STALIŠČA IN ODMEVI GDK: 931 »Zakon o gozdovih v parlamentu - drugič« V Gozdarskem vestniku št. 9-10/1991 je bil z zgornjim naslovom objavljen Uvodnik, ki ga je podpisal »Urednik" (tehnični?). Namesto resnega prispevka o sprejemanju zakona o gozdovih, česar sem se prvi hip razveselil, sem na koncu ugotovil, da imam opravka s spisom, obarvanlm s cinizmom in nezdravo ironijo. Če so stališča urednika tudi stališča celotne ZDIT lesarstva in go- zdarstva, ki je izdajatelj revije, postaja orga- nizacija ideološka interesna skupina. Za- kaj? Spis se prične s citatom dr. Janeza Šinkovca, da je pravna znanost nedvomno obračunala s pojmovanjem lastnine kot ab- solutne resnice in evropska pravna misel zavrnila tradicionalno pojmovanje lastnine gozdov. Ker je vse, kjer se omenja »evrop- skost(( (upam, da je s tem mišljena zahodna in centralna Evropa) za nas skorajda sveti- nja, ima citat svojo težo in namen je dose- žen. Ali je prepisan iz prispevka v Naših razgledih Je lastnik gozda res samostojen gospodar? z dne 22. 11. 1991 z vednostjo avtorja ali ne, ne vem. Mislim pa, da tudi ostali ••kontekst<', na kar se v spornih prime- rih običajno sklicujemo, ne utemeljuje trdi- tve. Citat je uporabljen na način, kot smo prebirali citate s podpisi velemož, ki so znali z enim zamahom reševati probleme in dajali besedilom ne toliko ideološki kot »Znanstveni« torej objektivni-strokovni zna- čaj. Ker menim, da so v citatu navedene trditve uporabljene narobe, prosim uredni- ka, da nam od zgoraj omenjenega ugled- nega pravnika priskrbi n·ekaj dodatnih infor- macij. Zanima me, kako se spoznanja pravne znanosti po njegovem vedenju odražajo v evropski gozdarski zakono- dajni in pravni praksi in s katerimi instru- menti (posebej morebitne uporabe označi­ tve drevja za posek, ki je pri nas ka- men spotike, kar je omenjeno tudi v spisu) ''· .. omejujejo vsebino lastnine v splošnem, celinskem, pa tudi planetarnem interesu« pri čemer mislim seveda na lastnino go- zdov. »Počasi se bo Zakon o gozdovih počutil v Slovenski skupščini domače« obupuje urednik. Ozrimo se malo po Evropi. Švicarji se na sprejem novega zakona pripravljajo že skoraj sedem let, Belgijci pa so samo za vključitev dokaj neobvezajočega goz- dnogospodarskega načrtovanja potrebovali desetletje. Gozdarska politika, o kateri pa se sploh ne pogovarjamo in njen instru- ment, Zakon o gozdovih, ki ni sprejet v vsestranski politični arbitraži in nima pod- pore vodilnih družbenih sil, se ne more izvajati, s tem pa postane družbeno nepo- memben in gozdarsko politično neučinkovit. Izkaže se lahko celo škodljiv. V postopku sprejemanja zakona mora biti zagotovljena sprejemljivost ali vsaj tolerantnost tistih, ki se jih tiče. Žal predstavljajo pri nas glavne družbene sile politične stranke (katerim je sicer res bistveno preživetje od volitev do volitev), t. i. nevladnih organizacij in razve- janih oblik javnosti pa ne poznamo. Parla- mentarna razprava z vsemi svojimi slabos- tmi (najpomembnejša je navidezna poča­ snost) in »nestrokovnostjo« je kljub vsemu edini možni način. Kljub vsemu pa menim, da nam časa tako zelo spet ne primanjkuje. Urednik namreč utemeljuje hitro sprejema- nje zakona z ravnanjem nekaterih (podč­ rtal M. Š.) lastnikov gozda, ki so delali škodo v gozdovih. V letu in več, ko je stari zakon mrtva črka na papirju, učinkovit nad- zor inšpekcij pa klinično mrtev, je bilo možno v gozdovih početi karkoli. Nestro- kovno ravnanje samo nekaterih lastnikov je zame kar spodbud na ugotovitev. Vztrajanje na strogem (strogem spet po evropskih merilih) zakonskem omejevanju svobod- nega odločanja na lastnini vseh ne more biti utemeljeno z možnostjo grobe izrabe nekaterih. V posameznih primerih je mo- goče uporabiti drugačne instrumente, kar pa bi zahtevalo za naše razmere resnično G. V. 3/92 175 inovativen odnos do gospodarjenja z go- zdovi. Sicer pa, ali se ne bojite, da bi posploševanje »nekateri torej vsi", upora- bili tudi lastniki gozdov. Zagotovo poznate »nekatere« gozdarje (jaz jih, in to predvsem med tistimi, ki so imeli največ stika z lastniki gozdov!), ki jim svojega gozda ne bi nikoli zaupal. Zahteve »nekaterih« lastnikov gozdov imenuje urednik za konservativne, nepra- vične in neupravičene. Dokler ne priznamo legitimnosti zavzemanja vsakega posame~ znika ali družoonih skupin za njihove intere- se, nismo sposobni demokratičnega spreje- manja rešitev, ki so poenostavljeno rečeno tako ali drugače rezultat kompromisov. Vsak posameznik se ima pravico potego- vati za svoje gospodarske in politične inte- rese. če bodo o sprejemu zakona o gozda- GDK: 931 Odgovor Milanu Šinku Milan Šinko se je zelo nepristransko, zdi se celo do stopnje neprizadetosti za 'usodo gozdov, lotil enega od mojih Uvodnikov. V odgovor sem dolžan nekaj pojasnil. Najprej. Čigava so stališča, ki jih pod Uvodni ki podpisujem kot urednik? V kratkih Uvodnikih ni prostora za po- globljene analize, aktualne dogodke obrav- navam v njih samo bežno, kot jih pač vidim s svojimi očmi. Menim, da te ocene doslej niso bile v nasprotju z uradnejšimi stališči ZOlT gozdarstva in lesarstva. Ce bi postalo očitno, da se moji pogledi do stroke in moj odnos do gozda bistveno razlikujejo od (uradnih) pogledov Zveze, potem se bo brez težav umaknil Mohamed in naj gora le ostane. Doslej nisem prejel prav nobe- nega opozorila glede zapisanih stališč - tudi v pogledu »spornega« Uvodnika ne. V toliko je prispevek Milana Šinka tudi očitek Zvezi ; morda želi biti tudi opozorilo Zvezi. Prepričan sem, da nisem zlorabil citata dr. Janeza Šinkovca, ne bi pa rad ugled- nega strokovnjaka nadlegoval s tem, da bi (Milanu Šinku) dokazoval, s kakšnimi vse zakonskimi instrumenti so posamezne evropske države ))omejile vsebino lastnine 176 G. V. 3/92 vih odločale vrednote kot so konservativi- zem, pravičnost in upravičenost, ki sodijo v ideološko-etično področje, zakonu ne mo- remo pripisovati dolgega življenja. Bolj upo- rabna bi bila pojma koristi in stroški. S trditvijo, da mora zakon zagotoviti stro- kovno ravnanje z vsemi gozdovi, bi se skoraj lahko strinjal. Vedeti bi moral samo še, kako si urednik predstavlja način zago- tovitve strokovnega ravnanja. Iz celotnega spisa lahko utemeljeno sumim, da samo in zgolj s pomočjo represivnega državnega aparata. >>Ubogi Zakon , gozd in gozdarji!« jadikuje urednik. Ali to pomeni, da postajamo tudi gozdarji ogrožena vrsta, ki jo mora ščititi država, da lahko preživi. Sam sem prepri- čan, da ne. Milan Šinko v splošnem, celinskem pa tudi planetarnem interesu" prav v pogledu gozdov. Sam vem, da takšni zakonski instrumenti so, seveda so zelo različni, zaradi različnih družbenih razmer in načina gospodarjenja z gozdovi. V naših razmerah nas velika večina gozdarjev, ki poznamo razmere na terenu,· meni, da brez označevanja drevja in zagotovljenih sredstev vsaj za najnuj- nejša gojitvena dela, visokih, rastišču pri- mernih ciljev, pri gospodarjenju z zasebnimi gozdovi ne bomo dosegli. To pa je tudi vsenarodni interes. Menda podobna spo- znanja niso več tako redka tudi v drugih deželah. Če išče Milan Šinko v meni ideološko obremenjeno osebo, naj povem, da je potrkal na povsem napačna vrata, ki niso bila nikoli obarvana, tud·i zdaj niso in ne kaže, da bi bila kmalu; pač, zelena so, kot je zelen gozd (ne kakšna stranka). Od Okrogle mize v Postojni, v jeseni 1990, sem tudi sam pomagal aktivno pojas- njevati resnico o gozdarstvu, ki ni ne črna in ne bela ampak nekje vmes. Tudi rešitev, ki jo ponuja osnutek Zakona o gozdovih (vključno z označevanjem drevja), je nekje