“, ki se je z noyega vzdignil. Y tem ga je v Bambergu prehitela smrt (1152.) Njegov starejši sin je že pred njim umrl, mlajši pa je komaj spolnil sedmo leto. Konrad je sam sprevidel, da Nemškej treba odraščenega in krepkega vladarja ter je na smrtnej postelji svojega sinovca Friderika, vojvoda švabskega, priporočil za naslednika. Ko so se nemški veiikaši nekoliko dni potem zbrali v Frankfurtu, so brez vsacega prepira izvolili Friderika švabskega za kralja, katerega je na to kolinski nadškof v Ahenu slovesno kronal.
Friderik I. (od 1. 1152.—1190.),
kateremu so Italijani dali priimek „r u d e č o b r a d e c“ (po italijanski: barbarossa), bil je srednje pa krepke postave ter se je že prej večkrat skazal hrabrega junaka. Imel je kratko ostrižene plave lase in rudečo brado, modre oči in lepe bele zobe. Govoril je glasno in jasno, a obnašal se je zmiraj tako, kakor se mogočnemu vladarju spodobi. Bil je vsmiljen, ali bil je tudi pravičen in jako oster. Ysako jxitro je bil pri sv. maši, potem pase je celo dopoldne pečal z državnimi opravili. Vse to ga je priporočilo nemškim knezom, ki so se tudi nadjali, da bode on končal prepir med Welfovci in Hohenštavfovci, kajti njegova mati je bila teta saskega vojvoda Henrika „leva“, s katerim sta od mladih nog bila dobra prijatelja.
Ko je Henrik postal nemški kralj, bila mu je prva skrb, da bi svojej oblasti doma in na tujem, zlasti v Italiji, pridobil večo veljavo. Kakor hitro je torej doma vse vredil, je z malo vojsko odpotoval v Italijo (1. 1154.). Prišedši na ron-kaljsko polje blizu Piacenze sprejemal je poslance italijanskih mest in drugo gospodo ter poslušal razne pritožbe. Manja mesta prosila so ga pomoči zoper premogočni Milan, ki si je po krivici prilastil neko vrhovno oblast nad njimi in jih je svojevoljno zatiral. Milančani so se opravičevali in so Frideriku ponujali štiri tisuč srebrnih mark, da bi jim potrdil vrhovno oblast nad sosednjimi mesti. To je kralja razjezilo in poslal je milanske poslance domu, rekoč, da se bode o vsem natanjko prepričal ter vsakemu dosodil, kar mu gre. Ker je imel pre-majlieno vojsko, ni mogel to pot napasti močno vtrjenega Milana, zato pa se je za zdaj nad njegovimi zavezniki maščeval. Mestoma Asti-ju in Chieri-ju je dal obzidje podreti; Tortono pa je po hudem boji vzel ter jo do dobrega razdjal. Na to je šel v Pavijo, kjer so ga z veliko svečanostjo sprejeli ter ga ovenčali za lombardeskega kralja.
Zdaj se je Friderik napotil proti Rimu, kamor ga je bil papež Hadrijan IV. pozval na pomoč zoper Arnolda Breši-janskega, ki je Rimljane vnovič ščuval in jih nagovarjal, da naj vpeljejo ljudovlado. Rimski plemenitniki so vpornika skrivali , ali nemški kralj je vjel veljavnega gospoda ter ga ni hotel prej spustiti, dokler mu ni izročil Arnolda, katerega so najprej obesili, potem pa kot krivoverca na gromadi sežgali. Papež je z duhovniki prišel Frideriku do Sutrija nasproti in mu podelil sv. blagoslov, pred Rimom pa so ga čakali mestni poslanci. Le-ti so se pred nemškim kraljem ošabno bahali z
Občna zgodovina.	11
nekdanjo rimsko slavo ter mu očitali, da so nemški vladarji le po milosti Eimljanov dobili cesarsko krono, a naposled so celó zahtevali veliko plačilo zato, da ga puste v mesto. Friderik jim je ves razkačen zavrnil, da si svojih pravic ne kupuje z novci, in kdor zahteva več, nego mu gre, ne dobi ničesar. Ker se je bilo bati vpora, je nemška vojska ostala v taborji, kralj pa je po noči skrivaj šel v mesto. Drugo jutro ga je papež na vse zgodaj peljal v cerkev sv. Petra in ga prav na tihem ovenčal za rimskega cesarja. Komaj se je bil Friderik povrnil v tabor k svojim, vzdignilo se je rimsko ljudstvo ter je oboroženo drlo črez tiberin most. Nekoliko cesarjevih strežajev, ki so v mestu zaostali, so vporniki pobili; kardinale so oropali in hoteli so samega papeža dobiti v svojo pest. Y tem je nemška vojska prihrumela v mesto in začel se je grozen boj, ki se je še le pozno zvečer ustavil. Blizu tisuč Rimljanov je na bojišči poginilo, mnogo jih je v Tiberi vtonilo, nekatere pa so Nemci žive vjeli. Drugi dan je Friderik šel proč od Rima, kajti jelo mu je pomanjkovati živeža. Ko je v okolici vzel nekoliko vpornih gradov ter raz-djal mesto Spoleto, se je zopet vrnil proti domu, kjer se je takoj jel pripravljati na novo italijansko vojno. Da bi nabral večo vojsko, je saskemu vojvodi Henriku „levu“ povrnil Bavarsko, katero je Konrad III. vzel njegovemu očetu; a da bi tudi Henrika „ Jasomirgotta“ nekoliko odškodoval, mu je avstrijsko mejno grofovino spremenil v vojvodino ter jej dodal današnjo gorenjo Avstrijo. Tudi s češkim knezom Vladislavom IÍ. se je Friderik sprijaznil ter ga (1. 1156.) imenoval „kralja“ z dodatkom, da ta naslov velja za vse prihodnje češke vladarje. Vladislav je zato nemškemu kralju za drugo italijansko vojno obljubil deset tisuč hrabrih mož.
Pred odhodom bi se bil Friderik skoraj sprl s papežem Hadrijanom IV. Le-ta mu je namreč 1. 1157. pisal pismo, v katerem mu očita, da premalo spoštuje vrhovno cerkveno oblast, ki mu je toliko dobrot skazala. Ker je Hadrijan v pismu cesarsko krono imenoval „beneficium“ rimskega papeža, je Friderik to tako razumel, da je cesar papežev „vasal“ ali podložnik. Ko so pričujoči knezi jeli mrmrati, rekel jim je papežev poslanec: „Ali ima cesar svojo oblast mar od koga druzega, nego od papeža?“ — Tu je grof Otto Wittelsbaški zgrabil meč in hotel je poslanca mahniti po glavi; ali Friderik ga hitro spopade za roko in je poslancu otel življenje. Kmalu potem je papež Hadrijan pisal drugo pismo in je razkačenega
■cesarja potolažil rekoč, da ni tako mislil, kakor je on njegove besede tolmačil.
Leta 1158. je Friderik v drugič šel v Italijo, da bi se maščeval nad prevzetnimi Milančani. Peljal je seboj sto tisuč vojščakov. Iz vseh mest so se mu poslanci prišli poklonit, le Milan se mu je trdovratno vstavljal in nemški cesar ga je takoj z vso svojo vojsko oblegal, ter ga okoli in okoli oklenil.
! Milančani so se s prvega zanašali na močno mestno obzidje, ko jim je pa zmanjkalo živeža in se je lakota začela, podali so se mogočnemu Frideriku. Obljubili so mu, da ga bodo v vsem slušali, le to milost so si izprosili, da si bodo tudi vpri-hodnje smeli sami voliti svoje mestne glavarje. Cesar jim je to pravico pismeno potrdil. Na to so se odprla mestna vrata in v dolgej procesiji so poterti Milančani šli poklonit se mogočnemu gospodarju, ki je pred mestom na vzvišenem prestolu sedel med svojimi poveljniki. Y žalostnej procesiji so najprej 'bili škof in vsi drugi mestni duhovniki v prazničnih oblačilih is križi in kadilnicami; za njimi so bosi stopali mestni glavarji in starešine, ki so v roči držali gorečo svečo, a na vratu jim je visel goli meč; naposled vrstili so se ostali meščani v dolgih haljah z vrvjo okoli vrata. Vsi so pred cesarjem pokleknili in ga prosili milosti. Toliko poniževanje je silnemu Frideriku bilo po volji; ali več mu je škodovalo, nego koristilo; kajti v srcih svobodoljubnih Milančanov je kar kipelo od jeze in med tem ko so pred njim popadali na kolena, prisegali so mu gotovo maščevanje.
Zdaj je zmagovalni cesar sklical na ronkaljsko polje zbor 'mestnih zastopnikov in druge gospode ter četvero najbolj učenih pravnikov iz bolonjskega vseučilišča, da bi se konečno določilo, koliko oblasti da ima cesar, a katere pravice imajo ostati mestom in drugej italijauskej gospodi. Na podlagi rimskega prava sklenili so novo državno postavo, ki je jako povzdignila kraljevo oblast. Mesta si odslej niso več smela sama voliti svoje glavarje, ampak imela so le potrjevati tiste, ki ¡bi jim kralj imenoval. Tej postavi je Friderik milostivo dodal, da imajo tudi vprihodnje veljati take posebne pravice, ki so jih prejšnji nemški kralji posameznim mestom pismeno potrdili. S tem dostavkom so bili vsi zadovoljni in celó Milančani so podpisali sklepe ronkaljskega zbora, kajti zanašali so se na pismeno pogodbo, s katero jim je sam Friderik pustil Pravico, da si smejo voliti svoje poglavarstvo. Toda cesar je zdaj preklical veljavo te pogodbe in je hotel sam imenovati Mestnega župana za Milan. Ko se je ta zapoved razglasila, se
je razkačeno ljudstvo kar takoj vzdignilo in s kamenjem ns metavalo okna tistih hiš, v katerih so bivali cesarjevi poslane ki so se komaj rešili iz mesta. Friderik je na to nekolik veljavnih Milančanov pozval k sebi, da bi se opravičili zara napada na njegove zastopnike. Toda predrzno govorjenje mi lanskih gospodov ga je le še bolj razkačilo in šel je zopet vso vojsko nad nepokorno mesto. Cele dve leti so se Milan čani hrabro branili, naposled pa so se morali podati na milos in nemilost (1. 1162.). Nemški vojščaki so mesto najprej d dobrega oropali, potem pa so ga razdjali, nesrečni prebivale pa so se na cesarjevo povelje morali preseliti v štiri vasi, 1 jih niso smeli z zidom zagrajiti. Tako strašno se je Frideri' maščeval nad mogočnim Milanom, ki se je upal vpreti silne njegovej oblasti.
S takim samovoljnim in nevsmiljenim ravnanjem si j Friderik le še bolj pomnožil število svojih nasprotnikov Italiji. Še predno je osvojil Milan, je 1. 1159. umrl pape Hadrijan IV. Po njegovej smrti so rimski kardinali, ki ni kakor niso odobi’avali obnašanja nemškega cesarja, izvoli pogumnega Aleksandra III., med tem ko je mala peščic Friderikovih privržencev Viktorja IV. oklicala za papeži Vkljub temu, da so Francozi, Englezi, Španjolci in Dan Aleksandra III. priznali za papeža, je prevzetni Friderik sklic; v Pavijo cerkveni zbor, ki je na njegovo povelje Viktorja F razglasil kot edinega pravega glavarja katoliške cerkve. Ale! sander je tedaj bežal na Francosko, kjer je proklel svojej nasprotnika Viktorja IV. in nemškega cesarja.
Ko je bil Friderik po vseh gorenj o-italskih mestih im noval svoje namestnike, vrnil se je leta 1162. zopet na Nemšt Ali novi mestni poglavarji jeli so jako samovoljno vladati' so potlačenemu ljudstvu mnogo krivic prizadevali. Italijan so se tedaj po svojih poslancih pogostoma pritoževali pri same cesarju, ki je leta 1163. v tretjič šel v Italijo. To pot prh je brez vojske, in ko je nekoliko nepoštenih glavarjev zame) z novimi, vrnil se je proti domu.
Leta 1164. je umrl Viktor IV. in bilo se je nadjati, bode zdaj konec nesrečnemu razkolništvu na papeževem presto Isti Friderik je bil pripravljen popustiti; ali še predno je n, govo pismo došlo v Italijo, so aleksandrovi nasprotniki izvo! novega papeža Paskala III. Nepostavna volitev je Italijane« dala poguma in, ker se itak niso mogli privaditi težkei nemškemu jarmu, odločili so se vsi za Aleksandra III., ki je takrat iz Francoskega prepeljal v Mesino, a odtod je
pomočjo neapoljskih Normanov šel v Eim, kjer ga je ljudstvo z veseljem sprejelo. To mogočnemu cesarju ni bilo po volji ia že leta 1166. se je zopet napravil na pot v Italijo, da bi Aleksandra III. izgnal iz Birna ter namestil Paskala III. Nemci so brez težav posedli veči del rimskega mesta, in zdaj je Paskal III. dne 1. avgusta 1167. Priderika in njegovo soprogo ¡svečano ovenčal s cesarsko krono. Toda prezgodaj se je cesar 'veselil svoje zmage; kajti nastalo je deževno vreme in začela ¡se je kužna mrzlica, za katero so nemški vojščaki jeli strašno minirati. Friderik je z malimi ostanki hitel nazaj na Nemško, ali med potjo bi bil sam skoraj poginil. Ko je namreč v Suzi prenočeval, zarotili so se tamošnji prebivalci zoper njega in hoteli so ga po noči v postelji umoriti. Zvesti vitez, ki je pozno zvečer zvedel za veliko nevarnost, je cesarja še o pravem času rešil, ter se sam vlegel v njegovo posteljo, da bi Zakotniki zgrešili sled. Morivci so se o zgovorjenej uri splazili ■V spavnico, a ker niso dobili cesarja, se niti nad zvestim vi-tfezom niso hoteli maščevati. Friderik je zdaj moral preoblečen abežati v nemški tabor, a drugo jutro je hitro šel dalje črez ¡alpinske gore. Ali že so mu italijanski nasprotniki bili za ’petami in pretila mu je nova nevarnost. V tej zadregi je cesar Veljavnega italijanskega gospoda, katerih je več kot vjetnike feeboj vzel, dal ob cesti obesiti, a sovražnikom je poročil, da bode vse ostale vjetnike pomoril, če ga bodo dalje nadlegovali. pTo je pomagalo. Italijanci so se vrnili in Friderik je z malo -peščico vojščakov konečno prišel na Nemško. Leta 1168. je etimrl Paskal, in zopet je trdovratni cesar potrdil volitev Movega nasprotnega papeža Kaliksta III. Eaznotere domače »homatije pa so bile vzrok, da Friderik pred letom 1174. ni ¡©ogel peljati nove vojske v Italijo in tako so njegovi nasprotniki imeli časa dovolj, da so se do dobrega pripravili na Odločilni boj.
Milančani so podrto mesto iz novega sezidali, a vsa go-jenjo-italska mesta so sklenila trdo zavezo proti nemškemu lesarju. Da bi se lože branili, vtemelili so novo trdnjavo ker so jo papežu Aleksandru III. na čast krstili „Alesandrijo“. ¡¿o je Friderik 1. 1174. v petič prišel v Italijo, bilo je njegovih nasprotnikov več, nego kdaj poprej, a bili so tudi bolj 3»ripravljeni in složniši. Najprej je napadel in sežgal mesto B'>uzo, kjer so mu zadnjič po življenji stregli, potem pa je sakoj začel oblegati Alesandrijo. Ali imel je premalo vojske ® ni mogel osvojiti močne trdnjave. Med tem se je začelo Mevno vreme, na poti pa je bila velika vojska gorenje-italskih
zaveznikov, ki so šli Alesandriji na pomoč. Tolikej sili nemški cesar ni bil kos in jel se je z nasprotniki pogajati; ko se pa nikakor ni mogel pogoditi, šel si je iskat nove pomoči, katere pa ni mogel dobiti, zato ker se je bil sprl z bavarskim in saskim vojvodom Henrikom „levom“. Ta ga je namreč ž» dalj časa prosil, naj mu prepusti mesto Goslar, ki mu ga Friderik nikakor ni hotel dati. Pravijo, da je nemški cesar Chiavenni pokleknil pred mogočnim vojvodom, kateri se pa' ni dal omečiti in je prej hotel imeti Goslar. Na to se je Friderik vrnil k svojej vojski in je iz novega poskusil srečo. Pri Legnanu je na prostem polji zadel na sovražnike (1 1176.) in takoj se je vnela huda bitva. Že so Italijanci jeli pešati, ali v tem je hrabra milanska četa, ki je prisegi»; da bode zmagala ali pa poginila do zadnjega moža, planili na bojišče in popolnoma užugala nasprotnike. Nemški vojščak! so se bili na vse strani razkropili in ves tabor prepustili zmagovalcem. Za cesarja nihče ni vedel, kje da je, in že se ji raznesel glas, da je v boji poginil.
Cesarica se je bila že v črno oblekla, kar pride Friderik črez nekoliko dni živ in zdrav v Pavijo. Sprevidel je, da s silo ne bode nič opravil, in jel se je vnovič pogajati z nasprotniki. Najpred je Aleksandra III. priznal za papeža, tej mu obljubil, da bode prišel v Benetke, kjer se bosta do do brega sporazumela. Ko se je nemški cesar peljal v Benetke so mu tamošnji dužda, patrijarh, vsi plemenitniki in drug ljudje šli nasproti ter ga slovesno spremili v mesto. Y cerb svetega Marka Čakal ga je papež Aleksander. Friderik je preit njim pokleknil, Aleksander pa ga je, do solz ginjen, vzdigni) in poljubil. Cesar, ki je bil mnogo skusil, ni bil več taki trdovraten, kakor nekdaj, in se je kmalu pobotal s papežem ki ga je odvezal prekletstva. Z gorenj o-italskimi ali lombard skiini mesti sklenil je primirje na šest let ter jim pustil vs pravice, ki so si jih zadnji čas prisvojili. Ko je pa primirji poteklo, je Friderik s Italijanskimi mesti sklenil v Kostni:1 1. 1183. stalen mir. Lombardi so nemškega cesarja prizna; za svojega vrhovnega gospodarja ter mu plačali nekoliko davb sicer pa so obdržali vse pravice, ki so jih pred vojsko imel Mesta so se sama vladala kakor poprej, ter si svobodno vo lila svoje poglavarje, katere je cesar navadno brez ugovora potrdi;
Ko se je bil Friderik 1. 1178. povrnil na Nemško, j1 bavarskega in saskega vojvodo Henrika „leva“ petkrat pozval da bi se v kneževskem zboru opravičil zarad svojega nep»' slušnega obnašanja njemu nasproti in zarad nekaterih krivij
ki jih je prizadjal bavarskim škofom. Ali vpornega vojvode le ni bilo blizu in naposled je državni zbor 1. 1180. sklenil, da se mu ima vzeti vojvodska oblast in vsa državna zemljišča. Mogočni Henrik je hitro nabral veliko vojsko, s katero je mislil svoje dežele braniti proti vsakej sili. Iz prvega je bil srečen; ko je pa cesar sam z močno vojsko prišel na bojišče, mu prevzetni vojvoda ni bil kos. Šel je torej v Erfurt in tu je v pričo zbranih knezov pokleknil pred cesarja in ga s solzami v očeh prosil milosti. Friderik je bil ginjen, ali popolnoma pozabiti le ni mogel vsega, kar mu je Henrik žalega storil. Pustil mu je le tiste graščine, ki so po očetu bila njegova lastnina ali „alodij“, razen tega pa mu je ukazal, da mora iti v prognanstvo na tuje, od koder se cele tri leta ne sme povrniti. Henrik je pokoren zapustil svoj dom ter z ženo in otroci šel na Engleško k svojemu tastu.
Cesar velike bavarske in saske dežele ni hotel več podeliti j ednemu j edinemu vojvodi, ampak razdrobil jih je na mnogo manjih kosov, katere je dal raznim njemu popolnem vdanim knezom. Vzhodno Saško je z vojvodsko oblastjo poveril grofu Bernardu Anhaltskemu, zahodno pa je podelil kolinskemu škofu. Za bavarskega vojvodo je imenoval Otona Wittelsbaškega, ali tudi njemu je odtergal mnogo manjih kosov, ki so jih dobili nekateri Škofje in grofa meranski in tirolski.
Po tolikih domačih in ptujih vojskah je cesar Friderik binkoštne praznike 1. 1184. v Moguču napravil veliko svečanost, kakoršne Nemci še niso pomnili. Povabil je vso posvetno in duhovno gospodo' iz cele Nemčije ter mnogo poslancev tujih dežel. Zbralo se je blizo štirdeset tisuč hrabrih vitezov ter veliko število druzega ljudstva, ki je iz bližnjih in daljnih krajev prišlo gledati lepo slovesnost. Ker je bilo mesto premajheno, da bi v njem toliko gostov moglo prenočivati, je cesar na širokem polji pred mestom dal za ta čas hitro napraviti lep lesen gradič za se in za svoje ljudi ter prelepo kapelico, v katerej se je opravljala služba božja. Okol cesarjevega poslopja vrstile so se čedne lope za kneze in drugo veliko gospodo, a daleč na okoli belilo se je brez števila šotorjev za manj e plemenitnike in druge ljudi. Binkoštni pondeljek sta se cesarjeva sinova v viteških igrah skazala izurjena junaka in slovesno so ju med viteze sprejeli. Na to so se drugi gospodje skušali v bojih, za katerimi se je vrstilo raznoterih druzih veselic, ki so se jih vsi gostje vdeležili. Kar je bilo gospode in prostega ljudstva, vse je cesar preskrbel z jedjo in pijačo
in ni ga bilo več praznika, katerega bi se vsi stanovi s tolikim veseljem spominjali, kakor binkošti L 1184.
Kmaln potem se je Friderik I. zopet pripravil na pot v Italijo. Le malo odličnih gospodov ga je to pot spremljevalo in kamorkoli je prišel, povsodi so mu takoj odprli mestna vrata in ga slovesno sprejeli. Z največim veseljem in resnično vdanostjo pa so ga v Milanu pričakali, ter mu pripravili svečani vhod. Da bi tudi južno Italijo pridobil svojemu rodu, je Friderik zdaj za svojega sina Henrika snubil Konstancijo, hčer neapoljskega in siciljskega kralja Eogerja II. Ko je bilo vse zgovorjeno, je kraljeva nevesta (konec 1. 1185.) prišla v Milan, kjer se je dne 27. januarja 1. 1186. sporočila s cesarjevim sinom; a po slovesnem ženitvanju so se vsi skupaj vrnili na Nemško. Na to so se začele priprave za tretjo križarsko vojno, katero je sam Friderik peljal v Palestino. Ko je stari cesar med potjo vtonil v reki Salefu (1. 1190.), ga je na Nemškem nasledil njegov sin
Henrik VI. (1190.—1197.),
katerega so knezi že prej za kralja izvolili. Henrik je bil slabega telesa, pa krepkega duha, ki je mnogo mislil in bistro sodil. Bil je jako učen, pa tudi neizmerno vladohlepen ter je vedno snoval, kako da bi povzdignil svojo kraljevo oblast. Ljudstvo ga je ljubilo, zato ker je branil zatirane ter rad pomagal revežem; gospoda pa so se ga bali, kajti ž njimi je bil oster in celó nevsmiljen in okruten, če so mu nasprotovali. To so najbolj skusili njegovi italijanski sovražniki. Leta 1189. je namreč umrl neapoljski kralj Viljelm II., in ker ni zapustil otrok, bi ga moral naslediti nemški kralj Henrik VI., ki je njegovo teto Konstancijo imel za ženo. Toda Neapoljci niso marali za-nj ter so Tankreda, postranskega sorodnika prejšnjih vladarjev, oklicali za kralja. Kakor hitro je tadaj mogel od doma, napravil se je Henrik na pot v Italijo (1. 1191.). V Birnu se je le toliko mudil, da ga je papež Celestin III. za cesarja kronal, potem pa je takoj z vojsko prekoračil apuljsko mejo. Mesto za mestom se mu je podalo in že je bil pred samim Neapoljem, ki ga je začel oblegati. Ali v tem je med njegovimi vojščaki, ki niso bili vajeni italijanske vročine, začela kuga razsajati in moral se je brez vspeha vrniti na Nemško. Pred odhodom so mu sovražniki vjeli ženo Konštancijo in jo dalj časa imeli v svojej oblasti.
Ko je Henrik domu prišel, mu je avstrijski vojvoda Leopold izročil engleškega kralja Eikarda „z levjim sercem“, ki ga je
bil, na poti iz svete dežele, pri Dunaju vjel. Z novci, za katere so Engleži odkupili svojega kralja, je nemški cesar nabral novo vojsko ter šel 1. 1194. zopet v Italijo. Malo prej je v Neapolji umrl kralj Tankred, a ker je njegov sin in naslednik Yiljelm III. bil še mladoletno dete, se je Henrik VI. hitro polastil cele Apulije, Sicilije in Kalabrije ter se v Palermu dal svečano za kralja venčati. V tem je nekdo Henriku ovadil zaroto ter mu za dokaz izročil mnogo pisem, ki so bila pa baje ponarejena. Da-si ni bilo mogoče česar dokazati, je gro-zovitni kralj vendar dal mnogo škofov, grofov in druge imenitne gospode zapreti ter se je strašno maščeval nad njimi. Nekaterim je oči iztaknil, druge je dal obesiti ali na kol nasaditi; a nekatere je ukazal žive zakopati ali pa sežgati. Vdovo rajncega kralja Tankreda jes tremi hčerkami za celo življenje djal v zapor, mladega Viljelma III. so oslepili in mnogo druzih je po ječah od gladi poginilo. Zarad tacih grozovitosti ga je papež proklel, ali prevzetni kralj je zato jel misliti, kako da bi tudi papeževo deželo spravil pod svojo oblast. Da bi veljavne kneze za se pridobil, jim je povečal njihove pravice ter jim obljubil, da bode Neapolj in Sicilijo združil z nemško državo, ako bi njegovemu rodu podelili nasledovalno pravico do nemškega prestola. Že so nekateri privolili, ali mogučki in kolinski škof ter vsi saski plemenitniki so se kraljevej želji na vso moč vprli, in Henrik je komaj sprosil, da so mu njegovega dveletnega sina Friderika izvolili za naslednika.
Zdaj je nemški cesar šel zopet v Italijo in ko se je bil sprijaznil s papežem Celestinom III., jel se je pripravljati na novo križarsko vojno; kajti ker je ravno takrat umrl mogočni egiptovski sultan Saladin, bilo se je nadjati dobre sreče. Vla-doMepni Henrik je celó mislil, da bode osvojil bizantinsko cesarstvo, a potem da bode sam zasedel vladarski prestol v Carigradu; ali zgodnja smrt podrla mu je velikanske naklepe. Med tem ko so iz vseh krajev dohajali križarji in se zbirali v južnej Italiji, bil se je cesar na lovu prehadil in črez nekoliko tednov je umrl dne 28. septembra L 1197. Bilo mu je še le dva in trideset let.
Po henrikovej naglej smrti se Nemci niso mogli sporazumeti, koga da bi oklicali za kralja, kajti Friderika, ki so ga bili prej izvolili očetu za naslednika, niso hoteli zato, ker še ni spolnil niti tretjega leta. Nekateri so bili tadaj za vojvodo
Filipa Švalbskega (od 1. 1198.—1208.), brata ranjcega kralja Henrika VI.; drugi pa za Otona IV. (od 1. 1198.— 1215.), sina Henrika „leva“, ki se je bil po smrti cesarja Friderika I. „rudečobradca“ povrnil na Nemško, ter je 1. 1195. umrl v Braunschweigu. Zdaj seje med Hohenštavfovci inWel-fovci zopet začela dolgoletna domača vojska, ki je jako pod-kopala kraljevo oblast na Nemškem. V to vojsko vpletali so se celó Francozi in Engleži, ki so se bili ravno takrat med seboj sprli. Engleški kralj poganjal se je za svojega sorodnika Otona IV., francoski pa je pomagal Hobenštavfovcu Filipu. Papež Inocent III. bi bil rad vbranil vojsko in je trdil, da ima on odložiti, kdo da naj bode nemški kralj. In res je po svojih poslancih dal Otona IV. oklicati za pravega kralja, kajti dobro je vedel, da so bili Welfovci vsikdar bolj vdani katoliškej cerkvi, nego Hohenštavfovci; ob enem pa je nemškim knezom poročil, da jim nikakor ne misli kratiti njihove volilne pravice, ter jih je prosil, naj se skusijo z lepo pobotati. Ali to ni bilo mogoče. Nasprotniki so bili trdovratni in v strašnej krvavej vojski so se sinovi istega nemškega naroda klali med seboj. Bojna sreča se je naposled jela nagibati na stran Filipa švabskega, ki je čem dalje več nasprotnikov za se pridobil. Isti papež Inocent III. bi bil Filipa zdaj priznal za kralja, če bi se Oton hotel ž njim poravnati; ali ta je odločno rekel, da rajši pogine, nego da bi se moral odreči kraljeve oblasti. Že se je bil Filip pripravljal, da bi z vso močjo udaril na trdovratnega nasprotnika ter konečno odločil dolgoletno vojsko; tu ga je v njegovem gradu pri Bambergu umoril (1. 1208.) neki grof Oton Wittelsbaški. Temu je bil namreč Filip švabski obljubil svojo hčer za ženo, pa mu jo je pozneje odrekel zato, ker ga je spoznal, da je surov in malovreden človek. Na to ga je Oton prosil, naj mu da vsaj priporočilno pismo, s katerim da pojde snubit hčer nekega poljskega vojvode. Filip mu pismo napiše, ali Oton mu ni prav zaupal in je med potjo list razpečatil. Ko je prečital slabo priporočilo, vrnil se je razkačen v bamberški grad, toda zatajil je svojo jezo ter se nemškemu kralju hlinil najboljega prijatelja. Nekega dne pride, igraje se z mečem, kakor najbolj nedolžni človek, k Filipu, ki je ravno bil sam v sobi. Filip ga je posvaril, da se ne spodobi igrati se z mečem v pričo kralja. Y tem mu Oton predrzno zavrne: „Ali spodobi se, da dobiš plačilo za tvojo nezvestobo!“ in ga z mečem mahne po glavi, da se je takoj mrtev zgrudil natía. Morivec
je sicer ušel, ali kmalu so ga vjeli iu drugi nemški kralj Oton IV. ukazal ga je ob glavo djati.
Po filipovej smrti se je papež zagrozil, da bode proklel vsacega, ki bi zdaj hotel voliti novega kralja. Nemški knezi pa so tudi sami želeli miru in ko se je bil Oton IV. zaročil s hčerjo ranjcega kralja Filipa švabskega, bili so Hohenštavfovci in Welfovci ž njim zadovoljni in vsi so ga priznali za edinega svojega vladarja. Na to je Oton IV. šel v Italijo, kjer so ga po vseh mestih svečano sprejeli kot svojega vrhovnega gospodarja, v E-imu pa ga je papež Inocent III. ovenčal s cesarsko krono. Kakor navadno, so se tudi to pot med nemškimi vojščaki in Italijanci vneli krvavi poboji, akoravno sta si cesar in papež iz prvega bila dosti dobra. Še le ko Oton IV. vkljub svoj ej prejšnjej obljubi ni hotel papežu prepustiti tistih toskanskih graščin, ki jih je bila grofovinja Matilda nekdaj zapustila rimskej cerkvi, in ko je tudi južno Italijo hotel za se imeti, ga je Inocent III. proklel. Že je nemški cesar osvojil Apulijo in Kalabrijo, in tudi siciljski velikaši so mu pokorščino obljubili, tu so mu došla poročila o novih nemirih iu moral se je hitro vrniti proti domu. Prišedši na Nemško oženil se je (1. 1212.) z mlado svojo nevesto, filipovo hčerjo, ki je pa že četrti dan po poroki umrla. To je nezadovoljne Hohenštav-fovce do dobrega ohrabrilo, da so se vzdignili zoper Otona IV., ter da so mladega Friderika II., sina cesarja Henrika VI., oklicali za kralja. Število Otonovih privržencev se je od dne do dne manjšalo, nasprotniki pa so dva veljavna plemenitnika poslali v Italijo po Friderika, ki so ga pripeljali na Nemško ter ga leta 1215. v Ahenu ovenčali s kraljevo krono. Med tem je Oton IV. (1. 1214.) šel Englezom pomagat zoper francoskega kralja Filipa, ali pri Bouvines-u je bil premagan in odslej je zgubil prav vso veljavo ter je 1. 1218. čisto pozabljen umrl na svojej graščini na Harcu.
Friderik II. (1215.—1250.) je v svojih mladih letih mnogo skusil ter se zgodaj privadil zaupati v samega sebe in v svoje moči. Pri očetovej smrti ni še spolnil tretjega leta, a kmalu potem umrla mu je tudi mati. Odslej je papež Inocent III. skrbel za mladega kraljeviča ter ga dal prav učeno izrediti. V štirnajstem letu je postal polnoleten ter je sam prevzel vlado v Neapolji in Siciliji, leto potem pa se je oženil s Konstancijo, sestro aragonskega kralja Petra. Inoeentu III., kateri mu je prej ohranil siciljsko kraljevino in mu je zdaj tudi pomagal do nemškega prestola, ni Friderik nikdar nasprotoval ter se mu kazal hvaležnega za vse dobrote. Ko
je bil v Ahemi (1. 1215.) za nemškega kralja kronan, je dobro volj no sklenil peljati novo križarsko vojno v Palestino; Inocentu III. pa je kmalo na to obljubil, da ne bode južne Italije nikdar združil z Nemčijo, ampak kakor hitro bo dobil cesarsko krono, bode siciljsko kraljevino mlademu svojemu sinu Henriku prepustil pod vrhovno oblastjo rimskega papeža. Toda že leta 1216. je mogočni in slavni Inocent III. umrl in Friderik ni več mislil na svoje obljube. Takoj je nemškim knezom podelil mnogo novih pravic ter jih je pregovoril, da so mu osem let starega sina Henrika, ki ga je dal iz Italije pripeljati, že leta 1220. izvolili za naslednika; sam pa se je, kakor poprej, zval nemškega in siciljskega kralja. Blagi papež Honorij III. se mu zaradi tega ni vstavljal, ampak celó za cesarja ga je kronal (1. 1220.), samo zato da bi ga prej spravil na križarsko vojno. Ali Frideriku se ni nič mudilo na sveto vojno ter jo je od leta do leta odlašal, akoravno se je po smrti svoje prve soproge s papeževim dovoljenjem oženil z Jolanto, hčerjo jeruzalemskega kralja. Honorijev naslednik, papež Gregor IX. je zanikrnega kralja proklel ter ga tako prisilil, da je naposled vendar le šel v sveto deželo, kakor smo v zgodovini pete križarske vojne povedali.
Med tem ko se je Friderik mudil v Palestini, je njegov namestnik v južnej Italiji šel črez mejo ter jel pustošiti po papeževej deželi. Toda Gregor IX. je hitro nabral veliko vojsKo, ki je sovražnike nazaj zapodila ter v kratkem osvojila celo Apulijo, kjer se je raznesel glas, da je kralj v svetej deželi poginil. Tu se je Friderik nenadoma povrnil in je svojo kraljevino kmalu zopet nazaj dobil ter se tudi pomiril s papežem, ki ga je odvezal prokletstva. Zdaj je Friderik čisto iz novega uredil vpravo v siciljskej kraljevini, katerej je tudi dal nove postave, potem pa je šel na Nemško, kjer se je bil njegov sin Henrik zoper njega vzdignil. Friderik je že leta 1220. vlado na Nemškem poveril Henriku kot svojemu namestniku; ali vladohlepen sin hotel je biti samostalen vladar in popolnem neodvisen od svojega očeta. Da bi nemške kneze za se pridobil, podelil jim je mnogo novih pravic, a naposled se je tudi z lombardskimi mesti jel pogajati, ter jim potrdil zavezo, ki so jo bila med seboj sklenila. Friderik je vpornega sina najpred z lepo posvaril ter mu vse odpustil; a da bi mu izneveril njegove zaveznike, podelil jim je še večih pravic. Ko je pa Henrik na to jel še bolj rovati in ni držal svoje obljube, ga je Friderik 1. 1235. v Wormsu vjel ter poslal v Apulijo v zapor, kjer je že črez sedem let umrl (1. 1242.).
Oče je jako žaloval za njim in je britko tožil: „Nisem ne prvi, ne zadnji, ki je imel malopridnega sina, pa se vendar jokam na njegovem grobu.“
Friderik se je med tem na vso moč prizadeval, da bi vtrdil svojo moč in veljavo na Nemškem. Ker je bil zopet vdovec, se je v Wormsu z veliko svečanostjo v tretjič oženil z Izabelo, sestro engleškega kralja Viljelma III. Takoj potem je (1. 1235.) sklical v Moguču velik- državni zbor, na katerem so mu nemški knezi morali priseči, da bodo vsak v svojem kraji ostro pazili na red in mir ter javno varnost, a sami med seboj da se ne bodo napadali, ampak da bodo vse svoje prepire in pravde prepustili cesarju ali njegovemu namestniku, da jih razsodi. Tudi z Welfovci se je pomiril ter je Otonu „detetu“, vnuku Henrika „leva“, podelil vojvodsko oblast na vseh posestvih, ki jih je bil nasledil po svojih prednikih. Tako je postala vojvodina Braunsckweig-Lüneburg. Na to je cesar šel (1. 1236.) v Italijo in ko je opustošil nekatere kraje ter Vicenzo z naskokom vzel, vrnil se je na Nemško, kjer so mu takrat mlajšega sina Konrada izvolili za naslednika. Takoj prihodnjega leta (1237.) pa je nabral veliko vojsko ter zapustil nemško državo, katere ni nikdar več videl.
Zdaj se je Friderik hotel do dobrega maščevati nad tistimi italijanskimi mesti, ki so se bila zavezala z njegovim sinom Henrikom. Kakor hitro je prišel v Italijo, pridružili so se mu vsi njegovi privrženci, iz Sicilije pa je dobil deset tisuč vojščakov na pomoč. Tolikej sili njegovi nasprotniki niso bili kos. Milančani so se tadaj obrnili na papeža, naj bi jim on pri cesarji sprosil milosti, ali Friderik je trdovratno zahteval, da se mu morejo brez milosti pokoriti. Zavezniki so še enkrat zbrali vse svoje moči in poskusili srečo na bojišči; ali v dvo-dnevnej obupnej bitvi pri Kort eno vi (1. 1237.), v katerej je blizu deset tisuč Milančanov poginilo, je cesar slavno zmagal svoje nasprotnike. Toda Frideriku ta zmaga ni nič koristila, kajti Italijanci so se odslej branili v močnih trdnjavah, katerih ni mogel vzeti, a razen tega je tudi rimski papež stopil na stran njegovih sovražnikov. Že davnej se je bil nemški cesar zameril glavarju katoliške cerkve zato, ker je siciljskim duhovnikom kratil stare njihove pravice; zdaj pa ga je še bolj razžalil s tem, da ga ni hotel priznati za sodnika v prepiru z italskimi mesti. Ko je pa Friderik, o katerem so celó govorili , da je očitno zasmehoval katoliško vero, hotel otok Sardinijo podeliti svojemu sinuEnziju, ga je papež Gregor IX. vnovič proklel ter je Nemce nagovarjal, naj si volijo novega.
vladarja. Toda to pot so vsi stanovi ostali zvesti svojemu cesarju, in celó francoski kralj sveti Ljudevik se je za-nj potegoval, zlasti ko je Friderik II. očitno prisegel, da je vselej bil dober in veren katoličan ter da je vsak čas pripravljen opravičiti se na cerkvenem zboru. Zdaj je nemški cesar vojskovanje zoper lombardska mesta prepustil svojemu poveljniku Ezzelinu, sam pa je šel nad papeža, kateremu je v kratkem vzel skorej vso deželo.
Kavno takrat je celemu krščanstvu pretila velika nevarnost od divjih Mongolov, ki so strašao razsajali po vzhodnej in srednjej Evropi in so bili tudi že na Ogrsko in Hrvaško pridrli. Aii to Friderika ni motilo v njegovem boji zoper papeža, ki je naposled sklical cerkveni zbor, da bi sodil prevzetnega cesarja. Le-ta pa je s svojo vojsko zasedel vsa pota, ki so držala v Kirn in je škofe, ki so potovali na cerkveni zbor, polovil ter jih poslal v Apulijo v zapor. Y tem je Gregor IX., skoraj sto let star, umrl, a Friderik se je na to dal pregovoriti, ter je vjete škofe spustil, da so šli v Rim volit novega papeža. Izvolili so Celestina IV., a ko je ta že črez nekoliko tednov umrl, ni bilo skoraj dve leti nobenega papeža. Naposled so se zbrani škofje odločili za Inocenta IV., ki je prej bil cesarjev privrženec. Gospoda so zarad tega Frideriku čestitali, ali bistroumni cesar jim je zavrnil: „Papež ne more biti Gibelinec.“ —
Inocent IV. bi se bil rad z lepo pomiril in se je začel pogajati s Friderikom, ki je sicer obljubil, da bode papežu povrnil vse pravice in celo deželo. Toda ker cesar ni spolnil svoje obljube, ga papež tudi ni hotel odvezati prokletstva. Ko je cesar jel iz novega obsedati Rim, je papež po noči zbežal iz mesta ter srečno prišel do morja, kjer ga je čakala ladija, na katerej se je prepeljal v Genovo. Na to je sklical splošni cerkveni zbor v Lion (1. 1245.), kjer se je zbralo sto in štirdeset škofov. Posvetovali so se, kaj bi se dalo storiti za sveto deželo, ki je bila v velikej stiski; kako da bi bilo moči odvrniti nevarnost, ki je celemu krščanstvu grozila od strahovitih Mongolov; kako bi se zatrle neke krive vere; a razen tega sodili so papeževe pritožbe zoper cesarja. Sprevideli so, da je Friderik res kriv in da se je hudo pregrešil zoper katoliško cerkev, ter so ga vnovič svečano prokleli, nemške kneze pa so pozvali, naj si izvolijo druzega vladarja. Friderik je poslal v Lion svojega zagovornika, kateri pa ga nikakor ni mogel opravičiti.
Ko je Frideriku došlo poročilo o zborovem sklepu, si je
ves razkačen dal prinesti svoje zaboje, v katerih je imel shranjene svoje krone in druge dragocenosti. Zdaj si je v pričo mnogo odlične gospode djal krono na glavo ter ponosno rekel : „Še imam svoje krone, in ne papež, ne cerkveni zbor mi jih ne bode vzel brez hudega krvavega boja.“ — Nato je neusmiljeno nadaljeval vojsko zoper papeža, a na vse kralje in druge veljavne kneze je pisal dolga pisma, da bi jih naščuval zoper duhovščino. Toda ni dosegel svojega namena. Francoski kralj je sicer skusil, da bi papeža in cesarja z lepo pomiril; ali na Nemškem se je nekoliko knezov zbralo ter izvolilo durinškega grofa Henrika Haspe-ja za kralja (1. 1246.). Friderik je tadaj svojega sina Konrada poslal na Nemško, kjer se je zopet začela domača vojska. Konrad iz prvega ni bil srečen, kajti nasprotniki so ga pri Frankfurtu užugali (1. 1246.); ko je pa Friderik nemškim mestom povečal njihove pravice in jih dobil na svojo stran, je Henrik Raspe moral bežati na Wartburg, kjer je že 1. 1247. umrl. Njegovi privrženci so zdaj holandeškega grofa Viljelma izvolili za kralja, ki pa nikakor ni mogel do dobrega spodriniti friderikovega sina Konrada, za katerega se je razen mest tudi mnogo posvetnih knezov odločilo.
Med tem se je cesar Friderik II. v Italiji zmagovalno vojskoval in imel je skoraj vso papeževo deželo v svojej oblasti; ali zadele so ga druge nesreče. Najbolji prijatelji so se mu izneverili ali pa so pomrli, in naposled so mu sovražniki vjeli njegovega najljubšega sina Enzija ter ga ob glavo djali. To mu je še bolj grenilo življenje in še predno je dovršil dolgoletni boj s papežem, spopala ga je huda griža, za katero je dne 13. decembra 1. 1250. umrl na nekej graščini v južnej Italiji.
Cesar Friderik II. spada med najimenitniše vladarje srednjega veka, a bil je po duhu in po telesu jako podoben svojemu dedu Frideriku „rudečobradcu“. Bil je hraber in bistroumen ter obdarovan z velikimi duševnimi zmožnostmi. Ljubil je umetnosti in znanosti, s katerimi se je rad pečal; a v vsakdanjem življenji je bil jako priljuden in radodaren. Materin jezik mu je bil italijanski, ali govoril je tudi nemški, francoski, latinski, grški in celó arabski. Sploh je takrat bilo malo tako učenih in omikanih mož, kakor je bil Friderik II. S svojo odločno in silno voljo hotel je premagati vsak vpor, in ravno zato v boji z najvišo cerkveno oblastjo ni poznal nobene mere ter je tako daleč zašel, da ni več mogel nazaj. Za kratek čas je rad hodil na lov in je pri tem opazoval prirodo, ki ga je vsikdar jako zanimala. Na svojih gradovih imel je razen velikih knjižnic in dragocenih umetnij tudi
lepe zverinjake. Tudi s pesništvom se je pečal in nekoliko njegovih pesem se je do današnjega dneva ohranilo. Kot vladar je Friderik II. najbolj skrbel za svojo kraljevino Neap olj in Sicilijo, ki je bila mnogo lepša in bogatejša dežela, nego Nemčija, za katero se je čem dalje manj pečal. Sicer pa na Nemškem cesar itak ni mogel mnogo storiti, ker so bili mogočni plemenitniki že preveč omejili njegovo oblast.
Friderika je imel naslediti njegov sin Konrad IV» (1. 1250.—1254.), ali papež Inocent IV. pisal'je vsej nemškej gospodi, da ne smejo več za kralja priznati nobenega Hohen-štavfovca, ki so vsi sovražniki katoliške cerkve. Ees je Konrad imel na Nemškem čem dalje manj prijateljev in, ko ga je nasprotni kralj Viljelni Holandeški (1. 1251.) pri Openhaimu do dobrega premagal, šel je v Italijo. Tu mu je njegov brat Manfred hrabro branil neapoljsko in siciljsko kraljevino zoper vse domače in tuje sovražnike ter modro vladal do njegovega prihoda. Ker po suhem ni bilo varno potovati, se je Konrad po jadranskem morji odpeljal v Apulijo, kjer ga je zvesti brat Manfred svečano sprejel ter mu takoj prepustil vsa vladarska opravila. Mnogo skušeni kralj bi se bil zdaj rad z lepo pomiril s papežem in obljubil mu je, da bode katoliškej cerkvi v svojej državi povrnil vse stare pravice; toda predno sta se mogla do dobrega sporazumeti, je Konrad zbolel za trdovratno mrzlico, ki se mu je vsak čas ponavljala in za katero je že 1. 1254. umrl. Ni še spolnil šestnajsto leto. Na smrtnej postelji je katoliškej cerkvi priporočil svojega dvoletnega sina Konradina, ki se je po njegovem odhodu na Nemškem rodil in ga torej nikdar niti videl ni. Ko je Konradin odrasel, a ni imel nade, da bi kdaj zasedel nemški prestol, poskusil je dobiti vsaj južno Italijo, ki mu je po naslednej pravici pripadala; ali v boji z nasprotnim kraljem Karlom Anžuvinskim bil je nesrečen. Trdosrčen Karel ga je vjel ter dal v Neapolji očitno ob glavo djati (1. 1268.). Več o tem bomo povedali v zgodovini italijanskih držav.
Medvladje (Interregnum).
Na Nemškem ga po konradinovej smrti ni bilo več nobenega potomka nekdaj slavnega in mogočnega hohenštavfov-skega rodu. Viljelm holandeški se je torej nadjal, da bode odslej imel večo veljavo ter da ga bodo po eelej državi priznali za kralja. Toda jako se je motil. Nemški velikaši so se obnašali, kakor da so oni jedini vladarji nad svojimi deželami,
in se niti zmenili niso za svojega kralja, ki je bil skoraj brez vse moči. V Utrechtu so enkrat kamenje za njim metali; a neki grof mu je vjel njegovo gospo in ko jo je oropal vseh dragocenosti, jo je zopet spustil. Ob času tako slabega vladarja ga ni bilo nikjer pravega reda, niti javne varnosti. Vsakdo se je moral sam braniti; a kdor je bil močnejši, tlačil je slabšega. Da v tako žalostnih časih ne bi čisto jenjala vsa trgovina, ki se je po križarskih vojskah čem dalje bolj razcvetala, je več nego šestdeset, zlasti porajnskib, mest med seboj sklenilo zavezo zoper prevzetno gospodo in razbojne viteze, ki so z oboroženo druhaljo ob potih prežali na mestne vozove in jih oropali. Zavezna mesta so si odslej drugo druzemu pomagala zoper vsacega, ki bi se predrznil kaliti splošni mir in javno varnost. Vse to se je godilo za Viljelma holandeskega, ki je omenjeno zavezo celó potrdil s svojim kraljevim podpisom in pečatom; a to je bilo še najbolje, kar je ves čas svojega vladanja storil. Ko je slabi kralj hotel Križanom vzeti stare njihove pravice in jim po sili naložiti davek, se je svobodoljubno ljudstvo vzdignilo zoper njega. Viljelm je z vojsko šel nad vpornike in je v težkej železnej opravi jahal črez neko zmrznjeno močvirje; v tem se led vdere in kralj se je s konjem pogreznil v globoko mlako, kjer so ga nasprotniki ubili (mesca januarja 1. 1256.).
Po smrti Viljelma holandeskega ni nobeden domačih knezov hrepenel po kraljevej oblasti, ki je bila preveč omejena in ni več imela nekdanje veljave. Sicer so Nemci bili vsi prepričani, da treba nekega vrhovnega vladarja, ali mogočni velikaši želeli so si slabega kralja, ki se ne bi upal vstavljati se njihovim sloboščinam. Zato so to pot "hoteli tujca posaditi na kraljevi prestol; ali pri volitvi se niso mogli zediniti. Med tem ko so eni volili engleškega grofa Kikarda Kornvelskega, so drugi kastilskega kralja Alfonsa oklicali za nemškega vladarja. Kikard je sicer nekolikokrati prišel na Nemško in je razdal mnogo miljonov v gotovem novcu, ali nikakor si ni mogel pridobiti splošnega priznanja. Alfonsa pa nikdar niti bilo ni na Nemško, ampak po svojih poslancih se je v Kirnu na papeževem dvoru pravdal z nasprotnim kraljem, kdo da ima več pravice do nemškega prestola. Prodno je ta pravda iztekla, je Kikard Kornvelski umrl 1. 1272., ko se na Nemškem za Alfonsa kastilskega že nihče več zmenil ni. Da-si so Nemci od 1. 1256.—1273. imeli dva kralja, vendar so prav za prav bili brez vrhovnega vladarja in zato se ta doba po vsej pravici zove medvladje ali po latinski „interregnum“.
Občna zgodovina	12
10. Od Rudolfa Habsburškega do konca srednjega
veka.
Med tem ko so se v prejšnjej dobi cesarji bojevali s papeži, so si nemški knezi pridobili toliko moči, da so bili skoraj samostalni vladarji v svojih deželah. Po smrti nekdaj mogočnih Hohenštavfoveev bilo je že misliti, da se bode Nemčija razsula v več popolnem neodvisnih držav, če tudi se to ni zgodilo in so Nemci zopet izvolili novega vrhovnega vladarja, vendar nemški cesarji niso več imeli nekdanje oblasti in moči, kajti razen starih kneževskih rodov, so se odslej tudi drugi stanovi, zlasti meščani poganjali za čemdalje večo veljavo. Ni je bilo tadaj več prave državne edinosti ua Nemškem, a cesarji so se morali opirati le na svojo tako zvano domačo moč ali na tiste dežele, v katerih so ob enem tudi imeli kneževsko oblast. To pa je bilo vzrok, da so cesarji odslej hrepeneli po večej domačej moči, ter da so si pri vsakej priložnosti skušali pomnožiti svoja lastna posestva. Y tem so vladarji habsburškega in luksemburškega rodu bili najsrečnejši. Oslanjajoči se na veliko domačo moč, pridobili ste si te dve rodbini toliko veljave, da so nemški knezi svoje cesarje najprej volili izmed Luksem-burcev in potem ko so ti izumrli, le izmed Habsburžanov, akoravno jih nobena postava ni vezala na kak poseben rod, marveč je Nemčija bila izborna država. Kot največa posvetna oblast je nemško cesarstvo tudi zdaj še bilo v nekej zvezi z najvišo cerkveno oblastjo v Kirnu, in še le potem, ko so se papeži preselili na Francosko v tako zvano babilonsko sužnost, jenjala je tudi zveza. S tem je cesarstvo do dobrega zgubilo prejšnji pomen. Nemški cesarji postali so sicer neodvisni od najviših cerkvenih poglavarjev, ali nekdanje veljave niso več imeli. Takrat pa, ko je jenjalo občevanje z Kirnom, prišel je tudi čas, da se je gorenja Italija do dobrega odcepila od nemške države. Prva in najimenitniša skrb nemških cesarjev je odslej bila ta, da so doma med knezi in drugo gospodo, ki so si v svojem kraji polastili kneževsko oblast, skušali ohraniti red in mir, brez katerega se nikakor ni moglo razvijati in napredovati meščanstvo, ki je postalo naj-bolja podpora vsacega vladarja.
Rudolf Habsburški (1273—1291).
Nemški vojvode, ki so v svojej oblasti imeli veče dežele, nego so bile marsikatere kraljevine tadanjega časa, sicer niso
pogrešali krepkega vrhovnega vladarja, ali poleg velike svoje moči so tudi na nekdanjo slavo cele države bili toliko ponosni, da so želeli, naj bi se nemško cesarstvo vsaj po imenu še ohranilo. Drugače pa so mislili škofje, grofi, mesta in druga manja gospoda, ki so imeli iste državne pravice, kakor vojvode, ali niso imeli toliko moči, da bi se mogli obdržati kot samostalni vladarji na svojih zemljiščih. Le-ti so ob času tako zvanega medvladja hudo pogrešali vrhovne cesarske oblasti, kajti sami niso mogli vkrotiti vpornikov in razbojnikov, niti so se mogli vpreti sovražnim sosedom. Želeli so si torej cesarja, ki bode kot vrhovni vladar znal po vsej državi ohraniti mir in red.
Na celem Nemškem ga takrat ni bilo mogočnišega in bolj ega vladarja, nego je bil češki kralj Premisi Otokar II., ki je zadnji čas tudi Avstrijsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko imel v svojej oblasti. Leta 1246. je namreč v boji z Magjari poginil avstrijski in štajerski vojvoda Friderik „hrabri“ a ž njim je izumrl moški rod Babenbergovcev. Cesar Friderik II., ki se je ravno takrat vojskoval s papežem, ni za Avstrijsko in Štajersko imenoval novega vojvode, ampak obdržal je obe deželi za se ter ju izročil svojemu namestniku Menhartu Goriškemu. Ko je pa leta 1250. cesar Friderik II. umrl, je Menkart dobrovoljno zapustil poverjene mu dežele, kjer se z lastno močjo itak ne bi bil obdržal. Zdaj so se avstrijska gospoda zbrali v Trfibense-u ter si češkega kraljeviča Premisla Otokarja II. izvolili za svojega novega gospodarja (1. 1251.). Po njihovem izgledu ravnali so tudi Štajerci, ki se pa niso mogli zediniti, kajti med tem ko so eni bili za Premisla Otokarja, so drugi bili za ogerskega kralja Belo IV. To je bil vzrok vojski, ki se je leta 1254. končala s pogodbo, po katerej je Otokar (takrat tudp že češki kralj) obdržal le nekoliko zahodnih krajev, ostala Štajerska pa je pripala Ogerskej. Toda že 1. 1260. se je vnela nova vojska, v katerej so Čehi premagali Ogre, in je kralj Bela IV. moral vso Štajersko prepustiti Premislu Otokarju, ki si je po smrti vojvode Ulrika (1. 1269.) prisvojil tudi Koroško in Kranjsko ter tako svoje gospodstvo razširil noter do jadranskega morja.
Že po smrti Viljelma Holandeškega (1. 1256.) so nekateri nemški knezi želeli krepkega in modrega češkega kralja posaditi na nemški prestol, a še le potem, ko Premisi Otokar te časti ni hotel sprejeti, izvolili so slabega Bikarda Kornva-liskega, ki pa ni imel nobene moči. Zato je nekoliko knezov L 1271. nemško krono iz novega ponujalo češkemu kralju,
in kolinski škof je zarad tega sam prišel y Prag, pa zastonj. Otokar se je tudi zdaj branil nemškega cesarstva, ki ni več imelo nekdanje veljave in mu ne bi dalo niti toliko moči, kolikor je je imel kot češki kralj. Toda kmalu se je pokazalo, da to pot ni prav ravnal, kajti imel je med nemško gospodo tudi mogočnih nasprotnikov, katerim nikakor ni bilo po volji, da si je češki kralj osvojil Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko, katere dežele je po starej navadi le nemški cesar smel oddajati. Otokar je sicer dobro vedel, da bode cesar te dežele prej ali slej nazaj zahteval, ali oslanjal se je na svoje moč, s katero je mislil vpreti se célej nemškej državi. V tem je 1. 1272. umrl slabi Kikard Kornvaliski, in takoj so se nemški knezi pripravljali za novo volitev. Na češkega kralja zdaj niso več mislili, ampak odrekali so mu celó starodavno pravico, vdeležiti se volitve nemškega kralja.
Duhovni in posvetni gospodje so bili do dobrega prepričani, da nemškej državi treba modrega in krepkega vladarja, ki bode znal kaznovati razbojnike in druge hudodelnike ter vzdržati splošni red in mir; ali preveč mogočen pa tudi ne bi smel biti, kajti mogel bi istim knezom vzeti nekatere svoboščine in državna zemljišča, ki so si jih ob času „medvladja“ polastili. Mož, ki je vse te lastnosti imel, bil je Rudolf grof Habsburški; a ker je ob enem tudi bil pobožen, bilo se je nadjati, da ne bode ponavljal starega prepira z rimskim papežem. Njega je najbolj priporočal mogučki škof Verner, kateremu se je bil s priljudnim in pobožnim obnašanjem posebno prikupil.
Rudolf Habsburški je rad hodil na lov. Tu sreča nekega dne o slabem vremenu duhovnika, ki je ravno s sv. Rešnjim telesom šel k bolniku, a ni mogel dalje po mokrih in spolzkih potih. To videti, skoči Rudolf hitro s konja, ga ponudi duhovniku ter ga sam spremi do bolnikovega doma. Po dovršenem sv. opravilu je duhovnik hotel konja zopet povrniti, ali pobožni grof ga ni več nazaj vzel, marveč ga je podaril za cerkveno službo rekoč, da ni vreden jahati konja, ki je nosil aašega Zveličarja. Kmalu potem je isti duhovnik prišel v Afoguč na dvor novo izvoljenega škofa Vernerja. Ko se je le-ta bil namenil iti v Rim, da bi ga papež potrdil v novej eerkvenej službi, ni imel dosti spremljevalcev za dolgo in nevarno pot črez alpinske gore. Tu ga je že omenjeni duhovnik priporočil Rudolfu Habsburškemu. Priljudni grof je takoj zbral krdelce oboroženih mož in je mogučkega škofa spremil od Strasburga do italijanske meje in nazaj. Bistroumni škof
je med potjo do dobrega spregledal lepe lastnosti hrabrega in postrežljivega grofa, a pri odhodu mu je rekel, da si želi le toliko časa živeti, da bi mu mogel povrniti veliko prijaznost,, ki mu jo je dobrovoljno skazal.
Ko se je po smrti Rikarda Kornvaliskega bližala volitev novega vladarja, je škof Verner obhodil mnogo veljavne gospode ter jim na vso moč priporočal Kudolfa Habsburškega, za katerega je zlasti pridobil mogočnega rajnskega palatina Ljudevika „hudega“. Le-ta je pri volitvi v Frankfurtu o sv. Mihelu 1. 1273. prvi oddal svoj glas za grofa Kudolfa, katerega so na to vsi ostali volilei enoglasno izvolili za nemškega kralja. Premisi Otokar II., ki se ni smel vdeležiti volitve, ni hotel priznati novega kralja; toda nemška gospoda se za njegov vgovor zdaj niti zmenili niso.
Kudolf Habsburški je takrat ravno oblegal mesto Bazilejo zato, ker so tamošnji meščani pri nekej svečanosti razžalili njegove ljudi ter tudi ubili enega njegovih vitezov. Ko mu je pa v tabor došlo veselo poročilo, da so ga za kralja izvolili, se je hitro pomiril z bazilejskim mestom ter se kar takoj napotil proti Ahenu. Tu so delali velike priprave za svečano kronanje in že so se zbrali nemški knezi s svojimi vitezi, vseh skupaj nad dvajset tisuč gospode, ki so vsi bili sijajno oboroženi in praznično oblečeni. Vse se je vršilo v najlepšem redu. Po dokončanem kronanji so vasali po starej navadi stopili pred kralja, da bi jim iz novega podelil državne graščine ali feude, ki so jih imeli v najemu. Kralj se je pri tem imel s svojim žezlom dotakniti vasalov. Že je Kudolf hotel pričeti podeljevanje, kar zapazi, da nima žezla in tudi nihče drugi ni v prvi mah vedel, kje da je. Bistroumnega kralja to ni motilo, ampak mirno se je obrnil proti altarju, vzame križ in ga poljubi rekoč: „To znamenje, ki je nas in ves svet rešilo, je gotovo vredno, da namestuje žezlo posvetnega vladarja.“ — Na to so vsa pričujoča gospoda poljubili križ, s katerim je novi kralj opravil prvo svoje vladarsko opravilo; zbranemu ljudstvu pa se je Rudolf neizmerno prikupil s tem'dejanjem, ki je jasno pričalo o pobožnem njegovem mišljenji.
Kakor smo že prej povedali, Kudolf Habsburški ni bil posebno bogat in mogočen knez, ali to, kar je imel, znal je v najboljem redu ohraniti; a ni se dal strahovati od nobenega prevzetnega soseda. Bil je hraber in velikodušen, v resnici pobožen ter priljudnega in priprostega obnašanja. Niti po obleki, niti po domačem svojem življenji se ni prav nič ločil od navadnih ljudi; ženo njegovo pa hvalijo, da je bila skrbna
In varčna gospodinja. Na vojski je Rudolf Habsburški voljno« prenašal vse težave in nadloge, ki jih je moral prosti vojščak trpeti. Pravijo, da si je v taborji večkrat sam krpal svoje oblačilo. Katoliško cerkev je spoštoval, in kmalu potem ko je bil za kralja izvoljen, je po svojih poslancih papežu prisegel, da bode spolnoval vse, kar mu je po božjih in državnih postavah dolžan, ter da ne bode nikdar kratil cerkvenih pravic»-Pozneje sta se papež Gregor X. in Rudolf Habsburški v Larisami (1275. 1.) osobno seznanila ter se do dobrega sprijaznila» Pobožni kralj je pri tej priložnosti obljubil, da bode peljal novo križarsko vojno v Palestino; papež pa ga je povabil, naj pride v Rim, da ga bode za cesarja kronal. Toda Gregor X. je kmalu potem umrl, Rudolf pa je ves čas svojega vladanja imel doma na Nemškem toliko opraviti, da ni mogel več misliti ne na križarsko vojno, ne na potovanje v Rim.
Rudolf je kmalu sprevidel, da z malo svojo domačo močjo in brez mogočnih in zanesljivih zaveznikov ne bode mogel svojej kraljevej oblasti pridobiti potrebne veljave in moči» Zato je najprej svoje hčere poženil z najveljavnišimi nemškimi knezi, potem pa si je skusil povečati svoje domače dežele. Ker nemška gospoda češkemu kralju itak niso priznavali pravice do Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske, je tem ložej dosegel svoj namen.. Ko je namreč novi kralj 1. 1274. prvikrat sklical državni zbor v Norimberg, so ondi zbran! gospodje sklenili, da vse državne, navedbe in spremembe, ki so se na Nemškem godile, odkar je cesar Friderik II. bil že izobčen iz katoliške cerkve (1. 1245.), nimajo nobene veljave. Kdor si je med tem po kakoršnejkoli poti pridobil kak državni feud (deželo ali grofovino), mora ga povrniti kralju, ki ga bode vnovič podelil, komur ga bode hotel. Ta sklep je imel češkega kralja prisiliti, da bi bil z lepo povrnil Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko. Rudolf ga je zarad tega bil povabil na državni zbor v Norimberg in pozneje v Vircburg, ali zastonj. Ko ga je še v tretjič pozval v Augsburg, prišli so le Otokarjevi poslanci, ki so slovesno branili pravice češkega kralja, a volitev Rudolfa Habsburškega imenovali so nepostavno. To je zbrane kneze tako razkačilo, da so Premisla Otokarja kar takoj oklicali kot vpornika, kateremu se imajo vzeti vse dežele in državne pravice. Toda Rudolf se ni hotel prehiteti, ampak poslal je norimberškega grofa Friderika na Češko, da bi skusil Otokarja z lepo pridobiti; in še le, ko ta ni nič opravil, bila je vojska gotova.
Rudolf, ki je dobro poznaval moč češkega kralja, se je
na vso moč pripravljal. Pri Norimbergu je sam nabiral veliko vojsko, drugo je nabiral goriški in tirolski grof Menhart, a tretjo mu je bil ogerski kralj obljubil. Ko je bil tudi bavarskega vojvodo Henrika, edinega Otokarjevega zaveznika zvabil na svojo stran, je Rudolf (1. 1276.) peljal vojsko ob Donavi na Avstrijsko, kamor je z druge strani prišla ogerska pomoč, Menhart pa je ob Dravi udaril na Koroško. Gospoda teh dežel so se zdaj vsi izneverili prejšnjemu svojemu gospodarju ter se združili s sovražniki. Premisi Otokar II. ni imel več, nego dvajset tisuč vojščakov. S temi je hitel na Avstrijsko, ki je pa že vsa bila v oblasti sovražnikov; a ker so se ob enem tudi doma na Češkem zoper njega vzdignili nekateri od Nemcev naščuvani plemenitniki, je Otokar sprevidel, da tolikim nasprotnikom ni kos ter se je z Rudolfom pomiril. Avstrijsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko je povrnil nemškej državi, Češko in Moravsko pa je obdržal, toda moral je priznati vrhovno oblast nemškega kralja. Pri tej priložnosti je Otokar svojo hčer obljubil Rudolfovemu sinu za ženo, Rudolf pa svojo Otokarjevemu sinu Večeslavu. Beč (Dunaj), ki je češkemu kralju naj dalj e zvest ostal ter se hrabro vpiral njegovim nasprotnikom, se je naposled tudi podal Rudolfu, ki je mesto pomiloval ter mu potrdil vse prejšnje pravice in svoboščine.
Češki in nemški kralj sta se bila na videz pomirila, a ne da bi se bila do dobrega sprijaznila, kakor bi mogel kdo soditi po ženitbenih zavezah, ki sta jih bila za svoje otroke osnovala. Ponosni in hrabri Otokar se je le v prvi stiski vdal, kmalu pa je sprevidel, da s svojo popustljivostjo nikakor še ni zadovolil mogočnim sovražnikom. Po starih pogodbah so nemški kralji sicer imeli neko vrhovno oblast nad Cehi, toda prav nič se niso smeli vtikati v notranje razmere češke države, ki je doma bila popolnem samostalna in svobodna. Rudolf Habsburški pa svoje oblasti ni več razumeval v starem pomenu, ampak hotel je, da bi bila Češka to, kar so bile druge nemške dežele, a češki kralj da ne bi bil nič več, kakor kaki nemški vojvoda. Take sramote in tacega ponižanja samega sebe in svoje domovine Premisi Otokar le ni mogel trpeti in kmalu jel je snovati, kako da bi si zopet pridobil nekdanjo svojo moč in veljavo. Skoraj dve leti je mirno čakal, a ker nemški kralj nikakor ni hotel potrditi starih pravic češke države, je 1. 1278. s trideset tisuč mož šel črez mejo, da bi z orožjem odločil svojo osodo. To pot Rudolf od nemških knezov ni dobil pomoči, vendar pa je sam nabral dosti veliko vojsko, s katero je hitro šel črez Donavo na moravsko polje, kjer se
je o pravem času združil z Magjari, ki so mu zopet prišli na pomoč. Čehi so se morali vmakniti do Diirrenkruta. Tu se je vnela strašna bitva, v katerej se je kralj Otokar sam hrabro bojeval na čelu svoje vojske. Že so Cehi svoje nasprotnike v sredi nekoliko nazaj porinili. Sam Eudolf je bil v velikej nevarnosti, kajti pogumni Poljak je predrzno planil nad njega ter mu ubil konja, ali hitro so nemški vitezi priskočili ter rešili svojega gospodarja. Kmalu pa se je bojna sreča obrnila na drugo stran. Podkupljen češki poveljnik, ki je imel z zadnjim oddelkom priti v boj in odločiti zmago, je izdal svojega kralja ter jel bežati. Zdaj so se Nemci z novim pogumom jeli bojevati in so konečno zmagali. Premisi Otokar, ki ni hotel svoje nesreče preživeti, podal se je v največi boj", v katerem je kot pravi junak poginil. Ž njim je poginilo blizu dvanajst tisuč njegovih vojščakov. Prej slavna in močna češka država je bila zdaj ponižana in iznemogla. Zmagovalni Eudolf je Češko in Moravsko sicer pustil Otokarjevemu sinu Yeöeslavu, kateremu je svojo hčer dal za ženo; ali sebi je na Češkem lastil večih pravic, nego so jih kdaj imeli nemški cesarji. Ker Večeslav takrat še ni spolnil osmega leta, je mogočni zmagovalec Češko poveril Otonu Braniborskemu ter ga imenoval mlademu kralju za varha; Moravsko pa je toliko časa za se obdržal, dokler bi z njenimi dohodki ne povrnil stroškov, ki ga je stala vojska z Otokarjem.
Potem ko je Eudolf Habsburški premagal svojega naj-nevarnišega sovražnika, bila mu je prva skrb, kako da bi osvojene dežele svojej rodbini pridobil. Že se je več nemških gospodov poganjalo za vojvodsko oblast, ali sprevidni kralj je nikomur ni hotel podeliti, marveč je na tihem obhodil vse veljavne kneze, in še le ko jih je večina bila za njega, je konec leta 1282. sklical velik državni zbor v Augsburg. Tu je zbranej gospodi na vso moč priporočal svoja sina ter zlasti naglašal, da bi bil brez njune pomoči težko zmagal mogočnega češkega kralja; naposled pa je svoj govor sklenil rekoč, da jima je kot nagrado namenil tiste dežele, ki jih je otel Premislu Otokarju. Pričujoči knezi so brez ugovora pritrdili kraljevej želji, a Eudolf Habsburški je na to takoj o božiču istega leta svojima sinoma Albrechtu in Eudolfu podelil vojvodsko oblast na Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Ker je pa tudi tirolski grof Menhart hotel neko povračilo za svojo pomoč, sta mu nova vojvoda dobrovoljno prepustila Koroško, s katero je takrat bila Kranjska združena. Takoj prihodnje leto pa so avstrijski poslanci prišli k nemškemu
kralju ter mu tožili, da ni dobro imeti dva gospodarja. Eudolf Habsburški je tadaj odločil, da naj vprihodnje le njegov starejši sin Albrecht bo avstrijski in štajerski vojvoda, mlajšemu Kudolfu pa je obljubil, da mu bode zato kako drugo deželo preskrbel. Kmalu potem je mlajši Eudolf umrl, in oče mu ni več mogel spolniti svoje obljube.
Tako je novi kralj svojej rodbini za vse prihodnje čase preskrbel veliko moč in veljavo na Nemškem, če tudi avstrijski vojvode takrat še niso imeli vseh tistih državnih pravic, ki so jih imeli starejši knezi. Ead bi bil Eudolf tudi kraljevo krono zagotovil svojim naslednikom, ali to ni bilo mogoče, kajti volilna pravica je bila na Nemškem bolj utrjena, nego v katerejkoli drugej državi. Volilni knezi so mu sicer obljubili, da bodo po njegovej smrti sina Hartmana posadili na nemški prestol. Ko je pa Hartman še pred očetom umrl in je Eudolf hotel svojemu sinu Albrechtu zagotoviti nasledstvo, niso nemški knezi nikakor hoteli pritrditi njegovej želji.
Prizadevanje, da bi svojej rodbini preskrbel domačo moč, ni modrega kralja nikakor motilo v spolnovanji vladarskih dolžnosti. Eudolf Habsburški je bil dober in moder mož, ali bil je tudi pravičen in ojster. Brez usmiljenja je preganjal razbojnike in druge hudodelnike ter ni prizanesel niti najvišej gospodi, če so komu kako krivico prizadjali. Leta 1289. je devet in dvajset ropajočih vitezov ob glavo djal ter ukazal podreti šestdeset gradov, v katerih so hudobni plemenitniki s svojo druhaljo prežali na mirne ljudi. Kdorkoli si je v prejšnjih časih po krivici polastil kake graščine ali kake državne pravice, moral mu jo je z lepo povrniti, če ne mu jo je pa s silo vzel. Sploh je Eudolf Habsburški vse storil, kar je mogel, da bi nemško državo do dobrega vredil ter jej ohranil stalni mir. Kakor je prepovedal vsa državi sovražna združevanja, tako je podpiral zaveze, ki so jih mesta ali gospoda sklenili za brambo očitne varnosti. Nekdanji grof postal je mogočen in ojster vladar, katerega so se bali vsi hudobneži, a ljubili in spoštovali vsi pošteni ljudje. Nikdar pa se tolikanj slavni kralj ni prevzel, in je tudi na vladarskem prestolu živel trezno in priprosto , kakor nekdaj ko je mirno gospodaril doma na svojej graščini. Ni čuda torej, da se je med narodom ohranilo mnogo mičnih pripovedek o prvem habsburškem kralji, katerega so zarad njegove pravičnosti zvali „živi zakon“. Tu bomo za primer povedali le dve.
Ko je Eudolf Habsburški bil v vojaškem taborji pred Mogučem, je nekega jutra nenadoma jako mraz postalo. Kralja,
ti je tatrat Ml že sedemdeset let star,-jelo je zebsti in šel je v mesto. Tu stopi v hišo nekega petarja, vzame stolček in sede pred tup žerjavice, pri taterej se je mislil netolito pogreti. Kakor hitro pa je petarica zagledala starega vojaka, začne strašno kričati nad njim ter ga poditi iz hiše. Ali starček se ni zmenil za abotno psovanje hude žene ter se mirno dalje grel. Zdaj zgrabi razkačena pekarica škaf vode in polije sedečega kralja tako, da je bil ves premočen, med tem ko mu je iz žerjavice v istem trenutku črni dim šinil v oči. Rudolf ni zinil besedice, ampak tiho je vstal ter se vrnil k svojim vojščakom v tabor, kjer ni nikomur nič povedal, kaj da se mu je v mestu pripetilo. Pri obedu pozove strežaja, mu da steklenico dobrega vina in skledo najboljših jedi rekoč: „Nosi oboje v mesto k pekarici in reci jej, da jej to pošilja stari vojščak, ki je bil zjutraj pri njej in ga je tako dobro oprala.“ Žena je kar obledela, ko jej je strežaj poročil kraljeve besede. Pri tej priči leti v tabor, pade pred kralja na kolena in ga prosi milosti. Rudolf jej je odpustil njeno ravnanje, a za kazen je vse psovke, s katerimi se je bila zjutraj nad njega znesla, morala v istej jezi in naglici pred forano gospodo ponoviti.
Drugikrat je kralj Rudolf bil v Norimbergu, kamor je bil sklical državni zbor. Tu pride trgovec in ga prosi pomoči zoper norimberškega gostilničarja, kateri ga je osleparil za dve sto Srebrnjakov. Dal je bil namreč svojo mošnjo krčmarju shranit, a ko jo je pri odhodu zopet nazaj zahteval, mu je brezvestni skopuh ni hotel povrniti rekoč, da nima nič tujih denarjev shranjenih. Trgovec je še dodal, da se bode isti krčmar ravno zdaj kot mestni zastopnik prišel kralju poklonit. Premeteni Rudolf si takoj zmisli zvijačo. Tožnika je porinil v drugo sobo, a na to je mestno gospodo pustil predse. Bil je priljuden, kakor zmiraj, ter je z vsakim zastopnikom spregovoril nekoliko besed. Tudi s krčmarjem bil je prijazen ter je na videz občudoval njegov klobuk. Prašal ga je celó, če ga ne bi hotel z njegovim zamenjati. Za priprostega meščana je to bilo veliko odlikovanje in takoj je kralju ponudil svoj klobuk. Rudolf ga vzame, si ga zadovoljno dene na glavo ter gre za nekoliko trenutkov v drugo sobo, kamor je poklical zanesljivega meščana. Temu je izročil novi klobuk, rekoč: „Pojdi hitro h krčmarjevej ženi in reci jej, da te je njen mož poslal po tisto usnjato mošnjo z denarjem, ona že ve katero. Če ti pa ne bi hotela verjeti, pokaži jej klobuk kot dokaz, da te je res njen mož domu poslal.“ — Pošteni meščan je vse opravil po kraljevem naročilu in kmalu se je povrnil
z denarjem. Rudolf je s klobukom v roči šel zopet v dvorano, kjer je ostalo gospodo odpustil, krčmarju pa je rekel, da naj še nekoliko počaka. Zdaj je tudi trgovec stopil v dvorano in moral ponoviti svojo tožbo zoper krčmarja. Le-ta je trdovratno vse tajil ter jel strašno psovati in kričati nad ubogim trgovcem. Y tem vzame kralj mošnjo s Srebrnjaki in jo pokaže grdemu sleparju, ki je kar omolknil in obledel od strahu pred pravičnim in ojstrim sodnikom.
S takim obnašanjem si je vrli Rudolf pridobil ljubezen in vdanost celega nemškega naroda, kateremu je zopet povrnil stalen mir in red. Yes čas svojega vladanja je doma imel toliko opraviti, da ni vtegnil iti v Rim po cesarsko krono, niti je mogel ponoviti vrhovne oblasti nemške države nad gorenjo Italijo. Po trudapolnem življenji je 1. 1291. v Špajer-u umrl, in ni se mu spolnila želja, da bi ga lastni sin nasledil na kraljevem prestolu.
Adolf Xasavski (1292—1298).
Po Rudolfovej smrti se je njegov sin Albrecht Avstrijski za gotovo nadjal, da bode za kralja izvoljen; toda nemška gospoda niso marali za-nj, kajti bil jim je premogočen in preojster, a razen tega »so si hoteli iz novega vtrditi volilno svobodo ter svetu pokazati, da imajo pravico voliti kogarkoli hočejo. Dolgo se je ugibalo, kdo da bode zasedel kraljevi prestol, in niti na zboru v Frankfurtu (mesca maja 1. 1292.) se knezi niso mogli zediniti ter so naposled mogučkemu nadškofu Gerhardu prepustili, naj on odloči, koga da naj volijo. Gerhard jim je na to nasvetoval grofa Adolfa Nasavskega, katerega so vsi pričujoči knezi enoglasno oklicali za nemškega kralja.
Adolf Nasavski je bil sicer hraber in pogumen junak, ali imel je premalo moči in veljave, da bi svojo vladarsko oblast izvrševal, kakor treba. Bil je tako siromašen, da ni mogel poplačati niti stroškov, ki ga je stalo kronanje. Takoj po volitvi pa je volilnim knezom obljubil, da jim bode prepustil razne državne pravice in posestva, ki so si jih po krivici lastili. To je gospodi bilo všeč in bili so veseli novega kralja, kajti nadjali so se, da jim bode v vsem popuščal ter le njihovo voljo spolnoval. Ali kmalu je bilo drugače. Tudi Adolf je po primeru svojega prednika hrepenel po velikej „domačej moči“ in da bi ta svoj namen prej dosegel, mu je dobro došla vsaka prilika, če tudi ni bila poštena. Ko se je
bil angleški kralj Edvard I. pripravljal na vojsko zoper Francoze, mu je Adolf za sto tisuč funtov šterlinov obljubil pomoči. Edvard je bil s tem zadovoljen in je svojemu zavezniku pošteno izplačal, kolikor je zahteval; toda nemški kralj je denarje za se obdržal, a z nabrano vojsko hotel si je povečati svojo „domačo moč“. Napadel je izpraznjeno grofovino Mi-šenjsko, katero sta, kot najbližnja sorodnika izumrle rodovine, imela naslediti Albrecht in Diezman, sinova durinškega vojvode. Ker se ta dva brata nista hotela z lepo odreči svoje pravice, je lakomni kralj iz Mišnja udaril v Duringijo, kjer je strahovito razsajal s svojo surovo in razuzdano vojsko. Grozovitosti, ki jih je tu počenjal, bile so nemškim knezom lepa prilika, da so se maščevali nad kraljem, ki jim ni spolnil, kar jim je pri volitvi obljubil. Zbrali so se v Moguču ter mu vzeli kraljevo oblast', zato ker je baje zanemarjal svoje dolžnosti, kalil javni mir in red ter po krivici proganjal duhovno in posvetno gospodo. Mnogo je bilo resničnega, prav za prav pa Adolf nemškim knezom zato ni bil všeč, ker je po svojej volji vladal in jih ni za svet popraševal, kakor so želeli.
Isti dan, ko je Adolf bil s prestola pahnjen, so zbrana gospoda Albrechta Avstrijskega izvolili za nemškega kralja. Toda s tem še ni bilo vse dognano. Adolf je imel za se skoraj vsa mesta ob Eajni, a razen tega je Tbil dober vojščak, ki se do zadnje kaplje krvi ni hotel odreči svoje vladarske oblasti. Še predno se je bil do dobrega pripravil, hitel je z majhno vojsko proti Albrechtu Avstrijskemu, na katerega je pri G51-heimu zadel. Adolf, ki ni mogel dočakati odločilnega boja, je prvi udaril na svojega nasprotnika ter se sam hrabro boril, dokler ni kot pravi junak na bojišči poginil (dne 2. julija 1. 1298.).
Albrecht I. Avstrijski (1298—1308). Švajcarska zaveza.
Po Adolfovej smrti se na Nemškem nihče ni več vpiral mogočnemu avstrijskemu vojvodi Albrechtu, katerega so nekateri knezi že prej za kralja oklicali. Savno zato pa, ker si je bil zvest svoje zmage , ni Albrecht hotel prezirati starih navad ter je volilne kneze še enkrat sklical rekoč, da se z Adolfom Nasavskim ni zato bojeval, da bi ga s prestola pahnil ter da rad odstopi, ako bi gospoda rajši koga druzega posadili na kraljevi prestol. Na to so se knezi v Frankfurtu zedinili (dne 27. julija 1298) ter vsi enoglasno zopet izvolili Albrechta, ki jim je zato potrdil nekatere pravice.
Albrecht Avstrijski je bil sicer prevzeten in vladohlepen, ali bil je tudi spreviden in močen vladar. Yes čas svojega kraljevanja delal je na to, da bi cesarski prestol za vse prihodnje čase zagotovil svojim naslednikom, dokler bi jih kaj bilo. Y ta namen je vsikdar brez obzira branil stare kraljeve pravice ter odločno nazaj zahteval vse državne fende ali graščine* na katerih so pomrli postavni najemniki ali vasali. Kjerkoli je mogel, je oslabil moč prevzetnih plemenitnikov in, če mu je kazalo, se je zoper nje zavezal celó z mesti, katere je zlasti ob Kajni podpiral. Tudi s papežem se je bil zarad tega sprijaznil; najbolj pa se je prizadeval, da bi pomnožil svojo „domačo moč“, ali v tem ni bil srečen. Najprej je zahteval Holandesko, Seelandsko in Frižansko grofovino po smrti ta-mošnjega grofa Ivana, ki ni zapustil lastnih otrok. Že je Albrecht pridrl z vojsko na Holandeško, tu se mu je Ivan Heneganski kot najbližnji sorodnik umrlega grofa s tako silo vprl, da se je lakomni kralj komaj živ umaknil nazaj črez mejo. Albrecht je zdaj omenjene grofovine moral prepustiti Heneganskemu grofu, ki se je na toliko vdal, da jih je priznal kot državne feude.
Kakor njegov prednik Adolf Nasavski, je tudi Albrecht grofoma Frideriku in Diezmanu odrekal pravico do Mišnja in Duringije, ki ju je kot izpražnjene državne feude nazaj zahteval. Ali tudi tu ni nič opravil, kajti brata Friderik in Diezman sta do dobrega premagala kraljevo vojsko ter ostala gospodarja v svojih deželah.
Ko je neznani hudodelnik 1. 1306. v Olomucu umoril Večeslava III., poslednjega češkega kralja Premislovega rodu, je Albrecht avstrijski trdil, da je Češka dežela nemški državni feud in da ima on pravico imenovati jej za vladarja, kogar on hoče. Cehi so se bili takoj zbrali v državni zbor, a ker je nemška vojska že bila na poti in ni bilo več časa vbraniti se silnega nasprotnika, so Albrechtovega sina Kudolfa izvolili za kralja. Ko je Kudolf že črez leto dni umrl, hotel je Albrecht svojega druzega sina Friderika Čehom posiliti, pa zastonj. Čehi so to pot odločno branili stare svoje pravice ter vkljub Albrechtovemu žuganju izvolili Henrika koroškega, ki je sestro ranjcega Večeslava III. imel za ženo. Že je nemški kralj poslal novo vojsko na Češko, ali v tem ga je prehitela smrt, njegov naslednik pa ni hotel Čehom kratiti njihovih svobod, marveč se je ž njimi zavezal proti mogočnim Habsburžanom.
Predno končamo povest kralja Albrechta,^ moramo omeniti še neke dogodbe, ki so se takrat godile v Švajcarskih gorah.
Čitatelji se bodo še spominjali, kako so premogovni graščaki tlačili priprostega kmeta, ki si naposled ni vedel drugače pomagati, nego da je vse svoje imetje in samega sebe prepustil nevsmiljenemu zatiralcu. Tako so v srednjem veku skoraj po celej Evropi po malem zginili svobodni kmetje, ki so vsi postali ubogi graščinski tlačani. Le na Švajcarskem, med visokomi alpinskimi gorami bile so nekatere doline varno zavetje proti vsakej tujej sili. Tu se je vkljub vsem prekucijam ohranilo nekoliko svobodnih kmetijskih občin, ki so nemškega kralja priznavale kot edinega in najvišega svojega gospoda in sodnika. Ker se pa nemški vladarji zarad premnogih drugih opravil niso mogli sami pečati z domačimi potrebami omenjenih svobodnih občin, imenovali so jim kakega bližnjega plemenitnika za svojega namestnika. S časom so Habsburški grofi za zmiraj postali kraljevi namestniki, ki so imeli tudi pravico, onim občinam imenovati njihove sodnike, ki so pa morali biti svobodni ljudje. Cesar Friderik II. je svobodnim švajcarskim kmetom njihove državne pravice iz novega potrdil, in to isto je storil kralj Adolf Nasavski kot nasprotnik Habsburžanov. Le-ti jeli so tudi na Švajcarskem z nakupovanjem zemljišč pomnoževati svojo „domačo moč“, katero so že mislili raztegniti črez tamošnje svobodne občine. Ko so tadaj kmetje prišli Albrechta prosit, da bi jim potrdil pravice, jih je lakomni kralj jel nagovarjati, naj se odrekó nekdanjih svoboščin ter postanejo podložni Habsburških grofov, ki so itak bili jako mogočni, odkar so postali vojvode na Avstrijskem in Štajerskem ter tudi zasedli cesarski prestol. Kmetje se nikakor niso dali zaslepiti, ampak odločno so se potezali za staro samostalnost in neodvisnost. Tak kmetiški ponos mogočnemu Albrechtu nikakor ni bil po volji in, da bi se nad njimi maščeval, poslal jim je nekoliko svojih podložnih gospodov za sodnike, ki bi po postavi morali biti svobodni možje. Že to je svobodoljubne kmete razkačilo; ko so jih pa novi sodniki jeli na vso moč zatirati in siliti, da bi postali podložniki habsburške graščine, so možje iz Švica, Urija in Unterwaldena sklenili med seboj trdo zavezo ter si obljubili drug druzemu pomagati zoper vsako silo, ki bi jim hotela vzeti starodavne svoboščine. Kdaj da se je ta zaveza sklenila, ni mogoče na tanjko. določiti; za kralja Albrechta nikakor ne, brž ko ne še le za njegovih naslednikov, ki so z vojsko šli nad kmete, da bi jim vzeli njihovo svobodo.
Toliko, kolikor smo tu povedali o postanku švajcarske samostalnosti, je resnično, vse drugo se ne dá do dobrega do-
kazati. Navadno pa se dogodki na Š vaj carskem olb času Albrechta pripovedujejo tako-le:
Nemški kralj bil je jako razkačen nad kmeti, ki so se tako predrzno poganjali za stare svoje pravice. Da bi jih vkrotil, poslal jim je trde sodnike, ki so jib imeli tako dolgo nevsmiljeno zatirati in tlačiti, dokler bi si kmetje naposled sami ne želeli postati tlačani habsburške graščine. Najgrozovitniša sta bila Herman Gesler Bruneški in Beringer Landenberški, ki sta se celo hotela za zmiraj nastaniti med svobodnimi kmeti, kar prej še nikdar noben sodnik ni storil. Gesler si je dal pri Starej-vasi vUriju zidati močen grad, Landenberg pa je bival v Sarnenu v nekej habsburškej graščini. Zdaj sta začela vsak po svoje razsajati med ubogimi kmeti. Zarad najmanjše stvari zapirali so jih v temne podzemeljske ječe, nakladali jim težke kazni in davke ter jih zaničljivo psovali in pitali s „kme-tiško gospodo“. Nekega dne je Gesler v Švicu jezdil memo hiše bogatega in spoštovanega posestnika Vernerja Stauffacherja, ki je ravno na pragu stal ter se prijazno odkril mogočnemu gospodu. Le-ta je komaj zapazil veliko in lepo poslopje in že je ves togoten zarenčal: „to ne gre, da bi kmet na takošnem domu bival!“
Beringer je v Unterwaldenu kmeta Henrika Melchthala zarad nekega malega prestopka obsodil, da je moral za kazen dati dva vola. Melhthalov sin Arnold je ravno na polji oral in se branil spolniti sodnikov ukaz. Tu mu je berič po sili vole izpregel ter se mu zaničljivo posmehoval, rekoč: „Ce hoče kmet kruha jesti, naj sam sebe v plug vpreže.“ Te besede so Arnolda tako razkačile, da je zgrabil sekiro ter beriču odsekal dva prsta. Da bi ušel oj str ej kazni, zbežal je v hribe; ali neusmiljeni Beringer je zato dal staremu njegovemu očetu oči iztakniti. Sploh so prevzetni in hudobni sodniki tako razsajali, da nihče več ni bil varen ne premoženja, ne življenja svojega. Že večkrat so nesrečni kmetje poslali po nekoliko zaupnih mož h kralju ter ga prosili milosti, ali vselej brez vspeha. Naposled so sprevideli, da si morejo sami pomagati ali pa voljno terpeti.
Arnold Melchthal je med tem srečno prišel v Urij ter se skril pri starem Valterju Fürst, jako spoštovanem kmetovalcu. K njima se je skrivaj pridružil Verner Stauffacher iz Švica in vsi trije so se posvetovali, kaj bi bilo storiti, da bi se rešili grozovitih trinogov; kajti bolje bi bilo umreti, nego dalje terpeti. Sklenili so, da naj vsak od njih v svojem kraji skusi pridobiti nekoliko zanesljivih in pogumnih mož,
M bodo ljudstvo navduševali in pripravljali na boj. Y jeseni leta 1307. so se ti trije možje po noči zopet sešli ob vierwald-städtskem jezeru na trati, ki jej pravijo Rütli. Ysak je po deset skušenih mož seboj pripeljal. Tika, jasna noč v enem najlepših krajev prelepe domovine je še bolj raznetila domoljubna serca krepkih poštenjakov, ki so vsi povzdignili desno svojo roko proti zvezdnatemu nebu ter živemu Bogu prisegli: da si bodo kot zvesti prijatelji drug druzemu pomagali do zadnje kaplje kervi; da bodo cesarju in kralju svojemu vsikdar zvesti ostali; da bodo krivične sodnike iz dežele izgnali ter da bodo nedolžnemu narodu ohranili svobodo kot najdraži zapuščino davnih prednikov. Prihodnjega novega leta dan so si izvolili za rešitelni dan. Na to so se razšli vsak na svoj dom, kjer so mirno opravljali vsakdanja svoja dela.
Gesler jel je kmalu nekaj sumiti. Kmetje zdeli so se mu nemirniši in predrzniši, nego poprej. Da bi jih skušal, dal je na trgu v Starej-vasi postaviti drog, a na-nj je nasadil grofovski klobuk z ukazom, da se temu znamenju grofovske oblasti mora vsakdo spodobno nakloniti, kdorkoli bode mimo njega šel. Dva beriča sta noč in dan pri drogu stražila, da bi takoj zgrabila vsacega, ki se ne bi hotel pokoriti sodnikovemu povelju. Nekega dne šel je tod mladi in pogumni strelec Yiljem Tell, peljaje za roko malega sinčeka, a ne da bi se zmenil za nasajeni klobuk. Beriča ga ne pustita dalje in moral je ž njima pred sodnika. Le-ta je hotel vpornega Tella kar takoj ob glavo djati, ali ker je mnogo veljavnih mož za-nj prosilo, dal se je tudi mogočnež na videz omečiti ter je vjetniku zaničljivo rekel: „Naj Ti bode; ali brez kazni mi ne pojdeš od tod. To-le jabelko bodeš svojemu sinu z glave odstrelel. Bomo videli, če si res tako dober strelec, kakor ljudje pravijo.“ — Na to so beriči vzeli otroka, mu djali jabelko na golo glavo ter odmerili daljavo, v katerej je nesrečni oče moral na-nj streljati. Viljem Tell je res bil vajen loku in vselej je dobro meril na razne gorske živali; ali streljati na glavo preljubljenemu sinčeku, bilo je le prehudo. Le nekoliko naj zgreši in postal bi morilec lastnega deteta. Prosil je torej trinoga, naj ga rajši ob glavo dene. Toda nečloveški sodnik se ves besen izdere nanj: „Streljaj, če ne bom pri tej priči dal tebe in tvojega sina na kose razsekati!“ — Vse je bilo tiho; z nemirnim sercem je ljudstvo boječe pogledovalo zdaj na sina, zdaj na očeta; v tem zafrči puščica in osodepolno jabelko odleti z nedolžne glavice. Vse je vriskalo od veselja, le Gesler se je namrgodil ter zarenčal na Tella,
rekoč: „Čemu si lok v drugič napel? saj sem ti rekel, da smeš le enkrat vstreliti.“ — Tell je kar kipel od jeze in ni se mogel več brzdati, ampak ves razkačen zakričal je na brezsrčnega sodnika: „Grdoba, tebe bi vstrelil, ko bi mi bilo dete poginilo!“ — Gesler je kar obledel od strahu. Hitro je ukazal predrznega strelca zopet zvezati ter vreči v čoln, ki ga je imel prepeljati onkraj vierwaldstädskega jezera v strašno ječo, kamor nikdar ne zasveti ne solnce. ne mesec. Grdun se je sam vsedel v ladijo k vjetniku, da bi se z lastnimi očmi prepričal, kako bodo beriči spolnili njegovo povelje.
Že so se pripeljali sred jezeraj v tem nastane strašen vihar, čoln se je čem dalje hujše zibal in bati se je bilo, da se bo zdaj zdaj potopil. Isti čolnar je obupal in odkritosrčno je rekel hudemu gospodarju, da le krepka vajena roka Tellova bi jih vtegniia rešiti groznega pogina. Ker ni bilo druge pomoči , je Gesler dal vjetnika razvezati ter mu izročil vesla. Tell je varno in hitro veslal naravnost proti nekej skali, od koder so mu bile zuane vse gorske steze. Prišedši do kraja skoči pervi na skalo, zgrabi lok in kakor bi trenil, je z močno svojo nogo sunil ladijo, da je kar šinila nazaj po jezeru. Viljem Tell je zbežal v goro, Gesler pa je pretrpel še mnogo strahu , ali naposled se je vendar nekako pripeljal do brega, kjer je srečno stopil na suho ter se hitro napotil proti domu v Staro-Vas.
Da-si je Tali po gozdih in brlogih bil varen pred sodnikom in njegovimi beriči, miren le ni bil. Skerbela sta ga žena in dete, ki sta brez hrambe bila sama na domu. Dobro je vedel, da ju bode le tedaj otel gotovej smrti, ako bi krvoločnega sodnika ubil. Take misli rojile so mu po glavi, ko je prišel do pota, koder se je Gesler moral vrniti. Tu se je skril za skalo ter prežal na mogočnega nasprotnika. Kakor hitro se je ta s svojimi beriči pokazal, je strelec napel svoj lok, puščica je zafrčala po zraku in strahoviti trinog se je mrtev zgrudil na tla.
Glas o Geslerjevej smrti se je hitro raznesel po celej deželi ter je z nova ohrabril trpeče ljudstvo, ki je težko pričakovalo konečne rešitve od nepostavnih poglavarjev. Že je bilo vse pripravljeno in ko je napočila novoletna noč (1. 1308.) bili so zarotniki vsak na svojem mestu. Manjih gradov so se kar po noči polastili ter iz njih spodili tujo gospodo. Sar-nenski grad, v katerem je bival brezsrčni Landenberg, pa so sklenili vzeti za belega dne. Velika množica oboroženih mož se je skrila v bližnjem gozdu, drugi pa so šli mogočnemu
Občna zgodovina.	13
sodniku čestitat veselo novo leto. Vsak je imel seboj kak dar; eden tele, drugi kozla, kokoši ali kakega zajca, ravno tako, kakor je bila navada pri podložnih tlačanih. Landenberg je kar strmel, ko so prej svobodoljubni in vporni kmetje tako ponižno pred njega stopili. To je bilo za njega presrečno novo leto in že je v duhu videl, kako ga bo kralj Albrecht bogato nagradil, zato ker je švajcarske kmete spravil pod oblast habsburške graščine. Prav ljubeznjivo se je kmetom zahvalil ter jim rekel, naj darove izroče njegovim služabnikom, nato pa je šel v cerkev k velikej maši. Komaj so kmetje bili sami, zatrobi eden v rog in, kakor bi trenil, so vsi na svoje palice nasadili sekire, ki so jih imeli pod obleko skrite; ob enem pa so se njihovi tovarši iz gozda vsuli skoz grajska vrata. Zdaj so kmetje povezali vse pisarje in beriče ter jih zapodili iz dežele, sicer pa niso nikomur nič žalega storili. Tudi Lan-denberga so vjeli ter ga peljali do meje, tam pa so ga spustili, potem ko jim je obljubil, da ga nikdar več ne bode nazaj. — Tako nam osvobojenje Švajcarske pripovedujejo stare knjige in ljudsko predavanje, ki pa ni po vsem zanesljivo.
Kmalu po teh dogodbah se je kralj Albrecht I. sprl s svojim stričnikom Ivanom. Le-ta je bil sin tistega Kudolfa, ki je 1. 1282 skupaj s svojim bratom Albrechtom bil avstrijski in štajerski vojvoda. Po zgodnej smerti svojega očeta je mladi Ivan prišel k stricu Albrehtu, ki mu je bil varh ter mu oskrboval njegove grajščine, ki jih je po materi dobil. Leta 1308 pa je Ivan, ki je takrat komaj spolnil devetnajsto leto, hotel sam gospodariti ter je svoje posestvo od strica nazaj zahteval. Albrecht mlademu stričniku ni prav zaupal, ker je bil preveč lahkoumen, in ga nikakor še ni hotel oklicati polnoletnega. V tem so slabi tovarši Ivana zapeljali, da se je zarotil zoper istega svojega strica. Na dan 1. majnika, ko se je na Habsburškem gradu zbralo mnogo gospode, je Ivan zopet odločno zahteval svoje premoženje, Albrecht pa ga je tolažil: „Dragi sinko, nikar se ne boj, vse boš dobil, ali zdaj si še premlad.“ —Pri obedu bil je kralj kaj dobre volje ter je po starej navadi vsakemu gostu dal lep „majev venec“, a najlepšega je dal svojemu stričniku. To odlikovanje je zapeljanega mladenča sicer nekoliko ganilo ali nikakor ga ni odvrnilo od hudobnega naklepa. Po obedu je Albrecht svojej ženi nasproti jahal, a ž njim je šel Ivan s tremi svojimi tovarši. Kralj se ni nič hudega nadjal; kakor hitro pa so onkraj reke Keuse bili na samem, dal je mladi Ivan znamenje in vsi štirje so kar ob enem z golimi meči planili nad Al-
•arechta , katerega je njegova soproga kmalu potem na tleh mrtvega našla. Morilci so se razkropili na vse strani. Ivan, kateremu so odslej dali priimek „paricida“, je za mniha preoblečen ušel na Laško.
Henrik VII. Luksemburški (1308—1313).
Ker je Albrecht I. tako nenadoma umrl, se nemški knezi niso še prav nič pripravili na novo volitev. Dolgo se niso mogli odločiti, koga da bi posadili na cesarski prestol ; ko si je pa francoski kralj Filip IV. med tem jel na vso moč prizadevati, da bi Nemcem posilil svojega brata Karla. je sam papež volilne kneze resno opominjal, naj volitve nikar več ne odlašajo. Zdaj so se volilna gospoda zbrali v Frankfurtu ter po nasvetu trevirskega škofa, njegovega brata grofa Henrika Luksemburškega enoglasno oklicali (dne 27. novembra 1308.) za kralja.
Henrik VII. se je že v malej svojej grofovim skazal dobrega vladarja. Bil je hraber junak ter pravičen in ojster sodnik. Ni ga bilo na celem Nemškem kraja, kjer bi bilo toliko splošnega reda in javne varnosti, kakor na Luksemburškem. Vse to je knezom priporočalo Henrika, ki jim je poterdil njihove pravice ter se takoj po volitvi pridno lotil vladarskih opravil. Najbolj se je prizadeval, da bi nemškej državi ohranil domači mir ter da bi se nikjer nikomur krivica ne godila. Kmetijskim občinam v Švicu, Uriju in Unter-waldenu je potrdil stare njihove svoboščine , a nad morilce kralja Albrechta je oklical državni progon t. j. vzel jim je vse deržavljanske pravice ter jih na smert obsodil.
Da bi si pri mogočnej nemškej gospodi pridobil več veljave, skusil si je tudi on povečati svojo „domačo moč“. Prilika jfe bila jako ugodna, kajti Čehi niso bili zadovoljni s Henrikom Koroškim, a da bi se ubranili avstrijskih vojvod, ki so še zmiraj hrepeneli po Češkem prestolu, prosili so Henrika Luksemburškega, naj jim svojega sina Ivana da za kralja. Henriku je bila ponudba všeč ter je takoj tudi privolil, da se je njegov sin Ivan zaročil z Elizabeto, naj mlajšo sestro rajncega češkega kralja Veöeslava III. Ko so češka gospoda na to (1. 1310.) pripeljali Elizabeto v Speier, bila je ondi svečana poroka (30. avgusta), pri katerej je Henrik kot nemški kralj svojemu sinu podelil Češko ter poterdil vse stare pravice te dežele.
Bavno takrat so se v Špeierju mudili poslanci nekaterih
gorenj e-italskih mest, ki so Henrika VII. prišli prosit pomoči zoper svoje domače nasprotnike. Kakor smo že večkrat povedali, je gorenja Italija spadala pod nemško vrhovno oblast? ali ker so nemški kralji le malokdaj prihajali črez Alpe, so si italijanska mesta lastila čemdalje večih pravic ter bila po vsem podobna samostalnim republikam ali ljudovladam, ki so se kmalu med seboj sprle. Nazadnje so v teh - prepirih nekateri (gibelini) pozivali cesarja na pomoč, drugi (guelfi) pa so jo s papežem potegnili. Po smrti Friderika II. pa ni bilo nobenega nemškega kralja več v Italijo in ker so se tudi papeži zadnji čas na Francosko preselili, so posamezne stranke druga zoper drugo bolj divjale, nego kdaj poprej. Henrik je že sam mislil ponoviti nemško oblast nad Italijo ter postati rimski cesar, kajti po vsej pravici se je nadjal, da bode s tem doma in na tujem jako povečal svojo moč in veljavo. Povabilo lombardskih poslancev mu je torej dobro došio in kakor hitro je svojega sina z vojsko poslal na Češko, napravil se je proti koncu istega leta (1310) na pot. Prišedši v Italijo, hotel je razne stranke z lepo pomiriti in jih sprijazniti; ali to se mu ni povsod posrečilo, marveč so njegovi nasprotniki mislili, da se ne upa s silo na nje udariti in z nova so se ohrabrili.
Y Milanu je Henrik bil za lombardskega kralja kronan {januarja meseca 1311.), a potem je obhodil še druga imenitna mesta, v katerih je hotel, da bi se mu poklonili kot vrhovnemu vladarju. Y nekaterih krajih , kjer so „gibelinci“ (cesarjevi privrženci) bili v večini, bil je z navdušenjem «prejet, „guelfi“ (cesarjevi nasprotniki) pa so se mu na vso moč vpiralL Tako je n. pr. Brescijo cele štiri mesece moral oblegati. Od Brescije šel je v G-enuo in odtod črez morje v Piso , kjer se mu je pridružilo mnogo njegovih privržencev. Tu je neznan redovnik stopil pred njega in ga prosil milosti. Kralj ga začuden vpraša, kdo da je in kaj da je zakrivil. .Redovnik se mu na to razodene, da je Ivan „paricida,“ kije umoril svojega strica Albrechta. Henrik mu je sicer pustil življenje, ali dal ga je do smerti v ječo vreči. Na to je šel dalje proti Rimu, kjer je želel po starodavnej navadi sprejeti cesarsko krono. Toda tudi Rimljani so bili razcepljeni na dve nasprotni stranki. Cesarjevi sovražniki, katerim je na čelu bila mogočna rodbina Orsinijeva, imeli so celo tako zvano Leonovo mesto s cerkvijo sv. Petra v svojej oblasti ter se hrabro branili proti Henriku in njegovim privržencem. Ko je nemški kralj sprevidel, da ne more nasprotnikov ne zmagati, ne z
lepo za se pridobiti. Sel je v lateransko cerkev, kjer ga ja neki kardinal v papeževem imenu na dan sv. Petra is Pavla L 1312 za cesarja kronal. Zdaj se je Henrik vrnil nazaj na Toskansko in ko je brez vspeha oblegal Floreneijo, hotel je peljati vojsko zoper neapoljskega kralja; ali v tem ga je v Buonkonventu prehitela smrt (24. avgusta 1313.). Že dalj časa je bolehal, zadnji čas pa je vsled velikega napora in strašne poletne vročine še bolj oslabel. Ker je malo trenutkov pred smrtjo bil pri sv. obhajilu, so nasprotniki katoliške cerkve razglasili, da so mu duhovniki zavdali z ostrupljenim vinom, ki ga je kralj takoj po dovršenem sv. opravili zavžil, kakor je takrat sploh bila navada. Toda učeni zgodovinarji so že davnej dokazali, da je vse to golo obrekovanje ter da je Henrik VII. umrl naravne smrti.
Ljudevik Bavarski (1314—1342) in Friderik „lepi44
(1314—1330).
Po smrti Henrika VII. vnela se je na Nemškem dolgoletna domača vojska, kajti dve najmogočniši stranki, Habsburška in Luksemburška, ste se poganjali za cesarski prestol. Poslednji so želeli, da bi Henrika nasledil njegov sin. Ivan: ko so se pa prepričali, da ga volilni knezi nečejo, ker je bil še premlad, odločili so se za Ljudevika Bavarskega, katerega so na vso moč podpirali, samo da ne bi nasprotniki zmagali. Velika pomoč so jim bila mesta, katera je Ljudevik branil zoper prevzetno plemstvo, in pa Češka, v ka-terej je kraljeval mladi Ivan, sin Henrika Luksemburškega. Habsburžanov bilo je petero sinov rajncega kralja Albrechta I. Najstarejši Friderik s priimkom „lepi“ je bil avstrijski in štajerski vojvoda, njegov mlajši brat Leopold I. pa je na habsburškej graščini oskrboval avstrijska posestva na Švaj-earskem ter v sosednej Švabskej in v Elsasu. Avstrijska stranka je tedaj hotela Friderika „lepega“ posaditi na cesarski prestol ter se je pri tem oslanjala na veliko „domačo moč“ Habsburžanov ter na viteze in drugo plemenitno gospodo. Glede števila privržencev in raznih pripomočkov bile ste si obe stranki precej enaki ter se je zarad tega volitev za celih štirnajst mescev zakasnila. Konečno ste se obe stranki s svojimi volilnimi knezi podali proti Frankfurtu ter se pred mestom vtaborili vsaka na drugem koncu, a ne da bi se sporazumeli.. Dne 19. oktobra so Avstrijanci izvolili Friderika „lepega“, takoj drugi dan (20. okt.) pa so nasprotniki svoje glasove
oddali za Ljudevika Bavarskega. Da-si je ta z enim glasom, zmagal ter bil kmalu potem (25. nov.) po starej navadi v Ahenu za kralja kronan, ga nasprotniki vendar niso hoteli priznati, marveč so Friderika odpeljali v Bon, kjer ga je kolinski škof z drugo krono ovenčal. Zdaj je bila vojska gotova*, kajti cela Nemčija bila je kakor pred volitvijo razcepljena na dva sovražna taborja.
Friderikov brat Leopold je prvi začel vojsko. Z veliko viteško druhaljo je udaril ob Bajni na Bavarske kraje ter je-noter do mesta Speierja ropal, požigal in pustošil, kolikor je mogel. Kralj Ljudevik si v prvi mah ni mogel drugače pomagati, nego da je na zboru v Norimbergu oklical državni progon nad avstrijskimi vojvodami t. j. vzel jim je vse državne pravice in vse njihove dežele. S tem jim sicer ni mnpgo škodoval, kajti Habsburžani so tedaj bili močni dovolj, da so si svoje imetje mogli sami braniti. V večo zadrego jih je pripravil, ko je švajcarskim občinam Švicu, Uriju in Uater-waldenu, ki so ga priznale za kralja , potrdil stare njihove svoboščine. To je prevzetnega in vladohlepnega Leopolda za nekoliko časa zadrževalo, da ni svojemu bratu zoper Bavarce šel na pomoč, kajti prej je hotel vpornim švajcarskim kmetom: zatreti njihove svoboščine ter jim posiliti težek graščinski jarem. Nabral je veliko krdelo samih vitezov, ki so od nog do glave bili v železji ter vajeni orožja. Leopold je mislil* da se bode pri prost o pastirsko ljudstvo od samega strahu podalo, keiar bode zagledalo železno vojsko ter se je že zaničljivo bahal, da bo kar z nogo strl kmetiški napuh. Viteška četa je ponosno zasedla konje ter se po ozkih alpinskih soteskah podala naravnost proti Švicu. Že od daleč je rožljalo-in se lesketalo nabrušeno orožje, ki je ubogemu kmetu moralo biti strah in gorje.
Švajcarji so res bili miroljubni pastirji, ki so zadovoljno pasli svojo čedo, a streljali so le na srne, divje koze in druge gorske živali. Toda če je bilo treba braniti milo domovino in svobodo zlato, takrat ga ni bilo sovražnika, pred katerim bi priprostemu kmetiškemu sinu vpadlo serce. Kakor hitro se je raznesel žalosten glas o strašnej nevihti, ki je imela priti nad prijazne švajcarske doline, takoj so zbrali vsi možje kolikor si jih mogel našteti v Švicu, Uriju in Unterwaldenu ter šli pogumno v boj. Ni jih bilo več, nego tisuč in tri sto mož, ali bili so sami junaki, ki so dobro poznavali vsako ped domače zemlje, a z lahkim svojim orožjem znali so lahko in varno skakati črez skale in prepade. Pri Morgartenu v
ozkej soteski med strmo goro in globokim jezerom imela se je odločiti osoda ubozih kmetov. Le-ti so se nad sotesko poskrili za grmovjem in skalovjem ter preskrbljeni s kamenjem in drugim priprostim orožjem, čakali so svojih sovražnikov. Že se je od daleč prašilo izpod kopit viteških konj in kmalu je vsa pot med goro in jezerom bila polna bliščeče vojske, ki se je komaj dalje pomikala; konjik se je tičal konjika, zadaj pa so peš stopali oboroženi hlapci prevzetne gospode. V tem je v gozdu zadonel navdušen krik in kakor bi bil trenil, se je z gore cela ploha kamenja in skalovja vsula na viteze, ki se v železnej svojej opravi skoraj niso mogli ganiti. Konji so se plašili in drli eni nazaj proti pešcem, drugi so poskakali v jezero, kjer so potonili skupaj z jahačem. Ko je zmešnjava bila največa, planili so kmetje vsi ob enem v sotesko ter s teškimi bati neusmiljeno udrihali po glavah svojih nasprotnikov. Veliko število grofov, vitezov in druge gospode je poginilo v strašnem boji, in sam Leopold je z malimi ostanki svoje vojske komaj odnesel glavo ter zbežal proti domu. Zmagovalni možje iz Švica, Urija in Unterwaldena pa so s tem večim navdušenjem ponovili staro svojo zavezo ter jo potrdili na večne čase (1315.).
Te dogodbe so jako zavirale vojsko med kraljem Ljudevitom in Friderikom „levim“, kateri brez Leopoldove pomoči nikakor ni bil kos svojemu nasprotniku. Leto za letom je minulo, a ne da bi se odločilo, čigav da bode nemški prestol, kajti nasprotniki so se le v malih bitvah poskušali, ali pa so kakor razbojniki drug druzemu opustošili nekoliko dežele ter ge z naropanim plenom zopet vrnili proti domu. Da-si s tem ne eden , ne drugi ni dosegel svojega cilja, ljudstvo je le mnogo trpelo in že se je toliko krvi po nepotrebnem prelilo, da je Ljudevik hotel cesarsko oblast dobrovoljno prepustiti Frideriku. Toda njegovi privrženci mu tega nikakor niso dovolili, marveč so se na vso moč pripravljali na odločilni boj, za kateri je tudi češki kralj Ivan obljubil svojo pomoč. Še boljej sreči so se to pot nadjali Habsburžani, kajti Friderik je nabral veliko vojsko najboljših avstrijskih vitezov ter tudi od ogerskega kralja dobil nekoliko pomoči. Pogumno je torej šel črez reko Jin ter se vtaboril pri Mühldorfu, kjer je hotel počakati svojega brata Leopolda, ki je z drugo vojsko imel priti od Rajne sem. Ljudevik se je med tem z mnogo manjšo vojsko vtaboril pri Ampfingu in bi bil skoraj že obupal. Tu so mu njegovi privrženci dajali poguma ter mu svetovali, naj hitro udari na Friderika, dokler mu ne pride Leopold na
pomoč. Vuela se je torej jako huda in kervava hitra. Bavarci jeli so omahovati in hilo je misliti, da bodo nasprotniki zmagali, v tem je Norimberski grof prišel na bojišče ter s hrabrim svojim krdelom Avstrijance tako iznenadil, da jih je kmalu popolnoma užugal. Friderik se je ves čas hrabro boril in ko je njegova vojska že jela bežati, bil je on še na bojišči. Naposled so ga sovražniki v strašnej gnječi vjeli ter izročili kralju Lj ude viku, ki ga je dal na gradu Trausnicu zapreti. Leopold bil je že prekoračil bavarsko mejo, ko mu je došlo žalostno poročilo, da mu je brat vjet.
Zdaj je Ljudevik bil edini nemški kralj, toda nasprotniki ga niso hoteli priznati ter so pod poveljništvom hrabrega Leopolda nadaljevali vojsko. Friderik se je med tem v zaporu jako postaral in bil je ves potrt pd same žalosti. Nič dru-zega si ni želel, nego da bi se mogel zopet vrniti k ljub-Ijenej svojej ženi Elizabeti, ki je toliko zdihovala in jokala za njim, da je naposled oslepela. Ko je Ljudevik sprevidel, da ga nasprotniki nikakor nečejo priznati za svojega kralja, šel je črez dve leti in pol (1325) na Trausniški grad, da bi se z Friderikom pobotal. Kekel mu je, da ga bo takoj spustil, ako se odreče nemškega prestola ter obljubi, da mu bode tudi brata Leopolda in papeža Ivana XXII. pridobil. Friderik je s tem bil zadovoljen in veselo Se je vrnil k svojej slepi ženi. Toda obljube ni mogel spolniti, kajti niti papeža niti Leopolda ni mogel pregovoriti, da bi bila pogodbo potrdila. Tu se je kot pošten mož dobrovoljno vrnil k svojemu zmagovalcu v zapor. Kralj Ljudevik bil je tako ginjen, da se je s svojim dosadanjem nasprotnikom do dobrega sprijaznil ter se ž njim pobratil. Hotel je ž njim deliti nemško državo; ko so se pa gospoda temu vpirala, obdržal ga je pri sebi ter je odslej ž njim skupaj živel kot najzvestejši prijatelj. Da bi tudi mogočnega Leopolda in papeža omečil, napravil je novo pogodbo, po katerej bi on šel v Italijo, kjer bi postal lombardski kralj in rimski cesar, Friderik pa bi kot rimski kralj vladal doma na Nemškem. Ko je pa kmalu potem (1. 1326.) Leopold umrl, se Friderik ni več zmenil za vladarske časti in opravila, ampak šel je na grad Gutenstein, kjer je s svojo ženo mirno in tiho živel do svoje smrti (1. 1330).
Po Friderikovej smrti je Ljudevik sam še sedemnajst let sedel na nemškem prestolu, toda srečen ni bil, kajti ves čas svojega vladanja se ni mogel pomiriti s papeži, ki so takrat stanovali v Avinjonu ter bili jako odvisni od francoskih kraljev. Kmalu potem, ko seje na Nemškem začela domača vojska med
Ljudevikom IV. in Friderikom „lepim“, bil je Iran XXII. (od 1. 1316—1334) za papeža izvoljen. Ivan XXII. je s prva oba kralja opominjal, naj se z lepo pobotata, ko se pa to ni zgodilo, je žel. 1317. razglasil, da bode zdaj on sam v Italiji izvrševal cesarsko oblast, dokler se ne bode odložilo, kdo ima zasesti nemški prestol. Takoj potem je neapoljskega kralja Roberta imenoval za svojega namestnika v Italiji ter mu ukazal, •da naj gre z vojsko nad papeževe nasprotnike. Toda poslednji, namreč tako zvani gibelini, so se bili že tako pomnožili, da se niso dali užugati, marveč so Ljudevika Bavarskega očitno priznali za pravega kralja ter ga prosili pomoči zoper svoje in njegove sovražnike. Ljudevik je na to, ko je bil ravno v bitvi pri Miihldorfu premagal svojega nasprotnika, res poslal nekoliko vojske v Italijo, zato pa ga je papež Ivan 1. 1334. proklel ter po vsem Nemškem oklical interdikt. To je pro-vzročilo novih zmešnjav, kajti v deželi, katero je papež kaznoval z interdiktom , se ni smela nikjer opravljati nobena služba božja, zvonovi so omolknili, altarji, križi in podobe svetnikov pa so se morali zagrniti. Ljudevik se v tem prepiru ni možato obnašal, ampak omahoval je zdaj na to, zdaj na uno stran. Tčasih se je po svojih poslancih pred papežem ponižal, a takoj za tem je vse preklical ter se pozival na občni cerkveni zbor, ki naj bi razsodil njegovo pravdo. Na prošnjo „gibelincev“ šel je 1. 1327. sam v Italijo , kjer je najpred v Milanu bil okronan (1327) za lombardskega kralja, potem pa se je podal proti Bimu. Rimljani so že večkrat prosili papeža, naj bi se zopet k njim povernil, kajti, mesto je mnogo zgubilo in po celej srednjej Italiji so nastale velike zmešnjave, odkar so se vrhovni glavarji katoliške cerkve preselili na Francosko. Papež je njihove poslance vselej prijazno sprejel, ali prošnje jim pa le ni hotel vslišati. To jih je naposled razjezilo in vpeljali so nekako ljndovlado , katerej je na čelu bil plemenitnik Sciarra Colonna. Da bi papežu še bolj kljubovali, so Ljudevika z velikim navdušenjem sprejeli ter ga oklicali za rimskega cesarja, a Sciarra Colonna ga je v pričujočnosti dveh prokletih škofov ovenčal s cesarsko krono (1. 1328). Na to je Ljudevik v Rimu sklical ljudski zbor, v katerem je Ivanu XXII. vzel vrhovno cerkveno oblast ter jo izročil nekemu minoritu, ki se je imenoval papež Miklavž Y. Toda kratka je bila slava Ljudevika Bavarskega in njegovega papeža Miklavža. Ljudevik je vedno bil v denarnih zadregah ter se v vsem oslanjal le na pomoč, ki so mu jo v Italiji dajala gibelinska mesta. Ko mu torej isti njegovi privrženci
niso hoteli več dajati novcev, moral je zapustiti Bim in Italijo, od koder se je po smrti Friderika „lepega“ itak moral vrniti na Nemško. Po njegovem odhodu je Miklavž V. ostal brez vse podpore in popolnoma zapuščen se je za nekoliko časa skrival po Italiji, nazadnje pa je šel na Francosko v Avinjon, kjer je kot skrušen grešnik stopil pred papeža Ivana XXII., in ga prosil milosti. Ivan mu je naložil, da se je moral očitno spokoriti, potem pa ga je pomiloval, ali obdržal ga je pri sebi do njegove smrti.
Leta 1334. je umrl Ivan XXII. Njegov naslednik Benedikt XII. bi se bil rad pomiril z Ljudevikom IV. ter se z njegovo pomočjo preselil v Bim, kajti sprevidel je , da so papeži v Avinjonu preveč odvisni od francoskih kraljev. Tudi Ljudevik je zdaj popuščal ter celo obljubil, da bode križarsko vojno peljal v Palestino. Pa vse zastonj. Francoski kralj in njegovi zavezniki v Avinjonu so vse storili, kar je le bilo mogoče, da so Benedikta XII. odvrnili od sprave, ter mu niti niso dovolili, da bi bil nemškega kralja odvezal prokletstva. Ko so na Nemškem sprevideli, da so prav za prav Francozi vzrok nesrečnemu razporu med kraljem Ljudevikom in vrhovnim cerkvenim glavarjem ter da bi vsako novo pogajanje bilo brez vspeha, so se volilni knezi 1. 1338. zbrali v Bensu na posvetovanje ter se prvikrat združili v tako zvano „zavezo volilnih knezov“. Na tem prvem kneževskem zboru so sklenili, da ima vprihodnje vsakdo, kogar bode večina volilnih knezov izvolila, biti pravi in postavni kralj in cesar, ki ne treba nobenega papeževega potrdila.
Ljudevik je takrat imel vso nemško gospodo za se in ker so mu tudi mesta bila popolnoma vdana, mogel bi odslej mirno in srečno vladati. Toda velika njegova lakomnost ga je tako prevzela, da ni mislil na drugo, nego kako da bi si povečal svoje domače dežele, če bi bilo tudi po krivici. Naj-pred je po smrti zadnjega Askanskega grofa (1319) svojemu sinu Ljudeviku podelil mejno grofovino Braniborsko, do katere so drugi imeli večo pravico. Istemu sinu je po še bolj ne-pcštenej poti pridobil Tirolsko in Koroško. Zadnja posestnica teh dežel je bila Margareta Maultasch, ki se je bila poročila z Ivanom, sinom češkega kralja Ivana. Margareta ni marala za svojega moža, ki je bil mnogo mlajši od nje. Da bi se ga do dobrega znebila, prosila je kralja Ljudevika, 'da naj ta zakon razveže, ter mu obljubila, da bode potem vzela njegovega sina. Ljudevik jej je vkljub vsem državnim in cerkvenim postavam željo spolnil in Margareta se je zdaj res umožila z
njegovim sinom Ljudevitom (1342). Naposled pa je po smrti grofa Holandskega, ki mu je bil svak, drugemu svojemu sinu Viljemu podelil (1. 1346) Holandsko, Seelaudsko, Frieslandsko in Henegavsko grofovino. Tako samovoljno in nepošteno ravnanje je mnogo duhovne in posvetne gospode tako razjezilo,, da ga niso več hoteli priznati za svojega vladarja; in med’ tem ko je novi papež Klemens VI. Ljudevita vnovič proklel, mu je petero volilnih knezov vzelo kraljevo oblast ter jo izročilo češkemu kraljeviču Karlu IV. (1. 1346.) Ljudevit je tedaj šel k starim svojim zaveznikom, porajnskim mestom, ki nove volitve niso priznali, a bili so pripravljeni braniti pravice starega kralja. Upor je bil toliki, da Karel ni mogel priti v Ahen, kjer so se nemški kralji po starej navadi kronali. Njegovi privrženci so ga tadaj v Bonu ovenčali. Že sledeče leto 1347 je Ljudevik umrl na lovu v boji z medvedom. Po njegovej smrti so Bavarci izvolili grofa Gimtera Švarc-hurškega in še le, ko je ta 1. 1349 umrl, so na celem Nemškem Karla IV. priznali za kralja.
Karel IV. (1347—1378).
Karel IV. je bil roda Luksemburškega ter sin češkega kralja Ivana, ki ga je kot osemletnega dečka poslal v Pariz na dvor francoskega kralja. Tu se je izrejal in olikal kakor kak francoski kraljevič ter se učil raznih državnih in druzih znanosti, tako da je pozneje v omiki presegal skoraj vse tadanje vladarje. Komaj sedemnajst let star postal je (1. 1333.) mejni grof Moravski ter kraljev namestnik na Češkem, kjer se je z modrim in varčnim ravnanjem tako prikupil, da se je lastnemu očetu nevaren zdel. Ni čuda torej, da so ga Ljudevikovi nasprotniki posadili na cesarski prestol, na katerem se je še le po smrti Güntera Švarcburškega do dobrega utrdil. Po smrti svojega očeta (1.1346.) pa je Karel postal tudi češki kralj ter je tako ob enem vladal v dveh sosednih državah. Ker bomo o češkej zgodovini sploh posebej govorili, omenili bomo tu samo to, kar je Karel storil kot nemški cesar, a na Češko se bomo za zdaj le toliko obzirali, kolikor je neobhodno potrebno.
Karel IV., ki je že od narave bil obdarovan s prelepimi duševnimi zmožnostmi, se je na prestolu skazal modrega vladarja, ki je vsikdar sprevidel, kaj državi treba in koliko je v obstoječih razmerah mogoče storiti. Bil je trezen mož, ki je vsako stvar z bistrim svojim umom hladnokrvno prevdaril,
a nikdar ni slepo hrepenel po nedosegljivih ali nekoristnih ciljih, kakor drugi vladarji srednjega veka. Bil pa je tudi miroljuben kralj, ki se ni rad vojskoval, ampak karkoli je mogel, skusil je z besedo in peresom doseči, a ne z mečem. Svojemu narodu pridobiti telesno blagostanje in vižo duševno omiko, to mu je bila prva skrb. Zato pa je bilo treba splošnega miru in državnega reda, za kar se je na vso moč poganjal. Nekoliko so ga na to nagnile slabe letine, dragine, potresi, kuge in druge nesreče, ki so ravno tista leta, ko je Karel zasedel cesarski prestol, nadlegovale veči del evropejskih dežel. Najbolj je razsajala kuga ali tako zvanačrna smrt, ki se je 1. 1347. iz vzhodnih krajev v Evropo zanesla in zoper katero ni bilo nobene pomoči. Cisto zdravemu človeku so se po telesu izpahnili črni turi in v nekoliko trenutkih bil je mrtev. Ljudje so kar obupali; nekateri so dolžili jude , da so jim vodnjake ostrupili, in jeli so jih neusmiljeno preganjati; drugi pa so v velikih procesijah hodili od ene božje poti na drugo ter se med potjo postili in bičali, da bi se jih Bog usmilil, ali s tem so grozno pošast le še bolj zatrosili po raznih krajih , kjer je do tadaj še ni bilo. Karel je storil, kar je le mogel, da bi ljudstvo odvrnil od nespametnih hudobnih dejanj ter je tudi papeža naprosil, da je zarad tega izdal posebno pismo. S tem da si je tolikanj prizadeval ohraniti domači mir, je svojemu ljudstvu več koristil , nego z zmagovalnimi vojskami. Da bi ta cilj dosegel, sklical je včasih državne zbore , na katerih so se gospoda sama posvetovala in sklepala o vzdrževanji splošnega reda; razen tega pa je v nekaterih krajih mestom in tudi pleme-nitnikom dovolil, da so med seboj sklenili zaveze proti ropajočim vitezom in drugim razbojnikom.
Za duševno omiko na Nemškem ni mogel toliko storiti, kolikor na Češkem, kjer je imel večo moč in več pripomočkov; vendar pa je tudi Nemcem jako vstregel, ko je 1. 1348. v Pragi vtemelil prvo vseučilišče v srednjej Evropi. Nemci in Slavjani, ki so hrepeneli po viših znanostih , morali so prej potovati v Pariz ali pa na Laško, zdaj pa so v Pragu eni in drugi imeli svoje znanstveno središče.
Mogočne kneze pridobil si je s tem, da jim je podelil raznih državnih pravic ter tako res oslabil edinstvo nemške države , kakor mu mnogi očitajo. Toda Karel IV. je dobro spregledal tadanje nemške razmere ter je sprevidel, da je velika „domača moč“ edina in najbolja podpora cesarske] oblasti. Skusil je toraj pri vsakej priložnosti, da bi povečal
Češko deželo, v katerej je svojej rodbini pridobil nasledo-valno pravico za toliko časa, dokler bode moških naslednikov. Po smerti svoje prve žene Blanke , ki je bila sestra francoskega kralja Filipa TI., sporočil se je z Ano, hčerjo pa-latinskega grofa Rudolfa, ter je ž njo od bavarskih dežel ob češkej meji dobil tako zvano gornjo Pfalco. Ko mu je pa leta 1353. tudi ta soproga umrla, se je že nekoliko mescev potem oženil s poljsko knjeginjo Ano Svidničko, ki mu je pripomogla, da je Šlezko vojvodino združil s Češkim kraljestvom. Kazadnje pa je s premetenim ravnanjem vedel tudi Lužico in Braniborsko na se spraviti. Na Braniborskem se je namreč proti Bavarskim grofom vzdignil (1. 1348.) neki „lažnjivi Yaldemar“, ki se je izdajal za istega Taldemarja, ki je pred devet in dvajsetimi leti umrl. Kakor mnogi drugi,, priznal ga je tudi Karel IV. za pravega Braniborskega grofa proti temu, da mu je odstopil Lužico, katero je tudi potem obdržal, ko so Taldemarja spoznali za sleparja. Tadaj se je Karel do dobrega pomiril s sinovi rajneega kralja Ljudevika Bavarskega ter jim pustil dežele , katere jim je oče podelil. Najstarejši Ljudevik je obdržal Tirolsko, med tem ko je Bra-niborsko dobrovoljno prepustil mlajšima bratoma Ljudeviku „Rimljanu“ in Otonu. Poslednjemu je Karel IT. celo dal svojo hčer Elizabeto za ženo, a ko je ta zakon ostal brez otrok, ga je prisilil, da mu je odstopil vso Braniborsko.
Avstrijske vojvode je Karel IT. mislil s tem za se pridobiti, da jim je priznal njihove pravice nad peterimi švaj-carskimi okraji, ki so habsburškim gosposkam odpovedali pokorščino ter stopili v zavezo s starimi svobodnimi občinami Svicom, Krijem in Unterwaldenom. Celo nekoliko vojske je Avstrijancem na Švajcarsko poslal na pomoč, toda opravil ni nič, in uporniki so svobodni ostali. Zdaj pa se je pripravljal na pot v Italijo, kajti tudi on je hrepenel po cesarskej kroni, zlasti ker je želel iz nova vrediti razmere med najvišo posvetno in cerkveno oblastijo.
T Italiji še niso krvavi boji med nasprotnimi strankami pojenjali, odkar je Ljudevik Bavarski bil ondi, marveč so- se po njegovem odhodu s tem večo silovitostjo nadaljevali. Nikjer ni bilo pravega državnega reda, ampak kdor je mogel vzdržati veče število razbojaih najemnikov, imel je večo moč ter je tako dolgo strahoval svoje nasprotnike, dokler je mogel plačevati nenasitljivo vojaško druhal. Tako se je nekaterim rodbinam posrečilo, da so v kakem mestu dobili nasledovalno vladarsko oblast, katero so potem skušali razširiti nad sla-
bejšimi svojimi sosedi. Najmogočniši so bili Viskontijevci v Milanu, ki je po malem spravil celo Lombardijo pod se. Med tem ko so druga mesta bogatela in se povzdigovala, je v Eimu ljudsko blagostanje čemdalje bolj propadalo. Nikjer je ni bilo toliko zmešnjave , kolikor v tem starem in slavnem mestu, odkar so se papeži preselili na Francosko. Nezadovoljni prebivalci so že večkrat prosili glavarje katoliške cerkve, naj bi se povrnili v Rim, ali vse je bilo zastonj. Tu je poznavanje staro-rimskih knjig v marsikaterem obudilo željo, da bi se zopet povzdignila stara rimska republika, a ko so sprevideli, da se to ne da doseči, jeli so nemške kralje pozivati, da naj pridejo v Italijo ter ponové staro rimsko cesarstvo. Za to se je ob času Karla IV. najbolj poganjal neki Cola di Rienzo, ki je bil vodja ljudske stranke v Rimu; ali vse njegovo prizadevanje je bilo brez uspeha in ker se njegove obljube niso takoj spolnile, ubili so ga isti njegovi privrženci. Kakor je Cola di Rienzo z živo besedo, tako je njegov prijatelj Petrarka v pesmih Rimljane navduševal za nekdanjo slavo njihovega mesta ter je Karlu IV. pisal pismo, v katerem ga vabi, naj kakor hitro mogoče pride v lepo Italijo, ki ga željno pričakuje kot svojega odrešenika.
V jeseni leta 1354. je Karel IV. z mnogimi odličnimi spremljevalci, ali brez vojske šel črez Alpe. V Italiji skusil je vse z lepo poravnati ter je mogočnej gospodi za dobro plačilo celo potrdil pravice, ki so si jih po sili prisvojili. V Milanu se je pobotal z Viskontijevci ter bil ovenčan z lombardsko krono, potem pa se je s papeževim dovoljenjem napotil proti Rimu. Tu je bil z veliko slovesnostjo sprejet, ali želje navdušenega pesnika Petrarke ni spolnil, kajti kakor hitro sta ga velikonočno nedeljo (1355) dva kardinala v papeževem imenu za cesarja kronala, šel je še isti dan iz mesta ter se vrnil proti domu.
Prišedšemu na Nemško, bila mu je zopet prva skrb, da bi svojim deželam ohranil stanoviten notranji mir, zlasti pa je hotel za vse prihodnje čase vrediti izbor nemškega kralja ter na tanjko določiti pravice volilnih knezov kot najviše državne gospode. V ta namen je najprej sklical državni zbor v Norimberg, a pozneje v Metz, ter je na podlagi ondi storjenih sklepov na prestolu sedeč oklical (1. 1356.) imenitno cesarsko pismo ali tako zvano „zlato bulo“, ki jo odslej bil temeljni zakon nemškega cesarstva. Zlata bula zove se ta list zato, ker je Karlov pečat, ki visi pod pismom, shranjen v zlatej škatuljici.
Najimenitniše naredbe v zlatej buli so bile: Tri mesce po cesarjevej smrti mora Mogučki nadškof sklicati volilne kneze v Frankfurt, da volijo novega vladarja. Tisti, za kogar se bode večina knezov odločila, je postavni kralj in cesar, katerega ima Kolinski nadškof po starodavnej navadi v Aiienu renčati. Pravice, cesarja voliti, ima le teh sedem knezov: Nadškofje Mogučki, Trevirski in Kolinski, kralj češki, pala-tinski grof na Kajni. vojvoda Sakso-Wittenberški in mejni grof Braniborski. To so za cesarjem prva in najviša gospoda na Nemškem. Cesar jih mora vsako leto enkrat sklicati ter se ž njimi posvetovati o imenitnih državnih stvareh. Posvetni volilni knezi ne smejo svojih dežel deliti, ampak morajo jih cele zapustiti naj starejšemu sinu in njegovim naslednikom. Od druge plemenitne gospode ločijo se volilni knezi po tem, da imajo pravico rude kopati, novce kovati ter da so v svojej deželi najviši sodniki, zoper katere se niti pri samem cesarji ni moči pritožiti. Da bi se ohranil domači mir, bilo jev zlatej buli rečeno, da vasali ali najemniki graščin ne smejo svojim gospodarjem službe odpovedati, kadar bi hoteli; a ple-menitniki, ki so se med seboj sprli, morajo drug druzemu vsaj tri dni prej napovedati boj. Mestne zaveze imajo jenjati, meščansko pravico pa sme dobiti le tisti, ki v mestu živi in ima ondi svoj dom. Bila je namreč navada, da so si graščaki in tudi kmetje v kakem mestu kupili meščansko pravico zato, da jih je mestna gosposka varovala zoper razbojnike in ropajoče viteze. Poslednje naredbe zlate bule se niso dale izvršiti ; kajti mesta so imela že tako moč, da so se vprla istemu cesarju, kedar je šlo za njihove pravice. To nam zopet jasno kaže, kako malo veljave so takrat nemški cesarji v last-nej deželi imeli in kako krivično sodijo tisti Nemci, kateri Karlu IV. očitajo, da je bil „očim“ nemškej državi ter daje vso cesarsko obiast ob nič djal. Kdor pravično sodi, takoj bo sprevidel, da Karel IV. ni mogel drugače ravnati in da je z zlato bulo prihodnjim cesarjem hotel ohraniti vsaj toliko pravic, kolikor so jih do tadaj še imeli.
Karel IV. je sam kmalu sprevidel, da se ne da vse tako izpeljati, kakor je bilo v zlatej buli rečeno. Mesta in tudi mnogo knezov prisvajalo si je v svojih krajih toliko samo-stalnosti, da so skoraj samo še po imenu spadali k nemškej državi. Bavarski in Avstrijski vojvode so bili nejevoljni, da niso tudi oni postali volilni knezi. Karlu IV. bilo je največ na tem ležeče, da dobi mogočne Avstrijance za se, ter je najprej svojo hčer Katarino dal vojvodi Kudolfu za ženo, pozneje
pa je temu svojemu zetu za njegove dežele podelil najvišo-sodnijsko oblast, kakor so jo imeli volilni knezi. Tako so tudi druga gospoda vkljub zlatej buli hrepeneli po čemdalje večih državnih svoboščinah. Na severnem Nemškem ob severnem in baltiškem morji je mogočna bila mestna zaveza „Hansa“, ki je štela osemdeset velikih mest. Ta zaveza je svojo vojsko zmagala celo danskega kralja Valdemarja III., a ni se niti zmenila za nemškega cesarja. Karel IV., ki je dobro vedel ceniti njeno moč in njeno bogastvo, hotel jo je z lepa za se pridobiti ter je na vso moč odlikoval imenitno hanseatsko mesto Lübek, katero je 1. 1375 sam s svojim pohodom počastil. Bogati meščani so ga svečano sprejeli in častili, dokler je bil pri njih, ko je pa zopet odšel, niso se več zmenili ne za-nj, ne za njegove postave. Na severno-vzhodnej meji Nemčije, potrdil je mogočnemu redu nemških vitezov vse svoboščine in pravice, katerih jim itak ni mogel kratiti. Proti silovitemu Wtirtemberškemu grofu Eberhardu vstanovila se je celo nova zaveza švabskih mest, vkljub vsem kraljevim prepovedim. Ko je ta mestna zaveza 1. 1377 pri Reutlingenu sijajno zmagala würtembersko vojsko, pristopilo je k njej mnogo frankovskih in porajnskih mest, in Karel IV. je naposled mestom dovolil, da se smejo združevati.
Ko je Ana Svidniška eno leto po porodu sina Večeslava umrla (1. 1362.), se je Karel IV. v četrtič oženil z Elizabeto Pomeransko. S to je 1. 1368 šel v Rim, kjer jo je papež Urban V., prišedši iz Avinjona, kronal za cesarico. Druzega Karel na tem potovanji ni dosegel, da-si se je zadnja leta mnogo poganjal, da bi s papeževo pomočjo odpravil nekatere napake, ki so se bile vtihotapile v katoliško cerkev. Posebno se je prizadeval, da bi se vrhovni cerkveni poglavarji iz Francoskega zopet preselili v Rim. Res je Urban VI., ki je 1. 1378. bil za papeža izvoljen, ostal v Rimu; ali to francoskim kardinalom ni bilo po volji in volili so v Avinjonu druzega papeža, ki se je zval Klemens VII. To je bila za katoliško cerkev še veča nesreča, kajti imela je odslej nekoliko časa po dva glavarja in ž njima se je vesoljno duhovenstvo cepalo na dva taborja.
Zoper naredbe zlate bule se je Karel IV. sam hudo pregrešil, ko je z velikim trudom, in težkim novcem svojemu sinu zagotovil nemški prestol. Volilni knezi zbrali so se v Prankfurtu ter dne 10. junija 1376. šestnajstletnega Večeslava izvolili za nemškega kralja, a še istega leta so ga v Ahenu svečano kronali.
Zadnje delo Karla IV. je bilo, da je na vse katoliške vladarje pisal, naj bi Urbana VI., ki je bil v Rimu izvoljen, priznali za pravega in edinega papeža, da bi tako še o pravem času odvrnili nevarno cerkveno razkolništvo. Toda že je bolehal, in 29. novembra 1. 1378. je na praškem gradu umrl v tri in šestdesetem letu svoje starosti. Svoje domače dežele je Karel IV. razdelil med tri svoje sinove in dva stričnika. Večeslav, kot najstarejši, je dobil Češko, Gorenjo-Pfalco, Šlesko in Luksemburško grofovino; njegov mlajši brat Sigmund je dobil mejno grofovino Braniborsko; a najmlajši Ivan je dobil Lužico; na Moravskem pa sta vladala njihova brata Jošt in Prokop. Da-si je torej Luksemburška „domača moč“ bila razdeljena na pet kosov, je med njimi vendar tudi vprihodnje ostala neka zveza, kajti posestniki vseh delov morali so češkega kralja vsikdar priznati kot svojega najvišega gospodarja.
Večeslav- (1378—1410).
Kakor njegov oče Karel IV., tako je tudi Večeslav bil oh enem nemški cesar in češki kralj. Tu bomo govorili o njem kot cesarji. Po smrti svojega očeta bil je komaj sedemnajst let star ter ni bil niti dosti skušen niti dosti odločen, da bi bil kos tadanjim razmeram. Ohraniti domači mir ter odpraviti cerkveno razkolništvo, bile ste gotovo jako težki nalogi, in vendar ste imele biti prva in najimenitniša skrb nemškega cesarja. Večeslav je vkljub svojej mladosti imel mnogo vladarskih zmožnosti in tudi najboljši voljo. Prvih deset let skazal se je skrbnega in sprevidnega vladarja, ki se je na vso moč prizadeval, da bi v svojej državi ohranil mir ter poravnal cerkveni razpor. Ko je pa videl da mu je ves trud brez vspeba, postal je trmast in zanikeren.
Kakor mesta, jeli so tudi graščaki ali plemenitniki med seboj sklepati zaveze, ki so večkrat ravno pospešile domače boje, namesto da bi jih vbranile. Večeslav je zarad tega po-gostoma skliceval državne zbore in naposled se mu je posrečilo, da so v Norimbergu zbrana gospoda 1. 1385. za trdno sklenili, da bodo dvanajst let mirovali. Knezi so se obvezali, da bodo ves ta čas ojstro pazili na svoje vasale, mesta pa so obljubila, da meščanskih pravic ne bodo dala nikomur, ki nima v mestu svojega doma. Toda vkljub tem sklepom in svečanim obljubam ste kmalu dve domači vojski kalile notranji mir.
Ko je avstrijski vojvoda Leopold „pobožni“ s svojim bratom Albrechtom delil habsburške dežele, dobil je zahodne
Občna zgodovina.	14
kraje ali tako zvano „predajo Avstrijo“, h katerej je dokupil mnogo sosednih grofovim To pomnoževanje habsburške moči jelo je skrbeti Švajcarje, ki itak niso bili zadovoljni z avstrijskimi sodniki, ter so se z nova vprli. Podrli so mestice Sempach in nekoliko habsburških gradov, ob enem pa so druge kraje nagovarjali, da so se pridružili njihovej zavezi. Leopold „pobožni“ je tadaj 1. 1386. nabral vojsko samih vitezov ter ž njimi šel proti Sempachu. Tu blizu v gozdu čakali so ga Övajcarji. Bili so slabo oboroženi, kajti vsakdo je zgrabil, kar je ravno mogel dobiti; nekdo kako sulico, drugi kak meč ali celó samo bat, a napravili so si bili lesene ščite; toda iskreno domoljubje dajalo jim je toliko poguma, da se niso vstrašili železno opravljenih vitezov. Ko so se ti bližali gozdu, ukazal jim je Leopold, da naj poskačejo s konj ter se razvrsté v goste vrste, da se bo mož moža tičal. Nihče ni mislil, da bi se priprosti kmetje mogli vpreti železnim vrstam, ki so se z nastavljenimi golimi sulicami jeli pomikati proti njim. Yojvoda Leopold bil je med prvimi, kajti rekel je, da neče od daleč gledati, kako bodo njegovi vitezi za njega umirali.
Bilo je ravno ob žetvi in solnce je jako pripekalo. Kakor hitro so domoljubni kmetje zagledali svoje nasprotnike, popadali so na kolena ter pobožno prosili nebeškega očeta, naj jim pomaga v nevarnem boji. Na to so se zopet vzdignili in kakor divji levi so veselo vriskaje planili na sovražnike. Toda brez vspeha so bili njihovi naskoki na železne ščite in ojstra bodala izurjenih nasprotnikov, in čemdalje veče je bilo število hrabrih junakov, ki so dali življenje za milo domovino svojo. Že so nekateri jeli omahovati, kar je vrli Arnold Winkelried povzdignil svoj glas in rekel: „Možje, skrbite za ženo in dete moje, a jaz vam bom vtrl pot k svobodi!“ — Komaj da je do dobrega spregovoril te besede in že si ga videl, kako se je zaletel proti železnej vrsti prevzetne gospode, a s krepko svojo pestjo zgrabil je na desno in na levo po toliko sulic, kolikor jih je mogel in jih spustil niti tadaj, ko se je pod njimi mrtev zgrudil na krvava tla. Takošno junaštvo je z nova ohrabrilo njegove vojake, ki so se čez njegovo truplo hitro prerili skoz naspfotno vrsto. Zdaj so s svojimi bati jeli neusmiljeno udrihati po glavah in po ramah iznenadenih vitezov, ki so v obupnem boji drug za drugim popadali na tla, ki so bila vsa namočena s človeško krvjo. Mnogo grofov in druge velike gospode je pokrivalo mrtvaško polje. Med njimi bil je isti vojvoda Leopold.
Kdor je mogel, je hitel y tabor, da bi zajahal svojega konja in si Y brzem begu rešil drago življenje. Ali bilo je prepozno, kajti pri prvem poročilu o strašnej bitvi so hlapci zapustili tabor ter na konjih svojih gospodarjev zbežali proti 4omu. Gospoda morali so zdaj v težkej železnej opravi peš korakati dalje, ali zmagovalni pastirji bili so jim takoj za petami in pod njihovimi bati je med potjo še mnogo nesrečnikov poginilo.
Že črez dve leti so gospoda ponovili boj, da bi se maščevali nad predrznimi švajcarskimi kmeti, ki so pa zopet zmagali pri Näfelsu (1. 1388) ter si tako do dobrega vtrdili svojo svobodo in samostalnost.
Eavno takrat so se tudi na zahodnem Nemškem ponovile vojske med mesti in gospodo, ki nikakor ni hotela spol-novati sklepe o domačem miru. Sam kralj Večeslav se je tadaj združil z mesti ter jim naročil, da naj pazijo na red ter kaznujejo nemirneže in razbojnike. To gospodi ni bilo po volji in začeli so novo vojsko, v katerej so to pot mesta bili nesrečni. Würtemberski grof Eberhard je pri Döffingenu {L 1388) zmagal vojsko švabske mestne zaveze, palatinski grof Euprecht pa je pri Wormsu užugal poranjska mesta. Kralj Yeöeslav je na to takoj 1. 1389. sklical državni zbor v lieb (Eger) in dosegel je, da so stanovi obljubili mirovati. Sklenili so, da imajo jenjati vse mestne in plemenitaške zaveze, a zato bodo v vsakem okraji mesta in gospoda volili po nekoliko svojih zastopnikov v odbor, ki bode pod pred-sedništvom kraljevega poverjenika pazil na javni red ter kaznoval vsacega, ki se bode pregrešil zoper državni mir.
Večeslav se je bil dovolj prepričal, da na Nemškem cesarjeva beseda le malo velja in da stanovi le to store, kar sami hočejo. To je kalilo njegovo prejšnjo dobro voljo in ker se tudi na Češkem ni vse tako godilo, kakor bi bil on želel, jelo mu je vladanje presedati in postal je ves drugačen, nego je bil doslej. Državna opravila je čemdalje bolj zane-merjal in jel jako razuzdano živeti s svojimi tovarši, ki so navadno bili izmed manj ih plemenitnikov. Le-te je odlikoval in jim podelil vse imenitne deržavne in dvorske službe, veliko gospodo pa je zaničeval ter jej vzel vso veljavo. Ko je Praški škof grajal njegovo življenje ter se odločno vprl njegovim zahtevom, postal je Večeslav kar divji od jeze. Prve škofove svetovalce je dal zapreti in jih neusmiljeno mučiti, generalnega vikarja Ivana Nepomuka, ki mu ni hotel izdati nekih skrivnosti , pa je dne 20. marca 1. 1393. dal živega v
Veltavo vreči. Tako ravnanje ni odobravalo niti priprosto ljudstvo, ki mu je najdalje ostalo zvesto. Zdaj je torej bil čas, da so se prezirana velika gospoda maščevala nad svojim kraljem. Sklenili so med seboj zaroto, katerej je na čelu bil vladohlepni Jošt Moravski. Ko se je Yeöeslav nekega dne z lova vrnil proti domu, so zarotniki med potjo planili na-nj ter ga kot vjetnika odpeljali v kraljevi grad v Prag, kjer so se s silo polastili vlade. Toda še je kralj imel dosti prijateljev, a med temi je njegov brat Ivan Lužički bil najmočnejši. Le-ta je z vojsko prišel v Prag ter Večeslava zopet osvobodil, ali gospoda so tudi vpribodnje obderžali vse imenitne državne službe.
Zopet je Yeöeslav mislil, kako da bi vredil nemške razmere ter odpravil cerkveno razkolništvo; pa imel je premalo veljave. Nemški knezi niso več marali za-nj, zlasti se jim je zameril, ko je brez njihovega privoljenja Ivana Galeazza Yiscontija, mogočnega vladarja v Milanu , za sto tisuč forintov imenoval za državnega vojvodo. Tudi mu niso odobravali pota, po katerem je hotel ponoviti edinstvo v katoliškej cerkvi. Ker sta namreč oba papeža imela dosti privržencev in se nobeden ni hotel dobrovoljno odpovedati svojej oblasti, sta Yeöeslav in francoski kralj Karel VII. sklenila delati na to, da odstopita avijonski in rimski papež, a potem naj bi se namesti nju volil novi cerkveni glavar za celo katoliško cerkev. Nezadovoljni Nemci so zdaj Večeslavu izneverili tudi mnogo škofov in istega rimskega papeža Bonifacija IX., ki je volilnim knezom naročil, da volijo novega cesarja. Da bi pred narodom, zlasti pred mesti opravičili svoje ravnanje, je nekoliko volilnih knezov pozvalo Večeslava, naj se pride v Lahnstein zagovarjat. Ko se pa cesar ni zmenil za neopravičeno povabilo svojih nasprotnikov, so mu Mogueki, Tre-virski, Kolinski škof in palatinski grof Ruprecht vzeli (20. avgusta 1400) vladarsko oblast, zato ker je bajé kratil pravice nemške države na Laškem; ker ni znal ohraniti ne domačega, ne cerkvenega miru; ker je bil kriv mnogih grozo-vitnosti in ker sploh ni spolnoval svojih dolžnosti tako, kakor je bilo treba. Takoj drugi dan šli so isti štirje volilni knezi v Reuse, in tu so izmed sebe Ruprechta palatinskega izvolili za nemškega cesarja,
Ruprecht (1400—1410) je imel vse lastnosti dobrega vladarja, ali ker ni imel velike „domače moči“, na katero bi se mogel opirati zoper prevzetno nemško gospodo, si nikdar ui mogel pridobiti prave veljave. Yeöeslav je dobro vedel, da
volitev nasprotnega kralja ni bila postavna in ni se nikakor botel dobrovoljno odpovedati nemškega prestola. Lahko bi Bnprechta spodrinil, če bi se bil takoj lotil kakega odločnega dejanja in se ne bi bil toliko zanašal na svojega brata in bratranca, ki mn nikdar nista bila ne odkritosrčna ne udana. Buprecht je čas bolje porabil in ko je veči del nemških mest, katerim je potrdil vse njihove pravice, dobil na svojo stran, pripravil se je bil tudi na pot v Bim, da bi bil ondi za cesarja kronan. Toda ta želja se mu ni spolnila, kajti pri Bresciji zadel je (1. 1401) na veliko vojsko milanskega vojvode Galeazza, ki ga je popolnoma užugal. Moral se je torej vrniti proti domu, zlasti ko so mn pošli novci in se mu je mnogo zaveznikov izneverilo. Zdaj je bil pravi čas, da bi Yeöeslav šel v Bim, ali zopet je iskal pomoči pri bratu Sigmundu, ki ga je z raznimi obljubami spremil do Dunaja, a tu ga djal v zapor, iz katerega je nesrečni kralj še le črez devetnajst mesecev ušel (1. 1403).
Prišedši na Nemško jel se je Buprecht prav odločno poganjati za splošni mir, in hotel je ostro kaznovati ropajoče viteze in drugo plemenitno gospodo, katerej ni bila sveta ne kraljeva ne božja zapoved. Ali to ni bilo po volji niti istim njegovim privržencem, ki so se na shodu v Marbachu (leta 1405.) očitno zavezali zoper njega ter se vprli njegovim ukazom. Še več si je Buprecht škodoval s tem, da ni hotel priznati jsklepov cerkvenega zbora v Piši. Da bi se zopet povernila edinost v katoliško cerkev, so kardinali obeh strank v Piso sklicali (1. 1409.) cerkveni zbor, ki je Gregorju XII. v Eimu in Benedikta XIII. v Avinjonu vzel vzhodno cerkveno oblast ter jo izročil novemu papežu Aleksandru V. Ker pa niti Gregor XII., niti Benedikt XIII. ni hotel dobrovoljno odstopiti, je katoliška cerkev imela tri glavarje. Predno se je ta novi razpor poravnal, nastale so še veči zmešnjave zarad nemškega cesarstva. Buprecht se je trdovratno držal Gregorja XII., in se ni hotel pokoriti naredbam cerkvenega zbora. To je število njegovih nasprotnikov še bolj pomnožilo in tudi cerkveni zbor je Yeéeslava zopet priznal za pravega nemškega vladarja. Že je Buprecht nabiral vojsko, da bi se maščeval nad svojimi sovražniki, ali v tem ga je prehitela smrt (1. 1410). Yolilni knezi so se zdaj tako razcepili, da so eni ostali zvesti Yeöeslavu, drugi so izvolili njegovega brata Sigmunda, tretji pa njegovega bratranca Jošta. Nemška država je torej ravno takrat imela tri cesarje, ko je katoliška cerkev imela tri papeže. Ko je pa Jošt že januarja meseca
1. 1411. umrl, sta se Sigmund in Yečeslav z lepo pomirila. Veöeslav je nemško državo s kraljevo oblastjo prepustil svojemu bratu Sigmundu, za-se pa je obdržal naslov „rimskega cesarja“.
Sigmund (1410—1437). Cerkveni zbor v Kostnici. Hus»
Še prej nego je zasedel nemški prestol, je Sigmund po oöetu dobil mejno grofovino Braniborsko, a po svojej ženi Mariji je postal ogerski in hrvaški kralj. Bil je lepe postave in hraber, kakor pravi vitez srednjega veka, da-si v vojski ni bil srečen. Y mlajših letih je bil jako lahkoumen in razsipen ter je preveč zaupal takim.ljudem, ki so se mu znali prav hliniti in prilizovati. S svojim bratom Yeceslavom je grdo ravnal, dokler ni sam postal nemški kralj. Zdaj je imel mnogo dobre volje ter se je jako prizadeval, da bi svojim državljanom ohranil domači mir in jim pomagal do ve-čega blagostanja , sam pa je vedno ostal slab gospodar in si ni znal nikdar pridobiti mnogo veljave pri ljudstvu, ki ga ni ljubilo.
Ko se je bil Sigmund s svojim bratom sporazumel, zedinili so se tudi volilni knezi ter ga dne 21. julija 1411. enoglasno izvolili za nemškega kralja. Dobro je sprevidel, da se bode za jako zanemarjeno mejno grofovino Braniborsko* vprihodnje še manje mogel pečati, nego doslej; zato jo je že dne 8. julija 1411. podelil Norimberškemu grofu Frideriku YI. iz roda Hohenzollernov proti temu, da bi jo za sto tisue goldinarjev smel zopet nazaj kupiti, kar se pa nikdar ni zgodilo. V Ahenu dal se je še le v četrtem letu po svojej volitvi kronati, kajti hotel si je večo veljavo pridobiti s tem, da bi ponovil nemško oblast nad gorenjo Italijo. Mnog» lombarskih knezov se mu je poklonilo, le mogočni Milanski vojvoda se mu je vprl ter ga ni pustil v mesto. Ker torej Sigmund ni mogel sprejeti v Milanu italijanske krone, moral se je brez pravega vspeha vrniti na Nemško. Tu se je po slovesnem venčanju v Ahenu na vso moč trudil, da bi poravnal razpor v katoliškej cerkvi ter jej povrnil nekdanjo edinost. Že prej smo povedali, kako da je katoliška cerkev dalj časa imela po dva papeža, Da bi se ta razpor odpravil, je cerkveni zbor v Piši (1. 1409.) oba papeža odstavil ter namesto nju izvolil novega papeža Aleksandra V. S tem pa je zbor v Piši nered le še povečal; kajti ker nobeden nasprotnih papežev ni hotel dobrovoljno odstopiti, imela je katoliška cerkev tri glavarje. Aleksander Y. je tedaj cerkveni zbor v Piši
razpustil ter obljubil, da ga bode 1. 1412 zopet sklical; ali on je že due 3. maja 1. 1410. umrl in ni mogel svoje obljube spolniti. Kardinali, ki so se držali zborovega sklepa in niso hoteli priznati ne Benedikta XIII., ne Gregorja XII., so po Aleksandrovej smrti izvolili papeža Ivana XXÍII., in tako je katoliška cerkev zopet imela tri vladarje. To pa nikakor ni bilo dobro. Cesar Sigmund je to najbolj vedel ter ni prej odjenjal, dokler ni papeža Ivana XXIII. pregovoril, da je sklical splošni cerkveni zbor v Kostnico, ki je imel poravnati cerkveni razpor, zatreti Husovo krivoverstvo in odpraviti nekatere nerodnosti, katere so se s časom vtihotapile v katoliško cerkev. Hostniški cerkveni zbor je bil gotovo najimenitniši v celem srednjem veku, a bil je ob enem tudi splošen evropski shod, na katerem so se posvetni oblastniki posvetovali o raznih državnih potrebah. Število vse gospode , ki se je ob času cerkvenega zbora iz daljnih krajev sešla v Kostnici, ni bilo ves čas enako. Od duhovne gospode je bil papež Ivan XXIII. z mnogobrojnim spremljevalstvom, za njim je bilo pet patrijarkov, tri in trideset kardinalov, sedem in štirdeset nadškofov, sto pet in štirdeset škofov, tri in osemdeset posvečenih škofov, pet sto druzih viših in pet tisuč tri sto nižih duhovnikov. Posvetne gospode se je razen cesarja Sigmunda zbralo devet in trideset vojvod, dva in trideset knezov, sto eno in trideset grofov, tisuč pet sto vitezov in dvajset tisuč strežajev in druzih spremljevalcev. Razen teh prišli so tudi poslanci tujih držav, zastopniki mest, učenjaških in umetniških zborov ter mnogo tisuč druzih ljudi.
Po vseh svetih 1. 1414. so razna posvetna in duhovna gospoda jeli dohajati v Kostnico, papež Ivan XXIII. in cesar Sigmund pa sta še le pred božičem tje prišla. Na sveti dan začel se je zbor s slovesno veliko mašo, katero je sam papež bral, a cesar Sigmund je s krono na glavi kot dijakon pel sveti evangelij. Po doveršenih svečanostih hotel je Sigmund, da bi se najprej vredile cerkvene razmere ter odpravile nekatere nerodnosti, Ivan XXIII. pa je mislil, da bi bilo prej treba zatreti Husovo krivoverstvo. Tu je učeni kardinal Petar iz Ailly-ja dokazal, da se cerkveni zbor nobenega dela ne more z uspehom lotiti, dokler bode katoliška cerkev imela tri glavarje. Večina mu je pritrjevala ter se ž njim vjemala v tem, da treba najprej katoliškej cerkvi povrniti edinost v vrhovnej glavi. Da bi se to lože doseglo, so sklenili, da se vsi trije papeži morajo odreči svoje oblasti, a potem da bo zbor izvolil novega glavarja. Ivan XXIII. je s tem bil za-
dovoljen, kajti nadjal se je, da bode zopet izvoljen, zlasti ker je Italijanov, njegovih privržencev, bilo največ v zboru. Toda ni mu obveljalö. Njegovo zvijačo spregledali so tudi drugi ter so odločno zahtevali, naj se za cel čas zborovanja ustanovi, da se pri glasovanji gospoda morajo razvrstiti na četvero narodnih skupin, od katerih ima vsaka oddati le po en glas. Med tem ko so Francozi, Angleži in Italijani imeli svoje narodne skupine, prištevali so Nemcem tudi zastopnike iz Češkega, Ogerskega, Hrvaškega, Poljskega in iz Skandinavskih dežel. Pozneje so peti glas dobili Španjolci, ki so zadnji prišli v zbor.
Papež Ivan XXIII. je kmalu sprevidel, da je cerkveni zbor zoper njega in jel se je kesati, da ga je sklical. Hotel je torej iz Kostnice zbežati v kako drugo mestice, odkoder je potem mislil razpustiti zbor. Da bi pa cesar in drugi veljavni gospodje ne spregledali njegovega naklepa, je avstrijskega vojvodo Friderika pregovoril, da je nekega dne napravil veliko viteško svečanost, h katerej je povabil vso’ v Kostnici zbrano gospodo. Le-ti so se v velikem številu vdeležili iger, a ko so pozabivši imenitna svoja opravila, radovedno gledali boreče se viteze, je papež Ivan za poštarskega hlapca preoblečen ušel v avstrijsko mesto Šafhausen, kamor je še isti večer prišel tudi vojvoda Friderik. Toda zbrani duhovni gospodje se niso dali motiti, namreč so razglasili, da je vesoljni cerkveni zbor najviša cerkvena oblast, katerej se mora sam papež pokoriti. Na to so sestavili tožbo zoper Ivana XXIII. ter mu slovesno vzeli papeževo oblast, Sigmund pa je avstrijskemu vojvodi Frideriku zažugal, da mu bode vzel vsa posestva in vse državljanske pravice, ako mu ne izroči pobeglega papeža. To je pomagalo. Ivana so kmalu vjeli (maja mesca 1. 1415.) ter ga zaprli v grad Gottlieben blizu Kostnice, dokler ga ni cesar Sigmund poveril palatinskemu grofu Ljudeviku, ki ga je 1. 1418. spustil. Še istega leta je Ivan kot kardinal umrl na Toskanskem (mesca decembra 1. 1418.).
Kakor hitro je cerkveni zbor v Kostnici izrekel (1. 1415.) svojo sodbo nad Ivanom XXIII., se je tudi Gregor XII. dobro-voljno odpovedal papeževej oblasti. Le Benedikt XIII. je bil trdovraten in se nikakor ni hotel podati. Isti kralj Sigmund je s petnajstimi zborovimi poslanci odpotoval k njemu v Perpignan , da bi ga pregovoril, pa zastonj. Benedikt je trdil, da je on zdaj edini papež; treba ga je torej samo priznati in cerkveni razpor je poravnan. Tu se je Sigmundu posrečilo, da je razne španjolske vladarje za se dobil ter jih pregovoril,
■da so se odrekli papeža Benedikta XIII., ki je čisto zapuščen ubežal v neki gorski grad, od koder je proklel cerkveni zbor. Toda za njegovo kletev se nihče več zmenil ni, namreč so se zdaj tudi španjolski škofje podali v Kostnico ter se kot peta narodna skupina vdeležili cerkvenega zbora.
Ko se je bil Sigmund povrnil v Kostnico, je zopet zahteval, da bi se najprej uravnale notranje razmere katoliške cerkve, ter odpravile nekatere napake; toda ni mu obveljalo, kajti •celó taki kardinali in drugi učeni možje, ki so sami z besedo ln spisi nasvetovali neke spremembe v cerkvenej vpravi, so odločno zahtevali, da se pred vsem drugim mora izvoliti novi papež. Sklenili so, da ga bode to pot volilo dva in trideset pričujočih kardinalov in po šest zastopnikov od vsake narodne skupine. Zdaj so se volilci podali v posebno poslopje, kjer so se v skrivnej seji tri dni posvetovali, komu da bi povrnili tolikanj imenitno papeževo oblast. Tretji dan so se zedinili ter izvolili papeža Martina V. Ko se je po mestu raznesel glas o dovršenej volitvi, so cesar Sigmund, nemški državni knezi, poslanci raznih evropejskih vladarjev, kostnička mestna gosposka in meščani, in vsi duhovniki še isti dan šli na volišče ter novega papeža v dolgej procesiji peljali v cerkev. Pri slovesnem obhodu je novi cerkveni glavar jahal belega konja, katerega sta Nemški cesar in Braniborski mejni grof za uzdo vodila. Prišedši v cerkev je Martin Y. pri velikem altarji s svečanimi obredi sprejel papeževo oblast, potem pa je blagoslovil zbrano ljudstvo ter se nastavil v palači, v kateri je prej bival Ivan XXIII. Tako je dolgoletni razpor bil poravnan in katoliška cerkev je zopet imela jednega j edinega vrhovnega glavarja.
Druga imenitna stvar, o katerej se je cerkveni zbor imel posvetovati, je bilo Husovo krivoverstvo. Hus je bil sin kmetiških starišev iz Husinca na Češkem, kjer se je rodil 1. 1369. Ko je odrasel, izbral si je duhovski stan, v katerem se je tako odlikoval, da je kmalo postal magister bogoslovja na vseučilišči v Pragu ter je ondi ob praznikih pridigoval v tako zvanej betlehemskej kapeli. Tu je kar očitno grajal nekatere nerodnosti svojih duhovnih tovaršev, a naposled se je tako spozabil, da je začel napadati isto katoliško cerkev in njene nauke. Na to krivo pot ga je napeljalo čitanje spisov angleškega profesorja Wiklifa, ki je učil na vseučilišči v Oxfordu. Da-si je katoliška cerkev Wiklifa razglasila za krivoverca, je Hus vendar mnogo njegovih naukov odobraval ter jih očitno zagovarjal. To je dalo povod velikemu cerkve-
nenm in narodnemu razdoru na Češkem, kajti ne le dijaki in duhovniki, ampak vsi stanovi so se razcepili na dva nasprotna taborja. Zmešnjava bila je tem veča, ker je češki kralj Večeslav sam bil na Husovej strani, in ker sta na čelu katoliške cerkve takrat bila dva nasprotna papeža.
Na Praškem vseučilišči so Husovi nasprotniki, ki so po .večem bili tujci, imeli večino, kajti bili so razvrsteni v tri glasovalne skupine ali narodnosti, domači Čehi pa so vsi skupaj veljali le za en glas. Vseučilišče, ki je v znanstvenih rečeh imelo največo veljavo, je torej vedno branilo katoliško cerkev, Wiklifove in Husove nauke pa je zavrglo kot krivoverske. Kmalu se je tudi to spremenilo. Ker sta se dva papeža prisvajala najvišo cerkveno oblast, mislil je kralj ta razpor poravnati s tem, da ni hotel toliko časa priznati nobenega papeža, dokler ne bode samo jeden. Ko je pa to isto zahteval tudi od vseh duhovnih oblasti na Češkem, so se mu učenjaki na vseučilišči očitno vprli, ter priznali rimskega papeža. Tu je Večeslav 1. 1409. s posebnim kraljevim pismom ukazal, da imajo tujci na Praškem vseučilišči vpri-hodnje le eden glas, Čehi pa tri; a da se ima na tej podlagi o prepornih cerkvenih rečeh še enkrat glasovati. Ker je bilo videti, da bode Praško vseučilišče zdaj s Husom potegnilo, so nemški profesorji s svojimi dijaki zapustili Prag ter v Tipskem vtemelili novo vseučilišče. Husovo krivoverstvo se je zdaj čemdalje bolj razširjevalo, akoravno je Praški škof slovesno proklel Husa in vse njegove privržence ter dal (1. 1410.) Wiklifove spise očitno sežgati. Že takrat bi bilo na Češkem prišlo do krvavih bojev, ako se ne bi bil Večeslav enim in drugim zagrozil, da morajo mirovati. Skusil je tudi Husa odvrniti od krivoverstva ter ga sprijazniti z novim papežem Ivanom XXIII. Ko je pa ta 1. 1411. dal pozivati na križarsko vojno zoper izobčenega Neapoljskega kralja Ladislava ter obljubil popolne odpustke tistim, ki bodo z darovi pomagali svetej cerkvi ter ob enem s skesanim srcem opravili spoved in sv. obhajilo, so nasprotniki katoliške cerkve z nova vzkipeli. Hus je odločno tajil veljavo odpustkov in trdil, da ima vsak duhovnik pravico razlagati sv. pismo, kakor ga sam umeje, a ne da bi se moral ravnati po nauku in na-redbah vrhovne cerkvene oblasti. Zdaj ga je sam papež Ivan XXIII. proklel (leta 1412.), Češki kralj pa ga izgnal iz Praga.
_ Med tem ko je Hus svoje nauke po kmetih oznanoval, se je cesar Sigmund na vso moč prizadeval, da bi se žalostni
verski razpor poravnal na cerkvenem zboru, katerega je papež Ivan XXIII. 1. 1414. sklical v Kostnico, kakor že vemo. Ker je Hus vedno trdil, da ni krivoverec, ga je Sigmund pozval, naj pride v Kostnico, in obljubil mu je, da bo v cerkvenem zboru smel očitno zagovarjati svoje mnenje, ob enem pa mu je s cesarskim pismom zagotovil, dase mu med potjo ne bode nič žalega zgodilo. Husovi privrženci so svojemu učitelju hitro nabrali milih darov za potovanje, a trije češki plemenitniki so ga spremili v Kostnico, kjer se je mnogo radovednega ljudstva zbralo, da bi videlo predrznega duhovnika. S prva je Hus svobodno hodil po mestu in koder je sploh hotel, ter je smel vsaki dan sveto mašo brati; ko je pa tudi v Kostnici začel javno razlagati svoj nauk, ga je papež Ivan XXIII. djal v zapor. Pa niti v ječi ni odjenjal, marveč je prav pogostoma dopisoval s svojimi češkimi prijatelji, ki so se po njegovim odhodu razcepili v dva taborja. Med tem ko so se jedni na-tanjko deržali Husovih besed, so drugi jeli trditi, da je sv. obhajilo le tadaj veljavno, če ga človek sprejme v podobi kruha in vina, a ne samo v jednej podobi, kakor je v ka-toliškej cerkvi navada. Hus je ta nauk že prej enkrat učil, ali pozneje ga je preklical. Zdaj pa ga je v pismih na svoje češke prijatelje zopet odobraval, kajti dobro je vedel, da njegovim učencem nobena stvar ne more tolikanj škodovati, kolikor medsobni prepir. Tudi je takoj sprevidel, da bode nauk o sv. obhajilu pod dvojno podobo njegovim privržencem dal neko zunanje znamenje, po katerem se bodo drug druzega lahko poznali. In res je odslej kelih Husovcem bil to, kar je kristjanom sploh križ, ali pa Turkom polomesec.
Cesarju Sigmundu ni bilo prav, da so Husa v ječo vergli, ali dal se je potolažiti, ko so mu kardinali obljubili, da mu bodo dovolili v zboru govoriti in da ga bodo zopet spustili, če bode očitno preklical svoje krivoverstvo. Trikrat se je Hus smel pred cerkvenim zborom zagovarjati, toda vselej je predrzno branil svoje prepričanje, od katerega nikakor ni hotel popustiti. Y prvej obravnavi je rekel, da je pripravljen vse preklicati, ako mu dokažejo, da se je zmotil; v drugi seji je priznal, da veruje v mnogo Wiklifovih naukov, akoravno jih je katoliška cerkev proklela; v tretjič pa je predrzno pobijal veljavo cerkvenih oblasti, in rekel, da se jim on v verskih rečeh nikdar ne bode pokoril, dokler mu resnice ne dokažejo. Sam kralj Sigmund je zdaj Husa spoznal za krivoverca in ni ga več hotel braniti, ampak prepustil ga je zboru z naročilom, da naj brez milosti izreče svojo sodbo nad njim. Po dovršenej
obravnavi so ga zopet odpeljali v jedo, cerkveni zbor pa je na taDjko pretresoval vse njegove nauke ter ga očitno razglasil kot krivoverca. Naposled so Husa oblekli kot mašnika ter ga zadnjikrat pripeljali v zbor. Tu so mu še enkrat našteli vse njegove pregrehe ter ga pozvali, da naj jih prekliče. Ko je pa Hus vedno le svojo trdil, so mu v pričo zbrane gospode slekli mašno oblačilo, mu vzeli duhovske blagoslove ter ga svečano prokleli in izobčili iz katoliške cerkve. Na to so ga izročili posvetnej oblasti, ki ga je po ojstrih tadanjih postavah kot krivoverca dala pred mestom na gromadi sežgati (6. julija 1415. L). Leto potem (1416.) sežgali so tudi Hi-jeronima Praškega, ki je prišel v Kostnico zagovarjat Husa, svojega starega prijatelja in tovarša.
Cerkveni zbor je torej imel samo še vrediti notranje razmere katoliške cerkve. Novi papež Martin V. je sam bil za to ter je takoj imenoval šest kardinalov, da bi osnovali črtež, po katerem se je imela vramati cerkvena uprava. Toda kardinali se nikakor niso mogli sporaznmeti z zastopniki raznih narodnih skupin in to tolikanj potrebno delo je popolnoma spodletelo. Papež Martin V. je sicer z vsako narodno skupino sklenil začasno pogodbo na pet let; ali ker posvetne vlade teh pogodb niso potrdile, ostalo je vse pri starem.
Ker se je v Kostnici ob času cerkvenega zbora zbralo tudi mnogo nemških knezov in druge plemenitne gospode, je Sigmund skoraj vsaki dan ž njimi pretresoval razne državne stvari. Največ se je obravnovalo o domačem miru in o podeljevanji raznoterih državnih fevdov. Gotovo pa je najime-nitniše bilo to, da je Sigmund Norimberškega grofa Friderika VI., kateremu je bil že prej poveril mejno grofovino Braniborsko, svečano potrdil v tej novej oblasti ter ga ob enem tudi imenoval nemškega volilnega kneza.
Še prej nego je cerkveni zbor dovršil svoja dela, so se na Češkem začele homatije, ki so zanimale vesoljni krščanski svet. Akoravno je Hus kot krivoverec na gromadi poginil, vendar s tem ni bilo konec njegovemu krivoverstvu, marveč je glas o njegovej smrti na Češkem provzročil še veči vpor zoper katoliško cerkev. Vse prizadevanje papeža Martina V., da bi Husovce zopet spreobrnil, je bilo brez vspeha in kralj Večeslav jim je v Pragu moral prepustiti tri cerkve, v katerih so po svoje opravljali službo božjo ter delili obhajilo v podobi kruha in vina. Toda bolj ko je kralj popuščal, bolj so Hu-sovci predrzni postajali, in kmalu so se pod svojim vojvodo Žižkom oborožiii in prav po vojaško vredili. Zdaj ga ni več
bilo stalnega miru, kajti od dne do dne so se množili poboji med verskimi nasprotniki. Y tem so Husovci v Pragu napravili (1. 1419.) svečano procesijo, pri katerej je duhovnik nosil kelih kot znamenje njihove vere. Y dolgih vrstah pomikali so se dalje in prišli so tudi do mestne hiše, v katerej so gospodarili skoraj sami Nemci. Le-ti so se na oknu slone posmehovali procesiji in nekdo je celó vrgel kamen na mimo idočega duhovnika s kelihom. To je Husovce strašno razkačilo. Nekoliko krepkih in predrznih mož je kar takoj predrlo vrata, zgrabilo mestnega župana in sodnika, tri svetovalce in štiri beriče, ter jih vrglo črez okno dol na cesto, kjer so jih drugi vjeli na svoje sulice in vile ter jih neusmiljeno mučili do smrti. Poročilo o tej dogodbi je kralja Večeslava tako preplašilo, da je kmalu potem za mrtudom umrl.
Nemški cesar Sigmund imel je zdaj tudi na Češkem na-sledovati svojega brata Večeslava; toda Husovci niso nikakor marali za-nj, kajti obdolžili so ga, da je on kriv Husove smrti. Sklenili so, da se mu bodo s silo vprli in takoj so se jeli pripravljati na vojsko, katere se ni bilo mogoče ogniti. Po vsem Češkem so razširjevali vpor ter v ta namen napravljali velike taborje, pri katerih se je včasih zbralo po štirdeset tisuč ljudi. Na teh shodih zbrano ljudstvo se je popolnem odcepilo od katoliške cerkve ter se ločilo tudi od Pražanov, ki so se natanjko držali le tistih naukov., ki jih je Hus sam učil. Y prihodnje moramo torej razlikovati Pražane in Tabor ovc e, ki so po sebi krstili novo mesto Tabor na južnem Češkem. Proti Sigmundu, ki je križarske vojne peljal na Čehe, bili so Pražani in Taborovci vedno složni; kakor hitro pa jim iz sosednih ni pretila nobena nevarnost, črtili in preganjali so drug druzega bolj, nego iste katoličane. Tudi Žižka, ki je tadaj ne le na Češkem, ampak po celej Evropi slovel kot najbolji vojskovodja, bil je Taborovec. On je Čehe izuril kot dobre vojščake ter jih vodil, da so toliko let zmagovali mnogo veče število nasprotnikov. Yeč o njem bomo povedali v češkej zgodovini.
Med tem je cesar Sigmund na Ogerskem, Avstrijskem in Nemškem nabral veliko vojsko, ki je štela več nego sto tisuč mož ter jo peljal na Češko. Brez ovir je prišel do Praga, tu pa so ga pred mestom čakali Husovci. Le-ti so s prva bili namenjeni braniti se za mestnim obzidjem, ali Žižka je takoj sprevidel, da bi se ondi preveč razkropili in ne bi mogli odbijati sovražnih napadov. Peljal jih je torej pred mesto na grič, ki se še dandanes zove Žižkov hrib. Tu se je s
svojimi rojaki tako vtaboril, da je popolnoma zmagal mnogo večo nasprotno vojsko (mesca julija 1. 1420.)._ Sigmund se je moral nazaj pomikati in ko je razkropljeno vojsko zopet zbral, skusil je še istega leta z druge strani na Prag, ali bil je pod Vi še h rad o m vnovič premagan (mesca novembra). Husovci so zdaj svoje nasprotnike podili iz vseh kotov in spomladi 1. 1421. ni Sigmund na Češkem nobenega mesta več imel v svojej oblasti; Nemci pa so bili tako prestrašeni, da so navadno kar bežali, kakor hitro so zagledali češko vojsko.
Da bi se moč krivovercev preveč ne vtrdila, je papež dal oznanovati križarsko vojsko; v Norimbergu so nemški knezi sklenili, da bodo z državno vojsko udarili na Češko; Sigmund pa se je na Ogerskem pripravljal. Spomladi 1. 1421. je nemška vojska prva šla črez mejo. Brez vsmiljenja so razuzdani vojščaki požigali in morili ter tako prišli do Žatca, ki so ga šestkrat brez vspeha naskočili; ko je pa počil glas, da je Žižka že blizu, so se Nemci hitro razkropili in brez vsacega reda bežali proti domu. Toda Čehi so jim bili za petami ter jih med potjo mnogo pobili. Kralj Sigmund je še le proti koncu leta prišel na Češko in vedno dalje stopal, dokler ni bilo Žižke. Kakor hitro pa se je bližal ta slavni vojvoda, ki je takrat ž« na obeh očeh oslepil, jela je Sig-mundova vojska takoj bežati nazaj do Nemškega-Br oda. Tu jo je Žižka dohitel in v jako hudej bitvi do dobrega užugal.
Velika nesreča za Čehe je bila, da je Žižka kot sivi starček 1. 1424. umrl. Po njegovej smrti so prepiri med Husovci bili čemdalje veči, akoravno so se še nekoliko let takoj zopet združili, kadar je bilo treba iti na skupnega sovražnika. Večina Taboroveev, katerih je sploh bilo največ, si je za vrhovnega^ poveljnika izvolila Prokopa „velikega“, katerega je bil sam Žižka na smrtnej postelji priporočil za svojega naslednika. Drugi so s prva ostali brez vodje in zvali so se „sirote“, zato ker so z Žižko zgubili svojega skupnega očeta; pozneje pa jim je Prokop „mali“ bil načelnik. Pražani, ki so se zdaj navadno imenovali „ut raquis ti“ (kar pomeni tiste, ki sprejemajo sv. obhajilo v dvojnej podobi), so po malem jeli hoditi svoja pota; a da bi si pridobili večo veljavo, hoteli so kakega poljskega kneza posaditi na kraljevi prestol, kar bomo v češkej zgodovini bolj natanjko povedali.
Velike domače in tuje vojske so Češko jako opustošile ' in začelo je pomanjkovati živeža. Nekoliko zarad tega, nekoliko pa, da bi se maščevali nad svojimi sovražniki, ki so jim lepa domača polja pokončali, so Husovci v velikih četah
šli črez mejo, ter strašno ropali in požigali po sosednih deželah, od koder so se z bogatim plenom obloženi zopet vrnili na Češko. Avstrija, Ogerska, Šlezka, Saška in Bavarska čutile so grozovitosti husovskih roparjev. Zopet je papež Martin Y. dal oznanovati križarsko vojno in zopet so se po vsem Nemškem pripravljali, da bi z nova udarili na Čehe. Le-ti so med tem vse trdnjave ob saskej meji spravili v svojo oblast ter ravno oblegali Ustje, ko je nemška vojska prišla mestu na pomoč. Y strahovitej bitvi, v katerej so Husovci s staro hrabrostjo udrihali po svojih nasprotnikih, poginilo je petnajst tisuč Nemcev, po večem samih plemenitnikov; drugi pa so bežali, ali Cehi so jih dohiteli in med potjo skoraj vse pobili. Na to so zmagovalci Ustje z naskokom vzeli in ko so pomorili skoraj vse prebivalce, so mesto sežgali.
Ykljub tolikim nevspehom nemški knezi le niso obupali, marveč so vedno silili v Sigmunda, naj bi z nova poskusil bojno srečo. Leta 1427. so se vojščaki zopet na veliko nabirali ter bogato preskrbovali z živežem in vsemi bojnimi pripravami. Osemdeset tisuč mož je imelo od dveh strani, ob enem udariti na Češko. Sasi so prvi brez ovir prekoračili mejo ter prišli do T ah ova, ki so ga kar takoj začeli s topovi oblegati, a ne da bi počakali drugo nemško vojsko, kakor je bilo zgo-vorjeno. Toda že samo poročilo, da je Prokop „veliki“ s petnajst tisuč konjikov in nekoliko več pešcev na poti. je saske vojščake tako preplašilo, da so popustili vozove, topove in mnogo živeža ter bežali, da so jih komaj pete dohajale. Pa bilo je prepozno. Češki konjiki so jih došli, in jih kakih deset tisuč posekali. Zdaj se niti ostale vojske niso upale dalje, marveč so se vrnili proti domu še prej, nego so sovražnika videli.
Po tej novej zmagi so Husovci zopet hodili ropat in pustošit v sosedne dežele, ki se nikakor niso vedele pomagati. Se le 1. 1431. so na državnem zboru v Norimbergu v pričo kralja Sigmunda sklenili novo vojsko. Ko je bilo vse pripravljeno, je Braniborski mejni grof Friderik z glavnim oddelkom šel skoz češki gozd ter se pri Domažlicih združil z avstrijskim vojvodo Albrechtom, ki je z druge strani prek Moravske pripeljal ogersko in avstrijsko vojsko. Bilo se je nadjati boljej sreči, nego doslej. Y tem so se nemški knezi sami med seboj jeli pričkati in predno so se sporazumeli, bližali so se Husovci z vso svojo močjo. V nemškem taborji je nastala velika zmešnjava; nihče ni vedel, koga da ima slušati, kajti isti vrhovni poveljnik Friderik Braniborski je
z nekaterimi drugimi knezi zapustil vojsko. Vojščaki, ki so se iz vseh krajev sešli, so nejevoljni raztrgali zastave,'orožjo pa so proč pometali ter zbežali, kamor je kdo mogel. Neusmiljeni zmagovalci so enajst tisuč Nemcev na begu poklali,, a na zapuščenem bojišči vplenili so sto in petdeset topov in dve sto in štirdeset z orožjem in živežem obloženih voz.
Marsikdo se bode čudil, kako je to bilo, da velikanske-nemške vojske nikakor niso mogle užugati peščice čeških bo-jovnikov. Vzrokov tej nenavadnej prikazni je več. Nemški knezi sami med seboj niso bili složni, a v njihovih vojskah, katere so nabirali po raznih deželah, služili so ljudje, ki niti niso bili vajeni orožja. Tudi niso imeli zvedenih poveljnikov, katerih je zlasti tadaj pomanjkovalo, ko so se vpeljali topovi in puške, s katerimi je malokdo znal prav ravnati. Vitezi so pri tej spremembi zgubili nekdajno veljavo, druzih vojščakov pa ni bilo. Drugače je bilo pri Čehih. Tudi ti niso imeli mnogo dobrega orožja, ali imeli so poveljnike, kakoršnih ni bilo nikjer drugod. Žižka je sredovečno vojevanje popolnoma prevstrojil in postal je tako rekoč „oče nove vojaške umetnosti“. On je svoje vojščake vsak dan vadil z novim ognjenim orožjem ter ojstro pazil, da je vsakdo le to storil, kar mu je bilo ukazano. V njegovem taborji je bil največi red, in gorje tistemu, ki ne bi bil slušal svojega poveljnika. Bistroumni Žižka je novo orožje v marsičem popravil in vsak dan kaj novega znajdil, kar nasprotnikom ni bilo znano. Tudi se je kot poveljnik oziral na kraj, ki si ga je izbral za bojišče, ter si je znal odgojiti dobre podpoveljnike, ki so ga po nje-govej smrti nadomestovali. Sicer pa so Husovei bili tako navdušeni za svoje prepričanje, da so ga branili do zadnje kaplje krvi.
Po bitvi pri Domažlicih so se bili Nemci do dobrega prepričali, da Husovcev nikakor ne bodo s silo premagali, marveč da se bode treba ž njimi z lepo poravnati. Tudi cesar Sigmund je bil tega mnenja ter se je zarad tega obrnil na cerkveni zbor, ki se je dne 23. julija v Bazileji začel. Tabo-rovci so sicer bili zoper vsako spravo s katoliško cerkvijo, od katere so se bili popolnoma odcepili; ali zato se je bilo boljemu vspehu nadjati pri utraquistiških mestih in plemenitnikih, ki so hudo čutili vojskine nadloge ter zopet hrepeneli po mirnih časih. Na zborovo povabilo so tadaj mirniši Husovei ali tako zvani utraquisti poslali nekoliko svojih duhovnikov v Bazilejo, kamor je šlo tudi več čeških plemenitnikov in vojaških poveljnikov. Celih petdeset dni so se v Bazileji pogajali, pa se
le niso mogli do dobrega pogoditi. Tu je cerkveni zbor sam poslal nekoliko svojib zastopnikov v Prag, da bi ondi nadaljevali dogovore z utraquisti, ki so.se po malem vdali. Dne 30. novembra 1433. je sprava bila dognana. Zmirniši utraquisti so sprejeli tako zvane „praške kompaktate“ ali praško pogodbo, po katerej so se zopet povrnili v katoliško cerkev proti temu, da je na Moravskem in Češkem vsakdo smel sprejeti sv. obhajilo v podobi kruha in vina, ali moral je je verovati, da je tudi samo v enej podobi cel Kristus pričujoč.
Taborovci, ki so utraquistom očitali, da so Husa izdali, niso priznavali nobene sprave s katoliško cerkvijo ter so sami nadaljevali vojsko zoper vse svoje nasprotnike. Toda združeni katoličani in utraquisti so jih popolnoma premagali v strašnej bifcvi pri Lipanih (dne 30. maja 1434.1.), kjer sta poginila tudi oba taborovska poveljnika Prokop „veliki“ in Prokop „mali“. Zdaj je bilo konec krvavim husovskim vojskam. Kralj Sigmund, ki je. med tem (1. 1433.) bil v Kirnu za cesarja kronan, se je s Čehi še dve leti pogajal. Ko je pa naposled z raznimi pismi potrdil njihove verske pravice ter jim obljubil spolniti še nekatere želje, je dne 23. avgusta 1.
1436.	slovesno prišel v Prag ter na stara leta zasedel češki prestol.
Komaj da so po vsem Češkem Sigmunda priznali za svojega vladarja in že je imel novih sitnosti, kajti v tadanjih razmerah ni bilo mogoče vsem strankam zadovoljiti. Katoličani so mu očitali, da je Husovcem preveč popustil, ter jim več dal, nego je smel, ako je hotel ostati zvest svojej cerkvi. Husovci pa so se vedno pritoževali, da ne spolnuje svojih obljub. To je bilo res, kajti Sigmund je proti zadnjemu podpisal vse, tudi kar nikdar ni mogel držati, samo da bi sebi in svojemu zetu Albrechtu avstrijskemu zagotovil češko kraljestvo. Ni čuda torej, da je bilo čemdalje več nezado-voljnikov, ki so se naposled zarotili zoper samega kralja. Sigmund je še o pravem času zvedel o teh hudobnih naklepih ter je zapustil Prag ter šel na Ogersko. Pa že med potjo je v Znojmu na Moravskem nagloma umrl (dne 9. decembra 1.
1437.	) kot sedemdesetletni starček. Na smrtnej postelji rotil je pričujočo češko in ogersko gospodo, naj mu vsakako njegovega zeta Albrechta avstrijskega volijo za naslednika; kajti le tadaj, ako Ogerska in Češka ostanete pod jednim vladarjem, bode mogoče vpreti se rastočej sili krvoločnih Turkov. Kakor smo videli, Sigmund ni bil srečen vladar. Karkoli je začel,
Občna zgodovina.	15
vse mu je spodletelo; to pa mu mora vsakdo priznati, da je le on povrnil ediustvo katoliškej cerkvi.
Alkreclit II. Avstrijski (1438—1439).
Nemško cesarstvo imelo je že tako malo veljave, da se po Sigmundovej smrti nihče ni poganjal za-nj. Friderik Brambovski je pač nekoliko hrepenel po cesarskem prestolu, ali ko je videl, da večina volilnih knezov ne misli na-nj, bil je tudi zadovoljen in je složno ž njimi volil Albrechta Avstrijskega, katerega jim je bil sam Sigmund pred smrtjo priporočil. Pa tudi Albrecht se je branil nemškega prestola, kajti sprevidel je, da ima že na Češkem in Ogerskem toliko sitnosti in toliko opravil, da se za nemško cesarstvo nikakor ne bi mogel tako pečati, kakor bi bilo treba. Ogri so ga celó le pod tem pogojem izvolili za svojega kralja, da se ne bode poganjal za nemško krono. Toda volilni knezi, cerkveni zbor v Bazileji ter isti rimski papež imeli so toliko zaupanja va-nj, da niso prej odjenjali, dokler Albrecht ni sprejel cesarske oblasti in so naposled tudi Ogri v to privolili. Novi cesar je že prej kot avstrijski vojvoda pokazal toliko lepih vladarskih zmožnosti, da so ga po vsem Nemškem bili veseli ter se zdaj nadjali boljših časov. Toda česar se je Albrecht že pred volitvijo bal, to se je zdaj zgodilo. Že prvo leto so ga češke homatije tako zadrževale, da ni mogel iti v Alien na kronanje, ne v Norimberg na državni zbor, kateremu je po svojih poslancih predložil osnovo čisto nove ustave, ki je imela ubraniti krvave poboje med stanovi ter ohraniti stanoviten mir in red v nemškej državi. Komaj da je s pomočjo katoličanov nekako postal češki kralj, moral je hiteti na Ogersko, katerej je pretila velika nevarnost od Turkov. Proti tem divjakom se je Albrecht zavezal s srbskim knezom, ki mu je zato prepustil dobro utrjeni Beligrad. V tem pa je nevarno zbolel za grižo, ki je hudo razsajala v njegovej vojski, in ko se je vrnil domu v Beč, ga je že med potjo prehitela smrt (27. oktobra leta 1439.). Vkljub temu, da Albrecht za Nemčijo ni ničesar storil, se nemški knezi vendar niso več izneverili avstrijskemu rodu, ki je do leta 1806. ostal na cesarskem prestolu.
Friderik III. (1440—1493.).
Po smrti Albrechta II. so nemški knezi mesca januarja 1. 1440. izvolili njegovega najbližnjega sorodnika Friderika III., vojvodo štajerskega, ki je vladal celih tri in petdeset let,
torej dalje nego vsak drugi nemški cesar pred njim in za. njim. Friderik III. je rad mirno živel in se v nobenej stvari .ni hotel prenagliti, marveč je vselej dobro prevdaril, predno se je za kaj odločil. Cesarske oblasti se je dolgo branil, ko jo je pa le sprejel, se nikdar ni mnogo pečal za nemško državo, ampak skrbel je vedno le za to, da bi povečal moč in veljavo avstrijske ali habsburške rodbine. Že takoj na začetku svojega vladanja je imel mnogo opraviti, predno je Ladislavu, posmrtnemu sinu Albrechta II., zagotovil češki in ogerski prestol in zaradi tega je še le 1442. leta prišel v Áben na kronanje. Takrat se je tudi podal v Frankfurt na državni zbor, ki ga je bil že večkrat sklical, pa vsako pot zopet odložil na nekoliko časa. Na tem zboru so razpravljali
0	prav imenitnih rečeh, sklenili pa niso nič, ker cesar ni bil dosti odločen, niti dosti potrpežljiv, da bi mogel zediniti nasprotne stranke.
S tem večim trudom se je istega leta prizadeval, da bi Švajcarjem vzel nekatera avstrijska posestva, ki so si jih bili ob "času kostničkega cerkvenega zbora prisvojili. Ko mn nemški knezi v ta namen niso dali državne vojske, si je od francoskega kralja Karla VIL sprosil več tisuč najemnikov, ki pa zoper hrabre in skušene švajcarske junake niso nič opravili. Friderik je torej moral Švajcarjem pustiti vse, kar so si bili prisvojili, a vprihodnjič ui več mislil, da bi ondi ponovil staro veljavo avstrijskega rodu. Švajcarji se odslej niso več mnogo pečali za nemško cesarstvo, od katerega so se kmalu popolnoma ločili kot samostalna država.
Leta 1452. je Friderik III. šel v Kirn, kjer ga je papež Miklavž V. ovenčal za lombardskega kralja iu rimskega cesarja; ali s tem si ni pridobil prav nič več veljave, nego je je poprej imel. To se je najbolj pokazalo v Milanu, kjer je
1	1447. izumrl rod mogočnih Viscontijevcev. Po pravici M. nemški cesar imel odločiti, kdo da bode ondi odslej vladal; ali Friderik III. je bil tako slab, da se niti ni upal iti v Milan, ter je rad ali nerad mirno gledal, ko si je Franjo Sforza, poveljnik tamošnjih najemnikov, po sili polastil vojaško oblast. Pa niti v domačih deželah Friderik ni bil srečniši. Kot varh mladega Ladislava „posmrtnega“ hotel je v njegovem imenu vladati na Češkem, Ogerskem in Avstrijskem. Toda le v poslednji vojvodini so ga priznali za začasnega vladarja, med tem ko so Čehi za namestnika mla--dega kralja izvolili Jurja Podiebradskega, Ogri pa Ivana Hunjady-ja. Po zgodnej smrti Ladislava „posmrtnega“ (L
1457.) je Friderik imel naslediti celo avstrijsko vojvodino;.-ali niti to mu ni obveljalo, namreč je gorenjo Avstrijo moral odstopiti svojemu bratu Albrechtu, druzega svojega sorodnika grofa Sigmunda Tirolskega pa je potolažil s tem, da mu je dal neki del Koroške. Ko je pa jel nakladati prevelike davke, se je ljudstvo v Beču očitno vprlo zoper njega in moral jena osem let tudi dolenjo Avstrijo (1. 1462.) prepustiti svojemu bratu Albrechtu, ta je že črez leto dni nagloma umri (1. 1463.) in zdaj še le je Friderik razen Tirolske združil vse avstrijske dežele pod svojo oblastjo. Tudi na Češkem in Ogerskem si je Friderik III. lastil nasledovalno pravico, ali v teh deželah se po smrti Ladislava „posmrtnega“ niso ozirali na njegove habsburške sorodnike ter so domače može posadili na kraljevi prestol.
Pri teh domačih homatijah je Friderik III. popolnoma zanemaril svoje dolžnosti kot nemški in krščanski cesar. Na Nemškem ni bilo več pravega reda in mira, a krščanstvu je velika nevarnost pretila od grozovitih Turkov, ki so ravno takrat vzeli Carigrad (1. 1453.) ter razdjali Bizantinsko cesarstvo, katero je celi srednji vek branilo krščansko Evropo proti Mohamedovcem. Papež Pij II. se je mnogo prizadeval, da bi se o pravem času vzdignila splošna krščanska vojska zoper turške divjake, ki so z mečem v roči hoteli celej Evropi posiliti mohamedovo vero; ali ves njegov trud je bil brez uspeha, ker ga nemški cesar ni podpiral, kakor bi bilo treba. Friderik III. je namreč po starej svojej navadi pozival državne zbore zdaj sem, zdaj tje, in povsod se je mnogo pretresovalo, ali nikjer nič sklenilo. Nemška gospoda postali so tako zanikerni, kakor njihov cesar, ki je namesto sebe pošiljal svoje poslance na državne zbore, h katerim ni nikoli sam prihajal.
Tem srečniši je Friderik bil v Burgundiji, ki jo je pridobil svojemu sinu ter tako povečal domačo moč avstrijskega rodu. Burgundijo zvali so lep kos francoske dežele ob nem-škej meji. Burgundski vojvode so priznavali vrhovno oblast francoskih kraljev, s katerimi so po krvi bili v rodu. Ob času stoletne vojske med Francozi in Angleži pa so ti vojvode znali pridobiti čemdalje večo samostalnost ter so svojo lepo deželo povečali z mnogimi nizozemskimi grofovinami, ki so jih nekoliko priženili, nekoliko dokupili. V tem prizadevanji se je najbolj odlikoval vojvoda Karel „predrzni,“ ki je bil že tako močan, da je nameraval osvojiti Lotaringijo, ki je ločila Burgundijo od Nizozemskih grofovin, a potem vse
te dežele združiti v eno kraljevino. Da bi ta svoj namen, lože dosegel, jel se je pogajati z nemškim cesarjem, s katerim se je sešel v Treviru (1. 1473.). Friderik III. dal se je takoj spregovoriti, ko je vojvoda burgundski njegovemu sinu obljubil svojo edino hčer Marijo za ženo. Že so se delale priprave za slovesno kronanje, ali ker vojvoda in cesar nista drug druzemu zaupala, se je cela pogodba zadnji čas razdrla. Friderik III. je namreč hotel burgundskega vojvodo še le potem oklicati za kralja, ko bi bila obljubljena ženina poročena; Karel „predrzni“ pa ni dal svoje hčere, dokler ni imel kraljeve krone. To je nemškega cesarja razjezilo in odpotoval je kar skrivaj iz Trevira.
Karel „predrzni“ je zdaj nadaljeval vojsko z Marinškim vojvodom Kenatom, kateremu je v kratkem vzel skoraj vso deželo; potem pa šestdeset tisuč mož peljal zoper Švajcarje, njegove zaveznike. Le-ti so se zopet skazali stare junake ter so prederznega vojvodo pri Gransonu, a nekoliko pozneje pri Murtenu popolnoma premagali (leta 1476.). Med tem se je vojvoda Kenat vrnil v Lotaringijo ter jo s švajcarsko pomočjo kmalo zopet osvojil. Karel je sicer takoj z novo vojsko prišel nad njega, toda pri „Nancy-ji“ je bil premagan ter je sam v boji poginil (1. 1477.). Po njegovej smrti se je tudi francoski kralj Ljudevik poganjal za bogate burgundske dežele ter za svojega sina Karla VIII. snubil Marijo, hčer ranjcega vojvode; a da bi svojej prošnji dal večo veljavo, je kar takoj posedel nekoliko burgundskih mest. S takim ravnanjem pa se nikakor ni prikupil bogatej naslednici, ki se je zdaj dobrovoljno odločila za Maksimilijana, sina cesarja Friderika III,, s katerim se je bil njen oče pred smertjo pomiril. Na to se je Maksimilijan, za katerega so se bili tudi nizozemski stanovi očitovali, še istega leta 1477. poročil z Marijo ter ž njo postal vladar v Burgundiji in na Nizozemskem. To je bilo vzrok vojski s Francozi, ki niso mogli dovoliti , da bi čisto francoski kraji prišli pod nemško oblast. V bitvi pri Guigenatu (1. 1479.) je Maksimilijan sicer užugal nasprotno vojsko, vendar je čisto francoske kraje moral prepustiti Francozom, za-se pa ie obdržal ostalo Burgundijo in Nizozemsko.
Kmalu potem pridobil si je Maksimilijan tudi Tirolsko.. Tu je namreč vladak nadvojvoda Sigmund, ki je veči del avstrijskih posestev na Švajcarskem ali v vojski zgubil, ali pa prodal, ter tudi na Tirolskem slabo gospodaril. To je ta-mošnje stanove napotilo, da so vrlega Maksimilijana prosili,
aaj on prevzame deželno upravo. Ker je zapravljivi Sigmund bil brez otrok, je Maksimilijanu, ki bi ga po njegovej smrti itak moral naslediti, prepustil Tirolsko (1. 1490.) proti temu, da mu je na leto dajal neko odškodnino v gotovem novcu.
Med tem se je cesar Friderik III. na stare dni sprl z ogerskim kraljem Matijem Korvinom, ki je na to L 1477. prihrumel Srez mejo ter pokončal velik kos Avstrijske dežele. Cesar je to pot ogerskega kralja z velikimi obljubami podkupil, da se je vrnil proti domu; toda 1. 1485. je zopet prišel ter vzel Beč in celo dolenjo Avstrijo. Še le ko je Matija Korvin umrl (1. 1490.), je hrabri cesarjev sin Maksimilijan pregnal Ogre ter jim celo dolenjo Avstrijo zopet nazaj vzel.
Akoravno se je Friderik za nemško državo le malo pečal ter je prepustil mogočnim knezom in drugim stanovom, ki so si na svojih zemljiščih prisvojili vladarsko oblast, vendar njegovo dolgoletno vladanje ni brez pomena. Za njega je avstrijska ali habsburška rodbina dobila toliko moči in veljave, da je iz njenih dežel kmalu povstala nova velika država, ki se je hrabro vprla silovitim Turkom ter postala močna hramba krščanstva in evropejske omike sploh. Svesten si te svoje zasluge je cesar Friderik kot sivi starček umrl 1. 1493., ko so ravno druge imenitne dogodbe svetu oznanovale novo dobo v razvoji človeškega rodu.
Končaje s Friderikom III. nemško zgodovino srednjega veka, "dodajamo le še to, da bomo „o sr e dove čn e j omiki“ sploh posebej govorili. Pazljivi čitatelj mogel je že sam razviditi, da se v srednjem veku ni vsak narod ločen od druzih razvijal po svoje, kakor v starem veku, ampak da so dogodbe vsacega ljudstva in vsake države, nekatere več, druge manj, delovale na bližnje in daljne sosede. Če je že zunanje dogodbe težko ločiti po narodih, je gotovo še teže govoriti o narodnih omikali v srednjem veku, v katerem je s krščanstvom tudi omika postala splošna svojina vseh po-krščenih narodov. Zatorej smo odločili, najprej povedati zunanje zgodbe raznoterih narodov, a potem še le govoriti e njihovej omiki.
II,	Francozi,
I.	Zemljopisni pregled francoske dežele.
Kakor drugod, tako so tudi na Francoskem podnebje, lega in površje zemlje delovale na splošni razvoj ondi bivajočih ljudstev. Francoska se razprostira od sredozemnega morja do atlantijskega oceana, čigar valovi jo oblivajo v biskajskem zalivu in v tako zvanem „Kanalu“. Od Španjolske jo ločijo Pirenejske gore, od Italije Alpe, od Švajcarske gora Jura, proti Nemškej in Nizozemskej pa je odprta ter nima pravih prirodnih mej. Pomanjkanje močne meje bilo je od nekdaj in je še dandanes uzrok mnogim krvavim vojskam med Francozi in Nemci. Sicer je Francoska, ki so jo nekdaj zvali Galijo, po svojej legi že v starem veku posredovala med južnimi olikanimi in severnimi surovimi narodi; v srednjem veku pa je za splošno svetovno omiko čemdalje imenitniši postala. Njeno površje je večidel ravno, a prišteva se k za-hodnej sredno-evropskej nižavi; goratega sveta pa je prav za prav le deseti del cele dežele. Najviše francoske gore stoje ob španjolskej meji in po jugo-vzhodnih krajih. Proti Španjol-skej se Pirineji kakor velikansk zid, 40 mirijametrov (=55 milj) daleč vlečejo od biskajskega zaliva do sredozemnega morja. Državna meja drži skoraj neprenehoma po njihovem grebenu, ki je poprek kakih 2600^ metrov visok in po večem deli razvodje med Francosko in Španjolsko. Najviša vrhova sta Maladetta (3485 met.) in Montperdu (3412 met.). Na francoskej strani so srednji in vzhodni Pireneji v premnogih vejah razrašeni proti rodovitnej nižavi languedoški. Na jugovzhodnem Francoskem se proti Italiji vzdigujejo zahodne Alpe, ki se v jako visokih vejah razprostirajo noter do doline Bodana. Zgodovinsko imeniten je ta del alpinskih gor zlasti po svojih globoko vdrtih prelazih, črez katere so že od starodavnih časov trgovci, vojske in cela ljudstva prehajali iz Francoskega v Italijo in narobe. Omeniti hočemo le prelaz malega sv. Bernarda (2150 met.), črez kateri je slavni Hanibal peljal svojo zmagovalno vojsko, in pa prelaz ob Mont-Cenisu (3590 met.), skozi kateri so v najnovejšem času prekopali velik 12.220 m. dolgi predor ter napeljali železnico,
ki po najbližuji poti veže Francosko in Italijo. Proti Švaj-carskej zagraja francosko mejo gora Jura, ki je zeló podobna našej kraševini in se v svojih najviših vrhovih vzdiguje do 1600 metrov nad morjem.
Gore po notranjem Francoskem so le srednje visokosti ter niso nikdar tamošnjih prebivalcev ločili druge od druzih. Po južnem Francoskem se vlečejo Se veni, ki v globoko ro-danovo nižavo strmo propadajo, na drugej strani pa so zeló razrašeni. K njim se prišteva tudi auvergnska (reci: overnj-ska) višava. Neznatne zlate gorice sklepajo Sevene s severnimi francoskimi gorami, med katerimi so Vogezi ob nemškej meji najimenitniši. Le-ti se naslanjajo na brdovito lorensko planoto, ki po champagnskih (reci šampanjskih) gričih polagoma prehaja v seinsko nižavo. Še bolj neznatne so ob severni meji ardenske in aragonske gore (300 do 500 metrov visoke). Od teh gor popolnoma ločene so bretagnske (reci: bretanjske) gore, katere s svojimi razrastki oklepajo mnogo varnih luk.
Ostala francoska zemlja je globoka nižava, ki je s svojimi pogostimi homci podobna valovitemu morju. Eazni deli te nižave imajo po rekah,- ob katerih se razprostirajo, tudi posebna imena. Jako imenitne za razvoj ondi bivajočega naroda so francoske reke, ki se po svojih tekih druga drugej tako bližajo, da so od nekdaj pospeševale občevanje med prebivalci raznih krajev, zlasti ker je nad sto in petdeset rek in večih pritokov tako močnih, da se ladije in splavi lahko po njih vozijo. Eazen tega se Francozje že stoletja prizadevajo, da bi njihov tek poravnali, jih s prekopi med seboj sklenili ter tako pomnožili vožnjo in trgovino. Celó kraji ob sredozemnem morji, ki so z gorami zagrajeni, so po naravnih potih in umetnih napravah združeni z notranjo deželo in atlantijskim oceanom. Imenitno pa je tudi to, da se vse nravne in umetne pota stekajo ob sred njej Seini, kjer je torej prirojeno središče cele dežele. Ne le v novem in srednjem veku, ampak tudi že v starodavnih časih je ne daleč od sedanjega Pariza bilo Središče keltiške duhovne vlade za celo Galijo. Iste zemljopisne razmere pa so bile tudi uzrok, da je Francoska vedno bila edinstvena država, ki se nikdar ni za dolgo časa razcepila v samostalne kosove, kakor se je na -Nemškem zgodilo.
Najimenitniše francoske reke so: Eajna, ki teče nekoliko ob nemškej meji in se s pritokom Mo z elo in reko TVIaro izliva v severno morje; v Kanal teče Seina (reci:
Sena) pritoci Oise (r.: Oas), Marn, Aube (r.: Ob) in Tonne ,{r.: Jon); v biskajski zaliv se izlevajo Loire (r.: Loar) s pritoci Allier, Cher (r.: Šer) in Vienne, Gironde (r.: Žirond) in Adour (r.: Adur); proti jugu v sredozemno morje pa teče E o d a n s pritoci Saone, Isere in Durance (r.: Dirans).
Kakor je občevanje med posameznimi domačimi kraji že po naravi olajšano, tako so pripravne in varne morske luke ob sredozemnem morji in atlantijskim oceanom od nekdaj pospeševale brodarstvo, s katerim so francoski prebivalci jako rano prišli v dotiko z omikanimi južnimi in vzhodnimi narodi, pa tudi s surovimi ljudstvi severne Evrope.
Francoska dežela ima sploh jako rodovitna tla; a ker leži precej nizko in je blizu morja, ima tudi blago podnebje, ki je koristno rastlinam in živalim. S tem prirodnim blagostanjem strinja se navadno tudi velika narodna omika. Videli bomo, kako se je telesno in duševno bogata Francoska dežela s časom povzdignila nad vse ostale evropejske države; ali videli bomo tudi, da je malo katera dežela toliko trpela v krvavih domačih in tujih vojskah. In vendar je ni bilo nadloge, ki bi bila kdaj mogla do dobrega zatreti lepo Francosko , ki se je po vsakej nevihti takoj zopet popravila in pomlajena oživela s tem večo močjo.
2.	Francoska država od verdunske pogodbe do križarskih vojsk.
Francoska je do verdunske pogodbe (1. 843.) spadala k velikej frankovskej državi, katero je. kralj Klodvik vtemelil, a cesar Karel „Veliki“ dovršil. Že ob času zadnjih Mero-vejcev jeli so ločiti zahodno Neust rijo od vzhodne Avstr a-sije in le tako mogočen in umen vladar, kakoršen je bil Karel „veliki“, mogel je v velikanskej državi zopet zediniti raznotere dežele in narode, ki so se po jeziku in omiki ter po vsem svojem domačem in javnem življenju jako razlikovali drug od druzega. Kakor hitro pa je Karel „veliki“ umrl, je tudi njegova država jela zopet razpadati, dokler niso Karlovi umiki z verdunsko pogodbo položili temelj francoskej in nem-škej državi, ki ste odslej vedno hodile vsaka svoje pota. Francosko je po verdunskej pogodbi dobil Karel „plešasti“, najmlajši sin Ljudevita „pobožnega“ ter jo zapustil svojim naslednikom, ki so preživeli nemške Karloviče.
Y pryej dobi svoje samostalnosti se Francoska ni mogla prav razvijati, kajti ni se še poravnal razloček med starimi prebivalci in nemškimi naseljenci, ki so se celo pomnožili s krepkimi Normani. Eazen tega so francoski Karloviči bili tako slabi vladarji, da so nekateri plemenitaši, kakor n. pr. pariški grofi, ki so se odlikovali v vojskah, z razbojnimi Normani, kmalu dobili večo veljavo, nego so jo isti kralji imeli. Ko so pa naposled pariški grofi zasedli kraljevi prestol, minulo je več, nego sto let, predno so jih vsa francoska gospoda priznali za svoje vrhovne vladarje. Katoliška cerkev in njeni duhovniki so takrat bili edini, ki so branili in ohranili celokupnost francoske države. Še le ob križarskih vojnah so se vsi prebivalci do dobrega pretočili v j e dno j edino ljudstvo, ki si je bilo svestno, da je francosko. Takrat pa se je tudi nova kraljeva rodbina tako utrdila, da jej nihče ni več oporekal kraljevega prestola.
Francoski KarloTiči (843—987).
Ker Francozi tudi Karla „velikega“ prištevajo svojim kraljem, jim je Karel s priimkom „plešasti“, ki je po ver-dunskej pogodbi zasedel francoski prestol, drugi tega imena. Kavno zato se tudi Karla „plešastega“ sin, kot unuk cesarja Ljudevika I. „pobožnega“, zove Ljudevik II.
Karel II. „plešasti44 (843—877.) moral se je pogostoma bojevati z razbojnimi Normani in z uporno domačo gospodo; a ni si mogel drugače pomagati, nego da si je med istimi svojimi nasprotniki skusil pridobiti mogočnega zaveznika. Podelil je namreč vrlemu plemenitniku Robertu „hrabremu“ mnogo državnih posestev v sredi francoske nižave ter ga s tem tako povzdignil, da so njegovi nasledniki bili mogočniši, nego isti kralji. Že Roberta zvali so „vojvodo Francije“ t. j. tiste dežele, ki se razprostira med reko Seino in Loiro. Vkljub temu, da niti doma ni imel mnogo veljave, je Karel „plešasti“ po smrti cesarja Ljudevika II. (875. 1.) šel v Italijo in pregovoril je rimskega papeža, da ga je za cesarja kronal. Toda cesarska krona je za-nj bila le prazna čast, ki ga je stala mnogo stroškov, zarad katerih je svojemu ljudstvu moral čemdalje veče davke nakladati. Sploh Karlu II. ni bilo druzega mar, nego kako da bi sam sebe poveličal. Ni čuda torej, da si nikakor ni mogel pridobiti ljubezni svojega naroda. Leta 877. je zopet šel v Italijo; kjer si je po nekaterih mestih dal skazovati cesarske časti; kakor hitro pa je čul, da se bliža nemška vojska, vrnil se je zopet črez
alpinske gore. Prišedši na Francosko je med potjo kar na-gloma nmrl in raznesel se je glas, da mu je nek židovski zdravnik zavdal (1. 877.). Njegov sin in naslednik
Ljudevik II. bil je slab in bolehen ter je že dve leti za njim umrl (1. 879.) zapustivši tri sinove. Ljudevik III. (umrl 1. 882.) in Karlman (umrl 884.) sta očetu zaporedoma sledila na kraljevem prestolu ter se v boji z Normani skazala hrabra junaka; ali prave veljave, kakoršne je treba dobremu vladarju, le nista imela. To se je najbolj pokazalo, ko nista mogla ubraniti, da se je rodanska dolina kot dolenj a Bur gundska kraljevina odcepila od Francoske države ter vojvoda Bosa oklicala za svojega kralja. To je Francoze napotilo, da po Karlmanovej smrti niso izvolili njegovega najmlajšega brata Karla „topega“, ki je takrat bil še malo dete, ampak pozvali so cesarja Karla „debelega“ na francoski prestol; kajti nadjali so se, da bode kot vladar dveh velikih držav tem lože premagal strahovite Normane. Karel III. „debeli“ (885—887.) je tadaj še enkrat Nemško in Francosko zedinil v eno državo, katere pa se ni vrednega skazal. Z Normani je sklenil sramotno pogodbo, po katerej jim je velik kos francoske dežele prepustil, da so smeli po njem ropati in požigati, kolikor se jim je ljubilo. Ni čuda torej, da Francozi niso več marali za-nj ter mu vzeli kraljevo oblast, katero so nekateri podelili vrlemu pariškemu grofu Odonu, ki se je kakor nekdaj njegov oče Robert „hrabri“ odlikoval v boji zoper Normane. Da-si je
O d o n (887—898) imel dosti vladarskih zmožnosti, vendar ni nikdar vseh Francozov za-se pridobil, niti je mogel do dobrega zatreti moč Normanov, ki so vsak čas jeli z nova razsajati. Tu so njegovi nasprotniki štirnajst let starega Karloviča Karla IV. „topega“ (893—923.) oklicali za kralja ter ga v Remešu slovesno ovenčali. To je bil vzrok domačej vojski, ki se je naposled končala s tem, da je Odon svojemu nasprotniku prepustil kraje, katerih mu itak ni mogel vzeti. Kmalu potem je Odon umrl (1. 898.) in zdaj so Karla „topega“ po vsem Francoskem priznali za kralja. Karel IV; „topi“ ni imel ne pravega razuma, ne dosti skušenj, da bi mogel postati dober kralj, a ker mu je tudi manjkalo novcev in graščin, s katerimi so si njegovi predniki pridobivali prijateljev in vojščakov, so se mogočni vojvode in druga viša gospoda obnašali, kakor da bi bili samostalni vladarji na svojih posestvih. Z Normani, katerih ni mogel s silo užu-gati, se je z lepo pobotal (1. 911.) Ob dolenjej Seini jim je
namreč tisti kos sveta, ki so ga bili popolnem opustošili, prepustil proti temu, da so se za zmiraj na njem naselili pod vrhovno oblastjo francoskih kraljev ter se dali pokrstitL Njihovemu knezu Rollu, ki je pri krstu dobil ime Robert, dal je svojo hčer za ženo ter mu kot vojvodi nove pokrajine Normandije podelil tudi vrhovno oblast nad sosedno Bretanjo. Zdaj se Francozom ni bilo več bati Normanov, ki so pridno obdelovali pokončano zemljo ter se kmalu tudi poprijeli jezika in navad francoskega ljudstva.
Istega leta 911. je Karel IV. po smrti zadnjega nemškega kralja iz rodov Karlovičev vojvodino Lotaringijo odtrgal od Nemčije ter jo pridružil francoskej državi. To mu je' vsakako bilo na čast, ali svoje moči si s tem ni povečal, kajti Marinški vojvode so kralja sicer priznavali za svojega najvišega oblastnika, ali v svojej deželi so gospodarili, kakor samostalni vladarji. Mogočnej francoskej gospodi se je Karel „topi“ jako zameril, ko je s pomočjo prvega svojega svetovalca Hagana, ki je po krvi bil priprostega rodu, hotel brzdati njihovo prevzetnost. Slavohlepni vojvoda Robert iz Francije, brat prejšnjega kralja Odona, bil je na čelu neza-dovoljnikov ter osnoval veliko zaroto najveljavniših pleme-.nitnikov, katerim se je celo remeški škof pridružil. Karel je moral bežati črez reko Maro, zarotniki pa so koj po njegovem odhodu vojvodo Roberta peljali v Remeš ter ga ondi ovenčali za francoskega kralja (1. 922.). Med tem so se Marinška gospoda vzdignili ter nabrali vojsko, katero je izgnani kralj peljal zoper domače svoje nasprotnike. Y bitvi pri Soissonu, kjer so nasprotniki vkup zadeli, so uporniki s prva bili nesrečni in isti Robert je v boji poginil (1. 923.); ali v tem je Robertov sin Hugon, ki so ga zvali „velikega“, z novim kardelom vojščakov prišel na bojišče ter popolnoma zmagal kraljevo vojsko. Sam Karel „topi“ je prišel v pest svojim sovražnikom, ki so ga do njegove smrti imeli zaprtega v gradu grofa Heriberta Hermandoiskega; zmagovalci pa so takoj po bitvi pri Soissonu Robertovega zeta Rudolfa, vojvoda Burgundskega, oklicali za kralja.
Rudolf Burgundski (923—936.) na kralj evem prestolu ni bil srečen, kajti niti Normandijski, niti Akvitanski vojvoda se dolgo ni hotel pokoriti njegovej vrhovnej oblasti; Lotaringija pa se je celó odcepila od Francoske ter pridružila nemškej državi za kralja Henrika I., Razen tega so že prvo leto Rudolfovega vladanja razbojni Magjari prihrumeli na Francosko ter mnogo krajev strašno opustošili in oropali.
Bogati plen, ki so ga seboj odnesli, je te azijatske divjake vabil, da so svoje napade še večkrat ponavljali. Po smrti Karla „topega“ (leta 929.) so Kudolfa sicer po vsem Francoskem priznali za kralja, ali mogočna gospoda se niti zdaj niso zmenili za njegove ukaze ter so vsak čas v krvavih bojih napadali drug druzega. Ko je torej Kudolf leta 936. umrl in ni zapustil otrok, so Francozi Ljudevika
IV., sina Karla „topega“ domu pozvali ter ga posadili na kraljevi prestol. Ker je Ljudevik po nesrečnej bit vi pri Sois-sonu s svojo materjo bežal črez morje na Angleško, dali so mu priimek „prekmorski“.
Ljudevik IV. (936—954) je takrat bil še le šestnajst let star, ali težke skušnje so ga utrdile in izučile; da je postal razumniši in odločniši vladar, nego mnogo njegovih prednikov. Mogočnega Hugona „velikega“, ki se je sam zval „po milosti božjej vojvoda v Franciji“, je za se pridobil ter se ž njegovo pomočjo utrdil na kraljevem prestolu. Sicer se je ž njim kmalu sprl; ali pozneje se je zopet pomiril, kajti sprevidel je, da je tako veljavni vojvoda najnevarniši sovražnik kraljeve rodovine. Da bi Lotaringijo zopet spravil pod francosko oblast,, je Ljudevik pomagal tamošnjim velikašem, ko so se bili uprli zoper nemškega kralja Otona I. Že je osvojil več imenitnih mest, v tem mu je došlo poročilo o novih domačih nemirih in moral se je zopet vrniti črez mejo, Lotaringijo pa je pustil nemškemu kralju. Istega leta (954), ko so Mag j ari zopet pridrli na Francosko ter grozovitno razsajali po najlepših krajih, je Ljudevik IV. padel s konja ter kmalu potem umrl. Zapustil je dva sina; starejši Lotar je bil dvanajst let star,, mlajši Karel pa je bil še le enoletno dete. Vojvoda Hugon „veliki“ bi bil zdaj lehko sam zasedel kraljevi prestol, toda. ker je sprevidel, da bi mu drugi velikaši zavidali novo oblast ter mu prizadevali mnogo sitnosti, ga je rajši prepustil Lotarju, mlademu sinu rajncega kralja.
Lotar (954—986) se je tadaj vedno oslanjal na vojvodo Hugona „velikega“ ter je po njegovej smrti (1. 956.)_tudi njegovega sina Hugona „Kapeta“ na vso moč odlikoval inga obdaroval z novimi zemljišči. Tudi on je z vojsko udaril na Lotaringijo ter jo hitro osvojil; toda nemški kralj Oton II. ga je zopet zagnal črez mejo in ga podil do Pariza. Tu sta se pomirila. Lotarjev brat Karel je ostal vojvoda lotarinški, ali moral je priznati vrhovno oblast nemškega kralja. Po njegovej smrti (1. 986.) gaje nasledil njegov sin Ljudevik V. },leni44, ki je pa le štirnajst mescev vladal. Nekateri so
pravili, da mu je lastna žena zavdala. On je bil zadnji francoski kralj iz roda Karla „velikega“. Živel je sicer še njegov brat Karel; ali ker je ta, kot lotarinški vojvoda, bil nemški vazal, ga Francozje niso hoteli, marveč so mogočnega vojvodo Hugona, ki je ob enem tudi bil pariški grof, posadili na kraljevi prestol.
Kapetovci (987—1328).
Kralji nove vladarske rodbine se po svojem utemeljitelju Hugonu „Kapetu“ zovejo Kapetovci. Hugonu pa so priimek „Kapet“ dali po njegovej obleki, ki jo je nosil kot opat cerkve svetega Martina v Toursu. Bila je namreč v tadanjih časih navada, da so tudi posvetni ljudje, zlasti plemenitniki, postali opati kakega samostana. Takošni opati oskrbovali so graščine in druge posvetne stvari svoje opatije, pri cerkvenih opravilih pa jih je namestoval kak duhovnik.
Hugon „Kapet“ (987—996) ni imel niti potem, ko je v Kemešu bil za kralja venčan, mnogo več veljave, nego je je imel kot vojvoda. Vkljub temu, da mu je bil brat Burgundski vojvoda, sestra pa soproga mogočnega Normandijskega vojvode, našlo se je mnogo gospode, ki so hoteli Lotarinškega vojvodo Karla posaditi na francoski prestol. Hugon se je tadaj moral z orožjem utrditi v kraljevej oblasti ter peljati vojsko zoper svojega nasprotnika, katerega je naposled v Laonu vjel. Karel je kmalu potem v zaporu umrl, njegovi sinovi pa so zbežali na Nemško, kjer se nihče ni več zmenil za-nje, niti za njihove naslednike. Tako je rod nekdaj slavnih Karlo-vičev čisto pozabljen zginil med drugimi vsakdanjimi ljudmi. Hugon je zdaj bil edini francoski kralj, ali imel je tako malo moči, kolikor je morebiti ni imel noben drug vladar po celej Evropi. Najbolja podpora mu je bila katoliška duhovščina, katerej je bil zelo udan. Na njo se je zanašal in z njeno močjo je dosegel, da so mu že leta 988. njegovega sina Roberta pomazilili za kralja, z uporno in prevzetno gospodo pa se je ves čas svojega vladanja moral bojevati. Tudi njegov sin in naslednik
Robert (996—1031) je po njegovem izgledu bil udan katoliškej cerkvi in njenim služabnikom, ter je sploh bil jako blagega srca. Rad je opravljal pobožna dela ter se mnogo pečal z znanostmi; ali malo je maral za orožje in krvave boje. Zato je skusil s pomočjo katoliške cerkve ublažiti surove navade svojega ljudstva, a rimskemu papežu je na Francoskem priznal mnogo več veljave, nego njegov oče. Na
papeževo povelje ločil se je celó od svoje žene Berte, ki mu je bila preblizu v rodu. Tudi on je nekoliko let pred smrtjo dal svojega sina
Henrika I. (1031—1060) za kralja venčati ter mu tako zagotovil nasledstvo. Ko je Henrik zasedel kraljevi prestol, je Burgundijo, v katerej je prej bil vojvoda, moral prepustiti mlajšemu svojemu bratu Robertu; kajti mogočna gospoda niso dovolili, da bi kralj pod neposredno svojo oblastjo združil več francoskih pokrajin ob enem. Manja pa je bila kraljeva moč, veča je bila prevzetnost raznoterih plemenitnikov. Na Francoskem so tadaj bili hudi časi, kajti ni je bilo ne pravice, ne postave; a kraljeva beseda ni imela nobene veljave. Kdor je bil močnejši, tlačil je slabšega. Če si hotel biti varen pred razbojno gospodo in drugo brezbožno druhaljo, moral si svoj dom zagrajiti s trdim zidovjem ter vedno imeti na straži četo oboroženih hlapcev. Y teh prežalostnih razmerah, ko ti nobena posvetna oblast ni vedela pomoči, je zopet pomagala katoliška cerkev. Francoski duhovniki, zlasti v južnej pokrajini Akvitaniji so takrat jako sloveli po velikej svojej pobožnosti in učenosti. Redovniki benediktinskega samostana v Clugny-u (r.: Klinji-u) so s prepričevalno svojo besedo in ojstrim življenjem spodbujali druge duhovnike ter preobračali najtrdovratniše grešnike. Imeli so toliko duševne moči in zaupanja v božjo pomoč, da so se pogumno uprli razuzdanosti in silovitosti zdivjalih svojih rojakov; a Bog je blagoslovil plemenito njihovo prizadevanje. Na Francoskem, zlasti v sicer jako rodovitnih južnih krajih, imeli so več let zaporedoma slabe letine in začele so se dragina, lakota in raznotere bolezni, ki so pomorile čem dalje več ljudi. Vse je bilo zbegano, nihče ni vedel pomoči, a vsakdo je bil prepričan, da so vse te nadloge le kazen božja za pregrehe in grozovitosti, ki so jih vsi stanovi počenjali v krvavih medsobnih pobojih. Ko je pa 1. 1031. Bog zopet blagoslovil zemljo z obilno žetvijo, niso ljudje od veselja in hvaležnosti vedeli, kaj bi mu vse obljubili. Po vsej Akvitaniji so sklicevali cerkvene zbore, na katerih so se posvetovali, kako bi se vprihodnje ohranil splošni mir in red. Sklenili so, da ne sme nihče začeti krvavih pobojev, niti družili silovitosti, a cerkve in drugi posvečeni kraji da imajo vsakemu biti varno zavetje. Naposled so se z najtežimi cerkvenimi kaznami ter celó z izobčenjem zagrozili vsakemu, kdor bi zoper te sklepe ravnal. Ljudstvo je z nepopisljivim navdušenjem odobravalo ojstro
cerkveno naredbo ter se jej ponižno pokorilo kot jasne]. ,/božjej volji“.
Toda človek rad kmalu pozabi, kar je v zadregi ali o kakej drugej priložnosti Bogu obetal in prisegal. Tako je bilo tudi na francoskem. Mnogo se jih je za grešno prejšno življenje spokorilo z najtežo pokoro, ali še več je bilo vsakdanjih navadnih ljudi, ki niso mogli opustiti starih navad ter so ukljub napovedanemu „božjemu miru“ zopet zabredli v stare napake. Brezbožna gospoda so, kakor poprej, z mečem in ognjem divjali drug zoper druzega. Tu so duhovniki sprevideli, da se človek ne more kar črez noč preroditi, in na novih cerkvenih shodih so ojstre naredbe nekoliko ublažili ter tako zvani „božji mir“ spremenili v „božje primirje“. Bekli so namreč, da naj ljudje vsaj nekoliko odjenjajo od surovih navad, če se jih že nikakor ne morejo do dobrega odreči, ter ukazali, da ves čas adventa in posta, ter vsak teden od srede zvečer do ponedeljka zjutraj ne sme biti nobenih pobojev. Kdor bi ta sveti čas, ki je posebno posvečen našemu Izveli-čarju, tudi vprihodnje oskrunil s prelivanjem človeške krvi, ima se bati najhujših cerkvenih kazni. To „božje primirje“ so najprej 1. 1041. v Akvitaniji oklicali, kmalu pa so ga sprejeli po celem Francoskem in pozneje tudi na Nemškem, kakor smo že prej povedali. Kar slabi francoski vladarji z vso svojo kraljevo oblastjo niso mogli doseči, to je obveljalo nevtrudljivemu prizadevanju pobožnih katoliških duhovnikov.
Brez moči in veljave so prvi Kapetovci bili zadovoljni, da so svojemu rodu ohranili kraljevi prestol, a morali so se tolažiti, da bode vprihodnje bolje. Henrik I. bi bil rad Normandijskemu vojvodi vzel njegovo pokrajino, ali ni Se mu posrečilo in naposled je sprevidel, da je bolje, če s tem mogočnim oblastnikom v miru živi, in zopet se je sprijaznil ž njim. Zdaj še le se je upal sklicati v Bemeš najimenitnišo državno in posvetno gospodo, da jim je najstarejšega, takrat še le sedemletnega svojega sina Filipa priporočil za naslednika. Ko je Filip obljubil, da bode vsikdar branil katoliško cerkev ter spoštoval pravice francoskega naroda, ga je nemški škof v pričo dveh papeževih poslancev slovesno za kralja venčal, kar so gospoda in drugo zbrano ljudstvo z velikim navdušenjem odobravali (1. 1059.). Takoj prihodnje leto potem je Henrik umrl, a njegov sin
Filip I. (1060—1108) je kot mlado dete zasedil kraljevi
prestol. Namesti njega vladala je s prva njegova mati, potem pa razni veljavni gospodje, ki so mladega kralja popolnoma zanemarili in mu dovolili, da se je privadil lenega in razuzdanega življenja. Filip torej nikdar ni bil dosti prida in mimo je gledal imenitne dogodbe, ki so se takrat godile na Francoskem in drugod. Tako je n. pr. Normandijski vojvoda Viljelm 1. 1066. zasedel angleški prestol ter postal mogočniši, nego isti njegov gospodar, kralj Filip; na južnem Francoskem pa sta vojvoda Akvitanski in grof Toulouški svoja posestva tako razširila, da sta bila bolj podobna samostalnim vladarjem, nego vazalom (ali najemnikom) francoskega kralja. Papež Gregor VII. je Filipu celó žugal s prokletstvom, zato ker je samovoljno ropal cerkve in samostane, kadarkoli mu je za njegovo razsipno in razuzdano življenje pomanjkovalo novcev. Po vsem tem ni duda, da se ta zanikerni kralj ni zmenil za prvo križarsko vojno, za katero je ravno na Francoskem bilo največ navdušenja. Filip se je naposled tudi kraljeve oblasti naveličal, ter že leta 1100. vsa vladarska opravila prepustil svojemu sinu Ljudeviku, ki se je že v mladosti odlikoval kot hrabri vitez ter vpokoril marsikaterega upornega vasala, med tem ko je na vso moč podpiral siromake in druge potrebne ljudi. S takošnimi dejanji si je še pred smrtjo svojega očeta pridobil mnogo spoštovanja in veljave, in bilo se je nadjati, da se bode ž njim tudi na Francoskem začela nova boljša doba, zlasti ker se je ondi poleg velike surovosti itak tudi krščanska omika jela lepo razcvetati, in se je po mestih vsled obrtnije in trgovine čemdalje bolj povečalo splošno blagostanje. '
3.	Francoska država ob času križarskih vojsk.
Francoska, ki je po svojih naravnih razmerah že v sta-rodavnej keltiškej dobi bila združena v eno državo in je tudi kot rimska pokrajina ostala zedinjena, je to svoje prirojeno jedinstvo zgubila ob času splošnega preseljevanja narodov. Pod Mero vej ei in Karloviči so se stari rimski prebivalci z novimi nemškimi naseljenci sicer jeli po malem stapljati v jedno francosko ljudstvo, vendar pa je dežela še za prvih Kapetovcev bila jako razkosana. Katoliški duhovniki so takrat edini ljudstvo budili, da se je zavedalo svoje narodne in državne jedkosti. To je ob času križarskih vojsk tudi povzdignilo veljavo francoskih kraljev, ki so s pomočjo katoliške duhovščine Občna zgodovina	16
in rastočega meščanstva čemdalje bolj povečavah svojo oblast ter omejili moč prevzetnih plemenitašev.
Kapetorci: Ljudevik TI., Ljuderik VII.
L j n de vi k TI. (1108—1137) je v jako žalostnih razmerah zasedel kraljevi prestol. V pokrajini, ki jo je kot zasebno lastnino po očetu nasledil, je razen Pariza bilo samo še pet večih mest, med njimi pa mnogo vtrjenih gradov, iz katerih so uporni vazali večkrat kralju zastopili pot, da ni mogel iti iz enega mesta v drugo. Vojvode ostalih pokrajin pa so pod slabimi prejšnjimi vladarji dobili toliko moči. da so kralju mogli biti jako nevarni nasprotniki. Vkljub vsem tem nezgodam Ljudevik le ni obupal, ampak ves čas svojega življenja je stanovitno hrepenel za ciljem, ki si ga je kot mladeneč postavil. Želel je namreč, da bi celej Prancoskej ohranil stalen domač mir ter da bi povsod le pravica obveljala. Da bi ta svoj namen lože dosegel, storil je vse, karkoli je njegovej kraljevej oblasti dajalo večo veljavo. Mnogim nepokornim vasalom je vzel njihove graščine ter ž njimi povečal svoja kraljeva posestva, katera je tudi z nakupovanjem novih zemljišč pomnožil. Sploh pa se je vsikdar tako obnašal, da ga je ljudstvo spoštovalo in ljubilo. Kar je on začel, to je skusil nadaljevati njegov sin in naslednik
Ljudevik Til. (1137—1180), ki je s svojo soprogo Eleonoro, hčerjo Akvitanskega vojvode, priženil pokrajini Poitou in Guinne (r.: Poatu in Gijen) ter tako kraljeva posestva razširil noter do pirenejskih gor. Velika veljava kraljeve oblasti pokazala se je tudi v tem, da je Ljudevik TIL po vseh krajih francoske države nabral veliko število plemenitnih in priprostih romarjev ter jih peljal v drugo križarsko vojno, o katerej smo že prej govorili. Ko se je bil pa iz svete dežele zopet domu povrnil, je njegova lahkoumna žena Eleonora njemu in celej francoskej državi prizadjala mnogo sitnosti. Bila se je namreč naveličala svojega soproga in dala se je z dovoljenjem nekaterih škofov od njega ločiti. Kmalu potem se je v drugič omožila z angleškim kraljem Henrikom IL, ki je kot Normandijski vojvoda že imel francoski pokrajini Normandijo in Bretanjo, po očetu je nasledil francoski grofovim Anjou in Maine (r.: Anžu in Men), zdaj pa je priženil veči del stare Akvitanije. Imel je torej na Francoskem več sveta, nego isti njegov vrhovni gospodar Ljudevik TIL, a razen tega je bil tudi angleški kralj. Ljudevik je skusil svojemu mogočnemu nasprotniku z vojsko vzeti njegove fra-n-
•eoske pokrajine, zlasti Akvitanijo, ki jo je hotel ohraniti .svojim pa Eleonorinim hčeram; teda ni se mu posrečilo, kajti ni bil tako hraber, niti tako stanoviten, kakor njegov oče, marveč je z leti čemdalje bolj pešal in ni bil več tako delaven, kakor v mladosti. Kmalu potem, ko so mu francoski velikaši na svečanem zboru njegovega štirnajst let starega sina Eilipa oklicali za naslednika, je Ljudevik VII. za mrtu--dom umrl.
Filip II. „Avgust“.
Filip II. „Avgust“ (1180—1223) je takoj prva leta ■odločno pokazal, da si svoje kraljeve oblasti ne da od nikogar omejiti. Svoje svetovalce je druzega za družim odpravil, a že ■od leta 1184. je čisto sam vladal. Mogočna gospoda niso marali za tacega kralja ter so proti njemu skovali veliko ple-menitaško zaroto. Toda Filip II. se jih ni vstrašil, ampak za novce, ki jih je Židom vzel, je najel mnogo izurjenih vojščakov ter takoj v začetku ukrotil prevzetne upornike. Na to je oklical, da je kralj edini vrhovni vladar po vsem Francoskem, in zahteval je, da so mu vsi vojvode morali priseči, da se bodo vsikdar pokorili njegovim ukazom. Da bi moč pleme-nitnikov še bolj omejil, je zoper nje podpiral mesta, katerim je zlasti v pokrajinah mogočnih vojvod podelil mnogo pravic in svoboščin.
Filip je dobro sprevidel, kolikanj njegovej oblasti škoduje to, da imajo angleški kralji na Francoskem toliko pokrajin. Pri prvej priložnosti je torej peljal vojsko zoper Angleže, da M jih popolnoma pregnal iz Francoskega. Ko je pa ravno takrat počil žalosten glas, da je Saladin kristjanom vzel Jeruzalem in so se vsled tega delale priprave za tretjo križarsko vojno, ga je rimski papež pregovoril, da se je za zdaj pomiril z angleškim kraljem, ki je Filipa II. slovesno priznal za svojega vrhovnega gospodarja v vseh francoskih pokrajinah. Kako da so se Francozi in Angleži sprli v svetej deželi, povedali -smo že v zgodbah tretje križarske vojne. Angleški kralj Kikard I. je tadaj sam ostal v Palestini, Filip pa se je vrnil na Francosko. Kikard v svetej deželi ni nič opravil, a vrnivši se v Evropo, je med potjo bil jako nesrečen. Nekoliko časa je celó bil na Nemškem vjet. Takrat se je tudi Filip II. hotel nad njim maščevati ter je vsa njegova posestva na Francoskem podelil Kikardevemu bratu Ivanu, ki so mu dali priimek „brez zemlje“. Kakor hitro pa je Kikard zopet bil ■doma, šel je z vojsko nad upornega brata Ivana, ter ga užugal,
francoskega kralja pa je vnovič priznal za svojega vrhovnega gospodarja na vseh francoskih posestvih. Sicer sta se angleški in francoski kralj kmalu zopet sprla, ali v tem je Rihard 1. 1199. umrl. Po njegovej smrti je na Angleškem njegov najmlajši brat Ivan „brez zemlje“ zasedel kraljevi prestol, francoske pokrajine pa bi po feudalnej postavi moral dobiti Artur, sin starejšega Ivanovega brata Gotfrieda, ki je že prej umrl. Toda vladohlepni Ivan se ni zmenil za to, marveč je Arturja vjel ter ga kmalu potem dal v ječi umoriti. To je francoskemu kralju Filipu II. dobrodošlo in kar takoj je Ivana „brez zemlje“ kot srojega podložnega vasala pozval, naj se pride opravičit zarad omenjenega umora in zarad tega, ker ■ ni spolnoval svojih vasalskih dolžnosti. A ko angleški kralj nikakor ni hotel slušati ukaz svojega feudalnega gospodarja, ga je francosko sodišče na smrt obsodilo, Filip pa mu je napovedal vojsko ter mu v kratkem času vzel skoraj vsa njegova posestva na Francoskem.
Te zmage so kraljevo moč in veljavo tako povzdignile, da je Filip II. odslej dajal postave za celo Francosko in torej tudi za tiste pokrajine, v katerih so do tadaj posamezni vojvode pod njegovo vrhovno oblastjo sami opravljali vsa vladarska opravila. Da bi se pa francoski plemenitniki temu njegovemu začetju ne vpirali, je šest najmogočniših posvetnih gospodov in šest prvih škofov pozival k sebi na svoj dvor ter se ž njimi posvetoval o vseh imenitnih stvareh, ki so se tičale cele države. Tako je postalo dvanajst francoskih „pairov“ (r.: perov), ki so vprihodnje bili najviše dvorsko svetovalstvo ter sodišče za veliko gospodo. Filip II. pa je tudi ostale dvorske uradnike in služabnike z nova vredil ter sploh poboljšal vesoljno državno upravo na Francoskem.
Y razmerah med cerkveno in državno oblastjo se je Filip II. držal srednje poti. Res je sicer omejil pravice du-hovskih sodnij ter je tudi od cerkvenega in duhovniškega premoženja davke pobiral; ali zato je s svojo vojsko večkrat branil katoliško vero zoper krivoverce in nejevernike. Sam je svoje rojake peljal v tretjo križarsko vojno, a četrte so se tudi vdeležili skoraj sami Francozje. Ko je pa papež Ino-cent III. tudi zoper krivoverce na južnem Francoskem dal oznanovati križarsko vojno, mu Filip II. ni postavil nobenih ovir, akoravno se zarad druzih opravil ni sam vdeležil vojne.
Že v enajstem stoletji je po južnem Francoskem in tudi drugod bilo ljudi, katerim služba božja in druga duhovna opravila v katoliškej cerkvi niso bile po volji ter so hoteli
Boga po svoje častiti. Kmalu so osnovali male družbe ter v skrivnih shodih drug druzega vtrjevali v novem krivoverstvu. V začetku dvanajstega stoletja imeli so jako gorečega pridigarja Petra, ki je trdil, da otroku, ki še ne more sam misliti, sveti krst nič ne pomaga; a cerkve in drugi posvečeni kraji, da so čisto nepotrebni zato, ker je Bog povsodi pričujoč in ga v hlevu in v krčmi ravno tako lahko moliš, kakor pred altarjem. Hotel je, da bi kristjani potrli in sežgali križe in vse podobe svetnikov. Ko je Peter te in druge svoje zmote jel kar očitno oznanovati, je žalil pobožna srca priprostega ljudstva, ki je vse razkačeno planilo na-nj in ga živega na gromadi sežgalo. Toda bilo je še druzih predrznih oznano-valcev, ki so novo vero dalje širili. Največ teh krivovercev je bilo med južno-francoskimi graščaki in bogatimi prebivalci večih mest, zlasti v Alby-u, po katerem se vsi skupaj zovejo Albigenzi. Imenovali so se pa tudi Valdenci po Petru Yaldu, ki je leta 1170. v Lijonu vtemeljil zopet novo vero, ki se pa ni mnogo ločila od ostalih francoskih krivoverstev. Petar Valdus poganjal se je posebno za to, da bi med kristjani bilo zopet tako, kakor je bilo ob času apostelj-nov, in zahteval je, da bi bogatini vse svoje premoženje med siromake razdelili. Zdaj je po celem južnem Francoskem od pirenejskih gor do Alp in tudi v gornji Italiji bilo mnogo raznoterih krivovercev, ki so se vsi v tem vjemali, da niso priznavali ne papeža, ne druzih duhovnikov ter nobene zunanje službe božje. Rimski papeži so s prvega pošiljali pobožnih misijonarjev med nje, da bi jih podučili, potem so jih proklinjali, a naposled so za vse kraje, kjer je bilo kaj krivovercev, oklicali interdikt; ali vse to ni nič pomagalo. Ko niti toulouškega grofa Rajmunda VI., ki je skoraj vso južno Francosko imel v svojej oblasti, nikakor ni bilo mo-, goče pregovoriti, da bi kaznoval krivoverce, marveč se je raznesel glas, da je on dal umoriti nekega papeževega poslanca, je Inocent III. dal leta 1208. oznanovati križarsko vojno ter kralja Filipa II. pozval, naj trdovratnemu grofu vzame njegove dežele. Kmalu se je nabralo veliko število križarjev, katerim je pobožni grof Simon Montforski bil vrhovni poveljnik. Zdaj se je začela grozovitna vojska, ki je najlepše in najrodovitniše francoske kraje do dobrega opusto-šiia ter vpepelila mnogo cvetečih in bogatih mest; da ne omenjamo lističe in tisuče nesrečnih ljudi, ki so za krivo svoje prepričanje poginili na krvavih bojiščih. Naposled se je že isti grof Rajmund VI., ki je moral bežati iz svojega
mesta, hotel podati; ko so mu pa zmagovalci pretežke pogodbe postavljali, je nadaljeval vojsko ter si je po smerti Simona Montfortskega (leta 1218.) veči del svoje dežele-nazaj osvojil.
Francoski kralj Filip II. je takrat z Angleži in Nemci, imel mnogo opraviti. Angleški kralj Ivan „brez zemlje“ se je bil sprl s papežem Inocentom III., a ta je celo Angleško državo daroval Filipu II. ter mu naročil, naj Ivana pahne s kraljevega prestola. Že je velika francoska vojska bila pripravljena, da odrini črez morje, tu pride papežev poslanec-Pandulf in oznani francoskemu kralju, da naj ustavi vojsko, ker se je Ivan zopet pokoril vrhovnemu crkvenemu glavarju. To Filipu ni bilo ljubo, kajti priprave za vojsko stale so ga mnogo novcev. Da bi si velike stroške saj nekoliko povrnil, je s pripravljeno vojsko udaril na mogočnega in bogatega Flanderskega grofa, ki se je bil zavezal z Ivanom „brez zemlje“. Akoprem sta nemški cesar Oton IV. in angleški kralj pomagala Flanderskemu grofu, vendar vsi skupaj niso bili kos Francozom, ki so v bitvi pri Bovinesu (r.: Bovinu) leta 1214. popolnoma užugali svoje nasprotnike. Ta slavna zmaga je do dobrega utrdila kraljevo oblast nad premogocno-gospodo ter v Francozih prvikrat obudila narodni ponos. Kmalu potem bilo je celó misliti, da bo vsa Angleška prišla pod francosko oblast. Angleži so se namreč sami uprli zoper verolomnega Ivana „brez zemlje“, a namesti njega so Ljudevika, sina francoskega kralja, oklicali za svojega vladarja. Ljudevik je res prišel v London, ali ker je preveč odlikoval svoje francoske spremljevalce, se je po Ivanovej smerti moral umakniti angleškemu kraljeviču Henriku III. ter odjadrati proti domu. Niti na Francoskem ni bil Ljudevik srečniši, kajti toulouški grof Rajmund VI. je hrabro branil svojo deželo ter jo leta.
1222.	zapustil svojemu sinu Rajmundu VII. Kralj Filip II. je takrat že delj časa bolehal ter naposled umrl mesca julija
1223.	On je do dobrega utrdil in povečal kraljevo oblast, in položil je temelj franeoskej državnej edinosti. Po smrti dali so mu častni priimek „Avgustus“, kar bi se po slovensko reklo „pomnoževalec“.
Ljudevik VIII., Ljudevik IX., Filip III.
Filipa II. je nasledil njegov sin L j ude vik VIII. (1223 —1226), katerega so še istega leta v Remešu slovesno za kralja ovenčali. V Rerneš prišli so tadaj tudi angleški poslanci in zahtevali so, da naj Ljudevik VIII. njihovemu kra-
lju Henriku III. povrne tiste francoske kraje, ki jili je bil Filip II. vzel njegovemu očetu. Ljudevik jim je bil prošnjo odločno odbil ter se pripravljal na vojsko, da bi Angležem vzel vse, kar jim je od njihovih francoskih posestev še ostalo. Že je osvojil močno utrjeno mesto Kochello ter velik kos Akvitanije spravil pod svojo oblast: v tem ga je rimski papež pozval na drugo bojišče. Ker nikakor še ni bilo mogoče zatreti južno-francoskih krivovercev, dal je papež oznanovati križarsko vojno. Sam kralj Ljudevik se jo to pot postavil na čelo vojske, za katero je s pomočjo veljavne francoske gospode nabral petdeset tisuč vitezov in brezštevilno množico pešcev. Najprej je oblegal imenitni Avinjon in ko ga je črez tri mesce z naskokom vzel, podalo se mu je kmalu tudi mnogo drugih mest. Mislil je že iti proti samemu Toulousu, ali bolezni in bližajoča se zima so ga napotile, da se je vrnil proti domu. Pa že med potjo je nagloma umrl v Montpen-sieru. Nekateri mislijo, da mu je zavdal champagnski (reči: šampanjski) grof Thibaut, ki je s svojim kardelom prvi zapustil križarsko vojsko. Na smrtnej postelji je Ljudevik Viti. pričujoče posvetne in duhovne gospode pregovoril, da so mu njegovega sina Ljudevika priznali za naslednika.
Ljudevik IX. „sveti“ (1226—1270) je bil komaj dvanajst let star, ko je zasedel kraljevi prestol. Namesto njega je torej s prva vladala njegova bistroumna in odločna mati Blanka, ki si je nekoliko z lepo, nekoliko s silo vedela pridobiti mogočne velikaše, da so jej prepustili kraljevo oblast. Svojega sina je jako ojstro in pobožno izrejala, in večkrat mu je rekla, da bi jej bilo ljubši, če bi kar takoj umrl, nego da bi kdaj smrtno grešil. Sicer pa je Blanka dobro vladala ter francoskemu kraljestvu ohranila vso moč in veljavo, kakor so si jo bili prejšnji vladarji z mnogoletnim trudom pridobili. Kraljeva oblast se je na Francoskem takrat še celó razširila in povečala s tem, da je vedno mnogo plemenitnikov odhajalo v sveto deželo, od koder se je le malokateri povrnil.
Na južnem Francoskem še ni bilo konec tamošnjemu krivoverstvu, marveč si je Rajmund YII. po naglej smrti prejšnjega kralja nekatere zgubljene kraje zopet osvojil. To je le še bolj spodbujalo vnete katoliške duhovnike, da so vedno novih bojovnikov pridobivali za sveto vojno. Zdaj so se križarji združili z državno vojsko in šli naravnost proti glavnemu mestu Toulousu, pred katerim so se vtaborili in cele tri mesce daleč na okoli pokončali vse polje in vinograde^
Grof Bajmimđ VIL, kateremu je pomanjkovalo čemdalje več pripomočkov za nadaljevanje vojske, je sprevidel, da si nikakor ne bode mogel več priboriti vseh krajev in nekdanje veljave svojih prednikov. Zato se je hotel po vsakej ceni pomiriti ter je tretjino svojih dežel daroval katoliškej cerkvi, drugo tretjino je odstopil francoskemu kralju, zadnjo tretjino pa s tem pogojem za-se obdržal, da jo bo po smrti zapustil svojej hčeri, ki se je omožila z najmlajšim kraljevim bratom Alfonsom. Na tej podlagi je toulouški grof leta 1229. v Parizu sklenil mir s francoskim kraljem in s katoliško cerkvijo, katerej je tudi prepustil, da ostale trdovratne krivoverce spokori, kakor ve in zna. Na to je papež Gregor IX. duhovne sodnije ali tako zvano „inkvisicijo“ na južnem Francoskem poveril dominikanskim redovnikom, ki so do dobrega zatrli zadnjo sled albigenskega in valdenskega krivoverstva. Grof Rajmund se je sicer črez nekoliko let še enkrat vzdignil, ali Ljudevik IX. ga je hitro premagal ter ponovil pariški mir.
Kraljeva mati Blanka se je tudi potem, ko je njen sin že bil polnoleten, vedno vtikala v vladarske stvari. Pobožni Ljudevik, ki ni hotel svoje matere žaliti, jo je rad slušal ter se po njenej želji oženil z Margareto Provencalsko. Sploh se je Ljudevik pri vseh svojih dejanjih, bodi-si doma ali na prestolu, najprej oziral na to, kaj mu veleva katoliška vera. Molil je po cele noči, a bičeval in postil se je tolikanj, da je večkrat iznemogel in zbolel. Ob petkih se nikdar ni nasmejal, a dominikance in frančiškane je tako spoštoval, da je večkrat rekel:	„Oe bi se mogel na dva kosa razpoloviti,
dal bi eno polovico dominikancem, drugo pa frančiškanom.“ Vendar pa pri vsej svojej pobožnosti nikdar ni pozabil na ■svoja kraljeva opravila. Cerkvene službe, katere je on imel oddajati, podelil je le vrednim in zaslužnim možem, a znal se je včasih tudi škofom in samemu pepežu upreti; toda nikdar ni nikomur krivice storil, kajti rekel je: „Pravičnost je perva in najsvetejša dolžnost vsacega vladarja.“ Po tem pravilu je uredil celo francosko državo ter dovršil, kar so njegovi predniki začeli. Vse domače poboje je ojstro prepovedal ter ustanovil več kraljevih sodnij, pri katerih se je vsakdo smel pritožiti, če mu je graščinska gosposka kako krivico prizadjala. Uradnike je ojstro nadzoroval ter jih brez usmiljenja kaznoval, če so zanemarili svoje dolžnosti. Tistej gospodi , ki so ob enem imeli francoska in angleška državna zemljišča v najemu, je ukazal, da se morajo, ali enim ali drugim
odpovedati, kajti rekel je, da ni mogoče dvema gospodoma služiti.
S tujimi državami želel je ohraniti stalen mir, toda vsak čas je bil pripravljen iti v sveto deželo, bojevat se za Kristusovo vero. Šesto križarsko vojno, ki jo je on sam vodil, smo že prej opisali. Tam smo tudi povedali, da svete dežele ni hotel prej zapustiti, dokler mu ni došlo žalostno poročilo, da mu je umrla modra mati, katerej je pred odhodom poveril vlado. Ko se je bil zopet domu povrnil, pokoril je nekatere upornike ter povsod uredoval, kjer je bilo še kaj pomanjkljivega ali napačnega. Z Angleži se je leta 1259. v Abbevillu do dobrega pobotal ter jim Guienno pustil proti temu, da so se odrekli vseh ostalih pokrajin, ki so jih nekdaj na Francoskem imeli. Sploh pa je Ljudevik po svojej pravičnosti tako slovel, da so ga angleška gospoda večkrat prosili, naj jim razsodi njihove medsobne prepire. Z Inocentona IV. je sklenil (1. 1269.) posebno pogodbo ali tako zvano „pragmatično sankcijo“, ki je natanjko določila, katere pravice nad katoliško cerkvijo in duhovščino na Francoskem ima kralj, a katere rimski papež. Tako je Ljudevik IX. vse raznotere razmere skusil s pogodbami urediti, da bi svojo državo obvaroval nepotrebnih vojsk. S tem pa ni le jako povzdignil moč in veljavo kraljeve oblasti, ampak pomogel je svojemu narodu do večega telesnega in duševnega blagostanja. Med tem ko so v drugih deželah v krvavih pobojih divjali drug zoper druzega, so na Francoskem v lepem miru živeli ter se množili in bogateli od dne do dne. Ves svet se je Čudil, kako da je miroljubni in pobožni Ljudevik IX., ki je vedno skrbel za zveličanje svoje duše, mogel brzdati toliko mogočne gospode in bojaželjnih vitezov. Pri tolikih državnih opravilih pa vrli kralj ni pozabil misliti tudi na sveto deželo. Ker se mu prva vojna (t. j. šesta križarska vojna) ni posrečila, ni dal si miru, dokler ni zopet šel bojevat se za sveto krščansko vero. Kakor že vemo, je na zadnjej ali sedmej križarske) vojni pred Tunisom poginil (leta 127Ó.). Ves čas svojega življenja delal je na to, da bi ohranil edinost v svetej krščanskej veri ter da bi poveličal katoliško cerkev. Vsikdar je bil najlepši vzor pravega kralja in kristijana ter je po vsej pravici zaslužil, da ga je papež Bonifacij VIII. že leta 1297. za svetnika razglasil. Na smrtnej postelji je pozval svojega najstarejšega sina Filipa k sebi ter mu izročil pismeno vodilo, katerega naj se drži na kraljevem prestolu. To pismo, ki nam najbolj jasno priča, kaj in kako je Ljudevik sam
mislil in delal, hočemo tu priobčiti. Sveti kralj piše svojemu sinu tako-le:
„Dragi sinko! Prvo, kar Ti priporočam je to, da ljubi Boga iz celega svojega srca črez vse drugo; kajti kdor Boga ne ljubi, ne bode nikdar zveličan. Varuj se tudi najmanjšega greha, da ne žališ največega tvojega dobrotnika! — Hodi večkrat k spovedi! Ne zanemari nikdar službe božje ter sploh pridno opravljaj vse pobožnosti in molitve! — Bodi krotkega in usmiljenega srca, tolaži uboge in pomagaj jim, kolikor moreš! Bodi pošten in pravičen vsakemu, bodi-si bogat ali siromak! —Ohrani vse, kar je dobrega v svojem kraljestvu; a kar ne velja, odpravi ali pa poboljšaj, če moreš! — Varuj se prevelike lakomnosti in ne nakladaj tvojemu ljudstvu po nepotrebnem prevelikih davkov. — Pazi, da bodo tvoji vasali in drugi podložniki med seboj mirni in v slogi živeli. Mestom ohrani vse svoboščine, katere so jim tvoji predniki podelili, in bodi jim prijazen in postrežljiv, kadarkoli moreš. V mestih je bogastvo in moč; če boš ž njimi dober, ne bodo se ne gospoda, ne drugi tvoji sovražniki upali upreti se zoper tebe! — Ljubi in spoštuj duhovnike, a tiste duhovnije, kijih imaš ti oddajati, poverni dobrini in zaslužnim možem! — Ne začenjaj vojske s kristijani, ampak ogibaj se jej, dokler se moreš! — Ne daj, da bi v tvojem kraljestvu kdaj bilo kakega krivoverstva; ako bi ga pa zasledil, zatri ga takoj v začetku! — Pazi na uradnike, da bodo vsikdar in povsod pravično in pošteno opravljali svoje službe. — Doma varčno gospodari in ne trosi po nepotrebnem. Naposled pa te blagoslovim, kakor le oče more blagosloviti svoje dete, in prosim te, dragi sinko, spominjaj se moje uboge duše in daj za-njo svete maše opravljati; moli tudi sam za-me, deli miloščine in bodi skrben in dobrotljiv oče vsemu francoskemu narodu.“ —Po Ljudevikovej smrti je njegov sin in naslednik
Pilip III. „predrzni“ (1270—1285) kmalu sklenil mir s Tuniškim vladarjem ter z ostanki svoje vojske odjadral nazaj na Francosko, kjer so ga mesca avgusta leta 1271. v Bemešu za kralja venčaii. Filip ni bil obdarovan s tolikimi duševnimi zmožnostmi, kakor njegov oče, toda kraljeva oblast je na Francoskem bila že tako utrjena, da si je tudi slabejši vladar mogel ohraniti potrebno veljavo. Naprave svojega očeta je spoštoval ter jih pustil, da so se same dalje razvijale; sicer pa je bil jako bojaželjen, in ker je večkrat začel vojsko z nasprotniki, katerim nikakor ni bil kos, zvali so ga „predrznega“. Ko je njegov stric Alfonš, ki je hčer grofa
Kajmimda VII. imel za ženo, umrl brez otrok, je Filip nasledil (1. 1271.) vse njegove pokrajine na južnem Francoskem, od katerih je grofovino Venaissinsko z imenitnim Avignonom dobrovoljno prepustil rimskemu papežu (1. 1274.). Eavno takrat je svojim naslednikom pridobil kraljevino Navarsko na pirenejskem polotoku. Leta 1274. je namreč umrl zadnji navarski kralj ter zapustil edino hčer Ivanko, katerej je naročil, da naj se omoži s kakim francoskim princem. To pa navarskim plemenitnikom ni bilo po volji in uprli so se zoper mlado kraljico, ki je s svojo materjo morala bežati na Francosko. Kralj Filip III. jih je prijazno sprejel ter kraljico Ivanko takoj zaročil s svojim sinom Filipom IV., ob enem pa je čez mejo poslal veliko vojsko, ki je upornike kmalo pokorila ter Navaro zagotovila francoskemu kraljeviču in nje-govej nevesti. Zdaj sta se kastiljski kralj Sancho in Peter III. aragonski zavezala zoper Francoze, katerim nista hotela dovoljiti, da bi po pirenejskim polotoku širili svojo oblast, Filip III. je na to sam prišel v Navaro in z vojsko udaril na Aragonijo, ali nasprotniki so ga v gorskih soteskah nazaj zagnali in moral se je vrniti proti domu, zlasti ko je med njegovimi vojščaki jela razsajati kuga, za katero je tudi on med potjo umrl (1. 1285.).
4.	Od križarskih vojsk do konca srednjega veka.
V tej dobi so zadnji Kapetovci s pomočjo razvijajočega se meščanstva tako povzdignili kraljevo oblast, da so se jej celó vrhovni glavarji katoliške cerkve morali pokoriti ter se iz Rima preseliti v Avinjon na Francosko. Ko so se pa vladarji nove kraljeve rodovine Valežanov (ali Valois) zopet osla-njali na plemstvo ter zanemarili meščanstvo, se je poslednje zavezalo z Angleži, ki so na to dalj nego sto let skušali zatreti Francosko ter jo vso spraviti pod svojo oblast. Nazadnje je narodni ponos z nova ohrabril Francoze, zlasti pri-prosto ljudstvo, ki je v največej nevarnosti rešilo svobodo in samostalnost svoje domovine. Zdaj so hitro ginile raznotere sredovečne naprave, kralji pa so s stoječimi vojskami po vsem Francoskem dobili toliko moči, kolikor je še nikdar poprej niso imeli.
Zadnji Kapetovci. Začetek papeževe sužnjosti. Obsodba templarskega reda.
Filip IV. „lepi“ (1285—1314) bil je še le sedemnajst let star, ko se je iz nesrečne vojne proti Aragoniji z mrtvim
truplom svojega očeta, kralja Filipa III., vrnil na Francosko. Kakor hitro je očeta v sv. Denvsu svečano pokopal, dal je v Remešu kronati sehe in svojo soprogo Ivano, s katero je priženil Navarsko kraljevino. Filip IV. je bil najvladohlepniši in najlakomniši vladar, kar jih je kdaj bilo. Mali prepir med angleškimi in francoskimi brodarji bil mu je dovoljen vzrok, da je angleškemu kralju Edvardu I. napovedal vojsko ter mu vzel skoraj celo G-ienno. Edvard je od tega zadnjega svojega posestva na Francoskem komaj otel nekoliko primorskih mest; a ker se mu je mudilo na Škotsko, od koder so mu došla poročila o novem uporu, se je s Filipom IV. pomiril. Da bi prijateljstvo med njimi bilo stanovitniše, je Filip IV. Edvardu obljubil svojo sestro Margareto za ženo, njegovemu sinu pa svojo hčer Izabelo. Kakor hitro se Filip od Angležev ni imel ničesar več bati, je vso svojo vojsko poslal v Flandrijo, kamor so ga tamošnji francoski privrženci ali tako zvani „lilijani“ pozvali sna pomoč zoper grofa Vida. Le-ta velikemu številu nasprotnikov na proätem polji ni bil kos ter se je v svojih utrjenih mestih skusil braniti. Ko je pa videl, da niti tu ni varen pred mogočnimi sovražniki, ki so zmagovalno stopali od mesta do mesta, se je z dvema sinoma podal kraljevemu bratu, Karlu Valeškemu, ki ga je z laž-njivimi obljubami k sebi zvabil. Toda vkljub vsem obljubam je grof Vid s svojima sinoma moral iti v zapor, med tem ko se je francoski kralj polastil Flandrije, kjer so mu kot svojemu novemu gospodarju po mestih napravljali velike svečanosti.
Še bolj je Filip IV. svojo mogočnost pokazal v prepiru z Bonifacijem Vlil., ki je od leta 1294. bil rimski papež. Dasiravno je Bonifacij VIII. le osem let ravnal katoliško cerkev, je vendar tudi v tem kratkem času postal tako imeniten, kakor nekdaj Gregor VIL Bil je jako pobožen in učen, ob enem pa neizmerno odločen in tako zveden v vseh duhovnih in posvetnih postavah, da se ni ustrašil niti najbolj bistroumnega pravnika. Papeževo veljavo je hotel povzdigniti nad vse posvetne oblastnike, a da bi ta svoj namen prej dosegel, je predrzno kljuboval največim oviram in nevarnostim; ali ravno s takim ravnanjem je svojej imenitnej oblasti več škodoval, nego koristil. Najprej je v Italiji začei na vso moč proganjati Gibelince, stare papeževe nasprotnike, katere je takrat vodila mogočna rimska rodbina Colona; a kmalu 'je po vseh katoliških državah razposlal svoje ukaze ter se sprl z marsikterim vladarjem. Gotovo najhujši pa je
bil njegov prepir s trdovratnim francoskim kraljem Filipom IV.. ki se itak ni ogibal nobenega krivičnega in nepoštenega pota, če je po njem mogel odpraviti tudi najmanjšo oviro njegove neomejene oblasti.
Ker je Filip IV. ob času zadnjih vojsk tudi od duhovščine davke pobiral, je Bonifacij VIII. leta 1296. izdal imenitno bulo ali pismo, v katerem je duhovnikom prepovedal, da brez papeževega dovoljenja ne smejo posvetnim gospodarjem nobenih davkov plačevati. To je mogočnega francoskega kralja strašno razkačilo in kar takoj je oklical ukaz, da brez posebnega njegovega dovoljenja nihče ne sme iz dežele pošiljati ne zlata, ne srebra, niti žita, orožja ali kakorš-nih koli družili vojskinih potreb. Na to je papež odgovoril z novim pismom ter kralja svaril, naj se nikakor ne predrzne kratiti svoboščin katoliške cerkve, a dodal je, da bo ob času velike sile rad dovolil, da bodo tudi duhovniki od svojih dohodkov nekoliko dali za državne potrebe. Po nasvetu nekaterih škofov je Bonifacij VIII. še več popustil, toda Filip le ni hotel odjenjati ter je celó papeževega poslanca, ki mu je pogumno očital neke nepostavnosti, dal zapreti in na smrt obsoditi. Zdaj je papež francoske škofe in druge više duhovnike povabil v Bim, da bi se ž njimi posvetoval, kako naj dožene pravdo s francoskim kraljem, katerega je pozval, da naj tudi on svoje poslance pošlje na ta shod. Hitro je tudi Filip IV. sklical (1. 1302. mesca aprila) velik državni zbor v Pariz, kamor je, razen duhovnikov in plemenitašev, to pot prvikrat pozval tudi zastopnike mest. V svečanej seji je zbranej gospodi razlagal, kako da so njegovi predniki kraljevo oblast dobili od samega Boga, ter jih rotil, naj mu pomagajo zoper Bonifacija VIII., ki trdi, da je rimski papež vrhovni gospodar nad francosko državo. Meščani in pleme-nitniki so se takoj odločili za kralja ter odpravili ojstro pismo na papeža, med tem ko so duhovniki skusili z lepo poravnati razpor med najvišo cerkveno in državno oblastjo. Precej veliko število francoskih škofov se je na to vkljub kraljeve] prepovedi podalo v Kirn na cerkveni zbor (meseca oktobra 1. 1302.), a ker jim je Filip IV. zarad tega vzel njihova posestva, mu je papež (mesca novembra 1. 1302) v novem pismu dokazoval, da je Bog na zemlji sicer vtemeljil dve oblasti, ali da je duhovno postavil nad posvetno. Francoski kralj se s prva ni mogel odločiti, kaj da bi storil, in že je hotel nekoliko odjenjati od svoje trdovratnosti; toda njegovi učeni
svetovalci, med katerimi se je najbolj odlikoval Viljem Nogaret, gnali so ga dalje.
Viljem Nogaret je bil jako učen in bistroumen mož; ki je zlasti znal obstoječe postave tako zavijati, da je na videz opravičil vsako krivično djanje. Prej je bií profesor pravo-slovja v Montpellieru, potem pa ga je Filip IV. pozval k -sebi ter ga čem dalje bolj odlikoval, dokler ga ni imenoval svojega prvega kancelarja. Le-ta je torej zopet vso veljavno francosko gospodo sklical v državni zbor (mesca marca leta 1303.), na katerem je z vso svojo zgovornostjo grajal Bonifacija VIII. ter se od njegovih razsodb in naredb pozival na splošni cerkveni zbor. Na to je papež (mesca aprila 1303.) pro klel francoskega kralja, ki je zdaj še bolj razkačen vnovič vso imenitno gospodo pozval v Pariz (mesca junija 1303.). Na tem novem shodu so strašno vpili na papeža Bonifacija VIII. ter ga obdolžili vsakovrstnih izmišljenih pregreh, celó krivoverstva-, a naposled so sklenili, da mora vsa njegova dejanja soditi splošni cerkveni zbor, ki se ima kar takoj sklicati.- To je Filipu IV. dalo še večega poguma in hotel se je nad papežem maščevati, kakor se še nikdar noben posvetni vladar ni predrznil pregrešiti se nad vrhovnim glavarjem katoliške cerkve. Ko se je bil dogovoril z mogočno Colonovo rodbino v Bimu,. je ovitemu svojemu kancelarju Nogaretu dal mnogo novcev ter ga poslal v Italijo z naročilom, da sme storiti, karkoli hoče. Prišedši v Italijo se je Viljem Nogaret takoj sešel s Colono, vodjo tamošnjih papeževih nasprotnikov , ter najel več sto oboroženih mož, s katerimi je kar naravnost šel nad papeža, ki se je takrat mudil v svojem rojstnem mestu Anagniju. Dne 7. septembra (1. 1303.) zjutraj so zarotniki kričaje „smrt papežu, slava francoskemu kralju!“ z golim orožjem pridrli v palačo Bonifacija VIII., ki je v svečanej crkveni opravi mirno na prestolu sedel. Colona ga je z železno rokovico predrzno po obrazu udaril ter zahteval, da naj se pri tej priči odreče papeževej oblasti. Bonifacij mu je dostojanstveno ponudil svojo glavo in rekel: „To-le mi lahko vzameš, visoke moje časti pa nikakor ne, dokler bode le še nekoliko kaplje krvi teklo po mojih žilah.“ —Tri dni je najviši cerkveni glavar bil vjetnik'surovih svojih sovražnikov, naposled pa so se meščani v Anagniju ohrabrili ter osvobodili imenitnega svojega rojaka. Bonifacij VIII. se je zdaj vrnil v Rim, ali bil je ves potrt in že mesec dni po onej žalostnej dogodbi je kot osemdeset let stari sivček umrl (m. oktobra 1. 1303.).
Novi papež Benedikt XI. bil je jako miren in pobožen mož, ki je francoskega kralja takoj odvezal prokletstva ter več naredb njegovega prednika preklical zato, da bi prej poravnal prepir med cerkveno in državno oblastjo. Le tiste, ki so se v Anagniju vdeležili sramotnega nasilja na Bonifacija VIII., hotel je kaznovati, ali v tem je že meseca julija 1304 tako nagle smrti umrl, kakor da bi mu bil kdo zavdal. Po njegovej smrti so se kardinali razcepili v dva nasprotna taborja in se celili devet mescev niso mogli zediniti. Naposled so se tako sporazumeli, da bodo talijanski kardinali nasvetovali tri vredne može, ki pa ne smejo biti Talijani, a od teh treh bodo francoski kardinali jednega izvolili za papeža. Po tej poti je katoliška cerkev dobila nPvega vrhovnega glavarja Klimenta V., ki je prej bil nadškof v Bordeauxu (r.: Bordou) na Francoskem. Kliment V. je nekdaj bil udan papežu Bonifaciju VIII., zdaj pa ga je premeten francoski kralj vedel popolnoma za se pridobiti. Kakor hitro je namreč Filip IV. iz Birna dobil poročilo o novej volitvi, šel je kar takoj k bordeauxskemu škofu Bertrandu ter mu rekel, da mu bode gotovo pomagal do papeževega prestola, če mu svečano obljubi: da bode odvezal prokletstva vse tiste, katere je papež Bonifacij Vlil. izobčil iz katoliške cerkve; da bode proklel ranjcega Bonifacija; da mu bode na pet let prepustil deseti del vseh dohodkov francoske duhovščine; a poslednjič, da mu bo spolnil željo, ki mu jo bode pozneje razodel. Bertrand, ki je bil jako slavohlepen in ni vedel, da so ga v Bimu že izvolili, je sramotno pogodbo sprejel ter ž njo napravil veliko škodo sebi in celej katoliškej cerkvi. Na to je dne 5. junija leta 1305. bil v Lijonu v pričujočnosti francoskega kralja z veliko slovesnostjo posvečen za papeža Klimenta V. Ko mu je prišedšemu iz cerkve pala tiara (t. j. papeževa krona) z glave, so nekateri trdili, da to nič dobrega ne pomeni. Novi papež ni šel v Bim, ampak ostal je na Francoskem, kajti to je bila brž ko ne tista skrivna želja, ki mu je Filip IV. ni hotel takoj povedati. S prva sc je mudil v raznih francoskih mestih, leta 1308 pa se je preselil v Avignjon, kjer so odslej celih sedemdeset let bivali glavarji katoliške cerkve. Ta doba zove se babilonska sužnost papežev, ki so se ves ta čas morali ravnati po volji francoskih vladarjev, kakor so nekdaj Izraelci v sedemdeset letnej sužnosti morali slušati ukaze babilonskih kraljev.
Prvo, kar je zdaj Filip IV. zahteval od papeža Klimenta V., bilo je to, da naj odpravi red templarskih vitezo v. Kako
da so francoski plemenifcniki ob času križarskih vojsk v Palestini vtemeljili ta viteški red, smo že prej povedali. Ko je sveta dežela zopet prišla pod oblast mohamedanskih nejever-nikov in se ni bilo nadjati, da jo bodo kristjani zopet osvobodili, so se templarski vitezi po večem preselili na Francosko, kjer so imeli mnogo velikih in bogatih graščin, a le malo jih je s svojim vrhovnim glavarjem ali velikim mojstrom ostalo Da otoku Cipru. Yelike njihove pravice, zlasti pa njihovo bogastvo obudilo jim je mnogo sovražnikov, ki bi jih iz gole zavidnosti radi očrnili, a ker niso nič gotovega vedeli, izmislili so si vsakovrstne laži ter jih potem trosili po svetu. Tem obrekovalcem so posebno dobro došli nekateri obredi, ki so jih templarji skrivaj obhajali ia katerih se nihče drugi ni smel vdeležiti; kajti mogli so o teh skrivnostih praviti, karkoli so hoteli. Kmalu so si praznoverni ljudje pripovedovali čudne reči o bogatih templarskih vitezih. Tako so n. p. trdili, da so templarji s hudičem zavezani ter da molijo nekega malika v živinskej podobi, ki mu pravijo Bafomet. Dalje se je govorilo, da na svojih skrivnih shodih pljujejo na Kristusovo podobo, a za kratek čas da si namesto žoge drug druzemu mečljejo novorojene otročiče. Vse to, pravili so obrekovalci, da so še nedolžne stvari proti tistim grozovitnim in nesramnim dejanjem, ki se med svetom ne zvedo. Gd vseh teh obrekovanj bilo je le to resnično, da so se tudi med templarji našli posamezni, ki niso bili po vsem nedolžni, kakor se je tudi med aposteljni našel izdajalec. Sicer pa se je ravno templarski red mogel ponašati z mnogimi jako učenimi in pobožnimi možmi.
Zakaj je torej francoski kralj Filip IV., ki gotovo ni verjel abotnih pravljic, hotel odpraviti ta imenitni viteški red, ki se je nekdaj slavno odlikoval v bojih zoper zasmehovalce Kristusove vere v svetej deželi? —Samo zato, ker se mu je skominjalo po velikem bogastvu in ker se je bal, da bi se ti vitezi, ki so bili vajeni orožja in jih je na samem Francoskem bilo več tisuč, ne . združili s papežem zoper mogočnega francoskega kralja, ki je katoliško cerkev hotel do dobrega spraviti pod svojo oblast. Papež Kliment Y. bi bil rad ohranil templarski red, ko je pa Filip IY. vedno silil va-nj, da naj ga odpravi, rekel je, da tako imenitne stvari ne more rešiti, predno ne zasliši mnenje cerkvenega zbora. Yendar pa je lakomnemu kralju dovolil, da sme kar takoj preiskovati, koliko je resničnega na tem, kar s,e templarskim vitezom očita. Zdaj se je začelo grozovitno preganjanje tega nekdaj tolikanj za-
služnega reda. Najpred je veliki mojster Jakob Molaj moral iz otoka Cipra priti v Pariz, kjer je imelo biti veliko posvetovanje zarad nove križarske vojne, kakor so mu lažnjivo poročili. Jakob, kateremu se niti dozdevalo ni, kaj da se na Francoskem snuje zoper njega in njegove tovarše, je s šestdesetimi vitezi prišel v Pariz ter se nastanil v tamošnjem templarskem dvoru, v katerem je tudi shranil mnogo bogatih zakladov, ki jih je bil seboj prinesel. Kakor hitro je veliki mojster bil v Parizu, je kralj Filip IV. po vsem Francoskem razposlal ojstro povelje, da se imajo kar takoj vsi templarski vitezi djati v zapor ter da se ima proti njimi začeti sodnijska preiskava zarad krivoverstva in druzih pregreh, katerih sta jih dva malovredna odpadnika obdolžila. Kraljevi ukaz se je natanjko spolnil in v kratkem je več tisuč katoliških redovnikov zdihovalo v železji. Toda jako bi se motil, kdor bi mislil, da so francoski sodniki zdaj vestno preiskovali, če so obtožbe tudi resnične. Te milosti, katere se sicer vsak prosti razbojnik sme nadjati, templarjem niso dovolili, marveč so od njih odločno zahtevali, da naj kar takoj priznajo vse pregrehe, ki se jim očitajo. Ko so pa vitezi stanovitno tajili djanja, katerih si niso bili svesti, morali so trpeti strašne muke, kakoršne si morejo izmisliti le najkrvoločniši trinogi, M v svojem okamenelem srcu nikdar niso imeli blažih občutkov. Marsikateri vitez je naposled priznal, karkoli je kdo zahteval, samo da bi se nekoliko trenutkov rešil živinskega trpinčenja, ki ga pri največem zatajevanji samega sebe s slabimi človeškimi močmi ni mogel več trpeti. Ali komaj da so grozovitne muke nekoliko odjenjale, je vsakdo takoj zopet preklical, kar je prej v strašnej stiski po krivici priznal. V Parizu so na nekem vrtu šest in petdeset templarjev, vsacega posebej privezali na kol ter jim pod noge djali žerjavice, da so se po malem pekli. Isti njihovi sorodniki prišli so jih nagovarjat, naj se zlažejo in priznajo krivična obrekovanja, da bi se rešili grozovitnih muk. Toda niso se dali pregovoriti, ampak stanovitno so trdili, da so nedolžni ter da med njimi nikdar nihče ni oskrunil svete kriščeve vere. Strašno je bilo poslušat, kako so z biitkim glasom Jezusa Kristusa, sveto devico Marijo in vse svetnike klicali na pomoč, da bi mogli do kraja trpeti, kar jim je sojeno. In niso se vdali, marveč so se dalje pekli, dokler ni kup pepela pričal o nji-hovej stanovitnosti. Hitro je Filip IY. zarubil vse graščine in vse ostalo imetje templarskih vitezov ter se sam nastanil v lepem njihovem dvoru v Parizu. Papež Klement V. sicer Občna zgodovina.	17
ni odobraval krivičnega postopanja, ali mogočni francoski kralj je slabega moža znal potolažiti ter ga celó prisilil, da je tudi drugim vladarjem naročil, naj v svojih državah preiskujejo življenje in dejanja tamošnjih templarjev. Toda kjer koli so pravično postopali, povsodi so se prepričali, da je templarski red nedolžen, če tudi se v njem najde posameznih udov, ki dolžnosti vzvišenega svojega poklica ne spolnujejo tako, kakor bi bilo treba.
Meseca oktobra leta 1311. se je v Vienni začel velik cerkveni zhor, ki je imel izreči svojo sodbo o templarskem redu. Nekoliko pobeglih vitezov je zdaj prišlo v Vienno, da bi pred cerkvenim zborom odkritosrčno zagovarjali svoj red; ali Filip IV. jih je kar takoj dal poloviti in zvezati z železnimi verigami, cerkvenim zastopnikom pa je predložil popis vseh tistih očitovanj, ki jih je kak iznemogli templar v strašnih bolečinah po sili izustil. Na takej sramotnej podlagi cerkveni zbor ni hotel soditi krivično očrnjenega templar-skega reda, ki ga je na to papež Klement V. v skrivnem kardinalskem konsistoriji začasno odpravil (marca mesca leta 1312.) in ga nikdar več ni oživel. Od petnajst tisuč vitezov jih veči del ni imelo od česar živeti, drugi so zdihovali po ječah ali so poginili na gromadah, in le malo jih je prestopilo v kak drugi red. Cerkveni zbor v Vienni sklenil je še novo križarsko vojno, ki je nikdar ni bilo, potem pa ga je papež razpustil maja mesca 1. 1312. Ko je bilo že vse končano, prišel je tudi veliki mojster Jakob Molay na vrsto. Šest let je zdihoval v ojstrem zaporu ter tudi pretrpel mnogo muk, v katerih je včasih priznal 'kako izmišljeno pregreho, ki jo je pa vselej preklical, kakor hitro so rabeljni odložili peklensko svoje orožje. Zdaj so ga peljali pred veliko gro-mado ter silili va-nj, naj prizna, da je vse resnično, kar se templarjem očita. Ali ni se dal več prestrašiti, marveč je kot pravi mučenik dal življenje za svoje prepričanje (marca mesca 1. 1314). Že je plamen švigal okoli njega, tu je še enkrat povzdignil svoj glas, rekoč: „Še je v nebesih pravični sodnik, ki bode ojstro kaznoval vsako krivico. Pred njegovim prestolom se boš ti, Filip, moj kralj, moral zagovarjati, predno bo minulo leto dni!“ — To prerokovanje se je spolnilo, kajti že osem mescev potem je umrl tolikanj mogočni kralj Filip IV.
Kakor templarske viteze, tako je lakomni Filip IV. tudi Židove preganjal zarad njihovega bogastva. Vzel jim je namreč vse premoženje ter jih zapodil iz dežele (1. 1306.); ali črez osem let jim je njegov sin dovolil, da so se smeli vrniti na
Francosko zato, da bi jih zopet oropal, kadar bodo z novega obogateli. Pa veliko bogastvo, ki si ga je Filip IV. po krivici osvojil, mu ni teknilo. Vedno mu je pomanjkovalo novcev za njegove potrebe; a da bi mogel poravnati velike stroške, je vsak čas stare dobre denarje prelival v nove slabše ter čemdalje veče davke nakladal. Že leta 1302. so se zarad tega v flanderskem mestu Bruggu vzdignili zoper francosko vlado ter v enej noči pomirili tri tisuče ondi bivajočih Francozov. Filip IV. dolgo ni mogel upornikov užugati, a naposled jim je moral povrniti stare flanderske pravice ter spustiti njihove grofe. Ko si je pa 1. 1314. izmislil zopet novi davek, so mu francoska gospoda v državnem zboru odkritosrčno povedali, da so bremena itak že pretežka, ter da se bodo oni sami postavili na čelo nezadovoljnega ljudstva, če ne bode skoraj bolje. Kralj, ki je že dalj časa 'bolehal, je zdaj odjenjal ter preklical razpisani davek. Malo pred smrtjo je svojega naslednika svaril, naj ljudstva ne tlači s prevelikimi davki. Filip IV. je vladal, kakor pravi tiran, vendar pa moramo priznati, da je tudi mnogo koristnega storil ter francosko državo popolnem prevstrojil in uredil tako, kakor takrat še nobena dežela v Evropi ni bila vrav-nana. Za to je pa vsakako trebal mnogo novcev, trde in brezobzirne volje ter bistroumnih in učenih mož, katere je hitro spoznal ter jih pozval k sebi na svoj dvor, ne glede na to, če so plemenitnega ali priprostega rodu. Umrl je šest-inštirdeset let star, dne 29. marca leta 1314 Nasledil ga je njegov petindvajset let stari sin
L j ude vi k X. (1314 — 1316), ki je že prej, po smrti svoje matere, zasedel kraljevi prestol v Navari. Ljudevit se je le rad veselil in kratkočasil, ter je tako s početka vsa vladarska opravila poveril svojemu stricu Karlu Valeškemu. Da bi se prikupil nezadovoljnim plemenitnikom, povrnil jim je mnogo pravic, katere jim je njegov oče s tolikim trudom vzel, ter tudi dal obesiti učenega in zvedenega svetovalca Marignvja, katerega so krivično obdolžili, da je kralju po življenji stregel. Ko je pa trebal novcev za vojsko zoper Flandrijce, ki so se z nova vprli, jel je neusmiljeno guliti francosko ljudstvo ter velike davke nakladati Židom, ki so se takrat zopet povrnili na Francosko. Hvale vredno je pri tem bilo le to, da so se kmetje na kraljevih graščinah za gotov denar smeli odkupiti ter postati svobodni ljudje. Y Flandriji ni bil srečen, kajti vedno je deževalo in moral se je kmalu vrniti proti domu; sledečega leta pa ni mogel vojne ponoviti
zarađ velike dragine in kužnih bolezni. Zbolel je tudi on ter že junija mesca 1. 1316. umrl. Ker ni zapustil nobenega sina, bi ga prav za prav imela naslediti njegova hči Ivana, ali njegov mlajši brat:
Filip V. (1316 — 1322) se je hitro polastil vladarske oblasti ter francoske plemenitnike sklical v državni zbor, ki je na podlagi nekih starih, ne popolnoma jasnih, pisem sklenil. da na Francoskem nikdar ne sme žena zasesti kraljevega prestola. Tako si je Filip V. zagotovil francosko kraljestvo; le Navaro je moral prepustiti Ivani, ki se je pa omožila % njegovim bratrancem ter tako ostala v zvezi s francosko vladarsko rodbino. Francosko vrhovno oblast nad Flandrijo si je vtrdil s tem, da je svojo hčer Margareto dal za ženo Ljudeviku, vnuku tadanjega flanderskega grofa Koberta. Sicer je Filip V. mnogo dobrega nameraval, ali kmalu se je prepričal, da mogočni plemenitniki z lepo ne privolijo niti v najbolj koristne stvari, in moral je opustiti marsikaj, kar bi bilo neizmerno pospešila splošni državni red in blagostanje po vsem Francoskem. Tudi Filip V. je zapustil same hčere, a ker je po njem potrjena postava ženam odrekala vladarske oblasti, je zdaj njegov najmlajši brat
Karel IV. (1322—1328) zasedel kraljevi prestol. Karel je bil najbolj podoben svojemu očetu Filipu IV. in je ravno tako svoj narod tlačil s prevelikimi davki ter slab denar koval. S tem je najbolj razdražil svobodoljubno flandersko ljudstvo, ki se je vprlo zoper lastnega svojega grofa Ljude-vika ter ga djab v zapor, zato ker je za francoskega kralja davke pobiral. Še le ko je grof Ljudevik prisegel, da bode vestno branil deželne pravice in svoboščine, so ga uporniki zopet spustili, ali vedno je Flandrija francoskim kraljem prizadevala mnogo sitnosti, zlasti v novej vojski z Angleži, ki so kmalu zopet skušali osvojiti nekdanja svoja posestva na Francoskem. Flandrijci so v tej stoletnej vojski vsikdar pomagali Angležem, na katere jih je vezala velika in bogata kupčija, med tem ko so Francozom morali le davke plačevati. S Kar-. lom IV., ki tudi ni imel sinov, so izumrli moški Kapetovci starejše krvi, in tako so Valežani (ali Valois), kot najbližnji mlajši rod, prišli na francoski prestol.
Valežani ali kralji iz roda, „Valois44 (1328—1589):
Filip VI.
Filip VI. (1328—1589), prvi kralj nove vladarske rodbine, je po svojem očetu Karlu, grofu Valoisu, ki je bil brat
kralj a Filipa IV., imel največ pravice do francoskega prestola, odkar je obveljala postava, da na Francoskem nikdar ne sme žena vladati. Temu se je takoj s početka vprla angleška kraljica Izabela, sestra zadnjih treh Kapetovcev, in odločno je trdila, da, če tudi ona kot ženska nima pravice do francoskega prestola, vendar tega nihče ne sme braniti njenim moškim naslednikom; da ima torej njen sin Edvard III. biti francoski kralj, a ne Filip VI. Ta je imel francosko plemstvo za se in že maja mesca 1328. leta dal je sebe in svojo soprogo v Eemešu svečano kronati, potem pa se je pripravljal na vojsko zoper uporno Flandrijo. Pred odhodom se je v Parizu skazal pobožnega in pravičnega vladarja, kajti rad je v cerkev hodil in siromakom miloščino delil, nezvestega čuvarja kraljevih zakladov pa je ukazal ob glavo djati. Ko je po nekaterih težavah zmagal nad flandrijskimi mesti, je tamošnjemu grofu Ljuieviku naročil, naj bode pravičen ter da naj brez usmiljenja kaznuje vsacega po njegovem za-služenji. Na to je Ljudevik res dal pomoriti deset tisuč upornikov; ali s tem je le še bolj razdražil flandersko ljudstvo, ki je zdaj zoper njega in zoper francosko vlado iskalo pomoči pri angleškem kralju Edvardu III. Ta je sicer leta 1329. s Filipom VI. sporazumel glede nekih prepornih mest v Gienni ter ga v tej pokrajini priznal za svojega vrhovnega gospodarja; toda že so se kupčijske in obrtnijske razmere med Francozi in Angleži križale in si tako nasprotovale, da se ni bilo nadjati stanovitnemu miru med tema dvema državama.
Kavno zavolj kupčije so se nizozemska in dolenje-rajnska gospoda sprijaznili in čemdalje bolj zavezali z angleškimi kralji, le flandrski grof Ljudevik je zvesto služil svojemu vrhovnemu gospodarju Filipu VI. To je angleškega kralja Edvarda III. napotilo, da je imenitniša flanderska mesta posebno odlikoval, jim podelil velikih pravic za trgovino z angleškim blagom ter si tako pridobil dobrih in zanesljivih zaveznikov zoper Francoze, ki so se takrat jeli vtikati v prepire med Škoti in Angleži. Ko je tudi nemškega cesarja dobil na svojo stran, je Edvard III. sklical državni zbor ali parlament (1. 1338) ter mu odkritosrčno razodel, da se ni mogel več ogniti vojski s Francozi. Kakor hitro so angleška gospoda sprevideli, da je treba braniti domačo trgovino in obrtnijo, so brez upora dovolili davek za vojsko. Zdaj se je angleški kralj s štirimi sto ladijami odpeljal prek morja ter v Antverpenu stopil na suho. Flanderska mesta so se takoj
vzdignila ter zapodila svojega grofa Ljudevita, ki je bil Francozom vdan, a namesto njega so bogatega pivarja Jakoba. Artevelda iz Genfa izvolili za deželnega glavarja. Edvard III. je najprej udaril na francosko mesto Cambrav, ali ker ga ni mogel vzeti, se je vrnil domu po nove pomoči. Da bi pa njegovi flanderski zavezniki med tem ne obupali, se je pred odhodom svečano oklical za francoskega in angleškega kralja. Spomladi leta 1340. pa so Francozi udarili na Flandrijo, da bi se maščevali nad upornim ljudstvom, a 3 svojim brodovjem so se vstavili na ustji reke Šelde, od koder so nameravali vzeti mesto Antverpen. Toda angleški kralj ni zapustil svojih zaveznikov, ampak hitro jim je prišel na pomoč ter Francoze-zvabil na odprto morje pri Sluvsu (r.: Slii-u). Tu se je dne 24. junija 1340. vnela grozovitna merska bitva, v katerej so Angleži popolnoma zmagali svoje nasprotnike. Od Francozov rešilo se je le dvajset normanskih ladij, vsi ostali so v boji poginili ali pa so poskakali v morje, da ne bi prišli v pest zmagovalcem, ki so le štiri tisuč svojih mož izgubili. Nihče se ni upal francoskemu kralju Filipu VI. poročati o-tej strahovitej bitvi, kakoršne na morji ni bilo v celem srednjem veku. Naposled so dvorskega šaljivca naučili, naj reče, da so Angleži „šleve“; a ko ga je kralj Filip VI. vprašal, zakaj da so „šleve“, mu je zavrnil, da zato, ker niso kakor Francozi v morje poskakali.
Po bitvi pri Sluvsu je vojska za nekoliko časa pojenjala. Papeževi poslanci so se med tem jako prizadevali, da bi mogočna nasprotnika do dobrega pomirili, ali ni se jim posrečilo. Že leta 1346. je Edvard III. v Normandiji z nova. siopil na suho ter peljal svojo vojsko proti flanderskej meji, od koder so mu tamošnji zavezniki nasproti prišli. Pri Cre-cj-u (r.: Kresi-u) se je vstavil ter razvrstil svoje vojščake, kajti že se je bližal francoski kralj z dvanajst tisuč vitezov in šestdeset tisuč oboroženih pešcev. Dne 26. avgusta proti večeru, ko je ravno bil velik vihar in strašna ploha, se je začela bitva, katere sta se na francoskej strani tudi vdeležila nemški cesar Karel IV. in njegov slepi ože Ivan, kralj češki. Poslednji, ki je vodil šest tisuč genoveških strelcev, je svojega konja dal privezati s konji bližnjih svojih spremljevalcev ter se- ž njimi podal v največi bojni metež, v katerem je s svojim mečem tako dolgo udrihal po sovražnikih, dokler ni sam poginil. Že je tudi mnogo druge plemenitne gospode pokrivalo krvavo bojišče in tiha noč se je vlegla črez zemljo; ali še ni bilo konec strahovitemu klanju, ampak razkačeni
vojščaki so se pri mesečnem svitu do pozne noči dalje bojevali, dokler ni angleški kraljevič, ki so ga po njegovej črnej vojaškej opravi zvali „črnega princa“, odločil zmago nad mnogo večim številom nasprotnikov. Angleški kralj Edvard III. je še dva dni ostal na bojišči ter je v pričo vse svoje vojske dal citati svečano sveto mašo, da bi se Bogu zahvalil za zmago. Tudi je dal spodobno pokopati mrtve vojščake ter ukazal moliti za pokoj njihovih duš, potem pa je šel proti močno utrjenemu Calaisu (reci: Kalé-u). To mesto je za Angleže bilo tem imenitniše, ker je imelo dobro morsko luko, v katerej bi vsak čas mogli varno stopiti na suho, kadarkoli bi hoteli peljati vojsko na Francoze. Kralj Edvard III. torej ni prej odjenjal, dokler ni tolikanj imenitnega mesta imel v svojej oblasti. Med tem ko je angleško brodovje zaprlo vhod v luko, so se vojščaki na suhem utaborili v lesenih kočah, s katerimi so mesto popolnoma zagrajili, da nihče ni mogel ne noter, ne ven. Francoski kralj Filip VI. je sicer skusil Calais osvoboditi, ali Angleži so ga zmagovalno nazaj zagnali ter dalje oblegali mesto, ki se je celih enajst mescev hrabro branilo. Ko je pa nesrečnim prebivalcem pošla vsa hrana in so ljudje jeli lakote umirati, se je mesto moralo podati na milost in nemilost. Zmagovalci so Calaiskega poveljnika in dvanajst najimenitniših meščanov kot sužnike seboj odpeljali, ostali prebivalci pa so se morali izseliti in smeli so le toliko seboj vzeti, kolikor je vsak sam mogel nositi. Kakor hitro so stari meščani zapustili svoj dom, prišli so angleški trgovci ter se naselili v izpraznjenih hišah. Zdaj je nastalo dolgo primirje, kajti Francozi in Angleži so v zadnjih vojskah mnogo trpeli in trebali so večletnega počitka, da se zopet opomorejo. Nekoliko jih je tudi tako zvana „črna smrt“ motila, da niso mogli ponoviti krvavih bojev. Ta strašna kuga ali „črna smrt“, ki smo jo že v nemškej zgodovini ob času Karla IV. omenili, se je 'leta 1348. iz Talijanskega hitro razširila po celem Nemškem, Francoskem in Angleškem ter strašno morila po mestih in po kmetih. V Londonu so vsak dan po dve sto mrličev pokopali, a v marsikaterej vasi so vsi prebivalci pomrli, tako da ga v njej ni več bilo živega človeka.
Vse to pa ni ganilo francoskega kralja Filipa VI., ki je vkljub strašnim nadlogam živel sijajno in razsipno, kakor poprej ter ubožano ljudstvo vedno tlačil z velikimi davki. Leta 1349. kupil je pokrajino Dauphinejo (r.: Dofiné-jo), po katerej so se francoski kraljeviči v prihodnje zvali Dauphini
(r.: Dofeni); a kmalo potem se je po smrti svoje soproge y drugič oženil, ali že nekoliko mescev pozneje umrl je tudi on (1 1350.)- Filip YI. se je ves čas svojega vladanja oslanjal na plemenitnike, med tem ko je zaničeval meščane in jih odiral, kolikor je le mogel. Cela francoska država je torej bila popolnoma oguljena in ker niti njegov sin in naslednik
Ivan „dobri“
(1350—1364) ni vedel ceniti in spoštovati delavnega meščanskega stanu, se ni bilo nadjati boljših časov. Novi kralj je za razuzdano svoje življenje trebal čemdalje več novcev ter je popolnem zatrl zadnjo sled francoskega blagostanja. Plemstvo mu je s prva bilo udano, kajti spoštovalo ga je kot hrabrega in pogumnega vojščaka; ko je pa Ivan z naglim in nepremišljenim ravnanjem razžalil mnogo najimenitniših gospodov, ni nihče več maral za-nj. Najnevarniši nasprotnik mu je bil isti njegov zet Karel „hudobni“ , kralj Navarski, bi je tudi na severnem Francoskem imel mnogo posestev. Ta Karel je namreč trdil, da ima večo pravico do francoskega prestola, nego Valežani, ter se je zoper vladajočo kraljevo rodbino zavezal z Angleži, ki so se pripravljali na novo vojsko. Ivan bi bil rad podaljšal obstoječe primirje, ali angleški kraljevič ali tako zvani „črni princ“, ki je takrat bil v najkrepkejših letih, ni imel več miru in je že težko čakal novih bojev.
Ko je bilo vse pripravljeno, je „črni princ“ v Guienni udaril črez mejo ter zmagovalno prehodil bližnje južno-francoske kraje noter do sredozemnega morja. Y osmih tednih je razdjal in požgal do pet sto mest in vasi. Francoski kralj Ivan, ki je med tem Normandijo branil zoper drugo angleško vojsko, je zdaj sam šel proti jugu, da bi zmagovalnemu princu zastopil pot črez reko Loiro. Blizo Poitiersa (reci Poatie-a) sta nasprotnika zadela drug na druzega. Francozov je bilo petdeset tisuč, Angležev pa le deset tisuč. Kralj Ivan je mislil, da s toliko vojsko mora vsakako zmagati sovražnika; toda črni princ, ki je imel le deset tisuč vojščakov, bil je sprevidniši in umaknil se je do Maupertuisa (r.: Moper-tui-a), kjer se je na jako varnem kraji vtaboril. Tu se je dne 19. septembra 1. 1356. začela huda bitva, v katerej so angleški strelci dolgo odbijali nasprotne napade; ko jim je pa naposled zmanjkalo puščic, zagnali so se z vso silo med dva francoska oddelka ter so v strašnem bojnem metežu vjeli kralja Ivana in njegovega najmlajšega sina Filipa. Tako so
hrabri in izurjeni angleški vojščaki užugali petkrat veče število nasprotnikov, a neizmerna slava je donela vrlemu angleškemu kraljeviču , ki je odslej bil strah in gorje vsem svojim sovražnikom. Toda zmagoviti princ se v tolikej sreči ni prevzel. Posebno lepo je ravnal z vjetim Ivanom, kateremu je vedno skazoval kraljeve časti ter mu pri obedu kleče stregel. Ko je s Francozi sklenil premirje na dve leti, peljal je imenitnega vjetnika v London, kjer je Ivan pri slovesnem vhodu sedel na prekrasnem konji, črni princ pa je kraj njega jahal malo črno kljuse.
Po bitvi pri Maupertuisu so po francoskih mestih kar očitno psovali na plemenitnike, in tudi kmetje so se po malem jeli ganiti. Da bi splošno nejevoljo nekoliko potolažil, je francoski kraljevič Karel, ki je namesto vjetega očeta vladal, sklical v Pariz veliko državno posvetovanje (1. 1356,), katerega se je udeležilo veliko število meščanskih poslancev. Le-ti so odločno zahtevali, da naj se izmed njih voli stalen odbor, ki bode pazil, kako da se gospodari s krvavo zasluženimi davki, a vsi nepošteni uradniki, da se imajo kar takoj iz službe djati. Ko je pa kraljevič ali Dauphin nameraval zbor razpustiti, so se pariški meščani oborožili ter ga prisilili, da je dovolil, kar so njihovi poslanci zahtevali. Posebni stanovski odbor, v katerem je bilo dvanajst duhovnikov, dvanajst plemenitnikov in dvanajst meščanov, je odslej imel nadzorovati vesoljno državno vpravo, zlasti pa denarno gospodarstvo. Toda ker se trije nasprotni stanovi niso mogli prav sporazumeti in so plemenitniki prvi izstopili iz odbora, je Dauphin pariške meščane zopet za-se pridobil ter jim rekel, da bode v prihodnje zopet sam vladal, ali da hoče ž njimi živeti in umreti. Pa tudi ta zaveza se je kmalu razdrla. Po novem letu 1358. je namreč Dauphin zopet sklical državni zbor v Pariz, a zarad veče varnosti je po mestu in bližnej okolici nastavil dve tisuče oboroženh vojščakov. To je Parižane tako razdražilo, da so z nova zgrabili za orožje, drli v kraljevo palačo ter pri tej priči umorili nekoliko uradnikov, katere je ljudstvo najbolj sovražilo. Dauphin je bežal iz Pariza, kamor se je še le proti koncu leta zopet povrnil, potem ko je uporno ljudstvo samo ubilo svojega načelnika, kateremu ni več zaupalo.
Istega leta 1358. vzdignili so se tudi francoski kmetje, ki so itak že težko prenašali velika graščinska bremena, a zdaj so tudi državi morali plačevati čemdalje večih davkov ter za svoje novce odkupiti plemenitnike, ki so jih bili An-
gleži v bitvi pri Maupertuisu vjeli. Kazen tega se je po zadnjej vojski mnogo tisuč odpuščenih najemnikov vsulo po francoskih vaseh, koder so kakor najhujši razbojniki ropali in vzeli ubozemu kmetu še tisto malo, kar so mu gospoda pustili. Ni čuda, da si je kmet v takošnej sili sam skusil pomagati. Najpred so je mesca maja leta 1358. v Beauvai-skej (reci boveskej) okolici na severnem Francoskem zbralo kakih sto mož in šli so požigat po bližnjih graščinah, kjer so brez usmiljenja pomorili vso gospodo z ženami in otroci. Število upornih kmetov se je hitro množilo in kmalu jih je bilo nad sto tisuč. Pridružilo se jim je tudi mnogo meščanov iz Pariza. Plemenitniki so v prvem strahu bežali, kamor je kdo mogel: kakor hitro pa so se zavedli svoje moči, šli so z dobro oskrbljeno in skušeno vojsko nad upornike, katere so v kratkem do dobrega užugali in jih kakih trideset tisuč pobili.
Že je opustošenej in iznemoglej francoskej državi pretila nova vojska z Angleži, ali po dolgem nevspešnem pogajanji so se nasprotniki na papeževo prizadevanje zedinili ter sklenili mir v Bretigny-u (1. 1360.). Y tem miru so Francozi pokrajine Gascogne, Guienne in Poitou ter mesto Calais za vse prihodnje čase odstopili angleškemu kralju, ki se je zato svečano odrekel francoskega prestola ter vseh ostalih pokrajin, ki so nekdaj bile v angleškej oblasti. Vjeti kralj Ivan se je smel za tri miljone zlatov odkupiti ter se takoj vrniti na Francosko, proti temu, da pošlje dva svoja sina in več druge imenitne gospode za toliko časa na Angleško, dokler ne bi spolnil vseh pogojev sklenjenega miru. Prišedši domu je Ivan nasledil vojvodino Burgundijo ter jo takoj podelil najljubšemu svojemu sinu Filipu „predrznemu“. Teže pa je bilo spolniti, kar je Angležem obljubil. Mnogo graščakov v Poitou se je na vso moč branilo angleške oblasti, a ker niti velike odkupnine ni bilo mogoče o pravem času izplačati, se je Ivan dobrovoljno povrnil na Angleško, kjer je mislil kralja Edvarda sprositi, da bi mu odpustil nekoliko odkupnine. V Londonu je bil svečano sprejet ali že tri mesce po svojem prihodu je ondi zbolel in nagloma umrl mesca aprila 1364. leta. Njegov naj starejši sin
Karl Y. „modri44
(1364—1380), ki ga je nasledil na francoskem prostolu, ni maral za orožje ter je rajši doma knjige čital. Vojaštvo je torej večidel poveril hrabremu in zvedenemu poveljniku B e r-
trandu du Guesclinu, ki se je že od mladih nog odlikoval kot jako predrzen junak. Gueselin (r. Gesklen) je bil sin siromašnega viteza, a bil je tako grd, da ga lastni ode niti pogledati ni hotel ter ga pustil, da se je brez vse odgoje in brez vsacega poduka razvijal, kakor je sam hotel. Navadno se je na cesti igral in pretepal z drugimi zanemarjenimi otroci svojih let ter se proti večeru ves pobit in raztrgan domu vrnil. Komaj sedemnajst let star, hotel je po vsej sili iti na neko viteško svečanost v Kennes; ko ga pa oče nikakor ni hotel seboj vzeti, šel je skrivaj od doma, a med potjo je svojemu stricu vzel konja ter se oblekel v njegovo železno viteško opravo, da ga nihče ni mogel spoznati. Prišedši v Rennes se je kar naravnost podal na borišče in v pričo velike množice, zbrane gospode, se je nepoznan udeležil svečanih viteških iger. Že v prvem dvoboji je hitro zmagal svojega nasprotnika, ter ga tako strašno treščil ob tla, da bi se bil skoraj ubil. Zdaj se je njegov oče hotel s njim skušati, ali Bertrand ga je po orožji spoznal in ni se hotel ž njim boriti, ampak spustil je sulico na tla ter se mu spoštljivo naklonil. Ko so mu pa jeli očitati, da je strahopetec, zmagal je še petnajst druzih vitezov, dokler mu ni nekdo čelade z glave zbil. Vsi so obstrmeli in se čudili, da je grdi Bertrand tisti pogumni vitez, kateremu so sodniki odločili prvo darilo; oče pa je bil do solz ginjeu ter mu dal novcev in vojaško opravo, da si v boji išče sreče. Odslej je Bertrand služil v kraljevej vojski, ter se v bojih zoper Angleže vsikdar odlikoval kot hraber in spreviden junak, a kadar drugače ni mogel, pomagal si je z zvijačo. Preoblekel se je za drvarja ter prosil nasprotnike, naj bi ga pustili v grad; ali kakor hitro so zaslepljeni sovražniki odprli vrata in črez obkop spustili most, je Gueselin porezal vrvi, poklical svoje vojščake ter se brez vseh težav polastil gradu. Tako je Angležem po malem vzel skoraj vsa tista mesta, ki so jih bili dobili v Bretignvskem miru. Pri tem mu je tudi kralj Karel V. pomagal z modrimi svojimi navedbami, s katerimi je vsem tistim mestom, ki bi se zopet podala pod francosko oblast, zagotovil velike pravice in svoboščine. Da bi svojo francosko domovino osvobodil odpuščenih najemnikov, ki so se kot razbojniki okol klatili, vzel je ropajoče druhali v svojo službo ter jih potem peljal na Španjolsko, kjer so jih trebali v vojski zoper Petra grozovitega. Na Španjolskem Gueselin s prva ni bil srečen, kajti nasprotniki so ga celó vjeli in izročili angleškemu „črnemu princu“, ki ga je pa za dobro
plaSilo kmalu spustil. Kakor hitro je Guesclin bil svoboden, skazal se je zopet starega junaka ter se po dokončanej vojni vrnil na Francosko, kjer ga je Karel V. imenoval za Conne-table-a (r. Kontabla) ali vrhovnega poveljnika nad vesoljno francosko vojsko. Po novih zmagah nad Angleži in njihovimi zavezniki, so slavnega poveljnika njegovi domači nasprotniki skusili pri kralju očrniti. To je hrabrega in poštenega Gu-esclina tako žalilo, da se je vkljub kraljevim prošnjam odpovedal imenitne svoje službe ter šel na Španjolsko. Ali že med potjo je umrl, a Karel V. skazal mu je zadnjo čast s tem, da je njegovo truplo dal položiti v kraljevo rakev v St. Denysu. Kmalo za njim je še istega leta 1380. umrl tudi Karel V., ki je za kratkega svojega vladanja vse storil, karkoli je mogel, da je Prancoskej državi zopet povrnil domači mir, Angležem pa je vzel vse, kar jim je njegov oče Ivan po Bretignyskej pogodbi moral prepustiti. Zvali so ga „modrega“ zato, ker se je rad pečal z znanostmi in je vedno premišljeval in zrelo prevdarjal, kaj da bi bilo za francosko državo najbolje. Umrl je prezgodaj, kajti njegov siu
Karel TI.
(1380—1422) takrat še ni spolnil svojega dvanajstega leta in morala se je ustanoviti namestna vlada, ki je bila vzrok dolgoletnim domačim nemirom in bojem. Mogočnih plemenitnih rodovin, ki bi se vpirale vrhovnej kraljevej oblasti, kakor ob času Kapetovcev, takrat sicer ui bilo več; ali zato so najbližnji kraljevi sorodniki hrepeneli po večej moči. Poslednji so se najprej jeli prepirati o tem, kdo da bo namesto mladega kralja vladal in že so nabirali vojsko, da bi drug na druzega udarili; zadnji čas pa so se le sporazumeli ter sklenili, da naj bo vse tako, kakor je ranjki kralj pred smrtjo naročil. Po tem je vlado prevzel vojvoda Ljudevik Anjouvinski (reci: anžuvinski), brat Karla V.; njegova dva mlajša brata Ivan Berryski in Filip „predrzni“ Burgundski pa sta imela mladega kralja izrejati. Toda Ljudevik Anjouvinski, ki je bil jako zapravljiv, ni imel druzih skrbi, nego kako da bi državo ogulil, a samega sebe obogatil. Karel Y. ga je dobro poznal ter je veliko svoje premoženje dal zazidati; ali Ljudevik se je kraljevemu blagajniku zagrozil, da ga bode kar takoj ob glavo djal, in dobil je zaklade, ki so na to za zmiraj zginili. Da bi si še več novcev nagrabil, nakladal je čemdalje veče davke ter ni nikdar v redu plačeval vojščakov. Le-ti so se torej zopet v celih krdelih
razšli po deželi in ropali, kakor največi razbojniki. Zoper takošno ravnanje so se pariški meščani očitno vprli in pridružili so jim se tudi viši stanovi, ki so na državnem zboru odkritosrčno povedali, da se dajo prej na kose razsekati, nego da bi plačali nove davke. Ljudevik Anjouvinski je tadaj moral odjenjati ter preklicati mnogo davkov, ki jih je bil ravnokar razpisal. Leta 1382. pa so se tudi v Flandriji zarad prevelikih davkov iz nova vzdignili. V bogatem mestu Gentu so si uporniki Filipa Artevelda, Jakobovega sina, izvolili za svojega načelnika in ko so tudi druga bližnja mesta za se dobili, oklicali so ga celó za „flanderskega vladarja“. Y tej zadregi je flanderski grof, ki je svojo edino hčer dal Burgundskemu vojvodi Filipu „predrznemu“ za ženo, na francoskem dvoru prosil pomoči. Še istega leta je velika francoska vojska prišla v Flandrijo in upornike popolnoma užugala v bitvi pri Boosbeku, kjer je tudi Filip Artevelde poginil. Edino mesto Gent se ni hotelo podati, ampak hrabro se je branilo, zlasti ker se je zanašalo na angleško pomoč. Naposled pa je vojvoda Filip Burgundski, ko je po smrti svojega tasta nasledil Flandersko grofovino, sprevidel, da je najbolje, če se z bogatim in imenitnim mestom z lepo pobota, ter je Gentu in drugim flanderskim mestom potrdil vse stare pravice in svoboščine (1. 1385.).
Med tem je zmaga pri Booskeldu francoske vladarje ohrabrila, da so tudi pariške upornike s silo vpokorili. Kakor hitro se je zmagovalna vojska iz Flandrije povrnila, dali so tri sto najbogatejših parižanov zapreti, a nekatere izmed njih ob glavo djati, da bi tako strahovali ostalo ljudstvo. Meščani so morali izročiti vse orožje in niso si vprihodnje več smeli sami voliti svojega župana. Bogati prebivalci morali so plačati velike denarne kazni, a naposled, ko se že nihče več ni upal ganiti, so zaprti meščani, kolikor jih je bilo še živih, bili pomiloščeni proti temu, da so se odkupili s celim svojim premoženjem. Kakor v Parizu, tako so tudi po druzih mestih kaznovali upornike, ki so se vzdignili zoper prevelike davke.
Po smrti zapravljivega vojvode Ljudevika Anjouvinskega (1. 1384.) je njegov brat Filip Burgundski imel največ veljave na Francoskem, dokler ga ni kralj Karel VI. po svojem dvajsetem letu (1. 1388.) odpravil, ter sam prevzel vladarska opravila. Karel VI. imel je dosti dobre volje in izvolil si je samo poštene in zvedene može za svoje svetovalce. Takoj je davke olajšal, a pariškemu mestu povrnil stare pravice. Nameraval je še več dobrega storiti, ali v tem ga je spo-
padla huda duševna bolezen, ki se mu je vsak čas povračaia, da ni več mogel sam vladati.
Karel YI. je od nekdaj bil bolehen, a z razuzdanim življenjem si je v mlajših letih še bolj oslabil svoje zdravje; nekoliko pa je tudi njegova lepa in malopridna žena Izabela bila vzrok, da je postal žalosten in zamišljen, dokler ni do dobrega izgubil svoj um. Prvikrat se je žalostna bolezen pokazala, ko je kralj peljal vojsko zoper neposlušnega vojvodo Bretanjskega (1. 1392.). Na pot se je prav toplo oblekel in ogrnil kožuh, akoravno je bilo mesca avgusta ob največej poletnej vročini. Že to se je mnogim čudno zdelo, ali nihče se ni upal kralju tega očitati. Pustili- so ga torej ter mirno šli dalje. Jahali so ravno skozi neki gozd, kar skoči visok, gologlav in bosonog ter ves raztrgan človek izza nekega grma na cesto, zgrabi kraljevega konja za uzdo ter zakriči na ves glas: „Nazaj se vrni! Izdali te bodo!“ — Bolehni kralj se je tako prestrašil, da ni več vedel, kaj se okoli njega godi. Yes brez uma jahal je še nekoliko dalje do neke peščene ravnice, kjer je od velike solnčine vročine čisto izne-mogel. Y tem je nekdo izmed njegovih spremljevalcev po naključji s sulico zadel ob železno čelado svojega tovarša, da je malo zarožljalo. To je slabega Karla tako preplašilo, da se je ves besen obrnil in po besedah: „hajd na izdajalca!“ jel je z golim mečem tako strašno udrihati po svojih ljudeh, da so se nekateri kar mrtvi zgrudili na tla. Komaj da so mu iztrgali meč iz roke ter ga odpeljali domu , kjer so zdravniki takoj sprevideli , da se bode kralju težko še kdaj do dobrega povrnila zdrava pamet. Yojska zoper vojvodo Bretanjskega se je zdaj ustavila, štirnajst dni potem pa so se veljavna duhovna in posvetna gospoda ter tudi mestni poslanci zbrali v Parizu, da bi ustanovili namestno vlado. Ker jim je kraljev brat Ljudevik Orleanski bil še premlad, so vsa vladarska opravila poverili njegovemn stricu vojvodi 'Filipu Burgundskemu, ki je za kraljem na celem Francoskem itak bil najmogočniši, odkar ie po svojem tastu nasledil tudi bogato Flandrijo, kakor smo že prej povedali. Med tem, ko je Filip Burgundski krepko in sprevidno vladal ter se tudi prizadeval, da bi poravnal razpor v katoliškej cerkvi, ki je takrat ob enem imela dva papeža, je lahkoumna kraljica Izabela razuzdano in zapravljivo živela, kakor poprej, bolnemu kralju pa so izmislili kvarte, s katerimi se je kratkočasil, kadar se je za malo časa zopet nekoliko zavedel. Drugače je bilo, ko je kraljev brat, vojvoda Ljudevik Orleanski spolnil
trideseto leto ter hotel vladarsko oblast po vsej sili vzeti svojemu stricu Filipu. Že je bilo misliti, da se bode med njima vnel krvav boj, kajti vsak je za-se nabral vojsko ter jo peljal proti Parizu. Ali zadnji čas se je Ljudevik Orleanski na videz pomiril s- svojim stricem, vendar pa mu je nasprotoval, kadar koli mu je mogel, in prizadjal mu je mnogo neprijetnosti. Še veči je razpor v kraljeve j rodbini bil po smrti burgundskega vojvode Filipa, katerega je nasledil njegov sin Ivan. Le-ta je skoraj vsa francoska mesta imel za-se, zato ker je branil njihove pravice in se je vpiral prevelikim davkom; vojvoda Orleanski pa se je oslanjal na plemenitaše ter je ž njimi in s kraljico Izabelo veselo živel in brezvestno zapravljal krvavo zaslužene davke ubozega kmeta in pridnega meščana. Nova vojska z Angleži (1. 1406.) je še enkrat oba nasprotnika nekoliko pomirila in med tem ko je Ivan Burgundski z velikimi stroški delal priprave, da bi osvojil imenitno mesto Calais (reci: Kale), je vojvoda Orleanski peljal državno vojsko v angleško pokrajino Gienno. Tu pa je lahkoumni vojvoda pri obleganji mesta Bourga v taborji zaigral ves denar, ki je bil za vojsko namenjen, ter tako še bolj razkačil svoje domače nasprotnike. Ivan Burgundski je tedaj najel morilce, ki so dne 23. novembra 1. 1407. zvečer v Parizu blizu kraljičinega dvora napadli in ubili razuzdanega vojvodo Orleanskega.
Ta umor je bil vzrok dolgoletnej domačej vojski, v ka-terej je francoska država izgubila vso svojo moč in bi bila skoraj popolnoma prišla pod angleško oblast. Ivan Burgundski je s prva bežal v Flandrijo, a ko se je bil opravičil pred tamošnjimi mesti, ki so itak odobravala krvavo njegovo dejanje, je očitno razglasil, da je on državo rešil njenega naj-nevarnišega sovražnika. Na to se je vrnil v Pariz, kjer ga je ljudstvo z velikim veseljem sprejelo, bolehni kralj pa mu je slovesno vse odpustil ter mu celó poveril izrejo svojega sina. Z modrim ravnanjem vedel si je Ivan prikupiti svojemu narodu in v kratkem času pridobil si je toliko moči, da je on bil prav za prav edini vladar na Francoskem, a drugi kraljevi sorodniki, zlasti vojvoda Berryski in Bourbonski, izgubili so še tisto malo veljavo, ki so jo prej imeli. Poslednji so se torej zavezali z grofom Bernardom Armagnacom (reci: Armanjakom), ki je svojo hčer dal sinu vojvode Orleanskega za ženo ter se postavil na čelo vseh nasprotnikov mogočnega Ivana Burgundskega. Po grofu Armagnacu so odslej vse privržence vojvode Orleanskega zvali Armanjakovce.
Le-ti so že L 1410. nabrali devet tisuč vojščakov, ki so ropajoči in pustošeči kar takoj šli proti Parizu. Zdaj ni bilo več mogoče ubraniti državljanske vojske, kajti francoski pleme-nitniki, ki so sovražili Ivana Burgundskega zato, ker se je potezal za kmeta in meščana, so se skoraj vsi pridružili mlademu vojvodi Orleanskemu, ki jih je pozval, naj mu pomagajo maščevati se nad morilci njegovega očeta. S tem pa so le še bolj razkačili priprosto ljudstvo v Parizu, kjer so se burgundski privrženci po rudečej obvezi poznavali in jih je že v štirnajstih dneh bilo nad sto tisuč. V celih četah vlačili so se po mestnih ulicah, koder so baje iskali Armanjakovcev, prav za prav pa so brez'razločka morili in oropali vsacega, ki jim ni bil po volji, zlasti če je bil bogat ali plemenitnik; v istem času pa so nasprotniki zunaj mesta razsajali z raz-bojnimi svojimi najemniki. Ivan Burgundski je Parižanom za njihovo udanost povrnil vse nekdanje svoboščine in že je tudi v svojih pokrajinah nabral veliko vojsko; ali ko so se Armanjakovci zoper njega celó z Angleži zavezali, ste se nasprotni stranki zopet za nekoliko časa pomirile, a vlada je po celem Francoskem razglasila, da bode vsak takoj ob glavo djan, kdor bode druzega psoval z imenom „Armanjakovee“ ali „Burginjonec“.
Toda kmalu so se prepiri in boji zopot ponovili, zlasti ker se prevzetno plemstvo nikakor ni hotelo sporazumeti s priprostim ljudstvom in se je slabi kralj z omahljivimi svojimi svetovalci pridružil zdaj enej, zdaj drugej nasprotnej stranki. Y Parizu se je celó trideset tisuč bogatih meščanov oborožilo ter zavezalo z Armanjakovci zoper priprosto ljudstvo. Ivan Burgundski je moral bežati, in ko se je bil z veliko vojsko zopet povrnil, so se mu manjša mesta z velikim veseljem podala, Pariza pa se ni mogel več polastiti, kajti njegovi nasprotniki so se bili v njem dobro utrdili.
Ta domači razpor na Francoskem je ohrabril angleškega kralja Henrika Y., da se je na vso moč jel pripravljati na novo vojsko. Mesca avgusta 1. 1415. je odjadral prek morja ter na ustji reke Seine stopil na suho, kjer je kar takoj jel oblegati malo ali dobro utrjeno mestice Harfieur. Akoravno so Angleži iz velikanskih topov streljali proti mestu, Francozi se jih le niso ustrašili, ampak osem in trideset dni so se hrabro branili, in še bi se ne bili podali; ali ker jim je zmanjkalo hrane in se od nikoder niso nadjali pomoči, odprli so nasprotnikom vrata. Ko je Henrik Y. bil v mestu, podal se je najprej v cerkev ter se Bogu zahvalil za zmago. Med
tem so Francozi po dolgem pričkanji nabrali toliko vojščakov, da so angleški poveljniki svojemu kralju svetovali, naj za zdaj konča vojsko, zlasti ker se je v njihovem taborji začela kužna bolezen. Toda Henrik V. se nikakor ni dal pregovoriti ter je z malo svojo vojsko predrzno šel proti Calaisu, celih sto milj daleč po franccskej zemlji. Dolgo ni bilo nikjer videti nasprotnikov in Angleži so varno dalje stopali. Že so prekoračili reko Somo, kar so ob poti pri Calaisu pod gradom A z i n c o u r t o m (r.: Azenkurtom) zadeli na francoski tabor, v katerem je bilo petdeset tisuč mož, a med njimi gotovo štirnajst tisuč samih vitezov. Ko so Francozi zagledali malo peščico angleških vojščakov, katerih je bilo vseh skupaj komaj petnajst tisuč, jeli so se posmehovati in prepirati, kako da bodo drugi dan vjetnike med seboj razdelili. Toda prehitro so se veselili in kmalu so se prepričali, koliko narodu škoduje domači razpor. V francoskej vojski bili so skoraj sami Armanjakovci, kateri v svojej plemenitaškej prevzetnosti niti niso hoteli sprejeti pomoči, ki so jim jo za hrambo domovine dobrovoljno ponudili pariški meščani, ampak oholo so jim odgovorili, da ne trebajo kramarskih vojščakov. Kazen tega v francoskej vojski ni bilo pravega reda, niti dobrega poveljnika. Yse to je Henrik V. dobro vedel in ni se vstrašil mnogo večega števila nasprotnikov, kajti bilje zveden poveljnik, a njegovi vojščaki, da si jih ni bilo mnogo, bili so hrabri, dobro izurjeni ter vajeni naj oj str ej šega reda. Kakor hitro je torej angleški kralj zagledal sovražno vojsko, se je tudi on na varnem mestu vtaboril ter vse preskrbel,-kar bi njegovim vojščakom moglo dajati večega poguma. Ko se je drugo jutro (dne 25. oktobra 1415.) jelo daniti, dal je v pričo cele vojske čitati sveto mašo, pri katerej je on kleče prosil božjega blagoslova v odločilnej bitvi. Po dovršenem svetem opravilu je zajahal malega sivega konjiča, s krepko besedo še enkrat navdušil in ohrabril svoje vojščake ter jih postavil v bojni red. Njim nasproti razvrstili so se pleme-nitna francoska gospoda v bliščečej opravi. Še so se nasprotniki skusili pobotati; ko so pa Francozi zahtevali, da naj jim Angleži povrnejo imenitno mestice Harfleur, je Henrik V. ves razkačen zakričal: „V imenu božjem! Sveti Jur je z nami! Naprej!“ — Zdaj so zafrčale angleške puščice in se kakor gosti dež vsule nad prevzetno francosko gospodo. Le-ti se za puščice niso mnogo zmenili in stopali so pogumno dalje, dokler niso mož proti možu stali pred zaničevanimi nasprotniki. Krepki angleški strelci so zgrabili meče in sekire ter Občna zgodovina.	18
jeli neusmiljeno udrihati po francoskih plemenitnikih, ki so od samega napuha svoje strelce in pračarje daleč zadaj pustili. Y treh urah bila je odločena krvava bitva, v katerej so Angleži popolnoma zmagali mnogo večo sovražno vojsko. Veliko število vjete gospode so zmagovalci hoteli seboj odpeljati; ko je pa počil krivi glas o novej sovražnej vojski, morali so jih na kraljevo povelje kar vse pomoriti. Po dovršenem boji našteli so deset tisuč mrtvih Francozov, med katerimi je bil tudi vojvoda Karel Orleanski; angleških strelcev pa je komaj tisuč poginilo. Ker se je zima bližala in je tudi hrabra angleška vojska že zlo opešala, se je Henrik V. vrnil v London, kjer so ga z veliko svečanostjo in neizmernim navdušenjem sprejeli; pa tudi tu je zmagovalni kralj najprej šel v cerkev Boga hvalit, a potem še le se je podal v svojo palačo.
Na Francoskem niti nesrečna bitva pri Azincourtu ni mogla poravnati velicega narodnega razdora. V Parizu so se privrženci Ivana Burgundskega očitno veselili, da so bili Armanjakovci zmagani, zlasti ko so čuli, da je tudi vojvoda Orleanski na bojišči poginil. Tem večo veljavo pa je po smrti, svojega zeta dobil sam grof Armagnac, ki je postal connetable ali vrhovni poveljnik nad vesoljnim francoskim vojaštvom. Ker sta dva najstarejša kraljeva sina naglo drug za drugim umrla, je mogočni grof dal najmlajšega Karla, ki je takrat bil petnajst let star, oklicati za dauphina ali kraljeviča ter je v njegovem imenu prav samovoljno vladal. Razsipno in razuzdano kraljico Izabelo, ki se itak ni pečala ne za bolnega svojega soproga, ne za lastne svoje otroke, odpravili so iz kraljevega dvora ter ojstro pazili na-njo. Ko je pa Armagnac jel prevelike davke nakladati, je Ivan Burgundski zopet šel proti Parizu in zopet so se mu med potjo skoraj vsa mesta dobrovoljno podala in ga slovesno sprejela. Ker pa glavnega mesta Pariza za zdaj ni mogel vzeti, podal se je v mesto Troves ter je tu skupaj z Izabelo, ki je bila k njemu zbežala, začel izvrševati vladarsko oblast v imenu nezmožnega kralja.
Leta 1417. je angleški kralj Henrik V. z nova prijadral črez morje ter si do spomladi 1. 1419. osvojil skoraj vso Normandijsko pokrajino; ob enem pa je vedno podpihoval prepir med domačimi francoskimi nasprotniki. Poslednji so sprevideli, kolika nevarnost jim vsem skupaj preti od Angležev ter so se vnovič jeli pogajati, ali niso se nikakor mogli pogoditi, zato ker je grof Armagnac bil preveč trdovraten.
To je tudi bogatejše pariške meščane tako razkačilo, da so se vzdignili zoper njega ter burgundskej vojski odprli mestna vrata. Grof Armagnac je zbežal in se skril, ali njegovi nasprotniki so ga zasledili in kmalu potem v ječi umorili (mesca junija L 1418.); v Parizu pa se je zdaj začela naj-grozovitniša strahovlada priprostega ljudstva, ki je kar zdivjalo ter neusmiljeno proganjalo vsaeega, ki mu le količkaj ni bil po volji. Po vseh ulicah so v krvi ležala trupla umorjenih meščanov; nekatere so žive v vreče zašili ter jih pometali v reko Seino, druge so s streh na cesto pehali ter jih vjeli na ojstra svoja bodala. Mladega kraljeviča so le tako oteli gotove smrti, da so ga kakor mrliča zašili v platnene ruhe ter odnesli iz mesta. Niti isti Ivan Burgundski, ki je mesca julija s kraljico Izabelo prišel v Pariz, ni mogel pomiriti in vkrotiti razburjenega ljudstva, katero je le še bolj razsajalo, ko so armanjakovci zaprli vsa pota, koder so Parižani hrano dobivali, in so se vsled tega v mestu začele lakota in kužne bolezni.
Med tem je dauphin ali kraljevič Karel v Bourgesu (r.: Buržu) ustanovil svojo posebno vlado ter začel vojsko zoper vojvodo Ivana Burgundskega. Zopet pa so te homatije angleškega kralja Henrika V. ohrabrile, da je tudi on ponovil vojsko ter osvojil nekoliko imenitnih francoskih mest. Postal je tako predrzen, da je vse nekdanje angleške pokrajine nazaj zahteval ter se zagrozil, da bode Ivana Burgundskega in kralja Karla VI. izgnal iz Francoskega, če mu ne bodo spolnili njegovih želj. Vojvoda Burgundski je zdaj sam sprevidel, da bi bilo najbolje, ko bi se z domačimi nasprotniki pomiril, in že se je bil z dauphinom dogovoril, da se bosta sešla v Montereau-u (reci: Montero-u), ter ondi do dobrega sporazumela. Ali že priprave za ta dogovor so jasno pričale, da si imenitna nasprotnika še nikakor prav ne zaupata drug druzemu. V Montereau-u so na mostu čez reko Yonno napravili dve železni mrežasti pregraji, ki ste pri dogovarjanji imele ločiti vojvodo Ivana in dauphina Karla, med tem ko bi njuni spremljevalci čakali pred mostom na obeh nasprotnih konceh. Nekateri so Ivana eeló svarili, naj doma ostane, ali pogumni vojvoda se ni dal prestrašiti in šel je (septembra 1419. 1.) v Montereau, kjer ga je dauphin že čakal na mostu za nasprotno pregrajo. Toda še ni Ivan spregovoril prve besede, in že so dauphinovi spremljevalci planili na most, podrli pregrajo ter z golimi meči udarili na-nj, da se je kar takoj mrtev zgrudil na tla.
Ivanov sin Filip, ki je po svojem očetu nasledil vojvodino Bourgundsko, hotel se je zdaj maščevati nad dauphinom ter ga celó spodriniti s francoskega prestola, na katerega je mislil posaditi angleškega kralja. Ko so tudi mesta in burgundski plemenitniki odobravali njegov namen je z Angleži sklenil primirje proti temu, da se bode Henrik V. oženil s Katarino, hčerjo Karla TI., ter da bode po smrti svojega tasta postal francoski kralj. To sramotno pogodbo podpisal je sam kralj Karel VI. in kakor hitro sta Henrik V. in Katarina bila poročena (mesca junija 1. 1420.), potrdil jo je tudi francoski državni zbor. Francoska in Angleška ste za vse prihodnje čase imele biti združeni pod oblastjo angleškega kralja Henrika V. in njegovih naslednikov. Stari in na duhu bolni kralj, Karel VI., ki sam ni vedel, kaj dela, je na to svojega lastnega sina pozval v Pariz, da bi se pred vrhovnim francoskim sodiščem opravičil zarad umora burgundskega vojvode Ivana; a ko se kraljevič ali dauphin ni pokoril njegovemu ukazu, vzel mu je vse pravice ter ga celó izgnal iz francoske države. Že je Henrik V. začel vladati v imenu slabega svojega tasta, ali v tem je (mesca avgusta 1. 1422.) v svojem pet in tridesetem letu nagloma umrl, zapustivši v zibelki enoletnega sina Henrika VI. Le dva mesca pozneje umrl je tudi francoski kralj Karel VI. in zdaj bi ga po gori omenjenej pogodbi imel naslediti Henrik VI., katerega so po celem severnem Francoskem in po vseh burgundskih deželah priznali za svojega vladarja; ali ob enem se je tudi dauphin Karel oklical za francoskega kralja.
Karel VII. Devica Orleanska.
Karel VII. (1422—1461) se je v Poitiersu (reci: Po-atie-u) dal kronati, kajti staroslavno mesto Bemeš so nasprotniki imeli v svojej oblasti. Zdaj se je zopet bližala krvava domača vojska in bilo je malo upanja, da bi zmagal Karel VIL, ki je s prva imel le nekoliko škotskih, laških in španjolskih najemnikov in tako malo privržencev, da so ga posmehovaje zvali „kralja Bourgeskega“, zato ker njegova oblast ni segala dalje, nego nad bližnjo okolico tega mesta. Toda že se je v nekaterih krajih jel buditi francoski narodni ponos, in že je tudi veljavnišo gospodo bilo sram njihove zaveze z Angleži in začeli so se po malem pogajati s Karlom VIL, ki je poskusil udariti črez reko Loiro, da bi si osvojil severne kraje. Pa še ni napočil dan rešitve. Sprevidni in zvedeni vojvoda Betford, ki je v Parizu vladal namesto mladoletnega
Henrika VI., znal si je z nova pridobiti stare zaveznike ter je angleško oblast na Francoskem še bolj vtrdil, nego prejšnji kralj Henrik Y.
Karel VII. moral se je zopet vmakniti nazaj črez Loiro v južne kraje, kjer je bilo največ pravih domoljubov, ki so vsakako hoteli ohraniti samostalnost francoske države. Da bi ga tudi odtod izgnali, jeli so Angleži oblegati dobro vtrjeno mesto Orleans ob reki Loiri, kajti dobro so vedeli, da se jim južna Francoska ne bode mogla dolgo upirati, kakor hitro bodo to imenitno mesto dobili v svojo oblast. V jeseni leta 1428. je prva angleška vojska prišla pred Orleans in hotela najprej vzeti grad, ki je varoval most črez reko Loiro; kakor hitro pa so Angleži jeli napadati močno zidovje, so se iz mesta vsule puščice, kakor gosti dež, in celó žene so prišle na obzidje ter vrelega olja vlivale na svoje sovražnike. Pri drugem naskoku se je grad moral podati, ali v tem je iz mesta priletela kroglja in ubila prvega angleškega poveljnika. To je še bolj navdušilo hrabre orleanske prebivalce, ki so od severne strani dobivali živeža, med tem ko je v nasprotnem taborji jelo pomanjkovati hrane. Ali kmalu so Angleži dobili novo vojsko na pomoč ter so mesto okol in okol oklenili. Zdaj so se v Orleansu začeli hudi dnevi. Kralj Karel VIL, ki je takrat bival v Chinonu (reci: Šinonu), je popolnoma obupal in že je mislil zbežati na Španjolsko ali kam drugam, kar pride tudi njemu nepričakovana pomoč, od koder se je je najmanje nadjal. Priprosto kmetiško dekle osvobodilo je svojo domovino ter jo rešilo sramotnega tujega gospodstva; O tem dekletu, ki se navadno zove „devica orleanska“, bomo nekoliko več povedali.
V francoskej vasi Domremyu se je ubogim in pobožnim kmetiškim staršem, ki so na bližnjo kraljevo graščino na tlako hodili, leta 1410. rodilo žensko dete Ivanka Dark. V šolo siromašaa deklica nikdar ni mogla hoditi, ali skrbna njena mati jo je pobožno izrejala ter jo vadila šivati, presti in druga domača dela opravljati. Kadar je vrsta bila na njej, morala je živino cele vasi na pašo goniti. Bila je blagega in usmiljenega srca, sramežljiva in ponižna, ter sploh tako lepega obnašanja, da jo je vsakdo ljubil, kdorkoli jo je poznal. Vsak dan je bila pri svetej maši, rada se postila in pogostoma k spovedi hodila. V cerkvi je pred sv. križem ali pred podobo matere božje večkrat po cele ure klečala in pobožno molila. Bila pa je tudi dobre volje in rada je z drugimi deklicami veselo prepevala, vence spletala in po trati
rajala. V tadanjih žalostnih časih so tudi po kmetih hudo čutili vojskine nadloge in ysak večer so se bližnji sosedje pomenjkovali o najnovejših dogodbah. Ivanka jih je radovedno poslušala in tudi njej se je jako smilil mladi kralj ¿arel YIL, za katerega so v Domremyu, ki je spadal k kraljevej graščini, bili vsi kmetje razen enega. Y prvej so-sednjej vasi pa so bili sami „burgunjonei“ in večkrat so se otroci obeh vasi psovali in stepli med seboj, kakor dve nasprotni vojski. Tako so se takrat po celem Francoskem jako zanimali za vojsko z Angleži, in skoraj vsak se je bil odločil ali na eno, ali na drugo stran. Blaga Ivanka je večkrat na samem premišljevala žalostno osodo mladega kralja in rada bi mu pomagala, če bi bila vedela kako. Ko je po leti (1. 1425.) nekega dne o poldne doma na vrtu sedela in se bila zopet zamislila, začula je neki glas in zdelo se jej je, da jo sam sveti Mihael kliče. Ysa preplašena je poslušala nebeškega angelja, ki jej je rekel, da naj vedno bode pridna in pobožna deklica, a Bog da je ne bode nikdar zapustil. Tudi jej je razodel, da mora ona s pomočjo svete Katarine in svete Margarete francoskega kralja rešiti, kajti tako da je božja volja. Ivanka je zdaj Bogu obljubila večno devištvo in kmalo pokazali ste se jej tudi imenovani dve svetnici ter jej prav lepo in ljubeznjivo govorile. Te prikazni so se pobožnej devici čemdalje bolj pogostoma ponavljale in jo pozivale, naj gre z mečem v roki branit francosko svojo domovino.
Leta 1428. je torej Ivanka šla v bližnje mestice Yaucon-leurs (reci: Yokuler), kjer so ravno vojščake nabirali, in razodela je tamošnjemn poveljniku Baudricourtu (reci: Bodri-kurtu), kako da ima ona od samega Boga povelje iti v boj zoper kraljeve sovražnike. Baudricourt jej ni hotel ničesar verjeti in posmehovaje jo je domu poslal. Toda pogumna kmetiška deklica je kmalu zopet prišla in odločno zahtevala, da naj jo h kralju peljejo. Nejevoljni poveljnik se jej je s prva zagrozil, da bode iz nje dal hudiča izganjati, naposled pa se je le udal ter jej dovolil, da se je pridružila malemu vojaškemu krdelcu. Zdaj je navdušena devica oblekla moško oblačilo, opasala meč ter zajahala konja, ki so jej ga njeni prijatelji podarili. Dne 5. marca 1. 1429. je srečno prišla v Chinon (reci: Šinon), kjer je takrat bival Karel Y1I. Dvorska gospoda so jo zaničljivo pogledovali in trdili, da se je s hudičem zavezala; ali kralj se ni zmenil za hudobno obrekovanje ter jo pustil pred se. Ponosno je Ivanka stopila v dvorano in akoravno se je kralj, katerega prej še nikdar ni
videla, v priprostej obleki skril med sijajno opravljeno gospodo, ga je vendar takoj spoznala in pogumno stopila pred njega rekoč: „Devica Ivanka sem, poslana od Boga, da osvobodim Orleans, ter da potem Tebe peljem v Bemeš na kronanje“. — Karel VII. jej je ge bolj zaupal, ko mu je baje razodela njegove najskrivnejše misli, ter ga zagotovila, da je on edini pravi in postavni naslednik francoskega prestola. Vendar pa jo je poslal v Poitiers (reci: Poatié), kjer je pred samimi škofi in drugimi učenimi in imenitnimi možmi morala tri tedne opravičevati svojo nedolžnost ter dokazati, da je res od Boga poslana. Ko je duhovno sodišče spoznalo, da je Ivanka poštena katoliška kristjanka, ter da je vse res, kar je trdila, jej je kralj naročil lepo viteško opravo z železnim oklepom in čelado, ter jej podaril prelepega konjiča. Devica pa si je sama sprosila nek meč, ki je visel za velikim altarjem v cerkvi sv. Katarine v Fierboisu ter belo zastavo, na katerej naj bode naslikan naš Izveličar sedé na zemeljskej krcglji med dvema klečečima angeljima, a spodaj zapisane besede „Jezus - Marija“. — Francosko ljudstvo se je z nova ohrabrilo, ko je vitka in krepka kmetiška hči, s prijaznim obrazom in temnimi kodrastimi lasmi, po vojaško oblečena sedla na konja ter se postavila na čelo najpobožni-šim vitezom. Čemdalje veče število kmetiškega ljudstva je odslej zgrabilo za orožje ter se navdušeno vdeležilo boja za hrambo mile domovine, ki so io zapravljiva gospoda hoteli tujcem izdati.
Da pokaže svoje vojaške zmožnosti, je Ivanka najprej imela mesto Orleans preskrbeti z živežem. Dali so jej kakih šest tisuč vojščakov, s katerimi je konec mesca aprila odrinila iz mesta Blois-a (reci: Bloa). Pred odhodom so se njej poverjeni vojščaki morali spovedati in sprejeti sv. obhajilo, a tudi med potjo so morali biti pobožni ter se spodobno obnašati, kakor da bi se za kako sveto dejanje pripravljali. Pozno zvečer je devica prišla pred Orleans in srečno se je z vojščaki in živežem prerila v mesto, kjer so jo z nepopislji-vim veseljem sprejeli in slavili kot svojo rešiteljico. Zdaj so Šli najprej v cerkev zahvalit se Bogu za njegovo pomoč, potem pa so vrlo Ivanko peljali v njej namenjeno stanovanje ter jej pripravili veliko večerjo. Toda pobožna deklica ni hotela zavžiti nič druzega, nego košček v vinu in vodi namočenega kruha ter šla v svojo spavnico počivat.
V angleškem taborji so se prej posmehovali, ko so culi, da bode priprosto kmetiško. dekle prišlo nad nje, zdaj pa jim
je vpadlo srce, kajti bili so praznoverni in mislili so, da je devica na belem konjiči čarovnica, ki se je hudiču zapisala, da jej pomaga. Angleški poveljniki skusili so boječim vojščakom dopovedati, da je vse to gola sleparija, s katero bi jih nasprotniki radi prestrašili, ali zastonj so bile vse njihove besede. Takoj drugo jutro so ohrabreni Francozi udarili iz mesta in kmalu so več malih trdnjav vzeli sovražnikom. Ivanka je vedno sama navduševala svoje vojščake in šla je ž njimi v največo nevarnost, kamor se marsikateri skušeni poveljnik ne bi bil upal. Že so se Angleži vmaknili iz vseh manjših trdnjavic, le imenitni grad pred mostom so še imeli v svojej oblasti. Tudi tega jim je hrabra devica hotela vzeti in akoravno so jej zvedeni možje odsvetovali, je vendar dne 7. maja leta 1429. na vse zgodaj s svojimi vojščaki udarila črez most. Po jako hudem in krvavem boji je Ivanka prva naslonila lestve na močno obzidje; v tem prifrči sovražna puščica in se jej globoko v rame zasadi. Nedolžna deklica jela se je prvi mah jokati, ali kmalu se je zopet ohrabrila, zavezala rano ter vnovič naskočila grad, ki se je zdaj moral podati. Še tisti dan je bela deviška zastava vihrala na vrh zidovja, Angleži pa so morali zapustiti grad ter ga izročiti zmagovalnej deklici, ki so je odslej zvali „devico Orleansko“. Osvobojeni prebivalci šli so s svojo rešiteljico v cerkev ter Bogu na čast zapeli slovesno zahvalno pesem, a na to se je hitro po celem Francoskem raznesel veseli glas, da so Angleži odšli od Orleansa
Ko se je hrabra Ivanka v Toursu zopet sešla s Karlom TIL, hotela ga je kar takoj peljati v Eemeš, da bi bil ondi po starodavnej navadi ovenčan za francoskega kralja. Na dolgej poti do Bemeša pa so nasprotniki še mnogo močnih mest in gradov imeli v svojej oblasti in skušeni možje so kralju za zdaj odsvetovali od predrznega naklepa. Toda zmagovalna devica si ničesar ni dala dopovedati in ni prej od-jenjala, dokler ni zopet svojega krdela peljala zoper Angleže, katerim je zdaj morala vzeti še nekatere prehode črez reko Loiro. Pri prvem gradu, ki ga je oblegala, zadela jo je težka kamnitna kroglja ter jo treščila v globoki obkop. Že so se sovražniki veselili njene smrti, ali Ivanka je kmalu zopet vstala in z novim naskokom se je polastila gradu. Karel VIL, ki je slušal malovrednega svojega svetovalca Tremouille-a (reci: Tremuila), se je še smiraj obotavljal, dokler ga zmagovalna devica z odločnim svojim zahtevanjem ni prisilila, da se je podal na pot. Nasprotniki se mu nikjer niso ustav-
Ijali, ampak ognili so se mu ter ga pustili mirno dalje iti, kakor hitro so zagledali deklico z belo zastavo; in skoraj vsa mesta, mimo katerih je kraljeva vojska stopala, so se dobro-voljno podala. Tako so srečno prispeli v Eemeš, kjer so Karla VII. po starodavnej navadi svečano pomazilili in ven-čali za francoskega kralja.(dne 17. julija leta 1429.) na istem svetem mestu, na katerem so njegovi predniki že več sto let pred njim sprejemali vladarsko oblast. Med svečanostjo je Ivanka v polnej vojaškej opravi z deviško zastavo v ro$i stala poleg mnogo skušenega kralja, kateremu je rešila očetovski prestol. To je bil najlepši dan njene sreče, zlasti ker se je tudi stari njen oče udeležil nenadjane slovesnosti ter z lastnimi očmi gledal slavo svoje hčerke.
Ali še ni bilo konec dolgoletne krvave vojske, kajti Angleži so še velik kos francoske države ter tudi glavno mesto Pariz imeli v svojej oblasti. Devica Orleanska ni imela miru, dokler ni vsa prelepa domovina bila oteta tujej sili. Takoj je bila pripravljena iti zopet v boj, ali prevzetna dvorska gospoda, katerim slava kmetiške hčere nikakor ni bila po volji, zadrževali so slabega kralja, da se je tako dolgo obotavljal, dokler se nasprotniki niso z nova ohrabrili. Še le ko so se Angleži zopet pripravljali na vojsko, šel jim je Karel VII. nasproti. Na prostem polji se sicer niso upali udariti drug na druzega, ali hrabra Ivanka je omahljivega kralja naposled le pregovorila, da je ukazal napadati mesto Pariz. Tu je devica Orleanska bila v tretjič ranjena, ali to je ni toliko bolelo, kolikor novo kraljevo povelje, da se francoska vojska mora umakniti nazaj črez reko Loiro.
Črez zimo ste obe vojski mirovali in ni se zgodilo nič imenitnega, nego to, da je francoski kralj hrabro Ivanko in njene starše povzdignil v plemenitaški stan. Ali ponižnej deklici je bilo malo mar za takošno odlikovanje, marveč je vedno le to v mislih imela, kako da bi do dobrega osvobodila francosko državo. Kakor hitro je torej čula, da se Angleži z nova oborožujejo ter da oblegajo mesto Compiegne (reci: Kompienj), je z malim krdelom šla na pot. Prišedši pred Compiegne, se je v temnej noči prerila skozi nasprotno angleško in burgundsko vojsko ter srečno prišla v mesto. Takoj drugo jutro je na vse zgodaj sklicala vojščake in ko jih je z navdušeno besedo nekoliko ohrabrila, peljala jih je iz mesta nad sovražnike. Teh pa je bilo mnogo več in kmalu se je kraljeva vojska, v katerej je bilo ludi dosti nasprotnikov slavne kmetiške deklice, morala pomikati nazaj proti mestu.
Devica Orleanska se je hrabro bojevala ter se zadnja upirala pritiskajočemu sovražniku; ali preveč se je bila zamudila in ni niti zapazila, da so njeni vojščaki že bili onkraj mesta in da so za seboj hitro zaprli mestna vrata. Y tem jo je krepki nasprotni vojščak potegnil s konja, drugi pa jo zgrabil in odpeljal k poveljniku, ki jo je izročil svojemu gospodarju grofu Luksemburškemu (mesca maja L 1430.).
Hitro kakor blisk se je po eelej deželi raznesel žalostni glas, da so nasprotniki vjeli slavno francosko junakinjo. Po vsem Francoskem so jako obžalovali nesrečno devico, le nehvaležni kralj Karel VIL, ki je vedno poslušal hudobne svoje svetovalce, ostal je trdega srca in se niti ganil ni, da bi rešil veliko svojo dobrotnico. Grof Luksemburški je vjeto deklico za deset tisuč zlatih frankov prodal svojim zaveznikom Angležem, ki so jo odpeljali v Kouan, ter jo pri tamošnjem sodišči tožili, da je krivoverka in čarovnica. Dva mesca so devetnajstletno Ivanko spraševali, a ko jej ničesar niso mogli dokazati, zahtevali so, da naj prekliče svoje prikazni. Nedolžna devica se je tudi pred sodnijo hrabro branila in da-si ni znala ne čitati, ne pisati, zagovarjala se je tako jasno in razumljivo ter tako bistroumno odgovarjala na raznotera vprašanja, da so se jej učeni sodniki kar čudili. Stanovitno je trdila, da je bila od Boga pozvana in da jo njene svetnice tudi zdaj še tolažijo in jej svetove dajejo. Hudobni sodniki pa so odkritosrčna njena očitovauja napačno zapisali ter tako previjali, da so naposled iz lažnjivih zapisnikov dokazali, da je bila s hudičem zavezana, in obsodili so jo na smrt. Ivanka je zadnji čas po temnih in smrdljivih ječah mnogo trpela in tako oslabela, da je večkrat popolnoma iznemogla. Ko je torej čula strašno razsodbo, se je prvi mah tako prestrašila, da je vsa izgubljena priznala vse, česar so jo obdolžili, in obljubila je, da se bode pokorila vsemu, kar jej bode sveta katoliška cerkev ukazala. Neusmiljeni sodniki so jej zdaj pustili življenje, ali obsodili so jo, da se bode do smrti morala v temnej ječi pokoriti za svoje pregrehe. Tudi so jej prepovedali, da ne sme nikdar več obleči moškega oblačila, ki ga je pa vendar morala pri sebi obdržati za spomin na strašne njene hudobije. Na to so surovi beriči nedolžno deklico zopet peljali v zapor, kjer se je po tolikem trpljenji vlegla v posteljo in trdo zaspala. Med spanjem so jej nesramni stražarji vzeli žensko krilo, a sramožljiva devica si drugo jutro ni vedela drugače pomagati, nego da je zopet oblekla moško oblačilo. To jo je pogubilo; kajti kakor hitro
so jo hudobni nadzorniki z nova videli v moškej opravi, šli so jo tožit, da je trdovratna grešnica, ki se je povrnila v hudičevo oblast in se nikdar ne bode spokorila. Ivanka se ni več bala smrti in pogumno je trdila, da je vse res, kar je kdaj pravila o svetih prikaznih, bi jih je imela, a včeraj, da je zato preklicala prejšnja svoja očitovanja, da bi si ohranila življenje. Zdaj so se sodniki zopet zbrali in jo obsodili, da mora kot krivoverba na gromadi zgoreti.
Takoj drugo jutro dne 30. maja 1. 1431. imela se je krivična kazen izvršiti. Nedolžna devica želela je samo še to, da bi se smela spodobno pripraviti na bližnjo smrt, ki jo bode rešila vseh nadlog. Dovolili so jej pobožnega duhovnika, ki jo je spovedal, jej podelil sveto obhajilo in ostal pri njej do zadnjega trenutka. Ob osmih zjutraj je na Ruanskem trgu bilo že vse natlačeno radovednega ljudstva, ki je kar omolk-nilo, bo je slavna Ivanka v dolgej halji s kriščevo podobo v roki stopila pred veliko gromado. Tu je Orleanska junakinja zadnjikrat očitno spoznala svojo nedolžnost, odpustila vsem svojim sovražnikom, a če je kdaj komu kaj žalega storila, zdaj ga je prosila odpuščanja. Prijatelji in neprijatelji ter celó trdosrčni sodniki so bili do solz ginjeni. Zdaj sije pobožna deklica kriščevo podobo na prša obesila ter voljno stopila na gromado, kjer je glasno molila in se priporočala svetnikom in svetnicam božjim, dokler je ni zadušil dim in od vseh strani švigajoči ogenj. Z besedami: „Jezus! Marija!“ je čisto svojo dušo izdihnila proti nebu. Pepel sežgane device vrgli so v Reko Seino, da si nihče ne bi mogel ohraniti spomina na mlado mučenico.
Že takrat je bilo le malo ljudi, ki niso bili do dobrega prepričani, da je devica Orleanska bila krivično obsojena in da je po nedolžnem poginila. Eo je pa kralj Karel VII. pozneje zopet osvojil celo Francosko, dal je 1. 1450. celo pravdo z nova pregledati in učeni pravniki so odkritosrčno priznali, da je postopanje z obtoženo devico od kraja do konca bilo nepravično. Tudi papež Kalikst III. je leta 1455. ukazal, da se imajo sodnijski zapisniki o Ivanki natanjko pregledati, ter je na to (1. 1456.) vsemu svetu dal oklicati, da je slavna orleanska junakinja bila nedolžna vseh tistih pregreh, katerih so jo njeni sovražniki obdolžili. Ves francoski narod pa se še dandanes hvaležno spominja priproste kmetišbe hčere iz Domremva, bi mu je ljubljeno domovino v največej nevarnosti rešila tuje sile.
Angleži so se s prva veselili smrti device Orleanske, kajti nadjali so se, da bode zdaj v francoskej vojski zginilo veliko navdušenje, ki ga je ona vzbudila. Ali jako so se motili. Nesramno in krivično postopanje ruanskega sodišča je Francoze le še bolj razkačilo ter jih zedinilo v boji zoper skupne narodne nasprotnike. Že so Francozi celo Champagno (reci: Šampanjo) imeli v svojej oblasti in kmalu je tudi v Parizu bila močna stranka zoper Angleže, ki so na to vse sile napenjali, da bi si vsaj Normandiško pokrajino ohranili. Toda dolgoletna vojska na tujej zemlji je Angleže stala že velikih žrtev in niso več imeli dosti novcev, da bi mogli vzdrževati veliko vojsko. Še več jim je škodovalo to, da se je tudi na Burgundskem vzbudilo francosko domoljubje in se niso mogli več oslanjati na pomoč tamošnjega vojvode Filipa. Le-ta se je po smrti svojega svaka, angleškega vojvode Bedforda celó do dobrega pomiril s francoskim kraljem, kar je po vsem Francoskem obudilo nepopisljivo veselje. Tem bolj pa je ta sprava razjezila Angleže, ki so na državnem zboru v Londonu takoj dovolili novih davkov, da bi se nabrala nova vojska. Zdaj so še nekoliko časa pustošili po severnem Francoskem, ali že leta 1436. se je Pariz podal Karlu TIL, a kmalu na to so Angleži izgubili velik del pokrajine Normandijske in najimenitniše kraje v Gascogni. Leta 1444. so torej morali z zmagovalci skleniti primirje na štiri leta. Ta čas je Karel VII. dobro vpotrebil ter je po izteklem primirji Angležem vzel še tisto malo, kar jim je prej ostalo. Posamezne primorske trdnjave so se še nekoliko časa branile, ali že leta 1451. je Karel VII. svojemu narodu dal oklicati veselo naznanilo, da je zedinil vesoljno francosko državo, ki je toliko stoletij bila razcepljena med dva gospodarja. Tako so se brez posebno sklenjenega mira končali stoletni boji, katerih Angleži niso mogli več ponoviti, kajti ravno takrat se je pri njih doma začela velika državljanska vojska, med tako zvano „rudečo in belo rožo“. Od nekdanjih francoskih pokrajin, ostala jim je le močna in imenitna trdnjava Calais.
Popolna zmaga nad Angleži je neizmerno povzdignila moč kralja Karla VII., ki se je zdaj na vso moč prizadeval, da bi svojemu narodu po tolikih nadlogah povrnil stanoviten domač mir in mu pomagal do večega telesnega in duševnega blagostanja. S pomočjo zvedenih svetovalcev poboljšal je kraljeva sodišča in ojstro pazil, da se ne bi nikdar nikomur kaka krivica zgodila, ter da so se pravde kakor hitro mogoče končale. Z nova je uredil davke, ki so se odslej tudi
y mirnih časih stanovitno pobirali zavolj novih državnih naprav, ki so mnogo novcev stale. Najimenitniše pa je to, kako je Karel VII. prevstrojil vojaštvo. Že po bitvi pri Crecvu (reci: Kresiju), kjer so Angleži s puškami in topovi zmagali, so Francozi sprevideli, da vprihodnje s samimi ple-menitaškimi konjiki in železno opravljenimi vitezi ne bodo več mnogo opravili, zlasti ne bodo mogli ž njimi osvajati močno obzidanih trdnjav. Ker pa plemenitna gospoda niso hoteli opustiti starih navad mislé, da bi se preveč ponižali, ako bi peš šli na vojsko, so tudi francoski kralji morali najeti pešcev, ki so bili vajeni novega orožja. Toda najemniki so kmalu bili velika nadloga, zato ker so se po dokončanej vojni vsikdar kot razbojniki razkropili po deželi, koder so neusmiljeno ropali, kakor smo večkrat povedali. Karel VII. je torej že ob času štiriletnega primirja (1444—1448) svoje najemnike za stalno vzel v službo ter jih prevstrojil v stoječo vojsko, ki je bila razdeljena na petnajst kompanij ali stotnij po šest sto mož. Kazen te prve stoječe vojske pa je skusil tudi urediti narodne pešce, zato da ne bi trebal tuje pomoči, ako bi se zopet ponovila vojska z Angleži. Ukazal je namreč, da se izmed prebivalcev petdesetih hiš ima izbrati naj bolji strelec, ki se je potem o svojem strošku moral oborožiti ter redno vaditi v streljanji. Ker so ti strelci bili oproščeni vseh davkov, zvali so se „svobodni strelci“.
Kakor je Karel VII. omejil pravice mogočnih plemenit-nikov, tako je tudi mestom po dovršenej vojski pustil veljati le toliko pravic, kolikor se je njemu zdelo, da je prav. Sploh je malokdaj francoske stanove pozival v splošni državni zbor, ampak rajši je v posameznih krajih skliceval male deželne zbore, ki pa tudi niso imeli druzih pravil, nego da so kralju dovoljevali davke pobirati. Vsak plemenitaški upor zoper te spremembe je Karel VII. znal takoj zatreti; meščani pa so radi nekoliko odjenjali od svojih pravic, zato ker so sprevideli, da vlada z novimi napravami vzdržuje mir in red ter jih brani zoper vsako nasilje domačih in tujih sovražnikov.
Mlademu dauphinu ali kraljeviču Ljudeviku ni bilo prav, da mu oče v vladarskih rečeh nič ne zaupa in se le z drugimi možmi posvetuje. Raznesel se je celó glas, da se dauphin namerava upreti zoper svojega očeta. Ljudevik se je sicer opravičil, da je vse to le hudobno obrekovanje, vendar pa je šel iz Pariza ter deset let živel v pokrajini Dauphineji, potem pa je bežal k mogočnemu burgundskemu vojvodi, pri katerem je ostal do očetove smrti (1. 1461.). Francosko ljud-
sty o je Karla VIL resnično ljubilo, zato ker mu je po stoletnih homatijah povrnil stalen mir ter zopet zedinil celo državo. Kar je on v drugej polovici svojega vladanja začel, to je dovršil njegov sin in naslednik
Ljudevik XI.,
(1461—1483), ki ni prej miroval, dokler ni popolnoma zatrl vso veljavo in samostalnost mogočnih kraljevih sorodnikov, ter vse stanove pokoril neomejenej kraljevej oblasti. Ljudevik XI. je bil nemirne krvi, a jako bistrega uma, s katerim je takoj do dobrega spregledal vsacega človeka in vse državne in stanovske razmere. Ker je še le v svojem osem in tridesetem letu zasedel kraljevi prestol, imel je časa in priložnosti dovolj, da se je naučil vsega, kar mu je kot vladarju trebalo. In res ga takrat po celej Evropi ni bilo kneza, ki bi imel toliko znanja in toliko skušenj, kolikor francoski kralj Ljudevik XI. Bivajoči več let v prognanstvu pri Filipa Burgundskem, se je sam prepričal, kolikanj je prevelika samostalnost nekaterih vojvod tudi zdaj še nevarna obstanku francoske državne edinosti in vrhovnej kraljevej oblasti; ob enem pa je tudi spregledal, kako bi se moč te gospode dala podkopati. Imenitna državna opravila ni nikdar drugim poveril, ampak vse je sam ravnal, a v svojo službo jemal je le take može, o katerih se je bil prepričal, da jih bo mogel trebati in da bodo vsikdar le njegovo voljo spol-novali. Ko je bil v Bemešu za kralja venčan, odpustil je vse svetovalce Karla VII. ter se z novimi možmi kar takoj lotil dela, ki si ga je bil natanjko osnoval.
Najprej je Filipu Burgundskemu očital, da namerava velika svoja posestva odcepiti od francoske države, ter da ne spolnuje kraljevih ukazov; marveč da kakor kak samostalni vladar razpisuje davke, kuje novce ter se zove „neodvisnega gospodarja po božjej milosti“. Vojvoda Filip na stare dni nikakor ni mislil ponoviti domače vojske, vendar pa ni braiil svojemu naglemu sinu Karlu, da se je z vso veljavnišo francosko gospodo zavezal zoper kralja Ljudevika XI. ter ž njimi sklenil tako zvano „družbo za občno blagostanje“. Ta zaveza, ki je z lepim svojim imenom imela zaslepiti meščansko in kmetiško ljudstvo, ni imela druzega namena, nego omejiti kraljevo oblast ter ponoviti nekdanje pravice francoskih ple-menitnikov in graščakov. Ljudstvo je kmalo spoznalo zvijačo in je to gosposko zavezo zaničljivo zvalo „družbo za občno slabo stanje“. Pri Mont Cherj-u so 1. 1465. zavezniki prvi-
krat udarili ua kraljevo vojsko. Obe stranki ste se do poznega večera hrabro bojevali in še ni bilo mogoče reči, čigava da bode zmaga; drugo jutro pa Ljudevik XI. ni hotel ponoviti negotovega boja ter se je vrnil proti Parizu. Burgundskega vojvode sin Karel si je tedaj domišljeval, da je on kralja užugal ter da ni več poveljnika, ki bi se mogel ž njim skušati. Zavezniki so zdaj z vso svojo vojsko, ki je štela kakih sto tisuč konjikov, šli proti Parizu in prisilili so kralja, da jim je je moral popustiti. Premeteni Ljudevik XI. je svojim nasprotnikom obljubil vse, karkoli je kdo želel; enemu kako pokrajino, drugemu kako službo ali pa povračilo v gotovem novcu. Kazen tega je celó dovolil, da bode izvolil šest in trideset veljavnih mož, ki bodo imeli odpraviti vse napake v državnej upravi. Ko so se pa zavezniki zopet razšli, je kralj pred pariškim parlamentom ali vrhovnim državnim sodiščem očitoval, da so vse te obljube od upornikov bile prisiljene in da nimajo prav nobene veljave. Na to je hitro šel z vojsko nad vojvodo Normandijskega ter ga iz dežele izgnal, zoper Burgundce pa se je zavezal z mestom Liittihom, kije že dalj časa imelo neki prepir z burgundskim vojvodo Filipom. Poslednji je med tem 1. 1467. umrl in nasledil ga je njegov bojaželjni sin Karel, ki so ga zvali „predrznega'“.
Francoski kralj je mislil, da bo plemenitaško zavezo razdrl, ako bi Burgundskega vojvodo za se pridobil. Da bi ga lože pregovoril, je sam šel (1. 1468.) v mesto Peronne h Karlu „piedrznemu“, kateremu je s tem hotel skazati posebno odlikovanje in zaupanje. Kavno takrat pa, ko se je Ljudevik XI. mudil v Peronnu, počil je glas, da so se Liittišani vzdignili. Karel „predrzni“ je zdaj francoskega kralja, ki ga je imel v svojej oblasti, prisilil, da mu je z nova potrdil vse prejšnje pogodbe ter obljubil, da bo izgnanemu Normandijskemu vojvodi dal v zameno grofovini Champagne in Brie. Ljudevik XI. je v vse privolil ter z mogočnim vojvodo celo šel na vojno zoper upornike, katere je bil prej sam naščuval. Karel „predrzni“ je Liittišane hitro užugal ter jim mesto strašno oropal in razdjal v pričo francoskega kralja, ki se je na videz moral hliniti veselega nesreče svojih zaveznikov, na to pa se je vrnil v Pariz.
Prišedši domu je Ljudevik XI. takoj zopet mislil, kako da bi ponovljene obljube prelomil, ter se maščeval nad Burgundskim vojvodo, ki ga je tako zlo osramotil. Najprej je Normandijskega vojvodo pregovoril, daje namesto Champagne bil zadovoljen z Gienno, a z lažnjivimi obljubami je še mar-
sikaterega zaveznika izneveril Karlu „predrznemu“. Tako se je prepir z Burgundskim vojvodo vsak čas ponovil, dokler se ni ustavil s primirjem, ki se je potem še večkrat podaljšal. To se je zlasti zato zgodilo, ker je Karel „predrzni“ takrat hotel nekatere nemške kraje na se spraviti ter nameraval med francosko in nemško državo vtemeliti samostalno Burgundsko kraljestvo. Kako da se je zarad tega pogajal z nemškim cesarjem Friderikom III., smo že prej povedali. Predno pa je vladohlepni Karel velike svoje namene mogel izvršiti, je pri Ñancy-u poginil v hoji z Lotarinškim vojvodo (leta 1477.).
Po njegovej smrti se je Ljudevik XI. takoj polastil Burgundske vojvodine, ki je bila francoska pokrajina; ko je pa tudi nizozemske kraje hotel za-se imeti, ustavil se mu je cesarjev sin Maksimilijan, ki se je med tem oženil z Marijo, hčerjo rajncega Karla „predrznega“ ter ga premagal v bitvi pri Guigenatu (1. 1479.). Na to so leta 1482. v Arasu sklenili mir, po katerem je Ljudevik XI. obdržal francosko Burgundijo, nizozemske in nemške kraje pa je moral prepustiti avstrijskemu vojvodi Maksimilijanu.
Ljudevik XI. preživel je mnogo svojih sorodnikov, ter je vse njihove pokrajine spravil pod neposredno kraljevo oblast. Bazen Bretagnskega vojvode ga tadaj na celem Francoskem ni bilo več mogočnega plemenitnika, ki bi mogel postati nevaren državnej edinosti. Vkljub velikej svojej lakomnosti in vladohlepnosti je Ljudevik XI. ravno s tem, da je do dobrega zedinil vse francoske pokrajine, neizmerno koristil svojemu narodu. Obrtni j o in trgovino je rad pospeševal ter je na vso moč podpiral mesta, zato ker je sprevidel, da se ravno v mestih najbolj razvija narodno blagostanje; nekoliko pa tudi zato, ker so mu mesta vsikdar pomagala v boji zoper uporne plemenitnike. Ljudevik XI. je na Francoskem za svoje potrebe prvi napravil pošto, ki je pa razen kraljevih poročil smela odpravljati samo pisma rimskega papeža in nekaterih tujih vladarjev. Nove državne naprave pa so čem-dalje več novcev stale, in davki so bili že toliki, da se niti z največo silo niso dali izterjati. Na stare dni je Ljudevika XI. jako vest pekla zarad mnogoterih samovoljnih in krivičnih dejanj, in vedno je pred zarotniki bil v takem strahu, da se ni več upal med svet. Živel je navadno na svojem dvoru v Plessisu, kjer so ga škotski najemniki stražili, kakor v kakem zaporu. Malokomu je še kaj zaupal, a njegov zdravnik si je le zato ohranil svoje življenje, ker je vedno prerokoval, da
bode on teden dni prej umrl, nego kralj. Zdaj je Ljude-vik XI. rad molil ter mnogo daroval za cerkve, ob enem pa je duhovnikom naročil, da naj molijo za njegovo zdravje in dolgo življenje. Y mlajših letih ni mnogo maral za zunanji lišp, v starosti pa se je zmiraj lepo in sijajno oblačil, da bi pred svetom skrival propalo svoje telo. Od velikega strahu pred smrtjo ga je nekolikokrati zadel mrtud, za katerem je naposled umrl dne 30. avgusta 1. 1483. Ž njim končujemo . srednji vek francoske zgodovine.
III.	Angleži,
I.	Zemljepisni pregled.
Angleška, Škotska in Irska ste dandanes združene v kraljestvo Velikobritansko-irsko. Te dežele ali britanski otoci sploh ležč tako daleč od zgodovinskih narodov starega veka, da njihovi prebivalci jako dolgo niso mogli priti v dotiko z južnimi omikanimi ljudstvi. Feničani so s svojimi ladijami sicer tudi v te severne kraje zahajali, toda drugim narodom niso nič, ali pa le prav malo priobčevali o deželah, s katerimi jih je vezala bogata kupčija. Toliko je gotovo, da se je iz stare Galije ali današnje . Francoske okoli četrtega stoletja pred Kristusom mnogo k el t iških plemen prepeljalo črez morje ali tako zvani „Kanal“, ki loči Angleško od Francoske, ter se naselilo po Britanskem in Irskem otoku. Y prvih časih rimskega cesarstva pa je današnja Angleška postala rimska pokrajina, ter se hitro poprijela rimske omike in krščanske vere. Bolj se je v srednjem veku pomaoževalo občevanje med raznoterimi evropejskimi narodi, bolj so tudi britanski otoci imenitni postajali, dokler niso v novem veku vso svetovno trgovino na-se spravili. To pa so dosegli po svojej srečnej legi v sredi med tremi deli sveta, med Evropo, severno Azijo in severno Ameriko. Kakor vsaka druga dežela, tako je tudi Angleška svojim prebivalcem pokazala pot, po katerej so prišli do največega telesnega in duševnega blagostanja, in po katerej so mogli največ storiti za splošni razvoj vesoljnega človeštva ter tako spolniti svoj poklic na zemlji.
Občna zgodovina.	19
Angležem je torej njihova dežela sama pokazala, kje da jih čaka posvetna sreča, kje zgodovinska slava.
DandanaSnje angleško kraljestvo obsega dva velika otoka: Veliko Britanijo in Irsko, pa nekoliko posameznih manjših otokov in več otočij. Velika Britanija je zeló .iztegnen otok, ki meri od severja proti jugu 95 miriametrov; širokosti pa je kaj različne, ker se morje ob vzhodnej in zahodnej strani na več krajih va-njo tako močno zajeda, kakor da bi jo hotelo razdreti v več manjših otokov; zato iznaša širokost od vzhoda proti zahodu 10 do 45 miriametrov. G-ore in griči na tem otoku pokrivajo dve petinki vsega površja ter se razprostirajo po zahodnej in severnej njegovej strani, in po globokih razorih ali nizkih ravninah, ločene v več posameznih gorstev. Po jugozahodnem polotoku se razprostirajo corn-w a lis k e gore, ki so komaj 545 metrov visoke. Imajo okroglaste in puste griče brez gozdov ter nerodovitne doline, po katerih raste bodičevje in vresje; ob morji pa narejajo jako strmo obrežje s strahovitimi prepadi in pečinami. Že od nekdaj pa slove po svojih rudnikih, v katerih se dobiva obilno svinca, kositra in bakra. Na kamenitem waleskem polotoku se vzdigujejo waleske (reci: velske) gore, ki so po notranjih višinah puste in gole, ob straneh pa dobro zarašene. Prebogate so premoga in najboljšega železa. Najviši vrh Snowdon je večino leta s snegom pokrit, da-si ne meri več, nego 1086 metrov. Po severnej strani angleškega kraljestva so razrašene Peninske in Cumberske gore. Najviši vrh v Peninskih gorah je Crossfell, ki meri 880 metrov. Na južnem Škotskem razprostirajo se Cheviotski (reci: čivi-otski) griči, katere zaliv Solwav (reci: Solve) loči od,angleških gor, ozka nižina Lowlands (reci: lolends) pa od visoke Škotske. Poslednja je skoraj popolnem pokrita s hribovjem, ki sta ga iverneski globoki razor in kalendolski kanal razdrla v Grampianske in Severo-kaledonske gore. Y grampianskem pogorji stoji 1336 metrov visoki Ben Newis, ki je najviši vrh na celej Velikej Britaniji. Vzhodna stran Velike Britanije je zlasti v angleškem kraljestvu po polnem ravna in z brezštevilnimi prekopi in rekami premrežena. Tu so se ob času splošnega preseljevanja narodov naselila germanska plemena ter se hitro razširila po celej rodovitnej ravnini, od koder so pregnali prejšnje keltičke prebivalce, ki so po krvavih bojih zbežali v gorate kornwallske in waleske kraje, kjer so se tem trdovratniše branili. Le počasi pa so Germani prodirali v visoko škotsko planoto, med tem ko je
na bolj oddaljenem in samotnem Irskem otoku keltiško ljudstvo mimo preživelo preseljevanje narodov ter se po večem ohranilo do današnjega dne, akoravno so jih Angleži v poznejših časih grozovito preganjali in zatirali. Irski otok je po večem enomerna nižava, na katerej so hribje v posameznih kupih razstavljeni ob njenem obodu. Na jugovzhodu so gore ffieklowske, katerih lepi kraji slove daleč po svetu. Donegal s ki griči stojé na Severnej strani ter delajo jako razdrto strmo morsko obrežje. Na severo-zahodu so nephinske in galwayske gore, a na jugo-zahodu kerryski griči, med katerimi je 1040 metrov visoki Carantual, naj viši vršac na Irskem, Drugod, zlasti po notranjih straneh je Irska ravnina. Zeleni travniki pokrivajo po večem celo nižavo ter ge mu zato tudi pravi smaragdni otok; le na zahodnej strani je razprostrta zapuščena pustina, polna mahovja ali močvirja, kamenja ali pa nizkega grmovja. Po večem gričasti so tudi velikobritanski mali otoki.
Atlantijski ocean in njegovi deli (nemško morje, kanal la Manche, in irsko) oblivajo mogočno otoško kraljestvo. Ker se morje od raznih strani bolj ali manj va-nje zajeda, naredilo je premnogo velikih in malih zalivov in brez števila varnih luk. R e k e se na britanskih otocih sicer niso mogle razviti, vendar pa so preimenitne za kupčijo, ker na svojem teku le malo padajo; tudi imajo leto in dan obilo vode ter se izlivajo v kaj širokih ustjih. Najimenitniše britanske reke so: Themse, Humber (ki postaja iz Trenta in severne Ouse), Tyne (reci: Tajn), Twed (reci; Tuid), Severn, Mersey, Eden (reci: Idn) in Clvd (r.: Klajd). Tudi Irska ima mnogo rek, med katerimi je Sh anon (reci: Šenen) največa. Tudi jezer je brezštevila; še več pa raznih prekopov, ki razna morja in reke med seboj sklepajo in kupčiji pot skrajšujejo in olajšujejo. Podnebje po britanskih otoeih je oceansko ali namorsko; zima je sploh kaj mehka in snega ne pada preveč, in le po gorskih višavah za dalje časa obleži. Pa tudi poletje ni vroče. Sapa je zeló vlažna in zlasti po zimi goste megle solace zakrivajo, tako da morajo po dnevi luč žgati. To enakomerno, mehko pa vlažne podnebje ima največ vpliva na ondešnje rastlinje: črno-zeleni travniki lepšajo polja ter posebno pospešujejo živinorejo.
2.	Od prihoda Anglov in Sasov do zedinjenja angležkih državic za kralja Ecgberta.
Y tej prvej dobi srednjega veka so krvavi boji med starimi keltiškimi prebivalci in doseljenimi Germani v Britaniji skoraj popolnoma zatrli rimsko-krščansko omiko, a na podr-tinah krščanskih cerkev so surovi zmagovalci povzdignili altarje svojim poganskim bogovom. Ko so pa zopet nastali mirni časi, se je v sedmerih anglo-saskih kraljestvih začel nov državni red in prišli so tudi pobožni krščanski blagovestniki, ki so novim naseljencem oznanovali Kristusovo vero ter tako položili temelj višej omiki.
Proti koncu starega veka je Britanija bila rimska pokrajina, ki je obsegala današnjo Angleško in južno Škotsko. Pod rimsko oblastjo so se nekdaj hrabri britanski Kelti popolnoma odvadili vojaštva, ali zato so se hitro poprijeli blažih običajev ter se seznanili s premnogimi ugodnostmi vsakdanjega življenja. Tudi krščanstvo se je med njimi kmalu jelo lepo razcvetati. Splošno blagostanje bilo je čemdalje veče, zlasti ker so rimski vojščaki ob severnej meji napravili velik nasip, za katerim so v utrjenem taborji^ lepo britansko pokrajino branili zoper razbojne Pikte in Škote. Vse to je minulo ob času preseljevanja narodov. Takrat zahodno-rimski cesarji niti same Italije niso mogli obvarovati pred napadi surovih ljudstev, ki so čemdalje bolj silili črez rimsko mejo, a ne da bi še mislili na brambo oddaljenih svojih pokrajin, ki so odslej same morale skrbeti za-se. Leta 411. so se rimski vojščaki zadnjikrat bojevali z britanskimi sovražniki, potem pa so na povelje cesarja Honorja morali iti v Italijo. Takoj po njihovem vhodu so surovi Pikti in Škoti predrli nasip, ter jeli ropati in pustošiti po bogatej Britaniji, katere pomehkuženi njeni prebivalci niso mogli dovoljno braniti, zlasti ker niti med seboj niso bili složni. Da ne bi bili brez vsacega državnega reda, so Britanci svojo deželo razdelili na več okrajev, ki so imeli vsak svojega posebnega glavarja. Kmalu pa je Vortigern, eden teh malih knezov, spodrinil vse ostale glavarje ter celo deželo spravil pod svojo oblast. Toda Vortigern je bil preslab, da bi ob enem mogel užugati hrabre Pikte in Škote in strahovati domače svoje nasprotnike. Mislil si je torej s tujo pomočjo ohraniti vladarsko oblast,
katero si je po sili prisvojil, in pozval je krepke Sase črez morje. Sasi stanovali so ob dolenjej Labi ter so kot brodarji ali pa morski roparji pogostoma zahajali v Galijo in. Britanijo. Ker so rodovitno in bogato deželo že od prej poznavali, jim je poziv kneza Vortigerna dobro došel in kmalu so se prve saske čete s svojima načelnikoma Hengistom in Ho rsom naselile na otoku Tanetu ob ustji reke Temse. Za novimi naseljenci prihajalo je čemdalje več njihovih rojakov, katerim se je pridružilo tudi mnogo sorodnih A n gl o v in Jutov iz današnje Danske. Do leta 449. je že toliko Sasov in Anglov prišlo črez morje, da so udarili na tiste Britance, svoje zaveznike, ter jih po malem iz rodovitne ravnine porinili v zahodne gore. Tu so se britanski Kelti zopet vtrdili in zdaj so z novo hrabrostjo in boljim uspehom nadaljevali krvave boje zoper germanske naseljence, toda zgubljenega ravnega sveta si pa le niso več mogli nazaj osvojiti. Spomini na te boje so se ohranili v narodnih pesnih, ki posebno poveličujejo hrabrega keltiškega kralja Artura.
Sasi in Angli, po katerih se nekdanja Britanija zove Angleška, so v novej svojej domovini vtemelili sedem malih samostalnih državic, ki so imele vsaka svojega posebnega kralja. Te države, ki so jih vse skupaj tudi zvali anglosaško heptarhijo,'so bile: Kent, Essex, Sussex, Wessex, Ost-anglija, Mercija in Nortumbrija. Od njih popolnoma ločene so bile keltiške države v Walesu in Cornwallisu. Ker so Anglo-Sasi v osvojenej Britaniji do dobrega zatrli vsako sled prejšnje rimske omike, vredili so nove svoje države prav po germansko, in staro-germansko (ali nemško) življenje, zlasti državne naprave, so se ondi mnogo bolje ohranile, nego v drugih pokrajinah nekdanjega rimskega cesarstva. Ko so zmagovalni Anglo-Sasi poldrugo stoletje bivali v novej svojej domovini, zazsvetila je tudi njim luč svete Kristusove vere, katero jim je dal oznanovati rimski papež Gregor I. „veliki“. Pravijo, da se Gregor I. nekega dne na rimskem trgu ni mogel nagledati plavo-lasih anglo-saskih mladenčev, ki so mu bili tako všeč, da se je kar takoj hotel ž njimi bolj na tanjko seznaniti. Ko je zvedel, da so pagani in da v njihovej domovini še ne poznajo prave vere, je rimskega opata Avgustina in kakih štirdeset druzih pobožnih blagovestnikov poslal v daljne severne kraje, da bi spreobernili lepo anglo-sasko ljudstvo. Y Kentu je Avguštin s svojimi tovarši stopil na. suho (okoli 1. 600.) ter takoj začel imenitno svoje delovanje. Tadanji kentski kralj Ethelbert jim s prva ni zaupal, kajti
mislil je, da so čarovniki; ali krščanska njegova žena Berte ga je kmalu prepričala, da so to vse časti in hvale vredni možje, ki nimajo druzega namena, nego oznanovati sveto resnico» Zdaj se je sam Etkelbert dal krstiti, a ž njim se je tndi veliko število njegovega ljudstva odpovedalo krivim bogovom» V Canterbnryu so na to vtemelili prvo škofijo in odtod se je krščanska vera hitro razširila po ostalih anglosaških državah» S krščanstvom se je na britanskem otoku ponovila tudi nekdanja zveza z Bimom, ki je še zmiraj bil središče svetovne omike. Yeč anglo-saskih kraljev se je v starosti odpovedalo prestola, in v priprostej redovniškej obleki šlo v Bim na božjo pot. Y osmem stoletji pa so Anglo-Sasi v Bimn vtemelili in vzdrževali poseben zavod ali šolo, v katero so pošiljali svoje mladenče, da so se ondi odgoje-vali in pripravljali za duhovski stan. Angleška je tadaj dobila mnogo učenih duhovnikov, od katerih so nekateri šli v tuje dežele oznanovat krščansko vero in razširievat višo omiko.
Dokler je Angleška bila razdeljena na sedem malih kraljestev, se ni mogla ponašati s takimi dejanji, kakoršna so se takrat godila v večih evropskih državah. Omeniti hočemo le to, da so se posamezni anglo-saski kralji v tistih časih prizadevali, kako da bi z dobrimi postavami in drugimi koristnimi napravami vredili svoje države. Tako je v Kentu kralj Ethelbert že okoli leta 600. s pomočjo krščanskih duhovnikov dal saske postave nabrati in zapisati v poseben zakonik. Še imenitniši je v Wessexu bil zakonik kralja Ine (688—726), M je prvi postavno dovolil, da so se potomci starih Britancev in Sasi smeli med seboj ženiti. Ko so si namreč Anglo-Sasi osvojili ravno Britanijo, so se le najtrdovratniši Kelti vmak-nili v zahodne gorske kraje, mnogo pa jih je ostalo doma, kjer so se morali pokoriti trdim novim gospodarjem. Le-ti so jih tako sovražili in zaničevali, da se nikakor ne bi ženili z njihovimi hčerami, ampak rajši so šli daleč črez morje v staro Saško deželo snubit paganske deklice. Kralj Ina torej s svojo postavo ni le olajšal ženitovanje, ampak nameraval je Britance in Sase sprijazniti ter jih po malem združiti v jedno ljudstvo.
Akoravno so posamezne anglo-saske državice bile popolnoma samostalne, so se vendar tudi zedinile, kadar je bilo treba iti v boj zoper Kelte, njihove skupne sovražnike. Takrat so si enega izmed sedmerih kraljev izvolili za vrhovnega poveljnika cele zavezne vojske ter ga zvali „Bretwalda“. Y
prvih časih so navadno kentski kralji bili vrhorni poveljniki ali Bretwalde, pozneje pa so Anglo-Sasi to čast zaporedoma podelili nortumberskemu, mereyskemu in wessex-skemu kralju. Tako je ostalo, dokler ni wessexski kralj Ecgbert vse države za stalno spravil pod svojo vrhovno oblast.
Okoli 1. 500. so tudi na Škotskem imeli nekega vrhovnega kralja nad celo deželo; leta 565. pa jim je sv. Kolumban iz Irske prišel oznanovat sveto krščansko vero. Sicer pa ne vemo mnogo zanesljivega o tadanjej škotskej zgodovini, akoravno škotske narodne pesmi na veliko opevajo tako zvano junaško dobo. Na Irskem niso čutili velikih nadlog, ki jih je preseljevanje narodov provzročilo drugim deželam, in Kelti so tam še dolgo mirno živeli, dokler niso razbojni Normani tudi k njim prišli ropat in pustošit. Dolgo časa je torej Irska bila pribežališče pobožnih britanskih redovnikov, ki so kaj ojstro živeli ter se posebno odlikovali kot marljivi poljedelci in jako učeni bogoslovci. Mnogo irskih blagovestnikov ali misijonarjev je šlo celó na Nemško oznanovat sveto Kristusovo vero.
3.	Od kralja Ecgberta do Viljelma osvojitelja.
Komaj da so se razne anglo-saske državice v bojih s Kelti zedinile v jedno močno angleško državo, v katerej se je lepo razcvetala krščanska omika, in že je novej državi pretila velika nevarnost od skandinavskih Normanov. Zopet so se začele krvave vojske, v katerih je Alfred „veliki“ za nekoliko časa rešil samostalnost svoje države , pozneje pa so njegovi nasledniki morali bežati prek morja ter Angleško prepustiti zmagovitim Normanom. Zadnji anglo-saski kralj se je sicer zopet povrnil, po njegovej smrti pa so francoski normandijski vojvodi zasedli angleški prestol.
Kralji anglo-saskega rodu (827—1016).
Že dalj časa se je med malimi anglo saskimi državami Wessex-ska kraljevina najbolj odlikovala v bojih s Kelti ter slovela po modrih svojih napravah. Proti koncu osmega stoletja pa se je ondešnjega prestola polastil mogočni upornik, ki se je vzdignil zoper mladega kralja Ecgberta ter ga zapodil iz dežele. Ecgbert je bežal prek morja v frankovsko državo in celih štirnajst let živel na dvoru Karla „velikega“. Tu je z lastnimi očmi videl, kako treba male ločene dežele zediniti v velikansko državo ter jo vzdrževati z modrimi po-
stavami in drugimi koristnimi napravami. Videl je, kako treba strahovati domače in tuje državne sovražnike ter med raznoterimi ljudstvi ohraniti mir in red. Imel pa je tudi mnogo prilike izuriti se v vojaštvu in privaditi se vede okretnosti v vsakdanjem vedenji. Ko mu je došlo poročilo, daje njegov nasprotnik umrl, vrnil se je
Ecgbert (800—836) domu in zasedel očetovski prestol. Kake naklepe da je v dolgoletnem prognanstvu osnoval, pokazal je že s tem, da je svojemu kraljestvu in tistim krajem, ki so več ali manj priznavali njegovo vrhovno oblast, dal novo ime „Anglia“ ali Angleška. Leta 809. peljal je vojsko zoper uporne Kelte v Corwallisu in Walesu ter jih z nova užugal. Ostanglijskemu kralju je šel pomagat zoper vladarja v Mereiji, katerega je tudi zmagal ter ga spravil pod svojo oblast; takoj potem pa je svojega sina poslal nad kentskega kralja, ki je bežal črez Temso, svojo deželo pa prepustil mogočnim wessex-skim zmagovalcem. Tako je Ecgbert do dobrega združil Sussex, Kent in Essex s svojim kraljestvom, vladarji v Mereiji in Ostangliji pa so ga morali priznati za svojega vrhovnega gospodarja. Naposled je svojo vojsko peljal črez reko Humber v Nortumbrijo, in ko so se mu tudi ta-mošnji prebivalci pokorili, je njegovo kraljestvo leta 827. že obsegalo skoraj vso Angleško, za katero bi se bila zdaj začela nova slavna doba, da jej ni ravno takrat pretila velika nevarnost od skandinavskih razbojnikov ali Normanov. Le-ti so 1. 787. prvikrat s tremi ladijami prišli ogledovat britanski otok iu niso se mogli načuditi rodovitnej in dobro obdelanej zemlji ter splošnemu bogastvu ondošnih prebivalcev. Hitro so šli domu poročat ostalim svojim rojakom o lepej deželi, ki je odslej bila najljubši cilj njihovega roparskega potovanja. Kakor nekdaj Anglo-Sasi, tako so se zdaj Normani zbirali ob ustji reke Temse na otoku Tanetu, od koder so se potem v večih četah zaletavali v notranjo deželo. Kralj Ecgbert se jih ni vstrašil ter jih vsako pot premagal in zapodil nazaj črez morje. Tudi njegov sin in naslednik
Etelwolf (836—857) se je hrabro bojeval z Normani, ali ti niso marali, če so bili tudi užugaai, in kmalu so se zopet v vedem številu povrnili ter z nova ropali in pustošili, dokler so mogli. Leta 85l. so prvikrat črez zimo ostali na Angleškem, kjer bi se bili že takrat radi stanovitno naselili, ali angleški kralj jih je v velikej bitvi tako strašno pobil, da so morali zopet odjadrati in se potem nekoliko let niso upali nazaj. Etelwolf je zdaj s svojim najmlajšim sinom
Alfredom šel v Rim na božjo pot (1. 855.). Tu je vrhovnemu glavarju katoliške cerkve v znamenje posebne udanosti obljubil vsako leto pošiljati neko dobrovoljno darilo v gotovem novcu; papež pa mu je pomazilil sina Alfreda, kateri je bil takrat komaj sedem let star. Med potjo proti domu se je Etelwolf oženil z lahkoumno Judito, hčerjo francoskega kralja Karla „plešastega“. Yse to ni bilo po volji najstaršemu njegovemu sinu Etelbaldu, ki se je očitno vprl in očeta prisilil, da mu je kar takoj odstopil najlepše kraje svoje države. Le vzhodni del, ki so ga Normani najbolj opustošili, je Etelwolf za-se obdržal ter ga 1. 857. zapustil drugemu svojemu sinu Etelbertu. Le-ta je po smrti svojega starejšega brata Etelbalda 1. 860. zopet zedinil vso Angleško, ali že 1. 866. je tudi on umrl in zdaj ga je nasledil njegov mlajši brat Ete lr e d (866—871), ki se je ves čas svojega vladanja moral vojskovati z Normani. Že so se ti razbojniki naselili v Nortumbriji, od koder so se neprenehoma zaletavali zdaj na eno, zdaj na drugo stran. V nekem samostanu so umorili opata in vse njegove tovarše, a vsacega so pred smrtjo dolgo časa neusmiljeno mučili, da bi jim povedal, kje je kaj zakladov shranjenih. Na to so vse pobrali, kar je bilo vrednega, cerkev in samostan pa so razdjali. Leta 870. so v Ostangliji vjeli ta-mošnjega kralja Edmunda, ter ga silili, da naj se odpove krščanskej veri. Ko pa pobožni kralj nikakor ni hotel zatajiti pravega Boga, ga je normanski glavar živega privezal na drevo ter dal z ojstrimi puščicami vanj streljati. Nazadnje so paganski divjaki stanovitnega mučenika ob glavo djali, • katoliška cerkev pa ga je za svetnika razglasila. Y Wessexu so se še nadalje vbranili teh strašnih razbojnikov, ali naposled je tudi hrabri kralj Etelred jel pešati. Y enem letu se je trikrat moral nazaj vmakniti, a v tretjej bitvi je sam bil premagan. V takej stiski je leta 871. umrl, a razdjano in opustošeno državo je zapustil svojemu naj mlajšemu bratu Alfredu. Novi kralj
Alfred (871—901), ki si je s slavnimi svojimi dejanji pridobil častni priimek „veliki“, spada med najimenitniše može srednjega veka. Že v prvej mladosti se je lepi deček z ljubeznjivim svojim obnašanjem, še bolj pa z bistrim svojim umom tako prikupil svojim staršem, da so mu namenili kraljevi prestol, akoravno je bil naj mlajši med svojimi brati. Y sedmem letu bil je z očetom v Rimu, kjer ga je sam papež Benedikt III. blagoslovil in ga pomazilil za prihodnjega vladarja. Prišedši domu se je mladi Alfred čemdalje lepše
razvijal. Noben strelec, noben, vitez se ni'mogel ž njim skušati Njegova mati učila ga je knjige citati in stare narodne pesmi pevati. Y tem ga je spopadla huda bolezen, ki se mu je vsak čas ponavljala in jo tadanji zdravniki niti poznali niso. Že je bilo misliti, da ne bode nikdar za nobeno moževno opravilo; ali vrli Alfred je s krepko svojo voljo premagal vse telesne slabosti in delal je več, nego drugi z najboljim zdravjem. Še le ko so vsi njegovi bratje drug za drugim vladali in pomrli, prišla je tudi na njega vrsta, da je zasedel kraljevi prestol, ki mu ga je bil oče namenil.
Alfred je bil moder in spreviden, ob enem pa pobožen in hraber vladar, ki je vsemu svetu pokazal, koliko zamore en sam človek storiti, če ima bister um in krepko voljo. Takoj prvo leto svojega kraljevanja se je z malo vojsko osemkrat skušal v -boji z mnogo večim številom Normanov, ki so naposled morali odjenjati in odjadrati proti domu. Zdaj je Alfred dal stesati velike ladij e, kakoršnih poprej niso imeli, ter jih razpostavil ob morskim obrežji, da bi Wessex-sko deželo branile novih napadov. Ko so Normani zopet prišli, res niso mogli nikjer stopiti na suho, akoravno so se na sto in dvajset malih ladijah pripeljali iz Danske. Morali so tedaj pustiti Wessex ter iti v druge angleške kraje. Takoj drugo leto pa so se razkačeni razbojniki v mnogo večem številu povrnili ter z vseh strani ob enem udarili na staro Wessex-sko kraljevino, katero so kmalu vso spravili pod svojo oblast. Le v gozdnatih in močvirnih Sommersetskih krajih so se hrabri junaki vbranili njihove sile, drugod pa so popolnem obupali. Mnogo Anglo-Sasov je takrat bežalo prek morja; drugi so se izneverili svojemu kralju ler se strahovitim paganom podali na milost in nemilost. Čisto zapuščen in brez vojske je hrabri Alfred z malo peščico zvestih tovaršev moral bežati in se celo zimo skrivati po Sommersetskih gozdih. Pravijo, da je čisto pozabljen živel pri nekem starem pastirju, ki ga nikomur ni izdal, ter niti lastnej ženi povedal, kdo da je tuji gost. Skrbna žena dala mu je večkrat kaj opraviti, da ga ne bi zastonj hranila. Nekega dne mu ukaže, naj pazi pri peči, da se kruh ne prepeče. Pozabivši naročilo pridne gospodinje je Alfred rezljal puščice in ni se zmenil za peč, v katerej je kruh začel goreti. Y tem prileti pastirjeva žena in mu neusmiljeno jame očitati, zakaj da ne pazi na kruh, katerega je vedno, tako lačen, da se ga ne more nasititi.
Okoli velike noči je Alfred zbral zveste svoje tovarše in jel je zopet napadati razbojne Normane. Da bi jih lože
užugal, je preoblečen šel y njihov tabor ter jim za kratek čas na harfo brenkal in stare narodne pesmi peval. Med tem ko so ga nasprotniki dobrovoljno poslušali in mn podelili kak majhen dar, je premeteni kralj do dobrega razgledal, s katere strani in kako da bi bilo vamiše na nje udariti. Na to se je zopet povrnil k svojim, katerih se je bilo že precej veliko število nabralo, in pogumno je ž njimi šel nad iznenadene sovražnike. Užngal jih je popolnoma ter jih podil nazaj v njihovo trdnjavo (1. 880.). Tu jih je skušeni angleški kralj oblegal ter jih prisilil, da so se mu črez štirnajst dni podali. Alfred jim je prepustil severo-vzhodne angleške kraje, v katerih so se kot mirni ljudje smeli s svojim poveljnikom naseliti proti temu, da so se dali krstiti ter priznali vrhovno oblast angleških kraljev. Normanski knez Outrun je prvi sprejel sv. krščansko vero ter pri krstu dobil ime Atelstan, a po njegovem izgledu ravnali so se vsi njegovi rojaki.
Po teh slavnih dogodbah so se za vrlega Alfreda začeli najlepši dnevi njegovega življenja. Kakor je prej bil hraber in predrzen v bojih zoper sovražnike, tako se je zdaj mirno in sprevidno prizadeval, da bi osvobodenej svojej domovini izlečil velike rane, ki jej je vsekala dolgoletna vojska. Podrte gradove in razdjana mesta dal je iz nova sezidati in vtrditi, stare zapuščene ceste je zopet vredil, ob enem pa dal napraviti mnogo novih. Posebno lepo je dal ponoviti London, kjer so prej večkrat po istih mestuih ulicah bili krvavi boji in katerega so veliki požari skoraj popolnoma vpepelili, da ni bil več podoben človeškemu bivališču. Da bi njegovi rojaki videli, kako treba močno in lepo zidati, ukazal je vsa kraljeva poslopja prenarediti po izgledu krasnih stavb, ki jih je v svojej mladosti videl v Italiji in na Francoskem.
Da bi Angleško obvaroval novih napadov od normanskih razbojnikov, je s pomočjo pokrščenega Atelstana dal ob morskem obrežji sezidati petdeset stolpov, v katerih je dal stesati sto in dvajset malih in okretnih ladij. To brodovje bilo je vsak čas pripravljeno iti v boj, kakor hitro bi stražarji v stolpih zapazili, da se bliža kaka sovražna ladija. Da bi lože ohranil domači mir in red, je Alfred svojo državo z nova razdelil v grofovine, okraje in srenje, ter vredil stare postave. Ojstro je pazil, da ne bi plemenitniki pri sodnijah nikomur krivice delali, in večkrat je sam pregledal sodnijske razsodbe.
Z znanostmi se na Angleškem do tadaj razen duhovnikov nihče ni pečal, v dolgoletnih vojskah z normanskimi razboj-
ni Id pa se niti duhovščina ni mogla učiti in malokdo je še znal latinski citati. Alfred, ki je na vse mislil, je torej mnogo učenih mož iz Francoske pozval na Angleško in tudi sam se je na to začel marljivo učiti latinskega jezika, ako-ravno mu je bilo že šest in trideset let. Y kratkem se je bil tako izuril, da je mnogo lepih knjig prestavil na angleški jezik, kakor n. p. Boetijeva modroslovna premišljevanja, Gregorja „velikega“ knjigo o duhovnem pastirstvu, cerkveno in občno zgodovino in druzega več. Na lastne stroške je napravil šole, v katerih so se njegovi in drugi plemenitaški otroci učili angleškega in latinskega jezika. Vsako leto je nekolike Angležev pošiljal v Bim, kjer je poboljšal staro anglo-sasko šolo. Nekateri mislijo, da je 'Alfred tudi vte-melil vseučilišče v Oxfordu. Ta tolikanj skrbni kralj ni nikdar po nepotrebnem tratil časa, ki si ga je na tanko razredil za raznotera svoja opravila. Ker pa takrat še ni bilo ur, dal si je napraviti sveče, ki so po štiri ure gorele in jih je torej vsak dan šest požgal. Osem ur na dan odločil je za vladarska opravila, osem ur je molil in se učil, osem ur pa mu je ostalo za spanje, za obede in za kratek čas. Bavno tako je na tanko razdelil vse svoje dohodke, od katerih je polovico namenil za posvetne, drugo polovico pa za duhovne potrebe. K poslednjim je prišteval cerkve, samostane, šole, siromake; k posvetnim pa vojaštvo, brodarstvo, javna zidanja in druge podobne stvari,
Y tem imenitnem prizadevanji so slavnega kralja še enkrat motili normanski razbojniki. Najpred so se po smrti svojega kneza Atelstana (1. 890.) vzdignili tisti Normani, ki so bili na Angleškem naseljeni; a kmalu potem so tudi njihovi rojaki iz Danskega zopet prišli prek morja. Danski Normani so med tem navadno ropali po Nemškem in Francoskem, ali 1. 891. jih je kralj Arnulf do dobrega užugal v bitvi pri Löwenu, na Francoskem pa zavolj velike lakote in splošne ondešne potrebe niso imeli kaj ropati. Šli so torej na ladije ter odjadrali proti Angleškem, kamor se že več let niso upali. Na dve sto in petdeset ladijah so se leta 892. prvikrat zopet pripeljali ter v Kentu stopili na suho, sledečega leta (893.) pa je prišlo za njimi osemdeset drugih ladij, ki so se ustavili na ustji reke Temse. Zopet je Alfred moral zgrabiti meč ter iti na bojišče. Hitro je nabral veliko vojsko in kmalu je v jako hudej bitvi zmagal razbojne sovražnike, katerim je vzel ves nabrani plen. Še tri leta so se Normani potikali po Angleškem ali v novih bojih, v katerih se je po-
sebno odlikoval mladi kraljevič Edvard, bili so vsikdar užu-gani in naposled so morali zapustiti lepi otok ter se vrniti domu črez morje. Ker je Alfred sprevidel, da njegovi rojaki niso kos Normanom, ki so bili pravi morski roparji, dal je napraviti novo brodovje z velikimi ladijami ter najel same Frižane, ki so že takrat sloveli kot jako zvedeni in okretni mornarji. Zdaj je ta slavni kralj nadaljeval prejšnje svoje delovanje in vladal je mirno do svoje smrti 1. 901. Nasledil ga je njegov hrabri in modri sin
Edvard I. (901—924), katerega so pozneje zvali „starejšega“. Zoper njega se je vprl njegov bratranec Etelred, ki bi bil sam rad zasedel kraljevi prestol; ali hrabri Edvard je užugal njega in njegove zaveznike Normane, ki so se v Nortumbriji vzdignili. Takrat so tudi tisti Normani, ki so se bili naselili na severnem Francoskem, večkrat skušali priti na Angleško, pa se jim nikdar ni posrečilo, kajti kadarkoli so prišli, vsakikrat jih je skrbni kralj z močno vojsko dočakal in jih pognal nazaj črez morje. Edvard je dobro vedel ceniti trgovino in brodarstvo ter zato že takrat podpiral mesta, kolikor jih je mogel. Tudi njegov sin
Ateist an (924—940) je bil hraber junak. Velika nevarnost je Angleškej zopet pretila v Nortumbriji od ondi naseljenih Normanov, ki so vsakako hoteli biti popolnoma samostalni in so se to pot združili s starimi anglosaškimi nasprotniki, namreč s Škoti, z Irci in z Britanci v Walesu. Tudi so prek morja pozvali na pomoč mnogo čet svojih raz-bojnih rojakov. Vsi ti zavezniki zedinili so se v veliko vojsko ter šli nad angleškega kralja. Ta je imel mnogo manje število vojščakov, ali bil je zveden poveljnik, s kakoršnim se nasprotniki niso mogli ponašati. Šel je torej pogumno v boj, in slavno je zmagal vse svoje združene sovražnike v jako hudej in odločilnej bitvi pri Brunaburgu. Po vseh bližnjih in daljnih krajih čudili so se hrabremu Atelstanu, ki se je zdaj ponosno zval „kralja vesoljne Britanije“, kajti tudi škotski vladar ga je odslej priznaval za svojega vrhovnega gospodarja. Odkar je umrl slavni Alfred „veliki“, niso Angleži bili tako varni pred tujimi sovražniki, kakor po slavnej Bru-naburškej bitvi. Atelstan pa se je tudi v mirnih časih skazal modrega vladarja, ki je ojstro pazil na red ter podpiral trgovino, ki se je čemdalje lepše razcvetala. Nasledil ga je njegov mlajši brat
Edmund (940 — 946), ki se je že v omenjenej bitvi jako odlikoval ter tudi zdaj takoj zadušil novi vpor Norma-
nov in Škotov. Tudi sicer je dobro in sprevidno vladal, ali že L 946. je nenadoma poginil. Napravil je namreč veliko pojedino, katere se je po tadanjej navadi smel vsakdo udeležiti. Zbralo se je torej veliko število nepozvanih gostov, a med njimi jako hudobni razbojnik, ki je pred nekoliko leti bil iz dežele izgnan. Ko je Edmund predrznega hudodelnika zagledal, se je tako strašno razjezil, da je kar takoj zgrabil meč in ga hotel umoriti. Ali že je tudi razbojnik nastavil bodalo in ga kralju zabodil v srce, da se je mrtev zgrudil na tla. Njegov brat in naslednik
E dr e d (946—955) se je popolnem poveril pobožnemu in učenemu opatu sv. Dunstanu, ki je že Edmundu bil zanesljiv svetovalec pri vseh težkih vladarskih opravilih. Dun-stan je bil sin imenitnih anglo-saskih staršev, ki so ga že v mladosti namenili za duhovski stan ter ga zato poslali v samostansko šolo v Glastonbury, Toda mladi Dunstan nikakor ni hotel biti redovnik in učil se je le posvetnih znanosti, katerih se je tako pridno poprijel, da so ga kmalu prištevali najslavnišim učenjakom, Ker se je rad pečal s starimi narodnimi pesmami in pripovedkami, imeli so ga na sumu, da je preveč udan paganskej veri Naposled se je pa v kudej bolezni le odločil za redovniški stan in kakor hitro je ozdravel, šel je v samostan, v katerem je prav ojstro živel po izgledu in pravilih francoskih benediktincev, ki so takrat v Clugnvu najbolj sloveli. V samostanu se je Dunstan pečal tudi z umetnostmi, zlasti z godbo, slikarijo in rezbarijo, s katerimi so že takrat poveličali službo božjo v katoliških cerkvah. Komaj kakih dva in dvajset let star je za kralja Edmunda postal opat v Glastenburyskem samostanu, katerega je tako vredil, da so se po njem v kratkem prevstrojili vsi ostali samostani na Angleškem. Ponudili so mu tudi že škofijo, ki je pa ni hotel sprejeti. Ali tudi v samostanu pridobil si je toliko veljave, da je po smrti Edreda postal varh njegovega mladega naslednika
Edwya (955 — 959), ki je bil sin prejšnjega kralja Edmunda. Y tem je mali dogodek bil vzrok dolgoletnemu prepiru med tem učenim možem in njegovim vladarjem. Edwy se je namreč skrivaj oženil z lepo Elgivo, s katero je po cerkvenih postavah bil preblizu v rodu. Ko so se angleški velikaši po svečanem kronanji zbrali k navadnej pojedini, je mladi kralj zapustil goste ter šel k svojej soprogi. To je pobožnega opata tako razjezilo, da je vstal ter Edwya za roko nazaj pripeljal. Osramoteni kralj tega ni mogel odpustiti
mogočnemu svojemu varhu iu sklenil je, da se bode maščeval nad njim. Kakor hitro je torej videl, da je mnogo posvetne in tudi duhovne gospode na njegovej strani, jel je proganjati sv. Dunstana, ki je moral iz dežele bežati. Ko je pa nespametni Edwy hotel tudi odpraviti vse benediktinske samostane ter jim polbrati vse njihovo premoženje, se je na severnem Angleškem vzdignil velik upor. Tamošnja gospoda so njegovega štimajst let starega brata Edgara oklicali za kralja ter mu izgnanega Dunstana izvolili za prvega svetovalca. Edwy se je zdaj nehote moral ločiti od svoje žene Elgive, katerej so lepi obraz oskrunili z razbeljenim železom ter jo izgnali na Irsko. Ko se je pa nesrečna žena zopet povrnila, so jej pod kolenom prerezali kite, da je po strašnih bolečinah morala umreti. Kmalu za njo umrl je tudi kralj Edwy leta 959. Po njegovej smrti je njegov brat
Edgar „miroljubni“ (959—973), ki ga zovejo naj-srečnišega angleškega kralja, zopet vso državo združil pod svojo oblastjo, a sveti Dunstan mu je ves čas bil dober svetovalec. Poslednji je celó dobil Kanderburysko škofijo ter postal prvak med angleško duhovno gospodo. Dunstan, ki je sam jako pobožno živel, je ojstro pazil, da so duhovenske službe dobivali le taki možje, ki so jih bili res vredni in niso bili oženjeni; posebno pa je podpiral in odlikoval benediktince, ki so takrat po svojej pobožnosti in učenosti med vsemi duhovniki najbolj sloveli. Pa tudi sicer je sveti Dunstan jako modro vladal, ter se prikupil angleškemu ljudstvu, med tem ko so ga isti njegovi sovražniki morali spoštovati. Vsako leto je dal tesati novih ladij in vkrotil je morske roparje. Na vso moč je podpiral trgovino, ki je čemdalje bolj množila bogastvo in splošno blagostanje na Angleškem, a ob enem je skrbel, da je kmetijstvo napredovalo. Tudi je pazil, da se pri sodniji nikomur ni krivica godila. Po smrti kralja Edgara hotela je njegova druga žena Elfrida svojega sedem let starega sina Etelreda posaditi na kraljevi prestol; ali sveti Dunstan je angleško gospodo na državnem zboru pregovoril, da so
Edvarda II. (973 — 978) sina njegove prve soproge oklicali za svojega novega vladarja. Zopet so se Augleži razcepili na dve nasprotni stranki in sveti Dunstan je moral privržencem kraljičine vdove Elfride v marsičem popustiti. Ali hudobna mačeha s tem še ni bila zadovoljna in izmislila si je grdo maščevanje. Ko je Edvard nekega dne bil na lovu in je ves spehan prišel pred njeno hišo, jela se mu je Elfrida,
ki je ravno na pragu stala, prav sladko prilizovati in ponudila mu je hladne pijače. Komaj da je kralj nagnil kozarec, skoči najeti morilec pred njega in ga z ostrim bodalom prebode, da je pri tej priči umrl. Sveti Dunstan se je zdaj udal in dovolil, da je mladi Elfridin sin
Etelred „n e s pr e vidni“ (918—1016) zasedel kraljevi prestol, ali že takrat mu je prerokoval, da bodo za njegovega vladanja velike nesreče zadele angleško ljudstvo. Leta 880. je pobožni in zvedeni opat umrl, in le prekmalo se je njegovo prerokovanje spolnilo. Že tri leta po njegovej smrti so Normani ponovili svoje napade na Angleško. Normani zdaj niso več v posameznih roparskih četah razsajali po svetu, ampak imeli so kralje, ki so z veliko in dobro izurjeno vojsko prišli črez morje. Etelred se silnih sovražnikov ni vedel drugače znebiti?, nego da jim je deset tisuč funtov srebra izplačal proti temu, da odidejo in jih ne bode več nazaj. Da bi poravnali veliko odkupnino, morali so Angleži plačevati nov davek ali tako zvani „danski novec“, ki je bojaželjne nasprotnike le še bolj vabil. Leta 994. sta danski kralj Sven in norveški kralj Olav oba ob enem prišla in ko sta oropala angleško primorje, sta svojim vojščakom preskrbela konj, da so se zaletavali v notranje kraje, kjer so take strahote počenjali, da jih ni mogoče popisati. Etelred si sam ni vedel dobrega sveta, a ker se niti na svojo prepirljivo in nezvesto gospodo ni mogel oslanjati, je Dancem to pot obljubil šestnajst tisuč funtov srebra, ki ga je njegovo oguljeno ljudstvo moralo z novimi davki plačati. Ko so pa Danci leta 1000. v tretjič prijadrali,, morali so se Angleži odkupiti za štiri in dvajset tisuč funtov srebra. Ker je nespametni Etelred modre naprave svojih prednikov popolnem zanemaril, skusil je na Francoskem dobiti pomoči od normandijskega vojvode Ki-karda I. ter se je zato po smrti svoje prve soproge oženil z njegovo lepo in duhovito hčerjo Emo. Tisti danski vojščaki, ki so se po zadnjej vojski naselili na Angleškem, so se takoj ustrašili te nove zaveze in nameravali so kralja in njegove svetovalce umoriti. Tá njihov naklep pa je Etelred še o pravem času zvedel in hitro je po vsej državi razposlal skriven ukaz, da se imajo v enem dnevu poubiti vsi na Angleškem naseljeni normanski ali danski razbojniki. Dne 13. novembra 1. 1002. se je z velikimi grozovitostmi izvršilo nepremišljeno kraljevo povelje, ali vseh danskih naseljencev le ni bilo mogoče pomoriti. Ko je poročilo o tej strahovitej dogodbi došlo na Dansko, prisegel je poganski kralj Sven pri vseh svojih
bogovih, da se bode neusmiljeno maščeval ter da bode v treh letih vso Angleško spravil pod svojo oblast. Takoj je razglasil bojaželjnim svojim rojakom, naj se pripravijo, da bodo mogli odriniti, kakor hitro bode lepo vreme. Mogočni danski kralj je zdaj z razbojno svojo vojsko nekoliko let tako strašno razsajal po angleškem primorji, kakor še nikdar poprej, nazadnje pa se je le zopet vrnil proti domu, ko mu je Etelred izplačal celih šest in trideset tisuč funtov srebra odkupnine. V tej strašnej nadlogi so Angleži napravili velikansko bro-dovje, kakoršnega še nikdar niso imeli ter so zato dovolili novi tako zvani „davek za ladije“. To in pa neizmerne odkupnine, ki so jih Dancem plačevali, nam jasno priča, kako da so Angleži že takrat obogateli po velikej prekmorskej trgovini. Novo brodovje pa jih v prihodnje le ni rešilo sovražnih napadov, kajti bili so tako slabi in boječi vojščaki, da se je po splošnem tadanjem mnenji, mogel vsak Danec skušati z desetimi Angleži. Če so trije danski roparji na suho stopili, videl si cele čete Angležev bežati z enega kraja v drugi.
To je paganske nasprotnike tem bolj ohrabrilo in vkljub velikej odkupnini, ki so jo sprejeli proti temu, da jih ne bode več nazaj, so se razbojne druhali kmalu zopet vrnile. Nadjaje se bogatega plena šli so proti imenitnemu mestu Canterburju ter ga dvajset dni brez vspeha oblegali. Y tem je grdi izdajalec v mestu zanetil požar, ter napravil veliko zmešnjavo. Vojščaki, ki so se že tri tedne hrabro vpirali pritiskajočemu sovražniku, so mestno obzidje pustili brez brambe in šli gasit. Ta trenutek pa je oblegajočim Dancem dobro došel, in predrli so v mesto, kjer se je zdaj začelo strašno gorje. Nihče ni bil varen pred ojstrimi meči teh nečloveških divjakov, ki so nedolžne otročiče žive nasajali na svoje kopje, ali pa jih metali pod vozove, da so jih strla teška kolesa. Ko je pobožni canterburski škof Elfeg cul o teh peklenskih strahotah, ni se od prosečih redovnikov več dal zadrževati, ampak z vso silo se je iztrgal iz njihovih rok ter hitel na krvavo morišče prosit milosti za nedolžne svoje rojake. Ali okamenela srca razsajajoče druhali se niso dala omečiti, marveč so hudobneži hlastno zgrabili predrznega in plemenitega starčka, ga zvezali ter vlekli pred lepo škofijsko cerkev, ki so jo v pričo njega razdjali, a na to pomorili vso duhovščino. Le blagemu škofu pustili so življenje in hoteli so ga prisiliti,. da naj se odkupi za tri tisuč funtov srebra. Duhovniki iz mestne okolice bi bili radi razprodali vso cer-
Občna zgodovina	20
kveno zlatnino in srebrnino, da bi zmogli odkupnino, katere je slavni dušni pastir bil vreden. Toda pobožni Elfeg tega nikakor ni dovolil, ampak ves ulan v voljo božjo je lakomnim divjakom rekel, da življenje sivega starčka nima nobene cene več. Celih sedem mescev so hudobneži vjetega škofa vlažili seboj po svojih taborjih, naposled pa so mu ukazali, da jim najpozneje v enem tednu mora izplačati zahtevano plačilo. Ko je ta obrok minul, vlekli so ga pred zbrano vojsko in kakor iz enega grla zagrmelo je ob enem več tisuč glasov: „Škof, kje je tvoja odkupnina?“ — Iznemogli sivček se je vsedel in ko se je nekoliko oddahnil, je zopet vstal in jel blizu tako-le govoriti: „Ne morem vam dati ne zlata, ne srebra; ali poznavam pravega živega Boga. Tega vam hočem oznanovati, in če ne boste gluhi, smete se še nadjati velike njegove milosti.“ — Dalje ni mogel več govoriti. Neverna druhal se je vsa razkačena vzdignila in črez nekoliko trenutkov je pogumni Elfeg mrtev ležal pod velikim kupom nametanega kamenja.
Kakor v Canterburyu, tako so tudi drugod razsajali prevzetni zmagovalci, dokler ni stari danski kralj Sven sam prišel z vso svojo vojsko, kolikor je je le mogel nabrati ter vso Angleško pokoril svojej oblasti (1. 1013.), kakor je bil obljubil krivim svojim bogovom. Angleški plemenitniki in pa isti londonski meščani si niso vedeli drugače pomoči, nego da so se podali silovitemu osvojitelju. Zapuščen od svojega ljudstva, je kralj Etelred s svojo rodbino in s svojimi zakladi, kolikor jih je mogel oteti, bežal prek morja na Francosko, kjer so ga na dvoru Normandijskega vojvode prijazno in spodobno sprejeli. Že dva mesca po njegovem prihodu pa mu je došlo poročilo, da je mogočni Sven nagloma umrl; da so danski vojščaki sicer njegovega sina Knuda oklicali za kralja, ali angleška gospoda žele si nazaj svojega kralja Etelreda, ki naj samo to skusi, da bode bolje vladal, nego poprej. Etelred je obljubil vse, kar si je kdo mogel želeti, in vrnil se je domu na prestol svojih prednikov. Knud, ki je za zdaj moral iti na Dansko, dal je odsekati roke, nosove in ušesa vsem tistim vjetim Angležem, ki so njegovemu očetu bili porok za zvestobo svojih rojakov, in tako oskrunjene je posadil na suho ter odjadral prek morja.
Kakor hitro se je Knud na Danskem pobotal s svojim bratom Haraldom, vrnil se je zopet na Angleško, kamor so ga ondi naseljeni njegovi rojaki zvali na pomoč. Ko se je tudi Edrik, eden najimenitniših angleških velikašev, izneveril
svojemu kralju, je slabi Etelred razpustil vojsko ter šel v London, kjer je po dolgem in nesrečnem vladanji umrl mesca aprila 1. 1016. Domoljubni meščani v Londonu oklicali so njegovega hrabrega sina Edmund a za kralja, ali vsa ple-menitna gospoda šla je v sovražni tabor in se poklonila tujemu osvojitelju. Ykljub tolikemu izdajstvu se je vrli Edmund z ostalimi svojimi zvestimi rojaki celo poletje zmagovalno vojskoval z nasprotnim kraljem Knudorn, katerega je naposled celó pozval na dvoboj, da bi se tako prej odločila osoda nesrečnega angleškega ljudstva. Knud te ponudbe ni sprejel ter se je rajši z lepo pobotal z zmagovalnim Edmundom, kateremu je prepustil južno Angleško, med tem ko je severne kraje za-se obdržal. Toda še istega leta 1016. se je mesca novembra grdi izdajalec splazil v kraljevo palačo ter umoril hrabrega Edmunda, od katerega so se domoljubni Angleži nadjali boljših časov.
Danci vladajo na Angleškem (1016—1042).
Po Edmundovej smrti so po vsem Angleškem priznavali Khuda za kralja, ter ga v Londonu svečano kronali. Da bi se še bolj vtrdil na angleškem prestolu, je Knud (1016—1035) Emo, vdovo po kralju Etelredu, vzel za ženo ter odločil, da ga bodo njeni in njegovi sinovi nasledovali. Ykljub temu pa je dal umoriti mogočnega Edrika in več druzih anglo-saskih plemenitnikov, katerim ni prav zaupal, a njihova zemljišča je razdelil med svoje danske vojščake. To so bile zadnje silovitosti, s katerimi je novi vladar strahoval anglo-saske prebivalce. Odslej je zmagovalni Knud bil miroljuben in spre-viden kralj, ki se je z modrim in pravičnim ravnanjem istim svojim anglo-saskim nasprotnikom tako prikupil, da so ga rajši imeli, nego prejšnje svoje domače vladarje. Večkrat je sam s svojimi svetovalci in pisarji prehodil posamezne kraje svoje države ter ojstro pazil, da se nikomur ni krivica godila. Njegove postave so enako varovale pravice starih anglo-saskih prebivalcev, kakor danskih naseljencev. Tudi sveto krščansko vero je vrli Knud vedel ceniti ter na vso moč podpiral katoliško cerkev in njeno duhovščino. Pagansko vero je do dobrega prepovedal, a sezidal je mnogo krščanskih cerkev ter bogato obdaroval samostane. Ko je po smrti svojega mlajšega brata Haralda zasedel tudi danski prestol, dal je po Danskem oznanovati krščansko vero, ter mnogo ondotnih škofij podelil anglo-saskim duhovnikom. Papežu je zopet pošiljal letno darilo, leta 1026. pa je sam šel v Eim, kjer se
je vđeležil slovesnega venčanja cesarja Konrada II., s katerim se je že prej zarad meje tako pobotal, da je reka Eiders vprihodnje ločila dansko in nemško državo.
Prišedši zopet domu, Knud ni prej miroval, dokler ni tudi Norveško spravil pod svojo oblast. Leta 1028. je s petdesetimi ladijami odjadral proti Skandinaviji in kmalu je užugal norveškega kralja Olava ter ga izgnal iz njegove države. Podkupljeni glavarji raznih norveških krajev so zdaj Knuda takoj izvolili za vrhovnega kralja, ki je na to mogočnega Hakona imenoval za svojega namestnika ter se vrnil na Angleško, kjer je najrajši bival. Naposled je šel na Škotsko ter tudi ondotne vladarje prisilil, da so se pokorili njegove] vrhovnej oblasti. Vladal je tadaj nad vsemi severno-evropejskimi državami, in njegovi prilizovalci so ga radi zvali „kralja morja“. Toda modri Knud se v svojej mogočnosti nikdar ni prevzel ter ni maral za takošno hlapčevsko besedovanje. Da bi zoperne lizune osramotil, je nekega dne postavil kraljevi prestol prav tik morja, a rastočim valovom je prepovedal, da ne smejo zmočiti njegovih nog. Ko je pa morje le še raslo, se je kralj nazaj vmeknil, rekoč: „Vidite, kako slaba je oblast posvetnega vladarja, ki se niti v naj-manjšej stvarci ne more vstavljati večnim zakonom božjim“. — Vsakako pa je Knud bil najmogočniši vladar v severne] Evropi in bil je vreden, da so mu dali častni priimek „veliki“. Pa le malo časa je vžival veliko svojo moč, kajti že 1. 1035. je za dolgim bolehanjem umrl. Knud je po dolgoletnih vojskah Angleško iz nova uredil ter jej zopet povrnil nekdanje blagostanje.
Njegov in Emin sin Ha rdi-knud mudil se je na Danskem, ko mu je došlo poročilo, da mu je oče umrl. To priliko so danski naseljenci na severnem Angleškem vpotre-Lili, ter njegovega po poli-brata Haralda oklicali za kralja. 'V južnih krajih so sicer izvolili Harda-knuda, katerega so pa raznotera opravila tako dolgo zadrževala na Danskem, da je med tem 1. 1039. Harald za mrtudom umrl. Zdaj so brez ovir po vsem Angleškem Hardaknuda priznali za pravega in edinega kralja, ki si pa ni znal ohraniti ljubezni svojega naroda; kajti da bi mogel plačati svoje vojščake, jel je z nova pobirati tako zvani „danski davek“, ki ga je bil njegov oče že davnej odpravil. Sicer je jako razuzdano živel in že leta 1042. je tudi on umrl za mrtudom, ki ga je zadel na nekem ženitovanji, ko je ravno prav hlastno nagnil velik kozarec močnega vina. Ker ni zapustil lastnih otrok, so v
Londonu njegovega po poli brata Edvarda, sina prejšnjega kralja Etelreda II. oklicali za naslednika.
Zadnji kralji anglo-saskega rodu (1042—1066).
Edvard III. „spozno.valec“ (1042—1066) se je v prejšnjih letih večkrat poganjal za angleški prestol in skušal si ga je celó z orožjem osvojiti, pozneje pa ni več mislil na to ter se je s pobožnimi obljubami odrekel vsej posvetnej moči in sijajnosti. Po Hardaknudovej smrti se je dolgo branil kraljeve krone in le mogočni grof Godwin, ki mu je svojo hčer Edito dal za ženo, ga je pregovoril, da se je vdal narodovej želji. Yladohlepni Godwin je dobro poznal slabosti novega kralja in želel je sam namesto njega vladati, a da bi si pridobil čem večo veljavo, je svoje sinove v najimenitniših krajih imenoval za kraljeve namestnike. Angleško ljudstvo se temu ni vpiralo, kajti bilo je zadovoljno, da ni bilo treba več plačevati „danskega davka“ in da so se tuji vojščaki vrnili na Dansko, ki se je bila pod posebnimi kralji zopet odcepila od angleške države.
Edvard, ki je v svojej mladosti in tudi v poznejših letih živel v francoskej pokrajini Normandiji, se je bil popolnoma odtujil svojej domovini. Privadil se je bil francoskega jezika ter se poprijel francoskih navad, a ko se je povrnil na očetovski prestol, mu doma nič ni bilo po volji. Angleška gospoda zdeli so se mu surovi divjaki in celó duhovščina mu je bila preveč svobodoljubna. Pozival je torej čemdalje več Francozov iz Normandije prek morja ter jim podelil imenitne cerkvene in državne službe. Isti Godwin ni bil več v prej-' šnjej milosti in moral je zapustiti kraljevi dvor, naposled pa so tuji svetovalci Edvarda celó pregovorili, da se je ločil od svoje žene ter jo poslal v samostan. Toda Godwin se je zdaj očitno vprl zoper svojega kralja in ga prisilil, da mu je moral povrniti vso prejšnjo veljavo, a svojo ženo zopet k sebi vzeti. Ko je pa ta mogočni plemenitnik že L 1053. umrl, nasledil ga je v vsej njegovej oblasti njegov sin Harald, ki seje celó nadjal, da bode po Edvardovej smrti zasedel kraljevi prestol.
Angleška država, ki se je bila doma zopet vkrepila, je kmalu pokazala svojo moč tudi nad sosedno Škotsko. Tu je Makbefc leta 1039. umoril kralja Dunkana, ter se sam polastil vladarske oblasti. Dunkanov sin Malkolm je tadaj bežal na Angleško ter ondi prosil pomoči zoper predrznega iipornika. Ko je hrabri Siward, katerega je Edvard poslal na Škotsko , z angleško vojsko užugal Makbeta, se je Malkolm zopet po-
vrnil na očetovski prestol, ali moral je priznati vrhovno oblast angleških kraljev (1. 1055.). Kmalu pa je angleškej pretila nova nevarnost po smrti kralja Edvarda, ki ni zapustil lastnih otrok in so tudi drugi bližnji sorodniki 'pred njim pomrli. Na prošnjo angleških baronov je torej Edvard na srnrtnej postelji imenoval svojega svaka Haralda za naslednika; ali temu se je vpiral Normandijski vojvoda Viljem, ki si je kot sinovee Edvardove matere Eme lastil večo pravico do angleškega prestola ter se pozival na neko obljubo ranjcega kralja. Leta 1066. umrl je Edvard, in takoj so po vsem Angleškem priznali Haralda za kralja.
Normandijski vojvoda Viljem mudil se je ravno na svojem vrtu v Rouenu, ko mu je iz Londona od ondi bivajočih Normanov došlo poročilo, da je Harald nastopil vlado. Tiho se je vrnil v svojo palačo, ali že na obrazu si mu videl, kako mu je srce vzkipelo od jeze. Dvorska gospoda so kar obstr-meli in dolgo se ga nihče ni upal vprašati, kaj da tolikanj uznemiruje njegovo dušo. Naposled se je eden prvih svetovalcev, ki je takoj uganil vzrok vojvodine razdraženosti, pre-drznil spregovoriti o najnovejših spremembah na^ Angleškem in jel je tolažiti žalostnega svojega gospodarja. Ž njim se je Viljem posvetoval o potih, po katerih bi najlože dosegel svoj cilj. Najprej je novega kralja pozval, naj se mu dobrovoljno vmakne; a na to se mu je grozil z vojsko. Tudi Harald se ni dal strahovati, ampak vse Normane ki so še bivali na Angleškem, je zapodil črez mejo. Zdaj še le je vojvoda Viljem svojim bratom in drugej mogočnej gospodi razodel svoj naklep, da ga je volja, z orožjem osvojiti angleški prestol, in kar takoj se je na vso moč jel pripravljati na pot.
_Že mesca avgusta istega leta 1066. je normandijsko bro-dovje bilo pripravljeno za odhod, ali viharno vreme ga je še cele štiri tedne zadrževalo v St. Valeriju. To je vojvodi Viljemu prizadjalo velikih zadreg, kajti težko je bilo, več nego petdeset tisuč vojščakov brzdati, a še teže .jih živiti. Da bi nemirno ljudstvo potolažil in ohrabril, dal je kosti mestnega patrona sv. Valerija v svečanej procesiji okol nositi ter prositi Boga lepega vremena. Že pod večer po solnčinem zahodu polegel se je vihar in jel je pihati ugoden veter. Takoj drugo jutro dne 27. septembra belila so se na morji jadra neštevilnih ladij, ki so druga za drugo izginile v ne-preglednej daljavi. Na svetega Mihela dan je blizu šestdeset tisuč boja vajenih mož pri Pevensevu in pri Hastingsu stopilo na suho. Pogumni in bistroumni vojvoda dal je tudi
vesoljno brodovje potegniti na suho, da nihče ne hi mogel domu pobegniti.
Kralj Harald je hitro zbral angleško vojsko in ko je tudi iz Danskega dobil nekoliko pomoči, šel je nad Normane, ki so se bili pri Hastingsu vtaborili. Ali ni se nadjal tolikega števila nasprotnikov, ki so bili tudi bolje oboroženi ter imeli več konjikov, nego Angleži. Po jako hudem in krvavem boji so Normani zmagali, a med velikim številom mrtvih junakov ležal je tudi hrabri kralj Harald. Njegova mati je za njegovo telo vojvodi Viljemu ponujala toliko zlata, kolikor bi vagalo mrtvo truplo, ali mogočni zmagovalec jej prošnje ni hotel uslišati rekoč, da uporni Harald ne sme imeti častnega pogreba. Tje, kjer je prej stala zastava nesrečnega angleškega kralja, je Viljelm zasadil papeževo zastavo, a pozneje je na istem mestu stal veliki altar prelepe cerkve, ki jo je zmagoviti osvojitelj sezidal v spomin svoje zmage. Med angleškim ljudstvom pa se je ohranila pravlica, da Harald ni poginil, ampak da je še mnogo let živel v nekem samostanu, kjer so ga po smrti slovesno pokopali v tamošnjej cerkvi sv. Janeza.
4.	Angleška ob času. križarskih vojsk.
S prihodom francoskih Normanov se je na Angleškem prav za prav še le končala selitev narodov. Nikjer se na tako malem prostoru ni naselilo toliko različnih ljudstev, kakor na britanskem otoku, kamor so za Kelti došli Rimljani, za temi Anglo-Sasi, onda Danci in naposled francoski Normani. Kar so eni napravili, to so drugi podirali in dolgo so Angleži v splošnej omiui jako zaostajali za drugimi evropejskimi narodi, od katerih jih je itak ločila zemljopisna lega njihovega otoka. Še dalj časa pa je trebalo, dokler so se raznotera ljudstva pretočila v eden angleški narod. V tem oziru je naselitev francoskih Normanov za razvoj Angleške države bila jako imenitna, akoravno so ti osvojitelji prejšnjim prebivalcem vzeli skoraj vso zemljo. Normani bili so vneti za krščansko omiko, ob enem pa hrabri junaki, ki so se v križarskih vojnah posebno odlikovali ter tako Angleže seznanili z drugimi naprednimi narodi. Edina ovira boljšej prihodnosti bila je ta, da so normanski kralji tudi na Francoskem imeli mnogo sveta ter vedno rajši bivali v tej svojej starej domovini, med tem ko so Angleže tlačili kot podjarmljeno ljudstvo.
Še le za Ivana „brez zemlje“, kateremu je hrabri Filip II. vzel skoraj vsa njegova francoska posedovanja, se je tudi v tem na bolje obrnilo. Odslej so normanski kralji in druga plemenita normanska gospoda britanski otok spoznavali za svojo domovino, a prejšnje angleške prebivalce za svoje rojake, s katerimi so se kmalu do dobrega združili v eno ljudstvo. Pomenljivo za razvoj angleške države je tudi to, da se je ondi vkljub normanskemu nasilju ohranila osobna svoboda in srenjska samouprava; kajti poleg velike kraljeve moči si normanski plemenitniki niso mogli nikdar pridobiti toliko oblast nad kmetijskim ljudstvom, kakor gospoda po ostalej Evropi, kjer je trdi feudalizem zatrl vsako svobodno gibanje. Ko so pa tudi angleška gospoda hoteli omejiti preveliko moč svojih kraljev, morali so se združiti z meščani in drugimi svobodnimi posestniki in ta zaveza je potem neizmerno pospešila razvoj angleške ustave.
Normanski kralji (1066—1154).
Viljem „osvojitelj“ (1066—1087) je po bitvi pri Hastingsu hitro stopal proti Londonu ter ondi zbrano angleško gospodo tako iznenadil, da so ga kar takoj priznali za kralja ter ga kmalo potem slovesno okronali. Pri tej imenitnej svečanosti je Viljem prisegel, da bode vsikdar varoval katoliško cerkev, da bode vsakemu pravičen in da se bode odločno vprl vsakemu nasilju. S prva je Londonu potrdil vse stare meščanske svoboščine in tudi angleškim ple-menitnikom je pustil njihove pravice in graščine. Le posestva tiste gospode, ki so v boji poginili, razdelil je med svoje Normane, a le kraljevo premoženje je za-se obdržal. Drugače pa je bilo, ko so se Angleži vsak čas z nova vzdignili zoper normanske osvojitelje, ki so ž njimi neusmiljeno ravnali ter jih silili k uporu. V teh jako krvavih bojih so po malem poginili skoraj vsi stari anglo-saski plemenitniki, a vsega njihovega premoženja polastili so se trdosrčni zmagovalci. Naposled je kralj Viljem sam imel tisuč štiri sto dva in dvajset graščin in osem in šestdeset gozdov. Ves svet od Salisburva do morja, kakih osemdeset angleških milj površja, dal je spremeniti v velik kraljev gozd, iz katerega je izgnal celih šest in trideset far nesrečnih prebivalcev ter jim raz-djal njihova bivališča in vse njihove cerkve. Kdor se je predrznil v tem kraljevem gozdu kako divjačino ubiti, moral je trpeti najojstrejše kazni; celó oslepili so ga. Iz ostalih zemljišč, ki jih je bil vzel premaganim Angležem, napravil
je več nego šestdeset tisuö večih in manjših graščin, katere je razdelil med sedem sto normanskih baronov in šestdeset tisuč normanskih vitezov. Poslednji so sicer priznavali barone za svoje gospodarje, vendar pa so morali slušati tudi ukaze, ki so jim naravnost od kralja došli.
Tako je Viljem takoj s početka omejil moč svojih ple-menitnikov, ki niso nikdar smeli pozabiti, da so jim njihove graščine le posojene. Zgodilo se je včasih, da je Viljem nepokornega vasala spodil, a njegovo posestvo drugemu podelil. Dal je celó napraviti veliko zemljiščino knjigo (Domesday-book), v katerej so na tanko popisane vse graščine in koliko je katera vredna; a na podlagi te knjige morali so baroni in vitezi plačevati stalen davek. Mnogobrojno normansko plemstvo je bilo torej popolnoma odvisno od kralja, kateremu je pa tudi bilo najboljša podpora proti nezadovoljnim anglosaškim prebivalcem. Novi naseljenci jeli so po celej deželi zidati močne gradove, kakoršnih je na Angleškem prej le malo bilo, ter so iz njih strahovali podjarmljeno, ljudstvo. Sicer pa je Viljem tako ostro pazil na javni red in mir, da se je takrat sploh govorilo: „Na Angleškem naj z zlatom obložena deklica prehodi vso deželo in ne bode se jej nič žalega zgodilo.“
Starim svobodnim prebivalcem je Viljem pustil domačo samoupravo in porotne sodnije, normanskim baronom pa je dovolil, da so sami sodili svoje graščinske podložnike; a da bi se nikomur krivica ne godila, je za vsako grofovino imenoval še posebnega kraljevega sodnika, pri katerem se je smel pritožiti vsakdo, ki ni bil zadovoljen, bodi-si s sklepom porotnikov, bodi-si z odlokom graščinske sodnije. Ali vkljub temu so Angleži hudo čutili moč novih svojih gospodarjev. Vse državne in tudi mnogo cerkvenih služb je Viljem podelil francoskim Normanom in pri vseh javnih oblastih smelo se je le po francosko uradovati. Že je bilo misliti, da bode angleški jezik čisto izginil; kajti francoski jezik učil še je po vseh šolah, in vsak Anglež, ki se je hotel trdim gospodarjem nekoliko prikupiti, moral je znati francoski.
Canterburvsko nadškofijo je Viljem vzel anglo-saskemu škofu Stigandu ter jo podelil učenemu Lanfranku, rojenemu Talijancu, ki mu je v imenitniših stvareh bil zveden in zanesljiv svetovalec ter ga sprijaznil z rimskim papežem. Sploh je Viljem, akoravno si je svojo državo z orožjem osvojil, bil dober katoličan ter je zlasti povzdignil papeževo veljavo na Angleškem. Kot vojvoda Normandijski priznaval je sicer
tudi vprihodnje vrhovno ohlast francoskih kraljev, ali zarad neke grofovine se je naposled vendar sprl s francoskim kraljem Filipom I. in mu napovedal vojsko. Kavno je kil osvojil nek grad ter ga razdjal in požgal s cerkvijo vred; tu se mu je od velikega plamena konj splašil in ga vrgel s sebe. Ker je Viljem čutil, da bo moral umreti, se je spravil z Bogom, a v svojej oporoki je mnogo zapustil za pobožne namene. Imel je tri sinove. Najstarejši Robert bil je hraber vojak, kar je pozneje dokazal v prvej križarskej vojni; ali bil je jako lahkoumen in preveč nestanoviten. Oče mu je torej na smrtnej postelji določil le Normandijsko vojvodino, Angleško kraljestvo pa je poveril svojemu drugemu sinu Viljemu II., ki se mu je zdel zmožniši za vladarja. Kmalo na to je silni Viljem I. „osvojitelj“ umrl (mesca septembra leta 1087) in že osemnajst dni po njegovej smrti je Lanfrank, prvak angleških škofov, slovesno okronal njegovega sina Viljema II. (1087—1100), kateremu so se vsa zbrana gospoda takoj poklonili kot svojemu novemu kralju, ki takrat še ni spolnil pet in dvajset let. Viljem II. bil je neizmerno slavohlepen, a živel je tako potratno, da mu navadni dohodki nikdar niso zadostili in je vedno z novimi davki tlačil ljudstvo in duhovščino. Za novce je človek pri njem največ dosegel in celó na smrt obsojen razbojnik si je za dobro plačilo mogel kupiti življenje. Ko je leta 1089. umrl njegov učitelj in svetovalec Lanfrank, ni bilo več nikogar, ki bi se bil predrznil vsaj nekoliko brzdati veliko njegovo prevzetnost in lakomnost. Canterburyske škofije ni hotel po Lanfrankovej smrti nikomur podeliti, samo zato, da je bogate škofijske dohodke sam potrosil. Še le ko je hudo zbolel, jela ga je vest peči ter je izpraznjeno škofijo dal učenemu in jako spoštovanemu opatu Anselmu. Ta je bil takrat že šestdesetletni starček in dolgo se je branil velike oblasti; ko jo je pa naposled le sprejel, jel se je stanovitno in odločno potezati za cerkvene pravice in brez strahu se je vprl samovoljnemu in lakomnemu kralju. Ker pa ta nikakor ni hotel odjenjati od krivičnega svojega ravnanja, je Anselm zapustil Angleško ter šel v Rim prosit papeža pomoči. Kakor hitro je pobožni starček odšel, takoj mu je kralj zarubil vse dohodke canterburyske škofije ter jih sam potratil. Takrat se mu je posrečilo, da je tudi Normandijo dobil v svojo oblast. Njegov brat Kobert je namreč šel v prvo križarsko vojno ter mu vojvodino Normandijsko na pet let prepustil za deset tisuč mark, katere so morali plačati angleške cerkve in samostani. Kmalu
potem je Yiljem II. poginil na lovu, kjer ga je po naključji zadela puščica, katero je neki francoski vitez vstrelil na divjega prešiča, ki je mimo kralja tekel (1. 1100.).
Yiljem II. ni bil nikdar oženjen ter je vedno jako razuzdano živel. Ker je ves čas svojega vladanja neusmiljeno zatiral cerkev in ljudstvo, so nekateri mislili, da ga je nekdo boté vstrelil, kar pa ni verjetno. Zarad njegovega brezbožnega življenja, za katero se niti pred smrtjo ni mogel spokoriti, odrekli so mu slovesni pogreb ter ga kar na tihem brez vseh cerkvenih obredov pokopali.
Imel bi ga nasledovati njegov starejši brat Robert, kije bil že na poti iz svete dežele ter se mudil v Apuliji. Tu se je oženil s hčerjo bogatega grofa, ki mu je tudi dal toliko novcev, da bi si mogel zastavljeno vojvodino nazaj odkupiti. Y tem mu je došlo poročilo o naglej smrti kralja Yiljema, ki mu je obljubil, da mu bode po smrti zapustil angleški prestol. Toda lahkoumni Kobert se je predolgo mudil v Apuliji in prej nego je domu prišel, ga je prehitel njegov naj mlajši brat
Henrik I. (1100—1135), ki si je z raznimi obljubami vedel pridobiti veljavno angleško gospodo, da so ga takoj priznali za kralja ter ga v Londonu slovesno ovenčali. Po končanej svečanosti je oddal vse duhovnije, ki so bile že dalj časa izpražnjene, a canterburjskega škofa Anselma je prav spodobno povabil, naj bi se zopet vrnil na Angleško. Na to je izdal posebno kraljevsko pismo, v katerem je obljubil, da bode vsikdar na tanko spolnuval vse postave svojih prednikov. Še bolj pa se je Angležem prikupil, ko se je oženil s hčerjo škotskega kralja Malcolma, ki je po svojej soprogi bil v rodu s starimi anglo-saskimi kralji. Toda Henrik je bil jako premeten mož in kmalu jel je okrutno in samovoljno vladati, kakor nekdaj njegov oče. Normanski baroni niso ž njim bili zadovoljni in hoteli so njegovega brata Roberta, ki se je bil ravno povrnil, posaditi na kraljevi prestol. Že se je Kobert z vojsko pripeljal na Angleško, ali Henrik ga je znal pregovoriti ter ga zadovolil s tem, da mu je prepustil Normandijo ter obljubil neko letno plačilo. Leta 1106. se je lahkoumni vojvoda zopet vzdignil zoper svojega brata, ki gaje pa užugal ter potem celih osem in dvajset let imel v zaporu, v katerem je kot osemdesetletni sivček umrl leta 1134. Zdaj je Henrik Normandijo zopet spravil pod svojo oblast in strahoval je tamošnjo gospodo ravno tako, kakor na Angleškem. Njegovej mogočnosti se je na vso moč vprl canterburvski škof Anselm,
ki ni kotel od kralja sprejeti investiture, niti mu priseči vasalske prisege. Ta prepir je na zadnje poravnal sam papež Paskal II., ki je Anselmu naročil, da naj priseže zvestobo svojemu kralju, a ta da naj se odreče cerkvene investiture. Henrik I. je s tem bil zadovoljen in tako je na Angleškem prej, nego na Nemškem, bilo konec prepiru o podeljevanji cerkvenih služb (1. 1106.). Kmalu potem je slavni škof Anselm šest in sedemdeset let star umrl (1. 1109.).
Henrik I. je svojo oblast na Angleškem in v Normandiji do dobrega vtrdil, in že so mu baroni obeh dežel njegovega dvanajstletnega sina Viljema priznali za naslednika (1. 1115.). Ali leta 1120. je mladi kraljevič vtonil, ko je v malem čolniču hotel oteti svojo sestro, katera se je vozila na drugej ladiji, ki se je bila ravno razbila. Ta nesreča je kralja Viljema tako razžalostila, da se odslej nikdar ni več zasmejal. Imel je samo še- hčerko Matildo in tej bi bil rad zapustil Angleško in Normandijo. Da-si po starej navadi ne bi smela žena sedeti na vladarskem prestolu, so veljavni plemenitniki vendar tudi to željo spolnili svojemu kralju, ki jim je pa moral obljubiti, da jo bode omožil le s kakim domačim gospodom. Viljem je s tem bil zadovoljen, ali obljube le ni spolnil, ampak leta 1129. je svojo hčer dal Gottfriedu Plan-tagenetu, grofu Anjauvinskemu, za ženo, kajti že od nekdaj je želel, da bi grofovim Anjou in Maine združil z angleškim kraljestvom. Kmalu potem je Henrik leta 1135. umrl. Bil je ojster in tudi samovoljen vladar, ali vsakemu, bodi-si bogat ali siromak, bil je tako pravičen, da so ga sploh zvali „leva pravice“; zlasti je omejil moč graščakov ter jim branil, da niso preveč tlačili kmetijskega ljudstva. Znanosti je visoko cenil in ker se je tudi sam ž njimi pečal, dali so mu priimek „učeni“. Akoravno je vsem prebivalcem bil enako pravičen, je vendar imenitne državne in cerkvene službe oddajal le Normanom, ki so takrat bili mnogo bolj omikani, nego An-glo-Sasi,
Ker je Henrik I. svojo hčer Matildo omožil s tujim grofom, niso angleška gospoda niti svoje obljube hoteli spolniti ter rajši Štefana, sina njegove sestre Adelajde, posadili na kraljevi prestol.
Štefan Bloiski (1135—1154) bil je jako priljudnega obnašanja ter tudi hraber junak, sicer pa ni imel potrebnih vladarskih zmožnosti. Po dovršenem kronanji je po vsej deželi razposlal kraljevo pismo, v katerem je obljubil, da bode vsikdar spoštoval dobre postave svojih prednikov; a ko
ga je papež Inocent II. priznal za angleškega kralja, je tudi katoliškej cerkvi potrdil stare pravice. Tako se je Štefan bil do dobrega vtrdil v kraljevej oblasti, zlasti ker so ga isti normandijski baroni rajši imeli nego grofa Anjouvinskega, ki ni bil prav nič priljubljen. Ali dobrovoljni Štefan ni bil mož, da bi mogočne plemenitnike znal strahovati, kakor njegovi predniki. Zdaj so se tudi na Angleškem začeli poboji med tamošnjo gospodo in ni ga bilo več stalnega domačega miru. Zoper take domače nemirneže je slabi kralj najel nizozemske najemnike; ali ker jih ni mogel redno plačevati, jeli so ti razuzdani vojščaki sami ropati in razsaiati po deželi. S tem se je Štefan jako zameril svojim prejšnjim privržencem, ki so čemdalje manj marali za-nj. Še je 1. 1138. sijajno zmagal škotskega kralja; ali ko je prihodnje leto (1139.) Matilda, grofinja Anjouvinska, z vojsko prišla na Angleško, da bi si priborila kraljevi prestol, zapustila ga je bojna sreča. Matildin po poli brat Kobert Glosterski ga je leta 1411. v nekej bitvi celó vjel in djal v zapor. Toda kraljevi privrženci bojevali so se dalje in posrečilo se jim je, da so vjeli nasprotnega poveljnika Roberta Glosterskega, katerega so na to zamenili za Štefana, ki si pa nikakor ni več mogel pridobiti prejšnje moči. Nasprotniki nadaljevali so vojsko do leta 1153., ali brez pravega vspeha; kajti zmagovali so zdaj eni, zdaj drugi. Še le po smrti kraljevega sina Evstahija (1. 1153.) bilo je konec dolgoletnih bojev; obe stranki ste opešali ter želeli miru. Pobotali so se tako, da je Štefan ostal angleški kralj, po njegovej smrti pa ga je imel naslediti Matildin sin, Henrik II. Zdaj bi. bil Štefan upornim plemenit-nikom rad vzel in podrl močne gradove, ki so jih brez njegovega dovoljenja sezidali, pa niti to se mu ni posrečilo, ker je po sklepu državnega zbora moral odpustiti vse tuje najemnike. Y tem je 1. 1160. nagloma umrl, a z njegovim naslednikom Henrikom II. je nova vladarska rodbina zasedla angleški prestol.
Kralji roda Anjouvinskega ali Plantagenetskega
(1154—1399).
Henrik II. (1154—1189) bil je komaj dva in dvajset let star in že je v svoji oblasti imel toliko sveta, kolikor malo kateri drugi yladar. Vsled pogodbe s Štefanom Bloi-skim dobil je Angleško kraljestvo, s katerim ste,takrat bile še združeni francoski vojvodini Normandija in Bretanja; po svojem očetu je nasledil grofovini Anjou in Maine; a s svojo
soprogo Eleonor o je priženil Poitou in Gienne, prelepi pokrajini na južno-zahodnem Francoskem. Imel je torej mnogo večo moč, nego francoski kralj, katerega je priznaval kot vrhovnega gospodarja nad svojimi francoskimi deželami ter mu verno služil. Kakor hitro mu je došlo poročilo o Šte-fanovej smrti, je iz svojih francoskih graščin prišel na Angleško in že dne 19. decembra 1. 1154. ga je canterburvski nadškof v Londonu slovesno kronal. O božiču istega leta je novi kralj vso veljavno gospodo sklical na svoj dvor ter potrdil njim in londonskemu mestu stare njihove pravice in svoboščine. Na to je razuzdane najemnike odpustil in zapodil iz dežele, a sam je z močno vojsko šel nad nekatere vporne plemenitnike, ter jim podrl njihove gradove, v katerih so kakor pravi razbojniki prežali, kedaj bodo mogli koga oropati.
Že zdaj je mladi kralj mislil na Irsko, da bi tudi ta otok spravil pod- svojo oblast, ali razne domače homatije so ga dalj časa zadrževale v njegovih francoskih pokrajinah, ki mu jih je njegov mlajši brat hotel vzeti. Imeniten je tudi prepir, ki se je takrat vnel med kraljem in canterburyskim škofom Tomažem Beketom. Ta duševno jako obdarovani in učeni mož je s prva bil kraljev kancelar, ali z ljubeznjivim svojim obnašanjem in marljivim službovanjem se je bil tako prikupil, da mu je Henrik II. namenil canterburysko škofijo. Tomaž se je dolgo branil visoke časti, kajti dobro je vedel, koliko težav mu bode ta služba prizadjala in da ne bode več mogel kralju tako služiti, kakor doslej. Ali Henrik ni odjenjal in ko je tudi canterburyski kapitel po njegovej želji volil, je Tomaž postal prvak angleških škofov (leta 1162.). Kakor je prej bil marljiv in zanesljiv državni uradnik, tako je zdaj postal zvest in neutrudljiv služabnik katoliške cerkve; a ker je sprevidel, da ni mogoče dvema gospodoma ob enem služiti, ni hotel več biti kraljev kancelar, ter se je takoj zahvalil za to čast.
Česar se je Tomaž najbolj bal, to se je kmalu zgodilo. Cerkvena uprava namreč se je na Angleškem jako ločila od druzih katoliških dežel, kjer so že skoraj povsodi obveljale velike reforme ali poprave papeža Gregorja VII. Novi canterburvski škof se je kar takoj jel ravnati po Gregorjevih postavah in ni se zmenil za stare angleške navade. Zlasti se je vpiral temu, da bi kraljeve oblasti kaznovale duhovnike, katere so po cerkvenih postavah le škofijska sodišča smela soditi. Tako se je začel prepir med posvetno in cerkveno oblastjo. Henrik II. je tadaj vso veliko duhovno in posvetno
gospodo sklical na kraljevo graščino Clarendon, kjer so vstanovili starodavne cerkvene navade na Angleškem ter določili, da se v tem tudi vpriliodnje ne sme ničesar spremeniti. Vsi pričujoči duhovniki so zborove sklepe potrdili, le Tomaž se je dolgo vpiral, naposled pa jih je tudi on podpisal. Toda pobožni canterburvski škof jel se je takoj kesati, da se je dal pregovoriti, in ojstro se je spokoril zato, ker se je po svojem prepričanju pregrešil zoper katoliško cerkev. Ko je kmalu potem kraljevo sodišče v nekej pravdi njega samega obsodilo, bežal je prek morja na Francosko, in odtod v Rim. Tu se je dobrovoljno odrekel svoje nadškofijske časti ter jo prepustil papežu, ki mu jo je zopet povrnil ter ga celó imenoval za svojega legata ali poslanca. Zdaj je Tomaž proklel tiste škofe, kateri so jo bili s kraljem potegnili, a Henriku II., ki mu je zarubil vse škofijske dohodke, grozil se je, da ga bode izobčil iz katoliške cerkve ter da bode po Angleškem dal oklicati interdikt.
Henrik II. je na to odjenjal ter se vsaj na videz pomiril s prognanim škofom, kateremu je dovolil, da se je vrnil v Canderbury. Pa že o božiču istega leta je Tomaž iz nova proklel nekatere trdovratne nasprotnike, a ti so ga šli kar takoj tožit kralju, ki se je takrat mudil v Normandiji na Francoskem. Ko je Henrik čul novo tožbo, se je jako razjezil in v naglici je spregovoril nepremišljene besede: „Ali ga ni človeka, ki bi me rešil tega prepirljivega moža?“ — ¡Štirji pričujoči vitezi, ki so čuli te besede, so se pri tej priči odpravili na pot in odjadrali na Angleško. Prišedši v Canterbury, podali so se naravnost k škofu in zahtevali, da naj kraljeve privržence kar takoj odveže prokletstva. Tomaž se jih ni vstrašil in mirno je čakal, kaj se bode ž njim zgodilo. Njegovi duhovniki so ga komaj pregovorili, da je ž njimi šel v cerkev, kamor se niso nadjali surovih napadnikov. Ali ti niso spoštovali svetega kraja, ki je sicer vsakemu razbojniku bil varno zavetje. Z golimi meči pridrli so v cerkev in silili v škofa, da naj odveže proklete njegove nasprotnike. Tomaž jim je mirno zavrnil, da se ne boji ne njih, ne njihovega orožja. V tem ga razkačeni vitez mahne po rami, a drugi mu razkolje glavo, da so se možgani kar razškropili po kamnitnih tleh in je škof pri tej priči pred altarjem sv. Benedikta izdihnil svojo dušo 1. 1170. Brezbožni morilci so na to oropali škofovo palačo, ter se z otetimi pismi vrnili k svojemu kralju.
Henriku II. krvavo dejanje ni bilo prav nič po volji, kajti dobro je vedel, koliko mu bode sitnosti prizadjalo. Ko muje došlo strašno poročilo, zaprl se je tri dni v svojo sobo in ves čas ni hotel zavžiti ne jedi, ne pijače. Na to je svoje poslance poslal v Rim, da bi ga pri papežu opravičili. Kekel je, da se hoče ojstro spokoriti za prenaglene besede, ali storjenega uboja da on ni ukazal niti ga je kdaj na umu imel. Papež Aleksander III. je po svojih legatih dal celo dogodbo na tanko preiskovati ter spokorjenemu kralju odpustil, morilcem pa je za pokoro naložil, da naj gredo v ,sveto deželo, kjer so potem v boji z nejeverniki poginili.
Po teh dogodbah je Henrik II. šel na Irsko. Prebivalci tega otoka so bili Kelti, med katerimi se je proti koncu osmega stoletja tudi nekoliko Normanov naselilo. Imeli so več glavarjev ali kraljev, ki pa med seboj niso bili složni. Ta razpor ohrabril je angleškega grofa Strigula, da se je z malo vojsko prepeljal na Irsko ter osvojil več vzhodnih krajev, katere je leta 1171. podaril svojemu kralju, ki mu jih je zopet prepustil kot državne feude. Istega leta, mesca septembra, je Henrik II. sam prišel na Irsko, kjer je vse tamošnje vladarje, razen Uisterskega, prisilil, da so ga priznali kot svojega vrhovnega vladarja. Na to je irsko duhovščino sklical v sinodo ali zbor, na katerem so v pričujočnosti papeževega poslanca odpravili nekatere običaje, ki se niso vjemali z naredbami katoliške cerkve.
Prišedši zopet domu se je Henrik II. do dobrega spravil z rimskim papežem ter preklical vse tiste svoje ukaze, s katerimi je kratil pravice katoliške cerkve. Ko je na to umorjeni canterburyski škof Tomaž bil za svetnika razglašen, je spokorjeni kralj potoval na njegov grob. Tu se je cel dan postil, spovedal ter se dal od pobožnega redovnika do krvi bičati. Drugi dan je dobil popolno odvezo ter bil pri svetej maši, ki jo je dal čitati na čast svetemu Tomažu. S takimi dejanji se je bil zopet prikupil svojemu ljudstvu, katero je že jelo podpirati njegovega upornega sina Henrika, ki se je bil vzdignil zoper lastnega očeta. Zdaj je Henrik z zvestimi svojimi vitezi zatrl upor ter tudi premagal škotskega kralja Viljema, ki je bil prišel pomagati nepokornemu angleškemu kraljeviču. Zmagovalci so Viljema vjeli ter ga le proti temu spustili, da je angleškemu kralju prisegel zvestobo.
Henrik II. je imel štiri sinove: Henrika, Rikarda, kateremu so zarad njegove hrabrosti dali priimek „z levjim srcem“, Gottfrieda in Ivana, ki so ga zvali „brez zemlje“.
Henrik je svojim sinovom s prva vse dovolil ter jim zgodaj prepnstil velike graščine, s katerimi so sami gospodarili. S takim ravnanjem jih je le razvadil ter zanemaril njihovo od-gojo, in naposled je doživel, da so se zoper njega samega vzdignili; pa tudi med seboj so vsak čas imeli kak prepir. Oče je moral vzdrževati stalno vojsko najemnikov, da je krotil razposajene svoje sinove. Najstarejši Henrik in tretji Gottfried umrla sta še pred očetom; prvi ni zapustil otrok, poslednjemu pa se je še le po njegovej smrti rodil sin Artur. Najbolj je kralja Henrika II. bolelo, da se je z vpornim Rikardom tudi njegov naj mlajši sin Ivan zoper njega zavezal s francoskim kraljem Filipom II. To ga je zadrževalo, da ni mogel peljati obljubljene križarske vojne v Palestino, od koder je takrat došlo žalostno poročilo, da so nejeverniki z nova vzeli Jeruzalem. Ko je s francoskim kraljem moral celó skleniti sramotni mir, bil je tako potrt, da je že nekoliko dni potem od žalosti umrl mesca julija leta 1189. Pred smrtjo se je dal prenesti v cerkev, kjer je sprejel sv. obhajilo. Nasledil ga je njegov sin
Bikar d I. „z levjim srcem“ (1189—1199), ki si je bil svest, da je z grdim svojim ravnanjem pospešil smrt dobrega očeta; a da bi si olajšal težko vest, šel je v Bouen spovedat se velikih svojih grehov. Po svečanem kronanji jel se je takoj pripravljati na križarsko vojno, ki jo je bil tudi on obljubil. Da bi nabral potrebnih novcev, prodal je vse, kar je le mogel: posestva, službo, svoboščine, a za deset tisuč mark šterlingov se je odpovedal vrhovnej oblasti nad Škotsko. Pri nekej priložnosti je sam rekel, da bi tudi ves London prodal, ako bi se bil našel kupec. Ko je bilo vse pripravljeno, imenoval je Viljema, škofa Pivskega, za svojega namestnika ter se odpeljal prek morja. Na poti v sveto deželo je osvojil otok Cipar ter se ondi oženil z Berengarijo, Navarsko kneginjo. Ostale njegove dogodbe v Palestini povedali smo v zgodovini tretje križarske vojne. Bikard bil je sicer hraber vitez, ki ni poznaval veče slasti, nego če se je mogel v krvavem boji skazati predrznega junaka; ali dober poveljnik nikdar ni bil. Ker pa niti on, niti njegovi vojščaki niso imeli pravega navdušenja za krščanstvo, ni čuda, da ni mogel vzeti Jeruzalema ter se je brez vspeha vrnil proti domu.
Tudi to smo že povedali, kako so ga na Dunaji vjeli in so ga Angleži morali za sto in petdeset tisuč mark odkupiti iz nemške sužnosti, v katerej je bil črez leto dni. Med tem Občna zgodovina Vil. snop.	21
ga je doma na Angleškem hotel njegov najmlajši brat Ivan spodriniti ter sam zasesti kraljevi prestol; kajti za gotovo se je nadjal, da bode njegov predrzni brat v Palestini poginil. Dasiravno je Rikard pred odhodom določil, da ga ima naslediti Artur, sin starejšega njegovega brata, ako se ne bi več povrnil iz svete vojne, je Ivan vendar prišel v London ter se obnašal, kakor da bi bil on prihodnji vladar. Že so ga tudi veljavni baroni in londonski meščani priznali za Ri-kardovega naslednika, ker se jim je vedel prikupiti s tem, da je z njihovo pomočjo izgnal iz dežele kraljevega namestnika Viljelma, ki je preveč samostalno gospodaril ter mnogo svojih francoskih sorodnikov pozval na Angleško, kjer jih je dobro preskrbel. Dobil je za se tudi Francoskega kralja Filipa II., ki mu je obljubil, da mu bode prepustil vse tiste kraje, ki jih je njegov oče Henrik II. imel na Francoskem.
Y tem se je Rikard iz svoje sužnosti srečno povrnil na Angleško in kamorkoli je prišel, povsodi so ga z nepopislji-vim veseljem sprejeli in mu skazovali svojo vdanost. Svojemu bratu, ki se je takrat mudil v Normandiji, je na prvem državnem zboru vzel vsa njegova posestva: ali ko je Ivan pred njim pokleknil in ga prosil odpuščanja, mu jih je zopet povrnil ter mu vse odpustil. Zadnje štiri leta svojega vladanja se je Rikard ves čas vojskoval s francoskim kraljem Filipom II., nekoliko zato, da bi se nad njim maščeval, ker se je bil prej zavezal z njegovim bratom, nekoliko pa zato, ker ni mogel biti brez boja. Mirno življenje na britanskem otoku bilo mu je predolgočasno ter je v vsem le šest mescev bival na Angleškem, ves ostali čas se je mudil v svojih francoskih pokrajinah. Tu je po večletnih bojih moral imenitno mejno trdnjavo Grisors in celo Vexinsko grofovino prepustiti Filipu II.
Kakoršno je bilo življenje, takošna je bila tudi smrt nemirnega kralja Rikarda. Komaj da je bil dovršil boje s francoskim kraljem, jel je s svojimi najemniki oblegati grad nekega neposlušnega grofa. Grajska posadka bi se bila takoj rada podala, če bi jej kralj dovolil, da sme svobodno oditi. Toda Rikard s tem ni bil zadovoljen, ampak grozil se je, da hoče vse nasprotnike do zadnjega moža obesiti. Ko je nekega dne jahal s poveljnikom svojih najemnikov okoli grada, prileti z grajskega zidu ojstra puščica in zasadi se mu tako globoko v rame, da so ga morali odnesti v njegov šator in ni več okreval. Kmalu potem so njegovi vojščaki z naskokom vzeli grad, a vse vjetnike so obesili. Le tistega moža, ki je
malo poprej smrtno ranil jahajočega kralja, pripeljali so k Bikardu, ki ga je prašal:	„Kaj sem ti žalega storil, da si
mi vzel življenje.“ Vojak mu je zavrnil: „Kriv si, da so mi poginili oče in dva brata.“ — Ginjeni kralj ga je na to pomilostil, ali vojaški poveljnik ga je brez njegovega znanja dal mučiti in obesiti. Bikard je še nekoliko dni voljno trpel strašne bolečine, ko je pa čutil, da se mu bliža zadnja ura, poklical je k sebi nekoliko veljavne gospode, ki so mu v pričo njegove matere morali priseči, da bodo njegovega brata Ivana priznali za naslednika. Zdaj se je Bikard spravil z Bogom, sprejel zakramente umirajočih ter končal nemirno svoje življenje dne 6. aprila 1. 1199. Bil je dva in štirdeset let star. Nasledil ga je njegov brat
Iv an (1199—1216), kateremu je že njegov oče dal priimek „brez zemlje“ bajé zato, ker kot najmlajši sin ni imel mnogo nade, da bi mu ostala kaka pokrajina. Ivan ni bil niti spreviden vladar, niti hraber poveljnik, in akoprem je pri kronovalnej svečanosti prisegel, da bode varoval katoliško cerkev ter vsikdar pazil, da se ne bode nikjer po vsem kraljestvu nikomur krivica godila, je vendar sam največ grešil zoper to svojo obljubo. Takoj ob začetku svojega vladanja je ljudstvo gulil in odiral, kolikor je le mogel, a nobena stvar mu ni bila dosti sveta, da ne bi morala streči poželjivim njegovim strastim. Nezadovoljna gospoda so tadaj ohra-bili mladega Arturja, da si je kot sin starejšega Ivanovega brata lastil večo pravico do kraljevega prestola. Tudi francoski kralj Filip je Arturja priznal za edinega pravega naslednika tistih pokrajin, ki so jih angleški vladarji na Francoskem imeli, in pozval je Ivana, da naj mu jih dobrovoljno prepusti. Ko pa Ivan, ki je bil tudi francoski vasal, ni hotel priti pred najviše plemenitaško sodišče v Pariz, so mu ondi zbrana gospoda vzeli vse francoske pokrajine ter jih dosodili mlademu Arturju. Zdaj je Ivan tega svojega sin ovca vjel ter ga djal v zapor, kjer je kmalu potem poginil. Pravijo, da ga je hudobni stric z lastno roko usmrtil. Francoski kralj Filip II. je tadaj Ivanu, s katerim se je prej bil začasno pomiril, z nova napovedal vojsko in v malo letih vzel mu je skoraj vsa njegova francoska posestva ter jih združil s svojim kraljestvom. Nespametni angleški kralj, ki se je takrat zapletel v velike bomatije z rimskim papežem, je z zmagovalnim svojim nasprotnikom moral hote ali nehote skleniti mir (1. 1206) ter mu prepustiti vse, kar si je bil osvojil.
Ko je leta 1205. umrl canterburvski škof Hubert, je pri
novej volitvi nastal razpor med tamošnjimi redovniki sv. Avguština, ki so ob enem bili „kapitel“ nadškofijske cerkve v Canterburyu. Med tem ko so namreč eni izvolili svojega redovniškega predstojnika, so drugi bili za škofa iz Norwicha, ki ga jim je kralj priporočil. Ker nobena stranka ni hotela odjenjati, sklenili so, da naj papež razsodi prepir, in s kraljevim dovoljenjem poslali so štirnajst redovnikov v Kirn. Papež Inocent III. jim je na to priporočil svojega kardinala Štefana Langtona, ki je po rodu bil Anglež ter jako učen in pobožen mož. Canterburyski poslanci so se vdali pape-ževej želji ter Langtona v Kirnu izvolili za „prvaka“ angleških škofov. To je kralja Ivana tako razkačilo, da nikakor ni hotel volitve potrditi, ampak onim redovnikom je celó za-branil, da se ne smejo več vrniti na Angleško, a vse njihove brate je prav surovo izgnal iz canterburskega samostana ter zarubil njihovo in škofijsko premoženje. Papež Inocent III. se je na vso moč prizadeval, da bi nespametnega kralja potolažil; ko je pa vse njegovo prizadevanje bilo brez vspeha, je po vsem Angleškem dal oklicati interdikt (1. 1208.), ki so ga tolikanj proganjani angleški duhovniki na tanko spolno-vali. Dve leti se tadaj na Angleškem ni opravljala nobena služba božja, ni bilo slišati nobenega zvonenja, niti se je delilo sv. obhajilo. Le otroke so krstili, umirajočim pa skrivaj donašali sv. zakramente, toda mrliče so brez vseh cerkvenih slovesnosti pokopavali v neposvečenej zemlji. Ob nedeljah so cerkve bile odprte, ali vsi altarji so bili zagrnjeni in ni se vršilo nobeno drugo duhovno opravilo, kakor da so duhovniki ljudstvo podučevali in na pokoro spodbujali.
Takošno ravnanje je kralja Ivana še bolj razjezilo in jel je še bolj neusmiljeno proganjati duhovnike. Škofe je izgnal iz njihovih škofij ter jim vzel vse dohodke, a mnogo jih je celó dal zapreti v temne ječe. Nekemu hudodelniku, ki je ubil duhovnika, pustil je življenje in svobodo, ter očitno razglasil, da mu jako vstreže, kdor duhovnika ubije. Že se je bal vpora ter zato vso gospodo prisilil, da so mu morali izročiti svoje sinove, ki so imeli biti porok, da se nihče ne bode vzdignil zoper grozovitnega kralja. Kimski papež jel se je z nova pogajati z Ivanom ter ga skusil pregovoriti, da bi Langtonu podelil canterburysko škofijo, pa zastonj. Zdaj je Inocent III. trdovratnega kralja proMel in izobčil iz katoliške cerkve, njegove podložnike pa je odvezal vseh priseg in dolžnosti do njega. Da bi pokazal svojo moč, je Ivan z oboroženo vojsko hodil po deželi, z nova vpokoril Waležane,
prisilil Škote, da so ga zopet priznali za svojega vrhovnega gospodarja, a Irski otok je prav po angleški vredil. Ali te vojne stale so mnogo novcev in že se je ljudstvo jelo vpirati čemdalje večim davkom. Papež Inocent III. je zdaj Ivanu celó vzel kraljevo oblast ter pozval francoskega kralja Filipa II., da naj si Angleško osvoji.
Že je Filip II. nabiral vojsko in tudi angleški baroni so mu obljubili svojo pomoč. Prevzetni Ivan je sicer nabral šestdeset tisuč vojščakov, ali ko je papežev legat Pan-dulf prišel v njegov tabor in mu odkritosrčno povedal, da so ista angleška gozpoda zoper njega, jel se je siloviti kralj bati in minul ga je ves prejšnji pogum. Dne 13. maja 1. 1212. je v pričo papeževega legata položil svojo roko na sveti evangelij in prisegel, da se bode do dobrega pokoril razsodbi najviše cerkvene oblasti. Obljubil je, da bode Langtonu dal eanterburysko škofijo ter da bode vse prognane škofe, redovnike in druge duhovnike zopet domu pozval. Naposled je rimskemu papežu celó podaril Angleško kraljestvo ter ga izročil njegovemu poslancu, ki mu ga je zopet povrnil kot papežev feud, za kateri je obljubil vsako leto pošiljati v Rim tisuč mark šterlinov najemščine. Vse to pogajanje se je godilo očitno, da je zatirano ljudstvo samo moglo videti, kako se je grozovitni vladar moral ponižati. Dne 15. maja pa je Ivan brez orožja stopil pred legata Pandulfa, ki je na vzvišenem prestolu sedel, in v njegove roke je prisegel zvestobo in pokornost najvišemu glavarju katoliške cerkve. Zdaj je Pandulf v papeževem imenu angleškej gospodi ukazal, da morajo ostati zvesti spokorjenemu svojemu vladarju, a francoskemu kralju je naročil, da naj razpusti vojsko, s katero se je bil namenil osvojiti britanski otok. Kmalu na to je Langton v canterburyskej stolnej cerkvi z veliko slovesnostjo kralja odvezal prokletstva, a Ivan je pri tej priliki svečano obljubil, da bode cerkvam povrnil vse oteto premoženje ter da bode vprihodnje vsikdar spoštoval stare postave svojih prednikov in pravice svojega naroda. Ko je papežev poslanec tudi interdikt preklical, jela se je po vsek cerkvah zopet opravljati služba božja, kakor poprej.
Dasiravno se je Ivan spravil z rimskim papežem, francoskemu kralju le ni odpustil ter se je zoper njega zavezal z nemškim kraljem Otonom IV. in toulouškim grofom Rajmundom, da bi si zopet pridobil nekdanja svoja posestva na Francoskem. Toda hrabri Filip II. je pri Bouvinesu (1.1214.) slavno zmagal združene svoje nasprotnike; a Ivanu, ki se je
bil s svojimi zavezniki že pogodil, kako da bodo francosko kraljestvo med seboj delili, je na Francoskem ostala samo trdnjava Rochelle in nekoliko manjših gradov. Razen te zgube je nesrečna bitva pri Bouvinesu kralju Ivanu priza-djala še večih zadreg na samem Angleškem. Duhovna in posestna gospoda sešli so se v Londonu ter se očitno vprli velikemu nasilju samolastnega kralja; zlasti so se pritožili zoper to, da jih vodi na vojsko v tuje dežele, da jim naklada nepostavne davke, da vzdržuje preveliko število tujih najemnikov in da državne graščine ali feude podeljuje tujim ljudem. Ivan nikakor ni hotel popustiti, ampak skusil je od posvetnih baronov ločiti duhovnike, katerim je povrnil nekoliko starih pravic. To je barone še bolj razkačilo in jeli so kar takoj nabirati vojsko ter se ob enem zavezali z Zaležani in s škotskim kraljem, ki jim je obljubil pomoči; a naposled je k njihovej zavezi tudi pristopilo imenitno in bogato Londonsko mesto. Zdaj še le je Ivan jel popuščati in poročil je vpornej gospodi, da jim bode njihove želje spolnil, kajti rad bi svojej državi ohranil stanoviten mir. Na to ste se dne 15. junija 1. 1215. obe nasprotni stranki sešli blizu Windzora na nekaj trati ob reki Temsi, da bi se do dobrega sporazumeli. Plemenitniki so bili oboroženi, kralj pa obdan od duhovne gospode, in vsi so podpisali državno pismo ali tako zvano „magno karto“, ki jé obsegala vse najimenitniše postave in svoboščine ter postala podlaga, na katerej se je s časom razvila sadanja angleška ustava. Z „magno karto“ je kralj v svojem in v imenu svojih naslednikov potrdil vse stare pravice ter zlasti obljubil, da bode pri plemenitnej gospodi in v Londonskem mestu pobiral le take davke, katere bodo škofje, opati, grofi, baroni in poslanci vitezov na velikem zboru dozvolili. Dalje smejo po tem pismu sodniki le tadaj obsoditi svobodnega človeka, če bi ga porotniki krivega spoznali; duhovniki pa si smejo svobodno voliti svoje škofe in druge više cerkvene predstojnike. Pet in dvajset baronov, katere gospoda sami izmed sebe volijo, ima vedno paziti, da se ne bi ničesar zgodilo zoper magno karto; ko bi se pa kralj le pregrešil zoper njo, mora omenjeni odbor takoj sklicati plemenitaško vojsko ter ga ž njo prisiliti, da spolni svojo dolžnost.-
Ivan je s početka v vse privolil ter gospodi povrnil njihove sinove in tudi gradove, katere jim je bil prej vzel; po celej deželi pa so prisegali pokorščino pet in dvajsetim baronom, ki so zdaj bili največa oblast na Angleškem. Ali
prevzetni kralj je težko trpel toliko ponižanje in rad bi si zopet pridobil prejšnjo neomejeno moč. Obrnil se je torej na papeža Inocenta III. ter mu poročil, kako da so ga vporna gospoda osramotili ter ga prisilili, da jim je moral vse podpisati, kar so zahtevali. Papežu to ni bilo po volji in ker ga je Ivan priznaval za svojega vrhovnega gospodarja, je razglasil, da „magna karta“ nima nobene veljave zato, ker je sklenjena brez njegovega dovoljenja. Toda angleška gospoda so vkljub papeževemu žuganju nadaljevali vojsko zoper Ivana ter francoskega kraljeviča Ljudevika, sina Filipa II., oklicali za svojega vladarja.
Mesca maja 1. 1216. se je Ljudevik s francosko vojsko pripeljal na Angleško in šel je naravnost v London, kjer so se mu vporniki poklonili kot novemu svojemu kralju. Ivan je zdaj vsem nasprotnikom obljubil popolno pomilovanje ali brez vspeha, kajti od dne do dne se je manjšalo število njegovih privržencev. S čem dalje večo silo ste obe nasprotni stranki divjali druga proti drugej v krvavem domačem boji; v tem je Ivana, ki je že dalj časa bolehal, zgrabila huda vročnica, za katero je kmalu umrl (mesca oktobra 1216.) Nasledil ga je njegov sin
Henrik III. (1216—1272), ki je takrat spolnil še le deveto leto. Namesto njega sta torej začasno vladala papežev poslanec Guala in grof Pembroke, ki je rajnkemu kralju do zadnjega trenutka zvest ostal. Prva skrb namest-nih vladarjev je bila, da bi vporno angleško gospodo potolažili ter jo pridobili mlademu kralju. Obljubila sta, da bode novi kralj spoštoval naredbe „magne karte“ in kmalu so mogočni baroni drug za drugim zapuščali svoje francoske zaveznike, ki si itak niso znali pridobiti ljubezni angleškega ljudstva. Ko so pa kraljevi privrženci svoje nasprotnike užugali na suhem pri Linkolnu, a na morji ob ustji reke Temse, se je Ljudevik sam odrekel angleškega prestola (1. 1217.) ter se vrnil na Francosko. Zdaj je tudi škotski kralj zopet priznal vrhovno oblast novega angleškega kralja, a da bi se še bolj ž njim sprijaznil, je pozneje njegovo starejšo sestro Ivano vzel za ženo, med tem ko se je najmlajša Eleonora omožila z Viljelmom, sinom grofa Pembroka. Po vsem Angleškem so slovesno praznovali pomirenje, takih svečanosti pa, kakoršne so bile pri kronovanji Henrika III. (1. 1220.), ni prej še noben angleški kralj videl pri svojem venčanji.
Leta 1227. je Henrik III. spolnil svoje dvajseto leto in
jel je sam vladati; ali imel je premalo odločne volje in moral se je torej vpriliodnje oslanjati na svoje svetovalce. Kad bi bil nekdanje francoske pokrajine nazaj osvojil in večkrat je zarad tega začel vojsko s francoskim kraljem, toda nikdar ni nič dosegel, kajti bil je prepočasen in premalo zveden poveljnik. Pa tudi sicer so Angleži bili čemdalje manj zadovoljni z njegovim vladanjem. Ni jim bilo po volji, da je najbolje duhovnije oddajal tujcem ter da je v svojo službo jemal čemdalje veče število francoskih vojščakov iz Poitu in Bretan, ki so z ropanjem in razuzdanim svojim življenjem bili velika nadloga miroljubnim in delavnim ljudem. Ko se je pa Henrik III. oženil (1. 1236.) z Eleonoro, hčerjo pro-vencalskega grofa Kajmunda, so lakomna francoska gospoda v celih četah dohajali na Angleško, kjer so dobivali najbolje državne in dvorske službe. To je domače plemenitnike Še bolj razjezilo in na državnih zborih, ki so jih takrat že zvali „parlamente“, so se kar očitno vprli zoper takošno ravnanje svojega kralja, kateremu niso več dovolili toliko dav-koi, kolikor jih je zahteval. Na čelo nezadovoljne gospode postavil se je Simon Montfortski, ki je sicer tudi bil tujec iz Francoskega ali oženil se je z mlajšo kraljevo sestro Eleonoro, ki je ravno bila vdova in ž njo je dobil grofovino Lei-eestersko. Y tem je na Angleškem vsled slabe letine bila velika lakota (1.1258.), ki je gospodi dala še večega poguma. Baroni so se vsi oboroženi zbrali v Orfordu, kjer so odločno zahtevali, da se imajo tujci takoj odpraviti, a vsa vladarska opravila da se morajo izročiti petnajsterim poverjenikom.
Preplašeni kralj je v vse privolil, ali kakor nikdar, tako niti to pot ni mislil spolniti svoje obljube ter je proti vpor-nej gospodi francoskega kralja Ljudevika IX. prosil pomoči. S tem se je takrat (L 1259.) ravno do dobrega pobotal ter se odrekel vseh nekdanjih angleških pokrajin na Francoskem, le Gascogno je še obdržal. Že so nekateri baroni mislili od-jenjati ter se z lepo pogoditi s Henrikom III., ali tu je grof Leicersterski odločno rekel: „če se mi izneverite, jaz se s svojimi štirimi sinovi le ne podam.“ Zdaj je domača vojska bila gotova. Na čelo kraljevih privržencev postavil se je hrabri kraljevič Edvard, vpornikepa je vodil grof Leicesterski. Pri Lewesu ste obe nasprotni stranki zadeli druga na drugo ter se poprijeli v jako hudem boji (mesca maja 1. 1264). Ce je mladi in nagli princ Edvard londonsko meščansko vojsko nazaj potisnil ter štiri angleške milje daleč podil, ali s svojim odhodom je oslabil ostalo kraljevo vojsko, katero
je grof Leicesterski med tem do dobrega užugal. Isti Henrik III. in njegov brat, nemški kralj Eikard Cornwalli-ski, sta bila vjetnika zmagovalnega grofa, ki si je zdaj lastil vladarsko oblast ter sklical državni zbor, na kateri je razen velike gospode prvikrat tudi pozval poslance malih plena enit-nikov in meščanov.
Toda samovoljno ponašanje grofa Leicesterskega, ki je sam po rodu bil tujec (Simon Montfortski), razsrdilo je domače angleške barone. Že prej mu niso prav zaupali, ker se je preveč oslanjal na niže stanove, zdaj pa so mu jeli očitati, da hrepeni po kraljevem prestolu. Mladi grof Gilbert Glocester se je, kakor nekdaj njegov rajnki oče prvi vzdignil zoper njega ter mu izneveril tudi mnogo druzih baronov, ki so prestopili v kraljevo vojsko, katero je nabiral pogumni princ Edvard. Mesca avgusta 1. 1265. se je pri Eveshamu vnela odločilna bitva, v katerej je zopet hrabri Edvard bil med prvimi v boji. Tudi grof Leicesterski se je hrabro boril kot pravi junak in ko mu je konj poginil, je z obema rokama zgrabil meč ter mahal proti napadajočim sovražnikom; naposled pa je le iznemogel ter se mrtev zgrudil na krvavo bojišče. Y njegovej vojski je bil stari kralj Henrik III., ki je v splošnej zmešnjavi tudi že dobil rano v rame ter zaklical zmagovalnim vojščakom: „Nikar me ne ubite, vsaj sem Henrik, vaš kralj.“ — Na ta klic je hitro priskočil mladi Edvard, ki je vjetega očeta zopet osvobodil ter ga peljal z bojišča. Smrt grofa Leicesterskega je vstavila krvavo klanje. Surovi vojščaki so mrtvo njegovo telo na kose razsekali, glavo pa na kol nasadili ter jo po deželi okol nosili. Mnogo ljudstva, zlasti nizih stanov, pa je poginulega grofa vedno ohranilo v blagem spominu ter ga častilo kakor kakega mučenika, ki je dal življenje zato, ker je branil narodne pravice. Pravili so celó, da se na njegovem grobu čudeži gode.
Zmagovalni kralj se je hotel hudo maščevati nad svojimi nasprotniki ter je Leicesterovim privržencem vzel vse državne pravice. Tudi je preklical vse vladarske naredbe rajncega grofa in vse sklepe njegovega državnega zbora. Takošno samolastno ravnanje žalilo je iste njegove privržence, zlasti veljavnega grofa Glocesterskega, ki se je zopet združil z vporniki. Zdaj je Henrik III. sprevidel, da mora odjenjati, in z nova je potrdil „magno karto“, zoper katero se do svoje smrti ni več pregrešil. Hrabri njegov sin Edvard je po dovršenih domačih bojih šel za francoskim kraljem Ljude-vikom IX. v sedmo križarsko vojno. Že je bil na otoku
Sardiniji, ko je ravno iz Tunisa došlo poročilo o naglej smrti svetega kralja. Šel je torej dalje v Palestino, kjer se je odlikoval pri brambi mesta Akona, dokler se ni po smrti svojega očeta moral zopet vrniti na Angleško. Tu je mnogo skušeni Henrik III. na stara leta blago vladal ter mirno umrl dne 16. novembra leta 1272.
5.	Angleži proti koncu srednjega veka.
Odkar je Ivan „brez zemlje“ izgubil veči del svojib francoskih posestev, je na Angleškem čemdalje bolj ginil razloček med Anglo-Sasi in Normani, dokler naposled nista oba naroda stopila v eno angleško ljudstvo. Ko je tudi „magna karta“ zagotovila narodne pravice in svoboščine, se je angleška država do dobrega ukrepila in jako se je pomnožilo splošno blagostanje njenih prebivalcev. Že so jim Francozi začeli zavidati veliko prekmorsko trgovino in bilo je videti, da se bosta ta dva naroda prej ali slej zopet spoprijela na krvavem bojišči. Po smrti zadnjega francoskega kralja iz roda starejših Kapetovcev je angleški kralj Edvard III. sebi lastil večo pravico do francoskega prestola, nego so jo Valežani imeli in začela se je dolgoletna vojska, v katerej bi bili Angleži skoraj že osvojili celo Francosko, kjer so se niži stanovi, zlasti meščani, ž njimi zavezali. Tu so francoski kralji sprevideli, da se je treba sprijazniti z nižimi stanovi, in Angleži so naposled izgubili prav vse, kar jim je na Francoskem še ostalo od prejšnjih njihovih posestev. Te vojske pa so imele tudi svojo dobro stran, kajti čemdalje bolj so se razvijale pravice angleškega zbora ali parlamenta, v kateri so takrat tudi mesta smela pošiljati svoje poslance. Pa tudi nova tridesetletna domača vojska, v katerej so se mnogobrojni nasledniki Edvarda III. poganjali za kraljevi prestol, je pospešila razvoj angleške države. Y tem tako zvanem boji med „rudečo in belo“ rožo so poginili skoraj vsi mogočni plemenitniki, ki bi se bili sicer poganjali za sredovečne svoje pravice in se vpirali novim potrebam in naredbam. Angleški vladarji so tadaj lože podpirali novo-večne naprave ter pospeševali splošno blagostanj e svoj ega naroda.
Zadnji kralji roda Plantagcnetskega.
Edvard I. (1272—1307) bil je v svetej deželi, ko mu je doma umrl oče Henrik III. Na Angleškem niso niti ve-
deli, ali še živi ali ne. V Londonu zbrana gospoda so mu tadaj poročili, naj bi se nemudoma povrnil; a še predno je prišel, so mu vsi prisegli zvestobo in pokorščino, le Waleški knez se je obotavljal in ni hotel priseči. Med tem je Edvard bil že na poti in dne 2. avgusta 1. 1273. je srečno prijadral na Angleško, kjer so ga 19. dne istega mesca v Londonu svečano okronali, a takoj drugi dan so se mu vsa gospoda poklonili kot svojemu- novemu vladarju. Tudi škotski kralj Aleksander III. ga je priznal za svojega vrhovnega gospodarja ter mu prisegel zvestobo, le Waleškega kneza Lewellyna ni bilo blizu. Kakor hitro je torej Edvard vredil najpotreb-rnše stvari in mu je državni zbor ali parlament dovolil potrebnih novcev, pripravljal se je na vojsko v gorato pokrajino Wales zoper tamošnje keltiške prebivalce, ki so se vsak čas z nova vprli ter hodili ropat in pustošit po lepih in rodovitnih angleških ravnicah. Na spomlad leta 1277. je kraljeva vojska prestopila mejo vporne pokrajine in do zime spravila je kneza Lewellyna v tako zadrego, da je zapustil svoje gorske gradove ter prišel prosit miru. Moral se je odreči kneževskega naslova ter odstopiti velik kos sveta, za ostalo pa je kot angleški baron kralju Edvardu I. prisegel zvestobo in pokorščino. Ali kmalu se je svobodoljubni Le-wellyn zopet vzdignil, da bi si pridobil prejšnjo samostalnost. Y novem jako hudem boji s kraljevo vojsko je kot hraber junak poginil, njegovega brata- Davida pa so živega vjeli. Zmagovalci so njegovo glavo nasadili na sulico ter jo nosili v London, brata Davida so okrutno usmrtili, sestro pa zaprli v neki samostan. Yso Waleško pokrajino je Edvard I. razdelil na več grofovin ter jo prav po angleško prevstrojil. Zarad tega se. je sam dalj časa mudil v omenjenej deželi in ker se mu je ondi rodil kraljevič Edvard, imenoval ga je kneza Waleškega, ki je postalo častno ime vseh prihodnjih angleških kraljevičev do današnjega dne.
Kmalu potem (1. 1286.) je na sosednem Škotskem umrl kralj Aleksander III., ki razen mlade vnukinje Margarete ni zapustil nobenih naslednikov. Že je Edvard I. mislil svojega sina zaročiti z Margareto, kar poči glas, da je tudi ta deklica, takrat še le osem let stara, umrla. Zdaj so se sorodniki izumrle kraljeve rodbine drug za drugim oglašali, in naposled jih je vseh skupaj bilo trinajst, ki so se poganjali za škotski prestol. Ker nobeden ni bil dosti močan, da bi s silo mogel spodriniti svoje nasprotnike, so vsi priznali vrhovno oblast angleškega kralja ter se pokorili njegovej
razsodbi. Edvard I. je celi prepir poveril posebnej porotniš-kej sodniji, za katero je on sam imenoval štir in dvajset mož; stranki Baliola in Bruca, ki sta imela največ pravice do izpraznjenega prestola, pa ste vsaka izbrala po štirdeset porotnikov. Po dolgem pretresovanji so izvoljeni možje dne 17. novembra 1. 1292. škotsko kraljestvo dosodili Ivanu Ba-liolu, katerega so takoj na to po starej navadi ovenčali s kraljevo krono.
Toda Edvard I. je novemu škotkemu kralju, kateri ga je priznaval za vrhovnega gospodarja, nalagal čemdalje veča bremena, zlasti ko je začel vojsko s francoskim kraljem. Že leta 1295. so se Škoti vzdignili zoper angleško nasilje, ali mogočni Edvard jih je pri Dunbaru premagal (1. 1296.), in ko je prehodil vso deželo, je slabega kralja Baliola pahnil s prestola ter ga odpeljal seboj v London, Škotska pa je odslej imela biti angleška pokrajina. Ali svobodoljubno in hrabro škotsko ljudstvo je težko pogrešalo državno svojo sa-mostalnost in kmalu se je z novim pogumom vprlo prevzetnim tlačiteljem. Neki vitez William Wallace postavil se je na čelo nezadovoljnih svojih rojakov, katere je po gorah nabiral in pripravljal na boj. Velika škotska gospoda se s po-četka niso hoteli vdeležiti tega vpora, zato ker jim je Wallace bil preniskega rodu; še le po prvih srečnih bojih jih je nekoliko z mlajšim Bruceom prestopilo k ustajnikom. Wallace je med tem šel črez angleško mejo ter neusmiljeno požigal in meril, kamor koli je prišel. Niti duhovnikov pred altarjem ni spoštoval, in pravijo, da je enega celó djal iz kože, od katere si je napravil jermen za svoj meč. Ko je pa pri Stirlingu užugal večo angleško vojsko, zval se je „varha škotskega kraljestva“ ter je kakor kak samostalen vladar sklepal pogodbe s tujimi državami. To je angleški državni zbor ali parlament napotilo, da je dovolil večih davkov; a da bi z večo silo mogel udariti na Škotsko, se je Edvard I. pomiril tudi s francoskim kraljem Filipom IV.. ki je njemu dal svojo hčer Izabelo za ženo. Zdaj je Wallace bil premagan ter bežal na Francosko, od koder se je 1.1303. povrnil ter se zopet postavil na čelo vpornih čet. Toda ni imel več sreče in naposled ga je njegov lastni služabnik izdal Angležem, ki so ga peljali v London ter ondi ob glavo djali. Škotsko ljudstvo pa ni pozabilo hrabrega svojega rojaka, ki se je do smrti boril za njegovo svobodo, ampak še dandanes se ga hvaležno spominja v lepih narodnih pesmah.
Že je Edvard I. v svojej mogočnosti mislil, da je go-
spodar nad celim britanskim otokom ter je na premaganem Škotskem imenoval nekega Angleža za svojega namestnika; kar podi glas, da so se svobodoljubni Škoti z nova vzdignili. Mlajši Robert Bruce je pregnal angleške sodnike ter se jel poganjati za kraljevi prestol. Njegovi privrženci peljali so ga v Scone in tam, kjer so se v starodavnih časih kronali škotski vladarji, djali so mu neko malo zlato krono na glavo (1. 1306.). Pridrzni Bruce se je pred angleško silo sicer moral umakniti na Irsko, ali kmalu se je zopet povrnil ter z večo hrabrostjo nadaljeval boj za svobodo svoje domovine. Angleški kralj Edvard I. je na stara leta sam peljal vojsko na Škotsko, ali že med potjo je obnemogel in ko je dne 7. julija 1307. zjutraj hotel vstati, zgrudil se je v naročje svojega služabnika in ni se več zbudil. Bil je ojster vladar, ali bil je tudi pravičen; a zadnji čas je vsikdar spoštoval sklepe državnega zbora, v kateri je tudi mestne poslance pozival. Njegov sin in naslednik
Edvard II. (1307—13027), ki je takrat še le svoje tri in dvajseto leto spolnil, bil je krepke in lepe postave, ali bil je tudi jako lahkoživen in razuzdan mladenič, ki se je rajši z malopridnimi tovarši veselil, nego da bi opravljal svoje vladarske dolžnosti. Najljubši prijatelj mu je bil neki francoz Peter Gavaston, katerega je bil Edvard I. iz dežele izgnal, da mu ne bi bil mladega sina popolnoma spačil. Edvard II. ga je po očetovej smrti takoj zopet k sebi pozval, ali vojske zoper škotske vpornike ni hotel nadeljevati, ampak bil je zadovoljen, da so se mu nekateri škotski ple-menitniki poklonili ter ga priznali za svojega vladarja. Zdaj je razuzdanemu Gavastonu podelil bogato grofovino Cornwal-lisko ter ga oženil z grofinjo Glostersko, svojo sorodnico. Takošno odlikovanje tujega človeka starej angleškej gospodi ni bilo po volji, ali lahkoumni kralj se ni zmenil za-nje in je prevzetnega Gavastona celó imenoval za svojega namestnika, ko je šel na Francosko, kjer se je oženil z Izabelo, hčerjo kralja Filipa II. (1308.). Vrnivši se na Angleško je v Londonu bil z novo svojo soprogo svečano kronan ter je pri tej priliki s prisego obljubil, da bode spoštoval stare pravice in svoboščine svojega naroda. Pri tej svečanosti je Gavaston pred kraljem nosil krono ter se sploh tako ošabno ponašal, da so stara gospoda na državnem zboru odločno zahtevali, da se ima ta človek iz dežele izgnati, kakor je bil že rajnki kralj ukazal. Toda Edvard II. se ni oziral na sklepe mogočne gospode ter je svojemu malopridnemu tovaršu z
nova potrdil vse, kar mu je bil podelil ter ga celó imenoval za kraljevega namestnika na Irskem. To je angleške ple-menitnike še bolj razkačilo in ker se jim kralj nikakor ni hotel vdati, se je grof Lancasterski postavil na čelo neza-dovoljnikov ter z veliko vojsko šel nad Gavastona, ki se je bil zaprl v močni grad Scarboroug. Tu ga je Lancasterski grof oblegal in ko se mu je prevzetni kraljevi prijatelj podal, ukazal ga je pri tej priči ob glavo djati (L 1312.). Kralj je težko pogrešal tolikanj ljubljenega prijatelja in mislil se je hudo maščevati nad Gavastonovimi morilci; ko se mu je pa še istega leta rodil sin Edvard III., dal se je potolažiti in odpustil je Lancasierkemu grofu in njegovim privržencem, ki so se mu vsi prišli poklonit ter prosit milosti.
Med tem se je bil Robert Bruce povrnil na Škotsko ter Angležem po malem vzel vsa mesta in vse gradove, katerih so se bili polastili. Zdaj je Edvard II. nabral najmanje sto tisuč vojščakov in sam je ž njimi šel črez mejo. Pa hrabri Bruce se niti tolikega števila nasprotnikov ni ustrašil, ampak pogumno se jim je vstavil z mnogo manjo četo svobodoljubnih rojakov, ki so v dvodnevnej bitvi pri Bannockburnu do dobrega zmagali angleško vojsko (L 1314). Ta zmaga je ohrabrila Irce in Waležane, da so se z nova vzdignili zoper angleško gospodstvo, ali brez vspeha, kajti mogočni nasprotniki so jih takoj v prvej bitvi premagali. Edvard II. je na to še nekolikokrati poskusil, da bi Škotsko nazaj osvojil, ali ni se mu več posrečilo in naposled je (L 1323.) na trinajst let sklenil primirje z zmagovitim Robertom Rruceom, ki je tako postal samostalni in neodvisni kralj škotski.
Angleški gospodi se je bil Edvard II. z nova zameril, ko si je po Gavastonovej smrti izbral druzega slabega svetovalca Hugona Spenserja, ki je vse sile napel, da bi omejil plemenitaške svoboščine. Grof Lancasterski se je zarad tega jel družiti z vpornim škotskim kraljem, ali Edvard II. ga je vjel ter njega in več druzih angleških baronov dal usmrtiti (1. 1322.). Pa to je nezadovoljnike le še bolj razkačilo in in pridružila se jim je naposled celó kraljeva soproga Izabela, ki je ušla domu na Francosko, odtod pa vNizózemsko, od koder se je s pomočjo svojega prijatelja Rogera Morti-mera povrnila na Angleško ter z vporno vojsko premagala Edvarda II. in njegove privržence (1. 1326.). Mladi grof Lancasterski je po vohunih zasledil skritega kralja ter ga djal v zapor. Hugona Spenserja pa je na Mortimerovo povelje ob glavo djal. Zmagovalna gospoda so vjetega kralja
prisilili, da je angleški prestol prepustil mlademu sinu Edvardu III., ki je takoj obljubil, da se bode vsikdar ravnal po sovetu svojih plemenitnikov. Edvard II. bi se bil rad pomiril s svojo soprogo Izabelo, ki pa ni več marala za-nj, ampak dala ga je zapreti v še hujšo ječo. Tu je bolehni kralj mnogo trpel od surovih strežajev, ki so ga na kraljičino ali Mortimerovo povelje imeli do smrti mučiti. Nekega dne pa so najeti morilci na nesrečnega kralja pometali blazin in pokrival, a v drob so mu porinili razbeljeno železo ter ga tako usmrtili leta 1327. Istega leta je njegov naslednik
Edvard III. (1327—1377) bil v pričo malopridne matere Izabele in njenega prijatelja Rogera Mortimera slovesno za kralja venčan, državni zbor ali parlament pa je preklical vse naredbe, s katerimi je Edvard II. hotel kaznovati nasprotnike mogočnih Spenserjev. Te spremembe obhrabile so Škote, da so z nova prihrumeli črez mejo in pustošili po Nortumbriji. Mladi kralj je sam peljal vojsko na Škotsko in akoravno je nekolikokrati zmagal, do dobrega užugati le ni mogel predrznih nasprotnikov. Po nasvetu svoje matere se je tadaj odrekel vrhovne oblasti nad Škoti ter ž njimi sklenil stanovalen mir (1.1328). Med tem je tudi Mortimer, ki je na mesto mladoletnega kralja vladal, skušal omejiti pravice plemenitnikov ter jih s svojim samovoljnim ravnanjem silil k vporu. To je Edvarda III. razjezilo in sklenil je, da bode vprihodnje sam vladal. Mortimer se je s kraljevo materjo Izabelo zaprl v močni Nottingham, v katerem se je z waleskimi najemniki nekoliko časa dobro branil, do-, kler ni kralj s svojimi tovarši na podzemeljskej poti prodrl v grad. Najviše gosposko sodišče je samolastnega Mortimera na smrt obsodilo, kraljica Izabela pa je morala iti na kmete, kjer je odslej živela na lepih svojih graščinah, ali v vladarske stvari se ni smela nikdar več vtikati. Sicer pa je Edvard III. ž njo lepo ravnal in vsako leto vsaj po enkrat dohajal k njej, da vidi, kako se jej godi. Sploh je bil blag s svojimi nasprotniki ter je Mortimerovim naslednikom povrnil vse njihovo premoženje. Zdaj je na Angleškem zopet bilo mirno in gospoda so bili odkritosrčno vdani sprevidnemu vladarju.
Takrat je na Škotskem umrl Robert Bruce (1. 1239.) a ker je njegov sin David bil še mladoletno dete, jela se je zopet Baliolova rodovina poganjati za kraljevi prestol. Da bi lože dosegel svoj namen, je Edvard Baliol priznal vrhovno oblast angleškega kralja ter ž njegovo pomočjo premagal mladega Davida, ki je ušel na Francosko. Ali svobodoljubni
Škoti niso bili zadovoljni s to spremembo in kmalu so se z vso silo vzdignili zoper Bali ola, ki je angleškemu kralju celó odstopil kos svoje dežele. Zopet se je vnela večletna vojska, v katerej je naposled David Bruce s francosko pomočjo zmagal ter se povrnil na očetovski prestol. Edvard III. je sam odjenjal in ni več hotel podpirati svojih škotskih zaveznikov, kajti sprevidel je, da Francozi ne bodo z lepo dovolili, da bi Angleži nad Škoti gospodarili. Bazen tega pa se je kmalu potem začela stoletna vojska z Francozi, ko se je Edvard III. po smrti zadnjega kapetovskega kralja sam jel poganjati za francoski prestol, do katerega je trdil, da ima več pravice, nego Filip VI., ki je bil iz roda „Valois“. Kako so Angleži zmagali pri Sluysu (1. 1340.) in pri Crecyu (1. 1346.) ter vzeli imenitno trdnjavoCalais, povedali smo v francoskej zgodovini.
Vrnivši se zopet domu je Edvard III. vtemelil takozvani „podvezni red“, ki je najstarejši red v Evropi. Grozovitna „črna smrt“ je za nekoliko let ustavila krvavo vojevanje. Še le 1. 1356. je hrabri Edvardov sin, ki so mu rekali „črni princ“, ponovil vojsko ter v bitvi pri Maupertuisu zmagal in vjel francoskega kralja Ivana. Po miru v Bretignyu je Ivan bil zopet oproščen, ali moral je Angležem povečati njihova posestva na južno-zahodnem Francoskem. S tem pa vojska še ni bila dovršena, ampak vsak čas se je z nova začela ter nadaljevala še dolgo po smrti Edvarda III. in prvih njegovih naslednikov.
Te vojske so za angleško državo imele tudi svojo dobro stran. Ker je vojevanje v tujej deželi stalo mnogo novcev, moral je Edvard III. večkrat sklicati državni zbor, brez čigar dovoljenja angleški vladarji niso smeli pobirati nobenih davkov. Zbrana gospoda so sicer dovoljevali novce za vojskine potrebe, ali samo proti temu, da je kralj vsako pot vstregel kakej njihovej želji ter jim podelil novih pravic. Angleški parlament se je tadaj čem dalje bolj razvijal in že se je ločil v gosposko zbornico, v katero so zahajali grofi, baroni in viši duhovniki, in v zbornico poslancev, v katero so mali plemenitniki in mesta volili svoje zastopnike.
Prej tolikanj slavni Edvard III. je na stara leta bil brez moči in ni več imel prave svoje volje, ampak zanašal se je na slabe svetovalce, katerim ni bilo druzega mar, nego da bi se obogateli ali da bi dobili večo veljavo. To mu je prizadjalo mnogo sitnosti in isti njegov sin „črni princ“ je na državnem zboru nasvetoval, da naj volijo dvanajst mož,
ki bodo pazili na slabega kralja; ob enem pa sta vojvoda Lancasterski in grofinja Aliča, katero je Edvard III. tako ljubil, da jej je podaril vse dragocenosti svoje rajnke soproge, morala zapustiti kraljevi dvor. Y tem je „črni princ“ umrl (1. 1376.) in takoj se je njegov mlajši brat, vlado-blepni vojvoda Lancasterski povrnil, a ž njim se je tudi vrnila lakomna grofinja Aliča. Edvard III. je takrat že dalj časa bolehal in vsak čas so pričakovali njegovo smrt. Ko je začel umirati, so njegovi strežaji pobrali, kar je kdo mogel, a tolikanj ljubljena in odlikovana Aliča mu je z mrzlih prstov snela dragocene prstane ter skrivaj zbežala. Kazen pobožnega duhovnika ni bilo nikogar pri smrtnej postelji mogočnega in zmagovalnega Edvarda III., ki je zapuščen od svojih najboljših prijateljev umrl mesca junija 1. 1372. Nasledil ga je njegov enajstletni vnuk, sin „črnega princa“,
Rikard II. (1377—1399), katerega je angleški parlament že prej določil za naslednika Edvardu III. Po smrti svojega deda je Kikard šel v London, kjer so ga z največo sijajnostjo sprejeli ter ga dne 10. julija slovesno ovenčali s kraljevo krono. Ali takrat so na Angleškem bili hudi časi; država je imela mnogo dolgov, a davki so itak že bili preveliki; premirje s Francozi je potekalo, Škoti pa so z nova zahajali črez mejo ropat. Mladi kralj je torej takoj prvo leto moral sklicati parlament, ki je naposled, četudi nerad, dovolil splošno glavnino za vojskine potrebe. Ta novi davek je zlasti v nižih stanovih obudil veliko nejevoljo. Leto 1381. vzdignilo se je kmetiško ljudstvo na južnem Angleškem, a odtod se vpor kmalu razširil tudi po severnih krajih. Ustaj-niki so brez usmiljenja požigali in pustošili po graščinah, na katerih so zlasti pokončavali vsa pisma, kar so jih v pest dobili. Kmetom so se pridružili tudi priprosti londonski prebivalci, ki so pomorili mnogo bogatih trgovcev. Pogumni kralj se je sam podal med razsajajoče ljudstvo, da bi je potolažil, ali med tem, ko je on graščinskim kmetom obetal popolno svobodo, so drugi vporniki predrli v Towerski grad ter canterburyskega škofa in več kraljevih svetovalcev ob glavo djali. Pa le malo časa se je razburjeno ljudstvo veselilo svoje zmage. Ko je drugi dan Kikard II. jahal proti Westminsterskej opatiji, ga med potjo ustavi kmetiški poveljnik Wat Tyler in mu zgrabi konja za uzdo; ali v tem priskoči glavar londonskega mesta in porine predrznežu ojstro bodalo v vrat, da je pri tej priči poginil. Takoj potem prišli so kraljevi vojščaki in oboroženi londonski meščani ter
Občna zgodovina. VII. snop.	22
so popolnoma razkropili preplašene vpornike, ki po smrti svojega vodje niso vedeli, kaj da bi zadeli. Mesec dni pozneje je velika plemenitaška vojska tudi na severnem Angleškem zatrla kmetiški vpor, a krvavo sodišče je blizu petnajst tisuč največib vpornikov na smrt obsodilo.
Da-si je Rikarđ II. zdaj preklical vse, kar je v sili bil ustajnikom obljubil, kmete je le hotel s posebno postavo osvoboditi graščinskega jarma; ali prevzetna gospoda so mu zavrnili, da tega ne bodo nikdar dovolili, ter so celó zahtevali, naj bi kmetje svojih otrok ne smeli več v šolo pošiljati, a kmetiški sin da ne bi vprihodnje smel niti duhovnik postati. Zdaj se je začel prepir med kraljem in parlamentom, ki ni hotel dovoliti novih davkov. Te domače homatije je še povečal Ivan Wiclif, profesor bogoslovja na vseučilišči v Oxfordu. Wiclif je že za Edvarda III. v svojih spisih in predavanjih jel napadati duhovski in redovniški stan, rimskega papeža, sveto obhajilo in več druzih naukov katoliške cerkve. Že leta 1377. ga je papež Gregor XI. razglasil za krivoverca, a ko se je leta 1378. v Londonu zbralo cerkveno sodišče, pred katerim se je Wiclif imel opravičiti, je cela četa meščanov pridrla v cerkev ter očita vala, da se vjema z nauki proganjenega učitelja. Da ne bi na svetem kraji bilo večih nemirov, je sodišče za zdaj bilo zadovoljno z nekim pismenim oéitovanjem Wiclifovim. Ker se je ravno takrat začel znani cerkveni razdor in je katoliška cerkev dalj časa imela po dva papeža, se je novo krivoverstvo hitro dalje širilo. Wiclifovi učenci hodili so po deželi ter pred zbranim ljudstvom na prostem polji po svoje opravljali službo božjo. Leta 1382. je torej canterburyski škof sklical posebno sinodo angleške duhovščine, ki je z nova proklela Wiclifove nauke, a gosposka zbornica je sklenila, da se imajo krivoverci pro-ganjati. Wiclif je na to odjenjal ter šel na kmete, kjer je v miru živel do svoje smrti. Domači nemiri in pomanjkanje novcev so bili vzrok, da Angleži vojske s Francozi niso mogli s tolikimi vspehi nadaljevati kakor ob času Edvarda III.
Kralj Rikard II., ki je medtem postal krepek mladeneč, hotel je biti samostalen ter je čemdalje bolj poslušal svoje tovarše, katere je na vso moč odlikoval. Grofu Oxfordskemu, ki je bil nagel in nepremišljen, kakor on, je za ves čas njegovega življenja prepustil dohodke Irskega otoka; a svojega kancelarja de la Pole, ki je bil meščanskega rodu, je povzdignil v grofovski stan ter mu podelil grofovino Sulfolk. To je žalilo staro plemenitaško gospodo in jeli so čemdalje bolj
nasprotovati Bikardu, zoper katerega so se zavezali z njegovim stricem, vojvodo Glocesterskim. Na državnem zboru so se zopet pritoževali zoper prevelike davke', ki se na razsipnem dvoru po nepotrebnem zapravljajo, in zahtevali so, da se imajo brezvestni kraljevi svetovalci sodniji izročiti. Bes so zaprli kancelarja de la Pole, in Bikard je (1. 1386.) dovolil, da so gospoda sami izvolili novo državno svetovalstvo, ki je imelo nadzorovati vsako kraljevo dejanje. Vojvoda Glocester, ki je bil glava v tem svetovalstvu, bil je zdaj naj viši gospodar na Angleškem, a kralj je tako rekoč bil brez vse oblasti. Ko je Bikard nameraval posiljeno mu svetovalstvo zopet razpoditi, so vojvoda Glocesterski in njegovi privrženci nabrali štirdeset tisuč vojščakov, s katerimi so se kralju zagrozili ter ga prisilili, da je prejšnje svoje svetovalce izročil sodbi državnega zbora, ki jih je vseh pet na smrt obsodil. Dva so obesili, ostali trije, med katerimi je bil tudi de la Pole, pa so s kraljevo pomočjo ušli. Ko je Bikard II. spolnil dva in dvajset let, si je po svojej volji izbral nove svetovalce, med katere je sicer izvolil tudi mogočnega vojvodo Glocesterskega, vendar pa temu svojemu stricu nikdar ni odpustil, kar mu je prej žalega prizadjal. Po novih volitvah so 1. 1397. kraljevi privrženci v državnem zboru dobili večino. Vojvode Glocesterskega zdaj ni bilo v zbor, vendar pa je manjšino napotil, da se je z nova pritožila zoper razsipno življenje na kraljevem dvoru. To je Bi-karda tako razjezilo, da je o prvej priliki dal vojvodo Glocesterskega in nekoliko njegovih tovaršev zapreti; parlament pa je moral preklicati naredbo od leta 1386., po katerej ima državno svetovalstvo pravico, nadzorovati kraljeva dejanja. Glocester je kmalu potem v ječi poginil.
Med najimenitniši Glocesterskimi privrženci je bil tudi Henrik, sin starega vojvode Ivana Lancasterskega. Kralj je Henrika pomilostil, ali ni mu prav zaupal in že leta 1398. ga je zarad malega dogodka na deset let iz dežele izgnal. Zdaj še le se je Bikard varnega čutil in jel je samovoljno in zapravljivo vladati, kakor še nikdar poprej. Leta 1399. je šel z vojsko nad Irce, ki so mu tamošnjega kraljevega namestnika ubili; ali ni mogel nič opraviti, kajti vporniki so se razkropili in zbežali v gozde. Bikard se je tadaj vrnil v Dublin, od koder je mislil odjadrati nazaj na Angleško. V tem mu pride poročilo o velikej nevarnosti, ki ga doma čaka. Mladi Henrik se je bil namreč povrnil iz pregnanstva, da bi po svojem očetu Ivanu nasledil vojvodino Lancaster-
sko, katere mu kralj vkljub svojej obljubi ni hotel izročiti. Prišedši na Angleško se je Henrik takoj razglasil za vojvodo Lancasterskega in v malo dneh je nabral trideset tisuč oboroženih moč, ki so mu od vseh strani prišli pomagat. V Londonu so ga kar očitno pozdravili kot svojega odrešenika in kmalu je novi vojvoda imel nad sto tisuč bojovnikov. Slabo vreme je kralja predolgo zadrževalo na Irskem in ko se je naposled le povrnil, nabral je komaj trideset tisuč vojščakov, ki so ga pa tudi kmalu zapustili. Eikard je tadaj za frančiškanskega redovnika preoblečen zbežal v dobro vtr-jeni Conwayski grad, od koder se je pogajal z mogočnim nasprotnikom. Ko so mu poročili, da bi se Henrik Lancaster-ski rad ž njim pomiril in da ne zahteva nič druzega, nego tiste časti in tiste graščine, ki mu gredo po očetu, dal se je nespametni kralj pregovoriti in šel je v sovražni tabor. Toda Henrik ga je takoj izročil mcčnej straži, ki ga je odpeljala v London, kjer so ga zaprli v Towerski grad. Tu je nesrečni vladar glasno jokal in stokal in grozno je tulil, kadar je kdo prišel k njemu v ječo. Dne 29. septembra leta 1399. se je odpovedal vladarskej oblasti, a za naslednika je priporočil Henrika Lancasterskega, kateremu so se raznotera gospoda takoj drugi dan v westminsterskej cerkvi poklonili ter ga posadili na izpraznjeni kraljevi prestol.
Kralji roda Lancasterskega (1399—1461).
Henrik IV. (1399—1413) znal se je prikupiti svojemu narodu ter se vterditi v oblasti, katere se je po krivici polastil. Državnemu zboru je potrdil prejšnje svoboščine in pravice, a duhovnikom je obljubil, da jim ne bode davkov nakladal, samo to jih je prosil, naj mu svetujejo, kako bise dalo do dobrega zatreti Wiclifovo krivoverstvo, ki je imelo še mnogo spoznovalcev. Ko so leta 1400. nekateri plemenit-niki snovali zaroto zoper njega, jih je Henrik IV. takoj v prvej bitvi popolnoma užugal. Istega leta po tem dogodku je v ječi umrl prejšnji kralj Rikard II. Nekateri pravijo, da od žalosti ni hotel jesti ter da je od gladu poginil, drugi pa trde, da ga je sam Henrik dal izstradati. Tudi zoper Škote, ki ga niso hoteli priznati za svojega vrhovnega gospodarja, je novi angleški kralj peljal vojsko, ali v goratih krajih ni mogel mnogo opraviti in moral se je vrniti. Tu mu je došlo poročilo, da so se Waležani vprli in da hočejo biti sami svoji. Deževno vreme in gorati svet mu niti tu niso dali napredovati, kakor je želel.
Y tem je počil lažnjivi glas, da Eikard II. ni umrl, ampak da živi na dvom škotskega kralja. Takoj so se jeli zbirati njegovi privrženci, katerim so se Nortumberski grofi na čelo postavili Pa kmalu je odločni Henrik IV. tudi te vpornike popolnoma zmagal v boji, v katerem je mladi nortumberski grof Percy poginil, njegovega zaveznika škotskega grofa Douglasa pa so vjeli. Ko se je Henrik IV. z nova napravil na pot proti waleškemu vporniku Glendoweru, so se tudi njegovi domači nasprotniki zopet vzdignili. Minulo je nekoliko let, predno je angleški kralj užugal toliko sovražnikov, ki so tudi od Francozov dobivali pomoči. Siari Nortumberski grof, ki je bil vodja vpornikov, poginil je v boji (1. 1408.); Glendover pa je (1. 1409.) skoraj vso Waleško pokrajino prepustil zmagovalcem ter se umaknil v Snow-donske soteske. Tako je brabri in sprevidni Henrik IV. znal zadušiti vsak vpor ter se vtrditi na kraljevem prestolu. V tem ga je posebno podpiral angleški parlament, kateremu je zato podelil dokaj novih pravic. Pa tudi proti tujim državam vedel je Henrik IV. povzdigniti svojo veljavo, in že za njegovega vladanja se je lepo razcvetala angleška prekmorska trgovina. Na Francoskem so mu dobro došle ondotne domače vojske, ki so se vnele med sorodniki bolnega kralja Karla VI., kar smo že v francoskej zgodovini povedali. Sicer pa je Henrika IV. večkrat vest pekla, da se je po nepostavnej poti polastil kraljeve oblasti, in rad bi bil za pokoro peljal križarsko vojno v Palestino. Zadnja leta je bil mnogo bolan, a ko je leta 1413. prišel v London, kamor je bil sklical državni zbor, ga je v cerkvi med mašo stara bolezen tako hudo spopadla, da ni več okreval. Sprejel je sv. zakramente in blagoslovil svojega sina, potem pa je umrl, še le sedem in štirdeset let star. Njegov sin in naslednik
Henrik V. (1413—1422) se je že v mladih letih na Škotskem odlikoval kot hraber junak; ali kmalu je začel tako lahkoumno in veselo živeti, da lastni oče ni vedel, ali bi ga priporočil za naslednika ali ne. Mladi Henrik je naposled sam sprevidel, da to ne velja, in še tisto noč, v ka-terej mu je oče umrl, se je šel k pobožnemu redovniku spovedat in obljubil je, da bode v prihodnje ves drug človek postal. Takoj drugi dan je razglasil, da je nastopil vlado in nihče mu ni nasprotoval, ampak že mesca aprila 1. 1413. so ga po starej navadi za kralja venčali. Med imenitnim opravilom je Henrik ves čas bil resen, a pri svečanej gostbi ni okusil ne jedi ne pijače. Vesele svoje tovarše je vse od-
pravil ter si samo skušene in zvedene može izvolil za svoje svetovalce. Nasprotnike svojega očeta je pomilostil ter jim dovolil, da so se smeli vrniti domu, kjer jim podelil vse stare pravice. Katoliškej cerkvi je bil odkritosrčno vdan in že prva leta svojega vladanja je vtemelil mnogo novih samostanov, a z vso ojstrostjo je proganjal Wiclifove krivoverce ali tako zvane „Lollarde“, ki se nikjer več niso smeli očitno pokazati. Zdaj je hrabrega kralja gnalo na Francosko, da bi z vso silo ponovil dolgoletno vojsko, ki se je bila zadnji čas nekako ustavila. Že se je bil pripravil na pot, v tem poči glas, da se je njegov bratranec grof Cambridge zoper njega zarotil. Yporni grof, ki so ga bili takoj vjeli, je pred gosposkim sodiščem priznal svoj naklep in že tretji dan potem so ga ob glavo djali.
Na Francoskem je Henrik V. pri Azincourtu (1. 1415.) slavno zmagal mnogo večo nasprotno vojsko, a na to je v kratkem času osvojil celo Normandijo in vse druge francoske kraje, ki leže od reke Loire proti Severju. Leta 1420. se je celó oženil s Katarino, hčerjo kralja Karola VI., ki ga je očitno imenoval za svojega naslednika na francoskem prestolu. Angleški parlament je po tolikih zmagah svojemu kralju brez vpora dovolil potrebnih davkov za nadaljevanje vojske zoper francoskega kraljeviča Karla VIL, ki ni hotel priznati naredbe slaboumnega očeta; a veselje je bilo ševeče, ko se je Henriku V. leta 1421 rodil sin Henrik VI. Nihče ni več dvomil, da bode vsa francoska prišla pod angleško oblast. Toda Henrik VI. je že dalj časa bolehal in ni se več nadjal, da bode kdaj do dobrega ozdravil. Ko je čutil, da so bolečine čemdalje hujše, pozval je k sebi svojega brata, vojvodo Bedfordskega in druge sorodnike ter jim rekel: „Božja volja je, da umrjem. Če sem vas kdaj razžalil, odpustite mi, a hvala vam za vašo pomoč, ki ste mi jo skazali v vojski in v miru“. — Na to je vojvodo Bedfordskega imenoval za namest-nega vladarja na Francoskem, drugemu bratu, vojvodi Gloces-terskemu je poveril Angleško, a svojega strica, vojvodo Exeterskega je prosil, naj bode varh mlademu kraljeviču. Še to jim je rekel, da naj vsakako nadaljujejo vojsko, a potem je zdravnike odločno prašal, koliko časa bi vtegnil še živeti. Ko so mu rekli, da štiri ure, se je spovedal ter mirno v gospodu zaspal (31. avgusta 1. 1422.). Angleški parlament je mladega
Henrika VI. (1422—1461) takoj priznal za kralja, ali vojvodi Glocesterskemu je kot državnemu „protektorju“ le tako dolgo zaupal vladarska opravila , dokler se njegov sta-
rejši brat, vojvoda Bedfordski, ne povrne iz Francoskega. Kako se je ob času „device Orleanske“ bojna sreča izneverila Angležem, smo že prej povedali. Ob enem je vladoblepni in prevzetni vojvoda Glocesterski doma na Angleškem napravil toliko zdražb, da ga je vojvoda Bedfordski v tako nevarnem času iz Francoskega prišel mirit. Da bi ljudstvo bolj navdušil za vojsko, dal je vojvoda Bedfordski komaj devet let starega Henrika VI. v Londonu kronati za angleškega kralja, ter ga na to vzel seboj črez morje, da bi ga v Be-mešu ovenčali tudi s francosko krono. Ali to se mu ni posrečilo, kajti prehitel ga je bil Karel VIL, katerega je zmagovalna „devica Orleanska“ peljala v Bemeš. Da-si so na Angleškem bili za vojsko, vendar niso imeli niti novcev, niti vojščakov dovolj, da bi se mogli vspešno vpreti zmagovalnim Francozom, pri katerih so se takrat imenitne spremembe godile. Tako so Angleži po malem zgubili prav vsa svoja francoska posestva. Nekateri so sicer z največimi lastnimi žrtvami do zadnjega časa bili pripravljeni z nova poskusiti bojno srečo, ali drugi so sprevideli, da bi vse napenjanje bilo brez koristi, ter so se na vso moč prizadevali, da bi se čem preje sklenil stanovitni mir. Da bi to lože dosegli, so celó mladega svojega kralja Henrika VI. oženili s francosko kneginjo Margareto Anjouvinsko.
Ta zaveza s Francozi, največimi angleškimi sovražniki, ni bila narodu prav nič po volji. Najpred so v parlamentu jeli napadati grofa Suffolk-skega, ki se je, kot prvi kraljevi svetovalec, najbolj potezal za prijateljstvo s Francozi. S parlamentom vjemalo se je tudi ostalo ljudstvo, ki se je leta 1450. v Londonu vzdignilo ter hotelo umoriti zopernega svetovalca. Grof Suffolk-ski je sicer ušel in mislil je bežati prek morja, ali nasprotniki so njegovo ladijo dohiteli ter ga takoj ob glavo djali. Toda Angleži niti za slabega Henrika VI. niso več marali, in jeli so mu očitati, da se je Lancasterski rod itak po krivici polastil kraljevega prestola, do katerega da ima vojvoda Bikard York-ski mnogo več pravice.
Vojvoda Bikard Yorkski je bil vnuk četertega sina kralja Edvarda III., ali ker je po svojej materi Ani Mortimerskej bil potomec druzega Edvardovega sina, vojvode Clarenskega, trdil je, da gre njemu angleška krona, a ne Henriku VI., ki je naslednik vojvode Ivana Lancasterskega, tretjega sina Edvarda III. Da bi mu ta nevarni nasprotnik ne bil na poti, ga je Henrik VI. na deset let imenoval za kraljevega namestnika na Irskem. Ali že leta 1450 se je Bikard York-
ski brez dovoljenja povrnil na Angleško, a seboj je pripeljal štiri tisuč oboroženih vitezov. Sicer niti zdaj ni dobil nobene veljave na dvoru, kjer so se takrat poverili vojvodi Sommer-selskemu. Ko je pa Henrik YI. duševno obolel (1. 1453.). in mu je ob enem kraljica Margareta črez dolgo let rodila sina Edvarda, so Kikarda Yorskega imenovali za „državnega protektorja“, ter mu izročili vladarska opravila namesto onemoglega kralja. Komaj pa se je Henrik VI. nekoliko zavedel, mu je takoj zopet vzel oblast ter ga odpravil iz dvora, kamor je vnovič pozval vojvodo Sommersetskega, ki je zadnji čas bil v Towerskem gradu zaprt. Zdaj se je Kikard Yorski očitno vprl in začela se je grozovitna tridesetletna (1455—1485) domača vojska, ki se tudi zove „vojska med rudečo in belo rož o“, zato ker so vojvode Lancasterski (tadaj kraljeva stranka) v svojem grbu imeli rudečo, vojvode Yorski pa belo rožo.
Pri sv. Albansu vnela se je prva bitva (1. 1455.), v ka-terej je vojvoda Sommersetski poginil, kralj pa je bil ranjen. Zmagovalni Kikard Yorkski je zdaj v drugič postal „državni Protektor“, zlasti ker se je Henriku VI. povrnila prejšnja bolezen. Pa niti to pot ni dolgo obdržal svoje oblasti, katere se je na pismeni kraljev ukaz moral odreči. Ko se je bil dobrovoljni Henrik VI. zopet nekoliko zavedel, je vojvodo Kikarda Yorkskega, njegovega sestriča grofa Warwicka in mladega vojvodo Somersetskega pozval na svoj dvor, da bi jih pomiril, ali ni se mu posrečilo in kmalu se je boj z nova začel. Warwick je nabral trideset tisuč mož ter šel naravnost v London. Odločna kraljica je s slabim svojim soprogom Henrikom VI. bežala iz mesta, ali Warwick je hitro šel za njimi ter jih dohitel pri Northamptonu. Tu se je mesca julija leta 1460. vnela jako krvava bitva, v katerej so vporniki zopet zmagali. Warwick je svojim ljudem naročil, da naj samo po gospodi udrihajo, kralju in priprostim vojščakom pa naj pusté življenje. Kraljica Margareta s sedem let starim sinčekom Edvardom je ušla ter bežala črez mejo na Škotsko, kralja pa so vjetega odpeljali v London.
Vojvoda Kikard Yorkski je zdaj že mislil zasesti kraljevi prestol, ali veljavni plemenitniki so se temu naklepu odločno vprli in še le po dolgem prepiranji so se pogodili, da bode Kikard Yorkski po smrti kralja Henrika VI. zasedel kraljevi prestol. Vojvoda Yorkski je na to sam kralja spremil v cerkev sv. Pavla, kjer ste se obe stranki Bogu zahvalili ter Rikarda slovesno oklicali za kraljevega naslednika. Toda nepričujoča kraljica Margareta s to pogodbo ni bila za-
dovoljna in jela se je potezati za svojega sina Edvarda. Oslanjala se je na plemstvo severnih krajev, kjer je Lanca-sterski rod imel še dosti privržencev, med tem ko so na južnem Angleškem, zlasti po mestih, vsi bili za Kikarda Tork-skega. Le-ta, ki je bil bolj predrzen, nego zveden poveljnik, hotel je takoj v začetku razkropiti nasprotnike, ki so bili že nabrali precej veliko vojsko, ter je še istega leta pri Wakefieldu na nje udaril (dne 30. decembra 1. 1460.). Ali to pot mu je spodletelo. Kraljevi privrženci so bili močnejši in tako razkačeni, da so za pol ure poklali blizu tri tisuč nasprotnikov ter vjeli istega vojvodo Kikarda Yorkskega. Tega so prevzetni zmagovalci posadili na mravljišče, mu od trave spletli venec ter mu tako ovenčano glavo odsekali zaničljivo klicaje:	„Slava kralju brez dežele! Slava knezu
brez naroda!“—Na to so mrtvo glavo podarili kraljici Margareti, ki jo je zasmehovaje ovenčala s krono od zlatega papirja ter jo dala nasaditi nad vrata mesta Torka.
To je prijatelje ubitega vojvode še bolj razsrdilo in niso prej mirovali, dokler se niso grozno maščevali. Kikardov sin Edvard je hitro nabral novo vojsko in že 2. februarja leta 1461. je pri Mortimers-Crosu užugal kraljeve privržence, katerih je štiri tisuč na bojišči poginilo. Dalj ko so se bojevali, bolj ste zdivjali obe stranki, ki ste kar koprneli po krvi svojih nasprotnikov. Y bitvi pri sv. Albansu (17. febr.) zmagala je zopet kraljica Margareta ter osvobodila svojega soproga Henrika VI., katerega so bežeči Torkovci v šotoru pustili. Pa saj druge koristi ta zmaga itak ni imela, kajti Margaretina vojska je bila razuzdana druhal, ki se je po dovršenem boji razkropila ter šla na okol ropat in pustošit. Nasprotne vojske so se med tem zedinile in ž njimi je (dne 25. februarja) Kikardov sin Edvard, kakor kak zmagovalec, šel v London, kjer ga je ljudstvo z velikim veseljem sprejelo. Pa saj se je moral vsakemu prikupiti, kajti bil je kaj lep in priljuden mladeneč, komaj devetnajst let star in že seje bil skazal hrabrega junaka. Y Londonu zbrana gospoda so tadaj po kratkem posvetovanji Henriku VI. vzeli kraljevo oblast ter jo podelili mlademu Kikardovemu sinu Edvardu, ki se je takoj na to v svečanem sprevodu podal v kraljevo palačo, zadovoljno ljudstvo pa ga je navdušeno pozdravljalo: „Živio kralj Edvard!“
Kralji roda Yorkskega (1461—1485).
Edvard IV. (1461 — 1483) še nikakor ni trdno sedel na vladarskem prestolu. Strastvena Margareta je blizu mesta
Torka nabrala šestdeset tisuč vojščakov, a skoraj z ravno toliko vojsko sta jej Edvard in grof Warwick od Londona šla nasproti. Pri Towtonu se je tadaj (29. marca 1461.) vnela huda bitva, da je na Angleškem še nikdar ni bilo take. Več nego tretji del bojovnikov je na obeh straneh poginilo v jako krvavem klanji, ki se je celo noč nadaljevalo. Stari kralj Henrik VI., njegov sin Edvard in kraljica Margareta so bežali črez mejo na Škotsko. Odtod je Margareta šla na Francosko prosit pomoči, zmagovalni Edvard IV. pa se je dal v Londonu venčati za kralja ter je prvikrat sklical državni zbor, ki je sklenil, da se imajo veljavnišim privržencem „rudeče rože“ ali Lancasterske stranke vzeti vse državljanske pravice in vse njihovo premoženje. Toda Lancasterovci še niso obupali, ampak zopet so nabrali nekako vojsko, katerej je se je stari kralj Henrik VI. moral sam na čelo postaviti. V dveh krvavih bitvah je ta vojska bila popolnoma pokončana. Nesrečni Henrik VI. se je črez leto dni skrival pri zvestem prijatelju, dokler ga ni nekdo izdal zmagovalnemu grofu Warwicku, ki ga je peljal v London ter ondi zaprl v Towerski grad.
Grof Warwick je novemu kralju bil najbolja podpora in imel je poleg njega največo veljavo na Angleškem. Mogel se je torej nadjati, da si bode Edvard IV. eno njegovih hčer izbral za ženo. V tem se je mladi kralj na lovu seznanil z Elizabeto, vdovo po nekem vitezu, ki je pri Towtonu poginil, in bila mu je tako všeč, da se je skrivaj dal ž njo poročiti. Mogočni grof Warwick, ki je bil poveljnik imenitne trdnjave Calais na francoskem obrežji, jel se je na to čemdalje bolj ogibati svojega kralja in kmalu se je do dobrega sprl ž njim. Burgundski vojvoda Karel „predrzni“ in francoski kralj Ljudevik XI. sta namreč zopet z vojsko udarila drug na druzega. V tej vojski se je grof Warwick zavezal s francoskim kraljem, Edvard IV. pa je ravno takrat svojo sestro Margareto dal burgundskemu vojvodi za ženo. Grof Warwick je zdaj tudi Edvardovega brata Jurja, vojvodo Clarenskega dobil na svojo stran ter ga oženil s svojo hčerjo Izabelo. Ta dva sta odslej vedno ščuvala Lancasterovce zoper Edvarda IV., ki je vsak čas moral z vojsko iti nad vpor-nike. Med tem se je maščevalni grof Warwick celó sprijaznil s prejšnjo kraljico Margareto in obljubil jej je, da bode Henrika VI. zopet posadil na kraljevi prestol, ako bi ona hotela svojega sina Edvarda zaročiti z njegovo drugo hčerjo Ano. Margareta se je s prva obotavljala, naposled pa je le privo-
lila, in kakor hitro sta Edvard in Ana hila poročena, se je mogočni grof Warwick vrnil v London, osvobodil Henrika VI. iz petletnega zapora ter ga zopet oklical za kralja (1.1470.). Edvard IV. se je takrat mndil v severnih krajih, kjer je miril novi vpor. Bil je ravno pri obedu, ko prihaja krdelo vitezov, kličajočih „živio kralj Henrik!“ — Edvard ÍV. je s svojim bratom Rikardom in s peščico zvestih tovaršev hitro bežal te morje in srečno je prijadral na Holandeško, od koder se je podal k svojemu svaku vojvodi burgundskemu, katerega je prosil pomoči. Pri odhodu se mu je tako mudilo, da ni mogel prav nobene stvarce seboj vzeti ter brodarju, ki ga je rešil, ni mogel druzega dati, nego svoj kožuh za spomin.
Te spremembe so se hitro godile in ni se skoraj nič krvi prelivalo, kajti ljudstvo ni več maralo za Edvarda IV., ki ni bil nič bolji, kakor kralji Lancasterskega rodu. Državni zbor je Henrika VI. zopet priznal za kralja ter sklenil, da se imajo njegovim privržencem povrniti vse pravice in vsa posestva, katere so jim bili Torkove! vzeli. Grof Warwick je postal „državni protektor“, Clarenski vojvoda Jur, ki se je bil tudi vprl zoper svojega brata Edvarda IV., pa je dobil vojvodino York in Irski otok. Toda Edvard IV. ni obupal, marveč se je takoj pripravljal, da bi zgubljeno kraljestvo nazaj dobil. Ko mu je njegov svak, burgundski vojvoda Karel „predrzni“, dal novcev in ladij, je nabral dve tisuče vojščakov ter s svojim bratom Rikardom odjadral proti domu. Pri-šedši na Angleško, razglasil je, da ne zahteva nič druzega, nego vojvodino York, ki mu gre po očetu. Še le na poti proti Londonu, ko se mu je pridružilo mnogo starih zaveznikov, oklical se je za angleškega kralja. Tudi vojvoda Jur Clarenski je prestopil na Edvardovo stran in zdaj so vsi trije bratje šli v London, kjer so jih radostno sprejeli (11. aprila 1471,). Grof Warwick, kot državni protektor, je z dvajset tisuč vojščakov šel proti svojemu nekdanjemu prijatelju, s katerim se je na velikonočno nedeljo spoprijel v bitvi pri barnetu. Tu je Edvard zmagal ter si z nova zagotovil kraljevi prestol, mogočni grof Warwick, ki je skoraj dvajset let angleško državo ravnal po svojej volji, pa je v boji poginil. Njegova smrt je bila največi dobiček za zmagovalnega Edvarda, ki je starega kralja Henrika VI. zopet zaprl v Towerski grad.
Nekoliko ur po tej bitvi sta kraljica Margareta in njen sin Edvard s francosko vojsko prijadrala na Angleško. Kralj Edvard IV., se jih ni ustrašil, kajti bil je zveden poveljnik,
ki je vsikdar zmagal, kadarkoli je sam vodil svojo vojsko. Pogumno je torej gel nad sovražnike in res jih je v jako hudej bitvi pri Tewksburyskej opatiji do dobrega užugal (4. maja 1. 1471). Henrikov sin je kot hraber junak poginil na bojišči, kraljico Margareto pa so živo vjeli ter jo odpeljali v zapor, iz katerega jo je francoski kralj Ljudevik XI. črez pet let odkupil. Dne 21. maja je zmagovalni Edvard IV, šel v London, kjer so ga svečano sprejeli, a še tisto noč potem je v Towerskem gradu umrl prejšnji kralj Henrik VI., petdeset let star. Pravijo, da je umrl od žalosti, ko so mn poročili o nesrečnem koncu njegovega sina; drugi pa mislijo, da ga je Eikard Glocesterski, najmlajši brat Edvarda IV., sam s svojim mečem prebodih Od vsega nekdaj mogočnega roda Lancasterskega živela je samo še Margareta Sommer-setska in njen sin Henrik Tudor, ki je zbežal na Francosko k vojvodi Bretanjskemu. Niti lastnemu bratu Jurju Claren-skemu, ki je nekoliko časa bil na Lancasterskej strani, ni Edvard IV. prav zaupal, in pri prvej priliki je tudi njega dal na smrt obsoditi. Dovolil pa mu je, naj sam pove, kako da hoče umreti. Jur je na to rekel, da bi najrajši utonil v sodu dobrega vina. Edvard mu je željo izpolnil ter ga dal vreči v sod malvazij ca, v katerem je nesrečni Jur po svoje poginil (1. 1478.). Po njegovej smrti Edvard ni več imel mirne vesti, ki ga je strašno pekla; in akoravno se je prizadeval, da bi z modrim in pravičnim vladanjem zacelil rane, ki jih je dolgoletna vojska vsekala angleškemu narodu, mu vendar nobena stvar ni več šla prav od rok. Kazuzdano življenje mu je že dolgo podjedalo zdravje, nazadnje pa ga je spopadla huda bolezen, za katero je umrl dne 9. aprila leta 1483. Ker njegov sin
Edvard V. od 9. aprila do 21. junija 1483) takrat niti trinajstega leta ni spolnil, začeli so se zopet prepirati, kdo da bode namesto njega vladal. Tu je krepki in odločni Bi-kard Glocesterski mladega kralja, kateremu je bil stric, nenadoma k sebi vzel ter se tako s silo polastil vlade, ki mu jo je tudi državni zbor prepustil ter ga imenoval „državnega protektorja“. Ali duhovna in posvetna gospoda hoteli so mu to oblast le toliko časa pustiti, dokler ne bi bil Edvard V. za kralja venčan. To ga je tako razjezilo, da je kronanje odložil ter jel sam hrepeneti po kraljevem prestolu. Da bi ta svoj namen lože dosegel, hotel je tudi kraljevega mlaj; šega brata Bikarda imeti v svojej oblasti ter je njegovej materi naročil, naj mu ga kar takoj pošlje v Towerski grad.
kajti da bi se Edvard Y. rad ž njim igral. Zdaj je na vso moč jel oskrunjevati spomin Edvarda IV. Jezični govorniki go ljudstvu morali dokazovati, da rajnki kralj ni bil prav poročen in da torej njegov sin ni zakonsko dete, kakor brž ko ne niti sam Edvard IV. ni bil pravi sin svojega očeta. Takošno hudobno obrekovanje imelo je Eikardu Glocesterskemu ugladiti pot do prestolja. Ljudstvo je dobro vedelo, kam to besedovanje meri; ali ker se je balo, da se ne bi z nova začela prelivati meščanska kri, ni se vpiralo vladohlepnemu vojvodi, katerega je naposled več plemenitnikov prišlo prosit, da naj bi sam prevzel kraljevo oblast. Že drugi dan na to se je Eikard III. (1483—1495) za kralja oklical, mlada sinova Edvarda IV. pa je imel zaprta v Towerskem gradu. Kikard je imel dosti duševnih zmožnosti in bil je tudi lepo in skrbno odgojen, ali v krvavih vojskah in nestanovitnih tadanjih razmerah postal je silen in okruten. Komaj je prvikrat šel od doma, da bi prepotoval svojo državo, in že se je na južnem Angleškem vzdignila stranka, ki je hotela osvoboditi sinova rajncega kralja ter jima povrniti njune pravice. Toda trdosrčni Eikard je po noči dal speča brata v postelji zadušiti ter ju kar pred pragom zakopati, od koder so ju še le 1. 1674. prenesli v westminstersko cerkev. Vojvoda Buking-ham, ki se je bil postavil na čelo omenjenega vpora, jel se je zdaj poganjati za Henrika Tudora, zadnjega potomca Lancasterske rodovine. Henrik VII. Tudor pa se je imel oženiti z mlado Elizabeto, ki je kot hči Edvarda IV., bila zadnja naslednica Yorkskega rodu. Tako bi se „rudeča in bela roža“ zvezali v lepi „šopek“, ki bi bil najbolji porok, da bode konec dolgoletnim vojskam in se bodo zopet povrnili mirni časi. Že se je množilo število vpornikov, ali krepki Eikard je hitro užugal vojvodo Buckinghama pa vjel in ob glavo đjal. Predrzni zmagovalec je zdaj ono Elizabeto namenil lastnemu sinu, a ko je ta nagloma umrl, hotel se je sam ž njo poročiti; ali njegovi prijatelji so ga odvrnili od njegovega naklepa. V tem je Henrik Tudor prijadral iz Francoske, a seboj je pripeljal tri tisuč hrabrih vojščakov. Kakor hitro je dne 1. avgusta leta 1485. v Walesu stopil na suho, takoj so se iz vseh krajev oglašali privrženci, ki so veselo stopili na njegovo stran. PriBoswortu se je dne 21. avgusta vnela zadnja bitva, v katerej je Eikard III. kot hraber junak poginil, zmagoviti vojščaki pa so navdušeno klicali „slavo“ kralju Henriku VII., s katerim seje začela nova doba v zgodovini angleškega naroda.
IV.	Italija.
Apeninski polotok, ki smo ga že v II. zvezku opisali, je tudi v srednjem veku bil jako imeniten, dasiravno ni več bil središče velike svetovne države, kakor ob času starih Rimljanov. Malokateradežela jezapreseljevauja narodov toliko trpela, kolikor prelepa Italija, ki je s svojim prirojenim bogastvom in veliko omiko najbolj vabila bližnja in daljna ljudstva. Koje leta 476. po Kr. hrabri poveljnik Odoaker odpravil zadnjega zahodnorimskega cesarja, začeli so se krvavi boji za lepo deželo, v katero so od Severja prihrumeli raznoteri germanski narodi, drugi pa so prijadrali prek morja ter od juga silili va-njo. Stari pomehkuženi prebivalci tolikim silnim nasprotnikom niso mogli kaj, in morali so se vpoguiti pod tuji jarem, katerega se ves čas srednjega veka niso mogli znebiti. Ker se pa nobeden mogočnih osvojevalcev ni mogel do dobrega polastiti celega polotoka, je Italija ostala razkosana, dokler se ni še le v našem veku zedinila v jedno j edino kraljestvo.
Ykljub nepopisljivim nadlogam in strahovitostim dolgoletnih vojsk, v katerih je surova zmagovalčeva roka pokončala brez števila neprecenljivih spominkov starodavne omike in je mnogo rodovitnega in lepo obdelanega polja spreobrnila v golo puščavo, je Italija vendar tudi v srednjem veku s svojo omiko in s svojim bogastvom prekosila vse ostale evropejske dežele. Rim sicer ni več z nekdanjo močjo strahoval bližnje in daljne narode, ali zato je zopet postal slaven kot središče katoliške cerkve, ki je po vsej Evropi razpošiljala učene in pobožne može, da so med krepkimi mlajšimi narodi razšir-jevali rimško-krščansko omiko ter blažili surove njihove šege in navade. Že tudi so druge nove države odločevale zunanje zgodbe človeštva, notranje ali duševno življenje narodov razvijalo se je vendar le po večem ali manjem občevanju s slavno Italijo. Ostanki stare rimske izobraženosti so celó pognali nove kali in začelo se je pomlajeno duševno življenje, ki se je čemdalje lepše razcvetalo. Bolj ko ste obrtnija in kupčija pospeševali telesno in duševno blagostanje, bolj so se razvijale umetnosti in znanosti, in tako si je prekrasna Italija
pridobila prvo mesto y kulturnej zgodovini srednjega veka. Tem bolj žalosten je bil državni razvoj sredovečne Italije.
Odoakra, ki se je 1. 476. razglasil za italskega vladarja, so že leta 493. užugali vzhodni Goti, a te so zmagovalni bizantinski poveljniki po krvavej dvajsetletnej vojski do dobrega zatrli (1. 555.). Ali le trinajst let je Italija bila bizantinska pokrajina, kajti že leta 568. so iz današnje Ogerske prihrumeli surovi Longobardi, ki so si osvojili vso gorenjo, velik kos srednje in neke kraje južne Italije. Tako zvano Pentapolo, Eim z okolico, Kampanijo, Kalabrijo in Sicilijo obdržali so sicer Bizantinci, ki pa teh krajev niso mogli vbraniti novih sovražnikov, kakor se niti Longobardi nikakor niso mogli polastiti celega apeninskega polotoka, dasiravno so večkrat poskušali. Karel „veliki“ je leta 774. premagal zadnjega longobardskega kralja Desiderija, njegovo deželo pa je združil z frankovsko državo. Osoda gorenje Italije je odslej bila ozko zvezana z zgodbami nemške države. Toda mesta, ki so v Italiji od nekdaj bila jako imenitna, hrepenela so po čemdalje večej svobodi in po dolgoletnih bojih so si priborila neko državno samostalnost. Tako je postalo mnogo večih in manj ih mestnih republik, ki so se naposled morale vpogniti pod oblast dveh najmogočniših mest Milana in Benetk. Le Genova je dalj časa ostala sama svoja. V srednjej Italiji je Florencija s časom dobila neko vrhovno oblast nad toskanskimi mesti, v Bimu pa je bilo središče papeževe dežele. Za južno Italijo so se dolgo časa poganjali Bizantinci, Saraceni in Nemci, dokler se ondi niso naselili krepki Normani, ki so vse svoje nasprotnike užugali ter vtemelili dve samostalni državi Neap olj in Sicilijo, ki so ju pozneje združili v jedno kraljestvo. To so najime-niše italske države, o katerih bomo nekoliko več povedali.
I.	Milan.
Ko so Longobardi leta 774. izgubili svojo državno sa-mostalnost, je gorenja Italija postala nemška pokrajina, ki je pa novim svojim gospodarjem več stoletij prizadevala mnogo skrbi in zadreg. Že za prvih naslednikov Karla „velikega“ so si mogočna talijanska gospoda ondi polastili kraljevega prestola, na katerem so se nekateri dalj časa vzdržali, zlasti ker so nemški vladarji takrat doma imeli mnogo sitnosti in bojev, ter niso vtegnili priti z vojsko nad svoje ta-
lijanske nasprotnike. Še le Oton I. je zopet ponovil gospod-stvo nemških cesarjev nad gorenjo Italijo, kamor so njegovi nasledniki bolj pogostoma dohajali. Ali nemški vladarji so se le malo časa mogli muditi v Italiji in tamošnja gospoda so si vkljub temu, da so priznavali vrhovno njihovo oblast, lastili čemdalje večih pravic ter se vsak v svojem kraji ponašali, kakor neodvisni oblastniki. Poleg teh mogočnih graj-ščakov povzdignili so se s časom tudi meščani, ki so z obrt-nijo in trgovino od dne do dne bolj bogateli ter jeli hrepeneti po večej državljanskej svobodi. S prva so si od svojih grofov ali škofov z lepo kupovali raznih meščanskih pravic, pozneje pa so si s silo priborili popolno samostalnost. Ysako mesto si je odslej samo volilo svoje poglavarstvo, svoje svetovalce in sodnike, kovalo novce ter si vzdrževalo lastno vojaštvo; a za nemškega cesarja se skoraj niti zmenilo ni, ter ga le po imenu priznalo za vrhovnega vladarja.
Cesar Friderik I. „rudečo-bradec“ hotel je svoboščine gorenje-italskih mest zopet omejiti in šel je z veliko vojsko črez alpinske gore, kakor smo že v nemškej zgodovini povedali. Leta 1158. je osvojil Milan, vzel vsem gorenje-itals-kim mestom njihove svoboščine ter za vsako mesto imenoval posebnega cesarskega namestnika. Ker so se Milančani tem naredbam očitno vprli, je Friderik I. z nova na nje udaril ter jim mesto razdjal (1.1162). Toda že leta 1164. so gorenje-italska mesta med seboj sklenila trdo zavezo ter ponovila boj z nemškim cesarjem, katerega so naposled do dobrega zmagala v bitvi pri Legnanu (1. 1176.). Zdaj je Friderik I. odjenjal ter vHostnici (1. 1183.) z lombardskimi mesti sklenil mir, po katerem jim je dovolil, da si vprihodnje smejo svoje poglavarstvo sami voliti, ali zato da morajo nemškemu cesarju plačevati davek ter ga priznati za svojega vrhovnega gospodarja. Ostalo je torej vse pri starem in cela Lombardija ali gorenja Italija se je po malem razdrobila na mnogo večih in manjih meščanskih republik, v katere so se hote ali nehote vdružili tudi bližnji graščaki. Cesar Friderik II. hotel je lombardskim mestom zopet omejiti veliko njihovo svobodo ter bi bil zlasti rad vpokoril premogočni Milan. Že je Milančane in njihove zaveznike premagal v bitvi pri Cor-tenuovi (L 1236), ali ta zmaga mu ni mnogo koristila, kajti nasprotniki so se vmaknili v močno vtrjena mesta ter se zavezali s papežem, ki se je kmalu potem do dobrega sprl s premogočnim cesarjem. Vsa talijanska mesta so se zdaj razcepila na dva velika nasprotna taborja. Med tem ko so
se nekatera zavezala s papežem, pridružila so se druga cesarju, in začela se je dolgoletna domača vojska, ki se tudi zove vojska med „Gvelfi“ (ali papeževimi privrženci) in „Gibelini“ (ali cesarjevimi prijatelji). Celó med prebivalci istega mesta ste večkrat bili dve nasprotni stranki, ki ste se krvavo proganjali druga drugo, dokler ni ena zmagala ter drugo zapodila iz mesta. Na čelo nasprotnih strank so se v vsakem mestu postavile mogočne rodbine, bodi si stare plemenitne krvi, ali pa taki meščani, ki so po svojem bogastvu imeli veliko veljavo. Y srečnih bojih z nasprotniki so si take rodbine pridobivale čemdalje večo moč ter si po malem v svojem kraji do dobrega prisvojile vladarsko oblast, katero so s časom razširile nad bližnjimi zavezniki manjših mest in nad premaganimi sovražniki.
Y Milanu so Della Torre bili na čelu gvelfovcev, Viscontijevci pa na čelu gibelincev. Po bitvi pri Be-neventu (1. 1260.), v katerej je Karel Anžuvinski mogočnim Hohenštaufovcem vzel Neapolj in Sicilijo, so Della Torre bili močnejši, dokler jih Yiscontijevci niso (1. 1277.) spodrinili ter se čemdalje bolj vtrjevali v vladarskej oblasti. Nemška kralja Adolf Nasavski in Albreht I. Avstrijski sta Matevža Yiscontija celó priznala za državnega namestnika nad gorenjo Italijo, kjer je Milan bil najimenitniše mesto, kajti štelo je takrat trinajst tisučhiš, dve sto tisuč prebivalcev in štirdeset tisuč orožja vajenih mož. Razen tega je pod milansko oblast spadalo šestdeset manjših mest, šest sto vasi ter sto in petdeset gradov. Če je bila sila, mogli so Milančani dve sto in petdeset tisuč vojščakov na noge spraviti. Toda leta 1302. so nasprotniki vnovič užugali Yiscontijevce, ki so z vsemi svojimi prijatelji morali bežati iz Milana, kamor so se Della Torre še enkrat povrnili. Te spremembe so po vsej Lombardiji provzročili velikih zmešnjav. Med tem L> je Gvidon della Torre v Milanu skoraj neomejeno vladal, je Matevž Visconti šel na svojo graščino ob gardskem jezeru in tu je mirno in Čisto pozabljen živel, dokler niso na Nemškem Henrika VII. Luksemburškega za cesarja izvolili. Zdaj se je Matevž hitro obrnil na novega cesarja, katerega so pa tudi njegovi nasprotniki skusili za se pridobiti.
Prišedši v Italijo (1. 1310.) je Henrik VII. takoj sprevidel, da so mu le gibelinci zanesljivi prijatelji; zato je Gvi-dona della Torre pregnal iz dežele, Matevžu Viscontiju pa je povrnil prejšnjo oblast ter ga imenoval cesarskega namestnika na Lombardskem. Po smrti cesarja Henrika VII.
Občna zgodovina. VII. snop.	23
so v gorenjej Italiji zopet gvelfi bili mogočniši, vendar pa je Matevž do svoje smrti (1. 1322.) ostal glavar v Milanu, kjer ga je celó nasledil njegov sin Galeazzo I. Y bojih z gvelfovci Galeazzo I. ni bil srečen, a naposled zameril se je tudi nemškemu cesarju Ljudeviku IV., ki ga je 1. 1327. odpravil iz Milana, v katerem je ponovil ljudovlado ter nekega nemca imenoval za svojega namestnika. Ali Galeazzov sin Azzo je nemškega namestnika podkupil, da se mu je za dobro plačilo umaknil ter se brez cesarjevega dovoljenja vrnil na Nemško. Tako so se Viscontijevci z nova utrdili v Milanu in Azzo je kmalu velik kos Lombardske in tudi neke kraje na Toskanskem imel v svojej oblasti. Po njego-vej smrti (1.1339.) gaje nasledil premeteni stric Luccbino, ki je jako samovoljno in okrutno vladal, ali cenil je znanosti ter na vso moč podpiral trgovino. Ko so mu leta 1349. zavdali, je njegov brat Ivan, milanski nadškof, postal tudi posvetni glavar v Milanu, čigar vrhovnej oblasti se je takrat celó bogata Genova pokorila. Trije sinovi njegovega brata so si leta 1354.lepo državo med seboj podelili. Galeazzo II., ki je med njimi bil najimenitniši, je s krepko najemno vojsko užugal vse svoje nasprotnike ter se vprl istemu cesarju Karlu IV.; sploh pa je vladal jako samolastno in precej okrutno. Njegov sin Iran Galeazzo (1378 —1402) je zopet vso državo zedinil pod svojo oblastjo, potem ko je svojega strica Barnabaša v Milanu nenadoma napadel in ga ob glavo djal. Narod je bil vesel novega vladarja in mu bil hvaležen, da ga je rešil krvoločnega Barnabaša.
Ivan Galeazzo je svojej rodbini do dobrega zagotovil vlado v Milanu. Mislil je tudi vso ostalo Italijo spraviti pod svojo oblast ter tako vtemeliti jedno j edino talij ansko kraljestvo. Ali to se mu ni posrečilo, kajti nasprotne tali-janske države in mesta so se proti njemu združili v močno zavezo. Zato, pa si je Ivan Galeazzo vedel pridobiti nemškega cesarja Večeslava, ki je za sto tisuč goldinarjev njemu in njegovim naslednikom podelil vojvodsko oblast (1. 1395.). To odlikovanje je novi vojvoda prav svečano praznoval in imel je malo ne toliko veljave, kakor kaki kralj. Svojo hčer Valentino je dal za ženo Ljudeviku Orleanskemu, bratu francoskega kralja Karla IV., ter se tako zavezal s francosko kraljevo rodovino. Nemški cesar Eupreht Palatinski mu je sicer hotel novo oblast zopet vzeti in šel je z vojsko nad njega, ali mogočni vojvoda ga je užugal ter zapodil nazaj črez alpinske gore.
Ker je Ivan Galeazzo zapustil le mladoletne sinove, so se po njegovej smrti začele velike homatije, v katerih je Facino Cane poveljnik vojaških najemnikov za nekoliko časa skoraj vso oblast na se spravil. Ali že so navdušeni mla-denči hrepeneli po svobodnej ljudovladi ter se zarotili zoper vse Yiscontijevce. Isti dan, ko je Cane umrl, so zarotniki v cerkvi umorili starejšega Galeazzovega sina, toda mlajši Filip Marija je za dobro plačilo hitro podkupil najemnike, a da bi jih še bolj na se navezal, se je oženil z vdovo rajncega njihovega poveljnika.	Tako si je Filip Marija
(1412—1447) zagotovil vojvodstvo in kmalu si je pokoril skoraj vso Lombardijo. Le Benečani in Florentinci so se odločno in krepko vpirali velikej njegovej moči. Filip bi tudi tem svojim nasprotnikom bil kos, ako bi se mogel opirati na domačo narodno vojsko. Toda v tadanjem času so se talijanski vladarji tako rekoč le z novci vojskovali, kajti nihče ni v svojej deželi vojščakov nabiral, ampak pobotal se je s kakim poveljnikom ali četovodjem, kakoršnih je takrat v Italiji bilo mnogo in kateri so z izurjeno svojo vojsko zdaj jednemu zdaj drugemu služili. Filipu je dalj časa služil jako zvedeni poveljnik Carmagnola. Kar se je ta slavni vodja s svojim gospodarjem sprl in šel je s svojim vojaškim krdelom v Benetke, kjer so ga z veseljem v službo vzeli. Zdaj so Benečani zmagovali nad Milančani in vzeli so jim ves svet do reke Adde. Milanski vojvoda Filip je med tem dobil novega četovodjo Franjo Sforzo, kateremu je svojo hčer Blanco dal za ženo ter ga celó imenoval za svojega naslednika.
Po Filipovej smrti so gvelfovci hoteli ponoviti svobodno ljudovlado in že so nabrali šestdeset tisuč meščanskih bojov-nikov, ali Franjo Sforza jih je s svojimi vojščaki ter z be-nečansko pomočjo užugal, a ko so se bili vmeknili v vtrjeni Milan, jih je okol in okol oklenil ter prisilil, da so se mu podali na milost in nemilost. Franjo I. Sforca (1450— I486) se je na to sam oklical za milanskega vojvodo in ni se zmenil ne za ljudsko, ne za cesarjevo dovoljenje. Zadnja leta njegovega vladanja bilo je v Italiji sploh mirno, po njegovej smrti (1. 1466) pa so se začele nove homatije, v katere so se kmalu tudi Francozi jeli vtikati. Franjo I. je zapustil petero sinov, od katerih sta le Galeazzo Marija in Ljudevik „Moro“ imenitna postala. Prvi je tako razuzdano živel in okrutno vladal, da so se naposled trije gosposki mladenči zarotili zoper njegovo življenje ter ga leta 1476.
v cerkvi med službo božjo umorili. Ali pri tej priči so tudi morilci poginili, a Milančani so Ivana Galeazza, osemletnega sina ubitega vojvode, priznali za svojega vladarja. V tem pa je njegov stric L j ud e vi k „Moro“ dobival čem-dalje večo veljavo in leta 1494. je postal edini vojvoda v Milanu, kjer so mlademu Galeazzi zavdali. Za Ljudevika so se v gorenjej Italiji začele dolgoletne vojske, v katerih so se francoski in avstrijski vladarji poganjali za prvenstvo v Evropi. Več o tem bomo povedali v zgodovini novega veka.
2.	Genova.
Mesto Genova in njena bližnja okolica razprostira se med morjem in strmimi alpinskimi gorami po jako ozkem obrežji, koder je marljiva ljudska roka le sem ter tje mogla nasaditi vinske trte in oljke, a nikjer ni našla niti malega prostora za žitno polje. Prebivalci teh krajev so se torej že od starodavnih časov morali lotiti brodarstva in trgovine ter si po morji sreče iskati. V srednjem veku je Genova čem-dalje bolj slovela po svojem brodarstvu, zlasti ob času križarskih vojsk, ki so sploh jako povzdignile trgovino talijan-skih mest. Genovežani so takrat ob črnem in ob sredozem-nem morji imeli svoje naselbine ter si osvojili celo Korsiko in velik kos Sardinije. Da so svojo trgovino in svoje naselbine mogli braniti proti morskim roparjem, zlasti proti Saracenom, vzdrževali so mnogobrojno in dobro izurjeno vojsko. Imeli so toliko bojnih ladij, da so jih z vojščaki vred za plačilo izposoj evali tudi drugim državam, kakor n. p. Eran-coskej, Neapolskej ali celo Angleškej. Veliko njihovo moč zavidali so jim sosednji Pisanci, s katerimi so celih dve sto let v vednem prepiru živeli. Ko so pa Genovežani leta 1284. v velikej bitvi do dobrega užugali mesto Piso ter jej vzeli otok Elbo, jim se ni bilo več treba bati, da bi ti sosedje njihovej trgovini škodo delali; ampak jeli so celó misliti, kako da bi prekosili mogočne Benečane. Le-ti so se v če-trtej križarskej vojni (1. 1204) polastili vseh otokov in imenitnih primorskih mest v grškem morji ter od novih latinskih cesarjev dobili velikih trgovinskih svoboščin v Cárigradu in po črnem morji. Genovežani so se tadaj zavezali z bizantinskimi cesarji v Mkeji ter jim pomogli, da so se leta 1261. povrnili v Carigrad, od koder so zopet pregnali katoliškega ali latinskega cesarja. Cesar Mihael Paleologovec
je na to Genovežanom podelil tiste pravice, ki so jih prej Benečani imeli v Carigradu iu v črnem morji. Zarad trgovine po črnem morji se je med benečansko in genoveško državo vnela sto pet in dvajsetletna vojska, v katerej so naposled vendar le Benečani zmagali.
Kar se hrabrosti in podvzetnega duha tiče, so se Geno-vežani lahko merili z vsemi svojimi nasprotniki, ali zato so njihove državne vredbe bile jako slabe. Kakor druga mesta v gorenjej Italiji, tako si je tudi Genova s časom pridobila popolno državljansko samostalnost in neodvisnost. Meščani, ki so sami izmed sebe volili svoje poglavarstvo, so se razvrstili na osem oddelkov, od katerih so bogati trgovci, ki so na veliko kupčevali kmalu imeli največo veljavo. Ti so navadno obnašali vse imenitne državne službe, v katerih so se posebno odlikovali rodbine: Doria, Spinola, Sismondi, Fieschi in še neke. Od premožnih meščanov osmerih oddelkov ločili so se siromašni mestni prebivalci in posestniki iz okolice, ki se niso smeli vdeležiti javnih opravil. Ta razloček je bil vzrok vednim domačim razporom in prepirom, ki so jako slabili državno moč in edinost. Ob času cesarja Friderika II. so se tudi v Genovi začeli prepiri med gvelfovci in gibelinci, ki so se odslej vsak čas ponavljali. Med tem ko so Fieschi-jevci vodili gvelfovce, se je rodbina Doria postavila na čelo gibelincev ali cesarjevih privržencev. V teh prepirih so domači nasprotniki čemdalje manje mislili na splošno državno korist, ampak potezali so se le za moč in slavo posameznih rodbin. Samostalnost genoveške države, ki je na zahodu mejila z velikim francoskim kraljestvom, na vzhodu pa z rastočo milansko vojvodino, bila je torej v velikej nevarnosti, zlasti ko se je leta 1256. začela dolgoletna vojska z mogočnimi Benečani, kakor smo malo prej povedali. Vse to ni moglo potolažiti domačega razpora, ampak ko so gibelinci svoje domače sovražnike do dobrega užugali, jeli so se sami med seboj prepirati. Cesar Henrik VII. je potovaje v Kirn prišel tudi v Genovo in je nasprotne stranke nekoliko potolažil, ali po njegovem odhodu je takoj bilo zopet vse pri starem.
Po mnogih homatijah se je leta 1339. vse ljudstvo odločno vzdignilo zoper bogataše ter si obljubljenega Šimna Boccanero izvolilo za svojega varha, katerega so na to tudi ostali meščani priznali za vrhovnega genoveškega vojvodo ali duždo. Ali težko je bilo vsem strankam vstreči in Bocca-nera se je že leta 1344. sam zahvalil na vojvodskej oblasti.
Nesreča y že omenjenej vojski z Benečani, veliki davki, dra-gina in vedni domači razpori so na to Genovežane napotili, da so se leta 1353. dobrovoljno podali vrbovnej oblasti mogočnega milaneškega škofa in vladarja Ivana Viscontijevca. Ta zaveza z Milančani pa se je že črez tri leta razvrgla in Genova je bila zopet sama svoja in zopet so se v njej ponovili stari prepiri med priprostim ljudstvom in meščansko gospodo. Ker so Genovežani tudi v vojski z Benečani izgubili nekdanjo svojo moč in veljavo, sprevideli so čemdalje bolj, da jim bode le tuji vladar mogel povrniti stalen mir, po katerem so vsi tolikanj hrepeneli. Izbrali so torej najprej štiri sto gospodov in štiri sto priprostih mož, in sicer polovico gvelfovcev, a polovico gibelincev, ki so v skupnem zboru imeli izvoliti novega vladarja. Odločili so se za francoskega kralja Karla VI. ter mu leta 1396. s pisano pogodbo izročili vrhovno oblast nad svojo državo. Francoski gover-natori, ki so kot kraljevi namestniki vladali v Genovi, sicer niso mogli do dobrega zadušiti domačega razpora, vendar pa so vsaj za nekoliko let mestu ohranili domači mir in red. Ali dasiravno je takošno stanje vsemu ljudstvu dobro délo, nemirna genoveška kri se ga je le kmalu naveličala in že leta 1409. so se vse stranke složno vzdignile in zopet pregnale francoske namestnike, ki so jim preostro vladali. Pa le malo časa vživali so Genovežani ponovljeno državno samo-stalnost, kajti kolikor je bilo veljavniših plemenitnikov, vsak bi bil sam rad sedel na vladarskem prestolu in boj med strankami se je z nova začel. V teh razmerah si Genovežani niso vedeli drugače pomoči, nego da so se pod istimi pogoji podali milanskej vojvodini, kakor prej francoskej državi (1. 1421.). Že davnej v Genovi niso imeli tako mirne dneve, kakor prva leta pod milansko vrhovno oblastjo. Toda že leta 1435. so Genovežani milanske governatorje pregnali in bili zopet sami svoji. Milanski vojvoda Franjo Sforza si je leta 1464 še enkrat pokoril Genovo, ki se je pa leta 1478. do dobrega osvobodila ter si z nova vtrdila državno svojo neodvisnost.
Vse te domače homatije niso Genovi prizadjali velike škode, dokler so njene ladij e smele svobodno jadrati po sredo-zemnem in črnem morji in dokler so jej njene naselbine zveste ostale. Ko so pa Turki leta 1453. vzeli Carigrad, so Genovežani izgubili Pero in tudi njihovej naselbini v Kafi ob črnem morji pretila je velika nevarnost. Republikanska vlada v Genovi je tadaj Kafo, kakor tudi otok Korsiko prepustila „banki sv. Jurja“ t. j. velikemu trgovskemu društvu, ki je
vso prekmorsko trgovino imelo v svojih rokah in je po malem nakupilo skoraj ves genoveški svet. To društvo je vkljub vsem državnim nerodnostim sebi in genoveškej trgovini sploh vsikdar ohranilo dober glas ter nam jasno kaže, kako so Genovežani v zunanjih podvzetjih bili složni ter da se niso ustrašili nobenega truda, niti boja, kadar je šlo za brambo trgovinskih koristi. Kavno v Genovi pa se je takrat rodil mož, ki je z bistrim svojim umom in podvzetnim duhom našel neznani del naše zemlje ter odkril nova pota'svetovnej trgovini.
3.	Benetke.
Med tem ko alpinske in apeninske gore gorenjo Italijo zagrajajo od treh strani, jo na četrtej ali vzhodnej strani oblivajo valovi jadranskega morja, ki je ondi jako plitko.ter posuto s premnogimi manjšimi in večimi otoki. Y tem kraji jadranskega morja ali v tako zvanih „lagunih“ stoji prelepo in čudno Beneško mesto, kakor da bi bilo iz vode povstalo. Po sto in sedemnajsterih otocih razvrsteno je osem in dvajset tisuč hiš, ki so po večem na koleh zidane. Med temi otoci beneških lagunov se sem ter tje vije tri sto osem in štirdeset kanalov, prek katerih drži tri sto osem in sedemdeset mostov. To čudno mesto, ki še dandanes slovi po starodavnih svojih palačah in prelepih cerkvah, je v srednjem veku bilo središče najmogočniše namorske države, v katerej se je stekala vsa trgovina tadanjega časa. Toliko bogastva, kolikor v Benetkah, ga v srednjem veku morebiti v nobenem drugem mestu ni bilo nakopičenega.
Ko je grozovitni hunski kralj Atila s svojimi divjaki leta 452. razsajal po gorenjej Italiji ter razdjal mesto Akvi-lejo ali Oglej, je mnogo prebivalcev tamošnjih krajev pred strahovitimi sovražniki bežalo na omenjene lagunske otoke. Tu so se zdaj na stalno naselili ter se pečali z ribarstvom, a niso vtemelili ne svoje države, ne mesta, ampak raztreseni po raznih otocih so živeli pod vlado vojaških tribunov, kot namestnikov rimskih cesarjev. Drugače pa je bilo, ko so leta 568. surovi Longobardi prihrumeli v Italijo. Tadaj je mnogo imenitnih in bogatih prebivalcev iz gorenje-italskih mest pribežalo na lagunske otoke, kjer so si poleg ribarskih koč sezidali lepe hiše ter se pridno lotili brodarstva in prek-morske trgovine. Tako so se začele Benetke, ki so odslej
čcmđalje imenitniše postajale ter se razvijale kot neodvisna država: kajti po svojej legi na morji bile so varne pred Longobardi; a vzhodno-rimske cesarje, od katerih niso dobivale nobene pomoči, priznavale so le malo časa kot svoje vrhovne vladarje.
Leta 697. so si Benečani prvikrat sami izvolili svojega vojvodo ali dnždo, kakor so že prej imeli lastnega cerkvenega glavarja ali patrijarha, ki je s prva bival v Gradu blizu Ogleja. Kmalu se je bila nova država tako vtrdila, da se je mogla vpreti celo mogočnemu cesarju Karlu „velikemu“, ki je svojega sina Pipina z vojsko poslal nad njo. Pri tej priliki so Benečani sprevideli, da je otok Rialto najvarniši, in sklenili so (leta 810.), da se imajo na njem sézidati duž-dina palača in ostala vladarska poslopja. Kmalu potem so svetega Marka razglasili za mestnega patrona, ko je nekoliko trgovcev njegovo telo iz Egipta v Benetke pripeljalo (1. 827.). Doma se odslej mnogo časa 'ni nič posebno imenitnega zgodilo, razun da so nekateri dužde nameravali svojej rodbini pridobiti nasledovalno pravico, kar se pa nobenemu ni posrečilo. Tem bolj se je takrat jela razvijati prekmorska trgovina Benečanov, ki so na enej strani kupčevali z rnoka-medovskimi narodi v Afriki, na Španjolskem in na Siciliji, a na drugej strani z bizantinskim in nemškim cesarstvom ter s slavjanskimi narodi ob jadranskem morji. Lakomni Benečani so trgovali z vsako stvarjo, ki jim je le količkaj dobička obetala in ni jih bilo sram kupčevati celó s sužniki. Teh nesrečnikov dobivali so največ od Nemcev, ki so ob Labi v krvavih bojih zatirali tamošnje Slavjane ter vjetnike prodajali v Benetke. Papeži so se na vso moč prizadevali, da bi vbranili tako nespodobno trgovino med kristjani in mohamedovci, ali njihov trud bil je brez vspeha.
Tako so Benečani od dne do dne bolj bogateli in mogočni postali. Jadransko morje hoteli so sami za se imeti, a vsakemu drugemu narodu bi bili radi zabranili brodariti po njem. Zarad tega so se pogostoma vneli hudi boji s Hrvati v nasprotnej Dalmaciji, zlasti s hrabrimi Nerečani. Le-ti se Benečanov niso ustrašili, marveč so jih v devetem in desetem stoletji večkrat užugali in prisilili, da so jim davek plačevali. Dužda Petar Urseol II. hotel se je tega davka za zmiraj znebiti in peljal je tadaj (1. 995) veliko vojsko proti Dalmaciji, kjer je takrat vladal hrvaški kralj Držislav. Urseol je Nerečane užugal, jim vzel njihove ladije ter jim razdjal mnogo gradov. Pri tej priliki polastil se ja
tudi hrvaških mest Zadra, Trogira in Spleta, v katerih so bivali potomci starih latinskih prebivalcev. Držislavov na-naslednik kralj Krešimir III. skusil je ta mesta zopet nazaj dobiti, ali Benečani so ga premagali v bitvi pri Zadru (1. 1018).
Zmaga nad Nerečani je jako povzdignila moč in slavo Petra Urseola ter ga ohrabrila, da je tudi on skušal svojej rodbini zagotoviti vladarsko oblast. Nadjal se je, da se mu bode ta želja tem lože spolnila, ker je bil v rodu z imenitnimi tujimi vladarji; kajti njegov starejši sin Ivan se je oženil s hčerjo bizantinskega cesarja, a mlajši Oton je imel za ženo Giselo. sestro svetega Štefana, kralja Ogerskega. Oton je res postal benežki dužda, ali že leta 1026. se je ljudstvo vzdignilo zoper njega, in kmalu potem so vso Urseolovo rodbino iz Benetk izgnali. Urseolovsi so bežali v Carigrad k bizantinskemu cesarju, katerega so tadaj tudi latinska mesta v Dalmaciji priznala za svojega vrhovnega gospodarja in varha. Benečani so si sicer Zadar zopet osvojili, ali v tem je hrvaški kralj Krešimir „veliki“ z vojsko prišel nad nje ter jih pri istem mestu do dobrega zmagal in zapodil nazaj črez morje (1. 1052.). Toda Benečani še nikakor niso odjenjali, ampak pri prvej priliki so se zopet povrnili v Dalmacijo, katero so po vsej sili hoteli spraviti pod svojo oblast. V tem prizadevanji bili so srečniši, odkar so na Hrvaškem vladali ogerski kralji, ki dalmatinskega obrežja niso tako branili, kakor bi bilo treba, in ko jim niti bizantinski cesarji niso več branili naseljevati se po vzhodnem obrežji jadranskega morja. V Carigradu so s prva vedno nasprotovali razvoju Beneške republike in le malokdaj so se ž njo sprijaznili in zavezali proti skupnim sovražnikom, od katerih so Normani obema državama bili najnevarniši. Normani so namreč vso južno Italijo in Sicilijo spravili pod svojo oblast ter Bizantince do dobrega spodrinili iz onih krajev. Šli so cel9 prek morja ter si skušali osvojiti zahodno obrežje balkanskega polotoka. Benečani so takoj sprevideli, koliko bode njihovej trgovini škodovalo, ako Normani zasedejo oba nasprotna obrežja ob južnem koncu jadranskega morja. Hitro so se torej združili z Bizantinci ter jim več let hrabro pomagali v vojski zoper Normane (1. 1082—1085). Cesar Aleksij Komnen je zato Benečanom leta 1084. dovolil, da so s svojimi ladi-jami smeli dohajati v vse luke bizantinskega cesarstva ter jim prepustil dalmatinska mesta in zahodni del Istre s Puljem, Koprom in Trstom. Y Dalmaciji so Benečani imeli
še mnogo bojev s Hrvati, ali zanikrnost ogerskih kraljev jim je pomogla, da so se naposled do dobrega vgnjezdili v tej zemlji, kjer so čemdalje bolj zatirali hrvaško ljudstvo.
Najbolj se je moč Beneškega mesta povzdignila ob času križarskih vojsk. Že takoj v prvih letih teh vojn so Benečani na svojih ladijah prepeljavali križarje v sveto deželo ter jim z brodovjem pomagali osvajati tamošnja mesta. Zato so smeli svobodno trgovati s primorskimi mesti v Palestini, v katerih so jim jeruzalemski kralji odstopili po cele ulice, da so se v njih naselili beneški trgovci pod lastnim glavarjem in sodnikom. Takošno razširjevanje beneškega brodarstva jelo je skrbeti bizantinskega cesarja Ivana Komnena, ki je zdaj Benečanom v svojej državi vzel tiste pravice, katere jim je bil njegov oče Aleksij podelil. Zarad tega se je vnela štiriletna vojska (1122—1126), v katerej so Benečani opustošili mnogo otokov na egejskem morji ter bizantinskega cesarja prisilili, da jim je moral povrniti vse prejšnje trgovinske svoboščine. Ko je kmalu potem siciljski kralj Roger Bizantincem vzel otok Krf, so mu ga Benečani, kot zavezniki bizantinskega cesarja, nazaj vzeli. Rogerjev naslednik Viljem se je z Benečani pomiril ter jim celó dovolil, da so vpri-hodnje smeli trgovati po siciljskih in neapoljskih mestih. Po tako razširjenej trgovini so Benečani čemdalje bolj bogateli in mogočni postajali. Kmalu so se jeli vtikati v razmere gorenj e-italskih mest, katerim so iz velikih svojih zakladov dajali novcev za vojsko zoper silnega cesarja Priderika I. „rudečobradca“; kajti akoravno se niso sami vdeležili tega boja, vendar so hoteli vbraniti, da se nemški cesarji v Italiji ne bi preveč vtrdili. Naposled se je ta imenitni boj končal ravno v Benetkah, kjer sta se cesar Friderik I. in papež Aleksander III. pomirila (I. 1177.), kakor smo že v nemškej zgodovini povedali.
Nova slavna doba v razvoju Beneške ljudovlade se je začela, ko je Henrik Dándolo 1. 1192. postal vojvoda ali dužda. Da-si slep in že sivi starček, je bistroumni Dándolo z mladostnim navdušenjem delal na to, da bi povzdignil moč svoje domovine. On je bil prvi zato, da bi se Benečani vdeležili četrte križarske vojne, za katero so obljubili ladij za prevoz in ko križarji niso mogli pobotane prevoznine plačati, jih je on pregovoril, da so mu za-to osvojili mesto Zadar v Dalmaciji ter potem ž njim šli v Carigrad. Leta 1204. so križarji osvojili to slavno mesto ter vtemelili tako zvano latinsko cesarstvo. Benečani so pri tem največ dobili, kajti v samem
Carigradu so jim novi vladarji odstopili velik del mesta za njihove trgovce ter jim podelili popolno trgovinsko in brodarsko svobodo po črnem morji, a razen tega so jim prepustili vse otoke in imenitna primorska mesta v grškem morji. Vsi ti kraji spadali so odslej k beneškej ¡judo vladi in povsodi so se naselili slavohlepni Benečani kot namestniki Beneške ljudovlade, ki je takrat tudi doma doživela velikih sprememb. Se zmiraj je na čelu Beneške ljudovlade bil vojvoda ali dužda, katerega si je ljudstvo s prva samo volilo, pozneje pa so volitev prepustili samo najimenitnišim možem. V imenitnih stvareh se je dužda moral posvetovati z velikim svetovalstvom, ki je štelo kakih 450—480 udov izmed starih plemenitnih rodbin. Ko so gorenje-italski begunci vtemelili Benetke, ni bilo še nobenega razločka med prebivalci, s časom pa so se bogati trgovci, kakor kak plemenitni stan, ločili od priprostih obrtnikov in mornarjev ter si lastili večih pravic. Samo možje teh rodbin so smeli dohajati v veliko svetoval-stvo in samo oni so dobivali imenitniše državne službe. Veliko svetovalstvo je izmed sebe izvolilo mali odbor ali tako zvano „signorijo“, brez katere dužda ni smel prav ničesar storiti. Včasih pa je dužda tudi vesoljno beneško ljudstvo sklical na trg sv. Marka, ali to se je le takrat zgodilo, kadar je vlada hotela imeti narodovo odohrenje za posebno imenitne stvari, v katerih si veliko svetovalstvo ni upalo samo odločiti. Tako n. p. je vesoljno ljudstvo dovolilo, da se Benečani vdeleže četrte križarske vojne. V tej vojski odlikovalo se je mnogo mož, ki niso spadali k starim plemenitaškim rodbinam, a za nagrado so v osvojenih krajih dobili velika zemljišča v najem, ali pa so v novih naselbinah prevzeli imenitne državne službe. Oboje jim je mnogo dobička dajalo in od dne do dne se je množilo število novih bogatašev, ki so zdaj hoteli imeti enake pravice s starimi plemenitaši. Med novim in starim plemstvom se je tadaj vnel hud prepir in le nova zunanja vojska ga je za nekoliko časa vstavila.
Genovežani namreč so Benečanom zavidali veliko moč, ki so si jo v četrtej križarskej vojni pridobili ter se zoper nje zavezali s pregnanimi bizantinskimi cesarji v Nikeji, katerim so pomagali, da so si leta 1261. Carigrad nazaj osvojili ter odpravili latinsko cesarstvo. Novi vladarji v Carigradu so iz hvaležnosti Genovežanom podelili velikih svoboščin za njihovo brodarenje po grškem in črnem morji. To je bil vzrok dolgoletnej vojski med Genovežani in Benečani, ki bi radi bili edini gospodarji po vsem sredozemnem
in örnem morji. Po desetletnem hudem bojevanji, v katerem so drug druzemu mnogo škode prizadjali, so nasprotniki sklenili (1. 1271.) začasno primirje, ki so ga potem večkrat ponovili, dokler se ni 1. 1289. vojna z nova začela. Zopet so celih deset let strahovito divjali drug zoper druzega. S prva Benečani niso bili srečni, ali kmalo so se ohrabrili ter se tem bolj maščevali nad svojimi sovražniki. Naposled so eni in drugi iznemogli in leta 1299. so se zopet za nekoliko časa pomirili, da se oddahnejo.
Pri Benečanih so se v tej vojski posebno odlikovale tiste rodbine, ki so v novejšem času obogatele ter se jele šteti med plemenitaše. Ljudstvo je njihove zasluge hvaležno priznavalo ter mnogo njihovih mož volilo v veliko svetoval-stvo, ali pa jim je poverilo druge imenitne državne službe. Zdaj jim niti stari plemenitaši niso več nasprotovali, ampak spoznavali so jih kot svoje tovarše, s katerimi so dobrovoljno delili vse stare svoje pravice. Že leta 1296. pa so napravili popis vseh takrat veljavnih starih in novih plemenitnih rodbin, a ob enem sklenili postavo, da le nasledniki teh vpisanih plemenitnikov smejo v prihodnje obnašati imenitniše državne službe ali postati udje velikega svetovalstva. To postavo zvali so „zaklep svetovalstva“ (serratura del consiglio), zato ker je odslej pot v svetovalstvo bila zaprta vsakemu, kdor ni bil vpisan med plemenitno gospodo. Vprihodnje je le tisti mogel postati plemenitaš, kogar so gospoda sama hotela med se sprejeti. Tako so konec trinajstega stoletja mogočna gospoda v Benetkah vso oblast na se spravili ter čemdalje bolj tlačili priprosto ljudstvo. Poslednje se je sicer večkrat vzdignilo zoper prevzetne bogataše, ki so pa vsak vpor kmalu zadušili ter potem še bolj poojstrili trdo svoje gospodstvo.
Bilo je pa tudi nekoliko starih plemenitnih rodbin, katere so iz novega popisa izpustili ter jim vzeli nekdanje pravice. Ta bivša gospoda so se odslej vsak čas vzdignili zoper vladajočo stranko ter se celó družili z nasprotniki beneške države. Sovražnikov so Benečani takrat tudi v Italiji dosti imeli, zato ker so svojo državo jeli po suhem razširje-vati. Odkar so namreč izgubili bogate žitnice ob črnem morji, se je v Benetkah žito jako podražalo, a da bi si to zgubo nadomestili, skusili so si pridobiti rodovitne kraje v gorenjej Italiji. _ Najpred so kupili Ferraro (1. 1308.) ter se zarad tega sprli s papežem Klimentom V. Ker so prej omenjeni vladini nasprotniki s papežem potegnili, zvali so jih „gvelfe“, ti pa so vladajočo gospodo psovali „gibelince“.
Tako ste torej tudi v Benetkah nastali te dve stranki, v katere so se takrat razcepila vsa mesta v gorenj ej Italiji. Kmalu na to so se gvelfi zavezali s Padovanci ter se očitno vzdignili zoper domačo vlado. Beneški plemenitniki so vpor srečno zadušili, a da hi vprihodnje bili varni pred domačimi nasprotniki, vtemelili so strahovito svetovalstvo „deseterih mož“, ki so pazili na javni red ter smeli hrez milosti na smrt obsoditi vsakega, ki so ga imeli na sumu, da ruje zoper obstoječo vlado. Pozneje (1. 1454.) pa je postala še grozovitniša sodnija „treh državnih inkvizitorjev“, ki so neomejeno svojo oblast prav na skrivnem izvrševali, da ni nikdar vedel, kdaj in kje so koga zgrabili in kako da so ga obsodili. Niti istih inkvisitorjev ni nihče poznal razen sve-tovalstva „deseterih“, ki jih je skrivaj volilo. Y zidu duždine palače je bilo železno žrelo, v katero si mogel vreči pisano tožbo zoper vsakega, katerega si hotel izročiti tej neusmiljenej sodniji, a svojega imena ti niti ni bilo treba podpisati. Mnogo poštenih ljudi je tako po nedolžnem poginilo samo zato, da je nekoliko bogatih plemenitnikov moglo brez skrbi živeti in samolastno gospodariti nad ostalim ljudstvom. Vsaj ga pa tudi ni bilo tirana, ki bi bil grozovitniše vladal, nego beneška gospoda.
Leta 1334. so Benečani napovedali vojsko vladarjem v Veroni, ki so v svojem kraji na vso moč ovirali njihovo trgovino. S prva niso bili srečni; ko so jim pa tudi iz Milana, Mantove in Plorencije prišli na pomoč, so užugali mogočnega veroneškega vladarja, ki jim je moral odstopiti mesto Trevizo z vso njegovo rodovitno okolico do morja. Po poti iz Trevisa je Benečanom dohajalo mnogo žita in druzega živeža, a ob enem je njihovej trgovini bila odprta pot na Nemško.
Beneška vlada je odslej pri vsakej priložnosti skušala razširiti državne meje po gorenjej Italiji ter se ondi do dobrega vtrditi, zlasti ker je njenim naselbinam na vzhodu pretila velika nevarnost od Turkov. V tem so se Benečani še enkrat sprli z Genovežani, ki bi bili radi, da razun njih ne bi nihče drugi smel trgovati in brodariti po črnem morji. Ker so Genovežani tudi Aragoncem ovirali svobodno brodarenje in trgovanje, je to pot aragonski kralj Petar pomagal Benečanom in kmalu so zavezniki z združeno močjo zmagali nasprotno brodovje. Genovežani so tako oslabeli, da so se dobrovoljno podali (1. 1353.) pod vrhovno oblast milanskih vladarjev. Na to so se nasprotniki 1. 1355. pomirili. Geno-
vežani so tudi v prihodnje smeli svobodno brodariti po sredo-zemnem morji, ali prejšnje veljave niso nikdar več nazaj dobili.
Y	tej vojski je beneško ljudstvo spoznalo svojo moč in hotelo se je tudi domačih svojih zatiralcev znebiti. Isti dužda, šest in sedemdeset let stari Marino Falieri, se je postavil na čelo zarote, ki je prevzetnim plemenitnikom imela vzeti veliko oblast, katere so se bili po krivici polastili. Ali zadnji trenutek je grdi izdajalec celo zaroto ovadil skrivnemu sodišču, ki je starega duždo brez usmiljenja ob glavo djalo (1. 1355.).
Y	Dalmaciji pa Benečani takrat niso bili srečni. Trdo njihovo gospodstvo je tamošnjim prebivalcem že presedalo in ko je hrvaški in ogerski kralj Ljudevik leta 1345. prišel v Dalmacijo, so ga poslanci zadarskega mesta prosili, da naj jih reši beneške oblasti. Ljudevik je v kratkem z veliko vojsko prišel Zadru na pomoč, ali že je tudi iz Benetk prijadralo močno brodovje, ki je Zadrance prisililo, da so se morali podati na milost in nemilost. Ker ogerski kralj ni imel ladij, moral je za zdaj odjenjati, a z Benečani je sklenil primirje na osem let. Kakor hitro je to primirje izteklo, pripravljal se je Ljudevik zopet na vojsko ter se zavezal z oglejskim patrijarhom in padovanskim vladarjem Franjo Carraro. To pot je svojo vojsko peljal črez Kranjsko in Goriško naravnost na Talijansko ter z zavezniki oblegal beneško mesto Treviso (1. 1356.). Benečani so naposled sprevideli , da na suhem tolikim nasprotnikom niso kos ter so leta 1358. sklenili mir, v katerem so kralju Ljudeviku odstopili Zadar, Splet in vsa ostala dalmatinska mesta in otoke, ki so jih do tadaj imeli v svojej oblasti. Ko se je pa leta 1378. zopet ponovil stari prepir med Benečani in Genovežani, se je ogerski kralj Ljudevik takoj pridružil poslednjim, s katerimi so se zavezali tudi oglejski patrijarh in Padovanci. Benečani so bili v velikej zadregi. Zasedli so sicer nekoliko dalmatinskih mest, ali genoveški poveljnik Petar Doria je v velikej morskej bitvi pri Pulju užugal njihovo brodovje ter šel naravnost proti Benetkam, med tem ko je ogerska vojska zopet prišla na Talijansko ter skupaj s Padovanci oblegala mesto Treviso. Y Benetkah niso mogli od nikoder dobivati živeža in že se je začelo veliko pomanjkanje. Prosili so torej miru, pa zastonj, kajti Ljudevik jim ga je le pod to pogodbo hotel dati, da bi v prihodnjič ogerske kralje priznavali za svoje vrhovne gospodarje in jim davek plačevali. Pod takimi pogoji se Benečani nikakor niso mislili podati
ter so rajši nadaljevali vojsko. Z največim naporom in novim navdušenjem so si v prav kratkem času napravili novo bro-dovje ter hitro napadli nasprotne ladij e v luki pred Chioggio (reci: Kiodžijo). Genovežani se tako naglega napada niti nadjali niso in bili so strašno tepeni (1. 1380.), Benečani pa. so po tej sijajnej zmagi odjadrali prek jadranskega morja ter jeli razsajati po dalmatinskem obrežji. Naposled so se nasprotniki v Turinu pomirili (1. 1381.). Vsak je obdržal, kar je pred vojsko imel. Benečani so se zopet odrekli cele Dalmacije, a povrh tega so še izgubili Trst, ki se je dobro-voljno podal avstrijskemu vojvodi Leopoldu III., ki je tudi Treviso nekoliko let obdržal v svojej oblasti.
Po teh dogodbah so Benečani zopet skušali po gorenjej Italiji razširiti svojo državo ter se zoper manjša mesta zavezali z mogočnimi Yiscontijevci v Milanu. Združenej sili Milancev in Benečanov se nobeno drugo gorenje - italsko mesto ni moglo dolgo vpirati; prvi nasledek te zveze pa je bil, da ste se mesti Padova in Verona že leta 1405. združili z beneško državo. Zadnjega padovanskega glavarja Franjo Carraro so v Benetkah brez milosti v ječo vrgli ter ga ondi zadavili skupaj z njegovim sinom (1. 1406.). Beneška ljudo-vlada se je tadaj prvikrat razprostirala od jadranskega morja do gardskega jezera.
Tudi v Dalmacijo so se Benečani kmalu zopet vrnili. Ko je namreč po smrti kralja Ljudevika imel njegov zet Sigmund zasesti hrvaški in ogerski prestol, nasprotoval mu je neapoljski kralj Ladislav, ki si je lastil večo pravico do Hrvaške in Ogerske. Že je Ladislav prišel v Dalmacijo, ali kmalu je sprevidel, da je ne bode mogel obdržati proti mo-gočnišemu nasprotniku. Da bi se mu pa vsaj nekoliko maščeval, je Benečanom za sto tisuč cekinov prodal (L 1409.) Zadar in pravico, da si smejo osvojiti tudi ostalo Dalmacijo. Sigmund si je prizadeval, da bi imenitna dalmatinska mesta zopet iztrgal iz benečanskih rok, ter je jedno vojsko poslal v Dalmacijo, drugo pa na Furlansko; ali ker ni imel zanesljivih poveljnikov, je že leta 1413. z Benečani sklenil pri-mirje na pet let, a med tem je vsak obdržal, kar je takrat ravno imel v svojej oblasti. Komaj je to primirje poteklo, in že so Benečani začeli osvajati eno dalmatinsko mesto za drugim, in že leta 1420. so bili gospodarji cele Dalmacije, razun Dubrovnika in otoka Krka. Da bi jim lepe dežele nihče več ne mogel vzeti, so hitro zidali nove trdnjave, a veljavne dalmatinske može so odpeljali v Benetke v zapor.
Sigmund je tadaj zopet ponovil vojsko v Dalmaciji in na Furlanskem, ali ker so mu husitske homatije ravno takrat tudi na Češkem dale mnogo opraviti, ni mogel na vse strani s tako silo udariti, kakor bi bilo treba. Večkrat je torej ustavil bojevanje ter z Benečani sklenil primirje, dokler ne bi mogel z večo močjo nadaljevati vojske. Toda druge ime-nitniše vojske zadrževale so ga drugod, Benečani pa so se med tem do dobrega vgnjezdili v Dalmaciji, v katerej so odslej nabirali vojščake za svoje vojske ter sekali gozde za svoje ladije.
Odslej beneški vladarji niso imeli miru in hrepeneli so vedno po novih pridobitvah. Vaj pred hoteli so si osvojiti imenitno trgovinsko mesto Solun ter zarad njega začeli s Turki vojsko, ki jih je stala sedem sto tisuč cekinov, svojega cilja pa le niso dosegli. Srečniši so bili doma v Italiji, kjer so leta 1426. zmagali milanskega vojvodo ter mu vzeli ves Breščijanski okraj. Te vojske stale so mnogo novcev, in državni dolgovi so od dne do dne bili večL Ni čuda torej, da se je v Benetkah že oglasila stranka, ki je zahtevala, da naj se bojevanje vstavi ter sklene stanoviten mir. Toda boja-željna stranka, katerej na čelu je bil slavni dužda Fosean, je zdaj bila že močnejša ter je vojsko zoper Milance po malem nadaljevala do leta 1454. Takrat pa so v Lodiju sklenili mir, po katerem so Benečani obdržali vse, kar so svojim nasprotnikom vzeli. Vedne vojske z Milanom so Benečane tudi zadrževale, da se v svojih vzhodnih naselbinah niso mogli Turkom vpirati, kakor bi bilo treba. Turki so namreč med tem osvojili Carigrad leta 1453. ter v njem pomorili mnogo beneških trgovcev, drugim pa so vzeli vse njihovo imetje ter jih v sužnost odpeljali. Zdaj ni bilo več misliti na vojsko in Benečani so se zadovoljili z neko trgovinsko pogodbo, katero jim je ponudil sultan Mohamed II. Y takih razmerah je miroljubna stranka v Benetkah zmagala ter zahtevala, da se slavnemu Foseara vzame vladarska oblast. Opiraje se na palico je sivi starček dne 25. oktobra 1457. zapustil duždevo palačo, a že 1. novembra istega leta je umrl, ko so zvonovi oznanovali, da je novi dužda izvoljen.
Že leta 1463. pa se je vnela vojska s Turki, od katerih je krščanstvu velika nevarnost pretila. Da-si se je več vladarjev pripravljalo na križarsko vojno, so se Benečani vendar le morali sami bojevati proti tem strahovitim divjakom, ki so jim jedno naselbino za drugo vzeli. Ali tudi Benečani so bili hrabri in. znali so si mnogo imenitnih otokov, zlasti
Cipar ohraniti, a iz Zanta in Kefalonije so Turke zopet pregnali. Akoravno so Turki beneškej trgovini mnogo škodovali, zatreti je le niso mogli, in kakor hitro je vojska jenjala, so Benečani smeli trgovati po vsem turškem cesarstvu. Da je pa beneška ljudovlada proti koncu srednjega veka jela propadati in gubiti nekdanjo svojo moč in veljavo, temu so drugi vzroki. Mnogo je Benečanom škodovalo to, da so jeli svojo državo preveč razširjevati po suhem v gorenjej Italiji; nekoliko pa so se domače državne razmere že preživele. Naj-veči udarec za Benetke in njihovo prekmorsko trgovino pa je bilo odkritje Amerike, kajti zdaj so se narodi ob atlantskem oceanu lotili brodarstva, a Benečani so že po svojej legi morali hoté ali nehoté zaostati za njimi.
4.	Florencija.
Y začetku srednjega veka je Toskana (ali stara Etrurija) pretrpela vse nadloge preseljevanja narodov ter se morala pokoriti zdaj enemu, zdaj drugemu zmagovalcu. Y drugej polovici šestega stoletja so jo Longobardi zasedli, a ko je Karel „veliki“ leta 774. osvojil longobardsko državo, je tudi Toskana prišla pod oblast nemških cesarjev, ki so tamošnja zemljišča podelili nemškim grofom. Kakor v gorenjej Italiji, tako so tudi v Toskani mesta z obrtnijo in kupčijo bogatela ter si kmalu pridobila državno samostalnost. Najbolj je cvetela lepa Florencij a, ki je v trinajstem stoletji tako imenitna postala, da so se vsa ostala toskanska mesta morala njej pokoriti ali pa ž njo zavezati. Ko so se toskanski graščaki razcepili na gvelfovce in gibelince, se pridni in delavni meščani ‘dolgo časa niti zmenili niso za ta prepir; še le proti koncu trinajstega stoletja pa so se tudi v Floreneiji jeli bogataši ločiti od priprostega ljudstva. Leta 1282. so si premož-niši meščani polastili vladarske oblasti, ali že črez deset let (1292) so se manji obrtniki vprli ter priborili enake pravice za vse prebivalce. Kmalu na to so se v Floreneiji zopet vzdignili" gvelfovci, ki so svoje gibelinske nasprotnike, med katerimi je tudi bil slavni pesnik Dante, zmagali ter jih iz dežele izgnali. Razen teh notranjih prepirov bilo je večkrat krvavih bojev z manjimi mesti, ki bi se bila rada odtegnila vrhovnej oblasti florentinskega mesta. Vse to pa ni slabilo velikega blagostanja prelepe Florencije, ki je takrat štela sto in petdeset tisuš prebivalcev. Samih suknarjev je bilo trideset tisuč, kar nam jasno priča, kako da je takrat cvetela
Občna zgodovina Vil. sn.	24
florentinska obrtnija sploh. Da so pa Florentinci tudi duševno omiko vedeli ceniti, kaže nam to, da je v male šole hodilo po deset tisuč učencev, v latinske pa po šest sto. Po svojem bogastvu in velikej omiki je najbolj slovela rodbina Medičejcev, ki so se z iskrenim domoljubjem tako prikupili svojim rojakom, da je njihova beseda v Florenciji največ veljala in da so po malem vladarsko oblast nad eeio Toskano dobili v svoje roke.
Prvi se je odlikoval Medičejec Ivan, ki je večkrat obnašal državne službe ter se odločno poganjal za pravice pri-prostega ljudstva proti prevzetnim bogatašem. Na smrtnej postelji je svojemu sinu Kozimu dajal lepe nauke, kako da naj ljubi svoj narod, da naj vsikdar brani zatirano ljudstvo ter pomaga potrebnim. Ko zim (1429—1464) je imel vse lepe čednosti svojega očeta, a kot državnik ga je celó prekosil. S priprostimi meščani je bil jako priljuden, ali zato so ga vladajoči bogataši črtili ter izgnali iz mesta (1. 1434.), ker je bajé on zakrivil, da so neka toskanska mesta stopila v zvezo z milanskim vojvodo. Že črez leto dni pa se je florentinska vlada spremenila in Kozim se je smel zopet domu vrniti. Ko je stopil na mestna tla, ga je ljudstvo z nepopis-ljivim veseljem pozdravljalo ter ga navdušeno zvalo „očeta domovine“. Kakor nekdaj Periklej v Ateni, tako je Kozim odslej modro vladal ljubljeno svojo domovino ter na vso moč podpiral znanosti in umetnosti. Za njegovega vladanja so se v Florenciji shajali slavni umetniki, ki so zidali sijajne cerkve in palače ter jih olepšavali s prekrasnimi rezbarijami in slikami. Učeni možje, ki so pred krvoločnimi in surovimi Turki bežali iz Carigrada in druzih mest, so v Florenciji našli varno zavetje in obilno podporo ter se s talijanskimi učenjaki združili v znanstveno zavezo ali akademijo.
Vse to pa se je tem lepše razvijalo, ker je Kozim svojej državi znal ohraniti zunanji mir. Njegov sin Petar, ki ga je 1- 1464. nasledil, je imel sicer isto veljavo pri ljudstvu, ali ni imel toliko izkustva, niti tolikih duševnih darov. Nekoliko vladohlepnih mož, ki so sami hrepeneli po vrhovnej oblasti, se je tedaj zoper njega vzdignilo in Petar je res moral iz mesta bežati. Toda težko je bilo tolikanj obljubljene Medičejce do dobrega spodriniti. Kakor hitro je Petar nabral dosti veliko število zvestih prijateljev, se je zmagovalno vrnil v Florencijo, kjer je odslej kakor kaki knez vladal skoraj neomejeno ter se ojstro maščeval nad svojimi nasprotniki. V tem je že leta 1469. nagloma umrl, zapu-
stivši dva sina Lovra in Julijana. Še bolj, nego nekdaj Kozim, je Lovro (1469—1492) podpiral umetnosti in znanosti, ter lepo Fioreneijo tako povzdignil, da so jo primerjevali slavnej staro-grškej Ateni. Kot moder in skrben vladar se je Lovro na vso moč prizadeval, da bi svojej domovini in celej Italiji obranil stalen mir. Ko so tadaj Benečani jeli razširjevati svojo moč po gorenjej Italiji, je Lovro hitro papeža, neapoljskega kralja in neke manj e državice pregovoril, da so se vsi vprli rastočej beneškej sili. Toda zavidni nasprotniki slavne medicejske rodbine niti zdaj niso mirovali in skovali so novo zaroto zoper mogočnega Lovra in njegovega brata Julijana. Na čelo zarotnikov, ki so oba medicejska brata nameravali v cerkvi pri sv. maši med povzdigovanjem umoriti, postavil se je Franjo Pazzi s svojo rodbino, katera je za vladajočimi Medičejci v Florenciji bila najbogatejša in najimenitniša. Dne 26. aprila leta 1478. se je grozovitno dejanje imelo izvršiti. Že so zarotniki bili v cerkvi vsak na svojem kraji in tudi Lovro je bil prišel, le Julijana so še pogrešali. Franjo Pazzi, ki se mu je hlinil dobrega prijatelja, šel je sam po njega. Kakor hitro sta oba medicejska brata bila v cerkvi, kjer se je ravno začela slovesna velika maša, planili so zarotniki z golimi bodali na nju. Julijan se je takoj mrtev zgrudil na tla, Lovro pa je le malo ranjen zbežal v zakristijo, kjer so še hitro zbrali njegovi prijatelji ter ga rešili smrtne nevarnosti. Kazkačeno ljudstvo je ubilo kakih sedemdeset odličnih zarotnikov, Medičejci pa sp. se zdaj do dobrega vtrdili na vladarskem prestolu.
Vse bližnje države so bile na Lovrovej strani, le neapolj-ski kralj je bil zoper njega ter mu napovedal vojsko. Ker Lovro ni imel mnogo vojščakov in niti sam ni bil dober poveljnik, je florentinska država bila v velikej nevarnosti. Da bi ljubljeno svojo domovino rešil tolike zadrege, se je plemeniti Lovro podal v še večo nevarnost ter sam šel v Neapolj, kjer je nekoliko z bogatim plačilom, nekoliko pa s prepričevalno svojo zgovornostjo kralja Ferdinanda I. pogovoril, da se je ž njim pomiril ter ustavil vojsko. Naposled se je miroljubni Lovro sprijaznil tudi z rimskim papežem, ki mu je prej bil nasprotnik. Papež Inocent VIII. je kmalu potem njegovega sina Ivana imenoval za kardinala, ki je pozneje sam postal papež ter se zval Leon X. Istega leta (1492.), s katerim sklepamo srednji vek, umrl je Lovro, ki je svojej domovini pridobil veliko veljavo v Italiji, še bolj pa povzdignil veljavo medicejske rodbine.
5.	Papeževa država.
Malokatero mesto je ob času preseljevanja narodov toliko trpelo, kolikor slavni Rim, kateri je s svojim bogastvom privabil razna surova ljudstva, ki So drug za drugim iz severnih krajev prihrumeli v prelepo Italijo. Y žalostnih ta-danjih časih je stara slava večnega mesta nekoliko potemnela, dokler se ni zopet jela sijati, ko je po dovršenem preseljevanji Rim postal središče vesoljnega krščanstva.
Ko so vzhodni Goti v grozovitnej dvajsetletnej vojski popolnoma izkrvaveli in je leta 555. bilo konec njihovej državi in njihovemu narodu, je Italija prišla pod oblast bizantinskih cesarjev. Y Rimu so takrat dobili lastnega vojvodo, ki je pa moral slušati ravenskega eksarha kot najvišjega cesarskega namestnika za vso Italijo. Tako je ostalo tudi potem, ko so se Longobardi naselili v Italiji, in Rim je še v osmem stoletji bil zvest bizantinskim cesarjem. Le-ti pa so čemdalje bolj zanemarili svoje talijanske pokrajine in niso jim poslali nobene pomoči proti rastočej sili longobard-skih kraljev. Toda manj ko so se v Carigradu pečali za Rim, bolj je rasla veljava rimskega papeža, katerega so zapuščeni prebivalci tudi v posvetnih stvareh popraševali za svet ter ga priznali za svojega vladarja. Ali Rimljani se sami s papežem niso mogli vpreti longobardskemu kralju Ajstulfu, ki je hotel svojo oblast raztegniti nad celo Italijo. Papež Štefan II. se je torej obrnil na frankovskega kralja Pipina „malega“, ki je leta 754. z močno vojsko prišel v Italijo ter Longobardom vzel vse, kar so si bili zadnji čas osvojili. Teh krajev, namreč Ravene, obrežja od Riminja do Ankone in rimskega okraja, zmagovalni Pipin ni več povrnil bizantinskim cesarjem, ampak podaril jih je rimskemu papežu, ki je odslej bil tudi posvetni vladar. Cesar Karel „veliki“ je to darilo svojega očeta z nova potrdil ter papeževej državi še dodal neke kraje v Toskani in vojvodini beneventskej. Papež Leon IX. je pridobil mesto Benevent, ki se mu je leta 1054. samo ponudilo, a leta 1115. je pobožna grofinja Matilda vsa svoja posestva v Toskani in v gorenjej Italiji zapustila papeževej ali cerkvenej državi.
Mogočni graščaki so večkrat skušali papeževo oblast omejiti, a včasih pokazali so se tudi možje, ki so ljudstvo ščuvali ter ga nagovarjali, da naj ponovi staro rimsko republiko. Proti tem nasprotnikom so papeži dobili pomoči od nemških cesarjev in zatrli so vsak vpor. Drugače pa je bilo,
ko so se papeži preselili v Avignon na Francosko v tako zvano „babilonsko sužnost“, kjer so sedemdeset let (1305 do 1376) bivali. Takrat bi se bila cerkvena država skoraj raz-pala, kajti mesto za mestom se je pod lastnim glavarjem od nje odcepilo. Y samem Rimu so se množili nevarni vpori in vsak čas je bilo krvavega klanja po mestnik ulicah. Proti prevzetnim plemenitašem si je rimsko ljudstvo leta 1347. izvolilo Colo-Rienza za svojega vojvodo, ki je v razburjenem mestu za malo časa vpeljal bolji red in mir. Ali ker je preveč po svojej volji ravnal, se je nestanovitno ljudstvo tudi zoper njega vzdignilo in moral je bežati iz Rima. Papež Inocent VI. je tadaj 1. 1353. poslal v Italijo kardinala Albor-noza, ki je z modrim in odločnim ravnanjem ceikveno državo zopet nekoliko vredil. Zvedeni Rienzo je kot senator stopil v papeževo službo ter se vrnil v Rim, kjer so ga z velikim veseljem sprejeli. Ko je pa Rienzo za vojsko zoper neposlušno plemstvo trebal novcev ter jel velike davke nakladati, se je razdraženo ljudstvo zopet vzdignilo ter ga bežečega med potjo ubilo leta 1354. Boljši in mirniši časi so se v cerkvenej državi začeli, ko so se papeži leta 1377. zopet v Rim preselili. Proti koncu srednjega veka je vsa dežela bila zopet zedinjena, in papež Julij II. (1503—1513) jo je pozneje še nekoliko povečal in zaokrožil. K cerkvenej državi prištevali so tudi francosko grofovino Venaissin, katero je kralj Filip III. že leta 1273. prepustil papežu Gregorju X., a k temu so glavarji katoliške cerkve ob času „babilonske sužnosti“ dokupili (1. 1348.) Avignon, kjer so takrat stanovali.
Kot središče katoliške cerkve je Rim vedno bil v nekej zvezi z drugimi katoliškimi državami. Imenitniše dogodbe, ki jih je ta zveza vzrokovala, smo torej omenili v zgodovini dotičnih narodov. Ravno tako smo prijateljske in sovražne razmere med papeži in drugimi vladarji, zlasti nemškimi cesarji že prej povedali.
6.	Neapolj in Sicilija.
Po razdejanji zahodno-rimskega cesarstva je južna Italija najpred spadala k Odoakrovej, a potem k vzhodno-gotijskej državi, ki je pa tudi že leta 555. propala. Zdaj je cela Italija bila pod oblastjo bizantinskih cesarjev, ki so to pokrajino čemdalje bolj zanemarjali. Že črez trinajst let so jim Longobardi vzeli vso gorenjo, velik del srednje in tudi kos južne Italije, kjer so vtemelili vojvodino Benevent in
Spoleto. Tako je južna Italija bila razdeljena med dva gospodarja, a oba sta jo le slabo branila proti moha-medovskim Saracenom, ki so iz Afrike silili va-njo. Da bi odvrnili veliko nevarnost, ki je od teb nejevernikov pretila vesoljnemu krščanstvu, skušali so nemški cesarji južno Italijo za se pridobiti. Najprej je Oton I. s tem namenom za svojega sina snubil bizantinsko kneginjo Teofano misleč, da mu bodo potem v Carigradu dobrovoljno prepustili južno Italijo. Oton II. se je res oženil s Teofano, južne Italije pa le ni dobil. Hotel si jo je torej s silo osvojiti; ali zopet mu je spodletelo, kajti Bizantinci so se proti njemu zavezali z istimi Saraceni ter ga užugali.
Normani.
Nova doba v zgodovini južne Italije se je začela, odkar so se v njej naselili brabri Normani. Ti podvzetni junaki, ki so s prva tako strahovito razsajali in pustošili, kamorkoli so prišli, so pozneje, ko so se poprijeli krščanske vere in omike, znali povsodi vtemeliti krepke države ter si s tem za razvoj človeštva pridobili velikih zaslug.
Med lombardskimi knezi, Bizantinci in Saraceni ni bilo v južnej Italiji nikdar pravega miru, a ker nobeden od njih ni mogel druga dva nasprotnika popolnoma zmagati, so Lombardi, a ž njimi tudi Bizantinci cele čete normanskih najemnikov v službo vzeli. Kmalu na to je isti nemški cesar Henrik II. prišel na pomoč lombardskim knezom, ki so ga priznavali za svojega vrhovnega gospodarja, in pri tej priliki je normanskim vitezom podelil več državnih posestev ali fevdov (1. 1020). Ko jim je pa neapoljski vojvoda Sergij odstopil še veči kos sveta, so Normani na njem vtemelill samostalno grofovino Averso (1. 1038.) ter odslej sami za se nadaljevali vojsko zoper Saracene in Bizantince. To je privabilo še druge njihove rojake iz Normandije, da so zapustili svojo domovino ter šli v Italijo iskat bolje sreče. Že so si osvojili grofovino Apulijo , v tem so njihove pridobitve jele skrbeti papeža Leona IX., ki jih je hotel zopet izgnati. Toda Normani so novo svojo domovino znali hrabro braniti in vjeli so celó samega papeža. Kot pobožni kristjani skazovali so imenitnemu vjetniku največe spoštovanje ter ž njim tako lepo ravnali, da jim je papež potrdil (1. 1053.) vse osvojene kraje ter tudi tiste, ki jih bodo v prihodnje vzeli Bizantincem in Saracenom v Kalabriji in Siciliji.
Sinovi hrabrega Tankreda Hauteville-skega, katerih je dvanajst zaporedoma prišlo v Italijo, so s predrznim bojevanjem tako hitro razširjevali svojo moč, da so se bizantinski cesarji jeli bati za lastno državo. Posebno se je odlikoval premetani Eobert Gu is car d, ki je skoraj vso Kalabrijo spravil pod svojo oblast (1. 1057.), a papež Gregor VII. mn je potrdil vladarsko pravico v vseh osvojenih krajih, zato ker mu je pomagal v boji zoper nemškega cesarja Henrika IV. (1. 1080.). Med tem se je Robertov mlajši brat Roger I. celih trideset let v Siciliji hrabro bojeval s tamošnjimi Saraceni ter jim naposled vzel ves otok. Njegov mlajši sin Eoger II. je po smrti Robertovega vnuka Viljema 1. 1127. nasledil tudi Apulijo in Kalabrijo ter tako pod svojo oblastjo združil Sicilijo in južno Italijo v jedno j edino državo, za katero mu je papež Anaklet II. leta 1130. podelil naslov kralja obeh Sicilij proti temu, da je rimskega papeža priznaval za vrhovnega svojega gospodarja. Glavno in prestolno mesto tega lepega kraljestva je bilo Palermo, med tem ko je Salerno slovelo po svojej zdravniškej šoli, v Amalfiju pa bilo središče bogate in jako razširjene prekmorske trgovine. Ni čuda, da so nemški cesarji zopet poželjivo obračali svoje oči po tej cvetečej deželi. Cesar Friderik I. „rudečobradec“ je svojemu sinu Henriku VI. izprosil Konstancijo, hčer Rogerja II., za ženo, in kakor že iz nemške zgodovine vemo, so 1. 1184. v Milanu z velikimi svečanostmi praznovali imenitno ženito-vanje, po katerem so Hohenštavfovci upali, da bodo s časom zasedli prestol obeh Sicilij. Ta nada se jim je kmalu spolnila.
Ko je leta 1154. umrl kralj Roger II., ga je nasledil njegov sin Viljem I. (1154—1166), a tega sin mu Viljem II. (1166—1189). Ker poslednji ni zapustil otrok, je Henrik VI. kot zet Rogerja II. imel največ pravice do siciljskega prestola. Ali apuljska in siciljska gospoda so se na vso moč branili nemškega vladarja ter so rajši grofa Tankreda, a po njegovej smrti (1. 1194.) njegovega sina Viljema III. oklicali za kralja. Henrik VI. je tadaj z vojsko prišel v Italijo in je že oblegal isti Neapolj, ali v tem je med njegovimi vojščaki jela kuga razsajati in moral se je kmalu zopet vrniti proti domu. Po Tankredovej smrti je Henrik prišel z novo vojsko v Italijo in bil je srečniši, nego prvo pot, kajti Viljem III. bil je še mladoletno dete. V kratkem se je polastil cele dežele ter se v Palermu dal venčati za kralja obeh Sicilij. Nad svojimi prejšnjimi nasprotniki med posvetno in duhovno gospodo se je strašno maščeval ter dal nekatere žive zakopati, druge
sežgati ali pa v ječo vreči, kjer so po strašnih mukah od gladu poginili. Tudi Yiljem III., katerega je brezsrčni zmagovalec dal prej oslepiti, je v ječi poginil in ž njim je izumrl rod slavnih normanskih osvojiteljev.
Hohenštavfovci.
Krvava sila, s katero je Henrik I. (kot nemški cesar je bil Henrik VII.) zasedel kraljevi prestol, mu ni obrodila mnogo sreče. Naj pred ga je papež zarad nečloveških grozo-vitnosti proklel, a ko se je bil Henrik ž njim pomiril, je leta 1197. nagloma umrl. Na smrtnej postelji je triletnega svojega sina Friderika in svojo kraljevino priporočil rimskemu papežu. Kako je Inocent III. dal lepo odgojiti mladega Friderika, kako mu je ohranil kraljevino obeh Sicilij ter mu tudi pomagal na nemški prestol, povedali smo že v nemškej zgodovini.
Friderik I. (na Nemškem je bil Friderik II.) je takoj prva leta svojega vladanja jel vredovati siciljsko državo, katero je bolj ljubil, nego celo nemško cesarstvo. Kot jako omikan mož vedel je ceniti znanosti ter že leta 1224. vtemelil vseučilišče v Neapolji, ki je odslej tudi bilo prestolno mesto siciljskih kraljev. Posebno se je svojemu ljudstvu prikupil s tem, da je vsem stanovom bil enako pravičen ter izdal nov zakonik, katerega je izdelal učeni njegov kancelar Petar iz Vineje. Tudi trgovino je Friderik podpiral ter sploh na vse strani povzdigoval telesno in duševno blagostanje lepe siciljske kraljevine. Še več pa bi bil za njo storil, ko bi se ne bil zapletel v nepremišljen boj z rimskim papežem in z gorenje-italskimi mesti, katerim je hotel omejiti velike njihove svoboščine. Ta trdovratni boj mu je vzel mnogo veljave ter pospešil njegovo smrt (1. 1250.).
Nasledil ga je njegov sin Konrad (1250—1254), ki si je najprej hotel zagotoviti cesarski prestol ter se zato dalj časa mudil na Nemškem. Med tem ga je v Apuliji in Siciliji nadomestoval njegov po poli brat Manfred. Le-ta je bil v vsem svojem dejanji in mišljenji najbolj podoben svojemu očetu Frideriku, ki ga je jako ljubil ter imenoval kneza ta-rentinskega. Ko so po naglej Friderikovej smrti nastale velike zmešnjave in neredi, se je Manfred hitro polastil vladarske oblasti, in dasiravno mu je bilo še le osemnajst let, je vendar vkrotil in ojstro kaznoval domače vpornike ter tudi užugal zunanje državne sovražnike. Z modrim in pravičnim
ravnanjem se je bil svojemu narodu tako prikupil, da so ga hoteli za kralja oklicati; ali on te časti nikakor ni sprejel, ampak ostal je le namestnik svojega brata Konrada, kateremu je vsikdar zvesto služil ter ga priznaval kot edinega postavnega vladarja obeh Si cilij.
Konrad se je kmalu prepričal, da je na Nemškem izgubil vso veljavo in da bi se ondi zastonj še dalje poganjal za cesarski prestol. Šel je torej v Italijo, da bi si vsaj Apulijo in Sicilijo ohranil. Ko je pri Sipontu v Apuliji stopil na suho, ga je brat Manfred sijajno pričakal ter mu svečano izročil kraljevino, katero mu je tako zvesto čuval. Konrad je vedel ceniti zasluge bistroumnega brata ter ga vedno obdržal pri sebi kot svojega prvega svetovalca. Toda akoravno je Manfred vsikdar slušal in spoštoval svojega brata, Konrad mu le ni prav zaupal ter je vse njegove sorodnike iz dežele izgnal. Poslednji so namreč kar očitno kazali, da ne marajo za novega kralja, ki se tudi ostalemu narodu ni vedel tako prikupiti, kakor njegov brat. Še večih skrbi mu je delal prepir z rimskim papežem, čigar vrhovno ali fevdalno oblast so vladarji Apulije in Sicilije vedno priznavali. Tudi Konrad je priznaval papeža kot vrhovnega svojega gospodarja in obetal mu je, da bo katoliškej cerkvi v svojej državi povrnil vse pravice, katere jej je njegov oče kratil. Pa bilo je vse zastonj. Papež ni Hohenštavfovcem sploh ničesar več verjel ter ni niti Konradu zaupal, ampak odrekel mu je prav vso pravico do siciljske kraljevine. Predno se je ta prepir do kraja dognal, je Konrad, ki ni bil vajen vročega južnega podnebja, v svojem šest in dvajsetem letu umrl (1. 1254.). Zapustil je samo dve leti starega sina Konradina, katerega niti poznal ni, zato ker se mu je še le po njegovem odhodu v Italijo na Nemškem rodil. Tega je na smrtnej postelji priporočil rimskemu papežu, ki pa Hohenštavfovcem ni hotel pustiti druge dežele, nego vojvodino Švabsko na Nemškem in kraljevino Jeruzalemsko.
Hrabri Manfred niti zdaj ni obupal, ampak krepko se je vprl domačim in tujim sovražnikom ter vse storil, da bi mlademu Konradinu ohranil očetovo kraljestvo. Bistroumni mož je hitro odpravil vse nevarnosti, ki so pretile ljubljenej domovini, in zopet je vso vladarsko oblast imel v svojih rokah, kakor nekdaj po smrti kralja Friderika. Vsi stanovi so spoznali lepe njegove zmožnosti in sprevideli, da si ne trebajo želeti boljšega vladarja. Hoteli so ga torej po vsej sili posaditi na kraljevi prestol, ki si ga je bil že davnej
zaslužil. Pošteni Manfred se je dolgo branil te časti in še le, ko je počil glas, da je mladi Konradin umrl, se je vdal splošnej želji ter se 1. 1258. dal v Palermu po starej navadi venčati za apuljskega in siciljskega kralja. Manfred se je zdaj do dobrega vtrdil v kraljevej oblasti in ni se je hotel niti potem več odreči, ko je zvedel, da mladi Konradin še živi. Kekel je: „Po splošnej volji naroda postal sem kralj in ostal bom do svoje smrti. Konradin naj potem bode moj naslednik; ali če hoče kdaj biti dober kralj, mora kar takoj priti v Italijo, da se privadi tukajšnjim običajem, kajti v nemško gospodstvo ne bodo nikdar privolili niti rimski papež, niti sami državljani.“ —
Toda papež Urban IV. nikakor ni hotel južne Italije pustiti v oblasti Hohenštavfovcev, a ker jih sam ni mogel izgnati, je kot vrhovni fevdalni gospodar Apulijo in Sicilijo ponudil grofu Karlu Anjouvinskemu, bratu francoskega kralja Ljudevika IX. Karel Anjouvinski je bil sicer hraber in umen mož, ali bil je trdega srca ter jako vladohlepen in lakomen. Papeževa ponudba mu je torej dobro došla in kmalu je nabral nekoliko vojske ter se napotil v Italijo. V tem je 1. 1264. umrl papež Urban IV. in predno so mu mogli izvoliti naslednika Klimenta IV., je Manfred z močno vojsko prišel črez mejo ter posedel skoraj vso cerkveno državo. Ali tudi njegov nasprotnik Karel Anjouvinski je bil močan, a prišedši v Italijo dobil je čemdalje več zaveznikov, ki so stopili na njegovo stran. Manfred se je moral nazaj pomikati in z močnimi vojaškimi krdeli je zavaroval vse soteske, koder so držala pota proti Neapolju. Francoska vojska je med tem vedno dalje stopala, dokler ni pri Beneventu (mesca februarja 1266.) zadela na Manfreda. Tu se je zdaj vnela odločilna bitva, v katerej se je Manfred dolgo časa hrabro vpiral svojim nasprotnikom in že je mislil, da je zmagal; kar mu pride žalostno poročilo, da so se mu lastni rojaki izneverili ter jeli prestopati k sovražniku. Kmalu je sam s svojimi očmi videl, kako so ga cela krdela zapuščala in sprevidel je, da je ni več rešitve. Da ne bi preživel tolikanj žalostnega dneva, planil je v najhujši bojni metež in ni ga bilo več videti. Še le tretji dan potem so na krvavem bojišči našli mrtvo njegovo telo. Isti sovražniki bili so ginjeni in radi bi bili hrabrega junaka slovesno pokopali. Ali trdosrčni zmagovalec ni Manfredu niti te časti dovolil, ampak dal ga je kar ob poti pri nekem mostu tiho pokopati. Kdorkoli pa je šel mimo, je za spomin položil kamen na zapuščeni grob in
malo potem je velik kup kamenja pričal, kje da počiva ljubljeni kralj Manfred.
Mladi Konradin, edini naslednik slavnega hohenštav-fovskega rodu, je med tem na Nemškem mirno živel ter se čemdalje lepše razvijal pri skrbnej svojej materi, ki ga je prav lepo izrejala ter dala učiti raznih znanosti. Najboljši prijatelj mu je bil za tri leta starši Friderik Badenski, ki si je prisvajal neko pravico do Avstrijske in Štajerske, zato ker je po svojej materi bil v rodu z izumrlimi Babembergovci. Enaka osoda je ta dva mladenča vezala druzega na druzega in postala sta za vse življenje nerazdružljiva tovarša, dokler ju ni oba ob enem zadela ista žalostna smrt. Gribelinci so , mladega Hohenštavfovca večkrat pozivali, naj pride v Italijo; ali še le po Manfredovej smrti se je Konradin jel pripravljati na odhod. Skušena njegova mati se ni nadjala dobre sreče in svarila je ljubljenega, takrat komaj šestnajst let starega sina, naj ne hodi v Italijo, kjer Hohenštavfovcem. osoda nikdar ni bila mila. Pa zastonj so bile materine besede.
Iz Italije došla so poročila, da Siciljci niso zadovoljni z novim kraljem ter da željno čakajo Konradina. Le-ta je tadaj nabral deset tisuč vojščakov ter se ž njimi napotil črez alpinske gore. Dasiravno so se mu nekateri zavezniki že v gorenjej Italiji izneverili ter se vrnili proti domu, je vendar s tremi tisuči konjikov prispel v Pavijo, potem šel dalje do Pise, kjer je počakal svojega tovarša Friderika, ki je vodil drugo krdelo. Pisanci, ki so vsikdar bili zvesti privrženci hohenštavfskega rodu, so Konrandina na vso moč podpirali in tudi z drugih gibelinskih mest so po malem dohajali zavezniki. Tako ohrabren je pogumen mladeneč šel v Kirn, kjer so ga njegovi prijatelji svečano sprejeli ter se pridružili njegovej vojski. Bilo se je nadjati dobrega vspeha, kajti ravno takrat so Pisanci ob siciljskem obrežji zmagali francosko brodovje in je na istem otoku od dne do dne rastel vpor zoper samovoljnega in okrutnega kralja Karla Anjouvinskega. Mesca avgusta (1. 1268.) je Konradin odrinil iz Rima in navdušeno je stopal proti apuljskej meji. Pri Scurcoli (reci Skurkoli) zadel je na sovražnike in kar takoj je z vso silo udaril na-nje. Y jako hudej bitvi jih je naposled tako užugal, da so morali zapustiti bojišče. Že so se zmagovalci brez skrbi veselili svoje sreče ter rastreseni ropali po nasprotnem taborji; kar pride Karel Anjouvinski z novo vojsko in jih nenadoma napade. Malo potem so Hohenštavfovci bili popolnoma premagani.
Komadin je s Friderikom in drugimi prijatelji bežal nazaj v Kirn, a ko je videl, da niti tu več ne marajo aa-nj, hitel je proti morju, da bi še ob pravem času odjadral v Sicilijo, kjer se je nadjal bolje sreče. Ali bilo je prepozno. Nasprotniki so ga kmalu vjeli ter njega in njegove prijatelje izročili zmagovalnemu Karlu Anjouvinskemu. Sam papež je trdosrčnega kralja prosil milosti za nesrečne vjetnike, katere je tudi posebna krvava sodnija nedolžne spoznala. Ali gro-zovitni trinog se ni dal omečiti ter je vkljub sodnijskej odloki vse na smrt obsodil. Mirnega srca je Konradin v ječi sprejel strašno poročilo in prosil je le, naj mu dovolé, da bi se mogel spodobno na smrt pripraviti. Dne 29. oktobra leta 1268. so na velikem trgu v Neapolji napravili velik morilni oder, okol katerega se je zbrala velika množica radovednega ljudstva. Le-sem pripeljali so Konradina in dvanajst njegovih prijateljev, med katerimi je tudi bil zvesti njegov tovarš Friderik Badenski. Konradin je prvi stopil na morišče in ko se je bil še enkrat priporočil Bogu ter se britko spomnil svoje matere, mu je rabelj odsekal glavo. Za njim so vsi ostali tovarši po vrsti poginili. Ljudstvo je bilo do solz ginjeno, krvoločni kralj pa je iz svojega grada zadovoljno gledal, kako se je vršila krvava njegova zapoved.
Anjouvinci.
Zmaga pri Beneventu (1. 1266.) je neizmerno povzdignila moč Anjouvincev, kajti posadila jih je na kraljevi prestol v Neapolji in Siciliji, a razen tega dala jim je veliko veljavo tudi na Toskanskem, kjer so se vsi gvelfovci ž njimi zavezali. Yladohlepni Karel I. (1266—1285) se je v tolikej sreči še bolj prevzel in prav nič več ni mogel brzdati neizmerne svoje lakomnosti in krvoločnosti. Akoravno so se mu apuljski prebivalci po nesrečnej bitvi dobrovoljno podali ter odprli svoja mesta, jih je vendar neusmiljeno preganjal in zatiral. Svojim vitezom in vojščakom je dovolil, da so smeli ropati in moriti, kjer so hoteli in kogar so hoteli. Zdaj so razuzdani zmagovalci brez milosti plenili po cerkvah in samostanih, oskrunjevali žene ter po nedolžnem ubijali otroke in starce. Kdor je mogel, bežal je iz dežele, da njide strašnemu „gorje“. To pa je nečloveški kralj ravno hotel, kajti vzel je izseljencem vsa njihova posestva ter jih za se obdržal, ali pa jih je razdelil med viteze, katere je iz Francoskega seboj pripeljal ter jih imenoval državne barone. Pa tudi take posestnike, ki
so na domu ostali, je izgnal iz njihovih zemljišč, če se mu je skominjalo po njihovem imetji. Bimski papeži so prej Anjouvince pozvali na pomoč proti Hohenštavfovcem, ki so se bili skazali kot nasprotniki katoliške cerkve; zdaj pa je tudi njih bilo groza pred novim neapoljskim kraljem, ki je že mislil, kako da bi po malem vso Italijo spravil pod strašno svojo oblast. Že papež Kliment IV. ga je prosil, naj z vjetim Konradinom in njegovimi tovarši blago postopa; pa zastonj. Še bolj se je njegovej silovitosti vstavljal Gregor X., ki se je vedno prizadeval, da bi vsemu krščanskemu svetu, zlasti pa Italiji zagotovil stanoviten mir. Ko pa trdovratni neapoljski kralj nikakor ni hotel slušati rimskega papeža, kateri je celo * bil njegov fevdalni gospodar, se je blagi Gregor X. skušal proti njemu zavezati z novim nemškim cesarjem Kudolfom Habsburškim, V tem je Gregorja X. prehitela smrt in še le njegov četrti naslednik Miklavž III. je Karla I. prisilil, da je cesarja Budolfa moral priznati kot vrhovnega vladarja nad Toskano. Še veči udarec Karlovej prevzetnosti je bil siciljski vpor leta 1282.
Akoravno so po vsem kraljestvu hudo čutili težki jarem, ki so jim ga novi gospodarji naložili, toliko kolikor v Siciliji, drugod le niso trpeli. Siciljci morali so plačevati iste davke in nositi ista bremena, kakor Neapoljci, a razen tega morali so brez vsake odškodnine obdelovati kraljeva zemljišča ter rediti kraljevo živino. Grozovitni kralj je že naprej ukazal, koliko hoče imeti žita od svojega polja in koliko mladine od svojih goved; in kolikor je zahteval, toliko mu je ubogi kmet moral dati, če tudi je bila slaba letina. Gorje pa tistemu, kdor ni mogel na tanko zadovoljiti ojstrej zapovedi! Kraljevi uradniki vzeli so mu še tisto malo, kar je imel, ali pa so ga zaprli v hudo ječo. Sploh ni mogoče popisati velike krivice in hudobije, ki so jo brezštevilni francoski naseljenci prizadjali nesrečnim siciljskim prebivalcem. To je nekdanjega Manfredovega zdravnika in ministra Ivana Procido ohrabrilo, da je zoper novega kralja, ki je tudi njemu vzel vse njegovo imetje , snoval splošno zaroto na Siciliji. Y tem ga je podpiral Manfredov zet kralj Petar III. Aragonski, katerega so beguni in drugi vporniki priznavali kot edinega postavnega naslednika Hohenštavfovcev. Ko je bilo vse pripravljeno, je kralj Petar III. s svojim brodovjem odjadral proti vzhodu, kakor da bi nameraval peljati križarsko vojno v Palestino; med potjo pa se je vstavil v severnej Afriki, od koder je vsak čas mogel biti vpornikom na pomoč in tu je čakal, dokler se niso Siciljci
vzdignili. To se je kmalu zgodilo. Dne 30. marca L1282. na velikonočni pondelek popoldne se je v Palermu pred mestom zbralo mnogo ljudstva, da se po starej navadi razveseljuje. Kakor v vse drugo, vtikali so se prevzetni Francozi tudi v to narodno svečanost ter ondi zbrane meščane dražili in zasmehovali, da je bilo grdo. Yendar se je vse mirno vršilo, dokler niso zvonovi vabili k večernici in se je pobožno ljudstvo zopet vrnilo v mesto. Predrzni Francozi so se zdaj postavili pred cerkev ter tu nadaljevali hudobne svoje burke. Tolikega zaničevanja zatirani narod ni mogel dalje mirno slušati, in ko je nesramni francoz celó napadel pošteno ženo ter jel očitno preiskavati, če pod obleko nima orožja skritega, sta njen mož in njen oče razkačena zgrabila za ojstro bodalo ter ga porinila grdobi med rebra, da je kar takoj mrtev obležal v svojej krvi. Ta hip so drugi možje planili na ostale Francoze in nekoliko trenutkov potem se je po celem mestu vršilo strašno klanje, v katerem so vsi francoski naseljenci do zadnjega moža poginili. Poročilo o strašnej moritvi v Palermu se je hitro zaneslo po vsej Siciliji in povsodi so se razdraženi prebivalci vzdignili na svoje zatiralce ter jih vse poubili in podavili. Ker se je ta vpor ravno med večernico začel, ga sploh zovejo siciljsko večernico.
Tako so se na Siciliji osvobodili trde vlade Karla I. Anjouvinskega. Le-ta je sicar skušal zgubljeni otok zopet nazaj dobiti in jel je obsedati močno vtrjeno mesinsko mesto, ki je pa hrabro odbijalo vse njegove naskoke. Med tem je Petar III. Aragonski prišel vpornikom na pomoč ter jih do dobrega rešil francoskega jarma. Kmalu ga je hvaležno ljudstvo po vsem otoku priznalo za svojega kralja ter ostalo zvestvo njemu in njegovim naslednikom. Karel I., kateremu je odslej ostalo le neapoljsko kraljestvo, je že 1. 1285. umrl.
Njegov sin Karel II. (1. 1285—1309) se je naposled sam odrekel siciljskega otoka, a svojo sestro je dal za ženo kralju Frideriku II., ki je v Siciliji nasledil svojega očeta Petra III. Zdaj je Karel II. kot dober vladar ostalej svojej državi povrnil prejšnji mir ter zlasti povzdignil njeno trgovino, po katerej je hitro raslo blagostanje naroda. Veliko veljavo znal si je ohraniti tudi na Toskanskem in v gorenjej Italiji, kjer so ga vsi gvelfi priznali za svojega vrhovnega glavarja in varha. Po svojej smrti je neapoljski prestol zapustil mlajšemu svojemu sinu Kobertu, kajti starejši sin Karel Martel je že leta 1295. umrl, a njegov sin Karel Ko-bert je postal hrvaški in ogerski kralj. Robert (1309 do
1343) se je z nova odrekel Sicilije, vendar pa je vkljub tej odpovedi tudi potem še večkrat poskušal, da bi si lepi otok nazaj osvojil, ali ni se mu nikdar posrečilo. Tem veča pa je bila njegova veljava po vsej Italiji, kjer je že po očetu nasledil veliko moč kot načelnik gvelfovcev, katere je vsikdar podpiral zoper gibelince in njihove nemške zaveznike. Cesar Henrik VII. je zarad tega hotel z vojsko udariti na njega in že se je bil napotil proti neapoljskej meji; ali v tem je med potjo nagloma umrl, kakor že iz nemške zgodovine vemo. Robert je na to še trideset let krepko vladal in preživel je celó svojega sina Roberta, ki je zapustil hčer Ivano I. Le-ta je po svojem dedu Robertu zasedla kraljevi prestol v Neapolji ter se omožila z Andrejem, bratom ogerskega kralja Ljudevika I. Ivana je po svojih duševnih zmožnostih in po učenej odgoji imela vse lastnosti, da bi bila mogla postati dobra kraljica, ali ni imela tistih ženskih čednosti, brez katerih si ne moremo misliti blage soproge, ne dobre matere. Svojega moža Andreja je na vso moč sovražila in zaničevala in ni mu pustila prav nič veljave, ne v domačih, ne v državnih stvareh. Vladarska opravila je opravljala sama z nevrednimi prilizovalci in slabimi tovaršicami, Andreju pa ni dovolila niti kraljevega naslova.
S takim ravnanjem in razuzdanim življenjem je Ivana dajala mnogo pohujšanja, a bila je tudi vzrok, da so se nea-poljska gospoda razcepili v dva nasprotna taborja, kajti med tem ko so nekateri prav po hlapčevsko odobravali vse, kar je lehkoumna kraljica storila, so se drugi potezali za pravice njenega soproga. Da ta razdor ne bi imel hujših nasledkov, je papež Kliment VI. kot vrhovni fevdalni gospodar ukazal, da morajo tudi Andreja ovenčati za neapoljskega kralja. Že so se delale velike priprave in od vseh krajev je mnogo gospode in druzega ljudstva prihajalo v Neap olj, da bi se vde-ležili redke svečanozti; v tem so se malopridni kraljičini prijatelji zarotili zoper Andreja ter ga zadnji dan pred kronanjem v njegovej sobi zavratno umorili (1. 1345.), kajti bali so se, da ne bi izgubili veljave, ki so jo doslej na dvoru imeli. Pravijo, da je kraljica bila v drugej sobi poleg, ko so zarotniki izvršili krvavo svoje dejanje, in da je slišala milo stokanje umirajočega soproga, a ne da bi ga bila rešila grozne smrti, niti da bi bila koga na pomoč klicala. Pa tudi potem se je tako čudno obnašala, da so jo očitno obdolžili, da je kriva smrti svojega moža. Ljudstvo je bilo strašno razkačeno in zahtevalo je, da naj papež sodi brezbožno mo-
rilko; ob enem pa je tudi ogerski kralj Ljudevik z nemškimi najemniki bil na poti proti Neapolju, da bi se maščeval nad ubijalci svojega brata Andreja.
Ivana je tadaj hitro zbežala na Francosko v svojo ta-mošnjo pokrajino Provenco ter se na vso moč prizadevala, da bi se pred papežem opravičila. Ko je tudi njen bratranec in drugi mož Ljudevik Tarentinski, s katerim se je bila pred odhodom iz Italije poročila, za njo prišel, je ž njim šla kar naravnost v Avignon ter se sama izročila papeževej sodniji, ki jo je po natančnej preiskavi nedolžno spoznala. Med tem se je njena stvar tudi v Italiji na bolje obrnila. Ogerski kralj se ni mogel dolgo muditi v Neapolji, katerega se je bil brez težave polastil, in moral se je istega leta (1348) vrniti proti domu. Osvojeno deželo je tadaj poveril svojim namestnikom in nemškim najemnikom, ki so kmalu jeli razsajati, kakor pravi razbojniki. Nesrečni prebivalci so zdaj svojo kraljico nazaj pozvali in kakor hitro je Ivana nabrala nekoliko vojske, se je s svojim novim soprogom vrnila v Neapolj, katerega ogerske posadke niso mogle dolgo braniti. Kralj Ljudevik je na to leta 1350. vdrugič prišel iz Ogerskega in z nova se je polastil neapoljskega mesta; ali po drugih mestih so se mu to pot hrabro upirali in tudi novci so mu kmalu pošli. Sklenil je torej s svojo nasprotnico primirje ter se naposled pokoril papeževej razsodbi.
Ker so v Avignonu Ivano nedolžno spoznali, jej je papež Kliment zopet povrnil neapoljsko kraljestvo (1. 1351.) ter po svojem legatu dal v Neapolji njo in njenega soproga Ljude-vika svečano kronati. Novi kralj je dobro vladal in skusil je tudi Sicilijo nazaj dobiti, kar se mu pa ni posrečilo, kajti razun Mesine ni mogel nobenega drugega mesta osvojiti. Po njegovej smrti 1. 1262. se je Ivana v tretjič omožila z Jakobom iz Minorke, ki je v zakonskej pogodbi moral ob ljubiti, da se ne bode nikdar vtikal v vladarske stvari. Toda Jakob se je kmalu (1. 1366.) ločil od mogočne svoje žene ter šel v Kastilijo, kjer je leta 1374. umrl. Ko jej je ogerski kralj med tem zopet žugal z vojsko, se je Ivana (1. 1367.) v četrtič omožila ter vzela hrabrega Otona Braunšveigskega. Niti njemu ni dala kraljevih pravic, ampak samo to mu je dovolila, da se je zval vojvodo Tarentinskega. Ker ni imela otrok, je najbližnjega svojega sorodnika Karla Dračkega imenovala za svojega naslednika, ali pozneje se je premislila in hotela je neapoljski prestol nakloniti vojvodi Ljudeviku Anjouvinskemu, bratu francoskega kralja Karla VI.
Poslednja naređba je neapoljskemu kraljestvu provzročila novih homatij. Najprej je Karel Drački napadel lažnjiro kraljico in ko jo je vjel, dal jo je umoriti leta 1382., njenega soproga Otona pa je djal v zapor. Zdaj je Ljudevik Anjou-vinski s francosko vojsko prekoračil alpinske gore in prišel je do abruške višave. Tu je svojega nasprotnika (1. 1381) premagal; ali še istega leta prehitela ga je smrt in Karel III. Drački je brez novih ovir zasedel kraljevi prestol. Komaj si je Karel III. zagotovil neapoljsko kraljestvo, in že si je tudi lastil pravico do Hrvaške in Ogerske, kjer je leta 1382. umrl kralj Ljudevik I. Mnogo hrvaške in ogerske gospode je bilo za njega in kakor hitro je Karel Drački prišel prek morja, so se mu najprej Hrvati v Zagrebu poklonili kot svojemu vladarju (1. 1385.), a na to so ga v Stolnem-Belemgradu ovenčali za ogerskega kralja. Pa tudi nasprotna stranka je bila še mogočna in že leta 1386 sta palatin Gorjanski in grof Forgač vladohlepnega kralja v bu-dimskem gradu zavratno umorila.
Njegov sin Ladislav (1386—1413) je takrat komaj spolnil deseto leto ter bival v Neapolji pri svojej materi Margareti. Le-ta se je zdaj sama polastila vlade, dokler sin ne odraste; ali imela je mnogo sitnosti, kajti takoj se je oglasila vdova rajncega anjouvinskega vojvode Ljudevika ter se poganjala, da bi svojemu sinu pridobila kraljevi prestol. Ker ste obe stranki bili dosta močni, vnela se je dolgoletna domača vojska, ki se je še le okoli leta 1400. tako končala, da je Ladislav ostal neapoljski kralj. Po njegovej smrti ga je nasledila njegova sestra Ivana II. (1413—1435), ki pa tudi ni imela otrok. Da bi svojo državo obvarovala novih bojev, posinila je mladega aragonskega in siciljskega kralja Alfonsa V. ter mu po svojej smrti namenila neapoljski prestol. Pozneje se je sicer premislila ter hotela svojo državo zapustiti francoskim Anjouvincem, ali ni jej obveljalo, kajti rimski papež je kot vrhovni glavar neapoljsko kraljevino podelil Alfonzu V. Aragonija, Sicilija in Neapolj so zdaj bili združeni, dokler jih isti Alfons ni zopet razdelil. Po svojej smrti (1. 1458.) je namreč Aragonijo in Sicilijo zapustil svojemu bratu Ivanu. Neapolj pa je kot posebno državo določil svojemu nezakonskemu sinu Ferdinandu I. (1458—1494). Francoski Anjouvinci so sicer zopet ponovili svoje pravice, ali še le po Ferdinandovej smrti je francoski kralj mogel osvojiti Neapolj, iz katerega pa ga je kmalu potem spodrinil njegov zaveznik aragonski kralj Ferdinand „katoliški“,
Občna zgodovina. VII. snop.	25
ki je neapoljsko kraljevino združil z ostalimi svojimi deželami (1. 1504.).
V.	Pirenejski polotok.
Pirenejski ali španjolski polotok je skoraj čisto ločen od ostale Evrope, proti katerej ga zagrajajo visoke pirenejske gore. Zato je že v starem in malo da ne v celem srednjem veku ta južno-evropejska dežela bila mnogo bolj navezana na sosednjo Afriko, od katere jo pri Gibraltaru loči dve in pol milje široka morska ožina. Po svojej legi med atlantijskim oceanom in sredozemnim morjem bi pirenejski polotok mogel imeti veliko prekmorsko trgovino, ali premalo ima dobrih luk, a razen tega so primorski kraji preveč ločeni od notranjih višav. Najbolj razkosano je obrežje ob sredozemnem morji, in tu je od nekdaj bilo mnogo kupčije, zlasti ker so pituiški in balearski otoci že v starodavnih časih olajšali brodarstvo in občevanje z nasproti ležečimi afrikanskimi deželami. Na koncu srednjega in v začetku novega veka so Španjolci nekoliko časa celo bili prvi brodarski narod, dokler jih niso prekosili Angleži, katerim je že po pripravnej legi njihove dežele bilo sojeno, da postanejo gospodarji na morji.
Površje pirenejskega polotoka je jako raznovrstno in tako razkosano, da je od nekdaj zaviralo krepko državno jedinstvo, kajti prebivalci nizkih krajev nič ne marajo za svoje rojake na višavah in se vsak čas skušajo od njih odcepiti v posebnej državi. Po sredi polotoka se razprostira velika visoka planota, ki se deli v severno ali starokastiljsko in leonsko (poprek kakih 800 metrov visoko), in v južno ali novokastiljsko in estramadursko (poprek kakih 600 metrov visoko) planoto. Severno zagrajajo kantaberske gore proti biskajskemu zalivu, a kastiljske mejne gore jo ločijo od južne planote. Poslednjo zapira proti jugu andaluško mejno gorovje, čigar najviši del se zove Sierra Morena. Med temi in med granadskimi gorami se ob reki Quadalquiviru razprostira prekrasna nižava Andaluzija, najlepši del celega španjolskega polotoka. Granadske gore presegajo v svojem najvišem delu ali v Sierri Nevadi iste Pireneje, ter ločijo Andaluzijo od sredozemnega morja. Najviši vrh je Mulhacen, ki meri 3575 metrov. Omeniti nam je še aragonsko nižavo, ki se razprostira ob reki E bronu, a loči pirenejske gore od prej omenjene visoke planote. Eazen
Ebrona, ki teče proti sredozemnemu morju, se vse veče gpanjolske reke izlivajo v atlantijski ocean. Najimenitniše so Minko in Duero s starokastiljske planote, Tajo in Guadiana z novokastiljske planote, in Guadalquivir iz Andaluzije. Prebivalci atlantijskega primorja ob dolenjem teku Duera in Taja so se jako rano lotili brodarstva in prekmorske trgovine ter ločeni od ostalih Španjolcev so si vtemelili lastno državo (Portugalsko).
Kakor je površje pirenejskega polotoka jako raznovrstno, tako je tudi podnebje različno in tudi zemlja ni povsod enako rodovitna. To je vzrok, da se prebivalci v vsakem kraji po svoje žive; kajti med tem ko nekateri polje obdeljujejo, drugi živino redé, *a zopet drugi na svojih ladijah po svetu jadrajo. Še veči razloček je med Španjolci bil v srednjem veku, "ko so se med stare prebivalce, ki so se že popolnem poprijeli rimske omike in katoliške vere, naselila razna germanska ljudstva, ki so kot surovi arijanci strastveno proganjala katoličane. Naposled pa so iz Afrike prišli Arapi, ki so hoteli popolnoma zatreti krščansko vero ter ves svet prisiliti, da bi se klanjal njihovemu preroku Mohamedu. Razdor, ki je zdaj nastal med španjolskimi narodi, se ves srednji vek ni dal poravnati. Y začetku novega veka se je sicer ves pirenejski polotok, razen Portugalske, zedinil v eno edino španjolsko državo; ali sovraštvo med prebivalci na kastiljskih planotah in njihovimi rojaci v aragonskej nižavi še dandanes ni jenjalo, in že večkrat (tudi v naših dnevih) je z nova vskipelo na veliko škodo krepke državne edinosti.
Kakor je španjolski polotok po svojej zemljopisnej legi ločen od ostale Evrope, tako se je tudi zgodovina njenih ljudstev v srednjem veku čisto po svoje razvijala. Ob času splošnega preseljevanja narodov je več germanskih ljudstev prišlo črez pirenejske gore, dokler niso zahodni Goti cel španjolski polotok spravili pod svojo oblast ter vtemelili svojo državo. Kako je domači razpor pospešil konec zahodno-gotijske države, smo že prej povedali. Razdjali so jo namreč Arapi, ki so vpornej stranki iz Afrike prišli na pomoč; a ko so go-hjsko vojsko premagali v strašnej bitvi pri Heres de la Frontera (j- 711.), šli so dalje ter si po malem ves polotok osvojili. Španjolski prebivalci, kar jih ni v bojih poginilo, morali so se pokoriti mohamedovskim zmagovalcem, ki so hoteli popolnoma zatreti krščansko vero. Bilo pa je tudi hrabrih go ti j skih junakov, ki se nikakor niso hoteli podati strahovitim nasprotnikom, ampak šli so v asturske ali kantabrijske gore in tu so
z boljim vspehom nadaljevali boj za sveto svoje prepričanje in narodno svobodo. Asturske gore so krščanskim jnnakom bile varno zavetje proti mogočnim nejevernikom, katerim so po malem tudi druge kraje mile svoje domovine skušali nazaj vzeti. Odslej ga na Španjolskem ni bilo več stalnega miru, ampak noter do konca srednjega veka so se vsak čas ponavljali krvavi boji med kristnsovimi spoznovalci in častitelji polomesca, dokler se poslednji v začetku novega veka niso zopet vrnili v Afriko, nekdanjo domovino svojih prednikov. Domače vojske bile so tudi vzrok, da se Španjolci v srednjem veku niso mogli vtikati v razmere ostalih evropejskih narodov. Po dvojnej osodi, ki je prebivalce pirenejskega polotoka v srednjem veku zadela, govorili bomo najprej o arapskej ali mauričkej državi, a potem o svobodnih krščanskih deželah.
I.	Arapska ali maurička Španjolska.
Po bitvi pri Heres-u de la Frontera 1. 711. je Španjolska, razen goratih asturskih krajev, skoraj petdeset let spadala k velikej arapskej državi, ki je takrat svoje središče imela v Damasku. Tu so vladali mogočni Omajevci kot kalifi ali najviši posvetni in duhovni glavarji vesoljne države ter pošiljali na Španjolsko in v druge pokrajine svoje namestnike. Leta 750. pa so se surovi Abasovci polastili kalifovega prestola ter pomorili vse Omajevce razen Abderamana, ki jim je ušel ter zbežal v severno Afriko. Tu je Abderaman krepko in hrabro pleme berberskega ljudstva za se dobil in šel je i njim na Španjolsko, kjer je hitro osvojil glavno mesto Kor-dovo ter si lastil vladarsko pravico nad celó španjolsko pokrajino (1. 755.). Teči del iznenadenega ljudstva se je pokoril srečnemu zmagovalcu, drugi pa so mu kljubovali ter proti njemu pozvali Karla „velikega“ na pomoč. Karel „veliki“ je leta 778. dve vojski pripeljal črez Pireneje, osvojil ara-gonsko nižavo do reke Ebrona z mestom Saragozo ter vte-melil mejno grofovino španjolsko. Toda po njegovem odhoda so Arapi velik del zgubljenih krajev zopet nazaj osvojili, Abderaman in njegovi nasledniki pa so kot neodvisni emiri ali knezi vladali do 1. 1031. Prestolno mesto bila je Kordova, katero je že Abderaman jako polepšal ter v njej sezidal prelepo palačo in veliko džamijo, katero še dandanes prištevajo najlepšim krščanskim cerkvam. Dasiravno so kordovski knezi vsak čas imeli boje z domačimi vporniki in s hrabri»} kristjanskimi junaki, ki so iz gorate Asturije vedno šilih
proti jugu, so vendar dobro vredili svojo državo ter podpirali umetnosti in znanosti.
Najslavniši med omajevskimi vladarji je bil Abderaman III. (913—961), za katerega je arapska Španjolska bila v najlepšem cvetu, kajti po vsej Evropi nisi našel tako gosto naseljene dežele in malo tako lep ib mest, kakoršna so bila Kordova, Sevilla, Toleda, Saragoza, Murcia in Valencia. Polje je bilo dobro obdelano, rudarji so mnogo dragocenih kovin izkopavali, a španjolske obrtnije slovele so po vsem svetu ter skupaj s trgovino neizmerno povzdigovale splošno blagostanje naroda. Dobre ceste in mostovi olajševali so občevanje, a po velikanskih vodovodih so mestni prebivalci dobivali dobre in zdrave vode. Po mestih belile so se prelepe palače; bogate javne knjižnice, vseučilišča in učena društva pa so pospeševala duševno omiko Spanj olskih prebivalcev. Nemški in bizantinski cesarji so svoje poslance pošiljali na dvor slavnega kordovskega emira, a mnogo krščanskih učenjakov, celó duhovnikov, je iz daljnih krajev dohajalo na arapska učilišča v Španijo. Ko je Abderaman III. skoraj petdeset let srečno vladal, ga je nasledil učeni sin Hakem II. (961—976), ki je svojemu narodu ves čas ohranil isto blagostanje, do kakoršnega mu je oče pomagal. Umetnost, književnost in znanost so takrat bile v najlepšem cvetu. Pa že leta 976. je tudi Hakem umrl in ker je njegov sin bil še mladoletno dete, je v njegovem imenu vladal vezir Almanzor. Le-ta je bil jako bojaželjen ter je z nova začel vojsko z malimi krščanskimi državami v severnej Španjolskej. Ali v bitvi ob gorenjem Dueru bil je leta 1002. popolnoma premagan in odslej je slava španjoiskih Arapov jela padati. Med tem ko so kristjani čemdalje bolj razširjevali male svoje državice, so arapski namestniki v posameznih krajih hrepeneli po večej samostalnosti ter se vpirali kneževim ukazom, a naposled so mogočni veziri sami hrepeneli po vladarskej oblasti. Ko je Hišam III., zadnji omajevski emir v Kordovi, sprevidel, da vpornikov ne more več vkrotiti, se je leta 1031. sam odrekel kneževskej oblasti ter odslej do svoje smrti (1. 1037.) mirno za se živel.
Y arapskej Španjolskej ga zdaj ni bilo več pravega edinstva, kajti vsak namestnik je v svojej pokrajini hotel biti samostalni knez in tako je vsa dežela bila razkosana na mnogo malih državic, ki so druga drugo vedno napadale ter ob enem morale se vojskovati z napredujočimi kristjani. Poslednjim je razpor medArapi dobro došel in ker je navarski
kralj Sancho „veliki“ ravno takrat (1.1037.) vse male krščanske državice za nekoliko let zedinil pod svojo oblastjo, bilo se je nadjati boljej sreči. Ko so španjolski Arapi sprevideli, kolika nevarnost jim od kristjanov preti, so mogočnega Jusufa iz Afrike pozvali na pomoč. Josuf je bil glavar Morabetov, ki so se kot mohamedovski razkolniki odpovedali kalifovej oblasti ter vtemelili samostalno državo v Maroku. Kad je Jusuf uslišal prošnjo španjolskih mohamedovcev ter takoj štiri sto tisuč Morabetov pripeljal prek gibraltarske morske ožine. Tolikemu številu sovražnikov krščanski vladarji niso bili kos in v jako hudej bitvi pri Zalaki bili so popolnoma užugani 1. 1086. Toda zmagovalni Morabeti se niso več vrnili nazaj v Afriko, ampak ostali so v lepej Spanjolskej, kjer so posamezne arapske vladarje drugega za drugim premagali ter tako vse mohamedovske kraje na Španjolskem zopet zedinili v eno edino državo.
Ali Morabeti niso dolgo gospodovali na pirenejskem polotoku. Kmalu po njihovem odhodu iz Afrike je ondi postala nova mohamedovska sekta Aim o had o v, ki so v teku dvanajstega stoletja osvojili celo severno Afriko, potem pa šli na Špan-jolsko ter popolnoma spodrinili oslabele Morabete 1. 1157. Ko so Almohadi južno Španjolsko do dobrega spravili pod svojo oblast, jeli so se tudi krščanskim državam groziti in že so jih nekolikokrati premagali. Tu je papež Inoeent III. dal oznanovati križarsko vojno proti španjolskim Arapom ali Maurom in kmalu se je nabrala velika vojska, katerej so se duhovni vitezi vseh španjolskih redov na čelo postavili. V bitvi pri Tolosi leta 1212. so kristjani sijajno zmagali svoje mohamedovske nasprotnike, ki so odslej čemdalje bolj pešali, zlasti ker je tudi domači razpor slabil njihovo prejšnjo moč. Ohrabreni krščanski vladarji zdaj niso več mirovali, ampak vedno so bili na straži in vsak čas so nejevernikom vzeli nov kos sveta. Ko je pa sveti Ferdinand, kralj kastiljski, leta 1233. v velikej bitvi pri Heresu de la Frontera vnovič užugal Maure, ni poslednjim skoraj nič druzega ostalo, nego gorata Granada, od koder so potem še večkrat skušali, da bi izgubljene kraje nazaj dobili.
V tem so jih podpirali njihovi verski bratje Meriniti, ki so jim v drugej polovici trinajstega stoletja iz Afrike prišli na pomoč, ter potem tudi sami ostali na Španjolskem. Ali niti Meriniti niso mogli na pirenejskem polotoku več povzdigniti veljave mohamedovcev ter jim povrniti nekdanje moči. Le kadar so v krščanskih državah bili domači prepiri,
so arapske ali mauričke vojske nekoliko napredovale, ali kakor hitro so se njihovi nasprotniki pomirili in ohrabrili, morali so se kmaln zopet umakniti v gorato Granado. Tu so si Arapi do konca srednjega veka ohranili svojo državno samostalnost ali že so morali priznavati vrhovno oblast kastiljskih kraljev. Pa tudi zdaj je ta zadnja mauriöka država cvetela, kajti hila je dobro uravnana, polje je bilo lepo obdelano, a velika obrtnija in jako razširjena trgovina so še zmiraj povzdigovale blagostanje jako delavnega ljudstva. Ko se je pa leta 1492. zarad prestola vnel domač boj, je kastiljska kraljica Isabela z močno vojsko prišla črez mejo ter razdjala zadnjo mohamedovsko državo na pirenejskem polotoku. Krščanske zastave so zdaj zmagovalno vihrale po arapskih gradovih in kdor ni hotel spoznati pravega živega Boga, moral je zapustiti Španjolsko ter iti prek morja v nekdanjo domovino svojih prednikov.
2.	Krščanske države na Španjolskem.
Asturija in Leon.
Ko so Arapi po bitvi pri Heres-u de la Frontera osvojili skoraj celi španjolski polotok, je gotijski plemenitnik Pelajo s četo hrabrih junakov uskočil v strme asturske gore. Odtod je z boljim vspehom nadaljeval vojsko zoper zasmehovalce krščanske vere in kmalu so ga svobodoljubni gorski prebivalci oklicali za asturskega kralja (okoli 1. 750.). Ob istem času je neki vojvoda Petar, ki je bil v rodu z zahodno-gotijskim kraljem Kekaredom, zbežal v bližnje kantabrijske gore ter sebe in svoje tovarše vbranil arapske sile. Njegov sin Alfons I. se je oženil z edino Pelayevo hčerjo ter po smrti svojega tasta postal kralj v Asturiji. Ko je na to še osvojil sosednjo Galicijo, je pod svojo oblastjo zedinil ves gorati rob ob severnej Španjolskej od biskajskega zaliva do zahodnega ogla pirenejskega polotoka.
Zdaj je Alfons I. s tem večo silo napadal Arape ter jim mnogo mest zopet iz rok iztrgal. Njegovi nasledniki, med katerimi se je najbolj odlikoval Alfons III., so vsi nadaljevali te boje ter čemdalje bolj proti jugu razširjevali meje asturske države. Na grobu sv. Jakoba, ki je Spanjolcem prvi ozna-noval resnice svete vere, so pobožni zmagovalci sezidali lepo eerkev s škofovim sedežem in kmalu se je okoli nove cerkve povzdignilo mesto San Jago de Compostella. Prestolno mesto
te rastoče krščanske države je s prva bilo Oviedo; ko so se pa asturski vladarji v desetem stoletji preselili v bolje vtrjeni Leon, jeli so celo deželo nazivati leonsko kraljevino. Toda kakor povsodi, tako je tudi v Leonu domači razpor oslabil prvotno državno moč. Že proti Alfonsu III. „velikemu“ vprli so se njegovi sinovi ter ga prisilili, da je svojo kraljevino med nje razdelil (1. 910.). Najstarejši sin, ki je stoloval v Leonu, je sicer zopet zedinil celo državo, a kmalu so se vneli novi vpori, ki so celó Arape ohrabrili, da so jeli zopet napadati krščanske kraje. Tu je navarski kralj Sancho „veliki“ (okoli leta 1034.) vse krščanske dežele na Španjolskem zedinil pod svojo oblastjo, a ko je po njegovej smrti ta država zopet razpala, je njegov sin Ferdinand zadnjega leonskega kralja v hoji zmagal ter Asturijo in Leon združil s kastiljsko državo (leta 1037.). Po smrti Ferdinanda, ki je (L 1065.) svojo državo tudi razdelil med svoje sinove, je leonska kraljevina zopet bila sama za se; ali vsak čas se je bližalasosednej Kastiliji, dokler se ni za zmiraj ž njo zedinila leta 1230.
Kastilija.
Ta dežela je že v osmem stoletji postala iz male asturske grofovine, a ime Kastilija so jej dali zarad velikega števila vtrjenih gradov (kastelov), katere so tamošnji prebivalci sezidali za hrambo proti Arapom. Y bojih s španjolskimi mo-hamedovci so hrabri kastiljski grofi svojo deželo čemdalje bolj razširjevali in, akoravno so že v začetku desetega stoletja priznavali vrhovno oblast asturskih kraljev, so vendar v svojem kraji že prej gospodovali, kakor samostalni vladarji. Ko so pa zadnjega grofa zavratno umorili, se je njegov svak Sancho „veliki“, kralj navarski, polastil cele Kastilije, katero je potem (1. 1035.) zapustil mlajšemu svojemu sinu Ferdinandu. Le-ta je Kastiliji pridružil leonsko kraljevino (1. 1037.), dokler ni obe deželi po svojej smrti (1. 1065.) zopet razdružil. Od Ferdinandovih naslednikov se je posebno odlikoval Alfons VI., ki je peljal veliko križarsko vojno zoper mohamedovce ter jim po sedemletnem obleganji vzel staro slavno mesto Toledo. Ko je Alfons VI. leta 1109. umrl, ga je s prva nasledil njegov zet aragonski kralj Alfons L, ki je pa še pred smrtjo moral Kastilijo prepustiti svojemu pastorku Alfonsu VIL Tudi Alfons VII je združil Leon in Kastilijo ter ju po svojej smrti (1. 1157.) zopet razdelil med svoje sinove. Takrat so na Španjolskem vtemelili tri viteške redove, ki so se ravno tako,
kakor duhovni vitezi v Palestini zavezali, da bodo vsikdar branili krščansko vero zoper mohamedovce. Po mestih, v katerih so imeli svoje središče, zvali so jih viteze iz San Jaga, iz Aleantare in Calatrave. Ti vitezi so v bojih zoper špan-jolske Arape bili leonskim in kastiljskim vladarjem dobra pomoč; a ko je kralj Ferdinand „sveti“ po mnogih naglih spremembah nasledil (1. 1230.) Leon in Kastilijo in je posebna postava določila, da se te dve državi ne smete nikdar več razdražiti, začela se je nova doba v kastiljskej zgodovini.
Ferdinand III. „sveti“ (1230—1252) je svojo vojsko peljal s kastiljske višave v lepo dolino reke Guadalquivira in ni prej odjenjal, dokler ni nejevernim nasprotnikom vzel vso Andalusijo. Arapi ali Mauri so se vmaknili v gorato Granado in tudi tu so hrabrega Ferdinanda morali priznati za svojega vrhovnega vladarja. Kastilija se je zdaj razprostirala od atlantijskega do sredozemnega morja in bila je največa država na pirenejskem polotoku. Zdaj še le je bilo mogoče, da je Ferdinand lepo svojo državo z nova vredil ter jel izdelovati nove splošne postave ali zakone, ki so imeli veljati po vsem kraljestvu. Ta zakonik dovršil je še le njegov naslednik. Razen kralja so v Kastiliji tudi plemenitki bili jako mogočni. Poslednji so si v vednih bojih pridobili čemdalje večo veljavo in smeli so istemu kralju odpovedati pokorščino. Prej omenjeni viteški redovi so bili skoraj popolnoma neodvisni od kraljeve oblasti, a v cerkvenih stvareh niso nad seboj priznavali druzega gospoda, nego papeža samega. Manj imenitna so bila mesta, ki se zarad pomanjkanja trgovine in zarad vednih vojsk niso mogla tako povzdigniti, kakor v drugih evropejskih državah. Nikdar ni smelo več, nego osemnajst kastiljskih mest svoje poslance pošiljati v državni zbor.
Ferdinanda svetega je nasledil njegov sin Alfons X. (1252—1284), katerega so zvali „modrega“, zato ker je jako podpiral znanosti in tudi sam bil učen. Posebno je ljubil astronomijo ali zvezdoznanstvo in sklical je več arapskih, židovskih in krščanskih učenjakov, da so po njegovem naročilu sestavili imenitne zvezdoznanske ploče, ki so bile podlaga novejšej astronomiji. Poznavanje zvezd pa je tudi pospešilo brodarstvo po velikem morji, in le po tej poti so Španjolci in Portugalci proti koncu srednjega veka mogli odkriti toliko do tadaj nepoznanih krajev. Kralj Alfons dal je tudi sestaviti veliko splošno zgodovino, a da je dovršil kastiljski zakonik, ki ga je njegov oče začel, smo že prej povedali. Ni čuda torej, da je pri tolikem navdušenji za omiko, prevstrojil ka-
stiljsko vseučilišče v Salamanci ter ga tako povzdignil, da je bilo ravno slavnim učiliščem v Parizu in v Bologni. Da bi poravnal velike stroške, katere ga je plemenitno njegovo prizadevanje stalo, je Alfons jel slabe novce kovati, terčemdalje veče davke nakladati. S takim ravnanjem pa je razdražil priprosto ljudstvo in plemenitno gospodo, ki so se očitno vzdignili zoper njega, zlasti ko je ob času tako zvanega nemškega brezvladja hrepenel po cesarskej kroni, za katero je prav po nepotrebnem zapravil mnogo novcev. Zdaj gani bilo več pravega sporazumljenja med kraljem in narodom, in naposled so gospoda na državnem zboru Alfonsu vzeli vladarsko oblast (leta 1282.) ter jo podelili njegovemu mlajšemu sinu Sanchu IV., ki se je tudi po očetovej smrti (leta 1284.) vedel vzdržati na kraljevem prestolu. Sancho IV. (1284—1295) je ves čas svojega vladanja imel mnogo sitnosti z mogočno nasprotno stranko, ki je sinovom njegovega starejšega brata Ferdinanda de la Cerda (ki je že leta 1275. umrl) lastila večo pravico do kraljevega prestola. Ko je Sancho prevzetnega in predrznega plemenitnika Lopeza de Haro dal umoriti, so vporniki bežali v Araganijo in se na vso moč pripravljali na boj zoper lastnega kralja. Zavezali so se celó z mohamedovskim kraljem v Granadi in začeli vojsko, katerej Sancho ni doživel konca. Proti njegovemu mladoletnemu sinu Ferdinandu IV. (1295—1312) se je število nasprotnikov še bolj pomnožilo in bilo se je bati, da bodo kastiljsko državo na kose razdrobili. V tem se je sprevidna mati mladega kralja z moškim pogumom ustavila vpornikom, a da bi si dobila močnega zaveznika, je za svojega sina snubila hčer portugalskega kralja Dioniza. Poslednji je takoj privolil v ženitev, in naposled se mu je tudi posrečilo potolažiti vpornike in jih pregovoriti, da so Ferdinanda IV. priznali za kralja. Toda nepremišljeni Ferdinand je kmalu zopet ponovil boj z mogočnimi rodovi de Haro in de Laro, a ob enem je postal tako samovoljen in grozoviten, da nihče ni več maral za-nj. Ko je tadaj naglo umrl, so nekateri mislili, da so mu sovražniki zavdali, drugi pa so v tem videli kazen božjo.
Ker je njegov sin Alfons XI. (1312—1350) takrat bil še le dveletno dete, jeli so se njegovi strici in drugi bližnji sorodniki prepirati, kdo da bo namesti njega vladal. Ti domači prepiri so jako slabili državno moč in privabili so tudi Maure zopet črez mejo. Pa tudi potem, ko je Alfons postal polnoleten, moral se je vojskovati zdaj s svojim tastom, kraljem portugalskim, zdaj s španjolskimi Arapi, katerim so
afrikanski Mauri prišli pomagat zoper kristjane. Že so ne-jeverniki pokončali kastiljsko brodozje ter jeli oblegati imenitno mesto Tarifo. Tu je papež pregovoril aragonskega, kastiljskega in portugalskega kralja, da so se vsi trije vzdignili ter s hrabrimi svojimi vitezi šli nad mohamedovce, katere so v bitvi pri reki Saladu sijajno zmagali leta 1340. Arapi so sicer še nekoliko let nadaljevali vojsko, nazadnje pa so le odjenjali ter sklenili primirje na deset let. Alfons si je v teh bojih pridobil mnogo slave, ljudstvo pa je ubožalo zarad prevelikih davkov, ki jih je moralo plačevati za vojskine potrebščine. Povedati nam je tudi to, da so kastiljski mornarji leta 1344. odkrili kanarske otoke v atlantijskem oceanu. Da bi svojemu narodu olajšal brodarenje iz sredozemnega morja v atlantijski ocean, hotel je Alfons nasprotnikom vzeti imenitni Gibraltar, ali med obleganjem je v taborji umrl 1. 1350.
Nasledil ga je njegov sin Petar (1350—1369), kateremu so pozneje dali priimek „grozovitni“. Kakor hitro je Petar zasedel kraljevi prestol, ni hotel dalje oblegati Gibraltara, ampak jel je proganjati nezakonske svoje brate in sestre, katerim je Alfons XI. podelil mnogo zemljišč, a najstarejšega Henrika celó imenoval grofa Trastamarskega. Toda ker niti Petar sam ni lepo živel, našlo se je mnogo imenitne gospode, ki so se mu vprli ter jeli braniti pravice proganjanih njegovih sorodnikov. Petar se je bil namreč po želji svoje matere oženil z Blanko, hčerjo bourbonskega vojvode. Ali ta soproga mu ni bila po volji in kmalu jo je čisto zapustil ter se vkljub papeževej prepovedi skrivaj poročil z Marijo de Padilla. To je bil vzrok velikej zaroti, katerej so se pridružili naj-veljavniši plemenitniki in tudi več mest, a na čelo se je postavil grof Henrik Trastamarski, kateremu je neusmiljeni kralj dal mater umoriti. Petar je bil v velikej zadregi in sprevidel je, da s silo ne bode nič opravil. Zmislil si je toraj zvijačo. Z lažnjivimi obljubami je nasprotnike, vsacega posebej , za se pridobil ter jih razdružil, a na to je Henrika Trastamarskega iz dežele izgnal. Svojej prvej ženi Blanki je na videz povrnil vse pravice, ki jih je kot kraljica imela, ter jo povabil, da se je zopet preselila v kraljevi grad. Blanka se je dala zaslepiti, ali kakor hitro je bila zopet v gradu, ga ni smela več zapustiti, kajti bila je v njem zaprta, dokler je nečloveški kralj ni zadavil leta 1361. Zdaj je Petar zopet jel proganjati prejšnje svoje nasprotnike; nekatere je dal umoriti, drugi so morali iz dežele bežati. Kdorkoli pa je pred krvo-
ločnim kraljem moral zapustiti svojo domovino, našel je v sosednej Aragoniji varno zavetje. Tu se je kmalu toliko beguncev nabralo, da so s pomočjo, ki so jim jo dali aragonski kralj in drugi zavezniki, mogli kralju Petru napovedati vojsko. Ko je Henrik Trastamarski prestopil kastiljsko mejo, mu je nezadovoljno ljudstvo iz vseh krajev hitelo na pomoč, mesta pa so ga oklicala za kralja. Petar je moral bežati na Portugalsko , od koder se je s tujo pomočjo' še enkrat vrnil v svoje kraljestvo, ali z neusmiljenim in samovoljnim ravnanjem je le še bolj razdražil svoje državljane. To je Henrika Tra-stamarskega ohrabrilo, da je z nova prišel v Kastilijo ter se polastil nekaterih krajev. Dolgo ni bilo mogoče vedeti, čigava da bode zmaga. Po mnogo maajih bojih pa se je leta 1369. pri Montielu blizu Toleda vnela odločilna bitva, v katerej je Henrik do dobrega užugal grozovitnega kralja. Petar je zdaj hitro bežal v bližnji grad, kjer je še nekoliko časa bil varen svojega življenja, dokler se ni podal zmagovalnemu nasprotniku, ki ga je pri tej priči ob glavo djal.
Henrik II. Trastamarski (1369—1379), katerega so takoj po vsej Kastiliji priznali za kralja, je sam sprevidel, da ni po pravej poti prišel do prestola. Prizadeval se je toraj na vso moč, da bi se z modrim in pravičnim ravnanjem tem bolj prikupil svojemu narodu, kar se mu je tudi reš 'posrečilo. Akoravno pa se doma nihče ni vpiral njegovej vladi, vendar Henriku ni manjkalo tujih sovražnikov, ki so si lastili večo pravico do kastiljskega prestola. Najnevarniši nasprotnik mu je bil portugaljski kralj Ferdinand, ki se je zavezal z lakomnim aragonskim kraljem Petrom IV. ter začel vojsko. Toda že leta 1371. je Henrik vedel potolažiti Ferdinanda ter se ž njim pomiril. Ko je pa portugalski kralj sklenjeni mir zopet prelomil, je Henrik hitro šel črez mejo in zmagovalno je s svojo vojsko pridrl do glavnega mesta Lisabona. Portugalski kralj se je zdaj svečano odrekel vsake pravice do kastiljskega prestola ter Henriku celo pomagal zoper aragoa-skega kralja Petra IV., ki je moral povrniti vse tiste kraje, katere je bil prej od Kastilije odtrgal. Da bi v prihodnje ne bilo več sovraštva med Aragonijo in Kastilijo, je Petar IV. svojo hčer Eleonoro dal za ženo Henrikovemu sinu Ivanu. Tako je Henrik Trastamarski sebi in svojim naslednikom zagotovil kastiljski prestol, in znal si je pridobiti gorske kraje biskajske, kjer je hrabremu in svobodoljubnemu ljudstvu potrdil vse stare pravice.
Proti njegovemu sinu in nasledniku Ivanu I. (1379 do
1390) se je zopet vzdignil portugalski kralj Ferdinand. Ko si pa poslednji ni mogel dobiti zanesljivega zaveznika, se je kmalu pomiril z novim kastiljskim kraljem, ter mu, ker je ravno bil vdovec, dal svojo hčer Beatrico za ženo. Opiraje se na to novo rodbinstvo je Ivan I. po smrti svojega tasta Ferdinanda leta 1383. hotel zasesti tudi portugalski prestol; ali Portugalci so hrabro branili državno svojo samostalnost ter ga v bitvi pri Aljubarati, štiri milje od Lisabona, do dobrega zmagali (1. 1385.). Pa tudi Kastiljci so se skazali hrabre junake, ko je vojvoda Lancasterski ponovil svoje dozdevne pravice do kastiljske kraljevine. Ivan je prvi svojega sina in naslednika Henrika imenoval „asturskega princa“ in tako so se odslej zvali vsi prihodnji kastiljski kraljeviči.
Ko je Ivan 1.1390. nagloma umrl, nasledil ga je njegov sin Henrik 111.(1390—1406), ki je takrat komaj spolnil enajsto leto in ni mogel sam vladati. Namestniki, katerim je državni zbor poveril vladarska opravila, pa niso mogli brzdati mogočnih plemenitnikov in niti med seboj niso bili složni. Tu se je mladi kralj že črez tri leta razglasil polnoletnega in dasiravno bolehen, je s krepkim svojim duhom hitro ukrotil vporno gospodo; a bil je tudi dober gospodar, ki je znal lepo vrediti in pomnožiti lastno in državno premoženje. Deset let je svojej državi ohranil stalen mir, in narod se je ta čas lepo opomogel. Tu je mladostno navdušeni kralj jel tudi hrepeneti po bojnej slavi in peljal je 1. 1406. veliko vojsko zoper nejevernike v Granadi. Začetek je bil dober in bilo se je nadjati še boljej sreči; kar je o božiču leta 1406. smrt prehitela plemenitnega kralja, kateremu je narodovo blagostanje bila prva in najviša zapoved.
Zopet so v Kastiliji imeli mladoletnega kralja, kajti Henrikov sin Ivan II. (1406—1454) je bil še le štirnajst mescev star. Namesto njega sta dobro vladala njegov stric Ferdinand in njegova mati Catalina. Ko je pa kraljica Catalina leta 1417. umrla, so se zarad vlade vneli večletni domači prepiri in naposled celo vojska z aragonskim kraljem. Y teh homatijah se je Ivan II., ki se je že s trinajstimi leti oklical polnoletnega, čisto zanašal na krepkega Alvara de Luna, kateremu je popolnoma zaupal. Alvaro je bil jako oster pa tudi jako pravičen mož, ki je znal strahovati prevzetno gospodo ter povzdigniti veljavo kraljeve oblasti. Kot zveden poveljnik se je hrabro vprl aragonskemu kralju, še slavniše je zmagal Maure (1.1431), a naposled je v bitvi pri Olmedu (1. 1445) do dobrega užugal domače vpornike. Ljud-
stvo je takošnega moža ljubilo, ali zato so ga plemenitniki tem bolj sovražili. Poslednjim je bil pravi trn v peti in ko mu očitno nikakor niso mogli do živega, so se skrivaj zarotili zoper njega ter ga po krivici očrnili pri slabem kralju, ki nikdar ni imel svoje volje. Alvaro ni o tem ničesar vedel in ni se nič budega nadjal; kar ga zarotniki v Burgosu nenadoma napadejo in kot vjetnika seboj odpeljejo. Yrli mož je bil čisto nedolžen, ker karkoli je storil, vsikdar je ravnal po kraljevih ukazih, in niso mu mogli nobene krivice dokazati. Ali vse to mu ni nič pomagalo. Njegovi sovražniki niso poprej odjenjali, dokler ga ni kraljeva sodnija v Yalla-dolidu na smrt obsodila in so ga kakor kakega prostega razbojnika ob glavo djali 1. 1453. Tako je poginil mož, ki je vedno branil narod in kralja svojega proti prevzetnej in pre-mogočnej gospodi. Kralj Ivan je le za leto dni preživel slavnega svojega dobrotnika, in do svoje smrti (I. 1454.) je ostal slab vladar, ki je le to storil, kar so drugi hoteli.
Njegov sin in naslednik Henrik IV. (1454—1474.) je tudi bil na duhu in na telesu slab, a z razuzdanim življenjem je v kratkem času zapravil vse zaklade, ki jih je njegov oče vzel plemenitnemu Alvaru. Velikej gospodi se je bil jako zameril, zato ker je imenitne državne službe podeljeval možem priprostega rodu ter se sploh oslanjal na malovredne prili-zovalce. Henrik je nezadovoljnikom obljubil, da bode odpravil vse nerednosti, in potolažil jih je za nekoliko časa. Ali ostalo je vse pri starem. Ko se je tadaj leta 1462. kralju rodila prva in edina hči Ivanka, jej veljavna gospoda niso hoteli priznati prave pravice do kraljevega prestola, ampak zahtevali so, da naj Henrik svojega po poli brata Alfonsa imenuje za naslednika. a svojo po poli sestro Izabelo da naj zaroči z aragonskim kraljevičem Ferdinandom. Henrik je po starej navadi zopet vse obljubil, kar ni mislil nikdar spolniti. Tu so njegovi nasprotniki sklicali (1. 1465.) velik ljudski zbor, na katerem so mu svečano vzeli vladarsko oblast, enajstletnega Alfonsa pa so pri tej priči posadili na prestol ter ga oklicali za kralja. Zdaj se je vnela nova domača vojska, ker za starega kralja so bila mesta in tudi veliko število plemenitnikov, vpornikom pa je aragonski kralj prišel na pomoč. Y tej splošnej zmešnjavi ga nikjer ni bilo pravega reda, a da ne bi kupčija in trgovina v tolikanj nemirnem času popolnoma jenjala, so si meščani na svoje 'stroške najeli oboroženih stražarjev, ki so na velikih cestah imeli paziti, da je človek bil varen pred razbojniki.
Te meščanske straže so pozneje zvali „sveto bratovščino“ ali „la santa hermandad“.
Kralj Henrik in njegov nasprotnik Alfons sta med tem pri Olmedu z veliko silo udarila leta 1467. drug na druzega, ali niti to pot nisi mogel reči, čigava da je zmaga. Trdovratni vporniki se niti na papeževo žuganje niso hoteli pomiriti z Henrikom, in ko so nekega jutra mladega Alfonsa v postelji našli mrtvega, hoteli so njegovo sestro Isabello posaditi na kraljevi prestol. Toda blaga Isabella je odločno rekla, da ne bode po nobenej ceni sprejela kraljeve krone, dokler živi Henrik IV. Le-ta je naposled sam odjenjal ter sklical državni zbor, ki je na predlog samega kralja Isabello razglasil za njegovo naslednico. Kakor hitro se je glas o tem sklepu raznesel po bližnjih in daljnih krajih, takoj je mnogo veljavnih mož prišlo snubit mlado kraljičino. Isabella si je izvolila vrlega aragonskega kraljeviča Ferdinanda, ki je imel naslediti Aragonijo, Navarro in Sicilijo. Bilo je sicer nekoliko mogočnih plemenitnikov, ki so se vpirali tej ženitvi; ko jim je pa Ferdinand svečano obljubil, da bode vsikdar na tanko spolnoval stare kastiljske postave ter da pojde z veliko vojsko na nejevernike v Granadi, mu niso več nasprotovali. Takoj na to (1. 1469) se je mladi kraljevič svečano oženil z lju-beznjivo svojo nevesto, ki mu je do smrti ostala zvesta to-varšica. Henrik IV. niti zdaj ni prav maral za Ferdinanda in še le po njegovej smrti (1. 1474.) so stari prepiri do dobrega potihnili. O imenitnih zgodbah, ki so se godile za Isabelle in Ferdinanda, bomo govorili v novem veku.
Navarra.
V pirenejskem podgorji je mala dežela Navarra od nekdaj bila jako imenitna zarad sotesk, ki vežejo francoske dežele s španjolskim polotokom; ker skozi dolino Ronces-valles drži najkrajša pot črez Pampeluno v ebronsko dolino. Tu biva jako krepko vasconsko ljudstvo, ki je vsikdar hrabro branilo svobodo in samostalnost svojo. Vendar je za nekoliko časa podleglo Maurom, ki so skozi imenovane soteske drli črez pirenejske gore na danešnjo Francosko, kjer jih je vrli frankovski major dom Karel „martel“ do dobrega zmagal v strašnej bitvi pri Poitiersu leta 732. Pozneje je Karel „veliki“ šel (1. 778.) po istej poti na Spanj olsko ter imenitno podgorje v Navarri poveril posebnemu grofu, ki je frankovskega kralja priznaval za svojega vrhovnega gospodarja. Za slabih nasled-
nikov Karla „velikega“ se navarski grofi niso zmenili za frankovske kralje in postali so v svojem kraji čisto neodvisni vladarji. Sancho I. se je leta 905. prvi imenoval kralja navarskega, toda male svoje države ni mogel mnogo povečati, kajti že se je hila sosednja Kastilija preveč razširila in vkre-pila. Še le celo stoletje pozneje je navarski kralj Sancho „veliki“ skoraj vse krščanske dežele na Španjolskem zedinil v eno veliko državo, katero je pa takoj po svojej smrti (1. 1035.) zopet razdelil med tri svoje sinove. Eden je dohil Kastilijo in Leon, drugi Navarro, a tretji Aragonijo, ki je zdaj prvikrat postala samostalna država. Malo potem so si kastiljski in aragonski kralji Navarro med sehoj razdelili in še le od leta 1134., po smrti aragonskega kralja Alfonsa I., je ta gorska državica zopet imela lastne vladarje. Toda stisnjena med Francosko in veče španjolske države si mala navarska kraljevina nikdar ni mogla pridobiti mnogo veljave. Ko so se po smrti domačih kraljev champagnski (reci šampanjski) grofi priženili na navarski prestol, je Navarra bila čemdalje bolj odvisna od francoske države. Konec srednjega veka je Navarra zgubila tudi svojo državno samostalnost. Kolikor je je bilo na pirenejskem polotoku, osvojili so si aragonski kralji; tisti kraji pa, ki so bili na francoskej strani pirenejskih gor, zedinili so se s francosko državo.
Aragonija.
Kavno tako, kakor Navarra, je tudi Aragonija s prva bila mala grofovina ob pirenejskem podgorji, koder je držala druga cesta iz Španjolske na Francosko. Prvi navarski kralj Sancho I. jo je spravil pod svojo oblast, a ko je leta 1035. umrl Sancho „veliki“, je eden njegovih sinov dobil Aragonijo kot samo-stalno kraljevino. Dasiravno Aragonija niti zdaj ni bila velika država, vendar so jo hrabri njeni prebivalci po malem raz-širjevali v srečnih bojih z Arapi, katere so naposled zagnali nazaj črez reko Ebron. Tudi kos Navarre so si Aragonci osvojili; ali po smrti Alfonsa I. (1. 1134.) je Navarra zopet postala sama svoja, v Aragoniji pa je Alfonsov brat Kamiroll. zasedel kraljevi prestol. Ko se je pa Kamiro dobrovoljno odrekel vladarske oblasti, ga je nasledil njegov zet barcelonski grof Kajmund Berengar IV., ki je tako leta 1137. za vse prihodnje čase Aragonijo in Katalonijo združil v eno edino državo. Zdaj se je začela nova lepša doba v zgodovini aragonskega kraljestva, ki je vprihodnje na enej strani z boljim
vspehom moglo arapske nejevernike poditi iz ebronske doline, na drugej strani pa je segalo do sredozemnega morja, ob katerem se je lepo razvijala prekmorska trgovina, ki je jako povzdignila blagostanje posameznih mest, pa tudi cele dežele.
Za Jakoba I. „osvojitelja£i (1213—1276)jearagon-ska država bila skoraj že dovršena, ker ta hrabri kralj je Maurom leta 1229. vzel balearske otoke, leta 1238. pa lepo in rodovitno pokrajino Valeneijo, med tem ko so mu kastiljski vladarji odstopili kos Murcije. Na to je Jakob tolikanj povečano državo z nova vredil ter dal vse obstoječe postave posameznih krajev nabrati v splošni zakonik, katerega so na državnem zboru v Huesci (1. 1247.) potrdili ter ga priznali veljavnega za celo Aragonijo. Da bi svojej rodbini zagotovil aragonski prestol, je leta 1275. sklical državno gospodo ter jo pregovoril, da so se že takrat njegovemu sinu in tudi njegovemu vnuku priklonili kot svojima prihodnjima kraljema. Sicer pa je vladarjeva oblast v Aragoniji bila jako omejena, kajti ne le plemenitniki, ki so si v bojih z Mauri pridobili čemdalje večo veljavo, bili so jako mogočni, ampak tudi mesta so imela velike pravice in svoboščine ter že v dvanajstem stoletji smela svoje zastopnike pošiljati na državne zbore. Do tolike veljave pripomogla jim je jako razširjena trgovina, po katerej so si najprej pridobili veliko bogastvo, a potem so s svojimi novci jako radodarno podpirali vojske zoper španjol-ske mohamedovce. Spomina vredno je tudi, da si v Aragoniji mestna in graščinska gospoda niso nasprotovali, marveč da so se složno potezali za domače svoje svoboščine ter navdušeno branili državno samostalnost zoper tuje sovražnike. Celo kmetje so imeli svoje pravice in bilo jim je bolje, nego v katerejkoli drugej evropejskej državi.
Jakobov sin in naslednik Petar III. (1276—1285)si je pridobil otok Sicilijo, kjer so ga ob času tako zvane „sicilj-ske večernice“ leta 1282. oklicali za kralja. Petar je sicer po svojej smrti Sicilijo, kot posebno državo podelil mlajšemu svojemu sinu Jakobu ter jo tako za dalj časa ločil od Ara-gonije; ali ista vladarska rodbina je tudi vprihodnje nekoliko vezala obe državi, ki ste se proti koncu srednjega veka zopet združile pod enim kraljem. Za Sicilijo se je Petar III. moral več let bojevati z neapoljskim kraljem Karlom Anjouvinskim, katerega je naposled užugal; ali aragonski plemenitniki so mu v siciljskej vojski le s tem pogojem služili, da jim je pomnožil njihove svoboščine. Še bolj pa je njegov sin in naslednik Alfons III. (1285—1291) povečal moč aragonske
Občna zgodovina. VII. snop.	26
gospode, katerej je (leta 1287.) med drugim potrdil tudi to pravico, da so se vprihodnje smeli vzdigniti zoper lastnega kralja. Te velike svoboščine so bile vzrok, da so se zdaj tudi v Aragoniji začeli domači prepiri in boji. Predno so se te homatije končale, je Alfons III. umeri (1. 1291.), a ker ni zapustil otrok, nasledil ga je njegov brat Jakob, kralj siciljski.
Kakor hitro je Jakob II. (1291—1327) nastopil vlado v Aragoniji, takoj je svojemu najmlajšemu bratu Frideriku in njegovim naj mlaj Šim naslednikom zapustil Sicilijo, ki je do leta 1409. bila sama svoja. Zato pa so se ostale aragon-ske pokrajine ravno takrat tem močneje zavezale v eno nerazdružljivo državo. Ko so se namreč Aragonija, Katalonija in Valencija zedinile pod enim kraljem, je vsaka teh dežel imela svoje narodne in državne posebnosti, ki so se tudi potem še dolgo časa ohranile. Ali v pogostem občevanji so se prebivalci prej ločenih krajev čemdalje bolj bližali drugi drugim, a leta 1319. so zastopniki vseh dežel na velikem skupnem zboru v Taragoni sklenili, da so Aragonija, Katalonija in Valencija eno edino kraljestvo , ki se nikdar več ne sme deliti. Leta 1323. je Jakob II. osvojil otok Sardinijo ter s tem sebe in svojega sina Alfonsa IV. (1327—1336) zapletel v nove domače in tuje boje. Najbolj se je Alfons svojemu narodu zameril, ko je vkljub sklenjenej državnej postavi hotel sinovom svoje druge žene, Eleonore kastiljske, podeliti neke dele svojega kraljestva. V Valenciji se mu je za-rad tega ljudstvo z orožjem vprlo ter ga prisililo, da je moral z nova priseči na sklepe taragonskega zbora. Alfonsa je nasledil njegov sin Petar IV. (1336—1387), ki je takoj s po-četka jel misliti na to, kako da bode povečal moč in veljavo kraljeve oblasti. Za zdaj pa je od tega svojega prizadevanja moral odjenjati, kajti treba se je bilo pripravljati na veliko vojsko zoper Maure, katere so aragonski, kastiljski in portugalski kralji sijajno zmagali v bitvi pri Saludu (1. 1340.). Kmalu po dovršenem boji pa je Petar z največo brezobzirnostjo delal na to, da mogočnim plemenitnikom vzame velike njihove svoboščine. Gospoda so ga s prva z lepo prosili, naj bi jim ne kratil pravic, ki so si jih v boji za sveto krščansko vero z lastno krvjo zaslužili. Ali bilo je vse zastonj; Petar je kar očitno na državnem zboru sam razrezal in uničil neka pisma, ki so gospodi dajala preveliko moč, ob enem pa je svečano prisegel, da bode spoštoval ostale narodne pravice in državne postave. Toda prevzetni plemenitniki niso bili s tem zadovoljni, ampak vzdignili so se ter začeli vojsko zoper
lastnega kralja. Bilo je mnogo krvavih, hojev, predno si je Petar mogel vpornike do dobrega pokoriti; a ko so se mu naposled podali na milost in nemilost, dal je nekoliko veljav-niših plemenitnikov grozovitno mučiti, potem pa ob glavo djati. Po tako strašnem maščevanji se mu je jeza zopet ohladila in odslej je blago in pravično vladal. Vkljub tolikim domačim nemirom je Aragonija za Petra IV. bila cveteča dežela; brodarstvo, trgovina in obrtnija so se lepše razvijale, nego marsikje drugod po Evropi ter tako povzdignile splošno blagostanje, da ni bilo treba naroda tlačiti s prevelikimi davki, in vendar so državni dohodki bili jako veliki.
Petrov sin in naslednik Ivan I. (1387—1395) je gospodi mnogo več popuščal, nego njegov oče. Vredil si je jako sijajno dvoransko, kakoršnega poprej v Aragoniji še nikdar niso videli, a mnogo novcev je potrosil tudi na to, da povzdigne navadno glasbo in pesništvo, za kateri umetnosti je vtemelil posebne učilnice. Da bi svojej državi na sredozemnem morji pridobil večo veljavo, zlasti pa da bi lože strahoval nemirno sardinsko ljudstvo, dal je napraviti veliko bojno bro-dovje. Ivana je nasledil njegov brat Martin (1395—1410), ki je po smrti zadnjega siciljskega kralja (leta 1409.) Sicilijo združil z aragonskim kraljestvom. Ko je Martin sledeče leto (1410) umrl, a ni zapustil ne sina, ne brata, imel je njegov sestrič Ferdinand, brat kastiljskega kralja Henrika III., največ pravice do aragonskega prestola. Ker so pa tudi drugi sorodniki hrepeneli po kralj evej kroni, so državni zbori v Aragoniji, Kataloniji in Valenciji konečno razsodbo prepustili devetim v postavah zvedenim duhovnikom. Ti so na to izvolili prej imenovanega Ferdinanda kastiljskega, katerega so tudi v Siciliji in v Sardiniji priznali za kralja.
Ferdinand (1412—1416) se je vkratkem času svojega vladanja skazal jako modrega vladarja; le to ga je težko stalo, da je moral spoštovati toliko pravic plemenitne in mestne gospode. Marsikaj je torej, ne glede na obstoječe postave, po svoje storil. S takim ravnanjem pa se je bil jako zameril mogočnim plemenitnikom, ki so se že pripravljali na novi vpor. Y tem je nenadoma počil glas, da je kralj umrl. Ko je tadaj Ferdinandov sin Alfons V. „modri“ (1416—1458) nastopil vlado, prišlo se mu je veliko število graščinske in meščanske gospode takoj priklonit ter se pri tej priliki pritožilo zoper naredbe ranjcega njegovega očeta. Novi kralj je prosilcem njihovo zahtevanje odbil, ali bil je tudi zmeren in ni se pregrešil zoper obstoječe postave. Kmalu potem je zarad

brodar enja po sredozemnem morji začel vojsko z Genovežani, katerim bi bil rad vzel otok Korsiko. Ta vojska se je vsak čas ponavljala in Alfons je prej umrl, nego jo je mogel do dobrega končati. Tudi Sicilijo je moral iti mirit in takrat ga je neapoljska kraljica Ivana II. posinila ter mu po svojej smrti namenila neapoljsko kraljestvo. Med tem, ko je Alfons imel v Italiji toliko opraviti, so njegovi bratje začeli vojsko s Kastilijo in moral se je hitro vrniti vAragonijo. Ta vojska pa je bila vzrok domačim nemirom, ki so Alfonsa prisilili, da je s Kastilijo sklenil (1. 1430.) primirje na pet let. Zdaj je zopet šel v Italijo, kjer so ga ondašnje homatije zadrževale do njegove smrti. Ko je leta 1458. umrla kraljica Ivana II., je Alfons zasedel neapoljski prestol, katerega je zapustil svojemu nezakonskemu sinu Ferdinandu in njegovim naslednikom, a ko so ti leta 1504. izumrli, je aragonski kralj Ferdinand „katoliški“ Neapolj združil z ostalimi svojimi deželami.
Y Aragoniji je Alfonsa V. nasledil njegov brat Ivan II. (1458—1479.), ki je po svojej prvej ženi Blanki dobil kraljevino Navarro. Zarad te dežele si je Ivan mnogo sitnosti na glavo nakopal. Po Blankinej smrti namreč ni hotel njenemu sinu Karlu nikakor dati Navarre, katero je bil namenil hčeri svoje druge žene. Karel se je s prva odločno poganjal za svojo pravico, pozneje pa je odjenjal ter se pomiril s svojim očetom. Ko je Karel kmalu potem nagloma umrl (1. 1461.), se je sploh govorilo, da so mu zavdali, zlasti ker so se ravno takrat Katalonci vzdignili ter zahtevali, da naj Ivan svojemu sinu Karlu odstopi Navarro. Zdaj so privrženci ranjcega kraljeviča bili še bolj razkačeni in dobili so tudi iz Kastilije in Francoske pomoči. Da bi potolažil francoskega kralja Ljudevika XI., mu je Ivan prepustil neka svoja posestva na Francoskem, s Kastilijo pa se je tem lože pomiril, ker se je njegov sin Ferdinand zaročil s kastiljsko kraljičino Isabello. Zdaj so se katalonski vporniki morali podati, le Barcelona se je tako dolgo trdovratno branila, dokler jej kralj ni potrdil starih pravic ter podelil popolno mestno samoupravo. Po imenitnih dogodbah, ki so se godile za Ivanovega naslednika Ferdinanda „katoliškega“ (1479—1516), smemo tega kralja uvrstiti med vladarje novega veka.
Katalonija.
Ko je Karel „veliki“ leta 778. bil na Spanjolskem, je pod pirenejskimi gorami ob sredozemnem morji vtemelil špa-
njolsko mejao grofovino, ki je imela bojaželjnim Arapom zapreti pot na Francosko. Španjolski grofi, ki so takoj s po-četka bivali v imenitnem mestu Barceloni, bili so sicer le namestniki frankovskih vladarjev; ali po oddaljenej legi svoje grofovine jeli so kmalu hrepeneti po večej neodvisnosti, dokler jih francoski kralj Karel „plešasti“ ni sam osvobodil ter jim podelil popolno državno samostalnost. Kakor drugi krščanski vladarji na Španjolskem, tako so tudi barcelonski grofi v bojih z Arapi razširjevali svojo deželo, ki se je čemdalje lepše razvijala in bogatela po velikej obrtniji in živahnej prekmorskej trgovini. Od leta 1114 so povečano Barcelonsko grofovino zvali tudi Katalonijo, ki se je malo potem združila s sosednjo Aragonijo, ko je namreč barcelonski grof Berengar IV. po svojej ženi postal aragonski kralj 1. 1137.
Portugalska.
Proti koncu enajstega stoletja jeHenrikBurgundski sorodnik francoskih kraljev, šel na Španjolsko, da bi se pri krščanskih svojih bratih vdeležil svetih bojev zoper arapske nejevernike. V teh bojih se je Henrik odlikoval kot hraber junak in zveden poveljnik. Kastiljski kralj Alfons VI. mu je zato dal svojo hčer Terezijo za ženo ter mu kot svojemu namestniku poveril (leta 1095.) grofovino Portugalsko, kije takrat segala od reke Minha do Duera. Dokler je Alfons VI. živel, ga je njegov zet vedno priznaval za svojega vrhovnega gospodarja; ko so se pa po Alfonsovej smrti (1. 1109.) v Ka-stiliji začeli domači nemiri, jel se je Henrik nazivati „po božjej milosti grofa in vladarja cele Portugalske“. Njegov sin Alfons I. ni več priznaval kastiljske vrhovne oblasti in postal je popolnoma neodvisen vladar, a ko je leta 1189. v bitvi pri Ourique-u sijajno zmagal Maure, razglasil se je za „kralja portugalskega“. Na to je Alfons I. leta 1143. sklical velik državni zbor, na kateri so tudi mesta poslala svoje zastopnike. Bazen drugih imenitnih stvari so na tem zboru sklenili postavo o nasledovanji prestola. Bekli so, da ima očeta vsikdar naslediti njegov naj starejši sin; ko bi pa kralj ne imel otrok, sme njegov brat le tadaj za njim postati vladar, ako ga državni zbor izvoli. Tudi kraljeva hči ima pravico do prestola, ali mora se omožiti na kakega domačega plemenit-nika, kakor hitro pa se poroči s kakim tujcem, ne sme več biti portugalska kraljica. Po izgledu drugih krščanskih vladarjev je portugalskim kraljem vojska zoper španjolske mo-
hamedovce bila prva in najimenitniša stvar. Y teh bojih so Portugalci svojim nejevernim nasprotnikom vzeli čemdalje več sveta na zahodnem obrežji pirenejskega polotoka, dokler niso svoje države tudi na jugu razširili do morja. Leta 1147. je Alfons I. z veliko vojsko, katerej se je pridružilo mnogo križarjev iz severne Evrope, šel proti Lisabonu in po petmesečnem obsedanji je to imenitno mesto za zmiraj iztrgal iz arapske oblasti. Na to je za Portugalsko utemelil (1. 1162.) poseben viteški red, a malo pred svojo smrtjo je Arape z nova užugal v bitvi pri Santaremu (1. 1184.).
Alfonsov sin Sancho I. (1185—1211) se je manj vojskoval, nego slavni njegov oče, zlasti ko so slabe letine in kužne bolezni jele nadlegovati portugalske prebivalce; zato pa se je tem bolj prizadeval, da bi povzdignil poljedelstvo ter pospešil razvoj meščanskega stanu. Y tem sta ga marljivo posnemala njegov sin A lf o n s II. (1211—1223) in njegov vnuk Sancho II. (1223—1248). Poslednji se je tudi srečno vojskoval z Mauri, sicer pa se je preveč oslanjal na svoje ljubljence ter s temi razdražil portugalske plemenitnike. Duhovna gospoda so ga tožili papežu Inocentu IV., ki mu je na to na cerkvenem zboru v Lijonu vzel vladarsko oblast ter jo podelil njegovemu bratu Alfonsu III. (1245—1279), katerega je po Sancho vej smrti (leta 1248) tudi portugalski državni zbor priznal za kralja. Največo slavo si je Alfons III. pridobil s tem, da je v boji z Arapi osvojil celo pokrajino Algarve ter potugalsko državo tudi na jugu razširil do morja. Na to se ni več vojskoval, ampak mirno je vladal ter skusil do dobrega vrediti svoje kraljestvo. Z njegovim sinom Dijo-nizom pa se je začela nova bolja doba v portugalskej zgodovini.
Akoravno je Dijoniz (1279—1325) po smrti svojega očeta bil osemnajstletni mladeneč, je vendar kar takoj sam prevzel vlado, za katero so ga bili zvedeni učitelji dobro od-gojili. Celo prvo leto je mladi kralj potoval od mesta do mesta, od vasi do vasi, in povsodi je pozvedoval, kaj ljudem treba, in kako bi se dalo povzdigniti njihovo blagostanje. Tudi je pazil, da se nikomur ni krivica godila, a državne meje dal je dobro zavarovati proti napadom tujih sovražnikov. Tako je še nekoliko let mirno in skrbno vladal, dokler se ni jel vtikati v kastiljske homatije, ki so nastale po smrti tamošnjega kralja Alfonsa X. Kakor hitro pa je bil prepir zarad kastiljskega prestola poravnan, je modri Dijoniz doma zopet nadaljeval blago svoje delovanje ter se vrednega skazal lepega imena „očeta domovine“, s katerim ga je hvaležni narod po-
častil. Da bi povzdignil trgovino in brodarstvo, potrdil je trgovinski red za celo državo; ponovil stare pogodbe z Angleško; pomnožil bojno brodovje, ki je portugalsko obrežje in portugalske ladij e varovalo pred arapskimi napadi; nasadil velike gozde, ki so pozneje dajali mnogo dobrega lesa za ladije; a naposled je mnogo v mornarstvu zvedenih Genove-žanov v službo vzel. Prepir, ki ga je njegov oče s papežem imel, je Dijoniz lepo poravnal; a med tem, ko so na Francoskem proganjali templarske viteze, je sprevidni portugalski kralj vedel ceniti zasluge tega reda, ki se je posebno odlikoval v bojih z mohamedovskimi Arapi, in branil ga je dokler ga papež sam ni odpravil. Tadaj pa je Dioniz za Portugalsko vtemelil nov viteški red, ki ga je imenoval „Kristusov red“ ter mu izročil posestva templarjev. Tolikanj skrbni kralj je v Lisabonu utemelil vseučilišče, kateremu je rimski papež leta 1290. potrdil vse tiste pravice, ki so jih takošni zavodi v drugih deželah imeli. Leta 1308. so to vseučilišče predjali v Coimbro.
Proti koncu svojega vladanja se je srečni Dijoniz ne-kolikokrati sprl s svojim sinom Alfonsom, ki se je bal, da ne bi oče kraljevega prestola zapustil svojemu mlajšemu sinu, katerega je najbolj ljubil. Ko je pa oče nevarno zbolel, se je vporni kraljevič do dobrega pomiril ž njim. Na smrtnej postelji je blagi Dijoniz svojemu sinu Alfonsu v pričo zbranih velikašev dal lepe nauke ter mu blizo tako-le govoril: „Velikih milosti mi je Bog podelil, jaz pa sem le prav malo storil in nisem se skazal hvaležnega, kakor bi bilo treba. To mi greni zadnjo mojo uro. Spolni torej ti, moj sin, dolžnosti, ki sem jih jaz zanemaril. Ljubi svoj narod in bodi mu vsikdar pravičen! Dana beseda naj ti bo sveta, kakor prisega; a bodi rajši usmiljen, nego preojster! — Vi pa, zvesti moji vasali, bodite pokorni svojemu kralju, ki vam ga je Bog dal!“ — Nekoliko dni potem je Dijoniz „modri“, štir in šestdeset let star, umrl leta 1325.
Njegov sin in naslednik Alfons IV. (1325—1357) seje bil oženil s kastiljsko knjeginjo Blanko, od katere pa se je kmalu ločil ter jo poslal nazaj na njen dom. To je bil vzrok večletnej vojski s kastiljskim kraljem, ki se je še le leta 1339. dal pomiriti, ko je krščanskim državam na Spanjolskem pretila nova nevarnost od afrikanskih mohamedovcev. Portugalski, kastiljski in aragonski kralj so takrat zložno udarili na skupnega sovražnika ter ga v bitvi pri Saladu (1340) popolnoma zmagali. Alfons IV. se je velikodušno odrekel svojega
deleža od bogatega plena ter se s tem do dobrega sprijaznil s kastiljskim kraljem. Po tolikej sreči in slavi je kralj Alfons doma v lastnej rodbini doživel mnogo britkosti. Njegov sin Petar bil je oženjem s kastiljsko kneginjo, a po njenej smrti se je skrivaj poročil z lepo njeno dvorjanko Ignezo , ki je tudi bila iz Kastilije. To ni bilo po volji portugalskej velikej gospodi, ki so po vsej sili hoteli, da bi se kraljevič oženil s kako drugo nevesto, ki bi bila imenitnišega rodu. Zarotili so se celo zoper življenje mlade Igneze in sam kralj jé moral privoliti v hudobni naklep. Nekega dne, ko je Petar ravno bil na lovu, je nekoliko oboroženih plemenitnikov skupaj s kraljem šlo na dom ljubljene njegove žene ter jo brez milosti umorili. Zdaj se je Petar vzdignil zoper svojega očeta in kralja, in dolgo časa je strašno razsajal po severnih krajih Portugalske. Ko je pa sprevidel, da ne bo mogel zmagati, dal se je od svoje matere potolažiti, a leta 1355. se je pomiril z očetom, ki mu je na to dovolil, da se je smel vde-ležiti vladarskih opravil.
Spomina vredno je tudi to, da je za Alfonsovega vladanja strašen potres v Lisabonu pokončal velik del mesta (1. 1344.), a štiri leta potem je črna kuga (1. 1348.) tudi na Portugalskem grozno divjala in pomorila jako veliko število prebivalcev.
Alfonsa je nasledil njegov sin Petar I. (1357—1367), ki ni druzega želel, nego da bi mu narod bil srečen in zadovoljen. S sosednimi vladarji sklenil je prijateljske zaveze in tako je svojo državo obvaroval krvavih vojsk ter jej ohranil stanoviten mir. Karkoli je mogel, vse je storil, da bi povzdignil blagostanje svojega ljudstva; pravičen je bil vsakemu, ali bil je tudi oster, in vsacega hudodelnika, bodi si pripro-stega ali gosposkega stanu, je brez usmiljenja kaznoval. Mnogi so ga zarad tega zvali „grozovitnega“; ali ljudstvo ga je ljubilo in ko je že leta 1367. umrl, je britko žalovalo za njim in ga hvalilo rekoč: „Deäet takih let, kakošna so bila za Petra I., niso na Portugalskem še nikdar imeli.“ — Ker je Petar s pričami dokazal, da je z ranjko Ignezijo bil postavno poročen, so portugalska gospoda njegovemu sinu Ferdinandu priznali pravico do kraljevega prestola.
Ferdinand (1367—1383) še ni spolnil dva in dvajsetega leta, ko je nastopil vlado cveteče svoje domovine, ki je že mnogo let uživala vgodnosti stanovitnega miru. Bil je lepe in krepke postave, in takoj se je z veseljem lotil vseh vladarskih opravil; ali bil je nemirne krvi in jako omahljivih
misli. Prav po nepotrebnem se je vtikal v kastiljske razmere ter se zapletel v večletno vojsko, ki je čemdalje bolj podko-pavala blagostanje portugalskega naroda. Leta 1373. je kastiljska vojska prišla noter do Lisabona in ko je požgala velik del mesta, je Ferdinand moral sramotni mir skleniti. Nespametno njegovo ravnanje, ki ga je, stalo mnogo novcev, pa je bilo tudi vzrok, da so mu plemenitniki večkrat nasprotovali ter od dne do dne prevzetniši postajali. Ferdinand je nazadnje sam sprevidel svoje napake in na smrtnej postelji je milo tožil: „Kako se bom pred Bogom opravičil, da sem tako zanikrno vladal ter sam s svojo nerodnostjo zakrivil nesrečo poverjene mi države!“ — Takrat se je portugalsko brodar-stvo že jako lepo razvile, in isti Ferdinand ga je pospeševal ter vredil z dobrimi postavami.
Po Ferdinandovej smrti so se na Portugalskem skoraj dve le leti prepirali zarad prestola. Po starih postavah bi njegova mlajša brata Ivan in Ferdinand imela največ pravice; ali ta dva je kastiljski kralj Ivan I. imel v zaporu, zato ker je kot zet rajncega Ferdinanda sam hrepenel po portu-galskej kroni. Toda Portugalci so od nekdaj sovražili Kastiljce in takoj se je po vseh večih mestih ljudstvo vzdignilo ter zahtevalo, da naj Ferdinandov po poli brat Ivan, veliki mojster viteškega reda, začasno prevzame vlado ter brani državo proti kastiljskemu kralju, ki je z vojsko že bil na poti. Ivan se je v kratkem času skazal modrega vladarja, ki je za vsako državno in vojaško službo vedel najti pravega moža. Za brambo svoje domovine storil je, kar je mogel v hudih tadanjih časih, ko je mnogo plemenitnikov omahovalo ter prestopilo na stran kastiljskega kralja. Le-ta je prišel že do samega Lisabona, ki ga je pa celih pet let brez vspeha oblegal. Y tem je v njegovem taborji jela strašna kuga razsajati in moral se je zopet vrniti proti domu. Tem veča slava je donela hrabremu in sprevidnemu Ivanu, kterega so zdaj po vsej sili hoteli posaditi na kraljevi prestol. Ivan se je s prva odločno branil tolike časti, do katere sta po njegovem mnenji v Kastiliji živeča Ferdinandova brata imela večo pravico. Ko so pa tudi plemenitniki bili za njega in so gospoda na državnem zboru dokazali, da smejo v tem slučaji voliti, kogarkoli hočejo, se je vdal splošnej želji ter postal portugalski kralj.
Ivan I. (1385—1433) je portugalskim mestom, ki so mu v boji z njegovimi nasprotniki ves čas bili zvesti in vdani, potrdil stare pravice ter jim tudi novih podelil, zlasti pa jim je obljubil, da brez dovoljenja državnega zbora ne bode nikdar
začel vojske, niti sklenil miru. Kmalu potem je počil glas, da se Kastiljci zopet bližajo portugalskej meji. Hitro je Ivan preskrbel, česar je bilo treba, in v jako budej bitvi pri Al-jubarroti je (dne 14. avgusta leta 1385.) sovražnike tako popolnoma zmagal, da jih je odslej minul ves pogum. Vojska s tem sicer če ni bila končana, ali Kastiljci so se zdaj sami jeli vmikati iz portugalskih mest, katerih so se bili polastili; na to so sklenili večletno primirje ter ga zopet podaljšali, a nazadnje so se do dobrega pomirili 1. 1411.
Ko so Ivanovi sinovi Edvard, Petar in Henrik postali krepki mladenči, prosili so svojega očeta, naj bi peljal vojsko zoper afrikanske Maure. Ivan je njihovej želji rad vstregel, zlasti zato, da se Portugalci ne bi čisto odvadili orožja. Tri leta se je pripravljal na imenitno vojno, za ktero je tudi od rimskega papeža sprosil blagoslova; po vseh krajih je nabiral ladij in vojščakov ter se pridno posvetoval s skušenimi poveljniki. Leta 1415. je bilo vse gotovo, in dne 26. julija je dve sto velikih in malih ladij odrinilo od portugalskega obrežja. Sam kralj vodil je sveto vojno, pod njim pa so zapovedovali hrabri njegovi sinovi. Šli so naravnost v Afriko, kjer so se bili namenili vzeti imenitno mesto Ceuto ob gibraltarskej morskej ožini. Velik vihar je bojaželjne vojščake nekoliko časa zadrževal na morji, kakor hitro pa so vetrovi potihnili, se je brodovje primikalo obrežju in sin Henrik je prvi stopil na suho. Kmalu so Portugalci po dobrej bojnej osnovi zasedli vse hornee okoli Ceute ter tako mohamedovce prisilili, da so jim po kratkem boji prepustili imenitno mesto, od koder je zmagovalcem bila odprta pot v notranjo Afriko. Kralj Ivan se je zopet vrnil proti domu, dalje bojevanje in osvajanje pa je poveril navdušenemu svojemu sinu Henriku, ki so ga zvali „mornarja“.
Henrik se je vedno pridno pečal z zemljopisom in zvezdo-znanstvom, da bi portugalskej prekmorskej trgovini našel nova pota ter ob enem razširil krščansko vero. Da bi ga nihče ne motil v njegovem učenji, si je čisto na samem ob morskem obrežji sezidal lepo graščino; a ker je tudi bil veliki mojster Kristusovega reda, imel je obilno dohodkov, da je vsako leto mogel dve ali tri ladij e poslati po morji iskat neznanih krajev. Tako so njegovi ljudje leta 1418. odkrili otok Porto Santo, leta 1419. pa prelepo in rodovitno Madeiro, kjer so se Portugalci takoj naselili ter zasadili vinsko trto iz Cipra. Zdaj Henrik ni več imel miru in njegove ladije so morale jadrati vedno dalje ob zahodnem afrikanskem obrežji.
Med tem je kralj Ivan zadnja leta zmiraj bolehal ter veči del vladarskih opravil poveril kraljeviču Edvardu. Da bi okreval, šel je na kmete; ko je pa sprevidel, da se mu bliža zadnja ura, dal se je zopet prenesti v Lisabon, kjer je leta 1433. umrl. Za nobenim prejšnjim kraljem niso Portugalci toliko žalovali, kolikor za Ivanom. Ljudstvo ga ni moglo pozabiti in hvaležno ga je zvalo „kralja dobrega spomina“.
Njegov sin Edvard I. (1433—1438) je tudi imel lepih, duševnih darov, ali v malo letih svojega vladanja je doživel dosti neprijetnega. Mlajši njegovi bratje so vedno silili va-nj, da naj pošlje novo križarsko vojsko zoper afrikanske moha-medovce. Edvard ni bil za to, kajti sprevidel je, da Portu-galskej treba nekoliko let počitka, in tudi državni zbor je bil zoper vojsko. Naposled pa je le privolil, ali zbralo se je le malo število križarjev. Kraljevi brat Henrik se je tolažil, da bode slava tem veča, čem manj bode vojščakov, in pogumno je peljal vojsko zoper Tanger, drugo imenitno mesto v severnej Afriki, ne daleč od Ceute. Toda vkljub največej hrabrosti kristjani le niso mogli zmagati in prišli so v tako zadrego, da so z nasprotniki morali skleniti sramotno pogodbo, po katerej so obljubili, da bodo Maurom povrnili Ceuto. Dokler ne bi državni zbor te pogodbe odobril, je kraljevi najmlajši brat Ferdinand moral iti k surovim mohamedovcem v sužnost. Ali portugalska gospoda niso imenitnega mesta nikakor hoteli odstopiti in rajši bi bili vjetega princa drugače odkupili. Med tem ko se je poganjanje zavlačilo od leta do leta, je Ferdinand pri sovražnikih moral čemdalje večih. grozovitnosti trpeti, a naposled je po šestletnej težkej sužnosti žalostno poginil leta 1443. Njegov brat kralj Edvard je pet let pred njim od samega žalovanja umrl 1. 1438., in še na smrtnej postelji je svojemu nasledniku naročil, da mu mora brata osvoboditi.
Zgodnja njegova smrt je bila vzrok velikim domačim nemirom, kajti njegov sin Alfons V. (1438—1481) spolnil je komaj šesto leto in treba je bilo namestne vlade, za katero so se kraljevi sorodniki jeli med seboj prepirati. Naposled je državni zbor vladarska opravila poveril Alfonsovemu stricu Petru, ki je kot najstarejši brat rajncega kralja imel največ pravice, pa tudi dosti skušnje. Ali temu se je na vso moč vprl vojvoda Braganški, nezakonski sin kralja Ivana I., in. vedno je roval zoper Petra, ki je na to štirnajst let starega kralja razglasil polnoletnega ter mu izročil vlado. Alfons pa je zvedenega svojega strica tudi zdaj še pri sebi obdržal in
še le, ko se je kralj oženil z njegovo hčerjo Isabello, je Petar zapustil kraljevi dvor v Lisabonu ter gel 1. (1447.) v Coimbro, kjer je mislil v pokoji živeti. Toda hudobni Braganški vojvoda mu ni dal miru in naposled ga je tako grdo očrnil, da je sam kralj gel z vojsko na svojega strica in dobrotnika. Tolike krivice Petar ni mogel mirno trpeti in nabral je malo četo, da bi se v obupnem boji vprl svojim nasprotnikom. Mlada kraljica Isabella bi bila rada ovrgla lažnjivo obrekovanje ter svojega očeta zopet sprijaznila s kraljem, ali vse njeno prizadevanje je bilo zastonj. Tu so nasprotniki blizo Lisabona zadeli drug na druzega in kmalu je Petar kot hraber junak v boji poginil leta 1449. Še le gest let potem je blaga Isabella pri porodu kraljeviča omečila trdosrčnega soproga, da je njenega očeta dal spodobno pokopati. To je bilo zadnje veselje, ki ga je žalujoča kraljica doživela. Največa zasluga vrlega Petra je bila ta, da je dovrgil splogni državni zakonik, ki ga je bil Ivan I. začel.
Ti domači nemiri bili so tudi vzrok, da Henrik „mornar“ dalj časa ni mogel nadaljevati svoja odkrivanja ob zahodnej Afriki. Še le od leta 1441. je zopet mogel vsako leto po eno ali dve ladiji pošiljati proti jugu. Na prvej poti so njegovi ljudje odkrili „beli nos“ in razen druzih vrednih stvari so tudi nekoliko zamorcev pripeljali seboj na Portugalsko. Bistroumni portugalski trgovci so takoj sprevideli, da bi se v novih deželah mogla marsikaka kupčija začeti in prosili so Henrika, da bi smeli tudi s svojimi ladijami jadrati v one kraje. Henrik jim je prošnjo uslišal in že leta 1444. so vte-melili prvo trgovinsko družbo, ki je portugalskej kupčiji vsak čas našla novih potov ter Portugalce čemdalje bolj navduševala za brodarstvo. Leta 1443. so našli „zeleni nos“; leta 1445. ustje reke Gambije; takoj na to pa otoke pred zelenim nosom in imenitno reko Rio-grande, po katerej so se peljali precej daleč v notranjo deželo. Vsa ta potovanja je nadzoroval Henrik „mornar“, ki je po jako zaslužnem delovanji sedem in šestdeset let star umrl (1. 1460.), predno je mogel doseči vse svoje cilje. Portugalci pa so se tudi po njegovej smrti pridno pečali z brodarstvom, ki jim je obetalo čemdalje ve-čega bogastva in čemdalje veče slave. Do konca Alfonsovega vladanja so odkrili več krajev v Gvineji in nekoliko otokov ob ondešnjem obrežji.
Razen tega je Alfons V. zopet ponovil vojsko z Mauri v severnej Afriki, kjer je več sveta osvojil, nego katerikoli njegovih prednikov. Portugalski narod, ki je takrat bil ne-
izmerno pogumen ter ob enem navdušen za krščansko vero, je odobraval te boje zoper nejevernike ter z veseljem sprem-Ijeval svojega kralja, kateremu je dal častno ime „Afrikanec“. Navdušenje je bilo tem veče, odkar so Turki leta 1453. osvojili Carigrad in so rimski papeži zopet jeli krščanske narode pozivati v križarske vojne. Pa le portugaljski kralj je slušal papežev klic ter s svojo vojsko dvakrat šel prek morja. Y prvej vojni je osvojil Alcacer (1. 1458.), na drugej pa je v hudem boji vzel Arzillo (1. 1471.), jako cveteče mesto, ki se je za portugalske vlade še bolj povzdignilo. Kakor hitro se je raznesel glas, da se je Arzilla podala, so mauriški prebivalci sami izpraznili mesto Tanger, ki je odslej bila najime-nitniša krščanska trdnjava zoper afrikanske mohamedovce. Po teh slavnih vojskah je nemirnega Alfonsa gnalo na Kastiljsko, kjer si je po smrti tamošnjega kralja Henrika IV. lastil pravico do prestola. Toda vse njegovo prizadevanje je tu bilo brez vspeha in, ko v dveh krvavih vojskah ni mogel doseči svojega cilja, je z nasprotniki moral skleniti tako zvani „večni mir“ ter se za vselej odreči naslova kastiljskega kralja. To je Alfonsa V. tako bolelo, da ga nobena stvar ni več veselila in že je nameraval vlado prepustiti svojemu sinu ter iti v samostan; v tem ga spopade huda vročnica, za katero je dne 28. avgusta 1. 1481. umrl.
Njegovega sina I van a II. (1481—1495) so po vsem Portugalskem takoj priznali za kralja, a na prvem državnem zboru v Evori so vsi stanovi novemu svojemu vladarju prisegli zvestobo in vdanost. Pa še na istem zboru v Evori je med gospodo in kraljem nastal razdor, ki se ni dal več poravnati. Meščanski poslanci so se namreč pritožili zoper plemenitnike, ki so zadnji čas jako prevzetni postali ter ljudstvu prizadjali mnogo kiivic. Kralj je obljubil pomoči in takoj je ukazal, da se imajo plemenitaške pravice z nova pregledati in odpraviti vse napake. To gospodi ni bilo po volji in mogočni Braganški vojvoda se je očitno vprl kraljevemu povelju, a skrivaj je Kastiljcem obljubil, da bode takoj z vsemi svojimi ljudmi pristopil na njihovo stran, ako bi prišli na Portugalsko. Ivan je ta izdajalni naklep zvedel, vendar pa se je veljavnemu vojvodi kazal prijaznega ter ga celo k sebi povabil. Braganški vojvoda se ni nič hudega nadjal in prišel je na kralj e ?i dvor. Tu ga je Ivan zgrabil ter izročil krvavej sodniji, ki ga je kot izdajalca na smrt obsodila (1. 1483.). Zdaj se je več plemenitnikov zarotilo zoper ojstrega kralja, katerega so hoteli skrivaj umoriti. Pa tudi to pot je Ivan še o pravem času zvedel, kaj se zoper njega kuje, in hitro
je najnevarniše zarotnike dal zapreti in ob glavo djati. S takošno ojstrostjo je novi kralj znal ohraniti mir in red v svojej državi.
Odkrivanja v zahodnej Afriki je Ivan II. še bolj podpiral, nego njegov oče. Že leta 1481. je odposlal deset ladij, katere je vodil slavni Jarnej Diaz. Sledečo leto (1482) so Portugalci v Gvineji vtemelili trdnjavo San-Jorga da Mina, ki je odslej bila središče gvinejske trgovine z zlatom, slonovo kostjo in drugimi stvarmi, ki jih iz Afrike dobivamo. Leta 1484. so našli reko in državo Congo, kjer so portugalski misijonarji z dobrim vspehom jeli oznanovati krščansko vero. Ondi so tudi čuli o nekej krščanskej državi v vzhodnej Afriki in Ivan ni prej miroval, dokler ni kaj bolj natanjčnega zvedel o tej deželi. Njegov dvorjan Covilhao jo je moral iskati in Šel je najprej v Jeruzalem, potem v vzhodno Indijo, pa nazaj v Egipet, od koder je naposled prišel v Abyssinijo, kjer je res vladal krščanski kralj. Cavilhao je zdaj ostal pri abis-sinskem kralju, ki ga je prijazno sprejel in ni več proč pustil, vendar pa je o prepotovanih deželah obširno poročal domu na Portugalsko ter s tem jako pospešil daljna odkrivanja svojih rojakov. Prej imenovani Jarnej Diaz je leta 1486. zopet odjadral proti jugu in prišel je prvikrat do južnega konca Afrike. Tu moli nad morje strma gora ali nos, in ker je morje ondi bilo jako viharno, je Diaz to goro nazval „viharni nos“. Ko se je pa z veselim poročilom o svojem odkritji črez šestnajst mescev srečno domu povrnil, je kralj Ivan II. ono goro nazval „nos dobre nade“, kajti zdaj se je bilo nadjati, da bodo Portugalci kmalu tudi našli po morji pot v vzhodno Indijo, ki je od nekdaj bila cilj vseh mornarskih ljudstev starega in srednjega veka. Tega pa Ivan II. ni več doživel, kajti že dalj časa je bolehal ter vdan v božjo voljo umrl dne 25. oktobra leta 1495. Ko mu je edini sin Alfons že prej umrl, je portugalski prestol zapustil svojemu svaku Emanuelu, o katerem bomo govorili v zgodovini novega veka.
VI.	Bizantinsko cesarstvo.
Vzhodno-rimsko ali bizantinsko cesarstvo se je skoraj za celih tisuč let dalj obdržalo (do leta 1453.), nego zahodnorimska država, ki je že leta 476. propala. Ali tiste veljave,
ki so jo nekdaj imeli rimski cesarji, si bizantinski vladarji v celem srednjem veku nikdar niso mogli pridobiti; marveö je njihova moč čemdalje bolj slabela, nekoliko v malenkostnih domačih prepirih, iz katerih so nastali krvavi boji, nekoliko pa v vojskah s tujimi narodi, ki so od vseh strani pritiskali proti ostarelemu cesarstvu. Kako so ob času splošnega preseljevanja narodov raznotera germanska ljudstva, zlasti pa divji Huni napadali in pustošili severne kraje bizantinske države, smo že prej povedali. Pozneje so ravno tam dolgo časa razsajali surovi Avari, a nazadnje so se v teh podonavskih in balkanskih deželah Bolgari, Srbi in Hrvati za stalno naselili ter bizantinske meje čemdalje bolj proti Carigradu potiskali. Še nevarniše sovražnike so bizantinski cesarji imeli v Aziji, kjer so jim najprej Perzijanci dali mnogo opraviti, potem pa jim je velika nevarnost pretila od Arapov in njihovih turških naslednikov, ki niso prej mirovali, dokler se niso konec srednjega veka polastili samega Carigrada ter razdjali bizantinsko cesarstvo leta 1453. Y vseh teh vojskah so bizantinskim vladarjem služili tuji najemniki, zlasti Slavjani, kajti domači prebivalci so bili preveč pomehkuženi in niso se dali ohrabriti, ne navdušiti za kako višo stvar. Niti isto krščanstvo jih ni moglo povzdigniti iz njihove mlačnosti, kar se je najbolj pokazalo v križarskih vojnah, katerih se prav nič niso vdeležili, akoravno je od mohamedovskih narodov njim mnogo veči nevarnost pretila, nego zahodno-evropejskim kristjanom. Kes je, da so Bizantinci bili književno izobraženi in sploh jako omikani ljudje; ali ravno to, da so se toliko pečali s staro-rimskimi in grškimi pisatelji, je bilo vzrok, da je pri njih bilo toliko verskih prepirov, ki so podrli edinost v krščanskej veri ter rodili razkolništvo. Vsakdo se je namreč zaljubil v kakega poganskega modrijana ter hotel večne resnice tako zasukati, da bi se vjemale z njegovimi nauki. Ko so se s tem raznim mnenjem pridružili tudi sebični nameni slavohlepnih mož, bila je zmešnjava gotova in v krščanski cerkvi je nastal razdor, ki še dandanes ni poravnan. Le v šestem veku, ko je nekoliko krepkih Slavjanov sedelo na cesarskem prestolu v Carigradu, se je bizantinska država še nekoliko povzdignila; kakor hitro pa je vrli Justinijan (ali po slovenski Upravda) zatisnil oči, takoj so se zopet pokazale vse slabosti propadajočega naroda. Sicer pa moramo priznati, da je ravno Carigrad bila tista trdnjava, ki je v celem srednjem veku Evropo varovala pred neusmiljenimi sovražniki krščanske vere, in akoravno so bizantinski cesarji v Aziji
kmalu zgubili skoraj vse svoje pokrajine, na pragu evropejskem so se jim s slavjansko pomočjo vendar le hrabro in dolgo vpirali.
I.	Od smrti Teodozija „velikega“ do makedonskih cesarjev (395—867).
Ko je cesar Teodozij „veliki“ na smrtnej postelji za vse prihodnje čase razdelil velikansko rimsko državo, je mlajšemu svojemu sinu Honoriju določil zahodno polovico, starejšemu Arkadiju pa je določil vzhodne kraje z glavnim mestom Carigradom. K vzhodnej polovici ali k bizantinskemu cesarstvu spadale so vse dežele od jadranskega in jonskega morja do Mezopotamije, pa od reke Donave in črnega morja do velike saharske puščave in Etijopije. Arkadij (395—408) je bil jako slab vladar, ki se je s prva poveril ministru Kutinu, pozneje pa dal voditi od lahkoumne svoje žene Evdoksije. Z nepremišljenim ravnanjem je razdražil zahodne Gote, ki so se bili vzdignili ter pustošili in ropali po bizantinskej državi, dokler jim cesar ni prepustil vzhodne Ilirije. Arkadijev sin Teodozij II. (408—450) je hunskemu kralju Atili moral davek plačati, doma pa se je tudi on, kakor njegov oče, zanašal na slabe svetovalce. Tem hrabriše se je njegov svak in naslednik M a r c i j a n (450—457) vprl Hunom, ali ker je bil priprostega rodu, je imel dosti nasprotnikov, ki so ga brž ko ne skrivaj umorili. Mogočna carigrajska gospoda so zdaj Leona I. (457—474) posadili na cesarski prestol, a ko je tudi on poginil, nasledil ga je Ženo (474—491), njegov zet, ki je jako grozovitno vladal. Z njegovim dovoljenjem so.se vzhodni Goti iz Ilirije preselili v Italijo, ki je takrat bila v Odoakrovej oblasti. Ko se je bil Ženo nekega dne (1. 491.) jako opijanil, ga je njegova žena dala položiti v cesarsko rakev ter živega zazidati. Brezsrčna vdova se je na to omožila s priletnim dvorskim svetovalcem Anastazij e m (491—518), ki je tako postal bizantinski cesar. Anastazij se je vojskoval z Bolgari in s Perzijanci, a razen tega je moral miriti domače vpore, katerim je sam bil vzrok, zato ker je podpiral in zagovarjal krivoverca Evtihija. Po njegovej smrti je Justin I. (518—527), rojen Slavjan, zasedel cesarski prestol. Od prostega vojščaka je Justin s časom postal častnik ter celó poveljnik cesarjeve telesne straže, ki mu je naposled pomogla do najviše oblasti v državi. Dasi-ravno je Justin bil priprostega rodu in malo omikan, je vendar
2 bistrim svojim umom lepo vredil svoje cesarstvo, iz katerega je iztrebil vse krivoverce. Kakor je doma čednostno živel ter bil varčen gospodar, tako je tudi v državi dobro gospodaril ter zlasti pri vojščakih ojstro pazil na bolji red. Potrebnim je zmiraj rad pomagal in pridobil si je veliko spoštovanje ne le pri domačem ljudstvu, ampak tudi pri tujih vladarjih. Nasledil ga je njegove sestre Viglenice sin Upravda ali po latinski Justinijan, ki se je že dalj časa kot cesarski svetovalec skazal zvedenega v vladarskih opravilih.
Justinijan „veliki“ (527—565) ali Upravda je celih osem in trideset let slavno vladal, in kakor je cesarskej oblasti z modrim ravnanjem povrnil nekdanjo veljavo, tako je tudi svojo državo hotel povečati, ter jej pridobiti vse tiste dežele, ki so nekdaj za Konstantina „velikega“ spadale k rimskemu cesarstvu. Y vseh njegovih djanjih in naklepih mu je tudi bistroumna njegova žena Teodora dajala dobrih svetov. Teodora je s prva bila lahkoumna in jako sloveča predstavljavka, ki je v Carigradu in drugih mestih očitno na gledališčih igrala. Pozneje je opustila gledišče ter se vrnila v Carigrad, kjer je zdaj jako lepo in pobožno živela, ali bila je v velikej potrebi. Tu se je Justinijan ž njo seznanil in rad bi jo bil kar takoj vzel za ženo, toda branil mu je njegov stric, cesar Justin. Po smrti svoje soproge pa se je Justin le dal pregovoriti in dovolil je, da se je Teodora poročila z Justinijanom, ki je kmalu potem zasedel cesarski prestol.
Justinijanu je bila prva skrb, kako da bi po vsem cesarstvu vredil in poboljšal pravosodstvo. Imenoval je torej deset učenih pravnikov ter jim naročil, da naj vse obstoječe postave zberó v posebni zakonik ter jih tako vredé, kakor jim bode pokazal Tribonijan, ki je med njimi bil najslavniši. Na to so isti učenjaki iz spisov starih pravnikov izbrali vse imenitne razsodbe in razjasnila ter jih vredili v knjigo, po katerej so se mlajši možje mogli pripravljati za sodnijski stan, a naposled so sestavili še posebno vodilo ali nauk o rimskih postavah. To je odslej bila podlaga, na katerej so se vpribodnje ravnali rimski sodniki. Justinijan pa je v Rimu, v Carigradu in v Beritu tudi vtemelil posebna učilišča ali akademije, na katerih so se odgojevali mladi pravniki.
Predno je Justinijan mogel izvrševati druge svoje osnove, moral je doma v Carigradu zadušiti velik upor, v katerem bi bil sam skoraj poginil. Oestiti čitatelji se gotovo iz zgo-Občna zgodovina Vil. sn.	27
dome starega veka še spominjajo, da je Rimljanom bilo najljubše razveseljevanje, kadar so gledali, kako se drugi med seboj ali z divjimi zverinami bijejo in koljejo. Za takošne zabave imeli so posebna zagrajena trkališča, kjer je v sredi bil prostor za borilce, a na okol so bili sedeži za gledalce. Ko se ljudstvo v cesarskej dobi ni več zbiralo v narodne zbore ter se sploh čemdalje manj pečalo za državne stvari, zanimalo se je tem bolj za boje v trkališčih. Nasprotni borilci ločili so se med seboj po svojej opravi, kajti nekateri so bili rudečo ali belo, drugi modro in zopet drugi zeleno opravljeni. Pa kmalu so se tudi gledalci med seboj ločili in med tem ko so eni želeli zmago zelenim, so jo drugi želeli modrim, a kadar je med borilci bilo več nasprotnih strank, bilo jih je takoj tudi med gledalci. Ysaka stranka je strašno ploskala in od veselja vriskala, če so njeni zmagali, a ob enem je zasmehovala nasprotno stranko. Večkrat se je zgodilo, da so po končanih igrah gledalci planili drug na druzega in začeli krvav boj, ki se je včasih še nekoliko dni potem nadaljeval po mestnih ulicah. Kakor so se nekdaj prebivalci starega Rima ločili na patricije in plebejce, tako so se zdaj razcepili na belo, rudečo, modro in zeleno stranko.
Ko je cesar Konstantin „veliki“ leta 330. vtemelil novo glavno mesto Carigrad, so tudi tu napravljali takošne igre in kmalu so se tudi prebivalci „novega Rima“ (t. j. Carigrada) ločili na toliko strank, kolikor je na trkališči bilo nasprotnih vrst borilcev. V Carigradu so se temu razporu pridružili tudi verski prepiri, ki so še bolj razdražili sovražne stranke, in barve borilcev na trkališči so ob enem bile barve raznih verskih sledb. Da si pa tudi zunaj gledišča mogel vsacega spoznati, kakošnega mišljenja da je, so privrženci vsake stranke vedno imeli na sebi obvezo svoje barve. Ko so se naposled celó cesarji s svojim dvorom vtikali v te prepire ter se pridružili kakej stranki, ga v Carigradu ni bilo več stalnega miru. Vsak čas so se nasprotniki zdaj tu, zdaj tam zgrabili v krvavem boji, in zgodilo se je, da so si leni potepuhi in tatovi obvezali trak cesarske stranke^ ter bogate nasprotnike kar na ulici ubijali in oplenili. Že za carja Anastazija I. se je vnel hud boj, v katerem je poginilo tri tisuč tako zvanih „modrih“.
Mnogo veči in nevarniši so bili prepiri, ki so se vneli takoj na začetku Justinij ano vega carevanja. Takrat ste v Carigradu bili dve veliki stranki, zelena in modra, ki ste celih pet let dražili druga drugo. „Modri“ so bili mogočniši, kajti ž njimi so bili vsi pravoverni kristjani in cesarski dvor.
To jim je dajalo poguma in od dne do dne so hujše napadali svoje „zelene“ nasprotnike, ki so se poganjali za nauk krivoverca Evtihija. V tem je cesar Justinijan leta 532. praznoval svojo petletnico in dal je napraviti svečane igre v trkališči. Že se je hilo ljudstvo zbralo in tudi cesar je že prišel, tu stopi nekoliko „zelenih“ pred njega in ga prosi, naj bi njihovo stranko branil proti predrznim „modrim“, pred katerim že dalj časa nikjer več nimajo miru. Toda Justinijan jim je nepremišljeno zavrnil, naj molče, a njegovi uradniki so jih jeli psovati, da so krivoverci, judje iu Bog ve, kaj vse. Ko pa na tako besedovanje niti „zeleni“ niso molčali, planili so „modri“ črez nje in začelo se je strašno klanje in pobijanje najpred na trkališči, a kmalu potem po vsem mestu. Mestni glavar je tadaj ukazal nekoliko najpre-drzniših voditeljev obeh strank zgrabiti, ter jih ob glavo djati, misleč, da bodo nasprotniki na to zopet potihnili. Ali jako se je motil, kajti njegovo ravnanje je razkačilo obe stranki, ki ste se zdaj združili ter skupaj začeli še hujši boj zoper samega cesarja in njegove ljudi. Pet dni so besni vporniki morili in požigali, da je bilo groza, Najimenitniši možje so poginili, a v strašnem požaru je razen velikega števila druzih hiš zgorela prelepa cerkev modrosti božje ter tudi več bolnie z bolniki vred. Justinijan je razsrjeno ljudstvo hotel z lepo pomiriti ter mu obljubil popolno pomiloščenje, če bi jenjalo divjati. Pa bilo je vse zastonj; marveč so vporniki nekega Hipatija, ki je bajé bil staro-rimske krvi, oklicali za cesarja. Že je Justinijan obupal in hotel bežati iz mesta, tu se mu vstavlja pogumna njegova žena Teodora rekoč, da se cesar do zadnjega zdihljeja ne sme odreči svoje oblasti. Ob enem pa je bistroumna žena tudi našla moža, ki je znal zadušiti grozovitni vpor. Ta mož je bil Belizar, po rodu Slavjan, ki se je bil že prej v vojski zoper Perzijance skazal zvedenega poveljnika. Beiizar je tri tisuč skušenih vojščakov pripeljal v Carigrad in ž njimi je brez usmiljenja udrihal po razsajajočih vpornikih, katerih je najmanj trideset tisuč poginilo. Tako se je končal ta strašni domači boj, ki se zove „nika“, zato ker so morilci s to besedo drug druzega hrabrili, da naj se ne podajo, dokler ne zmagajo. „Nika* je grška beseda, ki bi se po slovenski glasila „zmagaj“. — Pa S tem še niso bili do dobrega končani verski prepiri, ki so se kmalu zopet začeli, zlasti ko se je tudi Justinijan, kakor mnogo druzih bizantinskih cesarjev pred njim in_ za njim, jel vtikati v cerkvene razmere ter jih hotel po svoje vrediti.
Sam papež je zaradi tega prišel v Carigrad, kjer je na to leta 553. splošni cerkveni zbor potrdil vse sklepe cerkvenega zbora kalkedonskega ter z nova proklel nauk krivoverca Evtihija, ki je trdil, da je Kristus bil le Bog, a ne človek.
Kako je hrabri poveljnik Belizar na Justinijanovo povelje šel v Afriko pomagat tamošnjim katoličanom ter razdjal Vandalsko kraljestvo (1. 533.), smo že prej povedali. Na to sta hrabra poveljnika Belizar in njegov naslednik Narzes v dvajsetletnej vojski zmagala vzhodne Gote ter jim vzela Italijo, ki je od leta 555. postala pokrajina bizantinskega cesarstva. Ali med tem ko je Justinijan na zahodu in jugu svojej državi pridobival novih dežel, jo je na drugej strani moral braniti proti silnim sovražnikom. Od severa so zdaj Longobardi, zdaj Gepidi, zdaj Bolgari pridrli črez mejo ter ropali in pustošili noter do Carigrada. Leta 559. bi bili Bolgari skoraj prišli v samo mesto; tu se je stari Belizar še enkrat postavil na čelo prebivalcev, in rešil je cara in Carigrad divjih sovražnikov. S Perzijanci, ki so leta 540. opustošili bizantinsko pokrajino Sirijo in razdjali Antijohijo, se je Justinijan trikrat vojskoval, naposled pa jim je moral leta 563. celó obljubiti letni davek, da so se pomirili ter mu pustili Laziko in Kolhido ob črnem morji. Da bi ponovil nekdanje veliko rimsko cesarstvo, je Justinijan tudi na Špan-jolsko poslal nekoliko vojske, ki pa zahodnim Gotom ni mogla druzega vzeti, nego nekoliko primorskih mest.
Justinijan, ki ni mogel nikdar biti brez dela, je tudi v mirnih časih mnogo storil za svojo državo. Ob Donavi je sezidal črez osemdeset večih in manjih trdnjav, ki so imele severno mejo braniti proti raznoterim narodom na sedanjem Ogerskem in Bumunjskem. Skusil je povzdigniti trgovino z vzhodno Indijo; a da bi olajšal občevanje med domačimi prebivalci, je skrbel za dobre ceste ter dal črez reke zidati mnogo mostov. Y veča mesta je po vodovodih dal napeljati zdrave hladne vode. Tudi je dal sezidati mnogo novih cerkev, med katerimi je gotovo najlepša bila cerkev modrosti božje v Carigradu. To cerkev je bil že cesar Konštantin „veliki“ sezidal, ali v velikem boji med „modrimi“ in „zelenimi“ je leta 532. pogorela in Justinijan jo je tako lepo ponovil, da je pri slovesnem posvečevanji sam vzkliknil: „Salomon, jaz sem te prekosil!“
Največo zazlugo pa si je ta slavni cesar pridobil s tem, da je prvi v Evropi vpeljal svilorejo. Poprej so svilo dobivali iz daljnega Kitajskega in morali so jo jako drago pla-
Sevati. Nihče niti vedel ni, kako da se svilna preja dobiva. Tu sta se dva pobožna redovnika, ki sta daleč po Aziji ozna-novala krščansko vero, vrnila v Carigrad in povedala, kako da na Kitajskem svilo delajo. Justinijana je to jako zanimalo in takoj je sprevidel, da bi se te tolikanj koristne obrtnije tudi v njegovem cesarstvu mogli lotiti, ako bi imeli svilnih gosenc. Prosil je torej skušena redovnika, naj bi še enkrat šla na Kitajsko in skusila nekoliko teh gosenc seboj prinesti. Redovnika sta se takoj zopet na pot napravila; ali ker sta vedela, da je kitajski cesar ojstro prepovedal svi-loprejke na tuje pošiljati, sta si omislila votle palice. Pri-šedša na Kitajsko sta te palice skrivaj napolnila z malimi jajčici svilnih gosenc ter jih tako srečno prinesla v Carigrad, kjer so se takoj prihodnjo spomlad jeli pečati s svilorejo. Hitro se je ta obrtnija razširila po vsem bizantinskem cesarstvu, od koder se 'je po četrtej križarskej vojni vpeljala v Italijo in pozneje na Francosko. Vse te naprave, raznotera zidanja in pogoste vojske, stale so mnogo novcev. Justinijan je torej nehote moral nakladati velike davke, a večkrat je za dobro plačilo nevrednim ljudem podelil imenitne državne službe ali kako posebno pravico, in še je svojemu nasledniku zapustil mnogo dolgov. Zadnja leta bil je jako trmast, njegova morala je zmiraj obveljati; bil je pa tudi do zadnjega tako delaven, kakor v mladosti. Po dolgem in sijajnem vladanji je leta 565. umrl kot tri in osemdesetletni starček.
Ker Justinijan ni imel lastnih otrok, ga je nasledil njegov sestrič Justin II. (565—578), slab in bolehen mož, ki je vsa vladarska opravila poveril svojej ženi Sofiji. Za njegovega carevanja so Longobardi leta 568. prišli v Italijo ter si je velik del osvojili. Bizantincem je ostalo ob jadranskem morji petero mest z Raveno, razen tega Rim in Neapolj ter otok Sicilija. Za Longobardi pa so se na današnjem Ogerskem naselili divji Avari, ki so od ondod neprenehoma zahajali ropat in pustošit v sosednje kraje, zlasti v bizantinsko cesarstvo, kjer so našli mnogo več bogatega plena, nego drugod. Justin je že štiri leta pred smrtjo nekega Tračana Tiberija (578—582) imenoval za svojega tovarša in naslednika, a ta je cesarski prestol zapustil svojemu zetu Mavriciju (582—602). Oba, tast in zet, sta se morala vojskovati s Perzijanci in z Avari. Poslednji so prihrumeli noter do Carigrada in prisilili bizantinske cesarje, da so jim vsako leto morali nekoliko davka plačevati. Srečniši je Mavricij bil s Perzijanci, kjer so
takrat nastali domači prepiri. Perzijski kralj Kosroes II. Parviz je moral iz dežele bežati, a ko se je z Mavricijevo pomočjo zopet povrnil na vladarski prestol, ni napadal bizantinske države, dokler je v njej caroval njegov dobrotnik. Doma pa Mavricij ni bil dosti spreviden vladar. Najprej se je po nepotrebnem vtikal v cerkvene stvari, potem pa je s preveliko ojstrostjo hotel razuzdane vojščake vkrotiti ter jih privaditi na bolji red. Ko je torej najnepokorniši oddelek poslal proti Avarom, da bi v nevarnem boji poginil, vojščaki niso hoteli slušati cesarjevega nkaza, ampak surovega Poko so si izvolili za poveljnika ter stopali proti Carigradu, kjer so se ravno tudi vzdignili zoper nesprevidnega cesarja. Mavricij je s svojimi sinovi bežal v Malo-Azijo, ali Poko, ki se je zdaj polastil cesarske oblasti, ga je vjel ter njega in vso njegovo rodbino pomoril. Med tem ko je P o k a (602—610) ves čas jako grozovitno in samovoljno vladal, je perzijski •kralj Kosroes, ki je baje hotel maščevati smrt svojega prijatelja Mavricija, z vojsko prišel črez mejo ter strašno razsajal po azijatskih pokrajinah bizantinskega cesarstva. Tu se je Heraklij, sin afrikanskega namestnika, očitno vprl zoper nečloveškega krvoloka ter z veliko vporno vojsko prišel v Carigrad, kjer je Foko, kateremu se je takoj vse ljudstvo izneverilo, dal umoriti ter potem sam zasedel cesarski prestol.
Heraklij (610—641) je v jako žalostnih razmerah prevzel vlado. Perzijanci so opustošili vso Cilicijo ter osvojili Antijohijo, odtod šli v Palestino, vzeli Jeruzalem, oropali vse cerkve, pobili devetdeset tisuč kristjanov ter odnesli seboj sv. križ, na katerem je naš Odrešenik umrl za naše zveličanje. Ko so Perzijanci tudi Egipet spravili pod svojo oblast, šli so v Malo-Azijo in niso bili več daleč od Carigrada, kateremu je od druge strani ravno takrat pretila velika nevarnost od divjih Avarov. Poslednji so pridrli že v carigrajska predmestja ter dve sto tisuč kristjanov odpeljali v trdo suž-nost. Že je bilo misliti, da bode konec bizantinskega cesarstva. Pravijo, da je sam Heraklij obupal ter hotel zbežati v Kartago. Že so vse dragocenosti spravili na ladije, tu je patrijarh Sergij peljal cesarja v cerkev modrosti božje iu pred velikim altarjem ga je pri živem Bogu rotil, naj ne zapušča poverjenega mu naroda. Heraklij je zopet dobil poguma in prisegel je, da bode zvest vladarskim svojim dolžnostim branil cesarstvo ter da bode prej poginil, nego dovolil, da bi nejeverske zastave vihrale po slavnem Carigradu. Zdaj se je na vso moč jel pripravljati na novi boj in ko je nabral
dosti veliko vojsko, se je ž njo prepeljal v Malo-Azijo, kjer je leta 622. pri Isu stopil na suho. Takoj prvo leto je nasprotnike zmagovalno podil iz Male-Azije, a nekoliko let potem je prestopil perzijsko mejo in tam, kjer je v starodavnih časih stalo mesto Ninive, je v velikej bitvi do dobrega užugal osemkrat veće število sovražnikov (leta 627.).
Ta zmaga je v Perziji bila vzrok velikim domačim nemirom , v katerih je kraljevič Siróes ubil svojega očeta Kosroesa II. ter na to s Heraklijem sklenil mir. Odrekel se je vseh pokrajin, ki so jih bili Perzijanci prej vzeli bizantinskemu cesarstvu, a povrnil je tudi sveti križ, katerega je zmagovalni Heraklij svečano zopet povzdignil v cerkvi božjega groba v Jeruzalemu. Na spomin te vesele svečanosti praznujemo v katoliškej cerkvi še dandanes vsako leto dne 14. septembra povzdigovanje svetega križa. Med tem, ko se je Heraklij v Aziji srečno vojskoval s Perzijanci, so Hrvati in Srbi zapustili staro svojo domovino za Tatrami ter šli proti jugu, kjer so divjim Avarom vzeli severne kraje bizantinskega cesarstva ter se sami v njih naselili. Heraklij jih je bil vesel in pustil jim je osvojeno deželo proti temu, da so njega in njegove naslednike priznali za vrhovne svoje vladarje ter obljubili, da bodo tudi vprihodnje bizantinsko cesarstvo branili proti Avarom in drugim severnim sovražnikom. Komaj da so Bizantinci z velikim trudom in še večimi žrtvami končali dolgoletne vojske in že jim je nova nevarnost pretila iz Arabije, kjer je Mohamed vtemelil novo vero in novo državo. Ako bi bil Heraklij takrat z zmagovalno vojsko hitro udaril na Arabijo, bi morebiti novo državo takoj v začetku zatrl. Ali prebivalci vsega njegovega cesarstva so v zadnjih vojskah tako iznemogli, da jim je moral dati večletnega počitka; razen tega pa so se zopet vneli verski prepiri, ki so še bolj slabili državno moč. Heraklij se je po izgledu svojih prednikov jel sam vtikati v te prepire, pa zastonj. Krivoverci se nikakor niso hoteli pokoriti katoliškej cerkvi in trdovratno so učili, da je Kristus le Bog, a ne tudi človek. Med tem pa, ko so se kristjani najbolj prepirali, so od juga pridrli strastveni mohamedovci in skoraj brez vpora so si (od 1. 632—641) osvojili Egipet, Palestino, Penicijo in Sirijo, torej ravno tiste dežele, v katerih je bilo največ krivovercev. Tudi to izgubo je mnogoskušeni Heraklij še doživel, potem pa je umrl leta 641.
Njegovemu najstarejšemu sinu Konstantinu III. je njegova mačeha zavdala, a ko je tudi njen sinHerakleon

istega leta umrl, ga je nasledil Konstantinov sin K o n s t a n s II. (641—668), ki je sedem in dvajset let jako okrutno vladal. Konstans se je vjemal s tistimi krivoverci, ki so trdili, da je Krisus bil sicer Bog in človek ob enem, ali da je imel le eno božjo voljo. S tem so se verski prepiri zopet začeli in slabili bizantinsko državo, katerej je »velika nevarnost pretila od Arapov. Le-ti so leta 654. prvikrat z bojnim bro-dovjem prišli pred Carigrad, ki ga pa niso mogli vzeti. Leta 668. so se zopet povrnili ter sedem let zaporedoma oblegali imenitno mesto, ki bi jim odprlo pot v Evropo, ali vse njihovo prizadevanje bilo je brez vspeba, kajti neki Kal-linik je izaajdel tako zvani „grški ogenj“, ki je bil nekoliko podoben našemu smodniku in ž njim je zažigal arapske la-dije, kadar so priplavale preblizu pod mestno obzidje. Vkljub tolikim zunanjim nevarnostim je Konstans, kot krivoverec, doma neusmiljeno proganjal pravoverne duhovnike in celó rimskega papeža sv. Martina, ki ga je hotel odvrniti od njegove zmote, je dal odpeljati v Kerson, kjer je črez dve leti umrl mučeniške smrti. Ko je pa neusmiljeni cesar tudi lastnega brata umoril, ni več nikjer imel pravega miru. Leta 663. je šel v Rim, ter v svečanej procesiji obhodil vse cerkve; naposled pa je pobral vse dragocenosti ter šel dalje v južno Italijo, ki jo je tako oplenil, da je po njegovem odhodu nastala velika dragina in lakota. V tem jev Sirakuzi grozovitnega cesarja lastni sluga v kopelji umoril leta 668. Njegov naslednik Konstantin IV. (668—685) se je pomiril s katoliško cerkvijo in, ko je občni cerkveni zbor T Carigradu proklel nauk o samo enej Kristusovej volji, je vse krivoverce iz dežele izgnal. Njegov sin J us ti ni j an II. (685—711) je zopet jako grozovitno in nemarno vladal in že leta 694. se je v Carigradu ljudstvo vzdignilo zoper njega, mu odrezalo nos in jezik ter ga iz dežele izgnalo. Zdaj je Leontij, poveljnik vpornikov, zasedel cesarski prestol, a za njim Tiberij, dokler se Justinijan II. z bolgarsko pomočjo ni zopet povrnil (705) v Carigrad ter se strašno maščeval nad svojimi nasprotniki. Patrijarhu je dal oči iztakniti, drugim imenitnim Bizantincem pa je ukazal stopljenega svinca v usta vliti, jih v vreče zašiti in v morji potopiti. S takim ravnanjem je le še bolj pomnožil število svojih nasprotnikov, ki so leta 711. njega in njegovega sina ob glavo djali ter tako zatrli rod cesarja Heraklija. Zdaj so trije cesarji, Barda, Anastazij II. in Teodozij III. hitro drug za drugim sledili, ali nobeden ni mogel državi povrniti domačega miru,
■Pf - *
niti jo braniti proti tujim sovražnikom. Tu so Bizantinci hrabrega Leona Isavričkega (718—741) izvolili za svojega cesarja. Leon je bil sicer priprostega rodu, ali bil je hraber in bistroumen mož, kakoršnega so takrat v Carigradu jako trebali, kajti pred mestom se je na morji zibalo blizo dve sto tisuč arapskih ladij, a na drugej strani se je tudi na suhem že vtaborila silna vojska. Prvo delo novega cesarja je bilo, da je oblegajoče sovražnike sijajno zmagal ter jim skoraj popolnoma uničil njihovo brodovje. Na to je začel vredovati državo, ali kmalu se je tudi on jel vtikati v cerkvene stvari in bil je vzrok novim domačim nemirom, katerim niti sam ni doživel konca.
Od nekdaj so kristjani svoje cerkve lepšali s podobami svetnikov in svetnic božjih ter jih spoštovali kot dragocene svetinje, ki so jih spodbujali k večej pobožnosti. Če je torej kdo pred kako podobo klečal, molil je le pravega živega Boga, a nikakor ne naslikanega svetnika, ki je le njegove misli odvračal od posvetnih stvari ter jih tem bolj povzdignil k nebu. Ali mohamedovci tega niso razumeli in očitali so kristjanom, da so malikovalci. To je neukega Leona, ki se prej ni z drugim pečal, nego z vojaštvom, razjezilo in da nejeverniki ne bi kristjanov več s pagani psovali, je ukazal, da se imajo iz cerkev vse podobe odpraviti ali pa pobeliti. Takemu povelju se je pobožno ljudstvo očitno vprlo in po vsem cesarstvu so se zarad tega vneli krvavi poboji med spoštovalci svetih podob in njihovimi nasprotniki. Y samem Carigradu so ljudje planili na zidarje, ki so svete podobe pokončavali, ter jih mnogo pomorili. Še bolj pa so se v Italiji vprli nespametnim naredbam in nikakor si niso dali vzeti prelepih rezbarskih in slikarskih umetnij. Pa Leon si ni dal dopovedati, ne od papeža Gregorja II., ne od Gregorja III. Poslednji je zarad tega v Bimu sklical (1. 732) cerkveni zbor, ki je preporno vprašanje na vse plati dobro prevdaril ter sklenil, daje spoštovanje svetih podob lepa in koristna navada, ki nič ne moti spoznavanja enega edinega Boga ter da se ima tudi vprihodnje ohraniti. Ob enem pa so zbrani škofje prokleli vse tiste, ki bi trdili, da je greh spoštovati slike svetnikov. Mnogo talijanskih krajev se je že takrat odcepilo od bizantinskega cesarstva, ki se je odslej v cerkvenem obziru jelo čemdalje bolj ločiti od rimskih katoličanov. Leon je svoje bojno brodovje poslal na Talijansko, da bi se maščeval nad pogumnimi vporniki in rimskim papežem, ali velik vihar je mnogo ladij med potjo razdjal, druge pa so se morale
domu vrniti. Ko je na to od Arapov zopet pretila velika nevarnost, ko je začela kuga razsajati in so na več krajih nastali hudi potresi, so isti Bizantinci v tem videli kazen božjo, katero je sam cesar zakrivil.
Y tem je trdovratni Leon leta 741. umrl, a nasledil ga je njegov sin Konstantin V. Kopronim (741—775), ki je le bolj nego njegov oče proganjal spoštovalce svetih podob. Nekateri ga zarad tega niso hoteli priznati za svojega vladarja in izvolili so si druzega cesarja, ki pa mogočnega svojega nasprotnika nikakor ni mogel spodriniti. Na to je Konstantin sklical v Carigrad črez tri sto škofov, ki so na njegovo povelje imeli skleniti, da aposteljni in mučeniki niso nikakoršni svetniki; da se človek niti njim, niti materi božjej ne sme priporočati, a nikakor ne spoštovati njihovih podob. Vsem škofom, ki niso hoteli tega sklepa podpisati, je pri tej priči vzel njihove škofije; in ko so se tudi carigrajski redovniki odločno vprli samolastnej cesarjevej zapovedi, jih je Konštantin kar takoj zapodil iz samostanov, v katere je vselil surove svoje vojščake. Pri Nikomediji je takrat živel pobožni opat Štefan, katerega je ljudstvo zarad svetega njegovega življenja jako spoštovalo ter v verskih stvareh vsikdar slušalo njegovo mnenje. Cesar bi ga torej bil rad za se pridobil in dal ga je pozvati k sebi v Carigrad. Tu ga je dolgo nagovarjal in mu skusil dokazati, kako nespametno je spoštovati svete slike, a nazadnje mu je rekel: „Bedak, to pač vsak razumen človek sprevidi, da nikdar ne bodeš razžalil Jezusa Kristusa, ako njegovo podobo v blato vržeš in jo z nogami poteptaš.“ — Sveti opat vzame na to denar s cesarjevo podobo v roko in jo Konštantinupokaže, rekoč: „Po tem takem smem tudi ta novec s tvojo sliko vreči pod noge, a ne da bi se pregrešil zoper spoštovanje, ki sem ti ga dolžan kot svojemu vladarju.“ Po teh besedah vrže denar ob tla in ga z nogami potepta. Pričujoča dvorska gospoda so kar planili na-nj, on pa jim mirno zavrne: „Po vašej pameti je torej kazni vredno hudodelstvo, če kdo zasramuje podobo posvetnega kneza; a vsakemu je dovoljeno zasmehovati podobo najvišega kralja nebes in zemlje!“
To je cesarja strašno razkačilo in Štefan je pri tej priči moral iti v ječo, kjer so ga kmalu potem ob glavo djali. Poginil pa je tudi vsak, kdor je občudoval stanovitnost svetega mučenika, ki je dal življenje za svoje prepričanje. Zdaj je Konštantin še bolj divjal zoper katoličane in ni je poznaval nobene milosti. Kdor ni hotel priseči, da ne bode
več spoštoval svetih podob, odrezali so mu nos, ali mu iztaknili oči, ali pa ga ob glavo djali. Kakor nekdaj paganski vladarji, tako je zdaj krščeni cesar proganjal kristjane, ki niso hoteli svoje vere po njegovej volji spreminjati. Pri ta-košnem ravnanji pomagalo mu je mnogobrojno in popolnoma vdano vojaštvo, s katerim je neusmiljeni cesar strahoval vse svoje domače in tuje nasprotnike. Silnim mohamedovcem je vzel Armenijo in kos Sirije, a na severu se je večkrat srečno vojskoval z Bolgari, dokler ni na novej vojni proti njim med potjo zbolel in umrl leta 775.
Njegov sin Leon IV. (775—780) je tudi sovražil in proganjal spoštovalce svetih podob, dasiravno je ista njegova žena Irena bila verna katoličanka. Cesar dolgo časa tega niti vedel ni, ko je pa nekega dne pri svojej soprogi našel dve sveti podobi, jo je takoj odpravil iz cesarskega dvora, sicer pa jej ni nič hudega prizadjal. V tem je Leon že leta 780. nagloma umrl, a ker je njegov sin Konstantin VI. (780—797) takrat bil še le desetletni deček, je namesto njega vladala njegova mati Irena, ki je takoj razglasila, da sme vsak po svojej vesti svete podobe spoštovati ali pa ne. Da bi se povrnilo edinstvo med zahodnimi in vzhodnimi kristjani, je Irena leta 786. v Carigrad sklicala cerkveni zbor, ki je imel konečno poravnati prepir zarad spoštovanja podob; ali surovi vojščaki, ki so strastno sovražili katoliško cerkev, so zbrane škofe s silo razgnali, da niso mogli ničesar sklepati. Pa eesarica Irena se ni dala strahovati ter je isti zbor preložila v malo-azijatsko mesto Nikejo, kjer so leta 787. sklenili, da naj se svete podobe po starej krščanskej navadi tudi vprihodnje spoštujejo.
Cesaričinim nasprotnikom, zlasti vojščakom to ni bilo po volji in kakor hitro je mladi Konstantin VI. spolnil dvajseto leto, moral je sam prevzeti vlado. Mladi cesar je na to svojo mater odpravil, ali ker je sam bil preslab in nezmožen vladar, jo je že črez leto dni zopet pozval v državno svetovalstvo. Zdaj sta mati in sin na videz skupaj vladala, ali prav za prav je vladohlepna Irena vso oblast imela v svojih rokah, a svojemu sinu ni pustila ničesar veljati ter ga strahovala kakor kako mladoletno dete. To je Konštantina tako razjezilo, da je zbežal v Azijo, odkoder se je z vojščaki, ki so se takrat vojskovali proti Arapom, mislil povrniti v Carigrad ter se ž njihovo pomočjo zopet polastiti vladarske oblasti. Toda brezsrčna mati ga je med potjo dala vjeti ter ga pripeljati nazaj v Carigrad in v istej sobi, kjer se je bil
rodil, ukazala mu je oči iztakniti. Ysled velikih bolečin je kmalu potem umrl leta 797., a Irena (797—802) je zdaj sama vladala. Da bi povzdignila svojo moč ter zopet zedinila vzhodno in zahodno rimsko cesarstvo, katero je rimski papež Leon III. ponovil leta 800., bi se bila Irena rada omožila z frankovskim kraljem in cesarjem Karlom „velikim“, in že se je ž njim jela pogajati. Toda Bizantinci so zahodne Evropejce preveč sovražili, nego da bi se hoteli ž njimi zediniti v eno državo. To je cesaričinega zakladnika Nikefora ohrabrilo, da se je z drugimi nezadovoljniki vzdignil zoper Ireno ter jo leta 802. odpravil na otokLezbos, kjer je kmalu potem čisto pozabljena v velikej revščini umrla.
Nikefor (802—811) je zdaj sam zasedel cesarski prestol, na katerem ni doživel mnogo sreče, kajti arapski kalif Hanin al Rašid mu je opustošil vso Malo-Azijo do carigrajske morske ožine ter ga prisilil, da mu je moral velike davke plačevati. Pa niti proti Bolgarom ni bil srečen in nazadnje je v boji proti njim sam poginil. Med tem, ko sta se njegov sin Staurakij in njegov zet Mihael I. Rangabe prepirala zarad prestola, so zmagovalni Bolgari pustošili in plenili po severnih krajih bizantinske države in že so se bližali samemu Carigradu. Tu se je Mihael dobrovoljno odrekel cesarske oblasti ter jo prepustil hrabremu poveljniku Leonu V. Armenjanu (813—820), ki je Bolgare nekako užugal, ali ker je zopet proganjal spoštovalce svetih podob, se je nekoliko predrznih mož zarotilo zoper njega ter ga na sveti večer o polnoči v cerkvi pred altarjem umorilo leta 820. Yporniki so zdaj poveljnika Mihaela II. (820—829) oklicali za cesarja, ki je takoj oglasil, da sme vsakdo po svojej vesti podobe svetnikov spoštovati ali pa ne. Akoravno je Mihael bil zveden poveljnik, vendar ni mogel vbraniti, da so mu Arapi vzeli imenitni otok Kreto. Njegov sin Teofil (829—842) je zopet bil velik nasprotnik svetih podob, sicer pa je bil dober vladar, ki je podpiral znanosti in umetnosti, ter ojstro pazil, da so se povsodi spolnovale državne postave. Namesto mladoletnega njegovega sina Mihaela III. (842—866) je dalj časa vladala njegova mati Teodora, katerej so Arapi po dolgoletnem boji konečno vzeli otok Sicilijo (846). Največo zaslugo si je Teodora pridobila s tem, da je srečno končala sto in dvajsetletni prepir zarad podob. Takoj po smrti svojega soproga je v cerkvi modrosti božje dala z veliko svečanostjo obesiti svete podobe, ki so jih bili prejšnji cesarji odpravili; a na to je še istega leta (842) v Carigrad sklicala
I cerkveni zbor, ki je vnovič odobril Seščenje svetnikov ter tako do dobrega poravnal stari prepir.
Pa ni ga bilo stalnega miru v jako razrovanej bizan-tinskej državi in kmalu so se začele nove bomatije, vsled katerih so se vzhodni kristjani s časom popolnoma odcepili od katoliške cerkve. Cesarica Teodora se je na vso moč prizadevala, da ohrani cerkveno edinost. Drugače pa je bilo, ko je njen sin sam prevzel vlado. Mihael III. je namreč bil jako razposajen in poželjiv človek, ki nikdar ni imel prave odgoje in vendar se je že kot dete skazal v svojej ce-sarskej sijajnosti. Kaj državi treba, tega nikdar ni vedel in moral se je vedno na druge oslanjati. Največ je zaupal malopridnemu svojemu ujcu Bardu, kateremu na voljo je takoj prvo leto svojega vladanja dal zvedenega svetovalca Teoktista umoriti, a dve leti potem je lastno mater Teodoro odpravil v samostan. Leta 862. je Bardi podelil častni naslov „Cezar“ ter mu poveril vsa vladarska opravila, sam pa je razuzdano živel; za kratek čas jahal, se okol vozil in družil z najne-sramnišimi ljudmi, s katerimi je po cele noči pijančeval ter zasmehoval najsvetejše stvari.
Barda je med tem sicer dosti dohro vladal, zlasti je državo hrabro branil proti Arapom ter vkrotil malo-azijatske razbojnike; ali v vsakdanjem svojem življenji ni bil nič boljši, nego cesar Mihael, in zarad velicega pohujšanja, ki ga je ljudem dajal, mu je carigrajski patrijarh Ignacij odrekel sveto obhajilo. To je mogočnega Bardo razjezilo in strašno se je maščeval nad pobožnim možem. Očrnil ga je, da ruje zoper obstoječo vlado, ter pregovoril cesarja, da je Ignacija dal z železnimi verigami zvezati ter izgnati na otok Lezbos. Nekoliko boječih škofov je odobrilo cesarjevo postopanje ter na njegovo povelje izvolilo nekega Fokija za carigrajskega patrijarha (1. 857.). Fokij, dasiravno učen mož, takrat niti duhovnik ni bil, ampak kot stotnik cesarske telesne straže vedel se je mogočnemu Bardi tako prikupiti, da ga je zdaj priporočil za tako imenitno cerkveno službo. Toda izgnani patrijarh Ignacij se je zoper krivično ravnanje pritožil rimskemu papežu ter mu ves dogodek resnično opisal. Papež Miklavž I. se je odločno potezal za nedolžnega patrijarha in zahteval, da naj se mu takoj zopet povrne njegova čast, katero je ob enem odrekel nevrednemu Fokiju. Ta pa se ni dal strahovati, ampak bil je tako prevzeten in predrzen, da je proklel rimskega papeža in jel celó trditi, da so vsi katoličani krivoverci. Kavno takrat se je cesar Mihael sprl z
Bardo ter ga dal umoriti, a namesto njega je nekega Makedonca Vasilija, po rodu Slayjana, imenoval za prvega svojega svetovalca, Vasilij in Fokij sta zdaj bila najmogočniša moža v bizantinskem cesarstvu; kajti prvi je nadzoroval vsa državna opravila, drugi pa je bil naj viši cerkveni predstojnik. Poslednji si je za bizantinsko cesarstvo lastil tisto pravico, ki jo je rimski papež imel nad vesoljno katoliško cerkvijo in v svojej prevzetnosti delal jez vso silo na to, da bi se vzhodni kristjani popolnoma odcepili od katoličanov.
Tem bolje je modri in krepki Vasilij obnašal visoko svojo službo. Dasiravno je prej lahkoumnega cesarja spremljeval po vseh malopridnih potih ter se povsodi vdeležil razuzdanih njegovih veselic, zdaj je postal čisto drugi človek. Sprevidel je, kako je nekdaj slavno cesarstvo čemdalje bolj propadalo; v Italiji je že skoraj prav vsa svoja posedovanja izgubilo, od juga pretila je še zmiraj velika nevarnost od Arapov, na severu se je vkrepila bolgarska država in tudi Busi so se že grozili Carigradu, tu pa niti doma ni bilo pravega reda. Vasilij je storil, kar je mogel, da bi odpravil vse napake ter povzdignil moč in veljavo cesarske oblasti. Kmalu se je bil z modrim svojim ravnanjem ljudstvu tako prikupil, da se ga je sam cesar Mihael bal ter mu po življenji stregel. Tu se je več Vasiljevih prijateljev zarotilo zoper malovrednega cesarja ter ga umorilo leta 867.
2.	Makedonski cesarji (867—1056).
Po smrti Mihaela III. so vporniki vrlega Vasilija Makedonca posadili na cesarski prestol. Ž njim se je v Carigradu začela nova ali tako zvana makedonska vladarska rodbina, ki je propadajoče cesarstvo zopet nekoliko povzdignila, in če tudi se novi cesarji niso mogli tujim sovražnikom vsikdar s tako silo vpreti, kakor bi bilo treba, doma med pomehkuženimi Bizantinci so le znali ohraniti bolji red in mir. Ali kakor v ljudstvu, tako je tudi v cesarskej rodbini čemdalje bolj ginil pravi junaški duh, iu dasiravno je prvi, Vasilij, bil jako hraber junak, njegovim naslednikom so knjige le bile ljubše, nego orožje.
Vasiliju I. (867—886) bila je prva skrb, da poravna cerkveni razdor. Zato je kar takoj odpravil nevrednega Fokija, a izgnanega Ignacija je nazaj pozval ter ga zopet namestil kot patrijarha. Na to je v sporazumljenji s papežem Hadrijanom II. v Carigrad sklical splošni cerkveni zbor (1. 869.),
ki je potrdil vse papeževe naredbe zoper patrijarha Fokija ter preklical vsa njegova dejanja. Ko je pa Ignacij leta 876. umrl, je premeteni Fokij z nova postal patrijarh, zaslepil celó papeževe poslance ter se naposled na malem cerkvenem zboru ali sinodi nekako opravičil (1. 879.). Ali rimski papeži so kmalu spregledali grde laži nesramnega sleparja ter ga vnovič prokleli. Y tem je leta 886. umrl cesar Vasilij, ki je znal strahovati Arape in druge sovražnike, med tem ko je svojemu narodu bil skrben in dobrotljiv oče.
Njegov sin Leon VI. „modri“ (886—912) je Fokiju zopet in to za zmiraj vzel imenitno cerkveno službo, katere nikdar ni bil vreden, ter ga odpravil v samostan, kjer je kmalu potem umrl. Ali s tem nikakor ni bilo konec cerkvenemu razdoru, ki se ni dal več do dobrega poravnati. Fokij je z lažnjivimi svojimi poročili o katoliškej cerkvi Bizantincem vcepil toliko sovraštvo do rimskega papeža, da ga nikdar več ni bilo mogoče izruvati. Eazen tega pa je bilo tudi v vsakdanjem življenji mnogo vzrokov, da so se vzhodni kristjani čemdalje bolj ločili od katoličanov. Bizantinci so si namreč še iz starih časov ohranili višo gosposko omiko, s katero pa so si tudi ohranili mnogo napak, katerih mladi surovi narodi niti ne poznajo ne. Bili so prevzetni, premeteni in brezvestni sleparji. Višim nasproti so bili pohlevni, kakor sužniki, niže pa so neusmiljeno tlačili in zatirali. Y smešnem svojem napuhu so si domišljevali, da so še zmiraj prvi narod na svetu, a zahodno-evropejske narode so zaničevali kot surove divjake. Ko je Leon VI. vsaj začasno nekoliko pomiril cerkveni prepir, dal je nabirati in vrediti obstoječe postave, ki jih je dal v grškem jeziku napisati. Da bi Bolgare lože zmagal, se je zoper nje zavezal z Magjari; ali slabo se je branil zoper Arape, ki so mu leta 904. vzeli imenitno mesto Solun.
Namesto njegovega sina Konštantina VII. P o r-firogenita (912—959), ki je pri očetovej smrti bil komaj sedemletni deček, je s prva vladal njegov razuzdani stric Aleksander, a za njim cesarjeva mati Zoa. Ta je vse imenitne državne službe poverila nezmožnim svojim sorodnikom ter se s tem jako zamerila mogočnim poveljnikom, ki so že dalj časa imeli največo veljavo pri bizantinskih cesarjih. Bilo je pa tudi mnogo druge gospode, ki niso bili zadovoljni z žensko vlado in to je poveljnika B o m a n a I. ohrabrilo, da je sam sebe oklical za cesarja. Ali niti Roman se ni skazal hrabrega vladarja, kakoršnega so Bizantinci takrat trebali, kajti med tem ko je miril domače vpornike, je mo-
gočnega bolgarskega vladarja moral prositi miru, a Magjare je z novci odkupil; le proti Rusom je bil srečen. Z grškim ognjem je namreč požgal veliko število ladij, katerih je deset tisuč prišlo pred Carigrad. Ko so ga naposled lastni sinovi spodrinili, jih je Konstantin djal v zapor ter sam prevzel vlado. Konstantin sicer ni bil hraber in bojaželjen vojščak, ali bil je blag in moder vladar, ki je z bližnjimi in daljnimi narodi sklenil prijateljske zaveze ter s tem svojej državi več koristil, nego s krvavimi zmagami. Posebno se je trgovina z Rusi jako povzdignila, in prijateljstvo s tem velikim slav-janskim narodom je bilo še veče, ko je rnska knjeginja Olga leta 957. prišla v Carigrad ter se dala pokrstiti. Najbolj pa je Konstantin podpiral umetnosti in znanosti, in tudi sam je bil jako marljiv pisatelj, ki nam je med drugim zapustil prva pismena poročila o prihodu Hrvatov iu Srbov. Ko se je pozneje nemški cesar Oton II. oženil z njegovo vnuko Teofano, je mnogo učenjakov, ki jih je bil Konstantin odgojil, prišlo na Nemško ter tudi tu povzdignilo znanost in književnost. Teofanina sestra Ana pa se je omožila z ruskim velikim knezom Vladimirom ter tako pripomogla, da se je krščanska vera in omika odslej hitro širila po vsej Rusiji.
Mladi Konstantinov sin Roman II. (959-963) je vedno le mislil, kako da bi se razveseljeval, vladarska opravila pa je drugim prepuščal. Tem bolj sta se njegova poveljnika, brata Nikefor in Leon Poka, odlikovala v boji z mohamedovci, katerim sta leta 958. vzela Sirijo in Mezopotamijo, a kmalu potem (1. 960.) sta tudi imenitni otok Kreto iztrgala iz rok arapskih razbojnikov. To je cesarico Teofano napotilo, da je po smrti svojega soproga Romana hrabrega Nikefor a II. Poko (963—969) izvolila za vladarjevega namestnika, dokler ne odraseta njena sinova Vasilij II. in Konstantin VIII. Toda ko je Nikefor z zmagovalnimi svojimi vojščaki prišel v Carigrad, je sam sebe oklical za cesarja ter se oženil z udovo Teofano. Z Arapi se je tudi vprihodnje srečno vojskoval, a zoper Bolgare mu je ruski knez Svetoslav, Olgin sin, prišel na pomoč.
Toda že leta 969. je Nikefora umoril drugi poveljnik Ivan I. Z i m i s k ter sam zasedel cesarski prestol. Tudi on se je oženil s cesarico Teofano ter ob enem njena dva sinova oklical za svoja tovarša ali sovladarja. Ivana Zimiska prištevamo najboljim bizantinskim cesarjem. Ko se je bil v Italiji pomiril z nemškim cesarjem Otonom II., je šel zoper Bolgare in Ruse, ki so se po Nikeforovej smrti združili, in
sijajno jih je zmagal v bitvi pri Adrijanopolji leta 972. Bolgarska je zdaj bila bizantinska pokrajina. Ali takoj po Zimiskovej smrti so se Bolgari vzdignili zoper njegovega naslednika Vasilija II. ter si skušali zopet priboriti prejšnjo državno samostalnost. S prva so bili srečni, naposled pa jih je Vasilij leta 1018. popolnoma užugal terse strašno maščeval. Petnajst tisuč vjetih Bolgarov je dal oslepiti ter jih tako oskrunjene zopet poslal domu.
Njegov mlajši brat Konstantin VIII. (1025—1028) ga je le za tri leta preživel. Pred smrtjo je učenega Romana III., ki je bil iz imenitne bizantinske rodbine, prisilil, da se je oženil z njegovo hčerjo Zoo. Tako je Roman III. prišel na cesarski prestol, na katerem je vladal do svoje smrti leta 1034. Cesarica Zoa se je tadaj omožila s Paflagoncem Mihaelom IV., ki je pa kmalu sprevidel, da ni za vlado ter šel v samostan (1. 1041.) Zoa je zdaj njegovega sinovca Mihaela V. posinila ter ga oklicala za cesarja, ali moral je vse tako storiti, kakor je ona hotela. Ko so pa silni Seldžuki jeli napadati bizantinsko državo, se je Zoa, ki je takrat bila že jako priletna žena, omožila s svojim sorodnikom Konštantinom IX. Monomahom, ki pa ni mogel užugati nobenega od mnogih sovražnikov. Razen Seldžukov, ki so v Malej-Aziji državne svoje meje raz-tezavali proti grškemu morju, je bizantinskemu cesarstvu takrat tudi od siciljskih Normanov pretila velika nevarnost, a od črnega morja so Rusi in Pečenegi silili proti Carigradu. Po Konštantinovej smrti leta 1054. je Zoina sestra Teodora dve leti dosti dobro vladala; a ko je leta 1056. tudi ona umrla, je ž njo izumrla rodbina makedonskih cesarjev, zlasti ker njenega moža, Mihaela VI. Stratiotika, vojščaki niso hoteli priznati za njenega naslednika.
Za predzadnjega vladarja te rodbine se je vzhodna cerkev do dobrega odcepila od katoliške. Najimenitniši vzrok tega verskega razkolništva je bil velik razloček med Bizantinci in zahodnimi Evropejci, ki so se po svojem domačem in državnem življenji, po svojej omiki, zlasti pa po zunanjej cerkvenej opravi jako ločili drugi od drugih. Med tem ko je namreč katoliška cerkev s svojim vrhovnim glavarjem bila popolnoma svobodna in neodvisna od posvetnih vladarjev, so bizantinski cesarji od nekdaj na svojo duhovščino imeli preveliko oblast, katere se niti tisti cesarji niso hoteli odreči, ki so sicer želeli, da bi se ohranilo edinstvo med vzhodno in zahodno cerkvijo. Prej ali slej se je torej to edinstvo moralo podreti, in podrlo
Občna zgodovina. VII. snop.	28
se je res leta 1054. Sovraštvo do katoliške cerkve je še od Fokijevih časov vedno tlelo v srcih bizantinskega ljudstva, in trebalo ga je le malo podpihati in takoj se je zopet vnel velik ogenj. Za Konštantina IX. je nekoliko bizantinskih škofov v posebnem spisu napadalo katoliško cerkev zarad nekaterih običajev, ki se niso vjemali z njihovimi cerkvenimi obredi. Carigrajski patrijarh Cerularij se jim je takoj pridružil in jel je vzhodno cerkev na vso moč braniti kot pravoverno, rimskej cerkvi pa je očital, da ne uči več tega, kar so nekdaj aposteljni učili. Papež Leon IX. je sicer v jako učenej in temeljitej razpravi do dobrega opravičil katoliško cerkev in njene običaje, ali bilo je vse zastonj. Niti papeževi poslanci, katere je Leon IX. zarad tega poslal v Carigrad, niso mogli ničesar opraviti; marveč je Cerularij dal v Carigradu vse katoliške cerkve zapreti, a svoje ravnanje je branil s silo in z lažjo. Papeževi poslanci so tadaj v cerkvi modrosti božje očitno prokleli vso bizantinsko duhovščino, ta pa je na to proklela papeža in vse katoličane. Ločitev med vzhodno in katoliško cerkvijo je zdaj bila dognana stvar. Ker so v Carigradu odslej nas katoličane prištevali krivovercem, zvali so sebe pravoverne ali pravoslavne kristjane.
3.	Bizantinci ob času križarskih vojsk (1056—1261).
Ko je v bizantinskej državi izumrl rod makedonskih vladarjev, so carigrajski prestol zasedali cesarji raznih rodbin. Ali ostalo je vse precej tako, kakor je bilo poprej. Prave moči nekdaj mogočna država le ni več dobila; pomehkužen je bil narod, in pomehkuženi so bili tudi njegovi vladarji, ki so vedno le hrepeneli po zunanjej sijajnosti ter mnogo manj marali za bojno slavo, nego za znanosti, s katerimi so se celó ženske jele pečati. Državljanskih svoboščin ni bilo prav nobenih, kajti vsi, tudi cerkveni oblastniki, morali so se pokoriti samolastnej volji svojega cesarja, kateremu so učeni pravniki dokazovali, da mu gre neomejena oblast. Največ in najboljših vladarjev je v tej dobi bilo izmed Komnenovcev, ki so se večkrat hrabro vprli silnim sovražnikom ter oslabelo državo rešili pogina. Že ob času makedonskega cesarja Vasilja II. se je Manuel Komnenec v Aziji odlikoval kot zveden poveljnik. Hvaležni cesar je zato po zgodnjej nj ego vej smrti skrbel za njegova dva sina Izaka in Ivana, in dal jih je prav lepo odgojiti. Ko so se na to azijatski vojščaki po smrti cesarice Teodore vzdignili zoper njenega
soproga Mihaela Stratiotika, so L 1057. Izaka oklicali za cesarja.
Izak Komnenec (1057—1059) je vojaštvo poveril svojemu bratu Ivanu, sam pa je skusil, da bi vredil iu poboljšal državno gospodarstvo. Ko mu je edini sin umrl, hotel je vso vlado prepustiti bratu Ivanu, ki je pa nikakor ni hotel prevzeti. Tu je Izak cesarski prestol dal svojemu prijatelju Konštantinu, sam pa je šel v samostan, kjer je do smrti v miru živel. Konštautin X. Duka (1059 —1067) se je najrajši pečal z znanostmi ter v nevarnih tadanjih časih zmanjšal število vojščakov, med tem ko je radodarno podpiral učenjake, ki so se jako pomnožili. Njegova žena Evdokija bila je še bolj učena, nego on; zato jej je na smrtnej postelji poveril izrejo svojih sinov, ali morala mu je priseči, da se ne bode v drugič omožila. Toda Evdokija ni držala prisege in že črez sedem mescev se je poročila s prijateljem komnenovske rodbine Romanom IV Dijogenom, katerega je osoda čudno proganjala. Ko je bil še poveljnik, so ga zavolj neke pregrehe zvali na sodišče, ali zarad prejšnjih njegovih zaslug so ga pomilostili, a na to se je oženil s cesarico Evdokijo.
Zdaj je moral peljati vojsko na turške Seldžuke, ki so ga v boji užugali ter živega vjeli. Zmagovalci so z imenitnim vjetnikom lepo ravnali in za dobro plačilo so ga kmalu zopet spustili. Ali v Carigradu je med tem Mihael VII. Duka, najstarejši sin Konštantina X., zasedel prestol ter takoj svojo mater odpravil v samostan, a vsem poveljnikom na seldžučkej meji je naročil, da vjetega cesarja nikakor ne smejo domu pustiti. Vkljub tej prepovedi je namestnik v Antijohiji nesrečnega Dijogena prijazno sprejel ter ga skrival, dokler ga ni nek drug poveljnik zasledil ter zahteval, da naj se mu poda. Dijogen se je dal pregovoriti in odrekel se je cesarske oblasti, ko so mu obljubili, da se mu ne bo nič žalega zgodilo. Ali Mihael ni spoštoval pogodbe, pod katero se je njegov očem podal, ampak ukazal je, da mu morajo oba očesa iztakniti. Dijogen se je britko zjokal, ko je čul strašno sodbo brezsrčnega svojega pastorka, in prosil je milosti; pa zastonj. Cesarjevi poslanci so mu zavezali roke, ga položili na mizo ter mu z ojstrim nožem iztaknili oči. Niti ran mu niso zavezali in moral je tolike bolečine trpeti, da je kmalu potem umrl leta 1071.
Cesar Mihael je z učenim svojim svetovalcem Pselom čisto zanemaril vojaštvo, dokler niso raznoteri sovražniki od
vseh strani napadali bizantinskega cesarstva. Tu je Mihael dva hrabra in v vojaštvu zvedena moža, ki sta bila sinovca cesarja Izaka Komnena, imenoval za vrhovna poveljnika ter Izaka poslal proti Seldžukom, njegovega mlajšega brata Aleksija pa proti Normanom, med tem ko je neki Nikefor Brienij moral cesarstvo braniti zoper Hrvate, Srbe in Bolgare. Med vsemi se je najbolj odlikoval najmlajši Komnenec Aleksij, katerega so vojščaki naposled celó za cesarja oklicali.
Aleksij I. Komnenec (1081—1118) je tudi kot vladar bil hraber in znal je odvrniti velike nevarnosti, ki so pretile njegovemu cesarstvu. Zoper siciljske Normane, ki so si hoteli osvojiti bizantinsko obrežje ob jadranskem in jonskem morji, je naščuval nemškega cesarja Henrika IY. ter tako prisilil močnega Roberta Guiscarda, da se je vrnil v Italijo. Pečenegom in drugim severnim narodom se je sam krepko vprl, in kjer s silo ni mogel ničesar opraviti, tam si je pomagal z lažjo in zvijačo. Proti turškim Seldžukom pa mu je dobro došla prva križarska vojna, ki je vbranila, da niso Turki že takrat prišli pred Carigrad. Sploh so križarske vojne zdaj za dalj časa mohamedovce zadrževale v Aziji ter tako podaljšale obstanek bizantinske države. Zato je bilo tem bolj nespametno in nehvaležno, da so carigrajski cesarji križarjem nasprotovali ter jih zavirali v plemenitnem njihovem delovanji, namesto da bi se sami pridružili svetim vojnam. Sicer pa moramo priznati, da je Aleksij sedem in trideset let dobro vladal, vredil državno gospodarstvo, prevstrojil in poboljšal vojsko, ter z raznimi koristnimi napravami zavaroval severne in vzhodne meje svojega cesarstva.
Njegov sin Ivan (1118—1143) je bizantinskej državi ves čas svojega vladanja znal ohraniti tisto veljavo, katero jej je njegov oče pridobil, a povzdignil je tudi domače blagostanje svojega naroda. S Pečenegi, Magjari in Turki se je pogostoma vojskoval in vselej se je skazal hrabrega in zvedenega poveljnika. Naposled je hotel celó vse nekdanje bizantinske pokrajine v Aziji zopet nazaj osvojiti in že se je pripravljal na vojsko zoper krščansko kraljestvo v Jeruzalemu; v tem se je na lovu hudo ranil in kmalu potem umrl. Nasledil ga je najmlajši sin Manuel (1143—1180), ki se je skoraj ves čas svojega vladanja moral vojskovati, zdaj v Aziji, zdaj ob Donavi, in le malokdaj je mogel biti doma ter vživati prijetnosti prestolnega mesta. Ob času druge križarske vojne se je bil s Seldžuki sicer pomiril ter se celó ž njimi zavezal zoper zahodne kristjane; pozneje pa je zopet peljal
vojsko v Malo-Azijo, ali v goratej Pizidiji so ga Turki popolnoma premagali in skoraj bi bili tudi njega samega vjeli (1175). Že prej so mu siciljski Normani vjeli (1158) brodovje, katero je bil poslal proti njihovemu kralju Viljemu I.; a srečen je prav za prav bil le v boji z Magjari, proti katerim so mu Vlahi pomagali. Med vojskovanjem je Manuel čemdalje bolj zanemaril državno gospodarstvo, in ljudstvo je od dne do dne teže plačevalo velike davke, ki so jih vzrokavale vedne vojske. Tudi so Bizantinci Manuelu jako zamerili, da se je bil dvakrat oženil s katoliškimi knjeginjami. Ko je torej po njegovej smrti namesto mladega Aleksi j a III. (1180—1183) vladala njegova mati, cesarica Marija, ljudstvo ni maralo za njo in kmalu se je tudi njenemu sinu izneverilo ter Manuelovega bratranca Andr onika za cesarja oklicalo.
Andronik (1183—1185) je bil velike in lepe postave ter tako zdrav in močan, kakor malokdo. Največe nadloge in težave je lahko trpel in ni se vstrašil nobene nevarnosti. Bilje torej dober vojščak; ali bilje tudi neizmerno slavohlepen in kmalu je začel hrepeneti po cesarskem prestolu. Cesar Manuel ga je zavolj tega djal v zapor, v katerem je celih devet let zdihoval. Večkrat je poskušal uiti, ali vselej so ga vjeli in zaprli, dokler ni zasledil neko podzemeljsko skrivno pot, po katerej se je srečno splazil iz dolgoletnega zapora. Nihče ni vedel, kam da je zginil; iskali so ga po Carigradu in po drugih mestih, pa bilo je vse zastonj. Tu so njegovo soprogo zaprli v isto ječo, kajti mislili so, da ona mora vedeti zanj. Andronik je med tem bil v Carigradu skrit in dalj časa le vsako noč po istej poti, po katerej je ušel, hodil nazaj v ječo tolažit svojo ženo. Kakor hitro pa je našel priliko, zbežal je iz mesta in šel v Malo-Azijo, kjer so ga pa vjeli ter pripeljali nazaj v Carigrad. Zdaj so mu na noge in na roke djali težko železje ter ga zaprli v močno zazidani grad. Ali premeteni Andronik si je tudi tu vedel pomagati. Podkupil je namreč sužnika ter ga nagovoril, da je ključe skrivaj vtisnil v vosek, po katerem mu je njegov sin dal napraviti druge ključe ter mu jih v vrču vina poslal v ječo. Ko so neke noči stražarji dobro zaspali, je Andronik tiho odprl vrata ter počasi dalje stopal do ladije, ki ga je pred gradom čakala ter odpeljala na njegov dom. Tu še le se je mogel znebiti železnih verig, na to pa je takoj zajahal konja ter bežal proti Haliču k ruskemu knezu Jaroslavu.
Med potjo so ga Vlahi vjeli ter ga gnali nazaj proti
Ibizantinskej meji. Y tem si Andronik zmisli novo zvijačo. Hlinil se je bolnega in prosil je svoje stražarje, naj mu do-volé, da bi za nekoliko trenutkov šel za bližnji germ. Vlahi so mu prošnjo uslišali ter se vsedli ob poti, dokler bi se vjetnik ne vrnil. Ko pa Andronika dolgo ni bilo nazaj, šli so gledat, kaj da se mu je pripetilo, kajti dobro so videli, da se ni maknil od grma. Toda jako so se začudili, ko ni bilo ne duha, ne sluha o zvitem vjetniku, ki je na pelico obesil svojo suknjo in svoj klobuk ter že davnej zbežal v gozd, od koder je varno šel dalje k imenovanemu knezu. Pozneje se je bil z Manuelom pomiril in smel se je vrniti v Carigrad. Kmalu pa se je z nova sprl s cesarjem, ki ga je na to poslal za namestnika v Kilikijo, od koder je Andronik zbežal s prva v Jeruzalem, a odtod v Ikonij k seldžučkemu sultanu, pri katerem je ostal do Manuelove smrti. Zdaj se je zopet vrnil v Carigrad, kjer je mnogo nezadovoljnega ljudstva takoj prestopilo na njegovo stran. To je predrznega Andronika tako ohrabrilo, da se je oklical za sovladarja mladega Aleksija II. ter se v cerkvi modrosti božje dal svečano kronati. Pa s tem še ni bil zadovoljen in v kratkem je petnajst let starega cesarja brez vzroka na smrt obsodil ter ga po noči dal z vrvjo zadaviti.
Zdaj je Andronik sam vladal, ali le z največo grozo-vitnostjo se je mogel obdržati na prestolu, ki ga je po krivici zasedel. Skoraj ni minul dan, da ne bi kakemu imenitnemu gospodu dal oči iztakniti ali ga drugače mučiti. Ni čuda torej, da bi se bili strašnega trinoga tudi tisti možje radi znebili, ki so ga prej povzdignili do tolike oblasti. Že so nezadovoljniki skovali veliko zaroto, in med tem ko bi nekateri umorili malovrednega Andronika, so drugi nameravali Manuelovega nezakonskega sina Aleksija razglasiti za cesarja. Toda Andronik je zvedel za maščevalni naklep in dal je dva vpornika križati, Aleksiju in drugim pa je oči iztaknil ter jih iz dežele izgnal. Tu' so izgnani cesarjevi nasprotniki šli v Sicilijo ter normanskega kralja Yiljema prosili pomoči.
Siciljski Normani so že davnej hrepeneli po nekaterih bizantinskih krajih, s katerimi bi si povzdignili svojo moč in svojo trgovino po sredozemnem in jadranskem morji; zato se je Yiljem hitro dal pregovoriti in v prvem naskoku so njegovi vojščaki vzeli Drač, a imenitni Solun se je črez deset dni podal. Ykljub tem žalostnim poročilom je Andronik v Carigradu bil brez skrbi, nadaljeval grdo in razuzdano svojo življenje, a da bi nezadovoljno ljudstvo strahoval, je svoje
nasprotnike dal oskrunjevati in moriti, kakor poprej. Skoraj nobenemu Bizantincu ni več zaupal in vstrojil si je telesno -stražo od samih tujcev, a po noči ga je varoval velik strašansk pes, ki nikogar ni pustil v spalnico svojega gospodarja. Pa že sam Andronik je sprevidel, da si ljudstvo želi druzega vladarja, in jel je premišljevati, kdo da bi mogel biti njegov naslednik. Tu mu je najviši sodnik, ki je toliko imenitnih mož po nedolžnem obsodil in se zdaj jel bati za lastno glavo, imenoval Izaka Angela, ki se je že prej enkrat postavil na čelo nekemu vporu v Bitiniji in bi zopet utegnil nevaren postati. Androniku se je to sicer neverjetno zdelo, vendar pa je še istega dne pod večer omenjenega sodnika poslal s četo oboroženih vojščakov po Izaka. Le-ta je takoj sprevidel, da ga v cesarskem gradu čaka gotova smrt, zato se je ohrabril, ubil sodnika ter bežal v cerkev modrosti božje. Čemdalje veča množica ljudi je šla za njim in kmalu so se po celem mestu vzdignili ter Izaka veselo pozdravljali kot svojega rešitelja in novega cesarja, kateremu je neki duhovnik pri tej priči krono Konstantina velikega na glavo djal.
Andronik je med tem bežal v Bitinijo, od koder se je mislil prepeljati na Busko; ali vjeli so ga ter gnali nazaj v Carigrad. Tu se je novi cesar Izak Angel strašno maščeval nad njim. Najprej ga je prepustil razkačenemu ljudstvu, ki je strašno divjalo zoper prejšnjega svojega zatiralca. Nekateri so mu izruvali brado in lase, drugi izbili zobe, a žene, katerim je pomoril može, so s pestmi udrihale po njem. Na to mu je cesar dal odsekati desno roko ter ga zaprl v ječo, kjer dalj časa ni dobil ne jedi, ne pijače. Tako izstradanemu so črez nekoliko dni iztaknili desno oko, mu dali kratko suknjo, ga posadili na garjevo kamelo ter pa po mestu okol vodili, da je ljudstvo moglo do sitega zasmehovati in zasramovati moža, ki je še malo dni poprej sedel na cesarskem prestolu. Naposled so nesrečnega Andronika odpeljali na trkališče ter ga na dva kamnena stebra za noge obesili. Dasiravno je Andronik bil neizmerno grozoviten, to mu le moramo priznati, da je za kratkega svojega vladanja razrovano državo zopet nekoliko vredil.
Angelovci.
Andronikove zgodbe nam jasno pričajo, kako malovredni možje so v Carigradu sedeli na cesarskem prestolu in kako
sramotno so izvrševali vladarsko svojo oblast. Pa niti za novega cesarja ni bilo bolje. Izak II. Angel (1185—1195) je bil slab in mehkužen človek, ki je rad dobro in veselo živel; ali niti po svojih lastnostih, niti po svojih skušnjah ni bil vreden cesarskega prestola, na kateri ga je sama sreča povzdignila. Posebno sredo je imel tudi prvo leto svojega vladanja; kajti velik vihar je razdjal siciljsko bojno brodovje, a kar je na suhem bilo, siciljskih vojščakov, morali so se vsi podati Bizantincem ter jim povrniti vsa mesta, ki so jih bili poprej osvojili. Ali ko je šel nad ciperskega tirana, ni nič opravil, ampak zgubil je mnogo ladij in vojščakov. Kavno tako ni mogel vkrotiti bolgarskih vpornikov, katerim je nakladal prevelike davke ter jih tako razdražil, da so se do dobrega odcepili od bizantinskega cesarstva ter vtemelili novo bolgarsko državo. To je bila velika zguba za Carigrad, ki je iz Bolgarskega dobival največ žita in najboljših vojščakov. Oboje so bizantinski cesarji zdaj težko pogrešali, kajti brez krepkih oboroženih mož ni bilo mogoče ohraniti mira in reda v Carigradu, kjer se je od dne do dne množilo število tujih naseljencev, ob enem pa tudi število siromašnega ljudstva in raznotere druhali. Kazen Benečanov, Genovežanov, Pisancev, Rusov in Bolgarov, se je zadnji čas tudi mnogo mohamedovcev naselilo in cesar Izak II. jim je vsled neke pogodbe z mogočnim sultanom Saladinom moral dovoliti, da so si v samem Carigradu sčzidali džamijo ali cerkev, v katerej so opravljali mo-hamedovsko službo božjo. Že ob času druge križarske vojne se neki spremljevalec francoskega kralja Ljudovika VIL v svojih poročilih toži, da je v Carigradu toliko gospodarjev, kolikor je bogatašev, a toliko tatov, kolikor je ubozih ljudi; postavnega reda pa da ni nobenega. Y takih razmerah se je slabi Izak II. jako bal tretje križarske vojne in, namesto da bi podpiral katoličane in plemenitne njihove namene, se je zoper nje zavezal z mohamedovskim sultanom Saladinom in hotel je nemškemu cesarju Frideriku I. zapreti pot skozi bizantinsko državo. Toda Friderik je hitro užugal bizantinsko vojsko in zmagovalno šel dalje proti svetej deželi.
Med tem ko je Izak nekega dne leta 1195. bil na lovu, se je v Carigradu njegov brat Aleksi j III. (1195—1203) dal za cesarja oklicati. Nihče se ni potezal za starega cesarja; niti toliko mu niso hoteli pomagati, da bi iz dežele ušel, ampak zgrabili so ga ter izročili njegovemu bratu, ki mu je po starej bizantinskej navadi dal oči iztakniti in ga v ječo vreči. Toda niti Aleksij III. ni bil za vlado. Da bi si
pridobil prijateljev, bil je s prva jako radodaren, a kmalu na to je ljudstvo s prevelikimi davki tako tlačil, da so se nezadovoljni prebivalci zdaj tu, zdaj tam vzdignili zoper njega. Y Malej-Aziji so se neka mesta samo zato podala Seldžukom, da bi se znebila nezmožne cesarjeve vlade. Ko je Aleksij III. tudi od benečanskih trgovcev jel pobirati nove davke, je dužda Dándolo sklenil, da bode pri prvej priliki peljal vojsko zoper Carigrad. Y tem se je v Benetkah nabirala četrta križarska vojna in ko je tudi mlajši Aleksij, sin Izaka Angela, prosil pomoči zoper svojega strica, so Benečani in križarji šli v Carigrad ter ga osvojili. Aleksij III. je zbežal, njegov brat Izak II. pa je zopet zasedel cesarski prestol ter svojega sina A1 e k s i j a IV. imenoval za vladarja. Ali ker novi cesar ni mogel spolniti, kar je bil prej obljubil svojim zaveznikom , so Benečani in križarji vdrugič osvojili Carigrad ter si celo bizantinsko cesarstvo med seboj razdelili. Y strašnej zmešnjavi, ki je zdaj v Carigradu nastala, so Bizantinci ubili Aleksija IV., a kmalu za njim poginil je tudi njegov oče Izak.
Latinsko cesarstvo.
Ko se je raznesel glas, da so križarji osvojili Carigrad, so se katoličani veselili, da bo zdaj konec cerkvenemu raz-kolništvu in da bodo vsi kristjani zopet edini. Bes so zmagovalci v Carigradu takoj izvolili Benečana Morosinija za pa-trijarha, ki je v cerkvi modrosti božje oklical edinstvo s katoliško cerkvijo ter papeža očitno priznal za vrhovnega cerkvenega glavarja. Dasiravno bizantinsko ljudstvo tega nikakor ni odobravalo, bilo se je vendar nadjati, da se bode pod oblastjo katoliških vladarjev po malem vdalo. Predno so si namreč križarji in Benečani razdelili osvojeno državo, so si izvolili tudi novega cesarja, ki je stoloval v Carigradu ter vladal nad sosednjo Trakijo, ob enem pa bil vrhovni vladar nad ostalimi deželami, ki so dobili svoje posebne kneze. Tako se je imelo tudi vprihodnje nekako obraniti edinstvo med deželami bizantinskega cesarstva, ki se je zdaj imenovalo latinsko cesarstvo, zato ker so v Carigradu katoličane sploh zvali latine. To latinsko cesarstvo se nikdar ni moglo prav vkrepiti, zlasti ker so ga zmagovalci preveč razkosali, pa tudi zato, ker so mu bizantinski prebivalci vedno nasprotovali ter se proti novim gospodarjem zavezali s pobeglimi svojimi knezi, ki so se v nekih krajih znali obdržati kot samostalni vladarji.
Teodor Laskaris, zet cesarja Aleksija III. je šel v Malo-Azijo ter se y Nikeji razglasil za bizantinskega cesarja; neki Aleksij, sorodnik komnenovskih cesarjev, je y Trebi-zondi ob črnem morji vtemelil svojo državo; a Mihael Angel je postal neodvisen vladar v E p i r u, ki ga je hrabro branil proti novim katoliškim knezom. Poslednji torej niti niso vseh krajev mogli spraviti pod svojo oblast. Najboljši del so pri delitvi dobili Benečani, ki so si vzeli skoraj vse grške otoke, imenitna primorska mesta in v samem Carigradu tri mestne oddelke, kjer so se njihovi trgovci naselili ter, neodvisni od latinskih cesarjev, živeli pod lastnimi benečanskimi sodniki. Od drugih dežel je najimenitniša bila Makedonija, katero je dobil montferratski grof Bonifacij, ki se je zval „kralja solunskega“, zato ker je v Solunu stoloval. Ostala francoska gospoda, ki so se vdeležili četrte križarske vojne, dobili so manje kose v Tesaliji, v Peloponezu in nekatere otoke. Tako razkosano se latinsko cesarstvo (1204—1261) ni moglo ohraniti dalj, nego sedem in petdeset let; vendar pa je tudi v tem kratkem času obrodilo mnogo dobrega sadu za vso ostalo Evropo. Sprava s katoliško cerkvijo sicer ni bila stalna, zato pa je tem bolj oživela trgovina z vzhodnimi deželami, in občevanje z Bizantinci se je tudi potem še nadaljevalo, ko je latinsko cesarstvo zopet jenjalo.
Akoravno so Bizantinci bili pomehkuženi in zlasti v verskih stvareh jako čudni ljudje, v znanostih, umetnostih in lepem gosposkem obnašanji so vendar jako presegali vse ostale narode. Kako je ponovljena trgovina povzdignila telesno in duševno blagostanje zahodnih Evropejcev, povedali smo že takrat, ko smo govorili o tem, kaj da so križarske vojne koristile. Y Carigradu so se zahodni narodi, zlasti Talijani in Francozi, seznanili z mnogimi obrtnijami, ki jih prej niti poznali niso. Tako n. p. so se na Talijanskem še le ob času tako zvanega „latinskega cesarstva“ lotili sviloreje, ki jim še dandanes donaša mnogo dobička. Y Carigradu so se katoličani seznanili z mnogimi učenjaki in umetniki, od katerih so se že takrat nekateri preselili na Talijansko, kjer so v tamošnjih akademijah in druzih viših učiliščih razširjevali znanje starogrške in rimske književnosti in omike sploh. Med tem ko je v Italiji mnogo starih umetnih del propalo ob času preseljevanja narodov, se je v Carigradu in drugih bizantinskih mestih ohranilo veliko število teh starodavnih spominkov, po katerih so se zdaj odgojevali novi umetniki, ki so s prelepimi svojimi deli kmalu po vsej Italiji in tudi drugod
poveličavali krščansko vero ter blažili srca katoliških narodov.
Za razvoj človeštva sploh je torej latinsko cesarstvo bilo jako imenitno, da-si sicer ni bilo srečno. Prvi cesar Balduin I., poprej grof Planderski, je že črez leto dni žalostno poginil. Nekoliko svobodnih mest v Trakiji hotelo je katoličane ali latinee zopet izgnati iz Carigrada ter proti njim pozvalo na pomoč Bolgare, Ylahe in Kimiane. Cesar Balduin je z malo vojsko hitro šel proti Adrijanopolji, kjer je bilo središče vpornikov; ali nasprotniki, katerih je bilo mnogo več, so ga takoj zmagali ter njega samega vjeli. Na to so surovi Ku-mani celih osem mescev razsajali in pustošili po vsej Trakiji noter do Carigrada, dokler jih ni cesarjev brat Henrik užugal in zagnal nazaj črez mejo. Zdaj pa je bolgarski kralj Ivan dal vjetemu Balduinu odsekati obe roki in nogi ter ga vreči v jamo, kjer je v strašnih bolečinah še tri dni živ ležal in z lastnimi očmi videl, kako so divji tiči kljuvali na oskrunjenem telesu.
Kakor hitro so v Carigradu dobili poročilo o Balduinovej smrti, izvolili so njegovega brata Henrika (1205—1216) za cesarja. Henrik bil je hraber poveljnik in moder vladar, ki je s slabimi svojimi močmi užugal tuje sovražnike, doma pa ojstro pazil, da se nikomur ni krivica godila in ni pro-ganjal Bizantince, ampak podelil jim je vse tiste pravice, ki so jih latinci vživali. Po smrti bolgarskega kralja Ivana se je pomiril z njegovim naslednikom, in celó nikejskega cesarja Teodora je na toliko za se pridobil, da ga je priznal za vladarja v Carigradu. Ker Henrik ni zapustil otrok, so carigrajska gospoda njegovega svaka Petra Courtenayskega pozvali na cesarski prestol. Petar je bil ubožen francosk grof, katerega je med potjo v Carigrad epirski knez vjel ter ga djal v zapor, v katerem je izvoljeni cesar kmalu potem umrl. V Carigradu dolgo časa niso vedeli, kam da je Petar zginil, a ko jim je došlo poročilo o žalostnej njegovej osodi, izvolili so njegovega najstarejšega sina Filipa, ki pa ni hotel sprejeti visoke oblasti. Na to so carigrajski poslanci cesarsko krono ponudili njegovemu mlajšemu bratu E ob e rtu, ki je prišel v Carigrad ter leta 1221. prevzel vlado v jako žalostnih razmerah, kajti epirski knez si je osvojil Tešalijo, Makedonijo in Trakijo do Adrijanopolja, a novi nikejski cesar Ivan Vatazes se je z Benečani zavezal zoper latinee. Y tolikej stiski je Robert razne zahodno-evropejske vladarje prosil pomoči, pa zastonj. V tem sta se nikejski cesar in epirski knez med
seboj sprla, in Eobert bi bil latinsko cesarstvo lahko nekoliko povzdignil, ali on ni bil mož za to, kajti niti lastni njegovi služabniki in uradniki ga niso hoteli slušati. To ga je razjezilo in šel se je v Kim pritožit. Papež je nezadovoljnega cesarja nagovoril, da se je vrnil v Carigrad; ali že med potjo je Eobert nagloma umrl (1228) in nasledil ga je njegov najmlajši brat B a 1 d u i n II., ki je takrat bil še le enajst let star.
Ker je novi cesar bil še premlad, so latinska gospoda namesto njega pozvali v Carigrad skušenega jeruzalemskega kralja Ivana Brienskega, ki je vse sovražnike poverjene mu države hrabro zmagal, da-si je bil že osemdesetletni starček, ko je nastopil vlado. Po njegovej smrti leta 1237. je Balduin II. sam zasedel cesarski prestol, kateremu je žugala čemdalje veča nevarnost od nikejskih vladarjev. Balduin je cele dve leti hodil po Evropi od kralja do kralja ter prosil denarne in vojaške pomoči, da bi mogel rešiti latinsko cesarstvo. Francoski kralj Ljudevik IX. „sveti“ mu je največ dal ter si za povračilo izprosil trnjevo krono, s katero so nekdaj venčali našega Zveličarja, To krono so carigrajska gospoda v velikej zadregi pri bogatem Benečanu zastavili za trinajst tisuč cekinov, zdaj pa je francoski kralj še mnogo več dal za-njo. Vse to pa ni slabemu Balduinu nič pomagalo. Da bi bil varen pred Bolgari, se je zoper nje zavezal z jako surovimi Kumani, a ko so mu nikejski cesarji čemdalje več krajev vzeli, šel je zopet po Evropi beračit pomoči in nazadnje je skoraj od same miloščine živel.
Ali že se je bližal konec zapuščenemu latinskemu cesarstvu. Leta 1259. je v Nikeji krepki Mihael Paleolog zasedel cesarski prestol in takoj je začel misliti, kako da bi latincem vzel Carigrad ter ponovil staro bizantinsko cesarstvo. Ker se je bil ravnokar vnel hud prepir med Benečani in G-enovežani, se je Mihael s poslednjimi zavezal ter jih prosil pomoči zoper latinee. Genovežani so mu željo radi spolnili, on pa jim je zato obljubil, da jim bode v svojej državi podelil vse tiste pravice, ki so jih do tadaj Benečani vživali. Ob enem se je Mihael skrivaj dogovarjal z nezadovoljnimi bizantinci v latinskem cesarstvu in, ko je bilo vse pripravljeno, je njegov poveljnik Aleksij Strategopul leta 1261. dne 25. julija pod večer nenadoma udaril na Carigrad ter ga z naskokom vzel. Latinci, ki se napada niti nadjali niso, so kmalu obupali, ter tolikanj imenitno mesto prepustili nasprotnikom. Cesar Balduin se je sprva skril v svojej palači,
potem pa je zbežal na ladijo ter srečno ušel na Talijansko in odtod na Francosko, kjer je leta 1272. umrl. Tri tedne pozneje se je Mihael Paleolog svečano preselil v Carigrad ter ponovil staro bizantinsko cesarstvo, kateremu so se po malem morale podati tudi manje latinske državice, ki so nastale po četrtej križarskej vojni.
4.	Paleologovci (1261—1453).
Mihael Paleolog je v Nikeji s prva bil varh mladoletnega cesarja Ivana Laskarisa; ali hitro se je vedel prikupiti ljudstvu in vojščakom ter se z njihovo pomočjo leta 1259. samega sebe oklical za cesarja. Temu se je odločno vprl nikejski patrijarh, ki se je še le tadaj dal potolažiti, ko mu je Mihael s prisego obljubil, da bode le toliko časa obdržal cesarsko oblast, dokler ne odraste mladi Ivan. Te svoje obljube Mihael nikdar ni spolnil, marveč se je v Carigradu dal vnovič kronati, Ivana pa je dal oslepiti ter ga odpravil v samostan. Zdaj je pridno jel vredovati ponovljeno bizantinsko cesarstvo. Najprej je v Carigradu dal popraviti mestno obzidje, potem je pobegle Bizantince nazaj pozval, a ob enem je tudi naseljene latinee skusil pregovoriti, da bi ostali v njegovem cesarstvu. Genovežanom je podelil obljubljene trgovinske pravice in svoboščine, toda niti Benečanov, niti druzih Talijanov ni gonil iz njihovih naselbin. Teže ga je stalo osvajanje ostalih latinskih deželic, od katerih so se nekatere ohranile do prihoda Turkov. Proti Bolgarom se je zavezal z divjimi Mongoli, a da ga ne bi katoliški vladarji hoteli zopet izgnati iz Carigrada, se je z rimskim papežem jel pogajati, kako da bi se vzhodna cerkev združila s katoliško, ter je zarad tega tudi že poslal nekoliko zaupnih duhovnikov na cerkveni zbor v Lion. Temu početju se je strastveno bizantinsko ljudstvo odločno vprlo in ni hotelo niti čuti o kakem edinstvu z latinci. Pa niti sam papež ni zaupal Mihaelu; kajti dobro je vedel, da ne hrepeni iz pravega verskega prepričanja po cerkvenej edinosti, ampak le iz političnih vzrokov.
Njegov sin in naslednik Andronik II. „starejši“ (1282—1328) je takoj pretrgal dogovore z rimskim papežem ter zopet ponovil stare grške obrede v bizantinskih cerkvah, da se je prikupil svojemu ljudstvu in svojej duhovščini, ki je njegovega očeta proklela. Kakor skoraj vsi bizantinski cesarji tadanjega časa, tako je tudi Andronik vedno tičal pri
knjigah, a imenitna vladarska opravila je dragim poveril. Proti Turkom v Malej Aziji je najel španjolske viteze ali tako zvane „Katalonce“, ki so kot vojaški najemniki hodili po svetu službe iskat. Ko je pa nekdo njihovega vojvodo skrivaj umoril, so katalonski najemniki udarili na same Bizantince ter jeli po njihovih mestih ropati, dokler si niso leta 1309. v Ateni vtemelili samostalno Spanj olsko kneževino. Vsakdo je mogel sprevideti, da se ponovljeno bizantinsko cesarstvo ne bode več vkrepilo ter da bo prej ali slej propalo. Pa vkljub tolikej državnej slabosti so mehkužni cesarji veselo in razuzdano živeli ter se za vse drugo prej pečali nego za dobro in sprevidno vladanje.
V tem je v istej cesarjevej rodbini nastal prepir zarad. prestola. Cesar Andronik „starejši“ se je namreč po smrti svojega sina Mihaela (1220) sprl s svojim vnukom Andronikom „mlajšim“ in hotel je nekega drugega sorodnika imenovati za naslednika. Zdaj se je mladi Andronik vzdignil zoper svojega deda, a ker je vedel, da sam ne bode mnogo opravil, se je sprijaznil z odločnim in jako premetenim Ivanom Kantakuzenom, ki je bil imenitnega rodu ter v Carigradu imel mnogo veljave. Po dolgem prepiranji je Kantakuzen Andronika „starejšega“ pregovoril, da je polovico države prepustil svojemu vnuku Androniku „mlajšemu“ kot samo-stalnemu vladarju. Ta delitev je le še bolj oslabila bizantinsko cesarstvo, kateremu so Turki v Malej-Aziji ob črnem morji odtrgali pokrajino Bitinijo ter se leta 1326. nastanili v mestu Prusi, ne daleč od Carigrada. Kmalu pa sta se oba cesarja z nova sprla in zdaj se je Andronik III. „mlajši“ polastil vlade nad celo državo (1328), a svojemu dedu je pustil samo zunanja znamenja cesarske oblasti ter mu dovolil, da je tudi vprihodnje smel bivati v cesarskej palači. Tu so s starim Andronikom s prva lepo ravnali, s časom pa so ga jeli zaničevati in tako dražiti, da je naposled sam šel v samostan, kjer je čisto pozabljen leta 1332. kot redovnik umrl.
Njegov naslednik Andronik III. „mlajši“, jako lahkoživea mož, se med tem ni zmenil za vlado, katero je popolnoma prepustil svojemu ljubljencu Ivanu Kantakuzenu. Le-ta jo vsaj na videz blago vladal in tudi v zgodovini svoje dobe, ki jo je sam napisal, se rad hvali, da je bil zmeren in sprevideu vladar. Cesar Andronik III. ga je na smrtnej postelji imenoval tudi za varha svojemu sinu in nasledniku Ivanu, kar pa nikakor ni bilo po volji cesarici Ani, ki bi bila mogočnega
ljubljenca rada odpravila. Zdaj se je Ivan Kantakuzen (1341—1356) sam oklical za cesarja, ali moral je iti iz Carigrada, kjer so še istega leta 1341. mladega Ivana Y. svečano kronali. Toda prepirljivi Kantakuzen ni miroval, ampak najprej je srbskega cara Dušana prosil pomoči, pozneje pa se je zavezal z največim sovražnikom kerščanske vere, s turškim sultanom Urkanom, kateremu je celo svojo hčer Teodoro dal za ženo. Črez nekoliko let se je zopet pomiril s cesarjevo materjo Ano ter se ž njo tako pobotal, da bode on še deset let sam vladal, a ob enem da bode tudi Ivana priznal za cesarja. Pa niti potem, ko je Ivan drugo Kantakuzenovo hčer Heleno vzel za ženo, mu vladoblepni tast ni bil odkritosrčen prijatelj in vsak čas se je vnel kak nov prepir. Y takih razmerah so Turki čemdalje mogočniši postajali in že so se bili vtaborili na evropejskih tleh, kjer so si leta 1356 osvojili imenitno mesto Gallipoli ob dardanelskej morskej ožini. Ko je Kantakuzen nazaduje celo hotel lastnega sina posaditi na cesarski prestol, se je nevoljno ljudstvo vzdignilo ter ga prisililo, da se je sam odrekel (1356) cesarske oblasti ter šel v samostan.
Ivan V. (1356—1391), ki je zdaj sam vladal, je proti rastočej turškej sili skusil pri katoliških vladarjih dobiti pomoči. Zarad tega je najprej šel v Eim, kjer je očitno prestopil v katoliško cerkev, potem pa je s papeževim priporočilom obhodil več evropejskih kraljev; ali bilo je vse za-zastonj. Yrnil se je tedaj zopet v Carigrad, a ker močnih sovražnikov ni mogel užugati, je turškega sultana Murada . I. prosil miru ter mu zato obljubil letni davek (1370). Pa niti v tako žalostnih časih v cesarskej rodbini ni bilo sloge in sporazumljenja. Kmalu potem ko se je bil Ivan domu povrnil, se je njegov lastni sin Andronik s turško pomočjo zoper njega vzdignil ter ga dalj časa imel zaprtega.
Nesrečnega Ivana je nasledil njegov mlajši sin Manuel (1391—1423), kateremu je turški sultan Bajazit pomagal do prestola. Isti sultan je že več let zaporedoma oblegal Carigrad, ki ga pa ni mogel osvojiti. Propadajočemu cesarstvu je leta 1396. ogerski in hrvaški kralj Sigmund z veliko križarsko vojsko šel na pomoč, ali Bajazit ga je pri Nikopolji užugal ter na to zahteval, da naj mu Manuel kar takoj prepusti Carigrad. V tej zadregi je bizantinski cesar vlado poveril svojemu sinovcu ter kakor nekdaj njegov oče šel v zahodno Evropo iskat pomoči. Pa ni je dobii, a ni je za zdaj niti trebal, kajti kmalu je iz Azije došlo poročilo, da so Mongoli pri
Angori popolnoma zmagali Bajazita (1402) ter ga živega vjeli. Malo pred smrtjo je cesar Manuel sklenil mir s Turki, ki so zopet prišli pred Carigrad, Ko je Manuel umrl (1423), so mogočni Turki njegovega sina Ivana le proti temu priznali za cesarja, da jim je novi davek obljubil.
Ivan VI. (1433—1448) je takoj sprevidel, da bi le izdatna pomoč iz zahodne Evrope mogla še rešiti bizantinsko cesarstvo. Zato je na vso moč delal na to, da bi se vzhodna cerkev zedinila s katoliško. Najprej se je zaradi tega poganjal s cerkvenim zborom v Bazileji, potem pa je sam šel v Italijo, kjer je dognal spravo z rimskim papežem. Dne 6. julija 1438. so v Floreneiji svečano oklicali edinost med katoliško in vzhodno cerkvijo, a papež je bizantinskega cesarja pred odhodom bogato obdaroval ter mu obljubil pomoči proti Turkom. Ali niti zdaj Bizantinci niso hoteli- ničesar vedeti o spravi s katoliško cerkvijo in cesar Ivan se niti ni upal razglasiti pogodbo, ki jo je sklenil z rimskim papežem. Le-ta je med tem kerščanske vladarje pozival na boj zoper Turke, ali zbrala se je le mala vojska, katero je ogerski kralj Vladislav peljal proti črnemu morji. Pri Varni so kristjani zadeli na mnogo veče število nasprotnikov in vnela se je strahovita bitva, v katerej so Turki popolnoma zmagali (1444). Isti kralj Vladislav je z mnogimi drugimi junaki na bojišči poginil. Po tej nesreči so Bizantinci še bolj vpili zoper spravo v Floreneiji in takoj so se najveljavniši duhovniki zbrali na cerkveno posvetovanje, na katerem so prokleli rimsko-katoliško vero. Vse Ivanovo prizadevanje je torej bilo brez vspeha.
Njegov brat Konstantin XI. (1448—1453) bil je zadnji bizantinski cesar in tudi on je le z dovoljenjem turškega sultana Murata II. mogel zasesti vladarski prestol. Ko je pa po Muratovej smrti njegov sin Mohamed II. postal turški sultan, se je staremu bizantinskemu cesarstvu bližala zadnja ura. Že so Turki bili po malem osvojili skoraj ves balkanski polotok in oblast bizantinskega cesarja segala je samo nad Carigradom in njegovo bližnjo okolico, Tu se je mladi Mohamed II. jel na vso moč pripravljati, da bi vzel tudi to imenitno mesto, ki se je cel srednji vek hrabro vpiralo sovražnikom kerščanske vere. Leta 1452. je prav blizu Carigrada dal ob morskem obrežji sezidati močen grad, iz katerega je mogel vstaviti vsako ladijo, ki bi od črnega morja hrane ali drugih potrebščin peljala v Carigrad. Cesar Konštantin se je takemu za-četju s prva jel vstavljati ali Mohamed mu je zavrnil, da bode vprihodnje vsacega iz kože djal, kdor se bode vtikal v
njegove naređbe. Že so Turki bili tako predrzni, da so vsak gas zahajali prav pred Carigrad ter po žitnem polji pasli svoje konje. Zdaj si je Mohamed iz Ogerskega naročil človeka, ki je znal topove vlivati, in kmalu so Turki okoli Carigrada jeli nastavljati velikanske topove, iz katerih so pozneje po pol centa težke kroglje streljali proti mestnemu obzidju.
Bizantinci so vsak dan gledali priprave, a niso jih mogli zabraniti. Cesar Konstantin se je zopet obrnil do lažnih evropejskih vladarjev, ali nihče mu ni hotel pomagati, zlasti ker je razen glavnega mesta itak že vse bizantinsko cesarstvo bilo pod turško oblastjo. Edini G-enovežani, kateri bi s Carigradom radi tudi ohranili veliko svojo trgovino z deželami ob črnem morji, so poslali dve tisuč vojščakov, katere je vodil sku-šeni poveljnik Giustinijani. Tudi so mesto dobro preskrbeli z živežem. Bazen te genoveške pomoči so Bizantinci mogli le še pet tisuč mož na noge spraviti, in vendar se je tudi s to malo peščico staro-slavno mesto cela dva mesca hrabro vpiralo strahovitej sili nasprotnikov.
Dne 6. aprila leta 1453. se je začelo obleganje. Tri sto tisuč Turkov je na suhem streljalo proti mestu, a dve sto ladij ga je od morske strani zagrajalo, da nihče ni mogel ne noter ne ven. Y samo luko pa turške ladije niso mogle, zato ker so prebivalci vhod do dobrega zadelali s težkimi železnimi verigami. Pomehkuženi Bizantinci so zdaj postali hrabri junaki, ki so pogumno odbijali napade oblegajočih sovražnikov ter jih mnogo pobili. Cesar Konstantin je poleg Giustinijana sam vodil svoje brambovce. Ce so Turki na kakem kraji podrli staro zidovje, so z veliko nejevoljo zagledali zadej nov močen zid, ki so ga meščani med nasprotnim streljanjem sezidali. Na morji pa so še manj opravili in Mohamed je ves razkačen dal poveljnika brodovja s palico pretepsti. Isti vojščaki so že jeli mrmrati, ali sultan jih je tolažil ter jim obljubil, da bodo v mestu smeli ropati, kolikor jih bode volja. Ko je pa videl, da nikakor ni moči železnih verig predreti, je Mohamed dal sedemdeset malih ladij z največim naporom dve uri daleč po suhem v luko spraviti. Okoli Pere in Galate, dveh carigrajskih predmestij, so Turki položili desek, jih z mastjo namazali ter po njih ladje dalje porivali. Bizantinci so se kar čudili tolikej predrznosti in takoj sprevideli, da je zdaj ni več rešitve, kajti proti luki je mesto bilo le s slabim zidovjem zavarovano. Mohamed je to dobro vedel in kmalu so velikanski njegovi topovi na tej strani tako oslabili zidovje, da so Turki 29. dan maja mesca odločili za zadnji naskok. Ysa turška
Občna zgodovina. VII. snop.	29
vojska se je na to pripravljala, kakor na kako sveto dejanje; sultan jo je sam z navdušenim govorom spodbujal na junaštvo , omahovalcem se je grozil z najhujšimi kaznimi, a tistemu, ki bode prvi splezal na carigrajsko obzidje, je obljubil, da ga bode v kakej pokrajini imenoval za svojega namestnika. Y mestu je dovolil ropati, le to jim je prepovedal, da ne smejo hiš in drugih poslopij požigati ali podirati.
Y Carigradu so dobro vedeli, kaj sovražniki nameravajo, in jeli so se tudi pripravljati na konečni boj. Zadnja noč je bila grozna. Nihče ni šel spat in le malo kdo je doma ostal, ampak kdorkoli je mogel, šel je v kako cerkev, ki so vse hile natlačene trepetajočega ljudstva. Cerkev modrosti božje, v katero se je podala cesarska rodbina, je bila praznično razsvetljena in iz tisuč in tisuč grl se je po velikanskih prostorih razlegalo milo stokanje in obupno pevanje, s katerim je zbrano ljudstvo prosilo božje pomoči ter si dajalo poguma za zadnjo uro. Pred altarjem so molili duhovniki in cesar Konstantin XI., ki se je naposled obrnil proti klečečej množici ter jo navduševal, naj hrabro brani sveto vero in domovino svojo, ter da naj rajši pogine, nego da bi se podala gro-zovitnemu sovražniku. Na to so cesar in ostali ljudje sprejeli sveto obhajilo, ter se drug od druzega poslovili in tolažili, da se bodo na drugem boljšem svetu kmalu zopet videli.
Še predno je napočil dan, je vsak vojščak bil na svojem mestu. Cesar Konštantin se je z najbolj izurjeno četo postavil na tako zvana kaligarska vrata, kjer je zid bil najbolj razpokan. Tudi iz turškega taborja je že na vse zgodaj bilo slišati surovo kričanje in živo gibanje, in kakor hitro se je začelo daniti, zagrmel je prvi top. Zdaj so nejeverniki od vseh strani primikali proti mestu raznotere stroje, s katerimi so butali ob zidovje, med tem ko so pogumniši prislanjali lestve, da bi splezali na vrh. Kmalo se je vnel strašen boj, v katerem so se Turki kakor divje zveri zaganjali proti mestu. Ali hrabro so se branili krščanski junaki in že so dva velika napada srečno odbili. Pa sovražniki se niso dali prestrašiti; Mohamed je opešane vojščake vsak čas zamenil z novimi in neprenehoma so puščice in kroglje frčale v mesto. V tem je sprevidni Giustinijani bil hudo ranjen in morali so ga odnesti od mestnega zidovja, ki ga je kot zvedeni poveljnik tako dobro branil. Zdaj je krščanskim vojščakom vpadlo srce in nastala je strašna zmešnjava med njimi. Cesar jih je hotel zopet ohrabriti in v red spraviti, ali bilo je prepozno. Turki so že stali na mestnem zidovji. Ko je Kon-
štantin videl žalostno osodo, vrgel je hitro cesarski plašč od sehe, zgrabil za meč in planil je v največi bojni metež, kjer je kot pravi junak poginil. Še le črez nekoliko dni so njegovo truplo našli med drugimi mrliči ležati in komaj da so ga spoznali. Poleg njega poginilo je mnogo drugih imenitnih Bizantincev, ki niso hoteli preživeti nesrečni konec svoje domovine.
Z divjim kričanjem so se zmagovalni Turki vsuli po mestnih ulicah in kjer so našli kakega kristjana, vsacega so brez milosti seboj vzeli. Šestdeset tisuč prebivalcev, med katerimi je bilo starih in mladih, moških in ženskih, priprostih siromakov in imenitne gospode, moralo je iti v trdo sužnost. Turški divjaki so po dva in dva skupaj zvezali, jih pometali na ladje ter odpeljali v razna azijatska in afrikanska mesta, kjer so jih kakor živino prodali. Po palačah in po cerkvah so surovi zmagovalci pobrali vse dragocenosti, kolikor so jih mogli seboj vzeti, vse drugo so razbili in raztrgali. Z mašnimi plašči so pokrivali svoje konje, a razen tega so počenjali takih grozovitnosti in grdobij, da se jih krščansko pero niti ne upa zapisati. Po vsem mestu je tekla kri in so ležala mrtva trupla krščanskih junakov, ki so rajši poginili, nego da bi služili nejeverne gospodarje. Tri dni in tri noči je v slavnem Carigradu vladalo strašno gorjé. Četrti dan pa je mogočni Mohamed vstavil klanje in ropanje, in šel je sam z vso imenitno turško gospodo v mesto. Na konji je jahal, a v roki je držal železni bat. Prišedši pred cerkev modrosti božje, dal je sneti zlati križ ter ga zamenil s polumescem, ki je daleč na okol pričal, da je prelepa božja hiša postala turška džamija. Zvonovi so omolknili, a namesto njih si takoj drugi dan z zvonika slišal glas turškega popa, ki je spoznovalce preroka Mohameda vabil k molitvi. Y cesarskej palači se je nastanil turški sultan, ki je zdaj pomilostil ostale Bizantince, kar jih je bilo še živih. Da bi opustošeni Carigrad, ki so ga zdaj zvali Stambul, zopet oživel, se je na sultanovo povelje pet tisuč rodbin, hote ali nehote, moralo iz Azije va-nj preseliti.
VIL Mohamedov,ski narodi in Mongoli.
I.	Arapi.
Jako imenitna za razvoj človeštva v srednjem veku je bila država, ki se je v začetku osmega stoletja povzdignila v Arabiji. Arabijo zovemo velik polotok, ki se v jugozahodnej Aziji razprostira med rndečim in perzijskim morjem ter je vsaj petkrat toliki, koliko je naše avstrijsko cesarstvo. Beseda „araba“ pomeni puščavo in zato se Arapi tudi zovejo „sinovi puščave“, kajti veči del polotoka je okoli 1000 do 1300 metrov visoka planjava, katero pokrivajo gola peščena in kamnita tla, in le sem ter tj e najdeš kak boren palmovi gozdič, kamor arapski pastirji hodijo v senco, da se nekoliko ohladé od strašne južne vročine. Ta planjava, ki se navadno imenuje Nedžd, je ob straneh ograjena z gorami, ki so na vzhodu in zahodu po večini z lesom zaraščena, na jugu pa kažejo po polnem gola rebra. Med temi gorami in morjem je nekoliko nizkega in ravnega sveta, ki rodi obilno raznih pridelkov, n. pr. kave, dateljnov, balzama, mire, kadila, bombaža in druzega več. Yeöina malega števila arapskih prebivalcev (kakih 5—6 miljonov) živi v rodovitnem primorji, kjer je tudi nekoliko cvetečih mest. Bedki prebivalci notranje peščene planjave ali tako zvani Beduini pa nimajo stalnih bivališč, ampak razdeljeni na rodove hodijo vedno iz enega kraja v drugi iskat borne paše za svojo živino. Nekateri teh pastirskih rodov so jako divji ter skoraj zmiraj napadajo sosedne rodove in potujoče karavane, ki pospešujejo trgovino od morja do morja. Od primorskih krajev so najimenitniši Jemen, ali tako zvana srečna Arabija na jugo-zahodnem koncu polotoka, in Hedžas na severo-zahodu. Sploh pa je Arabija po svojej legi in in svojem površji taka dežela, da ne more nikdar postati središče velike in vravnane države. In res bomo videli, da so se vladarji prve veče arapske države že črez trideset let iz arapskega mesta Medine preselili v sirski Damask in pozneje v Bagdad v Mezopotamiji. Dasiravno so Arapi še le v srednjem veku postali zgodovinsko imeniten narod, vendar niti poprej v staro-davnih časih niso bili brez pomena za razvoj človeštva sploh. Yeékrat se je na nerodovitnem arapskem
polotoku ljudstvo preveč pomnožilo in moralo se je izseliti v druge kraje, zlasti v sosedno Afriko, kamor so Kafri in Nu-midjani nekdaj prišli iz Arabije. A da so se Arapi tudi v starej babilonskej državi naselili, povedali smo že v zgodovini starega veka.
Arape, ki se tudi zovejo Saraceni, prištevamo po jeziku semitskim narodom, in to isto nas tudi učč stare arapske pravljice. Tisti Arapi namreč, ki stanujejo v Hedžasu in po notranjej planjavi, pravijo, da so potomci Abrahamovega sina Izmaela, ki je s svojo materjo Hagaro moral iti v puščavo, potem ko se je Abrahamu rodil sin Izak. Prebivalci Jemena pa trde, da je prvi začetnik njihovega rodu bil Joktan, naslednik Noe-tovega sina Sema. Izmaeliti in Joktaniti so si od nekdaj bili nasprotniki, posebno pa so prepiri v Meki ponovili to staro sovraštvo med njimi. Y Meki so vsi Arapi že od starodavnih časov spoštovali nek črn kamen, o katerem pravijo, da je iz nebe3 padel Abrahamu v naročje. Ta kamen je s prva bü bel, ali s časom da je počrnil od žalosti nad grešnim človeštvom. Že Izmael je bajé v Meki sezidal štirioglati tempelj ali tako zvano Kabo, v katerem Arapi še dandanes čuvajo oni kamen. Neko izmaelitsko pleme je dolgo časa gospodovalo v Meki ter imelo paziti na sveto Kabo. Več sto let pred Mohamedom pa se je mnogo Joktanitov iz Jemena preselilo v Meko, kjer so užugali svoje nasprotnike ter jim vzeli imenitno pravico. Ali okoli leta 464. so si izmaelitski Koreišovci zopet osvojili Meko ter se polastili svete Kabe. Pleme Koreišovcev se je pozneje razraslo na več rodov, od katerih so Hašimovci najimenitniši, zato ker je tudi Mohamed bil njihovega rodu.
Stari Arapi so s prva kakor Abraham molili samo enega nevidljivega Boga in ta pri prosta vera se je mnogo stoletij ohranila. Odkar pa so Koreišovci postali vladarji v Meki, se je od dne do dne množilo število krivih bogov in nazadnje je v svetej Kabi bilo tri sto raznoterih malikov razpostavljenih. Ker je vsako leto mnogo Arapov iz bližnjih in daljnih krajev prihajalo na božjo pot v Meko, blizo katere so tudi bili veliki letni sejmi, se je koreišovsko krivoverstvo kmalu razširilo po vsej Arabiji in zginila je vera v enega edinega Boga. Y tem je v istej Meki nastopil mož, ki je zopet ponovil staro vero ter razkosano svojo domovino zedinil v močno državo. Ta mož je bil
Mohamed.
Leta 571. se je v Meki rodil Mohamed, pravnuk Hašima, začetnika Hašimovcev. Njegov oče Abdallah je bil trgovec, ali ni imel velikega premoženja in zapustil je mlademu svojemu sinu le hišo, sužnjo žensko, pet kamel in nekoliko ovac. Mohamed še ni spolnil šestega leta, ko mu je tudi mati umrla. Zdaj je zapuščenega dečka izrejal njegov ded, potem pa njegov stric Abu Talib. Tudi Mohamed se je lotil trgovine, kakor njegov rajni oče, in že v mladih letih je s svojimi sorodniki večkrat potoval v južno Arabijo in v Sirijo. Y svojem pet in dvajsetem letu je šel v službo k bogatej vdovi Kadidži, katerej je nadzoroval veliko njeno trgovino ter namesto nje pogostoma potoval v Jemen in v razna sirska mesta. Naposled se je s Kadidžo oženil in postal je bogat mož, ki je mogel mirno živeti. Toda imel je nesrečo pri kupčiji in veliko premoženje je po malem zopet pošlo. Vkljub temu je pri svojih rojakih imel mnogo veljave in večkrat so se v verskih in drugih prepirih pokorili njegovej razsodbi. Ko je stara Kaba pogorela, je njega doletela čast, da je v novo sezidano Kabo sam vzidal sveti kamen.
Po tej imenitnej dogodbi se je Mohamed čemdalje bolj ogibal ljudi in pogostoma je bival na samem, kjer je pobožno molil in premišljeval. Hodil je v neko jamo ter večkrat po cele noči, včasih pa po cel mesec ostal v njej. Že davnej ga je jezilo , da so njegovi rojaki priprosto Abrahamovo vero spačili v grdo malikovalstvo in sklenil je, da bode zopet ponovil staro vero v enega edinega Boga. Na svojih prejšnjih potovanjih po Siriji se je nekoliko seznanil s krščansko in z židovsko vero, ali nobena ni prav ugajala njegovemu srcu in hotel je torej od vsake vzeti to, kar mu je bilo najbolj po volji, ter po svojem razumu sestaviti novo vero. Ni krščan-skej, niti židovskej veri ni tajil božjega razodenja in priznal je, da sta Mojzes in Kristus bila od Boga poslana; ali rekel je, da so ljudje pravo vero s časom spačili in da človeštvu treba novega razodenja. Trdil je, da se je to že zgodilo, kajti da je Bog njega poslal kot zadnjega svojega preroka. Kar je o svojem razodenji pripovedoval, se Mohamed ni zlagal, marveč je sam vse verjel, kar je učil. Bil je namreč jako žive domišljije in zdelo se mu je, da je vse to res, kar se mu je v njegovej jami sanjalo.
Ko je Mohamed leta 610. zopet celo noč premišljeval v gorskej jami blizo Meke, prikazal se mu je bajé angelj Ga-
briel in mu razodel, da ga je Bog izvolil za svojega preroka ter mu ukazal, da mora ponoviti in dopolniti čisto vero Abrahamovo. Drugo jutro je imeniten svoj poklic razodel do-mačej družini, in njegova žena Kadidža ga je sprva priznala za božjega preroka. Za njo so v visoki Mohamedov poklic verovali njegov tast Varaka, njegov sinovec Ali, sužnik Zeid, prihodnji njegov tast Abu Bekr, poznejši kalif Oman in več njegovih sorodnikov in prijateljev. Na to je Mohamed hotel očitno razglasiti svoje poslanstvo in pozval je zarad tega vse imenitniše Koreišovce k sebi na obed. Postregel jim je z mlekom in skopčevino, po jedi pa se je vzdignil ter jim z navdušeno besedo oznanil, da jim more še nekaj boljšega dati, in sicer kar je najboljšega na nebesih in na zemlji. Rekel je: „Allah (t. j. Bog) mi je ukazal, da naj vas k njemu kličem. Kdo izmed vas mi hoče pri tem opravilu pomagati ter postati moj namestnik?“ — Ysi so se smijali in se čudili, da je modri mož jel tako abotne šale uganjati. Le mladi Ali stopi pred njega in se mu ponudi za služabnika. Mohamed ga takoj sprejme in ukaže ostalim, da morajo odslej Alija tako slušati, kakor njega samega. Zdaj so se gostje še bolj smijali, ali Mohamed jih jame zmerjati, da so nejeverniki in brezbožniki, in žugal jim je, da bodo zato v peklu trpeli večne muke. To je mogočne Koreišovce razjezilo in niso več hoteli občevati z Mohamedom, ampak očitno so ga prokleli, a pisano kletev so obesili v sveto Kabo. Toda črez noč je črv bajé razgrizel celo pisanje, le besedo „Bog“ je pustil nepoškodovano. Vladajoči Koreišovci so na to novega preroka pozvali na sodišče in zahtevali, da naj svoj božji poklic s čudeži dokaže. Basnujejo, da je Mohamed zdaj beli dan spremenil v temno noč in ukazal mescu, da naj se na nebu prikaže. V tem je zasvetil polni mesec ter jel celo govoriti, in vsej Meki je oglasil, da je Mohamed božji prerok. Na povelje svetega moža je mesec nekolikokrat smuknil skozi njegov rokav, se razcepil na dve poli ter se povzdignil nad oblake, kjer se je zopet zedinil. Odslej je mesec postal zunanje znamenje Mohamedove vere. Ta čudež je spreobrnil pet sto Me-kancev, da so verovali v Mohameda, le koreišovski sodniki ga nikakor niso hoteli priznati za božjega poslanca.
Kmalu potem je novi prerok baje potoval v nebesa. Angelj , Gabriel, ki je to pot na čelu imel zapisane besede: „Bog je Bog, a Mohamed njegov prerok“, ga je po noči zbudil ter mu pripeljal konja sivca, kateremu je dal ime Borak. Ta konj je bajé imel človeško pamet in znal govoriti, a ko ga
je Mohamed zajahal, zletel je ž njim y zrak in hitro kakor blisk sta bila y Jeruzalemu. Med potjo je prerok na sinajskej gori in y Betlehemu malo pomolil, a vrlemu konjiču je obljubil, da ga bode po smrti vzel seboj v raj. Y Jeruzalemu je v cerkvi vstajenja Gospodovega našel Abrahama, Mojzesa in Jezusa ter ž njimi šel v nebesa po svetih lestvah, ki so bile od samega zlata in srebra ter okovane z dragocenim kamenjem. Prišel je v vsa sedmera nebesa, ki so druga od drugih pet sto let oddaljena; ali Mohamed je z božjo pomočjo hitro, kakor bi trenil, šinil iz enih v druga. Visoko nad sedmim nebom so angelji držali božji prestol, s katerega je Bog dolgo govoril izvoljenemu poslancu, med tem ko so an-gelji večkrat ponavljali pesem, da je le eden Bog, a Mohamed njegov prerok. Ko je sprejel vse božje ukaze, je Mohamed po zlatih lestvah splezal nazaj v Jeruzalem, kjer je zajahal svojega Boraka ter se še isto noč povrnil v Meko. Drugo jutro je čudno potovanje povedal svojim ljudem, ali niso mu verovali in mnogo se mu jih je zopet izneverilo. Celo njegova žena je menila, da je brž ko ne le v duhu bil v nebesih. Najzvestejši njegov privrženec Abu Bekr pa je vedno trdil, da mora vse biti istina, karkoli božji poslanec poroča. Vse te prikazni pa so bile gole sanje, o katerih je Mohamed v živej svojej domišljiji mislil, da so resnične dogodbe.
Toda, kakor smo že povedali, Koreišovci v Meki nikakor niso marali za novo vero. Tem srečniši je Mohamed bil v Medini. Najprej je nekoliko medinskih trgovcev, ki so prišli v Meko na božjo pot, za se pridobil in ti so njegov nauk potem razširjevali doma med svojimi rojaki, ki so itak že od nekdaj Mekancem zavidali veliko njihovo blagostanje. V dveh letih je število spreobrnjenih Medij ano v bilo že toliko, da so bili pripravljeni z orožjem braniti svojega preroka, katerega so povabili, da naj se s svojimi verniki preseli v Medino. V tem so Koreišovci v Meki zarotili zoper Mohameda in hoteli so ga umoriti. Že so neke noči obdali njegovo stanovanje, ali prerok jim je nekako ušel iz hiše ter se z velikimi težavami srečno rešil v Medino. Ta beg zove se hedžra in postal je imeniten, zato ker mohamedovski narodi od tega leta (622) štejejo svoja leta, Tudi o tem prerokovem begu iz Meke v Medino si verni mohamedovci pripovedujejo mnogo čudnih pravljic. Ko so namreč videli, da jim je Mohamed ušel, šli so za njim in skoraj bi ga bili vjeli. Tu se je Mohamed z Abu Bekrom skril v neko podzemeljsko jamo, in bil je cele
tri dni v njej. Zasledovalci so ga že mislili iti v jamo iskat, ali eden med njimi je trdil, da begunec ne more biti notri, kajti niti je raztrgal pajčevino nad vhodom, niti je splašil golobe, ki so ravno tam gnezdili. Nasprotniki so toraj šli dalje, Mohamedovi verniki pa so odslej pajka in golobe spoštovali kot svete živali.
Iz Medine je Mohamed jel novo vero z mečem razšir-jevati. Najprej se je pripravljaj na boj zoper Koreišovce in s tremi sto svojih prijateljev je med potjo napadel kakih tisuč mekanskih trgovcev, jih užngal ter jim vzel mnogo bogatega plena. Ta zmaga je vernike ohrabrila, da so odslej še bolj zaupali svojemu preroku, ki si je s tem tudi pri drugih arapskih rodovih pridobil mnogo veljave. Mohamed pa je zdaj tudi sam imel večega poguma in pozval je celo tuje vladarje, da naj prestopijo k njegovej veri. Pisal je perzijskemu šahu Parvizu, bizantinskemu cesarju Herakliju, njegovemu namestniku v Egiptu, kralju abesinskemu in nekaterim manjim knezom. Vsi so poslance prijazno sprejeli, le Parviz je prerokovo pismo raztrgal. Med tem je Mohamed nabral deset tisuč vojščakov ter ž njimi napadel Meko, ki se mu je brez boja podala na milost in nemilost (630). Srečni zmagovalec je z nasprotniki, ki so ga zdaj priznali za svojega vladarja in preroka, blago ravnal in le štiri je na smrt obsodil. Meko je zopet razglasil za sveto mesto, a iz Kabe je odpravil in razdrobil vse malike. To je malikovalske rodove v Hedžasu tako razkačilo , da so se v velikem številu vzdignili ter šli proti Meki. Tri ure pred mestom zadeli so na prerokovo vojsko in takoj se je vnela jako huda bitva, ki je imela odločiti, če bode nova vera obdržala ali ne. Po dolgem omahovanji zmagal je Mohamed in mnogo Arapov se mu je takoj dobro volj no podalo, ostali pa so se po malem morali hote ali nehote pokoriti njegovej oblasti.
To je bila zadnja vojna, katere se je bil prerok sam vdeležil. Deseto leto po svojem begu ali hedžri je še enkrat šel na božjo pot v Meko, kamor ga je spremljevalo nad sto tisuč vernikov. Iz Meke vrnil se je nazaj v Medino, a tu je kmalu hudo in nevarno zbolel. Med boleznijo se je večkrat dal prenesti v tamošnjo džamijo ali cerkev, kjer je zbrano ljudstvo opominjal, naj bode med seboj složno, a v veri stanovitno. Prosil je odpuščanja, če je kdaj koga razžalil in rekel je, da vsakemu rad povrne škodo, ki mu jo je morebiti naredil. Malo pred smrtjo je svojega sužnika osvobodil, a tisto
malo denarja, ki ga je imel, razdelil je med uboge. Umrl je mesca junija leta 632. Od njegovih otrok preživela ga je samo hči Fatima, ki se je z Alijem omožila. Dasiravno je Mohamed proti zadnjemu bil gospodar malo da ne nad celo Arabijo, je vendar ves čas živel priprosto, kakor je od prej bil navajen. Večkrat si je sam kuhal svoje jedi, sam krpal svoje oblačilo, sam čistil svoje stanovanje ter si sam molzel svoje koze. Navadna hrana mu je bil ječmenov kruh, dateljni in voda, a včasih nisi v njegovej hiši po cel mesec videl ognja. Priprosta je tudi bila njegova obleka; in dasi je svojemu narodu bil prerok in vladar, vendar si nikdar ni dal skazovati kakih zunanjih časti. Niti tega ni dovolil, da bi njegovi tovariši pred njim vstajali, kadar je k njim prišel.
Mohamedova vera zove se Islam, kar pomeni „vdanost“, verniki pa se zovejo Moslemini t. j. „Bogu vdani“. Naj-imenitnisi nauk je ta, da je le eden edini nevidljivi Bog, ki se je razodel Mohamedu in drugim prerokom, ki so v pretečenih časih učili večno resnico. Tudi je Mohamed učil, da bedo vsi umrli od smrti vstali, da bodo dobri in pobožni dobili večno plačilo v nebesih, hudobni in nejeverni pa bodo v peklu trpeli brezkončne muke. Pravoverni mohamedovec mora vsak dan petkrat moliti. Kedar je čas molitve, gre duhovnik na vrh turna in poje na vse strani te-le besede: „Bog je velik. Ni ga Boga razen ednega edinega , a Mohamed je njegov prerok.“ Pred molitvijo se pobožni mo-slemin mora umiti ter se z licem obrniti proti svetej Kabi v Meki. Razen tega je Mohamed svojim vernikom ukazal, da naj ubogim miloščine dele ter da naj se večkrat postijo, zlasti v mescu Ramazanu. Takrat se moslemini skozi celi mesec vsak dan postijo ter od solnčnega vzhoda do zahoda prav ničesar ne zavžijejo; kakor hitro pa je solnce šlo za goro, se veselo gostujejo. Mohamed je večkrat pravil: „Z molitvijo pride človek do pol pota k Bogu, post ga pripelje pred nebo, miloščina pa mu odpre nebeška vrata.“
Vsaj enkrat v svojem življenji mora vsak mohamedovec iti v Meko na božjo pot k svetej Kabi, ali pa koga druzega poslati namésto sebe. Meka torej po novej veri ni izgubila prejšnje svoje veljave, marveč se je število tujih romarjev od leta do leta pomnožilo in blagostanje svetega mesta se je čemdalje bolj povzdigovalo. Iz Meke potujejo mohamedovci v Medino na grob svojega preroka, ki počiva v tamošnjej džamiji. Mohamed je svojim vernikom ali mosleminom dovolil, da
smejo imeti po več žen, a prepovedal jim je, da ne smejo piti vina, ne jesti svinjskega mesa, niti imeti nikakoršnih podob. Najhujše nasledke pa je imela njegova zapoved, da morajo moslemini njegovo vero razširjevati z mečem v roki ter napovedati vojsko vsem nejevernikom. Moslemini so šli s tem večim navdušenjem v boj, ker so verovali, da vsakdo le tedaj umrje, kadar mu je sojeno. Komur ni namenjeno umreti, ne bode poginil niti v največem bojnem metežu; komur pa je odbila zadnja ura, tistega bo smrt gotovo našla, bodi si doma, ali pa na bojišči. Posebno srečen je, kdor pogine v boji zoper nejevernike; kajti njemu so v raji namenjene naj-veče slasti in radosti. Njegove rane bodo na sodnji dan dišale, kakor najboljše dišave, in svetile se bodo, kakor kresnice; dva in sedemdeset nebeških devic mu bode v raji streglo, a najpobožnišim je pripravljena sreča, ki je človeška usta niti izgovoriti ne morejo. Taka vera je narod morala ohrabriti in mohamedovci so kmalu vso prednjo Azijo in severno Afriko spravili pod svojo oblast, in tudi evropejski kristjani so pred njimi bili v velikej nevarnosti.
Mohamed svojih naukov ni razlagal po kakem redu, ampak kakor je slučaj nanesel, tako je povedal zdaj eno, zdaj drugo razodenje, ali pa dal kak dober nauk, kadar se mu je potrebno zdelo. Ker sam brž ko ne ni znal ne čitati, ne pisati, je večkrat svoje nauke narekoval, da so jih njegovi učenci od besede do besede zapisali. Nekateri so zapisavali na pergament, drugi na kožo ali pa celo na kako črepino. Še le po prerokovej smrti je njegov nasleduik Abu Bekr dal raztresene nauke zbrati, dopolniti in zapisati v sveto knjigo ali tako zvani koran. Kar je v tej knjigi dobrega, je Mohamed večidel vzel iz krščanske in židovske vere. Edina Mohamedova zasluga je ta, da je pp njegovej veri mnogo miljonov paganov ali malikovalcev spoznalo samo enega edinega Boga.
Kalifi koreišovskega rodu (632—661.)
Najbližnja Mohamedova sorodnika sta bila njegov tast Abu Bekr in njegov zet Ali. Poslednji je bil jako plemenit in blag mož in imel je največ pravice, da postane prerokov naslednik; ali arapska država bila je še premalo vtrjena in trebala je za zdaj krepkega in zvedenega moža, ki bode brezobzirno znal strahovati domače in tuje sovražnike nove vere. Takošen mož pa je bil stari in premeteni Abu Bekr, katerega
so torej takoj po Mohamedove j smrti priznali za njegovega naslednika ali kalifa.
Abu Bekr (632—634) je enajst poveljnikov in vse oborožene vojščake, kolikor jih je imel, razposlal proti oda-Ijenim arapskim rodovom, ki so se vzdignili, da bi zopet postali sami svoji. Ko so se vporniki po strašnih bojih zopet pokorili, je Abu Bekr po mohamedovem naročilu poslal zmagovalno vojsko črez mejo, da bi tudi po tujih deželah raz-širjevala islamsko vero. Najgrozovitnišega poveljnika Kaleda je poslal v Perzijo. Perzijanski poveljnik je svoje vojščake, katerim ni prav zaupal, z verigami skupaj zvezal, da ne bi mogli bežati, pa zastonj. Kaled jih je takoj v prvej bitvi do dobrega užugal ter zmagovalno šel za njimi do reke Evfrata, od koder se je na Kalifovo povelje moral zopet vrniti proti domu. Abu Bekr je že črez dve leti svojega vladanja umrl. Med tem ko,je vojskovanje poveril mlajšim možem, je sam ostal doma ter vredoval islamsko vero v knjigo ali koran, v kateri je dal zapisati tudi take prerokove nauke, ki so si jih njegovi učenci zapomnili, a niso bili nikjer zapisani. Tretji mohamedov naslednik, Kalif .Oman, je koran zopet nekoliko prenaredil ter mu dodal neko razlaganje ali „suno“. Tega pa nikakor niso odobravali Ali in njegovi tovarši, ki so trdili, da dodano tolmačenje ali „suna“ pači čisto prerokovo vero. Mohamedovci ali moslemini so se na to razcepili na tako zvane „sunite“ in na Alite ali „ščite“ (t. j. krivoverce), ki so se držali starega korana.
Malo pred smrtjo je Abu Bekr imenoval Omara 1.(634 do 644) za svojega naslednika, ki se je že prej odlikoval kot hraber poveljnik in moder svetovalec, in je bolnega svojega prednika večkrat nadomestoval pri molitvi in drugih duhovnih opravilih. Omar je bil pravi mož za to, da je do dobrega vtrdil in razširil Mohamedovo državo. Najprej so njegovi poveljniki brez velikih težav osvojili Sirijo in Palestino, kajti tamošnji kristjani so se vedno sami med seboj prepirali in bili tako pomehkuženi, da so se takoj podali vsakemu vladarju, ki jih je pustil pri miru in jih ni silil v vojaško službo. Le Jeruzalem se je dolgo časa trdovratno branil in ni se hotel podati drugemu, nego kalifu samemu. Omar je na to res prišel pred mesto, ki je tudi mosleminom bilo sveto in sklenil je s prebivalci pogodbo, ki jo je na tanko spolnoval. Obljubil jim je , da ne bode nikomur vzel ne življenja, ne premoženja ter da bodo kristjanje tudi vprihodnje smeli očitno spoznavati svojo vero; a zahteval je le to, da mu morajo od
vsake krščene glave plačevati davek, da morajo s cerkvenih stolpov odpraviti zvonove in križe, ter da se morajo tudi po svojih oblačilih ločiti od mohamedovcev. Zdaj so kristjani odprli mestna vrata in zmagovalni kalif je v priprostej opravi brez vse zunanje sijajnosti šel v Jeruzalem. Kakor zmiraj, tako je tudi to pot jahal svojo kamelo ter nosil seboj vsega, česar je za zmerno svoje življenje trebal. Za seboj je namreč imel vrečo dateljnov in vrečo žita, pred seboj pa meh čiste vode in veliko leseno skledo. Druzega nikdar ni trebal, ne doma, ne na tujem. Med potjo je s svojimi tovarši jedel iz ene sklede, a kdor ga ni slušal, pretepel ga je kar sam z lastno roko. V Jeruzalemu je bajé na istem kraji, kjer je nekdaj stal Salomonov tempelj, dal sezidati džamijo, ki jo še dandanes prištevajo največim moha-medovskim svetiščem.
Ko so se Arapi do dobrega vtrdili v sirskih deželah, je Omarov poveljnik Amru peljal vojsko nad Egipčane, ki itak že davnej niso marali za bizantinsko vlado, niti so med seboj bili složni. Amru je torej tudi to imenitno deželo lahko osvojil ter v njej postal kalifov namestnik. Iz rodovitnega Egipta so Arapi odslej dobivali žita, ki ga jim pusta njihova domovina ne rodi. Odtod je Amru šel dalje proti zahodu ter osvojil severno Afriko do Tripolisa; a iz njegovega taborja ob reki Nilu je povstalo novo egiptovsko mesto Kairo. Nekateri trdijo, da je Amru v Aleksandriji sežgal dragoceno tamošnjo knjižnico in da jeto svoje dejanje tako-le opravičil: „Akoje v teh knjigah to, kar v koranu, ni jih treba; če je pa v njih kaj druzega, grešne so in morajo se pokončati.“ — Toda ta pripovedka ni resnična, kajti veči del slavne aleksandrinske knjižnice, ki so jo Ptolemejci vtemelili, je že takrat pogorel, ko je Cezar osvojil Egipt, a kolikor se je takrat knjig rešilo , pogubile so se že davno prej, nego je Amru prišel v Aleksandrijo.
Teže je bilo vojskovanje v Perziji, katero je Omar vsa-kako hotel spraviti pod svojo oblast. Zvedeni pérzijski poveljnik Kustum je dobro vedel, da njegovi vojščaki niso kos krepkim in navdušenim Arapom; zato se ni hotel kar takoj podati v nevarni boj , ampak močno se je vtaboril za Evfratom ter čakal, dokler ne bode nasprotnikom v pustem kraji zmanjkalo hrane in bodo jeli lakoto trpeti. Toda mladi ja neskušeni perzijski kralj Jezdegerd ni imel miru in ukazal je svojemu poveljniku, da ima zapustiti dobro vtrjeni tabor ter iti črez reko nad sovražnika. Na to se je (636) pri Ka-
desiji vnela strašna bitva, v katerej so se nasprotniki tri dni zaporedoma bojevali kot pravi junaki, četrti dan pa so sijajno zmagali Arapi, ki so Perzijancem vzeli vse zahodne kraje do reke Tigrida. Ko so se bili nekoliko počili, so zmagovalci prestopili tudi to reko, osvojili perzijsko prestolno mesto Madain ali Ktesifon ter se več let srečno vojskovali, dasi-ravno so se tudi Perzijanci hrabro branili ter nasprotnikom marsikatero mesto zopet nazaj vzeli. V tem se je leta 642. pri Nehavendu vnela zadnja velika bitva, ki je imela odločiti osodo oslabelega perzijskega kraljestva. Y tej imenitnej bitvi bojevalo se je trideset tisuč Arapov zoper sto in pedeset tisuč Perzijancev; ali vkljub petkrat večemu številu nasprotnikov , so krepki arapski junaki sijajno zmagali, ter na to ves svet do Inda in do Jaksarta pokorili oblasti svojega kalifa. Kralj Jezdegerd je bežal črez mejo in je leta 651. poginil, da-si ne vemo niti kje, niti kako.
Neki priprosti Perzijanec hotel je nesrečo svoje domovine maščevati nad mohamedanskim kalifom in šel je v Medino. Tu je čakal dobre prilike in, ko je Omar nekega dne ravno šel v džamijo, ga je Perzijanec pri vratih napal in mu ojstro bodalo porinil med rebra. Nekoliko dni potem je slavni Omar za rano umrl. Živel je zmiraj priprosto in zmerno, bil je jako radodaren, a z modrim in odločnim ravnanjem je do dobrega vtrdil in vredil Mohamedovo vero in državo. Na smrtnej postelji je šesterim Mohamedovim tovaršem, ki so takrat še živeli, naročil, da naj si izmed sebe izvolijo novega kalifa. To pot so s prva vsi bili za prerokovega zeta Alija; ker je pa ta rekel, da se bode le na toliko ravnal po naukih in naredbah prvih dveh kalifov, kolikor se mu bode po njegovem prepričanji zdelo, da je prav, je stari Abderaman ostale tovarše pregovoril, da so bogatega Otmana izvolili za kalifa.
Otman (644—656) ni bil za vladarja, kajti med tem ko je zvedene in zaslužne može odpravil, je imenitne službe in državne dohodke razdelil med svoje prijatelje in sorodnike. S takim ravnanjem je takoj s početka žalil Alija, Talho in Zubeira, ki so kot najstarejši prerokovi tovarši v Medini imeli mnogo veljave. Še bolj pa je pravoverne mohamedovce jezilo, da je novi kalif bil jako prevzeten ter ni več tako trezno in priprosto živel, kakor njegovi predniki. Ljudstvo je nemirno postalo ter razkošnemu kalifu kar očitno v džamiji jelo očitati njegove napake. Ali to ni nič pomagalo, marveč je Otman v prihodnje še bolj samolastno in silovito vladal. Vrlega Amrua je iz Egipta domu pozval ter na mesto njega ime-
noval svojega prijatelja Abdallah-a za poveljnika v Afriki. Abdallah je nadaljeval prisvojiti si severno Afriko ter si stare tamošnje prebivalce Berbere pregovoril, da so poprijeli islamsko ali mohamedovsko vero. Med tem so Arapi doma v Arabiji bili čemdalje bolj nezadovoljni z Otmanom ter se mu naposled odločno vprli. Najimenitniši možje izmed nezadovoljnikov so se iz vseh krajev podali v Medino in tu so v džamiji s kajenjem napali kalifa in njegove tovarše. Otman je od težkih udarcev omedlel in morali so ga domu odnesti; ali zarotniki so šli za njim, mu zažgali hišo ter ga v velikej zmešnjavi ubili (656). Bil je dva in osemdeset let star. Yporniki so na to Alija oklicali za kalifa.
Ali (656—661) je že takoj po Mohamedovej smrti kot zet imel največ pravice, da postane njegov naslednik. Zdaj se mu je davno želja spolnila, ali ni mu bilo sojeno, da bi se navžil vladarskih slasti. Njegovi nasprotniki so ga obdolžili, da je on kriv Otmanove smrti in hoteli so se po starej arapskej navadi maščevati. Muavija, nek Otmanov stric in namestnik v Siriji, je krvavo oblačilo rajnega kalifa kazal ljudstvu, ga ščuval na maščevanje ter se sam oklical za vladarja. Tudi Aiša, mohamedova vdova, ki je pri vernih mo-sleminih imela veliko veljavo, bila je zoper Alija, a pridružila sta se jej tudi stara prerokova tovarša Talha in Zubeir, ki sta oba hrepenela po vladarskej oblasti. Ti trije so šli v Irak, ter se ondi pripravljali na odpor zoper novega kalifa, ki je kmalu z veliko vojsko prišel nad nje. Pri mestu Bassori so se nasprotniki spoprijeli. Aiša je na kameli jahala sem ter tje med svojimi, ter jim dajala poguma; pa zastonj. Y strašnej bitvi, v katerej je najmanj deset tisuč mosleminov poginilo, je Ali zmagal (657) te svoje sovražnike ter na to takoj šel proti Muaviji, ki je nabral osemdeset tisuč vojščakov. Pri Bakki ob Evfratu ste obe vojski skupaj zadeli ter se druga proti drugej vtaborili. Tu so se nasprotniki cele štiri mesce v malih bojih napadali in naposled je Aliju ostalo le pet in dvajset tisuč mož, Muavija pa jih je imel še pet inštirdeset tisuč. Ali, kateremu je bilo žal, da je že toliko vernikov poginilo, se ni hotel dalje vojskovati, ampak svojega nasprotnika je pozval na dvoboj, ki naj bi odločil, kdo med njimi da bode ostal kalif. Toda Muavija te ponudbe ni sprejel, kajti že je mnogo Alijevih vojščakov prestopilo na njegovo stran in pridobil si je bil tudi skušenega poveljnika Amrua. Poslednjega je imenoval svojega namestnika v Egiptu, od koder je Amru takoj izgnal vse Alijeve poveljnike. Kmalu na to je
Muavija tudi y Arabiji in y Iraku imel čemdalje več privržencev. Y tem so trije strastveni moslemini sklenili, da bodo umorili Alija, Muavija in Amrua, ter tako dovršili dolgoletno domačo vojsko. Toda njihov naklep se jim ni popolnoma posrečil. Samo Alija je pri vhodu v džamijo ojstro morilčevo bodalo tako zadelo, da je nekoliko dni potem umrl (661); Muavija bil je le prav malo ranjen; Amrua pa ubijalec ni poznal ter je namesto njega, nekoga drugega usmrtil.
Omajevci (661—750).
Po Alijevej smrti je Muavija I. postal kalif inž njim je arapski prestol zasledila nova vladarska rodbina, ki se po Muavijinem prededuOmaji zove omajevska. Omajevci, katerih je vseh skupaj bilo trinajst kalifov, vladali so devet in osemdeset let (661—750), a stolovali so v sirskem mestu Damasku, ki je po svojej legi bil bolj v sredi velike arapske države, nego Medina, v katerej so odslej bivali samo kalifovi namestniki. Nasprotniki nove vladarske rodbine so s prva Alijevega sina Hasana oklicali za kalifa in nabrali so mu v Iraku kakih trideset tisuč oboroženih mož. Ali Muavija jih je že v prvej bitvi zmagal in Hasan se je dobrovoljno odrekel vladarske oblasti proti temu, da je nasprotnik popolnoma pomilostil njega in vse njegove prijatelje. Nekoliko let potem so Hasanu zavdali, a ko je tudi mogočni egiptovski namestnik A mrn umrl (664), se Muavija ni več bal nikogar, ki bi ga mogel s prestola spodriniti.
Toda še so Omajevci imeli mnogo nasprotnikov, in že Muavija si je zarad veče varnosti vstrojil telesno stražo; a da bi nezadovoljno ljudstvo potolažili ter ga odvrnili od domačih nerodnosti, so novi vladarji nadaljevali razširjevanje arapske države. Dokler je Ali živel, je Muavija z bizantinskim cesarjem sklenil primirje; kakor hitro pa sta mogočna njegova tekmeca umrla, in so se carigrajski vladarji morali v Italiji vojskovati z Longobardi, so arapske vojske šle črez mejo ter jele neusmiljeno ropati po Malej-Aziji. Pa tudi po morji je Muavija razposlal svoje brodovje , ki je iz Sicilije več tisuč ljudi odpeljalo v sužnost, a na to sedem let oblegalo Carigrad, ki ga pa Arapi niso mogli osvojiti, zato ker je neki Kalinik iznajdel tako zvani „grški ogenj“, s katerim so Bizantinci sežigali nasprotne ladije. Y Afriko je Muavija po Amruovej smrti poslal poveljnika Okbo, ki je takoj ponovil vojsko ter po nekih poročilih zmagovalno prišel do
atlantskega morja. Pravijo, da je s svojim konjem šel tako daleč v morje, da je konju voda bila do vrata. Tu pa se je obrnil rekoč: „Bog, Ti sam si mi priča, da ne morem dalje. Če ne bi bilo morja, šel bi dalje in ne bi prej miroval, dokler ne bi vse narode sveta pokoril Tvojim zapovedim.“ — Toda Okba je z nesprevidnim ravnanjem razkačil krepke Berbere, ki so se vzdignili ter mu vzeli vse, kar si je bil v zahodnej Afriki osvojil. Ob enem pa so se tudi lastni vojščaki vprli nesrečnemu poveljniku ter ga ubili.
Leta 698. je egiptovski namestnik proti Berberom poslal novo vojsko ter jej dal poveljnika, ki je vso severno Afriko do dobrega spravil pod oblast mobamedovcev. Ta siloviti mož bil je Musa, ki je z mečem in ognjem pokončal vse, kar se mu je vstavljalo. Mnogo berberskih plemen je čisto zatrl, druga je poslal v puščavo, a mnogo mnogo ljudi je kot suž-nike seboj odpeljal. Nekateri arapski zgodovinarji poročajo, da je število teh nesrečnikov bilo tri sto tisuč. Ysi Berberi, ki niso zbežali v notranje afrikanske kraje, so zdaj poprijeli mo-hamedovo vero ter se podali pod arapsko oblast, ki jim je kmalu bila ljubša, nego prej bizantinska. Za kalifa Valida I. je Musa dovršil osvajanje v severnej Afriki, katero je noter do atlantskega morja vpokoril. Od Berberov, kot najstarejših prebivalcev, moramo v severnej Afriki ločiti tiste prebivalce, ki žive po mestih ali po vaseh ter se pečajo s poljedelstvom. To so potomci starih Feničanov in Kartažanov, ter pozneje naseljenih Bimljanov in Grkov, ki so zdaj vsi po malem prestopili k mohamedovej veri ter se s pridošlimi Arapi pretočili v eno ljudstvo. Y Evropi te naseljene Afrikance zovemo Maure, da jih ločimo od Berberov, ki nimajo stalnih bivališč ter se kot pastirji, lovci in roparji kakor cigani selijo iz enega kraja v drugi.
Iz Afrike je zmagovalni Musa podpoveljnika Tarika poslal na Španjolsko, kamor so ga zahodno-gotijski vporniki pozvali na pomoč zoper svojega kralja Boderika. Y bitvi pri Heres de la Frontera jeTarik leta 711. popolnoma užugal zahodno-gotijsko vojsko in zmagovalno je stopal dalje. Y tem je Musa sam prišel prek morja, a Tarika, kateremu je zavidal preveliko slavo, je v ječo vrgel ter ga dal strašno mučiti, bajé zato, ker ni na tanko spolnoval njegovih ukazov. Toda na povelje kalifa Yalida je zaslužnega Tarika zopet spustil in zdaj je skupaj ž njim nadaljeval osvajanje zahodno-gotijske države. Že sta se bila zmagovalca namenila iti tudi črez pirenejske gore, v tem ju je kalif nenadoma nazaj pozval. Na poti proti
Občna zgodovina Vil. sn.	30
domu so ju mohamedovci po vseh afrikanskih mestih z veliko svečanostjo sprejemali ter ju na vso moč odlikovali; v Siriji pa je starega Muso čakala huda kazen, zato ker se ni ravnal po zapovedih najvišega svojega gospodarja in ker je izneveril velik del nabranega plena. Kalif ga je po dnevi dal posaditi na pripekajoče solnce, potem pa vreči v temno ječo. Tu je slavni starček grozne muke trpel in doživel je tudi to britkost, da so mu prinesli odsekano glavo njegovega sina, ki je snoval zaroto zoper neusmiljenega kalifa. Kako se je Španjolska najprej kot arapska pokrajina, a potem kot samostalna moha-medovska država razvijala, smo že prej povedali.
Med tem ko so arapske vojske osvajale severno Afriko in Španjolsko, so omajevski kalifi tudi proti vzhodu razširje-vali svojo oblast. Že Muavija je arapsko državo raztegnil do Samarkanda in do Inda, a za Valida so zmagovalne vojske še dalje prodirale. Le Carigrad niso Arapi nikakor mogli vzeti. Kalif Sulejman je proti temu tolikanj imenitnemu mestu zopet poslal velikansko vojsko, ki je mesto okoli in okoli oklenila ter ga celo leto (717) na suhem in na morji oblegala; ali brez vspeha. Bizantinci so Carigrad hrabro branili ter z grškim ognjem požigali brodovje oblegajočih sovražnikov , kateri so raznn tega od kuge, lakote in nenavadno oj stre zime toliko trpeli, da jih je nazadnje črez sto tisuč poginilo in so se morali zopet vrniti v Azijo. Vkljub tej nesreči arapska država nikdar ni bila tako velika in tako mogočna, kakor za orna-jevskih kalifov, ki so vladali od atlantskega oceana noter do Indije, pa od kavkaških gor, kaspiškega jezera in reke Jaksarta do sredozemnega in arapskega morja. Veči del Španije, mnogo imenitnih otokov v sredozemnem morji, severna Afrika in vsa tako zvana prednja Azija, torej vse za svetovno trgovino in svetovno gospodstvo najimenitniše dežele so bile združene v neizmernej arapskej državi, katero je povzdignilo veliko versko navdušenje mohamedovih vernikov.
Kakor hitro pa se je ta prvi ogenj verskega navdušenja nekoliko polegel, je tudi velikanska država izgubila prejšnjo svojo moč in jela je na kose razpadati. Prej zmerni Arapi so se v osvojenih deželah seznanili z raznoterimi vdobnostmi in prijetnostmi vsakdanjega življenja ter se jeli rajši pečati s trgovino in znanostmi, nego z vojaštvom, katero so v Afriki poverili spreobrnjenim Berberom, v Aziji pa surovim turškim razredom. Tudi isti kalifi so v Damasku živeli na prelepem dvoru ter se obdali z največo posvetno sijajnostjo, in niso svojemu narodu več bili izgled lepega in pobožnega življenja,
kakor prvi prerokovi nasledniki. Tej telesnej pomehkuženosti so se jako rano pridružili verski prepiri med „suniti“ in „ščiti“. Poslednji, ki so se držali le starega pisanega korana in niso priznavali nobenega od ust do ust predavanega nauka, so v Perziji šteli največ privržencev. K njim so spadali tudi Alijevi prijatelji, ki so torej bili najhujši sovražniki vlada-dajočih Omajevcev. Moč omajevskih kalifov jela se je čem-dalje bolj majati, zlasti ker so njihovi namestniki po raznoterih deželah imeli preveliko oblast in so se torej vsak čas mogli odcepiti od najviših svojih gospodarjev v Damasku.
Poslednji omajevski kalif Mervan II. se je ves čas svojega vladanja moral boriti z domačimi nasprotniki, katerih je med istimi njegovimi sorodniki bilo dosti. Po vseh krajih neizmerne države bilo je vporov in celo v Siriji, kjer so Orna-jevci od nekdaj imeli največ privržencev, se je med domačimi nasprotniki prelivala kri. Šest let je Mervan srečno zmagoval vse težave ter zadušil vstajo za vstajo; ali v teh bojih so poginili skoraj vsi najbolji njegovi prijatelji, a sovražniki so dobili tem večo moč. Najnevarniši nasprotniki Omajevcev so bili Abasovci, katere je vodil stari pop ali imam Mohamed, pravnuk prerokovega ujca Abasa. Črna zastava bila jim je zunanje znamenje. Mervan je s trikrat večo vojsko šel nad nje ter jih napal ob rekiZabu. Ali bojna sreča se je to pot Omajevcem izneverila in dasiravno je kalif bil hraber in skušen poveljnik, vendar ni mogel nikakor užugati navdušenih Aba-sovcev. Že je mnogo njegovih vojščakov prestopilo k sovražnikom, v tem je počil lažnjivi glas, da je Mervan poginil, in, kakor bi trenil, se je vsa ostala omajevska vojska razkropila ter bežala na vse strani (mesca januarja 1. 750.). Ko je nesrečni kalif sprevidel, da ni moči preplašenih vojščakov več zbrati, hitel je nazaj v Damask, ali niti tu ni več bil varen. Ysa mesta, in tudi Damask, so se podala zmagovalcem, a Mervan je moral bežati in komaj da je sovražnikom ušel v nek vtrjeni grad. Tu je čakal, dokler mu njegovi prijatelji niso v Egiptu nabrali novo vojsko, s katero je še enkrat poskusil bojno srečo; pa zastonj. Bil je zopet zmagan in zopet je moral bežati. Y nekej krščanskej cerkvi mislil je najti varnega zavetja pred neusmiljenimi preganjalci, ali strastveni nasprotnik ga je zasledil ter ga na svetem kraji pri tej priči umoril (mesca avgusta 750.)
Po Mervanovej smrti so Abasovci zasedli vladarski prestol v velikej mohamedovskej državi. Malokatera vladarska rodbina je tako žalostno končala, kakor omajevska, in zarad
velikih grozovitnosti, s katerimi so jih zmagovalci preganjali; je prvi abasovski kalif Abril Abas, ki je sam bil blagega srca, dobil priimek „prelivalec krvi.“ Njegov stric Abdallah je bil največi krvolok. Oglasil je popolno pomiloščenje vsem nasprotnikom ter devetdeset omajevskih kneževičev pozval v Damask, da bi se do dobrega ž njimi pomiril. Ykanjeni kne-ževiči so prišli, in ko so se novim oblastnikom poklonili, jih je hudobni Abdallah povabil k sebi v goste. Toda komaj so se nesrečni Omajevci zbrali, je Abdallah dal neko znamenje in v tem so najeti rabeljni z golimi meči planili v dvorano ter pomorili vse goste. Se ni odtekla topla kri in še je bilo sem ter tj e čuti zadnje stokanje umirajočih princev, a že je grozovitni krvolok dal črez krvaveča trupla pogrniti veliko preprogo ter se na njej z malovrednimi tovarši gostil ter ter slavil peklensko svoje dejanje. Naposled je hudobnež dal odkopati omajevske grobe in raztresel je prah in pepel davno umrlih prednikov. Kakor v Damasku, tako so Abasovei tudi po drugih mestih z mečem proganjali privržence prejšnjih kalifov. Ce tudi je kdo v prvi mah sprosil milosti, prej ali slej ga je le zadela strašna osoda in zmagovalci še črez deset let niso odložili maščevalnega meča.
Abasovei (750—1258).
Ko so Abasovei zasedli prestol, so kalifi bili najmogoč-niši in najneodvisniši vladarji na svetu, kajti arapska država je, kakor že vemo, za poslednjih Omajevcev segala od indijske in tatarske meje pa noter do atlantskega oceana. Pa že se je rastočej bojnej slavi Arapov na vzhodu vstavil močni Carigrad, na zahodu pa so se jej krepko vprli frankovski vladarji, ki so napredujoče mohamedovce pognali nazaj črez Pireneje. Takoj po nesrečnem koncu Omajevcev pa so tudi posamezne dežele jele odpadati od vrhovne oblasti arapskih kalifov in postale samostalne države. Najprej se je osvobodila Španjolska, kamor je bil srečno ušel omajevski knez Ab-deraman ter se oklical za neodvisnega vladarja (755). Nekoliko pozneje (789) so Edrisovci, Alijevi potomci, afrikansko pokrajino Mogreb (sedanji Pez in Marokko) odtrgali od abaso vskih vladarjev, in čeravno se je ta država le sto dva in petdeset let (789—841) obdržala, vendar nikdar več ni prišla pod oblast kalifov. Leta 800. je Aglab, arapski namestnik v Kairvanu (t. j. Kireni) v severnej Afriki, vtemelil neodvisno državo Aglabovcev, ki so sicer tudi samo sto let (800'
do 908) ohranili svojo samostalnost, od ostale arapske države so se vendar za zmiraj ločili. Odkar pa je kalif Mamun svojemu namestniku v Korasann podelil (820) preveliko oblast, je tudi ta azijatska dežela po malem postala samostalna država, v katerej so divji Turki dobivali čemdalje večo moč.
Vkljub tolikim zgubam je država arapskih kalifov še zmiraj bila dosti velika in ravno zdaj bila v svojem najlepšem cvetu. Omajevci so osvajali in podirali, in le toliko so podpirali trgovino in umetnosti, kolikor je bilo treba, da so mogli sijajno in razkošno živeti. Drugače je bilo za prvih Abasovcev. Le-ti so v osvojenih deželah skušali povzdigniti telesno in duševno blagostanje, in jeli so vtemeljavati raznotera učilišča, ki so Arapom imela preskrbeti večo znanstveno omiko. Abul Abasov brat in naslednik Almansor je ob Ti-gridu sezidal novo mesto Bagdad, ki je odslej bilo prestolno mesto kalifov ter središče arapske omike. Almansor, njegov vnuk Harun al Bašid (785—809) in Mamun so bili najime-nitniši bagdadski kalifi, ki so radodarno podpirali učenjake, umetnike in književnike ter si z modrim vladanjem pridobili zgodovinsko slavo. Skrbeli so, da je oživela trgovina, ki je vezala in bogatela vse mohamedovske kraje od Inda in Oksa pa noter do atlantskega oceana. Y Bagdadu, Basori in Damasku stekala se je trgovina vse prednje Azije, a po vseh ostalih večih in manjih mestih so marljivi obrtniki izdelovali naj mnogo vrstniše stvari, katere so potem razpošiljali po raznih potih do arapskega in grškega morja, in odtod po vsem ostalem svetu. Sploh so Arapi za prvih Abasovcev bili najimenitniši trgovinski narod in kmalu so tudi v omiki prekosili vse tadanje narode. Od Grkov učili so se računstva, merstva, zdravništva, zvezdoznanstva, prirodopisa in modro-slovja, a vsa ta znanstva so sami dalje razvijali in dopolnili z novimi znajdbami. Kako da so celo katoliški možje hodili na Španjolsko ter se izobraževali na tamošnjih arapskih učiliščih, povedali smo že prej v spanj olskej zgodovini. Arapski učenjaki so torej prek Španjolske tudi na razvoj evropejske omike koristno delovali.
Nekdanjega bojnega navdušenja se ve da ni bilo več, odkar so se Arapi privadili prijetnosti mirnega in omikanega življenja. Še so nekateri hodili v vojake zaradi dobre plače ; ko so jo pa znižali, so si kalifi morali pri tujih narodih iskati vojaških najemnikov za hrambo svoje države. Najcenejši so bili turški sužniki, ki so tudi bili mnogo hrabriši, nego drugi najemniki. Kalif Motasem (822—842) si je v Bagdadu vstrojil
telesno stražo od petdeset tisuč Turkov, ki jih je iz daljne Bukarije pozval v svojo službo. Ali kmalu se je pokazalo, da so turški vojšaki slaba in nezanesljiva podpora kalifovej oblasti. Ti razuzdani divjaki niso bili vajeni nobenega reda, a ko so sprevideli svojo moč, postali so čemdalje prevzetniši, a njihovi poveljniki so se vtikali v vsa vladarska opravila. Že Motasemovega vnuka Mostaina so le turški najemniki v Bagdadu oklicali za kalifa. Takošnemu samolastnemu postopanji tujih divjakov so se omikani Arapi nekolikokrat skusili vpreti, ali niso mnogo dosegli, marveč so vzrokovali hude domače boje, ki so kalifovo državo le še bolj slabili.
Že prej smo rekli, da so kalifovi namestniki imeli preveliko oblast. Nekatere pokrajine so bile tako velike, da so njeni vpravitelji bili bolj podobni samostalnim vladarjem, nego kalifovim namestnikom, ki se zlasti v oddaljenih krajih niso mnogo zmenili za ukaze viših svojih gospodarjev. In ravno turški poveljniki so bili prvi, ki so kalifu Almotazu (866 do 869) odpovedali pokorščino ter se v svojem kraji ponašali, kakor neodvisni vladarji. Po njihovem izgledu ravnali so tudi drugi namestniki in predno je minulo dve sto let, je velika arapska država bila razdrobljena na mnogo večih in manjih samostalnih držav, med tem ko so kalifi vladali samo še nad Bagdadom in njegovo bližnjo okolico. Tako so po malem vse vzhodne dežele prišle v oblast turškim roparjem, ki so kalifa sicer po imenu priznavali za vrhovnega duhovna in državnega glavarja, ali v posvetnih rečeh mu v svojih krajih niso dali prav nič veljati.
Kmalu potem ko so kalifovi namestniki postali samo-stalni vladarji, je vKufi nastopil (890) novi prerok K arm at, ki je učil, da se nauk v koranu ne sme tako vzeti, kakor se od besede do besede glasi, ampak da ga treba razumevati po duhu, ki veje iz cele svete knjige. Na to je novi prerok svojim vernikom rekel,, da se jim ni treba tako ojstro postiti in pokoriti, niti tako vestno hoditi na božja pota, kakor doslej. To je ljudstvu vgajalo in hitro se je množilo število verskih razkolnikov. Po Karmatovej smrti je dvanajst aposteljnov šlo nove nauke oznanovat arapskim Beduinom, od katerih se je mnogo izneverilo starej veri. Bagdadski kalif skusil je raz-kolništvo z vojaško silo zatreti, ali Karmatjani so njegove vojske zmagali ter Balbek, Kufo in Basoro osvojili in oplenili (929). Tudi Meko so z naskokom vzeli ter oskrunili sveto kabo. Mohamedovei so odslej čemdalje manj spoštovali kalifa
kot prerokovega naslednika, ki je tudi v duhovnih rečeh imel od dne do dne manj veljave.
Vsi abasovski kalifi od Muavije začenši so vladarska opravila poverili prvemu svojemu svetovalcu ali velikemu ve-ziru, sami pa so se rajši pečali z znanostmi. Veliki veziri so torej imeli veliko moč in dolžnost, varovati državno celokupnost proti nezvestim namestnikom in predrznim Turkom ter ohraniti versko edinost. Toda vsak vezir ni bil mož za to; če je pa bil, zgodilo se je večkrat, da kalif ni odobraval njegovih naklepov. Število domačih in tujih sovražnikov se je med tem čemdalje bolj množilo in naposled niti isti veziri niso vedeli sovetovati. Tu je kalif Alradi vrhovnega poveljnika turških vojščakov imenoval „emira al omra“ t. j. naj-višega kneza ter mn vsa vladarska opravila izročil s popolnoma neomejeno oblastjo, katerej se je tudi veliki vezir moral pokoriti. Emir al omra je odslej bil pravi posvetni vladar, kalif pa je obdržal samo še najvišo duhovno oblast ter v svojej džamiji opravljal molitve, blagoslovil pravoverne inproklinjal razkolnike.
Velikemu veziru, ki je zdaj prav za prav le bil emirov pisar, je toliko ponižanje hudo délo in hotel se je maščevati nad novim oblastnikom. Ravno takrat so trije bratje, ki so se po svojem očetuBuji zvali Buidi, v Earsistanuvtemelili samostalno vlado. Dasiravno je njihov oče bil priprost ribar in turške krvi, so Buidi trdili, da so potomci starih perzijskih kraljev in dobili so mnogo privržencev. Na nje se je tadaj obrnil nezadovoljni veliki vezir ter jih pregovoril, da so z veliko vojsko prišli v Bagdad, kjer so turškega emira užugali in mn vzeli njegovo moč. Ali zmagovalci niso niti kalifu, niti njegovemu veziru povrnili nekdanje veljave, ampak razglasili so sebe same za vladarje (945). Buidi so na to sto in deset let (945—1055) v Bagdadu obnašali emirsko oblast in bolje so jo izvrševali, nego surovi Turki, dasiravno niti njihova moč ni segala dalje, nego nad bližnjo bagdadsko okolico. Ob času njihovega vladanja je bizantinski cesar Nikefor Foka Arapom otok Kreto nazaj vzel, a njegov naslednik Ivan Zi-misk je z veliko vojsko udaril na Malo-Azijo ter vse moha-medovske kneze izgnal iz njihovih dežel. Zimisk bi bil šel do samega Bagdada, da se ni bal mezopotamskih puščav, ter žeje in gladu. Po njegovem odhodu v Carigrad so se skoraj vsi izgnani vladarji vrnili v svoja prestolna mesta, le Anti-johija, kilikijska mesta in ciparski otok so dalj časa ostali pod bizantinsko vlado.
Skoraj ob istem času so egiptovski Fatimovci napadali duhovno oblast bagdadskih kalifov. Ti privrženci Alij e vih naukov, ki so se po mohamedovej hčeri Fatimi, prvej materi njihovega rodu, zvali Fatimovci, so leta 908. zatrli vladajoče Aglabovce v Kairvanu ter vtemelili novo državo, v katerej so ponovili Alijevo vero. Fatimovski vladarji se niso zvali kalifi, ampak samo „emiri ali mumenin“ t. j. knezi pravovernih , akoravno so jim drugi mohamedovci očitali, da so krivoverci ali „ščiti“. Fatimovci so svojo državo kmalu razširili skoraj črez celo severno Afriko, a leta 970. so si osvojili bogati Egipet, kjer so si mesto Kairo izvolili za svojo prestolnico. Odtod so razglašali, da so si bagdadski kalifi po krivici polastili vrhovne duhovne oblasti ter jim hoteli s tem izneveriti ostale mohamedovce. Kalifi si s prva niso vedeli drugače pomagati, nego da so mogočne fatimovske vladarje priznali kot sebi ravne tovarše, ter da so se jih spominjali pri očitnih molitvah v bagdadskej džamiji; kakor hitro pa se jih niso več bali, jeli so slovesno proklinjati vse „ščite“ ali krivoverce. Od velike fatimovske države se je kmalu odcepila zahodna Afrika, kjer so Morabeti leta 1070. vtemelili novo državo.
Med tem je buidskim emirom v Bagdadu od vzhoda pretila velika nevarnost. Y vzhodnej Perziji je že leta 820. neki T a h e r, poveljnik kalifa Mamuna, vtemelil samostalno državo, v katerej so on in njegovi nasledniki vladali petdeset let, dokler jih ni spodrinil neki Safar, ki je prej bil kovač in razbojnik. Safarovci morali so se že okoli leta 900. umakniti Samanovcem, ki so si osvojili celo Perzijo. Prestolnica samanovskih vladarjev je bilavBokari, druga imenitna mesta v njihovej državi pa so bila Samarkand, Balk in Herat. Vsa ta mesta so cvetela po jako živahnej trgovini, po mnogo-vrstnej obrtniji, pa tudi po umetnostih in znanostih. Sploh ste se deželi Korasan in Turkestan za vlade Samanovcev tako povzdignili, kakor v starodavnih časih, ko je ondi bila mogočna baktrijska država, ali pa pozneje za slavnega makedonskega kralja Aleksandra „velikega“. Najsrečniši samanovski knez je bil Nasr (914—943); po njegovej smrti pa so si turški poveljniki tudi tu prisvojili čemdalje večo moč, in lepa samanovska država jela je hitro propadati. Turek Alptekin se je v Glasni na indijskej meji oklical neodvisnega kneza ter tako postal začetnik vladarske rodbine Gasnavidov. Naj-hrabrejši njegov naslednik Mahmud I. je leta 999. osvojil samanovsko državo; na to je skoz kabulsko dolino šel v In-
dijo, se polastil indoyega peterorečja in polotoka Guđžerata, in naposled je zmagovalno predrl noter do reke Ganga. Tako mogočnemu knezu trebalo je dostojnega naslova in dali so mu novo ime „sultan“. Gasnavidi so v Indiji prvi dali oznano-vati mohamedovo vero, a ob enem so ponovili trgovinsko občevanje s to bogato deželo. Dve leti pred svojo smrtjo se je Mahmud I. z zmagovalno vojsko obrnil proti zahodu ter jako skrčil državo Buidov (1029). Tako oslabljeni so ti emiri le še šest in dvajset let gospodarili v Bagdadu , dokler jih krepki Seldžuki niso leta 1055. tudi odtod izgnali.
Seldžuki so bili turško ljudstvo, ki je leta 970 sprejelo mohamedovo vero. Najpred so Seldžuki Samanovcem vzeli Bokaro, potem so služili Mahmuda L, a po njegovej smrti so užugali slabega njegovega sina Massuda (1038) ter mu vzeli Perzijo. Tu so zmagovalci Seldžukovega vnuka Togrul-Bega oklicali za kralja in kmalu so jeli novo svojo državo širiti proti zahodu. Ko je namreč buidski emir al omra iz Bagdada zapodil kalifa Kajema, je ta zoper njega šel v Perzijo prosit pomoči, Togrul-Beg se je takoj vzdignil s hrabrimi svojimi Seldžuki in šel proti Bagdadu, kjer je izgnanemu kalifu zopet povrnil duhovno njegovo oblast. Zdaj so mogočni Seldžuki tudi v Bagdadu bili gospodarji in že je Togrul-Beg kalifa štel za svojega služabnika, njegov naslednik Alp Arslan pa je ukazal, da se v džamiji pri molitvah in drugih prilikah mora za kalifovim imenom vsikdar takoj tudi njegovo ime imenovati. V kratkem je seldžučka država obsegala skoraj vse tiste azijske dežele, ki so nekdaj spadale pod oblast bagdadskega kalifa. Togrul-Beg je pod svojo vlado zedinil Korasan, Partijo, Medijo, Armenijo in kalifovo deželo; Alp-Arslan je osvojil Georgijo; a Dželaledin je k tej velikej državi pridružil tudi še Sirijo in Malo-Azijo. Toda malo pred začetkom križarskih vojn so seldžučki vladarji svoje dežele jeli zopet deliti in odslej je čemdalje bolj slabela njihova moč. Malek-Šah je, še dokler je bil živ, Malo-Azijo podelil svojemu poveljniku Sulejmanu kot posebno državo proti temu, da ga je priznal za svojega vrhovnega gospodarja. Ali že Sulejmanov naslednik Kilič-Arslan je postal popolnoma neodvisen vladar ter si za prestolno mesto izvolil Ikonij. Ikonska država ni nikdar bila posebno močna, kajti kmalu so se začeli domači prepiri, v katere so se s prva vtikali Kovarezmijanci, pozneje Mongoli, a naposled so jo osvojili turški Osmani (1298).
Kakor v Malej-Aziji, tako je tudi v turanskej nižavi po smrti Malek-Šaba postala (1097) nova država. To so vtemelili
seldžučki namestniki vKovarezmiji ob srednjem teku reke Gibona, in hitro so jo razširili po velikem dein turanske nižave in iranske višave. Eden izmed kovarezmijanskih vladarjev je ubil (okoli 1. 1172.) zadnjega seldžučkega emira v Bagdadu, a kalifi so črez dolgo časa zopet dobili tudi posvetno oblast nad Bagdadom in bližnjimi kraji, katere pa so si le tako dolgo ohranili, dokler so z mogočnimi sosedi bili prijatelji. Kovarezmijski sultan Mohamed III. (1200—1220) je svojo državo tako povečal, da je segala od Inda do Tigrida ter mejila s tisto deželo, v katerej so vladali iznemogli abasovski kalifi. Po veri so kalifi in kovarezmijanci bili mohamedovci, ali ker so poslednji bili „ščiti“, prvi pa „suniti“, se je med njima kmalu vnel prepir. Ko namreč kalif ni dovolil, da bi se posada kovarezmijskih vojščakov nastanila Bagdadu, je Mohamed III. sklical zbor ščitijskih bogoslovcev, ki so sklenili , da se človek le v njihovej veri more zveličati, a vsi Abasovci da so brezbožni krivoverci, katerim treba vzeti naj-višo duhovno oblast. Na to je kalif v Bagdad sklical shod sunitskih duhovnikov, ki so ravno narobe sklenili ter prokleli vse svoje verske nasprotnike. Ali vse to ni nič pomagalo in nespametni kalif je naposled paganske Mongole pozval na pomoč (1219).
Mongoli to pot še niso prišli; ali že je bilo jasno videti, da se tudi kalifovej oblasti bliža zadnja ura, kajti nobena mohamedovska država ni takrat bila posebno močna, a vsem je od zahoda in vzhoda pretila velika nevarnost. Med tem ko so zmagovalni križarji v Palestini vtemelili krščansko kraljestvo, je v Egiptu propala država ščitskih Fatimovcev. Sicer je hrabri poveljnik in navdušeni sunit Saladin „veliki“ zopet povzdignil egiptovsko državo ter jej pridružil Sirijo in Jemen; ali takoj po njegovej smrti (1193) so njegovi nasledniki v krvavih medsobnih bojih zopet razdelili lepo kraljestvo ter tako oslabili njegovo moč. Ko so tedaj Mongoli zmagali kovarezmijskega sultana Mohameda III. ter razdjali edino vedo mohamedovsko državo, bila jim je odprta pot v vse predno-azijatske dežele. Prvi mongolski vladar Džingis-kan je v notranjej in vzhodnej Aziji imel dosti opraviti, ali njegovi nasledniki so si delo razdelili in kmalu se je vsa prednja Azija tresla pred silnim njegovim vnukom Hulaguom. Že je Hulagu z grozovito svojo druhaljo bil v Mezopotamiji, a v Bagdadu še niso vedeli, kaj bi storili. Nekateri so se hoteli strašnemu sovražniku podati na milost in nemilost, drugi pa so bili pripravljeni na odpor; toda malovredni kalif ni dal
od sebe novcev, ne da bi se nabrala dosti velika vojska, ne da bi se vtrdilo mesto. Malo peščico kalifovih vojščakov so Mongoli hitro užugali ter na to takoj jeli oblegati imenitno mesto.
Vkljub velikej svojej sili je Hulagu skusil z zvijačo in lažjo priti v Bagdad. Kalifu Mostasemu je poročil, da ga bo pustil svobodnega, da se ne bode dotaknil njegovega imetja ter da bo svojo hčer dal njegovemu sinu za ženo, če se mu z lepo poda. Mostasem se je dal zaslepiti in šel je z vsemi bogatimi in plemenifcnimi prebivalci v nasprotni tabor. Tu ga je mongolski kan prijazno sprejel ter ga pregovoril, da je vsem prebivalcem ukazal, naj brez orožja izidejo pred mesto, da jih prešteje, koliko jih je. Komaj se je to zgodilo, je Hulagu prelomil svojo obljubo ter dal zasuti mestni ob-kop, podreti obzidje, oropati mesto ter poklati vse prebivalce. Celih štirdeset dni so strahoviti divjaki razsajali po Bagdadu ter pomorili dve sto tisuč ljudi, nekateri pa celo pravijo, da osem sto tisuč. Kar je bilo krasnih palač, džamij in druzih sijajnih spominkov arapske in perzijske umetnosti, vse je bilo pokončano. Ko je kalif zmagovalcem izročil neizmerno mnogo gotovega denarja, zlata, srebra in drugih dragocenosti, ga je Hulagu zaničljivo vprašal, zakaj da se s tolikim bogastvom ni bolje pripravil za brambo svojega mesta. Mostasem je omolknil, mogočni kan pa ga je zaprl v trdi grad, kjer mu je namesto jedi pošiljal polne sklede zlata, a naposled je izstradanega kalifa dal v vrečo zašiti ter ukazal, da ga imajo konji poteptati. Tako je leta 1258. poginil zadnji naslednik mogočnih Abasovcev, ki so nekdaj skoraj pol sveta imeli pod svojo oblastjo.
2.	Mongoli.
Na začetku trinajstega stoletja so se v pustih in visokih krajih notranje Azije vzdignili strahoviti Mongoli in s toliko silo so planili proti zahodu, da je bilo misliti, podrli bodo ves krščanski in mohamedovski svet. Že v poprejšnjih časih so se Mongolom sorodna ljudstva, kakor n. pr. Huni, večkrat vsula po Evropi in prednjej Aziji, koder so razsajala, kakor divje zveri, dokler se med omikanimi narodi v toplih krajih niso pomehkužila in zopet zginila; toda tako strašno, kakor so v trinajstem stoletji divjali Mongoli, ni še nikdar divjalo nobeno drugo ljudstvo.
Mongoli ali Tatari so pastirji, ki nimajo stalnih bivališč,
ampak razdeljeni na več rodov hodijo s svojimi glavarji od kraja do kraja iskat paše za svojo živino. Leta 1206. so se na povirji reke Sagaliena glavarji raznih rodov zbrali na posvetovanje in petdeset let starega Temudžina izvolili za Čingis-kana ali glavarja vseh glavarjev. Novo izvoljeni čingis-kan je takoj oklical ojstro zapoved, da se vsakdo mora brez ugovora slepo pokoriti njegovim ukazom. Surovi in krepki Mongoli so ga slušali in storili vse, karkoli je zahteval. Zdaj je mogočni vladar z veliko vojsko šel proti vzhodu ter po triletnih hudih bojih zmagal severno-kitajskega cesarja, katerega je prisilil, da se je umaknil dalje proti jugu ter mu svojo hčer dal za ženo. Na to se je Čingis-kan obrnil proti zahodu in pokoril si je Kitane, ki so mejili s Kovarezmijanci. Poslednjim je nekoliko časa še prizanesel, zato ker so mnogo kupčevali z njegovimi ljudstvi.
Y tem je kovarezmijski sultan Mohamed III. dal oropati potujočo mongolsko karavano ter dal zapreti tri mohamedovce, ki so bajé bili čingis-kanovi vohunci ter z ono karavano prišli ogledovat kovarezmijsko deželo. Kakor hitro je Čingiskan o tem napadu čul, nabral je brezštevilno vojsko in šel je s svojimi sinovi z visokih mongolskih krajev v turansko nižavo. Mohamed III. preskrbel je vse, kar bi vsak v vojaštvu zveden vladar storil, da obrani svojo deželo. Ali vse bojne priprave niso nič koristile, kajti preveč je bilo Mongolov, ki so na tanko spolnovali ukaze neusmiljenega svojega gospodarja ter rajši sami poginili, nego da bi se vstrašili kakoršne koli nasprotne sile. Mongoli pa so bili tudi krepki vojščaki, ki so lahko trpeli žejo in glad, vročino in mraz in vse druge nadloge; a njihov poveljnik in vladar, dasi je bil surov divjak, je z bistrim svojim umom vendar le znal osnovati dobre bojne črteže. Kovarezmijski sultan je takoj sprevidel, da je proti tolikej sili ni pomoči in ko se je Čingis-kan s svojimi divjaki pomikal proti Samarkandu, je tamošnjim prebivalcem poročil, da naj se nikar zastonj ne trudijo in da naj se nikar z obkopi ne zavarujejo, kajti Mongolov da je toliko, da bodo kar s svojimi biči zasuli vse jame. Sam Mohamed III. se ni upal na prostem polji počakati strašnih sovražnikov, ampak umaknil se jim je v Bokaro. Ko so se pa bližali prvi mongolski konjiki, zapustil je tudi to mesto in dolgo časa je čisto zgubljen blodil okoli, dokler ni na nekem otoku na kaspijskem morji našel varnega zavetja. Tu je kmalu potem v največej potrebi umrl.
Čingiskan in njegovi sinovi so med tem s svojimi div-
jaki strahovito razsajali po osvojenih mestih, med^ katerimi so Samarkand, Bokara in Balk hila najimenitniša. Še nikdar ni svet videl takih grozovitnosti, kakoršnih so Kovarezmijanci zdaj trpeli. Brez usmiljenja so Mongoli z ojstrimi meči udrihali po moških glavah, z železnimi verigami vezali žene in otroke, požigali in razdevali tempeljne in druge spominke človeške omike ter z živinsko nesramnostjo oskrunjevali vse, kar je svetega in čednostnega pod solncem. Ko so strašni zmagovalci osvojili Balk, je Čingis-kan vse prebivalce dal iz mesta izgnati, na to je krepke in mlade ljudi izbral za suž-nike, vsem drugim pa je dal posekati glave. Teh so surovi vojščaki nabrali deset tisuč ter jih na spomin svoje zmage zložili v velik stolp, iz katerega so obrazi bili ven obrnjeni. S takimi groznimi dejanji je siloviti osvojitelj strahoval premagane narode. Mohameda III. sin Dželaledin je s prva bežal v Gasno, a odtod v Indijo; ali Temudžin ga je dohitel pri reki Indu. Tu se je vnela (1221) huda bitva, v katerej je nesrečni Dželaledin naposled poginil, ali pred smrtjo se je tako hrabro branil, da ga vzhodni zgodovinarji prištevajo največim junakom. Ko je že vse bilo zgubljeno, je skočil v deročo reko in pogumno je plaval, vkljub temu, da so mu goste sovražne puščice frčale okol glave. To videti, je sam Čingis-kan ob-strmel in vzkliknil svojim sinovom: „Glejte moža, ki je vreden svojega očeta! Srečen, kdor ima takošne otroke!“
Črez Ind se Mongoli niso upali, ampak obrnili so se nazaj proti zahodu ter se vsuli črez Perzijo. Odtod so neke čete že tadaj drle v Evropo ter ob reki Kalki (1224) zmagale Kuse; toda nenadoma so se vrnile nazaj v Azijo. Čingis-kan se je med tem nekoliko let mudil blizu Samarkanda v Turanu, kjer je za kratek čas hodil na lov. Cele vojske svojih vojščakov je razposlal, da so obstopili neizmerne prostore ter zganjali po sto tisuč raznoterih živali. Mogočni osvojevalec pa se je tudi želel seznaniti z omiko premaganih narodov in dal si je od islamskih bogoslovcev v Bokari razlagati moha-medovsko vero. Toda to razlaganje mu je bilo preučeno in ni se ga prijelo. Da bi velikansko državo vsaj nekoliko po svoje vredil, je izdal splošen zakonik , katerega so mu napisali mongolski dečki, ki jih je prej samo v ta namen dal v pisanji izuriti. Ta zakonik, ki obsega državljanske in verske postave, nam jasno priča, kako malo razviti da so bili Mongoli. Njihova vera je surovo praznoverje, kakoršno še dandanes nahajamo pri divjih narodih.
Leta 1224. se je Čingis-kan vrnil v svojo domovino na
notranjoazijske višave v Karakorum, kjer je odslej navadno stoloval. Ko se je ravno pripravljal na novo vojsko s Kitajci, je leta 1227. nagloma umrl. Pred smrtjo je naročil, da naj se velikanska država razdeli med njegove sinove in njihove naslednike, ali da imajo tretjega sina Oktaja vsi ostali priznati za skupnega vrhovnega vladarja ali Cingis-kana. Po tej naredbi je Batu, sin že prej umrlega Temudžinovega sina Tušija, dobil vzhodne ruske kraje, ki so se zvali Kapčak; čagataj je dobil turanske dežele ter jih po sebi imenoval Čagataj; Okt a j pa je obdržal domače kraje na notranjo-azijskej visočini in severno kitajsko cesarstvo, katero so Te-mudžinovi sinovi po očetovej smrti skupaj osvojili.
Vrhovno oblast pa je Oktaj še le tadaj sprejel, ko so mu jo zbrani mongolski glavarji na skupnem shodu dosodili. Novi vladarji so tudi zdaj še nadaljevali vojske ter razširjevali svoje države. Leta 1231. so si v Malej-Aziji pokorili ikonskega sultana; leta 1237. pa je Batu nastopil strahovito svojo pot po Evropi. Najprej je udaril na ruske kneze ter jih z lahka užugal, zato ker so med seboj bili nesložni ter se niso vsi ob enem vprli velikej njegovej sili. Grozno so zmagovalni Mongoli zdaj ropali in pustošili po vsem vzhodnem in jugozahodnem Buškem, požgali Moskvo in Vladimir, razdjali Kijev ter se vrgli na Poljake, katere so pri Krakovem in drugod popolnoma premagali. Na Poljskem je Batu svojo vojsko razdelil ter en del poslal na severno Nemško, drugi na Češko, a s tretjim je sam šel na Ogersko. Prvi dve vojski ste se kmalu zopet zedinili ter skupaj udarili na Šlezko, kjer sta pri Legnici popolnoma zmagali vratislavskega kneza Henrika „pobožnega“, ki je z malo krščansko vojsko sam poginil na krvavem bojišči. Iz Šlezke se je mongolska sila obrnila proti českej. Toda češki kralj Večeslav I. se je bil dobro pripravil ter s hrabrimi svojimi rojaki zadelal in zasedel vsa pota, ki so skozi goste mejne gozde držala v njegovo državo. Ko je mongolski poveljnik Peta videl, da nikakor ni moči predreti na dobro zavarovano Češko, šel je na Moravsko, ki je od vseh strani bila odprta. Tu so azijski divjaki po starej svojej navadi ropali in morili, požigali in razredevali, da je bilo groza. V tem je češki vojvoda Jaroslav iz Slivna primahal z junaško vojsko ter se pri Olomucu z vso močjo vprl strašnim sovražnikom, katere je po jako hudem boji nazadnje vendar le užugal ter jih zapodil črez mejo nazaj (1241). Na bojišči je tudi poginil mladi mongolski knez Bajdar. Po tej nesrečnej bitvi je Peta svoje Mongole peljal na Ogersko ter se zopet združil
zBatu-kanom, ki se je ravno pripravljal, da napade Avstrijsko. Ali že je vrli češki kralj Yeöeslav prišel na pomoč Frideriku II. avstrijskemu in štajerskemu vojvodi, kateremu so se pridružili hrabri Slovenci iz Koroškega in Kranjskega. Mongoli so se tolikega števila nasprotnikov vstrašili in vrnili so se zopet na Ogersko, od koder so šli na Hrvaško. Tu so se jim vrli naši hrvaški bratje krepko ustavili in jih v kraških soteskah tako strašno natepli, da so se obrnili ter črez Srbsko bežali na Kusko, ki je odslej črez dve sto let zdihovala pod težkim njihovim jarmom.
Med tem ko je vsa Evropa trepetala v strahu pred silnim Batu-kanom, je njegov stric Čingis-kan Oktaj doma na Mongolskem pijančeval ter se malo pečal za vladarske dolžnosti, katere je popolnoma poveril Kitajcu Jelučučaju. Jelučučaj je bil moder in po svoje učen mož, ki je celo vtemelil nekake šole ter dal raznotere spise drugih narodov prestaviti na mongolski jezik. Tudi je iz Kitajskega, iz Perzije in Arabije pozval na Mongolsko mnogo učenjakov, umetnikov, rokodelcev, in zvedenih vojaških poveljnikov. Ko je Oktaj leta 1241. umrl, je njegova žena spodrinila starejšega sina ter v imenu svojega mlajšega sina Kaj uka celih deset let sama vladala. Toda še le eno leto pred smrtjo so Mongoli Kajuka priznali (1246) za vrhovnega vladarja. Na to so se leta 1251. mongolski glavarji sčšli na novo posvetovanje ter na Batu-kanovo priporočilo Tulijevega sina Mangu-a izvolili za Čingis-kana. Temu so se vpirali Oktajevi sorodniki in zarotili so se zoper novega vrhovnega vladarja, ki je pa še o pravem času zasledil njihov naklep ter jih dal vse pomoriti.
Mangu je ponovil vojskovanje s sosednimi narodi in poslal je svojega brata Hulagu-a z eno vojsko v zahodno Perzijo in Mezopotamijo, Kublaja pa z drugo na Kitajsko. Kako je Hulagu osvojil Bagdad ter umoril zadnjega abasovskega kalifa (1258), smo že prej povedali. Kublaj pa na Kitajskem ni bil tako srečen in sam Mangu mu je moral priti na pomoč, ter je ondi umrl leta 1257. Kublaj se je na to kar sam oklical za Čingis-kana in ni čakal, da bi ga mongolski glavarji po dosedanjej navadi na skupnem zboru izvolili. To samolastno ravnanje razjezilo je njegovega brata, ki se je zdaj vzdignil na-nj ter mu izneveril več mongolskih rodov in vzel Karakorum. Kublaj si je tedaj veliko kitajsko mesto Peking izvolil za svojo prestolnico, od koder je izgubljene kraje svojemu bratu po malem zopet nazaj vzel, a do leta 1280. tudi vso južno Kitajsko spravil pod svojo oblast. Tako so se
vse vzhodno-mongolske deželo s kitajskim cesarstvom zedinile v jedno veliko državo, v katerej so Oktajevi nasledniki vladali do leta 1318. To zedinjenje bilo je za Mongole jako koristno, kajti seznanili so se s kitajsko omiko, a ob enem poprijeli miroljubne Budine vere, ki je jako oblažila surove njihove navade.
Tudi zahodne mongolske države, ki niso vzhodnih vladarjev več priznavale za svoje Čingis-kane, so s časom opustile malikovalstvo, a poprijele mohamedovo ali islamsko vero. Y Kapčaku je Batu-kanov brat in naslednik prestopil k islamu, ali že se je med Busi krščanstvo tako vtrdilo, da ga moha-medovska vera nikakor ni mogla spodriniti. V Perziji Hulagu niti svojega brata Mangua ni hotel več priznavati za čingis-kana in hodil je svoja pota. Hulagu je nekoliko časa mislil, da bi prestopil h krščanskej veri in jel se je zarad tega pogajati z bizantinskim cesarjem Mihaelom Paleologom. Ali ni se mogel odločiti, njegovi nasledniki pa so sprejeli mohamedovo vero. Sicer pa si Mongoli niti v Kapčaku (t. j. na Buškem), niti v Perziji niso mogli dolgo ohraniti prvotne moči, in že proti koncu srednjega veka ste obe državi jeli propadati. Najbolj so Mongoli v turanskej nižavi ali v Ča-gataju ostali zvesti starim svojim navadam. Tu so tudi vpri-hodnje živeli kot svobodni pastirji ter zasmehovali svoje rojake, ki so se v drugih državah naselili po mestih in vaseh. Po malem pa so se tudi turanski Mongoli poprijeli omike in vere mohamedovske, ki je postala nekaka notranja vez med posameznimi zahodnimi mongolskimi deželami, dokler jih mogočni Timurlenk ni zopet zedinil v eno veliko državo.
Malo je bilo tako slavnih osvojiteljev, kakor je bil Timurlenk, ki se je od svojega pet in tridesetega do sedemdesetega leta, torej ves čas svojega vladanja (1369—1405) neprenehoma zmagovalno vojskoval ter svojo državo razširil od Irtiša in Volge do perzijskega zaliva, in od sredozemnega morja do reke Ganga. S prva je čagatajskemu kanu Huseinu služil kot poveljnik vojaških najemnikov, a ko so vporniki ubili njegovega gospodarja, je sam zasedel vladarski prestol v Čagataju ter se takoj zval „osvojitelja sveta“, zato ker so mu že prej prerokovali, da bode ves svet spravil pod svojo oblast. Timurlenk bil je resen mož, ki ni maral ne za pesnike, ne za šaljivce, a jako je spoštoval zdravnike in učenjake. Za kratek čas je najrajši čital životopise slavnih junakov. Govoriti je znal mongolski, perzijski in turški. Kot vnet mo-hamedovec je do dobrega bil zveden v koranu. Bil je moder
vladar, ki je izdal novi poboljšani zakonik, a bil je tudi varčen gospodar in pravičen sodnik. S premaganimi ljudstvi je res jako ojstro in neusmiljeno postopal, in tudi svojim vojščakom, ki so mu bili popolnoma vdani, je dovolil, da so grozovitno razsajali po deželah njegovih nasprotnikov; ali ne smemo pozabiti, da so vsi osvojitelji na vzhodu tako ravnali in da drugače niti ne bi bil mogel brzdati toliko raznoterih in neomikanih narodov. Sploh ne smemo nikdar. azijatskih razmer primerjevati našim evropejskim.
Ko je Timurlenk nastopil vlado, je najprej zopet zedinil vse male in veče turanske dežele ter si Samarkand izvolil za prestolno mesto. Odtod je leta 1379. šel na vzhodno iransko visočino, ki je tudi bila razdeljena med več gospodarjev. Nekateri kraji so se mu dobrovoljno podali, druge pa si je s silo vpokoril ter se strašno maščeval nad trdovratnimi vporniki. V mestu Sebsevaru je dve tisuč prebivalcev dal žive zložiti druzega na druzega ter z apnom in ilovico sezidati, kakor kak visok stolp. Na to si je osvojil (1386) zahodno iransko visočino , ki je bila razdeljena na dve državi. Ko je močno vtr-jeno mesto Kars z naskokom vzel, podala se mu je vsa Georgija in kmalu tudi Armenija. V Isfahanu, kjer so se bili zoper njega vzdignili, je sedemdeset tisuč prebivalcev ukazal ob glavo djati, a odsekane glave je dal zložiti na velik kup v podobi piramide. Tako se je silni Timurlenk znal maščevati nad vporniki; le učenjakom je prizanašal. Mesto Kovarezm je do tal razdjal, prebivalce pa je preselil v Samarkand. Ker je Toktamiš, mongolski kan ali vladar v Kapčaku, sprejemal azijske begunce, je Timurlenk šel tudi nad njega, ga užugal v jako hudej bitvi ter ga podil noter do reke Volge. Vrnivši se v Azijo, vkrotil je prebivalce južnih krajev zahodnega Irana ter na to šel v Bagdad, ki se mu je takoj dobrovoljno podal. Tamošnje učenjake in umetnike je vse preselil v Samarkand ; vojščakom pa je vzel vse vino, ki so ga bili v mestu vplenili ter ga dal v reko izliti, da se ne bi vpijanili. Zdaj je zopet šel zoper kana Toktamiša, katerega je ob reki Tereku zmagal (1394) ter namesto njega imenoval novega vladarja v Kapčaku. To deželo je s surovimi svojimi vojščaki prehodil in oplenil noter do Moskve, od koder se je vrnil nazaj v Samarkand ter zmagovalne svoje vojne praznoval z velikimi svečanostmi (1396).
Dve leti potem je Timurlenk po istej poti, kakor nekdaj Aleksander „veliki“, šel v daljno Indijo. Še predno se je vnela kaka velika bitva, so njegovi vojščaki vjeli črez sto tisuč suž-nikov, a na povelje strašnega svojega gospodarja so morali
Občna zgodovina Vlil. sn.	31
vse ob glavo djati. Ob reki Gangu so vedeževalci odsvetovali daljno potovanje, kajti da so znamenja na nebu neugodna; pa Timurlenk se za takošna prorokovanja ni zmenil, ampak rekel je, da le sam Bog odločuje srečo in nesrečo ljudi, a ne zvezde, in šel je dalje. Slavno je zmagal Indijance ter osvojil mesto Delhi, katero je dal do tal podreti, zato ker je bilo dobro vtrjeno in so se prebivalci do zadnjega jako hrabro branili. Y mestu je nabral neizmerno mnogo bogatega plena. Tudi več tisuč umetnikov in zidarjev je seboj odpeljal, da so mu v Samarkandu sezidali veliko džamijo. Ko so mu iz zahodnega Irana došla poročila, da so se tamošnji prebivalci vzdignili zoper njegovo vlado, se je Timurlenk hitro obrnil, zmagal vpornike, vzel ob črnem morji imenitno mesto Sivas, šel proti jugu, razdjal Damask ter osvojil vse sirske dežele noter do egiptovske meje. Y tem mu je iz Male-Azije došel glas , da se turški sultan Bajazit pripravlja na vojsko zoper njega, zato ker je v Sivasu vjetega njegovega sina dal umoriti. Silni zmagovalec se je tadaj zopet vrnü proti severu ter pri. Angori zadel na sovražnika. Turkov je bilo komaj devetdeset tisuč, Mongolov pa kakih osem sto tisuč mož. Dne 20. julija 1402 se je vnela strahovita bitva, v katerej so Mongoli popolnoma zmagali Turke, ki so skoraj vsi na bojišči ali na begu poginili. Sultan Bajazit se je z deset tisuč najboljih vojščakov janičarjev do zadnjega hrabro branil, kakor pravi junak. Še le pod večer, ko je videl, da je vse izgubljeno, bežal je tudi on, ali mongolski konjiki so mu bili takoj za petami ter ga živega vjeli.
Timurlenk je imenitnega vjetnika prav vljudno in spodobno sprejel, ga pogostil, kakor kakega prijateljskega vladarja, ter ga tolažil, kolikor je mogel. Zmiraj ga je pri sebi v ta-borji imel in ni mu nič žalega storil. Ali vkljub tako lju-beznjivemu ravnanju in dobrej postrežbi je Bajazit le bil vjetnik, ki je po vseh potih moral iti za svojim zmagovalcem. Skusil je torej po noči uiti, ali ni se mu posrečilo in odslej je Timurlenk bolj ojstro pazil na-nj ter ga med potjo zaprl v kočijo, ki je bila z mrežami zadelana. Od Angore so Mongoli šli do Smirne, ki so jo z naskokom vzeli, potem pa dalje po južnej Malej-Aziji. Na poti proti Ikoniju je Bajazit za mrtudom umrl (leta 1403.).
Timurlenk je mislil iti tudi v Evropo ter ves kerščanski svet spraviti pod svojo oblast; ali ni imel brodov za prevoz prek Bospora. Ko se je pa pripravljal na novo vojno proti Egiptu, ga je tamošnji sultan dobrovoljno priznal za svojega
vrhovnega vladarja in rešil se je strašne mongolske sile. Naposled je Timurlenk dve sto tisuč vojščakov peljal na Kitajce, ali že med potjo je umrl kot sedemdesetletni starček (1405). Po njegovej smrti se je velikanska njegova država kmalu zopet razsula, zato pa se je tem bolj povzdignila moč Turkov.
3.	Turki.
O najstarejšej turškej zgodovini nimamo druzih poročil, nego pravljice, ki poveličujejo posamezne junake. Prva domovina Turkov je bila v srednjej Aziji okoli Bajkalskega jezera, od koder so pogostoma napadali sosedne Kitajce. Pozneje so se pomaknili dalje proti zahodu ter se naselili v Turami, kjer so sprejeli mohamedansko vero. Živeli so kot pastirji ter bili razdeljeni na več rodov, ki so imeli svoje posebne glavarje. Na začetku trinajstega stoletja je Sulejman bil glavar velikega turškega plemena v Korasanu. Odtod je leta 1224. s petdeset tisuč ljudi pred Mongoli bežal proti zahodu ter šel skoz Azerbejdžan na Armensko. Ali v teh goratih krajih ni bilo dosti živeža za mnogobrojno njegovo ljudstvo in zato se je že črez pet let vrnil nazaj v Korasan. Med potjo je Sulejman v reki Evfratu utonil in zdaj sta dva njegova brata večo polovico svojih Turkov peljala dalje, druga dva brata pa sta z manjo polovico šla v Malo-Azijo iskat sreče in plena. Ko je eden od nju umrl, je njegov brat Ertogrul bil edini vodja svojega ljudstva ter postal začetnik nove turške države v Malej-Aziji. Tu je namreč stopil v službo k seldžučkemu sultanu Alaeddinu, ki mu je od Angora proti zahodu dal kos zemlje, da jo brani proti Bizantincem in proti Mongolom. V slavnih bojih je Ertogrul to svojo deželico čemdalje bolj povečal in ko je leta 1288. kot devetdeset let stari sivček umrl, jo je zapustil svojemu sinu Osmanu.
Osman I. (1299—1326), po katerem se Turki tudi zo-vejo Osmani, se je po smrti zadnjega ikonskega sultana oklical za samostalnega vladarja ali sultana ter zopet nekoliko razširil svojo državo, ki je odslej hitro rastla; kajti Paleologovci so se čemdalje manj pečali za svoje azijatske pokrajine, malo-azijatski Seldžuki pa so itak bili turške krvi ter se radi podali hrabrim Osmanom, odkar se je ikonska država razdrobila na mnogo manjih knježevin, ki se same niso mogle braniti proti večim sovražnikom. Že po bitvi pri Nikomediji (1301), s katero je Osman pridobil velik kos Bitinije, so iz vseh krajev M ale-Azije cele čete bojaželjnih vojščakov dobrovoljno dohajale
v službo k slavnemu zmagovalcu. Ead bi si bil Osman tudi osvojil imenitno mesto Nikejo, ali ni se mu posrečilo; zato pa mu je na smrtnej postelji došlo veselo poročilo, da se je Brusa podala oblegajočej njegovej vojski.
Njegov naslednik Ur k an (1326—1359) si je do dobrega vpokoril Bitinijo in staro Misijo ter štiri leta pozneje tudi vzel Nikejo, v katerej je vtemelil turško džamijo in mohame-dovsko bogoslovsko učilišče. Njegov brat Alaedin, ki je postal prvi vezir, je vredil novo državno vpravo, a od vjetih krščanskih dečkov je vstrojil stoječo vojsko ali tako zvane „janjičare“, ki so že v nekoliko letih bili strah in gorje bizantinskemu cesarstvu in drugim krščanskim deželam, nad katere je prišla turška sila. Turki so namreč krščanskim staršem vzeli mlade dečke ter jih v velikih zavodih izrejali v mohamedovej veri in v vojaštvu, ter jim vcepili strastveno sovraštvo do vsega, kar je bilo krščanskega. Tudi potem, ko so odrasli, ostali so skupaj ter bili najbolj izurjeni in najhrabrejši turški vojščaki, ki so jih zvali „janjičare“ t. j. nova vojska. Bazen janjičarjev, ki so dobivali stalno plačo, je Urkan vstrojil tudi druge pešce in konjike (sipahije), katerim je namesto novcev dal kos osvojenega zemljišča v najem. Ti vojščaki so se le ob vojskinem času zbirali, sicer pa so živeli na svojem posestvu. Od konji-kov ali sipahijev so postali turški plemenitniki. Vidimo torej, da je nova turška država bila osnovana čisto na vojaškej podiagi. Že davnej so posamezne čete turških vojščakov šle prek morja ter stopile na evropejska tla, leta 1357. pa so si ob dardanelskej ožini osvojili imenitno mesto Galipolj, ki so ga imenovali ključ v Evropo.
Še bolj so Turki v Evropi napredovali za Urkanovega sina Murata I. (1359—1389), ki je že leta 1361. osvojil veliko in imenitno mesto Adrijanopolj ter ga odločil za novo prestolnico, v katero se je kmalu potem iz Bruse preselil z vsem svojim dvorom, med tem ko je vlado v Aziji poveril svojemu sinu Bajazitu. Od Adrijanopolja so se Turki hitro širili po Trakiji ter v kratkem ves svet okoli Carigrada spravili pod svojo oblast. Bizantinci so tadaj bili popolnoma ločeni od ostalih krščanskih dežel in zdaj so južni Sloveni bili na vrsti, da branijo krščanski svet proti silnemu navalu islamskih sovražnikov. Ali med Sloveni ni bilo prave sloge in že leta 1365. je Murat ob reki Marici prvikrat užugal srbsko vojsko, a leta 1371. je pri Tajnaru zmagal srbskega kralja Vukašina. Le-ta se ni nadjal napada ter se v svojem taborji brez skrbi vlegel k počitku. Y tem so Turki v temnej noči
nenadoma prihrumeli ter razpodili vso srbsko vojsko. Isti Vukašin je na begu poginil. Zdaj so si zmagovalci osvojili vso gorenjo Makedonijo, šli črez Balkan, vzeli leta 1375. Niš ter tako ločili Srbe od Bolgarov. Srbski car Lazar in bolgarski Sisman si nista vedela drugače pomagati, nego da sta se poklonila turškemu sultanu, ga prosila miru ter mu obljubila davka in vojščakov. Na to je Murat šel v Azijo nad svojega zeta Ali-bega, kneza karamanskega, katerega je sijajno zmagal v bitvi na konijskem polji (1386). Ta bitva je posebno imenitna zato, ker je Murat svoje vojščake prvikrat tako razvrstil, kakor so jih pozneje vsi njegovi nasledniki razpostavljali na premnogih bojiščih v Evropi. V sredi so bili konjiki, njim na desnej strani so stali azijatski vojščaki, na levej evropejski, naprej so šli janjičari, zadaj v rezervi pa so stale vojske, ki so jih odvisni knezi poslali na pomoč. Dokler se je Murat v Aziji mudil, so se Bolgari in Srbi pripravljali, da bi se zopet otresli turškega jarma. Že sta se bila bolgarski in srbski vladar dogovorila tudi z bosanskim kraljem, ki jima je obljubil pomoči in nabrali so veliko krščansko vojsko. Toda še predno je napočil odločilni dan, izgubili so Bolgari prav vso svobodo, srbsko in bosansko vojsko pa so Turki popolnoma premagali v strašnej bitvi na kosovem polji, na dan svetega Yida leta 1389. S prva je bilo misliti, da bodo kristjani zmagali, ali tu je hrabri sultanov sin Bajazit kakor „blisk“ šinil v največi bojni metež in jel je sam s težkim železnim batom udrihati po nasprotnikih. Takošno junaštvo je drugim turškim poveljnikom dalo poguma in z novo močjo so se bojevali, dokler ni zmaga bila njihova. Neizmerno število krščanskih in turških mrličev je pokrivalo krvavo polje, a med njimi sta tudi ležala sultan Murat in srbski car Lazar.
Muratov sin Baj azit I. (1389—1403), kateremu so zarad naglega in hrabrega bojevanja dali častni priimek „blisk“, se je kar na bojišči oklical za naslednika junaškega svojega očeta in takoj so se mu vsi poveljniki in premagani knezi poklonili kot novemu svojemu gospodarju. Bajazit je bil prvi turški sultan, ki je svojega brata dal umoriti, zato da je bil varen pred njim. Ta izgled je pozneje mnogo njegovih naslednikov posnemalo. Po bitvi na kosovem polji so Srbi sicer še nekoliko časa imeli domače vladarje ali despote, ki pa niso imeli mnogo več oblasti, kakor kak turški namestnik; Bolgari izgubili so že takrat prav vso samostalnost; vlaški knezi so turškemu sultanu morali davek plačevati; južne bizantinske kraje do Korinta pa si je Bajazit z lahka osvojil, tako da je
■bil najmogočniši vladar na balkanskem polotoku. Dasiravno je tudi bizantinski cesar Turkom plačeval davek ter jim v Carigradu sezidal džamijo, je vendar Bajazit hotel imeti tudi to imenitno mesto in jel ga je oblegati. Ravno takrat je ta mogočni sultan vso Malo-Azijo pokoril svojej oblasti.
Toliko razširjevanje turške moči je čemdalje bolj skrbelo ogerskega in hrvaškega kralja Sigmunda, ki je ob enem tudi bil nemški cesar, in jel se je s papežem in z drugimi posvetnimi vladarji pogajati zarad križarske vojne, ki bi se imela vzdigniti na silnega sovražnika vesoljnega krščanstva. Kakor v poprejšnjih časih, tako je tudi to pot na Francoskem bilo največ navdušenja za sveto vojno, in veliko število francoskih vitezov je prišlo na Ogersko ter se pridružilo domačej tamoš-njej vojski. Tako je Sigmund nabral malo da ne sto tisuč vojščakov, ki so pri Oršovi celih osem dni prehajali črez Donavo. Kar je ob tej reki bilo malih trdnjav, in celó Vidin, so se brez velikega vpora podale kristjanom, ki so tadaj s čemdalje večim pogumom stopali dalje. Posebno predrzni so bili francoski vitezi. Mesca septembra 1. 1396. so prišli pred Nikopolj in začeli so ga kar takoj oblegati. Sultan Bajazit je takrat ravno oblegal Carigrad; kakor hitro pa je čul, da so kristjani že pred Nikopoljem, se je vzdignil z vso svojo vojsko, ki je štela sto in dvajset tisuč mož, ter hitel proti Donavi. Sigmund je dobro vedel, kako se treba vojskovati s Turki, in hotel je pešce naprej poslati; ali mladi in neskušeni francoski vitezi niso prej odjenjali, dokler jim zvedeni kralj ni dovolil, da so prvi šli v boj. S početka so bili srečni. Predrli so goste vrste janjičaijev in že so tudi turške konjike nazaj potisnili , ali zadaj je Bajazit stal s štirdeset tisuč najboljših konjikov, ki so se zdaj z vso močjo vrgli nad vtrujene in težko oborožene Francoze ter jih popolnoma užugali. Strašno je bilo videti, kako se je prelivala krščanška kri. Sigmund je do zadnjega ostal na bojišči in komaj da se je po Donavi odpeljal do črnega morja, kjer je stalo beneško brodovje, na katerem se je na to črez Carigrad vrnil v Dalmacijo. Pa tudi Turki so mnogo trpeli. Šestdeset tisuč jih je pred Nikopoljem poginilo, in sam Bajazit je bil ranjen. Tolika zguba je prevzetnega sultana še bolj razkačila, a da bi se maščeval, je v taborji pred svojim šotorjem dal črez tri tisuč vjetih kristjanov hladnokrvno pomoriti. Po nesrečnej bitvi pri Nikopolji je bilo misliti, da je tudi bizantinskemu cesarstvu odbila zadnja ura. Res je Bajazit zopet jel oblegati Carigrad, v tem je moral iti v Malo-Azijo, da brani ondešrije svoje kraje proti

grozovitemu mongolskemu kanu Timurlenku. Ali v bitvi pri Angori so Mongoli 1. 1402. popolnoma užugali Bajazita ter ga odpeljali seboj v sužnost, v katerej je erez leto dni za mrtudom umrl.
Po bitvi pri Angori je na Turškem celih deset let bila velika zmešnjava, kajti Bajazitovi sinovi so se med seboj prepirali ter v krvavih domačih bojih napadali drug druzega, namesto da bi z združeno močjo odvrnili veliko nevarnost, ki je pretila njihovej državi. Naposled je šesti Bajazitov sin Mohamed I. (1413—1421) preživel vse svoje brate ter tako zasedel očetovski prestol, na katerem je pravično in blago vladal. Prva skrb mu je bila, da je vse razkosane turške , kraje zopet zedinil v jedno državo, katerej je ves čas svojega vladanja ohranil stalen mir, da bi jej tako zacelil rane, ki se jej od poprejšnjih vojsk še niso do dobrega zacelile. Bizantinskemu cesarju Emanuelu, kateri mu je bil tudi nekoliko pomagal do prestola, je bil odkritosrčen prijatelj in večkrat je prišel k njemu v Carigrad ter ga povabil, da naj tudi on pride v njegove dvore. Tudi s Srbi in drugimi odvisnimi narodi je prijateljsko občeval in na tanko je spolnoval ž njimi sklenjene pogodbe. Od svojih prednikov se je zlasti po tem odlikoval, da je jako cenil grško omiko ter se sam rad pečal z znanostmi. Mohamed je bil prvi sultan, ki se je na morji spoprijel z Benečani; pa le-ti so pri Oalipolji užugali turško brodovje ter pokazali, da še ni prišel čas, da bi Turki tudi na morji strahovali evropejske narode. Komaj trideset let star je Mohamed s konja pal ter kmalu na to umrl 1. 1421.
Njegov sin in naslednik Murat II. (1421—1451) je takoj zopet jel oblegati Carigrad, zato ker je cesar Emanuel zoper njega podpiral nekega Mustafo, ki je trdil, da je brat ranjcega sultana ter si lastil pravico do vladarskega prestola. Murat je tega in še druzega lažnjivega Mustafo vjel ter je oba dal umoriti; Carigrada pa nikakor ni mogel vzeti, kajti Turki takrat še niso znali osvajati tako močno obzidanih mest, a niso imeli niti potrebnih priprav. Sultan je celó dal iz Azije v svoj tabor pripeljati nekega turškega svetnika, ki je s svojo molitvijo imel podreti carigrajsko obzidje, kakor so nekdaj Izraelci podrli Jeriho; ali bilo je vse zastonj. Vendar pa je Emanuelov naslednik cesar Ivan moral turškemu vladarju prepustiti nekoliko manjših bizantinskih mest ter mu vsako leto plačevati trideset tisuč cekinov davka. Od Carigrada je Murat svojo vojsko peljal v Peloponez, da bi Benečanom vzel tamošnje njihove trdnjave, ker jim na morji ni mogel do živega. Kes
so Turki vzeli več manjih beneških mest, a naposled so si osvojili imenitni Solun (1430).
Že so se po malem bližali tisti žalostni časi, ko so Turki črez Donavo in Savo zahajali v naše kraje ropat in morit. Erdeljska je prva čutila, kako strašno je, kadar pride Turek v deželo. Da bi od svojega kraljestva odvrnil veliko nevarnost, je ogerski kralj Sigmund karamanskega kneza v Malej-Aziji skrivaj ščuval na turškega sultana. Ali s tem je nespametni ogerski kralj le še bolj razdražil Murata II., ki je odslej še veči čete svojih divjakov pošiljal na Erdeljsko požigat in pustošit. Velika sreča je bila, da se je na Ogerskem ravno takrat pokazal slavni junak, ki je hrabro branil vero in domovino svojo. Ta junak je bil Ivan Hunyady, katerega je ogerski kralj imenoval erdeljskega vojvodo. Ko so Turki leta 1441. v tretjič in v velikem številu prišli na Erdeljsko, jih je Hunyady do dobrega zmagal ter jih prav do zadnjega moža zapodil nazaj črez Donavo. To je Sigmundovega naslednika Vladislava, ki je ob enem tudi bil poljski kralj, ohrabrilo in jel je misliti, kako da bi silovite sovražnike napal doma na Turškem ter jih tako užugal, da bi jih za zmiraj minula volja, zahajati črez Donavo. Bilo se je nadjati tem bolje sreče, ker je ravno takrat papež Evgen IV. vse krščanske vladarje pozival na splošno križarsko vojno, za katero so duhovniki že odločili deseti del cerkvenih in samostanskih dohodkov. Toda papežev poziv je žalibože bil glas vpijočega v puščavi. Krščanski knezi se niso nikakor dali pregovoriti; nekateri baje niso hoteli prelivati krvi za razkolniško bizantinsko cesarstvo, drugi pa so se bali, da se ne bi moč poljskega in ogerskega kralja preveč povzdignila.
Kralj Vladislav in vojvoda Ivan Hunyady sta tadaj leta 1443. sama šla prek Donave, a pridružil se jima je tudi papežev poslanec kardinal Julijan. V ponočnej bitvi pri Nišu je Sigmund z dvanajst tisuč vrlih junakov skoraj popolnoma uničil turško vojsko, ki je štela trideset tisuč mož. Hitro se je glas o tej slavnej zmagi raznesel po vseh krščanskih deželah, ki so zdihovale pod težkim jarmom surovih nejever-nikov in vsak dan so iz Bolgarskega in Srbskega, iz Bosne in Albanije cele čete krepkih vojščakov dohajale krščanskim junakom na pomoč. Kamorkoli je zmagovalna vojska prodirala, povsod jo je potlačeno ljudstvo z nepopisljivo radostjo sprejemalo ; vsaj so bili njihovi slovenski in krščanski bratje, ki so jih prišli osvobodit strašne sužnosti. Ali prišla je zima in čemdalje težavniša je bila pot skozi balkanske soteske. Krščanski
vojščaki jeli so omahovati. Mnogo jih je od mraza, od gladu ali od truda med potjo poginilo; drugi so naposled s strašnimi težavami prišli do vrha ter ravno na božič z nova zmagali sovražnika, ali že niso mogli več trpeti velikih nadlog in morali so se zopet vrniti.
Akoravno kristjani niso dosegli svojega namena, da bi bili namreč prišli do egejskega morja, vendar ta vojna ni bila brez koristi. Sultan Murat II. je bil pripravljen storiti mir, s katerim so kristjani mogli biti zadovoljni. Turški poslanci so zarad tega prišli v Segedin (1444) in tu so v imenu svojega vladarja povrnili Srbijo knezu Jurju Brankoviču, ogerskemu kralju pa prepustili vrhovno oblast nad Vlaško. Ogerska in poljska gospoda, ter tudi isti Brankovič so kralja Vladislava nagovarjali, da naj podpiše to pogodbo, in pregovorili so ga. Ali papežev poslanec, kardinal Julijan, ni bil za to, kajti da je ta mir sicer ugoden za Ogersko in Poljsko, a da ni koristen vesoljnemu krščanstvu. Med tem ko je sultan Murat II. šel v Malo-Azijo proti vpornemu karamanskemu knezu, je kralj Vladislav na prošnjo bizantinskega cesarja in kardinala Julijana prelomil segedinski mir ter se zopet pripravljal na vojsko. Toda veči del poljske in ogerske gospode je zdaj zapustil tabor in kralj je komaj še imel nekaj črez dvajset tisuč vojščakov, s katerimi je ob Donavi šel proti črnemu morji, da bi se ognil težavnej poti skozi balkanske soteske.
Pri Nikopolji je vlaški knez prišel v tabor in na vso moč se je prizadeval, da bi Vladislava odvrnil od nevarnega početja. Bekel mu je, da so sultanovi lovski hlapci sami močnejši, nego vsa njegova vojska. Pa zastonj. Vladislav je šel dalje, in ker se mu je na levej nogi napravil velik tur, se je pri Varni vtaboril. To čuti, se je Murat II. s štirdesetimi tisuči vojščakov vzdignil in hitro , kakor je mogel, se je vrnil v Evropo ter šel naravnost proti Varni. Lažnjivi glasovi, ki so poročali, da je Turkov nad sto tisuč, so malo krščansko vojsko še bolj preplašili. Dne 10. novembra 1444. se je vnela strašna bitva, v katerej peščica kristjanov nikakor ni mogla biti kos velikej množici nejevernih nasprotnikov. Kralj je kot hraber junak vedno bil med prvimi v obupnem boji in v največem metežu je sam s svojim mečem z vso močjo udrihal po turških glavah. Boril se je s takim navdušenjem in vedno silil dalje, da ga njegovi ljudje niso več mogli dohajati in se je nazadnje sam branil zoper celo četo janjičarjev. To videti, prileti Ivan Hunyady na hitrem konji, se prerije skozi sovražnike in roti kralja, naj se za Boga milega vrne, dokler je čas. Ali bilo je
prepozno. Med tem ko je Vladislav še mahal okoli sehe, zgrudi se mu ranjeni konj na tla in, kakor hi trenil, planili so divji janjičarji nad junaškega kralja ter ga na kose razsekali. Na to so mu odsekali pomaziljeno glavo, jo vso krvavečo nasadili na kol ter jo z divjim vriskanjem nesli v tahor mogočnemu svojemu gospodarju. Po tej grozovitnej dogodbi je istemu Hunyadyu vpalo srce in, ko so vsi jeli bežati, bežal je tudi on. Še le ko se je temna noč vlegla na krvavo bojišče, bilo je konec neusmiljenemu klanju. Turki so se vmaknili v svoj tabor, kristjani pa so v gorah našli varno zavetje, od koder so se brez reda vrnili vsak na svoj dom.
Vkljub tej nesreči v bitvi pri Varni se je Ivan Hunyady, ki je zdaj vladal namesto mladoletnega kralja Ladislava Postuma, vendar zopet pripravljal na novo vojno zoper Turke. Nadjal se je, da bodo drugi evropejski vladarji to pot gotovo slušali papežev glas ter prišli na pomoč zoper skupnega sovražnika vesoljnega krščanstva. Ali zmotil se je in moral je nameravano vojsko odložiti do leta 1448. Tadaj pa je samo z vlaško pomočjo šel črez mejo ter se pridružil Srbom, ki so se bili ravno vzdignili zoper Turke. Sultan Murat II. se je takrat vojskoval v Albaniji, kakor hitro pa je čul, da je oger-ska vojska zopet na poti, je takoj sklical vse vojščake, kolikor jih je po Evropi in Aziji mogel nabrati in ž njimi je od Adrijanopolja odrinil črez balkanske gore. Prišedši v Sofijo je veliko svojo vojsko pregledal in zadovoljno se mu je srce smijalo, ko se je dve sto tisuč oboroženih mož pred njim postavilo v bojni red. Zdaj je pogumno stopal dalje do osode-polnega kosovega polja, kjer je zadel na krščansko vojsko.
Na istem mestu, kjer so Turki leta 1389. razdjali srbsko državo, vnel se je zopet hud boj med kristjani in mohamedovci. Cel dan so se nasprotniki, kakor razkačeni levi, neprenehoma zaganjali drug v druzega. Že je črna noč ločila bojujoče stranke in še ni bilo odločeno, čigava da bode zmaga. Ker v temi ni bilo mogoče, da bi se mož z možem boril, so vojščaki polegli k počitku, topovi pa so celo noč grmeli iz enega ta-borja v drugi. Kakor hitro se je drugo jutro jelo daniti, se je takoj zopet ponovil krvavi boj. Štirdeset tisuč azijatskih Turkov, ki se prej ta dan niso bojevali, je z nevtrujeno močjo udarilo na Ogre in Srbe, in Hunyady se je pred toliko silo kmalu moral nazaj pomikati. Nesreča bila je še veča, ko so proti večeru vsi Vlahi prestopili na turško stran. Tu pa jih je za grdo njihovo izdajalstvo zadela zaslužena kazen. Murat jim namreč ni prav zaupal ter jih na videz prijazno sprejel,
ali hitro jih je od svojih vojščakov dal okol in okol obstopiti ter prav vse pomoriti. Tako se je končala (1448) tridnevna bitva na kosovem polji, na katerem je poginilo štirdeset tisuč Turkov in blizo dvajset tisuč kristjanov.
Predno končamo dogodbe, ki so se godile za Murata II, moramo omeniti še druzega junaka, ki se je tudi odlikoval v boji zoper turške nejevernike. Med tem ko so se Turki vojskovali s krščanskimi narodi ob Donavi, vojskovali so se tudi z Grki in po malem so južni del balkanskega polotoka do Korinta spravili pod svojo oblast. Tudi Albanija je že od 1. 1423. priznavala turškega sultana za vrhovnega vladarja. Toda Albanci so vsak čas poskušali otresti se turškega jarma, in njihov knez Ivan Kastriota je zarad tega moral vseh čvetero svojih sinov izročiti Muratu II., da so mu bili porok za zvestobo svojih rojakov. Y turškej sužnosti so vsi bratje Kastrio-tiči morali hoté ali nehoté prestopiti k mohamedovej veri, in .Turju, najmlajšemu med njimi, so pri tej priliki dali novo ime Skenderbeg. Poslednji se je z velikimi svojimi duševnimi darovi posebno odlikoval, kajti govoril je več jezikov, a v vojaštvu se je bil tako izuril, da je kmalu prekosil vse druge mladenče svojih let. Isti sultan Murat ga je jako rad imel in poveril mu je kot samostalnemu poveljniku celó krdelo vojščakov. Mladi Skenderbeg se je v vojskah z Ogri vsikdar odlikoval kot hraber junak in vedno bolj se je prikupil mogočnemu svojemu gospodarju. Ali vsa ta slava in sreča ga ni prav nič veselila, kajti vedno se mu je tožilo po domu in sree ga je bolelo, kadarkoli se je spomnil, da njegova očetnjava, ki jo tolikanj ljubi, ni več sama svoja. Večkrat je kar kipelo v njem in jel je hrepeneti po svobodi, zlasti ko je sprevidel, da so njegovim rojakom še veči grozovitnosti namenjene; kajti že je Murat zavdal vsem trem njegovim bratom. Sklenil je torej, zopet osvoboditi svojo domovino, katero je skrivaj pripravljal na vpor. Junaško in srečno vojevanje Ivana Hunya-dya ga je še bolj ohrabrilo in, ko so se Turki leta 1443. jeli bati kristjanov, ki so se takrat tako hrabro bojevali na Balkanu, se je tudi on odločil na delo.
Najpred je zgrabil sultanovega tajnika, ga zvezal ter z golim mečem v roki prisilil, da je moral napisati ukaz turškemu poveljniku v Kroji, da ima to trdnjavo pri tej priči izročiti Skenderbegu kot svojemu nasledniku. Na to si je izbral tri sto hrabrih Albanezov, ki so služili v turškej vojski, in bežal je ž njimi proti domu. Vse mu je šlo po volji. Turški poveljnik v Kroji mu je brez ovir izročil poveljništvo,
a Skenderbeg se je s svojimi tovarši po noči mirno in tiho polastil domačega mesta, v katerem je brez milosti dal pomoriti vse turške vojščake in ostale mohamedovske prebivalce. Iz Kroje se je vpor hitro dalje širil in v malo dneh se je vsa Albanija vzdignila. Tako je hrabri Skenderbeg, ki se je zdaj zopet zval Juri Kastriota, zasedel kneževski prestol svojega očeta. Pa s tem še ni bil zadovoljen, ampak hotel je tudi sosednje kraje osvoboditi turškega jarma. Kjerkoli je zavihrala rudeča njegova zastava s črnim orlom, povsod se je ljudstvo veselo vzdignilo in pridružilo slavnemu junaku, ki je izgnane prebivalce zopet peljal nazaj v opustošena mesta in vasi. Samo s petnajst tisuč hrabrih svojih rojakov je Jura Kastriota užugal štirdeset tisuč turških vojščakov, katerih je polovica na bojišči poginilo. Leta 1449. je Murat sam z veliko vojsko šel v Albanijo, kamor je štirdeset tisuč mož naprej poslal. Ali ko je Juri Kastriota to predno stražo samo s petimi tisuči svojih ljudi zmagal, se turški sultan ni upal dalje ter se vrnil proti Adrijanopolju, od koder je sledeče leto (1450) še večo vojsko peljal v Albanijo. Pravijo, da je to pot bilo sto in in šestdeset tisuč turških vojščakov in da so mnogo topov in druzih bojnih priprav seboj imeli. Pa vse zastonj, Juri Kastriota je hrabro branil Krojo, katero je Murat celih pet mescev brez vspeha oblegal, dokler se ni ves nejevoljen in bolan zopet vrnil proti domu. Po vsem krščanskem svetu so se veselili poročilom iz Albanije in iz vseh raznoterih krajev so poslanci prišli čestitat slavnemu junaku ter ga spodbujali, naj nikar ne obupa ter stanovitno nadaljuje sveti boj; kajti za gotovo je bilo misliti, da bodo Turki tudi tretje leto prišli na Albansko. Y tem se je raznesel glas, da je Murat umrl ter dovršil tridesetletno svoje vladanje.
Njegov sin Mohamed II. (1451—1481) je bil še le eno in dvajset let star, ko je zasedel vladarski prestol. Dasi-ravno mu je oče naročil, da naj se kar takoj loti osvajanja Carigrada, je mladi sultan vendar to imenitno in težavno delo odložil, dokler ne bode od drugih strani popolnoma varen. Zato je z raznoterimi evropejskimi vladarji, kakor tudi z bizantinskim cesarjem ponovil obstoječe pogodbe; mlajšega svojega brata je dal umoriti, a v Malo-Azijo je peljal vojsko nad vpornega karantanskega kneza. Ko so mu pa iz Evrope poročili, da cesar Konstantin zoper njega ščuva nekega Urkana, da naj bi se polastil vladarske oblasti, se je Mohamed II. v Aziji hitro pomiril ter se vrnil nazaj v Evropo, kjer se je zdaj na vso moč pripravljal, da bi osvojil Carigrad. Več o tem
smo povedali v zgodovini bizantinskega cesarstva. Dne 29. maja leta 1453. se je zgodilo, česar so se vsi kristjani tolikanj bali; Carigrad, v katerem je leta 330. zasijala nova lepša doba Kristusovej cerkvi, postal je prestolnica turških sultanov, ki so slavno Konstantinovo mesto prekrstili v Istambul. Da bi kristjane v Carigradu in drugod odvrnil od njihovih verskih bratov po ostalej Evropi, je Mohamed podpiral razkolništvo ter dal za vzhodne kristjane izvoliti novega patrijarha, ki je bil velik nasprotnik rimskega papeža in katoliške cerkve. Z Benečani je zmagovalni sultan sklenil novo trgovinsko pogodbo; a ko je Srbe, Bošnjake in Grke na toliko vpokoril, da so mu davek plačevali, je njegovej oblasti samo še od ogerske strani pretila nevarnost, dokler je živel slavni Ivan Hunyady. Poslednji je leta 1456. hrabro branil Beligrad ter pred mestom tako strašno užugal Mohameda, da se je vsa turška vojska razkropila ter na begu iskala rešitve. Y tem pa je po odhodu Turkov jela v Belemgradu razsajati strašna kuga, za katero je med mnogimi junaki umrl tudi vrli Ivan Hunyady. Po njegovej smrti se je krščanska vojska razišla in sijajna zmaga pred Belemgradom ni imela takih nasledkov, kakoršnih bi bila imela, ako bi Bog ohranil slavnega junaka.
Srbija si zdaj ni več mogla pomagati in že leta 1459. je postala turška pokrajina ali pašaluk. Rimski papeži sicer še niso obupali in vedno so krščanske vladarje nagovarjali na novo križarsko vojno, ali vse njihovo prizadevanje je bilo brez vspeha. Med tem se je sultan Mohamed II. čemdalje bolj vtrjeval na balkanskem polotoku in kjer je še bila kaka krščanska deželica, tam ni prej miroval, dokler jo ni spravil pod svojo oblast. Leta 1460. je osvojil Peloponez; od 1. 1462. so ga vlaški knezi za stalno priznavali za svojega vrhovnega gospodarja; a leta 1463. sije do dobrega vpokoril Bosno. Ogerski kralj Matija Korvin se je večkrat vzdignil, da bi podonavske dežele rešil turške sile, ali njegove vojske niso imele pravega vspeha, zato ker jih je vsak čas pretrgal s kakim primirjem in dosegel le to, da Turki takrat niso po Ogerskem ropali in pustošili. Kaj dalj e se je Albanija ubranila turške sile, kajti Mohamed jej ni mogel do živega, dokler je živel Juri Kastriota. Ko je ta hrabri junak leta 1467. hudo zbolel in umrl, so Benečani nekoliko let pomagali Albancem; ali Turki so odslej čemdalje bolj pritiskali, vzeli dobro vtrjeno mesto Krojo (1478), ter jeli oblegati Skadar. Benečani, katerim je za nadaljevanje vojske zmanjkalo novcev, so na to leta 1479. v Carigradu s sultanom Mohamedom sklenili mir, po katerem so Albanijo

prepustili Turkom ter jim plačevali na leto deset tisuč cekinov davka, zato da so smeli svobodno trgovati po vsem turškem cesarstvu.
Kakor na balkanskem polotoku, tako je Mohamed II. tudi v Malej-Aziji vtrdil svojo vlado, kajti do dobrega je zatrl moč karamanskih knezov (1473), a že prej (1458) je razdjal malo Trapecuntsko državo, kjer so vladali nasledniki nekdanjih bizantinskih cesarjev roda komnenskega. Da bi tudi črno morje zagotovil turškej oblasti, je ta mogočni sultan hotel Genovežanom vzeti imenitno mesto Kafo, kjer se je takrat stekala bogata trgovina s Perzijo in Indijo. Ker se je Kafa ravno tudi prepirala s sosednim mongolskim kanom, je nek častihlepen Genovežan Turkom obljubil, da jim bode odprl mestna vrata, kakor hitro se bode njihova vojska bližala. Kmalu na to je priplavalo tri sto turških ladij in Kafa se je podala na 'milost in nemilost. Toda sultan je tu bolj ojstro postopal, nego drugod. Štirdeset tisuč prebivalcev je dal v Carigrad odpeljati, tisuč in petsto mladih ljudi, samih geno-veških plemenitnikov, je med janjičarje dal, a ves bogati plen je prepustil svojim vojščakom (1475).
Tako je sultan Mohamed II. na koncu srednjega veka dovršil turško državo, ki se je bila mogočno povzdignila na meji med Evropo in Azijo. Daši jako okruten, je Mohamed II. vendar tudi bil pravičen in vedel je ceniti znanosti, s katerimi se je sam rad pečal, kadar mu je kaj časa ostajalo. Carigrad, ki je postal prestolno mesto turških vladarjev, je po njegovej želji tudi imel biti središče mohamedovske vere. Zato je v njem dal sezidati dvanajst džamij, med katerimi je velika tako zvana „džamija osvojiteljeva“ najlepša, a razen tega je vtemelil več mohamedanskih šol in drugih koristnih zavodov. Kake nasledke je vstanovitev turške države na evropejskih tleh imela za ostale evropejske dežele, zlasti pa za naše kraje, videli bomo v zgodovini novega veka.
Vlil, Skandinavske države,
Malokatera dežela se je tako malo vtikala v zgodbe sredo-večnih narodov, kakor Skandinavija, ki je po svojej legi ločena od ostale Evrope, a nima niti rodovitne zemlje, niti drugih lastnosti, s katerimi bi tuja ljudstva k sebi vabila. Germanska plemena, ki so se v starodavnih časih ondi naselila, mogla so se mirno po svoje razvijati in ohranila so stare svoje navade in nazore mnogo dalj, nego njihovi sorodni bratje na Nemškem. Skandinavski polotok, zlasti norveški del, ima po večem gorat svet, čigar kamenita tla niso pripravna za kmetijstvo, kateremu niti severno podnebje ni ugodno. Nekoliko bolje je na Švedskem, pa niti tu ne prideljujejo dosti žita, ampak morajo si ga veliko na tujem kupovati. Prebivalci goratih krajev se torej po večem pečajo z živinorejo. Ali od same živinoreje in nekoliko pičlega poljedelstva more le malo ljudi živeti, in Skandinavci so se torej pridno poprijeli trgovine, po katerej jih dan danes prištevamo najimenitnišim kupčijskim narodom v Evropi. Drugače pa je bilo v srednjem veku, dokler so narodi še malo med seboj občevali in niti po ostalej Evropi ni bilo mnogo obrtnije in kupčije. Takrat so ljudje sploh večidel živeli od kmetijstva; a kakor hitro pa so se prebivalci preveč pomnožili, jih zemlja ni več mogla rediti in morali so se izseliti ter si iskati nove domovine. To je navadno bil najimenitniši vzrok tolikokratnemu preseljevanju narodov v poprejšnjih časih. Jasno pa je, da se pusti in nerodovitni kraji mnogo prej prenapolnejo ljudstva, nego rodovitni, in res nas zgodovina uči, da so se ravno iz nerodovitnih krajev narodi mnogo prej morali izseljevati, nego z rodovitnih. Take dežele so n. pr. Arabija, notranja visoka Arija in Skandinavija.
Med skandinavske dežele štejemo tudi danske otoke in jutski polotok, ki ima nizek in raven svet, ali po svojej legi je od ostale Evrope precej tako ločen, kakor sosednja Skandinavija, na katero so Danci od nekdaj po svojej veri in omiki, po sorodnem jeziku ter po svojej zgodovini bili najbolj navezani. Kar smo povedali o veri starih Germanov sploh, to velja tudi o veri Skandinavcev; razloček je samo pri nekaterih imenih bogov, ki se na Skandinavskem nekoliko drugače glasé, nego na Nemškem. V devetem stoletji so se Skandinavci ali Normanci prvikrat pokazali v zgodoviui srednjega veka. Takrat namreč so se tamošnji prebivalci tako pomno-
žili, da so v celili sorodovih jeli zapuščati svojo domovino ter se v malih svojih ladijah peljali prek morja na Nemško, Francosko in Angleško, kjer so s prva ropali in pustošili, pozneje pa so se na Francoskem in na Angleškem za zmiraj naselili. Yeč o tem povedali smo v zgodovini dotičnih dežel.
I.	Danska.
Najstarejši danski kralji so po narodnej pravljici bili potomci boga Odina, ter so po njegovem sinu Skioldu zvali Skoldungi ali Skioldovci. Stolovali so na otoku Selandiji, od koder so tudi južno Švedsko spravili pod svojo oblast. Toda še le Gor m „stari“ je okoli leta 936. vse danske kraje do dobrega zedinil v jedno državo. Pravijo, da je prišel iz Norveškega ter si najprej vpokoril danske otoke, potem jutski polotok in nazadnje južno Švedsko. Kot trd pagan je na Danskem zopet zatrl krščanstvo, katero je ondi v polovici devetega stoletja oznanoval sveti Ansgar, hamburški in bremenski škof. Ali po Gormovej smrti se je krščanstvo jelo z nova širiti po vsej deželi ter se do dobrega vtrdilo za slavnega Knut a (1016—1035), ki je ob enem bil danski, norveški in angleški kralj. Po katoliškej cerkvi je Danska prišla v do-tiko z ostalimi evropejskimi narodi in tako je čemdalje bolj napredovala v omiki. Še ob Knutovskih časih so državne razmere bile jako priproste, kajti prebivalci se niso ločili na razne stanove, ampak prav vsi so bili svobodni kmetje, ki so imeli pravico, da so sami volili svojega kralja. Kadar je novi kralj nastopil vlado, so se kmetje iz vseh krajev na ladijah peljali na Selandijo v Isöre, in tu so se mu svečano poklonili, on pa jim je moral obljubiti, da bode spoštoval stare postave in pravice. Včasih so se kmetje tudi zbirali v shode, na katerih so v pričo kralja sklepali o najimenitniših državnih stvareh, zlasti če je bilo treba začeti vojsko. V starih časih kralj ni smel nobenih davkov nakladati, ampak moral se je zadovoliti s tem, kar so mu kmetje sami dobrovoljno dajali. S časom se ve, da se .je to spremenilo in danski vladarji so imeli velika posestva in mnogo drugih stalnih dohodkov. Tudi bogatejši med kmeti so se kakor kaki plemenitniki jeli po malem ločiti od ostalih svojih tovaršev.
Ko so Knutovi nasledniki pomrli (1047), je danski prestol zasedel njegov sestrič Svend Estrithson, a za njim njegovi nasledniki, dokler jih je kaj bilo, namreč do leta 1448. Svend je bil slab poveljnik in zastonj si je prizadeval, da bi zopet
ponovil dansko oblast nad Norveško in Angleško. Doma je podpiral katoliško cerkev ter vso Dansko razdelil na čvetero škofij, ki so spadale pod bremenskega nadškofa. Po Svemlovej smrti je petero njegovih sinov zaporedoma vladalo. Drugi je bil Knud „sveti“, ki je danske škofe povzdignil kot prvo državno gospodo, katerej so se še le pozneje pridružili posvetni plemenitniki. Kralj Erik je za pokoro peljal križarsko vojsko v Palestino, pa je med potjo umrl na otoku Cipru (1104\ On je v Lundu, na južnem Švedskem, vtemelil prvo nadškofijo za celo Dansko. Ko je došlo poročilo o Erikovej smrti, so se svobodni kmetje po starej navadi zbrali v Isöru na Selandiji in izvolili so mu njegovega brata Niels a za naslednika. To je razjezilo sinove ranjcega kralja in vneli so se krvavi domači poboji, v katerih so plemenitniki dobivali čemdalje večo veljavo. Naposled je isti Niels poginil (1134) in zdaj se nova gospoda niso več ozirali na starodavne pravice danskih kmetov ter so kar sami Erikovega vnuka Valdemaral. (1157—1182) posadili na kraljevi prestol. Razžaljeno ljudstvo se je potolažilo s tem, da je lundski nadškof izvoljenega kralja svečano pomazilil in ovenčal, kar je tudi bilo nekaj novega. Valdemar se je jako pogostoma moral vojskovati s polabskimi Sloveni, ki so takrat bili najnevarniši sovražniki Dancev. Naposled jih je nekako užugal ter jim je vzel otok Ilujano, na katerem je dal podreti ondešnji tempelj boga Svantovida. Doma se je moral vojskovati z vpornimi kmeti, ki niso hoteli lundskemu škofu desetine plačevati. Da bi svojemu sinu zagotovil prestol, dal ga je svečano kronati, dokler je še sam bil živ.
Toda Danci niso z lepa priznavali veljavo te kraljeve na-redbe in, ko je Valdemar umrl, so se na Jutskem in na otoku Šonenu vzdignili zoper njegovega sina Knuta VI. (1182—1202), ki jih je pa s pomočjo plemenitaških konjikov užugal. Odslej so kmetje izgubili stare svoje pravice in le duhovna in posvetna gospoda so se smeli zbirati na državnih zborih. Knut je bil mogočen kralj, ki nemškega cesarja Friderika I. nikakor ni hotel priznati za svojega vrhovnega vladarja, pač pa je zmagal pomoranskega vojvodo, katerega je bil Friderik I. na-nj naščuval. Še večo slavo si je pridobil s tem, da so se mu imenitno trgovinsko mesto Lubek in sosednji nemški kraji pokorili kot svojemu vrhovnemu varhu in gospodarju. Sploh se je za njegovega vladanja Danska jako povzdignila; kraljeve sestre so se pomožile za imenitne evropejske kneze; premožniši plemenitniki so svoje sinove pošiljali
Občna zgodovina. VIII. snop.	32
na razna evropejska učilišča, zlasti v Pariz; a tudi doma so od dne do dne bolj napredovali y omiki.
Ker Valdemar I. ni zapustil otrok, ga je nasledil njegov brat Valdemar II. (1202—1241), kateremu so dali častni priimek „zmagovalec“. V srečnih vojskah si je namreč osvojil ves svet do reke Labe, a z dovoljenjem rimskega papeža je tudi peljal križarsko vojno zoper poganske Estonce, ki so, kot morski roparji zavirali trgovino in brodarstvo po baltiškem morji. Valdemar II. jih je leta 1219. pri Kevalu užugal in na spomin te zmage ima danska državna zastava še dandanes na rodečem polji bel križ všit. Toda isti Valdemar II. je zopet izgubil vse osvojene dežele razen otoka Kujane. Vkljub tej nesreči je znal vbraniti popolno samostalnost in neodvisnost svoje države, katero je zadnja leta svojega vladanja z nova vredil. Največo zaslugo pa si je pridobil s tem, da je za vso Dansko dal napraviti nov splošni zakonik.
Po Valdemarovej smrti so se na Danskem začeli hudi časi, kajti isti njegovi sinovi so se v krvavih pobojih preganjali drug druzega. Najstarejšega je umoril mlajši brat, ta je v boji poginil, a tretjemu so zavdali. Med tem so se tudi kmetje vzdignili zarad prevelikih davkov, katere so jim kralji samolastno nakladali; a ob enem so se vneli prepiri med posvetno in cerkveno oblastjo in rimski papež je leta 1259. za celo Dansko izrekel interdikt. V takih razmerah so si plemenitila gospoda čemdalje bolj povečali svojo moč, kmetje pa so po malem izgubili vse svoje pravice in svoboščine ter postali grajščinski tlačani. Le mesta so se v tem času tudi nekoliko povzdignila. Pa minulo je še mnogo let, preden so danski prestol zopet zasedli krepki vladarji, in malo da ni Danska med tem popolnoma zaspala. Holšteinski grofi, ki so se prej morali pokoriti danskim kraljem, so zdaj na Danskem gospodarili. Grof Gerhard je namreč leta 1326. postal državni vpravitelj, a od leta 1332. do 1340., ob času tako zvanega „medvladja“ je Danska bila razdeljena med štiri vladarje. Naposled so se kmetje in gospoda vzdignili zoper Holšteince in, ko je Gerhard po hudej bolezni zopet nekoliko okreval, prišel je eden izmed plemenitnih zarotnikov nad njega ter ga v postelji umoril.
Valdemar IV. (1340—1375), ki je zdaj zasedel vladarski prestol, je vse storil, da bi kraljevej oblasti zopet povrnil nekdanjo veljavo. Da bi ta svoj cilj lože dosegel, je Estonsko prodal nemškemu viteškemu redu, na to doma zedinil vso moč in ni prej miroval, dokler ni do leta 1360. zopet
osvojil vse tiste kraje, ki so za Yaldemara I. spadale k dan-skej državi. Namesto da bi ponovljeno svoje kraljestvo bolje vredil, ga je dosedanja bojna sreča ohrabrila ter spodbujala na nova osvajanja. Brez vzroka je napal imenitni otok G-ott-land in, ko je v treh bitvah zmagal nasprotno vojsko, je vzel mesto Wisbv, v katerem je naplenil neizmerno mnogo zlata, srebra in dragocene kožuhovine. Ta zmaga pa je bila vzrok novej vojski med Danci in mogočno hanseatsko mestno zavezo, h katerej so- se tudi prištevali Wisby. Hanseatski zavezniki so se iz Švedske in Norveške nadjali pomoči, ko je pa niso mogli pričakati, so sami udarili na Kopenhagen ter ga strašno oropali. Ko je pa kralj Valdemar na otoku Šonenu užugal drugo hanseatsko vojko, so nasprotniki leta 1362. na nekoliko časa sklenili primirje. Med tem so se hanseatska mesta na vso moč pripravljala na novo vojsko, katero so leta 1368. zopet začeli. Yaldemar je v največej nevarnosti iz dežele zbežal ter Dansko prepustil sovražnikom, ki so zmagovalno dalje stopali. Po kraljevem odhodu so se danska gospoda zbrali v Stralsundu, kjer so omejili kraljevo oblast, hanseat-skim mestom pa podelili velike trgovinske pravice. Pobegli kralj je hanseatska mesta tožil nemškemu cesarju Karlu IV., ali ni nič opravil in naposled je leta 1371. podpisal stral-sundski mir. Zdaj se je zopet vrnil na Dansko, kjer je mirno živel ter se s pobožnimi ustanovami in drugimi dobrimi deli pripravljal na smrt. Ž njim je leta 1375. izumrl moški rod Estrithsonov.
Po Valdemarovej smrti so se holšteinski grofi poganjali za kraljevi prestol, ali danska gospoda niso bili za-nje, dasi-ravno se niti za koga druzega niso mogli odločiti. V tem je Valdemarova hči Margareta, ki se je bila omožila za norveškega kralja Hakona, prišla na Dansko in hitro je duhovno in posvetno gospodo pregovorila, da so njenega mladega sina Olufa (1376—1387) izvolili za kralja, njej pa poverili vlado, dokler jej sin ne odraste. Ko je leta 1380. umrl norveški kralj Hakon, je Oluf nasledil tudi Norveško, in Margareta je zdaj v obeh deželah vladala namesto mladega svojega sina. Kolikor je v tadanjih razmerah bilo mogoče, je vrla kraljeva mati dobro vladala. Spoštovala je postave ter tudi pravice državnega zbora, katerega je na Danskem vsako leto o kresu sklicala.^ Da se je z mogočnimi holšteinskimi grofi pomirila, jim je Šlesvig prepustila proti temu, da so v tej deželi priznavali danskega kralja za svojega vrhovnega gospodarja. Bada bi bila tudi hanseatsko trgovino branila proti danskim pleme-
nitnikom, ki so iz svojih gradov, kakor tolovaji napadali z blagom naložene vozove in ladije ter jih oropali, ali vse njeno prizadevanje je bilo brez vspeha.
Ko je med tem kralj Oluf, komaj sedemnajst let star, nagloma umrl (1387), so Danci njegovo mater Margareto, ki je zadnjih dvanajst let pokazala mnogo vladarskih zmožnosti, izvolili za kraljico ter jej naročili, da naj si sama izbere svojega naslednika. Temu sklepu pridružil se je tudi norveški državni zbor in Margareta si je šest let starega vnuka svoje sestre, Erika Pomoranskega odločila za naslednika, katerega je takoj dala pripeljati na Dansko, kjer ga je odgajala, kakor je sama hotela. Kmalu potem so jej poslanci iz Švedskega prišli ponujat švedsko krono ter jej obljubili, da si bode tudi na Švedskem smela sama izvoliti naslednika. Margareta je ponudbo sprejela in takoj je šla z vojsko nad svoje nasprotnike, ki so Albrechta Meklenburškega oklicali za kralja. Albrecht se je hrabri ženi posmehoval ter jo imenoval „kralja brez hlač“; ali Margareta ga je v bitvi pri Falköpingu užu-gala ter ga djala v zapor, iz katerega ga je še le črez sedem let izpustila. Po vsem Švedskem so zdaj Margareto priznali za kraljico, le mesto Stokholm se jej ja trdovratno vstavljalo. Ali to Margareto ni prav nič zadrževalo, da se je kar takoj lotila imenitnih Tladarskih opravil v novej svojej državi in že leta 1397. je poslance iz vseh treh držav sklicala v Kalmar na posvetovanje, na katerem so določili pogoje, pod katerimi imajo Norveška, Danska in Švedska vprihodnje ostati zedinjene pod jednim skupnim vladarjem. Pogodbe imenitne kalmar-ske unije so bile te-le: Vse tri države imajo vprihodnje samo jednega kralja; po Erikovej smrti bode skupni državni zbor izmed njegovih sinov jednega izvolil za naslednika, in le ko bi kralj umrl brez otrok, smejo gospoda koga druzega posaditi na prestol; zoper tuje sovražnike se vse tri države skupaj vojskujejo, in tudi pogodbe s tujimi vladarji so veljavne za vse tri države; sicer pa ima vsaka država tudi vprihodnje obdržati svoje posebne postave in pravice. Ko je ta zveza bila sklenjena, se je tudi Stokholm podal in Margareta je zdaj bila kraljica vseh skandinavskih držav, dokler ni leta 1400. njen naslednik Erik postal polnoleten. Predno nadaljujemo zgodovino skupnega skandinavskega kraljestva, povedali bomo še, kako ste se Norveška in Švedska do kalmarske unije razvijale.
5.	Norveška.
Tudi stari norveški kralji so po narodnej pravljici bili potomci boga Odina. Ali minulo je ved stoletij predno je vsa Norveška bila zedinjena pod jednim vladarjem, kajti ta gorata dežela je razkosana na mnogo dolin, ki so čisto ločene druga od druge ter so v starih časih imele vsaka svojega posebnega glavarja ali tako zvanega jarla. V devetem stoletji je Harald Haaršon več takošnih malih deželic zedinil pod svojo oblastjo in, ko je njegov pravnuk Olav I. Trygväson (od leta 996.) v hudem boji užugal jarla Hakona, je cela Norveška bila združena v jedno državo. Olav je z dovoljenjem svobodnih kmetov pozval krščanske blagovestnike, da so pa-ganskim prebivalcem oznanovali krščansko vero. Okoli leta 1000. je Olav krščanske duhovnike poslal tudi na otok Island, na katerem so se bili Norvežani že leta 874. naselili. Krščanstvo je bilo najbolja vez med posameznimi norveškimi kraji, ki so tudi vprihodnje še hrepeneli po državnej samostalnosti. Že po smrti Olava Trygväsona, ki je v boji s Švedi in Danci poginil, so zmagovalci Norveško razdelili med potomce starih jarlo v.
Kmalu potem je Olav II. „sveti“ vso državo zopet zedinil ter jej dal krščanske postave; ali leta 1028. moral je bežati pred mogočnim danskim kraljem Knut o m, kije starim jarlom povrnil prejšnjo njihovo oblast proti temu, da so ga priznali za vrhovnega svojega vladarja. Olavov sin Magnus je leta 1035. spodrinil Knutovega sina Svenda, ter si do dobrega zagotovil očetovski prestol, ki ga je po smrti zapustil svojim naslednikom. Otok Island se je lepo razvijal, odkar se je na njem vtrdila krščanska vera, in dasiravno so se tamošnji prebivalci branili norveške vlade ter si doma ohranili popolno samostalnost, so vendar ostali v nekej zvezi z norveško državo. Sploh so Norvežani tudi zdaj še radi hodili prek morja in kralj Magnus III. je sam z veliko vojsko odjadral proti zahodu, kjer si je osvojil hebridske in orkadske otoke ter na to celó šel na Irsko. Tu se mu je podalo mesto Dublin; ko je pa stopal dalje v notranjo deželo, je v boji poginil leta 1103. Od njegovih sinov je Sigurd, komaj sedemnajst let star, s šestdesetimi ladijami šel po svetu sreče iskat. Najpred se je odpeljal na Angleško; odtod je šel na Španjolsko, kjer se je vdeležil krščanskih bojev zoper arapske nejevernike; potem je prek Sicilije odpotoval v Jeruzalem ter naposled odjadral proti Carigradu, kjer je vse svoje ladije in mnogo rojakov dal ta-
mošnjemu cesarju, sam pa se je vrnil domu na Norveško. Tu je po smrti svojega brata osem let sedel na kraljevem prestolu ter se skazal skušenega vladarja. Po njegovej smrti pa so se na Norveškem vneli dolgoletni in hudi boji med raznoterimi kraljevimi sorodniki, ki so vsi hrepeneli po vladarske] oblasti. Y tej žalostnej dobi je papežev poslanec za Norveško vtemelil (1152) posebno nadškofijo v Dortheimu ter se prizadeval, da bi ljudstvo privadil blagega in mirnega življenja. Na prizadevanje druzega papeževega poslanca so se prebivalci na Islandiji in Grönlandiji dobrovoljno podali pod oblast norveških kraljev (1162).
Naposled so tudi domači boji in prepiri potihnili in, ko je Magnus YI. (1263—1280) zasedel kraljevi prestol, so se na Norveškem začeli novi boljši časi, kakoršnih niti najstarejši prebivalci niso pomnili. Magnus je vse storil, da bi svojej državi ohranil stanoviten mir ter da bi svoj narod seznanil z omiko drugih evropejskih' narodov. Daši ni zatiral stare ljudske svoboščine, je vendar ukazal, da imajo po vsej državi veljati iste postave ter da se Norveška ne sme več deliti, a kralja da ima vselej naslediti njegov najstarejši sin. Na vso moč je podpiral trgovino, ki je povzdigovala narodovo blagostanje in je po večih mestih bila že jako živahna. Ker so Norvežani le na ladijah bili vajeni orožja, je Magnus svoje vazale in druge bogatejše posestnike prisilil, da so v vojski morali kot konjiki služiti, a zato jih je povzdignil v plemenitaški stan.
Njegov sin Erik (1280—1299) je bil nasprotnik duhovščine in omejil jej je pravice, katere so jej njegovi predniki podelili. Tudi je hotel prepovedati trgovino s tujci, ki so Norvežane navadili raznoterih potreb, katerih prej niso poznali. Ali ta čudna prepoved je bila vzrok, da so se meščani v Bergenu vzdignili, hanseatski zavezniki pa norveškemu kralju napovedali vojsko. Erik je torej moral odjenjati ter hanseat-skim mestom, kakor tudi domačim vpornikom podeliti še novih svoboščin. Njegov brat in naslednik Hakon (1299—1319) se je pomiril z duhovščino ter jej povrnil stare pravice. Mnogo imenitniše pa je bilo to , da se je edina njegova hči omožila za švedskega kralja Erika; kajti ker ni ne na Švedskem, ne Norveškem bilo drugih bližnjih sorodnikov, je Erikov sin Magnus leta 1319. z dovoljenjem švedskega in norveškega državnega zbora nasledil obe državi proti temu, da je vsakej pustil njene posebne postave in pravice.
3.	Švedska.
Švedska je svoje ime dobila po Suetonih, ki stanujejo v sredi dežele. Njim proti severu bivajo Fini, proti jugu pa Goti. Kakor ostali Skandinavci, tako pravijo tudi Švedi, da so stari njihovi kralji bili potomci boga Odina, čigar vnuk Yngwe je bajé v Upsali sezidal prvi tempelj. Sveti Ansgar na Švedskem ni imel toliko sreče, kolikor na Danskem, in krščanska vera se je vkoreninila še le za kralja Olava (okoli leta 1000), kateremu so dali priimek „kralj v naročji“, zato ker ga je mati še v naročji držala, ko so se mu Švedi poklonili kot svojemu vladarju. Le prebivalci goratih severnih krajev so še dolgo trdovratno branili staro svojo vero ter se tako nekako ločili od Gotov, ki so se čemdalje bolj bližali ostalim Evropejcem. Ta verska ločitev bila je tudi vzrok, da se državno edinstvo ni moglo do dobrega vtrditi, zlasti ker so se mogočni jarli ali glavarji posameznih plemen dolgo vpi-rali vrhovnej kraljejev oblasti.
Ko je okoli leta 1060. gotijska rodbina Stenkil zasedla kraljevi prestol, so se med Švedi in Goti vneli krvavi boji, ki so ob enem bili zadnji boji med krščanstvom in malikovalstvom. Krščanski gotijski kralji so v teh bojih bili močnejši, vendar pa so Švedi v svojih krajih razglaševali druge vladarje, ki so branili staro vero. Ko je leta 1133. izumrl moški Stenkilov rod, je švedski S ver ker celó postal kralj Gotov, toda bil je kristjan. Ob njegovem času so na Švedskem zidali prve samostane in krščanstvo se je širilo tudi po goratih, severnih krajih. Pa tudi zdaj so se gorenji Švedi hoteli ločiti od Gotov in oklicali so Erika „svetega“ za kralja, ki je pa leta 1160. poginil v boji z nekim drugim nasprotnikom. Po njegovej smrti še le se je Sverkerjev sin in naslednik Karl mogel zvati „kralja Švedov in Gotov“. Za njega je Švedska dobila svojega posebnega nadškofa v Upsali. Ali potomci svetega Erika niso mirovali, ampak kmalu so se z nova jeli poganjati za kraljevi prestol in tako se je vnela stoletna (od leta 1150—1250) domača vojska, ki se tudi zove boj med rodom Sverkerjev in Bondov.
Y tej vojski so zdaj eni, zdaj drugi zmagali ter se menjevali na kraljevem prestolu, dokler ni izumrl rod Sverkerjev (1222). V teh bojih pa se je tudi čemdalje bolj povzdigovala švedska rodbina Folkungovcev, ki so bili v rodu z vsemi kraljevimi rodovi skandinavskih držav. Že dalj časa so Folkun-govci na Švedskem imeli skoraj večo moč, nego isti kralji.
Leta 1229. je kralj Erik Erikson moral pred njimi bežati na Dansko, od koder se je črez pet let sicer zopet povrnil, ali moral jim je v vladarskih stvareh pustiti vso veljavo, ki so si jo bili pridobili. Ko je pa leta 1250. z omenjenim Erikom izumrl tudi rod Bondov, so Eolkungovci (od 1. 1250 do 1363) zasedli kraljevi prestol. Prvi je bil mladi Valdemar L, na mesto katerega je vladal krepki in mogočni njegov oče Birger Jari. Poslednji se je s poeetka moral bojevati z drugimi Eolkungovci, ki so tudi hrepeneli po vladarskej oblasti ter, kakor kaki razbojniki z oboroženimi četami hodili po deželi okol. Jari jih je užugal, a na to je s papeževim dovoljenjem tudi Valdemarjevim bratom in sestram podelil vsakemu kos Švedske države. Dokler je živel in vladal skušeni Birger Jari, ta delitev ni motila državnega reda in mira, ali po nje-govej smrti bila je vzrok novim domačim vojskam med istimi kraljevimi sorodniki.
Že Valdemar I., ki je vedno le mislil, kako da bi se razveseljeval, se ni mogel sam ohraniti na kraljevem prestolu in po mnogih raznoterih nezgodah je naposled v ječi umrl (1302). Njegov brat Magnus (1279—1290) se je tudi moral vojskovati z drugimi vpornimi Eolkungovci, katere je do leta 1280. popolnoma užugal. Takrat je na Švedskem že marsikaj bilo drugače, nego v prejšnjih časih. V dolgoletnih domačih vojskah se je čemdalje bolj povzdignila moč švedske gospode, ki so se zdaj edini shajali na državnih zborih, katere so kralji sklicevali namesto starih narodnih skupščin. Magnus novih razmer ni mogel več odpraviti, zato pa je ojstro pazil, da grajščaki niso tlačili kmetov, katere je vedno branil proti vsakej krivici. Da bi si vstrojil konjištvo, je tiste posestnike, ki so v vojski kot konjiki služili, oprostil vseh davkov. Duhovščini je potrdil in pomnožil njihove pravice ter sploh katoliško cerkev tako radodarno podpiral, kakor nobeden drug švedski kralj. Magnus je zapustil tri sinove, od katerih ga je Birger kot najstarejši nasledil v kraljevej oblasti. Ker je pa tudi Birger bil še mladoleten, je namesto njega vladal vrli maršal Torkel, ki je Švedskej pridobil Finsko deželo in Karelijo , ter dal starodavne pravne običaje nabrati in zapisati v posebni zakonik. Dokler je Torkel vladal, je od dne do dne raslo splošno blagostanje, a kralj in njegovi bratje so med seboj živeli v najlepšej slogi. Kakor hitro pa je Birger sam prevzel vlado, so prevzetna gospoda jeli njegove brate ščuvati zoper njega in zopet so se ponovili domači boji. Tolikanj zaslužnega Torkela so med tem ob glavo djali, Birger pa je
bratoma moral prepustiti vsakemu tretji del Švedske proti temu, da sta ga priznala za vrhovnega vladarja. Ali sedem let potem je Birger mlajša brata nekako k sebi zvabil ter ju vrgel v temno ječo, v katerej ju je tako dolgo pustil, da sta od gladu poginila.
Zdaj se je zopet vnela domača vojska. Sam kralj je naposled moral leta 1318. bežati na Dansko, kjer je od žalosti umrl, ko mu je došlo poročilo, da so na Švedskem njegovega sina ob glavo djali. Bavno takrat (1. 1319.) so se v Upsali zbrali duhovni in posvetni gospodje, ter mestni in kmetijski poslanci, da si volijo novega vladarja. Izvolili so mladega Magnusa, sina tistega Erika, katerega je njegov brat kralj Birger dal v ječi izstradati. Ker je Magnus po svojej materi zasedel tudi norveški prestol, ste odslej Švedska in Norveška bili združeni pod jednim kraljem. Y obeh državah so imenovali namestno vlado, dokler ne odraste mladi kralj, ki je takrat komaj spolnil tretje leto. Švedska gospoda, ki so itak že bili premogočni, so se med tem še bolj prevzeli. Ko je Magnus v svojem osemnajstem letu sam prevzel vlado, bila mu je prva skrb, da bi vkrotil plemenitnike, ki so vsak čas napadali drug druzega ter motili državni mir. Tudi je dal sestaviti nov zakonik, ki je imel veljati po vsem Švedskem, kjer je do tadaj vsak kraj imel svoje posebne postave. Leta 1348. pa so se na Švedskem začeli hudi časi. Najpred je Magnus peljal veliko vojsko nad Kuse, ali bil je premagan in moral se je sramotno vrniti. Prišedši domu ni mogel poplačati velikih stroškov, ki ga je nepotrebna vojska stala. Na to se je sledečega leta črna kuga iz Londona zanesla na Norveško in Švedsko, in če tudi je v časih nekoliko pojenjala, se je vendar do konca trinajstega stoletja večkrat zopet ponavljala. V tem je kraljev mlajši sin Hakon leta 1350v prevzel vlado na Norveškem, a skoraj ob istem času so se Švedi vzdignili zoper razsipnega in razuzdanega Magnusa, ter njegovega najstarejšega sina Erika oklicali za kralja. Magnus je tadaj velik kos države prepustil vpornemu sinu, ki je pa že leta 1359. nag-loma umrl. Pravijo, da mu je lastna mati zavdala. Zdaj je švedski državni zbor naščuval Hakona norveškega, da je očeta pahnil s švedskega prestola. Toda Magnus in Hakon sta se kmalu sporazumela in ko se je poslednji oženil z Margareto, hčerjo danskega kralja, se je njegov oče zopet povrnil na vladarski prestol ter štiri in dvajset najmogočniših vpornikov iz dežele izgnal.
To je še bolj razkačilo nezadovoljno švedsko gospodo, ki
so zdaj v Stokholmu njegovega sestrica Albrechta Meklen-burškega za kralja razglasili. V bitvi pri Enköpingu (1363) je Albrecht Magnusa vjel ter ga djal v zapor, iz katerega ga je še le 1371. leta spustil. Tri leta potem je nesrečni kralj v morji vtonil. Tako je na Švedskem jenjala vlada Folkun-govcev, toda novi kralj Albrecht se nikakor ni znal Švedom prikupiti in moral je vso vladarsko oblast prepustiti mogočnim plemenitnikom. Naposled so se tudi zoper njega vzdignili in, ko je leta 1387. na Norveškem umrl zadnji Folkungovec, mladi Oluf, so švedska gospoda njegovo mater Margareto izvolili za svojo kraljico. Leta 1397. je Margareta zastopnike vseh treh skandinavskih držav sklicala v Kalmar, kjer so sklenili, da imajo vprihodnje Danska, Švedska in Norveška biti zedinjene pod jednim kraljem.
4.	Skandinavske države ob času kalmarske unije (1397—1520).
Kraljica Margareta je še tri leta po sklenjenej kalmar-skej zavezi vladala nad skandinavskimi državami, in vladala je dobro, kajti bila je mirne krvi ter na tanko vse prevdarila, predno se je kake stvari lotila. Ko je pa mladi Erik leta 1400. postal polnoleten, bilo je marsikaj drugače. Novi kralj bil je jako nagel in mislil je, da se s silo dá vse dognati. S holsteinskimi grofi je nepremišljeno ponovil stari prepir in zahteval, da mu morajo brez vseh pogojev povrniti vojvodino Šlezviško. Zarad tega se je čisto po nepotrebnem vnela dolgoletna vojska, v katero so se nazadnje vtikala tudi mogočna hanseatska mesta, ki so pomagala holsteinskim grofom. Danci, ki so od nekdaj črtili nemške Holsteince, so s prva bili navdušeni za vojsko; ko so jih pa nasprotniki nekolikokrati zaporedoma zmagali in je kralj Erik moral svojemu narodu čemdalje veče davke nakladati, želeli so si miru, ki so ga vo-jujoči stranki še le leta 1435. sklenili. Erik je holsteinskim grofom prepustil Šlezvig, nemškim trgovcem pa je dovolil, da so smeli svobodno trgovati po vseh skandinavskih mestih.
Pa še prej, nego je minula dolgoletna vojska, Skandinavci niso več marali za trmastega kralja, ki je tako nespametno vladal ter vse imenitne državne službe poveril samim tujcem. Dance je pošiljal na Norveško in Švedsko, na Dansko pa je pozival svoje sorodnike in prijatelje iz Pomoranskega, a vsa vladarska opravila je izročil svojemu bratrancu Bogislavu, katerega si je bil. izvolil za namestnika. Po vseh deželah se
je od dne dne množilo število nezadovoljnikov; toda najprej so se vzdignili na Švedskem, kjer so že leta 1433. očitno na državnem zboru Eriku odpovedali pokorščino. Švedski vpor se je sicer zopet nekoliko polegel, ko je kralj domače može imenoval za svoje namestnike ter obljubil, da bode odpravil vse tujce. Ali v tem so se tudi Danci vzdignili, in ker jim Erik ni hotel uslišati njihovih prošenj, vzeli so mu prestol ter ga ponudili njegovemu sestriču Krištofu Bavarskemu, ki je o kresu leta 1439. prišel v Lübek. Tu so ga že čakali danski poslanci ter mu izročili vladarsko oblast. Erik je zdaj na Švedskem iskal pomoči, ali ni je dobil, ampak moral je biti zadovoljen, da so mu dali svobodno oditi. Kmalu na to mu je tudi iz Švedskega došlo pismo, v katerem so mu švedska gospoda odpovedali pokorščino ter mu vzeli vladarsko oblast. Nesrečni Erik, kateremu je vse spodletelo, odkar je umrla kraljica Margareta, je potem še dvanajst let živel ter umrl leta 1460.
Krištof (1440—1448) je s prva vladal le na Danskem, od koder so se takoj po njegovem odhodu izselili vsi pomo-ranski knezi; ali kmalu so ga tudi Švedi oklicali za svojega kralja in naposled so ga tudi na Norveškem izvolili. Novi kralj je delal velike osnove, kako da bi povzdignil svoje države, zlasti je mislil osvojiti mesto Lübek ter omejiti prevelike svoboščine hanseatskih mest, ki so vso severno trgovino imela v svojih rokah. Ali predno se je mogel lotiti težkega dela, je leta 1448. nagloma umrl v svojem tridesetem letu. Ker ni zapustil otrok, so si skandinavske države zopet morale iskati novega kralja. Danski državni zbor je takoj po Kri-štofovej smrti pozval Švede in Norvežane na skupno volitev. Toda Švedi so hoteli zopet biti sami svoji ter so Karla Knudsona oklicali za kralja; Danci pa so se pogajali s holsteinskim grofom in, ko ta ni hotel sprejeti kraljeve krone, izvolili so (1448) njegovega sestriča Kristjana I. Olden-burškega. Norvežani bi bili tudi radi imeli lastnega kralja, če pa to ne bi bilo mogoče, želeli so se združiti s Švedsko, ali nikakor ne z Dansko. Ko pa švedska gospoda niso v to privolili, so Norvežani odjenjali ter se naposled odločili za danskega Kristjana, katerega so v Drontheimu svečano ovenčali s kraljevo krono.
Na Švedskem je Karel Knudson jel proganjati posvetno in duhovno gospodo, zato ker so mu branili na norveški prestol, a duhovščini je jel kratiti stare njene pravice. Takošno samostalno ravnanje je Švede tako razkačilo, da so se vzdig-
nili zoper neljubega kralja ter na državnem zboru v Stok-holmu ponovili zavezo z Dansko (1457). Karel Knudson je na to bežal iz dežele, Švedi pa so še istega leta v Upsali Kristjana okronali za svojega kralja. Takoj po tej svečanosti sta norveški in švedski državni zbor sklenila, da ima Kristjana po njegovej smrti naslediti njegov sin Ivan, kateremu so Danci že leto poprej zagotovili nasledstvo.
Po smrti šlesvig-holsteinskega vojvode so zastopniki iz Šlesviga in Holsteina na skupnem zboru leta 1460. danskega kralja Kristjana izvolili za svojega vladarja proti temu, da jim je zagotovil njihovo državno samostalnost. Toda Kristjana stalo je mnogo novcev in mnogo truda, predno se je vtrdil v teh deželah; a med tem so se mu Švedi zopet izneverili. S prva so Karla Knudsona nazaj pozivali j po njegovej smrti pa so njegovega sestrica Sten-Štnra imenovali za državnega vpravitelja. Ko je -poslednji jel hrepeneti tudi po kraljevej kroni, je Kristjan z vojsko prišel na Švedsko, ali Sten-Sture ga je pred Stokholmom užugal (1471). Kristjan se je zdaj vrnil na Dansko in ni ga nikdar več bilo na Švedsko. Vse njegovo prizadevanje, da bi se s kakim tujim zaveznikom maščeval nad Švedi, bilo je brez vspeha.
Na Danskem je Kristjan dobro vladal in s papeževim dovoljenjem je leta 1479. v Kodanji vtemelil prvo dansko vseučilišče. Ko je leta 1481. umrl, nasledil ga je njegov sin Ivan (1481—1513), katerega so bile nekdaj vse tri skandinavske države izvolile ožetu za naslednika. Zdaj pa so ga s prva samo na Danskem priznali za kralja; Norveška se mu je vdala mesca februarja leta 1483.; a istega leta mesca septembra so celó na Švedskem ponovili kalmarsko unijo ter Ivana oklicali tudi za svojega kralja. Toda póslednji je moral obljubiti, da bode pri vladi vseh treh držav namestii le sku-žene domače može ter da se bode v imenitnih stvareh vsikdar posvetoval z državnim zborom. Na to se je kralj Ivan jel pogajati s švedskim državnim vpraviteljem Sten-Sturom I., ki se je bil polastil vladarske oblasti na Švedskem; ali vse dogovarjanje je bilo brez vspeha. Tu je Ivan z vojsko prišel na Švedsko ter zmagal svojega nasprotnika, ki mu je moral tudi Stokholm izročiti. Zdaj so na državnem zboru Ivana slovesno razglasili za švedskega kralja, a ob enem so mu tudi njegovega sina Kristjana II. imenovali za naslednika. Graščaki so mu bili posebno vdani, zato ker jim je dovolil velikih pravic nad kmeti, katere je bil Sten-Sture vedno branil. Priprosto ljudstvo pa je ravno zato zvesto ljubilo Sten-Stura,
katerega je zmagovalni kralj imenoval za svojega namestnika na Švedskem, da bi tako ubranil nove nemire.
Leta 1490. je Ivan svojemu mlajšemu bratu Frideriku, ki je ravno spolnil osemnajsto leto, prepustil Šlesvig in Holstein kot posebno državo, kakor je bilo že zgovorjeno. Oba brata sta na to skupaj hotela osvojiti tako zvane Ditmarše, malo pokrajino ob zahodnem holsteinskem obrežji, kjer so si kmetje od starih časov ohranili popolno državno samostalnost. Kakor vsikdar, je domoljubno ljudstvo tudi to pot hrabro branilo svojo svobodo ter naposled leta 1500. mnogobrojne nasprotnike do dobrega zmagalo v bitvi pri Hemmingstedtu, kjer so poginili najimenitniši šlesvig-holsteinski plemenitniki.
Kakor hitro se je glas o tej bitvi raznesel, so se neza-dovoljniki na Norveškem jeli gibati, Švedi pa so kar takoj zopet odpovedali pokorščino danskemu kralju. Sten-Sture se je postavil na čelo nezadovoljnega ljudstva, po njegovej smrti (1503) pa je Svante Sture vodil vpornike. Švedski plemenitniki so se sicer leta 1509. jeli zopet pogajati s kraljem Ivanom, ali Svante Sture je v imenu kmetiškega ljudstva nadaljeval vojsko ter se zavezal s hanseatskimi mesti, ki so mu poslali dobro izurjenih vojaških najemnikov na pomoč. Po smrti Svante Stura (1512) je boj nekoliko odjenjal in švedski državni zbor je njegovega sina Sten Stura II. izvolil za državnega vpravitelja. Ko je pa leta 1513. blagega Ivana nasledil njegov okrutni sin Kristjan II., se je na Švedskem vojska takoj zopet ponovila. Y tem je leta 1520. umrl tudi Sten Sture II. in zdaj je Kristjan II. strašno razsajal po Švedskem ter v Stokholmu dal pomoriti veliko število svojih nasprotnikov. Takošne grozovitnosti so Švede tako razkačile, da so se za zmiraj odcepili od Danske države in, ko so leta 1523. Gustava Vaso posadili na kraljevi prestol, bilo je konec kalmarske zaveze.
IX. Sloveni.
I. Najstarejša zgodovina Slovenov.
Slovene prištevamo indo-evropejskim narodom, M so v starodavnih časih, o katerih nimamo nobenih pisanih poročil, bivali na povirji reke Oksa in Jaksarta ter se od ondot po malem razkropili po nekaterih krajih prednje Azije in po vsej Evropi. Pot, po katerej so se Indo-evropejci selili proti zahodu, bila je dvojna; nekateri so namreč potovali prek Male-Azije, drugi pa so šli po nizkej ravnini med kaspijskem morjem in uralskimi gorami. Prvi so brž ko ne bili Kelti, ki so tu stopili na evropejska tla, za njimi so šli Germani, potem Lit-vani in naposled Sloveni. Da so Sloveni zadnji zapustili staro svojo domovino v Aziji, sodimo po tem, ker so zasedli vzhodno Evropo, med tem ko so se prej omenjeni narodi podali dalje proti zahodu. Kdaj da so se Sloveni v Evropo doselili, o tem nam niti najstarejši grški zgodovinarji ne vedo prav nič povedati. Minulo je celó še nekoliko stoletij po tej selitvi, predno so drugi omikani narodi zahodne in južne Evrope sploh kaj culi o Slovenih. Temu neznanju je nekoliko bila vzrok oddaljena lega stare slovenske dežele, nekoliko pa to, da Sloveni niso sami zasedli vso velikansko rusko in poljsko ravnino ter so mnogo ondešnjega sveta prepustili drugim narodom, kakor n. pr. Sarmatom in Skitom. Leti so bili pastirsko ljudstvo, ki je bilo zdaj tu, zdaj tam ter je večkrat zahajalo v južne dežele ropat in pustošit. Stari Grki so torej mislili, da za črnim morjem bivajo sami Skiti, katerim so prištevali tudi Slovene. To zmoto nam jasno kaže grški zgodovinar Herodot, ki med skitiškimi razrodi navaja čisto slovenska imena ter krivo poroča, da so divji Skiti tudi polje obdelovali. Pozneje pa so tudi Grki, zlasti pa Kimljani po malem jeli Slovene ločiti od drugih narodov. Kakor sosednji Germani, tako so tudi Grki in Kimljani Slovene zvali Vende ali Vinde.
Se le ob času splošnega preseljevanja narodov začela se je slovenska zgodovina nekoliko jasniti. Takrat so Sloveni bili razdrobljeni na premnogo manjih plemen in stanovali so, kakor že več stoletij poprej, na današnjem Poljskem in Kus-kem od črnega morja ter od Karpatov in Visle do Dniepra in Ilmenskega jezera. Nekateri zgodovinarji trde, da so Slo-
veni že pred preseljevanjem narodov bivali tudi takraj Karpatov do jadranskega morja, ali to še ni dognano. Y drugej polovici četrtega stoletja je gotski kralj Vinitar udaril na Slovene ter v jako hudem boji zmagal slovenskega kralja Božo, katerega je skupaj ž njegovimi sinovi in drugimi veljavnimi vjetniki ob glavo djal. Kmalo na to pa so iz Azije prihrumeli divji Huni, ki so Gote in Slovene spravili pod svojo oblast. Sosednji narodi jeli so po malem ločiti južne Slovene od severnih ter so le-te imenovali Slovene, prve pa so zvali Ante. Toda s časom se je poslednje ime popolnoma pozabilo in v devetem stoletji so vse slovenske razrode sploh zvali Slovene, in celó Germani so pod Yenedi razumevali le korotanske ali koroške Slovene ter neke rodove ob Labi in baltiškem morji.
Zadružno življenje in začetek plemen.
Nekdaj so vsi Sloveni živeli v zadrugah, kakor še dandanes naši bratje na Hrvaškem. Zadrugo zovemo skupno življenje vse družine, kar je je jedne krvi, to je vseh tistih ljudi, ki pomnijo, da so njihovi predniki imeli jednega in istega očeta. Tam, kjer ljudje v zadrugah živč, ostajajo vsi sinovi in njihovi nasledniki na istem domu, ter tako starši, sinovi, vnuki in pravnuki s svojimi ženami skupaj bivajo. V zadrugi nima nihče svojega posebnega premoženja, ampak vse premakljivo in nepremakljivo imetje, zemljišče, poslopja, vsa živina in vse hišno in gospodarsko orodje je skupna lastnina vseh zadrugarjev. Kakor vsi skupaj živč, tako tudi vsi.skupaj drug za druzega delajo. Kadar je hiša pretesna, dozidajo kraj nje drugo in tretjo, in večkrat se je pripetilo, da se je družina tako pomnožila, da je črez sto sorodnikov bivalo na istem zadružnem domu. Ysaka zadruga je imela svojega glavarja ali s t ar e šin o , ki se je pri raznih slovenskih razrodih in v raznih dobah različno imenoval, kakor n. p. vladika, starešina, gospodar, gazda, knez ali kmet. Y začetku je prvi in najstarejši oče bil ob enem tudi starešina, po njegovej smrti pa so si vsi moški zadrugarji izvolili novega gospodarja; ali niso si izvolili le najstarejšega, ampak tistega, ki se jim je uaj-zmožniši zdel. Tudi žene so mogle postati starešine. Hišni gospodar ali starešina je varoval zadružne svetinje, daroval bogovom žrtve, določeval vsakemu zadrugarju njegovo opravilo, skrbel za domače potrebe ter vodil vesoljno gospodarstvo. Ysi zadrugarji so ga morali ubogati in spoštovati. Banjke starešine so v zadrugi vedno ohranili v dobrem spominu ter
njihove podobe spoštovali kakor kakošne svetinje. S časom so umrle gospodarje celó oboževali ter jib častili kot hišne varbe.
Vsi udje ene zadruge imenovali so se po svojem prvem gospodarju. Če je temu bilo ime Petar, so se vsi njegovi nasledniki zvali Petroviči, če je bil Marko, zvali so se Markoviči i. t. d. Iz zadruge se je po malem razrasla vas ali selo, ki se je tudi zvalo po prvem zadružnem očetu. Mnogo mest in vasi je po slovenskih krajih do današnjega dneva obranilo nekdanja rodbinska imena kakor n. p. na Hrvaškem Vinkovci, Andrijevci, Vidovci, Ivanci, ki so povstali iz starih zadrug, čigar prvi gospodar se je imenoval Vinko, Andrej, Vid, Ivan. S časom pa so se prebivalci ene zadruge tako pomnožili, da že niso več mogli skupaj ostati. Tadaj se je od stare družine ločilo nekoliko zadrugarjev, ki so se izselili v kak bližnji kraj. Tu so si izmed sebe izvolib novega starešino ter vte-melili novo zadrugo, iz katere je zopet postalo novo selo. Udje novih zadrug bili so si vedno svesti svojega rodbinstva s staro zadrugo ter so ž njo ostali v prijateljskej zavezi. Tako zavezo vseh zadrug ali vasi, ki so se razrasle iz ene prvotne zadruge, zvali so župo, a vsi župni prebivalci, kot potomci enega in istega pradeda, bili so eno pleme. Starešine vseh zadrug ene župe shajali so se večkrat na skupno posvetovanje, na katerem so sklepali o potrebah celega plemena ter si izvolili vrhovnega glavarja ali župana. V nekaterih krajih zvali so plemenskega glavarja tudi vladiko ali kneza. Župana so navadno volili le iz tiste rodbine, ki je bivala v prvotnej zadrugi ter izvirala naravnost od starega skupnega pradeda. Iz takošnih odličnih rodbin povstala je slovenska gospoda ali plemstvo. Tudi gospodo ali plemenitnike so pri raznih slovenskih razrodih različno imenovali. Y nekaterih krajih zvali so jih lebe, v drugih šlehtice ali boljare, zopet drugod vlasteline ali pa plemiče, zemane, pane.
Pleme se je s prva zvalo tako, kakor njegova najstarejša zadruga, namreč po prvem svojem začetniku ali pradedu. S časom pa so plemena dobivala svoje ime tudi po reki ali gori, ob katerej so stanovala. Tako n. p. so se prebivalci ob reki Bugu zvali Bužani, ob reki Moravi Moravani, a tisti, ki so bivali za goro Humom, imenovali so se Zahumljani. Ysako pleme je imelo svoj župni grad, v katerem je shranjevalo svoje dragocenosti; a ker je bil vtrjen, so ob času vojske va-nj pribežali vsi oni, ki se niso mogli sami braniti zoper napade sovražnikov.
Ravno tako, kakor so se posamezni deli ločili od zadruge ter vtemeljili novo zadrugo ali vas, tako so se včasih tudi cela plemena preseljevala v druge dežele. To se je zgodilo zlasti takrat, kadar se je kako pleme jako pomnožilo in ni imelo dosti polja, ali pa če kraj ni bil varen pred napadi tujih sovražnikov. Pred odhodom so vodje selečih se čet vzeli seboj podobe ranjcih starešin, se priporočili bogovom ter šli iskat si nove domačije. Prišedsi v novi kraj, dali so vodam in goram ista imena, kakoršnih so na prejšnjem domu bili vajeni. Zato boš še dandanes po vseh slovenskih deželah, bodisi na severu ali na jugu, našel gore, reke in mesta z istimi imeni. Kjerkoli Sloveni stanujejo, tam je gotovo tudi kaka Bistrica, kako Zagorje, Trnovo, Hum, Poljane i. t. d. To je tudi vzrok, da so tam, kjer so se Sloveni naselili, navadno zginila stara nekdanja imena.
Narodi in knezi.
Bili so časi, ko so vsi Sloveni govorili eden ter isti jezik, in ga med njimi ni bilo nobenega razločka, dasiravno si tega svojega narodnega edinstva brž ko ne niti niso bili svesti. Takrat Sloveni še niso bili združeni v'krepke državne zaveze, ampak razcepljeni so bili na premnogo manjših in večih plemen, ki se niso mnogo pečala drugo za drugo. Ko so se pa ti jeli čemdalje bolj množiti in so za svoje bivanje trebali več sveta, se je pri njih marsikaj spremenilo. Doma so jeli bolj odločno braniti vsak kos zemlje proti tujim sovražnikom ter se jeli združevati v veče zaveze. Kakor so se prej iz zadrug razvila plemena, tako so se zdaj iz plemen razrasli narodi; bodisi, da se je kako pleme samo jako pomnožilo, ali pa da se je več plemen dobrovoljno med seboj združilo. Zgodilo se je pa tudi, da si je kako veče pleme po sili vpokorilo sosednja manja plemena. Takošne veče narodne zaveze postale so najprej pri tistih slovenskih plemenih, ki so ob času splošnega preseljevanja zapustila staro očetnjavo ter šla proti jugu in zahodu iskat si novega domovja. Tu so prišli v mnogo večo dotiko s tujimi krepkimi narodi in bilo jim je treba večega narodnega edinstva, da si ohranijo narodno svojo samostalnost. Dolgo časa je vsako pleme tudi v novej domovini imelo svojega posebnega župana ali vojvodo, in le ob času vojske so si enega od teh izvolili za velikega kneza ali velikega župana, ki je pa kmalo tudi v miru ostal neki vrhovni vladar. Toda bilo je med vojvodami takih mož, ki
Občna zgodovina VIII. snop.	33
so sami hrepeneli po vrhovnej. oblasti in se jeli vpirati izbranemu knezu. Vneli so se torej domači razpori in boji, ki so le tujim sovražnikom bili na korist. Tu so knezi skušali do dobrega zatreti moč nepokornih vojvod in po malem postali so edini vladarji nad vsemi plemeni svoje zaveze ah države. Včasih je celó ime kneževega plemena postalo splošno ime za celo zavezo ali narod. Tako n. p. so Čehi s prva bili samo malo pleme, ki je stanovalo okoli današnjega Praga, njihovega vojvodo pa so si vsa ostala plemena, ki so se naselila na današnjem Češkem, izvolila za svojega velikega kneza. Ko je le-ta zaporedoma premagal in odpravil vse vojvode, postal je edini vladar nad sosednjimi plemeni, ki so se odslej vsi zvali Čehi. Tako je postal narod češki.
Vsak narod je imel svoje glavno ali prestolno mesto, ki se je navadno zvalo Vi še grad, Velegrad, Beligrad, in bilo dobro vtrjeno. V njem so shranjevali narodne svetinje, v njem je bival knez in se narod zbiral v narodne skupščine. Velikega kneza volili so vedno le iz jedne in iste rodbine, a izvolili so si tistega, ki se jim je najzmožniši zdel. Ker so pa take volitve večkrat bile vzrok škodljivim domačim vojskam, so s časom nekateri narodi sklenili, da se ima vsikdar najstarejši od kneževske rodbine posaditi na vladarski prestol. Ali kmalo se je pokazalo, da niti ta naredba ni mogla ubraniti raznoterih domačih homatij, in naposled so v nekih slovenskih državah vpeljali postavo o prvorodstvu t. j. da ima umrlega kneza nasledovati njegov najstarejši sin ali pa, kadar tega ne bi bilo, njegov najbližnji naslednik. Novega kneza so z raznimi obredi posadili na kneževski prestol ter mu tako izročili vladarsko oblast. Na Koroškem se je ta starodavna navada jako dolgo ohranila in še vojvode habsburškega rodu so se posedali na kamnitni kneževski stol, ki je stal na gospa-svetskem polji blizo Celovca. Če ni bilo zmožnih moških glav v kneževskej rodbini, so si Sloveni tudi žene izvolili za knjeginje, od katerih so si nekatere v zgodovini pridobile slavno ime, kakor n. p. Ljibuša na Češkem, Vanda na Poljskem in druge. Tisti udje kneževske rodbine, ki niso zasedli vladarskega prestola, dobivali so zemljišča in dohodke v raznih krajih posameznih plemen. Ali ravno ta navada je bila vzrok, da se slovenske države niso mogle prav vkrepiti, kajti kneževi sorodniki so se kmalo jeli vpirati vrhovnej oblasti ter so kakor nekdaj plemenski vojvode skušali, da bi v svojem kraji postali samostalni vladarji.
Domače življenje in vojaštvo starih Slovenov.
Že v starodavnih časih so Sloveni najrajši obdelovali polje, a poleg tega redili živino ter gojili bueele. Zato se niso radi selili, in ostali so na istem mestu, dokler jih ni velika sila dalje gonila. Da so že stari Sloveni bili dobri poljedelci, kaže nam to, da so oni prvi poznavali oralo ali plug, ki je torej staro slovensko orodje. Tudi z obrtnijo so se Sloveni že jako rano pečali, ali tako, da so cele zadruge izdelovale neke stanovitne vrsti obrti, katere se je sin od očeta naučil. Tako n. pr. so v enej zadrugi bili sami kovači, v drugej kolarji ali rešetarji, lončarji i. t. d. Najbolj so Sloveni od nekdaj sloveli kot dobri kožarji in tkalci. Se dandanes se nikjer ne izdeluje toliko in tako dobrega platna, kakor po slovenskih deželah. Kadar so v starih časih tuji trgovci prišli v slovenske kraje, niso svoje robe prodajali za novce, ampak za platno. Zato nekateri celó mislijo, da je od platna nastala beseda „platiti“ in „plačati.“ Gotove izdelke so Sloveni sami po deželi okol vozili in prodajali. Navadno so jih nosili na trg v župna ali plemenska mesta, okoli katerih so se s časom nastanile cele naselbine obrtnikov in trgovcev. Iz takih naselbin postala so predmestja, in samo v teh so tuji trgovci smeli prodajati svojo robo. Tudi s tujimi deželami so Sloveni jako rano jeli trgovati, in že stari Grki so v nekih slovenskih mestih imeli svoje naselbine. Zunanjo trgovino so jako pospeševale mnoge velike reke, ki vežejo razne rodovitne slovenske kraje s črnim in baltiškim morjem. Kot zvedeni tesarji znali so si Sloveni že davnej tesati ladje in izurili so se tudi v brodarstvu. S prva niso imeli vtrjenih mest, ampak prebivali so v lesenih kočah in hišah, za kako reko, jezerom, močvirjem, ali pod goro, da so bili varniši pred sovražnimi napadi. Na takih krajih so si pozneje tudi zidali župne gradove ali mesta, ki so jih z močnim zidom zagrajili. Stari Sloveni so bili visoke in krepke postave ter iskrenega srca. Malokatero čednost pa so tolikanj cenili, kakor gostoljubje. Popotnika so v vsakej hiši prijazno sprejeli, ga dobro pogostili ter ga celó spremili do drugega sela, da bi se mu med potjo nič hudega ne pripetilo. Tistemu, ki ne bi hotel gosta pod svojo streho sprejeti, bi sosedje zažgali hišo ter ga razglasili kot nepoštenega in hudobnega človeka. Slovenske žene so bile vsikdar zveste svojim soprogom. Zgodilo se je celó, da se je žena po smrti svojega moža rajši ubila, nego da bi kot zapuščena vdova
sama živela. Od nekdaj so Sloveni radi prepevali ter si svoje pesmi spremljevali z brenkanjem na tamburico.
Sploh so Sloveni bili mirni narod, ki je rad v miru živel s svojimi sosedi in ni napadal tujih ljudstev; če je bila pa sila, niso se bali vojske in vselej so se v boji skazali hrabre junake. Bojevali so se navadno peš. Za brambo so imeli močne in težke ščite, a z lesenim lokom so streljali ojstre in v strupu namočene puščice. Tudi z meči in sulicami so se borili; kadar so se pa s sovražnikom prav do živega zgrabili, tolkli so se s težkimi bati. Na prostem polji bili so slabi, ali zato so se v soteskah, v gozdih in na močvirji tem srečniše bojevali. Zlasti v kakej zasedi so radi prežali na sovražnika. Večkrat so oropani plen pustili na polji ter se umaknili v gozd; a kakor hitro so nasprotniki prišli po plen, so skriti Sloveni planili na nje ter jih vse pobili. Ce jih je pa. sovražnik iznenadil, poskakali so vsi v reko ali v kako močvirje, se znak vlegli pod vodo ter vzeli trstovo steblo, skozi katero so dihali. Tuji nasprotnik videl je le sem ter tje trstje iz vode moleti, a ni si mogel domisliti, kam da so ljudje zginili. S časom so se tudi Sloveni privadili umnega vojskovanja. Vjetnike niso za zmiraj uvrstili med sužnike, ampak spustili so jih, kakor hitro so jim plačali določeno odkupnino, ali pa so jih obdržali pri sebi kakor prijatelje in pomagače.
Državne in pravne razmere.
Že prej smo povedali, kako da je pri starih Slovenih rodbina bila podlaga vsemu društvenemu življenju. Iz rodbine je postala zadruga ali selo, a iz zadruge se je razraslo celo pleme ali rod. Kar je bilo ene krvi, to je vedno ostalo v tesnej zvezi; da bi se pa več rodov združilo v močno državo, za to stari naši predniki niso marali. Kolikor je bilo plemen ali žup, toliko je bilo tudi županov, a nobeden od njih se ni hotel drugemu pokoriti. Tako so stari Sloveni bili razdrobljeni na premnogo malih plemen z različnimi imeni, in ni je bilo med njimi, druge vezi, nego isti jezik, ista vera in iste navade. Še le ob času splošnega preseljevanja, ko jim je od tujih narodov veča nevarnost pretila, se je več rodov združilo ter si enega izmed županov izvolilo za velikega župana ali kneza. Ali tudi v teh prvih slovenskih državah so plemenski župani ali vojvode vedno hrepeneli po starej neodvisnosti, a kneževa vladarska oblast je bila razen tega jako omejena od splošne volje naroda, ki je svoje zastopnike pošiljal na skupne
deželne zbore. Na take narodne skupščine- dohajali so vsi plemenski glavarji, pa tudi starešine odličnih zadrug, zlasti če se je bilo treba posvetovati o imenitnih stvareh. Veliki knez je vodil zborovanje ter dajal predloge na pretresovanje. Kar je večina pričujočih zastopnikov odobrila, to je obveljalo. Sam knez torej ni imel neomejene oblasti, in le ob času vojske so se vsi župani pokorili njegovim ukazom. Kakor hitro pa so se povrnili mirni časi in se ni bilo bati sovražnikov, začela se je stara nesloga in vsak župan je hotel biti sam za se. Ta nesloga, ki je globoko vkoreninjena lastnost vseh Slovenov, bila je od nekdaj in je še dandanes vzrok premnogim velikim nesrečam, ki so zadele razne slovenske narode. Da je to živa resnica, videli bomo v daljnem razvoju slovenske zgodovine. Le nekaterim odločnim in modrim knezom se je posrečilo, da so odpravili vse ovire vladarske svoje oblasti, namreč da so zatrli samostalnost plemenskih glavarjev ter na njihovo mesto posadili odvisne uradnike.
Po postavi so si Sloveni bili vsi ravni drug drugemu. Tiste plemenitne rodbine, iz katerih so volili župane, bile so sicer nekoliko bolj spoštovane, ali zato le niso imeli prav nič večih pravic od druzih navadnih zadrugarjev. V plemenskih skupščinah je glas navadnega starešine toliko veljal, kolikor beseda odličnega zadružnega glavarja; a sklepom takošnih zborov, zlasti v sodnijskih stvareh, so se morali udje vseh plemen brez razločka pokoriti. Kolikanj so Sloveni spoštovali žene, kaže nam to, da so jih včasih volili za starešine, županje in celó za knjeginje. V starih časih Sloveni niso imeli sužnikov v tem pomenu, kakor so jih imeli Grki, Rimljani in drugi narodi. Bilo je pa vendar tudi pri njih takih ljudi, ki niso bili svobodni in so morali drugim služiti; toda Sloveni so ž njimi lepo ravnali ter jih črez nekoliko časa za plačilo zopet spustili, ali pa so jih dobrovoljno osvobodili ter jih kot prijatelje pri sebi obdržali. Takošen osvobojenec se je zval ognjiščanin, zato ker je z ostalimi zadrugarji smel za istim ognjiščem posedati. Med sužnike so uvrstili tujce, katere so v vojski vjeli, ali pa hudodelnike, katere so na sodišči obsodili, da morajo drugim služiti. Veljalo pa je starodavno pravilo, da zasužnjen Sloven postane svoboden, kakor hitro stopi na slovenska tla.
Postave so Slovenom bile svete. Da so jih lože zapomnili, zložili so jih v pesmi ter jih tudi zaznamovali na posebne deske. Kdor se je pregrešil zoper obstoječe postave, pregrešil se je zoper same bogove. Ako torej hudodelec ni hotel priznati
svoje pregrehe, prepustili so ga božjej sodbi, t. j. obsodili so ga, da se je moral očistiti v ognji ali v vodi. Moral je z golo roko prijeti razbeljeno železo, in če se ni opekel, bilje nedolžen; ali pa so ga vrgli v vodo in spoznali so ga nedolžnega, ako ni vtonil. Splošna slovenska navada bilo je m a š če vanj e. Če je kdo koga ubil, vzdignila se je cela zadruga rajncega zoper zadrugo, iz katere je bil ubijalec, in vnel se je hud boj, ki v časih ni prej jenjal, dokler se zadruge niste druga drugo do dobrega pokončale.
Tera in služba božja.
Stari Sloveni so oboževali prirodo. Po njibovej veri je svet bil poln višib bitij, ki so narejala razne prikazni in spremembe v prirodi. Eazlikovali so dobra in hudobna bitja. Dobra so zvali bogove, hudobna pa bese. Bogovi so bili mogočniši od besov, ki so le takrat smeli svoja hudobna dela izvrševati, kadar so jim bogovi dovolili. Kar je dobrega na svetu, vse je od bogov; a kar je slabega, to so besi naredili. Bogovi so človeku dajali zdravje, blagostanje, srečo v rodbini, zmago na vojski, sploh vse telesne in duševne dobrote; besi pa so trosili bolezni, zbujali razpore in sovraštva, provzročili siromaštvo in vse, kar je slabega med ljudmi. Bogovi so gospodovali od spomladi do jeseni, tu pa so jih besi premagali ter črez zimo obdržali oblast nad prirodo. Stari Sloveni so mislili, da nekdaj ni bilo suhega sveta, ampak da je bilo le veliko morje. Iz tega je bog vzel peska ter naredil trdo skorjo t. j.: našo zemljo, ki je na to plavala po vodi.
Življenje bogov so Sloveni primešali človeškemu življenju. Kakor so si ljudje med seboj v rodu, tako je tudi v nebesih velika družina bogov, ki imajo vsi enega skupnega očeta in najvišega gospodarja. Ta je bil S varo g, stvarnik nebes in zemlje, svetlobe, toplote, bliska in groma. Njemu so Sloveni največ časti skazovali ter mu darovali vole in druge žrtve. Grški pisatelj Prokopij pravi celó, da Sloveni spoznavajo samo jednega jedinega Boga, ki ga zovejo Svaroga. Ta bog, kateremu so nekateri Sloveni rekali tudi Perun, bil je oženjen in je imel več otrok, ki so jin po očetu zvali Svarožiče. Najstarejši sin je bil Daždbog ali S o lnce, njegova mlajša brata pa sta bila Ogenj in Mesec. Od drugih imenitnih bogov je Veles bil bog čred, Vesna boginja spomladi, Živa in Lada boginji rodovitnosti, S veto vi d bog vojske, Rade g ost bog gostoljubnosti in zemeljske rodovitnosti, Triglav bog zemlje,
morja in zraka. Od besov je bila M or j ana gospodarica zime in smrti, Trjas gospodar strahu, Stribog gospodar nevihte, Kurent bog razuzdanosti.
Stari Sloveni verovali so tudi še v neka druga bitja, ki so bila manja od bogov, pa so tudi imela veliko moč v naravi. Nekatera teh bitij so ljudem bila prijazna, druga pa sovražna. Najbolj znane so bile vile, ki so stanovale po gozdih in v vodah. Kojenice so vsakemu človeku pri porodu določevale njegovo osodo. Hudobni duhovi so bili škrati, zlodeji, hudi rji, more, volkodlaki in drugi. V zemlji so bivale vede, ki so narejale pomrčanje solnca in mesca. Da so posamezne rodbine svoje pradede oboževali kot hišne varhe, smo že prej povedali.
Vsi Sloveni so verovali, da je človeška duša neumrjoča. Ko se je duša ločila od telesa, letala je toliko časa po drevji okoli, dokler ni bilo telo sežgano ali pokopano. Na to še le se je preselila na drugi svet, ki so ga Sloveni zvali nav. Nav je bil kraj, poln prelepih gozdov in zelenih trat, kjer so umrli nadaljevali isto življenje, ki so ga bili na zemlji navajeni. Kar je kdo bil na tem , to je tudi bil na drugem svetu. Če je mož prej umrl, nego ostala njegova rodbina, bil je v navu tako dolgo sam, dokler ni nekdo od njegovih za njim prišel. Zato so se večkrat vdove dale sežgati z mrtvimi svojimi možmi. Tudi so včasih na istej gromadi sežigali domače in gozdne živali, katere je umrli posebno rad imel. V nav, v katerem so bogovi gospodarili, dohajali so samo pravični ljudje. Grešniki so morali iti v neki temni prostor ali v tako zvano črno noč, kjer so z besi skupaj bivali.
Posebnega duhovskega stanu stari Sloveni s prva niso imeli, kakor niso imeli niti tempeljnov, ampak rodbinski starešine in plemenski glavarji so sami opravljali službo božjo ter raznim bogovom darovali o svetih gozdih, na homcih ali na drugih posvečenih mestih, kjer so navadno bile postavljene božje podobe ali kaka druga njim posvečena znamenja. Med darovanjem je zbrano ljudstvo od nekdaj prepevalo svete pesmi. S časom pa so tudi Sloveni imeli duhovnike ter so bogovom zidali tempeljne. Prazniki so se strinjali s prirodnimi spremembami v raznih letnih časih. Tako je n. p. praznik boga Kadegosta bil v jeseni. Takrat so mu duhovniki svečano darovali pred njegovo podobo ter mu v rog, ki ga je v roki imel, nalivali novega vina in novega medu. Pri tem so tudi o rodovitnosti prihodnjega leta prorokovali. Ako je bilo v rogu še kaj od prejšnjega leta, bila je to vesela prikazen, ki je
obetala gotovo srečo tudi za drugo leto; ako je pa rog bil prazen, je to pomenilo nerodovitnost v prihodnjem letu, in žalostno se je množica po darovanji razišla.
Najimenitniši praznik celega leta je bil ob času zimskega kresa ali po našem o božiču. Ti dnevi, ob katerih so naši predniki darovali pozemeljskim in vodenim bogovom, zvali so se kračuni. Pred pustom so kurentov god praznovali z mnogoterimi burkami in veselicami. Kakor hitro je sneg skopnel, sežigali so podobe boginje Morjane od veselja, da je konec njenemu vladanju, t. j. da je konec zime; ob enem pa so v svečanih procesijah podobo boginje Vesne okoli nosili. Potem še le je bil pravi spomladanski praznik, ki so ga začeli s ponočnimi igrami na grobih svojih rajncih. Po leti o kresu je bil god Solnca in ognja, katerima na čast so po homcih in gorah zažigali gromade ali krese. To so bili največi prazniki starih Slovenov, ki so pa razen teh imeli še mnogo manjih.
Iz tega, kar smo tu povedali, se vidi, da je staro-slovenska vera bila precej priprosta. Nikdar si Sloveni o svojih bogovih niso izmislili toliko čudnih pravljic, kakor n. p. stari Grki. Niti malikov ali božjih podob se ni mnogo ohranilo, da bi mogli kaj več o njih povedati. Navadno so slovenski maliki bili velikanske postave ter so imeli več glav in druzih členov, ki so izrazovali nadčloveške njihove telesne in duševne moči. Tako so n. p. Triglava kot gospodarja treh kraljestev, zemlje, morja in zraka delali s tremi glavami in zagrnjenim obličjem. Svetovid je imel glavo s štirimi obrazi, ki so bili na štiri strani sveta obrnjeni, da je mogel vse stvarjenje in početje vsega človeškega rodu pregledovati.
Preseljevanje slovenskih narodov.
Se le potem, ko so se bili razni nemški narodi vzdignili ter šli po svetu iskat boljše domovine, jeli so tudi nekateri slovenski narodi zapuščati staro svojo očetnjavo ter se pomikati proti zahodu in jugu. Ali med tem ko so Nemci v mnogo-brojiiih rodovih z mogočnimi kralji na čelu in orožjem v roči prodirali v tuje dežele, so Sloveni mirno za njimi stopali ter se po malem naselili v novih krajih, ki so bili skoraj čisto prazni in zapuščeni. Selitev Nemcev je torej bila prvi povod, da so se tudi Slovani jeli seliti; razen tega pa je vzrok slovenskemu preseljevanju bilo tudi razdejanje hunske države in pa gospodstvo divjih Avatov ob dolenjej Donavi.
Polabski Sloveni bili so prvi, ki so se po malem
jeli seliti proti zahodu iu sicer brž ko ne takoj po strašnej markomanskej vojski ob času rimskega cesarja Marka Avrelija Že tadaj se je začelo neko gibanje med nemškimi rodovi, ki so stanovali med reko Odro in Vislo. Goti in druga njim sorodna plemena so namreč proti koncu drugega stoletja zapustili svoja dotadanja bivališča ob baltiškem morji in med imenovanima rekama, a zapuščene kraje posedli so slovenski rodovi, ki so si pokorili vse nemške prebivalce, kar jih je sem ter tje še ostalo. Tako so Sloveni najprej naselili ves svet med Odro in Vislo. Pozneje, ko so se Nemci tudi iz svojih bivališč med Odro in Labo izselili, prestopili so Sloveni tudi Odro ter posedli vse kraje noter do reke Labe. Za to selenje proti Labi so Sloveni trebali mnogo časa iu gotovo več, nego eno stoletje. Gotovega se o tem ne da nič reči. Toliko vemo, da ga okoli polovice šestega stoletja med Labo in Odro ni bilo več ne duha ne sluha o kakem nemškem narodu. Po tem so torej Polabski Sloveni od leta 200 do leta 550 zasedli dežele med Vislo in Labo. S časom pa so tudi Labo prekoračili ter se razprostranili noter do reke Sale. Po dovršenej selitvi je deželo polabskih Slovenov na severu oblivalo baltiško morje, na vzhodu ste jo reki Odra in Bobra ločili od Poljakov, na jugu so Krkonoške gore in Budogorje bile meja proti Cehom, a na zahodu je ob reki Šali in Labi mejila z nemško državo. Bazen teh krajev so polabski Sloveni naselili tudi volinski, ranski in femerski otok, a pleme Drevljanov nastanilo se je takraj Labe v hanoveranskem Lüneburgu, kjer so še v sedemnajstem stoletji govorili slovenski, dokler se okoli leta 1800 niso do dobrega ponemčili. Polabski Sloveni so se delili na tri glavna plemena, namreč na Srbe v današnjej Lužici na Saškem in Pruskem, na B o d r i c e na današnjem Meklenburškem in v Holštajnu, in na Lutice ali Velete.
Živejše gibanje med slovenskimi narodi se je začelo v petem stoletji, ko je po smrti strahovitega Atile razpala hunska država. Dve leti pred smrtjo je ta mogočni kralj nabral velikansko vojsko ter jo peljal v Galijo nad zahodne Gote in Bimljane. Med drugimi so tudi Markomani iz današnjega Češkega šli ž njim in niso se več povrnili. Tu so Cehi zapustili ravna polja za Tatrami ter se polastili prelepe markomanske dežele, ki je bila skoraj čisto brez prebivalcev. Kmalu za njimi so prišli M o r a v c i in S1 o v ak i ter se naselili poleg njih na Moravskem in severnem Ogerskem, kajti tudi tod je bilo takrat mnogo praznega sveta.
Že prej pa, še ob času hunskega gospodstva, a po naj-
novejših preiskovanjih tudi že v tretjem stoletji, so se Sloveni iz današnjega Buškega jeli pomikati proti jugu v staro Dacijo ali sedanjo Moldavo, Vlaško, Erdeljsko in južno Ogersko. Proti koncu petega stoletja je vsa severna stran dolenje Donave bila v njihovej oblasti. Kmalu so posamezni rodovi šli tudi črez Donavo ter se naselili sem ter tje po trakiškem polotoku, kjer je vsled dolgoletnih vojsk bilo mnogo opustošenega in praznega sveta. Nekoliko to, nekoliko pa blago južno podnebje je čem dalje več Slovenov privabilo črez reko. Prve mirne naselbine takraj Donave nastale so že v petem stoletji v severo-zahodnem koncu sedanje Bolgarske, od koder je cesar Justin I. kot pri-prost slovensk deček v kožuhu prišel v Carigrad. Tu se je od dne do dne bolj odlikoval, dokler ni naposled zasedel cesarskega prestola, na katerem ga je po njegovej smrti (527) nasledil njegov sinovec Upravda ali Justinijan „veliki“, najslavniši cesar bizantinski. Na južno stran Donave so se Sloveni po malem in brez kake osnove selili celo šesto stoletje in še do polovice sedmega. Dokler so zasedali samo zemljišča takraj Balkanskih gor, jim Bizantinci niso postavljali nobenih ovir, kajti zemlja je itak bila opustošena in novi gosti so jim celó dobro došli, vsaj so bili mirni, pa vendar tudi hrabri ljudje, ki bi v prihodnje mogli severno mejo bizantinskega cesarstva dobro braniti proti vsakemu tujemu sovražniku. Kakor hitro pa so Sloveni prekoračili balkanske gore ter se jeli širiti dalje proti jugu, se je vse bizantinsko cesarstvo vzdignilo na nje; ali bilo je prepozno. Tako so se Sloveni počasi vgnjezdili ne samo v Meziji (t. j. v sedanjej severnej Bolgarskej), ampak tudi v Trakiji in Makedoniji. Posamezni slovenski rodovi naselili so se celo po Albaniji (zlasti okoli ohridskega jezera), po Tesaliji in noter doli po peloponeškem polotoku. Število slovenskih prebivalcev v imenovanih deželah se je tako pomnožilo, da jih je še v desetem stoletji bilo več nego Grkov. Že je bilo misliti, da bodo ves balkanski polotok poslovenili in da bode grški jezik po malem čisto zginil. Da bi se to zgodilo, bi se vsi Sloveni, kar se jih je na balkanskem polotoku naselilo, imeli združiti v močno državo. Bavno tega pa niso mogli storiti, zato ker so njihove naselbine bile raztrešene sem ter tje med grškimi prebivalci in ker tudi sicer med njimi ni bilo prave edinosti, kajti doselili so se zdaj eni, zdaj drugi pod svojimi plemenskimi glavarji, a ne vsi skupaj pod enim vrhovnim knezom. Vedi del teh slovenskih naselnikov je prišel iz severovzhodne Buške, od ilmenskega jezera, kjer so Sloveni bili najimenitniše pleme. To ime obdržali so tudi v novej svojej
domovini in kmalu so bizantinski pisatelji vse slovenske narode sploh jeli zvati Slovene. Tega splošnega imena so se v kratkem privadili tudi drugi narodi in Sloveni sami.
Kakor je pomanjkanje državne zaveze med posameznimi slovenskimi rodovi na balkanskem polotoku bilo vzrok, da so vkljub velikemu svojemu številu Sloveni v mnogih krajih bizantinskega cesarstva izginili med grškimi prebivalci, ravno tako je ta ista domača nesloga podonavskim Slovenom nakopala še večih nadlog od divjih Avarov. Le-ti so se v drugej polovici šestega stoletja vgnjezdili na sedanjem Ogerskem ter so odtod daleč na okol celih dve sto let razsajali in pustošili, da je bilo groza. Zdaj so se zaletavali črez Donavo v bizantinsko cesarstvo, zdaj so se zaganjali proti zahodu in severu med druge narode. Največ so trpeli Sloveni, nekoliko zato, ker so se Avari prav med njimi naselili, nekoliko pa tudi zato ker niso imeli dobro vstrojenih držav, da bi se tem strahovitim divjakom mogli s kakim mogočnim kraljem ali knezom v bran postaviti. To avarsko pritiskanje obudilo je novo gibanje med Sloveni, ki so si pred groznimi tlačitelji iskali zavetja ter se selili v varniše kraje. Tako so se najprej Slovenci naselili na sedanjem Avstrijskem, Štajerskem, Kranjskem, Koroškem, Primorskem in celó na Tirolskem; a kmalu za njimi so Hrvatje in Srbi zasedb današnjo svojo domovino.
Kdaj da so Slovenci prišli v alpinske kraje, je težko reči. Toliko je gotovo, da so na koncu šestega stoletja že vse omenjene dežele imeli v svojej oblasti in da so se leta 595. na današnjem Tirolskem bojevali z Bavarci. Po tem bi po vsej pravici smeli soditi, da so se Slovenci jeli seliti v alpinske kraje potem, ko so Longobardi leta 568. odšli v Italijo. Tudi o starej domovini naših prednikov moremo le toliko vedeti, kolikor se dá sklepati iz splošnih tadanjih razmer slovenskih narodov. Ko se je v petem stoletji začelo veliko gibanje Slovencev proti jugu, zašli so ne*kateri rodovi že takrat do jadranskega morja, če tudi se tod niso tako gosto naselili, kakor v vzhodnem delu balkanskega polotoka. Kavno tako je verjetno, da so se nekatera plemena že takrat naselila v zahodnej Ogerskej ali Panoniji, akoravno nam bizantinski pisatelji tega ne omenjajo posebej. S prihodom silnih Avarov začeli so se hudi časi za ogerske in podonavske Slovene. Novi njihovi gospodarji zatirali so jih, da je bilo groza, zlasti pa so jih silili, da so jim v vseh vojskah morali služiti kot pešci. Delavni Sloven ni imel več mirnega trenutka na svojem domu, ampak vsak čas je moral biti pripravljen, da ga je surova avarska roka gnala
na krvavo bojišče ali ga pahnila v čisto novi kraj, od koder se ni več vrnil k dragim svojim. Pa ne le ob Donavi, tudi za Tatrami so Sloveni čutili avarsko silo, pred katero so Duljebi v velikem številu bežali črez gore ter prišli k nesrečnim svojim bratom v Panonijo, od koder so ž njimi uskočili dalje proti zahodu na sedanjo Štajersko, Koroško, Kranjsko in Avstrijsko. Mogoče in celó verjetno je, da so se jim pridružili tudi nekatera slovenska plemena od dolenje Donave, ali pa da so vsaj kmalu za njimi prišla. Že to nam kaže, da se sedanji Slovenci niso razrasli samo iz jednega plemena, marveč da je huda sila mnogo raznih rodov segnala v novo skupno domovino, kjer so v zavetji visokih gor oddahnili od strašnih muk, katere so jim prizadevali avarski divjaki.
Začeto selenje Slo veno v proti jugo-zahodu zdaj ni več prejenjalo, ampak nadaljevalo se je čemdalje bolj, zlasti ko je avarska mogočnost in sila od leta 600. začela nekoliko pojemati. Sloveni so se v vednem vojskovanji izurili in ohrabrili, ter se naposled obrnili proti istim Avarom. Osvobodivši se teh svojih tlačiteljev, udarili so z večo močjo na oslabelo bizantinsko cesarstvo ter mu vzeli Dalmacijo in druge kraje zahodne Ilirije, kjer so našli več že poprej naseljenih slovenskih rodov. S temi so se združili v močno državo, katero so zvali hrvatsko po Hrvatih, ki so v tej novej zavezi bili najmogočniše in naj-veljavniše pleme, kakor nekdaj v starej svojej domovini za Tatrami. Tudi o Hrvatih ni mogoče reči, v katerem letu da so prišli v sedanjo svojo domovino. Toliko je gotovo, da so se Sloveni že v šestem stoletji po malem selili proti jadranskemu morju, a da so v začetku sedmega stoletja v velikem številu posedli vso zahodno Ilirijo. Najimenitniše pa je to, da se je Hrvatom posrečilo od leta 600. do 640. združiti ondešnje rodove v močno državo.
Poleg Hrvatov so skoraj v istem času tudi Srbi vtemelili lastno državo ob južnem bregu dolenje Donave. Ta dva naj-bližnja slovenska naroda, katerih kakor dveh bratov dvojčkov niti dandanes ni mogoče ločiti druzega od druzega, sta že v starej domovini za Tatrami drug kraj druzega bivala kot dva jako velika in mogočna plemena. Kakor drugi Sloveni napotili so se tudi Hrvati in Srbi v šestem ali pa morebiti že v petem stoletji proti jugu, dokler se po raznih zgodah in nezgodah niso otresli avarskega jarma ter se naselili ob Donavi v severozahodnih krajih oslabelega bizantinskega cesarstva.
2.	Čehi in Moravci.
Kakor smo malo prej povedali, so se Sloveni v drugej polovici petega stoletja naselili na Češkem in Moravskem. O tej selitvi, kakor niti o druzih, nimamo natančnih in zanesljivih poročil; toliko pa le vemo, da je bilo več raznih plemen, ki so proti zahodu šli iskat si boljše domovine. Prišedši na Češko naselila so se posamezna plemena drugo poleg druzega in minulo je še nekoliko stoletij, predno so se vsi češki Sloveni združili v jeden narod. Večkrat se je celo pripetilo, da so se nekateri rodovi z orožjem vzdignili na druge ter se zoper lastne svoje brate zavezali s tujci, zlasti z Nemci. Najimenit-niše pleme so bili Cehi, ki so se naselili sredi dežele okoli današnjega glavnega mesta Praga. To prvenstvo dosodila jim je že narodna pravljica, ki pripoveduje, da se je nekdaj v starej slovenskej domovini vzdignil oče Ceh, nabral mnogo ljudi ter jih peljal črez tri velike reke. Po dolgem potovanji pride v deželo, ki je bila zaraščena z lepimi gozdi, a obilne vode na-tapale so rodovitno njeno zemljo. Čeh si je z malega hornea na vse strani razgledal blagoslovljeni kraj in sklenil je, da ne pojde dalje. Na to je vsakemu plemenu določil kos zemlje ter se tako polastil lepe dežele, ki so jo po njem zvali Češko. Od posameznih plemen so se Sedličani naselili okoli današnjega mesta Heba, Lučani okoli Žatca, L e m u z i okoli Ljutomeric, P š o v a n i od Melnika proti vzhodu, Hrvati pod krkonoškimi gorami, Zličani okoli Časlava, aDudlebi okoli Eudejovic. Ta plemena so morala biti največa in najmočnejša zato, ker so še pozneje dolgo časa ohranili nekoliko stare svoje samo-stalnosti, med tem ko od ostalih niti imen več ne vemo.
Kmalu se je pokazalo, da nikakor ne velja, če je narod razdrobljen na toliko malih kosov, kakor so bili češki Sloveni. Ko so se bili namreč divji Avari vgnjezdili na Ogerskem, so se na hitrih svojih konjičih skoraj vsako leto zaletavali tudi na Moravsko in Češko ter neusmiljeno pustošili in morili po rodovitnej deželi, dokler se niso z bogatim plenom vrnili v svoje vtrjene tabore ob dolenjej Donavi. Ko bi bili češki Sloveni složni, bili bi grozovitnim divjakom lahko zastopili pot črez mejo; ker je pa vsako pleme le svoje zemljišče branilo, se tolikej sili nikakor ni moglo vspešno ustavljati in moralo je trpeti strašno gorje. Bilo se je bati, da bodo Čehi za zmiraj prišli pod tujo oblast in da bodo oslabljeni po malem zginili, kakor je zginilo premnogo slovenskih rodov ob Labi. V tem je nastopil mož, ki se je postavil na čelo Čehom, Moravcem
in tudi Slovencem ter se odločno vprl Avarom. Samo bilo je ime temu slavnemu možu.
Samo.
Samo je bil rojen Sloven. Doma je bil brž ko ne iz tistih slovenskih krajev, ki so bili pod oblastjo nemških Frankov. Odtod je leta 622. bajé kot trgovec prišel na Češko ter se sam prepričal, koliko so češki Sloveni leto za letom morali trpeti od Avarov. Sprevidel je pa tudi, kolikanj je narodna nesloga sama kriva strašnim nadlogam. Obhodil je torej vso deželo in že črez leto dni (623) je pri raznih plemenih nabral toliko vojščakov, da je mogel pogumno udariti na avarske divjake, katere je tako sijajno užugal, da so zapustili Češko in Moravsko ter bežali domu na Ogersko. Hvaležno ljudstvo je na to (627) svojega odrešenika izvolilo za kralja, ki je novo svoje kraljestvo čemdalje bolj razširjeval ter tako vtemelil prvo veliko slovensko državo. Takrat je na Nemškem vladal kralj Dagobert. Njemu nikakor ni bilo po volji, da se na nemškej meji snuje tolika slovenska moč in hotel je novo Samovo državo takoj v začetku razdjati. Najprej je na Češko poslal moža, ki je od Sama imel zahtevati, da naj povrne nekako škodo, ki so jo Sloveni potujočim Nemcem prizadjali. Samo je poslanca mirno poslušal, a ko je dovršel, mu zavrne, da rad vstreže želji frankovskega kralja, ali še le potem, kadar bodo tudi Nemci poravnali vse krivice, ki so jih Slovenom storili. Tu se frankovski poslanec razjezi in jame strašno psovati Sama in njegovo ljudstvo rekoč, da so „paganski psi“. Samo je na to predrznega človeka dal iz dežele izgnati, sicer pa mu ni nič žalega prizadjal.
Toda kralj Dagobert je zdaj Sama dolžil, da mu je razžalil poslanca in s tem tudi njega samega, in še tisto leto (630) je z veliko vojsko udaril črez mejo. Ali pri Yogastiburgu je Samo tako sijajno zmagal, da so Nemci popustili tabor in vse, kar so imeli v njem, ter hitro bežali skozi češki gozd proti domu. Še enkrat je Dagobert z vojsko šel nad Sama, ali niti to pot ni nič opravil in moral je odjenjati. Kakor je rasla slava prvega slovenskega kralja, tako je rasla tudi njegova država, ki se je naposled protezala od krkonoških gor pa noter da jadranskega morja; kajti tudi Slovenci so ga priznavali za svojega vrhovnega vladarja. Le škoda, da se ta lepa slovenska država, kije bila najbolji jez proti rastočej nemškej mogočnosti, ni dalje vzdržala, nego do smrti vrlega Sama (662). Nobeden
od njegovih naslednikov ni Ml zmožen, da hi se obdržal na očetovskem prestolu, dasiravno je slavni kralj zapustil petnajst hčer in dva in dvajset sinov. Bil je namreč še paganske vere, po katerej so tadanje Sloveni smeli imeti več žen. Samo jih je imel dvanajst. Sicer pa o njem nimamo bolj natančnih poročil, in čudno da se niti v narodnih pripovedkah ni ohranil spomin na tega tolikanj zaslužnega moža.
Krok, Ljibuša in Premisi.
Od Samove smrti pa noter do časov nemškega cesarja Karla „velikega“ nimamo pisanih poročil o češkej zgodovini, zatorej vemo o tej dobi le to, kar se je ohranilo v narodnih pravljicah, ki pa niso po vsem zanesljive. Takrat je bajé na Češkem živel Krok, ki je bil tako moder in pošten mož, da so si ga Čehi izvolili za svojega sodnika in vrhovnega glavarja. Še bolj so slovele njegove tri hčere. Kazi, najstarejša med njimi, je poznavala vso prirodo in skrivne njene moči, in na tanko je vedela, katera rastlina ima kako zdravilno moč v sebi. Teta bila je najbolj zvedena v božjih stvareh. Učila je ljudi, kake lastnosti da imajo bogovi, kako jih treba častiti, kje jim treba postavljati altarje, kdaj treba kakemu bogu darovati in kakošne žrtve mu prinašati. Najmlajša pa je bila Ljibuša, katero je ljudstvo še bolj spoštovalo in ljubilo, nego obe njeni starejši sestri. Bila je modra in sprevidna, kakor nobena moška glava po vsej deželi; nobena postava jej ni bila neznana in z bistrim svojim umom je najbolj zapleteno pravdo bolje razsodila, nego najbolj skušeni sodnik. Ko je torej Krok umrl, a ni zapustil moškega naslednika, je ljudstvo brez obotavljanja Ljibušo posadilo na kneževski prestol.
Ljibuša je dobro vladala in narod je s prva bil prav zadovoljen ž njo. V tem sta se brata Hrudoš in Štahlav sprla zavolj očetove zapuščine; kajti Hrudoš se je pozival na tuje nemške postave in trdil, da gre njemu kot starejšemu cela zapuščina. Ljibuša pozove brata pred se na Višegrad in po mnenji starih skušenih mož je razsodila, da morata na očetovskem domu oba skupaj gospodariti, ali pa naj si posestvo razdelita. Hrudoš, ki s to razsodbo ni bil zadovoljen, se je začel strašno togotiti in kričati, da mora može sram biti, da jim žena vlada. To je Ljibušo jako bolelo in kar takoj se je zahvalila na kneževskej oblasti ter pozvala ljudstvo, naj si izvoli moža, ki bode ojstro vladal. Ali Čehi nikakor niso hoteli pustiti ljubljene svoje knjeginje, ampak prosili so jo, naj jim
pove, koga bi si za moža vzela, in tega da bodo potem tudi za kneza izvolili. Tu jim je Ljibuša imenovala Premisla, pametnega moža iz Stadir v kraji plemena Lemuzov, katerega je že od mladih nog poznavala. Takoj se je nekoliko veljavnih mož na pot podalo. Prišedši na imenovano mesto, našli so Premisla na polji, ko je ravno oral. Poslanci mu povedó, po kaj da so prišli in pri tej priči se mu poklonijo kot svojemu novemu knezu. Premisi ni dalje oral, ampak izpregel je vole, obrnil ralo ter može pogostil s kruhom in sirom, ki ga je pri sebi v torbi imel. Na to si je otresel prah, in ko so mu ogrnili kneževski plašč, je zasedel konja ter šel ž njimi proti Više-gradu, kjer je prevzel vladarsko oblast in se poročil z Ljibušo.
Premisi je začetnik nove vladarske rodbine, ki je na češkem vladala noter do leta 1306. Stare knjige ga hvalijo, da je svojemu narodu dal modre postave in druge dobre naprave , ki so se še nekoliko sto let po njem nespremenjene ohranile. O njegovej ženi Ljibuši pa trde, da je vtemeljila glavno češko mesto Prag, ne daleč od starega Višegrada, od katerega ga je ločila reka Vltava. Če tudi ni vse resnično, kar se o Premislu pripoveduje, to je gotovo, da je on, ki je brž ko ne bil vojvoda Lemuzov, po svojej ženi postal tudi knez Čehov ter tako ta dva plemena združil pod svojo oblastjo, ka-terej so njegovi nasledniki po malem pokorili vse ostale rodove. O prvih naslednikih ne vemo skoraj nič druzega, nego kako da jim je bilo ime. Bilo jih je sedem, ki so še vsi bili pa-ganske vere. Za kneza Kresomisla je Čehom velika nevarnost pretila od Nemcev. Cesar Karel „veliki“ je namreč (805) tri vojske poslal na Češko, kjer so opustošile mnogo sveta, sicer pa niso mnogo opravile in morale so se zopet vrniti. Ko je pa mogočni cesar sledeče leto ponovil vojsko, so se Čehi ž njim nekako pogodili. Obljubili so mu, da mu bodo vsako leto dajali po sto volov in pet sto mark srebra ter ga tako priznavali za vrhovnega svojega gospodarja1, ali zato jim je moral pustiti vso domačo samostalnost z lastnimi knezi. Tako so se Čehi rešili nemške sile, a takoj po Karlovej smrti za slabih njegovih naslednikov otresli so se tudi te male odvisnosti ter zopet postali popolnoma svobodni.
Na Neklana, predzadnjega paganskega Premislovca, se je vzdignil vladohlepni Vlastislav, vojvoda Lučanov. Toda kneževa vojska je vpornega vojvodo popolnoma zmagala in ker je Vlastislav sam v boji poginil, je Neklan Lučanom vzel dosa-danjo njihovo samostalnost ter jih do dobrega zedinil s češkim plemenom. V tadanjih časih so na Češkem še sploh, živeli po
staro-slovenskih navadah. Verovali so v več bogov, bili so razdeljeni na zadruge in rodove ali plemena, a glavar češkega plemena je ob enem bil knez nad vso deželo. Pri volitvi so ga posadili na kamnitni stol, ravno tako kakor koroški Slovenci. Njegova oblast je bila omejena, kajti za imenitne stvari je moral sklicati deželni zbor, v kateri so dohajali zadružni starešine ali vladike in plemenski župani. Na zboru so tudi izvolili dvanajst najveljavniših kmetov, ki so knezu svetovali na sodišči ter mu pomagali tudi pri ostalih vladarskih opravilih.
Mojmir in Rastislav.
Predno nadaljujemo zgodbe češkega naroda, moramo povedati nekoliko o Moravcih, ki so takrat imeli še svoje posebne kneze, dasiravno so bili najbližnji bratje Čehom. O prvih stoletjih njihovega bivanja na Moravskem vemo le toliko, da je Samo tudi njim bil kralj. V desetem stoletji pa je Moravska bila že dobro vravnana država, ki se je protezala tudi črez severno Ogersko do reke Donave. Knez jej je takrat bil modri Moj mir, ki je stoloval na Velegradu na južnem Moravskem. Dasiravno je Mojmir bil kristjan ter priznaval vrhovno oblast nemških vladarjev, mu tadanji kralj Ljudevik „nemški“ vendar ni dal miru ter je leta 846. prihrumel z močno vojsko, da bi razdjal lepo slovensko državo, o katerej je dobro vedel, da je močen jez proti rastočej nemškej sili. Ko je pa videl, da s silo nič ne opravi, je podkupil Mojmirovega sinovca Rastislava, ki je svojega strica izdal. Rastislav je zdaj pod vrhovno oblastjo nemškega kralja zasedel kneževski prestol na Yelegradu, a kaj da se je zgodilo z Mojmirom, tega ne vemo. Toda novi knez je kmalu čutil, da ni dobro, komur je Nemec gospodar. Čakal je samo vgodne prilike ter se na vso moč pripravljal, da bi se zopet otresel težkega jarma. Po vsej deželi, zlasti ob meji je zidal gradove, a z bližnjimi slovenskimi rodovi je sklenil prijateljske zaveze. Ljudevik „nemški“ je takoj sprevidel, kaj Rastislav namerava, in hotel mu je vse njegove osnove podreti. Leta 855. je torej zopet z veliko vojsko prišel na Moravsko, ali to pot ni mogel zoper sprevidnega kneza nič opraviti in moral se je vrniti. Od jeze ie neusmiljeno ropal in pustošil, koder je stopal s svojo vojsko. Zdaj je Rastislav nadaljeval začeto delovanje ter vse storil, da bi Moravsko povzdignil in jo zavaroval proti tujim sovražnikom. Tudi je z bistrim svojim umom sprevidel, da treba njegovemu narodu krščanske vere, ki bi mu odprla pot do više omike ter mu naklonila pomoč
Občna zgodorina. Vlil. snop.	34
rimskega papeža proti mogočnim nemškim vladarjem. Le-ti so kili vedno jako vladnoklepni in silili so čemdalje bolj proti vzhodu. Če niso imeli druzega vzroka, da bi mirnim sosedom napovedali vojsko, rekli so, da morajo širiti krščansko vero, za katero pa jim ni bilo toliko mar, kolikor za lepe dežele, ki so jih s tem pridobili svojej oblasti. Eastislav je vse dobro preudaril in ker je sam itak že bil kristjan, želel je tem bolj, da bi tudi njegovo ljudstvo spoznavalo jedinega pravega in živega Boga. Naj l ože bi bil iz Nemškega dobil krščanskih duhovnikov, ali ti niso znali slovenskega jezika in ne bi mnogo opravili, zato ker jih narod ne bi umel. Skrbni knez je torej pisal v Carigrad svojemu prijatelju cesarju Mihaelu ter ga prosil, naj mu pošlje krščanskih blagovestnikov, ki bodo zmožni slovenskega jezika. 7k	^	SL
Sv. Ciril in Metod. Svatopluk.
Ta dva brata, Ciril in Metod, sta bila doma iz Soluna, kjer je takrat poleg Grkov živelo mnogo Slovenov, in sta se torej lahko naučila tega tolikanj potrebnega jezika, če nista morebiti tudi sama bila slovenske krvi. Lepo odgojena in omikana sta se kmalu odlikovala po svojej pobožnosti in učenosti. Starejši Metod je šel za redovnika v samostan, kjer se je izuril v slikarstvu; njegov mlajši brat, ki se je takrat še zval Konštantin, pa je tako učen postal, da so ga sploh zvali modrijana. Pri vsem tem oba brata nista po nobenej stvari toliko hrepenela, kolikor po razširjevanji krščanske vere. Konstantin se je tadaj podal na južno Kusko ter je nekoliko časa med Kozari oznanoval resnice svete vere, a ko se je zopet domu povrnil, prinesel je seboj kosti sv. Klimenta, ki je nekoliko deset let poprej med ondešnjimi divjaki poginil mučeniške smrti.
Eastislav je torej pravo zadel, da je ravno v Carigrad pisal po duhovnike. Zmožniših blagovestnikov,- nego sta bila sv. Ciril in Metod, skrbni moravski knez ne bi bil mogel nikjer dobiti, kajti ta dva znala sta dobro slovenski in Konštantin ali Ciril, kakor se je pozneje zval, je že dalj časa sveto pismo in druge najpotrebniše knjige prestavljal na slovenski jezik ter je v ta namen iznajdel novo pisavo, ki jo še dandanes po njem zovemo cirilico. Brez obotavljanja sta se sveta brata podala na pot in leta 863. prišla sta na Yelegrad, od koder je zdaj vsej Moravskej in sosednjim slovenskim deželam zasvetila luč svete vere. Dan za dnevom sta pobožna moža oznanovala nebeške
nauke nagega Odrešenika, a nepokvarjeno slovensko ljudstvo ju je rado slušalo ter po vseli krajih pravemu živemu Bogu zidalo cerkve, v katerih se je v premilem slovenskem jeziku opravljala služba božja. Tako hitro, kakor sv. Ciril in Metod niso Nemci še nikdar nobenega naroda spreobrnili h krščanskej veri. Človek bi rekel, da so se po vsem krščanskem svetu veselili plemenitnemu in vspešnemu delovanju slovenskih apo-steljnov; ali jako bi se motil. Zopet so bili Nemci, katerim to nikakor ni bilo po volji, kajti dobro se vedeli, da bode vprihodnje še teži Slovene ponemčevati, če jih bodo vodili domači dušni pastirji ter jim odprli pot do više omike. Radi bi bili sveto delo takoj v začetku podrli, a ker svetim blagovestnikom drugač niso mogli do živega, poskusili so z lažjo in zvijačo. Tožili so namreč rimskemu papežu. da Ciril in Metod krivo vero učita, in da službo božjo le zato v slovenskem jeziku opravljata, da človek ne bi spoznal njune zmote. Dasi-ravno je vse to bilo le grdo obrekovanje, zvijača je bila le dobro osnovana; kajti ravno takrat so se vzhodni kristjani jeli ločiti od katoliške cerkve in, ker sta Ciril in Metod prišla iz Carigrada, je bilo lahko misliti, da sta jo tudi ona dva s carigrajskim patrijarhom potegnila.
Papež Miklavž I. se je hotel sam prepričati, kaj da je na tem resničnega, in pozval je sveta blagovestnika, naj prideta v Rim. Rada sta se pobožna brata pokorila višemu povelju in takoj sta se podala na dolgo pot proti Rimu, kamor je Ciril tudi kosti svetega Klimenta seboj vzel. Med potjo sta na slovenskem Štajerskem in na Hrvaškem učila krščansko vero ter si tako tudi pri naših prednikih pridobila velikih zaslug. Ko sta proti koncu leta 867. srečno prišla v Rim, je papež Miklavž že umrl, a nasledil ga je Hadrijan II. Le-ta ju je prav prijazno sprejel in ker je čul, da nosita seboj kosti svetega Klimenta, šel jima je pred mestna vrata s procesijo nasproti. Na to se je sam ž njima pomenkoval o njihovem svetem delovanji na Moravskem, a še posebno je nekim učenim duhovnikom naročil, da naj na tanko preiskujejo vero obtoženih aposteljnov. Ko se je bil Hadrijan do dobrega prepričal, da sta Ciril in Metod čisto nedolžna in da sta popolnem pravoverna katoličana, ju je očitno pohvalil ter spodbudil k nadaljevanju začetega dela, a ob enem je celó odobril, da opravljata službo božjo v slovenskem jeziku. Y Rimu je mlajši brat šel v samostan za redovnika svetega Benedikta ter svoje krstno ime Konštautin zamenil z imenom Ciril; Metoda pa je papež posvetil za škofa. Že sta se pobožna moža veselila , kako se
bosta vrnila med Slovene ter jih vtrjevala v krščanskej veri ali v tem je Ciril zbolel in umrl v Bimu dne 14. februarja, leta 869. Bil je še le dva in štirdeset let star. Pozneje so njega in Metoda med svetnike uverstili. Še na smrtnej postelji se je spominjal Slovenov ter prosil brata, naj jih nikar ne zapusti.
Sv. Metod se je zdaj sam vrnil na Moravsko s priporočilnim pismom, ki ga je papež napisal vrlemu Eastislavu. Ali med tem so se na Moravskem godile žalostne spremembe in novi slovenski škof ni več videl ljubljenega kneza. Nemški kralj Ljudevik ni imel miru ter je z novo vojsko udaril na Moravsko, ali Eastislav je vse njegove napade srečno odbil. Toda kjer nemška prevzetnost sama ni mogla doseči svojega namena, tam jej je prokleta slovenska nesloga pomogla. Leta 870. je slavnega Eastislava izdal njegov sinovec Svatopluk. Le-ta je kot namestnik svojega strica opravljal kneževino Ni-transko na severnem Ogerskem. Ali to mu je bilo premalo in hrepenel je po samostalnej vladi. Da bi prevzetni svoj cilj ložej dosegel, je koroškega vojvodo Karlmana, najstarejšega Ljude-vikovega sina, priznal za svojega vrhovnega varha, a ob enem je odpovedal pokorščino Eastislavu. Le-ta je hotel vpornega sinovca kaznovati in že je z oboroženimi možmi prišel po-nj. Ali v tem je premeteni Svatopluk po zvijači dal zgrabiti istega svojega strica'ter ga odpeljati k ravnokar omenjenemu Karl-manu. Veliko veselje bilo je med Nemci, ko je počil glas, da so Eastislava vjeli. Koroški vojvoda je hitro z vojsko šei na Moravsko, katere se je skoraj brez boja polastil ter jo izročil nemškima grofoma Viljemu in Engelšalku. Na to se je z bogatimi Eastislavovimi zakladi vrnil proti domu, imenitnega vjet-nika pa je izročil svojemu očetu, nemškemu kralju Ljudeviku. Strašno so se zdaj Nemci maščevali nad nesrečnim slovenskim knezom. Kralj Ljudevik je v Beznu sestavil nekako sodišče od samih Nemcev in nekoliko podkupljenih Slovenov, ki so Eastislava kakor kakega hudodelnika na smrt obsodili. Tu se je Ljudevik hotel bajé skazati velikodušnega ter je Eastislavu pustil življenje; ali dal mu je oči iztakniti ter oslepljenega zapreti v nek nemški samostan in ni ga bilo več glasu o velikem slovenskem dobrotniku, ker niti ne vemo, kdaj da je umrl.
Svatopluk se je nadjal, da mu bodo Nemci kot plačilo za grdo izdajstvo izročili vlado nad celo Moravsko. Ali jako se je zmotil; niti kneževine Nitranske mu niso pustili. Komaj so slepega Eastislava odpravili v samostan in že so tudi njegovega sinovca dolžili, da ni dovolj zvest in vdan novim gospo-
darjem. Takoj je Svatopluk moral priti na zagovor k Karlinami , ki ga je pri tej priči dal vreči v ječo, kjer je imel dosti časa premišljevati nespametno svoje dejanje in pokoriti se za svoje grehe. Med tem so nemški vpravitelji slovensko ljudstvo na Moravskem tlačili in gulili, da je bilo groza. Nesrečni narod je s prva mirno trpel, ko pa že ni več mogel prenašati težkega jarma, zgrabil je za orožje ter se vzdignil na nečloveške svoje zatiralce. Pravična stvar je zmagala in kmalu so se nezasitljivi Nemci morali umikati črez mejo. Karl-mana začelo je skrbeti in zopet je trebal pomoči kakega slovenskega izdajalca. Dal je torej Svatopluka iz ječe pripeljati, ker je bajé spoznal njegovo nedolžnost, in zopet se mu je hlinil kot dober prijatelj, katerega je zdaj na vso moč odlikoval ter ga celo prosil odpuščanja. Svatopluk se je na videz kazal mirnega in potolaženega, v srcu pa je snoval čisto druge naklepe. Ko so z bojišča dohajala slaba poročila in je Karlman nabiral novo vojsko, ga je zviti knez prosil, naj njemu poveri vrhovno poveljništvo. Karlman, ki je itak bil v velikej zadregi, mn željo izpolni, in kmalu potem je Svatopluk z nemško vojsko stopil na domača tla, katera je prišel osvoboditi tuje sile. Že je bil pred slavnim Velegradom in okol in okol je razpostavil poverjene mu vojaške oddelke. Na to se je podal v grad, da bi svoje rojake baje pregovoril, naj se zopet vdajo nemškim gospodarjem, prav za prav pa se je šel dogovarjat, kako da bi domovino do dobrega rešil nasprotnikov. Ko so se nemški vojščaki najmanje nadjali ter mirno počivali v taborji, od-pró se grajska vrata in kakor bi trenil, planili so moravski junaki na nemško vojsko ter jo v strašnem boji tako strašno pokončali, da je le malokdo živ zbežal črez mejo.
Svatopluk in Boživoj.
Moravska država je po tej zmagi zopet bila sama svoja; ali Svatopluk je dobro vedel, da Nemci ne bodo mirovali in da bode še večkrat treba ustavljati se jim na krvavem bojišči. Zato je vse preskrbel, da bi vsak čas mogel ubraniti svobodo svoje domovine, ter je s sosednjimi Sloveni sklenil prijateljske zaveze. Posebno imenitna je bila zaveza s češkim knezom Bo-živojem, ki je leta 872. dal Svatopluku svojo sestro za ženo ter tako do dobrega vtrdil to novo prijateljstvo. Nemcem to se ve da nikakor ni bilo po volji in takoj isto leto 872. so poslali eno vojsko na Češko, drugo na Moravsko, ali nobena ni nič opravila, marveč je Svatopluk sam šel črez mejo ter
vojvodo Karlmana v tako zadrego spravil, da je njegov oče, kralj Ljudevik, moral zmagovitega kneza prositi miru. Odslej so Čeki v vseh vojskah pomagali svojim moravskim bratom. Najimenitnejša korist te zaveze dveh najbližnjih slovenskih narodov je bila ta, da so zdaj tudi Čehi sprejeli krščansko vero. Nemci sicer trde, da so že oni leta 845. na Češkem položili temelj krščanstvu, ali to je bil slab temelj, ki je imel čisto druge namene. Takrat namreč je štirnajst vpornih lehov ali plemenitnikov.iz južne Češke šlo v Kezno na dvor kralja Lju-devika „nemškega“, katerega so prosili pomoči zoper svojega kneza. Da bi si ložej naklonili nemško pomoč, dali so se v Reznu krstiti in to je bilo vse. Da bi bili ti vporniki potem doma razširjevali krščansko vero, ni znano; pač pa vemo, da so ljudstvo ščuvali zoper postavnega svojega vladarja ter da bi bili radi svojo domovino izdali tujcem. Zdaj je biio pa drugače. Ko jeBoživoj leta 873. bil pri svojem prijatelju naVele-gradu , se je dal krstiti od svetega Metoda, ki je na to šel ž njim na Češko ter pokrstil tudi knjeginjo Ljudmilo in mnogo druzih ljudi. Na prizadevanje Boživojevo in njegove žene Ljudmile se je krščanstvo hitro širilo po vsem Češkem. Zlasti se je Ljudmila pri tem tolikanj trudila, da so jo po njenej smrti za svetnico razglasili. Sveti Metod je torej tudi na Češkem prižgal luč svete vere in vendar mu zavidni Nemci niti zdaj niso dali miru, ampak proganjali so ga do smrti ter ga zadrževali pri vzvišenem njegovem delovanji.
Ko se je sveti mož povrnil iz Rima, so Nemci njegovega prijatelja, kneza Rastislava, ravno odpeljali v zapor ter po svojem gospodarili po Moravskej. Sv. Metod se tadaj ni mogel vrniti na Yelegrad, ampak šel je v Panonijo t. j. na zahodno Ogersko, kjer ga je tamošnji slovenski knez Kocel bil jako -vesel. Pa tudi tu je slovenski blagovestnik bil Nemcem trn v peti in ker mu niso mogli nič druzega očitati, so ga tožili, da krati pravice nemških škofov. Zdaj je goreči mož sam šel na Nemško, da bi se opravičil; ali njegovi sovražniki ga niso poslušali, ampak vrgli so ga v ječo, v katerej so ga imeli dve leti in pol. Še le na odločno povelje papeža Janez VIII. so ga leta 873. spustili, ee tudi ne radi. Kmalu potem je sveti Metod, kakor smo malo prej povedali, pokrstil kneza Boživoja ter pridobil češki narod za krščansko vero. In glej, zopet so ga Nemci papežu tožili, da je krivoverec. Tu ga je papež Ivan VIII. leta 880 v drugič pozval v Rim, kjer se je tolikanj proganjani blagovestnik z nova opravičil in dokazal svojo nedolžnost. Papež je vse njegovo delovanje odobril, ga
potrdil za moravskega nadškofa in dovolil, da se tudi v prihodnje služba božja opravlja v slovenskem jeziku.
Med tem je Svatopluk svoje kraljestvo razširil ter je povzdignil do tolike moči, kakoršne ni imelo nikdar ne prej, ne poznej. K velikej njegovej državi je takrat razen Moravske spadala vsa zahodna Ogerska od Karpatov pa noter dol do Donave in Drave, nekoliko bližnjih krajev na Poljskem in Češka, ki je kot zavezna knježevina njega priznavala za svojega vrhovnega varha. Mogočni vladar pa je lepo državo tudi doma vredil ter skrbel, da so bila pota varna pred razbojniki in da sodniki in drugi uradniki niso nikjer nikomur kake krivice prizadevali. Le tega ne moremo razumeti, kako da je zvedeni Svatopluk, ki se je bil tolikokrati prepičal, da so Nemci njemu in vsem Slovenom največi in najnevarnejši sovražniki, kako da je torej on na svojem dvoru mogel vedno imeti nekoliko nemških mož. Med temi se mu je znal najbolj prikupiti Nemec Yihing, kateremu je naposled celo dal nitransko škofijo. Ravno ta Yihing je najbolj roval zoper svetega Metoda ter se na vso moč poganjal za vpeljavo latinske službe božje. Dokler je živel spre-vidni Metod, ni mogel mnogo opraviti, kakor hitro pa je ta slovenski apostelj na Velegradu leta 885. umrl, je Yihing vse sile napel, da je povsodi odpravil slovensko službo božjo, a slovenske duhovnike, ki se mu niso hoteli vdati, je celo iz dežele izgnal. Ti begunci so tedaj šli na Bolgarsko in Hrvaško, kjer so jih bili jako veseli.
Kmalu po smrti svetega Metoda je Moravskej pretila velika nevarnost od novega nemškega kralja Arnulfa. Le-ta je prej bil vojvoda koroški ter se Svatopluku hlinil iskrenega prijatelja. Prosil ga je celo, da je bil za botra njegovemu najstarejšemu sinu. Ker je glas mogočnega Svatopluka takrat mnogo veljal, se je Arnulf obrnil na-nj, da ga je po smrti zadnjega nemškega kralja priporočil za naslednika. Komaj pa je hinavski vojvoda zasedel kraljevi prestol, pozabil je vse dobrote slovenskega svojega prijatelja in že leta 890. je po iz-gledu svojih prednikov z veliko vojsko udaril na Moravsko. Ko pa niti on ni mogel ničesar opraviti, iskal si je zaveznikov. Ravno se je bil po Evropi raznesel glas, da so od uralskega podgorja na južno Rusko pridrli divji Magjari, ljudstvo, ki je bilo popolnoma podobno nekdanjim Hunom in Avarom. Kakor ta dva naroda, tako so se tudi surovi Magjari na malih konjičih zaletavali med druge mirne ljudi in kamor so prišli, povsodi so ropali, morili in pustošili, da je bilo groza. Te divjake si je toraj izvolil za svoje pajdaše zoper miroljubne Slovene, ki
niso druzega zakrivili, nego to, da so po božjej volji tudi oni na svetu. Hitro je pogodba bila sklenjena in leta 892. so Ma-gjari prihrumeli na Ogersko ter od ondot s strašno silo udarili na Moravsko, med tem. ko je Arnulf od zahodne strani pri-mahal s toliko vojsko, kolikor je je le mogel nabrati; druga nemška vojska pa je ob istem času zadrževala Čehe, da niso mogli iti pomagat svojim zaveznikom. Ali skušeni Svatopluk je s hrabrimi svojimi rojaki slavno zmagal veliko število nasprotnikov, ki so potem še dve leti zaporedoma ponavljali svoje napade, toda vselej brez vspeha. Naposled so se prepričali, da ne bodo ničesar opravili, dokler bode sprevidni Svatopluk vodil moravske Slovene, in odjenjali so. Tu je leta 894. nemila smrt pokosila slavnega moravskega kralja in tako se je le prezgodaj spolnila tiha želja njegovih sovražnikov.
Svatopluk je veliko svojo državo razdelil med tri sinove, ali naredil je, da morata mlajša brata starejšega vsikdar priznavati za svojega vrhovnega kralja ter da se imata v vseh imenitnih stvareh ravnati po njegovih ukazih. Da bi jih prepričal, kolika nevarnost jim od tujih sovražnikov preti, ako med seboj ne bodo složni, jih je na smrtnej postelji k sebi poklical ter jim dal zvezek protja, da bi ga prelomili. Vsi trije bratje so poskušali, ali nobeden ni mogel zlomiti zvezanega protja. Tu ga umirajoči starec razveže in poda začudenim sinovom vsako šibo posebej. To je zdaj bila lahka stvar in hitro so vse šibe bile zlomljene. Na to se mnogo skušeni starec še enkrat vzdigne in pravi: „Dokler se bote med seboj ljubili in podpirali, ne bo ga sovražnika, ki bi vam mogel kaj žalega pridjati; kakor hitro pa se bote sprli in nesložno živeli, planili bodo nasprotniki črez vas in vas drugega za drugim užu-gali in spravili pod svojo moč.“
Modri Svatopluk je v duhu videl črne oblake, ki so se zbirali nad njegovo državo, le škoda, da se sinovi niso ravnali po lepem nauku, ki jim ga je pred smrtjo dal. Komaj je oče zatisnil oči, in že se je mlajši njegov sin, ki mu je tudi bilo ime Svatopluk, vzdignil zoper starejšega brata Moj mir a in ni ga hotel priznati za vrhovnega vladarja nad celo državo. Tako so se začeli domači boji, ki niso več pojenjali, dokler ni slavna Moravska popolnoma propala. Domača nesloga dala je starim sovražnikom novega poguma. Najpred je nemški kralj Arnulf začel zopet rovati. Skoraj ob istem času, kakor Svatopluk, umrl je tudi njegov zaveznik, češki knez Boživoj, ki je zapustil dva sina Spitignjeva in Trat is lava. Ta dva je Arnulf pregovoril, da sta se odrekla zaveze z Moravsko ter se
v Reznu dobrovoljno podala pod vrhovno oblast nemškega kralja. Zdaj so pa še Magjari ponovili svoje napade na Moravsko, a šli so tudi dalje ter ropali in pustošili med istimi Nemci, svojimi prejšnjimi zavezniki. Mojmir je storil, kar je mogel, da bi svojo domovino obvaroval magjarske sile, ali vse zastonj. Nazadnje se je celo združil z Arnulfovim naslednikom Ljude-vikom „detetom“, in Nemci in Sloveni so zdaj drugi poleg drugih šli zoper skupnega svojega sovražnika. Pri Požunu so se nasprotniki spoprijeli v strašnej bitvi, v katerej so divji Magjari popolnoma zmagali Nemce in Slovene (907). Brž ko ne, je tudi hrabri Mojmir v tem krvavem boji poginil, kajti njegovo ime se potem nikdar več ne omenja. Nekdaj mogočna moravska država je zdaj bila magjarska pokrajina. Velegrad, od koder je Slovenom nekoliko desetletij prej zasijala luč krščanstva, bil je do tal razdjan in le nekoliko razvalin je pričalo o nekdanjej nj ego vej slavi.
Sv. Večeslav in trije Boleslavi.
Od nesrečne požunske bitve se Moravska ni več povzdignila kot samostalna država, ampak ostala je pod magjarsko oblastjo, dokler je niso Čehi osvobodili in pridružili svojim deželam. Na Češkem sta po smrti Boživoja vladala njegova sinova Spitignjev I. in Vrat isla v I., ki sta se dobrovoljno podala pod vrhovno oblast nemških kraljev. V žalosnih tadanjih časih nista mogla mnogo storiti za svoje ljudstvo, vendar pa jima treba priznati, da se je na njuno prizadevanje krščanstvo do dobrega vtrdilo po vsem Češkem. Vratislav je preživel in nasledil starejšega brata ter vzel za ženo Dragomiro iz roda Stodoranov, ki so bili imenitno pleme polabskih Lutičanov, na sedanjem Braniborskem. Od treh sinov ga je na kneževskem prestolu nasledil (926) najstarejši Večeslav, ki za nobeno stvar ni bil tako vnet, kakor za sveto Kristusovo vero. Na to gaje posebno napeljevala stara mati, sveta Ljudmila, ki je mladega svojega vnuka izrejala v strahu božjem, med tem ko je mati Dragomira namesto njega vladala. Toda kmalu se je mirna in pobožna Ljudmila morala umakniti pred mlado svojo snaho, katerej ni bilo prav, da ljudje staro kneginjo bolj spoštujejo nego • njo. Na stara leta je Ljudmila zapustila Prag in šla na samotni grad Tetin. Ali zavidna Dragomira jej niti tu ni dala miru in naposled je celo najela brezbožne morilce, ki so jo med molitvijo napadli in umorili (927). Nespametna knjeginja se je takoj kesala grdega svojega dejanja in za pokoro je na
istem mestu, kjer je njena tašča poginila, dala sezidati cerkev svetega Mihela.
Dragomira je za svojega vladanja Čehom nakopala novo vojsko z Nemci; kajti ko je nemški kralj Henrik I. šel z vojsko nad polabske Slovene, poslala je svojim rojakom Lutičanom krdelo čeških vojščakov na pomoč. Zaradi tega je Henrik leta 928. udaril tudi na Čehe in prišel je z veliko svojo vojsko noter do Praga. Tu ga je Večeslav, ki je med tem sam prevzel vlado, prosil miru, ga priznal za vrhovnega gospodarja ter mu obljubil, da mu bode vsako leto plačeval sto in dvajset volov in pet sto srebrnih mark davka. Kar je Večeslav obljubil, to je tudi držal, kajti njemu ni bilo toliko mar za popolno državno neodvisnost, kolikor to, da bi se krščanstvo po vsej deželi lepo razvilo in obrodilo dobrega sadu. Kjer še ni bilo cerkev, tam jih je sezidal pobožni knez, ki se je tudi v drugih čednostih odlikoval kot pravi kristjan. Med uboge je vsak dan razdal obilnih darov, vjetnike je iz sužnosti odkupoval, a sirotam in vdovam je bil skrben oče; še več dobrega pa je storil skrivaj, da nihče o tem niti zvedel ni. Toda nebeški nauki našega Odrešenika še niso češki narod tako prešinili, da bi znal ceniti lepe lastnosti svojega vladarja, marveč bilo jih je mnogo, zlasti med gospodo, ki niso nikakor odobravali njegovega ravnanja. Nezadovoljnike je posebno to jezilo, da je Večeslav bil tako pokoren nemškemu kralju, in naposled so se zarotili zoper njegovo življenje. V tem hudobnem naklepu podpiral jih je isti knežev brat Boleslav, ki je že davno hrepenel po samostalnej oblasti. Prilika se je kmalu našla. Kadarkoli so v kakem kraji praznovali cerkveni god, Večeslav je vselej tje potoval, da bi se vdeležil lepe pobožnosti. Šel je torej tudi v staro Boleslavo, bivališče svojega brata, kjer so dne 27. septembra leta 935. ravno praznovali sv. Kozma in Damija. Ko se je pod večer hotel vrniti proti domu, ga je Boleslav nagovarjal, da naj bi črez noč pri njem ostal. Pošteni knez se ni nič hudega nadjal in dal se je pregovoriti. Kakor je doma bil navajen^ se je tudi tu drugo jutro napravil k zgodnej svetej maši. Že je bil pri cerkvenih vratih, kar ga nenadoma napade njegov brat in nekoliko njegovih tovaršev, ki so Večeslava pri tej priči umorili, da se je mrtev zgrudil na tla.
Po smrti svojega brata je vladohlepni Boleslav 1.(935 do 967.) brez ovir zasedel kneževski prestol in spolnila se mu je davna želja. Prva njegova skrb je bila, kako da bi Češko zopet rešil vsake odvisnosti od nemškega kralja in jel se je
na vso moč pripravljati na vojsko. Ali ravno takrat je na Nemškem vladal mogočni Oton „veliki“, ki je kmalu spregledal, kaj da Boleslav namerava, in že leta 936. je z veliko vojsko udaril na njega. Toda Čehi so se hrabro hranili ter s prva srečno odbijali napade Nemcev, ki so celih štirnajst let vsako leto prišli črez mejo. Cesar Oton se teh vojn ni mogel sam vdeležiti, ker so ga razna opravila drugod zadržavala. Kakor hitro pa je vtegnil, peljal je sam veliko vojsko na Češko in prodrl je do glavnega mesta Praga (950.) Tu je Boleslav sprevidel, da tolikej sili le ni kos, in pomiril se je z mogočnim cesarjem. Obljubil mu je, da mu bode zopet plačeval stari davek in da mu bode v prihodnje kot prijatelj pomagal zoper vse njegove sovražnike. Zvest svojej obljubi je češki knez leta 955. poslal tisuč izurjenih in dobro oboroženih mož Otonu na pomoč zoper Magjare, ki so takrat zopet v velikem številu prihrumeli na Nemško. Y groznej dvadnevnej bitvi pri Augsburgu so omenjeni Čehi vsi do zadnjega poginili kot pravi junaki ter s svojo hrabrostjo odločili zmago nad Magjari. Le-ti so se v divjem begu vrnili proti domu, a med potjo so hoteli nekoliko oropati češko deželo, da bi se tako maščevali nad njimi. Ali sprevidni Boleslav jih je že na meji čakal in še enkrat tako otepel, da se odslej niso več upali zahajati v zahodne dežele. Zmagovalni češki knez je lepo priliko dobro vpotrebil ter nadaljeval začeto vojsko in ni prej odjenjal, dokler ni Magjarom vzel Moravske in severne Ogerske od reke Donave in gore Matre. Šel je tudi na Poljsko ter ves krakovski okraj združil z veliko svojo državo. Hrabri Boleslav pa je tudi doma jako odločno vladal in ni se zmenil za vporne lehe ali plemenitnike, marveč jih je vse brez milosti vpokoril in prisilil, da so ga slušali. Kdor se mu ni hotel vdati, izgnal ga je iz dežele, ali pa ga je v boji premagal. Zarad tolike brezobzirnosti, kakor tudi zato, ker je brata umoril, mu je narod dal priimek „ grozo vitni.“ Boleslav je imel dva sina in dve hčeri, od katerih se je starejša Dubravka omožila (965) za poljskega kneza Mečislava, ki je takrat bil še pogan. Dubravka ga je pregovorila, da se je pokrstil ter pozval na Poljsko duhovnike, ki so ves narod spreobrnili na krščansko vero. Ko je Boleslav umrl, ga je nasledil njegov sin
Boleslav II. (967—999), ki so ga zvali „pobožnega“. Tudi Boleslav II. je bil skušen vojvoda, ki je veliko svojo državo še nekoliko razširil proti Ogerskej in Poljskej. Ali mnogo večo zaslugo si je pridobil s tem, da je v Pragu vtemelil (973.) samostalno škofijo za vse slovenske dežele, ki so spadale pod
njegovo oblast. Prvi praški škof je bil Detmar, rojen Sas, ki je pa že dalj časa bival na Češkem ter bil do dobrega zmožen češkega jezika. Ko je pa pošteni starček že leta 982. umrl, si je ljudstvo na deželnem zboru izvolilo domačina Vojteha za svojega škofa.
Vojteh je bil sin Slavnika, najveljavnišega in najbogatejšega leha ali plemenitnika na vsem Češkem. Že od mladih nog je bil jako pobožen, a ko se je bil odločil za duhovski stan, so ga premožni starši poslali na slovečo šolo v Devin, od koder se je kot posvečen duhoven povrnil v Prag. Tu je bil nameščen pri cerkvi svetega Vida, dokler ga niso za škofa izvolili. Zdaj je obhodil vse kraje velike svoje škofije, ogledal vse cerkve, in preskrbel vse, kar je bilo treba, da bi se krščanstvo lepše razcvetalo. Prišedši na Ogersko je v Ostrogonu krstil Štefana, novorojenega sina kneza Gejze, ki je pa že bil kristjan. Iz Ogerskega se je črez karpatske gore podal na Poljsko, in v Krakovu še dandanes kažejo kapelo, ki so jo sezidali na ravno tistem mestu, na katerem je nekdaj sveti Vojteh oznanoval Kristusovo vero. Od obilnih svojih dohodkov je pobožni mož le četrti del za se trebal, vse ostalo je raz-djal cerkvam, nižim duhovnikom in ubogim. V Pragu je sam hodil bolnike tolažit in če so bili potrebni, dal jim je tudi miloščine. Toda sveti Vojteh le ni bil zadovoljen s svojim stanom. Bolelo ga je, da so češka gospoda tudi zdaj še po več žen imeli, da se niso postili, da so vjetnike prodajali Židom, da je mnogo duhovnikov bilo oženjenih in druzega več. Ko je vse njegovo prizadevanje, da bi se te poganske navade opustile, bilo brez vspeha, je leta 989. zapustil Prag ter šel v Kim. Tu, so ga prav lepo sprejeli, a papež ga je odvezal vseh škofovih dolžnosti ter mu dozvolil, da sme iti, kamorkoli hoče. Vojteh je s prva nameraval potovati v sveto deželo, ali kmalu se je premislil ter ostal v Bimu. Šel je med redovnike v samostan, kjer je leto dni, kakor vsak drug novinec opravljal najprostejša dela, potem pa prisegel redovniško obljubo.
Na Češkem so med tem jako pogrešali svojega škofa in naposled je knez Boleslav II. moral nekoliko mož poslati (992.) v Bim, da bi Vojteha prosili, naj bi se zopet domu povrnil. Ko so mu obljubili, da bodo Čehi slušali njegove zapovedi, in ga je tudi sam papež nagovarjal, se je vdal ter šel proti domu. Seboj je vzel dvanajst redovnikov, svojih tovaršev, ki so blizu Praga vtemelili nov samostan svojega reda. Ko se je sveti mož bližal glavnemu mestu svoje domovine, mu je sam knez prišel nasproti, a ž njim velika množina ljudi, ki so škofu
svečano obljubili, da bodo odslej živeli, kakor se spodobi pravovernim kristjanom. Pa tudi zdaj so se našli posamezni ljudje, zlasti med gospodo, ki so na videz bili kristjani, v vsakdanjem življenji pa so še zmiraj ostali zvesti poganskim navadam. Zastonj je bilo vse opominjevanje najvišega dušnega pastirja, ki je že črez tri leta v drugič zapustil škofovski sedež. Temu je sledeči prigodek bil vzrok. Žena veljavnega plemenitnika se je hudo pregrešila in po starih paganskih postavah zaslužila je smrtno kazen. Skesanega srca pride k svetemu Vojtehu in ga prosi pomoči. Ali škofova roka je ni mogla ubraniti maščevanja njenega moža, ki jo je po surovem beriču dal zgrabiti in ob glavo djati. S solznimi očmi je škof zapustil neposlušne svoje rojake ter se podal v Eim nazaj v samostan.
Kmalu po Vojtehovem odhodu so se na Češkem vneli krvavi boji med njegovimi brati in mogočno Vršoviško gospodo. Knez Boleslav jih je s prva skusil pomiriti, pozneje pa je sam stopil na stran Vršoviških gospodov, ki so nazadnje popolnoma užugali svoje nasprotnike ter jim vzeli vsa njihova posestva. Sobiebor, najstarejši Vojtehov brat, kije preživel mlajše svoje brate, bežal je iz dežele ter šel na Poljsko, kjer ga je tamošnji knez Boleslav „hrabri“ prijazno sprejel in pid sebi obdržal. V Rimu sta papež in nemški cesar Oton III. ravno takrat svetega Vojteha nagovarjala, da bi se vendar le vrnil v svojo škofijo in pregovorila sta ga. Ko je pa pobožni mož med potjo zvedel žalostni konec veljavne in premožne svoje rodbine, pustil je nehvaležno domovino na strani ter se podal na Poljsko, kjer je našel svojega brata Sobiebora. Da bi vstregel papeževej želji, je od tod poročil na Češko ter prašal, če ga res hočejo imeti za škofa; ali odgovorili so mu, da nihče ne hrepeni po njegovej ojstrosti. Tu je pobožni mož sklenil, da pojde med poganske Pruse ozuauovat krščansko vero in takoj se je z nekimi duhovnimi tovarši napravil na pot. Prišedši na Prusko, hotel se je nekoliko odpočiti in vsede se slučajno na travnik, ki je bil posvečen paganskim bogovom, in na katerega ni smel nikdar stopiti nihče razen malikovalskih duhovnikov. Kakor hitro so tedaj Prusi zapazili tujega človeka na trati, planili so na-nj ter ga pri tej priči ubili. Tako je mož, ki se je ves čas svojega življenja z največim navdušenjem trudil za razvoj krščanstva, naposled tudi še glavo dal za sveto svoje prepričanje. Ko je poljski knez Boleslav „hrabri“ zvedel strašno smrt slavnega škofa, ni prej odjenjal, dokler mu paganski morilci niso izročili njegovega trupla, ki ga je dal pokopati v nekej cerkvi prestolnega svojega mesta
Gnezđna. Kmalu potem so Vojteha razglasili za svetnika in leta 1000 je sam nemški cesar Oton III. potoval na njegov gr olj.
Češki knez Boleslav II. ni dolgo preživel sv. Vojteha, kajti umrl je že leta 999. zapustivši tri sinove, namreč Boleslava, Jarom ira in Ulrika. Nasledil ga je najtarejši Boleslav III., ki pa ni imel tako lepih zmožnosti, kakor njegov oče, marveč je bil malomaren, okruten in razuzdan, da ga še nikdar ni hilo takega kneza na češkem prestolu. Ko je videl, da ima ljudstvo rajši mlajša njegova brata, hotel ju je zadaviti, ali ušla sta mu o pravem času ter zbežala iz dežele. S takim ravnanjem se je čemdalje bolj otujil lastni narod, ki itak ni maral za-nj. Oslanjaje se na zanikernost češkega vladarja, je poljski knez Boleslav „hrabri“ z vojsko prišel črez mejo in v kratkem je vzel Krakov, severno Ogersko, Moravsko, sploh vse dežele, kar jih je razun same Češke spadalo pod češkega kneza. Boleslav III. je mirno gledal, kako mu sosed trga kos za kosom od njegove države, a ne da bi se mu skusil ustaviti, ampak ostal je doma ter se veselil po starej navadi. Tu so se Čehi sami vzdignili ter ga spodili iz dežele, a za naslednika so mu (1002) izvolili Y la do j a, brata mogočnega poljskega kneza. Ko je pa novi knez še pred letom umrl, so Čehi pozvali J ar o mir a na prestol; ali tudi ta se ni mogel dolgo vzdržati, kajti njegov brat Boleslav III. se je s pomočjo poljskega kneza povrnil domu ter se zopet polastil vladarske oblasti. S prisego je obljubil, da se bode poboljšal, kakor hitro pa se je varnega čutil, maščeval se je nad svojimi nasprotniki med domačo gospodo. Hlinil se jim je dobrega prijatelja ter jih pustni torek (1003) povabil k sebi v goste. Nihče se ni hudega nadjal in prišli so vsi. Ko so ravno bili najbolje volje, dal je hudobni knez znamenje in, kakor bi trenil, planili so oboroženi beriči v dvorano ter poklali vso zbrano gospodo. Ostali čehi so zdaj sami pozvali na pomoč poljskega kneza, ki je grozovitnemu Boleslavu III. dal z razbeljenim železom iztakniti oči ter ga zaprl v nek poljski grad, v katerem je umrl, niti ne vemo kdaj. Boleslavu „hrabremu“ se je torej spolnila davna želja, da je tudi Češko pridružil velikej svojej slovenskej državi. Mislil je celo, da bi se preselil v Prag ter odtod vladal mnoge svoje dežele. Bavno tega pa se je najbolj bal nemški cesar Henrik II. ter se zato pripravljal na vojsko zoper nevarnega soseda. Med tem ko je Boleslav „hrabri“ svojega nasprotnika na drugej strani pričakoval, je nemška vojska nenadoma udarila na Češko in izgnala poljsko posado iz
Prage, kamor sta se zdaj vrnila Jaromir in Ulrik, brata prejšnjega kneza Boieslava III.
Jaromir in Ulrik. Bretislav I. in njegovi sinovi.
Leta 1004. je nemški cesar Henrik II. sam prišel v Prag in kot vrhovni vladar je Jaromira potrdil vkneževej oblasti na Češkem. Jaromir je bil skoraj najnesrečniši vladar, kar so jih Čehi kdaj imeli. Imel je sicer dobro voljo, ali bil je preslab in prepokoren nemškemu cesarju, kateremu je vsikdar z vojsko šel na pomoč zoper vrlega poljskega kneza Boleslava „hrabrega“. Le-ta ga je večkrat skusil za se pridobiti in mu dokazoval, da se od Nemcev nima nič dobrega nadjati, pa zastonj. Kmalu potem se je Jaromir sprl z mlajšim bratom Ulrikom ter prosil Henrika II., naj razsodi prepir. In glej, nemški cesar jo je potegnil z vpornim bratom, ki je zdaj Jaromira v močnem gradu zaprl ter sam zasedel kneževski prestol (1012.) Ulrik ni bil dosti boljši vladar od svojega brata, ker tudi on je bil zvesto vdan nemškemu cesarju in mu pomagal zoper Poljake. Najimenitniše je to, da je njegov sin, hrabri Bretislav, leta 1028. osvojil Moravsko, od koder je izgnal Magjare, ki so si to deželo polastili po smrti poljskega kralja Boleslava „hrabrega“.
Zmagovalni Bretislav je zdaj kot očetov namestnik vladal na Moravskem ter se že takrat skazal modrega vladarja, a po Ulrikovej smrti (1037) so ga kar takoj po starodavnej navadi posadili na kneževski prestol. Kakor nekdaj Boleslav „hrabri“, tako je zdaj Bretislav nameraval Češko in Poljsko združiti v jedno slovensko državo, ki bi bila močen jez zoper nemško nasilje. Že leta 1038. je nabral veliko vojsko ter ž njo šel na Poljsko, kjer se je brez boja polastil mesta Krakova. Sledečega leta stopal je dalje, vzel na Šlezkem mesto Vratislav, potem pa osvojil Gnezdno in ž njim vso tako zvano Veliko-Poljsko. Po vseh mestih so zmagovalni Čehi nabrali mnogo bogatega plena, a v Gnezdnu so vzeli telo svetega Vojteha, ki so ga z drugimi dragocenostmi prinesli domu v Prag ter ga z veliko svečanostjo položili v cerkev svetega Vida. Mati mladoletnega poljskega kralja je tadaj Bretislava in njegove vojščake tožila pri nemškem cesarji in rimskem papežu. Cesar Henrik III. je še isto leto (1039) z vojsko udaril na češko, ali zvedeni in hrabri Bretislav ga je sijajno zmagal in zagnal nazaj črez mejo. Vkljub tej nesreči je cesar drugo leto ponovil vojsko in ker mu je grd izdajalec pokazal s kr-ivna pota
skoz mejni gozd, bil je to pot srečniši in pridrl je nanadoma pred sam Prag. Tu je Bretislav sprevidel, da je ni druge pomoči, nego pogoditi se z mogočnim nasprotnikom. Obljubil je, da bode nemškim cesarjem plačeval stari davek, a ob enem se je odrekel osvojenih poljskih dežel razen Vratislavskega okraja, ki ga je pa pozneje tudi odstopil mlademu poljskemu kralju.
Da bi Ceskej državi, s katero je zdaj bila združena tudi Moravska, ohranil domač mir ter da bi jo obvaroval prepirov, ki so se tolikokrat vnemali po smrti vladarjevej, je skrbni Bretislav 1. 1054. sklical velik zbor Cehov in Moravcev ter jim predložil nov zakon v nasledovanji. Nasvetoval je, da naj vprihodnje najstarejši izmed Prinislovcev postane knez, ki bode po svojej starosti tudi imel največ skušnje in ne bode nikdar mladoleten. Zbor je novo postavo potrdil, ali videli bomo, da ni imela tistih koristi, ki jih je dobro misleči njen začetnik prerokoval. Takoj leto po tem je Bretislav umrl (1055), a nasledil ga je najstarejši njegov sin Spitignev II., ki pa ni dolgo vladal, kajti umrl je že leta 1061., komaj trideset let star. Bil je jako pravičen in pobožen knez. Zidal je nove cerkve, a v postu je navadno živel v kakem samostanu in se spokoril za svoje grehe. Papež mu je zaradi velike njegove pobožnosti poslal mitro ter mu dovolil, da je pri vseh cerkvenih slovesnostih bil za škofa oblečen.
Po zgodnej njegovej smrti so Cehi njegovega brata Vrati s 1 a v a II., kot najstarejšega Premislovca, izvolili za kneza. Ves čas svojega dolgoletnega vladanja (1061—1092) je bil zvest zaveznik nemškega cesarja Henrika IV., kateremu je vedno z novci in vojščaki pomagal v vseh bojih zoper nemške njegove nasprotnike in tudi na Talijanskem zoper papeža Gregorja VII. Da bi ga za tolike zasluge nekako nagradil, ga je Henrik IV. povzdignil za kralja ter leta 1086. poslal svojega prijatelja nadškofa Trevirskega v Prag, da je na dan sv. Vida v cerkvi ravno tega svetnika pomazilil in kronal češkega kralja. Ali to odlikovanje bilo je namenjeno samo Vrati^lavu, a nikakor ne njegovim naslednikom, ki so zopet bili le knezi. Ob enem pa je nemški cesar češke kneze za vse prihodnje čase oprostil vseh davkov, ki so jih doslej plačevali nemškim vladarjem. Samo to je naredil, da mora v prihodnje vsikdar po tri sto čeških konjikov spremljevati nemškega cesarja, kadar pojde v Rim na kronanje. Na stara leta se jeVratislav moral večkrat bojevati z lastnimi brati in sinom, ki so kot njegovi namestniki vladali po Moravskem ter skušali popolnoma otresti
se vrhovnej oblasti čeških vladarjev. Vratislav je vpornike užugal, ali kmalu potem je nagloma umrl. Hodil je namreč rad v lov in, dasiravno je bil že prileten, vendar nikakor ni hotel odjenjati od te svoje navade, dokler ni nekega dne, ko je ravno jelena podil, s konja padel in se ubil. Bil je trikrat oženjen in zapustil mnogo otrok, ali nasledil ga je njegov brat Konradi., zato ker je bil najstarejši izmed živečih Pfemislovcev. Toda Konrad je že črez osem mescev umrl in zdaj prišla je vrsta na Vratislavovega sina Bf e tis lav a II. (1092—1100.)
Od Bretislava II. do Pfemisla Otokarja I.
Takoj prvo leto svojega vladanja je Bretislav sklical deželni zbor, da bi se ž njim posvetoval, kako bi se dali do dobrega odpraviti ostanki paganske vere. Minulo je sicer že več, nego dve sto let, odkar je sveti Metod pokrstil češkega kneza Boživoja, ali praznoverni narod je tudi zdaj spoštoval stvari in kraje, ki so bili paganskim bogovom posvečeni. Večkrat so ljudje skrivaj hodili v, svete gozde ter ondi molili in žrtvovali starim bogovom. Celo paganski duhovniki so se iz daljnih slovenskih krajev vtihotapili na Češko, kjer so praznoverno ljudstvo sleparili in ga odvračali od krščanske vere. Na omenjenem deželnem zboru so torej sklenili, da se imajo vsi taki sleparji izgnati iz dežele in da se imajo posekati vsa drevesa, katera ljudstvo spoštuje kot sveta. Bretislav je sploh bil dosti dober vladar, le to ni bilo prav, da je prelomil postavo o nasledo-vanji ter po vsej sili hotel svojega brata Boživoja imeti za naslednika, dasiravno je bilo druzih starejših Pfemislovcev, katerim je po pravici šel češki prestol. Ali trdovratni Bretislav ni odjenjal ter se je zarad tega celo šel v Bežno poklonit nemškemu cesarju ter ga prosil, da mu je brata potrdil za češkega kneza. Toda starejši Premislovci so si zdaj hoteli svojo pravico z mečem v roki priboriti in vzdignili so se zoper Bre-tislava, ki jih je sicer užugal, vendar pa je brž ko ne ravno to pospešilo njegovo smrt, kajti komaj leto potem ga je nekdo na lovu zavratno umoril nekoliko dni pred božičem leta 1100.
Kakor hitro je Boživoj II. čul, da mu je brat poginil, takoj je prišel v Prag, kjer so ga že na sveti dan istega leta posadili na kneževski prestol. Ker je novi knez dobro vedel, da mu po pravici ne gre vladarska oblast, prizadeval se je na vso moč, da bi vso veljavnišo češko gospodo za se pridobil, kar se mu je tudi posrečilo. Ali drugi Premislovci, zlasti olo-muški knez Svatopluk, le niso mirovali, ampak večkrat so
Občna zgodovina Vlil. sn.	35
skusili vsiljenca odpraviti. Ko so se prepričali, da s silo nič ne opravijo, skusili so z zvijačo. Podkupili so nekega nfialo vrednega človeka, ki se je podal v Prag na knežev dvor ter jel tožiti svojega gospodarja olomuškega Svatopluka. Dobro volj ni knez mu vse verjame in ga prijazno sprejme. Hudobnež je na to jel ovajati neko izmišljeno zaroto ter imenoval vse najzvestejše in zanesljive kneževe svetovalce, da so baje izdajalci. Boživoj je zdaj jel najboljše svoje prijatelje proganjati ter jih z nespametnim ravnanjem tako razkačil, da so se naposled res vzdignili zoper njega ter ga (1107) spodili, med tem ko so njegovega nasprotnika Svatopluka olomuškega za kneza oklicali.
S vat op luk je bil jako okruten in bojaželjen vladar. Pobegli njegov prednik, ki se je hotel zdaj z nemško, zdaj s poljsko pomočjo vrniti na Češko, prizadjal mu je mnogo sitnosti. Od nemškega cesarja se je Svatopluk odkupil za deset tisuč mark srebra, a ker vkljub največemu odiranju ni mogel več, nego sedem tisuč nabrati, pomagal mu je v vojski zoper ogerskega kralja. Ob istem času je moral drugo vojsko poslati proti Poljakom, ki so takrat skušali Boživoja spraviti nazaj na češki prestol. Kriva poročila so Svatopluka tako zaslepila, da svojim najboljšim prijateljem ni več verjel ter začel po krivici grozovitno divjati zoper mogočno Vršoviško gospodo. Karkoli je takrat bilo živih od te najveljavniše češke rodbine, bodi si mlado ali staro, vse je dal brez usmiljenja po nedolžnem poklati. Le nekoliko jih je zbežalo na Poljsko, a eden od teh se je za vse svoje sorodnike maščeval nad okrutnim knezom. Ko je namreč Svatopluk (1109) pomagal nemškemu cesarju Henriku III. v boji zoper Poljake, ga je nek večer neznan človek zavratno umoril. Brž ko ne je bil nekdo od vršoviškega rodu. Na Češkem se je zdaj zopet več Premislovcev poganjalo za izpraznjeni prestol, le na najstarejšega nihče ni mislil, in ko se je v Pragu zarad tega snidel deželni zbor, se niti on ni oziral na Bfetislavovo postavo, ampak izvolil je Vladislava, sina bivšega češkega kneza Vratislava II.
Tudi Vladislav I. (1110—1125) se je ves čas svojega vladanja moral bojevati z domačimi nasprotniki, zlasti s svojimi brati, ki so ga hoteli s prestola pahniti. Če tudi se je včasih ž njimi pomiril, kmalu se je zopet spri, in ni ga bilo stalnega miru. Taki prepiri koristili so le nemškim kraljem, ki so se vtikali v češke razmere, razsojevali razpore ter tako čemdalje bolj vtrjevali vrhovno svojo oblast nad češkimi knezi. Tudi je Nemcev sploh čemdalje več hodilo na Češko, kjer so
dobivali zemljišč in dobrih služb. Vse to so se tuji naseljenci imeli zahvaliti kneževini ženam, ki so večidel bile Nemkinje. Eazen vednih domačih bojev so ob času Vladislavovega vladanja tudi močni potresi, velike povodnji in hudi viharji napravili mnogo škode po Češkem. Morebiti je ravno to Čehe spodbudilo , da jih je po izgledu drugih krščanskih narodov ravno takrat mnogo potovalo v sveto deželo. Na smrtnej postelji se je Vladislav do dobrega spravil s svojim bratom So-bieslavom ter ga celo priporočil za naslednika. Češka gospoda, ki se itak že davno niso več ravnali po Bretislavovem zakonu, so na to res omenjenega Sobieslava izvolili za kneza, a niso se niti ozirali na najstarejšega Premislovca Otona.
Sobieslav I. (1125—1140) je bil eden izmed najboljših čeških vladarjev, kajti obdarovan z lepimi duševnimi zmožnostmi in pridobivši si v življenji mnogo izkustva, je modro vladal ter znal samostalnost svoje države tudi proti Nemcem odločno braniti. To je pokazal takoj prva leta svojega vladanja. Premislovec Oton, ki si je kot najstarejši lastil večo pravico do kneževskega prestola, je šel k nemškemu cesarju Lotarju ter ga prosil pomoči proti Sobieslavu. Zdaj je Lotar trdil, da si čehi brez dovoljenja nemškega cesarja niti ne smejo kneza voliti, a nemška gospoda so na državnem zboru sklenili, da se ima Sobieslav takoj priti pred nje zagovarjat. Modri češki knez ni šel Nemcem v zanjke, ampak obhodil je Češko in Moravsko , koder je sam nabiral vojščake ter preskrbel vse, česar je bilo treba za vojsko. In prav je imel; kajti dasiravno je bila na začetku leta 1126. takošna zima, da je mnogo ljudi od samega mraza poginilo in so vsi kraji bili zametani z globokim snegom, je vendar Lotar že februarja mesca z veliko vojsko prestopil češko mejo. Pri Hlumcu so nasprotniki zadeli drug na druzega in vnela se je strašna bitva, v katerej so Čehi popolnoma užugali svoje nasprotnike. Veliko število Nemcev je v boji poginilo, druge so zmagovalci žive vjeli. Istega Lo-tarja so Čehi okol in okol oklenili, da ni mogel zbežati, ampak moral je prositi miru. Sobieslav je rad odjenjal in se pomiril proti temu, da je med Češko in Nemško vse ostalo pri starem. Nemški cesar je s tem bil zadovoljen in odslej sta si s češkim knezom bila dobra prijatelja. Ko se je Sobieslavu rodil sin, mu je Lotar celo bil za botra. V bojih zoper mogočne Hohenštavfovce je Lotar od svojega češkega zaveznika dobil dobre pomoči ter mu zato podelil pravico, da se je v prihodnje smel vdeležiti volitve nemških kraljev. Kakor z nemškim cesarjem, tako je Sobieslav tudi z ogerskim kraljem Ste-
fanom II. ter s poljskim Boleslavom „krivoustim“ sklenil prijateljske zaveze. Na to se je skrbni knez prizadeval, da bi svojo državo tudi doma poveličal. Ob mejah sezidal je nove gradove, a stare je popravil; mesto Prag je polepšal z novimi zidanji, zidal nove cerkve, a stare povečal in polepšal. Eavno tako se je z vso močjo vprl Premislovcem in drugej mogočnej gospodi, ki so na velikih svojih posestvih hoteli biti kakor kaki samostalni vladarji. Imel je zarad tega mnogo domačih, bojev, v katerih je pa vsikdar srečno zmagal ter tako do dobrega vtrdil kneževsko svojo oblast nad celo deželo. Velika njegova ojstrost je dala nekaterim mogočnim vpornikom povod, da so se zarotili zoper njegovo življenje, ali sprevidni knez je še ob pravem času zvedel hudobne njihove naklepe ter vjel najimenitniše zarotnike, katere je potem veliko narodno sodišče na smrt obsodilo. Na stara leta bi bil rad svojemu sinu zagotovil češki prestol in res so mu na deželnem zboru že spolnili željo, od katere nikakor ni hotel odjenjati; ali ko je bil na smrtnej postelji in je bilo videti, da ne bode več okreval, so se češka gospoda zopet zbrala, preklicala prejšnji sklep, a četrti dan po Sobieslavovej smrti so Vladislava II., sina prejšnjega kneza Vladislava I. posadili na kneževski prestol.
Vladislav II. (1140—1173) je dolgo vladal, ali nikakor ne tako, kakor so si želili mogočni češki plemenitniki. Le-tem je Sobieslav bil preojster in ravno zato so preklicali prejšnji sklep ter izvolili drugega kneza, o katerem so mislili, da bode malomaren ter jim pustil njihovo voljo. Ali jako so se zmotili. Kakor hitro je Vladislav prevzel vlado, takoj je dal ostre zapovedi zoper razbojnike in vsakega drugega, ki bi kalil splošni mir in red v deželi. Ko so gospoda sprevideli, da jim se ne bodo spolnile samolastne njihove želje, zbrali so se na Moravskem in sklenili med seboj veliko zavezo zoper kneza, katerega so mislili s prestola pahniti. Leta 1142. so s toliko vojsko udarili na Češko , da jim Vladislav nikakor ni mogel biti kos in po jako krvavej bitvi je z ostanki svoje vojske komaj zbežal v Prag, ki ga je na to poveril svojemu bratu, sam pa šel nemškega kralja Konrada III. prosit pomoči. Kmalu potem so vporniki pridrli pred Prag ter ga jeli z vso silo napadati. Goreče strele so metali v mesto, zažgali cerkev sv. Vida in mnogo drugih poslopij, ali vse zastonj. Knezu vdani vojščaki so hrabro branili glavno mesto, dokler se Vladislav ni povrnil z nemško vojsko, katero je vodil kralj Konrad sam. Temu se vporniki niso upali ustavljati se, ampak hitro so se umaknili nazaj na Moravsko, kjer se je zdaj cela zaveza razpadla. Toda
Vladislav je gel za njimi, jim vzel vsa njihova zemljišča ter se z obilnim plenom vrnil v Prag, kjer se je prizadeval, da bi popravil vso škodo, ki jo je vojska napravila. Posebno bogato je obdaroval samostane, katerih je tudi sam nekoliko novih vtemelil, zlasti takih, ki so bili reda premonstratenskega in ci-stercijenskega. Istega leta (1143) je iz Rima prišel papežev poslanec v Prag in ostal je tri leta na Češkem, da bi med duhovniki odpravil ženitev in nekatere napake. Pri tej priliki je tudi kneza pomiril z izgnano gospodo, ki so obljubili pokorščino ter se na to zopet vrnili na svoja posestva na Moravsko.
Vladislav se je tudi vdeležil druge križarske vojne, ki je, kakor že vemo, vMalej-Aziji mnogo trpela. Od Čehov je komaj vsaki deseti mož prišel v Jeruzalem, vsi drugi so med potjo poginili. Vladislav pa se je že prej vrnil proti domu ter svoje rojake priporočil svojemu prijatelju nemškemu cesarju Konradu III. S Konradovim naslednikom Friderikom „barbaroso“ pa češki knez s prva ni bil dober in odrekel mu je tudi tisto pomoč, ki so jo Čehi morali dajati, kadar so nemški cesarji šli v Rim na kronanje. Ali vrnivši se iz Italije se je Friderik popolnoma sprijaznil z Vladislavom ter ga povzdignil za kralja z dodatkom, da ima ta čast ostati tudi vsem prihodnjim češkim vladarjem. Na to mu je leta 1158. na državnem zboru v Reznu v pričo mnogo najveljavniše nemške gospode svečano podelil kraljevo krono. Tako ovenčan se je Vladislav vrnil domu na Češko ter sklical velik državni zbor, da bi se na njem razpravljalo o pomoči, ki jo je novi kralj obljubil nemškemu cesarju zoper vporno mesto Milan. Toda sprevidnišim Čehom ni bilo po volji, da se njihov vladar tolikanj meša v tuje stvari in bili so zoper vsako pomoč. Tu je Vladislav pozival dobrovoljce, in za novce in razna obetanja jih je nabral deset tisuč, s katerimi je sam šel v Italijo. Ti češki dobrovoljci, med katerimi so po večem bili mladi bojaželjni ljudje, so se v vseh bitvah odlikovali kot pravi junaki ter so jako pospešili zmago nad trdovratnimi vporniki. Cesar Friderik jih je dobro vedel ceniti ter je češkemu kralju za nagrado prepustil deseti del kazni, ki so jo morali Milančani plačati. Vladislav se je na to vrnil domu, ali bogati plen, ki so ga njegovi vojščaki v Italiji nabrali, vabil je druge in tako je vedno mnogo Čehov pomagalo nemškemu cesarju v laških vojskah. Pa Vladislavu to ni bilo dosti, ampak pri prvej priliki se je proti volji deželnega zbora šel tudi vtikati v ogerske homatije ter je s češko vojsko kralju Štefanu III. pomagal na ogerski prestol (1164). Zadnja leta svojega vladanja se je sprl z nemškim cesarjem in če tudi sta
se bila zopet nekako pomirila, stara prijatelja si nista več bila. ■Ko je Vladislav čutil, da ga moči zapuščajo, storil je vse, da bi svojemu sinu Frideriku zagotovil kraljevi prestol. Naposled je leta 1173. sam dobrovoljno odstopil ter z dovoljenjem deželnega zbora vladanje prepustil svojemu sinu.
Zdaj so se na Češkem začeli žalostni časi in še le črez šest in dvajset let, ko je Premisi Otokar I. postal kralj, bilo je zopet nekoliko bolje. V tej dobi se je prav jasno pokazalo, kakošen sad so obrodili vedni prepiri v rodu Premislovcev, ki bi bili vsi radi sedeli na vladarskem prestolu, a nikomur ni bilo mar za blagor češkega naroda. Nemškim cesarjem, katere so Premislovci sami na pomoč klicali, so takošni razpori bili po volji, kajti mogli so se čemdalje bolj vtikati v razmere Češke države, katerej so najprej hoteli odtrgati Moravsko, potem pa Češko samo razdeliti na dva kosa ter tako popolnem oslabiti moč tega žilavega slovenskega naroda.
Ko je novi češki kralj Friderik zasedel vladarski prestol, se je njegov oče Vladislav podal v Strahovski samostan, kjer je mislil mirno preživeti zadnje dni svojega življenja. Proti tej spremembi so se tadaj oglasili nekteri Premislovci in šli so se pritožit nemškemu cesarju. Ta je sestavil posebno sodišče, v katerem je nekoliko nemških in čeških gospodov na njegovo povelje češki prestol dosodilo
Sobieslavu II., ki se je (kot knez, a ne kralj) takoj podal na Češko, med tem ko je Vladislavov sin Friderik moral ostati pri nemškem cesarji in biti porok, da se njegovi privrženci ne bodo ustavljali novemu vladarju, katerega so jim Nemci poslali. Stari Vladislav jena to od žalosti zapustil Češko ter s svojo ženo šel na Durinško, kjer je takoj drugo leto umrl. Sobieslav II. ni bil brez dobrih lastnosti, posebno ga hvalijo, da je bil pravičen in da je rad revežem pomagal; ali sicer je imel premalo izkustva, da bi mogel postati dober vladar, a bil je tudi preveč odvisen od nemškega cesarja, kateremu je najpred moral pomagati na Laškem zoper papeža, potem pa iti nad avstrijskega vojvodo. Čehi v teh bojih niso druzega dosegli, nego da so v obeh deželah strašno ropali in pustošili. V tem je nemški cesar zopet izpustil Friderika in mu dovolil, da si sme češki prestol nazaj osvojiti, če si ga more. Zdaj se je vnela huda vojska med Friderikom in nesrečnim Sobie-slavom, ki je nazadnje moral bežati na tuje, kjer je že leta 1180. umrl.
S Friderikom pa Čehi nikakor niso bili zadovoljni zato, ker jih je preveč odiral s prevelikimi davki, da bi mogel pla-
čati, kar je bil nemškemu cesarju obljubil za njegovo pomoč. Pri tej priliki so se torej vzdignili zoper njega ter ga zapodili iz dežele; ali na zapoved nemškega cesarja morali so mu kmalu zopet povrniti vladarsko oblast. Domač razpor na Češkem je nemškega cesarja ohrabril, da je storil, kar je že davnej nameraval. Odtrgal je namreč Moravsko ter jo dal Premislovcu Konradu Otonu kot samostalnemu mejnemu grofu, ki nad seboj ni imel priznavati druzega gospodarja, nego nemškega cesarja samega. Knez Friderik je zdaj sprevidel, da bode treba z orožjem braniti pravice češke države. Kakor hitro je torej zadušil nov vpor, poslal je hrabrega svojega brata Premisla Otokarja z vojsko na Moravsko, da bi jo zopet pokoril njegovej oblasti. Vrli Otokar prvo leto ni nič opravil, drugo leto (1185) pa je v jako krvavej bitvi, v katerej je poginilo četvero tisuč Cehov in Moravcev, sijajno zmagal Konrada Otona ter ga prisilil, da je češkega kneza zopet priznal za svojega vrhovnega vladarja. Komaj je ta razpor bil poravnan in že se je rodil drugi. Praški škof se je bil sprl s knezom Friderikom in po starej navadi šel je na Nemško iskat pravice. Cesar je stvar dal nemškim škofom na razsodbo, ti pa so po njegovej želji odločili, da je praški škof v svojej škofiji samostalen knez, ki se v posvetnih stvareh nima drugemu pokoriti, nego nemškemu cesarju. Največa sreča za Čehe je bila smrt cesarja Friderika „Barbarose“, ki je, kakor vemo, poginil na tretjej križarskej vojni. Tudi češki knez Friderik se je hotel vdeležiti te vojne, ali predno se je bil do dobrega na pot pripravil, umrl je mesca marca 1. 1189.
To pot so Cehi bili složni ter si Konrada Otona, moravskega namestnika, izvolili za kneza. Konrad je takoj vse storil, kar je mogel. da bi Češko zopet vredil ter je zato sklical velik deželni zbor, ki je z nova potrdil, da imate Češka in Moravska biti združeni, akoravno sme Moravska imeti lastnega kneza, ki je pa le namestnik češkega velikega kneza. Sploh se je Konrad skazal modrega vladarja; le škoda, da je tako malo časa vladal. Ko je namreč nemškega cesarja Henrika VI. spremil na Laško, je pred Neapoljem za kugo umrl (1191). Kakor hitro je poročilo njegove smrti došlo na češko, oglasil se je Ve če sla v II. kot najstarejsi Premislovec, in res so ga še istega leta posadili na kneževski prestol. Ali takoj seje zoper njega vzdignil hrabri Premisi Otokar in ko ga ni mogel s silo pahniti s prestola, šel je na Nemško pogajat se s cesarjem Henrikom VI., ki mu je za šest tisuč mark srebra prisodil Češko, njegovemu bratu Vladislavu pa
Moravsko. Večeslav je zdaj moral bežati na tuje, ali že v Mišnju so ga vjeli in ni ga bilo ved sluha o njem. Pa niti Premisi Otokar se ni mogel obdržati v novej svojej oblasti, zato ker nemškemu cesarju ni izplačal obljubljenega srebra. Cesar Henrik je tedaj praškega škofa Henrika Bretislava, ki je ravno pri njem bil, imenoval za češkega kneza ter ga 1. 1193. z močno vojsko poslal na Češko. Otokar je štiri mesce hrabro branil Prag; ko je pa sprevidel, da mu to le nič ne pomaga, zapustil je mesto, v katero se je ravno na sveti večer istega leta vselil novi knez in škof ob enem. Na spomlad je Henrik Bfetislav z veliko vojsko šel na Moravsko proti Otokarovemu bratu, kateremu ni zaupal. Ali Vladislav se mu niti ni vpiral in šel je dobro-voljno ž njim v Prag, kjer ga je boječi knez vedno imel pred očmi ter ga nazadnje celó djal v zapor. Na povelje nemškega cesarja je Henrik Bfetislav moral iti z vojsko nad mišenjskega mejnega grofa. Češki vojščaki so pri tej priliki po Mišenskej grofovini tako strašno razsajali in pustošili, da je škofa in kneza bilo sram, in je zarad tega očitno pokoro delal. Henrik Bretislav je tudi mislil iti na križarsko vojno ali ni se prav upal zato, ker je bil preslabega zdravja. In res je kmalu na na to umrl (1197). Po njegovej smrti so Čehi osvobodili zaprtega Vladislava ter ga razglasili za svojega kneza.
Vladislav III. je sicer samo pet mescev vladal, vendar pa je v tem kratkem času Češko tako rekoč rešil pogina, kajti prva skrb mu je bila, da je novoizvoljeni škof Daniel vpričo deželnega zbora obljubil, da bode v posvetnih stvareh le češkega kneza priznal za svojega vrhovnega vladarja, a nikakor ne nemškega cesarja. Še bolj pa je veliko svoje domoljubje pokazal v tem dogodku. Ko je namreč njegov starejši brat Premisi Otokar zvedel, da je umrl nemški cesar Henrik VI., ki mu je bil največi nasprotnik, takoj je skusil, da bi se povrnil na češki prestol. Imel je doma prijateljev, ki so mu nabrali dosti veliko vojsko, in že je pogumno stopal proti Pragu. Ali njegov^brat Vladislav III. mu je s še večo vojsko prišel nasproti. Že sta se brat proti bratu vtaborila in zopet se je bližal žalosten trenutek, ko se je na domačih tleh imela prav po nepotrebnem prelivati domača kri. V tem je domoljubni Vladislav svojega brata po noči k sebi pozval ter mu kot starejšemu dobrovoljno odstopil kneževski prestol; le to si je izprosil, da mu je prepustil Moravsko, ali nikakor ne kot samo-stalno deželo, ampak kot češko pokrajino. Narod je takošne sprave bil vesel in takoj drugi dan (6. dec. 1197) so Premisla Otokarja razglasili za kneza.
Premisi Otokar I. in Večeslar I.
Premisi Otokar I. (1197—1230) je imel lepih duševnih zmožnosti in tudi dosti izkustva, da je mogel češko državo z nova povzdigniti ter jej zagotoviti večo neodvisnost od nemških vladarjev. Najprej mu je po naglej smrti cesarja Henrika VI. dobro došel razpor med nemškimi knezi, od katerih so nekateri izvolili Filipa Švabskega, drugi pa Otona IV. Premisi se je s prva odločil za Filipa, ki mu je zato pismeno potrdil: da se nemški cesarji nimajo vtikati v volitev češkega kneza, ampak da ima brez ugovora potrditi vsakega, kogar si narod sam izvoli; ob enem je češkim vladarjem povrnil kraljevi naslov ter odločno rekel, da imajo le češki kralji pravico imenovati praške škofe. Na nagovarjanje rimskega papeža se je Premisi kmalu izneveril kralju Filipu ter prestopil na stran Otona IV. Zato mu je zdaj tudi ta kralj priznal omenjene pravice, a leta 1204. je sam papež Inocencij III. češkim vladarjem s posebnim pismom potrdil kraljevi naslov. Ko je pa tudi Otonova slava jela padati, je Premisi zopet bil prvi, kateri je z izurjeno češko vojsko šel na pomoč mlademu cesarju Frideriku II.. ki je ravno iz Italije prišel na Nemško. Da bi si tega mogočnega zaveznika ohranil, je mladi cesar češkim kraljem z nova potrdil vse pravice, a razen tega tudi še dovolil, da v prihodnje Cehi ne trebajo več nemških cesarjev spremljevati v Rim, ampak da se od te dolžnosti vsik-dar smejo odkupiti za tri sto griven srebra. Zdaj Premisi Otokar ni zapustil Friderika, dokler ni do dobrega zmagal njegovega nasprotnika ter mu zagotovil nemški prestol.
Ko se je po teh bojih zopet vrnil na Češko, je leta 1216. sklical deželni zbor ter mu nasvetoval svojega sina Večeslava za naslednika. Zbrana gospoda so brez vpora sprejeli kraljevi predlog, kateremu niti starejši Premislovci niso nasprotovali, ter mladega Večeslava izvolili za svojega prihodnjega vladarja. S tem so ob enem tudi odpravili staro Bretislavovo postavo, ki se itak že davnej ni več spolnovala, a sklenili so, da ima v prihodnje umrlega kralja vsikdar naslediti njegov najstarejši sin. To je bil velik napredek v razvoji češke države, kajti odslej se ni bilo več bati vednim domačim bojem za prestol, pa tudi nemški cesarji niso več imeli prilike vtikati se tolikokrat v notranje razmere malega češkega naroda. Kmalu po tem imenitnem dogodku se je tudi na Češkem vnel prepir med posvetno in cerkveno oblastjo. Že prej, ko je novi škof Daniel obljubil pokorščino knezu Vladislavu III., to nekaterim
Nemcem, katerih je na Češkem tudi med duhovščino bilo mnogo, nikakor ni hilo po volji in tožili so novega škofa papežu, da krati pravice katoliške cerkve in druzega več. Daniel se je sicer opravičil, ali njegov naslednik Andrej , ki je bil jako ojster in pobožen mož, se je takoj obrnil na kralja ter ga prosil, naj dovoli, da bi se odpravile nekatere navade in naredbe, ki omejajo svobodo katoliške cerkve na Češkem. Premisi, ako-rävno dober katoličan, ni privolil v nobeno spremembo, ampak hotel je, da naj vse ostane pri starem. Tu je praški škof šel v Eim in s papeževim dovoljenjem. je proklel (1217) glavne njegove nasprotnike, a nad celo Češko je oklical interdikt, t. j. vse cerkve so se zaprle, zvonovi so omolknili, a duhovni niso smeli opravljati nobenega cerkvenega opravila. To je češkega kralja le še bolj razjezilo in‘zarubil je vse škofovo premoženje ter raztrgal več starih pisem, ki so praškim cerkvam zagotovile neke posebne pravice. Ko pa papež Honorij III. nikakor ni hotel odjenjati od svojih terjatev, dal se je Premisi Otokar omečiti in podelil je praškemu škofu sodnijsko pravico nad svojimi kmeti in nad vso češko duhovščino. Tako je razpor bil z lepo poravnan in Andrej se je zopet vrnil v svojo škofijo, iz katere je kmalu v drugič bežal v Eim ter ondi umrl (1224). Papež Honorij je na to odločno zahteval, da praškega škofa ne voli več deželni zbor, ampak le tamošnji korarji, kakor je takrat že skoraj po vseh katoliških deželah bila navada. Tako so se za Premisla na vse strani vredile razmere češke države. Le tega modri kralj ni sprevidel, kolika nevarnost je češkej narodnosti pretila od čemdalje večega števila nemških naseljencev, ki so se zlasti po mestih jako množili. Y samem Pragu bilo jih je toliko, da so si volili lastnega nemškega sodnika, kateremu so se tudi češki prebivalci v mestu morali pokoriti. Češki kralji so takrat sami podpirali naseljevanje Nemcev zato, ker so jim ti plačevali velike davke, med tem ko je češko ljudstvo že popolnoma ubožalo od pretežkih bremen, s katerimi jih je županijska gosposka tlačila. Dve leti pred svojo smrtjo je Premisi Otokar pozval v Prag moguškega nadškofa, ki mu je sina in izvoljenega naslednika Večeslava v cerkvi svetega Vida svečano za kralja kronal.
Kralj Veéeslav I. (1230—1253) je toraj po smrti svojega očeta brez ovir zasedel prestol ter prevzel vrhovno vlado na Češkem in Moravskem. Bil je hraber, bitroumen in odločen, ali narodu svojemu se je bil preveč odtujil zato, ker je od mladih nog bil po nemški odgojen, a zdaj je celo na kraljevem dvoru vpeljal nemški jezik, nemške navade in odlikoval nemške
ljudi. Po njegovem izgledu so tudi druga češka gospoda jela nemškutariti, da je bilo grdo. Kakor na Nemškem, tako so gospoda zdaj tudi na Češkem nosila žametasta z zlatom zarobljena oblačila; pri gostbah in veselicah ter v vsem javnem .in domačem življenji sploh je bilo toliko sijajnosti in toliko nepotrebne gizdavosti, da so kmalu gospoda in kralj bili v velikih denarnih zadregah. Zopet so tedaj pozivali Nemce v deželo ter jim za dobre novce prodajali zemljišč, državljanskih svoboščin in mnogo drugih pravic. Š sosednimi vladarji in tudi z nemškim cesarjem je Tečeslav bil prijatelj, le z avstrijskim vojvodom se je bil nekolikokrat sprl ter šel z vojsko nad njega, enkrat kot zaveznik ogerskega kralja, drugikrat pa na prošnjo nemškega cesarja. Že se je bil tudi v tretjič pripravil na vojsko zoper nemirnega avstrijskega vojvodo Friderika „bojevitega“, v tem ga je mnogo nevarniši sovražnik nanadoma zval na drugo bojišče.
Grozoviti Mongoli ali Tatari, ki so kakor že vemo leta 1224 v prvič , a leta 1237 v drugič prilomastili v Evropo, podjarmili Kusko ter razsajali po Poljskem, pridrli so tudi na Češko (1241). Ravno so bili v jako hudej bitvi pri Legnici zmagali šleskega vojvodo Henrika „pobožnega“, ki je z desetimi tisuči kristjanov poginil junaške smrti; v tem se pokaže na češkej meji hrabri kraj Yeceslav, a ž njim štirdeset tisuč pešcev in šest tisuč konjikov. Azijatski divjaki se tolikega števila izurjenih vojščakov niso upali napasti, ampak skušali so jih obiti ter drugod predreti na Češko. Ali vsa pota skozi zaraščene gozde ob meji so bila dobro zadelana in še le črez tri tedne so se nekako prerili na Moravsko, kjer so neusmiljeno ropali, morili, požigali in pustošili. Ljudje so kar popustili svoje domovje ter bežali v gore, da bi si vsaj življenje rešili. Tu je Yeceslav z novo vojsko prišel za njimi in zadel je na-nje pri Olomucu, ki so ga ravno oblegali. V jako krvavem poboji, v katerem se je najbolj odlikoval češki poveljnik Jaroslav Sternberški, so Tatari bili tako strašno tepeni, da so zapustili Moravsko ter se napotili proti Ogerskej, kjer so se zopet združili z glavno vojsko Batu-kana.
Ko je Večeslav srečno odvrnil nevarnost, ki je njegovemu kraljestvu pretila od Tatarov, sprl se je zopet z avstrijskim vojvodo Friderikom; ali kmalu sta se pomirila in Friderik je naposled svojo hčer Gertrudo dal za ženo Yeöeslavovemu sinu Vladislavu. Le-ta se je po naglej smrti svojega tasta (1246) celo polastil Avstrije in Štajerske, ali ker je tudi on že pol leta potem umrl, je nemški cesar Friderik II. te vojvodini
zopet vzel Cehom ter ju poveril svojim namestnikom. Večeslav se je takrat skoraj zmiraj potikal po svojih lovskih gradovih in tu je s svojimi prijatelji prav razuzdano živel. Da bi poravnal velike stroške, ki ga je stalo lahkoumno njegovo razveseljevanje, razdal je malopridnim svojim tovaršem mnogo kraljevih gradov. Takošnega razsipnega gospodarstva nikakor niso odobravali razumniša gospoda, pa niti isti kraljevič Premisi ne. Nezadovoljniki so se tadaj očitno vzdignili in prisilili kralja, da je moral vlado pustiti sinu. Ali papež Ino-cencij IV. je Večeslava odvezal obljube zato, ker so ga bili na njo prisilili, a njegovim nasprotnikom se je grozil s cerkveno kletvijo. Tu sta oče in sin sklenila novo pogodbo ter si češko državo med seboj podelila. Pa Večeslav niti zdaj ni mislil biti mož beseda. Hlinil se je sicer, kakor da bi bil vse pozabil in povabil je sina Pfemisla in najveljavniše njegove to-varše k sebi v goste; ko so pa prišli, dal je vse zgrabiti in v ječe zapreti, a sam je razsipno in razuzdano živel, kakor poprej. Te domače homatije so češkega kralja zadrževale, da ni mogel iti papežu pomagat zoper Friderika II., ki je itak kmalu na to umrl. (1250).
Po smrti tega nemškega cesarja ste vojvodini Avstrija in Štajerska ostale prav brez vsacega vladarja, zlasti ko se je tudi začasni namestnik odrekel svoje oblasti, kakor hitro mu je došlo poročilo, da je cesar Friderik II. na Laškem umrl. Ker se v tadanjih razburjenih časih ni bilo nadjati, da bi se na Nemškem zedinili ter izvolili kmalu zopet cesarja, ki bode vsem po volji, so avstrijska gospoda sklenili, da si bodo sami poiskali novega gospodarja. Najbolj jim je bil všeč češki kraljevič Premisi Otokar, katerega je oče malo prej zopet izpustil ter ga imenoval za svojega namestnika na Moravskem. Tega so torej Avstrijanci leta 1251. složno izvolili za svojega vojvodo, med tem ko so se Štajerci še obotavljali. To priliko je hitro porabil ogerski kralj Bela I. in mislil je ne le Štajersko, ampak tudi Avstrijo na se spraviti. Zdaj se je med Čehi in Ogri vnela huda vojska, ki se je še le po smrti kralja Večeslava končala. Takrat se je namreč Premislu Otokarju mudilo v Prag, da bi si zagotovil očetov prestol in hitro se je pomiril s svojim nasprotnikom. Pogodila sta se tako, da je Premisi Otokar obdržal Avstrijo in nekatere kraje na gorenjem Štajerskem, vsa ostala Štajerska pa je prišla pod Ogersko (1254).
Premisi Otokar II.
Premisi Otokar II. (1253—1278) spada mednajslav-niše kralje, kar so jih Čehi kdaj imeli. Bil je odločen in priljuden, pobožen in neizmerno delaven, posebno pa je rad branil slabe proti močnim. Dasiravno je ljubil zunanjo sijajnost, je vendar bil tudi umen gospodar, ki je vedel pomnožiti in vre-diti svoje dohodke. Na bojišči je bil hraber junak, na prestolu pa moder vladar in dober zakonodavec. Le to napako je nasledil po svojem očetu, da je tudi on preveč ljubil nemški jezik in nemške navade ter s tem še več škodoval češkej narodnosti. Ko je nastopil vlado, bila mu je prva skrb, da bi popravil škodo, ki jo je njegov oče napravil z razsipnim in potratnim življenjem. Kdorkoli si je torej za Večeslava po krivici ali po nezasluženji pridobil kako kraljevo graščino, moral jo je brez milosti povrniti novemu kralju. Sicer pa si je tudi Otokar svoje dohodke pomnožil s tem, da je nemške naseljence pozival v deželo ter jim za dobre novce podelil zemljišča in meščanskih svoboščin. Tega pa nihče ne more tajiti, da se je ravno za Otokarja splošno blagostanje na Češkem tako povzdignilo, kakor še za nobenega njegovih prednikov ne.
Pa tudi državno moč je Premisi Otokar II. jako povzdignil. Že prej smo povedali, kako je Češkej in Moravskej pridružil Avstrijo, a kmalu je svojej oblasti pridobil še druge dežele. Sploh so za razvoj češkega kraljestva takrat bili jako ugodni časi, kajti ravno nemško cesarstvo, od koder je prej Čehom grozila največa nevarnost, je bilo tako razrovano, 'da bi bil človek rekel, zdaj-zdaj se bo razpalo na kose. Tudi Premisi je med nemškimi knezi imel mnogo veljavnih prijateljev in celo sam papež mu je bil dober. Poslednjemu se je bil mladi češki kralj še bolj prikupil, ko je zoper Pruse peljal (1255) križarsko vojsko, ki je štela šestdeset tisuč vojščakov. Prišedši na tisti kraj, kjer so Prusi nekdaj ubili svetega Vojteha, dal je posekati sveti gozd ter sežgati vse malike. Po slavnej zmagi je Otokar položil temelj novemu mestu Kraljevcu ter se zopet vrnil proti domu. Daleč se je raznesel glas o hrabrem češkem kralji in, ko je umrl slabi Viljem holandeški (1256), je kolinski škof sam prišel v Prag ter Otokarju v imenu svojih rojakov ponudil nemško krono. Toda Otokar nikakor ni maral za ponujeno čast, kajti bal se je, da si ne bi ž njo mnogo nepotrebnih sitnosti in novih nevarnosti nakopal na glavo.
Kmalu potem se je zapletel v nove homatije z ogerskim kraljem, zoper katerega so se bili tudi Štajerci vzdignili, kajti
že so bili siti magjarske gospode in magjarskih vojščakov, ki so med njimi razsajali, kakor Turki. Na spomlad leta 1260. sta se oba sosedna kralja na vso moč pripravljala na vojsko. Bela je nabral sto in štirdeset tisuč mož, med katerimi je bil celo tatarski kan z divjo svojo drubaljo. Premisi Otokar je imel le sto tisuč vojščakov, ali bili so po večem izurjeni bo-jovniki, in sedem tisuč konjikov, ki so od glave do pete bili železno opravljeni. Pri Kressenbrunu na moravskem polji so sovražniki skupaj zadeli. Čehi so se priporočili svetemu Veče-slavu in zapeli staro češko „gospodine pomiluj nas“, potem pa so pogumno planili v grozovitni boj, v katerem so do dobrega užugali nasprotne divjake, katerih je do dvajset tisuč na bojišči poginilo, štirnajst tisuč pa utonilo na begu črez reko Moravo. Do Požuna so zmagoviti Čehi podili Ma-gjare. Tu je kralj Bela prosil miru in odstopil je Premislavu Otokarju celo Štajersko.
Še enkrat je pobožni češki kralj šel s križarsko vojsko nad poganske Litvane ob baltiškem morji, ali mokra zima (1268) je to pot ovirala njegovo podvzetje in moral se je kmalu vrniti. Takoj na to je umrl (1269) Otokarjev sestrič koroški vojvoda Ulrik, in zapustil mu je Koroško in Kranjsko. Tu se je češkemu kralju sicer hotel ustavljati Ulrikov brat Pilip, ki se je bil prej odločil za duhovski stan; ali Otokar ga je hitro užugal, prišel s svojo vojsko noter do Ljubljane, in vsa Kranjska in Koroška ste bili v njegovej oblasti. Ko se je zmagoviti kralj vrnil proti domu, je med potjo zadel na Ma-gjare, ki so bili z nova pridrli na Avstrijsko. Otokar jih je tudi zdaj hitro zagnal nazaj črez mejo, jim z naskokom vzel Požun ter jih prisilil, da so se pomirili na prejšnjej podlagi. Kmalu po tej vojski je kolinski škof v drugič prišel v Prag (1271) prosit slavnega kralja, da bi sprejel nemško cesarstvo; ali Otokar se je tudi to pot obotavljal in ni hotel sprejeti visoke oblasti, ki bi mu edina mogla zagotoviti obstanek velikega njegovega kraljestva. Da ni prav ravnal, pokazalo se je le prekmalu.
Proti volji češkega kralja, katerega niso niti k volitvi pustili, so nemški knezi izvolili (1273) novega cesarja, Bu-dolfa Habsburškega. Le-ta je v sporazumljenji z veljavnimi knezi izdal postavo, da se imajo povrniti vsa državna zemljišča, kar jih je kdo dobil potem, ko je cesar Friderik II. že bil proklet. Vsakdo je takoj sprevidel, da je tanaredba namenjena češkemu kralju, kateremu so Nemci hoteli vzeti Avstrijsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko. In res je državni zbor v No-
rimi)ergu (1274) pozval Pfemisla Otokarja, da naj se odreče omenjenih vojvodin, a ko se je obotavljal, je cesar Eudolf razglasil državni progon na njega. Zdaj so se tu in tam pripravljali na boj. Rudolfu so najmogočniši nemški knezi in ogerski kralj obljubili pomoč, ob enem pa si je skrivaj pridobil mnogo avstrijske gospode in tudi nekoliko tistih čeških plemenitnikov, katerim je Otokar vzel zemljišča, ki so si jih bili po krivici prisvojili. Tolikim nasprotnikom češki kralj'ni bil kos, kajti njegova vojska ni štela več, nego dvajset tisuč mož. Podal se je torej večej sili, pustil Rudolfu Avstrijsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko ter ga celo priznal (1276) za svojega vrhovnega vladarja. Poslednje je Otokar razumeval tako, kakor njegovi predniki, in prosil je novega nemškega cesarja, naj tudi on potrdi stare pravice češkega kraljestva. AR Rudolf ni hotel o tem ničesar vedeti in stanovitno je trdil, da češki kralj ni prav nič več, kakor kaki drugi nemški vojvoda, ali pa še manj. Tolikega poniženja slavni Otokar nikakor ni mogel trpeti in jel se je na dobro srečo z nova pripravljati na boj. Komaj je nabral trideset tisuč mož, s katerimi je šel na Avstrijsko ter se vtaboril na Moravskem polji, kjer je nekdaj tako slavno zmagal Magjare. Ali to pot mu sreča ni bila mila. Rudolf je imel mnogo večo vojsko in dobil je tudi iz Ogerske obilno pomoči. Otokar se je moral vmakniti nazaj do Diirrenkruta, tu pa se je (dne 26. avgusta leta 1278.) vnela odločilna bitva. Hrabri češki kralj boril se je kakor lev in bil je vedno med prvimi. Že je nasprotnike ravno v sredi nazaj potisnil in bilo je misliti, da bode zmaga njegova, v tem so ga lastni rojaki izdali. Poveljnik Milota, ki je s svojim krdelom stal zadej, da bi v odločilnem trenutku prišel na pomoč, se je nenadoma obrnil in zbežal z vsemi svojimi vojščaki. Premisi Otokar je takoj sprevidel, da je zdaj ni več rešitve; ali žalostne svoje osode ni hotel preživeti, ampak zagnal se je v največi bojni metež in sekal britke^ rane nasprotnikom, dokler ni sam kot pravi junak poginil. Ž njim je dvanajst tisuč hrabrih Čehov mrtvih ležalo na krvavem bojišči.
Večeslav II. in JIL
m
Po nesrečnej smrti kralja Pfemisla Otokarja je na Češkem bilo vse zbegano; nihče ni vedel, kdo mu je gospodar, a bati se je bilo najhujšega. Brez vpora je cesar Rudolf šel na Moravsko, kjer se je mesto za mestom podalo njegovej oblasti; ko je pa tudi prestopil češko mejo , zadel je pri Kolinu na
dosti močno vojsko, ki so jo domoljubna češka gospoda hitro nabrali. Tu se je nemški cesar ž njimi pomiril. Ker je Otokarjev sin Yeöeslav II. bil še malo dete, je na mesto njega mejni grof Oton Braniborski imel pet let vladati na Češkem; Moravsko pa je cesar Budolf na ravno toliko let za se obdržal, da bi si bajé povrnil stroške, ki ga je stala vojska s češkim kraljem. Da bi pa v prihodnje ne bilo več sovraštva med Pfemislovci in Habsburžani, zaročili so mladega Večeslava z Budolfovo hčerjo Guto, a cesarjevega sina, ki mu je bilo tudi Budolf ime, z Večeslavovo sestro Ano. Akoravno so vsi štirje bili otroci, od katerih še nobeden ni spolnil desetega leta, so jih vendar kar takoj poročili ter jih potem dali materam nazaj, dokler ne odrasejo.
Na Češkem je namestni vladar, Oton Braniborski, čudno gospodaril. Prav nič mu ni bilo mar za blagostanje poverjenega mu naroda, niti se je zmenil za pogodbe, pod katerimi so mu podelili imenitno oblast, ampak skrbel je zato, kako da bi teh pet let sebe in svoje ljudi obogatel s češkimi žulji. Iz cerkve Vida je pobral vse zaklade ter jih dal odpeljati na Braniborsko, a Večeslava in njegovo mater Kunigundo je zaprl v močen grad. Ko je pa Kunigunda nekako ušla ter bežala na Moravsko, je Oton mladega kralja k sebi vzel in tako grdo je ž njim ravnal, da mu ni dal ne potrebne obleke, ne dosti hrane, in je deček večkrat stradal. Da pod takošnim vladarjem ni bilo na Češkem nobenega reda, razumeva se samo po sebi. Domoljubna gospoda so se sicer očitno vprli in hoteli na bolje ukreniti; ali v tem je prevzetni zatiralec poslal nad nje nemške najemnike, s katerimi so se na Češko pri-teple cele druhali malopridnih lenuhov, ki so po vsej deželi ropali in pustošili, kakor Turki. Naposled je sam cesar prišel mirit razkačeno gospodo in brezumnega namestnika, in res so zdaj vsi Nemci, ki niso bili ondi naseljeni, morali v treh dneh zapustiti češko deželo; ali sicer ni bilo mnogo bolje, dokler ni minulo določenih pet let. Po odhodu nemških najemnikov so na Češkem še le prav čutili, kako škodo so jim ti pritepenci napravili. Ker so kmeti pred njimi bežali v gore, ni bilo polje obdelano, a slaba letina je še bolj pomnožila splošno nadlogo. Bila je taka lakota, da so reveži s silo ulomili v hiše premožniših ljudi, in kar z ognjišča so odnašali lonce. Drugi so glodali skorjo dreves in razne korenine, ali pa so celó jedli meso mrličev. Mnogo nesrečnih ljudi je od gladu poginilo, še več pa jih je pomorila kuga, ki jih je na tisuče spravila v prezgodni grob. Leta 1282. je Bog blagoslovil polje in bilo
je bolje; ali konec nadlog bilo je še le prihodnje leto (1283), ko je Otonu Braniborskemu potekel obrok in je moral zapustiti oguljeno deželo. Ob istem času je tudi nemški cesar povrnil Moravsko.
Zdaj še le je mladi Večeslav zasedel prestol po nesrečnem svojem očetu; ali bil je še premlad, da bi mogel sam vladati. Nadomestovala ga je torej njegova mati Kunigunda, prav za prav pa njen drugi mož Zaviša Falkensteinski. Pa niti ta ni bil pošten, kajti gledal je le, kako da bi sebe povzdignil, med tem ko je mladega kralja pri vsakej priliki prikratil. Posebno se je prevzel po smrti kraljice Kunigunde. Ali tudi njemu je kmalu odzvonilo. Kakor hitro je Večeslav postal polnoleten, odpravil je nepravičnega očma iz kraljevega dvora, in ko mu ni hotel povrniti vseh otetih gradov, dal ga je zapreti in potem ob glavo djati. Dasiravno je Večeslav spolnil še le devetnajst let, vendar so se duševni njegovi darovi že takrat jeli lepo razvijati. Vedno je mislil, kako da bi povzdignil splošno blagostanje svojega naroda in kmalu se je bila dežela zopet opomogla. Svoje dohodke je znal tako pomnožiti, da so ga šteli med najbogatejše kralje tadanjega časa. Največ so mu dajali rudniki, zlasti Kuntnogorski, iz katerih so čemdalje več srebra dobivali. Zato pa je Večeslav dal samo dobre novce kovati in celó v tujih deželah so jako cenili češke groše. Na kraljevem dvoru živelo se je jako sijajno in vedno je bilo mnogo gostov in poslancev iz bližnjih in daljnih krajev. Vkljub velikim nesrečam je torej češka država kmalu zopet dobila staro veljavo, zlasti na sosednjem Poljskem. Ta slovenska država je bila razkosana na več manjših in večih deželic in tudi v teh se je včasih po več knezov ob enem poganjalo za vladarski prestol. Ko sé je ravno takrat takošen razpor vnel v Krakovu, je ena stranka izvolila češkega kralja za svojega vladarja. Večeslav se je takoj z vojsko napravil na pot (1291) ter se polastil mesta Krakova z vso Malo-Poljsko , h katerej je kmalu tudi pridobil kneževino Sandomirsko, a leta 1300. so ga v Gnezdnu ovenčali za poljskega kralja. Komaj se je to zgodilo, umrl je na Ogerskem Andrej III. zadnji kralj Arpadove krvi. Tu je nekoliko veljavnih ogerskih gospodov prišlo Večeslava prosit, naj bi jim zdaj on bil za kralja. Toda Večeslavu II. so se tri krone zdele preveliko breme in ni hotel ponudbe sprejeti za se, marveč je poslancem nasvetoval svojega dvanajstletnega sina Večeslava III. Tega so na to odpeljali na Ogersko, ga v Stolnem Belemgradu kronali ter mu izročili kraljevo oblast. Kakor hitro pa je zvedeni češki kralj sprevidel, da se bode
Občna zgodovina VIII. sn.	36
njegov sin težko obdržal zoper močnejšega nasprotnika Roberta, šel je na Ogersko po njega ter ga odpeljal nazaj na Češko (1304). Toliko odlikovanje češkega kralja ni bilo nikakor po volji avstrijskemu vojvodi Albrehtu, ki je zdaj na vso moč roval zoper Yeéeslava ter z vojsko udaril na Češko, dasiravno brez vspeha. Ko se je pa Veéeslav II. ravno pripravljal na novo vojno, prehitela ga je smrt (1305). Bil je še le štiri in trideset let star.
Njegov sin in naslednik Veöeslav III. ni bil brez lepih zmožnosti, ali slabi tovarši so ga čisto spridili ter ga zapeljali, da je cele noči ž njimi popijal, igral ter zapravljal kraljevo premoženje. Z Albrechtom avstrijskim se je takoj po očetovej smrti pomiril, á ko se je ravno takrat Vladislav Lokietek vrnil na Poljsko ter si pridobil veliko stranko, šel je Večeslav III. z vojsko na njega, da bi si ohranil ondešnje očetove pridobitve; ali med potjo ga je v Olomucu nekdo skrivaj umoril (1306). Morilec bil je Nemec, ali ker ga je straža vjela in pri tej priči ubila, ne ve se prav nič, kdo da ga je najel. Nekateri mislijo , da vojvoda Albrecht, ali dokazati ne morejo ničesar. Zdaj ni bilo več misliti, da bi Čehi obdržali Poljsko, od koder so se takoj vsi češki namestniki domu vrnili, kakor hitro jim je došlo poročilo o smrti njihovega kralja.
Rudolf I. in Henrik koroški.
Z Veöeslavom III. je izmrl moški rod Premislovcev, ki so šest sto let vladali na Češkem. Živele so sicer štiri hčere Veéeslava II., ali ker je ni bilo postave, ki bi ženskemu rodu zagotovila nasledstvo, se češka gospoda niso na nje ozirali, ampak sešli so se v zbor, da bi si po svojej volji izvolili novega kralja. Toda predno so se bili za koga odločili, je nemški kralj Albrecht nenadoma z vojsko prišel črez mejo in trdil, da Češka spada k nemškemu cesarstvu in da ima on pravico podeliti jo, komur hoče. Čehi, ki niso bili prav nič pripravljeni na vojsko, si tedaj niso vedeli drugače pomagati, nego da so Albrechtovega sina Rudolfa I. izvolili za kralja. Temu je zdaj tudi Albrecht potrdil vse pravice in svoboščine češkega kraljestva. Pa novi vladar ni imel sreče, kajti že črez leto je nanagloma zbolel in umrl (1307).
Vsled pogodbe, ki so jo Čehi sklenili z Albrechtom, bi kak drug Habsburgovec imel naslediti Rudolfa, ki ni zapustil lastnih otrok. Ali večina češke gospode ni hotela zdaj niti čuti o tej pogodbi, ki jo je bil že sam Albrecht prelomil, in pozvali so na češki prestol vojvodo Henrika koroškega,
ki je Ano, hčer Večeslava II., imel za ženo. Albrecht se je zarad tega pripravljal na novo vojsko, ali v tem ga je njegov sinovec Ivan na Švajcarskem umoril (1308.) Zdaj bi Henrik mogel mirno vladati, ko bi bil mož za to; ali bil je premalo odločen in preveč vdoben, ter si nikdar ni znal pridobiti prave veljave. Rad bi bil vsakemu vstregel, a tiste, ki so mu pomagali do prestola, je tako bogato obdaroval, da kmalu niti sam za svoje potrebe ni imel potrebnih novcev. Ko so nastali prepiri med grajščaki in meščani, ni vedel, na ktero stran da bi stopil, in mirno je gledal krvave njihove poboje. Nazadnje je zoper gospodo, ki so se tudi njemu vprli, pozval nemške najemnike ter jim dovolil, da so razsajali po deželi, kakor se jim je ljubilo. To je obudilo splošno nejevoljo in nihče ni več maral za njega. Najveljavniši gospodje so se tedaj podali k novemu nemškemu cesarju Henriku VII. Luksemburškemu in prosili so ga, naj jim da sina Ivana za kralja, ali ta da bi se imel oženiti z Elizabeto, drugo hčerjo bivšega kralja Večeslava II. Henriku je ponudba bila po volji in, kakor hitro sta bila Ivan in Elizabeta v Speieru svečano poročena, ju je cesar poslal na Češko (1310), sam pa je šel na Laško. Henrik koroški se je novemu kralju skušal ustavljati, ko je pa sprevidel, da ima premalo prijateljev, in da ne bode nič opravil, je po noči zapustil Praški grad in se vrnil na Koroško.
Kralji roda Luksemburškega. Ivan.
Takoj po Henrikovem odhodu je Ivan sklical v Prag velik deželni zbor, na katerem so mu vsa gospoda prisegli zvestobo, on pa je s kraljevim pismom potrdil vse pravice češkega naroda ter obljubil, da se bode vedno ravnal po obstoječih postavah in zakonih. Na to so njega in njegovo soprogo svečano ovenčali s kraljevo krono (1311). Ker je Ivan bil še jako mlad, priporočil mu je oče nekoliko zvedenih mož, po večem Nemcev , ki so namesto njega vladali; ali domačej gospodi to ni bilo'po volji in niso prej odjenjali, dokler ni kralj tujce odpravil ter si za svoje svetovalce izvolil same Čehe, med katerimi je najimenitniši bil Henrik z Lipe. Le-ta pa je le za svoj dobiček skrbel ter se tako samolastno obnašal, da ga je kralj naposled djal v zapor. To je razkačilo veliko število čeških plemenitnikov in po malem se je vnela prava vojska med njimi in nepremišljenim kraljem, ki z razuzdanimi nemškimi najemniki ni nič opravil, ampak le še bolj je razkačil svoje nasprotnike. Ko so ga bili zapustili že skoraj vsa češka in
moravska gospoda, moral se je vdati ter vse imenitne službe podeliti svojim nasprotnikom. Henrik z Lipe je zdaj zopet bil prvi, ali dobro se je razumel s kraljem, kateremu je za lahkoumno njegovo življenje preskrbel potrebnih novcev ter mu v vsem veliko potuho dajal. Ivan se namreč ni mnogo zmenil za vladarska opravila, ampak z dvorsko gospodo se je igral in popijal ter se cele noči klatil po prostih krčmah, a večkrat je z nespodobnim obnašanjem celó v cerkvi pohujšanje dajal.
Po smrti zadnjega braniborskega mejnega grofa si je Ivan osvojil (1319) gorenjo Lužico, ki je že v poprejšnjih časih spadala pod oblast čeških kraljev. Takoj na to je Ivan še istega leta šel v grofovino Luksemburško, ki jo je po svojem očetu nasledil in ostal je tam celo leto, a ne da bi se zmenil za Češko, za katero nikdar ni mnogo maral. Pa saj ni čuda. Eesna vladarska opravila so mu od nekdaj bila zoperna; vse njegove misli so vedno le bile pri veselicah in viteških zabavah. Za temi je neprenehoma hrepenel in hodil je za njimi po svetu, kakor kak vitez-klatež. Na Češkem je odslej malokdaj bival, ampak navadno je bil na Luksemburškem, ali pa še rajši v Parizu na dvoru Karla IV. Tako sijajno, kakor v Parizu, niso v Evropi takrat na nobenem drugem dvoru živeli. Tam so se najlepše veselice vrstile druga za drugo, tam so slavili kralja Ivana zarad redkih viteških zmožnosti, še bolj pa zato, ker je radodarno trosil in razdaval novce, med tem ko so ga doma na Češkem ljudje preklinjali zavolj prevelikih davkov. Kadar je kralj Ivan šel od doma, poveril je vlado svojim namestnikom, od katerih ni druzega zahteval, nego da so mu kakor kaki najemniki, za vsako leto naprej izplačali odločeno svoto novcev. Namestniki so mu dali, kolikor je zahteval, potem so pa brez usmiljenja odirali ljudstvo, da je bilo groza. Toda še hujše je bilo, kadar je kralj bil doma. Takrat ni bilo nikdar dosti novcev in ni ga bilo stanu, po katerem ne bi segla grabežljiva kraljeva roka. Ko je bil že vse drugo ogulil, spravil se je na cerkve in samostane, ali pa je Židom po sili otel, kolikor se mu je zdelo, ter jim zato dovolil, da so svobodno sleparili in odirali druge ljudi.
Na Nemškem sta se takrat Ljudevik Bavarski in Friderik Avstrijski poganjala za cesarski prestol in bilo je med njima mnogo krvavih bojev. Češki kralj Ivan je pomagal Ljudeviku, ki mu je zato po svojej zmagi pri Miildorfu za zmiraj odstopil Hebski okraj na češko-bavarskej meji. Ko se je pa pozneje
Ljudevik sprl z glavarjem katoliške cerkve, se mu je Ivan. zopet izneveril ter pristopil na papeževo stran. Bilo je nekako ob istem času, da se je lahkoživni Ivan popolnoma sprl s svojo ženo, jej vzel mladega sina Večeslava ter ga poslal (1323) v Pariz, da se je odgajal na dvoru francoskega kralja. Le-ta je bistroumnega dečka ljubil, kakor lastno dete, in ko mu je pri birmi bil za botra, mu je ime spremenil ter ga po sebi zval Karla. Češki kralj je med tem obljubil, da bode peljal križarsko vojno v Jeruzalem, in papež mu je dovolil, da je smel v ta namen od vseh duhovnih in cerkvenih dohodkov skozi tri leta desetino pobirati. Hitro je Ivan desetino za vsa tri leta naprej pobral, ali ni šel v Palestino, ampak zapravil je novce za svoje razveseljevanje. Leta 1327. pa se je kar nenadoma zmislil, da pojde nad poljskega kraja Vladislava Lokietka, in že je bil z vojsko na poti. Tu mu se ogerski kralj zagrozi, da bode Poljakom pomagal, in Ivan ni šel dalje. Vendar pa so mu se nekateri šleski knezi prišli v Olomuc poklonit ter ga priznali za svojega vrhovnega vladarja, in s tem se je začela češka oblast na Šleskem. Istega leta se je kralj Ivan pomiril s svojim svakom Henrikom koroškim in tirolskim, ki je edino svojo hčer Marjeto obljubil za ženo Ivanovemu drugemu sinu Ivanu Henriku. Ko je češki kralj bil (1330) v Insbruku, da bi se bila do dobrega zmenila, prišli so ga poslanci mesta Brescije prosit pomoči zoper mogočnega Mastina iz Verone. Ivan jim je prošnjo vslišal ter šel ž njimi na Laško, kjer jim je pomagal zoper silnega nasprotnika. Komaj so ga na to Brescijanci priznali za svojega vladarja, podala so se mu zaporedoma tudi druga mesta in v kratkem je bil gospodar nad celo Lombardijo, ki jo je poveril sinu Karlu kot svojemu namestniku. Ali takošno pomnoževanje češke države ni bilo po volji ne cesarju, ne papežu, niti drugim sosednjim knezom, in Karel je že črez dve leti moral zapustiti talijanska tla (1333).
Med tem ko je Ivan daleč po svetu sreče iskal, je doma na češkem vse šlo rakovo pot. Kar je bilo kraljevih graščin ali druzega premoženja, vse je bilo že zastavljeno ali prodano. Pravijo, da je Ivan celó kraljevo krono prodal. Ko je kraljev dvor pogorel, ni bilo novcev, da bi ga ponovili in, če je kralj domu prišel, moral je v meščanskej hiši prebivati. Ker ni bilo novcev, ni bilo mogoče niti uradnikov plačevati in po malem so jenjali uradi, jenjala pravica, kdor je bil močnejši, tlačil je slabejšega, a po deželi je kar mrgolelo lenih potepuhov in razbojnikov. Vsakdo je torej bil vesel, ko je Ivan svojega sina Karla iz Laškega poslal (1333) domu ter mu
poveril vlado na Češkem in Moravskem. Dasiravno je Karel bil še le sedemnajstletni mladeneč, je vendar imel že dovolj skušenj in še več znanja. Z ljubeznjivim svojim obrazom in spodobnim obnašanjem se je vsakemu takoj priljubil, in stari ljudje so že takrat prorokovali boljše čase. Prva skrb mu je bila, kako da bi vredil in poboljšal državno gospodarstvo, in dasiravno je tudi moral očetu pošiljati mnogo novcev, je vendar vedel toliko prihraniti, da je ponovil nekoliko sodnij ter po malem odplačeval očetove dolgove in rešil zastavljene gradovei Tudi je dal z nova sezidati kraljevo palačo, v katero se je na to vselil s svojo mlado ženo Blanko, francosko knjeginjo (1334). Toda bilo je gospode, katerim je slabo prejšno gospodarstvo dajalo lepega dobička, ki jim je zdaj odšel. Jeli so torej kralja svariti, naj se čuva Karla, kajti mogel bi ga s prestola pahniti, pa se sam polastiti kraljeve oblasti. Ivan je malopridnim obrekovalcem verjel ter tolikanj obljubljenega sina zopet odpravil iz Češke, ki jo je z nova izročil lakomnim svojim prijateljem. V sredi zime leta 1337. je nespametni češki kralj šel z vojsko nad poganske Litvane, kot zaveznik nemških duhovnih vitezov, katerim je že prej enkrat pomagal. Ali kmalu se je moral vrniti zarad nezdravega, deževnega vremena. On sam je zbolel na očeh ter na enem takoj, na drugem pa pozneje popolnoma oslepil.
Kmalu potem se je slepi kralj hoté ali nehote moral vdati splošnej želji češkega naroda ter vlado zopet izročiti svojemu sinu Karlu (1338); nekoliko pozneje pa se mu je še bolj prijaznega skazal ter ga z odobrenjem deželnega zbora imenoval za svojega naslednika. Zdaj je skrbni Karel še bolj odločno vladal, nego poprej ter je očetu plačo omejil na neko stanovitno svoto, črez katero mu ni niti groša več izplačal. Kar so že mnogi vladarji pred njim želeli, to se je mlademu kraljeviču posrečilo. Sprosil je namreč papeža, da je praško škofijo povzdignil v nadškofijo, ki je odslej bila vrhovna cerkvena oblast za celo Češko in Moravsko. Tisti dan, ko je prvi nadškof nastopil svojo čast, so v Pragu položili temelj sedanjej cerkvi sv. Vida. Da bi vstregel papeževej želji, peljal je tudi Karel vojsko zoper paganske Litvane, ali niti on ni bil srečniši, kakor njegov oče. Le-ta je doživel še to veselje, da so mu Nemci nadepolnega sina izvolili za cesarja (1346), na to pa je še istega leta, akoravno slep, šel svojemu prijatelju, francoskemu kralju, pomagat zoper Angleže, in v bitvi pri Kreščaku ali Crejy-u je kakor pravi vitez poginil junaške smrti, kar smo že v francoskej zgodovini povedali.
Karel IV.
S Karlom IV. (1346—1378) začela se je nova, slavna doba v češkej zgodovini. Že prej, ko smo govorili o njem kot nemškem cesarju, smo povedali, kako je bil obdarovan z najlepšimi zmožnostmi, ki jih. dober vladar treba, in da je bil kralj, kakoršnib je pri vseh narodih in v vseh časih le malo bilo. Z mladnostnim navdušenjem je ljubil svoj dom in svoj rod, cenil znanosti in umetnosti ter imel blago srce, ki je globoko čutilo srečo in nesrečo. Duševno in telesno blagostanje češkega naroda se je tako povzdignilo, kakor še nikdar ne prej, ne pozneje, in po vsej pravici se čas Karlovega vladanja zove zlata doba češke zgodovine. Dasiravno je Karel IV. ponovil kraljevo moč in sijajnost, je vendar tudi spoštoval narodne pravice. Bal se ni nikogar, pa tudi zatiral ni nikogar; a storil je gotovo vse, karkoli je mogel, da bi svojemu narodu pripravil boljšo prihodnost. Že kot namestnik je vredil državno gospodarstvo ter rešil zastavljeno kraljevo premoženje, a kar mu je še ostalo, to je dovršil prva leta svojega kraljevanja. Ker so duhovna gospoda sama imeli sodbeno pravico nad svojimi kmeti in so si tudi mesta sama volila svoje sodnike, ni Karel ponovil vseh nekdanjih županijskih oblasti, ampak vstrojil je le toliko kraljevih sodišč, kolikor se mu je zdelo, da jih je treba. Poprej je češkej narodnosti pretila velika nevarnost od čemdalje večega števila naseljenih Nemcev, ki so zarad svojega bogastva imeli veliko veijavo v deželi ter so v svojih občinah imeli popolno samoupravo; razen tega pa so tudi kralji sami bili vdani nemškim navadam ter so na dvoru vpeljali nemški jezik. Bilo se je bati, da se bode vsa češka dežela ponemčila. Zdaj se je tudi v tem na bolje obrnilo. Karel IV. je s celim srcem čutil, da je Sloven, in jako je ljubil češki jezik. Za enajstletnega bivanja v tujih deželah ga je bil sicer nekoliko pozabil, ali kakor hitro se je domu povrnil, jel se ga je zopet pridno učiti in kmalu ga je bil popolnoma zmožen, dasiravno je dobro znal tudi latinski, nemški, francoski in laški. Kako je spoštoval, kar je bilo slovenskega, priča nam to, da je s papeževim dovoljenjem vtemelil v Pragu samostan, v kateri je iz Hrvaškega pozval take redovnike, ki so sv. mašo in druge cerkvene obrede opravljali v staroslovenskem jeziku. Na kraljevem dvoru se je zdaj zopet govorilo češki, a pozneje je Karel ukazal, da mora pri mestnih gosposkah,. pri katerih so do zdaj sami Nemci gospodarili, češki jezik imeti isto veljavo, kakor nemški, in da morajo zarad tega tudi
nekoliko Cehov voliti v mestno svetovalstvo. Ali Nemci so v veöih krajih bili že tako mogočni, da so predrzno kljubovali kraljevemu povelju.
Za samostalni razvoj češke države bilo je od neizmerne koristi, da je Karel IV. sprejel nemško cesarstvo. Kot nemški cesar mogel je Čehom zagotoviti vse stare pravice ter jim podeliti novih svoboščin in to je tudi storil. Kako je po smrti braniborskega mejnega grofa Valdemara češkej državi najprej pridobil Lužico, a potem vso Braniborsko, smo že v nemškej zgodovini povedali. Ondi smo tudi že omenili, da se je štirikrat oženil in da si je z Ano bavarsko pridobil tako zvano gorenjo Pfalco, med tem ko mu je pozneje kneginja Ana Švid-niška pripomogla, da je vtrdil vladarsko oblast čeških kraljev nad Šlesko vojvodino. Da bi Čehom olajšal pot do više znanstvene omike, je Karel vtemelil (1348) v Pragu vseučilišče, ki je bilo tako vravnano, kakor najslavniša tadanja učilišča v Parizu in v Bolonji. V kratkem je novi zavod štel po nekoliko tisuč dijakov iz bližnjih in daljnih krajev. Sploh se je za tega slavnega kralja čemdalje več tujcev naseljevalo v Pragu in kmalu je v mestu pomanjkovalo stanovanj. Tu je Karel vtemelil praško novo mesto, dal odmeriti ulice in trge, in hitro se je kraj stare češke prestolnice povzdignil nov del, s kakoršnim se takrat nobeno mesto na Nemškem ni moglo ponašati. Karel sam je od laških in francoskih umetnikov dal sezidati mnogo preiepih cerkev, a črez reko Yltavo je dal napraviti velik kamneni most. Ko se je bil kot kronan cesar vrnil iz Birna v Prag (1355), sklical je velik državni zbor čeških, moravskih in šleskih plemenitnikov, in predložil jim je nov zakonik, s katerim je mislil med drugim postavno vtrditi kraljeve pravice. Ali ni mu obveljalo; gospoda niso hoteli novega zakonika potrditi, in kralj se je moral zadovoljiti, da so mu odobrili neke potrebne spremembe pri sodnijah. Y tako zvanej zlatej buli, ki jo je izdal kot nemški cesar, pa je še enkrat do dobrega potrdil pravice češke države ter za prihodnje čase vredil razmere med češko in Nemško. Plemeniti kralj je z žalostnim srcem gledal neke napake, ki so se vtihotapile med katoliško duhovščino, in z bistrim svojim umom je takoj sprevidel, da bi bilo marsikaj bolje, če ne bi papeži bili odvisni od francoskih kraljev. Takrat so namreč glavarji katoliške cerkve bivali v Avinjonu ali v tako zvanej „babilonskej sužnosti“. Karel se je torej na vso moč prizadeval, da bi se papeži zopet preselili v Bim, kar se mu je tudi posrečilo, kakor vemo iz nemške zgodovine. Še bolj pa se je doma na
Češkem trudil, da bi duhovščino odvrnil od napačnega pota. V tem ga je prav pridno podpiral učeni in pobožni praški škof Arnošt; a nekateri goreči duhovniki, kakor Valdhauser in Milič, so v cerkvi kar očitno grajali pregrešno življenje posvetnih ljudi in nerodnosti duhovnih svojih tovaršev. Malo pred smrtjo je Karel IV. tudi že zvedel žalostni razpor v ka-toliškej cerkvi, ki je zdaj imela po dva papeža, enega v Rimu, druzega v Avinjonu. V tem je po kratkej bolezni umrl, tri in trideset let star (1378). Pred smrtjo je Karel češko državo med svoje tri sinove razdelil tako, da je Večeslav kot najstarejši dobil Češko, gorenjo Pfalco in Šlesko, mlajši Sigmund je dobil mejno grofovino Braniborsko, najmlajši Ivan pa Lužico. Moravsko je Karel že prej podelil svojemu bratu Ivanu Henriku, katerega sta nasledila njegova sinova Jošt in Prokop. Toda vsi ti knezi so morali Večeslava priznavati za svojega kralja in vrhovnega gospodarja.
Večeslav IV.
Kakor Karel IV., je tudi njegov sin bil češki kralj in nemški cesar ob enem. Ali Večeslav ni imel toliko skušenj, niti toliko sprevidnosti in odločne doslednosti, kakor njegov oče. Imel je dosti dobre	volje	in bil je tudi dober in	varčen
gospodar; kakor hitro	pa	ni vse šlo po njegovej volji,	je kar
vskipel od jeze in ni	ga	bilo	več mogoče potolažiti.	Velike
gospode ni moral ter	je	vse	imenitniše dvorske in državne
službe podelil manjim plemenitnikom ali pa celó ljudem meščanskega stanu. Priprosti ljudje so ga ljubili zato, ker jim ni nakladal velikih davkov ter jim bil pravičen in priljuden gospodar. Večkrat se je preoblekel ter šel skrivaj opazovat, kako uradniki spolnujejo svoje dolžnosti. Kar je Karel IV. storil za razvoj znanosti in umetnosti na Češkem. to je Večeslav nadaljeval. Tako je n. p. dozidal vsaj zadnji del prelepe cerkve svetega Vida v Pragu. Domača književnost se je tako lepo razcvela, da je češki jezik imel povsodi tisto veljavo, kakor nemški in latinski. Že so se zarad tega med češkimi in nemškimi dijaki in profesorji na vseučilišči vneli prepiri, ki so postajali čemdalje hujši, zlasti ko se je temu razdoru pridružil razpor v katoliškej cerkvi, ki je takrat imela po dva papeža. Če so Cehi bili za jednega, so Nemci bili za drugega in narobe; ker so Čehi odobravali prizadevanje nekih pridigarjev, ki so ojstro grajali razuzdano življenje vseh stanov, so jim Nemci nasprotovali, in ni je bilo več mirne sprave. Večeslavn
yse to nikakor ni bilo po volji, in ker ni imel ne potrpljenja, ne potrebnega izkustva, da bi mogel mirno premisliti, kdo da ima pravo, a kdo ne, se je kmalu do dobrega sprl s praškim škofom, dal zapreti in mučiti več njegovih svetovalcev, glavnega vikarja Janeza Nepomučenskega pa po noči v vodo vreči (1393).
Takošno nepremešljeno ravnanje je dobro došlo velikej gospodi, ki so že davnej čakali prilike, da bi se mogli maščevati kralju, ki jih je preziral ter jim vzel imenitne službe. Takoj prihodnjega leta (1394) so z Joštom moravskim sklenili zavezo v ta namen, da bi si zopet pridobili prejšno veljavo. Ko jim Večeslav ni hotel z lepo spolniti njihove želje, so ga nekega dne na kraljevem dvoru za Berounom nenadoma na-pali ter šli ž njim na praški grad, kjer so ga imeli, kakor kakošnega vjetnika, med tem ko so se sami polastili vse vladarske oblasti. Toda Ivan Lužički, s katerim se je bil kralj skrivaj sporazumel, je z vojsko prišel na Češko ter zopet osvobodil vjetega brata, ki je nazadnje odjenjal ter vse imenitne službe podelil najmogočnišim svojim nasprotnikom, kajti videl je, da je isti njegov brat Sigmund zoper njega in da se tolikim sovražnikom le ne bi mogel dolgo vpirati. Kmalu na to se je tudi na Nemškem vzdignilo nekoliko nezadovoljnih knezov, ki so Večeslavu vzeli cesarsko oblast ter jo podelili Ruprehtu palatinskemu. Bilo je misliti, da se bode Sigmund, ki je po svojej ženi postal tudi ogerski in hrvaški kralj, vsaj zdaj po-tezal za svojega brata ter tako rešil čast cele rodbine. Res se je Sigmund na videz jel bližati bratu in obljubil mu je, da ga bode spremil v Rim, da bi ga papež za cesarja kronal. Večeslav je bratu verjel, ga imenoval za svojega vladarskega tovarša na Češkem ter se ž njim podal na pot. Ali že na Dunaji je Sigmund svojega brata izročil avstrijskemu vojvodi v zapor, sam pa se je vrnil na Češko, kjer se je ljudstvo vzdignilo zoper njegove namestnike. Sigmund je vpor hitro zadušil, na to pa z velikimi davki strašno^gulil narod, dokler mu ni došlo poročilo, da so se tudi na Ogerskem vzdignili zoper njegovo vlado. V tem se je Večeslavu posrečilo, da je nekako ušel iz zapora ter se vrnil na Češko, kjer so ga z veseljem pozdravili, kakor kakošnega težko pričakovanega odrešenika. Zdaj je češki kralj zopet imel vso nekdanjo oblast, a da bi vprihodnje bil varen pred mogočno gospodo, zavezal se je s poljskim kraljem. Pa ni mu bilo sojeno, da bi mirno vladal in skrbel za blagor svojega naroda. Ravno takrat je Ivan Hus v Pragu začel učiti svoje krivoverstvo in bil vzrok
novim večim nemirom, katerim Večeslav ni doživel konca. Več o tem smo povedali v nemškej zgodovini, zatorej ne bomo tu ničesar ponavljali, ampak prosimo spoštovane čitatelje, da naj si blagovolijo prečitati, kar je ondi pisano o Husu in o cerkvenem zboru v Kostnici (glej III. zvezek stran 214).
Kakor že vemo, je cerkveni zbor v Kostnici Husa spoznal za krivoverca ter ga izročil posvetnej oblasti, ki ga je na gromadi sežgala. Poročila o tej dogodbi so le še bolj razkačila češki narod in vse žuganje papeža Martina V. ni nič pomagalo. Med Husovimi privrženci in pravovernimi katoličani so se od dne do dne množili krvavi poboji, in ljudstvo je vse duhovnike, ki niso hoteli deliti sveto obhajilo v podobi kruha in vina, izgnalo iz njihovih cerkev ter jih nadomestilo s takimi, ki so vstregli njihovej želji. V nekaterih krajih pa so vporniki šli še dalje ter se popolnoma odcepili od katoliške cerkve, kajti odpravili so vse cerkvene obrede in svete zakramente, le krst in sv. obhajilo so še pridržali. Tako se je začel razpor med istimi husovci. Večeslav je s prva sam bil na strani krivovercev, pozneje pa se je zbal Sigmunda, ki se mu je z vojsko grozil, in zopet je katoliške duhovnike namestil v prejšnjih njihovih službah. Ali kmalu je nemirnim Husovim privržencem moral v Pragu prepustiti tri cerkve; po kmetih pa ljudje niso več hodili v cerkev, ampak zbirali so se pod prostim nebom ter tu poslušali besedo božjo, opravljali molitve ter od husovskih duhovnikov sprejemali sveto obhajilo v podobi kruha in vina. Krajem, na katerih so se zbirali, dali so imena iz svetega pisma, n. p. Horeb, Tabor ali kaj podobnega. Na tako zvanem Taborji se je nekega dne zbralo črez štirdeset tisuč ljudi, ki so se iz bližnjih in daljnih krajev sešli; bilo jih je celó iz Moravskega. Že so se tudi jeli oboroževati in Ivan Žižka, jih je po vojaški izuril. Kralj Večeslav jim ni mogel ničesar več zabraniti, a ko mu je došlo poročilo, da so husovci pri nekej procesiji v Pragu ulomili v mestno hišo in pomorili mestno gosposko, zadel ga je mrtud, za katerim je nekoliko dni pozneje umrl (1419).
Sigmund. (Žižka.)
Ker Večeslav ni zapustil otrok, imel ga je naslediti njegov brat Sigmund, ki je takrat že bil nemški cesar, hrvaški in ogerski kralj ter braniborski mejni grof. Sprevidniši plemenitniki mu te pravice niso odrekali in pozvali so ga, naj prej ko mogoče pride na Češko, da nastopi vlado; toda prosili so ga,
naj obljubi, da bode spoštoval versko svobodo ter dopuščal sveto obhajilo v podobi vina in kruha. Sigmund, ki se ni hotel zameriti rimskemu papežu, jim na to ni nič odločnega odgovoril, niti je sam prišel na Češko, ampak vdovo po Večeslavu, kraljico Sofijo, je imenoval za svojo namestnico. Kar je bilo mirniših husovcev, bili so s tem zadovoljni, vsaj je kraljica bila vedno na njihovej strani. Ali že v nemškej zgodovini smo povedali, da je takrat med husovci nastal velik razpor in da treba razlikovati mirniše P r a ž a n e ali tako zvane utrakviste, ki niso mnogo več zahtevali, nego sveto obhajilo v podobi kruha in vina, in Tabor ovce, ki so se popolnoma ločili od katoliške cerkve ter zavrgli vse cerkvene obrede, le krst in sveto obhajilo so obdržali. Takoj po Večeslavovej smrti ni bilo misliti na mirno spravo s Sigmundom, kajti ne le vsi taborovci, ampak tudi večina ostalih husovcev je takrat bila tako razkačena na papeža in cerkveni zbor v Kostnici, da nobeden pravoveren katoličan ni bil varen svojega življenja. Po vsem Češkem so novoverci izganjali redovnike iz samostanov, ropali cerkve, razbijali svete podobe, orgije in drugo cerkveno orodje, med tem ko jih je Ivan Žižka vadil v orožji ter jih pripravljal na vojsko, katerej se ni bilo več mogoče ogniti.
Tudi teh bojev ne bodemo ponavljali, vsaj smo vse to že povedali v zgodbah nemškega cesarja Sigmunda. Sem ter tje bi se v zgodovini češkega naroda mogla kaka stvar obširniši razlagati, ali prostor te knjižice nam ne dopušča, da bi iste dogodbe dvakrat pripovedali. Najimenitniši vojvoda v husovskih vojskah je bil Ivan Žižka, kajti da ni bilo njega, Čehi ne bi mogli toliko časa kljubovati mnogo večemu številu nasprotnikov. Dokler jim je on bil poveljnik, jih nihče ni mogel užugati, a ko je umrl, jo med taborskimi vojščaki še dolgo živel njegov duh in še več let so njegovi nasledniki ravnali, kakor jih je bil on učil. Žižka se je ieta 1354 rodil v Trocnovi od svobodnih staršev ali zemanov, ki so na Češkem veljali kot najniža vrsta plemenitnikov. Kmetija, ki mu jo je bil oče zapustil, ni bila velika, in zato je Ivan zgodaj zapustil svoj dom ter šel med vojščake. Služil je mnogo let kot najemnik na Poljskem in izuril se je za jako zvedenega poveljnika. Tam je v boji izgubil eno oko. Yrnivsi se na Češko seznanil se je bil s kraljem Večeslavom, ki ga je večkrat pozival k sebi v grad ter se rad ž njim družil. Pravijo, da je Žižka po Husovej smrti vedno bil jako zamišljen in žalosten. Tu ga nekega dne Večeslav vpraša, kaj da mu je, on pa mu je bajó odgovoril: „Kako bi mogel biti vesel, ko tujci naše može na
gromadah sežigajo.“ Na to mu je kralj zavrnil: „Pomagaj si, če si moreš,“ in te besede so ga ohrabrile, da se je postavil na čelo vporne vojske. Ko so se Husovci med seboj sprli, je Žižka pristopil k taborovcem, ali nikdar ni bil tako strasten nasprotnik drugovercem, kakor njegovi tovarši. Svojega mnenja ni nikomur vsiloval, ampak le to je zahteval, da bi vsak smel svobodno spoznavati svojo vero. Prva njegova skrb je bila ta, da bi si Čehi ohranili državno svojo samostalnost, in zato je vedel vsikdar vsaj začasno pomiriti in združiti razne domače nasprotnike zoper tuje sovražnike. Nikdar ni hrepenel po bogastvu, niti po vladarskej oblasti, ampak želel je, da bi ne bilo razločka med stanovi, a sam je do smrti ostal siromašen in ni nikomur nič zapustil. Najbolj se je skazal kot poveljnik in prištevajo ga najimenitnišim vojskovodjem vseh časov. On je prvi sprevidel, da sredovečno vojskovanje nič več ne velja, odkar so iznajdli ognjeno orožje. Sprevidel je, da bodo odslej odločevali dobro izurjeni pešci, ki bodo le to storili, kar jim bode zveden poveljnik ukazal. On sam je imel mnogo lastnega izkustva, vendar pa je tudi marljivo prebiral dobre vojaške knjige, zlasti latinske spise slavnega Cezarja, ki je bil najimenitniši rimski vojskovodja. Iz teh knjig se je učil, kako mora poveljnik uriti vojščake, kako mora poznati lego in druge posebnosti kraja, na katerem misli napraviti tabor ali na katerem se misli s sovražnikom zgrabiti. Ojstro je pazil, da je med vojščaki vsak storil svojo dolžnost, neposlušne pa je brezobzirno kaznoval. Da bi jih navdušil za boj, jim je večkrat razlagal, zakaj da se bojujejo in kaj da sovražniki nameravajo. Iznajdel je mnogo novega pa tudi strašnega orožja. Tako n. pr. so njegovi vojščaki med drugim imeli z ojstrimi žeblji okovane cepce, s katerimi so neusmiljeno mlatili po glavah svojih nasprotnikov; drugi so imeli vile z nabrušenimi noži, .s katerimi so sovražniku vrat prerezali. Bistroumni Žižka je kmalu sprevidel, da z velikanskimi topovi, kakoršne so takrat imeli, ni mnogo pomagano, kajti ni jih moči dalje prenašati, a od enega strela do druzega mine ura in še več. Zato je dal vlivati le male topove, s katerimi so mogli pogostoma streljati, a iznajdel je tudi posebne vozove, da je mogel topove vedno seboj peljati. Na vsakem vozu je razen tega bila še nekaka s tramov zbita in z železom okovana stena, katero so v boji postavili ob strani voza, da ga nasprotne kroglje niso mogle pokončati. Če ga je sovražnik na prostem polji napadel, je Žižka hitro dal voz k vozu privezati, spustiti stene, in branil se je kakor za kako ograjo ali kakim nasipom.
Kar je znal, ni za se obdržal, ampak razodel je svojim tovaršem ter si odgojil mnogo jako jako dobrih poveljnikov. Dokler je živel, sl us ali so taborovci le njega, in tudi ko je še na drugem očesu oslepil, spoznavali so ga za svojega vrhovnega vojvodo ter se v bojih ravnali po njegovih svetih. Za husovce je torej bila velika zguba, ko jim je letu 1424 umrl „oče Žižka“ kot sedemdesetletni starček.
Že pred njegovo smrtjo so Čehi sprevideli, da se bodo s časom le težko branili zoper mnogobrojne sovražnike, ki so se na papežev poziv po vseh sosednjih deželah vzdigovali zoper češke krivoverce. Eadi bi si bili tadaj našli kakega mogočnega zaveznika ter so litevskemu knezu Vitoldu ponudili češko krono. Vitold se je s prva nekoliko obotavljal, ko je pa videl, kako Čehi zmagujejo, je ponudbo sprejel ter takoj svojega sinovca Sigmunda Koributoviča poslal na Češko kot svojega namestnika (1422). Ali kmalu na to se je nemški cesar Sigmund pomiril s poljskim kraljem in litevskim knezom, in Vitold je svojega sinovca še istega leta nazaj pozval. Sigmund Koributovič je sicer zapustil Češko, ali obljubil je, da bode svojega strica pregovoril ter se kmalu zopet povrnil. Poljski kralj in litevski knez pa se nista dala pregovoriti, marveč sta se kot zaveznika nemškega cesarja pripravljala na vojsko zoper Čehe, le to jih je od njunega naklepa odvrnilo, da Poljaki niso hoteli iti proti slovenskim svojim bratom. Mnogo jih je celó prestopilo na nasprotno stran ter se pridružilo Sigmundu Koributoviču, ki je zdaj na svojo odgovornost šel na Češko (1424). Tu so ga zmirniši husovci bili veseli in zopet so mu poverili vrhovno oblast. Toda novi vladar imel je premalo veljave in premalo moči, da bi bil kos raznim husovskim strankam, ki druga drugej niso prav nič odjenjale in je vsaka le hotela, da bi njena obveljala. Kdor je tadanje razmere na Češkem mirno premišljeval, moral je sprevideti, da se bode ta slovenski narod prej ali slej sam uničil, a lepa njegova dežela bode plen zmagovalnih sovražnikov. Zato je Sigmund Koributovič s svojo stranko jel misliti na spravo s katoliško cerkvijo in že se je zarad tega skrivaj dogovarjal s papežem Martinom V. Kakor hitro so strastveni husovci čuli o teh dogovorih, so kneza Koributoviča nenadoma napali, ga zaprli (1427) ter nekoliko pozneje iz dežele izgnali. Zdaj je ni bilo več nade, da bi se na Češkem ustanovila vlada, ki bi deželi povrnila mir in red ter se ob enem krepko vprla tujim sovražnikom. Husovci so čemdalje bolj divjali, dokler niso pešali ter se naposled vendar le podali kralju Sigmundu, ki je tako na stara leta (1436)
zasedel prestol, do katerega je že po smrti svojega brata Večeslava imel največ pravice. Več o njem smo povedali v nemškej zgodovini. Ker ni imel sina, je na smrtnej postelji (1437) svojega zeta Albrechta, vojvodo avstrijskega, priporočil za naslednika.
Albrecht avstrijski. Ladislav „posmrtni“.
Jurij Podiebraski.
Katoličani in zmirniši husovci niso Albrechtu odrekali pravice do prestola, le to so nekateri zahtevali, da naj novi kralj, predno nastopi vlado, s pismom obljubi, da jim bode spolnil nekatere želje ter pregovoril papeža, da bi potrdil pogodbo, ki so jo tako zvani utrakvisti, t. j. zmirniši husovci, sklenili s cerkvenim zborom v Bazleji. Taborovci in tisti husovci, ki niso odobravali bazlejske pogodbe, pa nikakor niso bili za Sigmundovega zeta, ampak prosili so poljskega kralja Vladislava III., naj jim svojega mlajšega brata Kazimira pošlje na Oeško za kralja. Albrecht, katerega so tudi Nemci in Ogri izvolili za svojega vladarja, je češkej gospodi nekako obljubil, kar so želeli, ter na to prišel v Prag, kjer so ga njegovi privrženci hitro ovenčali za kralja (29. junija 1438). Ali že nekoliko dni potem je štiri tisuč poljskih vojščakov prišlo na Češko ter se pridružilo taborskim vpornikom, ki so se pri mestu Taborji pripravljali na boj z novim kraljem. Le-ta jih je res napadel, ali bili so dobro zavarovani in predno jih je mogel prav zgrabiti, moral je iti na Šlesko, kamor je bil udaril poljski kralj. Toda niti tu se ni vnela prava bitva, kajti vsemu krščanstvu je takrat pretila velika nevarnost od Turkov. Albrecht je takoj s poljskim kraljem Vladislavom sklenil primirje ter se podal na Ogersko, kjer se je pripravljal na vojsko zoper Turke. V tem je nenadoma zbolel in se moral vrniti; ali na poti proti Dunaju ga je v nekej ogerskej vasi prehitela smrt (1439).
Akoravno se je Albrechtu nekoliko mescev po njegovej smrti rodil (22. februarja 1440) sin Ladislav „posmrtni“, so Čehi vendar dalj časa ostali brez vlade, kajti hoteli so mladega kralja le proti temu priznati za svojega vladarja, da bi se na Češkem odgajal in pričkali so se zarad tega več let s cesarjem Friderikom III., ki Ladislava nikakor ni hotel od sebe dati. Ker so takrat na Češkem jenjali vsi kraljevi uradi, so gospoda raznih strank na deželnem zboru (29. jan. 1440) sklenili, da naj si vsak okraj sam izvoli svojega glavarja in nekoliko sve-
tovalcev, ki bodo v dotičnem kraji tako dolgo čuvali javni mir in red, dokler ne bode novi kralj nastopil vlade. Ali te naprave bile so preslabe in niso mogle vkrotiti prostih razbojnikov, katerih je kar mrgolelo po vsej deželi, niti so mogle ubraniti bojev med mogočnimi graščaki, ki so z mečem rešavali med-sobne pravde in prepire. Razen tega niso nikakor še pojenjali prepiri med verskimi strankami, katerih je bilo četvero. Prvi so bili stari pravoverni katoličani; drugi so bili zmerniši utrakvisti, ki bi se bili z rimsko cerkvijo radi pomirili na podlagi bazlejske pogodbe; tretji so bili tisti utrakvisti, kateri so se s katoliško cerkvijo le tadaj hoteli spraviti, ko bi jim papež njihove verske člene brez pogoja odobril; četrti pa so bili taborovci, ki so se popolnoma odcepili od katoliške cerkve, ali bilo jih je čemdalje manj. Utrakvisti so že ob času kralja Sigmunda svoj verski nauk, kolikor se je ločil od rimskokatoliške vere, sestavili v četvero členov, namreč: Vsak duhovnik ima besedo Božjo svobodno oznanovati; sveto obhajilo se mora sprejemati v podobi kruha in vina; duhovniki ne smejo imeti nobenih posestev, niti nobene posvetne oblasti; kdor smrtno greši, ima se ojstro kaznovati. Cerkveni zbor v Bazleji se tem členom ni odločno vprl, ampak mislil je, da bi se na tej podlagi mogla doseči nekaka sprava med katoličani in husovci. Sklenil je torej, da sme besedo Božjo svobodno učiti vsak duhovnik, ki ima za to dovoljenje od cerkvenega poglavarstva; kdor hoče sveto obhajilo sprejemati v podobi kruha in vina, mora verovati, da je tudi v samo enej podobi pričujoč cel Jezus Kristus; duhovniki naj zemljišča in drugo posvetno premoženje oskrbujejo le za cerkev, a ne za se; smrtni grehi pa naj se po mogočnosti kaznujejo. Zmirniši utrakvisti so s tem bili zadovoljni, drugi pa so rekli, da je toliko, kolikor nič, in niso hoteli prav nič popustiti od četverih svojih členov, med tem ko papež niti bazlejske pogodbe ni hotel potrditi. Y velikej zadregi so bili husovci, ko jim je s časom jelo pomanjkovati duhovnikov, in so katoliški škofje posvečevali le take mladenče, ki so prisegli, da verujejo v pričuj očnost Kristusovo v samo enej podobi. Po smrti tedanjega praškega škofa so se torej na vso moč poganjali za takega škofa, ki bi tudi njihove duhovnike posvečeval, ter so priporočili Ivana Kokicano, katerega je deželni zbor tudi res izvolil. Odslej je vse prizadevanje husovcev šlo na to, da bi jim papež odobril bazlejsko pogodbo ter Rokicano potrdil za škofa. Y ta namen je češki deželni zbor poslal nekoliko veljavnih mož naravnost v Rim, a obrnil se je tudi na nemškega
cesarja Friderika, da bi kot v arh mladega kralja Ladislava prošnjo zagovarjal. Ali vse to prizadevanje bilo je brez vspeha, zlasti ko so neki češki gospodje papežu skrivaj svetovali, naj ne potrdi ne pogodbe, ne škofa. Y tem so husovci z novega mogočni postali, ko so si hrabrega in zvedenega Jurja Podie-bradskega izvolili za svojega glavarja.
Jurij Podiebradski se je že v bitvi pod Višegradom odlikoval kot vrli vojščak, dasiravno mu je takrat bilo še le štiri in dvajset let. Bil je sicer odločen husovec, vendar pa je želel spravo s katoliško cerkvijo, a papeža je vedno priznaval za vrhovnega cerkvenega glavarja. Zdaj je vse storil, da bi sprosil potrditev bazlejske pogodbe; ko je pa videl, da mu v tem zavirajo lastni rojaki, je nabral veliko husovsko vojsko in po noči dne 3. septembra 1448. je nenadoma udaril na glavno mesto Prag ter ga z naskokom vzel. Takoj so se tudi njegovi nasprotniki jeli zbirati in zopet se je po vsem Češkem vnela domača vojska. Trikrat je skušeni Jurij Podiebradski do dobrega zmagal svoje sovražnike in dokazal veliko svojo moč. Tu se je o svetem Juriji leta 1452. sešel deželni zbor ter vrlega vojvodo izvolil za vrhovnega vpravitelja češkega kraljestva, dokler ne odrase mladi Ladislav „posmrtni“. S tem je tudi cesar Friderik III. bil zadovoljen, kajti ni mu se več bilo treba pečati za češke razmere. Pa še je bilo dosti veljavne gospode, ki so na skrivnem rovali zoper Jurija, a ko so videli, da se od nemškega cesarja nimajo nadjati pomoči, vzdignili so se tudi zoper njega, ob enem z njegovimi nasprotniki na Avstrijskem. Jurij Podiebradski je hitro užugal vpornike ter tudi njihove zaveznike taborovce, katerim je vzel mesto Tabor in jim za vselej prepovedal opravljanje njihove službe Božje. Kar je bilo trdovratnih taborovcev, zapustili so Češko ter šli kot vojaški najemniki služit na tuje, zlasti na Ogersko, ostali pa so prestopili na stran utrakvistov.
Kmalu potem je mladi Ladislav sam prišel na Češko in, ko je obljubil, da bode branil bazlejsko pogodbo ter spoštoval stare narodove pravice, so ga v Pragu svečano venčali za češkega kralja (1453). Vlade pa niti zdaj ni nastopil, ampak potrdil je Jurija Podiebradskega še na šest let za svojega namestnika, kajti spoznal ga je kot poštenega in zvedenega moža, kateremu sme popolnoma zaupati. Imenoval ga je „svojega očeta“ in ostal je dalj časa v Pragu, da bi se pri modrem namestniku učil, kako treba vladati, ter da bi se privadil češkega jezika. Kakor hitro so Čehi zopet imeli kronanega kralja, je Jurij Podiebradski v njegovem imenu vse storil, da
Obina zgodovina. VIII. snop.	37
bi mu preskrbel potrebno moč in veljavo. Najpred je vredil državne dohodke, potem odkupil zastavljene kraljeve gradove, ponovil nekoliko kraljevih sodišč, in izdal ojstre naredbe zoper razbojnike in vse druge, ki bi kalili javni mir. Na njegovo nasvetovanje je češki deželni zbor dovolil veliko vojaško pomoč proti Turkom, ki so se z vso silo zagrozili srbskemu Belemu-gradu. Le tega skrbni vpravitelj češke dežele ni mogel doseči, da bi papež potrdil bazlejsko versko pogodbo. Po srečnej zmagi nad Turki se je Ladislav zopet povrnil na češko in mislil se je oženiti. Že so se najimenitniša gospoda podali v Pariz po nevesto Magdaleno, hčer francoskega kralja Karla YIL, v Pragu pa so delali velike priprave za kraljevo ženito-vanje, v tem je Ladislav nenadoma zbolel in črez tri dni bil je mrtev (1457). Ni še spolnil osemnajstega leta.
Po Ladislavovej smrti je po obstoječih pogodbah cesar Friderik III., kot njegov najbližnji sorodnik imel največ pravice do češkega prestola. Ali to pot se nihče ni oziral na stare pogodbe, ampak velika večina češkega naroda se je v tem vjemala, da ga ni moža, ki bi bil kraljeve krone vredniši, nego dosedanji deželni vpravitelj, ki je že mnogo koristnega storil za splošno blagostanje. Ko se je tadaj sešel deželni zbor (1458), izvolili so skoraj enoglasno Jurija Podiebradskega za kralja in niti katoličani mu niso nasprotovali. Le šleska in lužička gospoda in neka mesta so se s prva nekoliko obotavljali, ali kmalu so sprevideli, da jim ne bode obveljalo in podali so se.
Malo poprej so tudi na Ogerskem volili novega kralja, in izvolili so Matijo Korvina, katerega je bil rajnki Ladislav na Češkem djal v zapor. Kakor hitro je iz Ogerskega došlo poročilo o tej volitvi, je Jurij Podiebradski izpustil imenitnega vjetnika, mu obljubil svojo hčer za ženo ter si tako pridobil mogočnega zaveznika. Ker so na Češkem še zmiraj bili brez škofa, je Matija s papeževim dovoljenjem poslal v Prag dva ogerska škofa, da sta Jurija svečano okronala. Novi češki kralj si je z modrim in sprevidnim svojim obnašanjem ne le doma pridobil ljubezen in vdanost svojega naroda, ampak tudi tujci so ga jako spoštovali. Nemški knezi so ga večkrat pozvali , da jim je razsodil prepire, ki so jih med seboj imeli, ali pa so ga v drugih imenitnih stvareh za svet prašali. Sam cesar Friderik mu je bil dober prijatelj, ga dobrovoljno priznal za kralja ter mu potrdil vse stare pravice češke države. Ali to prijateljstvo se je kmalu razvrglo. Najpred je Friderika jezilo, da mu češki kralj ni hotel pomagati zoper Matijo Korvina,
kateremu bi bil rad vzel ogerski prestol; ko je pa cul, da nemški volilni knezi, ki ž njim niso bili zadovoljni, nameravajo Jurija Podiebradskega oklicati za nemškega cesarja, jel je zoper njega rovati, kjerkoli je mogel. Za modrega vladanja kralja Jurija Podiebradskega se je na Češko zopet povrnil domači mir, trgovina je z nova oživela in hitro se je povzdignilo splošno blagostanje. Med veliko gospodo je sicer bilo mnogo takih, katerim je prejšni nered bil ljubši, ali manji plemenitniki in meščani vedeli so ceniti tadanje razmere ter so skrbnega kralja v vsem podpirali, a na deželnem zboru so mu drage volje dovolili potrebnih davkov, da je svojej vladarskej oblasti mogel dati večo moč in veljavo. Razen tega mu je večina češkega naroda bila odkritosrčno vdana zato, ker je tudi on bil Husove vere. Jurij Podiebradski je dobro vedel, da nobena stvar narodu toliko ne škoduje, kolikor verski razpor in da se prej ni nadjati stanovitnega miru, dokler ne bode dognana sprava s katoliško cerkvijo. Na vso moč se je torej prizadeval, da bi papež potrdil bazlejsko pogodbo ter zmerne husovce spoznal za pravoverne katoličane. Toda odkar se je bil sprl z nemškim cesarjem, bilo je čedalje manj upanja, da bi se mu ta želja kdaj spolnila. Papež Pij II., ki je prej bil prvi svetovalec Friderika III., in je češke razmere dobro poznal, je kar odločno rekel, da bazlejska pogodba nima prav nobene veljave in da se Čehi morajo brez pogojev vrniti v katoliško cerkev; njegov naslednik papež Pavel II. pa je Jurija Podiebradskega razglasil za krivoverca ter se s cerkvenimi kaznimi zagrozil vsakemu, ki bi ga priznal za kralja. Ta oklic je dobro došel nezadovoljnej češkej gospodi in hitro so se vzdignili zoper svojega kralja, kateremu so zdaj tudi nekatera mesta odpovedala pokorščino. Zvedeni Jurij se domačih nasprotnikov ni vstrašil, od tujih knezov pa se itak nihče ni dal naščuvati zoper njega. Le ogerski kralj Matija Korvin je hrepenel po lepih čeških deželah in ker njegova prva žena, Jurijeva hči, ni več živela, je hitro nabral vojsko in že je bil na moravskej meji. Y tem mu je došlo poročilo, da so Turki udarili na Erdeljsko in moral je to pot drugam vkreniti. Toda ogerski kralj je odslej svoje misli vedno imel na Češkem in kakor hitro je Turke zagnal črez mejo, jih ni dalje podil, ampak takoj se je zopet pripravljal na boj zoper poštenega svojega tasta. Konec mesca marca 1468. je češkemu kralju napovedal vojsko ter v Požunu očitno razglasil, da hoče braniti katoliško cerkev zoper krivoverce. Na to je z dobro izurjeno vojsko šel na Moravsko in začel hud boj z Jurijem Podiebradskim, proti
kateremu so se takoj zopet vzdignili vsi njegovi domači nasprotniki. Na Moravskem je ogerski kralj bil srečen, ko je pa šel dalje na samo Češko, mu je hrabri in zvedeni Jurij pri Vilemovu nenadoma zastopil vsa pota, da se ni mogel na nobeno stran geniti in bi se moral z vso vojsko podati na milost in nemilost. Ali blagi češki kralj se ni hotel maščevati nad nehvaležnim svojim zetom, ampak izpustil ga je na pošteno besedo, da ne bode nadaljeval vojske in da bode papeža prosil, naj potrdi bazlejsko versko pogodbo. Komaj je Matija Korvin bil zopet svoboden, ni več mislil, kaj da je obljubil, marveč se je v Olomucu dal oklicati za češkega kralja ter je že naprej vse najimenitniše državne službe razdelil med tisto češko gospodo, ki so mu pomagali proti lastnemu svojemu vladarju. Ko je Jurij Podiebradski sprevidel, da se z lepo ni moči poravnati, napel je vse svoje sile, da bi vpokoril predrznega nasprotnika. Dve leti so se Čehi hrabro bojevali ter užugali ogerskega kralja, ki je dvakrat moral bežati črez mejo. Zopet se je zmagovalni češki kralj mislil z lepo spraviti in to pot se je nadjal boljemu vspehu, ali v tem je po dolgem bolehanju umrl (1471).
Vladislav II. in Ljudevik II.
Po smrti Jurija Podiebradskega so se njegovi nasprotniki z nova ohrabrili. Matija Korvin se je zdaj za gotovo nadjal češkemu prestolu, in bilo je mnogo veljavne gospode, ki so delali na to. Ali češki deželni zbor je drugače vkrenil ter izvolil Vladislava II., sina poljskega kralja Kazimira; kajti, tako je na smrtnej postelji svetoval umirajoči Jurij Podiebradski, ki je vedno le mislil, kaj bi bilo bolje za domovino, in odločno je rekel, da nikakor ne smejo vladarske oblasti podeliti njegovemu sinu, kakor so nekateri želeli. Vladislav je volitev sprejel in ko je obljubil, da bode branil bazlejsko versko pogodbo, prišel je v Prag, kjer sta ga dva poljska škofa svečano kronala (1471). Kakor hitro je ogerski kralj dobil poročilo o Vladislavovej volitvi, takoj je ponovil vojsko in če tudi ni bil zmiraj srečen, je vendar s svojimi konjiki strašno opustošil velik del češke dežele, a naposled se je bil na Moravskem, Šleskem in v Lužici tako vtrdil, da mu Vladislav niti s poljsko pomočjo teh dežel ni mogel več iz rok iztrgati. Leta 1478. je torej novi češki kralj v Olomucu sklenü mir ter Matiji Korvinu do njegove smrti prepustil Moravsko, Šlesko in Lužico.
S tem je bila dolgoletna kervava vojska s tujim nasprotnikom
končana, ali še ni pojenjal domač verski razpor, marveč se je ravno po olomuškem miru z novega raznetil. Podobojevci ali utrakvisti so med seboj sklenili novo zavezo (1483) proti kralju in katoličanom, a njihovi tovarši v Pragu so vlomili v mestne hiše ter pomorili mnogo njim sovražnih svetovalcev. Kralj Yladislav je v prvi mah mislil ojstro kaznovati vso hu-sovsko stranko, ko je pa razmere mirno premislil, je sprevidel, da bi s tem le začel novo domačo vojsko, in dal se je potolažiti. Sklical je torej deželni zbor in tu so katoličani in hu-sovci obljubili, da ne bodo nasprotovali drug drugemu, ampak da bodo vsakemu pustili njegovo versko prepričanje. Še enkrat so Cehi papeža prosili, da bi jim potrdil bazlejsko pogodbo, ali zastonj.
Husovci so vsled tega bili v velikej zadregi, kajti po-manjkovalo jim je duhovnikov, a mlajši rod ni bil dosti podučen v veri in krščanskih čednostih in postajal je čemdalje bolj surov in razuzdan. Nekateri so se tadaj vrnili v katoliško cerkev, mnogo druzih pa je prestopilo v „češko bratovščino“. Tako so se zvali ostanki Taborovcev, ki sicer niso smeli očitno opravljati svoje službe Božje, odkar jih je bil Jurij Podiebradski zadnjikrat užugal, vendar pa so ostali zvesti verskej svojej zmoti; le to so sklenili, da se ne bodo nikdar več z orožjem vpirali posvetnej oblasti in da ne bodo nobenemu vsilovali svojega prepričanja. Ker niso nikomur nič žalega prizadjali, jih češki kralji niso proganjali in tako je njihovo število s časom jako naraslo. Toda že so na Češkem jako čutili žalostne nasledke tolikoletnega narodnega in cerkvenega razdora. Znanosti, ki so se nekdaj ravno na Češkem prav lepo razvijale, so propadale; vseučilišče je bilo in ni bilo, kajti bogoslovje, pravoslovje in zdravništvo so skoraj čisto jenjala, le tako zvani svobodni nauki so se še nekoliko gojili; obrtnija in trgovina pa pri tako nestanovitnih razmerah tudi niste mogli prav oživeti. Češki narod je tadaj jako zaostal za drugimi narodi, ki so se takrat na podlagi rimske in grške književnosti razvijali do čemdalje veče omike. Bazen tega je stanoviten razdor med Cehi zadušil vsak plemeniten občutek in ni ga bilo nobenega navdušenja za kako vzvišeno stvar, ne pravega domoljubja, ne ljubezni do bližnjega, ampak mrzla sebičnost se je vgnjezdila v srca češkega ljudstva. Y verskih vojskah je tudi kraljeva moč čemdalje bolj propadala. Jurij Podiebradski se je mnogo prizadeval, da bi vladarjevej oblasti povrnil nekdanjo veljavo, ali karkoli je storil, vse je po njegovej smrti zopet propalo.

Kralj Vladislav II. je bil miren in dober mož, ki ni mogel nikomur ničesar odreči. Ko je nastopil vlado, je skoraj vse kraljevo premoženje razdal med tisto gospodo, ki so mu pomagali do prestola, pozneje pa jim je podelil še drugih milosti. Na deželnem zboru so se velika in mala gospoda prepirali o tem, kdo da ima več pravic, a ko so se bili nekako pobotali, so skupaj delali na to, da bi kratili mestom stare njihove svoboščine ter omejili kraljevo oblast. Še večo moč so si posvetna gospoda prisvojili, ko so Ogri po smrti Matije Korvina (1490) izvolili Vladislava II. za svojega kralja, ki je odslej navadno bival v Budimu ter se ni mnogo pečal za Češko; le to je še storil, da jej je povrnil Moravsko, Šlesko in Lužico. Na Češkem so zdaj plemenitniki po svoje gospodarili ter zatirali kmeta in meščana. Sklenili so novo postavo, da se kmet nikdar ne sme pri kraljevej sodniji pritožiti zoper svojega grajščaka, niti mu odpovedati službe; meščanom pa so kratili starodavne pravice ter jim zabranili, da niso smeli več pošiljati svojih zastopnikov na deželni zbor. Tako se je začel nov razpor, katerega bi bil Vladislav rad takoj s početka poravnal, ali njegova beseda ni imela nobene veljave več. Mesta so sprevidela, da si bodo morala svoje pravice sama braniti, in sklenila so med seboj veliko zavezo; ali takoj so se tudi grajščaki ali plemenitniki združili v podobno družbo in odslej je en stan drugemu kljuboval, kjerkoli je mogel. Odkar so v Pragu nekega viteza zarad umora na smrt obsodili, je njegov brat na cestah prežal na potojoče meščane in kadar je koga vjel, odsekal mu je roke in noge, ali pa mu je kako drugo škodo prizadjal. Po njegovem primeru so se jeli ravnati drugi plemenitniki in kmalu ni več nihče mogel po Češkem varno potovati, in tako je ostalo do smrti slabega kralja, ki se nikakor ni hotel zameriti premogočnej gospodi. Da bi svojemu rodu ohranil češki in ogerski prestol, se je Vladislav zavezal z avstrijsko ali habsburško rodbino ter svojo hčer Ano obljubil za ženo Ferdinandu, vnuku nemškega cesarja Maksimiljana, le-ta pa je svojo vnuko Marijo zaročil z Vladislavovim sinom Ljudevikom; ob enem pa sta se češki kralj in nemški cesar drug drugemu s pismom zavezala, da bode tista rodbina, ki bode drugo preživela, po njej nasledila vse njene dežele.
Kmalo potem je Vladislav II. umrl (1516), a nasledil ga je njegov sin Ljudevik II. (1516—1526), ki je takrat bil desetletni deček in ni mogel sam vladati. Na Češkem je ostalo vse pri starem, kajti gospoda, ki so prej namestovali kralja Vladislava, so zdaj vladali v imenu njegovega mlado-
letnega sina Ljudevika. Ker se torej od kralja še ni bilo nadjati pomoči, so mesta plemenitnikom odstopila nekoliko pravic, zato pa so smela zopet pošiljati svoje poslance v deželni zbor. Y tem so se začeli novi verski prepiri, ki so se to pot iz Nemškega zatrosili. Tu se je namreč Luter Martin odpovedal katoliškej cerkvi in jel učiti svojo vero, ki si je hitro tudi na Češkem pridobila privržencev. Mnogo husovcev, ki so se bili prepričali, da papež nikdar ne bode dovolil svetega obhajila v podobi kruha in vina, je takoj prestopilo v Lutrovo vero, in kmalu se je vnel hud prepir med njimi in starimi njihovimi tovarši, ki so ostali zvesti Husovemu nauku. Pa tudi med češkimi katoličani je nastal razpor, kajti ravno Nemci, ki so prej toliko kričali na husovce, bili so zdaj najbolj navdušeni lutrovci. Ljudevik II. je spregledal vse napake in rad bi bil marsikaj poboljšal, ali ker se ni mogel dolgo časa muditi na Češkem, ni mogel vse tako vravnati, kakor je želel. Velika nevarnost, ki je takrat Ogerskej pretila od Turkov, dala mu je ondi premnogo skrbi. Leta 1526. je sam peljal vojsko zoper silnega sultana Solimana, ali v bitvi pri Mohaču bil je popolnoma premagan ter je na begu utonil v nekem močvirji, v katero se mu je bil konj pogreznil. Ž njim končujemo srednji vek češke zgodovine.
3.	Polabski Sloveni.
Ko smo govorili o preseljevanji Slovenov sploh, smo povedali, da se je od leta 200. do leta 550. ob reki Labi do baltiškega morja naselilo mnogo slovenskih plemen, med katerimi so Srbi, Bodrici in Lutici bila najimenitniša. Osoda teh Slovenov je med vsemi bila najžalostniša, kajti dasiravno jih je po številu bilo mnogo in so bili tudi jako hrabri, si vendar narodne svoje svobode in samostalnosti niso mogli ubraniti proti pritiskajočej nemškej sili. Kod za rodom je ginil v obupnih bojih, in od vseh teh mnogobrojnih Slovenov se je do današnjega dneva ohranilo le še kakih dve sto tisuč lužičkih Srbov. Prvi in najimenitniši vzrok tej žalostnej resnici je stara slovenska nesloga, grda lastnost, ki ni dala, da bi se posamezna plemena zedinila v krepko državo, ampak vsako pleme je hotelo biti za se, in je sosednjemu celó nasprotovalo, kjerkoli in kadarkoli je moglo. Najbolj so se sovražili Bodrici in Lutici, ki so se krvavo proganjali drugi druge ter v svojih domačih bojih iste Nemce pozivali na pomoč. Ta hudobni duh narodnega razdora in sovraštva je tudi Srbom branil, da
se niso pridružili Čehom ali Poljakom. Le y zvezi z enim ali drugim od teh bratovskih narodov mogli so si zagotoviti domačo svobodo proti mogočnim Nemcem.
Do Karla „velikega“ so polabski Sloveni v miru živeli, obdelovali polje, se nekoliko tudi pečali z obrtnijo in trgovino ter v svetih gozdičih molili paganske bogove. Ali že je tlelo sovraštvo med Bodrici in Lutici. Ko je nemški cesar Karel „veliki“ peljal vojsko nad Sase, so mu Bodrici pomagali ter ga celó zvabili na zemljišče Lutičanov (789). Stari lutički knez Dragovit tolikej nasprotnej sili ni bil kos, pa se je hote ali nehote moral podati Karlu ter mu obljubiti, da mu bode davek plačeval. Na poti proti Čehom si je mogočni cesar pokoril tudi Srbe, ki so se po njegovem odhodu skušali zopet odtegniti njegovej oblasti, ali brez vspeha. Še le po smrti Karla „velikega“ je slovenskim rodovom ob Labi nekoliko odleglo in po malem so se vsi zopet otresli nemškega jarma. Novo gorje se je začelo, ko so saski vojvode zasedli kraljevi prestol na Nemškem. Henrik I. je zmagal Bodrice in Lutice, in morali so mu plačevati davek in dajati vojščakov. Bazen tega je novi kralj ob meji proti polabskim Slovenom dal zidati močne gradove ter vtemelil Mišenjsko, Lužičko in Brani-borsko mejno grofovino. Kakor Henrik L, tako je tudi ravnal njegov sin in naslednik Oton I. Slovenci že niso mogli več prenašati težki nemški jarm in pripravljali so se na vpor. Toda lužički mejni grof Geron zvedel je, kaj da nameravajo in hotel jih je prehiteti. Na svojem gradu je napravil veliko gostijo in povabil je v goste blizu trideset najveljavniših slovenskih knezov, katerim se je hlinil dobrega prijatelja. Slovenska gospoda se niso nič hudega nadjali in prišli so vsi. Ko so se bili malo napili in bili dobre volje, je Geron dal znamenje in v tem so v sobo planili oboroženi beriči ter pomorili vse zbrane kneze, le eden jim je ušel. Kakor hitro se je glas o tem grozovitnem umoru raznesel med ljudstvo, vzdignili so se vsi Lutičani in pridružilo se jim je tudi mnogo drugih slovenskih rodov, in zapodili so vse Nemce črez Labo. Cesar Oton je na to sam prišel v Djevin, ali še pred njegovim prihodom je premeteni Geron vpor zadušil. Z raznoterimi obljubami in bogatimi darovi je podkupil braniborskega kneza Tugomira, moža, ki je bil Nemcem vdan in je pred razkačenimi rojaki moral prej tudi bežati črez Labo. Po Geronovem naročilu se je Tugomir vrnil med svoje slovenske rojake, jim tožil, kako so ga Nemci zaslepili in po sili seboj vzeli, in da jim je komaj zopet ušel. Nesrečni Sloveni so mu verjeli ter
ga celó izvolili za svojega vladarja. Zdaj je grdi izdajalec svojega sinovca, tisti, ki je edini od trideseterih knezov Geronu ušel, pozval k sebi, ga zavratno umoril ter oglasil, da je vsa dežela lastnina nemškega cesarja. Vse prizadevanje okanjenih Slovenov, da bi se zopet osvobodili, bili so brez vspeha. Cesar Oton I. je med njimi vtemelil tri škofije, namreč v Starem-gradu, v Vagriji in v Braniboru, ter jih prisilil, da so se hoté ali nehote dali pokrstiti, plačevali desetino in zidali cerkve in samostane.
Ko je nekoliko let potem počil glas, da so Bizantinci in Arapi v južnej Italiji zmagali nemškega cesarja Otona II., sina in naslednika Otona I., so se nesrečni Sloveni ob Labi z nova ohrabrili ter se vzdignili zoper svoje zatiralce (983). Vporniki so v prvem navalu osvojili mesta Hamburg, Havelberg in Branibor, razdjali škofove sedeže in cerkve, ter vse Nemce pobili ali pa pognali nazaj črez Labo. Bazkačenost je bila tolika, da je isti bodrički knez Mestivoj, star mož, moral bežati črez mejo zato, ker je bil kristjan, akoravno je bil Sloven in velik nasprotnik Nemcev. Nabralo se je šestdeset tisuč oboroženih Slovenov, ki so ob reki Tongeri na prostem polji udarili na večo nemško vojsko. Bitva je bila grozovitna; kakor divje zveri so se nasprotniki zaletavali drugi na druge, in če tudi se ni moglo reči, čigava da je zmaga, je vendar nemška moč ob Labi bila za dalj časa oslabljena.
LužičkiSrbi so na to nekoliko časa bili pod oblastjo poljskih vladarjev ter so takrat dobrovoljno sprejeli krščansko vero; leta 1032. pa jih je zopet užugal nemški kralj Konrad II. Nekoliko to, da so Nemci odslej ž njimi bolj blago ravnali, nekoliko pa to, da je Karel IV. Lužico združil s Češko, bilo je vzrok, da so Srbi do današnjega dneva ohranili svoj jezik. Bodrici in Lutici so sprevideli, koliko jim škoduje domači razpor ter da bi se le v krepkej državnej zavezi mogli ubraniti velike nevarnosti, ki jim je pretila od nemške strani. Zatorej so se zedinili ter si vrlega Bujanskega kneza Kruka (1066— 1105) izvolili za svojega kralja. Kruk se je srečno vojskoval z Nemci in Danci, ter si osvojil cel Holštajn. Za njegovega vladanja je Bujana, na otoku istega imena, bilo najimenitniše mesto med polabskimi Sloveni. Tu je stal od lesa sezidan in sijajno opravljen tempelj boga Svetovida. Ob steni si videl razne slike in rezbarije, a v sredi je četvero stebrov držalo streho, pod katero je stala podoba Svetovida s četerimi obrazi, ki so pomenili, da bog vse vidi in vse ve. Y desnej roki je malik držal rog, v levej napet lok, a ob strani je visel srebrn
meč. Toda to svetišče je bilo zagrnjeno z dragocenimi zavesami in le duhovnik je smel noter stopiti, pa niti on ni smel dihati, da ne bi s človeško sapo oskrunil svetega kraja. Slavnega Kru k a je na stara leta ubil Henrik, sin prejšnega bodričkega kneza, ter se sam polastil kraljeve oblasti. Pri tem grdem dejanji mu je pomagala ista Krakova žena Slavina. Da bi se lože obdržal na vladarskem prestolu, se je Henrik preselil v Bukovec (Lübeck) ter se proti domačim nasprotnikom zavezal s saskim vojvodo. Njegovi nasledniki vladali so do leta 1130.
Smrtni udarec državnej in narodnej samostalnosti polabskih Slovenov dale so križarske vojne. Takrat so si vladohlepni nemški vojvode izmislili, da bi bila vojska proti paganskim Slovenom Bogu ravno tako mila, kakor vojna v Palestino, a človek bi imel mnogo manje truda in več dobička. Ob času, ko je nemški kralj Konrad III. šel v drugo križarsko vojno (1148), sta tudi saski vojvoda Henrik „lev“ in grof Albrecht „medved“ nabrala veliko število križarjev in peljala sta jih na Bodrice, Lutičane in Pomorance. S prva so se ti slovenski rodovi hrabro branili, ali ker nasprotniki niso odjenjali, marveč leto za letom ponavljali svoje napade, jeli so pešati in ljubljeno svojo domovino prepuščati Nemcem, med tem ko so s a,mi skoraj popolnoma izkrvaveli. Najpred je Albrecht „medved“ zmagal Lutičane ter si osvojil (1157) Braniborsko, v katero je poslal nemške naseljence. Novi gospodarji so Slovene poubili, ali pa jih izgnali iz njihovih zemljišč. Tri leta potem (1160) si je Henrik „lev“ pokoril Bodrice. Zadnji bodrički knez Niklot se je hrabro boril za svobodo svojega naroda, dokler ni kot pravi junak in rodoljub sam poginil na krvavem bojišči. Tudi bodričko zemljo so zdaj po večem naselili Nemci, ki so jej dali ime Meklenburg. Kos zemlje so zmagovalci sicer še pustili Niklotovemu sinu Pribislavu II., ali ta se je sam ponemčil ter pospeševal nemške naselbine. Današnji meklen-burški vladarji so njegovi potomci. Najdalje se je otok Rujana ubranil tujega gospodstva; ali danski kralj Yaldemar ni prej odjenjal, dokler ni tudi tu zadušil slovensko življenje. S silo sicer ni mogel vzeti dobro zavarovanega otoka, ali našli so se izdajalci, ki so mu naposled izdali močno vtrjeno mesto Arkono. Tam, kjer je prej stal S veto vidov tempelj, so zmagovalci sezidali krščansko cerkev, prebivalce pa so kot sužnike odpeljali seboj na Dansko. Tako je po malem čisto zginil ves slovenski narod ob Labi. Sem ter tje so prebivalci še dolgo med seboj govorili kako slovensko narečje, ali v javnem življenji bilo je
treba znati nemški, in dandanes so vsi potomci nekdanjih polabskih Slovenov že trdi Nemci, le lužičkih Srbov se je še nekoliko ohranilo.
4.	Poljaci.
Poljake zovemo tiste Slovene, ki stanujejo na porečji reke Odre in Yisle. Kakor drugod, tako so se tudi ondešnji Sloveni nekdaj ločili na premnogo malih plemen ali rodov, ki niso med seboj bili v nobenej državnej zavezi in niso imeli niti skupnega narodnega imena. Tako razdrobljeni trpeli so mnogo od napadov drugih narodov, zlasti od Nemcev, ter so naposled sprevideli, da jim zoper tuje sovražnike treba večega edinstva med seboj. Na čelo takošne zaveze postavilo se je brž ko ne pleme L e h o v, ki so bili prvo plemstvo v novej državi; narod pa se je zval „poljski“ zato, ker je pleme „Poljanov“ ali „Poljakov“, ki so bivali ob rekiYarti, po številu bilo največe. Toliko se da sklepati o postanku poljskega naroda in poljske države; sicer pa se noter do desetega stoletja ne more nič gotovega reči o poljskej zgodovini, kajti pismenih poročil iz one dobe nimamo, med ljudstvom pa so se ohranile same pravljice, od katerih bomo tu povedali najimenitniše.
Od Leha do Mečislava.
Y starih časih Poljani med seboj nikdar niso bili složni, ampak vedno so se prepirali in bili tako slabi,, da se niso mogli vpreti silnim Nemcem, dokler ni hrabri L eh prišel med nje ter vtemelil prvo poljsko državo. Leh je dal posekati velik gozd ter sezidati mesto, v katerem se je s svojimi ljudmi naselil. Ker je v onem gozdu bilo mnogo gnjezd belih orlov, dali so novemu mestu ime Gnjezdno, beli orel pa je postal grb ali znamenje Lehove ali poljske države. Leh in njegovi nasledniki so vtemelili še mnogo drugih mest in vasi ter se srečno vojskovali s sosednjimi narodi. Ko je Lehov rod izumrl, zbrali so se veljavni poljski možje v Gnjezdnu, da bi si izvolili novega vladarja. Ah niso se mogli zediniti ter so vladarsko oblast podelili med dvanajstero vojvod. Le-ti so se med seboj vedno prepirali in malo jim je bilo mar za blagor svojega naroda. Tu so se Poljaci zopet zbrali v Gnjezdnu ter si za kneza izvolili Kraka, ki je bival nad Yislo pod karpatskimi gorami ter daleč na okol slovel kot jako pošten in pravičen mož. Krak je vtemelil novo mesto Krakov, ki je kmalu po-
stalo najimenitniše mesto na Poljskem, a prav pred mestom je sezidal močen grad na istej gori, na kateri je prej ubil velikanskega zmaja. Dasiravno je Krak bil pagan, je vendar dobro in pravično vladal. Po njegovej smrti se je zbralo mnogo ljudstva in vsak je z lastno roko nosil zemlje na njegov grob, in v kratkem je cel grič pričal, kje da počiva ljubljeni knez.
Kraka je nasledila njegova hči Vanda, ki je po lepih svojih lastnostih bila čisto podobna vrlemu očetu. Pa le malo časa se je poljski narod veselil blage in modre svoje knjeginje. Predrzni nemški knez je lepo Vando po sili hotel imeti za ženo in, ko mu ni hotela prošnje uslišati, grozil se jej je z vojsko. Ali Vanda se ga ni vstrašila, ampak tudi ona je nabrala vojsko ter Nemce popolnoma užugala. Vkljub slavnej zmagi mlada knjeginja le ni hotela dalje sedeti na vladarskem prestolu, marveč je skočila v reko Vislo, da ne bi poljski narod zarad krasnih njenih oči po nepotrebnem prelival krvi. Ljudstvo je jako žalovalo za njo ter jej za spomin na bregu nanosilo velik kup zemlje, kakor nekdaj njenemu očetu. Po Vandinej smrti se na Poljskem več let ni zgodilo nič tacega, kar bi bilo spomina vredno. Na kneževskem prestolu je dolgo časa sedela rodbina Popelovcev. Zadnji Popel je za ženo vzel malopridno Nemkinjo, ki ga je imela v svojej oblasti, kakor kakega otroka ter ga vedno zapeljevala na slaba pota. Na kneževskem dvoru so se dan za dnevom gostili in lahkoumno razveseljevali, ljudstvo pa so trle slaba letina, lakota in druge nadloge. Popelovi strici, pošteni možje, so takoj sprevideli, kdo da je kriv tolikim nesrečam, in skusili so nepremišljenega kneza pregovoriti, da bi se poboljšal ter da bi ne slušal malopridne svoje žene. Ohola Nemkinja se je zdaj jela bati, da je ne bi iz dežele izgnali in hotela se je maščevati nad modrimi svetovalci. Slabega soproga je pregovorila, da se je vlegel v posteljo, potem pa je njegovim stricem poročila, da je na smrt bolan. Takoj so se vsi zbrali na kneževem dvoru in obžalovali bolnega Popela. Hudobna Nemkinja jih je prijazno sprejela ter jih pogostila z obilno večerjo, pri katerej jih .je tako dolgo silila z vinom in medico, dokler niso vsi pospali. Toda brezbožna žena je v pijačo namešala strupa ter tako vsem zavdala. Da bi še pred dnevom mrliče odpravila iz hiše, dala jih je po noči pometati v jezero Goplo. Ali kmalu potem se je iz gnijočih teles izleglo brez števila miši, ki so šle naravnost na kneza, in ko je pred njimi bežal v neki torenj, šle so za njim ter pójele njega, njegovo ženo in dva sinova.
Po tako strašnej kazni Božjej so se Poljaci zopet zbrali, da bi izvolili novega kneza. Dolgo, dolgo so se posvetovali in ugibali, kdo da bi bil vreden vladarskega prestola, dokler niso po čudnem naključji vendar le našli pravega moža. Ta je bil P i a s t, priprost kmečki kolar, ali dober, pošten in gostoljuben mož. Ko se je pri nekej priliki v Krušvici zbralo mnogo ljudi in je zarad tega zmanjkalo brane, je Piast dal odpreti vse svoje shrambe, zaklati nekoliko prešičev in ovac, in radodarno je nahranil in napojil vse ljudi. To pa je zato mogel storiti, ker ga je Bog blagoslovil zarad usmiljenega njegovega srca. Ko se mu je bil nekoliko poprej rodil sin, je Piast dal zaklati divjega prešiča ter nastavil cel sod medice, da bi spodobno praznoval paganski obred „postrižen“, pri katerem so Sloveni moškemu dedetu po starodavnej navadi postrigli lase od enega ušesa do druzega. Pri tej priliki prideta k njemu dva popotnika in ga prosita, da naj bi smela pri njem prenočiti. Kekla sta, da sta bila že na kneževem dvoru, pa so ju grdo odpravili. Piast ju je gostoljubno sprejel, kakor se spodobi pravemu slovenskemu gospodarju. Pred odhodom sta tujca novorojeno dete po krščanskem obredu krstila za Zemovita, mu prerokovala veliko srečo, se gospodarju in gospodinji lepo zahvalila ter šla svojo pot dalje. Piast in dobra njegova žena sta kar strmela, ko odslej v kadeh nikdar ni zmanjkalo medice, v shrambah pa je bilo zmiraj dosti mesa, če tudi sta radodarno delila miloščine ter obilno pogostila vsakega, kdorkoli je prišel v Krušvico. Vsakdo je sprevidel, da ga nikjer ni bilo tolikega Božjega blagoslova, kakor v Piastovej hiši.
Ko so se tadaj zbrani Poljaci posvetovali, koga da bi izvolili za kneza, rekel je nekdo: „Piast bo najbolji. On, ki sam sebi tako dobro gospodari, bo gotovo tudi nam dober gospodar in ne bode nikdar nikomur kake krivice prizadjal.“ Ta nasvet je vsem bil po volji in kakor z enim glasom so vsi z velikim veseljem Piasta oklicali za poljskega vladarja. Piastova rodbina je na to skoraj celih pet sto let sedela na poljskem prestolu. Piast je sto in dvajset let živel in je že pred smrtjo vlado izročil svojemu sinu Z e m o vi tu, katerega je nasledil sin Lešek, a tega sin Zemomisl.
Kar smo tu povedali o najstarejšej dobi poljske zgodovine, so po večem same pravljice, ki se v različnih krajih različno pripovedujejo. Iz teh pravljic dá se toliko zgodovinske resnice posneti, da je neki L eh ali rod Lehov vtemelil prvo poljsko državo in pa, da je v devetem stoletji rodbina Piastovcev zasedla poljski vladarski prestol. Prvi zgodovinski vladar bil
je še le Mečislav, M je baje bil sin Zemomisla ali, kakor drugi mislijo, sin Zemovita.
Od Mcčislava I. do Boleslara III. krivoustega.
Mečislav I. (962—992) je veči del poljskih pokrajin, kakor veliko Poljsko, Mazovsko in Slesko, imel pod svojo oblastjo, le Krakovska dežela je takrat še spadala k češkej državi. Prva leta svojega vladanja je Mečislav bil še pagan ter imel sedem žen; ali že je na Poljskem bilo mnogo krščanskih blagovestnikov, ki so kakor kaki puščavniki živeli po deželi ter po malem ljudstvo budili, da bi spoznalo pravo vero. Tudi kneza so nagovarjali, da naj se odpove krivim bogovom ter si vzame samo eno ženo. Mečislav, ki je proti Nemcem itak trebal zaveznika, je tadaj prosil češkega kneza Boleslava L, naj mu dá svojo hčer Dubravko za ženo. Boleslav mu je željo izpolnil, ali s tem pogojem, da bi se ob enem tudi dal krstiti. Poljski vladar je na to res postal kristjan (966) ter se s pobožno svojo ženo jako prizadeval, da bi se ves poljski narod pokrstil. Zato je dal podreti podobe in tempeljne starih malikov ter po vsej deželi zidal cerkve pravemu živemu Bogu, ki mu je plemenito delo blagoslovil ter mu dal sina, katerega si je bil tolikanj želel; kajti prej od sedmerih svojih žen ni imel nobenega naslednika. Sicer pa Mečislav ni bil srečen. Nemškemu cesarju je moral plačevati davek za tisti kos poljske dežele, ki se je razprostiral med Odro in Varto; ruski knez Vladimir „veliki“ pa mu je odtrgal tako zvano rudečo Busko.
Mnogo slavniši je postal njegov sin in naslednik Boleslav „hrabri“ (992—1025), ki je poljsko državo tako povečal, da se je razprostirala od Labe do Dniepra, pa od baltiškega morja do karpatskih gor in črez nje do Donave in Tise. Najprej je Čehom vzel Krakovsko deželo in Šlesko; potem pa je na severu osvojil vso Pomoransko do baltiškega morja. Kmalu se je glas o slavnem poljskem knezu raznesel tudi po tujih deželah in sam nemški cesar Oton III. bi se bil rad seznanil ž njim. Sklenil je torej, da pojde na grob svojega nekdanjega prijatelja svetega Vojteha, katerega so Prusi ubili, a poljski knez je njegovo truplo dal pokopati v velikej cerkvi v Gnjezdnu. Ko je Boleslav čul, da pride nemški cesar, mu je z praznično opravljeno vojsko in z vso imenitno gospodo šel nasproti ter njemu na čast dal napraviti velike svečanosti. Tri dni zaporedoma je v Gnjezdnu napravil velike gostije, katerih se je razen nemških gostov vdeležilo mnogo domače gospode, meščanov
in tudi kmetov. Ysak dan so na mizah bile druge posode od samega srebra in zlata, in ko se je Oton III. čudil tolikemu bogastvu, je Boleslav po obedu vse dragocene posode podaril cesarju in njegovim služabnikom. Za takošno odlikovanje in toliko radodarnost je Oton tretji dan slavnega poljskega vladarja imenoval kralja; ali Boleslav se je tudi potem zval samo „kneza“. Po Otonovej smrti je Boleslav še bolj povečal svojo državo, kajti Nemcem je vzel Lužico, Čehom Moravsko in Slovaško, Magjarom severno Ogersko, Busom pa tako zvano rudečo ali malo Busko do Kijeva, v katerem so njegovi vojščaki nabrali mnogo bogatega plena, on pa je vzel samo zlata vrata od cerkve sv. Sofije ter jih poslal v Gnjezdno. Ko so se Čehi vzdignili proti slabemu svojemu knezu Boleslavu III., je poljski Boleslav „hrabri“ prišel tudi v Prag ter vso Češko pridružil svojej državi. Že je mislil osnovati veliko slovensko cesarstvo ali tu se mu je nemški kralj Henrik II. z vso silo vprl ter ga prisilil, da se je v Budišinu (1018) odrekel Češke ter nemškega kralja priznal kot vrhovnega vladarja nad Lužico.
Doma je Boleslav bil ojster in pravičen vladar. Večkrat je s svojimi svetovalci prepotoval velik kos svoje države, da bi se z lastnimi očmi prepričal, če je vse v redu. Uradnike, ki niso spolnovali njegovih ukazov, ali če so ljudem krivično sodih, je brez usmiljenja kaznoval. Da bi povzdignil omiko svojega naroda, je vtemelil mnogo samostanov in šol, v katerih so se otroci pisati in citati učili. S papeževim dovoljenjem je v Gnjezdnu vtemelil (1000) nadškofijo za vso Poljsko, a razen tega je vtemelil še četvero novih škofij. Svest si velike svoje moči, se je Boleslav zadnje leto svojega vladanja dal za kralja venčati (1025), ah takoj po njegovej smrti je poljska država jela zopet padati in guliti prejšno veljavo.
Poljsko ljudstvo je celo leto žalovalo za prvim svojim kraljem; celo leto ni bilo nikjer ne plesov, ne drugih zabav in ljudje so britko tožili: „Kdo nas bo branil? kdo nas bo ljubil, kakor oče?“ — In dobro so vedeli, zakaj da so tolikanj žalovali, kajti Boleslavov sin M e č i s 1 a v II. (1025—1034), kateremu so pozneje dah priimek „gnjusni“, ni bil prav nič podoben slavnemu svojemu očetu. Bil je len in malomaren vladar, ki je le to storil, kar je nemška njegova žena Biksa hotela. Pravijo, da se je tudi rad opijanil. Ni čuda torej, da so se zavidni sosedje hitro vzdignili na Poljsko ter jej odtrgali kos za kosom. Magjari so mu vzeli severno Ogersko, češki knez Bretislav I. posedel je Moravsko, a nemški cesar Konrad je osvojil Lužico ter Mečislava prisilil, da se je odpovedal
kraljevega naslova in da je nemškega cesarja priznal kot vrhovnega svojega gospodarja (1032). Po zgodnej njegovej smrti nasledil ga je sin Kazimir, ki je bil še premlad in je torej njegova mati Kiksa namesto njega vladala. Kiksa je vse imenitne službe poverila samim Nemcem ter je s samolastnim svojim ravnanjem Poljake tako razkačila, da so naposled njo, nedolžnega njenega sina in vse njene nemške svetovalce in služabnike iz dežele izgnali. Zdaj pa so se na Poljskem začeli hudi časi, kajti ker ni bilo nobenega vladarja, je vsakdo storil, kar je hotel in mogel. Kdor je bil močnejši, tlačil je slabšega; kdor ni hotel delati, pridružil se je drugim lenuhom in hodili so kakor razbojniki po deželi ropat. Sploh ni bilo več nikjer nobenega reda, ne pravice. Celó krščanska vera jela je propadati in zopet so povzdigovali altarje paganskim malikom. Tako stanje je dobro došlo hrabremu češkemu knezu Bretislavu, ki je (1039) z veliko vojsko prišel črez mejo, osvojil brez ovir Malo Poljsko, Krakov, vso Slesko in velik del Velike-Poljske z glavnim mestom Gnjezdnom, iz katerega so Čehi odpeljali truplo svetega Vojteha. Le nemški cesar Henrik III. je to pot rešil Poljsko pogina, kajti z vso silo se je vprl češkemu knezu, ki se mu je že premogočen zdel, ter ga prisilil, da je osvojene poljske kraje moral pustiti (1041) mlademu Kazimira, ki se je bil med tem zopet povrnil v razrovano svojo domovino. Kazimir I. (1040—1058) je imel mnogo dela, predno je razposajeno ljudstvo zopet pomiril ter ga privadil prejšnjemu redu. Najdalje se mu je na Mazovskem vpiral mogočni Maslav, ki se je poganjal za stare paganske bogove ter jim zidal altarje. Ko se naposled le ni več mogel braniti proti zmagovalnemu knezu, bežal je k Prusom, paganskim svojim zaveznikom, ali ti so mu to pot zavrnili: „Hotel si biti visoko, pa bodi“ in obesili so ga.
Kazimirov najstarejši sin in naslednik Boleslav II. „predrzni“ (1058—1080) se je po nepotrebnem in brez koristi vtikal v tuje razmere ter s tem zanemaril domačo deželo. Tako je zaporedoma šel z vojsko pomagati nekemu češkemu, ogerskemu in ruskemu knezu, ki so si lastili pravico do vladarskega prestola, ali opravil ni nikjer nič. Najdalje se je mudil v Kijevu, kjer je našel mnogo bogastva, njegovi vojščaki pa so se čisto pomehkužili. Med tem je doma na Poljskem bilo zopet vse v največem neredu. Sodnije so jenjale, in nisi vedel, kje iskati pravice; po cestah je kar mrgolelo od razbojnikov; žene pa, ki že sedem let niso dobile poročil od svojih mož, so se v drugič pomožile. Vrnivši se iz Kijeva je Boleslav
nezveste žene hudo kaznoval, dasiravno sam ni bil nič boljši, kajti nekemu veljavnemu grajščaku je po sili odpeljal njegovo ženo. Pobožni krakovski škof Stanislav ga je zarad tega ojstro posvaril, a ko z besedo ni ničesar opravil, je brezbožnega kneza proklel. To je naglega Boleslava tako razkačilo, da je nekega dne na vse zgodaj šel v cerkev sv. Mihaela ter pred altarjem sam s svojo sabljo umoril (1079) pobožnega škofa, ki je ondi navadno sveto mašo bral. Kakor hitro je rimski papež zvedel grozno hudodelstvo, je nad morilcem oklical še večo kletev, mučenika Stanislava pa je za svetnika razglasil. Boleslav je zapustil svojo domovino, kjer nihče ni več maral zanj in 'šel je v Osojenski samostan na Koroškem, kjer se je ojstro pokoril ter do svoje smrti kot menih v kuhinji stregel.
Po Boleslavovem odhodu so Poljaci njegovega brata Vladislava I. Hermana (1080—1102) posadili na vladarski prestol. Ali Vladislav je bil slab mož, ki je preveč zaupal mogočnemu krakovskemu vojvodi Setiehu ter s tem obudil nove domače nemire na Poljskem. Isti kraljevi sinovi so se pridružili vpornikom in niso prej odjenjali, dokler ni oče ljubljenega Setieha odpravil od dvora. Mogočni vojvoda niti zdaj ni miroval in je nazadnje moral kot izgnanec iti na tuje.
Boleslav III. (1102—1139), kateremu so zarad krivih njegovih ust dali priimek „krivo usti“, bil je mnogo boljši vladar, nego njegov oče Vladislav, a še hrabriši vojvoda. Že kot mali deček se je vedno igral s sabljo in lokom, a v devetem letu ni očetu dal prej miru, dokler ga ni pustil iti na vojsko. V taborji je devetletni Boleslav ležal na golej zemlji, stal na straži ter v vsem posnemal odrasle vojščake. Ko je zasedel kraljevi prestol, dal je starejšemu svojemu nezakonskemu bratu Zbignjevu velik kos dežele, da bi v njej vladal kot njegov namestnik. Ali Zbignjev s tem ni bil zadovoljen in hotel je sam biti kralj nad celo Poljsko. Zato je Čehe in Pomorane naščuval na svojega brata. Hrabri Boleslav je Pomorane zmagal ter njihovo deželo, v katerej se je zdaj tudi krščanstvo bolje vtrdilo, spravil pod svojo oblast; s Čehi se je pomiril; nepokornega Zbignjeva pa je iz dežele izgnal. Zbignjev je na to šel k nemškemu cesarju Henriku V. ter ga prosil pomoči. Henrik je Boleslavu ukazal, da naj polovico kraljestva takoj prepusti svojemu bratu, a za ostalo, da mora njemu, kot nemškemu cesarju, plačevati davek. Ko se je poljski kralj, takošuemu sramotnemu zahtevanju odločno vprl, prišel je Henrik z veliko vojsko črez mejo ter jel oblegati dobro vtrjeno mesto Glogavo. Hrabri brambovci glogalski, katerim je Bo-
Občna zgodovina VIEL sn.	38
leslav poročil, da jih ho vse na križ pribil, če se bodo podali, so junaško odbijali napade nemških vojščakov ter neprenehoma na nje streljali ojstre puščice, metali kamenje ter izlivali vrele vode in smole. Y tem je Boleslav prišel od druge strani in gnal nasprotnike do Vratislava, kjer jih je pred mestom v jako hudej bitvi popolnoma užugal. Na bojišči je bilo toliko mrličev, da jih ni bilo mogoče vseh pokopati in so gnjijoča trupla privabila cele trope roparskih tičev in divjih psov, po katerih se ono polje še dandanes zove „pasje polje“. Na to sta Boleslav in Henrik V. v Bambergu sklenila mir, v katerem se je nemški cesar odrekel vseh pravic, ki si jih je prej lastil na poljsko kraljestvo. Zbignjev se je zopet povrnil na Poljsko, kjer je kmalu potem umrl. Pravijo, da ga je sam brat dal ubiti zato, ker se mu je vedno vpiral in bil predrzen, kakor poprej. Na smrtnej postelji je Boleslav poljsko državo razdelil na četvero kosov, namreč na Krakov (s Šlesko in Pomorsko), na Mazo vsko, na Yeliko-Poljsko in na Sandomirsko, ter vsakemu od četerih sinov dal po eno deželo; ali naredil je, da ima najstarejši od njih biti vrhovni vladar nad vso Poljsko ter da mora stolovati v Krakovem. Ta naredba je za poljski narod bila velika nesreča, kajti po očetovem izgiedu so tudi sinovi svoje kose delili in tako se je Poljska čemdalje bolj drobila in celih dve sto let ni več bila ena edinstvena država. Domači razpori in prepiri med posameznimi vladarji so državno moč še bolj slabili ter tujim sovražnikom dajali novega poguma.
Od Boleslava III. do Kazimira „velikega“.
Takoj po smrti Boleslava III. se je pokazalo, da njegova zadnja naredba ne velja. Vladislav II. ni bil zadovoljen s tem, da je bil samo vrhovni vladar nad vsemi poljskimi deželami, v katerih so vladali njegovi mlajši bratje, ampak hotel je biti prav edini gospodar nad celo Poljsko. Na to ga je posebno ščuvala njegova prevzetna žena Ana, ki je bila hči nemškega cesarja Henrika V. Vladislav se je od nje dal pregovoriti ter šel z vojsko nad svoje brate, da bi jim vzel njihove zemlje. Ali bratje so imeli za se mogočne poljske plemenitnike ter so vladohlepnega Vladislava tako popolnoma užugali, da je moral bežati na Nemško, od koder se ni več domu povrnil. Po njegovem odhodu je Veliko - kneževski prestol v Krakovu zasedel njegov mlajši brat Boleslav IV., knez Mazovski, ki so ga po njegovih laseh zvali „kodrastega“. Tega je nemški cesar Friderik „rudečobradec“ pozval, da naj se pride na Nemško
zagovarjat, zakaj da je brata izgnal; ali poljski knez ga ni slušal. Tu pride Friderik z veliko vojsko črez mejo ter strašno požiga in pustoši noter do Poznanja. Boleslav si tadaj ni vedel drugače pomagati, nego da je bos šel v nemški tabor, prosil cesarja milosti ter mu vse obljubil, karkoli je hotel; kakor hitro pa so Nemci zapustili poljska tla, niso Poljaci več mislili, da bi spolnih, kar so obljubili, in ostalo je vse pri starem. Le v toliko so se vdali, da so po smrti izgnanega Vladislava njegovim sinovom prepustih Šlesko, v katerej so potomci najstarejšega Piastovega rodu še dolgo vladah. Toda šleski knezi so se čemdalje bolj odtujili poljskim svojim rojakom ter se navezali na Nemce; kajti na Nemško so hodili ženit se, iz Nemškega si naročevali svoje svetovalce in uradnike, z Nemci naseljevali so male svoje kneževine, katere so drobili v vedno manjše deželice, ki se nobenemu sovražniku niso več mogle vpreti, kakor bi bilo treba. Tako se je Šleska jela ponemče-vati in če dandanes prepotuješ to lepo deželo, ne bodeš mislil, da si na slovenskej zemlji, akoprem se je sem ter tje, zlasti v gorskih krajih, še ohranilo nekoliko poljskega ljudstva.
Ko je Boleslav IV. umrl (1173), je njegov brat Meči-slav III. „stari“, knez Veliko-Poljski ah Poznanjski, postal vrhovni vladar v Krakovu, ah bil je jako lakomen in tlačil je narod s prevelikimi davki. Zato so ga veljavna poljska gospoda kmalu prisihli, da se je odpovedal veliko-kneževskemu prestolu, na kateri so zdaj posadili Kazimira II. „pravičnega“, sina Boieslava IV. Kazimir je bil jako pravičen mož, ki je ojstro pazil, da se ni nikomur krivica godila. Kadar je imel kaj imenitnega skleniti, sklical je škofe, vojvode in kastelane ter se ž njimi posvetoval. To svetovalstvo zvali so senat, a gospoda, ki so smela va-nj dohajati, imenovali so se senatori. To je bila gotovo jako hvale vredna naprava, ki se ni več odpravila ; ali senatori so se s časom prevzeli ter se jeli vladarju po nepotrebnem vpirati in kljubovati, med tem ko so čemdalje bolj tlačili in zatirali kmetiško ljudstvo. Da bi povzdignil krščansko omiko svojega naroda, je Kazimir vtemelil mnogo samostanov. Na jugu je poljsko državo razširil do karpatskih gor, katere je v sporazumljenji z ogerskim kraljem ustanovil za mejo med Ogersko in Poljsko. Po njegovej smrti (1194) vneli so se novi prepiri med Piastovci, dokler ni naposled Kazimirov sin Lese k „beli“ (zato ker je imel jako svitle lase) zmagal ter postal veliki-knez v Krakovu. Lešek je Pomor ane zopet pokoril svojej oblasti ter ondi nekega Svatopluka imenoval za svojega namestnika, ki se mu je pa kmalu izne-
veril ter hotel biti neodvisen knez. Ko se je Lešek pozneje s-poljsko gospodo posvetoval, kaj da mu je zoper neposlušnega namestnika storiti, ga je Svatopluk nekega dne zavratno umoril. Lešek je imel brata Konrada, kateremu je takoj na začetku svojega vladanja podelil Mazovsko in Kujavijo. Te deželi mejili ste s surovimi in jako bojaželjnimi Prusi, ki so vsak čas hodili črez mejo ropat in pustošit. Konrad, ki je bil slab vojščak in še slabši poveljnik, se jih nikakor ni mogel ubraniti ter je nazadnje pozval na pomoč viteze nemškega reda, katerim je ves Helminski kraj odstopil zato, da bi ga branili pred pruskimi pagani (1226). Nemški vitezi so v stanovitnem boji po malem vse Pruse spravili pod svojo oblast, zidali mesta in gradove, pozivali nemške naseljence ter vtemelili državo, ki je kmalu istej Poljskej nevarna postala.
Med tem je po groznej Leškovej smrti njegov sin Boleslav Y., „sramežljivi“ zasedel poljski prestol v Krakovu. Ker je takrat komaj spolnil šesto leto, so se bližnji sorodniki prepirali, kdo da bo namesto njega vladal. Najdalje ga je namestoval njegov stric Konrad Mazovski. Namestna vlada je vselej najslabša, a to pot v Poljskej žalibože niti potem ni bilo bolje, ko je Boleslav odrasel ter sam vladal. Takrat so se strahoviti Mongoli vsuli tudi črez Poljsko ter grozno morili, požigali in pustošili. Boleslav je pred njimi bežal v karpatske gore, a poverjeno mu državo je brez brambe pustil silovitim divjakom, ki so požgali Krakov in drli dalje na Slesko. Tu je vrli Ljegniški knez Henrik „pobožni“ nabral precej veliko vojsko ter se jim ustavil na tako zvanem Dobrem-polji (Wahlstatt) blizu Ljegnice (1241). S perva je bilo misliti, da bodo kristjani zmagali, ali v tem so se Mongoli z novo silo zagnali na nje in jih popolnoma užugali. Med mnogimi junaki poginil je tudi hrabri knez Henrik. Mongoli so na to skusili udariti na Češko, a ko jim je spodletelo, šli so na Ogersko, Hrvaško in od tod črez Srbsko in Bolgarsko nazaj na Kusko. Po njihovem odhodu se je Boleslav povrnil v Krakov, ali vsa Poljska je bila strašno opustošena. Da bi se dežela zopet opomogla, so posamezni vladarji, zlasti pa šleski vojvode pozivali nemške naseljence, da si so v opustošenih krajih sezidali nove vasi in mesta. Trgovina in obrtnija ste oživeli, telesno blagostanje se je povzdignilo, ali mnogo poljskih krajev se je odtujilo starej svojej domovini ter naginjalo na nemško stran. Boleslav Y. vladal je celih dva in petdeset let, torej dalje nego katerikoli drugi poljski kralj ali knez; ali bil je slab vladar, katerega je narod kmalu pozabil. Za njegovega vladanja so v Vielički prvikrat začeli sol kopati (1237).
Ker Boleslav ni zapustil otrok, nasledil ga je njegov si-aovec, kujavski knez Lešek, katerega so po njegovih laseh zvali „črnega“. Takoj na začetku svojega vladanja se je novi veliki knez moral vojskovati s šleskimi knezi, potem pa s pa-ganskimi Litvani, ki so na Poljsko hodih ropat in pustošit. Komaj je Litvane užugal, so Mongoli zopet pridrli na Poljsko ter pokončali ves svet od Sandomira do Krakova, a razen mnogo druzega plena odpeljali so seboj črez dvajset tisuč poljskih deklic. Nesrečni starši so bridko jokali za izgubljenimi hčerami ter preklinjali slabega vladarja, ki se ni znal ustaviti groznim divjakom, ampak bežal je pred njimi na Ogersko, svojo deželo pa pustil brez brambe. Poljsko ljudstvo torej ni maralo za Lešeka, le krakovski Nemci so ga radi imeli zato, ker se je po nemško oblačil ter rad nemško govoril. Ko ja po desetletnem slabem vladanji umrl (1289), a ni zapustil otrok, je njegov brat Vladislav Lokietek s svojimi privrženci šel v Krakov, da bi zasedel poljski prestol. Ah Krakovčani niso hoteli njega, marveč Henrika Proba, kneza Vrati-slavskega. V mestu se je med nasprotnimi strankami vnel krvav boj in Vladislav Lokietek je komaj uskočil h frančiškanom v samostan, od koder je za mniha preoblečen po noči zbežal iz Krakova. Toda Henrik je že črez leto dni umrl (1290) in zdaj so se Poljaci razcepih na tri stranke, kajti med tem, ko je večina bila za češkega kralja Veöeslava II., ki je po nekej starejšej pogodbi itak imel naslediti kneževino Vrati-slavsko, so drugi bili za prej omenjenega Vladislava L o-kietka, a nekateri so v Gnjezdnu veliko-poljskega kneza P remi sla oklicah za kralja. Poslednjega, ki je sam bil jako okruten in je lastno ženo zadušil, so njegovi nasprotniki neke noči zavratno umorih; Vladislav Lokietek pa se je naposled moral umakniti Večeslavu, ki je z močno češko vojsko prišel na Poljsko ter po triletnem bojevanji užugal ondešnje svoje nasprotnike. Med tem ko je Vladislav Lokietek bežal iz dežele, so poljska gospoda Večeslava pozvah v Gnjezdno, kjer ga ja tamošnji škof leta 1300. svečano ovenčal za poljskega kralja. Večeslav ni dolgo vladal, ah v tem kratkem času je no vej svojej državi povrnil mir in red, ki so ga na Poljskem tolikanj trebah. Ko seje pa po smrti Večeslava II. (1305) njegov sin Večeslav HI. predolgo na Češkem zamudil, se je Vladislav Lokietek hitro domu povrnil in v kratkem pridobil si je toliko privržencev, da so češki namestniki svojemu kralju poročili, naj prej ko mogoče pride na Poljsko. Večeslav III. je na to v Olomucu nabral veliko vojsko in se že na pot pripravil, v tem
se je najeti morilec po noči nekako splazil v njegovo spalnico in ga v postelji umoril (1306).
Ko je poročilo o groznem ubojstvu došlo na Poljsko, so se skoraj po vseh krajih odločili za Vladislava Lokietka, le na Veliko-Poljskem, zlasti v Poznanji so se mu še vpirali ter glagovskega kneza Henrika oklicali za kralja. Še le po Henrikovej smrti (1311) so se tudi Poznanjci podali Lokietku ter mu odprli mestna vrata. Ali neki poznanjski meščan Premek je skrivaj pozval čisto ponemčene Henrikove sinove v Poznanj, kjer se je med njimi in Lokietkovo stranko vnel hud boj. Lo-kietek je naposled tu, kakor tudi v Krakovu zmagal nemšku-tarske svoje nasprotnike, ki so mu najdalje kljubovali, a na to se je na vso moč prizadeval, da bi razkosano Poljsko zedinil v samo jedno močno državo. Da bi ta svoj namen lože dosegel, sklical je v Krakov velik zbor duhovne in posvetne gospode iz vseh poljskih krajev ter se ž njimi posvetoval. Tudi je poslal v Gnjezdno po krono in žezlo prvega poljskega kralja Bole-slava „hrabrega“ ter se dal v Krakovu svečano venčati (1320). V prihodnje so se vsi poljski kralji kronali v Krakovu, ki je ostalo glavno in prestolno mesto cele države. Od tujih sovražnikov so mu največ skrbi prizadevali vitezi nemškega reda, ki so že skoraj vso Pomorsko spravili pod svojo oblast. Ker se sam ni upal začeti vojske ž njimi, sprijaznil se je z litvanskim knezom Gediminom ter njegovo hčer Aldonu zaročil s svojim sinom Kazimirom. Ko je torej vse pripravil, vdaril je z veliko vojsko na mogočne nemške viteze in bil je s prva srečen. T tem se mu izneveri najhrabrejši njegov poveljenik Šamotulski, vojvoda poznanjski, katerega je bil nekoliko razžalil, in prestopi z mnogimi rojaki v nemški tabor. Tako pomnožena je vojska nemških vitezov zopet zmagala, šla črez mejo ter oropala in požgala mnogo cvetečih mest. Lokietek si v tej zadregi ni vedel drugače pomagati, nego da je skrivaj skusil Šamo-tulskega zopet za se pridobiti ter mu vse odpustil. Šamotul-skemu, kateremu se je že tožilo po domu, je to povabilo dobro došlo in v prvem boji je s svojim krdelom zopet prestopil na stran svojih rojakov. Poljaki so zdaj nemško vojsko tako popolnoma zmagali, da je dvajset tisuč vitezov in drugih njihovih vojščakov na bojišči poginilo. Ko se je kralj po tej zmagi vrnil v Krakov, sprejeli so ga z veliko svečanostjo, vsa mestna gospoda in vse ostalo ljudstvo mu je šlo nasproti, posamezni cehi s svojimi zastavami, duhovni s križi, a po vseh cerkvah je slovesno zvonenje pozdravljalo zmagovalca. Proti koncu svojega vladanja je Vladislav Lokietek imel mnogo sitnosti s češkim
kraljem Ivanom Luksemburškim, kateri je čemdalje več šleskih knezov pregovoril, da so češke kralje priznali za vrhovne svoje gospodarje, a razen tega je vitezom nemškega reda podaril poljske zemlje, do katerih sam ni imel nobenih pravic. Zarad tega se je "Vladislav zavezal z nasprotniki češkega kralja in vnela bi se bila še veča vojska, da niso druge homatije nestanovitnega Ivana Luksemburškega drugod zadrževale. Ko je Vladislav čutil, da ga zapuščajo telesne moči, sklical je duhovno in posvetno gospodo na posvetovanje ter jim priporočil svojega sina Kazimira za naslednika, a kmalu na to je umrl (1333).
Kazimir „veliki“.
Kazimir „veliki“ (1333—1370) je po očetu nasledil malo ali precej dobro vravnano državo, v katerej je ljudstvo bilo dosti premožno, a za vojsko mogel si je vsak čas nabrati potrebno število orožja vajenih mož. Za modrega Kazimirovega vladanja pa je Poljska postala bogata in srečna. Takoj po očetovej smrti je gnjezdenski nadškof Kazimira in njegovo ženo Ano Aldono v Krakovem ovenčal s kraljevo krono; a ker je mladi vladar spolnil komaj tri in dvajseto leto, so mu državna gospoda zvedenega, poštenega in domoljubnega kastelana Ivana Melštinskega izvolili za svetovalca. Kralj in vrli njegov svetovalec sta složno delala na korist svojega naroda, katerega sta pred vsem drugim hotela obvarovati novih vojsk. Zato sta se takoj pogodila z nemškimi vitezi ter jim na papeževo prigovarjanje prepustila vse Pomorje proti temu, da so Poljskej povrnili Kujavijo. Vsled te pogodbe se Poljaci res niso imeli bati napadov nemških vitezov, ali zato so bili ločeni od morja, kar je njihovej trgovini veliko škodo prizadevalo. Tudi s češkim kraljem se je Kazimir do dobrega pomiril. Pustil mu je namreč Šlesko, zato pa se je Ivan Luksemburški moral za zmiraj odpovedati poljskemu prestolu. Ko so v Galiciji ali v tako zvanej rudečej Kuskej zavdali tamošnjemu knezu Boleslavu, je Kazimir kot najbližnji njegov sorodnik šel z vojsko tje, vzel Lavov (1340) in druga gališka mesta ter si tudi osvojil velik kos Volhinije.
Večo slavo, nego na vojski si je Kazimir pridobil doma, kjer je kakor skrbni oče vedno mislil, kako da bi povzdignil splošno blagostanje svojega naroda, ki mu je zato dal častni priimek „veliki“. Najprej je vredil sodnije ter ustanovil, da ima po vsem Poljskem veljati ista pravica. Dal je torej zapisati vse obstoječe postave ter jih vrediti v knjigo, ki se po
njem zove „Kazimirov zakonik“ (1347). Po vsej deželi je dal zidati gradove, imenitniša mesta je zavaroval z močnim obzidjem ter dal zidati mnogo lepih poslopij, ki še dandanes pričajo o njegovej slavi. Posebno je Kazimir ljubil priproste kmete. Večkrat se je ž njimi pogovarjal in jih popraševal, kaki da so njihovi grajščaki, če so dobri ali hudi; a če se je kdo na koga resnično potožil, ga je takoj ostro kaznoval. Ker se je tolikanj potezal za ubogega kmeta, rekali so mu „kme-tiSki kralj“. Pa tudi Žide je Kazimir branil in med tem, ko so jih na Francoskem in Nemškem zatirali in proganjali, jim je on dovolil, da so se na Poljskem naselili ter smeli svobodno trgovati. To je bilo pošteno in Kazimir je gotovo dobro mislil; ali s časom so se Židje na Poljskem, zlasti v Galiciji, tako pomnožili, da so skoraj popolnoma spodrinili domače meščanstvo ter vso kupčijo na se spravili. Pomanjkanje svobodnega meščanskega stanu pa je pozneje bilo vzrok, da se kmet ni mogel z nikomur zarezati zoper prevzetne grajščake, ki so ga na Poljskem bolj tlačili, nego kjerkoli drugod po ostalej Evropi. Da bi povzdignil znanstveno omiko na Poljskem in da ukaželjnim poljskim mladenčem v prihodnje ni bilo treba hoditi v tuje dežele, je skrbni kralj v Krakovu vtemelil (1364) prvo poljsko vseučilišče. Za kratek čas je Kazimir res hodil na lov in tudi na stara leta je po gozdih gonil živali, kakor najkrepkejši mladeneč. Nekega due zapazi jelena z nenavadno velikimi rogovi in jaha za njim, kakor hitro je mogel. V tem se konj spodtakne, a ž njim pade tudi stari kralj tako nesrečno, da si je nogo zlomil in je kmalu potem umrl. Ž njim je izumrl rod Piastovcev, ki so črez pet sto let na Poljskem vladali. Ker Kazimir ni imel sinov, je že prej ustanovil, da ga ima naslediti ogerski kralj Ljudevik „veliki“, ki je bil sin njegove sestre Elizabete.
Ljudevik, kralj ogerski.
Po Kazimirovej smrti bile so velike zmešnjave, dokler ni Ljudevik sam prišel na Poljsko ter se v Krakovu dal venčati za poljskega kralja. Zdaj še le je bil slovesen pogreb rajncega kralja. Naprej se je peljalo četvero črnih vozov in tudi konji in vozniki so bili čisto črno opravljeni. Za vozovi jahalo je štirdeset vitezov, od katerih je vsaki nosil grb druge kneževine. Na kraljevem konji je sedel čisto v zlatu in škrlatu opravljen vitez) ki je predstavljal umrlega vladarja. Za njim se je vrstila velika množica žalujočih ljudi z velikimi gorečimi
svečami, a na to še le so nosili kraljevo telo, pred katerim je stopal zakladnik metaje denarje med uboge. Slovesni sprevod se je pomikal proti cerkvi, v katerej so za Kazimira opravili črno mašo ter ga na to položili y kraljevo rakev. Po pogrebu se je Ljudevik podal v Gnjezdno in druga poljska mesta, potem pa vlado poveril svojej materi Elizabeti ter se vrnil nazaj na Ogersko. Ali to ni bilo dobro, kajti zdaj na Poljskem nihče ni vedel, kdo da je prav za prav vladar in kje da mu je iskati pravice. Če si se potožil pri kraljevej materi, poslala te je k kralju, ta pa zopet nazaj k materi. Ogerski uradniki, katerih je mnogo bilo na dvoru v Krakovu in tudi po drugih mestih, so jako samolastno postopali ter za poljske novce razuzdano in zapravljivo živeli. Celó kraljeva mati Elizabeta, ki je bila že osemdeset let stara, je vedno napravljala velike gostije in raznotere veselice. Ko so pa Litvani in Kusini pridrli črez mejo ter noter do Visle požigali in pustošili, ni bilo nikjer nikogar, ki bi se jim vprl, kakor bi bilo treba. Nekoliko po-gumniših gospodov je tadaj šlo k Elizabeti in jej tožilo strašno gorje; ali ona jim je lahkoumno zavrnila: „Nič se ne bojte, moj sin je imeniten in mogočen vladar, on jih bo že pokoril!“ — Toda kralj je bil na Ogerskem in bilo mu je malo mar za Poljsko.
Splošno nezadovoljstvo je bilo še veče, ko je kralj Ljudevik brez dovoljenja državnega zbora z nova pobiral neke davke, katere je bil Kazimir odpravil. Mali dogodek je tadaj bil vzrok očitnemu vporu. Ogerski strežaji in služabniki so v Krakovu krali in počenjali vsakovrstno nasilje. Ko so nekega dne hoteli nekemu grajščinskemu hlapcu po sili vzeti celi voz sena, vnel se je hud prepir in naposled je surovi Magjar vstrelil imenitnega gospoda, katerega je Elizabeta poslala, da bi ljudi pomiril. Zdaj ni bilo več mogoče dalje zadrževati občne nejevolje. Razkačeno ljudstvo je celo noč hodilo po mestu in kjer je našlo kakega Magjara, ga je kar takoj na kose razsekalo. Kralj Ljudevik si je na to poljske plemenitnike sklical v Košiče (1374), jim podelil velikih svoboščin ter jim obljubil, da jim brez njihovega dovoljenja v prihodnje ne bode nobenih davkov uakladal; zato pa so mu zbrana gospoda obljubili, da bodo po njegovej smrti eno njegovih hčeri oklicali za poljsko kraljico. Plemenitniki so s kosičko pogodbo bili zadovoljni, ali pripro-stemu kmetu se je odslej slabši godilo, nego kdaj poprej, kajti le on je moral plačevati davke in delati za grajščake, a ti so ga zato smeli celó ubiti, če se jim je zdelo, in niso se trebali pri nobenej sodniji opravičevati.
Za dvanajst let svojega vladanja je Ljudevit samo dvakrat bil na Poljskem. Ko je leta 1382. umrl, začeli so se zopet domači nemiri in neredi. Dve najmogočniši veliko-poljski rodbini ste v krvavem boji divjali druga zoper drugo, si požigali gradove, opustošili polja, a njuni hlapci so na cestah napadali in oropali vsakega potujočega trgovca. V takih razmerah so Poljaci težko čakali nove kraljice; a ker se Ljude-vikova starejša hči Marija ni hotela odreči ogerskega prestola, izvolili so njeno mlajšo sestro Jed v igo ter jo v Krakovu svečano ovenčali (1384). Jedviga bila je lepa mlada deklica, ki se je z ljubeznjivim svojim pogledom in blagim srcem takoj vsakemu prikupila. Glas o njenej krasoti se je hitro raznesel po vsem Poljskem in po sosednjih deželah. Slišal je o njej tudi litvanski knez Jagelo, ki je takrat še bil pagan, in takoj je nekoliko zaupnih mož poslal v Krakov, da bi pozve-dili, če ne bi mlada kraljica hotela njega za moža. Prišedši v Krakov so litvanski poslanci kar obstrmeli, ko so stopili pred lepo poljsko kraljico, ki je v sredi med škofi in posvetnimi svojimi svetovalci sedela na zlatem prestolu. Zdaj so poročali o svojem poslanstvu ter v pričo zbrane gospode mladej Jed-vigi razodeli, da jo njihov knez prosi za ženo, da se bode z vsem svojim narodom dal pokrstiti in da se bode Litva s Poljsko zavezala, kakor se zavežeta mož in žena. Z velikim veseljem in zadovoljstvom so zbrana gospoda poslušala Jage-line ponudbe, kraljica pa je skoraj omedlela, kajti že se je bila obljubila avstrijskemu vojvodu Viljemu, katerega je neizrečeno ljubila. Strašen boj se je začel v njenej duši. Žensko srce je bilo za Viljema, ovenčana njena glava pa za Jagela, s katerim bi Poljskej pridobila veliko deželo in bojevito ljudstvo, krščan-skej veri pa več miljonov duš. Dolgo se je obotavljala in ni vedela, kaj bi storila; tu so najveljavniša poljska gospoda pred njo pokleknili ter jo pregovorili, da se je odločila za Jagela, s katerim je nova vladarska rodbina zasedla poljski prestol.
Jagelovci.
Leta 1386. je veliki knez Jagelo z velikim številom litovskih knezov prišel v Krakov in ni se mogel nagledati lepe neveste. Nekoliko dni potem ga je krakovski škof pokrstil in mu dal ime Vladislav, a ob enem so tudi njegov bratranec Vitold in ostali litevski knezi sprejeli sveti krst. Takoj po tem svetem opravilu je isti škof poročil Jedvigo in Jagela, a nekoliko dni pozneje bilo je svečano venčanje novega kralja Via-
dislava IT. Jagela (1386—1434). Ko je Vladislav vpokoril nemirne Veliko-Poljce, ki ga niso hoteli takoj priznati za svojega vladarja ter mu hranili v Gnjezdno, šel je z mlado svojo soprugo na Litevsko, da hi tudi litevski narod pridobil krščan-skej veri.
Litvani so hili jako hrabro in orožja vajeno ljudstvo, kajti morali so se bojevati zdaj z mečenosci, zdaj z nemškimi vitezi. Poslednji so jih večkrat skušali pokrstiti, pa brez vspeha. Na vzhodu so Litvani mejili z Rusi, s katerimi so bili prijatelji, in bilo je mnogo litevske gospode, ki so od ruskih duhovnikov sprejeli krščansko vero po vzhodnem ali grškem obredu. Toda velika večina naroda je dolgo ostala verna starim bogovom, kajti ni si dala dopovedati, da eden Bog več premore, nego njihovih tisuč. Drugače je bilo, ko je sam Jagelo postal kristjan. Prišedši v glavno litevsko mesto Vilno, sklical je takoj mnogo veljavne gospode, da bi se posvetovali zarad krščanske vere. Na to se je na trati za mestom zbrala velika množica ljudstva, katero so duhovniki podueevali v novej veri in sam knez jo je nagovarjal, da naj se odpove krivim bogovom. Med tem je kraljica Jedviga radodarno delila čevelj, kožuhov, raznoterega tkanega blaga, steklenih biserov in drugih darov, da bi se ljudje rajši vdali. Ali vse je bilo zastonj. Tu je Jagelo ukazal z vodo pogasiti sveti ogenj, podreti podobe malikov, posekati sveta drevesa ter sploh pokončati vse paganske svetinje. Ljudje so kar obstrmeli in trepetaje čakali kazni božje; ko so pa videli, da se stari bogovi prav nič ne maščujejo za oskrunjevanje njihovih svetinj, spoznali so moč .krščanskega Boga. Zdaj so jih duhovni naučili očenaš in deset božjih zapovedi ter jih po več skupaj krstili s posvečeno vodo.
Pred odhodom iz Vilne je Vladislav Jagelo svojega brata Skirgela imenoval za namestnika na Litevskem ter se vrnil na Poljsko. Ali novemu namestniku se ni hotel pokoriti njegov bratranec Vitold, ki je šel k nemškim vitezom, potem pa ž njihovo pomočjo nekolikrati udaril na Litvo. Jagelo si ni vedel drugače pomagati, nego da se je z Vitoldom, ki se je skazal hrabrega in zvedenega poveljnika, pomiril ter ga imenoval za svojega namestnika v Vilni. Med tem ko so te homatije Jagela dalj časa zadrževale na Litevskem, je Jedviga šla z vojsko v Galicijo, izgnala od ondot ogerske vojščake in uradnike ter to deželo za zmiraj združila s poljskim kraljestvom. Kakor je Jedviga povzdignila moč poljske države, tako je tudi skrbela za duševno in telesno blagostanje njenih prebivalcev. Ves čas svojega vladanja bila je jako radodarna, a ko je po porodu
hčerke, ki ni živela, tudi ona umrla, je velik del svojega premoženja zapustila ubogim, drugi del odločila je za krakovsko vseučilišče, a v Pragu je vtemelila seminišče, v katerem so se litovski mladenči odgajali za duhovski stan. Pobožna kraljica ni nikdar marala za posvetno sijajnost in vedno se je priprosto oblačila. Največ pa se je ves čas prizadevala, da bi se na Litovskem do dobrega vtrdila krščanska vera. Zarad tega iu zarad pobožnega njenega življenja sploh jo je katoliška cerkev za svetnico razglasila. Po Jedviginej smrti se je Jagelo oženil z Ano Celjsko, katere se dolgo ni mogel privaditi zato, ker je le nemški govorila: s časom pa se je tudi ona naučila poljski.
Med tem se Litevska kneževina nikakor ni mogla pomiriti, kajti nemški vitezi iz sosednje Pruske so jo vedno napadali ali pa so v njej netili domač razdor. Prej so ščuvali vladohlepnega Yitolda, a odkar se je ta pomiril s svojim kraljem, so druzega Jagelnovega brata Svidrigela silili k vporu. Da bi te zdražbe do dobrega poravnal ter za vse prihodnje čase vkrotil nemške viteze, je Jagelo nabral veliko vojsko ter šel ž njo na Prusko. Y njegovej vojski je bilo Poljakov, Lit-vanov, Busov, Tatarov in celó Cehov, katere je vodil slavni poveljnik Žižka. Pri Grünwaldu blizu Tannenberga so nasprotniki zadeli drug na druzega in vnela se je (1410) strašna bitva, kakoršne še ni bilo med Poljaki in nemškimi vitezi. Sam Jagelo bil je v velikej nevarnosti, kajti v splošnem metežu preril se je pogumen nemški vitez prav blizo njega in že seje z ojstro sulico zagnal proti njemu; v tem priskoči hrabri Zbignjev Olešnickv in reši svojega kralja, ki je na to predrznemu vitezu z mečem razklal glavo. Poljaci so popolnoma zmagali. Nemcev poginilo je štirdeset tisue, a med njimi tudi veliki mojster viteškega reda. Njegov naslednik se je z zmagovalnim Jagelom pomiril ter Poljskej povrnil Dobrinski kraj, Litevskej pa odstopil Žmudj t. j. severni del Litve.
Po tej slavnej bitvi, v katerej so se Poljaki in Litvani kakor bratje drug poleg drugega bojevali, hotel je Jagelo ta dva naroda do dobrega sprijazniti za vse prihodnje čase. Sklical je torej najimenitnišo poljsko in litovsko gospodo na državni zbor v Horodbo-(1413) ter tu litevskim plemenitnikom podelil prav vse tiste pravice in svoboščine, ki so jih tudi poljski velikaši imeli. Takošno pobratimstvo, ki je poljsko-litevsko državo vkrepilo ter jej dajalo vedo moč proti tujim -sovražnikom, ni bilo nikakor po volji nemškemu cesarju Sigmundu, ki je na to jel ščuvati vladohlepnega Yitolda, da bi se oklical za neodvisnega litevskega kralja, in obljubil mu je kraljevo
krono. Yitold je zdaj skusil pravoslavno gospodo odvrniti od zaveze s katoliško Poljsko in od dne do dne je nemirno čakal obljubljene krone, katere mu pa Sigmund, ki je vedno bil v denarnih zadregah, nikdar ni poslal. To ga je žalostilo in predno je dosegel svoj namen, prehitela ga je smrt (1430). Zdaj je kraljev brat Svidrigelo s pomočjo nemških vitezov hotel zasesti vladarski prestol v Litvi in napravil je tako zmešnjavo, da so Poljaki morali z veliko vojsko iti nad njega. Jagelo je takrat bil že star in slab ter se v vseh imenitniših stvareh poveril krakovskemu škofu Zbignjevu Olešnickemu, ki se je najbolj poganjal za celokupnost poljsko-litevske države. To je bil isti Zbignj.ev, ki je v bitvi pri Grünwaldu svojemu kralju življenje rešil. Okoli velike noči leta 1434. je Jagelo šel v Galicijo, kamor se mu je imel priti pokloniti gospodar Vlaške in Moldavske. Med potjo se je vreme hitro spremenilo, sneg je zopet jel mesti in kraij se je hudo prehladil. Pa dasi-ravno prehlajen, je vendar do pozne noči poslušal, kako so slavci prepevali. To je njegovo bolezen še bolj pogoršalo in zadnjega dne maja je v Grodku blizu Lavova umrl. Jagelo ni imel velikih vladarskih zmožnosti, ali sprevidel je svojo slabost ter take stvari, katerim sam ni bil kos, poveril drugim modrim možem. Nekaterih paganskih navad se ves čas svojega življenja ni mogel odvaditi. Oblačil se je priprosto, navadno je bil v ovčjem kožuhu. Y mladih letih ni nikdar ne vina, ne piva pil, s časom pa se je obojega privadil. Na večer je pozno spat hodil, zjutraj pa je pozno vstajal. Bil je štirikrat oženjen ter zapustil dva sina, Vladislava in Kazimira. Omeniti nam je še to, da se je za Jagelovega vladanja tudi na Poljskem po malem širilo Husovo krivoverstvo. Mnogo poljskih dobrovoljcev je šlo na Češko pomagat husovcem, ki bi bili, kakor vemo, radi kakega poljskega kneza posadili na češki prestol, da bi se tem lože ubranili kralja Sigmunda.
Že dve leti pred svojo smrtjo je Jagelo poljsko gospodo na državnem zboru pregovoril, da so mu njegovega starejšega sina Vladislava III. (1434—1444) izvolili za naslednika. Ko poslednji po očetovej smrti še ni spolnil desetega leta, so nekateri ugovarjali, da je še premlad, ali domoljubni krakovski škof Zbignjev jih je znal potolažiti in je še istega leta mladega Vladislava ovenčal za kralja. Le to so sklenili, da bode novi kralj še le v petnajstem svojem letu prisegel, a med tem da bodo njegova mati in najzmožniši svetovalci v njegovem imenu opravljali vladarska opravila. Temu sklepu vdal se je tudi knez Sigmund, ki je po smrti svojega brata Vitolda vladal
na Litevskem kot namestnik poljskega kralja. Ali ta Sigmund je bil čuden človek. Bil je jako okruten in ni nikomur nič zaupal. Zato ni skoraj nikoli zapustil svoje sobe. Če je bil na oknu in je slučajno videl, da se na ulici troje ali četvero osob pogovarja, je že mislil, da snujejo zaroto zoper njega in dal jih je brez sodbe potopiti v jezeru. M čuda torej, da so naposled zarotniki res vlomili v njegov stan ter ga na kose razsekali. Zdaj je kraljev mlajši brat Kazimir postal litevski knez.
Ko je na Ogerskem umrl kralj Albrecht avstrijski (1439), so tamošnja gospoda po nasvetu vrlega njihovega junaka Ivana Hunyadya, poljskega kralja Vladislava pozvali na ogerski prestol. Ker je takrat vsem bližnjim krščanskim deželam pretila velika nevarnost od Turkov in se je bilo nadjati, da se jim bodete združeni Ogerska in Poljska s tem večo močjo vprli, je poljsko svetovalstvo privolilo v to zavezo in mladi Vladislav se je takoj z velikim številom odličnih spremljevalcev podal v Budim, kjer so ga vkljub ugovaranju Albrechtove vdove ovenčali za ogerskega kralja. Kmalu se je Vladislav začel srečno vojskovati s Turki in hrabri njegov poveljnik Ivan Hunyady je zmagovalno predrl v balkanske soteske (1443). Zarad domačih nemirov na Ogerskem pa se je slavni jnnak moral zopet vrniti nazaj črez Donavo in Vladislav je na to v Segedinu sklenil s Turki primirje na deset let. Ali na silno nagovarjanje papeževega poslanca Julijana je Vladislav prelomil pogodbo ter šel z malo vojsko črez Donavo. Pri Varni je zadel na mnogo večo turško vojsko in v obupnem boji je sam poginil kot hrabri junak (1444). Več o tem smo že prej v turškej zgodovini povedali. Na Poljskem dolgo časa niso hoteli verjeti, da je Vladislav poginil. Nekateri so dejali, da je v turškej sužnosti; drugi so pravili, da blodi po Grškem okol; a zopet drugi so celó trdili, da je postal puščavnik in da nekje v samoti za svoje grehe pokoro dela. Ko so na Ogerskem izvolili novega kralja, se niti Poljaci niso dalje obotavljali ter litevskega kneza Kazimira, mlajšega Vladislavovega brata, pozvali na izpraznjeni prestol.
Kazimir IV. (1444—1492) je dolgo premišljeval in se branil poljske krone, nazadnje pa se je le odločil ter prišel v Krakov, kjer so ga v pričo mnogih škofov in raznih poljskih, šleskih in čeških knezov svečano venčali za kralja. Takrat je v Krakov prišel tudi oni Svidrigelo, ki je nekdaj na Litevskem roval zoper Jagela, a potem bežal v Vlaško, kjer je v strašnej potrebi moral svinje pasti. Zdaj je Kazimira prosil odpuščanja in dovoljenja, da bi se smel zopet vrniti v Litvo. Ko se je
Kazimir po dovršenem kronanji z imenitnimi domačimi in tujimi gosti vrnil v kraljevi grad in se je ravno začela gostija, pride nenadoma tropa žensk, otrok in starcev, ki so britko jokali in kričali, ter tožili, da so jim kraljevi hlapci odgnali vso živino. Gospoda so kar obstrmeli in marsikateremu se je ganilo trdo srce, ko je videl ubozega kmeta zdihovati na istem mestu, kjer se je najboljše vino kar v potocih pretakalo po zlatih in srebrnih posodah. Kralj je nesrečnikom povrnil škodo, vendar pa je žalostna prigodba motila imenitno svečanost in in kalila splošno veselje.
Ves čas svojega vladanja je Kazimir imel mnogo domačih sitnosti ter moral zdaj tu, zdaj tam sklicati državne zbore, na katerih so se poljska in litevska gospoda prepirala in pritoževala druga na drugo. Poljaci so kralju očitali, da mu je za Litvo mnogo več mar, nego za Poljsko, a Litevci so tožili, da imajo Poljaci večih pravic, nego oni. Na zboru v Piotrkovu (1459) Kazimir ni mogel predrznih krikačev drugače potolažiti, nego da je poljskej gospodi potrdil vse stare svoboščine in pravice, ter iste podelil tudi litevskim plemenitnikom. Nekoliko let pred tem (1454) so poslanci slovenskih Prusov prišli poljskega kralja prosit, da bi jih rešil trde vlade nemških vitezov ter da bi njihovo deželo vzel v svojo oblast. Veljavniši ple-menitniki so Kazimira takoj nagovorili, da je Prusom obljubil pomoči ter začel vojsko z nemškimi vitezi. Celih štirnajst let (1454—1466) se je v hudih bojih prelivala kri, dokler niso Poljaci naposled popolnoma zmagali svojih nasprotnikov ter jih prisilili, da so pod težkimi pogoji sklenili mir v Torunji (1466). Tu so vitezi nemškega reda Poljskej odstopili vso zahodno Prusko, a razen tega so poljskega kralja morali priznati za svojega vrhovnega vladarja. S tem je moč Pruske države za dolgo časa bila oslabljena, ali zatrta le ni bila. S torunj-skim mirom so si Poljaci odprli pot k baltiškemu morju in hitro je oživela trgovina ter se povzdignilo splošno blagostanje. Poljska gospoda so od dne do dne bolj bogatela, pa se tudi čemdalje bolj pomehkužila. Na vojsko niso več radi hodili, a stara suknena obleka bila jim je preslaba; zato pa so si lase gladili in česali, kakor ženske, nosili svilnata in žametasta oblačila, obuvali mehke nogovice in lepe tanke črevljice. Kakor v obleki, tako so tudi v jedi in pijači jeli razsipati, med tem ko se je priprosto ljudstvo ob istem času privadilo žganja, M mu je ubijalo duh in telo. Sicer je Poljska za Kazimirovega vladanja bila mogočna in imela v sosednjih deželah veliko veljavo. Le Tatari so dvakrat prihrumeli črez mejo ter strašno
pustošili po Podoliji. Zato pa je Kazimir še doživel, da so njegovega najstarejšega sina Vladislava najprej Čehi (1471), a pozneje (1490) tudi Ogri in Hrvati izvolili za svojega kralja. Bazen Vladislava je Kazimir imel še pet sinov, od katerih so ga Ivan Albrecht, Aleksander in Sigmund I. zaporedoma nasledili na poljskem prestolu, Priderik je postal duhovnik in kardinal, najmlajši Kazimir pa je tako pobožno živel, da so ga po smrti za svetnika razglasili.
Ivan Albrecht (1492—1501) seje ves čas svojega vladanja posvetoval z nekim Kalimahom, modrim in zvedenim možem, ki je iz Vlaškega pribežal na Poljsko. Kalimah ga je nagovarjal, da bi plemenitnej gospodi vzel velike njihove svoboščine ter sam nad vsemi stanovi bil edini gospodar, ki bi graščaku in kmetu z isto mero pravično sodil in vladal. Ali kaj takega se takrat na Poljskem ni več dalo vpeljati, marveč so prevzetni graščaki ravno za Albrechta še bolj omejili osobno svobodo priprostega ljudstva, kajti sklenili so, da kmet ne sme nikdar zapustiti svojega gospodarja; a ne kmet, ne meščan si za nobeno ceno ne sme kupiti zemljišča, katero je bajé samo za plemenitaša. Da bi tudi svojemu mlajšemu bratu Sigmundu preskrbel kako deželo, hotel je kralj Albrecht osvojiti Vlaško ter je zato nabral velikansko vojsko od osemdeset tisuč mož. Kar je vitezov in drugih plemenitašev bilo za orožje, vse je šlo na vojsko. Ali Vlaška je gorata dežela, a takrat bila je za-rašena s starimi temnimi gozdi, kjer z veliko vojsko ni bilo moči ničesar opraviti. Poljaci so se kmalu prepričali, da je res tako, kajti predno so se nadjali, planila je četa nasprotnikov iza kake skale ali grmovja na nje in hitro je zopet zginila, da jej niso mogli do živega. Sprevideli so, da jih tu ne čaka sreča in vrnili so se po bližnjej poti skozi gozdnato Bukovino proti domu. Ali tu jih je še več poginilo, kajti Vlahi so jih sredi bukovega gozda nenadoma napali ter jih mnogo mnogo pobili. Vjete plemenitnike so kar za dolge njihove lase na drevesa obešali. Ko so Poljaci iz strašnega gozda prišli zopet na odprt svet, so Vlahi pred njimi zažgali suho travo, da jih je dim dušil ter jih zadrževal na daljnem potovanji (1496). Kmalu potem so Tatari pridrli ter pustošili vzhodne kraje, a za njim prišli so Turki in Vlahi. Vse to Albrechtu ni branilo, da je zadnja leta v Krakovu jako veselo in razuzdano živel. Leta 1501. umrl je v Torunji. On je bil prvi poljski kralj, ki je imel stoječo vojsko, t. j. tisuč šest sto konjikov, ki so vedno bili v vojaškej službi ter se pridno vadili v orožji.
Po Albrecht o vej smrti so Poljaci njegovega mlajšega brata Aleksandra (1501—1506), litevskega kneza izvolili za kralja zato, da se Litva ne bi preveč odtujila zavezi s Poljsko, ko bi predolgo imela svoje posebne vladarje. Ko je Aleksander prišel v Krakov, ovenčali so ga po starej navadi, njegovej ženi Heleni pa so to pot odrekli kronanje zato, ker je bila vzhodno-pravoslavne vere; le to so jej dovolili, daje v kraljevem gradu imela kapelico, v katerej se je služba božja za njo opravljala po ruskem obredu. Novi kralj se je takoj v začetku svojega vladanja moral vojskovati z Rusi, ki so nenadoma vpadli v Litvo. Prišedši v Litvo je Aleksander hitro dovršil boj ter z Moskovskim carom sklenil primirje na šest let. Poljski in li-tevski plemenitniki so čemdalje prevzetniši in inogočniši postajali ter so zdaj po strmih gričih in varnih gozdih zidali močne gradove, v katerih so s svojimi hlapci prežali na mimo potujoče trgovce in druge premožne ljudi, na katere so kakor jastrebi planili ter jih oropali. Namesto da bi se kralj raz-bojnemu počenjanju ustavil, moral je na državnem zboni v Radomu (1505) potrditi novo postavo, po katerej v prihodnje brez dovoljenja plemenitašev ni smel prav nič veljavnega storiti. Leta 1506. je Aleksander v Vilni hudo zbolel in, ko mu učeni zdravniki niso mogli pomagati, mu je nekdo nasvetoval priprostega kmetiškega mazača, ki mu je bolezen še po-goršal. V tem mu pride poročilo, da so Tatari prihrumeli v deželo. Pomehkužena gospoda so se zaprli v svoje gradove, a ne da bi šli branit domovino, kakor jim je velevala stanovska njihova dolžnost in kraljev poziv. Edini Glinsky najmogočniši graščak in kraljev ljubljenec je nabral vojsko ter šel proti Tatarom, katere je popolnoma zmagal ter jih dvajset tisuč živih vjel, a nabral je tudi mnogo bogatega plena. Ko je Aleksander čul veselo novico, ni več mogel govoriti, ampak hvaležno je svoje roke povzdignil k Bogu, solze so mu zalile oči in izdihnil je svojo dušo. Imel je dobro srce, ali slabe duševne zmožnosti. Jako je ljubil godbo, a bil je radodaren, kakor vsi Jagelonci. Nasledil ga je njegov mlajši brat Sigmund, o katerem bomo govorili v zgodovini novega veka.
5.	Rusi.
Po velikih ravnicah današnje Ruske .so od starodavnih časov živeli raznoteri slovenski rodovi, kakor smo v uvodu povedali. Dasiravno je Slo venov v onih krajih od nekdaj bilo največ, so se vendar poleg njih in med njimi tudi druga ljudstva
Občna zgodovina VHI. sn.	39
naselila, temu je nekoliko bil' Vzrok prostorni svet- ki je na vse strani bil odpri, nekoliko pa tudi to; da Sloveni niso Mii zedinjeni v eno veliko državo, ki bi se mogla vpirati vrivajočim se tujcem. Nekateri teh narodov mudili so se le nekoliko časa na Buškem, drugi pa so se ondi za stalno naselili. Med poslednjimi so najimenitniši bili K o z ari, ki sol od sedmega stoletja bivali • v jUžno-vzhodnih krajih. Ob > črnem morji so se v desetem , stoletji naseliti P eč e n e g i; po severnih krajih, od baltiškega morja do uralskih gor • 'i so od nekdaj bivala razna e u d s k a ali iinska plemena ; na zahodu pa so-ruski Sloveni mejili z Litevci. Že v uvodu smo povedali, da -šo Sloveni bili razdrobljeni ; ha premnogo malih rodov, ki so čisto za se živeli, in da :so se le; takrat zbirali1 V’ veče države, '■ kadar• jih je največa sila na tn nagnala. Tako je Mio tudi na sedanjem Buskem't, kjer šo se nesložni Sloveni le prepogostoma morali vpogniti pod' tuji'jareM i,l akoprem jih je po številu bilo največ; V devetem stoletji so prebivalci ob Dnjepru Kozhrom davek plačevali, med tem ko so se Sloveni severnih krajev morali''pokoriti hraMum Normanom ali Vatjagom, ki só prišli iz Skandinavije.	V'V;.‘
Kako so Normani razsajali po zahodnej Evropi j smo že prej 'povedali. Bai-sh zahajali tudi na Buško, ni čuda j vsaj jim je ta dežela Mia miiogo bližej ' 'nesložni Sloveni se jim niso s toliko'šilo'vpirali,- kakor n. pr; PrahcOzi ali Angleži j na rodo-vi tuej zemlji bilo še je zniiraj nadjatii bogatemu plenu ;1- a mogli so tudi začeti dobro trgovino z jantarom in kožuhovino. Akoprem sedanja Busija vešč' stoletij hi bila vravnana država, so vendar velike reke od nekdaj olajšale občevanje med posameznimi kraji in že v jako si arih časih je trgovina ondi bila jako živahna, kar nam pričajo mesta1 Novgorod, Kijev, Smolensk in druga. Še bolj je trgotina na Buškem 'oživela, odkar so Arapi jeli svojo oblast širiti po prednej Aziji, kajti odslej so bogate plodove iz Indije’hošili k kašpiškemU jezeru in od oudot črez. Bušijo k- baltiškemu morju. Normani so tadaj na Malih svojih ladij ah prepotovali vso Busijb in prišli noter do Carigrada, kjer so se nekateri naselili kot trgovci, drugi pa služili v ce-sarskej telesnej straži. Y devetem stoletji so bili že tako mogočni, da so jim slovenskja ijmjftdskai plemena v severnej Busiji morala davek plačevati. Potlačeni rodovi so se sicer ohrabrili ter tujce zopet iz dežele pregnali, ali na 'to' so se sami med seboj začeli prepirati in M ga bilo več pravega mira. Tu so poslali'nekoliko mož ha Skandinavsko, da bi Buso, imenitno nórmansko ali varjaško pleMe, prosili pomoči. ' Slovenski ’ po-
slänci so ruskim knezom blizu tako-le poročali: „Zemlja naša je velika in obilna vsakovrstnih plodov, ali reda ni v njej; pojdite z nami, bodite naši knezi, naši vladarji!“ — Nato so se trije ruski bratje napravili na pot, a seboj so vzeli mnogo sorodnih ljudi. Najstarejši Kurik se je s svojimi naselil v Novgorodu (862), njegov mlajši brat Tin e us ob belem jezeru, a najmlajši Truvpr v Izborsku. Ves slovenski svet, kar ga je bilo pod njihovo oblastjo, zvali so po sebi rusko zemljo.
Prvi ruski knezi.
Ko sta mlajša brata že črez dve leti umrla, je Kurik (862—879) vse tri dele zedinil pod svojo oblastjo, ter tako vtemelil rusko državo, katero so njegovi potomci čemdalje bolj razširjevali ter v njej vladali do leta 1598. Da bi se vtrdil na novem kneževskem prestolu je Kurik po raznih krajih vtemelil obzidana mesta ter v njih namestil posadke norinanskih najemnikov, ki so vsak vpor takoj v začetku zadušili. Še bolj pa si je ruski prestol zagotovil s tem, da je slovenskemu jeziku priznal pervo veljavo. Pred smrtjo je bližnjega svojega sorodnika Olega imenoval za naslednika ter mu tudi poveril odgojo svojega sinčeka Igora, ki je takrat komaj spolnil čet-vrto leto.
O leg (879—912) je bil jako bistroumen in pogumen knez, ki je takoj jel svojo državo širiti dalje proti jugu in vzhodu. Ko je bil že blizu staroslavnega Kijeva, pustil je vojsko zadaj, sam pa je z mladim Igorom in najpogumnišimi junaki, ki jih je v ladije skril, šel dalje. Prišedši pred mesto, poročil je, da so varjaški trgovci in da bi radi govorili z mestnimi glavarji. Le-ti se niso nič hudega nadjali in šli so brez skrbi na breg, kjer so stale tuje ladije. Kakor bi trenil, jih obstopijo oboroženi možje, Oleg pa jim je blizu tako-le govoril: „Vi niste kneževske krvi, vam ne gre vladarska oblast; tu je Igor, Kurikov sin, ki bode vprihodnje gospodoval v slavnem Kijevu.“ Na to je glavarje ob glavo djal, pozval vojsko ter se polastil imenitnega mesta, ki je odslej postalo središče velike ruske kneževine. Kazun Kijeva si je Oleg vpokoril vse slovenske rodove ob dolenjem Dnjepru ter povsodi dal zidati vtr-jena mesta. Ker je v teh krajih dobil premalo davka, nabral je dve tisuč ladij, na vsako djal po štirdeset vojščakov ter se po Dnjepru in črnem morju peljal proti istemu Carigradu. Cesar Leon TI. tako mogočnemu sovražniku ni bil kos, in plačal mu je mnogo novcev in drugih dragocenosti ter ruskim.
trgovcem dovolil, da so smeli svobodno kupčevati po vsej bizantinskej državi. Ljudstvo je kar strmelo, ko se je zmagoviti knez s tolikim zlatom, dragocenimi svilnatimi oblačili in drugim blagom povrnil v Kijev. Zvalo ga je modrega ter ga ohranilo v dobrem spominu. O njegovej smrti se je med narodom zanesla čudna pravljica. Oleg je namreč imel konja, katerega je neizmerno ljubil. Tu mu je baje nekdo prorokoval, da bo isti konj še njegova smrt. Ko je konj poginil, si je knez dal prinesti njegove kosti ter položil svojo nogo na črepino, rekoč: „Vedeževalec se je zlagal.“ Ali kača, kije slučajno bila v konjskej črepini, piči Olega tako hudo, da je moral umreti.
Igor (912—945), kije po Olegovej smrti zasedel očetov prestol, moral se je pogostoma bojevati z vpornimi slovenskimi rodovi, kakor tudi z divjimi Pečenegi. Poslednji so se bili na hitrih svojih konjih pritepli izpod Urala ter grozovitno razsajali po južnem Ruskem noter do Kijeva. Kadar so zadeli na nasprotno vojsko, planili so s strašnim krikom na njo, me-taje ojstre puščice in sulice; a če so videli, da sovražniku niso kos, zbežali so tako hitro nazaj, da jih ni bilo moči dohiteti. Miroljubni slovenski prebivalci so mnogo trpeli od teh divjakov, a trgovina z bizantinskim cesarstvom je skoraj popolnoma jenjala zato, ker so Pečenegi ob bregovih prežali na ladje ter jih do čistega oropali. Igor je tadaj z veliko vojsko udaril na nje, jih užugal ter na to šel proti Carigradu, kjer je mislil nabrati bogatega plena, kakor nekdaj Oleg. Ali Bizantinci so to pot metali tako zvani grški ogenj na ruske la-dije ter jih mnogo sežgali, ostale pa prisilili, da so se vrnile proti domu.. Kako slabo vravnana je takrat še bila ruska država, vidimo iz tega, da podložna plemena niso imela druzih dolžnosti, nego vsako leto plačevati neki davek, ki so ga poveljniki ali knezi sami pobirali. Ko je Igor nekega leta zopet prišel po davek, se je mogočno slovensko pleme Drevljanov vzdignilo, ga privezalo na dva drevesa ter ga na dvoje raztrgalo.
Njegova žena Olga (945—957), ki je zdaj vladala namesto mladoletnega svojega sina Svjetoslava, je vporne Drev-ljane zopet pokorila ter se neusmiljeno maščevala nad morilci rajncega svojega soproga. Pravijo, da jih je dala žive zakopati. Sicer pa jo hvalijo, da je dobro vladala. Prepotovala je vso državo, razsojevala pravde ter dala napraviti mnogo novih cest. Ko je vlado izročila svojemu sinu, šla je v Carigrad, da bi se podučila v krščanskej veri, po katerej je že davno hrepenela. Sam patrijarh jej je razložil resnice svete vere ter jo pokrstil,
cesar Konstantin Porfirogenet pa jej je bil za botra. Nagovarjala je tudi svojega sina, da bi se dal krstiti, ali ni ga mogla pregovoriti.
Svjetoslav Igorevič (957—972) je bil jako surov človek, ki vzvišenih naukov našega Odrešenika niti razumeti ni mogel. Njemu so krvave vojske bile mnogo ljubše in skoraj da ni odložil meča do svoje smrti. Najpred je užugal Kozar® ter si pokoril edino slovensko pleme na Ruskem, ki je bilo š® svobodno. Na to je za dobro plačilo šel bizantinskemu cesarju Nikeforu Poki pomagat zoper Bolgare, katere je zmagal ter jim vzel velik del njihove dežele (968). V tem mu je došlo poročilo, da so Pečenegi z vso silo udarili na Kijev, v katerem so njegovi sinovi in mati Olga bili v velikej nevarnosti. Vrnil se je torej proti domu, ali še pred njegovim prihodom so hrabri ruski junaki zmagali Pečenege in osvobodili prestolno mesto. Svjetoslav se ni dolgo mudil v Kijevu, kajti vedno ga je vleklo nazaj na Donavo, kjer so se stekala bogastva vseh bližnjih in daljnih krajev, in nameraval se je za zmiraj preseliti na Bolgarsko. Toda med tem je cesar Nikefor Foka poginil, a njegov morilec in naslednik Janez Cimisk ni hotel ruskega kneza imeti za svojega najbližnjega soseda in vprl se mu je z vso močjo. Svjetoslav se je zdaj pomiril ter se vrnil nazaj na Rusko, kjer je kmalu na to v boji s Pečenegi poginil. Kakor vsi divjaki, je tudi pečeneški kan ali glavar ruskemu knezu glavo odsekal ter iz njegove črepine dal napraviti kozarec, iz katerega je pri svečanih gostbah pil.
Predno je Svjetoslav šel na Bolgarsko, razdelil je rusko kneževino med svoje tri sinove in tako je imelo ostati tudi po njegovej smrti. Ali bratje niso bili složni, ampak vedno so se v krvavih bojih napadali drug druzega, dokler ni najmlajši Vladimir I. Svjetoslavič (972—1015) preživel oba starejša brata ter sam postal vladar nad celo državo. Bil je jako bojaželjen knez, ki je najprej vpokoril nekatera vporna plemena, potem pa se zmagovalno vojskoval s sosednjimi narodi, zlasti s Poljaci, katerim je vzel celo Volhinijo. Toda mnogo večo slavo si je pridobil s tem, da je postal kristjan.
Vladimir I. je s prva bil jako vnet pagan in v večih krajih je dal napraviti nove podobe slovenskih malikov, katerim je včasih celó otroke žrtvoval. Ali že takrat je bilo videti, da se bodo stari bogovi morali kmalu vmakniti čemdalje večej omiki in zmagujočemu krščanstvu, s katerim so se büi mnogi ruski trgovci seznanili v sosednjih deželah. Že v devetem stoletji je v Kijevu bilo kristjanov; ob času kneza Igora so v
istem mestu sezidali krščansko cerkev na čast svetemu Iliji; a da je knjeginja Olga bila krščena, smo že prej povedali. Zdaj so poslanci sosednjih narodov prišli na Eusko in silili v Vladimira, da bi se odpovedal starim malikom. Nekateri so mu hvalili mohamedovo vero, drugi judovsko, a zopet drugi krščansko. Ko so mu mohamedovci opisali slasti in radosti, ki jih čakajo na drugem svetu, bi se bil že skoraj zanje odločil; ko je pa čul, da je Mohamed svojim vernikom prepovedal vina piti, je nejevoljno zavrnil: „To pa že nič ne velja; mi Kusi ne moremo biti brez vina.‘£ Judom je kar takoj rekel, da ne more zapopasti, kako morejo oni, ki jih je Bog v svojej jezi po vsem svetu razkropil, svojo vero drugim vsilovati. Tu pride krščanski redovnik in mu pokaže podobo sodnjega dneva. To ga je pretreslo in nehoté je zdihnil: „Tem je pač dobro, ali gorjé onim tam v ognji!“ — Zdaj ga je redovnik podučil, da bode tudi on prišel med blažene, če bode spoznal večno resnico in se dal krstiti. Vladimir je na to sklical najveljav-niše boljare in mestne glavarje na posvetovanje ter jim povedal, da bodo kristjani od smrti vstali k večnemu življenju, med tem ko bodo drugoverci na veke goreli. Zbrana gospoda so mu svetovali, da naj nekoliko pametnih mož pošlje na tuje, in kar bodo ti spoznali za najbolje, to naj potem stori. Ruski poslanci obhodili so mnogo sveta, a ko so prišli v Carigrad, je tamošnji patrijarh v pričo njih opravil svečano službo božjo, kakor o največih praznikih. Paganski možje so kar obstrmeli, kajti še nikdar niso nikjer videli take sijajnosti, kakoršno so njihovim očem kazali v cerkvi modrosti božje. Zdaj se niso več obotavljali, ampak hiteli so domu ter knezu svetovali, da naj postane kristjan.
Ob istem času je Vladimir peljal vojsko zoper bizantinsko mesto Kerson, ki se je pa jako hrabro branilo. Tu je knez obljubil, da se bode takoj dal krstiti, kakor hitro bode trdovratno mesto v njegovej oblasti. Kersončani so se naposled le morali podati, a Vladimir je cesarju Vasilju in njegovemu bratu Konstantinu v Carigrad poročil, da bi se rad oženil z njuno sestro Ano ter da hoče biti kristjan. Cesarja sta tega poročila bila jako vesela in pri tej priči sta poslala sestro in več duhovnikov, ki so v Kersonu pokrstili ruskega kneza ter ga poročili s knjeginjo Ano (988). Po kneževem izgledu so tudi njegovi sinovi in druga imenitna gospoda sprejeli sveti krst. Vrnivši se v Kijev dal je Vladimir podreti paganske altarje in razbiti vse malike. Prej tolikanj češčenega Peruna so konju za rep privezali, ga s kijem bili in vlačili po cestnem
prahu ter ga na zadnje, vrgii v reko Dnjeper. Prosto ljudstvo se je jokalo iu rado 11 zaničevanega boga -/opel iz vode izvleklo. .ali ob bregu so bile nastavljene straže, ki niso nikogar blizu, pustile. Med tem, sp se duhovniki razšli po mestu in oznauovali krščansko vero;;/ ali večina prebivalcev se je obotavljala in ni se hotela, z lepo odreči starim bogovom. Tu je Vladimir ukazal, da imajo vsi Kijevčani priti;ha breg, a gorje, kdor se ne bi pokoril njegovemu povelju./Kmalo je ob Dnje-provih bregovih kar mrgolelo od peštevilne množice ljudstva. Moški, .in,ženske, vse je moralo do črez pasa v vodo, a matere in očetje so v naročji držale nedorasle svoje otročiče. Na bregu pa so stali duhovniki,, molili prepisane molitve ter pokrstili Vse zbrano ljudstvo. P/. Kijeva je Vladimir krščanske duhovnike poslal v, druga, ruska mesta, ki so zaporedoma poprijela krščansko vero, le, v, Novgorodu so, se pagani vpirali, ali morali so se vdati vojaške; sili ter iti v reko, kakor Kijevčani. Najdalj e se jo stara; vera ohranila na. kmetih.:. Tako so Kusi postali kristjani; sprejeli pa, niso rimsko-katoliške vere, ampak grško-pravoslavno, katero še dandanes spoznavajo. S krščansko vero so Kusi dobili tudi vjšo omiko, katero je jako pospeševala ožja zveza s Carigradom. Že prvi duhovniki so prinesli seboj sveto pismo in druge slovenske knjige, ki sta jih nekdaj spisala sveti Ciril in Metod, S temi knjigami so se na Ruskem seznanili s tako zvanimi cirilskimi pismenkami,, s katerimi še dandanes pišejo.
Cdkar je Vladimir bil kristjan, ogibal se je novih vojsk in ni več mislil povečati svojo državo, ampak storil je vse, da bi jo obranil tujih napadov ter jej doma zagotovil stanoviten mir in red. Ctemelil je mnogo vkopih mest, v katerih je namestil vojaške posadke, a večkrat je sam z vojaškimi krdeli hodil po deželi krotit paganske vpornike in proste razbojnike. Dal jo sezidati mnogo krščanskih cerkev ter vtemelil šole, v katerih so ge ruski mladenči odgojevali za duhovski stan. Revežem je, rad miloščine delil;, a bolnikom je na dom pošiljal dobre in zdrave hrane. Stare knjige ga torej po vsej pravici zovejo „velikega“, grško-pravoslavna; cerkev pa ga je po smrti med svetnike uvrstila.
Vse je bilo dobro, kar je Vladimir naredil, le to ni bilo prav, da je rusko kneževino razdelil med svoje sinove, .kajti državna moč je s tem bila oslabljena, a ker bratje med seboj niso bili složni. vneli so se krvavi domači boji, dokler ni Jaroslav L Vladi mi rovič (1019—-1054) užugal in preživel svoje brate ter zopet postal edini vladar nad celo kneže-
Tino. Ti bratovski boji dali so tujim sovražnikom novega poguma, in poljski kralj Boleslav „hrabri“ je Buskej odtrgal celo Galicijo. Zdaj je Jaroslavu bila prva skrb, da je to deželo Poljakom nazaj vzel, na to je užugal Pečenege, a poslal je tudi veliko brodovje proti Carigradu. Ali na morji ni imel sreče, kajti vihar mu je razbil mnogo ladij, ostale pa so morale vrniti proti domu. Tudi Jaroslav je vtemelil več novih mest, dal sezidati krščanske cerkve ter vse storil, da bi se krščanska vera do dobrega vkoreninila med ruskim narodom. Ker je sam rad čital pobožne knjige, je mnogo grških bukev dal iz grškega jezika prestaviti na ruski jezik in potem večkrat prepisati. Da bi sodnikom olajšal težko njihovo službo, je vse stare postave in naredbe dal zbrati ter zapisati v knjigo, ki so jo zvali „rusko pravdo.“ Škoda, da niti Jaroslav ni spoznal, v čem da obstoji prava državna in narodna moč. Kakor njegov oče, tako je namreč tudi on rusko kneževino, kakor kako posestvo ali grajščino, razdelil med petero svojih sinov; in akoravno je določil, da ima Izjaslav biti nekaki vrhovni vladar nad ostalimi brati, vendar ta naredba ni vbranila novih domačih bojev, ki so le tujim sovražnikom bili na korist. Ysak brat je na svojem hotel biti neodvisen vladar, a ko je po očetovem izgledu malo svojo kneževino razdelil na še manjše kose, da je vsakemu sinu nekaj zapustil, je Buška kmalu bila razdrobljena na premnogo deželic, ki se nobenemu sovražniku niso mogle vpreti, kakor bi bilo treba. Po Jaroslavovej smrti se je torej v zgodovini ruske države začela žalostna doba , ki je ruskim Slo-venom do konec srednjega veka rodila vedno novih grenkosti in britkosti.
Doba državne delitve.
Jaroslavovi sinovi so po smrti svojega očeta nekoliko let dosti složno živeli in skupaj so se bojevali zoper zunanje svoje sovražnike. Takrat so se divji Polovci ali Kumani pritepli na južno Buško, kjer so veliko število Pečenegov pobili, z ostalimi pa se zavezah, da so skupaj hodili ropat in pustošit v razne ruske kraje. Veliki knez Izjaslav se jim je s pomočjo ostalih svojih bratov vprl, toda nič ni opravil. Še veča nevarnost je Busom pretila, ko so se vladajoči bratje jeli med seboj prepirati iii drug proti drugemu iste Polovce na pomoč pozivati. Jaroslav je sicer odločil, da ima Izjaslav, kateremu je dal Kijev, biti veliki knez ali vrhovni vladar nad ostalimi knezi; ali nič ni rekel, kdo da naj za njim obnaša to čast, ali njegov sin, ali najstarejši izmed živečih Burikovcev. Splošno mnenje
je bilo, da najstarejši, in zato je po smrti Izjaslava njegov brat Vsevolod I. Jaroslavič (1078—1093) zasedel veliko-kneževski prestol v Kijevu. Kuski narod je za njegovega vladanja moral trpeti mnogo nadlog, kajti že so se začeli domači poboji med knezi, divji Polovci so vsak čas ponavljali svoje napade, tudi kuga in lakota ste jeli strašno razsajati, a kdor je vsemu temu ušel, tega so odirali lakomni kneževi sodniki. Le s pomočjo hrabrega svojega sina Vladimira II. Monomaha se je v takošnih razmerah Vsevolod mogel do svoje smrti obdržati na prestolu. Kijevčani so to dobro vedeli in zato niso po Vsevolodovej smrti nikogar druzega hoteli imeti za kneza, nego vrlega njegovega sina, ki pa imenitne oblasti nikakor ni hotel sprejeti, dokler je živel najstarejši Rurikovec Svjeto-polk II. (1093—1113). Le-ta ni imel ne razuma, ne odločne volje, da bi mogel brzdati domače vpornike in tuje sovražnike. Zatorej ga ves čas njegovega vladanja na Kuskem ni bilo pravega miru. Še le po njegovej smrti bilo je bolje, ko so Kijevčani Vladimira II. Monomaha izvolili za velikega kneza, ako-ravno je zdaj po obstoječej navadi bila vrsta na jednem od Svjetoslavovih sinov. Vladimir II. Monomah(1113—1125) se je z lepimi svojimi lastnostmi odlikoval od vseh ostalih Rurikovcev, katerih je takrat bilo že jako veliko število. Bil je pobožen, pravičen, gostoljuben, poleg tega pa hraber, kakor nihče drugi. Natanko je spolnil, kar je obljubil; prepire skusil je z lepo poravnati, če se pa kdo nikakor ni hotel njegovej razsodbi pokoriti, znal ga je ojstro kaznovati. Tudi zunanji sovražniki so mirovali, dokler je veliko-kneževsko žezlo bilo v njegovih rokah. Kako je Vladimir plemenitilo mislil in delal, nam najbolje kaže njegovo „poučenije“ ali poduk, ki ga je pred smrtjo spisal svojim sinovom. Tu pravi med drugim: „Veči del svojega življenja bil sem zunaj doma, a spal sem po večem na trdej zemlji. Vstajal sem pred zoro, šel k svetej maši, se posvetoval s svojo družbo, razsojal prepire in opravljal, kar so druzega nanesle vsakdanje potrebe. Tri in osemdesetkrat sem bil v boji, a vsikdar me je obvarovala božja roka. Tudi na lovu sem bil mnogokrat v velikej nevarnosti; večkrat me je volk ali medved s sedla vrgel, enkrat me je divji bik na svoje rogove nasadil, drugikrat mi je divji prešič meč od pasa odtrgal.“ Na to opominja sinove, da naj med seboj mirno in složno živč ter pravi dalje:	„Bolj nego vsega druzega bojite
se Boga, ne bodite nikdar leni, a nikoli se na druge ne osla-njajte, zlasti v vojski ne; ljubite svoje žene; starega človeka spoštujte, kakor svojega očeta, mladega pa kakor lastnega
brlita; bodite pravični, a kar ste, prisegli, bodi vam vsikdar svetö - s tujcivip:poslanci (bodite.prijazni, odlikujte jih z darovi, ali;,pa jih vsaj pogostite /. jedjo in pijačo, kajti gostje raznašajo dober in slab: glas po tujih deželah/ , (¡; ¡o[i¡ ■ ;:;
■	, Vladimira je nasledil njegov najstarejši sin M §¡t i.s 1 a v
(1125- 1162) in nihče mu ni nasprotoval; takoj po njegovej smrti pa so se za veliko-kneževski prestol vneli krvavi boji, ki so celo' stoletje podirali moč in blagostanje ruske .države. Preveo bi se zamudili, ko bi hoteli vse to boje popisovati ter povedati, kako so se Blirikovci; vrstili na .veliko-kneževskem prestolu. Le malokdaj so se nasprotniki sešli na velik kneževski zbor rih/poskušali svoje> prepire z/lepo; poravnati, ali nikdar se niso mogli do dobrega sporazumeti in zopet so se začele vojske med brati iste krvi. Prebivalci mesta Bijeva so vedno ostali zvbsti potomcem Vladimira Mcnomaha in njihova beseda je mnogo veljala. Ali tudi .slavi Stare ruske prestolnice bližal se je konec. Zoper; Velikega; kneza Mstislava Izjaslaviča. se je namreč ob enem vzdignilo enajst knezov, ki so z vso svojo močjo udarili ¡ha Kijev, ga z naskokom vzeli in ga večji del razdjali (1169). Kijev ni imel več nekdanje veljave in bolj ko je propadal, bolj se je povzdigovalo mesto Vladimir v Suzdaljskej kneževini. Vsa ruska država; se je tadaj razdrobila na mnogo mälih kneževin, ki .so se delile na' se manjše, in povsodi so se Vladarji .prepirali. ;ip|.bojevali za; to , kdo 'da bode veliki knez. Najimetnisa kneževina je bila S u z dalj s k a ob gorenjej in srednjej Volgi in njenih pritocih, a bila je znana po svojej nerodovllttosti iti mrzlem podnebji. V njej je vladal mlajši rod Vladimira Monom aha, čigar ; sin Jurij Dolgoruki jev pustih ondešnjih krajih vtemelil več mest, med katerimi je Moskva postala uajimenitniša. Njegov sin Andrej Bogoljubski je mesto Vladimir odločil za svojo prestolnico in prizadeval se je, da bi ga vsi ruski knezi priznavali za. svojega vrhovnega vladarja. Ker je Andrej bil jako. ojster, zarotilo se je več boljarov zoper njegovo /življenje in ravno okoli pol noči so se splazili v njegovo spavitico ter. ga umorili (1174). Po njegovej srctrti se je Suzdaljska kneževina razkosala na premnogo malih delov in izgubila je prejšnjo, svojo veljavo, dasiravno so se vladarji v v Vladimiru vedno šteli za velike kneze cele Rusije. Druge imemtniše kneževine so bile: C’ e r n i g o v s k a - S j e v e r s k a, ob reki Desni in gorenjej Oki; Muro m - Pij a z a n j s k a ob srednjej Oki, in gorenjem' Donu; P o 1 o e k a ob D vini,, Berezini in gorenjem Njemenu; S m o 1 e n s k a ob gorenjem Dnjepru ; Vo l h in ij a in Galicija ali Öervenska ob Pripetu in nje-
govern porečju; in svobodna občina Novgorodska, katera je velik kos severne Ruske imela pod svojo oblastjo.
Novgorod je nekdaj spadal pod oblast kijevskih velikih knezov; ali kmalu je mesto po svojej trgovini jelo čemdalje bolj bogateti in meščani niso prej odjenjali, dokler jim Jaroslav I. ni podelil popolne domače samostalnosti. Odkar se je Ruska jela drobiti na manje kose, je tudi v Novgorodu stoloval posebni knez, toda njegova oblast je bila omejena od narodne skupščine, v katero so se zbirali vsi polnoletni meščani, kadar se je oglasil zvon na mestnej hiši. Skupščina je odločevala v vseh imenitnih stvareh, napovedala vojsko, sklepala mir, volila uradnike, razsojevala pravde in sodila tudi največe hudodelnike. Razen kneza so v Novgorodu imeli še posebnega mestnega župana ali „posadnika“, katerega si je skupščina sama volila. Novgorodski meščani pa so svoje svoboščine znali tudi hrabro braniti, če je bilo treba, in ni ga bilo sovražnika, s katerim se ne bi bili upali poskusiti se v krvavem boji. Y tem je svobodnemu razvoju novgorodske in ruske trgovine sploh velika nevarnost pretila od takozvanih „m e č e n o s c e v“ ali duhovnih vitezov, ki so ob baltiškem morji razširjevali krščansko vero. Y sredi dvanajstega stoletja namreč je bremenski škof poslal na Livonsko redovnika Meinharda, ki je mnogo ljudi pokrstil in tudi več cerkev sezidal. Ko je pa za pobožnim blagovestnikom tudi mnogo nemških trgovcev in naseljencev prišlo na Livonsko, se je ljudstvo jelo tujcev bati ter se zopet odpovedalo krščanskej veri. Nekateri so šli v reko D vino ter se čisto potopili pod vodo, mislé, da si bodo tako do dobrega oprali od svetega krsta. Tu je škof Adalbert iz Buxhövdena prišel s križarsko vojsko na Livonsko, sezidal mesto Rigo (1200) ter s papeževim dovoljenjem vtemelil viteški red „mečenoscev“, ki so si ob baltiškem morji osvojili veliko deželo ter ondešnje prebivalce spreobrnili na krščansko vero. Ko so se jim Nov-gorodci hoteli ustaviti, bilo je že prepozno, kajti ob istem času jim je mnogo veča nevarnost grozila od vzhoda, od boder so strahoviti Mongoli prihrumeli na Rusko.
Rusi pod mongolskim jarmom.
Kolika nevarnost je v trinajstem stoletji vsemu omikanemu svetu v Aziji in v Evropi pretila od grozovitnih Mongolov, smo že prej povedali. Mogočni Čingiskan je na vse strani razposlal svoje poveljnike z divjo vojsko, ki je strašno razdevala kamorkoli je prišla. Leta 1224. so tudi na Rusko
pridrle velike druhali mongolskih bojovnikov, da bi evropejske narode spravili pod jarem silovitega svojega gospodarja. Najprej so ndarili na Polovce. Glavarji tega ljudstva so hitro po svojih poslancih prosili Euse pomoči ter jim takole poročili: „Danes bodo sovražniki nam opustošili in vzeli zemljo, a jutri pridejo k vam, če nam ne pomagate.“ Galički knez Mstislav je na to več ruskih knezov sklical v Kijev na posvetovanje in pregovoril jih je, da so se vsi skupaj vprli strašnemu sovražniku ter mu skušah zastopiti pot črez rusko mejo. Zbralo se je blizu sto tisuč Kusov, ki so šli črez Dnjeper, razkropili spredne mongolske čete ter stopali dalje do reke Kalke, kjer so zadeli na veliko nasprotno vojsko. Bilo se je nadjati dobrej sreči; ali predrzni Mstislav se ni prav nič z ostalimi knezi dogovoril, ampak kar sam je začel nevarni boj, a ne da bi ga svojim tovaršem vsaj oznanil. Ni čuda torej, da so Kusi bili tako strašno tepeni, kakor še nikdar poprej, akoprem so se do zadnjega hrabro bojevali. Komaj deseti del se jih je rešil nazaj črez Dnjeper, a na bojišči je med drugimi poginilo tudi mnogo ruskih knezov. Pri velikej nesreči bilo je vsaj to dobro, da Mongoli niso dalje proganjali premaganih nasprotnikov, ampak da so se za zdaj vrnili nazaj v Azijo. Celih trinajst let ni bilo nič čuti o grozovitih divjakih in ruski knezi so jih že skoraj pozabili ter ponovili stare medsobne prepire in poboje. Ali slabe letine, lakota in kužne bolezni niti ta šas niso dale miru ruskemu narodu, kateremu je razen tega velika repata zvezda bila znamenje, da pridejo še hujši časi. Akoravno prikazni na nebu nimajo nobenega pomena za človeške osode, vendar strah praznovernega ljudstva to pot ni bil prazen. Siloviti Cingiskan je umrl, a njegovi sinovi in vnuki so si velikansko mongolsko državo med seboj razdelili. Pri tej delitvi je Batu-kan dobil dežele ob kaspiškem ali hvalinskem morji in kolikor si je k temu mogel v Evropi sam osvojiti. Kakor kadar črni oblak na daljnem obzorji napovedujejo bližajočo se nevihto, tako se je zdaj za Uralom vzdignilo sto in sto tisuč divjega mongolskega ljudstva ter se pomikalo proti zahodu, da se kakor toča vsuje črez lepo rusko ravan ter pokonča blagostanje pridnih slovenskih prebivalcev. To ni bila samo velika vojska, kakor leta 1224., ampak bil je cel narod, ki se je počasi dalje pomikal. Najprej so jahala krdela moških divjakov in kamor so prišli, povsodi so pokončali obdelano polje, požigali vasi, a nesrečne prebivalce so pomorili ali jih kot sužnje seboj odpeljali. Za njimi so se v nizkih kibitkah vozili njihove žene z otroci in celimi čredami domače živine.
Ko so Mongoli opustošili deželo kamskih Bolgarov, planili so po zimi (1237) črez kneževino Rjazansko. Zastonj so Rjazanjci prosili velikega kneza v Vladimiru pomoči. Morali so se sami braniti in če tudi so se skazali hrabre junake, vendar je ves njihov napor bil brez koristi, kajti bilo jih je premalo, da bi se mogli tolikemu navalu vspešno ustaviti. Šest dni so grozoviti sovražniki neprenehoma naskakovali mesto Rjazanj ter ga nazadnje vzeli ter daleč na okoli pokončali ves ondešni svet. Iz Rjazanjskega so siloviti zmagovalci drli proti Suzdaljskej kneževini, užugali in vjeli sina velikega kneza, raz-djali Moskvo ter si z mečem in ognjem napravili pot do samega Vladimira, med tem ko je veliki knez Jurij II. šel v severne kraje nabirat vojsko. Tudi v Vladimiru so se nekoliko dni hrabro branili zoper strašno silo, nazadnje pa so Mongoli mesto le vzeli in ga sežgali. Kneževa žena, njene hčere in vnuki, vladimirski škof in mnogo druzega ljudstva je bežalo v veliko cerkev, pa so vsi do zadnjega pogoreli. Azijatski divjaki raz-djali so še nad štirnajst mest ter tudi užugali velikega kneza, ki je v krvavem boji sam poginil (1239). Zdaj so šli dalje in kakor da bi travo kosili, tako so pred seboj vse razdevali. Vzeli so mesto Tver in niso bili več daleč od Novgoroda, ali pot skozi temne gozde in velika močvirja bila je čemdalje težavnima in Mongoli niso mogli bogatega plena več dalje vleči. Obrnili so se tadaj nazaj proti Volgi, kjer se je mogočni Batu-kan za nekoliko časa vtaboril. Kar je bilo še živih Polovcev ali Kumanov, bežali so pred njim na Ogersko, med tem ko so Rusi mislili, da so se Mongoli vrnili nazaj v Azijo. Ali Batu-kan se je kmalu zopet vzdignil ter grozovitno razsajal po Černigovskem, Kijevskem, Volhiniji in Galiciji. Kakor prej po severnih krajih, tako se niti zdaj na južnem Ruskem knezi niso združili, da bi se složno vsi ob enem vprli skupnemu sovražniku, ampak vsako mesto se je moralo samo braniti, dokler ni podleglo mnogo večej nasprotnej sili. Starega Kijeva s prelepimi cerkvami ni bilo več, in le okajene podrtine so ,še pričale o nekdanjej njegovej slavi. Preslabo je naše pero, da bi moglo popisati strašno gorjé, ki ga je pridni in miroljubni ruski narod moral trpeti v lastnej domovini. Čisto zbegano je nesrečno ljudstvo v celih tropah letalo sem ter tje in samo ni vedelo, kam. Mnogo jih je obupalo ter poskakalo v vodo, drugi pa so se sami umorili, da ne bi prišli v pest nečloveškim sovražnikom, ki so nedolžne otročiče treskali ob kamenje, odrasle ljudi pa po več skupaj za lase zvezali ter jih kakor živino pred seboj gnali. Blizu mest je od gnjijočih
mrličev bil tak smrad, da človeku ondi ni bilo mogoče prebiti.
Kako so Mongoli iz Ruskega šli na Poljsko, Češko, Ogersko in Hrvaško, smo že prej povedali. Leta 1241. se je Batu z grozovitno svojo vojsko vrnil nazaj na Rusko ter se zopet vta-boril ob dolenjej Volgi. Tu si je sezidal prestolno svoje mesto Saraj ter od tod gospodoval po širokem ruskem svetu od Urala pa noter do ustja reke Donave. Iz Saraja je Batu vedno po nekoliko čet razpošiljal po obširnej svojej državi, da so strahovali potlačeno ljudstvo ter pobirali davek. To novo mongolsko cesarstvo zvali so „zlato ali kipčaksko hordo“. Jaroslav II., veliki knez v Vladimiru, in vsi drugi ruski knezi so se zdaj morali priti pokloniti mogočnemu paganskemu kanu, ki jim je kot najviši vladar z nova podelil njihove deželice, a kdor je pri njem bil v največej milosti, tega je imenoval za velikega kneza. Toda gorje, kdor bi se mu predrznil nasprotovati le v naj-manjšej stvari. Prišedši v Saraj so krščanski knezi morali darovati paganskim malikom ter ponižno poklekniti pred silovitim Batu - kanom. Pobožni črnigovski knez Mihael, ki se je branil moliti krive bogove, bil je pri tej priči ob glavo djan. V domače razmere podjarmljenih narodov se Mongoli niso vtikali, le to so zahtevali, da so od vsake glave davek plačevali ter za vojsko dajali vojščakov. Se ve, da so razen tega posamezne mongolske čete tudi vprihodnje počenjale silovitosti, kakoršnihkoli se jim je ljubilo, in to je bilo strašno. Največ je ljudstvo trpelo, kadar so Mongoli prišli davek pobirat.
Odkar so Rusi prišli pod mongolski jarem, je zveza med severo-vzhodnimi in jugozahodnimi kraji bila skoraj popolnoma pretrgana. Med severnimi kneževinami je Vla-dimirska bila najimenitniša. Tu je po smrti Jurija II. (1239) vladal njegov brat Jaroslav Vsevolodovič, delaven in varčen knez, ki se je prvi šel pokloniti mongolskemu kanu ter zato postal veliki knez. Ko je zasedel vladarski prestol, je v njegovej deželi bilo še vse razdjano od mongolske vojske. Kjer so prej bila cveteča mesta in vasi, tam si zdaj videl same po-drtine, ljudje pa so se skrivali po gozdih in brlogih. Jaroslav je zbegane prebivalce tolažil, jih zbiral ter dal podrta mesta z nova sezidati. Na povelje Batu-kana odpravil se je na pot daleč v notranjo Azijo, da bi se poklonil mongolskemu Oingiskanu ali vladarju vseh vladarjev. Ko je bil že opravil težavno svoje poslanstvo in še vrnil proti domu, je med potjo umrl. Nasledil ga je njegov sin Aleksander Jaroslavič, kateremu so
pozneje dali priimek „Nevski“. Aleksander je večidel-štolo val v Novgorodu, ter jo temu imenitnemu mestu, : ki si je tudi proti Mongolom ohranilo popolno svobodo (le nekoliko davka jim je plačevalo); pomagal zoper nove sovražnike,; ki bi-se bili radi vgnezdili ob finskem zalivu. Najprej je na reki Novi sijajno užugal Švede ter si s to zmago pridobil prej omenjeni priimek, potem je zmagal viteze „mečenosce“, a srečno se je tudi vojskoval z Litvani. ki so takrat na zahodu bili najnevar-niši nasprotniki Kusov.	-	- 1 ii/ ;
Med tem ko se je Aleksander slavno bojeval zopbr zahodne Sovražnike, bil je vodno pokoren vzhodnim divjakom, kajti sprevidel je, da še razkosana in'nesložna Buška nikakor ge ne M mogla otresti mongolskega jarma in da je za zdaj ni druge pomoči, nego voljno trpeti in čakati boljših časov. To je pri: vsakej priliki poudarjal svojim rojakom in večkrat je sam z bogatimi ¡ darovi potoval v Saraj, da se je prikupil mogočnemu kanu; ki ga je zato po Jaroslavovej smrti imenoval za velikega kneza.' Ali nesrečno ljudstvo si ni dalo dopovedati in vkljub kneževemu svarilu se je več mest vzdignilo na azi-jatsko tlačitelje. Že se je bilo bati, da so bodo mongolske čete zopet razkropile po vsem Buškem ter z novega ¿pustošile - deželo, ki se je bila komaj nekoliko opomogla. Tu se. je vrli Aleksander hitro podal pred srditega kana; da ga je potolažil, ali vrnivši se proti domu, je med potjo umrl (1263). Hvaležno ljudstvo, ki ga je ljubilo kakor svojega očeti, ga je- tudi pb smrti ohranilo v dobrbm ¡spominu, a ruska cerkev ga je celó med svetnike uvrstila. Njegova mlajša brata Jaroslav ih Vasilij sta ga zaporedoma nasledila; po njiinej sifirti pa sta se Aleksandrova sinova tako dolgo prepirala, dokler ni mlajši; A n dr e j >z mongolsko pomočjo, ¡zmigal: ter zasedel veliko - kneževski prestol (1294—1304). Mesta Novgorod in Pskov sta med tem sama nadaljevala vojsko z livahskimi „mečenosci“.	ril. ¡,obd ifvaH phnodvv-pjv o«
Mnogo žalostriiše, nego v severnih krajih, je po mongolskem vpadu bilo na južnem Buskema Nekdaj slavni Kijev postal je malo mestice, okolica pa je bila prava puščava! Velik del prebivalcev pokončal je mongolski meč, mnogo' se jih je preselilo v druge kraje ; a tisti, ki so še doma ostali, niso nikdar imeli miru pred azijatskimi zatiralci. Nič1 bolje- ni bilo na Črnigovskem in Sj e ver s kem. Tu so po ¡smrti pobožnega kneza Mihaela njegovi potomci v krvavih bojih preganjali drug druzega ¡ter itak že dosti nesrečno kneževino raztrgali na drobne kose. Le Galicija se je za vlade'modrega
in delavnega kneza Daniela Eomanoviča kmalu opomogla ter jela celó nekako cvesti. Pri prvem vpadu je Daniel pred Mongoli bežal na Ogersko, a ko se je zopet domu povrnil, je podrta mesta z nova sezidal ter zbiral pobegle prebivalce. Da bi tudi trgovino in obrtnijo oživel, je v svojo deželo pozival nemške, židovske in armenske naseljence; ali tolika zmes tujih ljudi se z domačimi ruskimi prebivalci nikakor ni mogla do dobrega sprijazniti, a kneza je le slabo podpirala v njegovih bojih s sosednjimi vladarji.
Daniel se je med vsemi ruskimi knezi zadnji šel poklonit mongolskemu kanu, a tudi potem je vedno premišljeval, kako da bi se mogel otresti težkega jarma. Jel se je torej pogajati z rimskim papežem ter mu obljubil, da bode s svojim narodom prestopil v katoliško cerkev, ako mu nakloni potrebne pomoči zoper Mongole. Papež Inocencij IY. je na to res dal oznano-vati križarsko vojno proti Mongolom, a knezu Danielu je poslal kraljevo krono (1246); ker se pa ni zbralo dovoljno število križarjev, pretrgali so se dogovori z Rimom in ostalo je vse pri starem. Daniel je zdaj sam začel vojsko z Mongoli, ali ni ničesar opravil in moral je celó podreti zidovja, s katerimi je zavaroval gališka mesta. Tem srečniši je bil v boji z Litevci, zoper katere mu je pomagal njegov brat Vasiljko, knez Vol-hinjski. Po svojej smrti (1264) je Galicijo zapustil svojim trem sinovom, ki so vsi dobro vladali ter med seboj bili složni. Danielov vnuk Jurij je zopet vso Galicijo in tudi Volhinijo spravil pod svoje žezlo; ko je pa kmalu potem izumrl slavni Eomaničev rod, si je poljski kralj Kazimir II. osvojil Galicijo, veliki knez Litevski pa je vzel Yolhinijo.
Severo-vzhodna Rusija se zbira okoli Moskve.
Proti koncu trinajstega in v začetku štirnajstega stoletja so v severo-vzhodnej Rusiji bile tri glavne kneževine. Ob go-renjej Yolgi se je razprostirala kneževina Tverska, ki sicer ni bila jako velika, ali po svojej srečnej legi med Novgorodom in vzhodno Eusijo je bila gosto naseljena ter imela mnogo mest in vasi z jako živahno obrtnijo. Mnogo prostorniša je bila Suzdaljska ob sredujej Yolgi in dolenjej Oki, ali imela je le malo prebivalcev. Veča mesta so bila Nižni Novgorod, Suzdalj, Kostroma. Najmlajša in tudi najimeuitniša pa je bila kneževina Moskovska. Mesto Moskvo je že v dvanajstem stoletji vtemelil suzdaljsko - vladimirski knez Jurij Dolgoruki; pravi početuik moskovske kneževine pa je Aleksander Nevskega
mlajši sin Daniel, kateremu je oče zapustil Moskvo in nekoliko bližnjih vasi. Bistroumni Daniel znal si je malo svojo posestvo čemdalje bolj povečati, a njegov sin Jurij se je že poganjal za veliko-kneževski prestol v Vladimiru. Dolgoletni boj, ki se je zarad tega vnel s Tverskimi knezi, dovršil je še le Jurjev brat Ivan Kalita, ki je kot veliki knez Vladimirski prvi jel severo-vzhodno Kusko zbirati v večo državo.
Ivan I. Danilovič Kalita (1328—1340) bil je neizmerno varčen in spre viden mož, ki je vsako stvar dobro preudaril, a ni se vstrašil nobenega pota, niti truda, če je mogel povečati moč in veljavo svoje kneževine. Mongolskemu kanu je vedno bil pokoren, večkrat je z bogatimi darovi potoval v Saraj na njegov stan ali v tako zvano „zlato hordo“ in tu se je kazal ponižnega, kakor kak suženj. S takošnim ravnanjem si je iste Mongole pridobil za svoje namene in jako je obogatel, odkar si je prisvojil pravico, da je on od ostalih ruskih knezov pobiral davek ter ga sam nosil kanu v Saraj. Od ubo-žanih knezov je vedno kupoval posestva, vasi in celó mesta ter si tako brez krvavih vojsk vedno po malem razširjeval svojo kneževino. Po vsem Kuskem ga nikjer ni bilo ne tako mirnega, ne tako varnega kraja, kakor pod žezlom modrega Ivana. Iz vseh strani so se ljudje selili v Ivanovo deželo, kajti tu so oddahnili od prejšnjih stisk ter se niso trebali bati, da jim bode sovražna roka ugrabila in pokončala, kar so si s poštenim delom v potu svojega obraza pridobili. Dasiravno je Ivan bil veliki knez vladimirski, je vendar stoloval v Moskvi, ki je odslej ostala središče cele Rusije. Da bi veljavo tega mesta še bolj povzdignil, je Ivan metropolito Petra pregovoril, da se je iz Vladimira preselil v Moskvo, kjer so za naprej bivali vsi prihodnji glavarji ruske cerkve. On je tudi sezidal Kremi ter mesto zavaroval z leseno ograjo.
Za Ivanom I. sta zaporedoma sledila njegova sinova S i-meon I. (1340—1353) in Ivan II. (1353—1359), ki sta si ohranila milost mongolskega kana ter tako tudi veliko-kneževski prestol, katerega so jima Tverski in Suzdaljski knezi skušali vzeti:* Simeon je umrl za črno kugo, ki je tista leta razsajala po vsej Evropi, kakor smo že večkrat povedali. Ko je Ivan II. 'zapustil mladoletnega sina, si je Suzdaljski vladar Dimitar Konstantinovič lastil naslov velikega kneza in dobil je za se tudi mongolskega kana. Le-ta pa je kmalu umrl, a njegov naslednik se je bil takoj odločil za Ivanovega sina Dimitra „Donskega“ (1363—1389), ki je moč in veljavo moskovske kneževine še bolj povzdignil, nego njegov oče. Bil je pogumen
Občna zgodovina VIII. sn.	40
mlađeneč, ki ni tajil svojih misli, ampak kar takoj je vsakemu sovražniku očitno napovedal vojsko. Najpred je užugal Tverskega kneza Mihaela ter ga prisilil, da se je pokoril vrhovnej oblasti moskovskih vladarjev (1375). Ejazanjskega kneza sicer ni mogel tako odločno zmagati, zato pa ga je s pomočjo ruske duhovščine pridobil. Sveti Sergij, ki je blizu Moskve vtemelil sloveči samostan svete Trojice, šel je sam v Ejazan ter kneza Olega pregovoril, da je z Dimitrom sklenil večni mir (1386).
Med tem ko je Moskovska kneževina od dne do dne mo-gočniša postajala, so se med Mongoli vneli krvavi domači prepiri in naposled je cesarstvo „zlate horde“ razpalo na več kanatov. Hrabri Dimitar Ivanovič si je mislil, da bi bil zdaj pravi čas otresti se mongolskega jarma, in kar takoj se je začel pripravljati na vojsko, od katere niti potem ni hotel odjenjati, ko so se Mongoli zopet zedinili pod kanom Mamajem. Odločni moskovski knez novemu kanu ni hotel več plačevati davka in začel se je ž njim prepirati. Mamaj je veliko vojsko poslal nad neposlušnega kneza, ali ta jej je pogumno šel nasproti ter jo užugal na rjazanjskej zemlji (1378). Eazkačeni kan je zdaj jel nabirati še večo vojsko in rad bi bil Eusom pokazal, kako je bilo, ko so Mongoli prvikrat prihrumeli na Eusko. Celó litevski vladar Jagelo mu je obljubil pomoči. Ali vse te velikanske priprave mu niso nič koristile. Dimitar je več manjših knezov dobil na svojo stran in ko je Jagelu za-stopil pot, da se ni mogel pridružiti Mongolom, je ob reki Donu na kulikovem polji postavil blizu dve sto tisuč hrabrih junakov. Tu se je (mesca septembra 1380.) vnela strašna bitva, kakoršne na Euskem še ni bilo nikdar poprej. Deset vrst daleč je v potocih tekla kri mrtvih vojščakov, katerih se je bilo toliko nakupičilo, da se konjiki niso mogli zaganjati proti sovražniku, kakor bi bili radi. Veči del ruskih pešcev je že poginilo in že je bilo misliti, da bodo mongolski divjaki zmagali; v tem sta hrabri Vladimir Andrejevič in zvedeni poveljnik Volhinjski, ki sta po kneževem naročilu imela do največe sile čakati v bližnjem gozdu, z novimi krepkimi vojščaki planila na bojišče in zapodila sta Mongole v beg. Zmagovalni Eusi so se polastili nasprotnega taborja in dobili so v njem mnogo bogatega plena. Mnogo knezov in boljarov je v boji poginilo, a od vse velikanske vojske je bilo komaj še kakih štirdeset tisuč mož živih. Veliki knez Dimitar se je bojeval, kakor vsak drug vojščak, dokler ni od prevelikega napora omedlel ter obležal pod nekim drevesom.
Akoravno je zmaga na kulikovem polji bila sijajna, Busi se ž njo le niso otresli mongolskega jarma. Zlata horda je še zmiraj bila močna in večkrat se je dopolnjevala z novimi četami iz azijatskih step. Že črez dve leti jemovi kan Tohtamiš nenadoma pridrl na Busko in vzel in sežgal je Moskvo med tem, ko je Dimitar v severnih krajih vojščake nabiral. Dimitar je tadaj moral mongolskega kana zopet priznati za svojega vrhovnega gospodarja ter mu plačevati davek, kakor poprej. Vkljub tej slučajnej nesreči je bitva na kulikovem polji vendar le postala jako imenitna, kajti z nova je ohrabrila rusko ljudstvo ter mu dajala upanje, da se bodo skoraj začeli bolji časi. Tudi so Busi sprevideli, da so vsi sinovi enega ter istega slovenskega naroda, kateremu ni druzega treba, nego domače sloge, da se osvobodi dolgoletne sužnosti. Kmalu po teh dogodbah je slavni Dimitar umrl v najlepšej moževnej dobi, kajti spolnil je komaj devet in trideset let. Hvaležno ljudstvo mu je v pesmah prepevalo slavo ter mu dalo častni priimek „Donski“ na spomin njegove zmage na kulikovem polji ob reki Donu.
Njegov sin Vasilij I. Dimitrij evič (1389—1425) je kakor nekdaj Ivan Kolita vse storil, kar je le mogel, da bi povečal svojo državo. Tako si je od Tohtamiša kupil dovoljenje, da si je smel osvojiti kneževino Niženovgorodsko, kjer so naj-veljavniši boljari sami pospeševali združenje z Moskvo. V tem je Busom z nova zagrozila velika nevarnost iz Azije, ko je siloviti Timurlenk postal Čingiskan ter še enkrat zedinil vse mongolske države. Ker se mu Tohtamiš, kan zlate horde, ni hotel z lepo podati, je Timurlenk pokončal velik kos ruskega sveta. Veliki knez je hitro sklical črno vojsko, da bi svojo domovino obvaroval še večih nadlog; ali grozovitni Timurlenk se ni vtegnil dolgo muditi na evropejskih tleh ter se kmalu zopet vrnil v Azijo. Pa Vasilij niti zdaj ni imel miru. Ko je po nasvetu mladih boljarov zlatej hordi odpovedal davek, so Mongoli, kakor nekdaj za njegovega očeta, nenadoma prihrumeli pred Moskvo ter ga prisilili, da se je zopet pokoril njihovemu kanu. Na to je moral trikrat iti z vojsko nad lastnega svojega tasta, litevskega kneza Vitovta, ki je Busom vzel mesto Smolensk; ali prave odločilne bitve le ni bilo in nasprotnika sta se naposled tako pobotala, da je reka TJgra vprihodnje imela biti meja med Busijo in Litevsko.
V velikej kneževini moskovskej je že -dalj časa veljal nov red o nasledovanji, po katerem je umrlega vladarja nasledil najstarejši njegov sin. Po tem je tudi Vasilij I. kneževsko oblast zapustil svojemu sinu Vasilju II. Vasiljeviču (1425^-
1462). Toda zdaj se je vzdignil Jurij, stric mladega kneza, in trdil, da gre moskovski prestol njemu, kot najstarejšemu. Vkljub temu, da je mongolski kan veliko-kneževsko oblast prisodil Vasilju II., Jurij le ni hotel odjenjati in zadel je krvavo domačo vojsko, katerej je še le črez dvajset let bilo konec; kajti zmagovala je zdaj ena, zdaj druga stranka. Juriju se je posrečilo, da je prišel v Moskvo ter da je umrl kot veliki knez. Po njegovej smrti so njegovi sinovi nadaljevali boj in celó vjeli Vasilja II. ter mu oči iztaknili. Ali sprevidniši bol-jari, duhovščina in vsi moskovski prebivalci so bili za slepega Vasilja II., kateremu so pomogli do konečne zmage ter mu povrnili očetovski prestol. Po dovršenej vojski se je Vasilij na vso moč prizadeval, da bi moč moskovske kneževine do dobrega vtrdil proti vsem domačim in tujim sovražnikom. Najimenit-niše je bilo to, da je Marijo, hčer tverskega kneza, zaročil s svojim sinom Ivanom, kateremu je s tem zagotovil vlado nad celo Eusijo. Zdaj je bilo konec nespametnim delitvam, ki so bile vzrok tolikim narodnim in državnim nezgodam, in začela se je nova lepša doba.
Ob času Vasilja „slepega“ stare knjige prvikrat omenjajo kozake. To so takrat bili lahko oboroženi vojščaki, ki so v južnih ukrajinskih mestih služili kot stražarji zoper mongolske čete, pred katerimi človek nikdar ni bil varen. To so bili tako zvani „mestni kozaki“. Bilo pa je tudi že „svobodnih kozakov“, ki so čisto prosti od vsake oblasti živeli po južno-ruskih stepah. Bili so po večem kmetje, katere so grajščaki preveč tlačili in kateri so tadaj rajši zapustili dom in rodbino svojo ter šli v stepo, kjer jih je s časom bilo toliko, da so se združili v cele srenje ter si volili svojega glavarja ali atamana. Navadno so se naselili ob kakej reki, v katerej so si mogli naloviti rib za živež. Tudi so se v takih krajih lože branili proti Mongolom, s katerimi so se večkrat obupno bojevali. Bajši so poginili, nego da bi se komu podali. V časih pa so se celó pridružili posameznim mongolskim četam in šli ropat po ruskih in poljskih krajih. Buške trgovce, ki so hodili k črnemu morju, so skoraj zmiraj napadali. Bolj ko so proti koncu srednjega veka jeli Mongolei slabeti, bolj so se množili kozaki, ki so v šestnajstem stoletji že vso južno Ukrajino imeli v svojej oblasti. Ločili so se na Donske in Dnjeperske kozake; prvi so bili begunci iz vzhodne ali moskovske Busije, poslednji pa iz zahodnih krajev, ki so bili pod oblastjo litovskih knezov.
Iran III. Vasiljevič.
Buškemu narodu je zasijalo solace boljše prihodnosti, odkar je Ivanlll. Vasiljevič (1462—1505) po svojem očetu zasedel kneževski prestol v Moskvi; kajti on je svojej oblasti pokoril imenitno mestno republiko Novgorod ter Busko osvobodil težkega mongolskega jarma. Kakor že vemo, je mesto Novgorod daleč po svetu slovelo po velikem svojem bogastvu in jako razširjenej trgovini. Priznavalo je sicer vrhovno oblast moskovskih knezov, ali doma je imelo popolno samoupravo ter si v severnej Buskej pridobilo mnogo sveta. Ko se je pa razkosana Busija jela zbirati okoli Moskve in so veliki knezi od dne do dne mogočniši postajali, jim nekateri novgorodski meščani niso več zaupali in radi bi se bili zavezali z litev-skimi knezi, da bi z njihovo pomočjo zavarovali stare svoje svoboščine. Na čelu te tako zvane litevske stranke bila je imenitna Marta, vdova po bivšem posadniku Boreckem. S svojim novcem je podkupila mestno svetovalstvo, ki je na to sklenilo, da se ima Novgorod podati poljsko-litevskemu kralju Kazimira IV. kot svojemu prihodnjemu varhu. Toda ker je Kazimir bil katoličan, se mnogi pravoslavni meščani, zlasti pa njihovi duhovniki, nikakor niso vjemali z omenjenim sklepom, ter bi se rajši kar takoj podali velikemu knezu Ivanu III., ki je bil njihove vere. Ivan se tadaj ni obotavljal, ampak hitro je nabral veliko vojsko ter šel naravnost proti Novgorodu. Na reki Šeloni so nasprotniki zadeli drugi na druge. Novgorod-jani, ki niso bili več tako hrabri, kakor nekdaj njihovi predniki, a niso niti od poljskega kralja dobili pomoči, so se pred zmagovalnimi nasprotniki morali vmakniti nazaj za mestno obzidje. Ali zdaj so se v mestu oglasili ruski privrženci in ker je tudi živeža jelo pomanjkovati, so Novgorodjani Ivana prosili miru. Veliki knez jim ga je dovolil proti temu, da so se odpovedali litevske zaveze, da so ga priznali za svojega vrhovnega gospodarja, mu obljubili prejšnji davek ter mu kar takoj plačali petnajst tisuč rabljev (1471); ali zato jim je to pot še pustil ostale mestne svoboščine. Toda odslej so si v Novgorodu boljari in priprosto ljudstvo vedno nasprotovali in ni ga več bilo pravega miru, niti je prijateljstvo z Moskvo bilo iskreno, in že črez šest let se je to mogočno mesto z nova sprlo z velikim knezom.
Po zimi leta 1478. je Ivan v drugič z veliko vojsko prišel pred Novgorod in jel ga je od vseh strani oblegati. Buška
stranka v mestu je zdaj zopet zmagala in mogočnega nasprotnika prosila miru. Veliki knez pa jej je to pot tako-le zavrnil: „V Novgorodu ne sme več biti ne svetovalstva, ne posadnika, ampak moja vladarska volja mora odslej v tem vpornem mestu ravno tako veljati, kakor v Moskvi.“ — Svobode vajeni meščani so se še nekoliko pogajali, ko so pa sprevideli, da je vse zastonj, so se Ivanu podali na milost in nemilost. Zvonec, ki je nekdaj Novgorodjane vabil v narodno skupščino, je Ivan poslal v Moskvo, kamor je tudi dal odpeljati staro posadnico Marto Borecko, njene vnuke in več boljarov. Ko so se nezadovoljni prebivalci pripravljali na nov vpor in se skrivaj dogovarjali z litevskim vladarjem, je veliki knez več tisuč nov-gorodskih rodbin preselil na notranjo Rusko, a namesto njih je v Novgorod poslal trgovce in boljarske sinove iz moskovske kneževine. Tako je minula slava starodavnega Novgoroda. Zdaj je na Ruskem ni bilo več moči, ki bi mogla ovirati razvoj moskovske države.
Tverski knez Mihael, ki je z Ivanom bil v bližnjem rodu ter s prva tudi njegov zaveznik, jel se je zdaj bati za svojo oblast in mislil se je zoper svojega svaka sprijazniti s poljskim kraljem Kazimirom. Kakor hitro je Ivan o teh dogovorih zvedel, je napovedal vojsko Mihaelu, ki je kar bežal na Litevsko ter’ tako Tver brez brambe prepustil svojemu nasprotniku. Ostale kneževine so bile brez pomena ter so se zato še nekoliko časa ohranile, ker so se v vsem pokorile volji moskovskega velikega kneza.
Na to je Ivan vse sile napel, da bi svoj narod tudi osvobodil sramotne mongolske odvisnosti. Cesarstvo zlate horde ni več imelo nekdanje moči in če si je prisvajalo še kako vrhovno oblast nad Rusko, je bilo to toliko, kakor nič. Veliki knez je v časih pošiljal nekoliko davka kanu v Saraj ter njegove poslance prijazno sprejemal, kadar so prišli v Moskvo, in to je bilo vse. Ali Ivanu je tudi to bilo preveč. Dobro mu je došel razdor, ki je že dalj časa obstal med samimi Mongoli; kajti mnogi so kanu zlate horde odpovedali pokorščino ter vtemelili dva nova cesarstva, jedno v Kazanu, drugo na Krimu. Ivan se je tadaj zavezal s krimskim kanom Mengli-Girejem, izgnal poslance zlate horde iz Moskve ter sarajskemu kanu Ahmetu za zmiraj odpovedal davek. Razkačeni Ahmet se je zdaj zavezal s poljskim kraljem Kazimirom IV. in dogovorila sta se, da bosta vsak od druge strani udarila na Moskvo. Toda Ivan je na vse mislil in med tem ko je on sam šel sarajskemu kanu nasproti, se je Mengli-Gerej s svojimi konjiki
zaletaval na Litevsko, da bi Kazimira doma zadržal. Kusi so pri reki Ugri zadeli na svoje nasprotnike, le reka jih je še ločila druge od drugih. Vojščaki silili so kar črez vodo, ali Ivan se ni hotel prenagliti ter bi bil rad Mongole zvabil na to stran. Ko je pa vse čakanje bilo brez vspeha, se je veliki knez s svojo vojsko jel nazaj pomikati. V tem so Mongoli začeli bežati, kajti bali so se kake zvijače, Rusi pa so šli za njimi, jih s pomočjo krimskih zaveznikov do dobrega užugali ter razdjali Saraj. Tako se je leta 1480. končalo cesartvo zlate horde. Kusi so bili zopet popolnoma svobodni, ali mnogo napačnega jim je še ostalo od dolgoletne sužnosti. Nekoliko let potem je Ivan tudi kazanjskega kana pokoril svojej oblasti ter ga prisilil, da mu je moral davek plačevati.
Ko so Turki leta 1453. osvojili Carigrad, je knjeginja Sofija s svojim očetom in drugimi Paleologovci bežala v Rim. Papež jih je prijazno sprejel in delal na to, da bi se Sofija zaročila z ruskim velikim knezom Ivanom III., ki je takrat ravno bil vdovec. To se je sicer zgodilo, ali druga papeževa želja, da bi se po tej ženitvi ruska cerkev združila s katoliško, se ni spolnila, kajti kakor so Rusi iz Carigrada sprejeli krščansko vero in omiko, tako so jim carigrajski duhovniki vcepili tudi sovraštvo do Rima, ki se nikakor ni dalo odpraviti. Yendar pa je Ivanova ženitev s Sofijo imela vsaj to korist, da se je Ruska jela bližati zahodnej Evropi, od katere se je bila čisto ločila, odkar se je morala vpogniti pod mongolski jarem. Ivan je iz Italije pozval umetnike in zidarje, da so mu njegovo prestolno mesto polepšali z mnogimi krasnimi poslopji. Najimenitniši je bil zidarski umetnik Aristotel Fioraventi, ki je v Moskvi sezidal prelepo cerkev Device Marije. Ob istem času so v Moskvi sezidali arhangeljsko cerkev, kamneno palačo za velikega kneza, kamneni zid okoli moskovskega grada Kremla z mnogimi lepimi stolpi in druzega več. Na Ivanovo povabilo je prišlo na Rusko tudi mnogo zvonarjev, toparjev, rudarjev, zlatarjev in druzih raznovrstnih obrtnikov. Nemški cesar Maksimilijan I. in ogerski kralj Matija Korvin sta poslala svoje poslance v Moskvo, Ivan pa svoje k njima. Z Dansko, Beneško in Turško je skrbni Ivan sklenil trgovske pogodbe, a doma je dal popraviti in pomnožiti državni zakonik. Svojega sina in naslednika Yasilja Ivanoviča bi bil rad oženil s kako evropejsko knjeginjo, ko mu pa na nobenem dvoru ni mogel sprositi neveste, ga je zaročil z lepo hčerjo nekega mongolskega kneza, ki se je dal krstiti. Tako je na dvor velikega kneza prišel rod Gudunovov, ki je Ruskej pozneje prizadjal mnogo
sitnosti. Leta 1505. je slavni Ivan III. umrl v svojem šest in šestdesetem letu. Vse ljudstvo in isti njegovi najbhžnji sorodniki in služabniki so se ga vedno bali in se kar tresli pred njim. Zato so mu dali priimek „grozni“, ali po vsem, kar je storil za razvoj ruske države, je zaslužil, da bi ga zvali „velikega. “
6.	Slovenci.
Ko so^ se Slovenci proti koncu šestega stoletja naselili na sedanjem Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem, bili so ti kraji cisto opustošeni, stara mesta pa po vedem raz-djana. Toda delavna slovenska roka je kmalu razorala in posijala polje, sezidala biše in hitro so se naši predniki vdoma-čili v novej svojej domovini, ki so jo v hudih bojih morali braniti zdaj proti Avarom, zdaj proti Bavarcem, pa tudi proti Bizantincem v Istri in proti Talijanom ob Soči. Od vseh teh sovražnikov so najnevarniši bili Avari, katerih se je kakor listja in trave vsulo črez slovensko zemljo. Črez dvajset let so Slovenci od teh divjakov trpeli grozovitosti, ki jih ni mogoče popisati. Tu jih je strašne sile rešil kralj Samo, ki je zedinil Čehe, Moravane in Slovence, ter osnoval veliko slovensko državo, ki je segala od krkonoških gor na Češkem pa noter do jadranskega morja. Dokler je Samo živel, so Slovenci bili mogočni in strahovali so Nemce in Avare; le škoda, da so se po njegovej smrti (662) zopet ločili od Cehov ter postali sami svoji. Toda med tem, ko so prej bili ločeni po rodovih in si le ob času vojske izvolili skupnega vojvodo, so zdaj sprevideli, kolikanj vedo moč in veljavo ima narod, če je zedinjen v državo, in sklenili so, da bodo vprihodnje tudi v miru imeli skupnega vladarja ali kneza, ki pa bode moral spoštovati stare navade in svobode. Tako je tudi bilo.
Prvi slovenski knez po Samovej smrti je bil Yalduh, ki se je skazal hrabrega vojvodo in pravičnega in usmiljenega vladarja. Yeč sto bolgarskih rodbin, ki so bežale pred Avari ter na Nemškem zastonj iskale zavetja, je Yladuh vzel v svojo hrambo ter jih na Slovenskem naseiil. Pa tudi talijanski beguni so našli varno zavetje pri Slovencih, ki so si s tem nakopali novih bojev s Talijani ter jih srečno zmagovali. Kmalu so tudi Avari zopet pridrli črez mejo ter s takošno silo udarjali na Slovence, da je knez Borut moral bavarskega vojvodo Tasila II. prositi pomoči. Tasilo je res prišel z vojsko, ali zastonj ni hotel pomagati. Slovenski knez Borut ga je moral priznati za svojega gospodarja ter mu v poroštvo zvestobe
svoje otroke poslati na Bavarsko. Tako so naši predniki zopet prišli pod tujo oblast.
Edina korist te odvisnosti slovenskih knezov bila je ta, da se je krščanstvo odslej hitrejše razširjevalo po slo-venskej zemlji. Cerkvene zgodbe nas sicer uče, da sta sveta Mohor in Fortunat že v prvih krščanskih časih po naših krajih oznanovala sveto vero, a za njima da so oglejski patrijarhi vedno pošiljali svoje duhovnike v sosednje alpinske zemlje. Ali takrat so v teh deželah bivala druga ljudstva in če tudi so med njimi sem ter tje morebiti bivali posamezni slovenski rodovi, ob času splošnega preseljevanja so vse lepe naprave zopet propale in ko so	se	Slovenci v	šestem stoletji naselili v
opustošene kraje, ni	bilo	več	sledu	krščanskej veri, razun v
primorskih krajih, ki	niso	bili	daleč	od Ogleja. Od tod so pobožni blagovestniki hodili	tudi	med	Slovence, ki so se po se-
danjem Goriškem in Primorskem nastanili, in kmalu so jih pridobili za krščansko vero. Mogoče da so oglejski duhovniki prišli tudi na bližnjo Kranjsko, ali težko je določiti, kako daleč je tod njihovo delovanje segalo. Toliko je gotovo, da so Gorenci, Korošci in Štajerci za kneza Boruta bili še trdovratni malikovalci. Odkar pa so bavarski vojvode dobili neko oblast nad slovenskimi knezi, so se solnograški škofje na vso moč prizadevali, da bi po naših krajih do dobrega zatrli pagansko vero ter prižgali luč večne resnice. Prvi je to imenitno delo pričel solnograški škof sv. Rupert, njegov naslednik Yirgilij je začeto delo nadaljeval, a največo zaslugo si je pridobil njegov učenec sv. Modest, ki je veči del Korošcev in Kranjcev spreobrnil na krščansko vero. Toda na skrivnem je živelo še mnogo trdovratnih malikovalcev, ki so zaničevali novi nauk ter mislili, da je to le zanjka, s katero jim Nemci mislijo vzeti vso svobodo. Med njimi bilo je največ starešin in paganskih duhovnikov, in na njihovo prigovarjanje se je nejeverstvo obdržalo na visokem Gorenjskem, posebno v celej bohinskej dolini, kakor tudi po Štajerskem in med ogerskimi Slovenci. Radi bi bili krščanstvo zopet izrinili, ali vse njihovo prizadevanje je bilo zastonj, kajti nova vera se je bila že močno vkoreninila in dobivala je veliko pomoč od tistih knezov, ki so bili pravoverni kristjani. Borutov sin Karast je na dvoru bavarskega vojvode Tasila bil krščansko odgojen, a ravno tako tudi njegov bratranec in naslednik H o t e m i r, ki sta oba pozivala krščanske duhovnike v deželo in zidala mnogo cerkev, kakor n. pr. cerkev svetega Lambería na Koroškem in druge. Privržence stare vere je to tako srdilo, da so Hotemira hoteli k dežele
izgnati. Ali s pomočjo bavarskih zaveznikov je slovenski knez takoj v začetku zadušil vpor in trdovratni malikovalci morali so za naprej molcé gledati, kako se je prava vera razširjevala.
Drugače je bilo, ko je Hotemir umrl (769). Njegov naslednik Valhun je častilce starih bogov z orožjem silil na krščansko vero ter jih s tem tako razkačil, da so sklenili vpreti se sili s silo. Na skrivnih krajih so se shajali in posvetovali ter si dali besedo, da ne bodo prej odjenjali, dokler ne izžono Yalhuna, dokler se ne osvobodé oblasti Bavarov in dokler stari maliki pri Slovencih ne dobé nekdanje veljave. Imeli so sku-šene in predrzne vodje, ki so tudi z manjšo vojsko prijeli svoje nasprotnike in jih tudi premagali. Prvi med njimi je bil Droh, ki je ob enem bil veliki duhoven malikovalnih Slovencev. On je v boji bil prvi, na begu zadnji. Če je bil premagan, poiskal si je novih tovaršev ter se do zadnjega zdih-ljeja z divjim navdušenjem boril za stare bogove. Drugi sloveči vodje vpornikov so bili Vrel, Dr odor in Samo, vsi brž ko ne Slovenci iz Štajerskega, kjer se je malikovalstvo naj-dalje ohranilo. Valhun je dvakrat moral bežati iz dežele in šel je na Bavarsko prosit pomoči. Zmagovalni malikovalci so kar divjali in počenjali so na krščenih svojih rojakih take grozo-vitnosti, kakoršnih je človek vajen citati o Avarih in drugih njim sorodnih narodih. Nazadnje pa so kristjani vendar le zmagali, a predrzni paganski poveljniki so v obupnem boji poginili, ali pa so bili vjeti in ob glavo djani. Podrte krščanske cerkve so se zopet popravile in tudi nove so se zidale, malikovalstvo pa je čisto zginilo po vsem Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Le ogerski in hrvaški Slovenci, ki so se po teh bojih popolnoma ločili od planinskih svojih bratov, so še nekoliko časa ostali verni starim svojim bogovom.
Kmalu po teh dogodbah se je slovenska zemlja jela drobiti na manje kosove in ni ga bilo več pravega edinstva med slovenskim narodom. Koroška je še dolgo bila najimenitniša deželica. Od nje je bila zdaj ločena, zdaj zopet zedinjena sosednja Kranjska, čigar dolenjska stran je večkrat bila pri Hrvaškem, ali pa je skupaj z notranjsko bila pod oblastjo oglejskih škofov, katerim je pripadala tudi Goriška. Istra je bila sama za se ah pa je spadala k Furlaniji. Štajerska je tudi imela posebne glavarje, a v časih je bila zedinjena z ogersko-slovensko kneževino. To drobljenje se je začelo, odkar se, je nemško cesarstvo raztegnilo tudi črez slovenske kraje. Ko je namreč Karel „veliki“ premagal Bavarce (788), podali so se mu tudi Slovenci, ki se itak velikej njegovej moči ne bi mogli
vpirati. Kakor druge dežele, tako je Karel „veliki“ tudi Slovensko razdelil med več glavarjev, da bi oslabil njihovo moč. Ali cesar Karel je Slovencem večidel postavljal slovenske glavarje ali kneze ter spoštoval njihov jezik in njihove navade. Pri sodnijah se je vse obravnovalo po slovenski, in gosposke sploh niso smele deželnih zadev opravljati drugače, kakor v domačem narodnem jeziku. Y posameznih grofovinah in kneževinah so se Slovenci tudi smeli zbirati v zbore.
Spomina vredno je, kako so se na Koroškem vstanovili novi knezi ali vojvodi, katere je volil nemški cesar, a ljudstvo jih je le nekako potrjevalo v njihovej oblasti. Ne daleč od Celovca je pod krnsko goro bila neka skala ali kamneni stolec, na kateri se je vsedel priprost kmet, ki je v enej roki držal lisastega vola, v drugej lisasto kobilo, in tako pričakoval novo izvoljenega vojvodo. Na palico naslonjen se je ta približal, ves po kmečki napravljen in s trdimi kmečkimi čevlji obut, in šel je proti kmetu, ki je na skali sedel. Kmet resno vpraša: „Kdo je oni, ki se tamo približuje?“ Na to odgovori ljudstvo, ki je z vojvodo prišlo: „Deželni knez je“. Dalje pobara kmet: „Je li on pravičen sodnik, ki išče sreče domovinske? je li mar prost? je li prijatelj in varh prave vere?“ „To je in bode vselej!“ odgovori ljudstvo. Še enkrat povzame kmet: „Po kakej pravici me hoče z mojega sedeža pregnati?“ in ljudstvo mu zavrne: „šestdeset beličev dobiš ter lisastega vola in kobilo z obleko vred, ki jo zdaj ima knez, tudi bo oprostil vseh davščin tvojo hišo.“ Zdaj se je knez kmetu popolnoma približal in ta ga nekoliko na lice udari ter ga opominja, naj bo pravičen sodnik; potem pa svoj sedež zapusti in vesel odpelje kobilo in vola. Na skalo se pa zdaj knez vstopi, mahne z mečem na vse štiri strani sveta in obljubi, da hoče deželo braniti zoper njene sovražnike, da bode vsikdar pravičen 'sodnik in varh vdovam. Potem mu v klobuku ponudijo vode, ki jo on pije v znamenje lastne treznosti in v opominjevanje ljudstva, naj bode zadovoljno s tem, kar jim podaja koroška zemlja. Na to stopi s skale, gre z množico v gospo - svetsko cerkev in od tod na bližnje polje, kjer plemenitnikom najeme deli, sodi in potrebe ljudstva posluša. Yes čas te volitve kneza sta dva Korošca, Gradekar in Patovaščan imela pravico, mrvo kositi, žeti, in zadnji celó žgati in pokončavati, koder se mu je ljubilo, in nihče jima ni smel te pravice kratiti. To zares čudno navado so Slovenci vpeljali, da jih je opominjala, kaj bi ne le dva, ampak večidel vsi počeli, ko ne bi bilo vladarja, ki bi varoval deželo in branil svobodo njenih prebivalcev. Ta navada, ki se
je z malimi spremembami obranila do petnajstega stoletja, začela se je okoli leta 790., ko je vojvoda Ing o zasedel kne-ževski prestol na Koroškem.
Toda po ostalem Slovenskem ni bilo tako; zlasti po smrti Karla „velikega“ so nemški grofi jako samolastno postopali ter čemdalje bolj tlačili slovensko ljudstvo. Ko se je torej Ljudevit, knez posavskih Hrvatov, vzdignil (819) zoper nemške zatiralce, pridružili so se mu tudi Slovenci in bili so nekoliko let srečni v domoljubnem boji. Ali mogočni Nemci so vsako leto pošiljali nove vojske na bojišče ter so naposled s pomočjo dalmatinskih izdajalcev užugali Hrvate in Slovence, katerim so potem, še večih krivic prizadevali, nego poprej. Bolje se je godilo Štajercem, ki so po teh krvavih dogodbah prišli pod oblast ogersko-slovenskega kneza Pribino in njegovega vrlega sina in naslednika Kocela (860). Ta je sprevidel, da tuji duhovniki, če so še tako vneti, ne dosežejo svojega namena, ako ne znajo dobro narodovega jezika. Zatorej je v svoje dežele poklical svetega Metoda, ki je v domačem jeziku podučeval. Yeč o tem slovenskem aposteljnu smo povedali v moravskej zgodovini. Kmalu po Kocelovej smrti je Svatopluk osnoval mogočno moravsko državo ter jej pridružil tudi ogersko - slovensko kneževino do Donave. Nemcem to ni bilo po volji in da bi novo slovensko državo takoj v začetku zopet razdjali, pozvali so Magjare na pomoč. Dokler je Svatopluk živel, niso Nemci niti z magjarsko pomočjo mogli doseči svojega namena. Ali Magjari so se zdaj vgnjezdili na Ogerskem ter si po Svato-plukovej smrti tudi osvojili ogersko-slovensko ali panonsko kneževino, kjer so tako strašno razsajali, da se je od ondešnjih Slovencev do današnjega dneva komaj še kakih šestdeset tisuč ohranilo. Pa tudi ostale slovenske dežele so mnogo trpele od teh divjakov, ki so črez Štajersko, Koroško in Kranjsko hodili na Laško in Nemško ropat. Naši predniki so jih večkrat zmagali in jim vzeli mnogo plena, ali to ni bilo toliko vredno, kolikor so jim sicer škode delali in jim prizadevali grozovitosti, kakor nekdaj Avari. Slovenec zdaj nikdar ni bil varen pred Magjarom, ki je vsak čas mogel priti nad njega, mu zažgati hišo, odpeljati ženo in vzeti, kar si je v potu svojega obličja s pridno roko pridelal. Tem magjarskim vpadom ni bilo prej konec, dokler ni sveti Štefan svoje rojake prisilil, da so se morali pokrstiti ter se doma lotiti dela in privaditi mirnega življenja.
Vojske z Magjari so bile edino delo, katerega se je ob tem času ves slovenski narod vdeležil. Šicer je ostal v več
grofovin in vojvodin razdeljen in prebivalci posameznih teh deželic bi bili pozabili, da so Slovenci še kje drugje, ako se ne bi bili knežčeki včasih sami med seboj sprli in tako Slovence zoper Slovence v boj pripeljali. Ti boji bili so tudi vzrok, da so se Slovenci jeli med seboj sovražiti, Kranjec ni maral za Korošca, ta je preziral onega, in tako je s časoma zginila zavest, da so vsi Slovenci in bratje. Tudi staro narodno ime je po malem ginilo in naši predniki so se vprihodnje imenovali Štajerce, Kranjce, Korošce i. t. d. Y tej zmešnjavi je tačas še slovenska Furlanija prišla k laškej deželi in tako so Slovenci zopet zgubili mnogo bratov, ki so se s časoma poitaljančili.
Ko je cesar Oton I. na leškem polji zmagal (955) Magjare in jim vzel kos današnje Avstrije, je vtemelil več mejnih grofovin ali krajin, ki so imeli nemško državo varovati proti vzhodnim sovražnikom. Sedanjo Štajersko je razdelil na dve taki krajini, na gorenjo in dolenjo, katere so s prva spadale h koroškej vojvodini, dokler se v enajstem stoletji niso za zmi-raj od nje ločili. Po smrti Gotfrida, zadnjega grofa iz lambaške in velške rodbine, so si grofje Traungavski pridobili (1055) gorenjo krajino ter so po svojem gradu Štajeru pozneje vso deželo zvali Štajersko. K tej je grof Otokar VII. podedoval (1140) tudi dolenjo krajino, ki je no večem obsegala sedanji slovenski Štajer, in tako zedinjeno Štajersko je za grofa Otokarja VIII. cesar Friderik povzdignil v vojvodstvo (1180). Ko Otokar VIII. ni zapustil otrok, so po njegovej smrti (1192) Štajersko dobili avstrijski vojvode roda Babenberškega.
Na Koroškem so se vojvode jako pogostoma menjali, zlasti odkar jo je cesar Oton IH. za zmiraj ločil (995) od Bavarske. Najmogočniši je bil Adalbero Ep pens tein s ki, ki je tudi vladal nad Veroneško, Furlansko, Kranjsko, Slovensko krajino in Istro (1012). Ko so gospoda Eppensteinska izumrli (1122), so Koroško dobili grofi S p o n h e i m s k i. Vojvoda Bernard (1201—1256) je za ženo imel Judito, hčer češkega kralja Premisla Otokara I. Po tej ženitvi je po smrti Bernardovega sina Ulrika III., zadnjega Sponheimskega, češki kralj Premisi Otokar II. imel neko pravico do Koroške (1169).
Kranjska je bila zdaj samostalna krajina, zdaj je bila ' združena s Koroško. Leta 1077. je nemški cesar Henrik IV. Notranjsko podelil oglejskemu patrijarhu, med tem ko so na Gorenjskem brizinski škofje imeli v Loki in drugod velika posestva. Mnogo teh in drugih posestev so si s časom nakupili babenberški vojvode, od katerih je Friderik „bojeviti“ že bil najmogočniši gospod na Kranjskem. Ko je z istim Friderikom
izumrla (1246) babenberška rodbiua, so si Kranjsko lastili goriški grof Maiubard, oglejski patrijarb, brizinski škof in Spon-heimski vojvode na Koroškem. Poslednji so v svojej oblasti imeli najimenitniši del, katerega so, kakor vso Koroško, zapustili češkemu kralju Premislu Otokaru II. (1269).
^ Po smrti Friderika „bojevitega“ (1246) so na Avstrijskem in Štajerskem začasno vladali namestniki cesarja Friderika II., ki se je ravno vojskoval z rimskim papežem in ni vtegnil priti na Nemško, da bi za imenovane dežele imenoval novega gospodarja. Ko je pa kmalu potem tudi sam cesar umrl (1250), so si Avstrijska gospoda^ sami izvolili češkega kraljeviča Premisla Otokara II. (1251); Štajerci pa so se dolgo obotavljali ter se naposled odločili (1254) za ogerskega kralja Belo IV. Le kos gorenje Štajerske ostal je pri Avstriji. Ali Štajerci z ogersko vlado niso bili zadovoljni in leta 1260. so se tudi oni podali Premislu Otokaru II., ki je nekoliko let pozneje nasledil tudi Koroško in Kranjsko (1269). Tako je veči del slovenskih krajev bil zedinjen pod oblastjo češkega kralja, kakor nekdaj ob Samovem vladanji. Ali tudi ta zaveza se je kmalu zopet pretrgala, kajti novi nemški cesar Kudolf Habsburški je Premisla Otokara II. na moravskem polji užugal (1276) ter mu vzel Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko. Te dežele sta zdaj dobila (1282) cesarjeva sina Albrecht in Kudolf, a leto potem sam Albrecht, kije pa Koroško prepustil tirolskemu grofu Menhardu. Mlajši brat tega Menharda je bil grof v Gorici, ki je takrat bila že samostalna in dosti velika grofovina. Ko je leta 1325. izumrl rod tirolskih grofov, je Koroška prišla zopet pod oblast Habsburških vojvod, ki so tadaj vladali skoraj po vseh slovenskih deželah. Te so tudi potem še skupaj ostale, ko sta si po smrti Rudolfa IV. (1365) njegova brata Albrecht III. in Leopold III. delila habsburške zemlje. Leopold je namreč pri tej delitvi razen Tirolske dobil Štajersko, Koroško in Kranjsko, a leta 1382. podalo se mu je tudi imenitno trgovinsko mesto Trst. Leopolda je na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem nasledil njegov starejši sin Ernst „železni“, ki je stoloval v Gradcu. Njegov sin Friderik je postal nemški cesar, za nas pa je zato imeniten, ker je po smrti celjskega grofa Ulrika (1456) celjsko grofovino združil s Štajersko, in ker je Gorenjsko, Dolenjsko, Metliko, Pivko in več drugih delov Notranjskega zedinil v eno politično celoto, ki se je od leta 1516. imenovala „vojvodstvo Kranjsko“.
Celjski grofi so zadnji čas tako mogočni postali, da se že niso več hoteli pokoravati vrhovnej oblasti avstrijskih vojvod,
ampak vzeli so jim celó mnogo graščin in zemljišč po Štajerskem in Kranjskem. Zarad tega vneli so se večletni hudi boji, v katerih se je mnogo slovenske krvi prelilo. Naposled sta se Friderik in Ulrik tako pobotala, da je poslednji obdržal svoje zemlje proti temu, da jih je po svojej smrti obljubil Frideriku. Tako se je tudi zgodilo, ko so Magjari v Belem-gradu ubili bojaželjnega in hrabrega Ulrika, ki se je s slovenskimi junaki prišel bojevat proti Turkom (1456). Silo teh grozovitnih divjakov skusili so Slovenci že prej v lastnej svojej domovini. Leta 1418. so turški krvoloki prvikrat pridrli v naše kraje in odslej niso naši predniki celo stoletje več bili varni pred njimi. Ker so avstrijski vladarji imeli drugod mnogo opraviti, morali so Slovenci sami hraniti svoj dom in svoj rod. Večkrat so slavno zmagali strašne sovražnike in jih zapodili nazaj črez mejo; ali vkljub velikemu slovenskemu junaštvu so Turki vendar le požgali sto in sto vasi ter mnogo tisuč lepih slovenskih deklic in krepkih mladeničev odpeljali seboj v grozno sužnost. Po vsem Slovenskem, po Štajerskem in Kranjskem, po Koroškem in Goriškem se je v strašnih bojih prelivala kri naših prednikov.
Namen te knjige nam ne dopušča, da bi o teh žalostnih dogodbah malega našega naroda obširniše govorili. Kdor hoče o slovenskih zgodbah sploh kaj več čitati, priporočamo mu Trdinovo „zgodovino slovenskega naroda“, katero smo po večem tudi mi sledili; pa tudi Krempeljeve „dogodivščine štajerske zemlje“. S tem končujemo srednji vek slovenskega naroda, ki je po malem svojem številu in po neugodnej legi svoje dežele bil vedno odvisen ,od drugih mogočniših narodov in držav. Med tem ko so srečniši njegovi bratje vtemeljevali lastne. države ter si osnovali razne naprave, kakoršnih narodu treba, da si v svetu pridobiva veče veljave, moral se je Slovenec ustavljati zdaj enemu, zdaj drugemu sovražniku, ter večkrat dati življenje , da je vzhodnim divjakom zastopil pot k Nemcem in drugim zahodnim narodom, ki so se za njegovim hrbtom varno razvijali ter si čemdalje bolj povečavah telesno in duševno svoje blagostanje.
7.	Hrvatje.
Ko smo govorili o preseljevanji slovenskih narodov sploh, povedali smo, kako so se proti koncu šestega in v začetku sedmega stoletja razna slovenska plemena pomikala proti jugu, kjer so si iskala varnišega zavetja proti divjim Avarom. Takrat so se tudi Hrvatje naselili v svojej sedanjej domovini, ki so jo odtrgali bizantinskemu cesarstvu. Težko pa je reči, ka-
terega íeta, da so ravno prišli, niti je mogoče na tanko določiti, kje da so prej bivali. Zgodovinarji se sicer v tem precej vjemajo, da je stara njihova domovina bila tako zvana „velika Hrvatska“; ali še ni do dobrega dognano, kje da je ta dežela bila in kako daleč da je segala. Navadno mislijo, da je velika Hrvatska bila tam, kjer je sedaj Galicija, in da se je na jugu naslanjala na karpatske gore ali Tatre. Zatorej tudi mnogi mislijo, da beseda Hrvat ali Horvat ne pomeni nič druzega, nego človeka, ki biva ob „gori“ ali „hori“, kakor nekateri Sloveni pravijo. Toliko pa je gotovo, da je pleme Hrvatov bilo že v starej domovini za Tatrami jako veliko in da se niso vsi Hrvatje izselili na jug. Vsaj smo v češkej zgodovini povedali, da se je tudi na Češko naselilo neko hrvaško pleme. Prav verjetno je, da so Hrvatje že v petem ali vsaj v šestem stoletji zapustili staro svojo domovino in da so na dolgem svojem potovanji z drugimi Sloveni delili dobro in slabo srečo, dokler niso prišli na jug ter v Dalmaciji in v posavskej Panoniji med letom 600—640 vtemelili novo hrvaško državo. V tej so se zdaj vsa slovenska plemena, ki so se že prej ondi naselila, s Hrvati zedinila v jeden jedini narod hrvaški. Toliko se o prihodu Hrvatov dá zanesljivega reči, vse drugo ni verjetno.
Bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet, ki je v desetem stoletji pisal hrvaške zgodbe, nam o tem drugače pripoveduje. On pravi: „Ko so siloviti A vari osvojili prelepo Dalmacijo, je bizantinski cesar Heraklij, ki se je takrat ravno v Aziji bojeval zoper Perzijance in mohamedovce, pozval Hrvate iz velike Hrvaške na pomoč. Obljubil jim je, da jim bode prepustil vso Dalmacijo, če bodo iz nje izgnali Avare ter potem bizantinskega cesarja priznavali za vrhovnega svojega vladarja. Na to se je več hrvaških rodov vzdignilo in podalo na pot proti jugu, a vodilo jih je petero bratov, Kluka, Lovel, Kosenec, Muhlo in Hrvat, ter dve sestri, Tuga in Yuga. Prišedši v Dalmacijo so se Hrvati morali nekoliko let bojevati z divjimi Avari, naposled pa so jih le izgnali ter se naselili v osvojenej deželi.“ — Jasno je, da je cesar Konstantin prihod Hrvatov hoté tako zasukal, da bi nekoliko povzdignil slavo svojega prednika Heraklija; pripovedka o peterih bratih pa je brž ko ne bila narodna pravljica, ki jo je Konstantin čul od kacega Hrvata.
Kmalu po svojem prihodu so nekateri Hrvatje zopet zapustili Dalmacijo ter se preselili malo nazaj proti severu med Savo in Dravo, kjer so vtemelili drugo ali tako zvano posavsko Hrvaško. Vsej hrvaškej državi so tadaj bile te-le meje: na jugu reka Bojana, na vzhodu Drina in Sava, na severu Donava
in Drava, a na zahodu reka Raša v Istri in jadransko morje. Dalmatinska in posavska Hr.vaška ste bili čisto neodvisni druga od druge, ter imeli vsaka svojega posebnega kneza ali velikega župana. Dalmatinski knezi so s prva bivali v Bihaču (trdnjavi med Spletom in Trogirom), pozneje pa v Belem-gradu blizo Zadra, med tem ko so posavski vladarji v Sisku imeli svojo prestolico. Oba kneza sta med seboj živela v bratovskej slogi, dokler se ni kak tretji med nju vrinil in ju sprl. Kakor slovenske države sploh, bila je tudi Hrvaška razdeljena na županije, od katerih je vsaka imela svojega župana. Posamezne županije nam niso več znane, le to vemo, da jih je v Dalmaciji bilo štirnajst in da so tri, namreč lička, krbavska in gadska imele skupaj samo enega glavarja ali bana, ki je ob enem bil kneževi namestnik. Y Dalmaciji je bilo še nekoliko mest in otokov, ki se niso podali Hrvatom ter so tudi v prihodnje obdržali stare svoje latinske prebivalce. Ta mesta so bila Zadar, Trogir, Dubrovnik; otoci pa Krk, Kab in Osor. Y Zadru so latinski prebivalci imeli svojega posebnega glavarja ali prokonsula, ki je namestoval bizantinskega cesarja ter mu vsako leto v Carigrad pošiljal davek, ki ga je od imenovanih mest pobral. Omenjene otoke in mesta so tudi skupaj zvali bizantinsko Dalmacijo. Od cele Hrvaške so se s časom nekateri kraji prej, drugi pozneje oddelili kot posebne samostalne deželice. Prva je bila Neretva med reko Neretvo in Cetino. Nerečani so bili znani kot predrzni morski roparji, a ker so se najdalje branili kerščanske vere, so jih tudi zvali pagane. Y sedanjej Hercegovini je bilo Z ahumlje; od Dubrovnika do Kotora pa do Trebinja v Hercegovini se je razprostirala Travunja; današnja Črna gora se je zvala D u kij a ali pa Zeta; a naposled se je tudi Bosna odtrgala kot posebna država.
Potem ko so se Hrvatje naselili v svojej sedanjej domovini, je prvi in najimenitniši dogodek bil ta, da so sprejeli krščansko vero. Že leta 640. je papež Ivan IV. poslal pobožnega opata Martina v Dalmacijo, da bi tolažil stare tamošnje prebivalce, ki so mnogo trpeli v vojski, ter da bi tudi Hrvate skusil pridobiti za sveto vero. Ali Martin, ki ni znal hrvaškega jezika, ni imel sreče in le sem ter tje je kakega Hrvata pokrstil. Z boljim vspehom je krščansko vero oznanoval novi solinski ali spletski škof Ivan, katerega je rimski papež iz Ravene poslal v Dalmacijo. Najimenitniše dalmatinsko mesto je pred prihodom Hrvatov bil Solin, kjer je tudi bival dalmatinski škof. To mesto so Hrvatje v boji čisto razdjali, a kar je bilo
Občna zgodovina IX. snopič.	41
še živih prebivalcev, bežali so v velikansko palačo, katero si je nekdaj sezidal rimski cesar Dijoklecijan kaki dve uri od Solina. Od te palače je zdaj nastalo novo mesto Splet, v katerem so nekdanji tempelj boga Jupiterja posvetili v cerkev Matere božje ter jo izročili škofu Ivanu, ki se je pa tudi v prihodnje še zval solinski škof. Iz Spleta je tadaj Hrvatom zasijala luč svete vere. Škof Ivan si je ves čas svojega življenja trudil in prizadeval, da bi zatrl vsako sled paganske vere; večkrat je obhodil vso Dalmacijo ter sam oznanoval živega Boga; povsodi je vtemelil cerkve, posvečeval duhovnike in tudi škofe. Bilo je sicer trdovratnih ljudi, ki dolgo niso hoteli spoznati večne resnice, ali njihovo število se je od dne do dne manjšalo in naposled so se le vdali, zlasti odkar so pogostoma zahajali v Splet ter se bolje seznanili s krščanskim mišljenjem in življenjem. Tako so se od leta 642—668 po malem vsi dalmatinski Hrvatje pokrstili ter rimskemu papežu poslali pismo, v katerem so obljubili, da bodo odslej živeli kakor pravi kristjani in da ne bodo nikdar več z orožjem napadali tuje zemlje. Teže je reči, kdaj da so posavski Hrvatje sprejeli krščansko vero. Da bi bili spletski duhovniki tudi k njim prišli, ni verjetno, kajti bili so jim preveč od rok. Brž ko ne so oglejski patrijarhi, ki so med sosednjimi Slovenci razširjevali krščansko vero, poslali pobožne blagovestnike tudi med posavske Hrvate. Če se je pa sem ter tje še kje ohranila kaka kopica malikovalcev, zginila je v devetem stoletji, ko sta sveta Ciril in Metod na svojem potovanji v Kim med potjo oznanovala sveto vero. Delovanje teh dveh blagovestnikov je Bog povsodi blagoslovil, in kamorkoli sta prišla, tam sta gotovo do dobrega zatrla vsako sled starega malikovalstva.
Vojske z nemškimi Franki.
Ko so bili potihnili krvavi boji in so se Hrvatje vdoma-čili v novej svojej domovini, poprijeli so se tudi zopet starih svojih navad. V vsakem kraji so živeli za se ter imeli svojega župana; vrhovnega kneza nad celo deželo pa brž ko ne ni bilo, dokler se ni bilo zopet bati tujih sovražnikov. Če tudi nam stare knjige celo stoletje in še dalj nič gotovega ne poročajo o Hrvatih, toliko le vemo, da so se takrat ha Hrvaškem lepo razvijale vse vrste gospodarstva in je čemdalje bolj raslo splošno blagostanje. Po ravnicah so pridno obdelovali polje, kakor nekdaj v starej domovini za Tatrami, po gričih, zlasti v toplih primorskih krajih, pa so sadili trte in oljike ter dobivali mnogo
vina in olja. Tudi so se pečali z raznimi obrtnijami ter se lotili trgovine in brodarstva. Kot mirni sosedje so se Hrvatje kmalu sprijaznili s prebivalci latinskih mest, od katerih so se marsikaj naučili, česar poprej niso znali.
Nova viharna doba se je začela, ko je na Nemškem vladal mogočni cesar Karel „veliki“, ki je leta 788. vso Slovensko spravil pod svojo oblast ter si potem v večletnih vojskah pokoril tudi Avare do Drave in Donave. Hrvatje so bili zdaj naj-bližnji sosedje silne frankovske ali nemške države, od katere se jim ni bilo nič dobrega nadjati. Da bi si lože branili svojo svobodo in državno neodvisnost, združili so se zopet v veče zaveze, in zopet so posavski Hrvatje imeli svojega vrhovnega kneza, Dalmatinci pa svojega. Cesar Karel „veliki“ ni sam prišel na Hrvaško, ampak poslal je tj e hrabrega furlanskega grofa Eriha, ki se je bil že v vojski z Avari skazal zvedenega poveljnika. Leta 799. je Erih prišel pod Trsat ter skusil to imenitno trdnjavo z naskokom vzeti; ali ni se mu posrečilo, kajti ljudstvo je z vrh gore metalo kamenje na sovražnike ter jih mnogo pobilo. Istega Eriha so hrvaški junaki vjeli in ob glavo djali. Toda Nemci niso več odjenjali in takoj sledeče leto (800) je Erihov naslednik, furlanski grof Kodolah, z novo vojsko prišel na Hrvaško in z večo silo nadaljeval začeti boj. Hrvatje so naposled opešali in se podali Karlu „velikemu“ pod istimi pogodbami, pod katerimi so nekdaj priznavali vrhovno oblast bizantinskih cesarjev (803). Obdržali so svoje kneze, svoje župane ter vso domačo svobodo; le davek so morali plačevati, a furlanski grofi so pazili, da niso snovali kake vporne naklepe proti nemškim cesarjem. Toda nemški grofi so pravico nadziranja po svoje umeli ter razne hrvaške kraje vsak čas obhodili s svojimi vojščaki, ki so razsajali, kakor največi divjaki. Čitamo v starih knjigah, da so predrzneži nedolžne otročiče materam iz naročja trgali ter jih psom za hrano metali, ali pa so mirnega hrvaškega kmeta živega privezali ob kako drevo ter za kratek čas z ojstrimi puščicami va-nj streljali. Med tem so se furlanski grofi vtikali v vse hrvaške stvari, ki jim niso bile prav nič mar, a v Sremu so samolastno vtemeljevali cele vasi nemških naseljencev. Miroljubni narod je s prva voljno trpel vse krivice, ker so pa nasprotniki od dne do dne prevzet-niši postajali, je tudi v njem vzkipela pravična jeza. Hrvat je Slovencu podal roko in oba sta začela brusiti nože.
Ljudevit, knez posavskih Hrvatov, je sprevidel, kako nevaren bode boj z veliko frankovsko državo in rad bi ga bii odvrnil. Poslal je torej (818) nekoliko veljavnih mož na Nemško,
da so se cesarju Ljudevitu „pobožnemu“ pritožili zoper furlanskega grofa Kodolaha ter mu razodeli vse njegovo nasilje. Ali ponižne prošnje niso nič pomagale, kajti nemški svetovalci so cesarju zatrjevali, da je vse gola laž, kar kdo pravi o Kodo-laliu, in hrvaški poslanci niso nič opravili. Zdaj je sam Ljudevit odločil, da se bode z mečem maščeval za vse krivice, ki jih je hrvaško ljudstvo moralo po nedolžnem trpeti. Ko se je bil zavezal s Slovenci, katerim se je še hujše godilo, in ko so mu tudi Timočani (bivajoči med reko Timokom in srbsko Moravo) obljubili pomoči, je leta 819. Nemcem odpovedal pokorščino in začel boj. Ljudevit se je hrabro vprl nemškej vojski in sijajno je užugal Kodolaha in njegovega naslednika Balderiha. Niti potem, ko se je dalmatinski knez Borna izneveril narodnim svojim bratom ter od južne strani na nje udaril, niso Nemci mogli zadušiti pravičnega vpora. Hrvaški knez je užugal obe nasprotni vojski. Tu se je izdajalec Borna sam podal na Nemško (820), da bi se posvetoval z nasprotniki svojega naroda. Na državnem zboru v Ahenu so sklenili, da se imajo tri vojske poslati na Hrvaško, kakor hitro porase trava za hrano konjem. Tolikej sili Slovenci niso bili kos, in kmalu so se morali podati; Ljudevit pa se je z ostalimi svojimi Hrvati še cele dve leti hrabro branil. V tem pride leta 822. nova močna vojska od talijanske strani in Hrvatje so jeli pešati. Ljudevit se je nazaj pomikal; ko je pa videl, da se od nikoder nima nadjati pomoči, je zapustil Sisek ter bežal na Srbsko, da ga ne bi Nemci živega vjeli. Ker se pa niti na Srbskem ni varnega čutil, šel je v Dalmacijo k Borninemu ujcu, županu Ljutomišlu, a ta ga je zavratno umoril (823). Tako je od izdajalčeve roke poginil najslavniši hrvaški junak Ljudevit, potlačeni njegov narod pa je moral slušati gospodarje, katere so mu Nemci na-rivali. Y tej nesrečuej vojski so se Hrvatje prvikrat združili s slovenskimi svojimi brati zoper skupnega sovražnika.
Y Dalmaciji je po Borninej smrti (821) vladal njegov sino vec Ladislav, ki je v vsem moral slušati furlanske grofe. Le-ti so po Dalmaciji ravno tako gospodarili, kakor v Posavji, ter so z okrutnim svojim ravnanjem čemdalje bolj dražili- potlačeni narod. Ko so tadaj Bolgari napovedali vojsko nemškemu cesarju Ljudeviku „pobožnemu“, ki je pod svojo brambo vzel Timočane, vzdignili so se tudi posavski in dalmatinski Hrvatje (827) zoper svoje zatiralce. Nemški cesar se je takrat moral doma bojevati z lastnimi sinovi in ni mogel proti Hrvatom in Bolgarom pošiljati toliko vojske, kolikor poprej. Hrvatje so se torej po malem osvobodili težkega jarma in zopet postali sami
svoji. Dalmatinski knez je zdaj vsem bil skupni vladar, le sedanja varaždinska in neki kraji zagrebške županije so imeli svoje posebne kneze, ki so do konca devetega stoletja priznavali vrhovno nemško oblast. Več nam o teh podra vinskih knezih ni znano. V starih knjigah čitamo le to, da je leta 836. iz Moravskega izgnani knez Pribina bežal k hrvaškemu knezu Eatimiru; a pozneje, da je drugi hrvaški knez Brada v leta 892. pomagal nemškemu kralju Arnulfu zoper Svatopluka moravskega. Istemu Braclavu je nemški kralj podelil dolenjo Panonijo in velik kos sedanje Štajerske, namreč ptujski in celjski okraj. Ko so si pa Magjari (899) osvojili ves svet do Drave in Mure, so se Hrvatje takraj Drave podali pod oblast dalmatinskih knezov, ki so zdaj vladali nad vso Hrvaško.
Vladarji hrvaške krvi.
V Dalmaciji je slabega Ladislava nasledil Moj mir, ki je bil čisto neodvisen vladar. Takrat so na Hrvaško dohajali divji Saraceni, ki so se pripeljali (840) po morji ter oropali Budvo in Kotor, a oblegali tudi že Dubrovnik, pa ga niso mogli vzeti. Drugo pot prišli so noter do reškega morja in sežgali Osor. Za Mojslavovega naslednika Trpimira se je hrvaška država že jako povzdignila, kajti razprostirala se je od jadranskega morja pa noter do reke Donave, štela sto tisuč vojščakov pešcev in šestdeset tisuč konjikov, a razen tega imela sto in osemdeset večih in manjih ladij. Splošno omiko pospeševalo je to, da so Hrvatje čemdalje bolj pogostoma občevali z latinskimi mesti, v katerih so se nekateri za zmiraj naselili ter tudi obnašali imenitne mestne službe. S časom pa se je to prijateljstvo med Hrvati in latinskimi mesti razvrglo in ker so poslednja prosila mogočne Benečane pomoči, so se med Benečani in Hrvati začele vojske, ki se niso več do dobrega končale. Dokler je krepki Trpimir sedel na kneževskem prestolu, ga ni bilo ne domačega, ne tujega sovražnika, ki bi bil kalil splošni mir, in tako je tudi še ostalo za njegovega sina in naslednika Kr e š im ir a I. Zoper Miroslava (857—86 L) pa se je že črez štiri leta vzdignil ban P rib unja (861—862), ga pahnil s prestola ter se sam polastil vladarske oblasti. Zdaj je Hrvaška jela slabeti in takoj v začetku teh nemirov so jej Srbi vzeli tisti del Bosne, ki se razprostira med reko Drino in Bosno. Pribunja se je kmalu moral vmakniti D e-m a goju (863—876), ki seje sprijaznil z bizantinskim cesarjem ter se dobrovoljno pokoril vrhovnej njegovej oblasti.
Proti koncu njegovega vladanja so se Hrvatje sprli z Benečani. Le-ti so namreč od tolovajskih Nerečanov kupovali sužnike, a Hrvatje, ki hi bili radi ubranili sramotno trgovino, so zarad tega napali benečansko Istro in oropali četvero mest. Toda pri Gradu so zadeli na beneškega duždo Ursa, ki je s tridesetimi ladijami na nje udaril ter jih tako strašno užugal, da je le malokdo ušel smrti ali sužnosti. V tem je Demagoj umrl, a njegovi trije sinovi Ilik, Bono in Inik so se nekako pogodili z Benečani, ki so izpustili vse hrvaške vjetnike ter obljubili, da ne bodo več trgovali s sužniki.
Proti Demagojevim sinovom se je takoj prvo leto vzdignil Sdeslav (877—879) ter jih zapodil iz dežele. Izgnani bratje so šli v Benetke in prosili so tamošnjega duždo pomoči, ali brez vspeha. Dužda Uršo jim prošnje ni hotel vslišati zato, ker je sam bil dober prijatelj bizantinskemu cesarju Vasiliju, ki je kot vrhovni varh nad Hrvaško kneza Sdeslava potrdil v vladarskej oblasti. Sova zaveza med hrvaškim knezom in bizantinskim cesarjem bila je tudi vzrok, da so Hrvatje carigrajskega patrijarha priznali za cerkvenega svojega glavarja in da so po vseh hrvaških cerkvah službo božjo opravljali v slovenskem jeziku. Da bi Hrvate še bolj na se navezal, je cesar Vasilij ukazal, da imajo latinska mesta v Dalmaciji tisti davek, ki so ga prej pošiljali v Carigrad, v prihodnje plačevati hrvaškim knezom; naposled pa so se celó Benečani vdali, in hrvaškim vladarjem obljubili letno plačilo za to, da so njihove ladije smele svobodno brodariti po hrvaškem morji. Papež Ivan VIII. se je na vso moč prizadeval, da bi Hrvate odvrnil od razkol-ništva in poslal je svojega poslanca na Hrvaško, da bi Sdeslava zopet pridobil rimskej cerkvi. Predno so se ti dogovori dovršili, ubili so domači vporniki Sdeslava. Njegov naslednik Branimir (879—892) se je takoj vdal papeževej želji ter se povrnil v katoliško cerkev. Ko je Ivan VIII. sprejel njegov list, se je jako razveselil, a na praznik vnebohoda Gospodovega (31. maja 879) je v cerkvi svetega Petra pri slovesnej svetej maši hvalil Boga ter ga prosil blagoslova za kneza in narod hrvaški. Na to je Branimiru poročil, da naj nikdar več ne zgreši s pravega pota, a ravnokar izvoljenemu škofu Ninskemu, djakonu Teodoziju, se je zagrozil, da ga bode proklel, ko bi se predrznil škofovega posvečenja prositi koga druzega, nego rimskega papeža. Teodozij se je zdaj res sam podal v Kirn, kjer ga je Ivan VIII. posvetil za hrvaškega škofa. Ali s tem še ni bilo cerkveno razkolništvo na Hrvaškem poravnano, kajti spletski nadškof in velik del Hrvatov, zlasti privrženci rajncega kneza
Sdeslava, ostali so verni carigrajskemu patrijarhu. Ta domači razdor je postal še veči, ko je po smrti sv. Metoda mnogo slovenskih duhovnikov pribežalo na Hrvaško in sta jih ninski škof Teodozij in knez Branimir prijazno sprejela zato, ker sta cenila slovensko službo božjo. Kneževi nasprotniki bi bili torej že takrat radi Teodozija v Eimu tožili, ali ne bi bili nič opravili zato, ker sami niso papeža priznavali kot cerkvenega glavarja.
V tem je Branimir umrl, a nasledil ga je Trpimirov mlajši sin Mu tim ir (892—914), ki je tuji jezik bolj ljubil, nego materni. Spletski nadškof in njegovi prijatelji, ki so se že prej povrnili v katoliško cerkev, so zdaj na vso moč ravnali zoper slovensko službo božjo. Ali domoljubni škofje v Ninu so se pogumno potezali za stare pravice hrvaške cerkve in le njim gre hvala, da se še dandanes v mnogih katoliških cerkvah na Hrvaškem sv. maša opravlja v slovenskem jeziku. Sicer pa je Mutimir bil veljaven vladar, ki ni priznaval ne bizantinskega, ne frankovskega ali nemškega gospodstva ter se zval kneza po božjej milosti. Njegov dvor je bil prav tako uravnan, kakor dvori drugih evropejskih vladarjev. Ko so Magjari razdjali panonsko kneževino, je Mutimir vso posavsko Hrvaško noter do Drave spravil pod svojo oblast. Njegov naslednik Tomislav (914—940) je še bolj povzdignil svojo veljavo ter se prvi imenoval hrvaškega kralja. Bil je hraber junak in zveden vojvoda. Velikej svojej državi, ki jo je po očetu nasledil, pridobil je tudi Zahunje, kajti prisilil je tamošnjega kneza Mihaela, da se mu je pokoril kot vrhovnemu svojemu gospodarju. Magjari so takrat večkrat prihrumeli črez Dravo in jeli razsajati po Hrvaškem, ali Tomislav jih je vselej užugal in zagnal nazaj črez mejo. Ko je srbski knez Zaharija z mnogimi svojimi rojaki pred zmagovalnimi Bolgari bežal na Hrvaško, jih je Tomislav gostoljubno sprejel ter s tem samemu sebi nakopal na glavo mogočnega sovražnika. Bolgarski cesar Šimen je namreč poslal veliko vojsko nad njega, toda hrabri hrvaški junaki so bolgarsko vojsko užugali ter jo skoraj popolnem uničili (927). V tem je umrl cesar Šimen, a rimski papež je zopet pomiril Hrvate in Bolgare.
Še pred to vojsko je v Spletu (925) bil cerkveni zbor, da bi razsodil prepire zarad slovenske službe božje, katerej se je trdovratno ustavljal spletski nadškof Ivan, med tem ko jo je ninski škof Gregor tem stanovitniše zagovarjal. Po dolgem ugibanji so v pričo dveh papeževih poslancev sklenili, da imajo hrvaški škofje v prihodnje le take mladenče posvečevati za duhovnike, ki se bodo obvezali, da bodo službo božjo opravljali
v latinskem jeziku; starim duhovnikom, ki niso znali latinskega jezika, pa so dovolili, da smejo sveto mašo slovenski öitati. lío se je ninski škof Gregor sklepom cerkvenega shoda odločno vprl, je papež njega in spletskega nadškofa pozval k sehi v Eim. Po dovršenej bolgarskej vojski so papeževi poslanci sklicali nov cerkveni shod v Splet in tu je bilo sklenjeno, da ima škofija v Ninu jenjati, a zato da se imajo ponoviti nekdanje škofije v Skradinu, Sisku in Duvnu. Bivši ninski škof Gregor je v zameno dobil skradinsko škofijo.
Tomislavov naslednik Krešimir II. (940—970) si je pridobil veliko slavo s tem, da je hrvaškej državi povrnil tisti del Bosne, ki se razprostira med reko Bosno in Drino, ter si povrh tega tudi še pokoril Neretvo. Med njegovimi sinovi pa je ni bilo prave bratovske ljubezni in Hrvaška je zopet jela slabeti. Najprej je Držiš lav (970—1000) užugal svojega brata Svetoslava ter ga z vsemi njegovimi privrženci iz dežele izgnal. Zdaj je ponovil staro zavezo z bizantinskimi cesarji, jih priznal za vrhovne svoje gospodarje ter jih pregovoril, da so mu priznali kraljevi naslov, ki so ga dotlej trdovratno odrekali hrvaškim vladarjem. Cesarja Vasilij in Konstantin sta Držislavu prošnjo uslišala ter mu poslala kraljeva znamenja. Med tem je izgnani Svetoslav v Benetkah roval zoper lastno domovino ter prosil pomoči zoper svojega brata. Oslanjaje se na domač razpor na Hrvaškem je dužda Petar Urseolo II. Držislavu takoj odpovedal tisti davek, ki so ga Benečani plačevali zato, da so smeli brodariti po hrvaškem morji. Tako se je začel prepir, iz katerega se je po malem izlegla vojska med Hrvati in Benečani. Zvedeni Petar Urseolo II. je (988) nenadoma prijadral prek morja ter s pomočjo izdajalcev brez odpora vzel Zadar, Trogir, Splet, Dubrovnik in nekoliko manjših mest. Dasiravno se je po tej nepričakovanej zmagi zopet vrnil proti domu, se je vendar ponosno zval vojvodo dalmatinskega. Ukljub benečanskej pomoči je Svetoslav še le po smrti svojega brata Držislava postal hrvaški kralj. O njem vemo le to, da je z Benečani v miru živel ter jim prepustil vso tako zvano bizantinsko Dalmacijo, t. j. nekoliko mest in otokov. Njegova mlajša brata Krešimir III. inGo.jslav (1014) sta poskusila Benečanom (1018) zopet vzeti imenitno Zadarsko mesto, ali ni se jima posrečilo. Slaba kralja niti na drugej strani svoje države nista mogla ubraniti zgubo nekaterih hrvaških krajev. Kakor ne vemo za gotovo, kdaj da sta ta dva brata umrla, tako niti ne vemo, kdaj da je njuni naslednik Štefan I. (? — 1050) zasedel kraljevi prestol. Štefan je bil sin Svetoslavov in je dalj
časa živel v Benetkah. Ta se je oženil s Hicelo, hčerjo dužde Petra Urseola II., a bil je v rodu tudi z ogerskim kraljem sv. Štefanom, ki je svojo hčer dal Hicelinemu bratu Otonu Urseolu za ženo. Za njegovega vladanja so Saraceni zopet udarili na Dalmacijo, ali Dubrovčani so jih s pomočjo bizantinskega bro-dovja^ užugali ter zapodili nazaj črez morje.
Štefanov sin Petar Kreši m ir IV. „veliki“ (1050— 1074) je bil najslavniši hrvaški kralj, kar jih je bilo domače krvi. Ko je zasedel očetovski prestol, bila mu je prva skrb, da bi svojo državo z nova uredil ter jej povrnil zgubljena mesta. Županom in drugej mogočnej gospodi je omejil njihovo moč, a da bi ubranil prepire za prestol, je določil, da ga ima naslediti njegov sinovec Štefan, ako bi sam umrl brez lastnih otrok. Takoj prvo leto je z vso močjo udaril na Zadar, ga srečno osvojil ter izgnal vse Benečane, katerim je vzel tudi ostala mesta in otoke, kolikor so jih še imeli v svojej oblasti, a na to se je zval kralja hrvaškega in dalmatinskega. Zmagovalni kralj pa je tudi druge hrvaške kraje, ki so jih močni sosedje vzeli slabim njegovim prednikom, zopet spravil pod svojo oblast ter tako ponovil celokupnost hrvaške države. Naposled je šel celó nad koroškega vojvodo ter si osvojil velik kos južne Štajerske in zemljo belih Kranjcev. Za njegovega vladanja je bil v Spletu zopet cerkveni zbor zarad slovenske službe božje, ki se je vkljub vsem prepovedim ohranila. Zdaj so jo z nova prepovedali ter rekli, da je isti sveti Metod bil krivoverec, a cirilska pisava da je arijanska, torej tudi krivoverska. Cerkve, ki niso imele latinskega duhovnika so zaprli, ob enem pa vte-melili dve novi škofiji v Belem-gradu in v Kninu, a nekoliko let pozneje so tudi ponovili škofijo v Ninu. Kninski škof se je zval hrvaškega škofa ter bil državni kancelar. Slovenska služba božja pa se niti zdaj ni dala odpraviti, kajti če tudi so se duhovniki vdali, ljudstvo jej je bilo z vsem srcem vdano in je s silo prodrlo v zaprte cerkve in odločno zahtevalo starodavne svoje pravice.
Po Krešimirovej smrti je njegov sinovec Štefan imel zasesti hrvaški prestol; ali proti njemu se je vzdignila velika stranka, ga izgnala iz dežele ter bogatega graščaka Slavica oklicala za kralja. Med tem ko je Štefan šel v Benetke iskat pomoči, so drugi nezadovoljniki zoper novega kralja pozvali Normane iz Apulije. Normanski vojvoda Arnik je na to z veliko vojaško silo prišel v Dalmacijo, oropal nekoliko mest ter Slavica kot sužnika seboj odpeljal. Med tem se je bil tudi Štefan zopet povrnil z beneško pomočjo, ali narod ni bil za
njega in, ker je itak bil slab in bolehen, se je odrekel kraljevi časti ter šel v samostan. Zdaj so se Hrvatje zedinili ter složno izvolili za kralja dotadanjega bana Dimitra Zvonomira (1076—1089), ki je imel za ženo Jeleno, hčer ogerskega kralja Bele I. Zvonimir se je do dobrega odrekel vsake zaveze z Bizantinci ter odločno stopil na katoliško stran. Ko so ga bili za kralja izvolili, ni šel več v Carigrad, ampak prosil je rimskega papeža Gregorja VIL, da bi ga potrdil v novej oblasti. Papež Gregor je tolike vdanosti bil vesel ter Zvonimira poslal zlato krono, žezlo, meč in zastavo. S temi znamenji kraljeve oblasti gaje mesca oktobra 1. 1076. papežev poslanec, kardinal Gebizon, v cerkvi sv. Petra v Solinu slovesno pomazilil in ovenčal za hrvaškega kralja. Pri tem imenitnem opravilu je Zvonimir svečano obljubil, da bode vsikdar ostal veren sin katoliške cerkve ter rimskemu papežu vsako leto pošiljal po dve sto cekinov v znamenje vdanosti in pokornosti; a razen tega je samostan sv. Gregorja v Vrani odločil za bivališče papeževim poslancem. Bilo je mnogo Hrvatov, ki niso odobravali zaveze z Rimom in bi bili rajši ostali pod vrhovno oblastjo bizantinskih cesarjev. Na čelu te nezadovoljne stranke je bil mogočni grajščak Veselin, katerega je sam papež v posebnem pismu ojstro posvaril. Na papeževo povelje je Zvonimir šel z vojsko nad koroškega vojvodo, ki je bii zaveznik nemškega cesarja Henrika IV. Na tej vojni je celó iz Ogerskega dobil nekoliko pomoči, vendar pa ni nič opravil in se kmalu zopet domu povrnil. Kot papežev zaveznik je Zvonimir tudi Normanom pomagal (1085) v vojski zoper bizantinskega cesarja; ali s tem je razdražil Benečane, ki so še isto leto s svojim brodovjem prijadrali prek morja ter plenili po dalmatinskem primorji. Sicer pa stare knjige Zvonimirovo vladanje hvalijo kot srečno dobo, v katerej je zemlja rodila obilno vsakovrstnega ploda in je po mestih bilo vse polno zlata in srebra. Bogataš ni odiral siromaka, močnejši ni tlačil slabšega, a vsem se je enaka pravica godila pod vlado modrega kralja.
Zvonimir po svojej smrti ni zapustil naslednika, kajti edini sin Radovan je že v mladih letih umrl. Tu je Krešimirov sinovec Štefan II. zapustil samostan ter zasedel kraljevi prestol, ki mu je že prej bil namenjen. Pa tudi on je že črez leto dni umrl in ž njim je izumrl rod domačih kraljev. Zdaj so se na Hrvaškem začeli strašni nemiri, kajti med tem ko so nekateri veljavnega domačina Petra Svačića razglasili za hrvaškega kralja, so drugi ogerskega kralja Ladislava, brata Zvonimirove vdove Jelene pozvali, da naj pride na
Hrvaško. Ladislav je na to res s svojo vojsko predrl do Gvozda (do velike Kapele) ter si osvojil ves svet med Kupo in Dravo. Ko je tudi še v Zagrebu vtemelil novo škofijo (1093), je svojega sinovca Alma ondi pustil za svojega namestnika ter se vrnil proti domu. Toda Hrvati so že črez dve leti Alma zopet iz dežele izgnali ter nabrali veliko vojsko, s katero so se ob Dravi postavili, da bi svojo domovino branili proti Ogrom. Ladislavov naslednik, kralj Koloman, se je med tem tudi napravil na pot proti Dravi; ko je pa videl, da mu se Hrvatje mislijo ustavljati, ni hotel krvi prelivati, ampak poslal je k njihovim poveljnikom nekoliko poslancev, da bi se z lepo pogodili. Hrvatje so na to sklicali zbor ter izvolili dvanajst plemenskih glavarjev, ki so se šli dogovarjat z ogerskim kraljem. Koloman jih je prav ljubeznjivo in spodobno sprejel ter jim s prisego obljubil, da bode vsikdar spoštoval in branil hrvaške pravice in svoboščine. Zdaj so ga peljali na Hrvaško, ali nasprotni kralj Petar Svačić ga ni hotel nikakor priznati za svojega gospodarja, marveč je med svojo stranko nabral vojsko ter se pod Petrovo goro vtaboril, da bi Kolomanu zastopil pot na južno Hrvaško. Tu se je tadaj vnel jako hud in krvav boj, v katerem je Koloman zmagal, Petar pa poginil. Na to je Koloman šel v Dalmacijo v Beligrad, kjer ga je spletski nadškof Krescencij z Zvonimirovo krono svečano ovenčal za hrvaškega kralja (1102). Po dovršenem kronanji je Koloman v pričo zbranega ljudstva ponovil prejšnjo prisego ter s kraljevim pismom zagotovil: da boste Hrvaška in Ogerska tudi v prihodnje ostali ločeni in popolnoma samostalni državi, katere ne bode vezalo drugo, nego isti skupni kralj iz Arpadovega rodu; da se bode vsaki kralj na Hrvaškem posebej venčal s hrvaško krono; da Hrvaška ne bode Ogerskej plačevala nobenega davka; a naposled da ne bode nobeden ogerski državljan smel na Hrvaškem ne službovati, ne stanovati, razun ako bi hrvaški deželni zbor v to privolil.
Arpadovci.
Koloman (1102—1114) je bil prvi kralj Arpadovega rodu, ki je ob enem vladal na Ogerskem in na Hrvaškem. Dasiravno so si Hrvatje s prej omenjeno pogodbo zavarovali državno svojo samostalnost in neodvisnost, je vendar njihova zgodovina odslej bila ozko zvezana z ogersko, a nekoliko tudi z neapoljsko in beneško. Tu bomo le take zgodbe omenili, ki se tičejo hrvaškega naroda. Bili so časi, da se Hrvatje niso
skoraj nič vtikali v razmere najbližnjih svojih sosedov; ali prišla je zopet doba, ko so ravno Hrvatje jako mogočno delovali na razvoj Ogerske. Dokler je Koloman živel, bilo je na Hrvaškem mirno; kakor hitro pa je po njegovej smrti mladoletni mu sin Štefan II. (— 1131) zasedel ogerski in hrvaški prestol, jeli so Benečani napadati primorske kraje v Dalmaciji. Hrvatje so se jim sicer hrabro vpirali in jih večkrat zapodili nazaj črez morje, ali Benečani so se vsak čas zopet povrnili ter si osvojili več otokov, mesto Zadar, Splet in Trogir, ki so ga leto poprej že Saraceni oropali, a naposled so celó razdjali staro hrvaško prestolnico Beligrad, njegovo zemljišče pa združili z zadarskim. Kar je bilo na Hrvaškem imenitne prekmorske trgovine, je zdaj prešlo v roke beneškim njihovim nasprotnikom. Za Bele II. „slepega“ (— 1141) so Hrvatje poskušali izgubljena mesta Benečanom zopet vzeti, ali ni se jim posrečilo. Po svojej ženi Jeleni, hčeri srbskega kneza Uroša, je Bela dobil južno Bosno ter jo zopet zedinil s Hrvaško. Nasledil ga je sin Gejza (— 1161), a tega zopet njegov sin Štefan III. (—1173), zoper katerega je vedno roval bizantinski cesar Emanuel ter raznetil krvave vojske, ki so Hrvaškej največ škodovale. Emanuel je namreč po mnogih homatijah posinil Štefanovega mlajšega brata Belo, ga vzel seboj v Carigrad ter ga odločil za svojega naslednika zato, ker takrat še ni imel lastnih otrok. Ali takoj je za Belo tudi zahteval kos hrvaške dežele ter je najprej vzel Srem, a pozneje celo Dalmacijo. Y tem se je Emanuelu rodil sin, in Bela ni več imel nade, da bi kdaj zasedel bizantinski prestol. Zarad Dalmacije in Srema pa so Hrvatje imeli novih bojev in niti sam Bela IIÍ. (— 1196), ki je po smrti svojega brata Štefana postal ogerski in hrvaški kralj, ni mogel te dve deželi prej nazaj dobiti, nego po smrti cesarja Emanuela (1180). Pri tej priliki je Bela tudi Zadar in druga mesta iztrgal iz beneške oblasti ter jih dobro zavaroval. Zastonj so se Benečani prizadevali, da bi se z nova vgnjezdili v imenitnih dalmatinskih mestih; Hrvatje so jih vselej užugali. Naposled pa je skrbni kralj Bartola Frankopana imenoval naslednika modruškega župana (1193) zato, da loi Dalmacijo vedno branil proti Benečanom.
Zoper Belinega sina in naslednika Mirka>(— 1204) se je takoj s početka vzdignil mlajši brat Andrej, ki si je z bogatimi zakladi, katere mu je oče zapustil za križarsko vojno, nabral močno vojsko, osvojil Hrvaško ter tudi bosenskega bana prisilil, da se je pokoril njegovej vrhovnej oblasti. Ogerski kralj je na to z vojsko prišel na Hrvaško, ali na prizadevanje rim-
skega papeža je odjenjal ter Andreja imenoval za hrvaškega, dalmatinskega in zahumskega vojvodo. V Bosni so se zoper ogersko vlado vzdignili krivoverci Bogu mili, ki niso hoteli niti pravoslavnih, niti katoliških gospodarjev, ampak hoteli so biti sami za-se. Karkoli je Mirko storil, da bi jih vpokoril, vse je bilo zastonj. Nova nesreča je Hrvaško zadela, ko so se križarji četrte vojne dali od Benečanov pregovoriti, ter šli v Dalmacijo za nje osvojit Zadar, ki je tako zopet prišel pod beneško oblast (1202). Med tem se je bil tudi Andrej z nova vzdignil zoper svojega brata, katerega bi bil rad s prestola pahnil. Mirko je hitro nabral nekoliko vojske in šel proti svojemu bratu, ki ga je pri Varaždinu na desnem bregu Drave čakal z mnogo veeo vojsko. Ko je ogerski kralj videl, da tu s silo ne bi mnogo opravil, zmislil si je zvijačo. Podal se je namreč čisto sam črez Dravo, a prišedši pred vporno vojsko je vzkliknil nasprotnikom : „Kdo od vas je tako predrzen, da bi se oskrunil s krvjo svojega kralja?“ — Vojščaki so kar obstrmeli, Mirko pa je Andreja vzel za roko ter ga zaprl v gradu Knjegineu blizu Varaždina. V tem zaporu so Varaždinci skazali mnogo prijaznosti vjetemu vojvodi, ki je zato pozneje, ko je sam zasedel kraljevi prestol, Varaždin povzdignil v svobodno kraljevo mesto (1209). Na smrtnej postelji je Mirko svojega brata Andreja k sebi pozval, se pomiril ž njim ter mu celó poveril mladega svojega sina Ladislava III. Ker je pa tudi ta še pred letom umrl, je Andrej II. (—1235) sam postal ogerski in hrvaški kralj. Leta 1217. je Andrej nabral križarsko vojsko, ter šel ž njo črez Zagreb v Splet, a odtod na beneških ladijah v Palestino, kjer ni prav nič opravil. Tej vojni pridružilo se je tudi mnogo odličnih Hrvatov. Ko se je Andrej povrnil iz svete dežele, imenoval je svojega sina Belo za namestnika na Hrvaškem, a pozneje ga je zamenil z mlajšim njegovim bratom Kolomanom, ki je na Hrvaškem jako pospeševal razvoj meščanskega stanu.
Za Bele IV. (— 1270) so grozovitni Mongoli pridrli črez karpatske gore ter strašno razsajali po Ogerskem in Hrvaškem. Skoraj sama hrvaška gospoda so sprevideli veliko nevarnost ter nabrali nekoliko vojske, ki se je ob reki Slani na gorenjem Ogerskem ustavila silnim divjakom. Kakor levi so se hrvaški junaki bojevali zoper mnogo močnejšega sovražnika, ki je naposled vendar le zmagal. Hrvaški ban, varaždinski župan in mnogo drugih veljavnih Hrvatov je na bojišči poginilo. Isti kraljevi brat Koloman je bil hudo ranjen ter bežal na Hrvaško, kjer je kmalu potem za rano umrl. Bela je v prvem strahu
bežal črez Nitro na Dunaj k svojemu prijatelju Frideriku avstrijskemu, ki mu pa. ni dal vojaške pomoči, ampak obdržal ga je pri sebi, dokler mu ni izročil vse dragocenosti, ki jib je pri sebi imel ter mu tudi odstopil nekoliko ogerskega sveta ob avstrijskej meji. Zdaj se je Bela podal v Zagreb in odtod je celih deset mescev pozival papeža in druge bližnje vladarje na pomoč. Med tem so Mongoli pridrli tudi v Slavonijo, kjer so razdrli Kamenico, prestolnico srenskih škofov, za njo so razdjali trdnjavo Orljavo v požeškej županiji, Čazmo in isti Zagreb. Le močen grad Kalnik v križevskej županiji je hrabri in zvedeni Filip Bebek ubranil silnih sovražnikov. Kralj Bela je iz Zagreba bežal v primorje, kamor je že prej ženo in otroke poslal, a ž njim je bežalo tudi mnogo preplašenega ljudstva, mnogo pa se ga je skrivalo po gozdih in gorah. Prišedši v Dalmacijo se je Bela nekoliko časa mudil v Spletu, potem je s svojo ženo bežal v Trogir, a ko se niti tu ni varnega čutil, se je podal na dalmatinske in hrvaške otoke. Toda Mongoli v Dalmaciji niso imeli sreče, kajti niso mogli niti Kliša, niti Trogira vzeti. Zdaj je mongolski vojvoda Kadan svojo vojsko razdelil ter z enim oddelkom šel proti Senju in Beki, drugej polovici pa je ukazal, da mora na ladijah iti za hrvaškim kraljem ter ga živega ali mrtvega pripeljati v njegovo oblast. Pri otoku Babu se je na morji vnela jako huda bitva, v ka-terej so Hrvati do dobrega užugali silne svoje nasprotnike, ki niso bili vajeni vojskovanja na morji. Ta zmaga je Hrvate po goratih primorskih krajih še bolj ohrabrila. S strmih vrhov so kar kamenje metali ter cele skale valili dol v soteske, koder so mongolski konjiki jahali. Mnogo teh strašnih azijatskih divjakov je tadaj na hrvaških tleh našlo svoj grob, drugi pa so črez Bosno, Srbsko in Bolgarsko bežali nazaj proti azijskej meji. Hrvaško ljudstvo hrani še dandanes V dobrem spominu te strašne čase ter pravi, daje sam Bog njegove prednike s čudežem rešil groznih divjakov. Ko so namreč Mongoli jahali prek jelenskega polja, je bajé z nebes jelo kamenje padati ter poubilo vse brezbožne sovražnike. Bes se jelensko polje še dandanes zove grobniško polje, ali vsakdo bo takoj sprevidel, da kamenje ni padalo z nebes, ampak z gorskih vrhov, od koder so ga hrvaški junaki valili.
Kralj Bela je dobro vedel ceniti zasluge hrabrih Hrvatov, ki so razbili strašno silo, ki je bila strah in gorje vsemu krščanskemu svetu, ter je očitno pohvalil in nagradil mnogo hrvaške gospode in več mest. Tako je n. pr. krškim knezom, ki so se odlikovah v bitvi pri Babu, podaril Senj, Zagrebu in drugim mestom pa je podelil velike pravice in svoboščine.
Komaj so se bili Hrvatje rešili Mongolov in že so se morali zopet bojevati z Benečani, ki so vedno hrepeneli po dalmatinskem primorji. Bela je storil, kar je mogel, da bi ohranil celokupnost hrvaškega kraljestva, ali naposled je moral Zadar le pustiti nasprotnikom, ki so mu ga še le leta 1254. zopet povrnili. Kako da so Štajerci po smrti svojega vojvode Friderika „bojevitega“ izvolili (1252) Belo IV. za svojega vladarja, povedali smo že v nemškej zgodovini. Toda Štajerci niso bili dolgo zadovoljni z ogersko vlado in prosili so češkega kralja Premisla Otokara II. pomoči. V vojski zoper Belo je Otokar ob Kranjskej meji sezidal grad Samobor, kateremu nasproti je zagrebški škof sezidal trdnjavo Medvedgrad. Spomina vredno je tudi to, da je papež Inocencij IV. leta 1248. dovolil, da se v senjskej škofiji sme služba božja opravljati v staro-slovenskem jeziku.
Belin sin Štefan IV. (— 1272) je nadaljeval vojsko z Otokarjem, ki je vzel hrvaško Medjumurje in več gradov v Zagorji in v križevskej županiji. Po zgodnej Štefanovej smrti je ogerski in hrvaški prestol zasedel njegov sin Ladislav IV. (— 1290). Za njegove vlade so Otokarjeve čete iz Samobora pridrle do samega Zagreba. Kakor na Ogerskem, tako so se tudi na Hrvaškem mogočna gospoda vpirali Ladislavu ter se ponašali, kakor da bi bili samostalni vladarji na svojih zemljiščih. Še več nasprotnikov je imel njegov naslednik Andrej III. (— 1301), ki je bil vnuk Andreja II. ter poslednji kralj Arpa-dove krvi. Proti njemu so bila skoraj vsa hrvaška gospoda, ki so trdili, da ima neapoljska kraljica Marija, kot sestra Ladislava IV. več pravice do hrvaškega prestola. Za Marijo se je odločil tudi rimski papež Miklavž IV., ki si je prisvajal pravico razsojevati prepire za ogerski prestol zato, ker je prvi ogerski kralj sveti Štefan od rimskega papeža sprejel znamenja kraljeve obiasti. Oslanjaje se na tako veljavne privržence je Marija pravico do ogerskega in hrvaškega prestola prepustila svojemu sinu Karlo Martelu ter ga kar takoj v Neapolji svečano razglasila za hrvaškega in ogerskega kralja (1292), za katerega so se zdaj na Hrvaškem najbolj poganjali zagrebški škof Ivan, hrvaški ban Pavel Subic in njegova dalmatinska brata Jurij in Mladen, sinovi bivšega bana Hinka Gusingovca, Grdun, grajščak na Medvedgradu in drugi. Na mesto, da bi kralj Andrej skusil te svoje nasprotnike z lepo pridobiti, je imenitne službe in mnogo grajščin na Hrvaškem podelil tujcem ter po smrti škofa Ivana nekega Magjara Mihaela imenoval za zagrebškega škofa. Le-ta je v krvavih bojih napadal Andrejeve
nasprotnike; ko je pa škof ravno bil pri kralji na posvetovanji, je Grdun nabral veliko število kmetov in tudi mnogo zagrebških meščanov, udaril na škofovo palačo, opustošil in oropal kaptol ter celó ubil nekoliko kanonikov. Kakor hitro se je Mihael zopet povrnil v Zagreb, šel je z dobro oboroženimi vojščaki na Medvedgrad, zmagal Grd una ter ga živega izročil Andreju III. Med tem je Karel Martel umrl (1295), a zapustil sina Karla Roberta, katerega je papež Bonifacij VIII. priznal za hrvaškega in ogerskega kralja. Andrej je na Hrvaško poslal nekoliko vojske, ali nasprotniki so jo zmagali in Jurij Šubic je na to sam šel v Neapolj, od koder je mladega Karla Roberta pripeljal v Dalmacijo, a odtod v Zagreb, kjer so ga z Zvonimirovo krono svečano ovenčali za hrvaškega kralja (1300). Že se je Andrej III. pripravljal na vojsko zoper mladega svojega nasprotnika, v tem ga je prehitela smrt (14. jan. 130i). Ž njim je izumrl rod kraljev Arpadovcev, ki so od leta 1102. tudi na Hrvaškem vladali. Arpadovci so čemdalje manj spoštovali pogodbo, ki jo je nekdaj kralj Koloman sklenil s Hrvati, ter so se sploh malo pečali za razvoj hrvaške države, dasiravno so jo navadno poverili svojim sinovom ali drugim bližnjim sorodnikom, katere so imenovali hrvaške vojvode. Ta malomarnost bila je kriva, da so Benečani čemdalje bolj raz-širjevali svojo oblast po dalmatinskem primorji in da so graj-ščaki od dne do dne bolj tlačili priprostega kmeta. Venčanje Karla Roberta v Zagrebu je svetu jasno pokazalo, da se Hrvaška še ni z Ogersko pretočila v eno državo, marveč da je še zmiraj bila samostalna in da si je po smrti vladajoče rodbine smela svobodno voliti novega kralja.
Anžuvinci.
S Karlom Robertom (1301 — 1342) je neapoljska ali anžuvinska rodbina zasedla vladarski prestol na Hrvaškem in Ogerskem. Toda kakor poprej, tako je tudi še zdaj bilo na Ogerskem mnogo veljavne gospode, ki nikakor niso hoteli Karla Roberta za kralja ter so ogersko krono ponujali češkemu kralju Veéeslavu II., ki je sicer ni hotel sprejeti za se, ampak za svojega sina Veöeslava III. Leta je tadaj prišel na Ogersko ter se v Stolnem-Belemgradu dal venčati. Tudi na Hrvaškem so nekateri bili za njega, zlasti zagrebški škof Mihael, kateremu je Večeslav zato podelil škofijo ostrigonsko. Komaj je Mihael zapustil Zagreb, se je med nasprotnimi strankami vnel krvav boj. Mogočna grajščaka Ivan in Hinko Gu-
singovec oborožila sta mnogo ljudstva ter udarila na Zagreb, da bi do dobrega zatrla stranko Večeslavovo. Dolnje mesto sta hitro osvojila, a na to sta oblegala gornje mesto in kaptol, kjer je škofov namestnik Pakrae v naglici oborožil, kogar je mogel, ter se zavezal z gornjim mestom, v katerem je bilo nekoliko vojaške posadke. Na potoku Medvedčaku so se nasprotniki drug druzega zgrabili v tako strašnem boji, da je kar voda porudela od velike množice prelite krvi. Mesto, na katerem se je godilo grozno klanje, se v Zagrebu še dandanes zove „na krvavem mostu“. Zmagala je neapoljska stranka, a zagrebški škof je zdaj postal Auguštin Kažotic, ki je bil papežev prijatelj ter se je že prej na ogerskem državnem zboru na vso moč poganjal za Karla Koberta. Med tem so se tudi v primorji spoprijeli knezi Šubici, kot zastopniki Anžuvincev, in gospoda Frankopanska, ki so bili za Yeöeslava III. Toda poslednji je kmalu sam sprevidel, da se ne bode mogel obdržati na ogerskem in hrvaškem prestolu in dobrovoljno se je odpovedal kraljevej oblasti ter se vrnil nazaj na 'Češko (1305). Njegovi privrženci so tadaj Otona bavarskega pozvali na Ogersko in še le, ko se je tudi ta zahvalil na svojej časti, so vse stranke na Ogerskem in Hrvaškem priznale Roberta za kralja (1309).
Komaj so se končali boji zarad kraljevega prestola in že so se v Dalmaciji začele nove homatije. Mogočnim knezom Šubicem se je zdelo, da jih je Karel Robert preslabo nagradil za njihovo pripomoč in jeli so si sami osvajati sosednjo Bosno, katere so velik del spravili pod svojo oblast. Pavel Šubic se je tadaj ponosno zval hrvaškega bana ter gospodarja Bosne in Zahumja; nameraval pa je vzeti še Zadar ter si osnovati samostalno državo. Zadrani so se mu radi podali zato, ker itak niso bili zadovoljni z beneško vlado; ali Pavel je kmalu na to umrl, njegov sin Mladen Šubic pa je čemdalje prevzet-niši postajal in bil je tudi okruten. To je dalmatinska mesta napotilo, da so se zopet podala Benečanom, katerim se zdaj niti sam Karel Robert ni ustavljal; kajti rajši je videl lepa primorska mesta v tujej oblasti, nego da bi se ž njimi še bolj povzdignila moč Šubicev. Da bi razdražene prebivalce potolažil, prišel je sam v Dalmacijo ter Bosno in Zahumje izročil banu Štefanu Kotromanovicu, Mladena Šubica pa je odpeljal seboj na Ogersko ter namesto njega‘Ivana Babonića imenoval za hrvaškega bana. Pa niti zdaj ni bilo konca domačim nemirom, kajti Babonic se je zavezal s Šubici in Benečani ter kljuboval vsem poveljnikom, ki jih je kralj za Občna zgodovina IX. snopič,	42
njim poslal in niti novi ban Mikic, ki se je združil z bosenskim banom Kotromanovicem ni mogel do dobrega zadušiti domačih bojev. Y tem je Karel Kobert umrl in nasledil ga je njegov sin
Ljudevit I. (1342 — 1382), kateremu je bila prva skrb, da pomiri Hrvaško. Leta 1345. je sam z dvajset tisuč vojščakov šel tje, vzel Knin in druga mesta ter si tudi vpo-koril mnogo plemenitne gospode. Le Šubici in Benečani so se mu trdovratno vpirali. Toda Ljudevit ni odjenjal, ampak stanovitno je nadaljeval vojsko ter napel vse sile, dokler ni Benečane prisilil, da so ga prosili miru ter mu v Zadru odstopili (1358) vsa dalmatinska mesta, kar so jih imeli v svojej oblasti. Med tem ko se je ogersko-hrvaški kralj vojskoval z beneško republiko, je srbski car Dušan „silni“ pridrl do jadranskega morja ter si osvojil Zahumje in velik del Bosne. Da bi si torej pravico do te dežele z nova vtrdil, se je Ljudevit oženil z Elizabeto, hčerjo bosenskega bana Kotromano-vica, ter njegovega sinovca in naslednika Tvrdka prisilil, da ga je priznal za vrhovnega svojega kralja in gospodarja (1360). Tvrdko I. je čemdalje mogočniši postajal in ker je takrat sosednja Srbija že jela hirati, se je leta 1376. proglasil za neodvisnega kralja cele Bosne. Ljudevit mu tega ni mogel braniti, kajti imel je drugod mnogo opraviti, vendar pa se nikdar ni odrekel stare svoje pravice do te dežele.
Ko je Ljudevit umrl (1382), ga je na Ogerskem in Hrvaškem nasledila njegova hči Marija, ki je bila zaročena s Sigmundom, sinom nemškega cesarja Karla IV. Ker je pa Marija po smrti svojega očeta bila še mladoletna deklica, sta na mesto nje, dokler ne odrase, imela vladati njena mati Elizabeta in palatin Miklavž Gorjan. Ali ženska vlada in neza-sitno vladohlepje prevzetnega palatina bile so vzrok novemu vporu na Hrvaškem, ki ga je podpihoval bosenski kralj Tvrdko, da bi tem lože dosegel svoje namene. Bad bi bil vse dalmatinsko primorje zedinil s svojo državo in že si je osvojil Hum, Kliš, Skradin in Kotor. Na čelu hrvaških vpornikov je bil ban Ivan Horvat in njegov brat Pavel, zagrebški škof, bratje Lackovici, Ivan Paližna in drugi, a njihov zaveznik je bil bosenski kralj Tvrdko. Ta mogočna stranka pozove na hrvaško-ogerski prestol neapoljskega kralja Karla D račke ga, ki je leta 1385 v Senji stopil na suho ter šel v Zagreb, kjer so ga svečano oklicali za hrvaškega kralja. Kmalu so tudi poslanci iz Ogerskega prišli v Zagreb Karlu ponujat -ogersko krono. Brez ovir je Karel prišel v Budim in še istega leta so
ga v Stolnem-Belemgradu za kralja venčali. Ali novi kralj se ni znal prikupiti ogerskemu ljudstvu in, ker je preveč odlikoval le svoje najboljše prijatelje, je nasprotna stranka od dne do dne močnejša postajala ter mu celó po življenji stregla. Ko je bilo vse pripravljeno, pozove Gorjan kralja, naj bi prišel k Elizabeti, kajti da mu ima nekaj jako imenitnega razodeti. Karel pride in komaj da je bil nekoliko trenutkov sam z Elizabeto, dá Gorjan zgovorjeno znamenje in v tem pristopi Blaž Torgač ter mahne z mečem po. kraljevej glavi. Že je morilec hotel v drugič udariti, ali hrvaški ban Ivan Horvat mu je ustavil roko ter njemu samemu vsekal hudo rano. Karel Drački je na to umrl, Marija pa je zopet zasedla kraljevi prestol ter Torgaču za krvavo njegovo djanje podarila mnogo gradov.
Kakor hitro se je Ivan Horvat povrnil proti domu ter razglasil strašni umor, se je na Hrvaškem takoj zopet vzdignila vporna stranka. Tu je Gorjan nabral trideset tisuč vojščakov in pregovoril je mlado kraljico in njeno mater, da ste šli ž njim na Hrvaško, da bi tem lože zadušil vpor. Bilo je po leti mesca julija (1386), ko so se obe kraljici in mogočni palatin podali na pot. Že so srečno prišli črez Dravo ter se ravno peljali proti Djakovu, kar planejo nad nje Ivan Horvat in Ivan Paližna z oboroženo četo in vnel se je strašen poboj, v katerem sta poginila Blaž Torgač in Miklavž Gorjan in mnogo druge gospode. Zmagovalni vporniki so na to kraljico Marijo in njeno mater Elizabeto odpeljali v Dalmacijo ter ju zaprli v Novemgradu.
Kralji iz raznih rodbin.
Ko je kralj Sigmund (1382 — 1437) cul o teh dogod-bah, napravil se je kar takoj na pot, da bi rešil nevesto ter si zagotovil ogerski in hrvaški prestol. Še pred njegovim prihodom so se na Hrvaškem zoper vpornike vzdignili njegovi in Marijni privrženci, krški knezi Ivan in Štefan, Pavel Zrinjski in drugi, ter so najprej vzeli grad Počitelj, potem pa začeli oblegati Novigrad. Tu je Ivan Horvat kraljico Elizabeto ob glavo djal in se zagrozil, da bo tudi njeno hčer dal usmrtiti, če nasprotniki ne bodo pustili gradu. Ali Sigmund je med tem tudi v Benetkah prosil pomoči in še so beneške ladij e o pravem času prijadrale prek morja ter tako vpornike prisilile, da so izpustili kraljico Marijo, katero so njej vdana gospoda peljala v Zagreb, kjer jo je že čakal kralj Sigmund. _
Yporniki so zdaj bežali v Bosno in s pomočjo kralja
4-2*
Tvrdka so kmalu zopet zaceli vojsko, ali brez vspeha. Tvrdko je moral Hrvaškej povrniti vsa mesta, ki jih je bil prej v Dalmaciji osvojil, na to pa mu je od druge strani še veča nevarnost grozila, kajti leta 1389. so Turki na kosovem polji zmagali Srbe in leta 1391. so prvikrat udarili na Bosno in Srem. Sicer je tudi Tvrdkov naslednik, bosenski kralj Dabiš pod svojo brambo vzel hrvaške vpornike, ali odkar je Sigmund vzel njihovo glavno trdnjavo Dobor, se ni več nikogar bal. Po nesrečnej bitvi pri Nikopolji (1396), po katerej celo leto niso vedeli, kam da je zginil kralj Sigmund, se je še enkrat vzdignila nezadovoljna hrvaška stranka, katerej se je zdaj Štefan Lacković na čelo postavil, in že se je začela dogovarjati z neapoljskim kraljem Ladislavom. S poslednjim se je tudi zavezal Ostoja, katerega so neka gospoda v Bosni povzdignili zoper Dabiševega naslednika Tvrdka II. Y tem se je bil Sigmund srečno povrnil in sklical je (1397) v Križevce deželni zbor, na katerem so se imeli do dobrega poravnati hrvaške homatije. Ker je kralj obljubil, da se niti istim njegovim nasprotnikom ne bode nič hudega zgodilo , ampak da bodo smeli svobodno priti in oditi, prišel je tudi Štefan Lacko-vic v Križevce in jel je v zboru odkritosrčno šibati ogersko vlado, ki je bila vzrok vsem vporom zato, ker ne spoštuje starodavnih hrvaških pravic. Tu so magjarska gospoda v pričo kralja z golimi meči planili na Lackovica in njegovega sinovca, jima razsekali glave ter mrtva telesa pometali črez okno. Tako se je končal „krvavi zbor“ z Križevcih. Da bi potolažil razkačeno ljudstvo, potrdil je Sigmund stare hrvaške pravice ter se hitro vrnil nazaj na Ogersko. Vkljub temu so se Lacko-vicevi prijatelji takoj zopet vzdignili, in Sigmund je moral prodati in založiti mnogo gradov, da je za skupljene novce mogel nabrati vojsko zoper nje. Pri tej priliki je Celjski grof Herman kupil hrvaško Zagorje (1399).
Sigmund s prva ni bil srečen, kajti vpor se je tudi po Ogerskem jel širiti, Hrvatje so užugali vse njegove vojske, a nasprotni kralj Ladislav je iz Neapolja prišel v Zadar in tu so ga (1403) svečano venčali za hrvaškega kralja. Ko se je pa Ladislav zopet vrnil v Neapolj, je Sigmund oklical popolno pomilostenje vsem svojim nasprotnikom in takoj si je naklonil mnogo veljavne hrvaške gospode. Tudi mu je pomagal celjski grof Herman, katerega je imenoval (1406) hrvaškega bana. Z njim je Sigmund peljal šestdeset tisuč vojščakov črez Savo, zmagal ondešnje svoje sovražnike, od katerih je črez sto najimenitniših dal poubiti in v reko Bosno pometati, kralja
Tvrdka II. pa je kot vjetnika seboj odpeljal. Kmalu na to je Ostoja s turško pomočjo zopet pridrl v Bosno, vzel Jajce ter se v njem obdržal do svoje smrti. Zdaj je Sigmund Tvrdka zopet izpustil, ali veči del Bosne je že bil v turškej oblasti. Tvrdko II. je pod vrhovnim gospodstvom hrvaško-ogerskega kralja vladal le v gorenjej Bosni, ali tudi za to je moral Turkom plačevati na leto po dve tisuee cekinov. Iz vsega vidimo torej, da je Sigmundovo vladanje bilo za Hrvaško jako nesrečna doba. Doma je bilo vse razrovano, od vzhoda je od dne do dne pretila veča nevarnost od Turkov, a po lepih dalmatinskih mestih so se šopirili beneški trgovci, ki so skoraj vso prekmorsko trgovino Hrvatov na se spravili.
Kakor Ogri, tako so tudi Hrvati po Sigmundovej smrti njegovega zeta Albrechta (1437 — 1438) izvolili za kralja. Na Hrvaškem se je takrat čemdalje bolj širila moč celjskih grofov, ki so na svojih grajščinah nameščevali same Nemce, a s kmeti so jako samolastno in okrutno ravnali. Da bi se tolikemu nemškemu nasilju v okom prišlo, je hrvaški ban Matko Talovac sklical deželni zbor v Križevce, kjer so sklenili ojstre kazni za vsako krivico, ki bi jo tujci v prihodnje prizadevali hrvaškemu narodu, a dodali so, da se ima kakor z vpornikom postopati z vsakim, ki bi grešil zoper omenjene postave. Ko je Albrecht nagloma umrl, so se tudi na Hrvaškem gospoda razcepili na dva nasprotna taborja. Eni so izvolili poljskega kralja Vladislava (1440 — 1444), drugi pa so bili za Albrechtovega posmrtnega sina Ladislava. Najboljša podpora poslednjemu so* bili celjski grofi, ki so svojega poveljnika Čeha Yitovca poslali na Hrvaško, da jo je s surovimi najemniki oropal in opustošil. V tem je Vladislav poginil v nesrečnej bitvi pri Varni (1444). Zdaj je Ladislav „posmrtni“ (1444 — 1457) zasedel hrvaški in ogerski prestol, ali ker je bil še premlad, da bi sam vladal, so mu na Oger-skem Ivana Hunyadija izvolili za namestnika. Tega je tudi večina hrvaške gospode priznala za vladarja, manjina pa je v Zagrebu oklicala celjska grofa Friderika in Ulrika za hrvaška bana. Tu je Ivan Hunyady (1446) sam prišel na Hrvaško, kjer je strašno opustošil posestva celjskih grofov ter jih tako prisilil, da so ga priznali za vladarja. Kot hrabri junak in zveden poveljnik se je Ivan Hunyady zadnjikrat odlikoval zoper Turke v imenitnej bitvi pri Belem-gradu (1456), kjer je kmalu potem za kugo umrl. Leto potem je umrl tudi Ladislav „posmrtni“, a ker ni zapustil otrok, bil je hrvaški in ogerski prestol zopet prazen.
Na Ogerskem so se takoj sporazumeli ter Hunyadyjevega, sina Matij aša Kor vi na (1458 — 1490) izvolili za kralja. Na Hrvaškem je ena stranka tudi bila za njega, druga pa jena izpraznjeni prestol hotela posaditi nemškega cesarja Friderika, ki se je v Dunajskem Novem-mestu res dal venčati za hrvaškega kralja (1459). Med obema strankama so se ta-daj zopet vneli večletni boji, dokler ni naposled vendar le zmagal kralj Matijaš. Zdaj pa je tudi napočil tisti žalostni čas, ko se je od vzhoda čemdalje bolj bližalo strašno gorje. Že so Turki vsak čas napadali ogersko in hrvaško mejo, a leta 1463. so vso Bosno spravili pod svojo oblast. Zgodovina ne bode zatorej nikdar pozabila velikega greha, ki ga je kralj Matijaš naredil s tem, da se je skoraj neprenehoma prav po nepotrebnem vojskoval s češkim kraljem Jurijem Podiebrad-skim in z lenim cesarjem Friderikom III., namesto da bi bil meje poverjene mu ogerske in hrvaške države branil, kakor bi bilo treba. Karkoli je proti Turkom storil, vse se je le mimogredé in s pravo nejevoljo zgodilo in ni imelo nobenih koristi. Takrat je bilo še mogoče zavarovati Hrvaško in Ogersko proti Turkom, ali Matijaš ni vpotrebil zgodnega časa ter je tako bil kriv mnogim nadlogam, ki so jih pozneje morali trpeti njegovi rojaki. Za zdaj je največ trpela Hrvaška, h ka-terej je še zmiraj spadal velik kos Dalmacije, dasiravno so Benečani posedli že vse otoke (razen Krka) in mesta Novi-grad, Nin, Zadar, Šibenik, Trogir, Splet, Omiš. Istega leta, v katerem so si Turki pokorili Bosno, je kralj Matijaš šel z vojsko črez Savo ter osvojil imenitno trdnjavo Jajce, ki je-odslej bila najimenitniša hramba hrvaške države. Še mnogo let so hrvaški junaki hrabro branili to trdnjavo, ki je strahovitim sovražnikom imela zapreti pot na Hrvaško, Ali vkljub temu so Turki večkrat pustili Jajce nastrani ter se leto za letom zaganjali na Hrvaško, Kranjsko, Štajersko, Koroško in Ogersko ter ropali, morili in pustošili, da je bila groza. Leta 1464. je Matijaš šel zopet v Bosno, da brani Jajce, ki so ga Turki z veliko silo oblegali, in tudi pozneje se je še dvakrat (1475 in 1480) tje povrnil in prodrl daleč v Hrcegovino, ali vse je bilo brez vspeha. Leta 1483. je tudi Hercegovina padla pod turško oblast, med tem ko so Benečani osvojili otok Krk in primorske kraje ob Neretvi.
Tolikim zgubam in nesrečam pridružili so se novi domači nemiri, ki so se začeli po smrti kralja Matijaša, kajti hrvaška in ogerska gospoda so se to pot razcepili na tri stranke. Eni so bili za češkega kralja Vladislava II. (1490
do 1516), drugi za Ivana Korvina, nezakonskega sina kralja Matijaša, a tretji za Maksimilijana avstrijskega, sina nemškega cesarja Friderika III. Na Hrvaškem so na čelu avstrijske stranke bili mogočni knezi Frankopani, za Korvina pa so se potezali Berislavici in drugi. Veči del poslednjih je prestopil na avstrijsko stran, ko se je Vladislav pomiril z Ivanom Korvinom ter mu zagotovil vse tiste gradove in posestva, ki jih je prej imel njegov oče, a nazadnje ga je tudi še imenoval za bosenskega kralja in hrvaškega bana. Kralj Matijaš imel je samo na Hrvaškem dva in trideset grajščin. Maksimilijan si je s prva mislil z orožjem priboriti hrvaško-ogerski prestol in že je posedel velik del gorenje Hrvaške z Zagrebom, leta 1491. pa se je tudi on pomiril z Vladislavom. Pri tej priliki sta sklenila pogodbo, po katerej bi Maksimilijanovi potomci dobili Ogersko in Hrvaško, kadar bi Vladislavov rod izumrl; ko bi se pa narobe zgodilo, bi pa Vladislavovi nasledniki dobili avstrijske dežele. Dve leti po tej pogodbi so Turki z veliko silo pridrli na Hrvaško (1493) ter šli dalje na Kranjsko. Dokler so tu ropali in pustošili, se je hrvaški ban De-renčin združil z mogočnimi knezi Frankopani ter nabral veliko vojsko, s katero je pri Modrušu čakal, da bi udaril na Turke, kadar se bodo iz Kranjskega vrnili. Turki so kmalu prišli in takoj se je vnel strašen boj, v katerem je poginilo trinajst tisuč Hrvatov, bana Derenčina in Miklavža Frankopana pa so zmagovalni divjaki odpeljali seboj v sužnost. Sploh je Hrvaška za slabega vladanja Vladislava II. še več trpela od turške sile, nego za kralja Matijaša; ni čuda torej, da se je od dne do dne množilo število tistih Hrvatov, ki so se mislili zavezati z avstrijskimi vladarji. Leta 1503. so Turki sklenili nekako primirje na sedem let, po katerem je Vladislav obdržal Beligrad, Srebrnik, Šabac in gorenjo Bosno z Jajcem. Ko se je vojska zopet začela, je ban Petar Berislavic Turke slavno zmagal v bitvi pri Dubici na Uni (1512).
Vladislavov sin in naslednik Ljudevit II. (1516—1526) je bil še slabši, nego njegov oče, in pustil je Hrvate, naj sesana branijo zoper grozovitega sovražnika. Hrabri ban Berislavic je sicer še zmiraj branil Jajce, ali Turki so napadali tudi druge imenitne trdnjave in vzeli Knin, Srebrnik in Sokol. Še veči nesreča za Hrvate je bila smrt slavnega Berislavica, ki je leta 1520. kot pravi junak poginil. Takoj sledečega leta (1521) so Turki vzeli Beligrad ter si osvojili in opustošili, malo da ne, ves Srem. Kralj Ljudevik je tadaj sprevidel, da brez avstrijske pomoči ne bode mogel ubraniti južne meje
svoje države ter je z dovoljenjem deželne gospode svojemu svaku Ferdinandu prepustil (1522) hrvaške trdnjave Senj, Kliš, Krupo, Bihač, Liko in Jajce, ki so zdaj dobile avstrijske posadke. Leta 1525. je pet in dvajset tisuč Turkov prišlo pod Jajce in jeli so ga z vso silo naskakovati, ali niso ga vzeli. Y Jajcu je namreč zapovedoval hrabri junak Krištof Frankopan, ob enem pa je hrvaški ban Karlovic na prostem polji udaril na Turke ter jih prepodil od imenitne trdnjave. Po vsej Evropi je na to slovelo Frankopanovo ime. Toda zdaj se je sam turški cesar Sulejman vzdignil za velikansko vojsko ter šel naravnost na Ogersko. Pri Mohaču zadel je na kralja Ljudevita, ki ni čakal pomoči, ampak kar takoj se je z malo peščico vojščakov zagnal v obupni boj, v katerem je sam poginil (1526). Ker ni zapustil otrok, imel ga je po prej omenjenej pogodbi naslediti njegov svak Ferdinand avstrijski, ki spada že v zgodovino novega veka.
Bosna in Hercegovina.
Po svojej legi Bosna ni mogla nikdar za dalj časa postati samostalna država, ampak naslanjala se je zdaj na hrva-ško-ogersko, zdaj na srbsko državo. Odkar so Hrvatje na začetku dvanajstega stoletja na hrvaški prestol posadili ogerske kralje, vtikali so se ti vedno v bosenske razmere. Ob času Nemanje je bosanski ban Kul in (1170—1204) priznaval vrhovno oblast hrvaško-ogerskih kraljev, ali vladal je čisto po svojej volji. Za njegovega banovanja so v Bosno pribežali Bogumili, katere je Štefan Nemanja iz Srbskega izgnal. Y Bosni se je v kratkem času deset tisuč ljudi poprijelo bogu-milskega krivoverstva, a ker jih je Kulin vzel pod svojo brambo ter jim pustil popolno svobodo, mislijo nekateri, daje tudi on bil bogumilec. Proti Kulinovemu drugemu nasledniku Matiji Nino slavu, ki je bil v bogumilskej veri odgojen, je ogerski kralj poslal križarsko vojno, ki pa ni ničesar opravila, zlasti ko so kmalu na to jeli po Ogerskem razsajati strahoviti Mongoli (Í241). Ninoslavovi nasledniki so vsi bili odvisni od Ogerske, dokler ni srbski kralj Štefan Milutin (1286) Bosno spravil pod svojo oblast. Ali zveza s Srbijo je bila slaba in kmalu so bosenski vpravitelji zopet priznavali hrvaško-ogerske kralje za vrhovne svoje vladarje.
Ko je srbski knez Lazar moral turškega sultana prositi miru, je tadanji bosenski ban Štefan Tvrdko mislil, daje zdaj na njem vrsta, da se postavi na čelo Srbom in Hrvatom, in dal se je za kralja venčati (1376). Na srbski prestol lastil
si je tem yeco pravico zato, ker je po ženskej krvi bil v rodu s slavnimi Nemanjici. Knezu Lazaru je bil dober prijatelj in zaveznik ter mu proti Turkom poslal na pomoč Vladka Hra-nića in hrvaškega bana Ivana Horvata z bosenskimi vojščaki, ki so se na kosovem polji jako hrabro bojevali. Dasiravno so v tej bitvi Turki zmagali, vendar so tudi oni mnogo trpeli in bili so tako oslabljeni, da so morali odjenjati od daljnjega vojevauja. To je Bosno za zdaj rešilo pogina. Ker se ogerski kralj Sigmund nikakor ni hotel odreči svoje vladarske pravice nad Bosno, je Tvrdko takrat podpiral hrvaške vpornike Ivana Horvata, Ivana Paližno in druge, ter jim pozneje v Bosni dal varno zavetje. Nameraval je svoje kraljestvo razširiti prek cele Hrvaške do Drave, Donave in jadranskega morja, ob katerem se mu je že podalo nekoliko dalmatinskih mest, ali spodletelo mu je, ko je Sigmund zadušil hrvaški vpor.
Njegov brat in naslednik Š t e f a n Dabiša (1392—1395) je Sigmundu moral povrniti dalmatinska mesta in obljubil mu je, da mu bode po svojej smrti zapustil bosenski prestol. Toda bosenska gospoda so- za se ostali ter Štefana Ostojo (1395—1435) oklicali za kralja, ki je pa bil slab vladar, kakor njegov oče Dabiša. Domači nemiri so odslej čemdalje bolj slabili bosensko državo, Štefan Tomaš (1444—1461) mislil je s pomočjo zahodne Evrope odvrniti veliko nevarnost, ki mu je pretila od Turkov. Zato je prestopil v katoliško cerkev ter jel ojstro paziti na bogumile, katerim bi bili Turki dobro došli. Mnogo bogumilov se je tadaj iz Bosne preselilo v Zahumje, kjer jih je vojvoda ali herceg Štefan prijazno sprejel. Zadnji bosenski kralj Štefan Tomašević je zoper domače vpornike in zoper Turke, ki so od vséh strani silili v Bosno, prosil rimskega papeža pomoči. Papež je vse storil, da bi katoliške vladarje še o pravem času nagovoril na križarsko vojno, ali vse njegovo prizadevanje je bilo brez vspeha. Y tem je sultan Mohamed II. s sto in petdeset tisuč vojščakov udaril na Bosno in v kratkem se je s pomočjo domačih izdajalcev polastil cele dežele (1463). Kralj Štefan, kateremu niti njegov tast, vojvoda Kosača, ni hotel pomoči, se je tadaj zaprl v trdi grad Ključ. Ali Turki so s topovi vzeli Bobovac in prestolno mesto jajce ter s tem ostala mesta tako popla-šili, da so se jim drugo za drugim podala. Naposled se je tudi Štefan moral podati mogočnemu sultanu, ki ga je v Jajcu dal brez milosti ob glavo djati. Tako je domač razpor lepo Bosno izročil največemu sovražniku krščanstva. Mnogo gospode je na to zapustilo nesrečno svojo domovino ter se izselilo v
sosednje dežele, bogumili pa so do malega vsi sprejeli moha-medovo ali turško vero.
Dvajset let pozneje, nego Bosna, se je tudi sosednja Hercegovina morala pokoriti turškej sili (1483). Ta dežela je po večem obsegala nekdanje kneževine Zahumje in Travu-njo, ki smo jih že nekolikrat omenili. Bosenski kralj Tvrdko je Zahumje podelil vojvodi Hranju Vukoviču, kije bil bogumilec. Pozneje pa se je vojvoda Štefan Vukšic ali Ko-sača (1435—1466) do dobrega odcepil od Bosne ter se do-brovoljno pokoril nemškemu cesarju Frideriku III., ki ga je na to imenoval (1444) nemškega vojvodo ali „hercega“, po katerem se je vprihodnje cela dežela zvala Hercegovina. Da bi si tega mogočnega soseda pridobil kot zaveznika proti Turkom, je bosenski kralj Štefan Tomaš njegovo hčer Katarino vzel za ženo. Ali Kosača vkljub tej rodbinskej zvezi ni hotel pomagati svojemu zetu, ampak sprl se je ž njim, a leta 1453. si je turškega sultana izvolil za svojega varha. Odkar so Turki osvojili Bosno, jim je tudi herceg Kosača moral davek plačevati ter jim izročiti svojega sina, ki je imel biti porok, da bode oče spolnil svojo obljubo. Kosača je zapustil tri sinove, Vladislava, Vladka in Štefana, ki so si malo Hercegovino med seboj razdelili, ali že leta 1483. je turški sultan Bajazit II. osvojil vso deželo. Tudi iz Hercegovine se je zdaj mnogo plemenitnih rodbin izselilo, druge pa so se poturčile; le priprosti kmet je na očetovskem domu ostal zvest krščan-skej veri. Tako so se po malem vsi balkanski Sloveni morali vpogniti pod težki turški jarem, le Črna gora ali stara kneževina Duklja je do današnjega dneva ohranila narodno in državno svojo samostalnost in neodvisnost.
8. Srbi.
Nekako ob istem času kakor Hrvatje, so se tudi Srbi naselili na balkanskem polotoku ter posedli ves svet, ki se razprostira med Donavo, Savo, Drino, goro Durmitorom, reko Moračo, Skadarskim jezerom, Drimom, Šaro-planino in bolgarsko srbsko Moravo. V prvej polovici sedmega stoletja so se tu nastanjena srbska plemena zedinila v srbsko državo, katerej je na čelu bil veliki župan ali knez, ki je s prva sto-loval v Desnici. Vsa dežela je bila razdeljena na županije, med katerimi je raška župa z mestom Kašo (sedanji Novi-pazar) bila najimenitniša. S časom so se Srbi razširili tudi črez omenjene meje in sicer na vzhodu črez reko Moravo do
Mlave, na zahodu pa so naselili kneževino D u k 1 j o, T r a v n n j o, Zah um j e, Neretvo ter se v teh deželah stopili s sosednjimi Hrvati, ki so že prej bivali v teh krajih (glej hrvaške zgodbe). Toda državno edinstvo je na Srbskem bilo jako slabo, nekoliko zato, ker se posamezni župani niso hoteli vsikdar pokoriti oblasti velikega župana, nekoliko pa zato, ker so se bratje in drugi bližnji sorodniki pogostoma prepirali za veliko-županski ali kneževski prestol. Kazen tega so gore tako raz-rašene po srbskej deželi, da so posamezni kraji čisto ločeni drug od druzega ter so v prejšnjih časih le še bolj drobili državno edinost.
Dolgo časa so Srbi s sosednjimi narodi mirno živeli, dokler ni bolgarski knez Presjam ž njimi začel vojsko, v katerej pa ni bil srečen, kajti srbski veliki župan Y1 astimir (836? do 843) ga je užugal. Presjamov sin, mogočni car Boris, se je hotel zarad tega maščevati in šel jp z novo vojsko na Srbsko, ali niti on ni ničesar opravil zoper Vlastimirove sinove Muntimira, Stojmira in G-ojnika, ki so hrabro branili svojo domovino. Ko so se pa bratje začeli med seboj prepirati, čigav da bode kneževski prestol, je Srbija oslabela in niti prijateljska zaveza s Carigradom je ni mogla rešiti bolgarskega gospodstva. Že Mu n ti mir se je zarad tega dobrovoljno podal pod vrhovno oblast bizantinskega cesarja Vasilja ter ga prosil duhovnikov, ki bi srbski narod podučili v krščanskej veri. Mnogo Srbov se je sicer že v sedmem stoletji dalo po-krstiti, ali nova vera se jih ni prav prijela in zopet so jeli častiti stare svoje bogove, katerim je velika večina srbskega naroda tudi v novej domovini še dolgo zvesta ostala. Ža Muntimira se je torej krščanska vera še le do dobrega vkoreninila na Srbskem, katero je papež Ivan VIII. pridružil panonskej škofiji svetega Metoda. Po smrti tega slovenskega aposteljna so njegovi duhovniki, ki so morali bežati iz Moravskega, tudi Srbom dobro došli. V hvaležnem spominu na te dogodbe srbsko ljudstvo še dandanes svetega Metoda časti kot velikega svetnika. Ko se je pa začel razdor med katoliško in vzhodno cerkvo, so se Srbi za poslednjo odločili in so do današnjega dneva ostali, kakor se sami imenujejo, pravoslavni kristjani, če tudi so se včasih zopet jeli nekako bližati Kirnu.
Muntimirov naslednik Petar je dvajset let mirno vladal in ves ta čas se ni sprl z mogočnim svojim sosedom, bolgarskim cesarjem Simeonom. V tem so Bizantinci Petra na svojo stran zvabili, da bi se z njegovo pomočjo ubranili bolgarskega cesarja, ki se je bil ravno v drugič pripravljal na
.pot proti Carigradu. Kakor hitro je Simeon čul o tej zavezi, poslal je na Srbsko dva zvedena poveljnika, ki sta s pomočjo zahumskega kneza Mihaela Više vica vjela velikega župana Petra ter ga v ječi ob glavo djala, na srbski prestol pa sta posadila (917) slepega Pavla, ki je dalj časa živel na Bolgarskem. Ko je Pavel jel hrepeneti po samostalnej oblasti, ga je bolgarski cesar zopet odpravil ter na mesto njega Zaharij o imenoval srbskega kneza. Pa tudi ta bi se bil rad otresel bolgarske odvisnosti in že se je dogovarjal z Bizantinci. Takoj je Simeon zopet poslal močno vojsko zoper nezvestega srbskega kneza, ki je pa to pot srečno užugal silne nasprotnike, vjel oba bolgarska poveljnika, jima odrezal glave ter jih poslal svojim zaveznikom v Carigrad. Toda Zaharija se ni dolgo ponašal s svojo slavo, kajti nova bolgarska vojska ga je kmalu popolnoma zmagala in moral je bežati črez mejo ter si pri Hrvatih iskati varnega zavetja. Ž njim je tudi mnogo drugih Srbov bežalo na Hrvaško, da so ušli neusmiljenim nasprotnikom, ki so srbsko deželo do golega oplenili in opustošili, zaostalo ljudstvo pa gnali na Bolgarsko v sužnost.
Po smrti mogočnega cara Simeona je Ceslav, potomec prejšnjih srbskih knezov, ušel iz bolgarske sužnosti, zbral raztresene svoje rojake ter zopet osvobodil in nekoliko vredil razdjano domovino (934), ah pravega državnega edinstva jej le ni mogel zagotoviti. Sploh se Srbi od svojega prihoda pa noter do dvanajstega stoletja nikdar niso mogli združiti v krepko edino državo, in ni je bilo med njimi druge vezi, nego isti jezik in isto narodno življenje. Ceslav je pod svojo oblastjo zedinil le tako zvano pravo Srbijo, a v Zahumji, Travunji, Duklji in Neretvi vladali so drugi knezi. Pa tudi v pravej Srbiji je vsak župan hotel biti za se in je komaj po imenu priznaval vrhovno oblast velikega župana. Dokler so si Bolgari in Bizantinci po svojej moči bili nekako ravni, so si Srbi vkljub svojej domačej neslogi ohranili državno neodvisnost; kakor hitro pa so Bizantinci zatrli bolgarsko državo, so se jim tudi Srbi morali pokoriti.
Med tem ko so srbski veliki župani, ki so zdaj stolovali v Eaši, bili skoraj brez vse veljave, se je proti koncu desetega stoletja tem bolj povzdignila moč dukljanskih knezov, ki so Dukljo, Travunjo, Podgorje in kos Žahumja zedinili v eno državo. Tu je v začetku enajstega stoletja vladal Vladimir, ki je bil jako pravičen in miroljuben knez. Na njega je bolgarski car Samuel vdaril z veliko vojsko in ga užugal, ali pustil mu je deželo ter mu celó dal svojo hčer Košaro za ženo
proti temu, da ga je priznal za svojega vrhovnega gospodarja. Samuelov naslednik Vladislav pa je Vladimira k sebi zvabil ter ga nekega dne gredočega iz cerkve dal umoriti (1016). Ko je dve leti potem bizantinski cesar Vasilij II. razdjal bolgarsko državo, so se mu tudi Srbi morali podati. V Srbiji so zdaj gospodovali bizantinski namestniki, ki so potlačeno ljudstvo strašno gulili in odirali.
Dvajset let je srbski narod zdihoval pod težkim jarmom. Tu se je v Duklji vzdignil S te fan Voj slav, ki je v enem dnevu dal pomoriti vse Bizantince, kar jih je bilo v deželi, ter je svojo domovino rešil neusmiljenih zatiralcev. Bizantinski cesar je hitro poslal močno vojsko na Srbsko, ali hrabri vpor-niki so jo v gorskih soteskah užugali ter si z nova zagotovili državno svobodo. Vojslavov sin Mihael (1050 —1080) prva leta ni imel nobenih prepirov z bizantinskim cesarjem; ko so se pa tudi Bolgari vzdignili proti carigrajskim vladarjem in so jim Srbi pomagali, začeli so se zopet stare vojske. Bizantinci so bolgarski vpor kmalu zadušili ter se pripraljali na boj zoper Srbe. Mihael, ki se od Bolgarov ni mogel več nadjati nobene pomoči, obrnil se je tadaj na mogočnega rimskega papeža Gregorja VII. ter ga priznal za vrhovnega cerkvenega glavarja. Papež Gregor mu je takoj obljubil svojo pomoč, ga v posebnem pismu imenoval srbskega kralja ter mu poslal posvečeno kraljevo krono. Vse to je Gregor storil, da bi Srbe pridobil za katoliško cerkev in jih odvrnil od carigrajskega raz-kolništva. Toda rimski papež se je zastonj prizadeval, kajti kakor hitro srbski vladarji niso več trebali njegove pomoči, tudi niso več marali za katoliško cerkev.
Mihaela je s prva nasledil njegov brat Badoslav, katerega je pa kmalu Mihaelov sin Bodin s prestola pahnil ter se sam polastil vlade. Bodin (1080—1102) se je srečno vojskoval z Bizantinci in pridobil si je toliko veljave, da ga je več županov priznavalo za vrhovnega svojega vladarja. Ali po nagovarjanju svoje žene Jakinte jel je proganjati rod svojega strica Radoslava ter tako začel krvave domače boje, ki so :	strašno razrovali itak dosti slabo srbsko državo. Ta narodni
razdor je dobro došel Bizantincem, ki so se takoj jeli vtikati v srbske razmere ter so zdaj temu, zdaj onemu pomogli do prestola, pa ga zopet odpravili, kadar se jim je kdo drugi bolj prikupil. Y tej žalostnej dobi se noben knez ni mogel obdržati v svojej oblasti in nobeden ni umrl mirne smrti, ampak gotovo je poginil v srbskej ali bizantinskej ječi, če ga niso vladohlepni nasprotniki že prej umorili ali mu zavdali.
Župani se niso več zmenili za vrhovnega župana ali kneza, marveč je vsak v svojem kraji gospodaril, kakor samostalni vladar. Okoli leta 1120. je med vsemi srbskimi župani naj-imenitniši bil raški župan Bela Uroš, ki je svojo hčer Heleno dal ogerskemu kralju Beli II. „slepemu“ za ženo. Po tej ženitvi je Bela dobil Bosno, Uroš pa je Srbskej hotel nakloniti ogersko pomoč zoper Bizantince. Uroša sta nasledila njegova sinova Čedomil inTjehomil, za njima pa slavni Štefan Nemanja.
Zedinjena srbska država.
Nova srečniša doba se je v zgodovini srbskega naroda začela, ko je Štefan Nemanja (1159—1195) postal raški župan, kajti on je srečno odpravil vse ovire ter razkosano srbsko deželo zedinil v močno državo. Njegov oče se je bil sprl s svojimi brati in moral je iz Baše bežati v Dukljo ali Zeto, kjer se mu je v mestu Bibnici leta 1114. rodil sin Štefan Nemanja. Ko je Nemanja odrasel, vrnil se je v Bašo ter se z bizantinsko pomočjo polastil županske oblasti, ki mu pa kot najmlajšemu sinu po starem običaju nikakor ni šla. To je razjezilo starejše njegove brate in vzdignili so se na njega, ga vjeli ter vrgli v ječo. Toda Nemanja jim je kmalu zopet ušel, nabral vojsko in jih popolnoma zmagal v bitvi pri Zvečanu. Užuganim nasprotnikom, med katerimi je bilo tudi mnogo županov, vzel je njihova posestva ter jih djal pod svojo oblast, katero je po malem razširil črez vso Srbijo. Z bizantinskim cesarjem Emanuelom je ves čas v miru živel, takoj po njegovej smrti (1180) pa je šel z vojsko črez mejo, razdjal Sredec (Solijo) ter si osvojil Niš in Prizren in več druzih mest z dotičnimi okraji. Nekoliko pozneje je z Bizantinci začel drugo vojsko, jim vzel južno Dalmacijo in Dukljo, razdjal več mest ter srbsko državo raztegnil do jadranskega morja. Tako je Nemanja zedinil vso Srbijo ter jej bil edini vladar, kajti zvesti sorodniki in prijatelji, katerim je poveril posamezne županije, bili so samo njegovi namestniki ter so spolnovali le njegove ukaze. Ali Nemanja je dobro vedel, da treba Srbiji tudi mogočnega prijatelja in zaveznika ter je svoje poslance poslal na Nemško k cesarju Frideriku „Barbarosi“, katerega je povabil, da naj bi na poti v Palestino šel skozi njegovo državo, kjer bo dobil dovolj živeža in prijazne ljudi. Ko je na to Friderik s križarsko vojsko prišel na Srbsko, ga je Nemanja v Nišu svečano sprejel ter mu dal hrano za vso vojsko. Tudi ga je skušal pridobiti zoper bizantinskega cesarja, toda brez vspeha.
Da bi državno edinstvo svojega naroda še bolj vtrdil, jel se je na vso moč poganjati za to, da bi vsi Srbi bili ene vere. Dasiravno so Srbi od nekdaj najbolj naginjali na pravoslavno vero, je takrat na Srbskem vendar bilo tudi mnogo katoliških cerkev, a razen tega so se iz Bolgarskega zatrosili tudi bogu-mili ter se čemdalje bolje množili. Sam Nemanja je bil krščen in odgojen v katoliškej veri; ko je pa prišel v Bašo, kjer so prebivalci po večem bili pravoslavni, prestopil je takoj v vzhodno cerkev ter se dal z nova krstiti po pravoslavnem obredu. Na to je dal zidati mnogo novih cerkev in samostanov, bogu-milske krivoverce pa je iz dežele izgnal ter jim vzel vsa njihova posestva. S takim ravnanjem se je prikupil bizantinskemu cesarju, še bolj pa pravoslavnim duhovnikom, ki so vse storili, kar je bilo v njihovej moči, da bi mu srbsko ljudstvo ohranili zvesto in vdano.
Na praznik Marijinega oznanovanja (1195) je Štefan Nemanja sklical velik državni zbor ter se dobrovoijno odpovedal vlade, katero je izročil najstarejšemu svojemu sinu Štefanu. Pri tej priliki je tudi mlajšega sina Yuka imenoval velikega kneza ter mu dal Dukljo, ali ojstro mu je naročal, da mora starejšega brata priznavati za vrhovnega svojega gospodarja. Ko je sinove še enkrat opomnil, da naj se ljubijo in v miru zivé drug z drugim, se je pri zbranej gospodi in drugih pričujočih ljudeh očitno poslovil ter se podal v Studeniški samostan, ki ga je sam vtemelil. Tu je dobil novo ime Simeon ter živel kot priprost redovnik, dokler se ni preselil na sveto goro Atos, kjer je njegov najmlajši sin Rastko že dalj časa bil za mniha in so ga v samostanu zvali Savo: Na svetej gori je Nemanja ali Simeon sezidal novi samostan Hilander.
Štefan „Prvovenčani“ (1195—1224) je s početka mirno vladal, takoj po očetovej smrti pa se je zoper njega vzdignil njegov mlajši brat Vuk ter ga hotel pahniti s kne-ževskega prestola. Da bi svoj namen lože dosegel, se je Vuk zavezal s hrvaškim banom Andrejem, bratom ogersko-hrva-škega kralja Emerika, ob enem pa je tudi rimskega papeža skusil za se dobiti ter mu obljubil, da bode vso Srbijo zopet povrnil katoliškej cerkvi, kadar postane veliki župan. Med tem ko se je tudi Štefan jel pogajati s papežem, je ogerski kralj nenadoma udaril črez srbsko mejo ter pridrl noter do Niša (1202). Tu je osvojene kraje izročil Vuku kot svojemu namestniku, sam pa se je odslej zval „srbskega kralja“. Komaj so se Ogri vrnili proti domu, prišli so Bolgari in strašno so pustošili po lepej srbskej državi, ki je vsled domače nesloge
čisto obnemogla. Stefan je sprevidel, kaj je vzrok tolikej nesreči, pa je prosil naj mlaj g ega svojega brata, pobožnega Savo, naj bi en skusil potolažiti vpomega Vuka. Sava je na to prišel s svete gore ter z modro svojo besedo poravnal prepir med starejšima bratoma. Vuk seje zadovolil s tem, kar mu je bil oče določil, ter se pokoril Štefanu, ki je zopet prevzel vlado nad celo Srbijo (1208). Nekoliko let potem se je Štefan v drugič oženil ter si vzel Ano, hčer beneškega dužde Andreja Dándole. Tej svojej ženi za voljo se je Štefan zopet jel bližati katoliškej cerkvi ter rimskega papeža prosil, da naj mu podeli kraljevi naslov. Papež mu je prošnjo uslišal ter ga še istega leta (1217) dal po svojem poslancu kronati za srbskega kralja. Toda pravoslavna duhovščina s tem nikakor ni bila zadovoljna ter je ljudstvo ščuvala zoper kralja in katoliško cerkev. Zopet se je bilo bati, đa^ bode nova domača nesloga dobro došla tujim sovražnikom. Štefan se je tadaj vnovič obrnil na svojega brata Savo, naj mu svetuje, kaj da mu je storiti. Sava, katerega je med tem (1221) pravoslavni patrijarh v Nikeji posvetil za srbskega nadškofa, mu je rekel, da naj se za zmiraj loči od katoliške cerkve. Na to je Sava sam prišel na Srbsko (1222) ter svojega brata v pričo velike množice zbranega ljudstva v drugič venčal s krono, ki mu jo je bizantinski cesar iz Nikeje poslal. Pri tej priliki se je Štefan očitno odpovedal katoliškej cerkvi ter pred zbranim narodom glasno molil vero, kakor mu jo je brat po pravoslavnem obredu narekoval. Srbom je to bilo po volji ter so Štefana zvali „prvovenčanega“ kralja.
' Sava je odslej kot nadškof ostal na Srbskem, kjer je z nova vredil vesoljno cerkveno vpravo. Ytemelil je dvanajst škofij ter zidal mnogo lepih cerkev in samostanov. Sploh se je na vso moč prizadeval in trudil, da bi svoje rojake do dobrega vtrdil v krščanskej veri. Zarad velikih zaslug, ki si je v tem svojem delovanji pridobil, ga je vzhodna cerkev med svetnike uvrstila, Srbi pa ga časte kot največega svojega varha ali patrona. Naj tu še povemo zanimivo pripovedko, kako se je sveti Sava odločil za duhovski stan. Bil je, kakor vemo, najmlajši sin svojega očeta Nemanje ter se zval Rastko. Že kot mali deček bil je blagega srca in mirnega obnašanja, in že takrat je rad premišljeval o drugem svetu. Nekega dne so v Nemanjin grad prišli redovniki s svete gore prosit miloščine za svoje samostane. Med njimi je bil siv starček, po rodu Rus. Rastko, kateremu je takrat bilo šestnajst let, se jame s starcem pomenkovati in pazljivo ga je poslušal, ko mu je
pripovedoval o pobožnem in priprostem življenji mnihov na svetej gori. Pobožnemu mladenču je to bilo všeč in sklenil je, da bo zapustil očetov dvor ter šel na sveto goro med redovnike. Ko so se mnihi na pot pripravljali, je Rastko prosil očeta, naj mu dovoli iti v lov. Prišedši v gozd se je nenadoma ločil od lovske družbe ter zginil, da nihče ni vedel, kam. Rastko je med tem na zgovorjenem mestu našel one mnihe ter šel ž njimi na sveto goro. Oče in mati sta britko jokala, ko jima je došlo žalostno poročilo, da se je ljubljeni sinček v gozdu zgubil. Na vse strani je skrbni Nemanja razposlal svoje ljudi iskat zgubljenega sina. Prišli so tudi na sveto goro ter bili neizmerno veseli, da so ondi našli Rastka, katerega so takoj drugo jutro mislili odpeljati domu k žalostnim staršem. Toda kar obstrmeli so, ko je kraljev sin v mniškej obleki stopil pred nje, rekoč, da se zdaj zove Sava in da ne pojde več na Srbsko. Le posvetno svoje oblačilo in ostrižene lase ja poslal očetu.
Štefan „prvovenčani“ je zapustil štiri sinove, Radoslava, Vladislava, Uroša in Predislava. Poslednji je šel v samostan in je po smrti svojega strica, svetega Save, postal srbski nadškof, ostali trije pa so zaporedoma sedeli na kraljevem prestolu. Radoslav (1224—1234) ni imel potrebnih duševnih zmožnosti in je sploh jako slabo vladal. Veljavna srbska gospoda ž njim nikakor niso bili zadovoljni ter so ga naposled prisilili, da se je moral vmakniti mlajšemu bratu. Radoslav je pred vporniki bežal v Drač in Dubrovnik, potem pa se je od strica Save dal pregovoriti ter šel med redovnike. Vladislav (1234—1237) je na Srbsko pozval nemške rudarje ter tako povzdignil rudarijo. Po kratkem vladanju nasledil ga je mlajši brat Uroš (1237—1272), katerega stare srbske knjige zovejo „velikega kralja“. Brž ko ne so mu ta častni priimek dali zato, ker se je za njegovega vladanja jako povzdignilo splošno blagostanje na Srbskem. Vojske se je ogibal, kolikor je le mogel; ko so pa Mongoli iz Hrvaškega in Oger-skega tudi na Srbsko pridrli, jih je slavno zmagal ter zapodil črez mejo. Pa vkljub srečnemu vladanju moral se je tudi Uroš še pred smrtjo odpovedati prestolu. Njegov starejši sin Dragutin (1272—1275), ki se je oženil s hčerjo ogerskega kralja Štefana V., je vedno silil vanj, da naj mu prepusti vlado, kakor mu je bajé obljubil. Ko mu oče ni hotel prošnje vslišati, je Dragutin z ogersko vojsko udaril nanj in ga užu-gal. Uroš je na stare dni pred zmagovitim sinom _ bežal v Drač in kmalu potem od žalosti umrl. Toda ljudstvo ni maralo
Občna zgodovina IX. snopič.	43
za kralja, ki je tako grdo ravnal z lastnim očetom. Dragutin je to	sprevidel in	jel se je kesati	svojega dejanja.	Naposled
se je	celó odrekel	prestola ter ga	dobrovoljno prepustil mlaj-
šemu bratu Milutinu, le Mačvo in Srem je za se obdržal ter tu mirno živel do svoje smrti (1317).
Milutin Uroš II. (1275—1321) mislil je vedno, kako da bi svojej državi pridobil večo moč in veljavo ter da bi jej osvojil nove dežele. Bil je bistroumen in delaven vladar, ki se ni vstrašil ne truda, ne pota, dokler ni dosegel svojega cilja. Za dolgoletnega svojega vladanja je Srbsko tako povzdignil, da je bila prva država na balkanskem polotoku. Najpred je šel z vojsko v	Makedonijo ter	v nekoliko letih	osvojil ves
svet	noter do Soluna in do svete	gore Atosa. Po	teh prido-
bitvah je svojo prestolnico iz Ease prenesel v Prizren ter se obrnil proti zahodu. Tu se je razprostirala lepa in bogata Bosna, ki je že dalj časa bila pod ogersko oblastjo. Ne bi je rad opustošil, ampak brez prelivanja krvi si jo je hotel pridobiti. Ločil se je tadaj od svoje^ prve žene ter si izprosil Elizabeto, hčer ogerskega kralja Štefana V., ki je svojemu zetu res odstopil Bosno (1286). Kmalu se je ločil tudi od Elizabete ter se oženil s hčerjo bolgarskega carja; pa tudi to je že črez štiri leta odpravil ter se poročil z mlado Simonido, hčerjo bizantinskega cesarja. Po tej ženitvi se je nadjal, da bode s časom zasedel bizantinski prestol, ali zaveza z Bizantinci srbskej gospodi ni bila po volji in naščuvali so nezakonskega Milutinovega sina Štefana, da se je vzdignil zoper očeta. Milutin je vpornega sina zmagal ter mu najprej vse oprostil, potem pa ga je dal oslepiti ter ga zvezanega poslal svojemu tastu Androniku v Carigrad. Tu na cesarskem dvoru je slepi Štefan živel skupaj s svojim sinom Dušanom, dokler ga Milutin ni pozval nazaj na Srbsko (1314). Vkljub takošnim gro-zovitnostim je Milutin dobro vladal, povzdignil trgovino, dal nove postave, zidal mnogo lepih cerkev ter vtemelil nove samostane in druge pobožne naprave, s katerimi seje pravoslavnim duhovnikom tako prikupil, da so ga zvali „svetega kralja“. Da bi se vtrdil v Bosni, se je premeteni kralj rimskemu papežu hlinil iskrenega prijatelja ter mu obljubil, da bo do dobrega zatrl krivo vero bogumilov, katerih je takrat ravno v Bosni bilo največ. Kazal se je celó, kakor da bi ga bila volja prestopiti v katoliško crkev. Proti koncu njegove vlade pa je papež sprevidel grdo hinavstvo ter hrvaško-ogerskega kralja Karla Roberta pozval, da naj gre s križarsko vojno na Srbsko.
Milutin je moral Karlu Kobertu odstopiti Mačvo, a zgubil je tudi Bosno, katero so mu vzeli hrvaški bani Šubici.
Milutinaje nasledil njegov sin Štefan Uroš III. (1321 do 1331), katerega navadno zovejo „D e č an s k ega“ zato, ker je v Dečanah dal sezidati imeniten samostan in lepo cerkev. Y Carigradu je na očeh toliko ozdravil, da je nekoliko videl ter se mogel pečati z vladarskimi opravili. S prva se je moral bojevati s svojim bratrancem Vladislavom in z mlajšim bratom Konstantinom, ki sta oba po prestolu hrepenela. Štefan ju je srečno zmagal ter zopet vse srbske kraje zedinil pod svojo oblastjo. Kmalu na to se je sprl z bizantinskim cesarjem Andronikom in z bolgarskim carjem Mihaelom. Prvemu je vzel nekoliko mest v Makedoniji, drugega pa je popolnoma zmagal v bitvi pri Velbuždu (Í330), kjer se je posebno odlikoval mladi srbski kraljevič Dušan, med tem ko je Mihael na bojišči poginil. Štefan je po tej slavnej bitvi z zmagovalno vojsko šel na Bolgarsko ter je na cesarski prestol v Tinovu posadil svojo sestro Nedo, katero je prej njen mož cesar Mihael iz dežele izgnal. Z bizantinskim cesarjem se je Štefan do dobrega pomiril ter se v drugič oženil s carigrajsko knjeginjo, s katero je mnogo Bizantincev prišlo na srbski dvor. To je žalilo domačo gospodo, ki niso pri kralju več imeli prejšnje veljave, in šli so v Dukljo ščuvati mladega Dušana zoper lastnega očeta. Štefan je vpornega sina užugal ter mu oprostil. Ali nezadovoljni plemenitniki so Dušana pregovorili, da se je v drugič vzdignil na svojega očeta, katerega je to pot zmagal in mu vzel kraljevo oblast. Nesrečni Stefan je bežal, ali nasprotniki so ga med potjo vjeli, ga gnali v Zvečane ter ga tu brez milosti zadavili.
Srbsko carstvo.
Štefan Dušan (1331—1355), katerega so po velikej njegovej moči zvali „silnega“, bilje najslavnejši vladar, kar jih je kdaj sedelo na srbskem prestolu. Z bistrim svojim umom in modrim ravnanjem, kakor tudi z zmagovalnimi vojskami , v katerih se je sam vselej odlikoval kot najhrabriši junak, je srbsko državo povzdignil do največe moči in slave. Po vsej pravici se torej njegovo vladanje imenuje zlata doba srbske zgodovine. Za ženo si je Dušan vzel Heleno, sestro bolgarskega cara Aleksandra, ki je z mogočnim svojim svakom ves čas v miru živel ter ga priznaval za vrhovnega svojega gospodarja in varha. Ko so se v bizantinskej državi vneli prepiri med cesarico Ano in njenim nasprotnikom Kantaku,
zenom, se je takoj tudi Dušan jel vmes vtikati ter se tako skoraj neprenehoma vojskoval s propadajočo bizantinsko državo. V teh vojskah je osvojil Epir, Albanijo, vso Makedonijo noter do Soluna, a pozneje tudi velik kos Tesalije in Akarnanije ter prišel pred sam Carigrad. Kantakuzen je proti njemu celó Turke pozval na pomoč ter isto svojo hčer dal turškemu sultanu za ženo, a pri tej priliki je svojemu zetu odstopil imenitno mesto Galipoli, v katerem so strašni turški nejeverniki prvikrat stopili na evropejska tla. Toda dokler je na srbskem prestolu sedel hrabri Dušan, niso mu ne Bizantinci, ne Turki mogli do živega, marveč je bizantinski cesar izgubil vso svojo državo razun Carigrada in nekoliko primorskih mest. Silnega srbskega vladarja jel se je tudi ogerski in hrvaški kralj Lju-devik bati in, da bi mu vsaj na zahodu skrhal njegovo moč, je bosenskemu banu Štefanu Kotromanovicu naročil, da naj mu vzame kneževino Travunjo. Ali Dušan je takoj pridrl v Bosno, prisilil Kotromanovica, da se je pokoril njegovej oblasti, povrh tega pa je ogerskemu kralju vzel Mačvo in Srem. Benečanom je Dušan bil dober prijatelj in dovolil je njihovim trgovcem, da so smeli svobodno trgovati po vseh mestih velike njegove države. Tudi bi se bil rad ž njimi zavezal zoper Carigrad, ki si ga sam ni mogel osvojiti, ali Benečani niso v to nikakor privolili, kajti za svobodni razvoj njihove trgovine zdelo se jim je najbolje, da balkanski polotok ostane razdrobljen na več manjših držav , in kakor ne bi bili radi videli mogočnega bizantinskega cesarstva, tako niso niti srbske države hoteli preveč povzdigniti. Akoravno Dušan torej ni mogel vsega balkanskega polotoka spraviti pod svojo oblast, vendar je na njem bil najveljavniši vladar in, ko bi njegovi nasledniki bili taki možje, kakoršen je bil on, srbska država bi bila Turkom gotovo zastopila pot v Evropo. Dušan je svo-jej moči dal tudi veliko zunanjo sijajnost ter se že leta 1346. dal v S k opiju svečano venčati za „srbskega, bolgarskega in bizantinskega cesarja“, ob enem pa je svojega sina in naslednika Uroša imenoval za srbskega kralja ter mu poveril vlado v starej Srbiji. Da bi novo cesarstvo tudi v cerkvenem obziru bilo neodvisno od Carigrada, je Dušan srbskega nadškofa povzdignil za patrijarha, t. j. za vrhovnega in neodvisnega cerkvenega glavarja na Srbskem. Carigrajskemu patrijarhu to se ve da ni bilo po volji, a ker gotovega djanja ni mogel preklicati, je vse Srbe proklel. Ali Dušan se zato niti zmenil ni, svojo duhovščino pa si je pridobil s tem, da je bogato obdaroval cerkve in samostane po vseh krajih obširnega svojega
cesarstva. Da bi vredil pravne razmere med raznoterimi prebivalci svoje države, dal je Dušan zbrati obstoječe postave ter jih vrediti v posebno knjigo ali zakonik. Vse cesarstvo je razdelil na okraje ali oblasti, v katerih je zanesljive može imenoval za svoje namestnike, ki so mu morali brez ugovora biti pokorni ter na tanko spolnovati njegove ukaze in naredbe. Proti koncu svojega vladanja se je Dušan še enkrat napravil na pot proti Carigradu, da bi tudi to imenitno mesto pridružil svojej oblasti. Že je nabral osemdeset tisuč vojščakov; v tem ga zgrabi huda vročnica, za katero je nagloma umrl v svojem petdesetem letu.
Dušanov sin Štefan Uroš IV. (1355—1367) ni imel lepih zmožnosti svojega očeta, a bil je tudi še premlad, da bi mogel sam nadzorovati veliko srbsko cesarstvo. To je Dušan sam sprevidel ter na smrtnej postelji v pričo duhovne in posvetne gospode zvedenega Vukašina imenoval slabemu svojemu sinu za varha in svetovalca. Vukašin je bil obdarovan z velikimi duševnimi sposobnostmi ter imel odločno in stanovitno voljo. Car Dušan ga je zarad tega že prej vedno odlikoval, zdaj pa mu je poleg svojega sina podelil največo oblast v celej državi. Ali Vukašin takošnega zaupanja ni bil vreden, kajti bil je grd hinavec, ki se je svojemu gospodarju kazal najpohlevnišega hlapca, skrivaj pa je vedno premišljeval, kako bi ga pahnil s prestola, da bi ga potem sam zasedel. Dokler je živel silni Dušan, se kaj takošnega ni mogel nadjati; ko je pa slabi Uroš prevzel vlado, je Vukašin od dne do dne prevzetniši postajal, zlasti odkar je užugal upornega cesarjevega strica Sinišo, ki je tudi hrepenel po prestolu, ter od kar je pri Plovdivu zmagal bizantinsko vojsko. Malo skušeni Uroš mu je odslej še bolj zaupal ter ga celó imenoval srbskega kralja. Mogočni Vukašin je na to vse najimenitniše službe podelil svojim sorodnikom in prijateljem, ob enem pa začel proganjati ono srbsko gospodo, ki so spregledali hudobne njegove naklepe. Med poslednjimi je najimenitniši bil knez L a z a r Grbljanović, ki je bil nekoliko v rodu s cesarsko rodbino ter kot namestnik vpravljal Mačvo in bližnje kraje v severnej „ Srbiji. Lazar in njegovi privrženci tadaj niso prej odjenjali, dokler niso Uroša prepričali, da njegov svetovalec snuje hudobne naklepe. Vukašin je moral zapustiti »esarjev dvor ter iti v svojo namestnijo v Makedonijo. Ali neizmerno njegovo vla-dohlepje mu niti tu ni dalo miru, ampak gnalo ga je vedno dalje. Naposled jel je bizantinskega ^esarja ščuvati zoper lastno svojo domovino. To je Uroš še o pravem času nekako
zvedel in hitro je šel k poštenemu Lazaru Grbljanovicu ter se ž njim dogovoril, da bodo prihodnjo spomlad šli z vojsko nad izdajalca Vukašina. Le-ta je na to nenadoma prišel v Prizren, kjer se je s sladkim prilizovanjem najprej prikupil cesarjevej materi, potem pa Urošu pisal hinavsko pismo, v katerem ga roti, naj se zopet vrne v prestolnico ter da naj mu zaupa kot najzvestejšemu služabniku. Uroš se je res dal zaslepiti in pri-šedši v Prizren je od veselja, da se je zopet spravil s premetenim Vukašinom, napravil velike svečanosti. Ko so pa (2. dec. 1367) gospoda šli na lov, je Vukašin v gozdu zavratno umoril cara Uroša, s katerim je izumrl rod slavnih Nemanjićev.
Srbska propada.
Po vsem Srbskem so jako žalovali, ko se je raznesel glas o strašnem umorstvu, kajti ljudstvo je iskreno ljubilo mladega in blagega vladarja, gospoda pa so vedno bili zvesto vdani cesarskemu rodu Nemanjicev. Vukašin (1367-—1371), ki se je polastil vladarske oblasti, se tadaj cele dve leti ni upal cesarske krone na glavo djati, in tudi potem se je vedno le zval srbskega kralja, da bi si tako naklonil pomoč Bizantincev, katerim je srbski cesarski naslov zmiraj bil trn v peti. Ali v Carigradu so takrat imeli drugih skrbi in Vukašin je prav za prav vladal le na južnem Srbskem, kajti v Baši in v severnih krajih ga niso priznavali za vladarja. Največi nasprotnik mu je bil knez Lazar. Vukašin je zato šel z vojsko nad njega in ko ga je nekolikokrati užugal, potisnil ga je v gorske kraje pri Hruševcu. Tu se je Lazar pripravljal na novi boj in sledeče spomladi (1371) mislil je z raškim županom zopet udariti na Vukašina. V tem njegovem naklepu prehitela ga je imenitniša prigodba. Istega leta se je velika turška vojska bližala srbskej meji in Vukašin je dobro vedel, da mu treba najprej tega sovražnika zmagati, a potem da mu bode lahko užugati domače nasprotnike. Nabral je torej šestdeset tisue mož, po večem Grkov, Vlahov in Arbanasov, ter šel ž njimi na Bolgarsko do reke Marice, kjer se je vtaboril. Osla-njajoč se na veliko svojo vojsko mislil je Vukašin, da mora zmagati, in tudi njegovi vojščaki so bili brez skrbi ter so razsajali in pijančevali do pozne noči. Ko so do dobrega po-spali, plane nenadoma turška vojska nad nje ter jih skoraj vse pokolje. Vukašin je nekako ušel iz strašnega meteža, ali med potjo ga je ubil njegov sluga ter mu pobral vso zlatnino in vse novce, kar jih je pri sebi imel.
Ona gospoda, ki so bili vedno vdani starej cesarskej rodbini, so zdaj na Srbskem zopet dobili večo veljavo ter za srbskega vladarja oklicali Lazarja Grbljanovica (1371 do 1389), ki je že prej bil njihov vodja zoper Vukašina in bil tudi nekoliko v rodu z izumrlimi Nemanjici. Lazar je bil hraber in pošten mož, ki je ves čas svojega življenja z vsemi silami delal na to, da bi Srbijo rešil pogina ter jej povrnil nekdanjo moč in slavo. Ali vkljub lepim svojim zmožnostim ni mogel doseči plemenitnega namena, kajti domači razdor je popolnoma razroval srbsko državo in ljudstvo je samo čutilo svojo slabost ter se ni dalo ohrabriti na novi boj. V južnih krajih je bilo še dosti Vukašinovih privržencev, ki niso priznavali novega vladarja; bosenski ban Tvrdko pa se je oklical za kralja, osvojil Travunjo in Zahumje ter si lastil tudi Dukljo ali Zeto. Y takošnih razmerah Lazar niti vseh srbskih krajev ni mogel zediniti pod svojo oblastjo, še manj pa je mogel ponoviti nekdanjo Dušanovo cesarstvo. Svest si male svoje moči odrekel se je cesarskega naslova ter se zval le „kneza“. Med tem se je ob srbskej meji, kakor črn vihar, zbirala turška sila. Drinopolje, Plovdiv, Sredec in druga mesta so se drugo za drugim morala pokoriti strašnim divjakom. Leta 1386. pa je sultan Murat I. sam prišel črez Balkan, vzel dobro utrjeno mesto Niš ter se z veliko svojo vojsko, kakor močen klin, zagnal med Srbe in Bolgare. Lazar je prosil miru ter silovitemu zmagovalcu obljubil vsako leto po tisuč cekinov davka in ti-suč srbskih konjikov vojaške pomoči. Ali vrlemu knezu, ki je v mladih letih videl Dušanovo slavo, krvavelo je domoljubno srce, ko je videl, da se je za njegovega vladanja nekdaj tako mogočna Srbija morala pokoriti največemu zatiralcu vesoljnega krščanstva. Še enkrat se je ohrabril, zavezal z bosenskim kraljem Tvrdkom, in že sledeče leto (1387) je udaril na Turke ter jih pri Pločniku tako strašno otepel, da jih je od dvajset tisuč komaj četvero tisuč živih zbežalo s krvavega bojišča. Ta zmaga je obnemoglim sosedom dala novega poguma in drug za drugim zavezali so se s hrabrim Lazarom zoper skupnega nasprotnika. Ali zdaj se je Murat zopet pripravljal na veliko vojsko in ko je potlačil Bolgare; šel je na Srbsko.
Na dan svetega Vida t. j. 15. junija 1389. je na kosovem polji kar mrgolelo od prevelike množice vojščakov in daleč na okoli so se belili šatorji obeh nasprotnih taborjev. Na enej strani bil je turški car Murat I., na drugej hrabri in pobožni starček' Lazar s svojimi zavezniki. Srbom so prišli pomagat bosenski vojvoda Vladko Hranić, hrvaški ban
Ivan Horvat, vlaški vojvoda Mirča, Jurij Kastriota iz Albanije in tudi mnogo Bolgarov, ki so zbežali iz nesrečne svoje domovine. Med Turki pa se je zoper krščanske svoje brate bojevalo mnogo Makedoncev in „kraljevič Marko“, sin bivšega srbskega kralja Vukašina. Na vse zgodaj, ko se je komaj začelo daniti, se je Lazarjev zet Miloš Obilic splazil v sovražni tabor ter umoril turškega cara Murata L, da bi s tem osramotil svoje domače nasprotnike, ki so ga dolžili, da bode Srbe izdal. Turki so ga kar takoj zgrabili ter po živinsko mučili, dokler ni do zadnje kaplje izkrvavelo domoljubno njegovo srce. S to dogodbo začela se je strašna bitva, ki je za več sto let odločila žalostno osodo južnih naših bratov. Tri dni so se nasprotniki kakor divji levi zaganjali drug v druzega, in že je bilo misliti, da bodo Srbi zmagali, tu je bajé srbski vojvoda Yuk Brankovič s svojim krdelom prestopil na turško stran ter tako krščansko svojo domovino izdal azijatskim nejeverni-kom. Brez števila krščanskih junakov je poginilo na krvavem bojišči, vrlega Lazarja in mnogo drugih plemenitnih srbskih mož pa so Turki vjeli ter jih na povelje Muratovega sina Bajazita ob glavo djali.
Po bitvi na kosovem polji se je zmagovalnemu Bajazitu mudilo domu , da bi se vtrdil na očetovskem prestolu. Zato je za zdaj srbski prestol pustil Lazarjevemu sinu Stefanu Lazareviču (1389—1427) ter ga imenoval „despota“, ali prisilil ga je, da mu je obljubil plačevati davek ter mu za vse vojske dajati vojaške pomoči. Srbski vojščaki so se v prihodnje morali s Turki bojevati zdaj v Evropi zoper krščene svoje brate, zdaj v Aziji zoper mohamedovske nasprotnike turških cesarjev. Srbi so Turkom pomagali, da so do dobrega potlačili Bolgare in užugali Vlahe, pomagali so jim pri Niko-polji (1396) zoper ogerskega kralja Sigmunda, a pri Angori (1402) so se tako hrabro bojevali zoper Tatare, da se je siloviti Timurlenk sam čudil njihovemu junaštvu. Sploh je slabi Štefan Turkom vse storil, karkoli so hoteli, da bi Srbom vsaj še pustili ono malo domače samostalnosti, kolikor jim je je ostalo po kosovskej bitvi. Nadjal se je, da bode Srbom vendar le mogoče o zgodnej priliki otresti se turškega jarma, če si dotlej ohranijo domače vladarje. Proti koncu žalostnega svojega vladanja jel se je sam dogovarjati z ogerskim kraljem Sigmundom ter ga priznal za vrhovnega gospodarja, da bi Srbom naklonil njegovo pomoč. Na smrtnej postelji je Jur j a Brankoviča (1427—1456), sina izdajalca Vuka, imenoval za svojega naslednika, kajti mislil je, da bode le on mogel z ogersko
pomočjo Srbe zopet osvoboditi. Ali Sigmund, ki je bil zapleten v husovske vojske in druge homatije, ni mogel novim svojim zaveznikom tako pomagati, kakor bi bilo treba. Zato je Jurij Brankovič naginjal zdaj na Ogersko, zdaj na turško stran, ter niti pozneje v bitvi pri Varni (1444), niti v drugej bitvi na kosovem polji (1448) ni mogel tako odločno stopiti na stran ogerskega junaka Ivana Hunyadya, kakor bi bil rad. Turškemu čaru Muratu II. je moral plačevati na leto po pedeset tisuč cekinov ter mu dati svojo hčer Marijo za ženo. Sultan Mohamed II. se je po tej svojej materi lastil neomejeno pravico na celo Srbijo ter je leta 1456. z veliko vojsko pridrl pred Beligrad; ali tu ga je slavno užugal Ivan Hunyady z oger-skimi, hrvaškimi in tudi slovenskimi junaki. Ko je Jurij Brankovič kmalu potem umrl, je najprej njegov sin Lazar bil dve leti srbski despot, a po zgodnej njegovej smrti nasledila ga je njegova vdova Jelena; ali že leta 1459. je Mohamed II. zopet prišel na Srbsko ter jo spremenil v turški pašaluk, v katerem so turški paše odirali in zatirali potlačeni srbski narod do devetnajstega stoletja.
9. Bolgari.
Bolgari so bili pastirsko ljudstvo finskega rodu ter so nekdaj bivali pod Uralom. Pozneje so se razcepili na več plemen, od katerih sta se dva s časom pomaknila nekoliko proti severu, kjer sta ob ustji reke Käme vtemelila državo tako zvanih „črnih Bolgarov“; drugi pa so šli proti jugu, kjer jih je čakala razna osoda. Že v petem stoletji so se od črnega morja zaletavali proti Donavi, a v sedmem stoletji je eno pleme pod svojim knezom Asparuhom bivalo med Dnje-strom, Donavo in črnem morjem, od koder je večkrat v Mezijo in Trakijo hodilo na plen. Bizantinski cesar Konstantin Pogonota je zarad tega šel z veliko vojsko nad nje (679), ali ni opravil ničesar, marveč so Bolgari zdaj dobili novega poguma ter se za stalno preselili v Mezijo t. j. v pokrajino, ki se razprostira med Donavo in Balkanom. Tu so vtemelili novo državo, katero so čemdalje bolj povečavah, dokler niso v devetem stoletji pod svojo oblastjo zedinili skoraj vse slovenske rodove, kar jih je bilo na vzhodnem balkanskem polotoku. Sloveni se Bolgarom niso vpirali, ampak dobrovoljno so se jim pokorili in bili so jih celó veseli, ker so jih rešili bizantinske vlade. Oba naroda sta složno skupaj živela in če tudi so Bolgari bili gospodarji, vendar niso zatirali podložnih Slovenov,
katerih je po številu bilo mnogo več, ampak poprijeli so se celó njihovih navad in njihovega jezika, in predno je minulo tri sto let, so se ž njimi zmešali v jeden jedrni slovenski narod, ki se še dandanes zove bolgarski. Kar nesložni balkanski Sloveni sami nikakor niso mogli doseči, to so dosegli s pripomočjo tujega ljudstva, namreč da so se zedinili v krepko državo, v katerej so si zagotovili narodni svoj obstanek.
Središče nove države je bilo ob reki Kamčiji in v Do-brudži, kjer se je največ Bolgarov naselilo; ondi je bilo tudi prestolno mesto Proslava ter najimenitniša trdnjava Derster (sedaj Silistrija). Stari Bolgari imeli so po več žen, vsak naj-manje po dve. Moški in ženske so nosili široke hlače; moški so si lase do kože postrigli ter si glavo pokrivali s turbanom, a žene so si lice zakrivali, kakor Turkinje. Bolgarski knez ali kan je obedoval vsikdar sam pri enej mizi ter pil iz črepinj ubitih sovražnikov. Sodba je bila kratka, ali ojstra; če vjeti tat ali razbojnik ni hotel priznati svoje pregrehe, mu je sodnik pri tej priči s težkim batom glavo razbil. Kadar so Bolgari kako pogodbo sklepali, prisegli so na goli meč ter vsako pot živega psa na dvoje razsekali. Y imenitnih stvareh se je kan posvetoval z gospodo, ki so se zvali „boljari“. Kadar je kan ali kak boljar umrl, so ga sežgali ali pokopali, toda ž njim so tudi vse njegove žene in vso družino živo na gromado djali ali v grob položili. Vse to surove navade so Bolgari v novej svojej domovini po malem opustili ter se poprijeli omike podložnih Slovenov. Sploh smemo trditi, da sedanji slovenski Bolgari niso niti v jeziku, niti v svojih običajih ohranili prav nič ostankov nekdanjih finskih Bolgarov, od katerih so le ime obdržali. Kar je v dandanašnjem bolgarskem jeziku neslovenske primese, poprijeli so slovenski Bolgari od starodavnih prebivalcev trakiško-ilirskega rodu.
Krum in Omortag.
Po svojem prihodu v Mezijo (679) so Bolgari novo svojo državo morali še mnogo mnogo let v hudih bojih braniti zoper bizantinske cesarje, ki se nikakor niso hoteli dobrovoljno odreči rodovitnega sveta med Donavo in balkanskimi gorami. Zgodovina nam torej celo stoletje o Bolgarih ne pripoveduje druzega, nego gola imena vladarjev in krvave vojske z Bizantinci. Y teh vojskah so sicer navadno zmagali Bolgari; ko je pa neki Kormisoš (753—760) spodrinil staro vladarsko rodbino ter se po sili polastil kneževške oblasti, začeli so se
domači prepiri in poboji, ki so Bizantince z nova ohrabrili ter jim nekolikokrat pomogli do zmage. Y tem je vladarski prestol zasedel grozovitni Krum (802 ali 807—815), najmogoč-niši bolgarski knez, katerega ni nikdar noben sovražnik užugal. Takrat je Bolgarska razen Mezije obsegala tudi še Vlaško do karpatskih gor, a Krum je še osvojil velik kos vzhodne Oger-ske ter vse bizantinske kraje noter do Carigrada. Na to je zmagovalno svojo vojsko peljal pred Sredec (Sofijo) ter po strašnem prelivanji krvi vzel tudi to imenitno mesto. Za tolike zgube se je cesar Nikefor hotel maščevati in, ko se je bil dve leti pripravljal, je sam z veliko vojsko šel na Bolgarsko. Tu je s prva bil srečen, oropal mnogo krajev ter požgal bolgarsko prestolnico. Že se je mislil zmagovalno vrniti proti domu, ali Krum je zasedel vsa pota, ki drže skozi balkanske soteske, in nasprotniki kmalu niso mogli ne naprej, ne nazaj. Nikefor je takoj sprevidel veliko nevarnost in žalostno je vzkliknil: „Odtod ne ujidemo več, razun ko bi se v tiče spremenili!“ — Drugi dan se je takoj pri prvem svitu jutranje zore vnela strašna bitva, v katerej so razkačeni Bolgari vso bizantinsko vojsko prav do zadnjega moža poklali. Poginil je torej tudi cesar Nikefor, kateremu je zmagovalni Krum odsekal glavo ter jo nasadil na dolgo sulico, da jo je vsakdo videl; nekoliko dni potem pa si je od črepine dal napraviti kozarc ter je napil zdravico svojim boljarom (811). Zdaj so Bolgari leto za letom pustošili po bizantinskih pokrajinah ter vzeli več imenitnih mest. Cesar Mihael Bangabe je tadaj nabral veliko vojsko in zopet poskusil bojno srečo, ali siloviti Krum ga je pri Drinopolji užugal ter šel za njim do Carigrada (813). Pred mestom se je s svojo vojsko vtaboril ter po starej paganskej navadi bogovom žrtvoval ljudi in goveda. Po dovršenej daritvi se je umil, poškropil svoje ljudi ter ves tabor slovesno obhodil v sredi med svojimi ženami, ki so mu ves čas slavo pele in se mu klanjale. Med tem ko se je to v bolgarskem taborji godilo, so Bizantinci s carigrajskega obzidja mirno gledali in nihče se ni upal s kakim strelom motiti čudno opravilo. Toda zvedeni Krum je takoj sprevidel, da ne bode mogel osvojiti dobro vtrjenega Carigrada, ter je nasprotnikom ponudil mir proti temu, da mu plačajo letni davek in mnogo prazničnih oblačil. Ko se je bil s cesarjem sešel, da bi se do dobrega pobotala, bil bi ga nek Bizantinec skoraj zavratno umoril. To je silnega kneza tako razkačilo, da je strašno oropal in opustošil vso carigrajsko okolico ter mnogo vjetnikov z živino in. z vsem njihovim premakljivim imetjem
odpeljal seboj na Bolgarsko ter jih naselil onkraj Donave. Sledečega leta je Krum zopet pridrl v bizantinsko cesarstvo in že se je tudi pripravljal na pot proti Carigradu. Da bi to močno mesto mogel osvojiti, dal je napraviti mnogo strojev, a ob enem je nabiral velikansko vojsko doma med Bolgari, med Avari in po vseh slovenskih deželah. Ali ni mu bilo sojeno izpeljati strašnega svojega naklepa, kajti malo pred odhodom je za mrtudom umrl (815).
Po Krumovej smrti sta hitro drug za drugim sledila CokinDiceng, a še pred letom 820. je bolgarski prestol zasedel Omortag, ki je z bizantinskim cesarjem Leonom sklenil primirje na trideset let, da se je s tem večo silo mogel zaganjati proti zahodu. Tu so se namreč Timočani, slovensko pleme ob reki Timoku na današnjem Srbskem, in Bodrici ob reki Tisi hoteli osvoboditi bolgarskega gospodstva ter pozvali na pomoč nemške Franke. Ko se je zoper te ravno takrat vzdignil hrvaški knez Ljudevit, so se Timočani hitro ž njim zavezali. Ali, kakor vemo, Ljudevit ni imel sreče, in Franki so svojo oblast razširili noter do bolgarske države (823). Tu so se zdaj začeli prepirati zarad meje, dokler ni bolgarski knez Omortag napovedal vojske nemškim Frankom, zoper katere so se takoj tudi Hrvati zopet vzdignili (827). Po dovr-šenej vojski so Bolgari obdržali Srem in vzhodno Ogersko, Hrvatje pa so zopet postali sami svoji. Že pred prihodom Bolgarov je med Sloveni, ki so bivali od Donave do Balkana, bilo najti kristjanov. Njihovo število se je še bolj pomnožilo, ko je Krum iz bizantinskih krajev naselil čemdalje več krščanskih vjetnikov, med katerimi je bilo mnogo škofov in drugih duhovnikov. Ti se niso dali strahovati in so vkljub vsem prepovedim v svojej sužnosti oznanovali krščansko vero. Omortag se je začel bati za stare bogove in najprej dal nekoliko škofov na smrt mučiti; ko pa to ni nič pomagalo, je vse vjetnike poslal nazaj v bizantinsko cesarstvo. Toda krščanstvo se ni dalo več izkoreniniti in kmalu se je še lepše razcvelo. Omor-tagov naslednik Presjam, ki se je (med letom 836—839) nesrečno vojskoval s srbskim knezom Vlastimirom, je bil še pagan; po njegovej smrti pa je tudi Bolgarom zasijala luč krščanske vere in omike.
Knez Boris in pokrščenje Bolgarov. Car Simeon.
Presjamov sin Boris (852—888) se je prva leta svojega vladanja vojskoval z Bizantinci, Srbi, Hrvati in Franki.
Bizantincem je vzel velik kos Makedonije, v Boji s Srbi in Hrvati ni bil srečen, Frankom pa je brez posebnega vspeba pomagal zoper moravskega kneza Kastislava. Tem večo slavo si je pridobil s tem, da je sebe in svoj narod dal pokrstiti. Boris je sprevidel, da si kot pagan med mogočnimi krščanskimi sosedi, t. j. med Franki, Moravci in Bizantinci nikakor ne bode mogel dolgo obraniti svoje države. Sloveni po Trakiji in Makedoniji so se že davnej odpovedali starim bogovom, a po malem se je tudi že na Bolgarskem sem ter tje pokazala sled krščanskej veri, za katero se je zdaj sam knez odločil. Ko je po vsej deželi bila velika lakota, začel je Boris vojsko z bizantinskim cesarjem Mihaelom III. in že ga je nekoliko-krati užugal. Kar ustavi bojevanje in poroči nasprotniku, da ga je volja pomiriti se, ali da bi se tudi rad pokrstil. Mihael je takošnega poročila bil vesel ter je Borisu bil pri krstu za botra. Po kneževem izgledu se je tudi mnogo boljarov dalo pokrstiti, Bizantinci pa so spreobrnjenim Bolgarom odstopili nekoliko sveta pod Balkanom ter se tako pomirili. Prišedši domu se je Boris na vso moč prizadeval, da bi se tudi ostali narod pokrstil. Mnogo plemenitnikov se je zarad tega vzdignilo zoper svojega kneza, ki jih je pa kmalu užugal ter jih brez milosti ob glavo djal.
Nek bizantinski umetnik Metod je Borisu, ki se je zdaj zval Mihael, naslikal podobo poslednje sodbe. To je do najnovejšega časa mnogo zgodovinarjev motilo, da so tega slikarja znamenili s slovenskim aposteljnom sv. Metodom ter dodali, da je omenjena podoba bolgarskega kneza tako pretresla, da se je kar takoj odpovedal paganstvu ter spoznal pravega, živega Boga. Akoravno torej sv. Metod ni pokrstil Bolgarov, kakor se je prej sploh mislilo, je vendar njegovo delovanje tudi njim koristilo. Ko so po smrti sv. Metoda slovenski duhovniki morali iti iz Moravskega, bežalo jih je mnogo na Bolgarsko, kjer so Borisu in vsemu narodu dobro došli. Bolgari so namreč krščansko vero le nekako površno sprejeli in kmalu je med njimi kar mrgolelo raznih krivovercev, ki so jih hoteli za se pridobiti. Zdaj so jih Garazd, Kliment, Lavrinec, Sava in drugi učenci sv. Metoda do dobrega podučili v krščanskej veri ter vredili službo božjo v slovenskem jeziku, ob enem pa so tudi položili temelj slovenskej književnosti. Ko se je začel razpor med vzhodno in zahodno cerkvo, je Boris s prva nekako naginjal na katoliško stran, naposled pa se je le odločil za carigrajskega patrijarha zato, ker mu rimski papež ni hotel za bolgarskega nadškofa imenovati
tistega moža, katerega si je on želel. Na stara leta je Boris šel y samostan, vlado pa je izročil starejšemu svojemu sinu Vladimiru (888). Ali ta je jako razuzdano živel in tako slabo vladal, da se je njegov oče črez štiri leta povrnil iz samostana ter ga pahnil s prestola, na kateri je zdaj posadil mlajšega svojega sina Simeona.
Simeon „veliki“ (893—927) je bil najslavniši bolgarski vladar. Y mladih letih živel je v Carigradu, kjer se je naučil grškega jezika in raznih znanosti. Takoj prva leta svojega vladanja je z Bizantinci začel vojsko zato, ker je cesar Leon „filosof“ Bolgarom prepovedal trgovati s Carigradom. Toda v tej vojski ni bil srečen, kajti cesar Leon se je zoper njega zavezal z Magjari ter jim poslal ladij, da so se prepeljali prek Donave. Simeon, ki je ravno bil na poti proti Bizantincem, se je tadaj hitro vrnil proti domu; ali Magjari, ki so že bili takraj reke, so ga v treh bitvah zmagali, a na to oropali bolgarsko prestolnico Preslavo ter se vrnili nazaj črez Donavo (893). Simeon ni obupal, ampak takoj je nabral novo vojsko, užugal Bizantince pri Bulgarofygu blizu Drinopolja ter na to šel črez Donavo, da bi se maščeval tudi nad Magjari. Le-ti so bivali v besarabskih ravnicah, ali takrat so ravno šli nemškemu kralju Arnulfu pomagat zoper Svatopluka moravskega, a le malo jih je doma ostalo, da čuvajo rodbine in živino. Bolgari in njihovi zavezniki Pečenegi so tadaj brez ovir pridrli črez mejo ter brez vs miljenj a vse magjarske rodbine ali poklali, ali pa odpeljali seboj v sužnost. Grozovitno maščevanje pa je Simeonu več škodovalo, nego koristilo; kajti Magjari so se zdaj za stalno naselili ob Tisi, odtrgali bolgar-skej državi vso vzhodno Ogersko, a da bi si zopet vredili domače življenje, so po sosednjih deželah ropali nemške in slovenske deklice.
Po teh dogodbah je Simeon odločil orožje in živel je nekoliko let v miru s svojimi sosedi. Ta čas se je na Bolgarskem lepo razcvela slovenska književnost, s katero se je pečalo mnogo dobrih pisateljev, kakor n. p. škof Konštantin, pop Gregorij, redovnik Hrabr in drugi. Celó isti Simeon je spiso-val knjige ter se tako odlikoval, da so ga primerjevali nekdanjemu egiptovskemu kralju Ptolomeju. Po vsej pravici se torej Simeonova doba zove zlata doba bolgarske književnosti. V tem je umrl cesar Leon (911), a njegov naslednik Aleksander je grdo razžalil bolgarske poslance, ki so mu prišli poročat, da je njihovega vladarja volja, podaljšati mir pod obstoječimi pogoji. To je Simeona tako razkačilo, da se niti po naglej
Aleksandrovej smrti ni dal potolažiti, ampak z vso močjo je ponovil vojsko in kotel vso bizantinsko državo do grškega morja spraviti pod svojo oblast, Skoraj neprenehoma se je bojeval do leta 924., ko je s cesarjem Eomanom nenadoma sklenil mir ter se vrnil proti domu. Y tej dolgoletnej vojski je dvakrat osvojil Drinopolje, a štirikrat oblegal Carigrad, ki je imel postati prestolno mesto novega bolgarskega cesarstva. Tudi Srbijo si je pokoril ter po svojej volji imenoval nove župane ter jih zopet odpravil, kadar se mu je zdelo. Ob času največe svoje moči in slave se je Simeon oklical za bolgarskega cesarja ter se dal svečano venčati s krono, ki jo je iz Kima dobil; bolgarskega nadškofa pa je imenoval za patrijar-ha zato, ker so v vzhodnih deželah sploh mislili, da mora vsako cesarstvo imeti tudi svojega patrijarha kot najvišega cerkvenega glavarja. Proti koncu svojega vladanja je Simeon poslal veliko vojsko zoper srbskega kneza Zaharijo, ki se je bil zavezal z Bizantinci. Bolgari so Srbijo strašno opustošili, a ko je Zaharija bežal na Hrvaško, šli so za njim, dokler jih ni hrvaški kralj Tomislav užugal ter jim pokončal skoraj vso vojsko (927). Še istega leta je Simeon umrl, vlado pa je zapustil mlajšemu svojemu sinu Petru, med tem ko je najstarejšega Mihaela po krivici dal zapreti v nek samostan.
Car Petar. Bogumili. Konec vzhodne Bolgarske.
Petar (927—968) je bil pobožen in miroljuben mož, ki vladarskej svojej oblasti ni znal ohraniti tisto moč in veljavo, katero si je pridobil slavni njegov oče. Zoper Bizantince je takoj prvo leto moral peljati vojsko v Makedonijo, ali hitro se je pomiril ter se na to v Carigradu z veliko svečanostjo poročil z Marijo, vnuko cesarja Komana. Ta zaveza s carigrajskim dvorom Bolgarom nikakor ni bila po volji in bila je vzrok mnogim domačim nemirom, ki so čemdalje bolj slabili bolgarsko državo. Akoravno je vpornikom že dvakrat spodletelo, vendar so se tudi v tretjič vzdignili in naposled se je bolj aru Šišmanu I. posrečilo, da je v Makedoniji in Albaniji vte-melil novo bolgarsko cesarstvo, ki je bilo čisto neodvisno od stare ali vzhodne države. Tudi Srbi so se vzdignili zoper slabega Petra ter se podali pod vrhovno oblast bizantinskega cesarja; a med tem ko so Magjari petkrat brez ovir skozi Bolgarsko drli v bizantinsko cesarstvo, so jo Pečenegi hudo oropali (941).
Tem nezgodam pridružil se je tudi verski razdor, ki je še bolj razroval oslabljeno bolgarsko državo. Pop Bogumil
jel je krščansko vero po svoje učiti in kmalu je ne le na Bolgarskem, ampak tudi po sosednih slovenskih deželah imel mnogo privržencev. Trdil je, da sta dva najviša boga, dobri in hudobni. Kar je nevidljivega ali duševnega, je po njegovem nauku vstvaril dobri Bog, a vse, kar je vidljivega ali telesnega, vstvaril je hudobni bog, ki ga je zval Satana. Ko je Satan vstvaril našo zemljo in ves vidljivi svet, naredil je tudi Adama, ali ni ga mogel oživeti. Tu je prosil dobrega Boga, naj mu pošlje svojega duha, a zato da bo človek potem obema služil. Človeška duša je torej stvorjenje dobrega Boga, h kateremu se bode zopet vrnila po smrti svojega telesa. Ker je po Bogumilovej veri vse, kar je vidljivega, Satanovo delo, niso njegovi privrženci smeli imeti ne cerkev, ne duhovnega stanu, ne službe božje. Vsak bogumilec je smel sam razlagati sveto pismo, a razum „očenaša“ ni smel opravljati nobene druge molitve. Sicer so se bogumilci odlikovali kot jako delavni in miroljubni ljudje, ki so se ojstro postili, malo govorili ter se redko kdaj smejali. Kdor je več imel, nego je za vsakdanje svoje življenje trebal, daroval je nekoliko za pobožne namene, da so se preskrbovali ubogi, bolniki in učitelji. Mesa niso nikdar zavžili ter sploh niso ubijali nobenih živali, razun kač, katere je Satan najbolj ljubil. Najpobožniši bogumilci se niso ženili ter se od drugih tudi po svojej temnej obleki ločili. Bogumilska vera je na Bolgarskem zatrla vse književno delovanje, ki se je prej začelo tako lepo razvijati, ter je sploh zavirala razvoj duševne omike. Bavno bogumilci pa so bili tudi vzrok, da so Turki pozneje tako z lahka osvojili ves balkanski polotok.
Med tem ko je Bolgarska za slabega Petra čemdalje bolj propadala, je cesarski prestol v Carigradu zasedel (963) hrabri poveljnik Mkefor Poka, ki je takoj sklenil, da bode vse Bolgare spravil pod svojo oblast. Da bi svoj namen lože dosegel, zavezal se je z ruskim knezom Svjetoslavom, potem pa Petru napovedal vojsko bajé zato, ker ni branil Magjarom, da so se skozi Bolgarsko zaletavali v bizantinsko cesarstvo. Mesca avgusta 967. se je ruski z deset tisuč vojščakov pripeljal na donavsko ustje, užugal slabo bolgarsko vojsko, vzel Derster in mnogo drugih mest ter se na to črez zimo nastanil v Preslaven ob Donavi. Ali zdaj se je Mkefor sam jel bati Svjetoslava ter se hitro pomiril z bolgarskim carjem, ki je oba svoja sinova Borisa in Bomana poslal v Carigrad. V tem je Petar umrl (969), ruski knez pa se je s svojo vojsko moral hitro vrniti proti domu, od koder so mu došla poročila,
da so Peöenegi napali Kijev. Toda Svjetoslavu je na Bolgarskem bilo tako všeč, da se je hotel za zmiraj tje preseliti, in še istega leta se je s svojo vojsko vrnil proti Donavi. V strašnem boji je zopet vzel Preslavec, užugal Bolgare v nekoliko bitvah ter vjel njihovega cesarja Borisa 1L, sina Petrovega. Ko se je tildi prestolnica Preslava podala, so zmagovalni Busi prekoračili balkanske gore, osvojili Plovdiv ter prestopili bizantinsko mejo (970). Novi bizantinski cesar Ivan Cimisk je prosil miru, pa zastonj; Svjetoslav si je svojo vojsko pomnožil z bolgarskimi, magjarskimi in pečeneškimi najemniki ter šel dalje do Drinopolja. Tu so se nasprotniki spoprijeli v jako krvavej bitvi, ali zmagali niso ne eni ne drugi. Na spomlad sledečega leta (971) pa je zvedeni Cimisk z veliko vojsko šel naravnost črez balkanske gore in ni prej odjenjal, dokler ni Busom vzel vsa bolgarska mesta ter jih zagnal nazaj črez Donavo. Ko je Svjetoslav zgubil že ves bolgarski svet, se je z ostalimi svojimi vojščaki vmaknil v Derster, v katerem se je cele tri mesce hrabro branil; ali naposled je tudi to imenitno trdnjavo moral izročiti nasprotnikom ter se je na ladijah odpeljal nazaj na Buško. Vsa bolgarska država od Balkana do Donave je bila v bizantinskej oblasti. Zmagoviti cesar Ni-kefor je Borisa II. sicer rešil ruske sužnosti, ali ni mu povrnil očetovskega prestola, ampak odpeljal je njega in bolgarskega patrijarha seboj v Carigrad. Tu je Boris moral svečano odložiti vsa cesarska znamenja ter se za zmiraj odpovedati vladarskej oblasti nad Bolgarsko, ki je zdaj zgubila tristoletno svojo samostalnost ter postala bizantinska pokrajina. Le v zahodnem delu nekdanje velike Bolgarske so se Šišmanovi nasledniki še nekoliko časa obdržali neodvisni vladarji.
Zahodna Bolgarska.
Leta 963. se je zoper cara Petra vzdignil mogočni bol-jar Š i š m a n I. ter vtemelil v Makedoniji in sosednej Albaniji novo bolgarsko državo, v katerej so ga njegovi privrženci za cesarja oklicali. Zapustil je četvero sinov, Davida, Mozesa, Arona in Samuela, od katerih so prvi trije v bojih poginili, a najmlajši je na to zasedel očetovski prestol, na katerem je osemintrideset let vladal. Samuel (976—1014) je navadno stoloval v Ohridi, a imel je v svojem cesarstvu še mnogo drugih lepih in dobro vtrjenih mest. Prvo leto njegovega vladanja je v Carigradu umrl Cimisk, a nasledila sta ga dva mlada brata Yasilij II. in Konstantin VIII., sinovi Vasilija I.
Občna zgodovina IX. snopič.	44
Takoj so na mnogih krajih bizantinskega cesarstva nastali vpori in tudi Bolgari ob dolenjej Donavi so se vzdignili. Hitro jim je Samuel iz zahodne svoje države prišel na pomoč in kmalu je pod svojo oblastjo združil vso nekdanjo veliko Bolgarsko. Prestopil je celó bizantinsko mejo ter šel proti jugu v Tesalijo in v Helado, kjer je takrat živelo še mnogo slovenskih rodov. Toda mladi cesar Vasilij II. se ni dal prestrašiti, ampak pogumno je začel vojsko in ni prej odjenjal, dokler ni Bolgarov do dobrega užugal. V prvej vojni ni bil srečen, kajti bil je zmagan in komaj da je sam živ zbežal v Plovdiv; na to pa so ga imenitniša opravila drugod zadrževala in moral je, hote ali nehote, petnajst let mirovati z Bolgari. Samuel je ta čas svojej državi pridobival novih krajev in prišel je noter do jadranskega morja, ob katerem je osvojil Drač. Ali s tem je njegova slava do vrha prikipela. Eo je leta 996. Vasilij II. začel drugo vojno, so Bolgari kmalu jeli pešati in Samuelu je naposled ostala samo vzhodna Makedonija, Albanija in gorati svet okoli Sredca (Sofije..) Bizantinski cesar pa še ni bil zadovoljen, ampak celih enajst let se je pripravljal na tretjo vojno, v katerej je bizantinski poveljnik Nikefor Hitija nenadoma za goro Belasico prišel bol-garskej vojski za hrbet ter jo v strašnem boji do dobrega užugal. Zmagovalec je petnajst tisuč Bolgarov vjel ter jih žive izročil okrutnemu svojemu cesarju, ki je vsem dal oči iztakniti. Le vsakemu stoteremu je pustil po eno oko, da je ostalih devet in devetdeset slepih tovaršev peljal nazaj na Bolgarsko. Tako se je maščeval Vasilij II. Eo je Samuel zagledal toliko množico nečloveško oskrunjenih rojakov, spopadla
«a je taka groza, da je kar omedlel ter se zgrudil na tla.
rez nekoliko časa se je bil zopet zavedel in prosil je hladne vode; ali komaj da je je pokusil, zgrabi ga takošen krč, da je dva dni potem umrl.
Le štiri leta se je po Samuelove) smrti še obdržala bolgarska država. Njegov sin Gabriel Radomir je nadaljeval vojsko, ali ni bil srečen. V tem ga je nekega dne na lovu umoril njegov bratranec Ivan Vladislav, katerega je bil cesar Vasilij podkupil. Predrzni morilec je zdaj sam zasedel vladarski prestol, katerega si je mislil ohraniti s tem, da bi priznal vrhovno oblast bizantinskih cesarjev. Ali veljavni bol-jari so ga prisilili, da je moral nadaljevati vojsko, dokler ni sam poginil pred Dračom (1018). Po njegovej smrti so Bolgari obupali in, ko je sam cesar Vasilij prišel na Bolgarsko, se mu je mesto za mestom podalo. V Ohridi podala se mu
je tudi cesarica Marija, Ivanova vdova, a ž njo večina bolgarskih boljarov. Z bogatimi zakladi in imenitnimi vjetniki se je Vasilij, ki so ga zvali „ubijalca Bolgarov“, vrnil v Carigrad ter s slovesnim vhodom praznoval krvavo svojo zmago.
Bolgari pod bizantinsko oblastjo.
Prej svobodna in močna bolgarska država je zdaj bila bizantinska pokrajina; ali malo je v njej bilo ljudi, a rodovitna zemlja je bila vsa opustošena. Tisuč in tisuč prebivalcev je poginilo na krvavih bojiščih, druge pa so prevzetni zmagovalci gnali daleč črez morje v neznane azijatske kraje. Prej mogočni in svobodoljubni boljari so zdaj v Carigradu obnašali dvorske službe ter poveličali slavo bizantinskih cesarjev. Med carigrajsko dvorsko gospodo videl si tudi zadnjo bolgarsko cesarico Marijo in Samuelovo hčer Katarino; bolgarski princi pa so v Aziji služili kot bizantinski vojaški poveljniki. Od domačih naprav ni Bolgarom ostalo drugega, nego cerkev in narodni duhovniki, ki so službo božjo tudi v prihodnje opravljali v slovenskem jeziku, akoravno je njihov nadškof bil odvisen od carigrajskega patrijarha. Ko so po smrti cesarja Vasilja II. v bizantinskej državi nastali dolgoletni domači nemiri, so se naposled tudi Bolgari vzdignili. PetarDeljan, sin nekdanjega bolgarskega cara Gabriela, je ušel iz Carigrada ter se vrnil k svojim rojakom, ki so ga takoj oklicali za vladarja. Srečno se je vojskoval zoper Bizantince, dokler ga pred Solunom ni grdi izdajalec oslepil ter izročil njegovim sovražnikom (1041). Bolgari so se zopet morali vpogniti v bizantinski jarem, a razen tega so kmalu na to mnogo trpeli od divjih Pečenegov, ki so šest let po njihovej zemlji neusmiljeno ropali in pustošili (1048—1054). Za Pečenegi prišli so Kumani, katerih se je (1065) šestdeset tisuč vsulo črez Donavo po lepej bolgarskej deželi. Vkljub tolikim nezgodam so se Bolgari zopet vzdignili zoper bizantinsko gospodstvo ter so Konstantina Bodina, sina srbskega kralja Mihaela, oklicali za svojega cesarja (1073). Ali niti Bodin ni bil srečen, kajti Bizantinci so ga kmalu užugali in Bolgari so se zopet morali podati na milost in nemilost. Bolgarska je na to še celo stoletje bila pod oblastjo lakomnih Bizantincev, ki so potlačeno ljudstvo tako odirali, kakor pozneje Turki, a ne da bi ga branili proti Pečenegom in Kumanom, ki so vsak čas pridrli črez Donavo ropat in pustošit.
Asenovići.
Ko je bizantinsko cesarstvo proti koncu dvanajstega stoletja čemdalje bolj slabelo, bližal se je tudi Bolgarom čas rešitve. Povod novej ustaji bila je ženitev cesarja Izaka Angela. Ta lakomni in prevzetni strahopetec trebal je novcev za ženi-tovanje ter je zato poslal svoje uradnike na Bolgarsko, da so ubogi narod gulili in odirali, kakor pravi razbojniki. Ljudstvo že ni moglo več trpeti strašnega zatiranja in je kar koprnelo po maščevanji. Tu sta se dva brata Petar in Ivan Asen, ki sta bila doma iz Trnova, a po krvi v rodu z nekdanjimi bolgarskimi vladarji, podala v Carigrad, da sta se zoper velike krivice potožila pri samem cesarju. Ali ta ju ni hotel uslišati ter ju kar odpravil, a eden njegovih prvih svetovalcev je Asena predrzno udaril po licu. Kazkačena brata sta se hitro vrnila proti domu ter takoj sklicala ljudstvo v Trnovo v cerkev svetega Dimitrija. Zdaj so se pred zbrano množico vzdignili stari možje in kakor kaki proroki so ljudstvo budili, naj se otrese bizantinskega jarma, kajti da je to sama božja volja. Pričujoči boljari in kmetje so kar zgrabili za orožje ter Ivana Asena oklicali za cesarja, a ob enem so Yasilja izvolili za neodvisnega bolgarskega nadškofa (1186). Bizantinski cesar je sam šel zoper vpornike in začela se je vojska, v katerej so naposled vendar le Bolgari zmagali, in predno je minulo leto, se je med Donavo in Balkanom zopet razprostirala svobodna bolgarska država. Ko je nemški cesar Friderik I. „rudečobra-dec“ peljal (1189) tretjo križarsko vojsko skozi Bolgarsko, mu je Ivan Asen obljubil štirdeset tisuč vojščakov na pomoč zoper Carigrad. Ali Frideriku se je mudilo v sveto deželo in nikakor ni mislil začeti vojske s krščanskim vladarjem. Cesar Izak je na to sam šel z vojsko na Bolgarsko, ali niti on, niti njegov naslednik Aleksij III. ni mogel užugati zmagovalnega Ivana Asena. Toda kar se niti najmočnejšim sovražnikom ni posrečilo, to je storil domač izdajalec. Oholi Bolgar Ivanko je zarad nekega nesramnega djanja moral priti na cesarski dvor v Trnovo se opravičit, a ko ga je Ivan Asen ojstro posvaril, je hudobnež zgrabil meč ter umoril slavnega jnnaka, ki je ponovil bolgarsko državo ter jo devet let hrabro branil zoper silne njene sovražnike ^1196). Hitro kakor blisk se je glas o groznem ubojstvu raznesel po vsej deželi in kmalu je Asenov brat z veliko vojsko prišel pred Trnovo ter jo vzel nesramnemu Ivanku, ki je zbežal v Carigrad.
Bolgari so zdaj Petra oklicali za cesarja, a ko je tudi
njega domač človek zavratno umoril, nasledil ga je njegov najmlajši brat Kal oj an (1197—1207). Ta hrabri in premeteni vladar je vsako leto peljal vojsko v Trakijo in Makedonijo, in je nekolikokrati pridrl noter do Carigrada. V teh bojih je bolgarsko državo tako povečal, da se je razprostirala od Bel-grada do dolenje Marice, pa od donavskega ustja do Strimona in gorenjega Yazdara. Kalojan je dobro vedel, da vkljub vsem zmagam Bolgarska le ne bode imela stalnega miru, dokler je ne bode kak tuji veljavni vladar priznal kot samostalno državo. Ker se takošnemu priznanju od bizantinskega cesarja ni mogel nadjati, jel se je pogajati z rimskim papežem ter ga prosil, da naj mu pošlje cesarsko krono. Papež Inocencij III. mu je prošnjo uslišal ter poslal na Bolgarsko kardinala Leona, ki je (dne 8. novembra 1204) v Trnovu Kalojana slovesno ovenčal za bolgarskega kralja. Istega leta so križari osvojili Carigrad ter vtemelili tako zvano latinsko cesarstvo. Kalojan bi bil z Latini rad v miru živel in hotel je ž njimi nekolikokrati skleniti prijateljsko zavezo, ali novi vladarji v Carigradu so ga zaničevali ter mu celó odrekali pravico do bolgarskega prestola. Ni čuda torej, da so Bolgari kmalu tudi z latinskim cesarstvom začeli hude vojske. Y strašnej bitvi pri Drinopolji je Kalojan popolnoma užugal svoje nasprotnike (1205) ter "med drugimi vjel tudi latinskega cesarja Balduina, o katerem v Carigradu dolgo časa niso vedeli, kam da je zginil. Balduin se iz bolgarske sužnosti ni več povrnil, ampak umrl je takoj prvo leto, a še dandanes ne vemo, kako. Kalojan zdaj ni več miroval, ampak vedno se je vojskoval ter na vso moč preganjal Bizantince, da bi se maščeval za vse krivice, ki so jih kdaj njihovi predniki Bolgarom prizadjali. Sam je želel, da bi ga zvali „morilca Bizantincev“, kakor so nekdaj okrutnemu Vasilju II. dali priimek „ubijalec Bolgarov“. Kakor njegova dva brata, tako je tudi Kalojan umrl nasilne smrti. Bil je ravno v taborji pred Solunom, ki ga je že dalj časa oblegal. Tu se poveljnik Manastres, po rodu Kumanec, splazi v njegov šator, ga s sulico prebode in zbeži. Y strašnih bolečinah je Kalojan drugi večer umrl, ljudstvo pa je praviloda ga je sveti Dimitrij, solunski patron, z lastno roko umoril. Po Ka-lojanovej smrti se je bolgarska vojska vrnila proti domu. \ Trnovu se je zdaj Kalojanov sestric Boril polastil prestola. Boril je prva leta svojega vladanja proganjal bogumilce, potem pa se je moral bojevati z Ivanom Asenom II., ki si je lastil večo pravico do vladarske oblasti. Ko je ^ Boril videl, da ga njegovi privrženci drug za drugim zapuščajo, bežal je iz
Trnova, ali njegovi nasprotniki so ga med potjo vjeli in mu iztaknili oči (1218).
Ivan Asen II. (1218—1241), ki je zdaj zasedel prestol svojega očeta „starega cara Asena“, je bil najslavniši vladar nove bolgarske države. Bizantinci in Bolgari ga hvalijo, da je bil blag in plemeniten mož, ki ni po nepotrebnem krvi prelival, marveč je zidal samostane ter z bogatimi darovi obdaroval cerkve. Ko je epirski cesar Teodor hotel Bolgarom vzeti Tra-kijo, ga je Ivan Asen do dobrega užugal v bitvi pri Klokotnici (1230), mu vzel vso njegovo deželo ter ga kot vjetnika seboj odpeljal. Bolgarska država je tadaj zopet segala noter do Drača ob jadranskem morji. Y mirnih časih se je Ivan Asen na vso moč prizadeval, da bi povzdignil splošno blagostanje svojega naroda ter je zlasti polepšaval krasno svojo prestolnico, mesto Trnovo. Zoper Latinee v Carigradu se je Asen zavezal z bizantinskimi cesarji v Nikeji ter z dovoljenjem vzhodnih cerkvenih glavarjev trnovskega škofa svečano imenoval za neodvisnega bolgarskega patrijarha. Nekoliko zarad tega, zlasti pa zato, ker ni preganjal bogumilov, je papež Gregor IX. zoper njega oklical križarsko vojno, na katero se je pripravljal oger-ski kralj Bela IV., ali je ni izpeljal. Proti koncu svojega vladanja se je Asen oženil z Ireno, hčerjo vjetega epirskega cara Teodora, katerega je pri tej priliki zopet osvobodil.
Po Asenovej smrti sta njegova sinova Kali m an I. (1241—1246) in Mihael Asen (1246—1257), ki je bil zet srbskega kralja Štefana Uroša I., hitro drug za drugim sledila. Za njunega vladanja je Bolgarska čemdalje bolj propadala ter v nesrečnih vojskah, ki jih je prvi začel in drugi nadaljeval, zopet zgubila Albanijo, Makedonijo in Trakijo. To je Aseno-vemu bratu K ali manu II. dalo poguma, da se je z mnogimi meščani v Trnovi zarotil zoper slabega cara in ga ubil. Morilec se je takoj sam polastil vladarskega prestola in cesarjeve vdove. Srbski kralj Štefan Uroš je tadaj hitro šel proti Trnovu, da bi otel svojo hčer, ali že med potjo mu je došlo poročilo o smrti Kalimanovej, ki se ni mogel obdržati. Ž njim je izumrl rod Asenoviéev.
Car Konstantin. Iva ji o. Tatari.
Po Kalimanovej smrti so bolgarski boljari izvolili Srba Konstantina (1258—1277), kije slovel kot jako hraber in razumen mož. Da bi se lože obdržal na bolgarskem prestolu, oženil se je Konstantin z Ireno, ki je bila hči nikejskega
cesarja Teodora Laskara, a po materi vnuka Asena II. Takrat je Bolgarom pretila velika nevarnost od Ogrov, ki so vzeli imenitno bolgarsko mesto Vidin ter pridrli prav pod zidovje prestolnega mesta Trnova. Ogerski kralj Štefan IV. se je za-rad tega vsikdar ponosno zval tudi „bolgarski kralj“. Naščuvan od svoje žene je Konštantin začel vojsko z bizantinskim cesarjem Mihaelom VIIL, ali bil je zopet nesrečen ter zgubil Plovdiv in nekoliko jako imenitnih mest ob morji. Da bi ta mesta nazaj dobil, oženil se je po Ireninej smrti z Marijo, sestrično cesarja Mihaela, bi mu osvojenih krajev nikakor ni hotel povrniti. Zato se je Konštantin zavezal takoj z vsakim, ki je kaj snoval zoper bizantinskega cesarja. Ko si je kmalu potem zlomil nogo in je vsled tega hudo zbolel, se je vladarskih opravil polastila njegova soproga Marija, ki je z nepremišljenim in samovoljnim ravnanjem obudila mnogo domačih nemirov. Kakor hitro jej kdo ni bil po volji, ni bil več varen svojega življenja. V tem se je neki hajduk Ivajlo razglasil za cesarja in v kratkem času je nabral toliko vojsko, da je užugal Tatare, ki so iz Buškega prišli ropat. To je še bolj povzdignilo njegovo slavo in zmagal je istega Konstantina, ki je šel z vojsko na-nj in je v boji poginil. Zdaj so se začeli strašni domači prepiri, v katere so se vtikali bizantinski cesarji, med tem ko so od severne strani Tatari ali Mongoli prihrumeli črez Donavo. Leto za letom se je tadaj na Bolgarskem prelivala kri. Ivajlo se je oženil z Konstantinovo vdovo Marijo, pa je takoj zopet zginil v boji s Tatari. Z bizantinsko pomočjo je na to neki Ivan Asen III. zasedel cesarski prestol v Trnovu, ali ni se mogel obdržati, ampak moral se je vmakniti Juriju Terteriju I., ki je največ Bolgarov imel za se. Isti Ivajlo, ki je nenadoma z novo vojsko prišel pred Trnovo, ni mogei proti njemu ničesar opraviti in je naposled bežal na južno Busko k mongolskemu kanu, kateri mu je obetal pomoči, dokler mu ni nekega dne dal vrat prerezati.
Jurij Terterij je bil jako slab vladar, za katerega je Bolgarska od dne do dne zopet propadala. V Bdinu ali Vidinu se je takrat neki Šišman oklical za kneza ter neodvisno vladal nad vso vzhodno Bolgarsko. Terterij mu tega ni mogel braniti, kakor se niti Mongolom ni znal vpreti, ampak pustil je, da so po njegovej državi ropali in pustošili, kolikor jih je bila volja. Da ga mongolski kan Nogaj ne bi pahnil s prestola, je Terterij njegovemu sinu Čokiju svojo hčer dal za ženo. Ali to mu ni nič pomagalo in naposled je moral bežati v Drinopolje,
kjer so ga Bizantinci vjeli. Nogaj je na to na bolgarski prestol posadil nekega boljara Smile a, ki mu je moral davek plačevati. Ko je Nogaj v boji poginil, je njegov sin Čoki bežal na Bolgarsko, odpravil Smilca ter svojega svaka Teodora Svetslava, Terterijevega sina, pozval, da bi skupaj vladala. Toda Bolgari so mongolskega cara zgrabili ter ga v zaporu zadavili.
Terterijevci in Šišmanovići.
Bizantincem ni bilo nikakor všeč, da je Teodor Svet-slav (1295—1322) bil bolgarski car in skusili so ga spodriniti z drugimi možmi, katerim so dajali svojih vojščakov na pomoč. Ali mladi in hrabri Svetslav je nasprotnike vselej užugal in vjel toliko imenitnih Bizantincev, da je ž njimi mogel svojega očeta odkupiti iz carigrajske sužnosti. Svetslav svojemu očetu ni povrnil vladarske oblasti, ampak dal mu je neko mesto, kjer je mirno živel do svoje smrti. Y novej vojski z Bizantinci je Svetslav osvojil nekoliko mest onkraj balkanskih gor, potem pa je do svoje smrti mirno vladal, med tem ko se je mnogo bolgarskih vojščakov v Malej-Aziji bojevalo zoper Turke. Svetslavov sin Jurij Terterij II. je že črez leto dni umrl (1323), a ker ni zapustil otrok, so se na Bolgarskem zopet začeli domači nemiri in neredi. Bizantinci so si zdaj ona mesta pod Balkanom takoj nazaj osvojili, a Svetslavov brat Yojslav si je ob gorenjej Tundži vtemelil malo samostalno kneževino. ^Tu so boljari Bdinskega vladarja Mihaela (1323—1330), Šišmanovega sina, izvolili za b figarskega cara. Mihael je veči del bolgarskega sveta zopet zedinil iu zagrozil se je celó samemu Carigradu; ali v tem se je zapletel v boj s srbskim kraljem, kateremu pa ni bil kos. Mihael se je namreč ločil od svoje žene Ane, hčere bivšega srbskega kralja Milutina, ter z drugimi sosednjimi vladarji sklenil zavezo, da bi zatrl srbsko državo. Ko je v Trnovu nabral veliko vojsko, šel je črez Sredec (ali Sofijo) ter pri Yelbuzdu zadel na srbskega kralja Štefana Uroša III. Le-ta se ni upal kar takoj udariti na mnogo veče število nasprotnikov ter se je z Mihaelom jel na videz pogajati, prav za prav pa se je le hotel tako dolgo ogibati odločilnej bitvi, dokler mu ne bi došlo še nekoliko vojščakov na pomoč. Bolgari so se dali zaslepiti in brez skrbi so se razšli na okol iskat živeža, katerega jim je jelo pomanjkovati. Y tem je Štefan Uroš dobil pričakovano pomoč in, ko so se bili nasprotniki najmanje nadjali, udaril
je z vso silo na nje (28. junija 1330) in začelo se je takošno klanje, da je reka Struma kar porudela od prelite krvi. Posebno hrabro se je bojeval mladi srbski kraljevič Dušan. Car Mihael je storil, kar je mogel, ali ker ga je nasprotnik tako nenadoma napadel, ni več vtegnil razvrstiti svoje vojske, kakor bi bilo treba, in je naposled sam poginil v obupnem boji. Zmagovalni srbski kralj se je polastil celega bolgarskega ta-borja ter vjel mnogo vojščakov, katerim je vzel orožje in jih na to zopet osvobodil. Le boljare je obdržal pri sebi, dokler mu niso izročili svojih gradov. Štefan Uroš III. je zdaj šel na Bolgarsko, kjer je Šišmana II., sina svoje sestre Ane in cara Mihaela, posadil na vladarski prestol. Toda že sledečega leta so Bolgari Šišmana in njegovo mater iz dežele izgnali ter si IvanaAleksandra (1331—1365) izvolili za cesarja. Pa tudi Aleksander je sprevidel, da si brez srbske pomoči ne bode mogel svoje države ohraniti, niti je braniti proti mogočnim sosedom. Zato se je sprijaznil z novim srbskim kraljem Dušanom „silnim“ ter mu svojo sestro Heleno dal za ženo, ob enem pa se je tudi zavezal z rumunjskim vojvodom Ivanom Besarabom. Samo tako je Bolgarska na enej strani bila varna pred Ogri, a na drugej pred Bizantinci. S poslednjimi se je Aleksander srečno- vojskoval, ali zato mu je tem veča nevarnost pretila od Turkov, odkar je sultan Murat I. vzel Drino-polje ter odtod začel tudi na Bolgarsko udarjati. Y takošnih razmerah je Bolgarom trebalo največe narodne sloge in državne edinosti; ali ravno tega jim je najbolj manjkalo. Že prej se je neki D obro tič oklical za neodvisnega kneza v vzhodnem koncu države, ki se po njem še dandanes zove Dobruča. Zdaj je Aleksander tudi še ostalo državo, ki je itak že bila jako slaba, na smrtnej postelji podelil med svoja dva sinova ter starejšemu Ivanu Sracimiru podelil kneževino Bdinsko, mlajšemu Ivanu Šišmanu, katerega je najbolj ljubil, pa je dal srednje kraje s Trnovom ter ga imenoval za cesarja. Bolgarska se je tadaj ločila na carstvo v Trnovu, na kneževino Bdinsko in na Dobručo.
Ivan Šišman III. (1365—1393) je bil zadnji bolgarski cesar. Z nespametnim pa tudi nepoštenim ravnanjem je vse domače in tuje zaveznike od sebe odgnal, sam pa se ni mogel vpreti čemdalje silnišim Turkom. Sultan Murad I. vzel mu je vsa mesta do Balkana ter ga celó prisilil, da se je pokoril vrhovnej njegovej oblasti ter mu svojo sestro dal za ženo. Le tako se je Sisma; ■ III. mogel še nekoliko let obdržati na bolgarskem prestolu. Ko se je pa raznesel glas o
slavnej hit vi pri Pločniku, kjer so Srhi in Bošnjaki do dobrega užugali turško vojsko, se je tudi bolgarski cesar z nova ohrabril ter odpovedal pokorščino sultanu Muratu. Le-ta je zdaj celo leto po Evropi in Aziji nabiral vojsko, ki je najprej imela kaznovati nezveste Bolgare. Leta 1388. je veliki vezir Ali Paša peljal trideset tisuč vojščakov črez Balkan, vzel prestolnico Trnovo in mnogo drugih mest in gradov, ter pridrl noter do velikega Nikopolja, v katerem se je bil Sisman zaprl in dobro preskrbel z živežem. Ali Paša je takoj sprevidel, da ne bode mogel osvojiti dobro vtrjenega mesta, ter je samega sultana prosil pomoči. Murat se je hitro podal na pot in prišel je s toliko vojsko pred Nikopolje, da se bolgarski car ni dalje vpiral, ampak zopet se je pokoril vrhovnej turškej oblasti ter plačal ves davek, kar ga je bil dolžan. Murat je za zdaj s tem bil zadovoljen, ali veliki vezir je tudi po njegovem odhodu še razsajal po Bolgarskem.
Po bitvi na kosovem polji, kjer je propala srbska država (1389), jel se je tudi Šišman bati za svoj prestol ter se skrivaj dogovarjal z ogerskim kraljem, da bi z njegovo pomočjo Bolgarsko rešil pogina. Novi turški sultan Bajazit je za te dogovore nekako zvedel ter se tako razjezil, da je kar takoj silno vojsko poslal črez Balkan. Predno so se Bolgari nadjali, vsula se je strašna turška vojska proti Trnovu ter ga okoli in okoli oblegla. Turki so se zaprtim prebivalcem grozili, da bodo vse požgali in pomorili, če se ne bodo z lepo podali, ali zastonj. Tri mesce so se Trnovčani hrabro branili, dokler niso divji sovražniki dne 17. julija 1393. z naskokom vzeli lepo bolgarsko prestolnico, v katerej se je zdaj začelo strašno gorje. Na vseh straneh švigal je plamen zažganih poslopij, a po ulicah je tekla kri pomoljenih kristjanov. Kar je boljarov in drugih imenitniših prebivalcev še živih ostalo, so neusmiljeni zmagovalci gnali v Malo Azijo, kjer so se kmalu čisto pogubili in je ni ostalo sledi za njimi. Ko se je pet let potem tudi Bdin (Vidin) podal (1398), je vsa Bolgarska od Varne do Timoka bila v oblasti turških divjakov. O čaru Šišmanu se nikdar ni moglo zvedeti, kam da je zginil; brž ko ne so ga Turki vjeli in umorili. Njegov sin Aleksander se je odpovedal krščanskej veri ter se čisto poturčil; zato pa ga je sultan imenoval za namestnika v nekem malo-azijatskem mestu. Odslej se Bolgari ves srednji in novi vek niso več mogli znebiti turške sužnosti. Skusili so se sicer večkrat zopet osvoboditi, ali ni se jim nikdar posrečilo. Prvikrat so se vzdignili leta 1405, ali močni Turki so jih takoj zopet potlačili.
Ko je ogerski kralj Vladislav (1443 in 1444) s hrabrim junakom Ivanom Hunyadyjem šel na Turško, so ga Bolgari veselo pozdravljal^ in mnogo se jih je pridružilo krščanske) vojski. Nesrečna bitva pri Varni pa je Bolgarom vzela zadnjo nado ter jih še bolj vpregla v težki jarem, v kateri so se zdaj morali vpogniti vsi balkanski Sloveni.
X. Magjari in Ogerska.
Magjari so finski narod, ki so svojo živino dalj časa pasli po južnih ruskih stepah, dokler se niso proti koncu devetega stoletja preselili v Besarabijo, Moldavo in vzhodno Vlaško. Odtod jih je nemški kralj Arnulf (892) pozval na pomoč zoper Svatopluka moravskega, na to so kot bizantinski zavezniki ropali po Bolgarskem (893), a po Svatoplukovej smrti so zopet pridrli na južno Moravsko ali dolenjo Panonijo, kjer so strašno razsajali ter mnogo ljudi odpeljali seboj v sužnost. Med tern so Bolgari z ene, Pečenegi z druge strani udarili na njihovo domovje, jim poubili starce, žene in otroke, odgnali živino ter si osvojili ves svet, ki se razprostira med Donavo in Karpati. Ko so se Magjari iz Panonije vrnili proti domu in so namesto svojih rodbin našli hrabre in bojaželjne Pečenege, morali so si iskati nove domovine. Niso je dolgo iskali, ampak tam, kjer so ravno bili, v nižavi med Donavo in Tiso, naselili so se (895) pod svojim kanom Arpa dom, a k sosednjim Slovenom in Nemcem so hodili krast deklice, s katerimi so se poženili ter vtemelili nove rodbine. Odtod so svojo oblast po malem razširili po vsej danešnjej Ogerskej, a ondi bivajoče Slovene so pregnali v gore. da so po ravnicah imeli dosti prostora za svoje konje in drugo živino. Toda divji Magjari se niso zadovoljili s tem, kar jim je živinoreja dajala, ampak kakor nekdaj Avari, tako so zdaj oni leto za letom v velikih četah na hitrih svojih konjičih drli v sosednje dežele, po katerih so neusmiljeno ropali, morili, požigali ter se z obilnim plenom in vjetimi sužniki vrnili nazaj na Ogersko. Na celem Nemškem ga ni bilo kraja, ki bi bil varen pred njihovimi napadi; a šli so tudi v Italijo in na Francosko. Nemški kralj Ljudevik „dete“ skusil se je vpreti njihovej sili ter je na Bavarskem nabral veliko vojsko, katerej se je pridružilo
tudi mnogo Slovenov; ali v groznej Litvi pri Požunu (907) so Magjari popolnoma zmagali svoje nasprotnike, katerih je veči del poginil na krvavem bojišči in le malo jih je ušlo iz strašnega klanja. Po tej nesrečnej bitvi so Magjari posedli vso današnjo Avstrijo in velik kos Štajerske, Moravska pa jim je morala davek plačevati in ni več, imela svojih knezov.
Jedro magjarskega naroda bivalo je tudi v prihodnje po ogerskih nižavah ob Donavi in Tisi, le eno pleme, namreč tako žvani Sikulci naselili so se na Erdeljskem. Živeli so od ropa in živinoreje, a stanovali so v šatorjih ali pa v slabih kočah. Domača opravila in obdelovanje polja so prepustili suž-nikom, katerih so vsako leto mnogo prignali iz sosednjih dežel. S časom so se s temi sužniki čisto pomešali in poprijeli so od njih mnogo slovenskih in nemških besedi, katerih je še zdaj vse polno v magjarskem jeziku. Y vojski morali so se brez ugovora pokoriti ojstrim njihovim poveljnikom, v miru pa je vsak rod živel za se. Ves narod se je delil na osem večih plemen, katerih je vseh skupaj bilo sto in osem. Vsako pleme je imelo svojega vojvodo, a vsak rod svojega glavarja, ki mu je na vojski bil poveljnik, doma pa sodnik. Eden izmed vojvod, ki je po krvi bil Árpadov potomec, bil je ob enem vrhovni vladar nad celim narodom, a zvali so ga hagana. Njegova prva svetovalca sta bila Karhan in Gjula, dva izmed ostalih vojvod. Prvi hagan je bil Arpad, a za njim so sledili Zoltan, Palicin, Taksonj, Gejza. Njihova prestolnica je bil tabor na donavskem otoku Čepelu pod Budimom. Tudi Magjari so s prva bili pagani, ki so molili več bogov. Največemu Ištenu darovali so belo žrebe. Oboževali so tudi zrak, vodo, ogenj, zemljo, posebno pa solnce. Tudi so verovali v dobre in hude duhove ter da je človeška duša neumrjoča. Duhovniki bili so jim ob enem čarovniki, zdravniki, svetovalci in učitelji.
Kakor prva leta, tako so Magjari še dolgo hodili v sosednje dežele ropat in pustošit, dokler jim ni nemški kralj Henrik I. vjel imenitnega vojvodo (924) ter si za-nj izprosil primirje na devet let. Ta čas si je Henrik vstrojil konjike ter . vse preskrbel, česar je bilo treba, a po izteklem primerji je strahovite Magjare do dobrega užugal v slavnej bitvi pri Merzeburgu (933). Zdaj se niso upali na Nemško, dokler je živel Henrik. Ko so pa po njegovej smrti zopet pridrli na Nemško, jih je cesar Oton I. s češko pomočjo še slavniše zmagal na leškem polji pri Augsburgu. Po tej bitvi so Magjari po malem sprevideli, da bodo ravno tako poginili, kakor
nekdaj Huni in Avari, če ne bodo opustili razbojnega svojega življenja. Gjula, vojvoda na Erdeljskem, kjer je razen Mag-jarov bivalo mnogo krščanskih Vlahov, se je prvi dal krstiti. Njegova hči Sarolta, ali tako zvana „bela knjeginja“ omožila se je za Gejzo ter ga pregovorila, da je tudi on postal kristjan. Gejza je zdaj s sosednjimi vladarji sklenil prijateljske pogodbe, a da bi surovo svoje ljudstvo privadil na mirno in blago življenje, dovolil je tujim trgovcem in obrtnikom, da so se na Ogerskem naselili, a ob enem je iz Nemškega in Češkega pozval krščanske blagovestnike, da so oznanovali večno resnico. Na prijazno njegovo povabilo je praški škof, sveti Vojteh prišel v Ostrigon ^984) ter mu pokrstil njegovega sina svetega Štefana.
Toda plemenito Gejzino prizadevanje ni bilo po volji bo-jaželjnim magjarskim plemenitnikom, ki so večkrat sami nabrali nekoliko vojske ter šli v sosednje dežele ropat. Bili so tako mogočni, da je Gejza vkljub krščanskemu svojemu prepričanju moral večkrat iti k paganskej službi božjej. Ko je pa Gejza umrl (997), so se Magjari vzdignili zoper svetega Štefana in hoteli so zatreti krščanstvo in vse ostale nove naprave. Ali mladi vladar jih je z zvestimi svojimi privrženci pri Vesprimu popolnoma užugal, na to pa se zagrozil, da bode vsakemu vzel vse njegovo premoženje, kdor ne bodo sprejel krščanske vere. Zdaj so hitro zginili stari maliki, a da bi se krščanstvo bolje vkoreninilo, je papež Silvester II. za Ogersko dovolil več škofij, a v Ostrigonu nadškofijo, ter poslal zlato krono, s katero so svetega Štefana v Ostrigonu po krščanskem obredu venčali za ogerskega kralja (1000). Skrbni vladar je tudi zatrl moč vojvod ter svojo državo prevstrojil prav tako, kakor so bile sosednje slovenske dežele uravnane. Yso Ogersko je razdelil na županije ter za vsako imenoval župana in druge uradnike, ki so morali spolnovati njegove ukaze. Na to je Štefan šel z vojsko na Pečenege, ki so večkrat hodili ropat na Erdeljsko, ter je to deželo poveril posebnemu vojvodi kot svojemu namestniku, da je vzhodno državno mejo lože branil proti sovražnim napadom.
Ko je sveti Štefan umrl (1038) in ni zapustil otrok, ga je nasledil Petar, sin njegove sestre Gizele, ki je bila omo-žena za beneškega duždo. Ali že črez tri leta so Magjari okrutnega Petra izgnali ter na mesto njega S a m u e 1 a posadili na ogerski prestol. S pomočjo nemškega cesarja Henrika III. se je Petar zopet povrnil (1044), pa niti zdaj se ni znal prikupiti magjarskim velikašem, ki so ga naposled (1046) vrgli
v ječo, v katerej je umrl. Tudi njegov naslednik Andrej I. (1046—1061), bratranec svetega Štefana, moral se je vojskovati z domačimi vporniki, ki so po vsej sili hoteli zatreti krščansko vero. Andrej je zoper nje poklical na pomoč hrabrega svojega brata Belo, kateremu je zato odstopil Erdeljsko ter mu obljubil, da ga bode po smrti imenoval za svojega naslednika. Ko je pa to svojo obljubo pozneje hotel preklicati, se je Bela I. (1061—1063) vzdignil na-nj ter ga ušugal v bitvi, v katerej je Andrej poginil. Bela je v krvavem boji popolnoma zatrl privržence paganske vere. Po njegovej smrti vneli so se prepiri zarad prestola, na katerem je najprej vladal Andrejev sin Salomon (1063—1074), potem Belin sin Gej z a L (1074—-1077), a za njim njegov mlajši brat Ladislav I. „sveti“ (1077—4096). Tase je moral nekolikokrati bojevati zoper svojega bratranca Salomona, ki si je s pomočjo surovih Pečenegov hotel prestol nazaj osvojiti, ali užugal ga je ter zopet iz dežele izgnal. Sveti Ladislav je v vseh svojih djanjih posnemal svojega prednika svetega Štefana ter se na vso moč prizadeval, da bi se krščanska vera na Ogerskem čem lepše razcvela. Ko je na Hrvaškem izumrl rod domačih kraljev, so nekateri izvolili svetega Ladislava, ali še le njegov naslednik K o lom an (1096—1114) si je zagotovil hrvaški prestol (1102). Koloman se je doma na Ogerskem moral mnogo vojskovati z vpornim svojim bratrancem Almošem, ki bi ga bil rad s prestola pahnil. Zoper njegovega sina Štefana II. (1114—1131) pa so se vzdignila gospoda zato, ker se je po nepotrebnem zapletel v vojske z Buško, s Poljsko in tudi z Avstrijo. Štefan je zoper nje prosil pomoči v Carigradu ter na Ogerskem naselil Kumane. Ker ni zapustil otrok, nasledil ga je Almošev sin Bela II. „slepi“ (1131—1141). a tega njegov sin Gej za II. (1141—1161), ki se je kakor njegov oče moral vojskovati z domačimi nasprotniki, katerim je pomagal bizantinski cesar Emanuel Komnenec. Le-ta je po naglej Gejzinej smrti zoper njegovega sina Štefana III. (1161—1172) ščuval njegovega strica, ki pa nikakor ni mogel spodriniti mladega kraija. Sam Emanuel je naposled Štefana priznal za kralja, a da bi se vsak čas mogel vtikati v ogerske razmere, je njegovega mlajšega brata Belo vzel seboj v Carigrad, ga oženil s svojo hčerjo ter mu obljubil, da mu bode po smrti zapustil bizantinski prestol. Ali takoj je za njega zahteval tudi kos ogerske države ter je najprej posedel Srem, a pozneje tudi Dalmacijo. Ko se je pa Emanuelu rodil sin, se Bela ni imel več nadjati cesarskega prestola ter se je po
smrti svojega brata vrnil na Ogersko. Bela III. (1173—1196) je s svojim tastom, kateri ga je v Carigradu dal lepo odgojiti, v miru živel in še le po njegovej smrti (1180) je Dalmacijo zopet iztrgal iz bizantinske oblasti. O njegovem sinu Mirku (1196—1205) in vnuku Ladislavu III., kije takoj prvo leto umrl, povedali smo že v hrvaškej zgodovini.
Po zgodnej Ladislavovej smrti je Andrej II. (1205 do 1235) zasedel ogerski prestol, po katerem je že prej tolikanj hrepenel ter se zarad tega vzdignil zoper starejšega svojega brata Mirka. Andrej je bil jako lahkoumen in zapravljiv kralj, kateremu vladarska opravila niso bila mnogo mar. Že Mirko je slabo gospodaril s kraljevim premoženjem, Andrej pa je še bolj razsipal. Svojim prijateljem in prilizovalcem je razdal mnogo kraljevih graščin, druge je zastavil za novce, a ko je čisto zmanjkalo dohodkov, tlačil je ljudstvo z velikimi davki, prodajal imenitne državne službe ter koval slab denar. Leta 1217. je peljal križarsko vojno v Palestino, kjer ni ničesar opravil, ogerskej državi pa je s tem nepremišljenim pod-vzetjem nakopal nove davke in dolgove. Tu so se vesoljna ogerska gospoda vzdignili zoper lahkoumnega svojega kralja in niso odjenjali, dokler jim ni s posebnim pismom ali tako zvano „zlato bulo“ zagotovil velike svoboščine in pravice. Obljubil je, da bode vsako leto sklical državni zbor, v kateri sme priti vsa ogerska gospoda; da se brez sodnijske odloke ne sme nikdar noben plemenitnik djati v zapor; da kralj brez dovoljenja državnega zbora ne sme nobenih davkov nakladati; in da imajo gospoda pravico vzdigniti se na svojega kralja, ako bi se pregrešil zoper te in druge naredbe zlate bule. Tudi nemškim Sasom ,->. ki so se za Gejze II. ob času druge križarske vojne naselili na Erdeljskem, je Andrej potrdil stare njihove svoboščine, po katerih so si smeli sami voliti svojega glavarja ali grofa. Ob enem je pozval nove nemške naseljence na Erdeljsko ter ondi mnogo zemljišč podelil nemškemu viteškemu redu, katerega je pa kmalu zopet iz dežele izgnal.
Andrejev sin Bela IV. (1235—1270) je skusil zopet vrediti kraljevo premoženje ter je zastavljene grajščine nazaj odkupil, a kdor si je od slabega njegovega očeta po krivici kaj polastil, je moral brez odškodovanja povrniti. S takim ravnanjem se je Bela hitro zameril premogočnej gospodi in, ko je na Ogerskem naselil štirdeset tisuč kumanskih rodbin, ki so pred Mongoli bežali iz Buškega, jeli so mu očitati, da hoče s pomočjo novih naseljencev zatreti plemenitaške pravice. Vporna gospoda mu zdaj niti zoper Mongole niso dovolili
vojaške pomoči in le mala vojska, v katerej so bili skoraj sami Hrvatje, se je na reki Šajn ustavila grozovitim azijatskim divjakom. Ni čuda, da so hrabri junaki bili popolnoma, užu-gani. Kralj Bela bežal je najprej k avstrijskemu vojvodi Frideriku na Dunaj, a odtod na Hrvaško, med tem ko so Mongoli strašno razsajali po vsej državi. Po njihovem odhodu je Bela v opustošene kraje pozval nemške naseljence; na avstrijskega vojvodo Friderika pa je šel z vojsko, ga popolnoma užugal ter mu zopet one kraje nazaj vzel, katerih se je bil ob mongolskem vpadu po krivici polastil. Y tej bitvi poginil je sam Friderik (1246), s katerim je izumrl rod Babenbergov-cev, ki so vladali v Avstriji in Štajerskej. Zarad teh dežel se je vnela nova vojska med Belom in češkim kraljem Otokarjem II., ki sta se leta 1254. tako pomirila, da je Otokar dobil Avstrijo, Belin sin Štefan pa Štajersko. Ali Štajerci niso bili zadovoljni z ogerskimi uradniki in pozvali so češkega kralja, ki je v bitvi pri Kresenbrunu (1260) zmagal ogersko vojsko ter Beli vzel Štajersko.
Bela je ogerski prestol zapustil svojemu sinu Štefanu IV. (1270—1272), katerega je že črez dve leti nasledil njegov sin Ladislav IV. (1272—1290), ki je Rudolfu habsburškemu pomagal zoper češkega kralja Otokara II. Ladislav je bil jako slab in lahkoumen vladar. Ker mu je mati bila kumanskega rodu, se je tudi on nekako zaljubil v to surovo ljudstvo ter mu pustil toliko svoboščin, da se je prevzelo in jelo čemdalje bolj nadlegovati ostale prebivalce. To je obudilo splošno nejevoljo, in gospoda so kralja prisilili, da je moral Kumane nekoliko brzdati, ali nič ni pomagalo. Rimski papež je tadaj pozval ostrigonskega škofa, da naj oznanuje križarsko vojno zoper te divjake, ki so takrat po večem bili še pagani; v tem je predrzen Kumanec umoril kralja Ladislava. Ker ni imel otrok, a na Ogerskem ni bilo niti drugih Arpadovcev več, je Ladislav kraljevi prestol namenil Andreju, sinu Belinega brata Štefana, ki je šel v Italijo ter se ondi oženil z imenitno Bene-čanko. Andrej III. (1290—1301) je po Ladislavovej smrti takoj nasledil ogerski prestol, ali zdaj se je oglasil rimski papež in trdil, da ima Karel Martel, sin neapoljskega kralja Karla II. Anžuvinca in Ladislavove sestre Marije več pravice na-nj. Na to so se začele velike homatije, ki so se po An-drejevej smrti tako končale, da je Karel Robert, sin Karla Martela, postal ogerski kralj.
Karel Robert (1301—1342), s katerim je anžuvinska zasedla ogersko-hrvaški prestol, moral se je dolgo bojevati z
domačimi nasprotniki, od katerih se mu je Matija Trenčinski do svoje smrti (1318) trdovratno vpiral^ ter v severnej Ogerskej vladal, kakor kak samostalni vladar. Še le po njegovej smrti je K.ärel Robert vso Ogersko spravil pod svojo oblast ter jo tako vredil, da se je zdaj začela nova boljša doba v ogerskej zgodovini. Še bolj je moč in veljavo ogerske države povzdignil njegov sin Ljudevik „veliki“ (1342—1382), ki je po smrti Kazimira ill. (1370) postal tudi poljski kralj. Ljudevik je imel samo dve hčeri, Marijo in Jedvigo. Poslednja je zasedla poljski prestol, Marija pa se je zaročila s Sigmundom luksemburškim, sinom nemškega cesarja Karla IV., ter je po svojem očetu prevzela vlado na Ogerskem in Hrvaškem. Velike homatije in krvave domače boje, ki so se zarad tega vneli na Ogerskem in na Hrvaškem, povedali smo v hrvaškej zgodovini.
Sigmund (1382—1437), kije pozneje postal tudi nemški cesar in češki kralj, ni mogel za vse svoje dežele tako skrbeti, kakor bi bilo treba. Po nesrečnej bitvi pri Nikopolji (1396) je dolgo časa blodil po vzhodnih deželah, a ko se je zopet povrnil, imel je mnogo sitnosti z domačimi nasprotniki. Edino svojo hčer Elizabeto je dal avstrijskemu vojvodi Albrechtu, katerega so potem ogerska gospoda izvolili za svojega kralja proti temu, da ne bi sprejel nemškega prestola. Od tega pogoja so Ogri kmalu odjenjali zato, ker so se nadjali, da se bodo lože obranili Turkov, ako bode njihov kralj tudi nemški cesar. Albrecht (1437—1439) je imel lepe vladarske zmožnosti, pa tudi dosti dobre volje, ali premalo časa je vladal. Ko so Turki pridrli na Erdeljsko ter sedemdeset tisuč ljudi odpeljali v sužnost, hotel je Albrecht z veliko vojsko iti nad nje; ali nepokorna ogerska gospoda mu niso dali vojščakov in moral se je vrniti proti domu, a že med potjo je za grižo umrl. Akoravno se mu je nekoliko mescev po njegovej smrti rodil sin Ladislav, ogerski plemenitniki le niso hoteli tega posaditi na očetov prestol, kajti rekli so, da Ogerskej treba kralja, ki jo bode mogel braniti, proti Turkom, in po nasvetu zvedenega Ivana Hunyadyja izvolili so poljskega kralja Vladislava III. (1440—1444), ki je kmalu poginil v bitvi pri Varni.
Zdaj je isti Hunyady bil za mladega Ladislava „posmrtnega“ (1444—1457), a ker je bil še premlad, da bi mogel sam vladati, so mu na državnem zboru vrlega Ivana Hunyadyja izvolili za namestnika. Le-ta je dobro vladal ter vedno mislil, kako bi svojo domovino obvaroval pred Turki,
Občna zgodovina IX. snopič.	45
Zato se je kmalu zapletel v novo vojsko ž njimi, ali v bitvi na Kosovem polji (1448) ni bil srečen. Leta 1452. je Ladislav sam prevzel vlado, ali domoljubni Hunyady mu je vedno ostal prvi svetovalec ter se v slavnej bitvi pri Belem-gradu (1456) še enkrat skazal pravega junaka, takoj na to pa ondi za kugo umrl. Takrat je v Belem-gradu Ladislavu pretila velika nevarnost od zarotnikov, med katerimi je bil tudi Hunyadyjev starejši sin Ladislav, ki je dal umoriti celjskega grofa in več drugih kraljevih spremljevalcev. Mladi kralj si je le tako rešil življenje, da je Ladislavu Hunyadyju obljubil, da se mu zarad storjenega umora nikdar ne bode maščeval. Toda komaj se je kralj srečno povrnil v Budim, dal je Ladislava Hunyadyja ob glavo djati, njegovega mlajšega brata Matijo „Korvina“ pa je odpeljal v Prag v zapor (1457).
Ko je Ladislav „postumus“ še istega leta umrl, izvolili so na Ogerskem Matijo Korvina (1457—1490) za njegovega naslednika, katerega je češki kralj Jurij Podiebradski takoj izpustil iz zapora ter mu celó dal svojo hčer za ženo. Matija se je večkrat srečno vojskoval s Turki in mogel jih je do dobrega užugati, ako ne bi se po smrti svoje žene Katarine vpletil v prepir med Jurijem Podiebradskim in rimskim papežem. Želja po češkem prestolu ga je gnala, da je vsako pot, kakor hitro je mogel, sklenil s Turki mir ter šel z vojsko nad svojega tasta. Toda še le po smrti zvedenega Jurija Podie-bradskega posrečilo se mu je, da so Čehi sklenili mir v Olomucu in mu do njegove smrti prepustili Moravsko, Šlesko in Lužico (1478) ter mu dovolili, da se je zval češkega kralja. Kmalu na to se je nemirni Matija sprl tudi z nemškim cesarjem Friderikom III. ter mu vzel Dunaj (1485) in vso do-lenjo Avstrijo, katero je mislil za vse prihodnje čase zediniti z Ogersko. Sicer pa je Matija dobro vladal ter Ogersko tako povzdignil, da se njegova doba zove zlati vek ogerske države. Da bi svojej kraljevej oblasti dal večo moč in veljavo, plačeval je stoječo tako zvano „črno vojsko“, v katerej so po večem služili izurjeni češki najemniki; proti velikej gospodi pa se je oslanjal na male plemenitnike ter tako ves čas svojega vladanja vzdrževal stalen mir in red. Kakor je pospeševal telesno blagostanje svojega naroda, tako je tudi podpiral znanosti in umetnosti. V ta namen je v Budimu vtemelil (1465) vseučilišče in imenitno „korvinsko“ knjižnico. Ker ni imel zakonskih otrok, bil bi rad svojemu nezakonskemu sinu Ivanu zapustil kraljevi prestol, ali predno je mogel za-nj pridobiti veljavno gospodo, je na Dunaji umrl (1490).
Po smrti Matije Korvina so na Ogerskem izvolili češkega kralja Vladislava II. (1490—1516), kije bil sin poljskega kralja Kazimira IV. Ker so si tudi avstrijski vladarji lastili pravico do ogerskega prestola, je Vladislav z nadvojvodo Maksimilijanom v Požunu sklenil posebno pogodbo, po katerej je avstrijska rodbina imela Ogersko dobiti tadaj, ko bi izumrli Vladislavovi potomci. Da bi se prijateljska zaveza med oger-skimi in avstrijskimi vladarji še bolj vtrdila, namenili so pozneje Maksimilijanovemu vnuku Ferdinandu za ženo Vladisla-vovo hčer Ano, Vladislavovemu sinu Ljudeviku pa Ferdinandovo sestro Marijo. Sicer je Vladislav bil slab vladar in moral je odpraviti vse Matij ine naprave, ki gospodi niso bile po volji. Kakor hitro je razpustil „črno vojsko“, s katero je Matija strahoval domače vpornike in tuje sovražnike, jeli so se zopet šopiriti prevzetni plemenitniki, med katerimi je Ivan Zapolja bil najmogočniši. Grajščaki so zdaj od dne do dne bolj tlačili priproste kmete ter jim nalagali čemdalje veča bremena. Ko zatirani kmetje že niso več mogli trpeti tolikih krivic, so se vzdignili na gospodo, jim požigali gradove ter jih mnogo pomorili. Ali Ivan Zapolja je kmalu zadušil vpor ter se strašno maščeval. Vjetega kmetiškega poveljnika Jurija Dožo je posadil na razbeljeni železni stol, a na glavo mu je djal razbeljeno krono. Vladislav takošnih grozovitnosti ni mogel ubraniti, kakor se ni znal vpreti niti Turkom, ki so pogostoma prišli črez mejo požigat, ropat in morit. Slab kakor njegov oče je bil tudi Vladislavov sin L j ude vi k II. (1516—1526), za katerega je Ogerskej pretila čemdalje veča nevarnost od Turkov, med tem ko je doma bila največa zmešnjava in se nihče ni več zmenil za kraljeve ukaze. Zastonj je Ljudevik pozival ogersko gospodo, naj mu dajo vojščakov za hrambo domovine, a naposled je moral sam s čisto malo vojsko iti proti silnemu sultanu Sulejmanu, ki je dve sto tisuč Turkov pripeljal crez ogersko mejo. V obupnej bitvi pri Mohaču (1526) poginil je tudi Ljudevik, s katerim je na Ogerskem izumrla jagelonska kraljeva rodbina.
Sklep srednjega veka.
Ako v duhu pregledamo razne zgodbe srednjega veka, takoj se bomo prepričali, da se je človeštvo j tej dobi popolnoma preobrazilo na podlagi krščanske vere in omike. Pokrš-čenje je pri vseh evropejskih narodih, o katerih smo v srednjem
45*
veku govorili, prvi imenitniši dogodek. Katoliška, cerkev je z raznoterimi svojimi napravami položila temelj, na katerem se je duševno življenje narodov obudilo in čemdalje lepše razvijalo. Kjerkoli je zasijala luč prave vere, tam so se zidale cerkve in vtemeljevali samostani, v katerih so pobožni redovniki z izglednim svojim življenjem in podukom blažili šege in navade surovih ljudstev. Y samostanih bile so prve šole, samostani bili so edini kraji, v katerih si v burnih časih srednjega veka našel učenih mož. Plemenitno delovanje pobožnih mnihov obrodilo je čemdalje lepšega sadu, in od leta do leta se je množilo število samostanov in se vtemeljevali novi redovi. Naposled so se celó hrabri vitezi odpovedali posvetnemu življenju ter se združili v viteške redove, ki so se daleč v jutro-vej deželi bojevali za sveto krščansko vero. Vsak vladar je za imenitniša opravila imel na svojem dvoru po enega ali po več duhovnikov. Ni čuda torej, da je duhovski stan s časom dobil velikih pravic ter da je duhovnika sodil le škof, a ne kraljevi sodnik. Le v bizantinske) državi bilo je nekoliko drugače. Tam so se tudi posvetnjaki pečali s knjigami in bilo je v vsakem večem mestu tudi državnih šol, v katerih so se mladenči podučevali v modroslovji, slovnici in govorništvu. Ali vsa bizantinska omika bila je le nekako zunanja in ni mogla človeka navdušiti za kaka vzvišena dejanja. Saj smo videli, da se Bizantinci niso vdeležili niti križarskih vojn, ki bi bile ravno njim mogle največ koristiti. Sploh Bizantinci niso marali za kako prijateljsko zavezo z zahodnimi Evropejci in naposled so se v enajstem stoletji odpovedali tudi cerkvenemu edinstvu ž njimi. Tako je med rimsbo-katoliško in tako zvano grško-pravoslavno cerkvo nastal razdor, ki se še dandanes ni poravnal. S časom so cerkveno edinstvo tudi nekoliko podrli bogumilski, valdenski in husovski krivoverci. Velika nevarnost je vesoljnemu krščanstvu pretila tudi od mohame-dovcev, ali v Evropi se je bila sveta vera do dobrega vkore-ninila, na vzhodu pa je Mohamedov nauk imel vsaj to korist, da je mnogo malikovalskih narodov učil častiti samo jednega Boga. Tudi za omiko pridobili so si arapski mohamedovci dosti velikih zaslug, kajti v devetem stoletji so pri njih znanosti lepo cvetele in njihove šole v Aziji in na Španjolskem so takrat slovele daleč po svetu. Ali kratka je bila slava arapske omike. Kmalu jo je prekosila krščanska Evropa, kjer so se iz samostanskih šol po malem razvili učeni zavodi. V dvanajstem stoletji so že slovela vseučilišča v Bolonji in Parizu, v Oksfordu in Salernu, in po teh izgledih so se skoraj tudi
po drugih mestih vtemelili podobni zavodi, kakor v Pragu, v Krakovu, na Dunaji in drugod. Glavne znanosti, s katerimi so se učeni ljudje pečali, bile so bogoslovje in modroslovje, pa tudi rimsko in kanoniško ali cerkveno pravo. Zgodovinarjev našel si samo v Carigradu, drugod pa je bilo le letopiscev, ki so zapisavali dogodbe kakega mesta ali kake dežele brez prave notranje zveze. Zemljepisje je oživelo ob času križarskih vojsk, ko so se Evropejci seznanili z novimi kraji ter jih jeli opisovati. Benečani so v trinajstem stoletji poslali zvedenega Marka Pola, da je prepotoval notranje azijatske dežele ter prišel noter na Kitajsko, o katerej je tadaj priobčil prva poročila. Kakor znanosti, tako so se tudi književnosti pri posameznih narodih jele po malem razvijati. Ce tudi so učenjaki ves čas srednjega veka in tudi še pozneje pisali in občevali samo v latinskem jeziku, so vendar krščanski duhovniki začeli ljudstvu namenjene knjige spisovati v narodnem jeziku. Zato so pri vseh narodih prvi književniki bili duhovniki. Kako sta sv. Ciril in Metod položila temelj slovenskemu slovstvu, smo že prej omenili. Po malem razvijalo se je tudi posvetno slovstvo. Splošno navdušenje ob času križarskih vojn obudilo je mnogo pesnikov, zlasti med francoskimi in nemškimi plemenitniki. Od drugih umetnosti so v srednjem veku posebno takošne cvele, ki so poveli-čavale krščanstvo in krščansko službo božjo. Zidali so se čem-dalje lepše cerkve, katere po njihovem slogu ločimo v romanske, bizantinske in gotiške. Cerkve so se polepšavale z rezbarijami in slikarijami; vbrani in lepo doneči zvonovi so z visokih zvonikov vabili ljudstvo k službi božjej, katero je povzdigovalo lepo petje, spremljevano z orglami.
Na čelu sredovečnih držav so bili vladarji, ki so v Carigradu imeli neomejeno oblast, drugod pa so se v imenitnih stvareh morali posvetovati s plemenitniki, ki so v nekaterih deželah imeli večo, v drugih manjšo veljavo. Najmogočniši so bili nemška velika gospoda, ki so v svojih krajih bili skoraj samostalni gospodarji, med tem ko cesar brez njihove pomoči ni mogel skoraj nič začeti, če ni imel tako zvane „domače moči“. Na angleškem so razmere tako nanesle, da so si gospoda pridobili čemdalje večih pravic, katere so v posebnih pismih bile na tanko določene in zagotovljene. Za vsako ime-nitnišo stvar so kralji morali sklicati državni zbor, v kateri so dosti kmalu tudi nekatera mesta smela pošiljati svoje zastopnike. Najbolj so še plemenitaše znali brzdati in jim skrhati njihove pravice francoski kralji, ki so na koncu srednjega veka imeli že skoraj čisto neomejeno moč. Tudi slovenski knezi so
v raznih državah zatrli preveliko moč plemenskih županov ali vojvod, ali ker so svoje zemlje delili med vse svoje sinove, so pridobljeno moč sami zopet drobili in slabili. Daje v srednjem veku le gospod imel kaj veljave , kmet pa nie, to smo že večkrat omenili. Posebno na Nemškem in na Francoskem so si grajščaki po malem polastili vse zemlje, katere jim je moral obdelovati ubogi kmet, ki veökrat ni bil dosti na boljem, kakor kak sužnik. Po nemškem izgledu so tudi po drugih deželah plemenitniki jeli zatirati kmetiški stan, dokler se jim niso jeli vstavljati svobodni meščani, ki so se po križarskih vojnah jeli povzdigovati najprej na Laškem, potem na Francoskem, Nemškem in po ostalej Evropi. Meščanski stan jel se je pogumno boriti zoper grajščinske pravice in z vsemi močmi je delal na to, da bode čemdalje manjški razloček med posameznimi stanovi. Kakor so meščani marsikaj odpravili, kar ni veljalo, tako je na koncu srednjega veka še več drugih dogodkov popolnoma spremenilo dotadanje življenje in začela se je nova doba.
Radi bi bili obširno govorili o sredovečnej omiki, ali pripovedovanje ostalih zgodb se je zoper našo voljo tako raztegnilo, da smo se nehoté morali izneveriti prvotnej osnovi. Ker smo se pa itak po mogočnosti vedno tudi ozirali na notranje življenje narodov, nadjamo se, da pazljivi čitatelj ne bode preveč pogrešal posebnega oddelka o omiki. Morebiti se bode s časom poleg drugih pomanjkljivosti tudi ta dala popraviti.
Sfe S 1 ©'s
III. zvezek.
Stran S	Stran
Predgovor.................. 3	5. Nemške države na rimskej
Zgodovina srednjega veka . .	S	zemlji...35
Vvod..........................  7	:	Odoaker......................36
Vzhodni Goti v Italiji . .	38
I. Nemci.	'	Longobardi.  43
1.	Zemljepisni pregled nemške	<	Vandali v Afriki ....	47
dežele....................13	j	Zahodni Goti.................52
2.	Vera ter državno in domače	? 6. Frankovska država za Mero-
življenje starih Nemcev .	16 > vejcev......................58
3.	Boji med Nemci in Rimljani 23 '	Klodvik .......	59
4.	Preseljevanje nemških na-	J	Klodvikovi nasledniki . .	61
rodov.....................27	\	Majordomi....................65
Krščanstvo in nove državne naprave pri Nemcih . .
7.	Od Karla velikega do kri-
žarskih vojsk . .	.	.
Karloviči..................
Kralji saskega rodu .	.	.
Kralji frankovskega rodu .
8.	Križarske vojne . .	.	.
Prva križarska vojna . .
druga	n	n • • •
tretja	v	n •
četrta	n	n • • •
peta	n	» •
šesta	»	n •
sedma	n	r> •
ÖCULUCI	„	„	.	.	.
Kaj so križarske vojske koristile ?..................
9.	Nemci ob času križarskih
vojsk...................
Lotar Saški..............
Hohenštaufovci ....
Friderik I...............
Henrik VI................
Medvladje (Interregnum)
10.	Od Rudolfa Habsburškega
do konca srednjega veka Rudolf Habsburški . .	.
Adolf Nasavski . . .. . Albrechti. Avstrijski. Švaj-
carska zaveza ...........
Henrik VII. Luksemburški Ljudevit Bavarski in Friderik „lepi“ ............
Karel IV.................
Večeslav.................
Sigmund. Cerkveni zbor v Kostnici. Hus .... Albrecht H. Avstrijski . Friderik IH..............
II. Francozi.
1.	Zemljepisni pregled francoske dežele...............
2.	Francoska država od ver-
dunske pogodbe do križarskih vojsk............
Francoski Karloviči .	.
Kapetovci ....'.
3.	Francoska država ob času
križarskih vojsk .... Kapetovei: Ljudevik VI., Ljudevik VH . . . . Filip H. „Avgust“ .	.	.
Ljudevik VIII., Ljudev. IX., Filip HI. ..... .
4.	Od križarskih vojsk do
konca srednjega veka .	.
(Zadnji Kapetovci. Začetek papeževe sužnjosti. Obsodba templarskega reda .	.	251
Valežani ali kralji iz roda, „Valois“ Filip VI. ... 260
Ivan „dobri“...............264
, Karel V. „modri“ . . . 266
\ Karel VI.......................268
Karel VH. Devica Orlea-n-
\ ska............................276
Ljudevik XI................286
III.	Angleži.
/	1. Zemljepisni pregled .	. 289
{	2. Od prihoda Anglov in
) Sasov do zedinjenja angle-< škib državic za kralja Ecg-
j berta..........................292
( 3. Od kralja Ecgberta do j Viljelma osvojitelja . . 295 Kralji anglo-saskega rodu 295 ¡> Danci vladajo na Angleškem ............................307
j Zadnji kralji anglo-saskega
i rodu...........................309
s 4. Angleška ob času križarskih
vojsk......................311
s Normanski kralji . . . 312 Kralji roda Anjouvinskega s ali Plantagenetskega . . 317 j 5. Angleži proti koncu sred-
< njega veka.....................330
Zadnji kralji roda Planta-
< genetskega.....................330
Kralji roda Lancasterskega 340 Kralji roda Yorkskega . 345
IV.	Italija.
( 1. Milan.......................351
) 2. Genova......................356
\ 3. Benetke.....................359
S 4. Florencija..................369
I 5. Papeževa država .... 372
!6. Neapolj in Sicilija . . . 373
Normani....................374
Hohenštavfovci .... 376 Anjouvinci.................380
V.	Pirenejski polotok.
1.	Arapska ali maurička Špan-
jolska.............„ • . 388
2.	Krščanske države na Span-
jolskem....................391
Asturija in Leon . . . 391
Kastilija..................392
\ Navarra .......................399
¡ Aragonija......................400
68
72
73
91
105
122
128
134
137
142
145
148
150
151
156
157
159
161
168
176
178
178
187
188
195
197
203
209
214
226
226
231
233
234
238
241
242
243
246
251
Katalonija ...... 404
Portugalska ..... 405
VI.	Bizantinsko cesarstvo.
1.	Od smrti Teodozija „veli-
kega“ do makedonskih cesarjev ...............416
2.	Makedonski cesarji . . . 430
3.	Bizantinci oh času križarskih vojsk................434
Angelovci................439
Latinsko cesarstvo . . . 441
4.	Paleologovei.............445
VII.	Moliamedovski narodi in
Mongoli.
1.	Arapi....................452
Mohamed..................454
Kalifi koreišovskega rodu 459
Omajevci.................464
Abasovci.................468
2.	Mongoli..................475
3.	Turki....................483
VIII.	Skandinavske države.
1.	Danska...................496
2.	Norveška ...... 501
3.	Švedska................503
4.	Skandinavske države ob času kalmarske unije . . 506
IX.	Sloveni.
1.	Najstarejša zgodovina Slo-
venov....................510
Zadružno življenje in začetek plemen...........511
Narodi in knezi .... 513 Domače življenje in vojaštvo starih Slovenov . . 515 Državne in pravne razmere 516 Vera in služba božja . . 518 Preseljevanje slovenskih narodov..................520
2.	Čehi in Moravci.... 525
Samo...................  526
Krok, Ljibuša in Premisi 527 Mojmir in Rastislav . . 529 Sv. Ciril in Metod. Svato-
pluk...................530
Svatopluk in Boživoj . . 533 Sv. Večeslav in trije Bole-
slavi..................537
Jaromir in Ulrik. Breti-slav I. in njegovi sinovi .
Od Bfetislava II. do Pre-misla Otokarja I. . . . Premisi Otokar I. in Večeslav I...............
Premisi Otokar II. . . . 5Í
Večeslav II. in III. . . Eudolf I. in Henrik koroški Kralji roda Luksemburškega. Ivan.............
Karel IV................
Večeslav IV.............
Sigmund (Žižka) . . . Albrecht avstrijski. Ladislav „posmrtni“. Jurij Po-
diebraski ..............
Vladislavi!, in LjudevikIL
3.	Polabski Sloveni . . .
4.	Poljaci ...............
Od Leha do Mečislava . Od Mečislava I. do Bole-slava III. krivoustega . . Od Boieslava III. do Kazimira „velikega“ .	.	.
Kazimir „veliki“ , .	.
Ljudevik, kralj ogerski . Jagelovci...............
5.	Rusi...................
Prvi ruski knezi........
Doba državne delitve . . Rusi pod mongolskim jar-
\	mom.......................
S	Severo-vzhodna Rusija	se
zbira okoli Moskve . . .
)	Ivan III.	Vasiljevič .	.
<	6.	Slovenci................
7.	Hrvatje.................
Vojske z nemškimi Franki Vladarji hrvaške krvi .	.
Arpadovci...............
Anžuvinci...............
Kralji iz raznih rodbin . Bosna in Hercegovina . .
8.	Srbi....................
(;	Zedinjena	srbska država	.
Srbsko carstvo . . . . Srbska propada ....
9.	Bolgari................
Krum in Omortag . . . Knez Boris in pokrščenje Bolgarov. Car Simeon . Car Petar. Bogumili. Konec vzhodne Bolgarske .	.	.
Zahodna Bolgarska . .	.
Bolgari pod bizantinsko
Ä
fCar xjSionStantin. Ivajlo r ^“latarg-l ....	...
{ ^^erterfjtrci in Šišmanoviči
; ßClX7 ^ufrjari in Ogerslta.
Prednjega veka
559
562
563 567 569 571
575
580
583
587
587
590
594
599
600 602 609 611 616
619
624
629
632
639
642
645
651
656
659
664
666
670
675
678
681
682
684
687
689
691
692
693 696
707